O naših knjigah - Univerza v Ljubljani

O naših knjigah Najlepša hvala za ta lep uvod in hvala, da ste prišli v tem čudnem času ki ga živimo zadnji dve leti. Hvaležen sem profesorju Kuharju in profesorici Antid Gaber, da sta omogočila prostor za predstavitev naših knjig ter s tem tudi našega srečanja. V veliko veselje mi je, da sem v Ljubljani, predvsem na Univerzi, skupaj s prijateljema Martinom in Nino. Še posebej pa me veseli, da vas danes lahko nagovorim v slovenščini. Občutek imam, da s tem vsaj malo pripomorem proti krivični preVladi srbohrvaščine v našem jugoslovanskem in pojugoslovanskem prostoru. Vedno sem bil navdušen, koliko ljudi iz Slovenije govori srbohrvaško in si pri tem mislil, da to ne sme biti le enosmerno. Prav tako pa mi dejstvo, da nisem govoril nič slovensko, ni ravno dajalo pravice, da se imam za Jugoslovana. Sklenil sem, da moram zato nekaj storiti v tej smeri. Vprašanje jezika me spomni na moj prvi obisk Ljubljane izpred desetih let. Prišel sem, da bi zbral podatke v zvezi s doktoratom, ki se je ukvarjal z zgodovino in politiko protivojnega organiziranja v Srbiji in na Hrvaškem. Nek večer sem spoznal mlajšega fanta, ki me je na vso srečo povabil k sebi domov, kjer pa se je vprašanje jezika pojavilo v še bolj jasni obliki... Mislil sem, da bi bila edina pravična, proti-kolonialna možnost ta, da bi se medsebojno sporazumela tako, da bi vsak od naju govoril s svojim jezikom, in bi vse teklo lepo in gladko... Poskusila sva. Moj gostitelj je govoril slovensko, sam sem govoril srbsko, ampak sva kmalu ugotovila, da kljub pripravljenosti, veliko izrečenega ne doseže tistega na drugi strani, tako da najin načrt na žalost ni deloval. Ko sva ležala v postelji, mi je v nekem trenutku moj gostitelj rekel: Ah, Bojan, Bojan, kdo nas je dal v skupno državo? Gotovo je, da nas je veliko postalo družboslovcev ravno, da bi si poskusili odgovoriti prav na to vprašanje. Tudi v pričujoči seriji knjig o politiki aktivističnega zavzemanja na jugoslovanskem prostoru, se na svoj način k temu vprašanju pogosto vračamo. Menil sem, da bi vam za uvod o naših knjigah, ki jih kolektivno pišemo in izdajamo, povedal nekaj splošnega. 1 Danes me bolj kot to, da bi vam predstavil določene argumente in trditve, zanima to, da bi vam razgrnil pregled tem, dilem in zadev, ki napajajo naše sociološko in antropološko delo. V resnici je moj cilj, da bi vam vzbudil interes za te knjige, ki vam jih lahko pošljemo preko elektronske pošte, ali pa si jih sami snamete, saj so prosto dostopne na medmrežju. Na ta način bi tudi rad nekoliko zmanjšal dobro poznano vrzel med akedemijo in aktivizmom, s čimer upam, da nam uspe odpreti prostor za razpravo, za izmenjavo, za vaše komentarje, vprašanja ter intervencije, ki se jih vseh zelo veselim. Torej, v zadnjih petih letih smo skupaj s štiridesetimi avtoricami in avtorji iz celotnega pojugoslovanskega področja družno ustvarili nekakšno akademsko-aktivistično skupnost, ki dokumentira, analizira in morda tudi nudi nove kritične poglede in vidike levo usmerjenih LGBTQ aktivističnih pobud v naši regiji. V treh dosedaj objavljenih delih smo se ukvarjali z vplivom evropeizacije in evropskih integracij na aktivizem. Za tem smo raziskovali pojem intersekcionalnosti ter načine na katere zavedanje o večkratnih, medpresečnih diskriminacijah vstopa, ali pa tudi ne, v aktivistična podvzetja. Prav tako smo napisale knjigo o zgodovini in politiki lezbičnega organiziranja, z naslovom Sestrstvo in enotnost. Pravkar smo končali zbornik o trans življenjih, aktivizmu, kulturi, o katerem vam bova z Martinom danes nekaj več povedala... Vse te štiri knjige proučujejo zgodovino in politiko LGBTQ aktivizma oziroma aktivizmov v kontekstu tako imenovane tranzicije od socijalizma v kapitalizem, to je seveda, nekega izrazito bolečega procesa, ki je bil, kot veste, v Jugoslaviji pospremljen s celim nizom oboroženih spopadov. Mnogim od nas, ki delamo na teh knjigah, razpad Jugoslavije ni predstavljal in ne predstavlja zgolj izginotje neke države v administrativnem smislu. Na globlji ravni je ta dogodek označil nek ideološki obrat, ki je razdejal, razgradil temelje socialistične ureditve, nas nasilno razdvojil in uničil številne socialistične pridobitve, ki prav gotovo niso bile idealne, vendar pa so predstavljale solidno osnovo za nadaljne emancipatorno delo. Vse to se je zgodilo, da bi odprli prostor neoviranemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je našo regijo resno osiromašil, prav tako pa je povečal družbene in materijalne razlike med ljudmi. Ta geopolitični in družbeni potres, ki se je na naših prostorih dogajal v devetdesetih, je vsekakor spodbudil številna sociološka raziskovanja, o tem je resda napisana cela knjižnica del, vendar pa se je ta literatura, čeravno koristna, skoraj dve desetletji osredotočala na 2 etnične napetosti in konflikte, kar pomeni, da je bila osnovana na znameniti paradigmi nacionalizma. Tovrstni trend je precej časa oddaljeval sociološke raziskave od aktivizma in družbenih gibanj, torej od inicijativ, ki se običajno razvijajo v precej težkih pogojih, in, ki vtoliko bolj potrebujejo pozornost sociologije, pogosto pa tudi katerega od vidikov razumevanja ter samo-razumevanja, pri katerih nam ravno tako prav sociologija lahko priskoči na pomoč. V, in ob, teh knjigah smo se zbrale in zbrali, da bi se odpravili v smer nasprotno tej, oziroma, da bi nekaj storili glede tega sociološkega fokusa izključno na elitne ravni politike. Zbrali smo se v zbornikih, kakor na svojih mestih govora (pritem opozarjam na etimološko bližino staroslovanskih besed zboriti in govoriti), vse s ciljem, da bi se zoperstavili fragmentaciji, da bi se uprli, po eni strani, tako geopolitični razpršitvi, disperziji v smislu našega skupnega kulturnega prostora, po drugi pa, seveda, tudi mentalni razpršitvi, ki se pojavlja tedaj, ko mislimo, da smo sami in edini na svetu. To pa se, kakopak dogaja ko odraščamo v kontekstih, ki jih izpolnjujeta homofobija in transfobija. V tem smislu se naše knjige naslanjajo na idejo francoskega sociologa Pierra Bourdieuja, ki je trdil, da je sociologija prvenstveno terapevtska disciplina, da je sociologija disciplina, ki daje glas. In potemtakem pravzaprav deluje kot borilna veščina, katere namen je, da nam pomaga obraniti se brez napada. Tisto, kar torej poskušamo doseči s temi deli je, da osvetlimo določene aktivistične politike, proteste, skupine, avtobiografije in etnografije, skozi neko telesno, doživeto izkušnjo aktivizma, ter aktivističnih odgovorov na homofobijo in transfobijo, bolj kakor pa da iščemo njun nacionalistični ali religiozni izvor, ki smo ga omenjali kot sociološki fokus na elitne ravni politike. Pri tem delu nas pretežno vodi ideja, da so družbena gibanja sistemi tenzij, pritiskov, da nikakor niso homogena, prav tako niso zmeraj emancipatorna, progresivna ali inkluzivna, čeprav bi se kot takšna želela predstaviti. Zato se v precejšnji meri naslanjamo na trditev Donne Haraway, da stališča zatiranih, tistih, ki živijo pod represijo, niso nedolžna. Z drugimi besedami, ideologije, dejavnosti, prakse oseb, ki so izpostavljene diskriminaciji, ne smemo enostavno idealizirati, saj tudi sami lahko reproduciramo različne oblike represij, tekmovalnosti, diskriminacije. Zaradi tega tudi sami naši položaji izjavljanja in stališča, ki jih zagovarjamo, zahtevajo kritični in analitični pristop. 3 Ne glede na vse liberalne in kapitalistične zastranitve, ima LGBTQ gibanje še zmeraj določene značilnosti gibala progresivne družbene spremembe, ki želi prevpraševati in zastavljati težka vprašanja, naprimer tega, kdo je iz naših bojev izključen, iz katerih razlogov ter tudi tega, kaj lahko, ali moremo mi sami storiti glede teh izbrisov. Kadar v svojih delih posvečamo pozornost tem zapletenim, pogosto čustveno nabitim temam, ki nam jih tako velikodušno ponuja naš pojugoslovanski prostor, se naslanjamo na moč feministične teorije in feministične etike da nas pravzaprav zaščitita od tistih političnih pojavov, ki želijo intervenirati v naša intimna življenja ter tam, po svoje oblikovati naše seksualne in spolne, telesne izraze. V tem pogledu smo prav zares inspirirani z zapuščino, če ne rečem „dediščino”, črnskega feminizma in borbe črnk in črncev, latino feministk in feministov, s katerimi želimo razširiti svojo intersekcionalno, medpresečno, zavest, želimo politizirati svoje želje in svoj spol, in sicer tako, da bi se tudi tiste osebe, ki so večkratno diskriminirane, v naših besedilih pojavile, in pri tem občutile, da jih ta besedila podpirajo, da jim dajejo moč. Osnova za naklonjenost do črnskega feminizma je povezana z idejo, da so tako črni oziroma ne-beli ljudje, enako kot ljudje iz pojugoslovanskega prostora in Vzhodne Evrope, videni pretežno kot objekti, ne pa kot subjekti vednosti. Pomen tega, da smo subjekti in ne objekti vednosti, velja za LGBTQ populacijo še v večji meri. Če povzamem, upam, da so naše knjige nedvomno tu, da oslabijo trditve o tem, da razdiralne sile v naši regiji, sile, kakršne so nacionalizem, homofobija, transfobija, niso naletele na odpor različnih oblik antinacionalistične in transnacionalne aktivistične solidarnosti. S tem, ko dokumentiramo in analiziramo aktivistične podvige, govorimo o tem, da so se slednji resnično zgodili, obenem pa jih preobražamo v „dediščino”, zapuščino torej, ki jo lahko predamo novim generacijam. Na ta način postajajo naše knjige drobni arhivi, ki kažejo, da so se določene stvari zgodile, in da so nekateri ljudje, vključno z nami samimi, obstajali. Morda boji, za katere se trudimo, da bi jih ohranili v spominu in jih analiziramo, res niso pomembni ravno velikemu številu ljudi, ampak so tistim katerim so jim pomembni, pomembni na posebej globok in intimen način. Zato je ključno, da vednost o sebi proizvajamo in da skupaj delujemo tako, da bomo pisale in pisali natanko takšne knjige, ki bi si jih želeli tudi sami brati. Toliko v tem uvodnem nagovoru z moje strani v slovenščini. 4 Zdaj vam bo Martin povedal več o naši knjigi in predvsem o svojem poglavju. Hvala. Prevod: Maja Pan 5