Odnosi z javnostmi so v clanku obravnavani kot vescina razresevanja interesnih konfliktov med org... more Odnosi z javnostmi so v clanku obravnavani kot vescina razresevanja interesnih konfliktov med organizacijo in njenimi strateskimi deležniki. Pri tem se avtor navezuje na teorijo upravljanja z deležniki in elemente Grunigove teorije odnosov z javnostmi, ki jo nadgradi s shemo pogajanj kot matrico interesnih razmerij. V drugem delu pa obravnava tehnike, ki jih opredeli kot elemente organiacijskega diskurza, in programe odnosov z javnostmi, v katerih prepoznava institucionalne kontekste organizacijskega komuniciranja.
Knjiga Kultura javnosti prinaša pet avtorjevih razprav, ki niso integrirane v enotno besedilo, se... more Knjiga Kultura javnosti prinaša pet avtorjevih razprav, ki niso integrirane v enotno besedilo, se pa vrtijo okrog osrednjih tematskih osi. V prvi polovici prinaša v slovenskem prevodu dele besedila o razvoju ideje javnosti in publicitete v moderni politični filozofiji, ki je bilo prvič objavljeno v Splichalovi knjigi Principles of Publicity and Press Freedom, izdani leta 2002 pri ameriški založbi Rowman in Littlefield; v drugi polovici prinaša dodatna poglavja o cenzuri, pravni ureditvi radiotelevizije po modelu javne službe in transnacionalizaciji komuniciranja v evropski javni sferi. Pristop je mogoče označiti kot interdisciplinarno povezovanje analize ideje javnosti in publicitete v zgodovini moderne filozofije na eni strani ter družboslovne, oziroma ožje, komunikološke analize razvoja sodobnih medijev in pogojev demokratičnega komuniciranja na drugi strani. V prvem delu avtor municiozno prikaže pojmovanje javnega komuniciranja pri Miltonu, Spinozi, Burku, Locku, Kantu in Benthamu; omeniti velja, da sta v primerjavi z omenjeno ameriško izdajo žal izpadli samostojni poglavji o Rousseauju in Marxu. Hkrati pa poglede omenjenih filozofov avtor neprestano razlaga in dopolnjuje z idejami družboslovcev, kot so Dewey, Tönnies, Mead, Habermas, Ross, Festinger, Lasswell, Noelle Neuman in dr. Splichal v središče obravnave postavi ideji javnosti in publicitete, ki ju razlaga prek pravic do svobode govora in svobode tiska, v sodobnih ustavah zapisanih v zbirki za pravno državo konstitutivnih državljanskih pravic. Prikaže, kako so se te ideje razvile v obdobju zgodnje moderne, tj. med prvo polovico 17. stoletja in prvo polovico 19. stoletja, ko je prišlo do burnega vzporednega razvoja tiska na eni strani in politične demokracije na drugi strani. Pokaže na dva alternativna tokova pojmovanja vloge tiska in publicitete, ki ju imenuje krepka in šibka javna sfera, katerih začetnika sta Immanuel Kant in Jeremy Bentham. Po avtorjevem mnenju je idejo javnosti in publicitete najbolj prodorno opredelil Kant, ki je na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, odgovoril, da je to izstop iz dobe nezrelosti s pogumom javno uporabljati svoj um v vseh zadevah. Kant si je načelo publicitete zamislil kot način usklajevanja politike z moralo po formuli, da so napačna vsa dejanja, katerih maksima ni združljiva s pubiliciteto, tj. z njihovo objavo in javno racionalno obravnavo. Splichal zastopa stališče, da je kantovsko načelo publicitete pravo izhodišče za razlago pomena svobode govora in tiska, vendar ugotavlja, da je v nadaljnjem zgodovinskem razvoju tako razumljeno načelo publicitete zasenčila alternativna razlaga Kantovega mlajšega sodobnika Jeremyja Benthama, ki je publiciteto opredelil kot javni nadzor. V prvotni Benthamovi opredelitvi je tisk prikazan kot nadzornik državnih institucij, kar pomeni, da tisk nastopa kot četrta veja oblasti oz. kot pes čuvaj. Splichalova zgodovinska analiza odlično prikaže, kako se je ta prvotna ideja javnega nadzora spremenila najprej v Tocquevillov negativni odnos do javnega mnenja in tiska, ker ta izvaja nadzor večine nad manjšino oz. posamezniki tako, da jih prisiljuje h konformnosti. Končno degradacijo vloge tiska kot nadzora prikaže Edward Ross, ki napravi »socialnopsihološki« obrat v razlagi vloge medijev s tezo, da gre v javnosti pravzaprav za nadzor manjšine nad večino, saj mediji pri občinstvu dosežejo internalizacijo, kar v končni instanci pomeni, da so mediji postali instrument nadzorovanja in discipliniranja množičnih občinstev, česar se pa sama občinstva sploh ne zavedajo. Zgodnje razsvetljenstvo je razumelo svobodo tiska kot svobodo izražanja (v funkciji racionalnega razpravljanja), ker pa so se mediji v 20. stoletju spremenili v industrijo, ki jo nadzirajo kapitalske elite, v pozni moderni dominira razumevanje svobode tiska kot svobodnega lastniškega razpolaganja z mediji. Poleg industrializacije medijev, ki so vse bolj lastniško in upravljalsko skoncentirani v rokah elit, se je v 20. stoletju pojavila še nova industrija promocije posebnih interesov -marketing, oglaševanje in odnosi z javnostmi -kar
Studija analizira stanje spletnega mesta Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani (FDV), ... more Studija analizira stanje spletnega mesta Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani (FDV), možnosti njegovega preoblikovanja in odlocnejsega prehoda na visjo razvojno raven lokalnega in globalnega e-poslovanja. V ta namen analizira splosne znacilnosti tovrstnega prehoda v globalnem korporativnem akademskem svetu. Prinasa podrobno analizo dobrih in slabih strani sedanjega spletnega mesta FDV (informacijski sistem, celota, po delih), s poudarkom na uporabniski zaznavi njegovih aktualnih prednosti in slabosti (anketa). Kot koncni rezultat predlaga stiri razvojne scenarije prenove: od (1) manj opaznega postopnega izboljsevanja preko (2) krepitve spletnih uporabnikov in (3) vse vecje decentralizacije tja do (4) korenitejse funkcionalne integracije virtualnega sistema, ki v bistvu sloni na posebni viziji spletnega mesta, kar spreminja sedanjo arhitekturo, urednisko politiko in uvaja precej drugacen organizacijski nadzor nad zaznanimi e-vrednostmi novega spletnega mesta FDV. Podaja s...
Članek obravnava Habermasovo slabo poznano pojmovanje javnosti iz devetdesetih let in izpostavlja... more Članek obravnava Habermasovo slabo poznano pojmovanje javnosti iz devetdesetih let in izpostavlja različne vidike njegove reinterpretacije njegovega bolj znanega pojmovanja javnosti iz šestdesetih let. V prvem delu so predstavljeni osnovni elementi Habermasove teorije diskurzivne etike, na osnovi katere je razvil kategorizacijo diskurzov v politični javnosti, v drugem delu so obravnavane korekcije njegovega zgodnjega pojma liberalne javnosti v luči njegovega kasnejšega povezovanja načel liberalizma in republikanstva, v tretjem delu pa je prikazana še vmestitev javnosti v njegovo dvostopenjsko teorijo demokracije.The article is focused on Habermas\u27s less known understanding of public sphere that was developed in the nineties, elaborating on different aspects of his reinterpretation of his better known understanding of public sphere from the sixties. In the first part of the article basic elements of Habermas\u27s theory of discursive ethics are presented that served him for catego...
V èlanku obravnavamo razmerje med retoriko in javnim razpravljanjem prek prikaza Habermasove nesp... more V èlanku obravnavamo razmerje med retoriko in javnim razpravljanjem prek prikaza Habermasove nesposobnosti, da bi integriral retoriko v svojo teorijo racionalne argumentacije. V sporu med filozofijo in retoriko najprej izpostavljamo polemiko med modernisitènim racionalizmom in postmodernistiènim antiracionalizmom, nato pa v drugem delu èlanka ta spor obravnavamo e v okviru Platonovega in Aristotelovega pojmovanja retorike. Zastopamo tezo, da je Habermasova nesposobnost integracije retorike ibka toèka njegove teorije javnega razpravljanja. Andrej kerlep je docent na Oddelku za komunikologijo, Fakulteta za dru`bene vede v Ljubljani, e-naslov:
Http Dx Doi Org 10 1080 13183222 2014 11009143, Nov 10, 2014
The article explores diff erent approaches to the theoretical grounding of public use of reason d... more The article explores diff erent approaches to the theoretical grounding of public use of reason developed by Habermas, Kant and Rawls. It is focused on Habermas's idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls's idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas's concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas's discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.
... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to th... more ... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to the ... Legal proceedings in a court of law can be seen as an exemplary argumentative enquiry into the ... Re-evaluating the role of rhetoric in public relations theory and in strategies of corporate ...
... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to th... more ... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to the ... Legal proceedings in a court of law can be seen as an exemplary argumentative enquiry into the ... Re-evaluating the role of rhetoric in public relations theory and in strategies of corporate ...
The article explores diff erent approaches to the theoretical
grounding of public use of reason ... more The article explores diff erent approaches to the theoretical
grounding of public use of reason developed by Habermas,
Kant and Rawls. It is focused on Habermas’s idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls’s idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas’s concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas’s discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.
Odnosi z javnostmi so v clanku obravnavani kot vescina razresevanja interesnih konfliktov med org... more Odnosi z javnostmi so v clanku obravnavani kot vescina razresevanja interesnih konfliktov med organizacijo in njenimi strateskimi deležniki. Pri tem se avtor navezuje na teorijo upravljanja z deležniki in elemente Grunigove teorije odnosov z javnostmi, ki jo nadgradi s shemo pogajanj kot matrico interesnih razmerij. V drugem delu pa obravnava tehnike, ki jih opredeli kot elemente organiacijskega diskurza, in programe odnosov z javnostmi, v katerih prepoznava institucionalne kontekste organizacijskega komuniciranja.
Knjiga Kultura javnosti prinaša pet avtorjevih razprav, ki niso integrirane v enotno besedilo, se... more Knjiga Kultura javnosti prinaša pet avtorjevih razprav, ki niso integrirane v enotno besedilo, se pa vrtijo okrog osrednjih tematskih osi. V prvi polovici prinaša v slovenskem prevodu dele besedila o razvoju ideje javnosti in publicitete v moderni politični filozofiji, ki je bilo prvič objavljeno v Splichalovi knjigi Principles of Publicity and Press Freedom, izdani leta 2002 pri ameriški založbi Rowman in Littlefield; v drugi polovici prinaša dodatna poglavja o cenzuri, pravni ureditvi radiotelevizije po modelu javne službe in transnacionalizaciji komuniciranja v evropski javni sferi. Pristop je mogoče označiti kot interdisciplinarno povezovanje analize ideje javnosti in publicitete v zgodovini moderne filozofije na eni strani ter družboslovne, oziroma ožje, komunikološke analize razvoja sodobnih medijev in pogojev demokratičnega komuniciranja na drugi strani. V prvem delu avtor municiozno prikaže pojmovanje javnega komuniciranja pri Miltonu, Spinozi, Burku, Locku, Kantu in Benthamu; omeniti velja, da sta v primerjavi z omenjeno ameriško izdajo žal izpadli samostojni poglavji o Rousseauju in Marxu. Hkrati pa poglede omenjenih filozofov avtor neprestano razlaga in dopolnjuje z idejami družboslovcev, kot so Dewey, Tönnies, Mead, Habermas, Ross, Festinger, Lasswell, Noelle Neuman in dr. Splichal v središče obravnave postavi ideji javnosti in publicitete, ki ju razlaga prek pravic do svobode govora in svobode tiska, v sodobnih ustavah zapisanih v zbirki za pravno državo konstitutivnih državljanskih pravic. Prikaže, kako so se te ideje razvile v obdobju zgodnje moderne, tj. med prvo polovico 17. stoletja in prvo polovico 19. stoletja, ko je prišlo do burnega vzporednega razvoja tiska na eni strani in politične demokracije na drugi strani. Pokaže na dva alternativna tokova pojmovanja vloge tiska in publicitete, ki ju imenuje krepka in šibka javna sfera, katerih začetnika sta Immanuel Kant in Jeremy Bentham. Po avtorjevem mnenju je idejo javnosti in publicitete najbolj prodorno opredelil Kant, ki je na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, odgovoril, da je to izstop iz dobe nezrelosti s pogumom javno uporabljati svoj um v vseh zadevah. Kant si je načelo publicitete zamislil kot način usklajevanja politike z moralo po formuli, da so napačna vsa dejanja, katerih maksima ni združljiva s pubiliciteto, tj. z njihovo objavo in javno racionalno obravnavo. Splichal zastopa stališče, da je kantovsko načelo publicitete pravo izhodišče za razlago pomena svobode govora in tiska, vendar ugotavlja, da je v nadaljnjem zgodovinskem razvoju tako razumljeno načelo publicitete zasenčila alternativna razlaga Kantovega mlajšega sodobnika Jeremyja Benthama, ki je publiciteto opredelil kot javni nadzor. V prvotni Benthamovi opredelitvi je tisk prikazan kot nadzornik državnih institucij, kar pomeni, da tisk nastopa kot četrta veja oblasti oz. kot pes čuvaj. Splichalova zgodovinska analiza odlično prikaže, kako se je ta prvotna ideja javnega nadzora spremenila najprej v Tocquevillov negativni odnos do javnega mnenja in tiska, ker ta izvaja nadzor večine nad manjšino oz. posamezniki tako, da jih prisiljuje h konformnosti. Končno degradacijo vloge tiska kot nadzora prikaže Edward Ross, ki napravi »socialnopsihološki« obrat v razlagi vloge medijev s tezo, da gre v javnosti pravzaprav za nadzor manjšine nad večino, saj mediji pri občinstvu dosežejo internalizacijo, kar v končni instanci pomeni, da so mediji postali instrument nadzorovanja in discipliniranja množičnih občinstev, česar se pa sama občinstva sploh ne zavedajo. Zgodnje razsvetljenstvo je razumelo svobodo tiska kot svobodo izražanja (v funkciji racionalnega razpravljanja), ker pa so se mediji v 20. stoletju spremenili v industrijo, ki jo nadzirajo kapitalske elite, v pozni moderni dominira razumevanje svobode tiska kot svobodnega lastniškega razpolaganja z mediji. Poleg industrializacije medijev, ki so vse bolj lastniško in upravljalsko skoncentirani v rokah elit, se je v 20. stoletju pojavila še nova industrija promocije posebnih interesov -marketing, oglaševanje in odnosi z javnostmi -kar
Studija analizira stanje spletnega mesta Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani (FDV), ... more Studija analizira stanje spletnega mesta Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani (FDV), možnosti njegovega preoblikovanja in odlocnejsega prehoda na visjo razvojno raven lokalnega in globalnega e-poslovanja. V ta namen analizira splosne znacilnosti tovrstnega prehoda v globalnem korporativnem akademskem svetu. Prinasa podrobno analizo dobrih in slabih strani sedanjega spletnega mesta FDV (informacijski sistem, celota, po delih), s poudarkom na uporabniski zaznavi njegovih aktualnih prednosti in slabosti (anketa). Kot koncni rezultat predlaga stiri razvojne scenarije prenove: od (1) manj opaznega postopnega izboljsevanja preko (2) krepitve spletnih uporabnikov in (3) vse vecje decentralizacije tja do (4) korenitejse funkcionalne integracije virtualnega sistema, ki v bistvu sloni na posebni viziji spletnega mesta, kar spreminja sedanjo arhitekturo, urednisko politiko in uvaja precej drugacen organizacijski nadzor nad zaznanimi e-vrednostmi novega spletnega mesta FDV. Podaja s...
Članek obravnava Habermasovo slabo poznano pojmovanje javnosti iz devetdesetih let in izpostavlja... more Članek obravnava Habermasovo slabo poznano pojmovanje javnosti iz devetdesetih let in izpostavlja različne vidike njegove reinterpretacije njegovega bolj znanega pojmovanja javnosti iz šestdesetih let. V prvem delu so predstavljeni osnovni elementi Habermasove teorije diskurzivne etike, na osnovi katere je razvil kategorizacijo diskurzov v politični javnosti, v drugem delu so obravnavane korekcije njegovega zgodnjega pojma liberalne javnosti v luči njegovega kasnejšega povezovanja načel liberalizma in republikanstva, v tretjem delu pa je prikazana še vmestitev javnosti v njegovo dvostopenjsko teorijo demokracije.The article is focused on Habermas\u27s less known understanding of public sphere that was developed in the nineties, elaborating on different aspects of his reinterpretation of his better known understanding of public sphere from the sixties. In the first part of the article basic elements of Habermas\u27s theory of discursive ethics are presented that served him for catego...
V èlanku obravnavamo razmerje med retoriko in javnim razpravljanjem prek prikaza Habermasove nesp... more V èlanku obravnavamo razmerje med retoriko in javnim razpravljanjem prek prikaza Habermasove nesposobnosti, da bi integriral retoriko v svojo teorijo racionalne argumentacije. V sporu med filozofijo in retoriko najprej izpostavljamo polemiko med modernisitènim racionalizmom in postmodernistiènim antiracionalizmom, nato pa v drugem delu èlanka ta spor obravnavamo e v okviru Platonovega in Aristotelovega pojmovanja retorike. Zastopamo tezo, da je Habermasova nesposobnost integracije retorike ibka toèka njegove teorije javnega razpravljanja. Andrej kerlep je docent na Oddelku za komunikologijo, Fakulteta za dru`bene vede v Ljubljani, e-naslov:
Http Dx Doi Org 10 1080 13183222 2014 11009143, Nov 10, 2014
The article explores diff erent approaches to the theoretical grounding of public use of reason d... more The article explores diff erent approaches to the theoretical grounding of public use of reason developed by Habermas, Kant and Rawls. It is focused on Habermas's idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls's idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas's concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas's discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.
... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to th... more ... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to the ... Legal proceedings in a court of law can be seen as an exemplary argumentative enquiry into the ... Re-evaluating the role of rhetoric in public relations theory and in strategies of corporate ...
... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to th... more ... He also retreated from his emphatic rejection of rhetoric as manipulative, and referred to the ... Legal proceedings in a court of law can be seen as an exemplary argumentative enquiry into the ... Re-evaluating the role of rhetoric in public relations theory and in strategies of corporate ...
The article explores diff erent approaches to the theoretical
grounding of public use of reason ... more The article explores diff erent approaches to the theoretical
grounding of public use of reason developed by Habermas,
Kant and Rawls. It is focused on Habermas’s idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls’s idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas’s concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas’s discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.
Uploads
Papers by Andrej Skerlep
grounding of public use of reason developed by Habermas,
Kant and Rawls. It is focused on Habermas’s idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls’s idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas’s concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas’s discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.
grounding of public use of reason developed by Habermas,
Kant and Rawls. It is focused on Habermas’s idea of communicative rationality and the public sphere, and then this approach is related to Kantian practical reason and Rawls’s idea of public reason. The article highlights liberal and republican elements in Habermas’s concept of public sphere, and emphasises that liberal concepts of democracy require public reason as a device of justifi cation of constitutional norms, while the republican idea of popular sovereignty opens up the popular public sphere. The second part of the article describes the tension between the counterfactual nature of Habermas’s discourse ethics and its practical realisation in deliberative politics in institutions of the state.