Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol

Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina David Petelin Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Ljubljanski grad se pojavi tudi na najstarejši 7 likovni upodobitvi iz 17. stoletja. Skica je sicer nastala kot posledica načrtovanja ljubljanskega obrambnega sistema, za današnji čas pa je Uvod pomembnejša njena umetniška in arhitekturna zapuščina. Giovanni Battista Pieroni je bil arhitekt, matematik in strokovnjak za utrdbe (1586–1654). Od leta 1620 je bil kot cesarski uslužbenec zadolžen za obrambne komplekse v habsburški monarhiji. Njegova mapa slik je danes deloma ohranjena v Arhivu Republike Slovenije. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Giovanni Pieroni, Veduta Ljubljane, Narodni muzej Slovenije, 1639. https://commons.wikimedia.org/ wiki/File:Ljubljana_-_Giovanni_Pieroni_-_Google_Cultural_ Institute.jpg. Zgodovina ljubljanskih simbolov je v svojem jedru zami- pomen se je skozi dolgo zgodovino spreminjal, in karkoli že šljena kot zgodovina Ljubljane, je način, kako so razumeli se bo z njim zgodilo v prihodnosti, vedno je bil in bo ostal prostor nekoč in kako danes dojemamo mesto, je pot izgra- simbol Ljubljane.2 jevanja identitete, lokalnega ponosa in patriotizma, iskanje Na griču sredi Ljubljanske kotline namreč že stoletja stoji skupne nadčasovne komponente, ki presega obdobje enega mogočen srednjeveški grad s snežno belim neorenesančnim življenja, in s tem nenehno potrjevanje mestnih vrednot. stolpom iz sredine 19. stoletja. Grajski grič je eden od treh Gre za zgodbo o arhitekturnih in mitoloških simbolih, torej gričev Ljubljane, poleg Rožnika s Šišenskim hribom in Gosimbioze vidnega in nevidnega, grajenega in pripovedne- lovca. Ima izjemno lego sredi mestnega središča, zanimivo ga, stvarnega in legendarnega. pa je, da nima posebnega imena, Med temi simboli že tisočletje Gre za zgodbo o arhitekturnih in mitolozgolj grajski grič (nem. Schlosskraljuje Ljubljanski grad, eden berg).3 Dominantna podoba graod osrednjih in konstantnih sim- ških simbolih, torej simbioze vidnega in du se je vtisnila v podobo mesta bolov skozi celotno zgodovino in v zahvalo za nastanek, obstoj mestnega prostora in prebivalcev nevidnega, grajenega in pripovednega, ter razvoj Ljubljane, ali pa v želji, do današnjih dni. Odgovor, zakaj da na ta simbol čisto preprosto ne osrednji simbol mesta predsta- stvarnega in legendarnega. bi pozabili, so mu meščani navlja ravno grad, najdemo, le če se menili tudi častno mesto, sprva v zares poglobimo v sam izvor nastanka mesta, razumevanje pečatu, kasneje pa za stalno v svojem grbu,4 ki ga še danes oblasti, pečatoslovje in celo v ljubljansko identiteto.1 Če sta povezujemo z mestom in organizirano lokalno samoupravo.5 grajski grič in Ljubljanica naravni danosti, ki sta omogočili Zato ima grad še od časov, ko je bila vojvodina Kranjska poselitev tega dela Ljubljanske kotline, potem je grad kul- še slavna in ko je grad simboliziral historični center dežele, turna dediščina in zibelka glavnega mesta Slovenije. Njegov prav poseben pomen.6 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Današnja podoba gradu 8 Grad je danes popolnoma drugačen, kot je bil pred desetletji, in nerazpoznaven za človeka izpred stoletij. Preplet srednjeveške arhitekture in modernega betona s steklom in železom. Bela fasadna kulisa grajskega dvorišča, ki je v kontrastu s srednjeveško gotsko renesančno kamnito zunanjščino. Sodobna dvigala in stara arhitektura. Simbioza burnih stoletij, estetskih okusov in človeških potreb. Arheologi,7 konservatorji in arhitekti so razkrili, kar je vrednega in pomembnega, ter prekrili, odstranili, obnovili ali pa celo na novo uredili prostore, ki dajejo našemu gradu posebno noto, drugačno od vseh preostalih slovenskih gradov. Še danes se mnogi starejši Ljubljančani spominjajo žerjavov, ki so leta in leta kot zeleni zmaj na mestnem grbu »čuvali« Ljubljanski grad. Današnja podoba Ljubljanskega gradu nas navdaja z različnimi občutki. Naključni obiskovalec, ki pričakuje, da bo v grajskih prostorih doživel zgodovinski utrip grajskih gospa, muzejskih postavitev starega orožja, oklepov in grajskih soban s prapori, bo rahlo razočaran in presenečen. Seveda je mogoče občutiti pridih izginulih obdobij in videti nekaj zanimivih ostalin preteklosti, vendar Ljubljanski grad ni samo to, je vse ostalo in še več. Grad živi s svojo zgodovinsko vsebino, vendar na moderen način. Od gradu je ostala dejansko samo petsto let stara lupina, notranjost pa je popolnoma podrejena sodobnim potrebam. Ljubljanski grad je danes idealen kraj za zmenek, kulinarično ali enološko doživetje, kulturno zgodovino, poučni izlet ali filmsko doživetje v poletnih mesecih ter izjemna razgledna točka. Javni zavod Ljubljanski grad, ki skrbi od leta 2011 za turistično, muzejsko, prireditveno, pedagoško in drugo dejavnost, zaposluje celo grajskega vrtnarja ter vsakodnevno organizira številne oglede, pedagoške delavnice, doživetja in kulturno ponudbo. Za zgodovinsko navdahnjene sta zanimiva stalna razstava Slovenska zgodovina in Lutkovni muzej, v kateri sta predstavljeni zgodovina lutkarstva na Slovenskem ter ustvarjalnost sodobnih lutkarjev. Ljubljanski grad ima ogromno pokazati, obvezen ogled obsega razgledni stolp, razgledno teraso z bronasto maketo gradu, kapelo sv. Jurija z grbovno poslikavo, virtualni ogled grajske zgodovine, kaznilnico, ječo in smodnišnico. Za posedanje ob kavi poskrbi grajska kavarna, tiste bolj lačne obiskovalce gradu pa zadovoljita kar dve restavraciji. Na srednjeveškem spomeniku, ki si prizadeva postati ljubljansko kulturno središče, samo javni zavod organizira kulturno umetniški program z dvesto do tristo dogodkov na leto, prav toliko dogodkov priredijo tudi zunanji organizatorji, saj ima grajsko poslopje več imenitnih dvoran, med katerimi zagotovo izstopata Stanovska dvorana in Palacij. Bolj kot živi grad, živi tudi mesto pod njim, kar dokazujejo sicer suhoparni statistični podatki. Ljubljanski grad je pravzaprav osrednja točka slovenskega in ljubljanskega turizma, saj na leto beleži milijon in tristo tisoč obiskovalcev.8 Na Grad se je možno povzpeti z moderno vzpenjačo ali pa po številnih pešpoteh, ki vodijo mimo starih meščanskih hiš, kamnitih stopnic in zidov, gozdnih jas in celo mimo domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu, najelegantnejša rešitev pa ostaja seveda vožnja z avtomobilom po cesti, ki zavije pri Linhartovi hiši na Streliški ulici. Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Kdaj nastane Ljubljanski grad? Grajski grič, Ljubljanski grad ali pa samo Grad, kakor danes poimenujemo grič z utrdbo, je že pred tisočletji privabljal pod svoje okrilje številne prebivalce, popotnike, osvajalce in trgovce, ki so tekom stoletij pustili neizbrisne sledi v obliki arheoloških ostankov, toponimov in legend. Ni naključje, da je osrednji apnenčasti grič sredi Ljubljanske kotline poseljen praktično neprekinjeno že tri tisočletja. Bolj kot vprašanje, kdaj nastane Ljubljanski grad, lahko podamo tezo, da je ta nenehno v nastajanju. Ne obstaja točno določen datum ali letnica, ko bi lahko rekli, da so položili temeljni kamen. Razmišljati na tak način je smešno. Ljubljanski grad obstaja že tisočletja, lahko rečemo ahistorično že od argonavtov naprej. Seveda ne v tej obliki, ampak po funkciji (obramba, zavetje, bivanje, verski ritual itd.). Bli- V eni izmed različic starogrškega epa Argonavti naj bi ti leta 1222 pr. Kr. ustanovili Emono. Mit je postal izredno pomemben v času baročnih začetkov ljubljanske historiografije. Trojica Schönleben, Valvasor in Dolničar so utemeljili mit o Argonavtih z Emono, povezali antične ostanke z mitskim izročilom, povzdignili Ljubljano nad druga avstrijska mesta in nekdanji okras grba, zmaj, umestili v grb in ga simbolno povezali z mestom. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Konstantinos Volanakis, Argo, zasebna zbirka, konec 19. stoletja. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/ f4/Constantine_Volanakis_Argo.jpg. žina kraške reke, varna strateška lega in ugodne prometne povezave (t. i. Ljubljanska vrata) so privabljale prazgodovinska ljudstva že v času mlajše bronaste dobe, to je v času kulture žarnih grobišč pred 3200 leti, kjer sta mimo potekali znameniti transevropski trgovski poti – Jantarna pot, ki je povezovala Baltik z Jadranom, in Argonavtska pot, ki je povezovala italski polotok s Podonavjem. Grajski grič in njegovo vznožje so naselili pripadniki velike podonavsko-panonske prazgodovinske skupnosti, t. i. nosilci kulture žarnih grobišč, ki je bila izrazito poljedelska, doma predvsem na plodnih rečnih terasah. A v imenu prepoznamo njeno glavno značilnost: obredno upepeljevanje umrlih in pokopavanje posmrtnih ostankov v žarah. Navadno so jih prepeljali čez Ljubljanico, ki je simbolično delila svet živih in svet mrtvih.9 Na samem griču in pod njim se je razvilo naselje lesenih koč; prek reke, na levem bregu Ljubljanice, pa na stotine žganih grobov s posodjem in deli bronastega nakita, kar priča o številni skupnosti. Sledovi utrjenega gradišča na Grajskem griču, kjer so imeli varno bivališče in učinkovit nadzor nad rečnim prometom,10 so zaradi kasnejših gradbenih del skromni; povsem drugače je ob njegovem južnem vznožju, kjer so se ohranile ostaline strnjenega naselja z bivališči, ki so bila nanizana vzdolž mrežasto razporejenih ulic, tlakovanih s prodniki. Lesene koče s kamnitimi temelji in kostmi psov v vogalih za varovanje osrednjega ognjišča, vkopane jame za shrambo živil, in kot pričajo številne tkalske uteži, pogosto tudi statve. Obstoj naselja pod gričem pa tudi pokopavanje onkraj Ljubljanice sta se neprekinjeno na- daljevala tudi potem, ko je nastopilo novo obdobje, železna doba,11 in s prihodom keltskih Tavriskov v 4. stoletju pr. Kr. Največji kulturno-civilizacijski prelom doživi ta prostor s prihodom Rimljanov v 1. stoletju. Prvi rimski tabor oziroma naselbina je bila postavljena ob bok podgrajski naselbini Tavriskov na območju Starega trga okoli cerkve Sv. Jakoba. Do leta 15 po. Kr. pa zraste Colonia Ivlia Aemona, popolnoma novo idealno rimsko mesto s pravokotnim obzidjem na levem bregu Ljubljanice, ki ga je ustanovil rimski cesar Avgust. Kljub zasedbi rimske vojske, ki je osvajala prostor med Alpami in Balkanom ter izkoristila grič za več kot primerno vojaško postojanko, je Ljubljanski grad ostal kraj sakralnega čaščenja Belina (boga sonca in svetlobe), po katerem mogoče še danes bela Ljubljana nosi spomin, in boginje Ekorne (lat. Aequorna), stare boginje Ljubljanskega barja, ki so jo častili tudi prebivalci rimske Emone, kar kaže na uspešno spajanje venetskega oziroma keltsko-ilirskega prebivalstva z italskimi prišleki. Ni Ljubljane brez njenega gradu S počasnim propadom zahodnorimskega imperija, vdiranjem barbarskih vojska12 skozi ljubljanska vrata, večkratnim napadom in porušenjem mesta se je nekoč cvetoče mestno življenje Emone v 6. stoletju približevalo njenemu koncu. Prebivalstvo se je bodisi preselilo na obale Istre (Novigrad kot nova Emona) bodisi pobegnilo v okoliške hribe (refugiji).13 Ostale so samo razvaline, ki so bile priročen vir gradbenega materiala novega srednjeveškega mesta na drugi Pogled na Ljubljanski grad z Novega trga, kot ga je upodobil bakrorezec Andreas Trost, zvesti Valvasorjev prijatelj in grafik. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Johann Weikhard von Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae moderna, tisk, 1679. https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Topographia_Ducatus_Carnioliae_moderna_(alt).jpg. 9 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina 10 strani Ljubljanice.14 Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. »Za dobe Karla Velikega je vstalo iz razvalin stare Emone, ki je po toliko opustošenjih propadla, na drugem bregu reke Ljubljanice majhno mesto, ki so ga Nemci krstili po mimo tekoči reki Laybach,« je zapisal Janez Vajkard Valvasor o začetkih srednjeveške Ljubljane v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (nem. Die Ehre dess Hertzogthums Crain). Takrat Emone ni bilo že več kot pol tisočletja. Nekdanje štirikotno obzidano mesto, ki je bilo takrat v ruševinah, so srednjeveški prebivalci poimenovali zgolj Gradišče, delu rimskega grobišča ob današnji Slovenski, Gosposvetski in Dunajski cesti so dali ime Ajdovščina (nem. Heidenschaft – poganstvo), ostankom južnega obzidja pa Mirje (lat. murus – zid). Prvo strnjeno naselitveno območje srednjeveške Ljubljane15 je bilo na območju med desnim bregom reke in Grajskim gričem okrog lesenega Špitalskega mostu.16 Tako je nova srednjeveška pridvorna naselbina podložnih obrtnikov, trgovcev, obrtnikov in ribičev (Stari, Mestni in Novi trg) začela nastajati v okviru zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov pod gričem, na katerem je zrasel tudi prvi grad oziroma njegov zametek, verjetno kot naslednik rimske vojaške utrdbe. Odločilen moment za nastanek srednjeveških mest na večjem delu današnje Slovenije je bila pogosto lega ob pomembni fevdalni postojanki, na zunanjem obodu po možnosti dodatno zavarovani z rečnim tokom.17 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Spanheimski leseni in kamniti grad Območje Ljubljane se je na zgodovinskem prizorišču pisanih virov srednjega veka pojavilo leta 1106, ko je koroška plemiška rodbina Spanheim podedovala po rodovini BrežeSelških ljubljansko gospostvo in s tem tudi posestvo Ljubljanskega gradu,18 ki je v pisanih virih prvič omenjen leta 1144 kot sedež fevdalnega gospostva.19 Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja20 segajo v 12. stoletje, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Ljubljana se je v pisnih virih omenjala sprva kot Laibach med letoma 1112 in 1125, nato pa leta 1144 v listini oglejskega patriarha Pelegrina I. v slovensko-romanski obliki Luwigana (fonetično Lubijana).21 Nadaljnje navedbe o trdnjavi, ki se je nahajala na grajskem griču, se pojavljajo le v zgodnjem srednjem veku, kadar je znani koroški vojvoda Spanheim podedoval vlado nad Ljubljano. Leta 1220 je Bernhard Spanheim izdal listino, v kateri grad prvič ni omenjen samo kot obrambna struktura, temveč tudi kot kraj prebivališča aristokracije – rezidence družine Spanheimov: »In palacio nostro Leibach in cuius districtu ipsum allodium iacet«,. Leta 1243 se v neki listini omenja Grad in obzidano mesto pod njim, leta 1256 pa kot »castrum capitalis ... Laybach«, torej njihov glavni grad na Kranjskem. Najdenih ni nobenih materialnih dokazov, da bi plemiči raje bivali na Gradu kot v mestu, zatorej lahko le domnevamo, da je grad plemičem služil tudi kot rezidenca (Palacij). Čeprav je najstarejši leseni grad na griču (utrdba) nastal verjetno že v 11. stoletju, pa so Spanheimi postavili novo zidano utrdbo, ki je s priključitvijo k mestnemu obzidju zaključila fortifikacijski obroč okrog Mestnega trga in ko so naselbini ob Ljubljanici v prvi polovici 13. stoletja dodelili mestne pravice.22 Ta slovita plemiška rodbina je namreč zaslužna za ustanovitev Ljubljane, po vsej verjetnosti ji je podelil mestne pravice prav koroški vojvoda Bernhard Spanheimski, tudi ustanovitelj Celovca.23 Med najpomembnejšimi člani teh plemenitašev in žal tudi zadnji je vsekakor deželni gospod Kranjske« Ulrik III. Spanheimski (1256–1269), ki je utrdil Luwigano v drugi polovici 13. stoletja kot glavno mesto dežele Kranjske (srednjeveška Carniola oziroma Kranjska krajina je imela sedež v Kranju oziroma na njenem gradu). Z Ulrikom je povezan tudi prvi ljubljanski astronom Janez Lezicij (lat. Lezicius; 1242–?), ki se je po končanem študiju na bližnjih univerzah v Padovi, Vicenzi in Trevisu ustalil v Ljubljani ter tu deloval kot astronom in zvezdni tolmač (astrolog). Po pisanju Valvasorja je prerokoval prihodnost in se uvrščal med najbolj izobražene in najodličnejše meščane Ljubljane 13. stoletja. Ali je astronom strmel v zvezde in deloval na gradu, ne vemo, povsem verjetno pa je, da je tam delovala kovnica denarja. V mestu ali pa na Ljubljanskem gradu so Spanheimi imeli lastno kovnico srebrnega denarja, imenovanega ljubljanski denarij (lat. Leibac denari).24 Med prenovo Ljubljanskega gradu sta bila pred leti v zasutju obrambnega jarka najdena celo dva ponarejena novca iz 11. stoletja, ki sta enkratna v svetovnem merilu. Svinčena pfeniga Eberharda I. sta bila skovana med letoma 1164 in 1183, odprto pa ostaja vprašanje, kje so ju ponaredili. mu Juriju, ubijalcu zmaja.27 Mogočni cesar, ki je bil hkrati tudi vojvoda Štajerske in Koroške, je novo razširjeno utrdbo gradil, tudi z ostanki antične Emone, predvsem zaradi naraščajočih roparskih turških pohodov in razvoja novega orožja – smodnika.28 Gradnja nove utrdbe se je začela že po prvem osmanskem napadu leta 1415, okrepitev zidov in celega gradu je potekala tudi leta 1448, 1463 in 1478. V naslednjih dveh stoletjih so postopno nastale še ostale grajske stavbe na dvorišču, ki tvorijo sedanjo podobo grajskega poslopja. Šele leta 1848 se je v podobo gradu zarisalo dominantno znamenje razglednega stolpa, s tem pa sta se dokončno oblikovali tudi sedanja stavbna gmota in značilna podoba gradu. Grad je bil poleg vojaške trdnjave nekaj časa prostor srečevanj deželnih stanov in sedež deželnih glavarjev, v mestnem stolpu so bivali piskači in protipožarni čuvaji.29 Za svoj simbol, katerega razlaga ostaja vir 11 Friderikov novi grad Prav tako ena izmed Trostovih upodobitev Ljubljane, na sliki je rečna podoba, kadar je popotnik prišel iz smeri Benetk. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Johann Weikhard von Valvasor, Iconotheca Valvasoriana, tisk, 1681. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_ III,_Iconotheca_Valvasoriana.jpg Po izumrtju plemiške rodbine Spanheim se za njihovo velikansko nepremičninsko dediščino vname spor. Ljubljanski grad prvič v zgodovini pade v roke zavojevalca. Za kratek čas, med letoma 1270 in 1276, postane gospodar Ljubljane češki kralj Otokar II. Přemysl, ki jo osvoji skupaj s preostalo Kranjsko. Po šestih letih vladavine in po porazu na Moravskem polju grad in mesto pod njim zavzamejo Habsburžani, ki vladajo ljubljanskemu prostoru naslednjih 642. Leta 1335 postane grad dokončni sedež dežele Kranjske, slednja pa kot vojvodina za dolga stoletja dedna last Habsburžanov.25 V 15. stoletju dobi Ljubljanski grad podobo, kot jo v glavnem poznamo še danes. Če so Spanheimi sprva leseno utrdbo prezidali v kamnito, pa je za tretji grad po vrsti značilno, da je nastal popolnoma na novo. Podoba novega gradu je delo takratnega mestnega gospoda ljubljanskega in gospodarja gradu deželnega kneza in kasnejšega cesarja Friderika III., prvega Habsburžana na cesarskem prestolu Svetega rimskega cesarstva.26 Za Ljubljano je izredno pomemben cesar, saj je med drugim ustanovil tudi ljubljansko škofijo leta 1461. Stari, mnogo manjši Spanheimski grad so gradbeni mojstri porušili do temeljev in na ravnem platoju zgradili povsem nov grad, vendar s tradicionalnim nepravilnim tlorisom poznosrednjeveške utrdbe. Povezali so obzidje z vogalnimi stolpi, zgradili Peterokotni stolp, ki je povezoval zunanjost z dvižnim mostom nad obrambnim jarkom, ter zgradili grajsko kapelo, ki je bila posvečena krščanskemu zavetniku svete- Friderik III. Habsburški (1415–1493) je bil rimski cesar, kot vojvoda Štajerske, Kranjske, vojvoda Koroške in (nad)vojvoda Avstrijski je nosil naslov Friderik V., kot nemški kralj pa Friderik IV. Bil je zadnji cesar, ki ga je okronal papež, in prvi Habsburžan na cesarskem prestolu. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Hans Burgkmair, Friderik III., Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju, olje na platnu, okoli 1500 https:// sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Hans_Burgkmair_d._%C3%84._005.jpg. Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina različnih interpretacij, je Friderik od leta 1437 uporabljal pet samoglasnikov AEIOU, ki krasijo marsikatero njegovo zgradbo ali predmet. Med drugim so naslikani tudi na portalu Kazemata na bastiji ljubljanskega gradu in simbolizirajo Friderikovo oblast nad mestom in obenem Kranjsko, ki so jo z ljubljanskega gradu v njegovem imenu upravljali deželni glavarji. Simbol bi Friderik lahko dal naslikati ob priliki svojega dolgega obiska Ljubljane, v kateri se je pozimi leta 1444 zadrževal več kot mesec dni.30 Simbol deželne oblasti za drobiž odkupi župan Hribar 12 Ljubljanski grad je imel kot sedež deželnoknežje oblasti vse do konca 18. stoletja osrednjo politično in prostorsko vlogo. Predstavljal je oblast deželnega kneza oziroma Habsburžanov, ki so si prilastili deželo Kranjsko in njeno prestolnico Ljubljano v dedno last.31 Kljub temu, da je imel deželnoknežji grad obrambno, upravno in reprezentativno funkcijo, je mogočno grajsko poslopje sredi 17. stoletja izgubilo strateški pomen. Vanj so naselili kaznjence in vojne ujetnike, arzenal (skladišče orožja) ter vojaško posadko. Tekom stoletij je poslopje propadalo, zaradi vzdrževanja postalo nepotrebno finančno breme kranjskih deželnih stanov, konec 18. stoletja pa so ljubljanski veljaki celo premišljevali, da bi poleg srednjeveškega obzidja, ki je dušilo urbani razvoj, porušili tudi grajsko trdnjavo. Po odhodu Napoleonove vojske, ki je uporabljala grad za vojašnico in bolnišnico, so porušili zgolj stari obrambni stolp – Stolp piskačev iz 16. stoletja, ki je stal poleg današnjega razglednega stolpa (1815 lesen požarno signalni stolp, 1848 zidan, 1982 nadzidan za 1,2 metra). Kljub temu pa je njegova vloga počasi, a vztrajno slabela, postopno je upadal tudi strateški pomen grajske trdnjave in obzidij. Pred popolnim uničenjem ga je rešil odlok vlade leta 1814, da v njem uredi kaznilnico.32 Čeprav je grad še v prvi svetovni vojni služil kot kaznilnica in zapor, kjer je bil zaprt celo Ivan Cankar zaradi nevarnih idej jugoslovanskega političnega povezovanja, ga je znameniti ljubljanski župan Ivan Hribar že leta 1905 v imenu Ljubljanske mestne občine odkupil od države in je tako prešel v trajno mestno last, kamor dejansko spada. Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Plečnikova slovenska akropola Z vprašanjem, kaj dejansko početi z gradom, se je ukvarjala tako mestna oblast kot tudi del umetniške srednje. Nenehno pomanjkanje finančnih sredstev za obnovo in prave vsebinske vizije je botrovalo temu, da so se v grajske prostore že kmalu pričeli naseljevati ljudje z družbenega dna. Šele vsestranski arhitekt Jože Plečnik, ki je odlično razumel in uporabljal simbole, tudi avtor edine in doslej zadnje vseobsežne vizije mesta, katere krona naj bi bil v reprezentančne namene prezidani Ljubljanski grad, je tej neatraktivni gmoti poskusil vdahniti novo arhitekturno veličino.33 Plečnik je imel že pri urbanističnem načrtovanju mesta vedno kot njegovo dominanto v mislih grad, ki ga je želel predstaviti kot mestno krono. Kako pomembno vlogo je imel grajski kompleks kot slikovita kulisa v mestni veduti Ljubljane, je arhitekt pokazal tudi z dvema načrtoma za njegovo prenovo. Mojster Plečnik pa ni ostal samo pri obnovi, temveč je sanjal o novi, slovenski akropoli po zgledu antičnih Aten z nadzidavo in preureditvijo grajskega obzidja ter postavitvijo »osrednjega vseslovenskega muzeja«, galerije in druge kulturne dejavnosti. V prvem načrtu iz leta 1931‒32 je le nadzidal z nadstropjem nekatere dele zgradbe ter jo slogovno poenotil po vzoru firenške renesančne utrdbene arhitekture tudi z novim razglednim vitkim stolpom. Do uresničitve projekta ni prišlo zaradi gospodarske krize, je pa kljub temu obnovil staro meščansko utrdbo.34 Plečnikov osmerokotni parlament namesto srednjeveške trdnjave Po drugi svetovni vojni je Plečnik predstavil še svojo drugo, radikalnejšo vizijo Ljubljanskega gradu. Leta 1947 je načrtoval nov slovenski parlament na Grajskem griču kot osmerokotno zgradbo, ki razkriva njegovo idealno predstavo o gradu, pri čemer bi nekdanjo srednjeveško grajsko stavbo porušili do tal. Novi Ljubljanski grad bi imel monumentalno podobo z mogočnim stolpom, dostop na Grajski grič bi bil oblikovan kot monumentalno stopnišče ob Magistratu.35 V ta namen je predvideval rušenje niza baročnih hiš na Ciril-Metodovem trgu in namesto njih ureditev slavnostnega stopnišča v osmih nadstropjih, okrašenega s plastikami in balustradami.36 Plečnikov parlament in stopnišče na Grad sta ostala neuresničena, deloma zaradi politične volje, ki je želela na gradu urediti muzej narodnoosvobodilne vojne, deloma pa tudi zato, ker je arhitekt Vinko Glanz mimo javnega arhitekturnega natečaja dobil naročilo za postavitev Ljudske skupščine na Šubičevi ulici v petdesetih letih.37 Od socialnih stanovanj do oživitve Po stoletjih prezidav, zanemarjanja in različnih uporabnikov je Ljubljanski grad doživel še zadnje, najbolj žalostno poglavje v svoji zgodovini. Po prvi svetovni vojni pa vse do sredine 60. let 20. stoletja je nudil domovanje okoli stotim revnim družinam in brezdomcem, ki so se naselili v grajske celice in druge prostore, neprimerne za bivanje. Med njimi je bila tudi pevka Majda Bernard (poročena Sepe), ki je stanovala celo v razglednem stolpu. O Ljubljanskem gradu je kasneje prepevala v eni izmed svojih pesmi: »Še midva pojdiva na grad, kot nekoč sva hodila takrat. To so dnevi bili, kot zdaj nič več jih ni, ker imel, bolj kot zdaj, si me rad.« Mestna oblast se je celovite obnove gradu zato lotila šele leta po drugi svetovni vojni, sprva pod Plečnikovim učencem Borisom Kobetom, ki je uredil današnji glavni grajski obočni vhod, Stolp strelcev s sgraffiti Marija Preglja ter razgledno teraso, nato pa po načrtih projektivnega biroja Ambient, ki so avtorji številnih arhitekturnih rešitev zadnjih 40 let. Večna urbanistična dominanta Ljubljane Čeprav je Ljubljana v svoji zgodovini doživela urbanistične in arhitekturne preplastitve mestnega tkiva, ostajajo status, podoba in monumentalnost gradu stalnica. To so se zavedali tudi vsi veliki arhitekti, ki so načrtovali mestni razvoj Ljubljane. Bodisi nevidna srednjeveška mojstrska roka, ki je umestila Stari, Mestni in Novi trg kot ogrlico okoli griča, baročne cerkve, katerih zvoniki niso nikoli presegli višine griča, plemiški vrtovi ljubljanskega plemstva, ki so perspektivo ureditve vedno napeljevali na Grad, ali pa trije veliki arhitekti Ljubljane 20. stoletja: Fabiani, Plečnik in Ravnikar. Vsak je v svojem arhitekturnem jeziku in upoštevajoč izkušnje predhodnikov urbanistično vizijo mesta podredil edini izstopajoči dominanti, to je Ljubljanskemu gradu. To lahko razberemo iz Fabianijevega Šance – pozabljeni drugi ljubljanski grad, imenovan meščanska utrdba Na grajskem griču ni stal samo en grad, svoje čase je bila utrdba tudi na sosednji vzpetini, ki ju danes povezuje kostanjev drevored s Plečnikovimi klopcami. Prav ta arhitekt je v tridesetih letih 20. stoletja obnovil ter preoblikoval ostanke utrdbe in okopov mestnega obrambnega sistema, ki ga poznamo pod imenom Šance (nem. Schanze). S skromnimi sredstvi je lahko Plečnik izpeljal le nekaj slikovitih poti po Grajskem griču. Če se nanj povzpnemo s prulske strani, se nam prikaže monumentalna gmota kamenja, zapakirana v beton in za Plečnika značilnimi cinami. Če ne bi vedeli, da gre le za ostanke ostankov nekoč prijetne na oko mogočne utrdbe, bi mislili, da gre za Plačnikov poskus ureditve promenade z razvalinami. Ampak ni tako. Arhitekt je razumel srednjeveške ostanke, jih v nasprotju s tedanjim nazadnjaškim pogledom sodobnega kapitalističnega meščanstva ohranil, rešil kar se da, nadgradil s prijetno sprehajalno potjo in povezal v zaključeno, na videz nedozorelo umetnino. V tridesetih letih 20. stoletja je slovenski umetnostni zgodovinar in konservator izdal zanimivo knjižico z naslovom Ljubljanski grad. V njej je utemeljeval pomen srednjeveške utrdbe in pojasnjeval Plečnikov načrt prenove utrdbe v slovensko akropolo. Vir: Stele, France, Sever, Milan (1932). Ljubljanski grad, str. 4. Z razvojem razglednic in fotografije v drugi polovici 19. stoletja je tudi Ljubljanski grad postal eden izmed številnih motivov. Stare fotografije in razglednice so predvsem pomembne zato, ker nam dajejo vtis notranjosti in zunanjosti gradu pred veliko prenovo od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Zanimiva je primerjava med današnjim stanjem in nostalgično podobo pred enim stoletjem. Vir: Zgodovinanadlani.si (30. 8. 2022), Razglednice Milene Žnidaršič, leto posnetka 1915, avtor neznan. https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Postcard_of_Ljubljana_Castle_1915_(2).jpg. 13 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina velikega neuresničenega mestnega trga na Ajdovščini pred današnjo Metalko ali pa ureditve ringa (krožne ceste po vzoru Dunaja) okoli zgodovinskega središča, katere glavne ceste so vedutno usmerjene na grad. Tudi malo mlajši Plečnik je svoje mojstrovine ob Ljubljanici prilagodil pogledom na grajsko pobočje (Kongresni trg, Gerberjevo stopnišče nad Makalonco, Čevljarski most, Tromostovje). Prav tako je sicer modernistično navdahnjeni in zaradi tega včasih tudi nerazumljeni arhitekt Edvard Ravnikar trgovski objekt Maximarket ob monumentalnem Trgu republike, nikoli dokončanem političnem središču socialistične Slovenije, prilagodil osrednji ljubljanski dominanti. Četudi nam ni všeč kamnita sivina trga, pa ureditev postane logična, ko stojimo ob spomeniku revolucije in lahko uzremo naš Ljubljanski grad. Grad kot arhitekturna in gradbena mojstrovina 14 Ljubljanski grad ni samo kamnita utrdba iz pozabljenih časov in ikona glavnega mesta, orientacijska točka z največjo mestno javno uro ter prijeten izletni cilj, temveč je tudi silhuetna podoba, ki jo nosimo vsi Ljubljančani v podzavesti ter s katero se identificiramo kot meščani. Vsak Ljubljančan in obiskovalec ima namreč svojo grajsko zgodbo ter svoje osebne spomine, vezane na danes najbolj obiskano turistično destinacijo v Sloveniji. Vsakodnevni obiski Grajskega griča, Rožnika s Tivolijem in prostranega Golovca ponazarjajo potrebo domačinov in obiskovalcev po odmiku od mestnega vrveža, zdravi sprostitvi in občudovanju darov narave. Dandanašnji sprehajalec se lahko kot njegov srednjeveški prednik pred stoletji sprehaja med drevesi in še posebno v vročih poletnih mesecih uživa v njegovi svežini in senci pod mogočnimi drevesi. Značilnost griča so namreč visoka ozelenitev, prepredenost nešteto poti za pešce in manj romantična asfaltirana cesta, ki je na Grad speljana od avtomobilske dobe v 20. stoletju. Vse od začetnega projekta nekdanje županje Danice Simšič pred 20 leti je ob vzhodnem grajskem oziroma mestnem obzidju speljana vzpenjača, o kateri je že pred stoletjem sanjal župan Ivan Hribar, nesporni vzor vodenja mestne oblasti. Prav bogastvo zelenja in naravnih danosti pa si je mogoče ogledati z belega razglednega grajskega stolpa z značilno uro. Kamorkoli seže oko obiskovalca s stolpa Ljubljanskega gradu, lahko ozre kamnito trdnjavo vzpetin, ki trdno čuvajo Ljubljano že tisočletja. Na jugu se z Ljubljanskega barja dviga mogočni dinarsko kraški 1107 metrov visoki Krim z Mokrcem v ozadju in sotesko Iškim Vintgarjem v nedrju. Zahodno mestno naravno obzidje predstavlja Polhograjsko hribovje (Toško čelo, Sveti Lovrenc), na severu Ljubljanskega polja se pogled ustavi na osamelcu Šmarni gori (Šmarna gora in Grmada), vzhodno Ljubljano pa krasi Posavsko hribovje. Nova povojna socialistična oblast si je prilaščala objekt iz njene predpreteklosti tudi na simbolni ravni. To ni bilo značilno samo za socializem, temveč si je grad kot simbolno ljubljansko ikono prilaščala vsakokratna oblast. Samo v 20. stoletju je na njegovem razglednem stolpu plapolalo več kot šest različnih državnih zastav, da drugih sploh ne omenjamo. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), neznan avtor, 1948. https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/50/Postcard_of_Ljubljana_Castle_1948.jpg Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Simbolična govorica prednikov Kjerkoli se znajdemo v Ljubljani, skorajda ni mogoče, da ne bi uzrli s kotičkom očesa mogočne in monumentalne podobe gradu. Njegovo formo vidimo v središču mesta, njegovo gravitacijsko moč pa občutimo na ljubljanskih vpadnicah. Lahko celo parafraziramo rimski rek, da vse ljubljanske poti vodijo na Ljubljanski grad. Toda kako se je grad znašel v mestnem pečatu? Že v uvodnem delu prispevka smo nakazali, da v ospredju ne bo zgolj spreminjajoča se materialna podoba Ljubljanskega gradu, temveč bomo pokukali v njegovo drobovje kamnitih sten in poskušali odgovoriti na to, kako je grad postal izvorni mestni simbol in osrednji ljubljanski kraj spomina. Toda če hočemo odgovoriti na to vprašanje, se moramo globoko, zares globoko vrniti v preteklost Ljubljane, pokukati zunaj historiografskih okvirjev ter se popeljati v dejansko psihološko dušo ljubljanskega prebivalstva. Pri analizi problema se ne bomo posluževali samo zgodovinopisnih metod, pač pa prehajamo na področje psihologije in kulturne antropologije, pri čemer se pri izboru gradiva še zmeraj naslanjamo na zgodovinske, arheološke in druge vire. S propadom rimskega mesta je v zavesti prebivalcev propadel tudi stari simbolični svet. Iz srednjeveških zidov gradov, samostanov, nenehnih vojn in ob nastanku novih mest so zrasli novi simboli, ki še danes predstavljajo osnovo sodobne simbolične govorice in identitete. Ljubljanski grad je sprva nastal kot utrdba in sedež obsežnega ljubljanskega fevdalnega gospostva, nato pa je kot grajena arhitektura pre- šel še v imaginarno polje simbolne govorice. Toda grajski grič in okolica sta bila vsajena v ljubljansko podzavest že mnogo prej. Izviri na pobočju, reka pod hribom, v daljavi pa obsežno barje so del naravne scenografije, ki je značilna za čaščenja kulta mrtvih38 in posmrtnega vstajenja.39 To potrjujejo prazgodovinska, antična in slovanska pokopališča40 na robu grajskega pobočja in ob reki Ljubljanici.41 Iz materialnega v svet simbolike Ljubljanski grad s svojo burno zgodovino in vsebino velja za osrednji mestni simbol. Kot grajen zgodovinski spomenik se je zasidral globoko v (pod)zavest ljudi in naturaliziral. Integriral se je v krajino in postal del njenega posebnega značaja, postal je neločljivi del ljubljanske fizične krajine in kasneje osrednje identitetno sidrišče.42 Prostor je namreč eden najmočnejših identitetnih elementov vsakega posameznika. S svojim bivanjskim okoljem je človek v dinamičnem razmerju, saj ga s svojo dejavnostjo oblikuje, prav tako kot prostor oblikuje človeka.43 Prostor kot modus simbola ima dva izvora. Njegova prva referenčna točka je kozmični prostor, v katerem je zgoraj nebo in spodaj zemlja. Zgoraj se poraja svetloba in je bivališče nadčloveških sil. Zgoraj simbolizira višji in večni red ter aktivne in regulativne principe kozmosa (simbol sonca). Spodaj prevladujejo htonski, zemeljski in podzemni principi (simbol kače in zmaja). Povezuje se z materijo, ki teži navzdol, vendar ima klice rojstva, rasti in izvora, torej simbolizira materinski princip narave. Drugi izvor pa leži v samem položaju človeka in njegovega telesa, v odnosu do njega lahko ločimo, kaj je blizu, kaj je daleč, kaj je levo, desno, zgoraj in spredaj. Doživljanje prostora pa sugerira tudi nadaljnje referenčne točke, kot je pojmovanje središča.44 Prostoru moramo pripisati neki pomen, šele nato se lahko z njim identificiramo. Kraji so simboli za družbene povezave: človekovo okolje, ki je na začetku čisto materialno prizorišče družbenim stikom, lahko potem, ko je intenzivno in nepogrešljivo vključeno v družbene izmenjave, prikliče predstavo v ljudeh, ne da bi bili ti v tem prostoru tudi prisotni.45 Sveta gora Ljubljane Človek, ki do nekega kraja razvije simbolično navezanost, se pri tem opira na druge ljudi v kraju, s katerimi goji stike. Tako se kraj nekako personificira, dobi neki višji pomen. Rodi se skupinska pripadnost. V vsaki skupnosti pa obstaja središče, tudi pri vseh starih kulturah velja, da nosi središče nekega geografskega področja sakralni pomen, zato si bolj idealnega ljubljanskega središča, kot je prostor z gričem in zeleno reko, ne moremo zamisliti. Centralni prostor pa je vedno tudi sakralni, sveti.46 Lastnost svetega kraja je namreč kultni objekt, podoba ali idol, ki simbolizira in uteleša tamkajšnjo božjo prisotnost. To je lahko fizično karkoli, ker je značilnost svetih krajev, da bog v njih prebiva.47 Prav zaradi tega lahko govorimo o Grajskem griču, na katerem stoji grad, kot o sveti ljubljanski gori. Analogne predstave o svetih gorah kot središčih sveta najdemo pri vseh ljudstvih. Sveta gora predstavlja kraj stičišča neba, zemlje in podzemlja, komunikacijo med tremi ravnmi. Gora tako istočasno obstaja na treh planih. Je most ali vez med temi plani. Tam se sveto manifestira in posledično je tak prostor postal središče. Zato so bila vsa svetišča, palače, mesta ali kraljeva prebivališča središča, tam pa je popek sveta – omfalos, točka, iz katere se je začelo stvarjenje in v kateri je možen prehod na transcendenčno raven in stik z božanstvom. Tudi mezopotamski zigurati so bili zamišljeni kot svete gore. Bili so hkrati kozmogrami ali sheme celotnega vesolja. Njihov pravi izvor lahko iščemo le v človekovi psihi, ki je svoje vizije ustvaril iz neke skrivnostne potrebe človekovega duha.48 Od kolektivnega spomina, ki smo ga podedovali od prednikov, so družbene skupine v svoji zaznavi strukturirale prostor, v katerem so bivale, tudi tako, da so posameznim delom prostora pripisovale posebne pomene. Ti kraji so v družbenem vrednostnem sistemu zaradi različnih razlogov pridobili posebno vrednost. Vzrok za to sta bili tako simbolna kot utilitarna vloga teh delov prostora oziroma je bil njun pomen prepleten. Eden od osrednjih kulturnih prvin ljubljanske krajine sta še posebej grad in obzidje, ki sta nastala kot rezultat specifičnega družbenega prizadevanja, da bi zadovoljili določeno splošno priznano potrebo.49 Grad je prostor varnosti, kjer se skriva zaklad. Simbolizira avtoriteto, dominanco, moč, romanco, varnost, suverenost in bogastvo. V heraldiki pomeni grad simbol noblese, trdnosti in strategije. Grad predstavlja simbol psihe, hišo in dom, ki je med najbolj primarnimi kolektivnimi simboli, naš dom kot grad. Gre za posvečeno območje, oblikovan je tako, da odpira vrata le dobrodošlim. Tako koristna in simbolna duhovna vloga lahko nekemu kraju pripišeta posebno vrednost, kar ljudi nevede sili k navezanosti na kraj. Zato ni presenetljivo, Svojega čara Ljubljanski grad ni izgubil niti v modernih šestdesetih letih 20. stoletja. Grad v ozadju še vedno predstavlja mestno in s tem urbanistično dominanto kljub velikanskim arhitekturnim posegom v občutljivo tkivo Ljubljane. Vir: Wikipedija (30. 8. 2022), Danilo Škofič, Pogled na ljubljanski grad, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 1960. https://commons.wikimedia. org/wiki/File:Pogled_na_ljubljanski_grad_v_megli_1960.jpg 15 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina da je grajska podoba postala osrednji in nekaj časa edini simbol pečata srednjeveške Ljubljane, dokler ga ni vse od baročne ljubljanske historiografije dopolnjeval in v zadnjem stoletju prevzel zmaj. Grad v mestnem pečatu Kako je grad prišel v mestni grb? Kako se je gradu pridružil zmaj? Tukaj se bomo deloma naslonili na ljubljansko baročno zgodovinopisje in Jungovo teorijo arhetipov in moderne tokove v francoski historiografiji. Tako kot Pierra Nora, francoskega zgodovinarja, začetnika te nove smeri v zgodovini, tudi nas zanima, kako na rekonstrukcijo spominov vplivajo t. i. lieux de mémoire ali kraji spomina. Prostor, v katerem živimo, namreč ni nevtralno okolje, temveč ga je oblikoval človek.50 Lokalni kraji spomina so materialne in nematerialne simbolne figure, ki določajo lokalno pomnjenje.51 Kraji spomina skupnosti so torej njeni loci communes, idejni in celo fantazmični temelji, na katerih in s katerimi vsakokratna politična skupnost oblikuje sebe, legitimira svoja oblastna razmerja in se daje prepoznavati drugim skupnostim. Zgodovina, znanost o preteklosti, ima pri vsem tem velikansko vlogo in spomin skupnosti na preteklost in njeno sklicevanje na zgodovino sta kar najtesneje povezana.52 Če pa hočemo razumeti nastanek mestnega pečata, moramo razumeti nastanek mestne naselbine in skupnosti, fevdalne pravne subjektivitete mestne oblasti in seveda sočasnega razvoja uporabe pečatov. 16 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Stara Ljubljana – fevdalna, pravna, urbana in simbolična tvorba Naselje ob Ljubljanici je nastalo predvsem zaradi ugodne in pomembne vodne prometne poti (rimske ceste so propadle), ustaljenega rokodelskega in trgovskega proizvodnega centra ter varnega zavetja utrjenega sedeža ljubljanskih zemljiških gospodov. Čeprav srednjeveška Ljubljana ni prevzela imena svoje rimske predhodnice, so Ljubljanska vrata in Ljubljanica ohranili prometni in strateški pomen tudi v zgodnjem srednjem veku, saj kaže širše ljubljansko območje tega obdobja na poselitvene oblike, značilne za staro karantansko in karniolsko družbo (po arheološkem najdišču poimenovana ketlaška kultura). Srednjeveško Ljubljano so sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta jih Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale cerkve z zvoniki. Zametek mesta je že zelo zgodaj imel izdelano družbeno-prostorsko diferenciacijo. Za razliko od primorskih mest se je Ljubljana kot celinsko mesto z najožjim mestnim zemljiščem dokaj pozno pravno izvzela iz agrarne okolice oziroma posesti zemljiških gospodov, ki so morali ta osamosvojitveni status potrditi. Mesto s svojimi prebivalci in dejavnostmi, ki so bile tudi del dohodka zemljiškega (mestnega) gospoda, si je moralo tekom stoletij izbojevati svoj ustroj, samoupravljanje in notranjo svobodo.53 Razvijajoče se mlado srednjeveško mesto je počasi dobivalo svojo značilno zunanjo mestno podobo, meščansko jedro svobodnih trgovcev in obrtnikov, ki je bilo povsem drugačno kot kmečko ali plemiško, prebivalstvo pa je razvilo svojevrstno mestno organiziranost in institucije.54 Zaradi maloštevilnih virov ne vemo natančno, kako je delovala in se razvijala mestna avtonomija do 13. stoletja. Ko je Ljubljana (Mestni trg) leta 1220 dobila mestne pravice, se je fizično (pravica do obzidja) in pravno izločila iz fevda zemljiškega gospostva. Preden je dobila prvega župana leta 1504, so najvišjo mestno oblast dobrih 230 let prej predstavljali mestni sodniki, ki so opravljali funkcijo v imenu mestnega gospoda, ki so bili od leta 1335 dalje Habsburžani,55 o meščanih pa so odločali predvsem v sodnih sporih. Mestni sodnik se v zgodovinskih listinah omenja prvič leta 1269, bil je hkrati najvišji predstavnik mesta in je v skladu s pooblastili mestnega gospoda izvajal predvsem sodno funkcijo nad meščani, ne pa upravnih poslov kot političnoupravni organ. Slednja je bila v pristojnosti veče, iz katere se je razvil notranji in zunanji mestni svet. Šele notranje upravni razvoj in pravna samostojnost mesta navzven pa sta se v pravnem prometu izkazovala predvsem v pečatenju listin, ohranjeni pečati pa predstavljajo pomemben pravni, zgodovinski, umetnostnozgodovinski in kulturni spomeniki srednjeveške Ljubljane ter osnovo, iz katere se je razvil mestni grb. Še ena izmed stoterih razgledničnih podob Ljubljanskega gradu. Vir: Zgodovinanadlani.si (30. 8. 2022), Razglednice Milene Žnidaršič, leto posnetka 1915, avtor neznan, 1904. https://commons.wikimedia. org/wiki/File:Postcard_of_Ljubljana_Castle_1904.jpg. Nastanek srednjeveških mestnih pečatnikov Zgodovina pečata (lat. sigilum) sega dlje, kot je stara pisava, saj pečate najdemo že v starih kulturah kot razpoznavno sredstvo ali sredstvo za zapiranje – pečatenje.57 Zato imajo pečati neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj, od statusa posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi.58 Pečat v prvi vrsti označuje odtis izrezljane podobe (tipar, pečat, žig) v mehko ali strjujočo se podlago (vosek, kovino),59 v novejšem času pa je to tudi odtis oblike s pomočjo barve ali pa je njegova izvedba v obliki slepega odtisa.60 Oblika pečatnikov se je do danes le malo spreminjala. Od srednjega veka in še vse v 20. stoletje so bili poleg pečatnih prstanov najbolj razširjeni kovinski pečatniki z odtisno ploščico, pritrjeno na ročaj.61 Namen pečata je, da s pomočjo tiparja – pečatnika, ki ima izrezljano figuro in napis, njegov lastnik z njim dokazuje verodostojnost svoje pisno izražene volje. Pečat je služil kot razpoznavni znak ali izkaz, kot zapiralno pečatno sredstvo, ki varuje tajnost vsebine pred nepoklicanimi in vsebini zagotavlja verodostojnost. Kot sredstvo listinskega overjanja je imel pečat še namen overitve ali pričanje pri dejanju neke tretje osebe (pečatenje v tuji zadevi).62 S pečati so overovljali pravne posle, s kasnejšimi grbi pa zlasti označevali lastništvo in pripadnost.63 Največji razcvet sta pečat in pečatenje dosegala v zahodnoevropskem kulturnem prostoru v obdobju od srednjega do novega veka.64 V srednjem veku je lahko pečat uporabljal vsakdo, ki je bil pravno zmožen, ki je imel pečat in je imel razlog, da je pečatil.65 To je veljalo predvsem za tiste višje socialne sloje, pri katerih se je uveljavila pisna oblika pravnega poslovanja. Razumljivo je, da je bil ta krog razmeroma majhen, in še znotraj njega je zaradi pravnih potreb prišlo do diferenciacije pri pečatenju, saj je imel pečat dokazilno moč in je veljal kot overitveno sredstvo. Mestni pečati so med najzanimivejšimi pojavi srednjeveške evropske kulturne zgodovine, ki nam lahko posredujejo izredno pomembne podatke o mestih in veljajo za izjemen vir za raziskovanje mestne zgodovine.66 Obstoj mestnega pečata je poleg mestnega obzidja, sejmov, mestnega prava in drugega, kar danes označuje mesto, igral pomembno vlogo. Mestna skupnost je namreč z uporabljanjem mestnega pečata dokazovala, da je posebna pravna oseba.67 Mestni pečat poleg mestnega grba simbolno označuje pomen in moč mestne avtonomije. Zato predstavlja pečat razpoznavni, identifikacijski in overitveni znak mesta. Proti zlorabi pečata, ponareditvi ali lažnemu odtisu so veljala stroga kazenska merila, saj je pečat izkazoval najvišjo pravno kvaliteto, zagotovilo verodostojnosti, ki jo je ohranil vse do danes.68 Mestni pečati so bili do konca srednjega veka izoblikovani kot zunanji znak mestne oblasti v pisemski pravni komunikaciji.69 Prvi mestni pečati so tako nastali že v prvi polovici 12. stoletja v Nemčiji v Porenju. Njihova raba se je hitro razširila tudi na druga mesta v Evropi.70 Novonastala mesta so se zgledovala po starejših s tradicijo, da bi tako dokazovala svoj mestni status.71 Tesna povezanost svobodne mestne uprave in mestnega pečata kot izraza mestne avtonomije je tako razumljiva. Čeprav začetki mesta ležijo v temi, pa zgodnji dokaz o mestnem pečatu velja za zadosten indic 56 za ustrezno zgodnje datiranje mesta v pravnem smislu, na drugi strani pa daje zanesljiv datum podelitve mestnih pravic odločilno oporo za datiranje starega mestnega pečata, za katerega moremo domnevati, da je nastal isto leto ali v prvih letih po povzdigu v mesto.72 Mesta so si za pečatne podobe izbirala različne motive, in sicer podobo krajevnega patrona, atribute krajevnega patrona, mestne stavbe (obzidja, stolpi, vrata, rotovž, cerkve), simbole mestnega gospoda in siceršnje mestne simbole (značilne obrti in proizvodnja).73 Ljubljanski pečat Iz zapisanega sledi, da si je Ljubljana oziroma njena mestna oblast že kmalu po pridobitvi mestnih pravic leta 1220 za pečatenje vzela stilizirano najdominantnejše poslopje v mestu. V večini evropskih pečatov tega obdobja je najbolj karakteristična podoba enega izmed mestnih vhodov ali mestne trdnjave. Najvidnejši in najpomembnejši atribut Ljubljane pa je bil seveda grad. Tudi za ljubljanski mestni pečat lahko zatrdimo, da je odražal razvoj mesta in avtonomije, zato spada med dragocenosti naše preteklosti. Na najstarejšem znanem pečatu iz 13. stoletja na listini iz leta 1280 je tudi najstarejša podoba Ljubljanskega gradu. V literaturi je dolgo obveljalo, da je prvi ljubljanski mestni pečat, ki ga je v 19. stoletju izrisal Alois Schaffenrath, izgubljen, vendar so heraldične raziskave zgodovinarjev medievistov Milka Kosa in Boža Otorepca dokazale, da gre pri skici za izmišljotino. 17 Schaffenrathova upodobitev prvega ljubljanskega pečata, za katerega se je izkazalo, da je ponarejen. (30. 8. 2022). Vir: Franc Kos (1943). Pečat in grb mesta Ljubljana. Na prvem slikovno ohranjenem74 mestnem pečatu (lat. sigillo civitatis Leybacensis) iz leta 1280 sta na okroglem pečatu s premerom 5 cm podoba mestnega obzidja in stolp.75 Okrogli romanski ljubljanski pečat predstavlja osnovo za razvoj kasnejšega pečata in grba mesta. Mestno Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina obzidje z devetimi zarezanimi cinami je upodobljeno s polkrožnimi vrati v sredini in s parom dveh polkrožnih oken na vsaki strani. V ozadju obzidja se na sredi dviga stolp z dvema paroma polkrožnih oken v zgornjem nadstropju in cinami na vrhu, ki predstavlja izza mestnega obzidja dvigajoč ljubljanski grad. Okoli pečatne podobe je napis S. CIVITATIS LEYBACENSIS. Mestno obzidje s stolpom je upodobljeno še brez griča in plava prosto v prostoru, kar je bilo značilno za obzidja na mestnih pečatih 14. stoletja.76 V pečatu mesta Ljubljane je realistična upodobitev (nesimetrična velikost ter postavitev oken in vrat) ljubljanskega gradu z zunanjim obzidjem iz dobe Spanheimov77 in osrednjim stolpom iz 13. stoletja.78 Po mnenju zgodovinarja Milka Kosa gre pri najstarejšem ljubljanskem pečatu za Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina »primitivno upodobitev mestnega zidu in stolpa, ki naj na simboličen način pokaže, da je bila tedaj Ljubljana že mesto z lastnim obzidjem, ki predstavlja pri mestnih naselbinah na zunaj viden znak njihovega pravnega značaja«,79 hkrati pa velja podoba na pečatu za najstarejšo podobo Ljubljanskega gradu in za običajen način upodabljanja posvetne utrdbene arhitekture v srednjem veku.80 Formulacija pečata v napisu sigilum civitatis priča o tem, da je bila Ljubljana v 13. stoletju že izoblikovano mesto z razvito srednjeveško mestno avtonomijo. Med znake mestne uprave lahko prav gotovo na prvo mesto postavimo mestni pečat, saj se je z njim mestna skupnost, občina, torej občestvo meščanov, izkazovala, partnerji pa so jo morali upoštevati kot pravno osebo.81 18 Podoba prvega ljubljanskega pečata ob nogi Primoža Trubarja na izseku monumentalne stenske poslikave Slavka Pengova z naslovom Zgodovina Slovencev od naselitve. Vir: Preddverje velike dvorane Državnega zbora Republike Slovenije (30. 8. 2022). Slavko Pengov, freska, 1958, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/odz/umetnost/freskaZS (slika 7). Zaključek Ljubljanski grad je osrednja mestna ikona, je središče srednjeveške stare Ljubljane in nemi pričevalec tisočletne naselitvene zgodovine. Grajski grič, na katerem stoji Ljubljanski grad, namreč že tisočletja privablja ljudi pod svoje vznožje ali pa na sam vrh. Kamniti in z gozdom porasli grič leži na izredno pomembnem stičišču evropskih trgovskih, kulturnih in prometnih poti, reka Ljubljanica, ki zaobjema njegovo najstrmejše vznožje, pa je nekdanjim prebivalcem zagotavljala vir za preživetje in vodno pot bodisi proti Jadranu bodisi po vodnem toku z izlivi v večjo reko Savo vse do Podonavja. Pripadniki kulture žarnih grobišč so ob njegovem vznožju zgradili prvo naselje, na vrhu griča, kjer danes stoji Ljubljanski grad, pa je stalo tudi leseno utrjeno naselje. Grajski grič je ostal poseljen vse do prihoda Rimljanov okoli leta nič, ki so naravno danost izkoristili za vojaško utrdbo, saj je z njegove višine omogočen pregled skorajda celotne Ljubljanske kotline. Čeprav so Rimljani postavili novo kvadratno mesto na drugem, levem bregu Ljubljanice verjetno zaradi poplav, pa so na grajski vzpetini še vedno ohranili sakralni značaj vzvišenega prostora in še naprej častili avtohtono ljubljansko boginjo Ekvorno. Rimsko mesto Emona je bilo zadnje mesto rimske Italije, njen razvoj in razcvet pa je bil tesno povezan z usodo zahodnorimskega cesarstva. Politične krize, delitev imperija, državljanske vojne, pojav krščanstva in verjetno zaradi podnebnih sprememb vdiranje in naseljevanje germanskih in slovanskih ljudstev so botrovali temu, da je urbanizirano rimsko življenje prešlo v zadnjo etapo rimske epizode ter ugasnilo v 6. stoletju. Nad Emono se je spustil zid pozabe in zgodovinski mrk, v 10. stoletju pa je na nabrežjih Ljubljanice ponovno vzniknilo seme urbanega življenja. O tem, ali je prišlo do absolutnega preloma med rimsko Emono in Ljubljano, je težko govoriti, saj bi nam o tem lahko dodatno spregovorile in osvetlile neodkrite arheološke najdbe na Starem trgu. Zagotovo velja, da je nastanek srednjeveške Ljubljane povezan s fevdalno kolonizacijo, z obuditvijo starih trgovskih poti in sočasnim razvojem grajske utrdbe kot sedeža fev- dalne oblasti in naselij pod grajsko utrdbo ob reki. S podelitvijo mestnih pravic, nastankom mesta kot samostojne pravne osebe in ekonomsko močjo ljubljanskih trgovcev in rokodelcev pa je zrasel tudi pomen posebne mestne naselbine. Kot izraz notranjega upravnega razvoja in potreb v pravnem in poslovnem prometu je tudi Ljubljana kot tipično srednjeevropsko mesto po vzoru mode severnonemških mest dobila že dokaj kmalu v 13. stoletju svoj prvi pečat, na katerem se tudi prvič pojavi stiliziran spanheimski Ljubljanski grad. Zakaj si je takratna ljubljanska meščanska elita izbrala grad kot osrednji likovni simbol svojega prvega pečata, lahko zgolj domnevamo. Zagotovo je bila grajska trdnjava najbolj monumentalna in izrazita grajena arhitektura na območju Ljubljane, saj je bila večina mestnih civilnih poslopij lesenih. Cerkve so bile majhne in so cerkvenoupravno spadale pod oglejski patriarhat, stanovanjske hiše so bile do dvonadstropne in večinoma lesene, magistrata oziroma mestne hiše kot izrazito simbolične arhitekture pa ni bilo vse do konca 15. stoletja. Čeprav je obstajal kraj srečevanja meščanov Novega, Starega in Mestnega trga na stičišču, ki ga danes poznamo Pod Trančo, pa je dejansko mestno oblast predstavljal deželni gospod, ki je tudi imenoval najvišjega mestnega predstavnika, to je mestnega sodnika. Čeprav je že Bernard Spanheimski v prvi polovici 13. stoletja izdajal v ljubljanski kovnici izdelane kovance s podobo sv. Petra kot prvega zavetnika Ljubljane,82 pa so si ljubljanski meščani izbrali za svoj simbol nekaj bolj posvetnega. Grajski grič ni pomenil samo simboličnega geografskega središča porajajoče mestne identitete, sedež skrivnostnih in starodavnih poganskih sil, temveč je na njem stal Ljubljanski grad, ki je bil tudi simbol mestnega gospoda, ki je dejansko omogočil razvoj mesta pod njim. Zato ni nenavadno, da se na prvem okroglem mestnem pečatu srednjeveške Ljubljane, verjetno že okoli 1250, pojavi grajska utrdba z mestnim obzidjem. Ljubljanski grad se je iz materializiranega sveta prav zaradi svoje dominantnosti, monumentalnosti in kamnitosti preselil v simbolno polje ljubljanske identitete in tam ostal do danes tudi v podobi mestnega grba z zmajem nad njim. 19 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina Opombe 20 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina 30 Štih (2018). Ljubljana v srednjem veku, str. 32. 31 To je v praksi pomenilo, da so ozemlje dejansko podedovali, si ga lastili in je predstavljalo nekakšno družinsko posest, osrednji družinski dragulji, ki se dedujejo iz generacije v generacijo, s pomočjo katerih so se lahko Habsburžani tako uspešno širili po starem kontinentu in celo čez lužo v 16. in 19. stoletju (poskus vladanja Maksimiljana Mehičanom se je končal zelo klavrno) in predstavljajo dejansko eno od najpomembnejših evropskih kraljevih dinastij. Ljubljanski grad so posedovali skoraj sedem stoletij, v posebni ceremoniji in obredu, s katerima so v praksi pokazali oblast nad deželo, je bila dedna poklonitev deželnemu knezu. Tekom stoletij se je na zaokroženem geografskem območju oblikovala dežela Kranjska, vsi fevdalci na tem območju, ki so imeli seveda zemljišče, pa so v obredu s posebnim protokolom pokazali dejansko podreditev deželnemu knezu. Zakaj. Deželni knez je bila osrednja oblast, dejansko suveren države, ki je imel možnost in pravico podeljevati škofovske nazive in škofije, plemiške nazive in posestva ter jih tako tudi odvzemati. Bil je najmočnejši, podreditev njegovi volji je bila edina pragmatična odločitev, vez med knezom, plemstvom in Cerkvijo je predstavljala nevidno družbeno vezivo in osnovo za razvoj takratnih identitet. Plemiška, deželna, verska (še posebej po protestantizmu) in meščanska je bila tudi osebno vezana na vladarja. In eden od osrednjih objektov, ki je to popkovino simboliziral, je bil Ljubljanski grad. S svojimi masivnimi zidovi, surovo gradbeno tehniko, razporeditvijo prostorov je odražal mentaliteto srednjeveškega človeka. Bodisi če govorimo o težki dostopnosti, monumentalnem vhodu skozi stolp preko dvižnega mostu, kapelo sv. Jurija, ki jo je postavil cesar Friderik in kjer so obiskovali svete maše, do palacija, kjer so potekale osrednje politične razprave deželnega zbora, preden se je ta preselil v mesto na Novi trg, kjer je danes v prostorih lontovža sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti, modernih intelektualnih grofov, baronov in vitezov. 1 Občina kot oblika organiziranosti lokalne samouprave na ožjem območju zaobjema okvirno tisto ožje krajevno ozemlje, katerega prebivalci se tudi na podlagi skupne zgodovine počutijo del enotne skupnosti. Zato ni čudno, da je v mirnodobnem obdobju lokalna identiteta bolj pomembna kot državna, nacionalna ali pa naddržavna (recimo evropska). Nacionalni simboli nezavedno vplivajo tako na psihološke procese posameznic in posameznikov (v smislu percepcije skupnosti) kakor na družbene procese in spodbujajo splošni občutek pripadnosti specifični skupnosti. 2 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 3 Kladnik (2002). Ljubljanski grad, str. 9. 4 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 5 Poleg grba so občinski simboli še zastava, županska veriga, praznik, mestni ključ in priznanja, ki jih podeljuje občina. 6 Guštin in Horvat (1994). Ljubljanski grad, str. 9. 7 Je pa grad zanimiv tudi z drugih vidikov. Na njem se je denimo rojevala slovenska srednjeveška arheologija, ki dolgo ni imela v očeh starejših arheologov prave veljave. 8 V letu pred izbruhom epidemije COVID-19 je po podatkih javno objavljenega poročila Javnega zavoda Ljubljanski grad za leto 2019 grajski kompleks obiskalo 1.336.190 obiskovalcev, s tirno vzpenjačo pa se je popeljalo 590.128 potnikov. Zaradi izbruha epidemije se je število obiskovalcev v letih 2020 in 2021 prepolovilo. 32 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 11133 Šumi (1980). Ljubljana, str. 118. 9 Kranjec (8. 3. 2014). Ljubljanski grad: Skozi zgodovino po 92 stopnicah. 34 Porok (18. 10. 2019–2. 2. 2020). Plečnikovi neuresničeni projekti za Ljubljano. 10 Prav tam. 35 Prav tam. 11 Guštin (2018). Popotnik, popotnik, postoj, ruševine Emone stare si oglej!, str. 9. 36 Šumi (1980). Ljubljana, str. 127. 12 Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so pustošili še Vzhodni Goti in Langobardi. 13 Čas po propadu Emone pa vse do prve omembe Emone je dokaj neznan in zgodovinarjem in arheologom postavlja številna vprašanja. Arheološke najdbe niso zadostne, pisnih virov ni, razen omembe neznanega geografa iz Ravene iz časa preseljevanja ljudstev o vojaški postojanki Atamine (Ad Emonam), ki je stala nekje v bližini Ljubljane. Poltisočletno zgodovino zapolnjujejo redke najdbe, ki ne omogočajo prave poselitvene slike. 14 Kladnik (2002). Ljubljanski grad, str. 11. 15 Zanimivo pa je, da so bila v 10. stoletju celo bolj pomembna vaška naselja okrog šempetrske prafare. 16 Nedavne arheološke raziskave iz Stritarjeve in Krojaške ulice ter radio-karbonske datacije nekaterih organskih snovi (lesena posoda in usnjeni čevljarski izdelki) začetke Ljubljane postavljajo v leto okoli 1000. 17 Prostora tu največkrat ni bilo na pretek, saj je bil po sili razmer omejen na ozek pas med vznožjem grajskega hriba in strugo. Med takšna mesta sodi Ljubljana, pri čemer je zanimivo, da neredko naletimo celo na neposredno povezavo med gradom in naselbino. Takšna povezava, ustvarjena z obzidjem, je izpričana že v Ljubljani. V: Stopar (1998). Uvod, str. 11. 18 Dokumenti, ki dokazujejo njegovo pravico za odločanje o Ljubljani in gradu, so datirane iz leta 1106. 19 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 20 Čeprav že od začetkov ljubljanske historiografije poteka debata o tem, kateri je najstarejši predel Ljubljana, (Sari, Mestni in Novi trg) pa lahko bralcu ponudimo celo drugo dilemo. Ali je mesto nastalo zaradi gradu ali je grad nastal zaradi ugodne strateške lege in tamkajšnjih prebivalcev? 21 Letnica 1144 kot prve omembe Ljubljane je dolgo veljala, dokler ni akademik dr. Peter Štih v Kapiteljskem arhivu v Vidmu v Furlaniji odkril daritvene listine, ki omembo Ljubljanskega gradu datira v čas med letoma 1112 in 1125. 22 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 23 Verjetno ni naključje, da se v obeh glavnih deželnih mestih ob vodi pojavi v grbu tudi zmaj. 24 Kovnica je delovala med letoma 1215 in 1269, kovali pa so tako novce po zgledu oglejskih skledastih denarijev kot breški tip novcev (likovna in napisna predloga) za potrebe trgovine z vzhodom (iz zakladne najdbe v Črni vasi pri Ljubljani). Na novcih Bernharda Spanheima srečamo vgravirano podobo vojvode na konju in različne latinske napise (lat. civitas Leibacvn, Bernardus dus itd.), ki so jih izdelali pečatorezci iz oglejske kovnice. Domnevno je koval ljubljanske novce tudi njegov sin Ulrik III. 25 Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 26 Latinsko Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicæ. 27 Gotska kapela je zaradi kasnejše baročne poslikave stropa leta 1747 z grbi deželnih glavarjev Kranjske edinstvena na Slovenskem. 28 29 37 23. januarja 1947 se je Ferdo Kozak kot predsednik Ljudske skupščine sestal s Plečnikom, ki mu je predstavil idejo o preoblikovanju ljubljanskega gradu v monumentalno oktagonalno strukturo. Ko jo je predstavil Kozaku, se je predsedniku zdela poteza preveč radikalna. Istega leta je bil razpisan natečaj za pridobitev idejnih osnov za gradnjo palače ljudske skupščine, ki je ponudil osemnajst načrtov, toda ocenjevalna komisija se ni odločila za podelitev prve nagrade, saj nobeden od prejetih načrtov ni ponudil iskane rešitve. Edvard Ravnikar s sodelavci je zasedel drugo mesto, med preostalimi natečajnimi rešitvami pa ni bilo niti Plečnikovih niti Glanzevih (Glanz je bil eden izmed članov žirije). Leta 1948 je bil razpisan splošni jugoslovanski natečaj za arhitekturno rešitev objekta ljudske skupščine. Po izidu natečaja je predsedstvo vlade razpisalo ponovni natečaj, potem pa se do konca petdesetih let o tem upravnem kompleksu ni več govorilo, verjetno zaradi pomanjkanja sredstev in iz političnih razlogov. Na zemljišču v Kapucinskem predmestju, ki zaključuje kare med Šubičevo, Beethovnovo in Tomšičevo ulico, je že leta 1950 Centralni komite Komunistične partije Slovenije po navodilu Ivana Mačka Matije, takratnega podpredsednika vlade LRS in ministra za gradnje, hotel postaviti historistično zgradbo arhitekta Vinka Glanza. Do gradnje ni prišlo, leta 1958 pa je bila sklenjena darilna pogodba med Zvezo komunistov Slovenije in Ljudsko skupščino LRS, ki je omogočila gradnjo ljudske skupščine. Ob koncu petdesetih let je bila za ljudsko skupščino predvidena »nova« lokacija ob Šubičevi ulici, izdelava projekta pa je bila brez natečaja oddana arhitektu Vinku Glanzu. 38 Obstoj kulta, povezanega s posmrtnim življenjem, potrjuje antični napis, ki so ga našli v podzemnem grajskem kompleksu. Napis omenja grškega boga Asklepija, slovitega boga zdravilstva, ki je znal oživljati tudi mrtve. Njegov oče je bil bog Apolon, ki je ubil zmaja pitona v Delfih, Asklepijev simbol pa je bila velika kača drakon – zmaj. 39 Voda je naravni in večni element mesta Ljubljane, brez katerega ne bi bilo nikoli življenja. Izginulo Barjansko jezero, Ljubljanica in številni potočki so tisočletja omogočali lov, brodarjenje, trgovino in pozabljene rituale čaščenja vodnih bitij. Praprebivalci Ljubljane so oboževali številna vodna mistična bitja, iz časa latinske Emone sta poleg klasičnih grško-rimskih božanstev Aheloja in Fonta najbolj znani avtohtoni ljubljanski božanstvi moško Laburus in žensko Ekorna/Ekvorna (lat. Aecorna, Aequurna). Voda je po vrsti etimoloških razlag dala ime mestu in mestnim predelom (Laibach, Ljubljana, Prule, Vodmat), v nekdanjem barjanskem močvirju pa je po antični grški legendi o Argonavtih prebival zmaj, ki od baroka naprej heraldično simbolizira mestno moč, pogum in veličino. 40 Ko se je na (jugo)vzhodnem alpskem prostoru in severnem Jadranu uveljavila zgodnjekrščanska cerkev, je bila kontinuiteta v večini svetih krajev ogrožena, pretrgana ali končana. Zgodnjekrščanske cerkve so dokumentirane v bližini mnogih svetih krajev, toda pri večini ni mogoče dokazati, da so bile postavljene zato, da bi neposredno prevzele vlogo nekdanjega poganskega kulta. Predvsem so bile zgrajene v vseh urbanih središčih, v teh so večinoma tudi arheološko dokumentirane. Bile pa so zgrajene tudi v nekaterih svetih krajih. 41 Frelih (2018). Zmaj vseh zmajev, str. 21. 42 Kučan (1998). Krajina kot nacionalni simbol, str. 31. 43 Klemenčič (2010). Robbov vodnjak: zgodba mestnega simbola, str. 7. Turki prvič potrkajo na mestna vrata leta 1415. Posledica turških vpadov na Kranjsko je bila tudi utrjevanje gradov. Deželni knez je skrbel za izgradnjo in obnovo obzidij, Ljubljana ga je dobila leta 1416 in 1448 ter znova leta 1463 in 1478. 44 Musek (1990), Simboli, kultura, ljudje, str. 167. 45 Kučan (1998). Krajina kot nacionalni simbol. Horvat (1996). Ljubljanski grad, str. 111. 46 Kravanja (2005). Sveti prostor v prepletu mitološke ideologije in simbolike kraja, str. 257. 21 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina 22 Ljubljanski grad – izvorni mestni simbol in kraj spomina 47 Prav tam, str. 258. 75 Kos (1943). Pečat in grb mesta Ljubljana, str. 38. 48 Toroš (2016). Pozitivni učinki ustvarjanja mandal, str. 22. 76 Prav tam, str. 39. 49 Kučan (1998). Krajina kot nacionalni simbol, str. 21. 77 Otorepec (2001). Krajevna heraldika na Slovenskem, str. 163. 50 Peterlin (16. 1. 2019). »Lieux de mémoire« ali »kraji spomina«. 78 Otorepec in Jurečič (1996). Zgodovina grba mesta Ljubljane, str. 25. 51 Jerše (2017). Slovenski kraji spomina. Pojmi, teze in perspektive zgodovinskih raziskav, str. 256. 79 Kos (1943). Pečat in grb mesta Ljubljana, str. 39. 52 Prav tam, str. 250. 80 Otorepec in Jurečič (1996). Zgodovina grba mesta Ljubljane, str. 10. 53 Ljubljana, ki je dobila mestne pravice in obzidje šele leta 1220, ni bila samostojna občina (občno, skupno) v modernem smislu, kot to poznamo danes. Moderno »demokratično« pojmovanje oblasti izvira po naravnem pravu iz suverenega ljudstva, v ožjem smislu lokalne skupnosti, v širšem pa narodne. Srednjeveška oblast, moč in veljava so izvirale v lastnini zemlje, privilegijih, posebnem stanu in sorodstvu znotraj fevdalnega sistema. 81 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 82 Cerkev sv. Petra je bila pražupnija ljubljanskega prostora in edina mestna župnija do nastanka ljubljanske škofije 1461. 54 Meščanstvo je kot poseben družbeni sloj nastalo v srednjem veku in je veljalo za osebno svobodno ter se je ukvarjalo predvsem z obrtjo in trgovino, živelo znotraj mestnega obzidja ter bilo podvrženo svojemu pravu. 55 Proti koncu srednjega veka je z oblikovanjem dežele Kranjske mestni gospod postal deželni knez, Ljubljana pa je obveljala za deželnoknežje mesto. Viri in literatura 56 Sigilum je pomanjševalna oblika besede signum, grško sphragis, kar v prevodu pomeni »znak«. Iz grške besede izhaja naziv sfragistika, pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s pečati. • 57 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. • 58 Medved (31. 1. 2016). Od pečata do digitalnega podpisa, Radio prvi RTV Slovenija. 59 V srednjem veku pa tudi kasneje je bil kot najpogostejši material za pečatenje v rabi brezbarvni ali obarvani čebelji vosek, ki so mu včasih dodali smolo ali olje, da je postal prožnejši. Nato so v to mehko voščeno podlago s pečatnikom – tiparjem vtisnili pečatno podobo. Odvisno od socialnega stanu in statusa se je uveljavila barva voska in materiala, v katerem se je lahko odtisnil. V zlato odtisnjene so bile redke cesarske bule. Papeški pečat je do današnjih dni odtisnjen v svinec. Kasneje so bili cesarski pečati odtisnjeni v rdeč vosek, to pravico pa so cesarji dodelili tudi posameznim knezom in visokemu plemstvu ter posameznikom. Zeleni vosek so uporabljali samostani, štiftne ustanove in bratovščine. Beli vosek so uporabljala svobodna mesta, črni vosek pa običajno veliki mojstri in komturji viteških redov. 60 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 61 Medved (31. 1. 2016). Od pečata do digitalnega podpisa. 62 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 63 Po tem, ko so nastali tudi prvi mestni grbi, pečati svoje funkcije niso izgubili. 64 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 65 V krogu tistih, ki so imeli pravico do pečata, se je razvil poseben krog privilegiranih, ki so bili lastniki »sigilla authentica«, in ti so imeli nesporno in neizpodbitno veljavo v javnopravnem poslovanju. Jasno je, da so bili avtentični pečati zelo iskani, še posebej v zadevah pečatenja v tuji zadevi, kjer je prisotnost avtentičnega pečata na listini njeni pristnosti dala odločilno kvaliteto. Pečatenje v tuji zadevi je bilo torej nujno, če listini ni bilo možno zagotoviti kake druge pravne zaščite, kot na primer vpis v javno mestno knjigo. Pečatenje v tujih zadevah je lahko bilo izvedeno kot sopečatenje, kjer je listino izstavitelj sam zapisal in jo overil s svojim pečatom. Poleg njegovega pečata so nato svoje pečate dodale še druge osebe, ki so bile priče in so v navedbi overitvenega sredstva v listini tudi navedene. Pri taki obliki pečatenja ni bila potrebna prisotnost nosilca avtentičnega pečata. Izstavitelj je listino dal zapisati, pečatil pa jo je nekdo drug ali več drugih nosilcev avtentičnega pečata. Razlog je morda v tem, da izstavitelj ni imel lastnega pečata, ga ni imel pri sebi ali pa izstaviteljev pečat ni dosegal kvalitete, da bi listini zagotovil neizpodbitnost. Lastnik avtentičnega pečata, običajno kak mestni pisar ali škofijski oficial, je listino zapisal in jo tudi pečatil za izstavitelja. 66 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 67 Otorepec (1998). Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, str. 13. 68 Marija Hernja (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 69 Zadravec (2019). Podoba svetega Jurija na ptujskih mestnih znamenjih, str. 78. 70 Naj navedem nekaj najstarejših znanih pečatov mest v Evropi: Köln 1149, ki velja za najstarejši pečat Evrope, Liege v Belgiji 1185, v Franciji Arles 1180. Med avstrijskimi mesti pa Dunaj 1255, Gradec 1261, Fürstenfeld 1273 in Bruck 1292. Med najstarejše pečate slovenskih mest sodijo tisti iz 13. stoletja, za Maribor iz leta 1271, Ptuj 1273, Ljubljano 1280. 71 Hernja Masten (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj. 72 Otorepec (1998). Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, str. 13. 73 Zadravec (2019). Podoba svetega Jurija na ptujskih mestnih znamenjih, str. 78. 74 Voščen pečat na pergamentni listini, ki jo je izdal ljubljanski meščan in bankir Nikolaj Porger 22. julija 1280, je bil v sredini 19. stoletja še ohranjen. Pečat je narisal Alojz Schaffenrath leta 1821 in ga objavil ob prilogi pogleda na Ljubljano. • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • Zadravec, D. (2019). Podoba svetega Jurija na ptujskih mestnih znamenjih. V: Vnuk B. (ur.) (2019). Sveti Jurij – zavetnik Ptuja, Svetniški, viteški in ljudski lik svetega Jurija, plemenitega ptujskega zavetnika. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. Frelih, M. (2018). Zmaj vseh zmajev, katalog ob razstavi Zmaj vseh zmajev; razstava o ljubljanskem zmaju, zmajih na Slovenskem in zmajih sveta, Ljubljanski grad, Kazemate, 26. 4.–18. 11. 2018. Ljubljana: Ljubljanski grad. Guštin, M. (2018). Popotnik, popotnik, postoj, ruševine Emone stare si oglej!/Traveller, traveller, stop, take a look at the ruins of old Emona. V: Horvat M. (ur.). Srednjeveška Ljubljana/Medieval Ljubljana, Razstavni katalog in eseji/Exhibition catalogue and essays. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana. Guštin, M. (ur.) in Horvat, M. (ur.) (1994). Ljubljanski grad. Ljubljana: Pečnice. Hernja Masten, M. (2004). Mestni pečati in grb mesta Ptuj, Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Gradiva in razprave , Zvezek 3. Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj. Horvat, T. (1996). Ljubljanski grad. V: Pozdravljeni, prednamci!, Ljubljana od prazgodovine do srednjega veka, Cankarjev dom, kulturni in kongresni center in Mestni muzej Ljubljana. Javni zavod Ljubljanski grad (februar 2020). Letno poslovno poročilo za 2019, https://www.ljubljanskigrad.si/assets/Uploads/Letnoposlovno-porocilo-JZ-Ljubljanski-grad-2019.pdf. Jerše, S. (2017). Slovenski kraji spomina. Pojmi, teze in perspektive zgodovinskih raziskav. V: Zgodovinski časopis 71/1–2, str. 246–267. Kladnik, D. (2002). Ljubljanski grad. Ljubljana: Zavod za intelektualno produkcijo. Klemenčič, M. (2010). Robbov vodnjak: zgodba mestnega simbola. Ljubljana: Narodna galerija. Kos, M. (1943). Pečat in grb mesta Ljubljana. Posebni odtis iz Zbornika za umetnostno zgodovino, letnik XIX, zvezek ½. Kranjec, M. (8. 3. 2014). Ljubljanski grad: Skozi zgodovino po 92 stopnicah. V: Delo, https://old.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/ ljubljanski-grad-skozi-zgodovino-po-92-stopnicah.html. Kravanja, B. (2005). Sveti prostor v prepletu mitološke ideologije in simbolike kraja. V: Studia mythologica Slavica, letnik 8, str. 253–268. Kučan, A. (1998). Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, d.o.o. Medved, P. (31. 1. 2016). Od pečata do digitalnega podpisa. Ljubljana: Radio prvi RTV Slovenija, https://radioprvi.rtvslo.si/2016/01/ sledi-casa-15/. Musek, J. (1990). Simboli, kultura, ljudje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Otorepec, B. (1988). Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Otorepec, B. (2001). Krajevna heraldika na Slovenskem. V: Kronika (Ljubljana), letnik 49, številka 1/2, str. 157–170. Otorepec, B. in Jurečič, V. (1996). Zgodovina grba mesta Ljubljane. Ljubljana: HGV Društvo Heraldica Slovenica, Slovenian Herald. Peterlin, A. (16. 1. 2019). »Lieux de mémoire« ali »kraji spomina«. Prvo ponedeljkovo srečanje Društva slovenskih izobražencev v l. 2019 V: Novi glas, https://www.noviglas.eu/lieux-de-memoire-ali-kraji-spomina/. Porok A. (18. 10. 2019–2. 2. 2020). Plečnikovi neuresničeni projekti za Ljubljano. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova hiša. Stopar, I. (1998). Uvod. V: Cene A. in drugi (ur.). Srednjeveška mesta, Dnevi evropske kulturne dediščine. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino. Štih, P. (2018). Ljubljana v srednjem veku/Ljubljana in the Middle Ages. V: Horvat M. (ur.) (2018). Srednjeveška Ljubljana/Medieval Ljubljana, Razstavni katalog in eseji/Exhibition catalogue and essays. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana. Šumi, N. (1980). Ljubljana. Beograd: Jugoslovenska revija. Toroš, M. (2016). Pozitivni učinki ustvarjanja mandal, magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 23