Melikov zbornik

MELIKOV ZBORNIK SLOVENCI V ZGODOVINI IN NJIHOVI SREDNJEEVROPSKI SOSEDJE VINCENC RAJŠP RAJKO BRATOŽ JANEZ CVIRN JASNA FISCHER WALTER LUKAN BRANKO MARUŠIČ (UREDNIKI/REDAKTEURE) ZAL~ŽBA Z R C LJUBLJANA 2001 MELIKOV ZBORNIK Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje Uredniki Vincenc Rajsp, Rajko Bratoi, Janez Cvirn, Jasna Fischet; Walter Lukan, Branko Marusic Prevodi Irena Vi/fan Bruckmiiller, Walter Lukan (nemscina) Cveta Puncer (anglescina) Jezikovni pregled Marjetka Kastelic Oblikovanje Irena Mande/_J· Prelom Franc Cuden, Medit, d .o.o. Izdajatelj Za izdajatelja Zaloznik Za zaloznika Vodja za loznistva Likovno-graficni urednik Zgodovinski institut Milka Kosa ZRC SAZU Darja Mihelic Zaloiba ZRC (ZRC SAZU) Oto Luthar Vojislav Likar Milojka Zalik Huzjan Tisk Littera picta, d.o.o., Ljubljana Tisk zbomika so financno podprli Ministrstvo za solstvo, znanost in sport Republike Slovenije; Slovenska akademija znanosti in umetnosti; Znanstveni institut Filozofske fakultete Univerze v Ljub/_J'ani; Univerza v Mariboru, Pedagoskafakulteta 6sterreichisches Ost- und Siidosteuropa - lnstitut, Auj3enstelle Ljub/_J'ana I Avstrijski institut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, izpostava Ljubljana; Slovenski znanstveni institut na Dunaju I Slowenisches Wissenschafts institut in Wien. Digitalna različica (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616358332. CIP - Katalozni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiznica, Ljubljana 94( 497.4)(082) MELIKOV zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje / Vincenc Rajsp, Rajko Bratoz, Janez Cvirn, Jasna Fischer, Walter Lukan, Branko Marusic (uredniki/redakteure); [prevodi Irena Vilfan, Walter Lukman (nemscina), Cveta Puncer (anglescina)]. - Ljubljana : Zalozba ZRC, ZRC SAZU, 200 1 ISBN 961-6358-33-2 I. Rajsp, Vincenc 112138752 MELIKOV ZBORNIK Kazalo Predgovor ................. ............................................................................................................ 11 Vorwort ................................................................................................................................ 12 BRANKO MARUŠIČ Akademik Vasilij Melik - osemdesetletnik 13 NATAŠA STERGAR Bibliografija prof. dr. Vasilija Melika.................................................................................. 33 PETERŠTIH Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje 61 OTO LUTHAR Zgodovina in resnica. Usodna privlačnost ali historična konstrukcija ................................. 73 V ASKO SIMONITI Kandidov vrt? .............. ... ................ .......... ............... .......... ....... ..... ........ .... ............ ...... ........ 81 JANEZ JUHANT Pojmovanje zgodovine in problemi reinterpretacije zgodovine Slovencev .......................... 95 BOJAN ČAS France Veber o zgodovini .................................................................................................... 107 EMIL NIEDERHAUSER Milko Kos und seine ostmitteleuropaischen Zeitgenossen ................................................... 115 JOACHIM HOSLER Vom "Kampf um das Deutschtum" liber die "Ostforschung" zur "freien Sicht auf die Vergangenheit" - Krain und die Untersteiermark des 19. Jahrhunderts im Spiegel der deutschsprachigen Geschichtsschreibung .................. ... .. .......... .................... ..... 121 ARNOLD SUPPAN National stereotypes between the (German) Austrians, the Czechs and the Slovenes .......... 137 GEORGES CASTELLAN Quelques problemes d'histoire entre Hongrois et Roumains ................................................ 153 RADE PETROVIČ Kulturni aspekti ujedinjenja Evrope ..................................................................................... 163 DARKO DAROVEC Problematika slovensko-hrvaške meje v Istri ....................................................................... 169 JANKO PLETERSKI Pogovor s profesorjem Jankom Lavrinom ........................................................................... 185 MELIKOV ZBORNIK FELIKS J. BISTER Absolutorij na avstrijskih univerzah ..................................................................................... 191 DARJA MIHELIČ Vstaja imenovana "carmula" (Karantanija, druga polovica 8. stoletja) ................................ 197 JOŽE KOROPEC Oplotnica 1182-1611 ........................................................................................................... 215 BOŽO OTOREPEC Kamniški šolmošter Ulrik (1296-1312) ............................................................................... 221 DUŠAN KOS Legenda o čarobnem prstanu in sijajna smrt Viljema Svibenskega ...................................... 223 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Papeško povzdignjenje Ljubljane v Civitas leta 1462 .......................................................... 243 JOŽE MLINARIČ Turki in Maribor v prvi polovici 16. stoletja ter družina Willenrainerjev ............................ 251 WALTER BRUNNER Ein Bericht liber den windischen Bauemaufstand von 1573 ................................................ 273 HELFRIED V ALENTINITSCH Zur Geschichte des bauerlichen Transportwesens im Herzogtum Krain (16.-18. Jahrhundert) ............................................................................................................ 285 JOSIP VRANDEČIC The "Military Revolution" in Sixteenth and Seventeenth-Century Dalmatia ....................... 293 IGNACIJ VOJE O pomorskih in trgovskih povezavah med Dubrovnikom in Trstom v 18. stoletju .............. 311 BRANKO REISP Na poseben način odtisnjeni Valvasorjevi topografiji Kranjske in Koroške ........................ 323 EVAHOLZ Državno uradništvo v Habsburški monarhiji od Marije Terezije do Ilirskih provinc 1740-1809 (njegove gmotne razmere in skomine) .................................................. 329 FRANCE M. DOLINAR Janzenizem: verskoprenovitveno ali kulturnopolitično gibanje? .......................................... 345 JOŽE CIPERLE Avstrijska gimnazija na poti v splošnoizobraževalno srednjo šolo 1773-1848 .................... 357 ALOJZ CINDRIČ Kranjski doktorji na Dunajski univerzi v predmarčnem obdobju 1815-1848 ...................... 373 ANDREJ STUDEN Helenia Evropi draga ....... .......... ............... ....... ........... ................ .............. ................ ........ ... 391 6 MELIKOV ZBORNIK TEODOR DOMEJ Dunaj in Koroška v Prešernovem življenju .......................................................................... 405 WALTER LUKAN "Le čevlje sodi naj Kopitar!" - in Penzelnovega Horacija! ................................................... 431 OLGA JANŠA-ZORN Vprašanje razkosanja kmetij v Slovenskih deželah v 19. stoletju s posebnim ozirom na Kranjsko ........................................................................................... 441 JIRiKORALKA S1owenische Briefpartner des tschechischen Historikers und Politikers František Pa1acky .......................................................................................... 461 STANE GRANDA Slovenci in propaganda proti frankfurtskim volitvam .......................................................... 475 GORAZD STARIHA Novoizvoljeni župani in njihove težave ob začetku občinske samouprave .......................... 511 JOŽEŽONTAR Uvedba okrajne uprave na Kranjskem leta 1849 .................................................................. 529 JAN HAVRANEK Gimnazije v čeških deželah 19. stoletja in njihova vloga pri vzgoji češke inteligence ......... ........ .. ......... ...... ............... ... .............. ..... ............. .............. 551 DUŠAN KOVAČ Aussenpolitische Plane und Vorstellungen der Slowaken in der Ara des Dualismus ..................................................................................................... 561 ANTONI CETNAROWICZ Die slowenische Nationalbewegung in den Augen der galizischen Presse in den ersten Jahren des Dualismus (1867-1870) ................................................................. 569 VIKTOR VRBNJAK Prvi slovenski tabor v Ljutomeru po nekaterih dokumentih ................................................. 587 JANEZ ŠUMRADA Študijska leta Pavla Turnerja ............................................................................................... 597 VINCENC RAJŠP 'Novi škof mora usmeriti delovanje duhovščine na njeno prvotno področje'. Imenovanje J. Zl. Pogačarja za ljubljanskega škofa leta 1875 ............................................. 607 ERNST BRUCKMULLER Hohenwart und die Slowenen. Anmerkungen zu einer politischen Beziehung .................... 621 BRANKO ŠUŠT AR Verska šola in liberalni duh učiteljev. Z "Učiteljskim tovarišem" o liberalni in katoliški usmeritvi slovenskega učiteljstva konec 19. stoletja ......................................... 635 7 MELIKOV ZBORNIK KRISTINA ŠAMPERL PURG Oris nacionalne podobe tehniške inteligence v Avstroogrski monarhiji ob prelomu stoletja na primeru Janeza Puha ........................................................................ 655 MARTA VERGINELLA Judovski troti in slovenske čebelice ..................................................................................... 667 JANEZ CVIRN Deželnozborska volilna reforma na Kranjskem 1883 .......................................................... 675 FRANCE KRESAL Stanovske organizacije od ukinitve cehov do prve svetovne vojne ...................................... 687 ANDREJ PANČUR Določitev relacije kot glavni problem Avstroogrske valutame reforme leta 1892 ............... 699 HELMUT RUMPLER Im Vorfeld des allgemeinen Wahlrechts. Die Wahlreformdebatten im cisleithanischen Reichsrat 1891-1893 .. ... ........... ... .... ..... .. ..... ....... ...... .... ..... ............ ........ 711 MIRJANA GROSS Slovenske političke struje i hrvatsko državno pravo devedesetih godina 19. stoljeca ............................................................................................................... 731 MATIJA ŽARGI Potres v Ljubljani 1895 in usoda Auerspergovega knežjega dvorca .................................... 749 SALVA TOR ŽITKO Nacionalni politični antagonizmi v Istri v času zasedanja istrskega deželnega zbora v Kopru (1899-1910) ................................................................................................. 757 IGOR GRDINA " ... kar čudil sem se, kaj še zmore ta strela!" (Benjamin Ipavec in opera) ........................... 775 ANGELO ARA Italijani in Slovenci v Avstrijskem Primorju (1880-1918) ................................................... 799 ZVONKO BERGANT Politični portret Ivana Tavčarja v letih 1894- 1918 .............................................................. 809 BRANKO GOROPEVŠEK Štajerska deželnozborska volilna reforma ............................................................................ 821 PETRA SVOLJŠAK O poklicni in starostni strukturi padlih avstroogrskih vojakov v prvi svetovni vojni ........... 835 ANDREAS MORITSCH Nekaj listov iz kartoteke Michelangela barona Zoisa .......................................................... 851 IRENA GANTAR GODINA Slovenski intelektualci v slovanskih deželah 1918 ... ..... ... ... .. ..... ........ ..... .... ...... ........... ....... 859 8 MELIKOV ZBORNIK ANDREJ VOVKO Delovanje Deutscher Schulvereina na Kranjskem v luči pisanja Slovenskega Branika ....... 869 JURIJ PEROVŠEK Idejni, družbeni in narodnopolitični nazori Ivana Tavčarja po ustanovitvi jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 ..................................................................... 885 JASNA FISCHER Gospodarska politika slovenskih vlad in vprašanje slovenskih mej v letih 1918-19 l 9 ....... 903 MILICA KACIN WOHINZ Filippo Turati o ženski volilni (ne)pravici ........................................................................... 911 PETERŠVORC Slowaken und Ruthenen nach dem Zerfall Osterreich-Ungarns in den Jahren 1918-1920. Die neue Realitat und ihre Widerspiegelung in den gegenseitigen Beziehungen 919 DARKO FRIŠ Mariborski odbor Orjune in dogodki leta 1923 ....................... .......... ...... ............... .. ........ ... . 933 MIROSLAV STIPLOVŠEK delovanja Banskega sveta Dravske banovine leta 1931 .......................................... 951 Začetek ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ Zveza slovenskih obrtnikov in prizadevanje za ustanovitev obrtne zbornice ....................... 967 JELKA MELIK Hribar in Šuklje pred sodiščem ... ........................................... .......... ..................... ......... ...... 977 MA TJAŽ KLEMENČIČ Prispevek k raziskovanju politične participacije med slovenskimi Američani v dvajsetem stoletju - primer Slovencev v Clevelandu, Leadvillu in Rock Springsu ..... ...... ........... ... ............... .. . 993 ŽARKO LAZAREVIC Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani do druge svetovne vojne .................... 1007 MARJAN DRNOVŠEK Potovanja k ameriškim Slovencem ...................................................................................... 1017 FRANC ROZMAN Turnerjevi štipendisti ........................................................................................................... 1033 BOJAN GODEŠA New York Times o načrtih za samostojno Slovensko državo med drugo svetovno vojno ................................................................................................... 1045 ZDENKO ČEPIČ Volitve v Ljudsko skupščino Federativne ljudske republike Jugoslavije v luči volilne zakonodaje ..................................................................................................... 1051 9 MELIKOV ZBORNIK NEVENKA TROHA Slovenci na volitvah v Italiji med leti 1945-1954 ................................................................ 1061 AVGUŠTIN MALLE Nekateri aspekti obnove slovenskega zadružništva na Koroškem po drugi svetovni vojni ............................................................................................................... 1077 BOŽO REPE Volitve v Sloveniji po drugi svetovni vojni ......................................................................... 1089 HARALD HEPPNER Slowenische Geschichte im Spiegel der Briefmarke ............................................................ 1099 DUŠANNECAK Pogled na delo Stefana Karnerja "Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien 1939-1996" / Gutachten im Auftrag des Bundesministeriums filr Auswartige Angelegenheiten, Volkerrechtsbilro, Graz 1997 .................................................................. 1107 Seznam avtorjev ................................................................................................................... 1121 10 MELIKOV ZBORNIK Predgovor Kolegi, sodelavci in učenci posvečamo pričujoči zbornik Vasiliju Meliku ob njegovi osemdesetletnici. Življenjepisu in bibliografiji Vasilija Melika sledi 80 prispevkov, ki obravnavajo v širokem spektru vprašanja zgodovinopisja ter slovenske in širše evropske zgodovine od zgodnjega srednjega veka do najnovejše dobe. Prispevki so razporejeni tako, da so v začetku razprave iz področja historiografije in širših zgodovinskih tem, ostale razprave pa so razporejene kronološko. V veliki meri se nanašajo na raziskovalna področja, ki jih obravnava slavljenec v svojem bogatem znanstvenem opusu, ki vsebinsko obsega: volitve in parlamentarizem, politično zgodovino, narodnopolitični razvoj v 19. in 20. stoletju ter družbena, gospodarska, kulturnozgodovinska, šolska in cerkvena vprašanja, zgodovino mest in druga v slovenskem in evropskem prostoru. Sodelavci iz desetih evropskih držav: Slovenije, Italije, Francije, Nemčije, Avstrije, Češke, Slovaške, Madžarske, Poljske in Hrvaške pričajo o visokem mestu slavljenca v mednarodnem zgodovinopisju. Zahvaljujemo se vsem sodelavcem zbornika. Prav tako se zahvaljujemo vsem, ki so omogočili natis zbornika: Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalnemu centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitutu za novejšo zgodovino, Pedagoški fakulteti v Mariboru, Znanstvenemu inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani, Izpostavi inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Ljubljani in Slovenskemu znanstvenemu inštitutu na Dunaju. Uredniški odbor 11 MELIKOV ZBORNIK Vorwort Der vorliegende Sammelband wurde Vasilij Melik von Kollegen, Mitarbeitern und Schtilern zu seinem achtzigsten Geburtstag gewidmet. Im AnschluB an die Biographie des Geehrten und die gesamte Bibliographie seiner Werke reihen sich 80 Beitrage, die in einem breiten Spektrum Fragen der Geschichtsschreibung ebenso behandeln wie die slowenische und die allgemein europaischen Geschichte vam Frtihmittelalter bis zur jtingsten Vergangenheit. Eingeleitet wird der Band durch Abhandlungen liber Historiographie und allgemeine historische Themen; die folgenden Abhandlungen sind chronologisch gereiht. GroBtenteils beziehen sie sich auf jene Forschungsgebiete, die Vasilij Melik in seinem reichen wissenschaftlichen Oeuvre behandelte: Wahlen und Parlamentarismus, politische Geschichte, nationalpolitische Entwicklung im 19. und 20. Jahrhundert, gesellschaftliche, wirtschaftliche, kulturhistorische sowie Schul- und Kirchenfragen, Stadtegeschichte und andere Fragen des slowenischen und europaischen Raumes. Autoren aus zehn europaischen Staaten, aus Slowenien, Italien, Frankreich, Deutschland, č>sterreich, Tschechien, der Slowakei, Ungarn, Polen und Kroatien beweisen die hohe Stellung des Geehrten in der internationalen Geschichtsschreibung. Allen, die am Zustandekommen des Sammelbandes beteiligt waren, gilt der Dank der Herausgeber und der Redaktion. Wir danken allen, die die Drucklegung des vorliegenden Werkes ermoglichten, dem Ministerium ftir Schulwesen, Wissenschaft und Sport der Republik Slowenien, der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Ktinste, dem Wissenschaftlichen Forschungszentrum des Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Ktinste, dem Institut ftir Neuere Geschichte, der Padagogischen Fakultat in Maribor, dem Wissenschaftsinstitut der Philosophischen Fakultat in Ljubljana, der AuBenstelle des osterreichischen Ost- und Stidosteuropa-Institutes in Ljubljana und dem Slowenischen Wissenschaftsinstitut in Wien. Die Redaktion 12 MELIKOV ZBORNIK BRANKO MARUŠIČ AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK "... sem star nad osemdeset let, toda srce mi je mlajše kot kdaj koli v bojeviti in trdi moški dobi. " (Ippolito Nievo, 1857-1858) V spremni besedi h knjigi izbranih razprav zgodovinarja Frana Zwittra stoje tudi besede: "Med raziskovalci slovenske politične zgodovine druge polovice 19. stoletja je zavzemal pred Zwitterjem literarni zgodovinar Ivan Prijatelj najuglednejše mesto." 1 Avtor tega zapisa je akademik in univerzitetni profesor dr. Vasilij Melik, zgodovinar, ki se je z vsebinsko naravnanostjo svojega dela in z raziskovalnimi dosežki pridružil z vso pravico znameniti dvojici slovenskih znanstvenikov že mnogo prej preden je nastal ta članek ob njegovem osemdesetletnem jubileju. In kakor je Vasilij Melik prav tam menil, "da Zwitterjeva dela niso izgubila svoje vrednosti in aktualnosti", tako velja in bo veljalo tudi za njegova, zaradi izvirnosti obravnave in pomembnosti dognanj. sledeče *** Od prve zasnove tega članka se pisec sprašuje, kako naj se izogne stereotipnemu prikazovanju življenjske in ustvarjalne poti jubilanta ne le zato, da ne bi posnemal predhodnih temeljitih objav profesorjev Boga Grafenauerja, 2 Ferda Gestrina, 3 Ignacija Vojeta4 in drugih avtorjev, temveč tudi, ker Melikova človeška in podoba znanstvenika kar samodejno vabita k drugačnemu zapisovanju, a zagotovo ne k takemu, ki bi postavljalo stvari na glavo, pač pa le opozarjalo na mnoge značajske posebnosti. Razmislek o vsem tem je zrasel tudi iz osebnih doživetij in spoznanj, iz spominov na pogovore v mnogih srečanjih z jubilantom. Povzetek vsega tega bi morda bolj kot običajna merila označil in ovrednotil slavljenčevo podobo. Vendar je drugačnost lahko tvegana in kot da za zgodovinarja ter znanstvenika ni drugačnih načinov življenjepisnega zapisovanja od standardnih in že uveljavljenih. Vasilij Melik je v svojih biografskih prispevkih velikokrat opozarjal in pokazal, kako je mogoče požlahtniti suhoparno življenjepisno naštevanje z le navidez nepomembnimi vložki. *** V višjih razredih goriške gimnazije v Novi Gorici nam je profesor zgodovine svetoval, da si kot dodatni pripomoček k poglobljenemu poznavanju slovenske zgodovine omislimo učbenik Slovenska zgodovina 1813-1914 (Ljubljana 1950) avtorjev Ferda Gestrina in Vasilija Melika. Ime Ferda Gestrina mi je bilo znano po pomožnem učbe­ niku - uporabljali smo ga v nižji gimnaziji - Zgodovina od začetka 18. do začetka 19. stoletja (Ljubljana 1948). Več težav je bilo z Vasilijem Melikom, predvsem zato, ker 1 2 3 4 Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana 1990, 500. Vasilij Melik - šestdesetletnik. Kronika 29/ 1981, 59-61. Vasilij Melik- šestdesetletnik. Zgodovinski časopis (poslej ZČ) 34/1980, 391-397. Vasilij Melik - sedemdesetletnik. ZČ 45/1991, 5-13. 13 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK takrat nisem znal razlikovati med sinom Vasilijem in očetom Antonom Melikom. Zadnjega sem poznal kot avtorja brošure Gorica. Geograf:\·ke osnove mestnega naselja (Ljubljana 1946); delce se je v času mednarodnih pogajanj o naši zahodni meji po drugi svetovni vojni znašlo v domači knjižnici. Oče Melik je bil tudi avtor knjige Prešernove družbe Naša velika dela (Ljubljana 1951 ); tudi ta je veljala kot priporočljivo šolsko branje. Med doto moje matere se je v njenem novem solkanskem domu znašel tudi Melikov učbenik Zgodovina Srbov, J-11w1tov in Slove11ce1' (1919, 1920), kot spomin na samostansko šolo v Mekinjah pri Kamniku. Ko smo si leta 1952 dijaki novogoriške gimnazije ogledali ljubljansko predstavo opere Andre Chenier skladatelja Umberta Giordana, nam je k razumevanju predstave pomagal tudi časopisni članek Vasilija Melika.5 Šele podrobnejše seznanjanje z zgodovino in slovenskim zgodovinopisjem je na stežaj odprlo podobo znanstvenoraziskovalnega dela Vasilija Melika. Odprlo pa mi je tudi pedagoško plat dela, saj sem poslušal njegova predavanja od leta 1960, ko je bil izvoljen za docenta za zgodovino južnih Slovanov (Srbi , Hrvati, Makedonci) v 19. stoletju, oziroma za zgodovino jugoslovanskih narodov (razen Slovencev) od 18. stoletja do prve svetovne vojne. Očetov dom v Črni vasi V radijskem pogovoru ( 1988) je Vasilij Melik začetek svojega življenja - morda se je nezavedno zgledoval pri Valentinu Vodniku, a kako naj bi sicer tudi drugače začel opisal: "Rodil sem se v Ljubljani 17. januaija. Moja mama [Minka Novak] je bila doma v tedanji ljubljanski okolici, po materinih prednikih v Šiški, po očetovih na Fužinah. s Ljudska pravica 26. 4. 1952. št. 17. 14 MELIKOV ZBORNIK Maturirala je na c. kr. učiteljišču in je nekaj let učila na različnih šolah na Gorenjskem. Oče je bil iz Črne vasi na Barju. V 18. stoletju so začeli Barje osuševati, misleč, da bodo ustvarili bogato žitnico za vso Kranjsko. Iz te žitnice ni bilo nič, prišli pa so kolonisti iz bližnjih in oddaljenih krajev. tako je ped 150 leti nastala Črna vas, odkoder je bil moj oče. Fran Črnagoj, učitelj na barjanski šoli, ki je danes ni več, mu je omogočil študiranje. Na dunajski univerzi je končal zemljepis in zgodovino, učil deset let oba predmeta na gimnaziji, potem pa je postal profesor geografije na ljubljanski univerzi. Od njega sem najbrže dobil veselje do narave, izletov in hitre hoje, od mame zanimanje za umetnost. "6 Vasilij Melik se je torej rodil in odraščal v okolju, ki je odlično pogojevalo različna družboslovna in humanistična, predvsem pa domoznanska nagnjenja. V času njegovega rojstva je oče Anton še učil na tretji ljubljanski državni gimnaziji, izdal pa je že omenjeni šolski učbenik o zgodovini južnih Slovanov (1919-1920) ter učbenik zgodovine srednjega veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol (1920). Napisal je tudi več razprav, ki jih je objavil Ljubljanski zvon; v njih je obravnaval predvsem slovenske narodnostne in politične probleme. Kasneje je Anton Melik prišel na ljubljansko Univerzo, na kateri so se, le slabo leto (19. 2. 1920) pred rojstvom njegovega sina Vasilija, začela predavanja v Historičnem seminarju. Doma so mladega Vasilija obkrožale knjige bogate družinske knjižnice in sam je večkrat poudaril ob priložnosti njegovih tipičnih klepetov v družbi kolegov - in tako je tudi bilo že zapisano 7 - da ga je v tistih mladih letih še posebej vznemirila Staretova Občna zgodovina za slovensko ljudstvo (Celovec 1874-1891), ker je bila za fanta "polna zanimivih zgodb, za odraslega pa tudi dragocena in polna podatkov." 8 Ljubezen do knjig in do zbiranja starin posebne vrste je stalna spremljevalka njegovega življenja. Navduševala so ga tudi dela iz domače in svetovne književnosti, kasneje ga je privlačeval študij primerjalne književnosti, zanimanje za leposlovje pa je ohranil za vselej. Znanstveno delo je spoznaval v domačem okolju, tudi ko je spremljal očeta na 6 7 8 Zgodovinar o sebi in o svojem delu: prof. dr. Vasilij Melik. ZČ 45/1991, 14. Prav tam. Prav tam. 15 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK terenskem delu pri raziskovanju geografske podobe slovenskega ozemlja. Melikov družinski milje in temeljna življenjska izbira„špominjata na še kak soroden primer tudi med slovenskimi zgodovinarji, ko se sorodnost ali podobnost strokovnega zanimanja prenaša iz enega v drugi ali celo v tretji ter v naslednje rodove. Pomisliti je le na očeta zgodovinarja Franca in sina zgodovinarja Milka Kosa, na literarnega zgodovinarja in etnologa Ivana Grafenauerja in njegovega sina zgodovinarja Boga, pravnega zgodovinarja Josipa Žontarja in njegovega sina zgodovinarja Jožeta ali pa na zgodovinarja Franja Baša in njegovega sina etnografa Angelosa, če omejimo naštevanje takih družinskih povezav le na nekoliko starejše generacije in le na dva rodova. Mama in oče (Anton in Minka Melik) Vasilij Melik je zelo odkrito priznal, da v šolo ni hodil posebno rad, čeravno je svojim profesorjem na ljubljanski klasični gimnaziji in tedanjemu veljavnemu šolskemu sistemu hvaležen za prejeto splošno izobrazbo, za razgledanost in za poznavanje latinščine. Klasična gimnazija in latinščina sta zaznamovala njegovo življenjsko pot in tako je nedavno tega v razpravi o ljubljanski klasični gimnaziji že v uvodnem stavku ugotavljal: "Naša pot v višjo izobrazbo se je začela v latinščini ... 119 Gimnazijskim in kasneje univerzitetnim profesorjem pa je dolgoval skrb za natančno in jasno izražanje ter za odpor do površnosti in frazarjenja. Z matematiko ni imel ne težav ne veselja, do tega predmeta pa je gojil spoštovanje. Ni pa maral prirodoslovnih predmetov (prirodopis, fizika, kemija), kasneje so ga s temi vedami povezale poljudnoznanstvene in potopisne knjige Milana Vidmarja. V gimnazijskih letih ga je zgodovino v letih 1933-1938 učil profesor Fran Zwitter: "Po začetnih težavah, ki jih je imel z nagajivimi tretješolci, 9 Preteklost ljubljanske klasične gimnazije. V: Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje šole Prežihovega Yoranca, Ljubljana. Ljubljana 1999, 13. 16 MELIKOV ZBORNIK nas je obvladal in smo ga imeli zaradi sugestivnih razlag zelo radi." IO Kot odličnjak je opravil le pisni del maturitetnega izpita, pri predmetu srbohrvatskoslovenski jezik je bil naslov naloge Kaj pospešuje in kaj ovira gospodarski razvoj Jugoslavije. 11 Mama in sin Po maturi je izbral na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze kot glavni (A), študij zgodovine; "odločil" pa je že prej Josip Stare s svojo občo zgodovino. V diplomski nalogi je obravnaval vprašanje Bistre pri Ljubljani v 10. stoletju, delo je kasneje izšlo v tisku. Na univerzitetnem študiju se je ponovno srečal s prof. Zwittrom, ki je od leta 1938 predaval občno zgodovino novega veka ter slovensko zgodovino od 16. stoletja dalje. Njegova profesorja pa sta bila tudi Milko Kos in Nikola Radojčic, pri študiju primerjalne književnosti tudi Anton Ocvirk. Sredi vojne, oktobra leta 1943, je študij dokončal, bil je eden izmed petih diplomirancev v tistem letu. Kot drugi predmet (B) je vpisal študij geografije. Toda svojemu sočasnemu nagnjenju do književnosti je ustregel tako, da je študiral tudi primerjalno književnost; v tem času je sodeloval v lierarnem klubu, katerega član je bil tudi pesnik France Balantič. Svojih univerzitetnih učiteljev se je spomnil rekoč: "Vsak profesor je gledal na zgodovino na svoj način, vsak je pustil sledove v mojem življenju, gledanju in IO Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju ... 483. 11 Vasilij Melik: Maturant na klasični gimnaziji v Ljubljani leta 1939. V: Od mature do mature. Zgodovinski razvoj mature na Slovenskem 1849/50-1994/95. Ljubljana 1998, 185. BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK delu." 12 Za kasnejšo Melikovo usmeritev pa Je imel odločilen vpliv prof. Zwitter s svojimi prvimi sistematičnimi predavanji o zgodovini 19. stoletja, s poudarjanjem statističnih virov ter takih virov, kot sojih predstavljali deželni in državni uradni listi. Med študijem pa je spoznal tudi italijansko internacijo ( 1942) in je bil že po končani diplomi leta 1944 odveden na prisilno delo v Postojno. Konec vojne pa je dočakal v gasilski službi. V študentskih in v letih, ki so neposredno sledila diplomi ni objavljal, kar je bilo ta tisti čas običajno, tega niso storili tudi Melikovi sovrstniki, ki so se takrat ali pa kasneje odločili za raziskovalno in pedagoško delo na univerzitetni ravni. Tako tudi nekoliko starejši sovrstnik Ferdo Gestrin (diploma 1940), ki je prvič objavil leta 1946, prav takrat kot Vasilij Melik. Izjema je bil Bogo Grafenauer (diploma 1940), ki je svojo prvo objavo (oceno) imel že v letu 1935, prve objavljene razprave in članke pa leta 1938. Vasilij Melik bere vrstnikom in mlajšim v bohinjski Stari Fužini Lorenzinijevega Storžka v Lovrenčičevem prevodu Po vojni se je najprej zaposlil za štiri mesece kot prevajalec pri Tanjugu v Ljubljani, nato pa je bil skoraj poldrugo leto pomočnik ljubljanskega mestnega arhivarja in bibliotekar v Slovanski knjižnici. To službovanje ga je seznanilo z bibliotekarsko in arhivsko stroko, "ki ju še sedaj štejem za svoji." 13 Plodno je bilo zlasti Melikovo sodelovanje z arhivskim društvom. Leta 1946 je v Geografskem vestniku izšel njegov prvi članek in sicer o političnih in geografskih značilnostih nekaterih vzhodnoevropskih držav; sledilo je njegovo nadaljevanje v naslednjem letniku Geografskega vestnika. Leta 194 7, ko je bil izvoljen za asistenta na takratnem inštitutu za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, se je začelo njegovo visokošolsko pedagoško in znan12 Zgodovinar o sebi in svojem delu ... 15. 13 Prav tam, 15. 18 MELIKOV ZBORNIK stveno delo. Delo na Filozofski fakulteti je prekinil zaradi služenja vojaškega roka (1950-1951) ter v letih 1952-1959 ko je bil na Ekonomski fakulteti izbran za predavatelja gospodarske zgodovine; honorarno je tudi predaval na višji pedagoški šoli v Ljubljani (1947-1952). Ko so predmet gospodarska zgodovina na Ekonomski fakulteti ukinili, se je vrnil na Filozofsko fakulteto in postal asistent na oddelku za zgodovino. Vrnitev je bila povezana z obrambo doktorske disertacije (26. l. 1959; promocija 24. 11. 1959) Volilni sistem na Slovenskem 1861-1918 (mentor prof. dr. Fran Zwitter). Potem ko je dosegel naslov doktorja zgodovinskih znanosti, je postal docent. Deset let zatem, leta 1969, je postal izredni profesor in je poleg že omenjenih predmetov predaval tudi zgodovino Slovencev od 18. stoletja do prve svetovne vojne. Nekaj časa sta si predmet delila s profesorjem Jankom Pleterskim tako, da je Melik predaval obdobje do leta 1878. Leta 1974 je postal redni profesor. Po upokojitvi profesorja Pleterskega (1982) pa je predaval slovensko zgodovino in vodil seminarje iz slovenske zgodovine od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne. Od leta 1982 je predaval tudi uvod v študij zgodovine in predaval študentom slavistike slovensko kulturno zgodovino. Leta 1991 je bil upokojen in prejel je naslov zaslužni profesor. V letih 1972-1974 je bil prodekan, nato pa do leta 1977 dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je član mnogih komisij, ki so delovale v okviru pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega programa dela Filozofske fakultete (predsednik upravnega odbora 1968-1973, predstojnik znanstveno-pedagoške enote za zgodovino 1978-1980 itd.). Bil je sodelavec delovne skupine v okviru European Science Foundation in od leta 1968 član češkoslovaško-slovenske komisije za zgodovino. Toda vrnimo se zopet v čas, v katerem se je začela Melikova znanstvena in visokošolska pedagoška pot, "pot nenehnega iskanja, tveganja in razočaranja, pa tudi zadoščenja in uspehov. Na tej poti je naš jubilant rasel in dozoreval". 14 Poleg že dveh omenjenih člankov bolj geografske usmeritve ter nekaj manjših objav sledi leta 194 7 objava razprave Volitve v Trstu 1907-1913 v Zgodovinskem časopisu. Nastalaje v času, ko je vprašanje Trsta močno zaposlovalo slovensko javnost in tudi znanost. Tako moremo tudi razumeti Melikovo prvo pravo znanstveno razpravo, čeravno je bila posredi v prvi vrsti odločitev za zgodovino volitev, kar je potrdil s prav tako obširnim pregledom volitev v frankfurtski parlament v Zgodovinskem časopisu leta 1948 in kasnejšimi objavami. Sam je o tem kasneje sodil: "Bolj kot kdo drug pred menoj sem se pečal z volilno zgodovino. Ker je od zadnjih pravih volitev pri nas minilo že 61 let [te besede je V. Melik povedal novembra 1988], je marsikomu ta problematika tuja in nezanimiva. Volitve 1861-1914 kažejo zelo nazorno narodnostno diferenciacijo v mestih, razvoj slovenske narodne zavesti in nastanek naših strank". 15 Toda temeljno je bilo vendar spoznanje, "da je obdobje 1861-1914 čas, ko smo Slovenci najbolj napredovali, ko smo premostili ves kulturni zaostanek, ki nas je težil od srednjega veka naprej, ko smo postali pravi, drugim enakovreden narod, ko smo doživeli največji vzpon v vsej naši zgodovini." 16 Vstop Vasilija Melika v svet znanosti zaznamujeta poleg omenjenih obširnih zgodovinskih razprav še objavi statistične vsebine v Geografskem vestniku ( 1948-1949) o naseljih na Slovenskem kot o upravno-statističnih enotah ter o statistiki prebivalstva Jugoslavije v letu 1948. !4 Ignacij Voje, Vasilij Melik-sedemdesetletnik. ZČ 45/1991, 12. 15 Zgodovinar o sebi in o svojem delu ... 15. 16 Prav tam, I 6. 19 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK- OSEMDESETLETNIK Crngrob 26.februarja 1941: Karel Rakovec, Emilijan Cevc, Vasilij Melik, Danica Uranič in Milan Komar Usmeritev v slovensko volilno zgodovino in s tem v zgodovino druge polovice 19. in 20. stoletja je bila odločitev za življenjsko raziskovalno nalogo, toda ker je zgodovinar predvsem zgodovinar, se njegovo zanimanje ne more pretirano časovno in vsebinsko omejevati. Zanimal ga je tudi srednji vek in njemu sledeča obdobja in zagotovo mnogo bolj, kot je skromno in prostodušno izjavil: "Dotikal sem se tudi starejših obdobij, tako vloge reformacije v slovenskem razvoju ali nastanka srednjeveških mest. Delo s srednjeveškimi viri je včasih pravi oddih, saj moraš misliti in sklepati na drug začetka 20 MELIKOV ZBORNIK način." 17 Oddih pa je pri tem v drugačnosti: "v latinščini, v časovni oddaljenosti, v obilju virov za 19. stoletje in v skopih informacijah za 12., 13. stoletje ... Oddih je tudi v tem, da nastopam v srednjem veku le kot ljubitelj, saj za ta čas nisem strokovnjak." 18 Tako razumemo, da je v zborniku (Zgodovinski časopis 1952-1953), posvečenemu profesorju Milku Kosu, objavil izrazito srednjeveško temo o vprašanju bitke pri Ljubljani v času madžarskih vpadov v prvi polovici 1O. stoletja ali pa razpravo o mestu ( civitas) na Slovenskem (Zgodovinski časopis 1972), objavil jo je dvajset let kasneje. Poznavanje starejše slovenske zgodovine, zlasti obdobje protestantizma, je pokazal ne le v znanstvenih objavah marveč tudi v obširnih ocenah takih pregledov kot so bili prva knjiga Zgodovine narodov Jugoslavije (Naša sodobnost 2/1954) ali posameznih zvezkov Zgodovine slovenskega naroda Boga Grafenauerja (Naša sodobnost 4/1956; 9/1961; 10/1962; polemičen odgovor B. Grafenauerja v Naša sodobnost 9/1962). Pri vojakih leta 1951 17 Prav tam, 15. 18 Vasilij Melik v pogovoru Kako je zgodovina učiteljica (Naši razgledi 10. 2. 1989, štev. 3). 21 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK V ASJLIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK 27. novembra 1952: profesorji in študenti zgodovine. V prvi vrsti od desne proti levi Slavka Kajba, Marjan Britovšek, Bogo Grafenauer, Josip Klemenc, Fran Zwitter, Milko Kos, Gregor Čremošnik, Metod Mikuž, Vasilij Melik in Ignacij Voje. Razprave o demografskih problemih na Slovenskem in objave o volitvah v nekaterih slovenskih krajih ter območjih so ga pripeljale na drugi strani v sredino 20. stoletja. Slovensko zgodovino je vedno jemal in jo še pojmuje v celoti in je bil pri tem tudi polemičen rekoč: "Mislim, da so vsa obdobja slovenske zgodovine vredna raziskovanja in da smo še prav posebej v današnjem času, ko nas marsikje silijo samo v novejšo zgodovino, toliko bolj veseli tistih znanstvenikov, ki se ukvarjajo s starejšo zgodovino." 19 V sintetičnem pregledu slovenske zgodovine je v času pred slovensko osamosvojitvijo zapisal besede zgodovinarja, ki zgodovino prav na izvirni način obravnava v vsej njeni širini in kompleksnosti kot sestavni del sveta, v katerem živi: "Taki smo. Imamo polno napak, pa tudi dobrih lastnosti. Ne boljši ne pametnejši nismo od drugih. Ne moremo se primerjati z velikimi narodi, ne z velikimi kulturami. Naša vrednost je v majhnosti, ne v razsežnosti. A res nam je, prav zato, ker smo majhni, nujno potrebno, da lahko na svoji zemlji živimo po svoji volji in na svoj način. 1120 Besede, ki jih je mogoče povezati s kasnejšim razvojem na Slovenskem, kažejo tudi Melikov pogled na naloge in namen zgodovine kot samostojne znanstvene discipline: "Zgodovina ima dve nalogi. Prva je ugotavljanje dejstev, odgovarjanje na vprašanje, kaj se je zgodilo in kako. Druga je ocenjevanje preteklih dogodkov in procesov. Recimo: ali so bili dogodki pred 70 leti, ob koncu prve vojne, z razpadom habsburške monarhije in z nastankom jugoslovanske države za Slovence koristni ali ne, kaj je bilo tedaj prav ali napak narejeno. Sodba o tem se neprestano spreminja. Odvisna je predvsem od tega, kako se je Slovencem godilo po letu 1918, s čim so bili zadovoljni, v čem razočarani, ali so kot samostojen narod lahko živeli na svojem ozemlju po svoji volji in na svoj način." 21 Na take naloge in pojmol 9 Anthropos 1984, štev. 1-2, str. 30-3 l. 20 Slovenci skozi čas.V: Na pragu tretjega tisočletja. Celje 1987, 8-28. 21 Zgodovinar o sebi in o svojem delu ... 16. 22 MELIKOV ZBORNIK vanje zgodovine je opozoril tudi dvajset let pred tem, ko je govoril o vtisih s kongresa jugoslovanskih zgodovinarjev na Ohridu: "Bolj kot je narod mlad, bolj občutljivo reagira na ugotovitve o svoji preteklosti, ker občuti to bolj za politični problem ne pa za hladnokrvno ugotovitev dejstev. "22 Sicer pa ga je prav vprašanje položaja slovenskega naroda in njegovega razmerja do sosednjih narodov in držav, kot odličnega poznavalca slovenske zgodovine 19. in 20. stoletja, nenehno zaposlovalo. Z ženo in hčerkama na Vršiču 24. julija 1957 Z naglaševanjem Melikove temeljne usmeritve v problematiko slovenske zgodovine druge polovice 19. stoletja vse do prve svetovne vojne in s poudarjanjem zanimanja tudi za ostala obdobja zgodovine bi lahko povsem prezrli njegovo delo na področju demografskih in statističnih vprašanj, pa tudi historične bibliografije in arhivistike ter pisanja šolskih učbenikov; od leta I 969 več izdaj zgodovinske čitanke za 6. in 7. razred osnovnih šol (skupaj z Milkom Kosom in Ferdom Gestrinom, od leta 1974 več izdaj učbenika zgodovine za sedmi razred skupaj s Ferdom Gestrinom). Prav objava bibliografije del o zgodovini Slovencev (več objav v Zgodovinskem časopisu s sodelavci) je eden izmed pregledov Melikovega dela postal za izhodišče obravnave. 23 K vsemu navedenemu je treba povsem enakovredno dodati uredniško delo, zlasti pri Zgodovinskem časopisu. V organizacijsko delo pri Zgodovinskem društvu za Slovenijo je bil vključen že od časa univerzitetnega študija dalje, ploden je bil tudi njegov prispevek pri organizaciji slovenskih arhivarjev. Posebno poglavje pa je lahko namenjeno njegovemu pedagoškemu delovanju na ljubljanski univerzi. Raziskovanje 19. stoletja označuje prav že na začetku leta 1950 izdana knjiga Slovenska zgodovina 1813-1914, ki jo je napisal skupaj s Ferdom Gestrinom. Delo je izšlo 22 Večer 19.9.1969, št. 219. 23 Bogo Grafenauer, Vasilj Melik - šestdesetletnik, Kronika 29/1981, 59. 23 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK tudi v srbohrvatskem prevodu v Beogradu (1951) in v Zagrebu (1952). Nato je izšlo v popravljeni in dopolnjeni izdaji kot Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 (Ljubljana 1966), doživelo je srbohrvatsko izdajo (Sarajevo 1979) in bilo vključeno v skupinsko delo Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1979). Razprave o slovenskem 19. stoletju, ki so sledile, so podobo dopolnjevale, zlasti pri raziskovanju slovenske volilne zgodovine, ki je dobila prvo podobo v doktorski disertaciji. Ta je leta 1965 izšla v knjigi Volitve na Slovenskem 1861-1918 pri Slovenski matici v ugledni knjižni zbirki Razprave in eseji. Pomen Melikove monografije ni le v obdelavi celotnega volilnega sistema na Slovenskem od uvedbe parlamentarizma (1861) do razpada habsburške monarhije - ko bi bila vanjo vključena še krajša parlamentarna doba, nastala leta 1848, bi bila obdelana celotna zgodovina volitev moderne dobe na Slovenskem do leta 1918 marveč tudi v podrobnejši razlagi volilne zakonodaje in izvedbi volitev v posameznih slovenskih krajih in volilnih okoliših. Do danes ni še nihče podvomil v oceno, da gre za "eno temeljnih del za zgodovino Slovencev v ustavni dobi habsburške monarhije, ki jo potrebuje vsak, kdor se želi seznaniti s slovensko zgodovino tega časa. 1124 Kar ni uspel vključiti v monografijo, je kasneje obdeloval: za Jesenice (Jeklo in ljudje 1/1964), za območje Domžal in Kamnika (Mengeški zbornik 211969, 1), Kranja ( Kranjski zbornik 1970), za Grosuplje (Zbornik občine Grosuplje 511973), za Ljubljano (Kronika 29/ 1981) in za območje Ribnice ( Kronika 30/1982). Vendar je pri obravnavi segal v zgodovino volitev tudi v Jugoslaviji, kar je najavil najprej z razpravo v volitvah v konstituanto leta 1920 ( Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 311962). Njegovo raziskovalno delo pri zgodovini volitev je imelo velik odmev tudi v tujem svetu. Za monografijo iz leta 1965 je prejel oktobra 1991 na Dunaju nagrado, imenovano po zgodovinarju Antonu Gindeliyju; 25 sledila je naslednje leto podelitev avstrijskega častnega križca za znanost in umetnost. Knjiga je nato izšla v nemščini kot Wahlen im alten Osterreich (Wien 1997), v zbirki nemških prevodov reprezentativnih zgodovinskih del, napisanih v nenemških jezikih nekdanje habsburške monarhije (urednik prof. Gerald Stourzh). V nemščini so izšle še druge Melikove razprave o problemih slovenske in avstrijske zgodovine predvsem druge polovice 19. stoletja. Med temi pa je treba omeniti vsaj obravnavo volilne pravice v cislajtanskih deželnih zborih, ki je izšla v sedmi knjigi knjižne zbirke Die Habsburgermonarchie 1848-1918 (Wien 2000). Od volitev so ga raziskave vodile in ga še vodijo na probleme parlamentarnega delovanja, in sicer deželnih zborov v posameznih deželah ter dunajskega parlamenta. Od tod je prehajal na temeljne probleme slovenske politike, kot so bili ideja Zedinjene Slovenije, nastanek političnih strank, taborsko gibanje, razkoli v slovenskem političnem taboru, socialni temelji politične, gospodarske in kulturne dejavnosti, odnosi do avstrijske vlade, vprašanja germanizacije in italianizacije, južnoslovansko vprašanje. Poglobljeni in sistematični študij je bil najtesneje povezan s programom Zgodovinskega društva za Slovenijo. Društvo je namreč v začetku šestdesetih let sprejelo načrt, da bi ob delih Dragotina Lončarja in Ivana Prijatelja ponovno pregledali slovensko zgodovino od leta 1860 in pri tem "je našlo ne samo zavzetega, marveč tudi usposobljenega izvrševalca te zahtevne naloge v profesorju Meliku, ki se je tedaj, kakor že rečeno, vse bolj usmerjal na ta vprašanja slovenske zgodovine. "26 Pričel je oktobra 1963 na 12. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Kočevju z referatom o nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja ( objava v Jugoslovenskem isto24 Prav tam, 60. 2 5 Delo 28. 10. 1891, štev. 253. 26 Ferdo Gestrin, Vasilij Melik - šestdesetletnik. ZČ 34/1980, 393. 24 MELIKOV ZBORNIK rijskem časopisu 1964 in v Zgodovinskem časopisu 1965-1966) in v tesni povezavi s prof. Franom Zwittrom, ki je na istem zborovanju nastopil z referatom o slovenskem političnem preporodu v okviru evropske nacionalne problematike. Nadaljeval je nato s sodelavci v Novi Gorici (1968) 27 in je kot uvodni referent nastopal na vsakokratnih zborovanjih slovenskih zgodovinarjev med leti I 970-1976; za čas po letu I 903 je kasneje vodil revizijo slovenske politične zgodovine, pravzaprav ustvarjanje nove podobe slovenske preteklosti do nastanka prve svetovne vojne, prof. Janko Pleterski (zborovanja 1978, 1980, 1982). Dom 1966 Profesorja Ferdo Gestrin in Ignacij Voje sta obdelala Melikovo znanstveno pot ob njegovi šestdeset - oziroma sedemdesetletnici tudi v podobi komentirane bibliografije. Profesor Gestrin je ob šestdesetletnici ugotavljal, da šteje Melikova bibliografija 151 enot, ob sedemdesetletnici pa je profesor Voje dodal, da je v desetletju 1971-1981 Melik obogatil svojo bibliografijo za okrog sto enot. Bibliografija Nataše Stergarjeve v tem zborniku znatno dopolnjuje predhodno28 in druge bibliografske preglede. 29 Število objav se je ob osemdesetletnem jubileju v celoti (knjige, razprave, članki, gesla, ocene, intervjuji, diskusije) na prek 480 enot, izmed teh je 135 objav nastalo v zadnjem desetletju. Da ne bi ponavljali ugotovitev profesorjev Gestrina in Vojeta, naj sledi zato pregled Melikovega ustvarjanja v zadnjem desetletju, ki je obenem zadnje desetletje 20. stoletja. Ustvarjalno delo Vasilija Melika je potekalo po tistih osnovnih in interesnih smereh, ki jih je zastavljal, utrjeval in potrjeval že v predhodnih etapah svoje znanstvenoraziskovalne in pedagoške dejavnosti. Spremembe, ki so jih doživeli Slovenci, ko so se 27 Tu je nastopil (pravzaprav v Solkanu, ker takrat Nove Gorice še ni bilo) oktobra 1948 na petem zborovanju slovenskih zgodovinarjev s predavanjem Revolucija 1948 in njeno prikazovanje v srednji šoli. 28 Nataša Stergar, Bibliografija prof. dr. Vasilija Melika. ZČ 34/1980, 398-402. 29 Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev (2-5, Ljubljana 1957-1996). 25 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK z osamosvoJ1tv1Jo iz naroda povsem preoblikovali v nacijo, so zapustile sledi pri slovenskih zgodovinarjih in tudi pri Vasiliju Meliku. Že pred političnimi spremembami na prelomu osemdesetih in devetdesetih je opozarjal na neprimernost ideoloških interpretacij zgodovinskih dogodkov in gibanj ne le pri Kardelju, ta je na primer med drugim politično obravnaval tudi Krekovo gibanje, 30 pač pa tudi pri Francetu Klopčiču, na čigar "nekam zaničljivo" pripombo o proučevanju krščanstva na slovenskih tleh je menil: "Ne vem, zakaj naj bi bila zgodovina, ki raziskuje začetke krščanstva, nekaj napačnega in nekaj nepotrebnega." 31 Kot skrajno negativno je na okrogli mizi leta 1986 v Tolminu označil misel, "da se zgodovina začne šele leta 1941, ali, da je treba iz vse preteklosti izdvojiti obdobje po letu 1941, mu pridružiti še izbrana poglavja starejših časov, kot revolucije, delavsko gibanje in še kaj drugega, in to posebej gojiti in podpirati. "32 Po letu 1990 je svoje kritične misli še nekoliko bolj radikaliziral in je sodbo o času po drugi svetovni vojni na Slovenskem izrekel ("Vsaka doba prinese nekaj dobrega in nekaj slabega, to je povsem jasno. Občutek pa imam, da je bilo tistega slabega precej več, če bi tehtali dobo od 1945 do danes. 1133 ) verjetno tudi v spominu na vlogo, katero je bil očitno prisiljen leta 1959 odigrati v tako imenovani "aferi Slodnjak. "34 S svojo trditvijo o tveganosti razpravljanja, "kaj bi se zgodilo, če bi se nekaj ne zgodilo", 35 kar je sicer po njegovem dostikrat tudi zanimivo in poučno, je polemično opozarjal na neprepričljivost takega argumentiranja. Tudi v referatu na kolokviju Jugoslavija-zgodovinska nuja ali zgodovinska zmota v Mariboru v začetku leta 1993, ko je uvodoma zatrdil, da mu izraz "zgodovinska nuja" na primeru vstopa Slovencev v jugoslovansko skupnost leta 1918 ni všeč, in nato zaključil "upanja o idealnem sožitju Slovencev, Hrvatov in Srbov v novi državi so se zelo naglo izkazala kot zmotna, razočaranje je prevladalo. Ne vem, zakaj bi potem Jugoslavijo, kakršno smo dobili, imenovali drugače kot zmota. 11 36 V obravnavanem desetletju je Melik po upokojitvi prenehal z aktivnim pedagoškim poklicem toda še vedno je ostal in je povezan z univerzo ne le kot predavatelj, temveč tudi kot mentor pri magistrskem in doktorskem študiju. Leta 1993, 27. maja, je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in natančno štiri leta zatem izvoljen za rednega člana. O bibliografiji štiriletnega časa med imenovanjem za dopisnega in rednega člana je prof. Janko Pleterski menil, da je za Melikove objave značilen "priznani plastični stil, ki ga dr. Melik zna ustvariti, ko prikazuje izbrano temo, obenem pa pomeni tudi novo potrdilo njegovega slovesa pravega poznavalca moderne slovenske zgodovine. ,,37 Redno se je kot predavatelj udeleževal strokovnih zborovanj doma in na tujem, njih število je tudi na Slovenskem v zadnjem desetletju močno naraslo, pri tem je, zlasti na zborovanjih z monografskimi obdelavami osebnosti ali obdobja, velikokrat prispeval referate, ki so zgodovinsko okvirjali obravnavane dogodke ali osebnosti. Leta 1987 se je prvič udeležil s predavanjem o družbenih razmerah v ljubljanski škofiji v drugi polovici 30 31 32 33 34 35 36 37 Anthropos 1984. štev. 1-2, str. 30. Prav tam, 31. ZČ 41/1987, 152. Slovenija 1918-199 l. Razgovor Miloša Mikelna z dr. Bogom Grafenauerjem, dr. Vasilijem Melikom in dr. Jankom Pleterskim. Prešernov koledar 1994, Ljubljana 1993, 50. Aleš Gabrič, Socialistična kultura in revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljubljana 1995, 286,289. Glasnik Slovenske matice 13/1989, štev. 1, str. 44 Jugoslavija - zgodovinska zmota ali nuja? Časopis za zgodovino in narodopisje 65/1994, 51-54. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 48/1997, Ljubljana 1998, 47. 26 MELIKOV ZBORNIK 19. stoletja vsakoletnega simpozija Slovenske teološke akademije v Rimu, odtlej se teh skoraj redno udeležuje. Podobno velja tudi za mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci in za druga srečanja, predvsem v Avstriji in Italiji, ter zlasti za strokovne sestanke na domačih, slovenskih tleh (zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Seminarji slovenskega jezika in kulture, Kopitaijevi študijski dnevi itd.). srečanj 24. zborovanje slovenskih zgodovinarjev na Ptuju - predavanje o letu 1918, 28. septembra 1988 Vasilij Melik je nadaljeval z zanj značilno metodo dela, ko je nezavedno in tudi na kak starejši vzor proučeval poleg nekaterih temeljnih izhodišč (na primer gmotne podlage slovenske družbe predvsem v 19. stoletju) tudi vsakdanje življenje in bil pri tem tudi polemičen: "Treba je upoštevati tudi to, da pri poudarjanju potrebe po proučevanju vsakdanjega življenja in mnogih podobnih stvari dostikrat tudi pretiravamo. Pretiravamo tudi na ta način, da za stvari, ki so znane že dolgo časa, najdemo nova imena in se zdi, kot da začenjamo proučevanja, ki jih še nikdar ni bilo. Ko sem pred dnevi bral o nacionalnih stereotipih, sem s presenečenjem ugotovil, da sem pred petimi ali sedmimi leti že pisal o nacionalnih stereotipih, ne da bi se tega sploh zavedal. 1138 Iz objavljenega gradiva ni lahko postaviti nekakšne vrednostne lestvice. Toda zagotovo izstopa nemški prevod monografije o volitvah na Slovenskem (1861-1918) Wahlen im alten Osterreich (1997). To seveda ni bila edina objava, ki je posegala v volilno zgodovino in v zgodovino slovenskega parlamentarizma. Poleg ustreznih gesel v posameznih zvezkih Enciklopedije Slovenije je objavil še razprave o strankah in avstroslavizmu v državnem zboru ( Der Austroslavismus, Wien 1995), o Trstu in dunajskem parlamentu (Zgodovinski časopis 50/1996), o ptujskih državnih in deželnih poslancih ( Mestni statut, Ptuj I 997), o začetkih ženske volilne pravice (Čarnijev zbornik, Ljubljana 1998), o poslancih kmečke kurije na Gorenjskem (Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999) in na Goriškem ( Prispevki za novejšo zgodovino 40/2000), o istrskem deželnem zboru (Acta Histriae 7, 1999), o volilnih sistemih (Časopis za zgodovino in opozarjajoč 38 ZČ 41/1987, 151. 27 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK narodopisje 70/1999), o Slovencih v državnem zboru (Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999), o slovenskih poslancih na Dunaju in v Beogradu (Mikužev zbornik, Ljubljana 1999), o Luki Svetcu in o Lovru Tomanu v dunajskem parlamentu (Arhivi 22/1999, štev. 1-2). O volilni zgodovini na Slovenskem je pisal tudi v zborniku Govemnzents, ethnic groups and political representation (Aldershot, Dartmouth, New York 1993) v daljši primerjalni razpravi The Representation of Gemznzans, /talians and Slovenes in Ljubljana, Trieste, Maribor and other neighbouring towns from 1848 until the Second world war, v prispevku k primerjalnim raziskavam Evropske znanstvene fundacije ter v že omenjenem prispevku za edicijo Die Habsburgermonarchie 1848-1918. Od volilne zgodovine ga je pot vodila k razpravam o slovensko-nemških odnosih (Zgodovinski časopis 46/1992), o mestih in meščanstvu na Slovenskem v 19. stoletju ( Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf, 21, Eisenstadt 1992; Mednarodni kulturnozgodovinski Modinci, 23, Maribor 1993; To in ono o meščanstvu v provinci, Celje 1995; Od Maribora do Trsta, Maribor 1998), o splošnih problemih slovenske politike (Seminar slovenskega jezika in kulture, 26 in 30, Ljubljana 1990 in 1994; Pozdravi iz slovenskih krajev, Ljubljana 1990; 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor 1991; Le minoranze nella Mitteleuropa, Gorizia 1991; Mitteleuropa negli anni venti, Gorizia 1992; Avstrija, Jugoslavija, Slovenija, Ljubljana 1997; Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996; Zastave vihrajo, Ljubljana 1999; Vita artis perennis, Ljubljana 2000), o Slovencih v habsburški monarhiji (Sosed v ogledalu soseda: od 1848 do danes, Ljubljana 1995; Mitteleuropa-Konzeptionen in der ersten Hiilfte des 20. Jahrhundert, Wien 1995; Časopis za zgodovino in narodopisje 69/1998; Josip Ipavec in njegov čas, Ljubljana 2000), o ideji zedinjene Slovenije in o letu 1848 na Slovenskem (Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti, Ljubljana 1998; Der Prager Slavenkongress 1848, Wien-Koln 2000) in o slovenskih državnopravnih programih (Slovenci in država, Ljubljana 1995). Posegel je tudi v starejša obdobja, ko je obravnaval razmerje protestantizem in slovenski jezik ( Ein Leben zwischen Laibach und Tubingen. Primus Truber und seine Zeit, Mtinchen 1995), Slovence v času Marije Terezije (spremna beseda v knjigi Victor L. Tapie, Marija Terezija od baroka do razsvetljenstva, Maribor 1991) in razpravljal o slovenskih sodbah 19. stoletja o francoski revoluciji (Zgodovinski časopis 44/ 1990). Posebno mesto v Melikovem proučevanju imajo biografski prikazi, pogostokrat povezani z obravnavo časa, v katerem je posameznik živel. Tako je predstavil na simpozijih v Rimu škofa Antona B. Jegliča in njegov čas (Jegličev simpozij v Rimu,Celje 1991 ), Janeza Evangelista Kreka ( Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992), škofa Mihaela Napotnika (Napotnikov simpozij v Rimu, Celje 1993), škofa Antona Alojzija Wolfa (Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994 ), Andreja Einspielerja ( Einspielerjev simpozij v Rimu, Celje 1997) in škofa Tomaža Hrena v slovenskem zgodovinopisju ( Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998). Podobne prikaze je pripravil za jezikoslovca Frana Miklošiča (Miklošičev zbornik, Maribor 1991), politika Valentina Zarnika ( Kopitarjevi študijski dnevi, Ljubljana 1991), politika in literata Antona Aleksandra Auersperga (Anastasius Griin und die politische Dichtung Osterreichs in der Zeit des Vormiirz, Mtinchen 1995), narodnega buditelja Matijo Majarja Ziljskega (Matija Majar-Ziljski, Celovec-LjubljanaDunaj 1995), politika Lovra Tomana (Kroparski zbornik: ob 100-letnici Plamena Kropa, Radovljica 1995), družino Kozler ( Peter Kozler in zemljevid slovenskega ozemlja, Kočevje 1996), publicista Božidarja Borka (Borkov zbornik, Maribor 1996), politika Vladimirja Ravniharja (Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja, Ljubljana 1997) ter za jezikoslovca Petra Dajnka (Dajnkov zbornik, Maribor 1998) in 28 MELIKOV ZBORNIK Antona Murka (Murkov zbornik, Maribor 1999). Poleg tega je napisal več biografskih gesel za Enciklopedijo Slovenije, jubilejnih biografskih prikazov in nekrologov (Sergij Vilfan, Ferdo Gestrin). V posebnih razpravah je obravnaval delo starejših slovenskih zgodovinarjev kot Frana Zwitterja (spremna beseda v knjigi Frana Zwitterja, O slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana 1990; knjigo je tudi uredil), Milka Kosa (Mohorjev koledar 1992, Celje 1991), Josipa Grudna (spremna beseda v faksimilirani izdaji Grudnove Zgodovine slovenskega naroda, Celje 1992), Dragotina Lončarja (Glasnik Slovenske matice 18, 1994), Josipa Mala (Malov zbornik, Ljubljana 1996); posebej je obdelal zgodovinarje katoličane (Cerkev, kultura in politika 1890-1914, Ljubljana 1993). Na tem mestu se seveda zapisovanje Melikove aktivnosti še ne more zaustaviti, ne le ker je bila kaka objava v pravkar navedenem pregledu spregledana, marveč zato, ker ni mogoče obiti njegovega uredniškega dela ne samo pri nekaterih izdajah, kot so bili knjiga razprav o narodnem vprašanju Frana Zwittra (1990) ali pa druga knjiga Šukljetovih spominov ( 1995), pač pa zlasti pri Zgodovinskem časopisu. Odgovorni in glavni urednik tega osrednjega glasila slovenskih zgodovinarjev je bil od leta 1973. V začetku leta 2000 je dolžnost, ker mu je "postala pretežko breme", 39 odložil. V času Melikovega uredništva je izšlo 27 letnikov z 91 zvezki in 35 ponatisov Zgodovinskega časopisa. Pri časopisu je izhajala in še izhaja knjižna zbirka, v okviru te je v času Melikovega uredniškega delovanja izšlo 21 knjižnih enot. Zgodovinski časopis je glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Melik pa je aktivno tudi drugače sodeloval in deloval v zvezi oziroma v njenem predhodniku Zgodovinskem društvu Slovenije. Bil je tajnik tega društva, podpredsednik in eno mandatno dobo (1982-1985) je Zvezo zgodovinskih društev tudi vodil kot predsednik. Pomembne naloge je opravljal tudi v organizaciji slovenskih arhivarjev (član izvršnega odbora in podpredsednik društva). Ta pregled se je približal svojemu zaključku.Vsi dosedanji Melikovi biografi - v tisku je doslej izšlo skoraj 40 različnih življenjepisnih objav raznih avtorjev - so se spomnili Melikovega značaja. "Njegova vitalnost, ki ga neprestano poganja v snovanja, v delo, v gibanje, je enaka mladeniču na začetku življenjske poti", 40 je zapisal ob šestdesetletnici Ferdo Gestrin. Ob istem življenjskem jubileju je profesor Bogo Grafenauer zapisal: " ... te značilnosti tudi še ne zajemajo njegove radoživosti in hitrega osebnega stika s sogovorniki, kar je gotovo v zvezi s spretnostjo pri organizacijskih nalogah tako v stroki kot tudi na fakulteti." 41 Ob Melikovi sedemdesetletnici je Ignacij Voje poudaril tudi: "Vemo, da je ljubitelj narave, zaljubljen v lepoto Slovenije, da je ljubitelj lepih književnosti in glasbe, da ceni le poštenost in odkritost, da je vedno optimist in da ima vero v človeka, predvsem mladega človeka. "42 Profesor Vasko Simoniti je ob tem jubilejnem članku še dodal: "Prav v teh dneh, ko me je 'preganjal' profesor Melik, sem spoznal, da občudujem in cenim njegove zgodbe in njegove primere, s katerimi nam postreže ob kavi in klepetu. Te zgodbe niso samo delček družabnosti, v kateri prijetno preživimo tistih petnajst minut ali pol ure, ampak so največkrat sporočilo zgodovinarja - rekel bi mojstra detajla, s katerim v pogovoru ne opredeli le vsebine tega detajla, ampak pogosto z detajlom opredeli vsebino nekega celega, širšega loka. "43 Kaj je le še mogoče k temu dodati? 39 4o 41 42 43 ZČ 53/2000, 626. ZČ 34/1980, 391. Bogo Grafenauer, Vasilij Melik - šestdesetletnik. Kronika 29/ 1981, 59. ZČ 45/1991, 13. Prav tam. 29 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK Profesor Vasilij Melik je v zaključku radijskega pogovora (Naši znanstveniki pred mikrofonom) konec novembra 1988 povedal: " Zgodovina nam razkriva korenine in začetke današnjih pojavov, nas opozarja na podrobnosti in različnosti v preteklosti, nam osvetljuje prehojeno pot, njene dosežke in poraze, napake in uspehe, stiske in obilja, vodi v razumevanje preteklih časov, kar nam daje na eni strani ponos, na drugi pa skromnost, zlasti pa zavest, da to, kar imamo danes, ni nastalo v zadnjih desetletjih, ampak je plod trdega dela in ustvarjalnosti mnogih rodov naših prednikov. Poznavanje preteklosti je torej predvsem veliko duhovno bogastvo. Tako dojemam zgodovino. 1144 Nekaj let kasneje je v pogovoru med zgodovinarji tudi izjavil: "Zase se mi že zdi, da dozorevam pravzaprav celo življenje in da sem letos bolj pameten, kot sem bil lani. To govorim popolnoma resno. 11 45 Lahko razumemo zato resničnost vzklika enega izmed njegovih učencev in sodelavcev Vaska Simonitija: "Profesor Melik je fin zgodovinar. 11 46 Vasilij Melik, Ljuba, Gal, Matjaž Blokar, Živa, Elizabeta, Barbara, Urška, Jelka, Klemen, Stane Granda s priznanji za opravljeno pot ( Europa sine finibus) pri žičnici na Višarje julija 1997 44 ZČ 45/1991, 16. 4 5 Slovenija 1918-1991 ... 50. 46 ZČ 45/1991, 14. 30 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Universitatsprofessor und ordentliches Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kiinste Dr. Vasilij Melik - achtzig Jahre Der slowenische Historiker, Universitatsprofessor und Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kunste, Dr. Vasilij Melik, erblickte vor achtzig Jahren, am 17. Januar 1921 in Laibach [Ljubljana] das Licht der Welt. Hier beendete er im Jahre 1943 das Universitatsstudiums und wurde 1947 Assistent am Institut flir Geschichte an der philosophischen Fakultat in Laibach. Danach trug er Wirtschaftsgeschichte an der Fakultat flir Wirtschaftswissenschaften vor, bis er im Jahre 1959 zum Dozenten an der philosophischen Fakultat emannt wurde. Er hielt Vorlesungen liber slowenische Geschichte und die Geschichte der SUdslawen von der Mitte des 18. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg. Im Jahre 1974 wurde er zum ordentlichen Professor der philosophischen Fakultat emannt. Bei seiner Pensionierung im Jahre 1991 erhielt er den Tite! "Verdienter Professor" der Laibacher Universitat. Von 1974 bis 1977 war er Dekan der philosophischen Fakultat. 1997 wurde er zum ordentlichen Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Kunste gewahlt. Sein hauptsachliches Forschungsinteresse widmete Professor Vasilij Melik der Geschichte der Slowenen im 19. und am Beginn des 20. Jahrhunderts. Schon sehr bald begann er sich mit der Geschichte der Wahlen im slowenischen Gebiet, die einen bedeutenden Bestandteil der politischen und gesellschaftlichen Geschichte der Habsburgermonarchie in den letzten Jahrzehnten ihres Bestehens darstellten, zu befassen. Auch in seiner Doktorarbeit widmete er sich der Geschichte der Wahlen und erhielt 1959 an der Laibacher Universitat sein Doktordiplom. In seiner Dissertation, die in Buchform unter dem Tite! Volitve na Slovenskem 1861-1918 (Ljubljana 1965) erschien, analysierte der Autor nicht nur die osterreichischen und die osterreichischungarischen Wahlsysteme, sondem arbeitete auch eine Reihe von zentralen Charakteristiken des gesellschaftlichen und politischen Lebens in den slowenischen Landem heraus. Flir dieses Buch erhielt Professor Melik den osterreichischen, nach Anton Gindely benannten Preis sowie das osterreichische Ehrenkreuz flir Verdienste um die Wissenschaft und Kunst. Die deutsche Ubersetzung (mit Erganzungen) des Buches erschien 1997 in Wien unter dem Tite) Wahlen im alten Osterreich am Beispiel der Kronlčinder mit slowenischsprachiger Bevolkerung. Schlief31ich erschien im Jahr 2000 sein Beitrag liber Zusammensetzung und Wahlrecht der cisleithanischen Landtage im 2. Teilband des Bandes VII der "Habsburgermonarchie 1848-1918" (herausgegeben von Helmut Rumpler und Peter Urbanitsch). - Von der Geschichte der Wahlen war der Weg zum zweiten Schwerpunkt seines Wirkens - zum Parlamentarismus auf der Ebene der Lander und des Reiches nicht mehr weit. Professor Melik untersuchte auch die Tatigkeit von Landes- und Reichsratsabgeordneten. Sein Interesse galt aber auch anderen Personlichkeiten des slowenischen offentlichen Lebens und ihren Lebensschicksalen. Schon 1950 verfaBte Vasilij Melik gemeinsam mit dem Historiker Ferdo Gestrin eine vor allem flir den Schulgebrauch konzipierte Geschichte der Slowenen im 19. und am Beginn des 20. Jahrhunderts. In erweiterter Form erschien das Buch 1966 unter dem Tite) Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 [Slowenische Geschichte vom Ende des 18. Jahrhunderts bis 1918]. Als Mitautor dieses Buches steckte Professor Melik den Rahmen flir weitere und genauere geschichtswissenschaftliche Untersuchungen auf dem Gebiet der slowenischen nationalpolitischen 31 BRANKO MARUŠIČ: AKADEMIK VASILIJ MELIK - OSEMDESETLETNIK Entwicklung ab. Immer wieder widmete sich der Historiker Melik diesen Themen; es war daher naheliegend, daB er in den sechziger und siebziger Jahren die Historikergruppe ftir die Neubewertung der slowenischen politischen Geschichte in der zweiten Halfte des 19. Jahrhunderts anftihrte. Seine Forschungsergebnisse stellte Professor Melik in Verbffentlichungen und in Vortragen im In- und Ausland (vor allem im deutschen Sprachraum) vor. Im Rahmen der Projekte der European Science Foundation wurde seine bedeutende vergleichende Studie i.iber die Wahlen im Sammelband Governments, Ethnical Groups and Political Representation (herausgegeben von Geoffrey Alderman, 1993) in englischer Sprache veroffentlicht. In seinen Arbeiten widmete er sich auch weiter zuri.ickliegenden Epochen der slowenischen Geschichte (Mittelalter, Reformation, Regierungszeit Maria-Theresias und Josephs 11.). Von 1972 bis 1999 war er Hauptredakteur des wichtigsten Organs der slowenischen Historiker Zgodovinski časopis. Das Gesamtverzeichnis der wissenschaftlichen Publikationen Meliks umfaBt 480 Veroffentlichungen in slowenischer, deutscher, englischer, franzosischen, ungarischer, serbischer, kroatischer, mazedonischer und slowakischer Sprache. Als Professor an der Universitat unterrichtete er viele slowenische Historiker und fungierte als Mentor bei zahlreichen Magister- und Doktoratsarbeiten. Sein Interesse galt auch der Archivproblematik. Von 1982 bis 1985 stand er dem Verein der slowenischen Historiker als Vorsitzender vor. MELIKOV ZBORNIK NATAŠA STERGAR BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Pričujoča bibliografija skuša zajeti vse delo prof. dr. Vasilija Melika, ki se nanaša na zgodovino. Urejena je kronološko, enote istega leta pa po abecednem vrstnem redu, s tem da so na konec uvrščene spremne besede, intervjuji in knjižne ocene. Delne bibliografije profesorja Melika so objavljene v publikaciji Univerza v Ljubljani, Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana 1957, str. 157-158; druga knjiga za leta 1956-1966, Ljubljana 1969, str. 54-55; tretja knjiga za leta 1966-1976, Ljubljana 1979, str. 36-37; četrta knjiga za obdobje 19771986, Ljubljana 1995, str. 50-52; peta knjiga 1986-1995, Ljubljana 1996, str. 22512253. 1946 Nekaj politično-geografskih podatkov. - Geografski vestnik 18, 1946, str. 172-178. Priredil: Kibrik R., Sindikalni knjižničar v Sovjetski zvezi. - Obzornik 1, 1946, št. 7, str. 319-321; št. 8, str. 364-366. 1947 Naloge ljudskega knjižničarja. - Obzornik 2, 1947, str. 71-73. Nekaj politično-demografskih podatkov za Evropo. - Geografski vestnik 19, 1947, str. 154-162. Površina in prebivalstvo slovanskih dežel. - Ljudski tednik 3.4.1947. Velika slovanska družina v številkah po zadnji vojni. - Ljudski tednik 26.6.1947. Volitve v Trstu 1907-1913. -Zgodovinski časopis 1, 1947, str. 70-122. Zadaci narodnog bibliotekara. - Prosvjetni radnik 2 (Sarajevo), 1947, br. 6. 1948 Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem. - Zgodovinski 69-134. časopis 2-3, 1948-49, str. Naselja kot upravno-statistične enote : razvoj in struktura števnih oddelkov na Slovenskem. - Geografski vestnik 20-21, 1948-1949, str. 153-194. Ob popisu prebivalstva v FLRJ leta 1948. - Geografski vestnik 20-21, 1948-1949, str. 299-316. Slovanski svet po drugi svetovni vojni. - Koledar Osvobodilne fronte slovenskega naroda za tržaško ozemlje 1949. Trst 1948, str. 123-129. 33 NATAŠA STERGAR BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Volitve v Trstu 1907-1913. - Primorski dnevnik 13.2.-2.3.1948. Zgodovina Slovencev, l. - Ljubljana 1948, 53 str. 1949 30 let ljubljanske Univerze. - Mladina 12.11.1949. 1950 Slovenska zgodovina 1813-1914. - Ljubljana 1950, 166 str. (Skupaj s F. Gestrin). 1951 Bibliografija slovenske zgodovine : publikacije iz let 1945-1950. - Zgodovinski časopis 1951, 5, str. 454-491. (Skupaj s F. Jesse, M. Kos, A. Rejc in L. Ude). Slovenačka istorija 1813-1914. - Beograd 1951, 171 str. (Skupaj s F. Gestrin). 1952 Andre Chenier v ljubljanski operi. - Ljudska pravica 26.4.1952. Povijest Slovenaca 1813-1914. - Zagreb 1952, 283 str. (Skupaj s F. Gestrin). Vprašanje bitke pri Ljubljani v dobi madžarskih napadov. - Zgodovinski 6-7, 1952-1953, str. 202 -217. časopis, Ocena : Boris Prikril, Ekonomska geografija kapitalističkih zemalja. Beograd 1950, 350 str. - Geografski vestnik 24, 1952, str. 226-229. Ocena: Imenik naseljenih mesta FNRJ. - Statistička revija 2, 1952, str. 267-269. 1953 Ob 150 letnici prve srbske vstaje. - V: Koledar Prešernove družbe 1954. Ljubljana 1953, str. 49-53. Slovenski delavci ob revoluciji leta 1848. - Delavska enotnost 27.3.1953. 1954 Ob stopetdesetletnici srbske vstaje. - Naši razgledi 20.2.1954. Ob 150 letnici vstaje srbskega naroda 1804-1954. -Obzornik 9, 1954, št. 2, str. 54-57. Tajniško poročilo za leto 1952/53. - Zgodovinski 34 časopis 8, 1954, str. 209-211. MELIKOV ZBORNIK Ocena : Ob prvi knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije. - Naša sodobnost 2, 1954, str. 548-556. 1955 Tajniško poročilo za leti 1953/55. - Zgodovinski časopis 9, 1955, str. 238-240. 1956 Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. - Ekonomski zbornik 7, 1956, str. 193-210; Ekonomska revija 7, 1956, str. 507-524. Tajniško 314. poročilo za leto 1955/56. - Zgodovinski časopis 10-11, 1956-1957, str. 313- Ocena : Grafenauerjeva zgodovina slovenskega naroda. - Naša sodobnost 4, 1956, str. 560-565. 1957 Ocena: Karta jugoslovenskih zemalja u XIX i početkom XX veka. - Historijski pregled 3, 1957, str. 97-100. 1958 Volilni sistem na Slovenskem 1861-1918. - Ljubljana 1959, 550 str. Bibliografija slovenske zgodovine : publikacije iz let 1951-1958. - Zgodovinski časopis 12-13, 1958/1959, str. 377-422. (Skupaj s S. Kajba, M. Smole in E. Umek). 1959 Abraham Lincoln (1809-1859). - Naši razgledi 25.7.1959. Josif Mihailovič Kulišer. - V: Josif Mihailovič Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka, 2. Ljubljana 1959, str. 669-674. Razmere na Slovenskem v dobi taborov. - V: Savinjski zbornik, l. Celje 1959, str. 915. Spremna beseda: Charles A. Beard in Mary R. Beard, Zgodovina Združenih držav Amerike. Ljubljana 1959, str. 1-VII. Ocena: Velik korak nazaj. - Slovenski poročevalec 6.3.1959. (O knjigi Anton Slodnjak, Geschichte der slowenischen Literatur). 35 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA 1960 Angleško laburistično čas. gibanje. - V: Vodnik skozi Ljubljana 1960, str. 182-184. Avstrijska socialna demokracija in avstromarksizem. - V: Vodnik skozi ljana 1960, str. 175-176. Druga internacionala. - V: Vodnik skozi čas. čas. Ljub- Ljubljana 1960, str. 166-171. Druga internacionala po drugi svetovni vojni. - V: Vodnik skozi 1960, str. 171-173. čas. Ljubljana Izborni sistemi (Slovenija i Istra, Dalmacija). - Enciklopedija Jugoslavije, 4. Zagreb 1960, str. 412-413. Nemška socialna demokracija. - V: Vodnik skozi Socialna demokracija. - V: Vodnik skozi Tajniško poročilo čas. čas. Ljubljana 1960, str. 173-175. Ljubljana 1960, str. 176-182. za dobo 1956-59. - Zgodovinski časopis 14, 1960, str. 239-240. 1961 Bibliografija slovenske zgodovine : publikacije iz let 1959-60. - Zgodovinski 15, 1961, str. 242-256. (Skupaj s S. Kajba-Milič). Ocena : Grafenauerjeva zgodovina slovenskega naroda. (Tretji in sodobnost 9, 1961, str. 944-947, 1031-1034, 1150-1155. četrti časopis zvezek). - Naša 1962 Izidi volitev v konstituanto 1920. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 3, 1962, št. 1, str. 3-61. Mahnič, Anton. - Enciklopedija Jugoslavije, 5. Zagreb 1962, str. 596. Še enkrat o Grafenauerjevi zgodovini slovenskega naroda. - Naša sodobnost 10, 1962, str. 472-476. Tajniško poročilo za dobo 1960-1962. - Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 238-239. 1963 Bibliografija slovenske zgodovine : publikacije iz let 1961-1962. - Zgodovinski časopis 17, 1963, str. 324-338. (Skupaj s S. Kajba-Milič). 1964 Jesenice in parlamentarne volitve 1861-1929. - V: Jeklo in ljudje, l. Jesenice 1964, str. 121-132. 36 MELIKOV ZBORNIK O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let devetnajstega stoletja. - Jugoslovenski istorijski časopis 1964, 1, str. 3 7-53. O nekaterih vprašanjih slovenske politike v Zgodovinski časopis 18, 1964, str. 155-171. začetku šestdesetih let 19. stoletja. - 1965 Muzejsko društvo za Kranjsko. - Enciklopedija Jugoslavije, 6. Zagreb 1965, str. 191. Sprememba programa slovenskega političnega tabora v letu 1867. - Zgodovinski časopis 19-20, 1965-1966, str. 309-317. Volitve na Slovenskem 1861-1918. - Ljubljana 1965. 439 str. 1966 Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. - Ljubljana 1966, 358 str. (Skupaj s F. Gestrin). Število komunističnih poslancev v ustavodajni skupščini leta 1920. - Jugos1ovenski istorijski časopis 1966, 3-4, str. 127-132. Diskusija: [O ideji Zedinjene Slovenije]. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 6, 1966, str. 263-264. 1967 Slovensko narodno gibanje : sto let razgledi 8.4.1967. politične afirmacije slovenskega naroda. - Naši 1968 Doba taborov na Slovenskem. - V: E. Klavžar, Tabor pri Šempasu 18. oktobra 1868. Nova Gorica 1968. Dodatek, str. [3-9]. Iz časa taborov. - Naši razgledi 21.9.1968. Prvi koncept Slovenskega naroda : ob stoletnici izida prve številke. - Naši razgledi 6.4.1968. Slovenska politika ob začetku dualizma. - Zgodovinski Slovenski tabori. - Kronika 16, 1968, str. 65-76. Slovenski tabori. - Pionir 1968/1969, št. 1, str. 6-7. 37 časopis 22, 1968, str. 25-59. NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA 1969 Boj za Zedinjeno Slovenijo : ob stoletnici vižmarskega tabora. - Naši razgledi 5. 9.1969. Klerikalno-liberalna trenja in konec taborov. - Časopis za zgodovino in narodopisje 40 (5), 1969, str. 517-525. Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867-1871. - Zgodovinski str. 65-74. časopis 23, 1969, Ob stoletnici vižmarskega tabora. - V: Ob stoti obletnici vižmarskega tabora. Ljubljana 1969, str. 25-31. Ob stoletnici zakona o osnovni šoli. - Kronika 17, 1969, str. 168-179. Parlamentarne volitve 1848-1929 na domžalskem in kamniškem Mengeški zbornik (Mengeš) 2, 1969, 1. snopič, str. 5-18. območju. - V: Slovenci i jugoslovensko pitanje u doba Ujedinjene omladine srpske. - V: Ujedinjena ornladina srpska. Novi Sad 1969, str. 323-336. Diskusija: [O ljubljanskem kongresu 1870], str. 590. Slovensko narodno gibanje za 88. časa taborov. - Zgodovinski časopis 23, 1969, str. 75- Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1969. 71 str. (Skupaj z M. Kos in F. Gestrin). Intervju: 1000 zgodovinarjev v Ohridu. Pokongresni pomenek z udeležencem V. shoda zgodovinarjev Jugoslavije. [Pogovor zapisal] O.[tmar] K.[lipšteter] - Večer 19. 9.1969. 1970 O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti 1861-1918. - Zgodovinski 24, 1970, str. 39-51. časopis Slovenci in "nova šola." - V: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Ljubljana 1970, str. 31-63. Slovencite za Makedonija i za jugoslovenskoto prašanje vo 1903 godina. - V: Ilinden 1903. Skopje 1970, str. 409-414. Tabori na Koroškem. - Vestnik koroških partizanov 3, 1970, št. 1-2, str. 20-25. Volitve v Kranju 1861-1929. - V: Kranjski zbornik 1970. Kranj 1970, str. 335-342. 1971 Bibliografija slovenske zgodovine: publikacije iz let 1963-1968. - Zgodovinski pis 25, 1971, str. 165-185. (Skupaj z O. Janša, M. Stiplovšek). časo­ Die slowenische Politik am Anfang des Dualismus. - V: Der osterreichisch-ungarische Ausgleich 1867. Bratislava 1971, str. 607-649. 38 MELIKOV ZBORNIK Pariska komuna i Slovenci. - V: Pariska Komuna 1871-1971, 2. Beograd 1971, str. 1017-1036. Pariska komuna i Slovenci. - Pregled 1971, št. 61, str. 247-254. Pariška komuna v sočasnem slovenskem tisku. - Kronika 19, 1971, str. 1-7. Slovenci in pariška komuna : ob stoletnici. - Naši razgledi 9.4.1971. Slovenci o slovaškem gibanju v letih 1848-1849. - Časopis za zgodovino dopisje 42 (7), 1971, str. 196-199. 111 naro- Slovenci o slovaškem gibanju v letih 1848-1849. - V: Zbornik Filozofickej fakulty University Komenskeho v Bratislave. Historica 22, 1971, str. 97-101. Tabori na Koroškem. - V: Koroška in koroški Slovenci. Maribor 1971, str. 159-167. Vplivi in odmevi pariške komune med Slovenci. - Kronika 19, 1971, str. 65-69. Zgodovinska čitanka za sedmi razred osnovnih šol. - Ljubljana 1971, 118 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1971, 71 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Žerjav, Gregor. - Enciklopedija Jugoslavije, 8. Zagreb 1971, str. 642. Diskusija: Uveljavljanje pravice do samostojne državne eksistence malih narodov. - V: K vprašanju o dialektiki. Anthropos, Prostor in čas (Ljubljana) 1971, str. 343-344. 1972 Dalmacija i Slovenci oko godine 1870. - V: Dalmacija 1870. Zadar 1972, str. 291-296. Mesto (civitas) na Slovenskem. - Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 299-316. Peto zasedanje češkoslovaško-jugoslovanske zgodovinske komisije v Pragi novembra 1971. - Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 146-14 7. Razcep med staroslovenci in mladoslovenci. - Zgodovinski 98. časopis 26, 1972, str. 85- 1973 Deželnozborske volitve 1861-1895 na današnjem grosupeljskem ozemlju. - V: Zbornik občine Grosuplje, 5. Grosuplje 1973, str. 225-243. Elementi revolucionarnosti v slovenski politiki 19. stoletja. - V: Elementi revolucionarnosti v političnem življenju na Slovenskem. Ljubljana 1973, str. 30-38. Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1973, 152 str. (Skupaj s F. Gestrin). Ocena: Milica Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor 1972, 468 str. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 13, 1973, str. 326-327. Ocena: Knjiga o primorskih Slovencih pod Italijo. -TV 15 12.4.1973. 39 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA 1974 O szloven varosok demografiai es etnologiai fejlodese a 19. szazadban = Demographische und ethnische Entwicklung der Stadte in Slowenien im 19. Jahrhundert. - V: Nemzetkozi kulturtorteneti szimpozion Mogersdorf, 4. Szombathely 1974, str. 225-248. Problemi nacionalnih gibanj na Slovenskem od leta 1867 do konca 19. stoletja. - V: Zbornik Problemy narodniho a socialistickeho hnuti v dejinach Československa a Jugoslavie od roku 1867 do konce 19. stoleti. Praha 1974, str. 129-148. Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja. - Zgodovinski časopis 28, 1974, str. 269-277. Slovinci od rijnoveho diplomu do nastupu dualismu. - Slovansky pfehled 1974, str. 131-140. Volitve 1907-1927 na današnjem grosupeljskem ozemlju. - V: Zbornik suplje, 6. Grosuplje 1974, str. 235-243. občine Gro- Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1974, 152 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1974, 72 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Vsak narod ima pravico do svojih arhivov. - Delo : sobotna priloga 13.4.1974. (Za arhivsko društvo Slovenije so podpisali: M. Oblak-Čarni, V. Melik, J. Kos, F. Štuki). 1975 Beneški Slovenci 1797-1860. - V: Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1975, str. 471-478. Bibliografija slovenske zgodovine VI : publikacije iz let 1969-1972. - Zgodovinski časopis 29, 1975, str. 329-3 74. (Skupaj z O. Janša-Zorn). Delavske stranke na volitvah 1920-1927. - V: Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924. Ljubljana 1975, str. 111-121. Nekdanje občine v občini Grosuplje. - V: Zbornik 1975, str. 273-280. občine Grosuplje, 7. Grosuplje Pregled razvoja univerze. - V: Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975. Ljubljana 1975, str. 50-72; 104-106. Slovenska politika v Taaffejevi dobi. - Zgodovinski časopis 29, 1975, str. 109-118. Slovenski razvoj v drugi polovici XIX. stoletja. - V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 11. Ljubljana 1975, str. 107-120. 1976 Ferdo Gestrin šestdesetletnik. - Zgodovinski Ferdo Gestrin 60-letnik. - Delo 13.10.1976. 40 časopis 30, 1976, str. 225-261. MELIKOV ZBORNIK Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1976, 72. str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). 1977 Napredni mislec in politik dr. Mihajlo Rostohar. - V: Krško skozi Krško 1977, str. 251-261. čas 1477-1977. Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji v zvezi z dogodki na Balkanu. - V: Medunarodni naučni skup povodom 100-godišnjice ustanaka u Bosni i Hercegovini, drugim balkanskim zemljama i istočnoj krizi 1875- 1878. godine. Sarajevo 1977, str. 55-67. (Posebna izdanja; knj. 30. Odjeljenje društvenih nauka; knj. 4,2). Urednikovo poročilo o tridesetih letih izhajanja Zgodovinskega dovinski časopis 31, 1977, str. 521-527. časopisa. - Zgo- Zgodovinska čitanka za sedmi razred osnovnih šol. - Ljubljana 1977, 118 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska Gestrin). čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1977, 71 str. (Skupaj s F. Zgodovinski časopis : odlomki iz besedil ob 30-letnici izhajanja revije. - Naši razgledi 22.4.1977. 1978 A Survey of the Development of the University of Ljubljana. - V: Cultural Contributions to 8 th - 11 th European Congress on Ballistocardiography, Noninvasive Cardiography and Cardiovascular Dynammics. Ljubljana 1978, str. 13-17. Dr. Josip Mal. - Delo 31.8.1978. Gli Sloveni della Benecia 1797-1866. - V: La storia della Slavia Italiana. San Pietro al Natisone; Trieste 1978, str. 103-117. (Quaderni Nediža; 3). Revolucionarno leto 1848. - V: Slovenci v ljana 1978, str. 43-48. predmarčni dobi in revoluciji 1848. Ljub- 110 let žalskega tabora : slovenski tabori 1868-1971. - V: Savinjski zbornik, 4. Žalec 1978, str. 10-15. Upravna razdelitev v Sloveniji po letu 1945. - V: Zbornik referatov Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi. Ljubljana 1978, str. 93 -98. Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1978, 150 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1978, 71 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Diskusija: [O arhivskem gradivu trajnega pomena]. - Okrogla miza o problemih varstva arhivskega gradiva pred prevzemom v arhiv. Maribor 1978, str. 32. 41 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA 1979 Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni 1979, str. 221-227. učinki. - Zgodovinski časopis 33, Deseto in enajsto zasedanje jugoslovansko-češkoslovaške zgodovinske komisije. Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 187-188. Dr. Ernest Turk. -Zgodovinski Dr. Josip Mal. - Zgodovinski časopis časopis 33, 1979, str. 473-474. 33, 1979, str. 467-468. Istorija Slovenaca od kraja osamnaestog stoljeca do 1918. - Sarajevo 1979, 372 str. (Skupaj s F. Gestrin). Karlovac za vrijeme Ilirskih provincija. - V: Karlovac 1579-1979. Karlovac 1979, str. 123-126. Majarjeva peticija za zedinjeno Slovenijo 1848. - Časopis za zgodovino in narodopisje 50 (15), 1979, str. 286-294. O upravnem razvoju na domžalskem območju od začetka 19. stoletja do leta 1941. - V: Zbornik občine Domžale. Domžale 1979, str. 81-94. Odmev dogodkov ob okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 na Slovenskem. - V: Naučni skup Otpor austrougarskoj okupaciji 1878. godine u Bosni i Hercegovini. Sarajevo 1979, str. 245-250. (Posebna izdanja; knj. 43. Odjeljenje društvenih nauka; knj. 8). Prof. František Jordan. - Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 4 79-480. Ptujski statut iz leta 1887. - V: 600 let ustavne in upravne zgodovine mesta Ptuja. Ptuj 1979, str. 20-22. Revolucionarno leto 1848. - V: Prešernov koledar 1980. Ljubljana 1979, str. 175-183. Slovenci v državnem zboru 1893-1904. - Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 49-66. Še nekaj pojasnil o beneškem plebiscitu. - Zgodovinski časopis 133, 1979, str. 281-282. Začetki slovenskega narodnega gibanja v okviru propadajočega fevdalizma; Revolucionarno leto 1848 in program Zedinjene Slovenije; Afirmacija slovenske narodne celote; Demokratična in socialna prebuja na Slovenskem. - V: Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 388-597. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1979, 150 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za sedmi razred osnovnih šol. - Ljubljana 1979, 118 str. (Skupaj s F. Gestrin). Poročilo glavnega urednika. - Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 197. Pozdravni govor ob dvajsetletnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 20, 1980, str. 22. 1980 Gmotna podstava slovenske družbe prve polovice 19. stoletja. - V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 16. Ljubljana 1980, str. 193-200. 42 MELIKOV ZBORNIK K zgodovini vsakdanjega življenja. - V: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Ljubljana 1980, str. 88-94. Prof. dr. Metod Mikuž : sedemdesetletnica. - Naši razgledi 25.1.1980. Razvoj slovenskega narodnega gibanja in društva. - V: Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914. Kranj 1980, str. 5-13. Revolucija 1848 in Slovenci. - V: Dr. Anton Fister v revoluciji 1848. Maribor 1980, str. 85-89. Slovenci o Srbiji 1877. i 1878. godine. - V: Naučni skup Srbija u završnoj fazi velike istočne krize 1877-1878. Beograd 1980, str. 165-173. (Zbornik radova ; knj. 2). Zgodovina ljubljanske univerze je dolga. - Naši razgledi 11.1.1980. Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1980. 150 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1980. 71 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Zgodovinske osnove začetkov slovenskega narodnega gibanja. - V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskemjeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1980, str. 421429. (Obdobja; 1). Predgovor. - V: Janko Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917: poročili vojaške komisije. Ljubljana 1980, str. 3. Ocena: Leksikoni Cankarjeve založbe: družboslovje. - Naši razgledi 8.8.1980. Ocena: Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1919 [21!]. Maribor 1972, 468 str. - Komunist: teoretična priloga januar-april 11.4.1980. 1981 Dr. Tone Zorn. -Arhivi 4, 1981, str. 201. Dr. Tone Zorn (1934-1981). - Kronika 19, 1981, str. 278-280. Družba na Slovenskem v predmarčni dobi. - V: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1981, str. 513-523. (Obdobja; 2). Dvajset zborovanj slovenskih zgodovinarjev. - Zgodovinski 325-331. časopis 35, 1981, str. Kmečko vprašanje v evropskem in panonskem prostoru v času 1919-1929. - V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, 13. Maribor 1981, str. 79-106. Janko Orožen - devetdesetletnik. - Delo 9.12.1981. Jože Šorn - šestdesetletnik. - Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 146-148. Leto 1848 v slovenski zgodovini. - V: Seminar slovenskega jezika, literature m književnosti, 17. Ljubljana 1981, str. 7-27. Ljubljanske cene kruha in mesa v predmarčni dobi. - Kronika 29, 1981, 27-33. Die Propaganda der Freien Stimmen zu den Wahlen 1907-1930 und zur Karntner Volksabstimmung. - V: Karntner Volksabstimmung 1920. Wien 1981, str. 187-207. Razvoj filozofske fakultete v Ljubljani. - V: letu 1979/80. Ljubljana 1981, str. 29-33. 43 Poročilo o delu filozofske fakultete v NATAŠA STERGAR: Bll3LIOGRAFI.IA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Razvoj naselij kot numeracijskih enot na ozemlju kranjske zbornik 1980. Kranj 1981, str. 139-143. občine. - V: Kranjski Tabori 1868-1871. - V: Taborsko gibanje na Slovenskem. Ljutomer 1981, str. 11-25. Volitve v Ljubljani 1848-1918. - Kronika 29, 1981, str. 115-124. Zgodovina za sedmi razred. - Ljubljana 1981. 150 str. (Skupaj s F. Gestrin). Poročilo glavnega urednika. - Zgodovinski časopis 35, 1981, str.199. Intervju: Taborsko gibanje na Slovenskem. Ob razstavi v Ljutomeru. [zapisala Darinka Kladnik]. - Dnevnik 5.6.1981. Ocena: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1970-1980. 650 + 793 strani. - Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 377-378. 1982 Celje in leto 1848. - Zgodovinski časopis 36, 1982 str. 213-217. Josip Vošnjak in njegovi spomini. - V: Josip Vošnjak, Spomini. Ljubljana 1982, str. 641-677. (Izbral in uredil). Levstikovo mesto v slovenskem političnem življenju. - V: Levstikov zbornik. Ljubljana 1982, str. 27-38, 187-188. Problemi in dosežki slovenskega narodnega boja v šestdesetih in sedemdesetih letih. - V: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1982, str. 471-478. (Obdobja; 3). Ribnica in deželnozborske volitve. - Kronika 30, 1982, str. 109-117. Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje. delavskega gibanja 22, 1982, str. 19-24. Prispevki za zgodovino Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1982, 72 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Obvestila o delovanju Zveze zgodovinskih društev Slovenije. - Zgodovinski 1982, str. 382. (Skupaj z M. Rebolj). časopis 36, Ocena: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana: Slovenska matica, 1981, 403 strani. - Zgodovinski časopis 36, 1982, str. 259-260. Ocena: Prijateljev zbornik, uredil Štefan Barbarič, Ljubljana : Slovenska matica, 1975. 268 strani. - Zgodovinski časopis 3 6, 1982, str. 171-1 73. Ocena: Zarubežnye Slavjane i Rossija : Dokumenty arhiva M.F. Raevskogo. Moskva : Nauka, 1974. 576 strani. - Zgodovinski časopis 36, 1982, str. 168-171. 1983 Bleiweisova vloga v slovenski politiki. - V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 7, 1983, str. 15-24. 44 MELIKOV ZBORNIK Dr. Josip Vošnjak. - V: Mohorjev koledar 1984. Celje 1983, str. 97-99. Dr. Jože Šorn. - Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 339-340. Janko Pleterski šestdesetletnik. - Delo 1.2.1983. Problemi slovenske družbe 1897-1914. - V: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1983, str. 359-368. (Obdobja; 4,2). Razmere v predmarčni dobi na Slovenskem = Die Verhaltnisse im Vormarz in Slowenien. - V: Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf, 14. Graz 1983, str. 101-132. (Skupaj s P. Vodopivec). Zgodovina za 7. razred. - Ljubljana 1983, 151 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka za 7. razred osnovnih šol. - Ljubljana 1983, 118 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska tradicija pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja. - V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 19. Ljubljana 1983, str. 211-222. Izbral in uredil ; urednikova opomba. - Ivan Hribar, Moji spomini, l. - Ljubljana 1983, 641 str. Ocena: Die Protokolle des osterreichischen Ministerrates (1848-1867). III. Abteilung. Das Ministerium Buol-Schauebstein. Band 2. 15. Marz 1853-9. Oktober 1853. Bearbeitet von Waltraud Heindl. Mit einem Vorwort von Gerald Stourzh. Wien : bsterreichischer Bundesverlag, 1979. LXXXIV+ 405 strani. - Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 349-351. Ocena: Koroški Slovenci in volitve : dr. Dušan Necak, Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. - Borec 35, 1983, str. 591-594. 1984 Boji za narodno svobodo po dunajskem kongresu. - V: Zgodovina, 2. Ljubljana 1984, str. 86-87. Ilirske province in prvi srbski upor : pomen ilirskih provinc. - V: Zgodovina, 2. Ljubljana 1984, str. 78-79. Ivan Hribar in njegovi Spomini. - V: Ivan Hribar, Moji spomini, 2. Ljubljana 1984, str. 619-661. Jožef II. in Slovenci. - V: Hans Magenschab, Jožef II., revolucionar po božji milosti. Maribor 1984, str. 385-413. Južnoslovanski narodi v drugi polovici 19. stoletja. - V: Zgodovina, 2. Ljubljana 1984, str. 186-187. Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848-1941. - V: Zgodovina Ljubljane. Ljubljana 1984, str. 201-211. Uveljavljanje splošne volilne pravice. - V: Zgodovina, 2. Ljubljana 1984, str. 166167. Začetki narodnih gibanj v srednji Evropi. Slovenci. - V: Zgodovina, 2. Ljubljana 1984, str. 26-27. Zgodovina za 7. razred. - Ljubljana 1984, 151 str. (Skupaj s F. Gestrin). 45 NATAŠA STERGAR: B113LIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Znanost in arhivi : ob 30 letnici Arhivskega društva v Sloveniji. - Arhivi 7, 1984, str. 78. Diskusija: [O historiografiji]. - Anthropos 1984, št. 1-2, str. 30-31. Izbral in uredil. - Ivan Hribar, Moji spomini, 2. Ljubljana 1984, 677 str. Ocena: Jože Pogačnik, Jernej Kopitar. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1977. 224 strani (Znameniti Slovenci); Jože Pogačnik, Bartholomaus Kopitar, Leben und Werk. Mtinchen : Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1978. 233 strani (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, XV. Band); Kopitarjev Zbornik. Slavistična revija, 29. letnik, št. 2, 1981, str. 121-232. - Zgodovinski časopis 38, 1984, str. 153-157. Ocena: Marjan Drnovšek : Arhivska zapuščina Petra Grassellija 1842-1933. Zgodovinski arhiv Ljubljana : Gradivo in razprave 6. Ljubljana 1983. 523 strani. - Zgodovinski časopis 38, 1984, str. 151-153. Ocena: Sergio Bonazza, Bartholomaus Kopitar, Italien und der Vatikan. Mtinchen : Dr. Rudolf Trofenik, 1980. 369 strani. (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen ; 16). - Zgodovinski časopis 38, 1984, str. 244-245. 1985 Ansichten der slowenischen Presse liber die Balkanprobleme in den siebziger und achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts. - V: Mitteilungen des Bulgarischen Forschungsinstituts in bsterreich (Wien) 7, 1985, str. 105-109. Ljubljana pred prvo svetovno vojno. - V: Pozdrav iz Ljubljane. Ljubljana 1985, str. 24-35. Ljubljana v zadnjih dvesto letih. - V: Junaška Ljubljana. Ljubljana 1985, str. 9-16. Nastanek in zgodovinska usoda programa Zedinjene Slovenije. - V: Skupni kulturni prostor. Nova Gorica 1985, str. 15-20. Nekaj o cenah, str. 67-73. plačah in kulturi v Podoba tistih, ki so drugačni od znanosti. - Delo 14.9.1985. predmarčni večine dobi. - Zgodovinski časopis 39, 1985, : po mednarodnem kongresu zgodovinskih "Pomen kranjskih zbornikov za slovensko zgodovino." - V: Kranjski zbornik 1985. Kranj 1985, str. 7-8. Razvoj krajev, občin in okrajev na ozemlju kamniške 1979. Kamnik 1985, str. 52-55. občine. - V: Kamnik 1229- Reformacija v procesu uveljavljanja slovenščine v pisani in tiskani besedi. Zgodovinski časopis 39, 1985, str. 291-292. Sprache der Kultur in Mittel- und Osteuropa seit dem 18. Jahrhundert. - V: Rapports 16c Congress international des sciences historiques. Stuttgart 1985, str. 508-510. 16. mednarodni kongres zgodovinskih znanosti v Stuttgartu 25.8.-1.9.1985. Zgodovinski časopis 39, 1985, str. 399-402. Štiristo let Univerze v Gradcu. - Mohorjev koledar 1986. Celje 1985, str. 86-91. (Skupaj s P. Simoniti). 46 MELIKOV ZBORNIK Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1985, 71 str. (Skupaj s F. Gestrin, M. Kos). Zgodovina za 7. razred. -Ljubljana 1985, 152 str. (Skupaj s F. Gestrin). 1986 Ignacij Voje - šestdesetletnik. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 5-7. Ilirske province v slovenski zgodovini. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 423-429. Mesto reformacije v slovenski zgodovini. - V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1986, str. 16-19. (Obdobja; 6). Nemci in volitve v jugoslovanski Sloveniji med obema vojnama. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 323-326. XVIII. mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, Celje 30.6.-4.7.1986. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 339. Pomen društev v slovenski zgodovini. - V: Varstvo arhivskega gradiva društev. Ljubljana 1986, str. 1-6. Program Zedinjene Slovenije. - Delo 8.2.1986. Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovanstvu. - Časopis za zgodovino in narodopisje 57 (22), 1986, str. 197-204. Slovenski izobraženci in avstrijske visoke šole 1848-1918. - Zgodovinski 1986, str. 269-282. časopis 40, Slovenski tisk o balkanskih problemih 70-ih in 80-ih let 19. stoletja. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 451-454. Vaclav Ž:iček. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 493-494. Zgodovina 7. - Ljubljana 1986, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1986, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1986, 71 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Zgodovinski oris delovanja Slovanske knjižnice : 1945-1947. - V: Štirideset let Slovanske knjižnice. Ljubljana 1986, str. 19-22. Poročilo uredništva Zgodovinskega časopisa. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 501. Ocena: Die Protokolle des osterreichischen Ministerrates 1848-1867. III. Abteilung. Das Ministerium Buol-Schauenstein. Band 3. 11. Oktober 1853-19. Dezember 1854. Bearbeitet von Waltraud Heindl. Mit einem Vorwort von Gerald Stourzh. Wien : bsterreichischer Bundesverlag, 1984. LI+ 499 strani. - V. Abteilung. Die Ministerien Erzherzog Rainer und Mensdorf. Band 2. l. Mai 1861-2. November 1861. Bearbeitet von Stefan Malfer. Mit einem Vorwort von Gerald Stourzh. Wien : bsterreichischer Bundesverlag, 1981. XLVIII + 536 strani. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 204206. Ocena: 35 godina lstorijskog instituta 1948-1983. Pripremila za štampu Anica Lolic. Beograd : Istorijski institut, 1984. 289 strani. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 356-357. 47 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Ocena: Theodor Graff und Stefan Karner, Leykam, 400 Jahre Druck und Papier, Zwei steirische Unternehmen in ihrer historischen Entwicklung. Graz : Leykam Verlag, 1985. 367 strani. - Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 522-526. 1987 A.A. Auersperg in slovenski narod. - Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 285-295. Ambrož, Mihael. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 56. Andrejka, Rudolf. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 78. Auersperg, Anton Aleksander. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 130131. Avstro-Ogrska. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 152-153. Avstroslavizem. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 153. Bachov absolutizem. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 167. Bleiweis, Janez. - Enciklopedija Slovenije, l. Ljubljana 1987, str. 286. Die slowenische Intelligenz und die osterreichischen Hochschulen 1848-1918. - V: Wegenetz europaischen Geistes 2. Wien 1987, str. 134-154. (Skupaj s P. Vodopivec). Nastanek in zgodovinska usoda programa Zedinjene Slovenije. - V: Slovenski koledar 1988. Ljubljana 1987, str. 28-32. plačah in kulturi v predmarčni dobi. - V: Zgodovina denarstva in na Slovenskem. Ljubljana 1987, str. 37-46. (Zbirka Zgodovinskega časo­ Nekaj o cenah, bančništva pisa ; 3) Program Zedinjene Slovenije. - Prešernov koledar 1988. Ljubljana 1987, str. 46-53. Les Provinces Illyriennes dans l'histoire Slovene. - Les relations entre la France et les pays Yougoslaves du dixhuitieme au vingtieme siecle. Ljubljana 1987, str. 26-30. Slovenci pred prvo svetovno vojno. - V: Pozdravi iz slovenskih krajev. Ljubljana 1987, str. 6-25. Slovenci skozi čas. - V: Na pragu tretjega tisočletja. Celje 1987, str. 8-28. V slovo Franu Zwittru velikemu Slovencu. - Vestnik 17, 1987/88, št. 1, str. 264-268. Zgodovina 7. - Ljubljana 1987, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1987, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinopisje na Slovenskem danes. - Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 151- 152. Ocena: Momčilo Zečevic, Na zgodovinski prelomnici. Maribor : Obzorja, 1986, 281 strani. (Documenta et studia historiae recentoris ; VI). - Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 374-375. 1988 Češko-slovenski odnosi. Politični odnosi. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 116-117. 48 MELIKOV ZBORNIK Čurkina, Iskra Vasiljevna. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 166. Decembrska ustava. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 182. Deželna avtonomija. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 249. Deželni zbor. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 252-254. (Skupaj s S. Vilfan). Dežman, Dragotin. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 255. (Skupaj z J. Kastelic). Die Deutschen und die Wahlen im jugoslawischen Slowenien zwischen den beiden Weltkriegen. - V: Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848-1941. Wien 1988, str. 248-254. Dravska banovina. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 327. Državni zbor. - Enciklopedija Slovenije, 2. Ljubljana 1988, str. 391-392. Družbene razmere v ljubljanski škofiji v drugi polovici 19. stoletja. - V: Missiev simpozij v Rimu. Celje 1988, str. 84-94. (Simpoziji v Rimu; 5). Leto 1918 v slovenski zgodovini. - Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 525-532. Leto 1918 v slovenski zgodovini. - Dnevnik 9.10.1988. Ob razstavi "Imeli so dve domovini". - V: Imeli so Dve domovini. Ljubljana 1988, str. 7-10. Pojasnilo k odprtemu pismu. - Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 124. Prof. Ferdo Hauptmann (1919-1987). - Zgodovinski Slovenci v drugi polovici 19. stoletja. - Večer časopis 42, 1988, str. 580-581. 15.10.1988. Šolstvo in pedagogika na Slovenskem pred drugo svetovno vojno v zgodovinopisju. - V: Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete 21, 1988, str. 11-16. Zgodovina 7. - Ljubljana 1988, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1988, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1988, 67 str. (Skupaj s F. Gestrin, M. Kos). Zgodovinski razvoj oblikovanja slovenskega naroda. - V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 24. Ljubljana 1988, str. 191-195. Zur Entwicklung der slowenischen Nation. - V: Bildungsgeschichte, Bevolkerugsgeschichte, Gesellschaftgeschichte in den bomischen Uindern und in Europa. Wien, Miinchen 1988, str. 134-143. (Schriftenreihe des osterreichischen Ost- und Siidosteuropa-Instituts, Bd. 14). Spremna beseda. - V: Janez Cvirn, Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861-1907, str. 83. (Zbirka zgodovinskega časopisa ; 5). Zbral in uredil. Urednikova opomba. - Fran Šuklje, Iz mojih spominov, l. Ljubljana 1988, str. 310. Poročilo uredništva Zgodovinskega časopisa. - Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 587. Ocena: Ljubinka Trgovčevi<;, Naučnici Srbije i stvaranje jugoslovenske države 19141920. Beograd : Narodna knjiga, Srpska književna zadruga, 1986. 360 strani. - Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 142-145. 49 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA 1989 Cerkev in slovenska nacionalna zavest v 19. stoletju. - V: Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja. Ljubljana 1989, str. 55-60. Februarski patent. - Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana 1989, str. 92. Filozofska fakulteta. - Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana 1989, str. 114-115. Fischer, Jasna. - Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana 1989, str. 117. France Ostanek. - Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 450. Frankfurtske volitve. - Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana 1989, str. 154. From Treats of Truncation to continuous reforms : Seven Decades of the Slovene University. - V: Slovenija 3, 1989, št. 2, str. 37-39. Janko Orožen. - Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 61 O. Jožef II. in Slovenci. - V: Mohorjev koledar 1990. Celje 1989, str. 107. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki. - V: Zbornik ljubljanske univerze. Ljubljana 1989, str. 7-17. Marjan Britovšek-petinšestdesetletnik. - Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 120-121. Od pretenj po krnitvi do primeža nenehnih reform. - Delo 19.4.1989. Predhodniki in začetki ljubljanske Filozofske fakultete. - V: Zbornik Filozofske fakultete 1919-1918. Ljubljana 1989, str. 9-25. Slovenci - narod. - Dnevnik 7.1.1989. Slovenci v letu 1789. - V: Slovenci v letu 1789. Ljubljana 1989, str. 13-23. Zgodovina v Domu in svetu. - V: Dom in svet 2, 1989, str. 35-41. Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1989, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1989, 67 str. (Skupaj s F. Gestrin, M. Kos). [Razprava o nastanku države SHS]. - Glasnik Slovenske matice 13, 1989, št. 1, str. 4445. Intervju: Kako je zgodovina učiteljica. O tem kdo nas ni osvobodil, kateri sistem nas ni pripeljal v krizo, kaj je uničilo šolo ipd. [Zapisal Janez Stergar in Štefan Kališnik]. Naši razgledi 10.2.1989. 1990 Ana Benedetič - šestdesetletnica. - Zgodovinski časopis 44, 1990, str. 637-638. Francoska revolucija v slovenskih sodbah 19. stoletja. - Zgodovinski 1990, str. 405-412. časopis 44, Hohenwartov klub. - Enciklopedija Slovenije, 4. Ljubljana 1990, str. 40. Hribar, Ivan. - Enciklopedija Slovenije, 4. Ljubljana 1990, str. 52. Hrvatsko-slovenski odnosi. Od 19. st. do 1918. - Enciklopedija Slovenije, 4. Ljubljana 1990, str. 68-69. 50 MELIKOV ZBORNIK Jugoslovanski kongres. - Enciklopedija Slovenije, 4. Ljubljana 1990, str. 343. Lingua e cultura slovena. - V: Veneta e Slovenia due culture per l'Europa. Vicenza 1990, str. 55-62. Oblike slovenske politike v 19. stoletju. - V: Seminar slovenskega jezika in kulture, 26. Ljubljana. 1990, str. 269-274. Odnosi med Slovenci in Hrvati v Avstro-Ogrski : iz novega zvezka Enciklopedije Slovenije. - Delo 13.12.1990. Slovenci pred prvo svetovno vojno. - V: Pozdravi iz slovenskih krajev. Dežela in ljudje na starih razglednicah. Ljubljana 1990, str. 6-25. Slovenci v drugi polovici 19. stoletja. - Pouk zgodovine 1990, str. 29-33. Zgodovina 7. - Ljubljana 1990, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1990, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). [Anton Žnideršič]. - V: Anton Žnideršič, Spomini in zapiski. Ljubljana 1990, str. 3. Poročilo uredništva Zgodovinskega časopisa. - Zgodovinski časopis 44, 1990, str. 617- 618. Spremna beseda. - V: Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana 1990, str. 491-502. (Izbral in uredil). 1991 Jeglič in slovenska politika do leta 1918. - V: str. 281-287. (Simpoziji v Rimu; 8). Jegličev simpozij v Rimu. Celje 1991, Kersnik, Janko. - Enciklopedija Slovenije, 5. Ljubljana 1991, str. 56. Konfinacija. - Enciklopedija Slovenije, 5. Ljubljana 1991, str. 244. Konskripcija. - Enciklopedija Slovenije, 5. Ljubljana 1991, str. 250. Ludvik Čarni - šestdesetletnik. - Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 653-654. Miklošičev čas. - V: Miklošičev zbornik. Maribor 1991, str. 45-54. Nacionalnopolitične razmere v slovenskih deželah. - V: 130 let visokega šolstva v Mariboru. Maribor; Celje 1991, str. 37-43. Politik Valentin Zarnik. - V: Kopitarjevi študijski dnevi. Ljubljana 1991, str. 25-31. Slovenija 1900-1945 in problem manjšin = Slovenia tra il 1900-1945 e il problema delle minoranze. - V: Le minoranze nella Mitteleuropa. Gorizia 1991, str. 299-303. Slovenci v času Marije Terezije. - V: Victor L. Tapie, Marija Terezija od baroka do razsvetljenstva. Maribor 1991, str. 363-377. Slowenische Reisebeschreibungen iiber die Balkanlander gegen Ende des 19. Jahrhunderts. - V: Wirtschafts-und Kulturbeziehungen zwischen dem Donau- und dem Balkanraum seit dem Wiener Kongress. Graz 1991, str. 211-217. (Zur Kunde SUdosteuropas ; 2, 17). Zgodovina 7. -Ljubljana 1991, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinar Milko Kos. - V: Mohorjev koledar 1992. Celje 1991, str. 129-130. 51 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Zgodovinar o sebi in o svojem delu. - Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 14-16. Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1991, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1991, 72 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1991, 67 str. (Skupaj s F. Gestrin, M. Kos). Ocena: "Durch Erkenntnis zu Freiheit und Gli.ick." Frauen an der Universitat Wien (ab 1897). Herausgegeben von Waltraud Heindl und Marina Tichy. Wien: Universitatsverlag, 1990. 261 strani. (Schriftenreihe des Universitatsarchivs Universitat Wien ; 5. Band). - Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 507-508. Ocena: Les nationalites de I'Autriche-Hongrie et la paix de 1918-1919. Actes du colloque franco-autrichien des ler et 2 decembre 1988 a Paris reunis et presentes par G. Castellan. Paris: Institut Autrichien avec le concours de l'Universite de Paris III, 1990. 128. - Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 509-51 O. 1992 Levstik, Fran. - Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992, str. 16. Ljubljana (zgodovina 1809-1941; širjenje mestnega teritorija in prebivalstvo). Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992, str. 226-229, 232-234. Majar, Matija. - Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992, str. 366-367. Mal, Josip. - Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992, str. 381. Mariborski program. - Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992, str. 411. Mednarodni simpozij o Matiji Majerju-Ziljskem. - Zgodovinski str. 547. časopis 46, 1992, Mesto na Slovenskem v prvi tretjini 19. stoletja = Die Stadt auf slowenischem Boden im ersten Drittel des 19. Jahrhunderts. - V: Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf, 21. Eisenstadt 1992, str. 128-148. Nemci in Slovenci (1815-1941). - Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 171-174. Ob reprintu Zgodovine slovenskega naroda. - V: Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1992, str. VII-XXII. Odnos do jezuitov ob ponovni naselitvi. - V: Jezuiti na Slovenskem. Ljubljana 1992, str. 285-290. (Redovništvo na Slovenskem ; 3) Pomen Kreka za slovensko zgodovino. - V: Krekov simpozij v Rimu. Celje 1992, str. 285-290. (Simpoziji v Rimu ; 9). Slovenija v dvajsetih letih. - V: La Mitteleuropa negli anni venti. Gorizia 1992, str. 165-169. 150 let Bleiweisovih Novic. - V: Mohorjev koledar 1993. Celje 1992, str. 64-66. Zgodovina 7. - Ljubljana 1992, 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 7. - Ljubljana 1992, 122 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinska čitanka 6. - Ljubljana 1992, 72 str. (Skupaj z M. Kos, F. Gestrin). 52 MELIKOV ZBORNIK 1993 Katoličani zgodovinarji. - V: Cerkev, kultura in politika 1890-1941. Ljubljana 1993, str. 245-253. Kulturna orientacija slovenskega meščanstva okoli leta 1910 = Die kulturelle Orientierung des slowenischen Biirgertums um 1910. - V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, 23. Maribor 1993, str. 117-130. Narodna skupščina. -Enciklopedija Slovenije, 7. Ljubljana 1993, str. 305-306. Nemška zveza. - Enciklopedija Slovenije, 7. Ljubljana 1993, str. 358. Nemško-slovenski odnosi. - Enciklopedija Slovenije, 7. Ljubljana 1993, str. 364-366. Politične razmere na Štajerskem v času Napotnika. - V: Napotnikov simpozij v Rimu. Celje 1993, str. 20-29. (Simpoziji v Rimu ; 10). 26. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Slovenjem Gradcu 28.-30. septembra 1992 z občnim zborom Zveze zgodovinskih društev Slovenije. - Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 581-585. (Skupaj z D. Mihelič, M. Žvanut). The Representation of Germanics, Italians and Slovenes in Ljubljana, Trieste, Maribor and other neighbouring towns from 1848 until the Second World War. - V: Governments, ethnic groups and political representation. Aldershot; Dartmouth; New York 1993, str. 12-165. (Comparative studies on governments non-dominant ethnic groups in Europe 1850-1940 ; 4 ). Slovenija 1918-1991. Razgovor Miloša Mikelna z dr. Bogom Grafenauerjem, dr. Vasilijem Melikom in dr. Jankom Pleterskim. - V: Prešernov koledar 1994. Ljubljana 1993, str. 35-53. Ocena: Die Protokolle des osterreichischen Ministerrates 1848-1867. V. Abteilung. Die Ministerien Erzherzog Rainer und Mensdorff. Band 3. 5. November 1861-6. Mai 1862. Band 4. 8. Mai 1862-31. Oktober 1862. Band 5. 3. November 1862-30. April 1863. Band 6. 4. Mai 1863. - Zgodovinski časopis 4 7, 1993, str. 160-163. 1994 Jugoslavija-zgodovinska zmota ali nuja? - Časopis za zgodovino in narodopisje 65 (30), 1994, str. 51-54. Novoilirstvo. - Enciklopedija Slovenije, 8. Ljubljana 1994, str. 32. Oktobrska diploma. - Enciklopedija Slovenije, 8. Ljubljana 1994, str. 116. Panslavizem. - Enciklopedija Slovenije, 8. Ljubljana 1994, str. 233-234. Politične razmere na Slovenskem v Wolfovem času do leta 1848. - V: Wolfov simpozij v Rimu. Celje 1994, str. 13-18. (Simpoziji v Rimu; 11). Slovenci v habsburški monarhiji. - Zgodovina v šoli 3, 1994, št. 2, str. 93-95. Zgodovina 7. - Ljubljana 1994, str. 155 str. (Skupaj s F. Gestrin). Zgodovinsko delo Dragotina 55-60. Lončarja. - V: Glasnik Slovenske matice 18, 1994, str. 53 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. V ASI LIJA MELIKA Železnice in Slovenci. - V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 30. Ljubljana 1994, str. 243-248. Diskusija: [O Dunaju in Slovencih]. - V: Dunaj in Slovenci. Ljubljana 1994, str. 21, 45. Ocena: Hannes Steki-Marija Wakounig, Windisch-Graetz. Wien-Koln-Weimar: Bohlau Verlag, 1992. 384 strani. - Zgodovinski časopis 48, 1994, št. 2, str. 276-277. 1995 Anton Alexander Graf Auersperg und die Slowenen. - V: Anastasius Gri.in und die politische Dichtung bsterreichs in der Zeit des Vormarz. Mi.inchen 1995, str. 93-108. Der Einfluss der Reformation auf den Prozess der sozialen Affirmation der slowenischen Sprache. - V: Ein Leben zwischen Laibach und Ti.ibingen. Primus Truber und seine Zeit. Mi.inchen 1995, str. 186-190. Die nationalen Programme des Matija Majar-Ziljski. - V: Matija Majar-Ziljski. Celovec; Ljubljana; Dunaj 1995, str. 93-106. Die politischen Parteien im Reichsrat und der Austroslavismus. Avstroslavismus. Wien 1995, str. 205-208. V: Der Die Reformplane Osterreich-Ungarns und die Slowenen. - V: MitteleuropaKonzeptionen in der ersten Halfte des 20. Jahrhundert. Wien 1995, str. 77-80. (Zentraleuropa-Studien ; Bd. 1). Gledanje Slovencev na druge narode habsburške monarhije = Das Bild der Slowenen von den anderen Volkern der Habsburger Monarchie. - V: Sosed v ogledalu soseda: od 1848 do danes. Ljubljana 1995, str. 23-30. Ob stotem zvezku Zgodovinskega 340. časopisa. - Zgodovinski Peter Ribnikar - sedemdesetletnik. - Zgodovinski časopis časopis 49, 1995, str. 339- 49, 1995, str. 639-640. Podgornik, Franc. - Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana 1995, str. 10-11. Politična stranka (od 1848 do 1918). - Enciklopedija Slovenija, 9. Ljubljana 1995, str. 82-83. Pravaši. - Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana 1995, str. 222. Predmarčna doba. - Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana 1995, str. 265-266. Slovenski državnopravni programi 1848-1918. - V: Slovenci in država. Ljubljana 1995, str. 67-72. Središča, provinca, meščani. - V: To in ono o meščanstvu v provinci. Celje 1995, str. 5-9. Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman. - V: Kroparski zbornik : ob 100-letnici Plamena. Kropa; Radovljica 1995, str. 159-167. Izbral in uredil ; urednikova opomba. - Fran Šuklje, Iz mojih spominov, 2. Ljubljana 1995, 289 str. Spremna beseda: Iskra Vasilevna Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki : od konca 18. stoletja do leta 1914. Ljubljana 1995, str. 285-286. 54 MELIKOV ZBORNIK Uvodne besede: V: Darko Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev : 1871-1924. Celovec; Ljubljana; Dunaj 1995, str. 13. Ocena: Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo pripravil Vladimir Kološa). Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1994. 316 strani. - Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 323-324. Ocena: Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo 1872-1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. 295 + XXXVIII strani; Feliks J. Bister, "Majestat, es ist zu spat. .. ". Anton Korošec und die slovenische Politik im Wiener Reichsrat 1918. Wien : Bohlau, 1995. 393 strani. - Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 497-498. 1996 Čas med obema vojnama. - V: Borkov zbornik. Maribor 1996, str. 326-332. Naši zgodovinski listi in zgodovinopisje (nekaj misli). - V: Razvoj turizma v Sloveniji. Ljubljana 1996, str. 24-31. Josip Mal in zgodovina 19. stoletja. - V: Malov zbornik. Ljubljana 1996, str. 11-16. Kozlerjevi v slovenski zgodovini = Die Familie Kozler in der slowenischen Geschichte. - V: Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja. Kočevje 1996, str. 9-12. Slovenci in avstrijska država 1848-1918. - V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, str. 523-528. Trst in dunajski parlament 1861-1882. - Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 557-560. Sergij Vilfan (1919-1996). - V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 47, 1996, str. 99-100. Sergij Vilfan : Trst 5.4.1919 - Ljubljana 16.3.1996. - Zgodovinski str. 297-299. časopis 50, 1996, 1997 Einspielerjevo mesto v slovenski zgodovini. - V: Einspielerjev simpozij v Rimu. Celje 1997, str. 59-66. (Simpziji v Rimu; 14). Offentliche Gedenktage bei den Slowenen von 1848 bis 1991 : der Zeitraum 19181941. - V: Der Kampf um das Gedachtnis Offentliche Gedenktage in Mitteleuropa. Wien; Koln; Weimar 1997, str. 304-319. Politična slika Ravniharjevega časa. - V: Mojega življenja pot : spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana 1997. Str. 10-17. (Historia; 2). Problemi v razvoju slovenske narodne identitete (do 1941). Jugoslavija, Slovenija. Ljubljana 1997, str. 41-52. V: Avstrija, Ptujski državni in deželni poslanci. - V: Mestni statut 1376. Ptuj 1997, str. 105-110. (Gtadivo in razprave; 1). Slogaštvo. - Enciklopedija Slovenije, 11. Ljubljana 1997, str. 148. 55 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Slovanski kongres. - Enciklopedija Slovenije, 11. Ljubljana 1997, str. 155. Slovenci o Germanih, Slovanih in Romanih pred 120 leti. - Zgodovinski časopis 51, 1997, str. 17-20. Slovenska matica. - Enciklopedija Slovenije, 11. Ljubljana 1997, str. 415-416. Univerza in znanost. - V: Slovenska trideseta leta. Ljubljana 1997, str. 174-180. Wahlen im alten Osterreich. - Wien 1997, 493 str. Spremno besedilo. - V: Ignacij Orožen, Celska kronika. Celje 1997, [12 str.]. 1998 Hren v slovenskem zgodovinopisju. - V: Hrenov simpozij v Rimu. Celje 1998, str. 375-381. (Simpoziji v Rimu; 15). Ideja Zedinjene Slovenije. - V: Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti. Ljubljana 1998, str. 15-20. Olga Janša-Zorn - ob jubileju. - Zgodovinski časopis 52, 1998, str. 281-282. Politične razmere v Avstriji pred sto leti. - Časopis za zgodovino in narodopisje 69 (34 ), str. 33-40. Politično življenje v Ljubljani. - V: Od Maribora do Trsta. Maribor 1998, str. 43-50. Pustite Slovence naj živijo po slovensko. - Glas 17.4.1998. Slovenci v italijanskem in nemškem primežu. - Glas 17.4.1998. Slovenija 1848-1998 : "Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo." - Razgledi 29.4.1998. Slovenske dežele v Avstro-Ogrski. - V: Dajnkov zbornik. Maribor 1998, str. 27-34. (Zora; 3). Slovenski narod. - Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana 1998, str. 48. Staroslovenci. - Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana 1998, str. 288-289. Začetki ženske volilne pravice. - V: Čarnijev zbornik. Ljubljana 1998, str. 253-255. Intervju: Maturant na klasični gimnaziji v Ljubljani leta 1939. [Pogovarjala se je Mateja Ribarič). - V: Od mature do mature : zgodovinski razvoj mature na Slovenskem 1849/50-1994/95. Ljubljana 1998, str. 183-186. (Razstavni katalog; 62). 1999 Deželni poslanci kmečke kurije na Gorenjskem 1861-1895. - V: Gestrinov zbornik. Ljubljana 1999, str. 387-392. Istrski deželni zbor. - V: Acta Histriae 7, 1999, str. 633-638. Zgodovina Univerze v Ljubljani= The History of the University of Ljubljana. - V: Iz arhivov o ljubljanski Univerzi. Ljubljana 1999, str. 3-11. Nekdanji volilni sistemi na Slovenskem. - Časopis za zgodovino in narodopisje 70 (35), 1999, št. 1-2, str. 121-126. 56 MELIKOV ZBORNIK Obdobje 1918-1941. - V: Zastave vihrajo : spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes. Ljubljana 1999, str. 58-103. Preteklost ljubljanske klasične gimnazije. - V: Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca, Ljubljana. Ljubljana I 999, str. 13-21. Prof. dr. Ferdo Gestrin : (8.10.1916-9.4.1999). - Zgodovinski 7. časopis 53, 1999, str. 5- Slovenci v državnem zboru 1848-1918. - V: Vilfanov zbornik. Ljubljana 1999, str. 539-543. Slovenski poslanci na Dunaju in v Beogradu. - V: Mikužev zbornik. Ljubljana I 999, str. 17-20. (Historia; 4) Svetec in Toman v avstrijskem parlamentu. -Arhivi 22, 1999, št. 1-2, str. 35-38. Šestdeseta leta v Murkovi kroniki. - V: Murkov zbornik. Maribor 1999, str. 22-25. (Zora; 9). Šuklje, Fran. - Enciklopedija Slovenije, 13. Ljubljana 1999, str. 164 Taafejev režim. - Enciklopedija Slovenije, 13. Ljubljana 1999, str. 174. Turk, Ernest. - Enciklopedija Slovenije, 13. Ljubljana 1999, str. 407. Spremna beseda. - V: Rustja Peter, Med Trstom in Dunajem : Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru ( 1873-1897). Trst 1999, str. 13-15. 2000 Feliks J. Bister - šestdesetletnik. - Koroški vestnik 33, 2000, 77-82. Der Blick der Slowenen in die Welt 1843-1848. - V: Der Prager Slavenkongress 1848. Wien; Koln 2000. Str. 123-125. Habsburška monarhija na prelomu stoletja. - V: Josip Ipavec in njegov Ljubljana 2000, str. 17-22. čas. Poslanci kmečke kurije na Goriškem. - Prispevki za novejšo zgodovino 40, 2000, str. 63-67. Razmišljanja o slovenski politiki 1848-1918. - V: Vita artis perennis : ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca. Ljubljana 2000, str. 509-514. Uradovalna slovenščina. - V: Slovenski 2000, str. 253-255. slavistični kongres 1999; Celje. Ljubljana Virilisti. - Enciklopedija Slovenije, 14. Ljubljana 2000, str. 262. Volitve. - Enciklopedija Slovenije, 14. Ljubljana 2000, str. 351-354. Vošnjak, Josip. - Enciklopedija Slovenije, 14. Ljubljana 2000, str. 362. Zusammensetzung Wahlrecht des cisleithanischen Landtage. - V: Verfassung und parlamentarismus. Wien 2000, str. 1311-1352. (Die Habsburgermonarchie 18481918; Bd. VII). 57 NATAŠA STERGAR: BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. VASILIJA MELIKA Biografski podatki učiteljev Melik Vasilij. - V: Biografije in bibliografije univerzitetnih Ljubljana 1957, str. 157-158. in sodelavcev. Zwitter Fran, Grafenauer Bogo, Jankovic Dragoslav: Melik Vasilij. - V: Objave Univerze v Ljubljani. Ljubljana 1961, št. 24, str. 77-83. Melik Vasilij. - V: Biografije in bibliografije univerzitetnih 1956-1966. Ljubljana 1969, str. 54. učiteljev in sodelavcev : Melik Vasilij. - V: Objave Univerze v Ljubljani 1968-1969. Ljubljana 1968, št. 3-4, str. 55. Štiglic-Stritar Ruda: Melik dr. Vasilij. - V: Ko je ko u Jugoslaviji. Beograd 1970, str. 631. Melik Vasilij. - V: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 1973, str. 579. Melik Vasilij. - V: Mala splošna enciklopedija : H-0. Ljubljana, Beograd 1973, str. 599. Melik Vasilij. - V: Objave Univerze v Ljubljani 1973-1974. Ljubljana 1974, str. 133. Melik Vasilij: - V: Biografije in bibliografije univerzitetnih 1966-1976. Ljubljana 1979, str. 36-37. Gestrin Ferdo: Vasilij Melik- šestdesetletnik. - Zgodovinski 397. učiteljev časopis in sodelavcev : 34, 1980, str. 391- Grafenauer Bogo: Vasilij Melik - šestdesetletnik. - Kronika 29, 1981, str. 59-61. Stergar Nataša: Bibliografija prof. dr. Vasilija Melika. - Zgodovinski str. 398-402. časopis 34, 1980, Voje Ignacij: Vasilij Melik šestdesetletnik. - Delo 20.1.1981. Melik Vasilij. - V: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 1988, str. 631. Vasilij Melik. - V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani : 1919-1989. Ljubljana 1989, str. 77. Detela Lev: Avstrijska nagrada našemu zgodovinarju. - Večer 2.11.1991. Klipšteter Otmar: Mladostnih šest križev. - Dnevnik 19.1.1991. Marušič Branko: Prof. Vasilij Melik praznoval 70-letnico. - Primorske novice 20.1. 1991. Necak Dušan: Vasilij Melik: sedemdesetletnica. - Naši razgledi 8.2.1991. Simoniti Vasko: Nagovor ob zgodovino. - Zgodovinski počastitvi časopis jubileja prof. dr. Vasilija Melika na oddelku za 45, 1991, str. 13-14. Vodopivec Peter: Vasilij Melik - sedemdesetletnik. - Delo 17.1.1991. [V. F.]: Avstrijska nagrada Vasiliju Meliku. - Delo 28.10.1991. Voje Ignacij: Vasilij Melik- sedemdesetletnik. - Zgodovinski 13. časopis 45, 1991, str. 5- Grafenauer Bogo: Vasilij Melik. - Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 44. 1994, str. 39-41. 58 MELIKOV ZBORNIK Vodopivec Peter: Melik, Vasilij. - Enciklopedija Slovenije, 7. Ljubljana 1993, str. 61. Melik Vasilij. - V: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 1994, str. 638. Melik Vasilij. - V: Menaše Luc, Svetovni biografski leksikon. Ljubljana 1994, str. 642. Melik Vasilij. - V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev: 1977-1986. Ljubljana 1995, str. 50-52. Friš Darko: Življenjska moč in iskrivost. - Večer 27.1.1996. Melik Vasilij. - V: Veliki splošni leksikon, 5. Ljubljana 1997, str. 2548. Pleterski Janko: Vasilij Melik. - V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnost 48, 1997, str. 46-47. Melik Vasilij. - V: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 1998, str. 638. Vasilij Melik. - V: SAZU ob 60-letnici. Ljubljana 1998, str. 23-24. Melik Vasilij - V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev: 1987-1996. Ljubljana 1999, str. 2252-2253. Melik Vasilij. - V: Drago Bajt, Slovenski kdo je kdo. Ljubljana 1999, str. 327-328. Melik Vasilij. - V: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 2000, str. 638. Vasilij Melik. - V: Oddelek za zgodovino : 1920-2000 : ob osemdesetletnici. Ljubljana 2000, str. 39. Vasilij Melik. - V: Zbornik Filozofske fakultete : 1919-1999. Ljubljana 2000, str. 98. MELIKOV ZBORNIK PETER ŠTIH SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE "Proučevanje plemstva na Slovenskem je iskanje izgubljenega stanu". Ta kratek stavek Maje Žvanut, zapisan leta 1994 v eni redkih knjig o zgodovini plemstva na slovenskem ozemlju, 1 točno odraža mesto, ki ga imajo raziskave o plemstvu v slovenskem zgodovinopisju. Kajti kdor se je še v osemdesetih letih tega stoletja hotel seznaniti s tem vodilnim in odločujočim slojem slovenske srednjeveške družbe, je naletel na velike težave. Plemstvo, ki ga v slovenskem primeru najizraziteje označuje stereotip, da so to bili tujci-Nemci, katerih edini cilj je bilo izkoriščanje domačega kmeta-Slovenca, je namreč bilo raziskovalno polje, ki ga slovensko zgodovinopisje po drugi svetovni vojni ni imelo v svojem vizirju. Toda tudi v času pred tem je bilo raziskovanje plemstva bolj na obrobju domače historiografije. Vzrok temu je bil koncept slovenske zgodovine. Slovensko zgodovino je gradil kot zgodovino Slovencev, to je kot zgodovino slovenskega naroda o katerega genezi se v slovenskem zgodovinopisju in širše ni nikoli resno spraševalo in razpravljalo,2 ampak se je v njem videlo zgodovinsko konstanto, ki je obstajala najmanj že od konca 6. stoletja, ko so prostor današnje Slovenije in Vzhodne Alpe naselili Slovani. Slovenci naj bi kot posebna etnična skupnost obstajali že v zgodnjem srednjem veku, oziroma naj bi se kot Slovenci sploh že naselili v svojo novo domovino 3 in imeli v Karantaniji svojo lastno, malodane nacionalno državo, 4 nato pa so stoletja dolgo živeli pod tujo, nemško 1 2 3 4 Maja Žvanut, Od viteza do gospoda (Ljubljana 1994) str. 8. Rezultat tega so skrajno poenostavljene, dobesedno vulgarne predstave o etnogenezi Slovencev. Mednje zagotovo sodi tudi trditev, "da so iz Alpskih Slovanov nastajali Slovenci že v desetletjih med 740 in 962 [kronanje Otona I. za rimskega cesarja. Sic! Pri najboljši volji ne vidim nobene povezave med tem dogodkom in etnogenezo Slovencev. Zaradi novega vladarjevega naslova se ni v slovenskem prostoru spremenilo prav nič; op. P. Š.], po tem letu pa že lahko govorimo o Slovencih kot Slovencih, se pravi kot o posebni slovanski entiteti. Od tega časa pa do današnjih Slovencev obstaja neprekinjena naselitvena, jezikovna in psihobiološka kontinuiteta, nekako v tem smislu, da so Slovenci proti koncu 20. stoletja potomci tistih iz 8. do 1O. stoletja - natančneje povedano: današnji Slovenci so približno 42. generacija Slovencev, če te generacije štejemo po štiri na stoletje in štetje začnemo po letu 950". Avtor te antologijske trditve - za katero pa svoj del odgovornosti nosi tudi slovensko zgodovinopisje, ki je samo serviralo (ali vsaj sugeriralo) podobne trditve (gl. naslednji dve op.), ne da bi jih kritično preverjalo in tako soustvarjalo zgodovinski mit o zgodnjesrednjeveških Slovencih - je ugledni literarni zgodovinar in akademik Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana 1996) str. 12. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (Celovec 1912): po kratkem uvodu se prvi del začenja s prihodom in naselitvijo Slovencev. Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja (Ljubljana 1955): že v naslovu je izpostavljena naselitev Slovencev, pregled zgodovine slovenskega prostora pred naselitvijo Slovanov pa uvaja z naslovom: Pred naselitvijo Slovencev. Podobno ima Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (Ljubljana 3 1978) v podnaslovu Od naselitve do uveljavitve frankovskega reda. In tudi Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana 1961) Sergija Vilfana ima v naslovu od naselitve do zloma stare Jugoslavije [vse ležeče P. Š.]. V tem oziru je signifikantno, da ima najobsežnejša študija, kdajkoli napisana o Karantaniji v slovenskem jeziku in katere avtor je Bogo Grafenauer, naslov Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (Dela SAZU U7, Ljubljana 1952). Da se je s tem naslovom zavestno pritrjevalo mitu o Karantaniji kot državi Slovencev - mitu namenjenemu izključno Slovencem samim -, priča že naslov nemškega povzetka omenjenega dela Die Karntner Hertzogseinsetzung und der Staat der 61 PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE oblastjo. Takšno podobo lastne zgodovine je najti v vseh sintezah slovenske zgodovine (nazadnje še leta 1979) 5 pa tudi v učbenikih zgodovine in je rdeča nit slovenske zgodovinske zavesti. Temelji na konceptu, ki je za osnovo vzel narod (in v slovenskem primeru ne več zgodovinske dežele) in katerega je pri Slovencih konec 18. stoletja postavil razsvetljenski preporoditelj Anton Tomaž Linhart. Slovensko zgodovinopisje, ki je v 20. stoletju Linharta ponovno odkrilo, 6 je dvignilo njegov koncept na pediestal edinega veljavnega koncepta slovenske zgodovine7 in ocenilo, da je bila z njegovim delom "prvič v modernem zgodovinopisju uveljavljena slovenska zgodovinska koncepcija, proučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev kot narodnostne celote". 8 Zavedno ali nezavedno je bila narodna zgodovina projicirana nazaj, v obdobja, ko slovenski narod, niti Slovenci kot etnična skupnost še niso obstajali (zgledov za takšno početje je bilo v nacionalnih historiografijah evropskih narodov več kot dovolj). In ker je bila večina prebivalstva na današnjem slovenskem ozemlju slovensko govoreča in kmečka (podložna) hkrati, se je oblikoval nazor, da je zgodovina Slovencev zgodovina slovenskega kmeta. 9 Posledice takšnega gledanja za slovensko zgodovinopisje so bile, da je svoje raziskave srednjega veka usmerilo predvsem v agrarno zgodovino, ki pa je bila razumljena kot zgodovina kmeta, čeprav bi to lahko bila tudi zgodovina plemiča. Milko Kos, poleg Ljudmila Hauptmanna vodilni slovenski medievist med obema svetovnima vojnama, je to usmeritev leta 1935 takole formuliral: "Pomanjkanje politične aktivnosti v slovenski zgodovini je eden med vzroki, da posvečajo Slovenci - posebno v zadnjih desetletjih svoja raziskavanja radi problemom gospodarske, socialne, pravne in kolonizacijske 5 6 7 8 9 Karantanenslawen, na kar je opozoril že Igor Grdina, Der karantanische Mythos in der slovenischen Kultur, v: Karantanien - Ostarrichi 1001 Mythos (Hg. A. Moritsch, Unbegrenzte Geschichte Zgodovina brez meja Bd. 5, Klagenfurt/Celovec-Ljubljana-Wien I 997) str. 97. Če k temu dodamo še (romantične) predstave o Karantaniji "kot nekakšni demokratični republiki s kmečko aristokracijo, ki sta ji stala na čelu knežja dinastija in "veča" sestavljena iz družinikov-kosezov, kot neke vrste parlament [stavek je lep primer prenašanja sodobnih pojmov, institucij in predstav (isto velja za Slovence kot etnično skupnost) v čas, ko jih še ni bilo; op. P. Š.]" (Paola Korošec, Alpski Slovani (Ljubljana 1990) str. 22), potem je mit o Slovencih v zgodnjem srednjem veku, ki da so bili poleg tega še državotvorni in demokratični, popoln [vse ležeče P. Š.]. Gl. sinteze slovenske zgodovine v op. 3 in Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1979). Fran Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 ( 1939) str. 363 sl. (ponatis v: Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana 1990) str. 52 sl.); isti, Linhartova doba, misel in delo, v: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije I in 2 (Slovenska matica, Ljubljana 1981) str. 317 sl. GI. tudi Darja Mihelič, Karantanija v očeh zgodovinar:jev od konca 15. do 18. stoletja, v: Zgodovinski časopis (=ZČ) 31 ( 1977) str. 322 sl. Nada Klaic, K okrogli mizi "Zgodovinopisje na Slovenskem danes". Prilog razpravi o današnjoj slovenskoj medievistici, v: ZČ 4 I ( 1987) str. 550, je v zelo ostrem tekstu označila Linhartovo koncepcijo naravnost za "strupeno", s katero slovenski medievisti še vedno "zastrupljajo svoj narod". Bogo Grafenauer, O "(ne)znanstveni fantastiki" v Zgodovinskem časopisu. Odprto pismo prvega glavnega in odgovornega urednika Zgodovinskega časopisa sedanjemu uredniku, v: ZČ 42 ( 1988) str. I 23, je to Klaicino stališče ocenil kot "napad na slovensko historiografijo v celoti". Bogo Grafenauer, Uredniške opombe in napotki, v: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2 (Ljubljana I 981) str. 299. Npr. Bogo Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, v: ZČ I ( I 94 7) st. 24: "Vse te osnovne zgodovinske spremembe [uvedba fevdalizma, op. P. Š.] so za tisoč let omejile slovenski narod skoraj izključno le na podložniški kmečki razred. Slovenska zgodovina postane tako v prvi vrsti kmečka zgodovina". Isti, Zgodovina slovenskega naroda II. (Ljubljana 2 1965) str. 260: "V resnici je bil torej tedaj "kmečki človek jedro in je predstavljal ogromno večino Slovencev". Njegova zgodovina je zato do srede 18. stoletja središče vse zgodovine slovenskega ljudstva". 62 MELIKOV ZBORNIK zgodovine. V teh iščejo po pravici mnogo več "slovenskega" nego v velikem delu svoje politične preteklosti" . 10 Na isti liniji, le z drugimi besedami, je tudi ugotovitev Ljudmila Hauptmanna, ki je, ko je označeval pomen Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku, zbirke virov, ki jo je v petih knjigah izdal Franc Kos, zapisal: "S presenečenjem se je videlo, da obstoji za njo (za slovensko zgodovino, op. P. Š.) še kako dragoceno gradivo, ki ga je treba samo enkrat pogledati s slovenskimi namesto z nemškimi očmi, da se spozna, da samo zato tako dolgo nismo dobili o svoji zgodovini slovenskega odgovora, ker smo vedno vpraševali nemško". 11 Toda po drugi strani je bil prav Ljudmil Hauptmann, katerega temeljna teza (znana pod imenom "hlapčevska teorija") je bila, da so bili Slovenci v zgodovini nakovalo, po katerem so udrihali najprej Avari (župani), nato Hrvati (kosezi) in končno še Nemci (frankovsko-bavarsko plemstvo) in da torej tudi v svojem najzgodnejšem (karantanskem) obdobju niso imeli samostojnega državnega in političnega življenja, katerega naj bi jim vedno organizirale in vodile tuje sile, 12 tisti slovenski zgodovinar, ki je raziskavam o plemstvu v slovenskem in širšem vzhodnoalpskem prostoru posvečal precej pozornosti - največ med vsemi slovenskimi zgodovinarji pretekle in polpretekle dobe. Iz te problematike je opravil nekaj še danes temeljnih raziskav, zaradi katerih lahko rečemo, da je medvojno slovensko zgodovinopisje - kljub svojemu konceptu nacionalne zgodovine, v katerem za plemstvo ni ostajalo veliko prostora -, uspevalo v raziskavah plemstva nekako držati korak s sosednjimi historiografijami in tega segmenta raziskav ni zrinilo s svoje delovne mize 13 (čeprav ga je potisnilo na rob). To se je zgodilo šele po drugi svetovni vojni. Med najpomembnejše rezultate Hauptmannovih raziskav plemstva nedvomno spada trdna ugotovitev, da so bili kosezi-Edlingi, ki se pojavljajo v poznosrednjeveških virih kot sloj kmečkega prebivalstva z določenimi privilegiji in posebnostmi, preostanek nekdanjega domačega alpskoslovanskega plemstva, ki je od frankovske dobe naprej postopoma izgubljalo svoj privilegiran družbeni položaj, dokler ni zdrsnilo med podložnike.14 Toda na drugi strani je Hauptmann tudi ugotovil, da se je del starega domačega plemstva uspel integrirati v novo frankovsko-bavarsko družbeno elito. 15 Kosezi IO Milko Kos, Pregled slovenske historiografije, v: Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (Ljubljana 1985) str. 17. 11 Ljudmil Hauptmann, Jugoslovenski istoriski časopis I (1935) str. 506 (ocena knjige Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije). 12 Nazadnje o tem Peter Štih, Ljudmil Hauptmann in raziskovanje slovenskega srednjega veka, v: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (Ljubljana 1999) str. 155 sl. 13 Nekaj razprav o plemstvu, ki pa so bolj pozitivistično naravnane in se bistveno razlikujejo od Hauptmannovih problemskih študij, je prispeval tudi Milko Kos, Odnošaji medju goričkim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku, v: Vijesnik hrv.-slav.-dalm. Zemaljskog arkiva I 9 (1917) str. 282-303; isti, Srbski Brankovici in goriški grofje, v: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 2 (1920) str. 92-97. Zapisov, ki so kakorkoli povezani s plemstvom, je bilo seveda več (v Slovenskem biografskem leksikonu npr.), vendar to ne spreminja temeljne ugotovitve. 14 Ljudmil Hauptmann, Karantanska Hrvatska, v: Zbornik kralja Tomislava (Zagreb 1925) str. 297-317; isti, Die Herkunft der Karntner Edlinge, v: Yierteljahrschrift flir Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 2 I ( 1928) str. 245-279; zlasti pa isti, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu (Dela SAZU 1/1 O, Ljubljana 1954) str. 75- I 26. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje izvora kosezov in na kakšen način so se povzpeli do privilegiranega položaja. Pregled problematike z bibliografijo gl. v: Sergij Vilfan, Kmečko prebivalstvo po osebnem položaju, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (= GDZS) II, Družbena razmerja in gibanja (Ljubljana 1980) str. 288 sl. 15 Ljudmil Hauptmann, Hema i Svetopuk, v: Rad JAZU 255 (1936) str. 222 sl. Hauptmannove precej lapidarne ugotovitve je kasneje na več primerih potrdil Michael Mitterauer, Slawischer und bayrischer Adel am Ausgang der Karolingerzeit, v: Carinthia I 150 (1960) str. 693 sl. 63 PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE so bili tudi edini segment plemstva, s katerim se je slovensko zgodovinopisje kolikor toliko intenzivno ukvarjalo tudi po drugi svetovni vojni. 16 Eden od glavnih razlogov je nemara ta, da so bili kosezi - v razliko od visoko in poznosrednjeveškega plemstva, ki je bilo ožigosano kot tuje - ostanki domačega, "slovenskega" plemstva. Hauptmannove, pretežno genealoške raziskave so nadalje pokazale, da je bilo novo svobodno plemstvo, ki je po koncu madžarskih vpadov začelo prihajati v slovenski prostor z Bavarske, zelo maloštevilno, sestavljeno le iz nekaj rodbin - najmočnejši je bil t. i. Hemin rod, katerega pomen za zgodovino slovenskega ozemlja okrog leta 1000 in kasneje je odkril prav Hauptmann -, ki pa so posedovale ogromne teritorije. 17 Pomembne rezultate so dale tudi njegove raziskave ministerialnega plemstva, kjer je dokazoval, da so ministeriali izvirali tudi iz vrst svobodnega plemstva in da je šlo tudi pri tem sloju za relativno tanko plast med seboj sorodstveno prepletenih družin. 18 Raziskave plemstva po drugi svetovni vojni so bile determinirane z novo družbeno stvarnostjo socialistične Jugoslavije. Družbene elite - od velikih kmetov (t. i. kulakov) prek meščanstva do plemstva - so bile prepoznane kot razredni sovražnik. Vojna, ki je bila osvobodilna in revolucija hkrati, je temeljito počistila s simboli nekdanje plemiške oblasti. V tem "poslednjem kmečkem uporu" 19 so bili na Slovenskem požgani številni gradovi in uničeno je bilo dragoceno arhivsko gradivo. Odnos avtoritarne oblasti do nekdanjih elit pa se je nujno reflektiral tudi v zgodovinopisju. Nova doba ni zahtevala samo "novega človeka" ampak tudi nov pogled na zgodovino, temelječ na dialektičnem in historičnem materializmu. Tako je uredniški uvodnik v prvi številki Zgodovinskega časopisa, novega in osrednjega glasila slovenskih zgodovinarjev, ki je leta I 947 izšel pod pomenljivim naslovom Obračun in program, od zgodovinarja zahteval, "da se seznani temeljito s teorijami Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina, ki so vodile in vodijo borce za novo družbo, državo in kulturo. Dolžan je, da se na novi osnovi znanstvene metode dialekičnega in historičnega materializma pribori do slike slovenske zgodovine ... ". 20 V isti številki je Bogo Grafenauer, takrat mlad docent, kasneje pa vodilni slovenski zgodovinar, eden glavnih "opinionmakerjev" v zgodovinarski srenji in v veliki meri tudi programski usmerjevalec slovenskega zgodovinopisja, objavil kot uvodni članek tekst z naslovom Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. V tem tekstu, ki ga je še leta I 982 označil kot program svojega znanstvenega dela21 in ki je odražal tudi programsko usmeritev celotnega slovenskega zgodovinopisja, je kot 16 Gl. bibliografijo v GDZS 11, str. 290 (avtorji: Ceklin, Grafenauer, Hauptmann, Mal, Pahor, Vilfan). 17 Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, v: Rad JAZU 250 (1935) str. 215-239; isti, Hema i Svetopuk (kot v op. 15) str. 221-246; isti, Entstehung und Entwicklung Krains, v: Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander 1/4 (Wien 1929) str. 344-453 (tudi v slovenskem prevodu: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (Ljubljana 1999)). V teh raziskavah je Hauptmann prišel tudi do nekaterih temeljnih ugotovitev glede političnega, imstitucionalnega in upravno-teritorialnega razvoja na slovenskem ozemlju v srednjem veku. 18 Ljudmil Hauptmann, Mariborske studije, v: Rad JAZU 260 (1938) str. 57-118. 19 Žvanut, Od viteza (kot v op. 1) str. 8. 20 Obračun in program, v: ZČ l (1947) str. 9. Po pričevanju Boga Grafenauerja, ki je bil takrat član uredniškega odbora ZČ (Bogo Grafenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju, v: ZČ 47 (1993) str. 125), je Fran Zwitter, ki je bil tudi član uredništva, predložil tekst uvodnika. Grafenauer pravi, da so bili prepričani, daje Zwitter, kije takrat še delal v Beogradu v zvezi z mejami, že vedel, "zaradi česa naj bi bila objava njegovega uvodnika "potrebna", jasno pa je, da je šlo za izrazito ideološko dopolnilo začetka izhajanja novega časopisa in s tem za izraz mnenja oblasti, da moja izvajanja [uvodni članek, gl. op. 22; op. P. Š.] v tem pogledu niso dovolj". 21 Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza l. oktobra 1982 na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, v: ZČ 37 (1983) str. 94. 64 MELIKOV ZBORNIK težišče zgodovinarjevega dela izpostavil proučevanje "širokih ljudskih množic". Takole med drugim pravi: "O političnih in upravnih spremembah, o političnih in kulturnih delavcih ter o strankarskih programih, o pravnih oblikah in okvirni državni zakonodaji, o tujem plemstvu in o bojih, ki so se vršili na naši zemlji in za njo med temi tujci, o razvoju vse te zgodovinske nadstavbe smo po dosedanjih delih mnogo bolje poučeni, kakor o njenem vsakokratnem gospodarskem in družbenem temelju, o vsakdanjem življenju slovenskih ljudskih množic .... Težišče dela slovenskih zgodovinarjev se bo moralo premakniti na gospodarski in družbeni razvoj. S tem se bo samo po sebi premaknilo na proučevanje širokih slovenskih ljudskih množic .... Na ta način se bo zgodovina slovenskega ozemlja, obravnavana doslej kljub ogromnim naporom slovenskih zgodovinarjev vendarle večinoma na zelo podoben način kot zgodovina katere koli avstrijskih alpskih dežel, spremenila končno v resnici v zgodovino slovenskega naroda. Saj je zgodovina slovenskega naroda skozi vse tisočletje omejena skoraj izključno na probleme družbenega razvoja. Razredni boj slovenskih podložnikov proti tujim gospodom je bila obenem naša notranja in zunanja politika". 22 V konceptualnem oziru je tako v slovenskem zgodovinopisju po letu 1945 nastala situacija, da se je starejši koncept nacionalne (narodne) zgodovine, ki je v ospredje postavljal Slovence, pokril z razrednim, katerega prioriteta so bile "široke ljudske množice" oziroma v starejših obdobjih kmečko prebivalstvo. Nastal je neke vrste, recimo mu, nacionalno-razredni koncept slovenske zgodovine, 23 katerega temeljno izhodišče je še vedno bil nazor, da je zgodovina kmečkega človeka zgodovina Slovencev, le da se jo je sedaj poskušalo razumeti in razlagati še s pozicije razrednega antagonizma. 24 22 Bogo Grafenauer, Problemi in naloge (kot v op. 9) str. 22 sl. Gl. k interpretaciji tega teksta tudi nekatera lastnoročna avtorjeva pojasnila, objavljena v Bogo Grafenauer, Ob pisanju (kot v op. 20) str. 124 sl., kjer zanika vsakršno ideološkost, brani pa programsko usmeritev. 23 Podobno je Walter Lukan že leta 1986 na okrogli mizi Zgodovinopisje na Slovenskem danes (ZČ 41 (1987) str. 161 sl.) videl v slovenskem zgodovinopisju po letu 1945 dve komponenti, "ki se med seboj dopolnjujeta in sta do neke mere odvisni od potrebe in samorazumevanja današnje slovenske družbe. Prva smer je nadaljevanje nacionalnega zgodovinopisja, ki se je začelo z Linhartom in vidi svojo glavno nalogo v ustvar:janju in izoblikovanju nacionalne tradicije, historične zavesti kot dela nacionalne identitete. Druga smer pa obstoji v zgodovinopisju o tako imenovanem naprednem delavskem gibanju, ki bi naj razjasnilo pot k današnjemu ustroju slovenske družbe in s tem ustvarilo socialnopolitično tradicijo". Lukan ocenjuje obe komponenti "v bistvu pozitivno", saj sta imeli v določenem času važno vlogo in sta dali pomembne rezultate, vendar hkrati tudi opozarja slovensko historiografijo, da "osredotočenje na ti dve usmeritivi danes ne zadošča več in skriva tudi nevarnosti". 24 Model in vzor za nov koncept slovenske zgodovine je bilo delo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki ga je leta 1939 v Ljubljani pod psevdonimom Sperans objavil Edvard Kardelj. Oceno pomena tega dela za povojno slovensko zgodovinopisje gl. pri Bogo Grafenauer, Historiografija. Slovenija, v: Enciklopedija Jugoslavije 4 (Zagreb 1960) str. 15. Še marca 1979, neposredno po Kardeljevi smrti, je Zgodovinsko društvo za Slovenijo imelo ob štiridesetletnici izida Speransove knjige izredni občni zbor, posvečen temu delu. Kardelj je bil ob tej priliki, "ob obletnici nastanka dela, ki je izjemnega pomena v slovenski najnovejši zgodovini nasploh in v slovenskem zgodovinopisju, pred katero [zgodovinopisje, op. P. Š.] so bila z njim postavljena bistvena nova raziskovalna vprašanja in poti njihovega razreševanja", izvoljen za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo (gl. ZČ 33 (1979) str. 531-570). Ni prezreti, da nov koncept slovenske zgodovine ni prišel iz zgodovinarskih, ampak iz partijskih vrst, pri čemer prvenstveni namen pisca "ni bil napisati razpravo s pretežno zgodovinskoraziskovalnimi nagibi, marveč izrazito politično-teoretično delo, prispevek h konkretni politični akciji, ki jo je tedaj vodila Komunistična partija Jugoslavije v okviru Jugoslavije sploh in Komunistična partija Slovenije v okviru Slovenije .... Skratka, delo ni pisano z namenom, da bi bilo izčrpna politična zgodovina slovenskega naroda, marveč s težnjo, zbrati zgodovinske in teoretične argumente za neogibnost revolucionarne akcije pod vodstvom delavskega razreda" (Kardelj v predgovoru k drugi izdaji knjige, Ljubljana 1957). 65 PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Ni čudno, da so bili v takšnih novih razmerah kmečki upori ocenjeni kot poglavje, "ki sodi med najpomembnejše in najbolj naše v naši zgodovini" 25 in da je plemstvo, ki je v novi družbeni klimi in percepciji veljalo za razrednega in nacionalnega sovražnika hkrati, izginilo iz raziskovalnih programov in raziskav slovenskega zgodovinopisja, 26 ki se je po eni strani vse bolj usmerjalo v novejšo in sodobno zgodovino, 27 po drugi strani pa se je v raziskavah starejših obdobij bolj ali manj povsem umaknilo v agrarno zgodovino (to je v gospodarsko in družbeno zgodovino kmečkega prebivalstva). 28 Tu pa tam je sicer nastalo kakšno delce, ki se je dotikalo tudi plemstva, 29 vendar načrtnih ali večjih raziskav ni bilo nobenih in tudi nobena doktorska disertacija, ki jih je bilo na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani (do prve polovice devetdesetih let edina visokošolska institucija v Sloveniji, kjer je bil možen doktorski študij zgodovine) že tako ali tako malo, ni bila posvečena problematiki plemstva. 30 O plemstvu se je pisalo edino še v različnih pregledih in sintezah slovenske zgodovine. Za ta dela je značilno, da sta vloga in mesto tega družbenega sloja v srednjeveški družbi na Slovenskem prikazana izrazito shematsko, skrajno poenostavljeno in hkrati zelo skromno. 31 Še zlasti to velja za nižje, nesvobodno plemstvo (ministeriali in militi), ki je predstavljalo veliko večino plemstva na slovenskem ozemlju in katerega izvor in družbeni razvoj v deželno plemstvo je v teh prikazih omejen na nekaj splošnih potez bolj sociološkega kot zgodovinskega značaja. 32 Nekoliko drugačna je slika glede svobodnega ali visokega plemstva, sestavljenega iz rodbin, ki so na slovenskem ozemlju imele grofovsko, mejnogrofovsko ali vojvodsko oblast. To plemstvo, ki je bilo nosilec 25 Milko Kos, O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja, v: ZČ 2-3 ( 1948-1949) str. 140. 26 GI. npr. Grafenauer, Problemi in naloge (kot v op. 9) str. 22 sl.; Kos, O nekaterih nalogah (kot v op. 23.) str. 135 sl.; Bogo Grafenauer, 5. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici (8. in 9. oktobra 1948), v: ZČ 2-3 (1948-1949) str. 197 sl. (resolucija, točka II); Leopold Petauer, 6. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Celju in Laškem od 2. do 4. aprila 1950, v: ZČ 4 ( 1950) str. 211 (resolucija, točka !); Leopold Petauer, Sedmo zborovanje slovenskih zgodovinarjev ob desetletnici Osvobodilne fronte v Ljubljani od 3. do 5. maja 1951, v: ZČ 5 (1951) str. 285 (resolucija, točka II); Božo Otorepec, 8. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Ptuju od 18. do 20. septembra 1953, v: ZČ 8 (1954) str. 197 (sklepi, točka I); GDZS I. Agrarno gospodarstvo (Ljubljana 1970), str. V sl. 27 Za to usmeritev je bil odločilnega pomena referat takratnega partijskega ideologa Borisa Ziherla, O nekaterih teoretičnih in praktičnih problemih slovenskega zgodovinopisja, v: Novi svet 6 ( 1951) str. 451-495, s katerim je leta I 951 nastopil na zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Gl. Vasko Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju 1945-1990 ali kako je na zgodovinopisje vplivalo staranje oblasti, v: ZČ 46 (1992) str. 389. 28 Vendar je potrebno povedati, da je na tem področju doseglo velike in pomembne rezultate, katerih sintezo predstavljata GDZS I in II. Agrarna zgodovina je zagotovo eno najbolj raziskanih polj slovenske zgodovine. 29 Npr. Milko Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, v: ZČ 10-11 ( 1956-1957) str. 7-31; Božo Otorepec, Iz preteklosti Mengša, v: 800 let Mengša, Mengeški zbornik 1154-1954, l. del (Ljubljana 1954) 21-54; isti, Iz zgodovine turjaškega gradu, v: Kronika 21 (1973) 147-152. 3 o Od leta 1945 do leta 1989 je bilo na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani obranjenih 43 doktorskih disertacij, od tega 7 iz srednjeveške zgodovine (Metod Mikuž, Ferdo Gestrin, Ignacij Voje, Miroslav Pahor, Jože Koropec, Darja Mihelič, Janez Peršič, Božo Otorepec), vendar nobena iz problematike plemstva. Imena vseh doktorandov gl. v Ignacij Voje, Ob sedemdesetletnici oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, v: ZČ 44 (1990) str. 608 in op. 12. 31 Za ilustracijo takšnega stanja je značilno že to, da se je za zelo diferencirano plemstvo v slovenskih zgodovinskih pregledih rado uporabljalo pojem fevdalec, ki je tako ohlapen in neoprijemljiv, da si z njim ni veliko pomagati, ustvarja pa skrajno poenostavljeno sliko dvoplastne družbe, sestavljene iz fevdalcev in podložnikov. 32 Prim. Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 3) str. 220 sl.; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II (Ljubljana 2 1965) str. 206 sl., 241 sl.; Sergij Vilfan, Pravna zgodovina (kot v op. 3) str. 122 sl. 66 MELIKOV ZBORNIK gospodarske moči in politične oblasti, je bilo v koncept nacionalno-razredne zgodovine Slovencev vključeno predvsem iz enega razloga: brez plemstva kot "političnega ljudstva" svojega časa ni bilo mogoče postaviti političnega okvirja, brez katerega tudi zgodovina Slovencev, ki je bila sicer koncipirana kot zgodovina "ljudskih množic", 33 ni mogla stati. Torej, oblikovanje in izgradnja zemljiških teritorialnih kompleksov posameznih visokih fevdalcev, njihov boj za deželnoknežjo oblast in nastanek posameznih zgodovinskih dežel v slovenskem prostoru, to so bile teme, ki jih je slovenski zgodovinar moral prikazati (čeprav jih ni raziskoval že od Hauptmanna naprej!), ker je svojega kmeta pač moral nekam umestiti. Kar je bilo več od tega, ga praktično ni več zanimalo. Kako je posamezen plemič deloval, kakšno je bilo njegovo razmerje do sorodnikov in stanovskih kolegov, v čem je bila njegova moč, s kakšnimi sredstvi in na kakšen način je izvajal oblast, ki jo je imel, v kakšnem kulturnem in duhovnem miljeju se je gibal, kakšna je bila njegova percepcija takratnega sveta, plemič kot mecen, podpornik cerkve, organizator kolonizacije ali vojak; to so vprašanja - in še bi jih lahko naštevali-, ki si jih slovensko zgodovinopisje do pred kratkim ni zastavljalo. Edino izjemo v tej shemi o plemičih-tujcih, ki so se med seboj borili za oblast nad "našo" zemljo, so predstavljali celjski grofje, katerim je slovensko zgodovinopisje edinim posvečalo vsaj nekoliko raziskovalne pozornosti. 34 Razlog je po mojem mnenju tale: poleg goriških grofov in delno grofov Andeških so bili celjski grofje edina visokoplemiška rodbina, ki je prebivala (rezidirala) na slovenskem ozemlju in hkrati, kar je še pomembnejše, tudi edina, za katero se domneva, da je izvirala s slovenskega prostora. 35 Zaradi svoje rezidence, posesti in izvora - in ne morda zaradi njihove jezikovne in kulturne pripadnosti ali česa drugega - so celjski grofje vedno veljali za na nek način "slovensko" dinastijo in so zato v slovenski zgodovinski zavesti tudi nosilci slovenske državotvornosti v srednjem veku. Ta zgodovinski mit je še danes zaslediti tako v zgodovinopisju 36 kot na državno-simbolni ravni: treh celjskih zvezd, ki naj bi simbolizirale slovensko državnost v zgodovini in ki jim na simbolno-mitološki ravni pri Slovencih konkurira samo še knežji kamen, nima samo aktualni slovenski državni grb, ampak so bile pred drugo svetovno vojno tri zvezde tudi del takratnega jugoslovanskega grba. Toda kljub "naklonjenosti" slovenskega zgodovinopisja do celjskih grofov se tudi v njihovem primeru kaže ujetost slovenskega zgodovinopisja v koncept nacionalne zgodovine. Negativna ocena njihove politike, ki da Slovencev ni združevala ampak jih je še bolj razbijala, 37 je s stališča zgodovinopisja, ki zgodovinski razvoj ocenjuje le s slovenskom vatlom in s pozicije slovenskega naroda v 20. stoletju, sicer razumljiva, a hkrati krivična in anahrona, da bolj ne more biti, saj od dinastov 15. stoletja pričakuje, da se bodo obnašali kot narodni politiki in voditelji 19. ali zgodnjega 20. stoletja. Do vidnega premika - dvomim, če lahko govorimo o prelomu, ker je vsa zadeva zorela kar nekaj časa 38 in jo je nujno treba opazovati v kontekstu premikov in pre33 Še leta 1982, na okrogli mizi o celjskih grofih, je Bogo Grafenauer na očitke, da se slovensko zgodovinopisje ni ukvarjalo z zgodovino plemstva, bil mnenja, "da je naloga slovenske historiografije seči v tista vprašanja, ki so najmanj obdelana in ki zajemajo najširše sloje slovenskega ljudstva" (Celjani (kot v op. 21) str. 94). 34 Gl. Peter Štih, Celjski grofje - še vedno raziskovalni problem?, v: Rolanda Fugger Germadnik (ur.), Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema - nova spoznanja (Celje 1999) str. 11 sl. 35 Verjetno askvinskega porekla: Heinz Dopsch, Zur Herkunft der Freien von Sannegg und Grafen von Cilli, v: Siidostdeutsches Archiv 14 (1971) str. 258 sl. 36 Nazadnje Vlado Habjan, Mejniki slovenske zgodovine (Ljubljana 1997) str. 69 sl. 37 Grafenauer, Zgodovina II (kot v op. 32) str. 402. 38 Premik v odnosu do plemiških tem je npr. napovedovala disertacija umetnostnega zgodovinarja Ivana 67 PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE mislekov, ki so se tedaj dogajali v vsem slovenskem zgodovinopisju 39 - v pojmovanju vloge plemstva v slovenski zgodovini je prišlo na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 1982 v Celju. Premik se je kazal že v tem, da je zborovanje imelo na svojem programu tudi plemiško temo: okroglo mizo o celjskih grofih v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Na njej je Ferdo Gestrin, eden vodilnih slovenskih medievistov, kot moderator uvodoma izpostavil, da se mu zdi nujno, "da sedaj korigiramo celotno stališče do fevdalnega razreda v srednjem veku in da vključimo obravnavo dejavnosti tega razreda v našem okolju v slovensko zgodovino". 40 Priznanje, da je potrebna revizija slike, ki jo je o slovenski preteklosti ustvarilo slovensko zgodovinopisje in daje potrebno vanjo vključiti tudi plemstvo, je dopolnila ostra kritika Nade Klaic, profesorice srednjeveške zgodovine na Univerzi v Zagrebu. Slovenskemu zgodovinopisju je očitala, da je plemstvu "rezalo glavo" in s tem (samo )pohabilo lastno zgodovino, ki je tako ostala brez politične zgodovine. Vzrok takšnemu stanju je videla v odnosu zgodovinopisja do srednjeveške problematike nasploh, ki je po drugi svetovni vojni ( osvoboditvi) slikalo preteklost črno-belo in imelo v vizirju samo podložnika. 41 Toda podložnika ni brez plemiča in dolžnost zgodovinarja je, da "mora vključiti tistega, ki je spodaj in tistega, ki je zgoraj. In ne sme tistemu, ki je zgoraj enostavno odrezati glavo in reči ta ni Slovenec, ta ni po moji volji in ga negirati". 42 Plemstvo se je tako v prvi polovici osemdesetih let začelo vračati v slovensko zgodovinopisje. Priznana mu je bila "upravičenost raziskovanja tudi z njihove strani" 43 in zastavljene so bile prve obširnejše raziskave. Tako so v drugi polovici osemdesetih let začele nastajati tri doktorske disertacije, ki so se ukvarjale s problematiko srednjeveškega plemstva. Objavljene so bile v prvi polovici devetdesetih let in utelešujejo spremenjen pogled na plemstvo v slovenskem prostoru. 44 K njemu je svoje prispeval tudi nov koncept slovenske zgodovine. 45 Njegovo bistvo je, da slovenske zgodovine ni mogoče koncipirati kot zgodovino Slovencev (oziroma slovenskega naroda). Slovenci kot etnična, narodna in končno ko nacionalna skupnost so se izoblikovali šele 39 40 4l 42 43 44 45 Stoparja, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem (Ljubljana 1977), pa tudi knjiga Majde Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem (Ljubljana 1982). Gl. Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju (kot v op. 27) str. 391 in op. 15. Celjani (kot v op. 21) str. 93. Celjani (kot v op. 21) str. 93. Celjani (kot v op. 21) str. 111. Gl. tudi Klaic, K okrogli mizi (kot v op. 7) str. 549 sl., kjer je morda še ostreje kritizirala koncept slovenske zgodovine in delo slovenskih medievistov, saj, da so "najprije obveseljavali svoj narod pričam o slobodnoj državi [Karantaniji, op. P. Š.], a onda zakapali pričam o stoljetno "trpečem Slovencu" .... Posljedica takva "nesolidna rada" su za slovensko javnost tragične. Jer zbor eksteritorijalne slobodne države i ugnjetavanog kmeta slovenska današnja javnost jedva zna u kakvim su političkim okvirima živjeli njihovi preci, a da ne govorimo o poznavanju pravnog medenja bez kojega se u srednjem vijeku odnosi izmedu ljudima u svakoj sredini uopce ne mogu zamisliti". Celjani (kot v op. 21) str. 95. Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem (Ljubljana 1994, 2 1997; tudi v nemščini: Studien zur Gesehiehte der Grafen von Gorz, Die Ministerialen und Milites der Grafen von Gorz in lstrien und Krain (Mitteilungen des Instituts filr bsterreichische Geschichtsforschung, Erganzungsband 32, Wien - MUnchen 1996)); Dušan Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja (Ljubljana 1994); Žvanut, Od viteza (kot v op. I ). Gl. tudi Andrej Komac, "Ministerialenforschung" in the Inner Austrian Provinces: An oveview of the past and recent scholarly work on the lesser nobility of the duchies of Styria, Carinthia, and Camiola (v tisku), poglavje Recent research by the Slovenian scholars. Predstavljen v knjigi Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva (Ljubljana Celovec 1996) in v geslu Slovenci, Enciklopedija Slovenije 11 (Ljubljana 1997) str. I 71 sl. 68 MELIKOV ZBORNIK postopoma od začetka novega veka (v najboljšem primeru od konca srednjega veka) naprej in govoriti o zgodovini Slovencev v starejših obdobjih je anahrono. Pa tudi v novejših obdobjih slovenske zgodovine ni mogoče reducirati samo na zgodovino enega samega naroda, kajti to bi pomenilo izpustiti iz obravnave vse ne-Slovence in se s tem odpovedati delu lastne preteklosti. Koncept slovenske zgodovine (in ne več zgodovine Slovencev) 46 je razumljen kot zgodovina vseh ljudi, ki so živeli na slovenskem ozemlju, ne glede na njihovo jezikovno, etnično ali kakšno drugo pripadnost. V takšnem konceptu je dovolj prostora tudi za plemstvo, ki ga ni mogoče več označevati kot tuje. Res so vse najpomembnejše visokoplemiške rodbine visokega in poznega srednjega veka, ki so vladale na slovenskem ozemlju, prišle sem iz bavarskega in drugega nemškega prostora (enako velja tudi za številne nižjeplemiške, ministerialne družine), toda tu so živele in delovale generacije dolgo in ta prostor, v katerem so kot "politično ljudstvo" imele odločilno besedo, je postal njihova nova domovina. 47 Srednjeveške družbe na Slovenskem ni mogoče obravnavati brez plemstva, katerega hkrati ni mogoče ocenjevati na podlagi kriterijev kot sta jezikovna in etnična pripadnost: mesto, ki jo je ta družbena elita imela v slovenski zgodovini, je odvisno samo od njihove vloge v zgodovini slovenskega prostora. V devetdesetih letih se je tako plemstvo s prvimi knjižnimi objavami na velika vrata vrnilo v slovensko zgodovinopisje, kjer je postalo ena glavnih, če ne kar glavna tema srednjeveških študij. Raziskave, ki so bile opravljene, ali pa še potekajo, se ukvarjajo z vprašanji ministerialnega plemstva, njihovih genealogij, sorodstvenih in drugih povezav, vloge, ki so jo imeli kot vojaki ali "uradniki" v dvorni in deželni upravi in v prizadevanjih svojih gospodov, da bi dosegli deželnoknežjo oblast. 48 Raziskuje se odnos plemstva do mest in gradov, problem sodstva in prava pri plemstvu, njihova preobrazba od viteza do gospoda na prelomu srednjega v novi vek. V veliko primerih je bila prvič in podrobno raziskovana zgodovina posameznih rodbin, raziskujejo se vprašanja plemiške materialne kulture, njihovega idejnega sveta, kulturnega miljeja in viteške kulture, karier, porok, dot ipd. 49 V nekaj primerih je bila obavnavana dinastična politika 46 Premik v konceptu se kaže že v naslovih sintez slovenske zgodovine: od Kosove Zgodovine Slovencev, preko Grafenauerjeve Zgodovina slovenskega naroda in teamske Zgodovine Slovencev do Štih-Simonitijeve Slovenske zgodovine. 47 Nenazadnje so se tudi v avstrijski prostor priselile vse najpomembnejše plemiške rodbine, s Habsburžani vred, pa tega plemstva v Avstriji nihče ne označuje kot tujega. 48 Štih, Goriški grofje (kot v op. 44); isti, K zgodovini nižjega plemstva na Krasu in v Istri, v: ZČ 45 ( 1991) str. 549-557; isti, Goriški grofje in Devinski gospodje, v: ZČ 46 (1992) str. 309-321; isti, Institucija vieeeomesa v upravni strukturi Pazinske grofije v času goriških grofov, v: Annales 5 (1994) str. 203-208; isti, Vloga ministerialov in militov pri nastanku dežel na primeru Goriških grofov, v: Zbornik 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev (Ljubljana 1994) str. 45-52; Andrej Komac, The Ministerials of the Spanheims and their social development in the thirteenth and the first half of the fourteenth century: on the social standing of the provincial nobility of Carinthia and Carniola (M. A. Thesis in Medieval Studies, The central European University Budapest, 1997, tipkopis) 49 Kos, Med gradom (kot v op. 44); isti, lmago lustitiae. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plemstvu v poznem srednjem veku (Ljubljana 1994 ); isti, Plemiška darovanja cerkvenim ustanovam (s posebnim ozirom na 14. stoletje), v: ZČ 47 (1993) str. 25-52; isti, Dediščine, dedno pravo in plemstvo na Kranjskem in slovenskem Štajerskem (posebej v 14. stoletju), v: Celjski zbornik 1994, str. 35-55; isti, Življenje kot ga je pisala dota. Vloga poročnih prejemkov v življenju kranjskega in slovenjštajerskega plemstva v 14. stoletju, v: Zgodovina za vse 2/1 (1994) str. 58-69; isti, Pamet pod šlemom, zvestoba v denarju. Plemiški karierizem v luči uradovanja, služenja in vojskovanja v poznem srednjem veku, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (33) (1995) str. 207-233; isti, V primežu pobožnosti, karierizma in (samo )preskrbe ( od konca 13. do začetka 15. stoletja), v: ZČ 50 ( 1996) str. 21-46; isti, Pot na Avalon, v: ZČ 51 (1997) str. 165-186; isti, Čas bojevnikov, v: Turnirska knjiga 69 PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE visokega plemstva, vprašanje deželnoknežje oblasti pri posameznih visokoplemiških rodbinah in oblikovanje dežeI. 50 Objavljene so bile listine svobodnih gospodov Žovneških (do povzdiga v celjske grofe 1341 ), 51 organiziran je bil mednarodni simpozij o celjskih grofih (1998), pomemben tudi zato, ker je bil prvi, ki je bil v Sloveniji organiziran na temo plemstva.5 2 Vse to delo, ki je bilo opravljeno in ki se nadaljuje, 53 je prineslo pomembne rezultate za slovensko zgodovino, hkrati pa se odpirajo vedno nova vprašanja. V desetih letih se seveda ne da nadoknaditi, kar je bilo zamujenega v dolgih letih predtem in preden bo slovensko zgodovinopisje, ki ga pomembno determinira tudi njegova majhnost, doseglo stopnjo raziskanosti lastnega plemstva, primerljivo s sosednjimi historiografijami, bo minilo še precej časa. Uspešnost tega početja pa bo v veliki meri odvisna tudi od kritične refleksije lastnega dela in istočasne recepcije tujih raziskav, ki je zaenkrat usmerjena predvsem v avstrijski in nemški prostor. 54 ZUSAMMENFASSUNG Der Adel des Mittelalters und die slowenische Geschichtsschreibung Der Adel, der im Falle Sloweniens vomehmlich mit dem Stereotyp des FremdenDeutschen, dessen Hauptziel die Ausbeutung des einheimischen Bauern-Slowenen war, 50 Gašperja Lambergerja (Ljubljana 1997); Žvanut, Od viteza (kot v op. 1); Andrej Nared, Erazem (Pred)jamski - slovenski Robin Hood?, v: Zgodovina za vse 2/V (1998) str. 5-17. K poznavanju življenja plemstva so svoje prispevale tudi druge stroke. Npr. Gorazd Makarovič, Pričevanje romanskega gradu Gamberka o stanovanjski kulturi, v: Varstvo spomenikov 30 (1988) str. 125-162; isti, Grad Vodriž - spomenik zgodnjegotske viteške stanovanjske kulture, v: Etnolog I (52) (1991) str. 30-80; Anton Janko, Nikolaus Henkel, Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Žovneški, Gornjegrajski, Ostrovrški (Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1997). Peter Štih, Goriški grofje in geneza Pazinske grofije, v: Acta Histriae 3 (1994) str. 55-70; isti, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v: Grafenauerjev zbornik (Ljubljana 1996) str. 227-256; isti, Dežela Grofija v marki in Metliki, v: Vilfanov zbornik. Pravo - zgodovina narod (Ljubljana 1999) str. 123-145; isti, Ulrik II. Celjski in Ladislav Posmrtni ali Celjski grofje v ringu velike politike, v: Igor Grdina, Peter Štih, Spomini Helene Kottaner. Ženski glas iz srednjega veka (Ljubljana 1999) str. 11-51; isti, Die Grafen von Gorz als Landesherren in Gorz, Krain und Istrien, v: Franz Nikolasch (Hg.), Symposium zur Geschichte von Millstatt und Karoten 1999 (Millstatt 1999) str. 41-54. 51 Dušan Kos (izd.), Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341 (Ljubljana, Celje 1996). Za zgodovino celjskih grofov je bilo v zadnjem času objavljenih še nekaj virov (gl. seznam v Štih, Celjski grofje (kot v op. 29) op. 43-47, v slovenščino pa so bili prevedeni tudi spo- 52 53 54 mini Helene Kottaner, pomembni za razumevanje politike celjskih grofov na Madžarskem (Peter Štih, Igor Grdina Spomini (kot v op. 50)). Bibliografija v op. 48-51 ni popolna in služi le za orientacijo. Za oznako sodobnih raziskav plemstva v Sloveniji gl. tudi Komac, "Ministerialenforschung" (kot v op. 44). Rolanda Fugger Germadnik (ur.), Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema - nova spoznanja (Celje 1999) Med drugim nastajata na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani v tem času dve disertaciji in tri magistrske naloge na temo plemstva: Janez Mlinar, Podoba celjskih grofov v narativnih virih (disertacija); Andrej Komac, Razvoj kranjskega deželnega plemstva (disertacija); Miha Preinfalk, Gospodje Turjaški v srednjem veku (magistrska naloga); Andrej Nared, Izoblikovanje kranjskih deželnih stanov in deželnozborskega postopka (magistrska naloga); Darja Kerec, Szechyi, Gornja Lendava in Sobota od 13. stol. do bitke pri Mohaču (magistrska naloga). Kritično o takšni usmeritvi Andrej Komac, Georges Duby - metode, rezultati in pomen preučevanja francoskega plemstva, v: ZČ 52 ( 1998) str. 111 sl. 70 MELIKOV ZBORNIK behaftet war, stand die historische Auseinandersetzung mit diesem Thema nach dem Zweiten Weltkrieg nicht im Vordergrund des Interesses der slowenischen Geschichtsschreibung. Aber auch vor dem Zweiten Weltkrieg bildete die Adelsforschung nur ein Randthema der slowenischen Historiographie. Diese ZurUckhaltung lag im Konzept der slowenischen Geschichte begrUndet, die diese ausschlieBiich als eine Geschichte der Slowenen auffa/3te (Geschichte der slowenischen Nation). Dieses Konzept wurde von dem aufgeklarten Emeuerer A. T. Linhart Ende des 18. Jahrhunderts entworfen und von der slowenischen Geschichtsschreibung des 20. Jahrhunderts wiederentdeckt. Seine Interpretation wurde sogar auf den Piedestal des einzig gtiltigen Konzeptes slowenischer Geschichte erhoben. Bewu/3t oder unbewu/3t wurde die nationale Geschichte zurUckprojiziert, in eine Zeit, als weder die slowenische Nation noch die Slowenen als ethnische Gruppe existiert hatten. Und da die Bevolkerungsmehrheit auf dem Gebiet des heutigen Slowenien slowenisch sprach und gleichzeitig bauerlich (-untertanig) war, entwickelte sich die Ansicht, da/3 die Geschichte der Slowenen eben eine Geschichte des slowenischen Bauem sei. Als Folge dieser Sichtweise konzentrierte die slowenische Geschichtsschreibung ihre Mittelalter-Forschungen hauptsachlich auf die Agrargeschichte, die als Bauemgeschichte verstanden wurde, obwohl es ebenso auch eine Geschichte des Adels sein konnte. Dennoch konnte die slowenische Historiographie der Zwischenkriegszeit - vor allem dank der Arbeiten von Ljudmil Hauptmann - in der Adelsforschung mit der benachbarten Forschung noch Schritt halten. Dieses Forschungsfeld verschwand also nicht vollkommen vom Schreibtisch der slowenischen Geschichtsschreibung ( obwohl es ziemlich an den Rand gedrangt wurde ). Dazu kam es erst nach dem Zweiten Weltkrieg, als die neue gesellschaftliche Realitat des sozialistischen Jugoslawien auch die Adelsforschung pragte. Die sozialen Eliten von den Gro/3bauem (den sog. Kulaken) Uber das BUrgertum bis zum Adel - wurden als Klassenfeinde definiert. Das Verhaltnis der autoritaren Machthaber gegentiber den ehemaligen Eliten wurde auch von der Geschichtsschreibung retlektiert. Die neue Zeit verlangte nicht nur einen "neuen Menschen", sondem auch eine neue Interpretation der Geschichte, die sich auf den dialektischen und historischen Materialismus grUnden sollte. In konzeptueller Hinsicht wurde somit in der slowenischen Geschichtsschreibung nach 1945 das altere Konzept der nationalen Geschichte, in dessen Mittelpunkt die Slowenen standen, vom Klassenkonzept tiberlagert, dessen Prioritat die "breiten Volksmassen" bzw. in frliheren Zeiten die bauerliche Bevolkerung genossen. Es entstand eine Art von nationalem Klassenkonzept der slowenischen Geschichte, dessen hauptsachlicher Ausgangspunkt noch immer die Ansicht war, da/3 die Geschichte des bauerlichen Menschen gleichzeitig die Geschichte der Slowenen sei, nur da/3 man nunmehr versuchte, sie zusatzlich vom Klassengegensatz her zu erklaren und zu verstehen. Es verwundert nicht, da/3 in diesen neuen Verhaltnissen die Bauemaufstande als ein Kapitel betrachtet wurden, das "zum Bedeutendsten und Ureigensten unserer Geschichte" zahlte, und da/3 der Adel, der im neuen gesellschaftlichen Klima und in der gesellschaftlichen Wahmehmung als nationaler und Klassenfeind gleichzeitig galt, aus den Forschungsprogrammen und Untersuchungen der slowenischen Geschichtsschreibung verschwand. Diese widmete sich einerseits verstarkt der Neueren bzw. der Zeitgeschichte, andererseits wich die Erforschung der alteren Epochen mehr oder weniger vollkommen in die Agrargeschichte aus. Der Adel erschien nur mehr in verschiedenen Uberblicksdarstellungen und in den Synthesen der slowenischen Geschichte. Dabei war es charakteristisch, da/3 Rolle und Stellung dieser Schicht der mittelalterlichen Gesellschaft im slowenischen Raum aus- PETER ŠTIH: SREDNJEVEŠKO PLEMSTVO IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE gesprochen schematisch, extrem vereinfachend und gleichzeitig sehr knapp beschrieben wurde. Sichtbar veranderte sich die Auffassung der Rolle des Adels in der slowenischen Geschichte am 21. Historikertag 1982 in Cilli. Die Verschiebung zeigte sich schon im Programm der Tagung, die auch ein Adelsthema vorsah: einen runden Tisch liber die Grafen von Cilli im slowenischen und mitteleuropaischen Raum. Dabei stellte Prof. Ferdo Gestrin, einer der fiihrenden slowenischen Mediavisten, als Moderator einleitend fest, dal3 es jetzt an der Zeit sei, "den Standpunkt gegeniiber der mittelalterlichen feudalen Klasse neu zu iiberdenken und die Rolle dieser Klasse in unserem Raum in die slowenische Geschichte einzubinden." Somit begann der Adel in der ersten Halfte der achtziger Jahre in die slowenische Geschichtsschreibung zurlickzukehren. Dem Adel wurde "die Erforschung auch unter Beriicksichtigung seiner Positionen" zugestanden, erste umfangreiche Forschungen wurden in die Wege geleitet. In der zweiten Halfte der achtziger Jahre wurden drei Dissertationen vergeben, die sich mit der Problematik des mittelalterlichen Adels befal3ten. Sie wurden in der ersten Halfte der neunziger Jahre veri:iffentlicht und symbolisieren das Umdenken in der Beurteilung der Rolle des Adels im slowenischen Raum. Dabei spielte auch das neue Konzept der slowenischen Geschichte eine bedeutende Rol le. Diesem Konzept liegt der Gedanke zugrunde, dal3 die slowenische Geschichte nicht als Geschichte der Slowenen konzipiert werden kann. Die Slowenen bildeten sich als ethnische Gruppe, als Volk und schliel3lich als Nation erst schrittweise seit dem Beginn der Neuzeit aus (bestenfalls seit dem Ende des Mittelalters). Ober eine Geschichte der Slowenen in friiheren Zeiten zu sprechen, ist daher anachronistisch. Das Konzept einer slowenischen Geschichte (und nicht mehr einer Geschichte der Slowenen) versteht sich als Geschichte aller Menschen, die auf dem slowenischen Gebiet Iebten, unabhangig von ihrer sprachlichen, ethnischen oder einer anderen Zugehi:irigkeit. In diesem Konzept gibt es genug Raum auch fiir den Adel, den man nicht mehr als fremd bezeichnen kann. Es stimmt zwar schon, dal3 die bedeutendsten hochadeligen Familien im Hoch- und Spatmittelalter, die im slowenischen Raum herrschten, aus dem Bayerischen und sonstigen deutschen Gebieten stammten, doch lebten und wirkten sie hier durch viele Generationen, und dieser Raum, in dem sie als "politische Nation" (Nation hier im alten Sinne!) das entscheidende Wort hatten, wurde ihre neue Heimat. Die mittelalterliche Gesellschaft kann im slowenischen Raum nicht ohne den Adel, den man nicht gleichzeitig nach Kriterien wie etwa sprachliche oder ethnische Zugehi:irigkeit einschatzen kann, erforscht werden: Die Stellung, die diese soziale Elite in der slowenischen Geschichte einnahm, hangt ausschlie131ich von ihrer Rolle in der Geschichte des slowenischen Raumes ab. In den neunziger Jahren kehrte somit der Adel mit den ersten Bucherscheinungen auf die Blihne der slowenischen Geschichtsschreibung zurlick, wo er zu einem der Hauptthemen der Mittelalter-Forschungen wurde. In zehn Jahren kann natlirlich nicht alles nachgeholt werden, was in den langen Jahren davor versaumt wurde, und bevor die slowenische Geschichtsschreibung - angesichts der kleinen Zahl an Forschern - einen mit benachbarten Historiographien vergleichbaren Forschungsstand erreicht haben wird, wird wohl noch einige Zeit vergehen. Der Erfolg wird in gro13em Mal3e auch von der kritischen Reflexion der eigenen Arbeit abhangen, gleichzeitig von der Rezeption auslandischer Forschungen, die vorlaufig vor allem auf den i:isterreichischen und deutschen Raum fokussiert erscheint. 72 MELIKOV ZBORNIK OTO LUTHAR ZGODOVINA IN RESNICA USODNA PRIVLAČNOST ALI HISTORIČNA KONSTRUKCIJA Zgodovina je mozaik dopolnjujočih se drobcev spoznanj o človekovi preteklosti, ki ga v dialogu s preteklostjo skozi razkrinkavanje mitov ter na podlagi skrbnega preverjanja virov oblikujejo zgodovinarji upoštevajoč spoznanja drugih družboslovnih in humanističnih ved. Zgodovina je rezultat dialoga med preteklostjo in sedanjostjo, zgodovinar pa "služabnik dveh gospodarjev", ki pa se zaveda predvsem svoje zvestobe prvemu, t.j. preteklosti. Samo v preteklosti lahko najde gradivo za oblikovanje verjetne pripovedi o nekdanjem življenju ljudi. Ali kot bi dejal Leopold von Ranke (1795-1886), samo v dokumentih, ki so nastali v preteklosti, bo lahko našel odgovore na vprašanje, kaj se je dogajalo v resnici. Od tu naprej se vsakokratna historiografska razprava nadaljuje kot razprava o metodah in tehnikah, s pomočjo katerih se lahko dokopljemo do posameznih stvarnih spoznanj o preteklosti kot tudi do spoznanj o oblikah predstavitve ter načinih podajanja preteklosti. Pričujoči prispevek k zgodovinskemu pregledu nastanka in razvoja zgodovinopisja pa se ukvarja z zgodovinarjevim odnosom do resnice. Točneje, ukvarja se z začetkom tega razmerja. Predstaviti želi nekaj odlomkov iz prvih osmih stoletij samoizpraševanja zgodovinopiscev o tem, v kolikšni meri njihovo poročanje ustreza temu, kar se je v resnici zgodilo. Poudarek na orisu tega razmerja seveda ni naključen, temveč gre za enega najpomembnejših, če ne celo za najpomembnejšega, temeljev v zgodovinopisju. Gre za najstarejši skupni imenovalec, za osnovni in usodni odnos, ki je po Herodotu (485-425 pr.n.š.) zanimanje za preteklost iztrgal iz območja mitičnih legendarnih zgodb in ga približal temu čemur danes pravimo zgodovinopisje. Ali res vse poti vodijo v Grčijo Obravnava odnosa zgodovinopisje-resnica je potemtakem pomembna predvsem zato, ker nastanek tega razmerja pomeni tudi začetek zgodovinopisja. V nasprotju s sorazmerno poznim formalnim preoblikovanjem zgodovinske vede v samostojen sistem znanj (prve omembe samostojne katedre za zgodovino srečamo šele v 17. oz. 18. stol.) so namreč zgodovinarji že od Herodota naprej, se pravi od samega začetka, tematizirali odnos opisanega dogajanja do resnice. Ali rečeno drugače, začetek zgodovinopisja je mogoč šele z začetkom kritičnega odnosa do pričevanj o preteklem življenju. Nanj naletimo že pri Tukididu (okoli 455-400 pr.n.š.), ki je opise sodobnega dogajanja skušal vpeti v "sistem verjetnosti" 1 oz. pri Hekataiosu (okoli 549 pr.n.š.), katerega delo pa je žal ohranjeno le v obliki fragmentov. Hekataios, Herodot, predvsem pa Tukidid torej veljajo za začetnike zgodovinopisja predvsem zato, ker so želeli povedati resnico o preteklosti. Tukidid velja tudi za avtorja prve zgodovinske monografije, čeprav je laskavo ime oče zgodovine dobil (od Cicerona) Herodot za svoj opis (v devetih knjigah) boja med Amaldo Momigliano, "Geschichte in einer Zeit der Ideologien" v Femand Braudel et aii., Der Historiker als Menschenfresser Uber den Beruf des Geschichtsschreibers, Berlin Wagenbach, 1990, str. 34. 73 OTO LUTHAR: ZGODOVINA IN RESNICA. USODNA PRIVLAČNOST ALI HISTORIČNA KONSTRUKCIJA Grki in Perzijci oz. "barbari" nasploh. Oba, prvi kot tipični predstavnik pripovednega, drugi pa kot začetnik pragmatičnega zgodovinopisja pa veliko dolgujeta Homerju (druga polovica 8. st. pr.n.š.), ki se je s svojim literarnim opisom padca Troje in Odisejevih pustolovščin naslanljal na različne epizode iz obdobja med 8. in 16. stol. pr.n.š. Zgodovinsko vrednost posameznih opisov teh epizod najbolje dokazuje delo nemških arheologov Schliemanna in Dorpfelda, ki sta v zadnji tretjini prejšnjega stoletja na podlagi pripovedi tega skrivnostnega pesnika odkrila Trojo in mikenske grobnice. Njun britanski kolega lord Taylor pa je slabih sto let kasneje dokazal, da je za rekonstrukcijo mikenske družbene strukture Homer vsaj tako pomemben kot pisalne ploščice in arheologija. Na podoben sklep navajajo tudi egiptovske listine in hetitske klinopisne plošče, ki so jih našli v Bagazkoju, v današnji Turčiji. Poleg opisa mikenskih despotov, arhaične aristokracije, vojn ter intrig bogov z Olimpa pa (predvsem) Iliada ponuja tudi zanimeve podobe iz vsakdanjega življenja različnih ljudstev v obdobju med 14. in 12. stol. Iz Homerjevega dela lahko črpajo tudi tisti, ki se podrobneje zanimajo za zgodovino idej oz. za organizacijo političnega življenja "na začetku političnega mišljenja": "Nič dobrega ne prinaša vladavina mnogih zato naj bo samo eden gospodar in kralj ... (samo enemu naj) ... Zeus izroči oblast in pravico izrekanja sodbe ... 112 Predvsem pa se vedno znova poudarja njegova vzgojna vrednost. Ali kot pravi naš prevajalec Iliade in Odiseje Anton Sovre: "Vsa Iliada s svojim neizmernim prelivanjem krvi ima vzgojno namero: biti hoče strašilen vzgled za divjo neurejenost duha, neurejenost in nezmožnost ovladati samega sebe. Tudi Patroklos je moral umreti, ker se krotiti ni znal. .. " S posebnim poudarkom je ta nauk povezan z glavnim junakom Iliade, Ahilom, ki nikakor ne zmore spoštovati pregovora "prava mera, zdrava pamet". Zaradi te vzgojne vrednosti naj bi Homerjevo delo že v 5. stol. postalo šolsko berilo, Homer sam pa duhovni obraz Evrope. Zaradi tega so, kot pravi Sovre, Grki osvojili duše, Rimljani pa samo svet. Glede na to je Homer za zgodovinopisje pomemben predvsem kot vir, ki mnogokrat opozarja na zmote, na nelogične zveze in s tem o preteklosti pove več kot popolnoma zanesljivo poročilo očividca. Prav gotovo pa njegov primer pritrjuje prepričanju, da včasih vprašanja povedo več od odgovorov. Predvsem pa Homerjevo delo zelo jasno opozarja na to, da je v starogrškem izročilu ogromno perzijske, hetitske in judovskih tradicij. Tradicije, ki jo zaslutimo bolj skozi vprašanja, ki jih odpira, kot skozi odgovore, ki jih ponuja. Temu načinu, ki še najbolj spominja na detektiranje odsotnega, to je podatkov, o katerih viri ne poročajo neposredno, je do neke mere zvest tudi največji poznavalec začetkov t.i. modernega pisanja o preteklosti, Arnaldo Momigliano, 3 ki v svojem delu Klasični temelji modernega zgodovinopisja postavi bralcu najprej celo kopico vprašanj. Med njimi tudi takšna, ki zadevajo zgoraj omenjeno prepletanje antičnih in pred-antičnih vplivov. Sprašuje se, kaj imata skupnega grško in biblično zgodovinopisje (?), kaj so bistvene razlike med judovskim in grškim zgodovinopisjem in zakaj judovsko v prvem stoletju našega štetja nenadoma izgine s prizorišča(?), v kolikšni meri so bili grški in judovski zgodovinarji seznanjeni s perzijskim zgodovinopisjem (?) in končno, kolikšen vpliv je imela nanje orientalska historiografija v celoti (?). Ko je avtorjem, kot so Momigliano, Haim Tadmor, Moshe Weinfeld, Jacob Licht itd., uspelo izbrskati delčke odgovorov na ta vprašanja, je postalo jasno, da velik del 2 3 Hans Fenske/Dieter Mertens/Wolfgang Reinhard/Klaus Rosen, Geschichte der politischen ldeen, Fischer Taschenbuch Yerlag, Frankfurt/M 1990, str. 24. Arnaldo Momigliano, The Classical Fundations of Modem Historiography, University of California Press, Berkely-Los Angeles-Oxford, 1990. 74 MELIKOV ZBORNIK tega, kar sicer avtomatsko pnp1sujemo grškim avtorjem, zahod dolguje orientalski tradiciji. Na prvem mestu perzijskemu načinu posredovanja preteklosti iz časa med desetim in petnajstim stoletjem. Perzijci so namreč že takrat premogli precej izdelani avtobiografski način podajanja preteklosti Perzije oziroma sveta. Vladarje Perzije so namreč imenovali tudi vladarji sveta, Persepolis pa je premogel predstavništva vseh ljudstev do tedaj znanega sveta. Poleg tega v njihovi pripovedi o preteklosti ni skoraj nobenih opisov božjega vpliva na razvoj dogodkov. Ali so njihovi grški sodobniki poznali te zapise, se nihče ne upa z gotovostjo trditi. Prvi, ki naj bi poznal nekaj tega izročila, je bil "geograf' Skilaks (Scylax), ki je okoli 500 let pred našim štetjem, torej v času Dareja, potoval po pokrajinah okoli Perzijskega zaliva. Za Hekataiusa, ki je živel pred Herodotom, je dokazano, da je pri svojem študiju orientalskih geneaologij primerjal tako grške kot negrške vire. Podobno je z Lidijcem Ksantusom (Xanthus), Herodotovim sodobnikom, ki nam je zapustil precej podatkov iz zgodovine Lidije. Tudi on se je skliceval na perzijske vire. Podobno je bilo nenazadnje tudi s Herodotom, ki se sicer ni pretirano trudil z iskanjem vzrokov dogodkov, ki jih je opisoval, temveč je svojo dolžnost videl predvsem v tem, da pove "vse kar se pripoveduje". Naslov očeta zgodovine se ga je prijel predvsem zato ker se je zavedal, da o preteklosti ne more pisati vsega ampak samo stvari, ki jih je videl sam ali so mu o njih poročale druge zanesljive priče. Herodota pa ne odlikuje le velika zavezanost resnici in zanimiv ter zabaven način pripovedovanja temveč tudi njegovo odlično poznavanje prostora, o katerem je pisal. Spoznal ga je na mnogih potovanjih, kot sam imenuje svoje poti v Egipt in Babilon, takratne kulturne prestolnice vzhoda. Ob teh je obiskal tudi obale Črnega morja, dele severne Afrike in Italijo. Poleg historiografske vrednosti ponujajo njegovi opisi in zabavne anekdote ogromno antropoloških podatkov o takratnih ljudstvih v vzhodnem Sredozemlju. Tukidid se od Herodota razlikuje tako, kot se portret razlikuje od predstavitve neke domišljijske podobe. Zaradi njega smo dobili izrek, da bo "tisti, ki je sposoben naslikati to, kar vidi z očesom duha, prav gotovo zmogel upodobiti to, kar vidi s telesnimi očmi" (Macaulay, 1800-1859). Po drugi strani pa je prav z njim zgodovinopisje doseglo tisto stopnjo, ki jo je presegel šele Voltaire več kot dva tisoč let kasneje. Skratka, pri Tukididu je združeno oboje: občutek za natančno kronologijo ter izredni pripovedni talent. Rezultat obojega je zakladnica podatkov za zgodovino Peloponeških vojn in rojstvo prepričanja, da zgodovinska analiza lahko služi tudi za napovedovanje prihodnosti v politiki. Tukidid, ki je od Heraklita podedoval prepričanje, da je vojna mati vseh stvari, je svoje opise gradil na podlagi lastnih izkušenj in na podlagi natančnega izpraševanja prič ter na izmišljenih govorih, ki jih je na enak način kot njegovi sodobniki filozofi položil v usta pomembnih osebnosti. Kljub temu je imel občutek, da v njegovih predstavitvah manjka nekaj osnovnih prvin za tekočo zgodbo, zato je posebej poudaril, da se s svojimi opisi ni želel prilizovati bralcem z ušesom prijetnimi a kratkotrajnimi stvaritvami. Ne glede na to pa, podobno kot Herodotovo delo, tudi Tukididove Peloponeške vojne prestavljajo neprecenljiv vir tudi za raziskovalce političnih idej. Nenazadnje velja za enega izmed prvih avtorjev, ki so trdili, da politika in morala spadata skupaj, čeprav se je pri svojem delu izogibal neposrednim moralnim sodbam. Po Lukijanovem mnenju se je poskušal izogniti tudi vsemu kar je dišalo po bajkah. Obsedala ga je predvsem koristnost "pravilno zasnovane zgodovine". Želel si je, da bi ljudje, ki bodo prišli za njim in se znašli v podobnih okoliščinah kot on, znali pravilno uporabiti njegova sporočila iz preteklosti. 75 OTO LUTHAR: ZGODOVINA IN RESNICA USODNA PRIVLAČNOST ALI HISTORIČNA KONSTRUKCIJA Podobno kot Herodot je namreč tudi on svoj poglavitni cilj (telos) videl predvsem v jasni in nazorni predstavitvi bližnje ali daljne preteklosti, zaradi česar je lahko zgodovina zmagala nad mitom. Skratka, ne samo (kot bi dopolnil Filostratos) da vidimo, kako neka čreda prečka naraslo reko, temveč da slišimo mukanje govedi in šumenje vode. 4 To je po njegovem mnenju presenetljiva nazornost, do katere pa se najlažje dokopljemo, če smo bili sami priča dogajanju, ki ga opisujemo; če smo ga, kot bi dejal Polibij, videli na lastne oči. Zanj je nazorna in jasna predstavitev bila zagotovilo, da gre za resnico. Med Herodotom in Polibijem je ob nekaterih pomembnih avtorjih bilo precej avtorjev, ki so svoj pomen gradili s prirejanjem stvari. Tipičen predstavnik te skupine je npr. Ktesias (Ctesias), zdravnik na perzijskem dvoru in "ljubiteljski" zgodovinar, ki so ga zanimale samo senzacije. Če določen dogodek ni bil dovolj vznemirljiv, ga je dopolnil in ga kot bolj razburljivega posredoval naprej. Do "samovoljnih" sprememb pa je prišlo tudi zaradi samih "metodoloških" vplivov iz Perzije. Avtobiografski zapis je namreč temeljil na pripovedi v prvi osebi. Zato so tisti, ki so to metodo verno posnemali, zašli v mnogo težav. Ion iz Chiosa je na primer natančno opisal neki banket in srečanje s Sofoklom, čeprav dramatika v resnici nikoli ni srečal. Glede na to je mogoče sklepati, da so se grški avtorji iz Male Azije zaradi močnega perzijskega vpliva bolj zanimali za biografske podrobnosti kot zgodovinarji iz Aten ali Šparte. Sicer pa grško in perzijsko oz. nasploh orientalsko zgodovinopisje loči prav odnos do avtobiografske metode. Orientalsko zgodovinopisje ni nikoli docela preseglo biografske metode, medtem ko sta Herodot in Tukidid opis preteklosti nekega dogodka, osebe ali mesta redno postavljala v kontekst celotnega dogajanja v obravnavanem obdobju. Po Herodotu, predvsem pa po Tukididu, resno pisanje zgodovine brez historie, se pravi brez raziskovanja, preprosto ni bilo več mogoče. V okviru orientalskega zgodovinopisja pa v tem času vedno najdemo tradicijo pripisovanja zaslug nekoga drugega. Tradicijo, ki naj bi nastala pri Asircih, katerih vladarji so zmage in nasploh uspehe svojih prednikov neredko pripisali sebi. Podobno kot v drugih praksah te vrste tudi v tem primeru ne gre za goljufivost temveč preprosto za normo. Vsak vladar je namreč moral imeti svoj dosje zmag in uspehov. Ker brez ustrezne biografije ni mogel postati ali ostati vladar, si je kandidat ali že ustoličeni monarh, ki mu usoda ni namenila vojn ali drugih priložnosti za proslavitev, preprosto pripisal uspehe svojih prednikov. Po mnenju izraelskega profesorja Haima Tadmorja se je lahko zgodilo, da sta si vnuk in sin lastila iste, se pravi dedove oz. očetove zmage. Vse skupaj sta običajno zapisala v avtobiografski maniri, ki je v delih kasnejših grških avtorjev ne srečamo. Nasprotno, Grki so iskali logične vzroke in stvarne povezave med posameznimi dogodki. Verjetno ima Momigliano prav, ko pravi, da so Grki sicer imeli radi zgodovino, vendar z njo nikoli niso utemeljevali svojega obstoja. Zanje zgodovina ni bila nikoli del njihovega življenja. V svoje življenje je niso mešali niti tisti, ki so jo pisali. Z judovsko tradicijo, ki je bila bolj dovzetna za Perzijske vplive, je bilo prav nasprotno. Biblična hebrejščina, zgodovina in religija so v ortodoksnih judovskih skupnostih še vedno deli iste celote. Večina laične populacije na drugi strani pa je v prvem stoletju našega štetja začela prevzemati helenistično historiografsko tradicijo skupaj z jezikom. Podobno kot Egipčani in Babilonci so tudi Judje grško zvrst zgodovinopisja pisali v grščini; to prakso so pravzaprav docela spremenili šele Rimljani s Salustom, Livijem, Tacitom in Amianom Marselijem (Amianus Marselius). 4 Carlo Ginsburg. "Veranschaulichung und Zitat. Die Wahrheit der Geschichte" v Femand Braudel et aii., Der Historiker als ... , str. 91. 76 MELIKOV ZBORNIK Poleg tega v judovskih zgodbah kar mrgoli fragmentov iz perzijske zgodovine, ki so bili prevzeti skupaj z metodo pisanja o preteklosti. V tako imenovanem poizganskem judovskem zgodovinopisju (zgodovinopisju po prihodu iz Egipta) je zaznaven močan vpliv načina, ki so ga Perzijci uporabljali pri pisanju Kraljevih kronik. Predvsem pa je judovske avtorje prevzela perzijska ambicija, da bi s priložitvijo posameznih dokumentov svojemu pisanju zagotovili status legitimnosti. Skupne poteze v interpretaciji preteklosti je mogoče zaznati tudi v želji po narativizaciji (ozgodbljenju) svoje pripovedi, ki se je tako v judovsko kot v grško zgodovinopisje naselila iz časa živahne kulturne interakcije v etnično mešanem Perzijskem kraljestvu. Tako na primer perzijska Zgodba o Ašikarju nastopa tudi v judovski Tobitovi knjigi Grkom pa jo je posredoval Demokrit. Po perzijskih vojnah so bili ti stiki z Grčijo za dlje časa pretrgani, medtem ko v stikih med perzijsko in judovsko tradicijo take prekinitve ne poznamo. Pomembno razliko med grškim zgodovinopisjem na eni strani ter judovskim in perzijskim na drugi predstavlja tudi odnos do resnice. Sestavni del grškega ukvarjanja s preteklostjo je bila namreč tudi izbira med resničnimi (mogočimi) in neresničnimi (nemogočimi) podatki. Judovsko zgodovinopisje pa je organizirano okoli biblijske zgodbe, ki se začne z nastankom sveta. V njej je še posebej izpostavljen poseben odnos Jehove do Izraela, judovski odnos do resnice pa je še najbolje opredeljen v trditvi, ki pravi, da je hebrejski bog bog resnice. Vsaki novi generaciji tako ni bilo naloženo nič drugega kot to, da posreduje "resnično" podobo tega, kar se je zgodilo njihovim neposrednim prednikom. Poleg tega pa je bil vsak posameznih judovske vere dolžan pomniti preteklost judovskega ljudstva. V tem se po Momiglianovem mnenju skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj je v Judeji usahnilo zanimanje za zgodovino. Versko izročilo in zgodovinopisje sta namreč postala eno. Ali rečeno drugače, kot identifikacijska točka se pri judovskem ljudstvu ni izoblikovala zgodovina temveč vera. Edini tip historične tradicije, ki jih je zanimal tudi po koncu drugega stoletja, je bila kronologija različnih rabinov oz. razmerja med njimi. Zanimala jih je predvsem zgodovina prenosa religioznega znanja oz. nastanek in razvoj različnih verskih komentarjev. Tako za zahodnjaškega kot tudi za arabskega zgodovinarja, ki je lahko spremljal razvoj judovske tradicije na vseh ostalih področjih, tovrstna ne-zainteresiranost za zgodovinopisje ni bila razumljiva. Tudi v srednjem veku so se Judje zanimali za vse aspekte sosednje arabske kulture: matematiko, filozofijo, medicino, poezijo, samo za zgodovino niso pokazali skoraj nobenega zanimanja. Najboljši poznavalci zgodovine vzhodnega Sredozemlja ponujajo na to vprašanje dva odgovora, točneje dva dela istega odgovora. Po njihovem mnenju naj bi zanimanje za zgodovino med judovskim ljudstvom bistveno upadlo po nastanku Biblije. Še več, po mnenju ljudi, kot je Momigliano, so bili Judje prepričani, daje v njej izbrana vsa pomembna zgodovina njihovega ljudstva in da posebna interpretacija njihove zgodovine ni potrebna. Poleg tega so postopoma začeli poveličevati religiozno zgodovino na račun vsega ostalega dogajanja, zaradi česar je vse, kar je povezano z postbibličnim judovstvom, sčasoma dobilo pridih večnosti oziroma nadčasovnosti. Tako judovski zakon kot Tora predstavljata v zavesti judovskega ljudstva nekaj, kar jim je dano od nekdaj. Oba teksta sta nad zgodovino, še posebej drugi, ki ga po judovskem prepričanju ni mogoče postaviti v zgodovinski čas, kajti "pred in po Tori" preprosto ne obstaja. Po njihovem mnenju še sam bog večino časa preživi ob študiju njenih poglavij. Zato ne preseneča, da je bilo judovsko zgodovinopisje v upadanju že pred propadom Judovske države. Dnevno ukvarjanje z večnim je namreč dopuščalo malo manevrskega 77 OTO LUTHAR: ZGODOVINA IN RESNICA. USODNA PRIVLAČNOST ALI HISTORIČNA KONSTRUKCIJA prostora za zgodovinske razlage. Ezra in Neemija (Nehemiah), dva najboljša judovska antična avtorja sta pisala o judovstvu na način, ki je izključeval zgodovino. Skratka, konec prvega in na začetku drugega stoletja je postalo zgodovinopisje v judovskih deželah in kasneje v judovski kulturi povsod po svetu odveč za skoraj dve tisočletji. Šele s holokaustom so se zgodovinarji judovskega izvora začeli docela zavedati pomena moderne konstrukcije preteklosti. Povsem drugače je bilo z Grki. Grški zgodovinarji in filozofi niso nikoli zgubili interesa za zgodovino. Nasprotno, potem ko je postala tudi Grčija sestavni del Rimskega imperija, so celo dajali ton rimskemu zgodovinopisju. Podobno kot armensko je tudi grško zgodovinopisje preživelo svojo prvo državo in se ohranilo vse do današnjega dne. Morda ne toliko v moderni Grčiji kot v modernem načinu pisanja in razpravljanja o preteklosti v zahodni kulturi. Najprej seveda v starem Rimu, ko je Quintilian ob uvedbi pomembnih novih pojmov (evidentia in narratione) poudarjal, da ne gre samo za izrekanje resnice temveč za zmožnost njene predstavitve, pa čeprav se je to, o čemer govorimo, zgodilo mnogo pred nami. Pri njegovem nasledniku Ciceronu pa zasledimo tudi mnenje, ki pravi, daje treba opreteklosti pisati na tak način, kot da bi bili pri dogodkih, kijih opisujemo, vedno prisotni. Želja po posredovanju resnice je torej tudi v starem Rimu sprožila vrsto vprašanj o načinu podajanja preteklosti. Poleg tega pa so tudi rimski zgodovinarji ugotavljali, da brez sistema preverjanja historičnih dejstev ni mogoče zapisati resnice. Za prvo obdobje rimskega zgodovinopisja je bilo to preverjanje močno olajšanje zaradi izrazito praktične narave ciljev večine avtorjev. Zato se je zgodovinopisje izrazito prilagajalo življenjskim potrebam. Ena takih je povezana s koledarjem, s katerim so se največ ukvarjali svečeniki, ki so vanj vpisovali navodila za pravilno izvajanje verskih obredov. V koledar so vpisovali tudi imena nosilcev raznih uradov, konzulov, večkrat pa so z imeni le-teh poimenovali kar celo leto. Vanj so zapisovali tudi druge pomembne in praktične podatke: zmage in poraze v vojnah, gibanje cen, podatke o letinah. Te zapise oz. table so nato uradno shranili, zaradi česar je bilo mogoče kasneje določena dogajanja zaokrožiti v zaključene zgodbe. Prav tako pa naj bi to bil tudi razlog za uveljavitev pripovednega zgodovinopisja, ki naj bi v času t.i. starejše analistike služilo predvsem temu, da so se politiki na neposreden način seznanjali z dejstvi iz preteklosti. Do razširitve je prišlo šele v obdobju mlajše analistike, v katerem srečamo več poudarka na literarizaciji predstavitve in zaradi tega tudi širši krog bralcev. Mejnik med obema načinoma predstavlja Livij (59 pr.n.š. 17) s svojim obsežnim delom Ah urhe condita libri v 142-ih zvezkih, v katerih je zajeto 762 let zgodovine "od boga najbolj zaželjene in z dobrimi zgledi najbolj bogate države". Njegov namen ni soditi, temveč povedati kar se da verjetno zgodbo o veličini in propadanju imperija, ki ga je ustvarilo "prvo ljudstvo na svetu". Očaran z veličino in pretresen zaradi propadanja države je hotel svojemu bralcu omogočiti, da sam ugotovi, "s kakšnimi življenjskimi nazori, s kakšnimi običaji ter načini vojskovanja so možje osvajali in širili oblast", hkrati pa je želel poudariti, da " ... .je največji blagoslov preučevanja zgodovine to, da lahko človek vse pomembne dogodke predstavi in obravnava v svetli luči svarečih podob; ter da je iz zgodovine ... mogoče črpati nasvete za lastno dobrobit svoje države, s pomočjo zgodovine pa se je mogoče tudi obvarovati tega, kar nam prinašajo sramotni začetki in strašni konci." Pri tem ni želel soditi ali tožiti, le boginje in bogove je prosil za pomoč pri pisanju. Na podoben način kot Tukidid je želel sodobnikom in naslednikom pomagati z nasveti in s tem služiti rimskemu ljudstvu. 78 MELIKOV ZBORNIK Razvoj rimskega zgodovinopisja je pomenil tudi močno povratno vzpodbudo za grške zgodovinarje. Ob Rimski zgodovini se je znova močno povzpela tudi grška historiografija. Dokaz za to je Polibijev oris rimskega vzpona in Diodorov poskus orisa celotne antične zgodovine do l. st. pr.n.š. Oboji, tako rimski kot grški zgodovinarji pa so rimskemu zgodovinopisju v obdobju prvega stoletja pr.n.š. in v času prvega stoletja našega štetja pripomogli k njegovemu najvišjemu vzponu v pragmatični smeri. Med njimi poleg Plutarha najbolj izstopa Lukijan, eden najvidnejših predstavnikov druge sofistike - renesanse grškega slovstva v 1. in 2. st. našega štetja. To gibanje je zraslo v Grčiji predvsem iz duhovnega odpora proti posledicam rimske politične oblasti. "Skušalo je oživiti klasično grško literaturo in znanje nasploh, vendar se je le malokdaj in le z nekaterimi stvaritvami redkih posameznikov dvignilo nad povprešje ali golo epigonstvo".5 Čeprav Lukijan sam sploh ni bil zgodovinar, zgodovinopisje ne more mimo njega zaradi njegovega enkratnega spisa Kako je treba pisati zgodovino. Z njim se v zgodovino zgodovinopisja vpisuje kot avtor enega izmed prvih programskih spisov o vprašanju, kako bi morala zgledati pisana zgodovina. Dragocen pa je tudi zaradi svojega izjemno duhovitega načina pisanja. Omenjeni spis je od začetka do konca prežet z emancipatorično ironijo, ki človeka kar naprej sili na smeh. Kljub opravičevanju za svoje vmešavanje v posel zgodovinarjev zelo resno opozarja na vrsto njihovih pomanjkljivosti. Najbolj ga je jezila njihova nedovzetnost za vsak nasvet; "Podobno kot ne potrebujejo kakega posebnega znanja pri hoji, gledanju ali hranjenju; ... so prepričani, daje pisanje zgodovine povsem preprosta stvar ... " Njihovo delo je kot kaže jemal resneje od njih samih. Zgodovinar po njegovem mnenju namreč ne bi smel biti " ... zapečkar ali kdo, ki se je prisiljen zanesti na poročila iz druge roke." Predvsem pa bi moral biti svoboden v presoji, se nikogar bati in se ničesar nadejati " ... sicer ne bo boljši od sodnikov, ki podkupljeni razsojajo glede na naklonjenost ali osebno sovraštvo ... " Poleg tega bi moral biti "neustrašen, nepodkupljiv, svobodnih nazorov, prijatelj odkritosrčne besede in resnice, ki bo figam rekel fige in koritu korito." "V splošnem" naj se ne bi oziral zgolj na trenutne okoliščine in na to, da ga bodo hvalili in cenili njegovi sodobniki, ampak bi moral imeti v mislih trajno vrednost dela in za prihodnji rod. Zgodovino bi po njegovem mnenju bilo treba pisati resnicoljubno in z mislijo na merila prihodnosti. Poleg te tako imenovane pragmatične usmeritve so pred, v in po tem času nastajala še historiografska dela drugih vrst (politična monografija Salusta, avtobiografski spisi Cezarja in Cicerona). Pogosta oblika so bili tudi življenjepisi (Plutarhov npr.), ki so delno prek življenjepisa mučencev (Vitae sanctorum), delno pa prek neposrednih antičnih vzorov obveljali za eno poglavitnih oblik zgodovinopisja v srednjem veku. Temu se v 4. stol. pridruži t.i. kronografija ali vzporeden prikaz zgodovine raznih držav in svetopisemskih dogodkov, ki je nato v Evzebijevem (263-339) pisanju dobil obliko, ki je določala pisanje cerkvenih piscev globoko v novi vek. Visoki duhovni dostojanstveniki, ki so bili uradni kronisti "javnih zadev" ("annales pontificium") ali pa posamezni senatorji ( Fabius Pictor, Kato Starejši), so pripomogli k temu, da je - vsaj načelno - postala resnica zaščitni znak njihovega "ceha". Obenem pa so prav ti poskrbeli, da se je dediščina grške antike prenesla v čas začetka cerkvene zgodovine v 4. stoletju n.š. ter kasneje v čas, ko so le-to za slabih tisoč let zastrle posvetne kronike cesarstev in kraljestev. 5 Več o tem v odličnem predgovoru, ki ga je k svojemu prevodu izbranih Lukijanovih tekstov napisala Marjeta Šašel Kos. Glej Lukijan, Filo::.ofi na dra::bi. !::brani spisi, Mladinska knjiga Ljubljana 1985. 79 OTO LUTHAR: ZGODOVINA IN RESNICA USODNA PRIVLAČNOST ALI HISTORIČNA KONSTRUKCIJA SUMMARY History and the Truth The author discusses the influence of the ancient search for the truth on the establishment of the Herodotean historiographical tradition and on subsequent western types of reconstruction of the past. The author argues that antiquity did not create a single type of history and shows the importance of Persian and Hebrew influence on Greek and Roman historiography. In his view the latter was more than a mere transmission of an alien product and Greek historiography had to compete with the Roman national historiography almost in the same way as it had had to compete with Hebrew influences centuries earlier. After the discussion on the nature of ancient historiography the author concludes that the first historians, including Persian, Hebrew, Greek and Roman writers, did not attempt to invoke the past to teach political lessons for the present or future and did not expound laws of history by attempting to provide a model of change or causality. Instead, they only wanted to record the memory of great and renowned deeds for their own and future generations. It appears as if they had a story to teli, and that they wanted to make it true because otherwise it would be pointless. MELIKOV ZBORNIK VASKO SIMONITI KANDIDOV VRT? "Živimo v času prehoda iz obstoječega svetovnega sistema, kapitalističnega svetovnega gospodarstva, v drug svetovni sistem ali sisteme. Ne vemo ali bo to sprememba na boljše ali na slabše. Tega ne bomo vedeli, dokler ne pridemo tja, kar se najbrž ne bo zgodilo še kakšnih petdeset let. Vemo pa, da bo to obdobje zelo težko za vse, ki v njem živijo. Težko bo za vplivne in za navadne ljudi. To bo čas spopadov in vse hujših neredov ter tistega, v čemer bodo številni videli zlom moralnih sistemov." Inzmanuel Wallerstein V prepletanju gospostva in gospodarstva, obe besedi imata enak izvor, so se v razin okoljih rojevale (versko, ideološko) različno utemeljene zamisli o "svetovnih cesarstvih", v katerih bi prevladoval enoten pogled na svet. Vendar človeštvo doslej ni bilo nikoli politično združeno. Zmanjševanje fizične distance, ki je v zadnjih petsto letih s približevanjem času, ki ga živimo, vse hitreje hlapela zaradi tehnološkega napredka, ni preprečilo, da si ne bi drug do drugega ostali tujci z našim bolj ali manj omejenim in samoomejevanim načinom življenja. V stoletju izključujočih ideologij in praks, od katerega smo se tako bučno in z mnogimi obljubami poslovili, so posamezna okolja,~potrjena z določenim politično-gospodarsko-vojaškim ustrojem, "videla" v prihodnost s selektivnim razumevanjem zgodovine in lastne sedanjosti. Ustvarjalci teoretičnih družbenih konstruktov, ki so trdili, da zaradi zgodovine vidijo v prihodnost, so z udejanjanjem svojih vizionarskih praks povzročili največ zla v zgodovini človeštva. Ob dveh svetovnih vojnah in številnih večjih in manjših vojnah ter vsakršnih nasiljih je bilo to obdobje čas duhovne slepote oblasti, ki ni imela Tejresiasa - slepca, ki bi videl; vsakogaar, ki bi imel pomisleke in bi jih povedal, pa bi doletela usoda Kasandre - če ga niso umorili, so ga proglasili za neumneža. Ostale so različne civilizacije, kulture, vrednote. Ostale so frustracije, strah in zaskrbljenost. In ob nenehnem govorjenju o varnosti, kar povsem jasno pomeni, da obstaja nevarnost, smo si ostali tujci. In zgodovina? Ponuja nam sicer možnost za preseganje našega tujstva in našega nezaupljivega ravnanja danes in tu, vendar to možnost še vedno odklanjamo. Zgodovina tako ohranja podobo Proteja. Nikoli je ne moreš prijeti, vedno spreminja obliko, je zmuzljiva, včasih jo kot zgodovino sploh ni mogoče več spoznati. V tradicionalnem razumevanju velja za hermenevtično znanost, ki opisuje tok neponovljivih dejstev. V opazovanju dogodkov, osebnosti, njihovih idej, odločitev, navad, vrednot, pa tudi čustvenih stanj in še marsičesa, je seveda razvila posebne metodološke pristope, ki so v bistvu še vedno na ravni hermenevtike - atomizirali zgodovinsko znanost in jo naredili že skoraj povsem nepregledno. Gola radovednost, ki je ena od določujočih značilnosti človeške narave, je dobila pri raziskovanju preteklosti tudi svoj presežek v razumevanju zgodovine, ki ne odkriva zgolj posameznih dejstev organiziranih v smiselne bolj ali manj zaključene oblike, ampak jih, glede na to, da so sicer načeloma vsi dogodki pomembni, vendar ne vsi enako pomembni, tudi razlaga in pojasnjuje. S tem se odpirajo pogledi, ki osmišljujejo ukvarjanje z zgodovino, vendar se nam tudi tu rezultati največkrat protejsko izmaknejo, pogosto so izrabljeni in nas v odnosu do drugega tudi ličnih časih 81 VASKO SIMONITI KANDIDOV VRP ne razbremenjujejo. Interpretativni pogled na zgodovino se namreč sprem111Ja zaradi spoznavne moči znanosti, novo odkritih dejstev in seveda časa, v katerem je določena interpretacija nastala. Ob tem postane zgodovina sicer lahko tudi preglednejša, jasnejša, tudi opozorilna in napotilna ter pomembna zaradi prihodnosti, a hkrati tudi ranljivejša. Velikokrat lahko postane zgolj slavilno in veličavno oblastno pomagalo, ki se izrodi v manipulacijo in spletko. Temu se na primer le stežka izogne obravnavanje politične zgodovine predvsem v času, ko je duhu pot v javnost zaprta, ali na primer obravnavanje narodne zgodovine oziroma raziskovanje zgodovine s stališča naroda, kar je povsem razumljivo najpogostejša oblika raziskovanja preteklosti. Če že ne pride do interpretativnih zlorab golih dejstev, nam že dejstva sama pogosto določijo pozicijo, ki nas s stališča naroda razmejujejo v odnosu do drugega, pri čemer je interesom trenutne oblasti odprta pot tudi za samovoljno interpretacijo in zlorabo zgodovine. Narojenost v določenem okolju vpliva s stvarno izmerljivimi in prepoznavnimi dejstvi na podobo posameznika in na njegov odnos do preteklosti in sedanjosti. Enako morda še bolj - oblikuje posameznikov zorni kot na "domačo" preteklost in sedanjost tudi tista največkrat neoprijemljiva, vendar prepoznavna čustvena vsebina, ki zaradi zgodovine in zgodbe neki prostor (politično skupnost, deželo, državo) napolnjuje in daje posamezniku občutek pripadnosti, zvestobe, civilne, verske, vojaške lojalnosti ipd. Ta čustvena vsebina je dom in domovina ( opredeljujejo jo praviloma še istorodnost in istojezičnost, upravna in politična struktura in drugo), ki se najbolje utrdi in potrdi v odnosu do drugega oziroma v odnosu do drugih posameznikov ali skupnosti. Tudi na "objektivnega" zgodovinarja seveda vpliva mnogoplastnost okolja, iz katerega izhaja, tako da se hote ali nehote ne more povsem izogniti specifičnemu pogledu na določen zgodovinski dogodek ali zgodovinski tok. Mi seveda ne moremo spremeniti preteklosti niti prihodnosti, ker se je prva že zgodila, druge pa ne poznamo, vendar pa vplivamo z našim odnosom do preteklosti in do zgodovine na naše razumevanje minulega in deloma posledično tudi na naše ravnanje v sedanjosti. Zgolj zaradi aktualnosti zadnjih desetih let to lahko ponazorimo na primeru velikega dela jugovzhodne Evrope, kjer so v središču kolektivnega spomina izraziteje kot drugje prisotne posamezne osebnosti, prizorišča in datumi. Na tem prostoru so majhnim državam, kadar so bile samostojne, vse do druge svetovne vojne vladale ambiciozne praviloma v notranje boje zapletene dinastije, ki so prej kot ustvarjale, posnemale družbene vsebine večjih sil. V odnosu do drugih - zlasti imperialnih sil - te države niso zmogle uloviti tistega ravnotežja in politične modrosti, ki bi zagotavljala njihovo obstojnost. Glede na politično in vojno razgibanost, kulturno-civilizacijsko različnost in mejaštvo je zato zgodovino prizadetih narodov in njihovih dinastičnih nekropol sooblikovala še močna mitologija. Ustvarjeni so bili stereotipi, ki so vodili v mistifikacijo narodne zgodovine, pri čemer so se predstave o lastni zgodovini pogosto poenostavljale in z mešanjem historičnega in literarno heroičnega zgoščale v reducirano zgodovinsko podobo o sebi, ki ima še vedno močan vpliv na zavest posameznika in prek posameznikov na skupnost v celoti. Tako zgodovinsko zavest utrjujejo tudi zgodovinaiji. Ne da bi vedeli za ime avt01ja, lahko namreč ob branju določenih tekstov pogosto z veliko gotovostjo povemo, iz katere dežele ali države je neki pisec. Pogled, ki nastane na osnovi obravnave zgodovine z narodnega stališča, lahko tudi grafično ponazorimo, če primerjamo obravnavo istih prelomnih dogodkov izpod peres različnih piscev. Na premici označimo točke s prelomnimi letnicami v kronološkem zaporedju, nad premico označimo vrednostno pozitivno skalo, pod premico pa vrednostno negativno skalo. Glede na vrednostni poudarek nekega dogodka ali dogajanja ob nekem dogodku, ki ga pisci obravnavajo, to stališče na 82 MELIKOV ZBORNIK grafičnem prikazu označimo. Kar je na primer dobro za turško zgodovino, je slabo za srbsko in obratno. Če te vrednostne poudarke vsakega posameznega avtorja povežemo s črto, dobimo diagram dobrih in slabih dogodkov, oziroma dobimo krivuljo zgodovinskih odnosov med dvema narodoma ali državama. S krivuljo odnosov dveh (ali več) individualitet je seveda zarisan tudi zorni kot pisca in njegov pogled ne samo na lastno zgodovino, ampak tudi na zgodovino drugega. dobro TURKI 1371 1389 1459 1804 1830 itd SRBI slabo (letnice so izbrane zelo poljubno in so vrednostno predstavljene enoznačno zgolj zaradi ilustracije. Na podoben način je seveda mogoče zarisati diagrame. ki ponazar:jajo povsem ideološka stališča (v kolikor se ti ne pokrivajo že tudi z nacionalnim). Seveda se da povsem podobno ugotoviti tudi v številnih delih avto~jev iz zahodnega sveta. ki obravnavajo nacionalno zgodovino ali pa na primer pokristjanjevanje, dobo osvajanj, odkritij itd.). Nekateri prelomni dogodki, ki dajejo zgodovinski celoti prepoznaven ton, so tako pri posameznih narodih v medsebojni primerjavi logično povsem nasprotno ovrednoteni. Skozi zgodovinsko naslojenost presevajo v sedanjost, vplivajo na zgodovinsko zavest, samozavest in identiteto, a hkrati spodbujajo k izključljivosti, nestrpnosti in nepomirljivosti. V odnosu do drugega naroda običajno ostaja pritajena (ali povsem jasno javno izražena) najmanj zadnja zgodovinska zamera. Utripanje naroda kot nacije je tako v pretežni meri determinirano z zgodovino znotraj nje same in v odnosu do drugih. To svojevrstno ujetništvo, ki smo mu priča v naši neposredni bližini na Balkanu v najbolj očitni obliki, značilno pa je za pretežni del sveta, onemogoča, da bi se kar obrnili - kot pogosto slišimo - v prihodnost in danes na novo začeli graditi vsakovrstne odnose iz zgodovinske točke nič. Zato pa se, da bi se izognili premisleku o zgodovini, praviloma toliko bolj zatekamo v gojenje nekakšnega zanosnega optimizma, ki poskuša vsakokratno sedanjost naroda (ali narodov) prikazati kot izredno priložnost za nemoten in premočrten razvoj. Kot da bi vedeli, kakšen je naš končni cilj in končni namen, smo spet prepričani, da ima vsak svojo nalogo, ki jo je treba uresničiti, če ne drugače tudi s silo. Uresničevanje "znanstveno" dokazane poti v prihodnost, ki se je enkrat že pokazalo v vseh razsežnostih tragičnega, se bo v sprevrženi obliki lahko ponovno izrazilo kot potreba po žrtvovanju ljudi. Tak pogled, ki širši razmislek o zgodovini močno omejuje, ali se mu celo povsem odreka in pripisuje zgodovinarjem zgolj vlogo ustrežljivih obrtnih veščakov, dejansko prezira zgodovinsko izkustvo v odnosu do prihodnosti in hkrati zanikuje pozitivni pomen tako zlorabljenega vendar upanja polnega pregovora, ki pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Pri odkrivanju preteklosti in razumevanju zgodovine tako zgodovinarju stojijo nasproti poleg profesionalnih ovir tudi povsem osebne ovire, od katerih sta morda dve najznačilnejši. Prva, ki je pravzaprav slučajna ovira, je - kot je že razvidno zgoraj okolje, iz katerega zgodovinar izvira, velikost druge, ki se s prvo močno povezuje, pa je 83 VASKO SIMONITI: KANDIDOV VR'P odvisna od zgodovinarjeve prebujene biti. Ne glede na to kakšno temo obravnava zgodovinar, je zanj (ali pa za kateregakoli človeka) namreč pomembno, kako razume in doume svoje lastno življenje. Velika razlika je v tem, ali se nekdo zaveda, daje njegovo življenje delček v nekem veliko širšem časovnem toku, ki zajema stoletja ali celo tisočletja, ali pa občuti svoje življenje kot zgolj nekaj v sebi zaokroženega in zaprtega. To zadnje občutje rojeva v nas nezmožnost, da bi vzpostavili distanco do preteklosti in zgodovine. Vrhu tega pa daje takšno razumevanje zgodovine večji pomen tistemu, kar je časovno bližje, kar specifično določa posameznika v prostorsko ožjem (npr. narodnem, političnem in drugem) smislu, kot pa tistemu, kar je časovno bolj oddaljeno. Zgodovinski pogled, ki praviloma sledi zgolj spremljanju vzrokov in posledic in iz katerega izhaja varljiv občutek o nenehnem vsestranskem razvoju od slabšega k boljšemu, je zato pretežno zamejen z logiko prostora, ki si logiko časa podreja. Za zgodovinski pogled, ki sledi logiki časa, logike prostora pa niti ne more zanemariti, pa so razsežnosti sedanjosti in preteklosti širše. Takemu pogledu ni "bližje" pomembnejše od "oddaljenejšega", ampak mu širok časovni lok omogoča prepoznati, kaj je v njem "globoko" in kaj "plitko". To pa odklanja razumevanje zgodovine le skozi optiko lastnega naroda ali skozi optiko ideološkega prepričanja ali občutka o verski in civilizacijski superiornosti nad drugimi. Zgodovinar bi se moral otresti takih predsodkov in iluzij, kar bi mu s širokimi povezavami preteklosti in sedanjosti omogočilo uzreti zgodovino tudi fenomenološko. O zgodovini, njenem položaju, sporočilnosti in smislu so seveda razmišljali in razmišljajo mnogi. Pri tem ne gre upati, da bi dobili končne odgovore, pa vendar si z nenehnim spraševanjem in samospraševanjem oblikujemo svoj lasten odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V 20. stoletju so med drugimi izoblikovali izzivalna in vedno znova aktualna razmišljanja in poglede na zgodovino Oswald Spengler (1880-1936), osem let mlajši in trideset let <lije živeči Arnold Toynbee ( 1889-1975), štirideset let mlajši od Toynbeeja in še danes živeči Immanuel Wallerstein ( 1930) in štirinajst let mlajši od Wallersteina in še danes živeči Massimo Cacciari (1944). Namenoma izbrani iz različnih okolij izvirajoči in različnim generacijam pripadajoči zgodovinarji in filozofi, katerih kreativnost je bila pretežno izražena v različnih obdobjih istega stoletja, se ukvarjajo v svojih delih s kompleksno obravnavo posameznih ali več civilizacij in kultur, z njihovimi zgodovinskimi oblikami in notranjimi zgradbami, z njihovo medsebojno primerjavo, z njihovim številom, obsegom in trajanjem, z danes prevladujočim svetovnim sistemom - kapitalizmom, ki se je širil v zadnjih petsto letih; razmišljajo o vzročnosti in slučajnosti v zgodovini, o vlogi posameznika in o vlogi množice, o obstoju ali ne obstoju logike v zgodovini, o pomenu materialnega in duhovnega v njej, ob vsem tem pa tudi o sedanjosti in prihodnosti. Avtorji so si med seboj v marsičem izključujoči, nekateri med seboj tudi neposredno polemični, a vendar je med precej stičnimi točkami med njimi mogoče prepoznati kot najbolj opazno skupno spoznanje tisto, ki ugotavlja in predvideva, da ima vsaka kultura in civilizacija, v okviru nje pa tudi določen družbeni sistem, svoj začetek in konec. Nadomesti jih neka druga kultura, neka druga civilizacija, neki drug družbeni sistem, vendar za njih ne vemo, kdaj bo do nje ali njega prišlo, niti kakšna oziroma kakšen bo. Marksistična misel, ki je - podprta z vulgarno prakso - jasno "videla" v prihodnost, je tako razumevanje zgodovine odklanjala, te (zlasti starejše) avtorje in njim podobne pa proglašala za "fataliste", "čudotvorce" in "proizvajalce poceni filozofij zgodovine", ki jih preveva občutek, da se razred, kateremu pripadajo in mu služijo, nahaja pred zlomom in kataklizmo, ki bo izbrisala stoletne institucije tega razreda. Toda dela teh avtorjev so preživela. V svojem bolj ali manj determinističnem pogledu na zgodovino nam sporočajo, daje treba živeti zaradi prihodnosti odgovorno sedanjost. 84 MELIKOV ZBORNIK Hans Baldung Grien (1484/85-1545), Tri človeška obdobja in smrt. Slika ponazarja človeško minevanje. Medtem ko delovanju človeka ne moremo jasno določiti zakonitosti, saj določenemu vzroku ne sledi nujno predvidljiva in zato logična posledica, pa je njegovo delovanje vendarle omejeno z zakonitostjo življenja samega: rojstvu pripada smrt, mladosti starost, življenju nasploh njegova podoba, ki je omejena s trajanjem. In tej presoji zgodovine s stališča življenja je sledil Oswald Spengler v svojem delu Propad Zahoda. Zgodovino sveta je videl kot skupek velikih med seboj oddvojenih organizmov, ki jih je imenoval "kulture". Zanj so kulture biološke kategorije, ki so, nanašajoč se na filozofa 85 VASKO SIMONITI: KANDIDOV VRT? Heraklita, "podvržene enakim pogojem bitja kot vse ostale tvorbe, to je strogemu zakonu, da nič ne ostaja in, da se vse spreminja". Spengler vidi v svetovni zgodovini nenehno oblikovanje, spreminjanje, nastajanje in izginevanje organskih oblik-kultur, ki - s tem, ko sledijo ena drugi, se med seboj dotikajo, se zasenčujejo in dušijo - gredo skozi različne stopnje otroštva, mladosti, zrelosti, staranja in usihanja. V prepoznavanju življenja - pri čemer se nam potrdi Goethejeva misel, da je predvsem in najprej v življenju glavno življenje samo in ne njegov rezultat - v posameznih kulturah Spengler ugotavlja njihov potek, njihove fiziognomske in morfološke črte ter s pomočjo analogije odkriva v različnih kulturah enake življenjske stopnje, podobnosti in skladnosti, s čimer pred nami razpre nenavaden svet "sodobnikov" in "sodobništva". Vsaka kultura, katere pojavne oblike so narodi, jeziki, države, znanost, pravo, bogovi, veliki ljudje, veliki dogodki, vojne ipd., ima tako svoj "jezik", svojo "dušo", ki je lastna samo njej. In "duša" kulture se izraža skozi mitologijo, religijo in umetnost, torej skozi značilnosti, s katerimi odkriva sebe in svoje bistvo. Temeljno, kar določa neko samostojno kulturo, je torej njena življenjska doba in njena duhovnost - ustvarjalnost. Medtem ko skozi logiko prostora, skozi vzrok in posledico, doživljamo mehanicistično-materialno kot napredek, pa skozi logiko časa ostajajo glavne duhovne vsebine v bistvu nespremenjene. Spengler primerjalno obravnava osem kultur in jih predstavi skozi raznovrstna duhovna področja. Med tri, ki predstavljajo jedro svetovne zgodovine, uvršča tudi zahodnoevropsko. Imenuje jo "faustovska kultura". Faustovski tip kulture teži k neskončnosti prek vseh mej človeške občutljivosti in želi doseči nesmrtnost z nenehnim osvajanjem. Takole pravi Faust, ta novoveški človek, v Goethejevi pesnitvi, ki predstavlja portret zahodne kulture in - po Spenglerju - njeno zbito, zgoščeno fiziognomijo zgodovine: "Ta svet sem noro predivja)/ in vsako slast sem za lase pograbil,/ kar me ni potešilo, sem pozabil,/ in pustil vnemar, kar mi je ušlo./ Hlepel sem, si prisvajal in nato/ poželel znova; in si le z močjo/ krojil življenje; sprva še viharno,/ mogočno, zdaj bolj modro in preudarno." Toda modrost in preudarnost nista nujno izvir spoznanja, ampak sta prej znamenji nemoči, starosti, umiranja, končne stopnje kulture, ki jo Spengler imenuje "civilizacija". Prehod iz kulture v civilizacijo, kot neizbežne usode neke kulture, nastane takrat, ko odločajo o vsem tri ali štiri mesta, ki so vsesala vse bistvo zgodovine, in se spremenijo na raven province vse dežele neke kulture. Svetovnemu mestu (ali mestom), ki je okamenela kultura, ni lastna domovina, ampak kozmopolitizem. Njemu ne pripada več narod, ampak masa. Nastajajo točke, v katerih se zbira vse življenje, nastaja novi prebivalec, novi nomad, parazit, človek "čistih" dejstev, nereligiozen, inteligenten, ki se pojavlja v brezoblični tekoči masi z globokim odporom do vsega, kar je zvezano s tradicijo. V svetovnemu mestu nastaja forma brez obraza, hlepenje po udobju zavezanih oči. V umetnosti ni več borbe proti konvenciji, ampak gre v njej samo še za grobo odslikavo te konvencije, ki nas opozarja na našo duhovno statičnost - okamenelost. V svetovnem mestu ljudje kamenijo v prisvajanju oprijemljivega. Ni več duha, je samo še mehanika. Mefisto pravi o mrtvem Faustu: "Ne sreče ne užitkov nikdar sit,/ željan le za spremembami hlastati,/ poslednji prazni in ničvredni hip/ je revež hotel zadržati./ Ta starec, ki je divje kljuboval,/ leži zdaj v pesku, čas ga je ugnal./ In ura je obstala - ". Arnold Toynbee je v svojih Razmišljanjih o zgodovini odklanjal spenglerjansko dogmo, kot je označil ciklični determinizem Oswalda Spenglerja. V svojem primerjalnem raziskovanju zgodovine kot celote - sam ga je označil za meta zgodovino - je prepoznal skupno štiriintrideset neodvisnih, satelitskih in abortivnih civilizacij. V analizi njihovih vzponov in padcev - njihovega (ne)razvoja prek različnih obdobij, pro- 86 MELIKOV ZBORNIK cesov njihove rasti in razkroja - je vzrok za rast posamezne civilizacije videl v ustvarjalnosti njene družbene elite, vzrok za zaton pa v usihanju te ustvarjalnosti in z njim duhovni demoralizaciji. Stališči Spenglerja in Toynbeeja sta si tako glede pomena ustvarjalnosti do določene mere podobni, razhajata pa se glede življenjske poti posameznih civilizacij. Medtem ko Spengler trdi, da prehod v novo kulturo lahko z našo aktivnostjo omilimo, ne moremo pa preprečiti njenega zatona, pa Toynbee meni, da zahodni civilizaciji ni nujno usojeno, da gre neizprosno naprej do svojega razkroja. Ker civilizacije "ne umrejo zato, ker jim je tako usojeno",je menil, da človek lahko zavestno vpliva na njihovo življenje. "Božanska iskra ustvarjalne moči je instinkt v nas samih in, če nam je dana milost, da iskro razvnamemo v plamenico, potem so 'zvezde v tirnicah' in nič ne more premagati naših prizadevanj ... ", pravi Toynbee; toda za potrditev misli o trajnosti določene civilizacije s trajno ustvarjalno močjo ni v svojem preučevanju civilizacij našel nobenega primera. Prav tako kot so na primer od 16. stoletja pa vse do pred nekaj leti ideje o univerzalni državi ali o univerzalnem družbenem redu povzročale osupljive množične halucinacije o njihovi nesmrtnosti, tako pomeni tudi današnja ideja o globalizaciji, ki jo kot višek modernega sistema - kapitalizma ponuja in uveljavlja okamenela zahodna kultura, prej kot zanesljiv obet indijansko poletje, ki maskira jesen in napoveduje zimo. Immanuel Wallerstein, ki se ne ukvarja z vprašanji civilizacije kot omenjena avtorja, ampak v svojih Utopistikah pravzaprav znotraj določene civilizacije in v okviru klasične periodizacijske sheme z določenim zgodovinskim sistemom ugotavlja, da se pot kapitalizma izteka in da prihaja kapitalizem v hudo krizo. Kapitalizem opazuje kot zgodovinsko strukturo, ki pa ima prav tako kot civilizacija svoje meje, svoj življenjski ritem od rojstva do smrti. Z začetkom svoje osvajalne poti v t.i. dolgem 16. stoletju je kapitalizem do danes postal še ne povsem prevladujoč, vendar pa vladajoči svetovni sistem, ki v svojo strukturo vključuje vse dele tega sveta. S tem se je začel srečevati s svojimi mejami, vendar se še ni izčrpal v svoji pojavnosti. Ideološko slavljenje globalizacije za Wallersteinov strukturni determinizem ni tako nič drugega kot labodji spev kapitalističnemu zgodovinskemu sistemu. Tisti, ki so prepričani, da so doslej živeli v najboljšem vseh možnih svetov, če skupaj z Wallersteinom ironiziramo znamenito Leibnizovo misel, morajo tudi vedeti, da sedanji sistem kot tak ne more preživeti. Za njim bo prišel nov sistem ali novi sistemi, ki bodo morda boljši ali slabši. Vsekakor bo to odvisno predvsem od naše moralne izbire, ta pa je in bo odvisna od individualne in skupinske svobodne volje. Kapitalizem deluje tako, da na koncu vse spremeni v tržno blago. Ko se duhovno izgublja v materialnem, pa postane vprašanje svobodne volje temeljno vprašanje. To bo "temno obdobje", meni Wallerstein, "ki bo trajalo tako dolgo, kolikor bo trajal prehod." Če prepoznava Spengler propad zahodne kulture v njeni okamenelosti, Toynbee zaton civilizacije v pojemanju ustvarjalnosti, Wallerstein izčrpanje določenega družbenega sistema v njegovi omejenosti, pa vidi Massimo Cacciari v svoji Geo-filozofiji Evrope zaton Evrope v njeni samozagledanosti. Evropo je doslej vedno opredeljevalo faustovsko večno iskanje - aeterna inquisitio, ki se je izražalo v nenehnih vojnah znotraj in zunaj njenega prostora. Dejansko je bila Evropa nasprotnica vsakršnega miru, danes pa, ko hrepeni po miru, njen zavarovani mir izraža samo idejo o miru, ki jo zaenkrat zmore uresničevati zgolj v okviru nje same. Se je njena inquisitio spremenila v priznavanje drugega in drugačnega, se je izgubila, ali se je na podlagi izkušnje prevedla samo v drug jezik? Zdi se, pravi Cacciari, da se Evropa še nikoli ni želela toliko kot danes spominjati same sebe, še nikoli doslej ni toliko govorila o ohranjanju, vzdrževanju in zaščiti. Zbira 87 VASKO SIMONITI: KANDIDOV VRT? spomine iz vseh časov in krajev, pri čemer dobivajo ti spomini žalosten muzejski izgled, njihova vseprisotnost pa pomeni dejansko odsotnost in izgubo njenega temeljnega vodila - večnega iskanja. Z demokratizacijo njenih vrednot in demitizacijo njene volje po prevladi se sicer še potrjuje državljanska svoboda, ki pa se počasi izgublja ob hkratnem brisanju mej med narodi in brisanju razlik med prostorom in časom. Prestrašena od lastne mitologije in religije vendarle ni zmogla ustrezno nadomestiti svojega večnega iskanja. "Ujela" se je v "svobode" posameznikov, v potrošništvo brez državljanstva. Država ali skupina držav, ki stremita h globalizaciji, poskušata uveljaviti nekatere skupne vrednote, ki pa so - kot se kaže tudi znotraj njih samih - uporabne le, dokler obstaja relativna blaginja. Razvita država se namreč bolj kot na državljana obrača na potrošnika. Potrošnik postaja tako podkupljeni posameznik, ki mu ni nič mar razen materialne blaginje v okviru oblastnega pokroviteljstva. Individualno avtonomnost zamenjujejo "kodirani" posamezniki, družba pa se spreminja v množico posameznikov. Zgodilo se je v dobršni meri tisto, o čemer je že v prvi polovici 19. stoletja pisal de Tocqueville: "Državljani postopno postajajo bolj in bolj enaki in vse bolj podobni med seboj ... Povečuje se nagnjenje k temu, da bi verjeli množici, svetu pa vse bolj vlada obče mnenje". Oblast v taki stvarnosti postaja neizmerno pokroviteljska, "ki si sama zadaja nalogo, da jim bo (ljudem, op. V. S.) zagotavljala uživanje njihovih dobrin in bedela nad njihovo usodo. Je absolutna, podrobna, sistematična, sprevidevna in blaga", toda hkrati si prizadeva, da bi človeka "nepreklicno zadržala v otroški dobi". Obvladovanje posameznika na ravni infantilne neprebujene zavesti pa lahko sicer omogoča enakost ne pa svobode. Takšno birokratsko organiziranje spodbuja preobrazbo v miselnosti ljudi, ki jo določa odpravljanje tako osebne kot javne kritičnosti, spodbuja pa tudi nereflektirano poslušnost in z njo povezano zaupanje v korporativne avtoritete (Debeljak). Posameznik začne delovati kot množica. Njegovo druženje z nekaterimi je dejansko druženje z množico in kdor izrazi in zagovarja drugačno mišljenje, postane tujec, odrinjen na rob. V samoti je sicer svobodnejši, vendar pa ni enak. Biti državljan (kot subjekt) v novodobni upravni paternalistični državi ponovno dobiva pomen obsojenosti brez izgleda na pomilostitev, vse dokler se ne sprijazni s tekom potrošniškega ugodja kot namena in cilja množice (posameznika), ki posveča vso svojo pozornost sedanjosti in ne prihodnosti. Sprijaznjenje oziroma konformizem pa ukinja svobodo in ohranja zgolj enakost, vendar tudi slednjo le toliko časa, dokler uspeva zadovoljevanje vnaprej določenih in prirejenih potreb potrošnikov. Enotno mišljenje dobiva izraz enega mišljenja. Eno mišljenje pa ne samo da nima nobenega smisla, ampak - v sebi pravzaprav protislovno - odklanja soobstoj drugega in drugačnega mišljenja. Globalno zamišljeno potrošništvo tako odpravlja, sicer po drugi poti kot je bila odpravljena v vseh dosedanjih totalitarizmih, civilno družbo in politično življenje. Toda še preden bi bilo možno doseči sivino te neobetavne bodočnosti, katere poteze so vidne in oprijemljive predvsem v razvitem in močnem svetu relativne blaginje, bodo družbene elite tega sveta in družbene elite nerazvitega sveta poskušale ohraniti (oziroma ohranjajo) moč in privilegije na način, ki ga poznamo iz zgodovine - z vojno. Zanjo je še vedno uporaben civiliziran potrošnik, zanjo so se še vedno uporabne pripadnosti različnim kulturam in narodom, zanjo so še vedno uporabne različne stopnje razvitosti in politični sistemi. Če zatona oziroma izčrpanja določene civilizacije ali družbenega reda ne moremo preprečiti in ga vojne (in z njimi revolucije) ne preprečujejo, bi morali prehod, kot pravijo omenjeni premišljevalci zgodovine, pomagati omiliti s tem, da prepoznamo svoj lasten položaj. In če se individualnost še marsikje ne more izraziti, jo je treba v svetu, kjer je dobilo zamah brezčutno potrošništvo, rešiti (Matteucci). Iz nje namreč izhaja tista 88 MELIKOV ZBORNIK mišljenjska raznolikost, ki dejansko šele omogoča civilno in politično družbo. To pa lahko oblikujejo le svobodni državljani. V zadnjih dobrih dvesto letih sta bili prav besedi svoboda in državljan verjetno najbolj zlorabljeni ob uveljavljanju različnih revolucionarnih stremljenj, saj so prav vsa - sledeč njihovim teleološkim izhodiščem - zanikovala, teptala ali/in zlorabljala individualnost, ki jo odlikuje avtonomno in ustvarjalno mišljenje. Medtem ko je francoska revolucija, ki je potekala v imenu svobode in državljana, v razumevanje revolucije uvedla novo razsežnost - vero v Revolucijo (z zgodovinsko nalogo, da pomete z vsem pred njo), pa je bilo pred tem mnogo vojn zakrinkanih z idejami vere, ki, če že morebiti same niso imele revolucionarnih namenov, niso bile nič bolj prizanesljive kot tiste z revolucionarnim značajem. Na zgodovini tisočerih vojn, spopadov in morij, kakorkoli že nastalih in s tem tudi različnih obsegov, vsebin ter razlag, temeljijo vsakokratna trenutna razmerja v ožjih in širših okoljih ali celo na celem svetu. V novoveški zgodovini so skušale najpomembnejše sile preprečiti splošen spopad (ne pa manjših vojn in drugih oblik vojskovanja) in zagotoviti trajnejša obdobja stabilnosti z mednarodnimi mirovnimi in drugimi sporazumi npr. v letih 1648, 1815, 1918, 1945, oziroma s sporazumi, ki so tem letom sledili. Toda že te letnice, ki oznanjajo konec velikih vojn, kažejo, da trajen mir ni bil dosežen. Niti enega zagotovila nimamo v zgodovini, da ne more biti več vojne. Prav nasprotno. V njej mnogokrat najdemo razloge za novo. Po več tisoč letih razmišljanja o zgodovini in dobrih stopetdesetih letih zgodovinske znanosti sicer več vemo, znamo in razumemo, nič več pa nismo doumeli. Pot posameznega človeškega življenja tako kot pot posamezne epohe nenehno, posredno in neposredno, prepletajo vojne, ki potrjujejo pred okoli dva tisoč petsto leti izrečeno Heraklitovo misel, da je vojna, "prepir", ne le gospodar in kralj ampak tudi "oče" vseh stvari. In "bogu je vse lepo in dobro in pravično", saj, ko ljudje na svetu izbirajo, "jemljejo eno za krivo, drugo za dobro"; oziroma, če si sposodimo misel pri Leibnizu, bog prihodnost sicer pozna, vendar je ne povzroča. Sedanjost in prihodnost nista odvisni od volje boga, ampak od volje človeka, ki se najbolj prepoznavno izraža prav z vojno in v vojni. Ilustrirajmo naravo vojne z izmišljenim primerom iz knjige Kandid, ki jo je napisal Voltaire ob koncu petdesetih let osemnajstega stoletja, ko je divjala po Evropi in kontinentih "prva svetovna" vojna sicer bolj znana kot sedemletna vojna (1756-1763). Voltaire je delo napisal kot odgovor prav na razmišljanja filozofa Leibniza o harmoniji sveta in o bogu, ki naj bi, po Leibnizu, "med neskončnim številom možnih svetov ... izbral prav ta svet, ki v popolnosti presega vse druge ... ". Takole piše Voltaire: "Ničesar ni tako lepega, tako okretnega, tako sijajnega, tako dobro urejenega kakor te dve armadi: trombe, piščali, oboe, bobni, topovi so se zlivali v tako harmonijo, kakršne ni bilo nikdar niti v peklu. Najprej so položili topovi približno šest tisoč mož na vsaki strani; nato so posnele muskete z najboljšega vseh svetov okoli devet do deset tisoč nepridipravov, ki so mu kužili površje; bajonet je bil zadostujoči povod za smrt nekaj tisoč mož. To je dalo vsega skupaj nekako trideset tisoč duš. Kandid, ki je trepetal kakor pravi filozof, se je med tem junaškim klanjem skrival, kar bolj se je mogel. Naposled, ko sta ukazala kralja vsak v svojem taborišču zapeti Te Deum, je sklenil, da pojde drugam premišljevat o učinkih in vzrokih. Prelezel je kupe mrtvecev in umirajočih in dospel najprej v bližnjo vas; bila je upepeljena: abarska vas, ki so jo Bulgari zažgali po določilih mednarodnega prava. Tu so gledali starci, vsi v ranah, kako so umirale njihove pobite žene, ki so si pritiskale otroke na krvaveča prsa; tam so izdihavala dekleta z razparanimi trebuhi, ko so potešila nekaterim junakom naravne potrebe; drugi, napol ožgani so vpili, naj jim vendar zadajo smrt; po tleh so ležali poleg 89 VASKO SIMONITI: KANDIDOV VRT? odsekanih rok in nog razbrizgani možgani. Kandid je nagloma zbežal v drugo vas: ta je bila bulgarska, in v nji so enako gospodarili abarski junaki." V svojem delu je Voltaire namenoma posnemal različne vsebine takratne modne literature in ustvaril temno večplastno in večpomensko parodijo. V kontekstu časa, v katerem je nastala, in seveda še vedno v današnjem kontekstu s spominom tudi na strahote v nam ne zelo oddaljenih časih in krajih učinkuje groteskno in resnično. Lahkotnost, s katero se odloča o smrti drugih in grozljivost, s katero se neposredno ubija, sta resničnost, ki velja večinoma za vse vojne. V njih gre namreč praviloma za posest, za stvari in ne za katerokoli že religijo; različica Heraklitovega izreka se lahko glasi: "Stvar je oče vseh vojn" (Demand). Z željami po oblasti, vladanju, nadzorovanju, poniževanju, ubijanju, z željami, da bi z materialnim napolnili svojo čutnost v vsakokratnem tu in zdaj, so se oblike nasilne smrti tudi močno posodabljale in dobile razsežnosti, ki jih razumsko težko dojamemo. Svet je dobesedno posejan z grobovi žrtev in zgodovina je v največji meri zgodovina žrtev. Če srečni ljudje nimajo zgodovine (Michelet), pa na zgodovino, ki je tako dosledno prežeta z nasiljem, vojnimi in političnimi katastrofami, vsekakor ne moremo biti pretirano ponosni. Potem, ko je človek rekel bogu "ne" in so se mu odprle oči in je spoznal dobro in zlo (Gen 2, 8-9, 15; 3, 3-5, 7), si je vzel pravico in poslej v imenu dobrega delil zlo. Vrt, iz katerega je moral oditi, ker je spregledal, hoče poslej ponovno ustvariti sam, vendar vanj naj bi vstopil tako, da bi zaprl oči, bodisi zaradi moči nasilja bodisi zaradi nemoči pred nasiljem. Ne eno ne drugo pa ne ustvarja vrta. In ne odpravlja nasilja. Ob spoznanju, da svet obvladuje nasilje, se je Kandid odločil, da se umakne v zasebnost vsakdanjega in praktičnega dela v svojem vrtu. Toda njegov znamenit stavek "vrt nas čaka" opozarja, da še vedno obstaja zunanji svet, ki zasebni vrt zgolj dopušča in vanj lahko tudi vsak hip vstopi. Prej kot na pot, po kateri naj bi se izboljšala družba, prej kot na pozabo preteklosti, kaže Kandidov vrt na resignacijo, na prezrtje sedanjosti, na zatiskanje oči pred svetom, ki nas obkroža. 1 V svetu, ki nas obkroža, pa delujejo mnogi, ki so prepričani, da so "čisti" in "bleščeče beli", ko za "skupno in splošno dobro" odstranjujejo druge in drugačne. Petdeset let pred objavo Kandida, v času, ko so bile objavljene popularne Leibnizove Teodiceje (171 O), se je na primer iztekalo življenje Janezu Juriju Hočevarju (1656-1714), doktorju obojega prava, skladatelju in astronomu ter prizadevnemu članu ljubljanskih operozov z akademskim imenom Candidus. Očitno prepričan, da bo deželni oziroma državni vrt bolj skladen in uglašen, če bo očiščen ljudi, ki so obtoženi za dejanja, ki jih dejansko ne morejo storiti, je bil ta slovenski Kandid kot cesarski krvni sodnik na Kranjskem eden najkrutejših preganjalcev čarovnic in čarovnikov. Morda je ob tem pomembno vedeti, da je dobo preplavljalo svojevrstno praznoverje, vendar je v kontekstu povedanega pomembnejši odnos oblasti do prizadetega posameznika in vpliv, ki ga je oblast imela, oziroma dobila nad drugimi. Oblast je namreč vedno potrebovala in tudi prevzela ali ustvarila nek stereotip zla, ki ga je znova in znova aktualizirala v različnih oblikah in obsegu, zato da je tudi sama izvajala Na tem mestu velja opozoriti na vodilo benediktinskih menihov, ki zavezuje k molitvi in delu (ora et labora) ter ohranitvi prostora njihovega delovanja (stabilitas loci). Če Kandidov vrt v prenesenem pomenu danes lahko razumemo kot umik v zasebnost zamejenega prostora, ker smo nemočni v odnosu do zunanjega sveta, pa benekdiktinski "vrt" v enako prenesenem smislu nagovarja prav obratno - k vztrajanju na našem življenjskem prostoru z odgovornim delom in z molitvijo, ki jo danes lahko razumemo kot poziv k intimnemu nenehnemu razmisleku o svetu in o globoki povezanosti z njim. Pred leti izrečena besedna zveza "ora et labora", ki jo je izrekel kulturni minister na primernem mestu v stiškem smostanu, pa v velikem delu širše javnosti še ni mogla biti razumljena v (sodobnem) smislu kot klic k solidarnosti in klic k etični zavezi po odgovornosti. 90 MELIKOV ZBORNIK nasilje ne samo navzven v obliki vojne, ampak tudi navznoter v obliki terorja, v prostoru, na katerem je obljubljala zgraditi idilični vrt za vse. Prav dvajseto stoletje je bilo pri gradnji teh vrtov "pravične" družbe doslej najekstremnejše. Še nikoli v zgodovini se za izvorno različnimi revolucionarnimi ideološkimi premisleki ni zbralo toliko racionalne energije, ki se je sprostila z namenom, da uniči in izbriše obstoječe ter uresniči privide oblastnih elit. "V si ljudje že od nekdaj hrepenijo po idili, po vrtu, v katerem prepevajo slavčki, po kraljestvu soglasja, kjer svet ne nastopa tuje proti človeku in človek ni tujec drugim ljudem, ampak so, narobe, svet in ljudje narejeni iz iste snovi, ogenj pa, ki sije na nebu, je del istega plamena, ki polje v človeških dušah", opisuje Kundera enega izmed kolektivnih vrtov, "vsakdo je le nota v čudoviti Bachovi fugi, kdor pa se temu upira, je le črn madež, odvečen in brez pomena; velja ga zavreči ali pa streti z nohtom kakor uš. Jacopo Robusti Tintoretto ( 1514-1594 ), Kajn ubije Abla. Slika ponazarja večen medčloveški boj. Takoj v začetku so nekateri posamezniki ugotovili, da niso ustvarjeni za idilo, in so hoteli zapustiti deželo. Ker pa temelji idila prav na tem, da je prostor za vsakogar in za vse, so se v izseljenstvo namenjeni izkazali za zanikovalce idile, zato so se namesto za mejo znašli za rešetkami. Kmalu so jim sledili novi in novi tisoči in desettisoči, ... ". Tako kot ne more Kandidov vrt zanikati nasilja okolja, tako tudi vrt z vsiljeno ureditvijo za vse potrjuje Kandidov vrt umika. In tako kot obstoj Kandidovega vrta ni odvisen od njegovega lastnika, tako se tudi duh ne more podrediti istoglasnosti v vrtu za vse. Če parafraziramo misli Kunderinega junaka Mireka iz njegove Knjige smeha in pozabe, se začne človekov boj proti oblasti kot boj spomina proti pozabi. Najprej je kolektivni vrt naletel na odpor izobčenih neprivilegirancev in neprilagodljivcev, nato ga je začelo odklanjati tudi vse več tistih, ki so ga sprva ustvarjali. Začeli so se spominjati, da bi zavrnili Kandidov vrt ujetega duha in kolektivni vrt zanikanega duha. 91 VASKO SIMONITI: KANDIDOV VRP Človek je utemeljen s svojo preteklostjo in preteklostjo drugih. V daljšem časovnem loku, ki meri človeško (telesno) minevanje, je živ človek utemeljen s smrtjo svojih prednikov - telesna bit je utemeljena s telesno ne-bitjo. V tem smislu je utemeljeno sleherno življenje. Človeška bit pa to lahko dojame in si razloži le zaradi tega, ker se biti lahko zaveda, ker ima zavest o biti. Bit je Nič brez zavesti o biti. Bit sedanjega in preteklega je tako "oprijemljiva" v bivajoči biti, ki ima zavest o samem sebi in o drugih. Mrtvi oče je bit zaradi sinove zavesti o biti, kar pomeni, če si sposodimo Ciceronove besede, da "so mrtvi živi in odsotni prisotni" (Mortui sunt vivi, absentes sunt adsunt. Cicero, De amicitia, 7, 23). Zavest o samem sebi tako temelji na snovni zapuščini človeka, ki je na različnih ravneh materializirano duhovno izročilo, na nesnovni duhovni zapuščini in na osebnem spominu. In osebni spomin, kot kolaž poosebljenih dejstev in domišljije, je za človeka mnogo več kot zgodovina in tudi mnogo širši pojem kot zgodovina. Spomin je namreč napolnjen ne samo z dokazljivo in dostopno zgodovino ampak tudi z vsem nezavednim ("nevidnim") in nakopičenim v človekovi duhovnosti iz njegove preteklosti in preteklosti drugih. Naš odnos do zgodovine in preteklosti in do sedanjosti ter naše ravnanje v njej sta tako v precejšnji meri odvisna od našega (zgodovinskega) spomina. S tem pa, če se vrnemo na začetek tega razmišljanja, preučevanje preteklosti ter presoja zgodovine in sedanjosti nista več zgolj vprašanji o obrtni spretnosti in metodoloških pravilih, ampak tudi vprašanje o etični odgovornosti tistega, ki se s tem ukvarja. Zgodovina je kot humanistična znanost obrnjena k človeku; v središču njenega raziskovanja je človek, katerega dejanja so neponovljiva in s tem nepopravljiva. To daje človekovim dejanjem na eni strani absolutno težo resnosti in odgovornosti, na drugi strani pa etika človeku prepoveduje pozabiti (Kierkegard) in zamolčevati vse tisto, kar ga določa. Zgodovinar bi tako moral slediti v svojem delu človeku in njegovemu ravnanju v primežu najrazličnejših družbenih silnic in vrtincev zgodovine, torej slediti človeku v okoliščinah in ne obratno (slediti okoliščinam pred človekom), s čimer se lahko v vsakem času opraviči vsakršno početje. Okoliščine vedno oblikuje človek. Okoliščine v katerih se človek znajde, torej tiste, ki jih ni sam sooblikoval, pa sprožajo temeljno etično vprašanje o ravnanju človeka do sočloveka. S sklicevanjem na okoliščine pogosto opravičujemo tudi lastno moralno krhkost, ki se potem odraža tudi v našem odnosu do zgodovine. Zgodovinarjevo delo pa ni, da bi člo­ veka opravičeval ali obtoževal, ampak, da bi ga spoznal. Pri tem je zgodovinar še vedno zavezan cilju, ki ga je zapisal Leopold Ranke že v dvajsetih letih 19. stoletja, da "želi zgolj povedati, kako je pravzaprav bilo" (er will bloss sagen, wie es eigentlich gewesen). Toda tako kot je to vedel že Ranke, vemo tudi mi, da tega sicer nikoli opuščenega cilja dejansko ne moremo doseči. Zgodovinarji namreč vedno delamo zgolj imitacijo zgodovine. Objektivnosti v zgodovini namreč ni v objektivnosti dejstev, ampak je objektivnost mogoče razbrati iz odnosa dejstev med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo (Carr). Zato pa je treba zgodovino misliti. Na eni strani nam pri tem pomaga umetnost kot tista najsubtilnejša zapisovalka zgodovine, ki zmore izraziti resnico bolj resnično kot dejstva, ki jih zbere zgodovinar; seveda ne v primerjavi z dejstvi samimi, ampak kot odsev duha. Na drugi strani pa za interpretacijo zgodovine, ki se ji nikoli ne moremo izogniti, potrebujemo vrednostno merilo za določanje pomena nekega dejstva. Presoja dejstva je torej odvisna od vrednostnega merila, ki ga ima zgodovinar sam. In če je zgodovina kot humanistična znanost obrnjena k človeku, mora delo zgodovinarja pri iskanju resnice, če ponovimo za zgodovinarjem Gordonom Wrightom, "čisto zavestno prežemati predanost globoko zasidranim humanističnim vrednotam". Ne zadostuje trditev, da se mora zgodovinar v svojih raziskovalnih pri- 92 MELIKOV ZBORNIK zadevanjih poskušati postaviti na raven in v čas, ki ga obravnava, da bi v njem ločil dobro od zla, nasilje od nenasilja. Sam pri sebi in v sebi mora oblikovati vrednostno merilo oziroma vrednoto, ki presega moralne norme samo določenega družbenega vsakdana, ki se napaja iz religije in mitologije (ideologije in politike). "Univerzalna" stvarna vrednota (Heller) seveda ne odklanja oziroma zanika religije in mitologije, ampak pogled na njiju ni aprioren, niti samoumeven, temveč premišljen in poglobljen. V tej zvezi pojava zločina in nasilja, ki do vrha napolnjujeta človeško zgodovino, zgodovinar ne more relativitzirati z ugotavljanjem vzročnosti in posledičnosti ter okoliščinami, ampak mora kot humanist zavezan človeku zločin prepoznati kot nedopustno človeško dejanje. Zgodovinar mora torej v svoja razglabljanja, razlage preteklosti in razmišljanja o njej vsaditi etični imperativ. V soočanju z vprašanjem dobrega in zla mora poskušati ob vseh zgodovinskih dejstvih in družbenih ter duhovnih razsežnostih potegniti občutljivo, mnogokrat težko določljivo mejo med dobrim in zlom, med zgodovinsko nujo in zločinom. Seveda na vprašanja o razsežnostih in naravi zla ni vselej mogoče odgovoriti enoznačno, a vprašanja smo si dolžni nenehno postavljati in s tem opozarjati na zlo, na zločin, na nehumanost človeškega ravnanja in usodne zmote človekovega hotenja. Zgolj opazovanje preteklosti in ugotavljanje golih zgodovinskih dejstev nas namreč odvračata od bistva zgodovine. Vse to navdaja s spoznanjem, da moramo zgodovino obravnavati s stališča humanosti in etičnosti. CITIRANA IN UPORABLJENA LITERATURA: Akademske čebele ljubljanskih operozov... Apes academicae operosorum Labacensium ... (SAZU), Ljubljana 1988 Altermatt Urs, Etnonacionalizam u Evropi: svjetionik Sarajevo. (Jež), Sarajevo 1997 Berdjajev Nikolaj, Duh in resničnost. (Cankarjeva založba), Ljubljanaa 2000 Cacciari Massimo, Geo-filozofija Europe. (Ceres), Zagreb 1996 Carr E.H., What is History. (Mcmillan), London 1961 Dawson Cristophor, The Dynamics of World History. (Sheed and Ward), London 1957 Debeljak Aleš, Na ruševinah modernosti. (Znanstveno in publicistično središče), Ljubljana 1999 Demand Alexander, Romische Entscheidungsschlachten. (zbornik: Westillyricum und Nordostitalien in der spat Romischenzeit. Zahodni Ilirik in severovzhodna Italija v pozno rimski dobi. Rajko Bratož /ur./hrsg./). (Narodni muzej), Ljubljana 1996 Glover Jonathan, Humanity: A Moral History of the Twentieth Century. (Jonathan Cape), London 1999 Goethe Johann Wolfgang, Faust. (Obzorja), Maribor 1999 Gross Mirjana, Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi. (SNL), Zagreb (2) 1980 Halliday Fred, Revolution and World Politics. (Mcmillan), New York 2000 Heler Agnes, Teorija istorije. (Rad), Beograd 1984 Himmelfarb Gertrude, Kakor vam drago. Razgledi, časopis za umetnost, družbo m humanistiko, 23 (982), 4. decembra 1992 Hribar Spomenka, Krivda in greh. (ZAT), Maribor 1990 Huntington P. Samuel, Sukob civilizacija i preustroj svjetskog poretka. (Izvori), Zagreb 1997 Kierkegard S0ren, Pojem tesnobe. (Slovenska matica), Ljubljana 1998 Kundera Milan, Knjiga smeha in pozabe. Ljubljana 1987 Leibniz Gottfried Wilhelm, Die Theodizee von der Glite Gotes, der Freiheit des 93 VASKO SIMONITI KANDIDOV VRP Menschen und dem Ursprung des Ubels. Bd. 2. Hrsg und i.ibers. Von H. Herring. (Suhrkamp), Frankfurt am Main 1996 Leibniz G.W., O božji vnaprejšnji vednosti in človeški svobodni volji. Razpol 4. Publikacija Freudovskega polja, s.a. Matteucci Nicola, Novoveška država. (Fakulteta za družbene vede), Ljubljana 1999 Michelet J ules, Geschichte der Franzosischen Revolution. I. (Bearb. und hrsg. Von F. M. Kircheisen), Hamburg 1929 Nietzsche Friedrich, Volja do moči. (Slovenska matica), Ljubljana 1991 Oman Charles, On the Writing of History. London 1939 Spengler Oswald, Der Untergang des Abendlandes. Umrisse einer Morphologie der W eltgeschichte. Mi.inchen 1919-1923 Tocqueville Alexis de, Demokracija v Ameriki. I, II. (Krtina), Ljubljana 1996 Toynbee Arnold, A Study of History. (Oxford University Press- Thames and Hudson), London 1972 Volasko Tratnik Marjeta - Košir Matevž, Čarovnice. Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. (Znanstveno in publicistično središče), Ljubljana 1995 Voltaire, Kandid ali optimizem. (Tiskovna zadruga v Ljubljani), Ljubljana 1931 Vorlander Karl, Zgodovina filozofije. I, II. (Slovenska matica), Ljubljana 1968, 1970 Wallerstein Immanuel, Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja. Dediščina sociologije: obljuba družbenih ved. (*cf.), Ljubljana 1999 ZUSAMMENFASSUNG Der Garten des Candide? Der Autor denkt in seiner thematisch umfassend konzipierten Abhandlung i.iber Krieg und jede Art von Gewalt nach. Diese begleiten unaufhorlich jedes Individuum, jede Nation oder Zivilisation auf ihrem zwar immer neuen, jedoch stets wiederkehrenden Weg von der Geburt bis zum Tod. Der Mensch fli.ichtet wegen der existierenden Gewalt - oder um ihr zu entkommen - in die Geschichte bzw. in seiner jeweiligen Gegenwart in die privaten Garten des gefangenen Geistes, oder er versuchte mit Gewalt die kollektiven Garten des verhinderten Geistes zu errichten. Der Autor macht sich in diesem Zusammenhang Gedanken i.iber die Freiheit der individuellen autonomen Personlichkeit, i.iber die "Ge(Be-)fangenheit" von Einzelpersonen, i.iber das personliche Gedachtnis, i.iber die Lage und die Rolle des Historikers, i.iber die Behandlung der Geschichte vom Standpunkt der Nation und i.iber die Betrachtung der Geschichte aus breiter Perspektive, die die Geschichtsschreiber und Philosophen Oswald Spengler, Arnold Toynbee, Immanuel Wallerstein und Massimo Cacciar aufgestellt hatten. Der Autor schliel3t seine Abhandlung mit dem Gedanken, dal3 die Geschichte als humanistische, zum Menschen hin orientierte Wissenschaft dem Historiker eine schwierige Aufgabe auferlegt: Unter Beri.icksichtigung aller historischen Tatsachen und gesellschaftlichen sowie geistigen Dimensionen solite er beim Urteil i.iber Gut und Bose eine vorsichtige, vielfach sehr schwierig zu bestimmende Grenze ziehen oder zwischen historischer Notwendigkeit und Verbrechen unterscheiden. Nati.irlich kann er die Fragen der Dimension und der Natur des Basen nicht immer eindeutig beantworten, die Fragen mul3 er sich jedoch immer stellen und damit auf das Bose, das Verbrechen, auf die Inhumanitat des menschlichen Handelns und auf die schicksalhaften lrrti.imer des menschlichen Wollens hinweisen. 94 MELIKOV ZBORNIK JANEZ JUHANT POJMOVANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV Sodobne dileme zgodovinske resnice iz perspektive novega veka Problem zgodovine oziroma pomen vloge historičnosti v življenju človeka in družbe je postal v 19. stoletju deležen izjemne pozornosti, ko so ne le zgodovinarji ampak tudi drugi humanistični strokovnjaki skušali celotnemu področju humanistike dati ustrezno mesto in težo spričo novih zahtev znanosti. 1 Tako Ernest Troeltsch opozarja, da je razmah znanstveno-empirističnega mišljenja v 18. st. povzročil povečano zanimanje za faktografsko znanje in sprožil razprave o mestu in metodi zgodovinske znanosti v celotni plejadi znanosti. Vlogo, mesto zgodovine ter problem njene metode so si postavljali zgodovinarji pa tudi filozofi in pravniki še posebej po revoluciji leta 1848. 2 Nemški idealizem - najboljši zgled za to je Hegel - je dal izjemen pečat temu novemu duhu zgodovine. Heglova Predavanja o zgodovini filozofije 3 in sploh njegov filozofski sistem napovedujejo novo postavitev filozofije kot take, ki "zdaj nima več samo zgodovine, pač pa postane zgodovinska", se pravi, postane nova zgodovinska zavest, kot pravi K. Lowith. Gre za tako imenovani "lastni princip", ki je "v zgodovini opredeljenost duha neki poseben duh ljudstva. V tej opredeljenosti izraža duh kot nekaj konkretnega vse strani svoje zavesti in hotenja, vse svoje dejanskosti; ta opredeljenost je skupni pečat njegove religije, njegove politične, njegove nravnosti, njegovega pravnega sistema, njegove nravi, tudi njegove znanosti, umetnosti in tehnične spretnosti." 4 Za študij zgodovine je po Heglu zato treba razumeti in opredeliti principe, po katerih pristopamo zgodovini. Ti vsebujejo tako občost (duha) kot njegove empirične posamičnosti, kot dalje pravi Hegel.S Oblikovanje 'narodnih' in 'socialnih' duhov" ter njihovo medsebojno tekmovanje, revolucije, so sprožile živahne razprave o razsežnosti zgodovine o njeni objektivni veljavnosti in načelih, po katerih se ta veljavnost sme in more meriti oziroma presojati. Kot pravi K. Popper, pa je ravno načelo politične moči kot vodilno načelo zgodovine problematično, saj obravnava zgodovino le kot prostor političnega uveljavljanja posameznikov in njihove nadmoči nad drugimi. 6 Razpravljanje o zgodovini kot pomembnem dejavniku človekovega samorazumevanja, s tem pa vloge človeka kot posameznika, naroda in človeštva v njej se je razširilo ne le na področju preučevanja zgodovine Cerkve in krščanstva (judovstva) kot pomembnih dejavnikov tega procesa, pač pa je poseglo v preučevanje samega problema zgodo- 2 3 4 5 6 Prim. Trocltsch. E .. Obcr das Wicdcrerwachscn dcr Geschichtsphilosophie, v: Der Historismus und seine Probleme. Aalen (Scientia) I 961, 3 I sl.. G. Scholz, Historismus. Historizismus, v: Historisches Wortcrbuch der Philospohie, Zv. 3. Basel/Stuttgart (Schwabe). I 974. I 142-6: prim. tudi B. Steinhauf, Die Wahrheit der Geschichte. Frankfurt (Lang) I 999, 46-76. Prim. Troeltsch, E .. n.d .. 2 I sl. Izdal K. L. Michelet v treh knjigah leta I 833-1836. Hegel. G. F. W., Filozofija zgodovine. Ljubljana (CZ) I 967. 76. Prim. Hegel, n.d., 76. Prim. Popper, K. Alles Leben ist Problemlosen. MUnchen (Piper) I 994, I 90. 95 JANEZ JUHANT: POJMOV ANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV vine kot take. Gre za določitev in utemeljitev odnosa med "historičnimi" dejstvi in idejo zgodovine.7 Vprašanje se je koncem 19. st. zgostilo v pojem historicizma, ki opredeljuje sicer zelo raznolike pojave na nivoju zgodovinskega preučevanja, kar označujemo kot "refleks, kot odgovor na stanje, v katerem se očitno postavlja vprašanje smisla in problem orientacije". 8 Zgodovinska znanost pa je prek te nove paradigme poskušala opredeliti okvire svojega delovanja v razpetosti med duhovnimi izvori 9 , predvsem pa v napetosti med posameznim in splošnim oziroma med individualnim in kolektivnim, kot pravi Troeltsch.10 Vprašanje opredelitve te napetosti in s tem postavitev nove historične paradigme je znova posebno aktualno v postkomunističnih deželah, ki so preživljale komunistično uzurpacijo človekove zavesti. Razrešitev problema nasilnega prevzema zgodovinske zavesti predstavlja danes eno ključnih vprašanj za razrešitev problema tranzicije in za vzpostavitev 'normalnih razmer' v življenju teh družb. Poudarjanje pomena zgodovine v postkomunističnih državah, stalno ponavljanje, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem in izjemna pozornost kakršnimkoli poskusom 're-interpretacije' zgodovine, samo potrjujejo problematičnost in zahtevnost tega vprašanja. V Sloveniji se poleg problema zgodovine ob tranziciji postavlja še razsežnost zgodovine spričo ustanovitve svoje lastne države. Ker je bila namreč po K. Popperju zgodovina pretežno le zgodovina moči oziroma zgodovina vladajočih, je treba tudi slovensko zgodovino presojati po teh vidikih, da bi preverili utemeljenost interpretacij izsekov ali večjih celot slovenske nacionalne zgodovine in jih postavili v kontekst znanstveno-filozofsko utemeljenih paradigem. Dileme historične metode in vprašanje hermenevtike Ustaljeno pojmovanje zgodovine predpostavlja, da vsebuje pojem 'zgodovine' notranjo logiko, ki povezuje posamezne historične dogodke v zgodovinsko celoto. Zato v zgodovini ne gre za posameznosti, pač pa za "tvorbo pojmov in sodb", ki "imajo (oziroma vsebujejo, op. J. J.) značilno in tisto, kar nas zanima pri mnoštvu stvari kot organizacijski princip", pravi Ernst Troeltsch. 11 Ta organizacijski princip pa lahko nastane prek vrednotenja, kar pomeni, da dobijo posamezni dogodki svojo vrednost ne po kakih splošnih zakonitostih, pač pa glede na "vrednost, ki jo imajo za tistega, ki jih predstavlja". 12 Gre torej za predstavitev človekove objektivne zavesti, se pravi v človekovi zavesti predstavljenih historičnih dejstev, v čimbolj širokih oziroma razvejanih njenih razsežnostih in za umestitev pojavov te zavesti v smiselno zvezo, kjer pa "smisel ni nujno zavestna namernost, pač pa mogoče popolnoma nezavedna nagonskain miselna zveza"_i3 To pomeni, da imajo po Troeltschu zgodovinske posameznosti svojo splošno veljavo po vrednostni lestvici, ki jo napravi zavest (um oziroma človek), ki jih preučuje. Zato je 7 8 9 10 11 12 13 Prim. Steinhauf, n.d., 68. Prav tam, 51. Prim. Troeltsch, E., n.d. 38. Prav tam, 45. Troeltsch, E., Moderne Geschichtsphilosophie, v: Gesammelte Schriften: Zur religosen Lage, Religionsphilosophie und Ethik, Zv. 2, Aalen 1962, 69 l. Prav tam, 291. Troeltsch, E., Ober <las Wiedererwachsen der Geschichtsphilosophie, v: Der Historismus und seine Probleme, Aalen (Scientia) 1961, 43. 96 MELIKOV ZBORNIK povezovanje teh posameznosti zapleten proces, ki naj bi ga obvladovala zgodovinska znanost. Nikoli ni mogoče procesa zavesti v njeni konkretizaciji v samih historičnih procesih obvarovati enostranskosti ali celo stranpoti in svojevoljnosti, ki jih povzroča človeška omejenost. Ta omejenost lahko izvira iz pomanjkanja historičnih podatkov, zaradi česar ni mogoče rekonstruirati dejanskega stanja stvari. Omejenost je lahko tudi plod zgodovinarjevega pomanjkljivega prizadevanja, če ni mogel (ali iz različnih subjektivnih in objektivnih razlogov znal) raziskati vseh relevantnih virov. Poseben problem omejenosti pa je tudi pomanjkanje 'celostne' zgodovinske zavesti oziroma pripravljenosti za kritično distanco do relevantnih dejstev. Taka omejenost je lahko posledica ideoloških zavrtosti, ki jih je v zavesti pustilo določeno obdobje, s katerim so zvezani različni interesi in tudi osebne vpletenosti, ki povzročajo nezmožnost kritične distance do določenega zgodovinskega razvoja. 14 Kajti kot znova pravi K. Popper, "eden izmed najvplivnejših mislecev sedanjega časa" (G. Patzig), sama zgodovina nima smisla, pač pa "ji lahko le mi dajemo smisel". 15 V tem dajanju smisla tiči tudi problem preučevanja in razumevanja določene zgodovine. Če je nekdo nečemu dal tak in tak smisel in določen zgodovinski kontekst tako in tako opredelil, potem je manj pripravljen na kakršnokoli spremembo, kljub temu da okoliščine govorijo za 'drugačen smisel' določene zgodovine. Pri tem gre konkretno za več dejavnikov: za historično vpletene osebe, za preučevalce (zgodovinarje) in ostale 'uporabnike' zgodovine, npr. politike. Troeltsch zato v svoji razpravi o historizmu nadaljuje, da ni odločilna zgodovinarjeva presoja vrednosti posameznih stvari oziroma dejstev, pač pa je odločilnega pomena njihovo mesto v zgodovinskem kontekstu. Pri razreševanju tega problema pa je dobro upoštevati Hansa Georga Gadamerja hermenevtično razčlenitev zgodovinskega dogajanja, po kateri je že samo razumevanje dogajanja hermenevtični proces. Ta povezuje tako zavest nosilcev (subjektov) zgodovinskega dogajanja kot tudi zavest zgodovinarja. Oboji so subjekt v hermenevtičnem procesu. Zgodovinsko preučevanje zato ni nič drugega kot usklajevanje (vsaj) teh dveh obzorij, dveh zavesti, ki torej v dialogu iščeta temelje za določitev vrednosti oziroma pomena teh obzorij. Pri tem pa vsak človek sam, posebej še zgodovinar, že pristopa temu z nekim pojmom zgodovine: "Kdor opravlja zgodovinske študije, je vedno določen od tega, da sam izkuša zgodovino .... Toda razumevanje ni zgolj rekonstrukcija čutne podobe, zavestna razlaga nezavedne tvorbe. Drug drugega razumeti pomeni razumeti se v nečem. Ustrezno pomeni razumeti preteklost: slišati jo v tem, kar nam hoče veljavnega povedati." 16 Do veljavnega oziroma do 'objektivne' vrednosti zgodovinske resnice pa se lahko dokopljemo, če vseskozi dajemo prednost vprašanju 17 in s tem kritičnosti in smo pripravljeni znanje pretehtati kot jed in pijačo, preden jo zaužijemo, kot pravi dalje Gadamer. 18 Pomembno vlogo pri tem ima avtoriteta. Ta naj po Gadamerju izraža in predstavlja ustrezno kompetentnost oziroma zanesljivost. Pri preučevanih (historičnih) subjektih predpostavlja oziroma vključuje ta kompetentnost kritično presojo lastnega delovanja in dogajanja, kjer mora biti zgodovinar pozoren na vrednost historičnega 14 Prim. F. Furet, Minule iluzije, Ljubljana 1998, 350-400; glej tudi B. Pahor, Spremna beseda, prav tam, 631. 15 K. Popper, Alles Leben ist Problemlosen, Mlinchen (Piper) 1994, 202. 16 H. G. Gadamer, Wahrheit und Methode, TUbingen (Mohr) 1993, 55. 17 Prim. prav tam, 52. 18 Prim. prav tam, 43. 97 JANEZ JUHANT: POJMOVANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV glede na njegovo vlogo v celotnem zgodovinskem kontekstu. Pri zgodovinarjih se prav tako predpostavlja kritičnost (osebna distanca) do dogajanja, še posebej do presoje lastnega deleža v procesu preučevanja. Povsod je namreč nosilec zgodovinskega dogajanja človek kot umsko bitje, zaradi česar je tudi zgodovina humanistična znanost, ki tako gradi na 'polnopravni' humani avtoriteti. Pomembna značilnost vseh znanosti, posebno humanističnih, pa je dalje govorica, 19 ki povsod, posebej pa na področju historije, temelji le na dialogu (dvogovoru) oziroma na poli- ali socio-logu (več oziroma družbo-govoru). 20 Že grški filozofi poudarjajo, da se pravi smisel izgubi, če ni življenjskega dialoga. Dialog (poli-log) daje tudi ustrezen smisel početju v polisu. Besede brez življenjskega konteksta se izrodijo v prazno besedičenje, zato je filozof tisti, ki predvsem išče modrost, ne pa tisti, ki jo poseduje. 21 Zato je tudi zgodovinar predvsem znanstvenik, ki se trudi iskati (zgodovinsko) resnico. V Gadamerjevem smislu smemo trditi, da se do kritičnega (preverjenega) odnosa ne moremo dokopati brez dialoga. Zgodovinske resnice ni, kjer vlada enoumje, prav tako ne, kjer vladata le formalna strokovnost ali navidezna demokratičnost (beri: odprtost), ne pa pravila resničnega dialoga oziroma demokratičnosti. Brez teh okvirov tudi zavest zgodovinarjev ostane omejena. Zgodovinska resnica se torej odkriva v družbeni klimi dia-logu, to je v družbi, kjer je pripravljenost za dogovor, ki seveda vključuje in zagotavlja tudi ustrezno strokovno kritičnost in pristojnost strokovnjakov zgodovinarjev in drugih znanstvenikov. Še posebno je to vprašanje kočljivo na področju zgodovinskih znanosti, ker je, kot že rečeno, zgodovina pogojena, oziroma je v nevarnosti, da postane zgolj zgodovina močnih oziroma zgodovina vladarjev in politikov, ki si v svoj voz sile in prisile vprežejo tudi zgodovinarje. Zgodovine torej ni brez kritičnega vsestranskega pretehtavanja zavesti, to pa je spet plod doslednih in vztrajnih dvogovorov in strokovnih preverjanj. Gadamer zato nadaljuje: "Ni nobenega sredstva, da bi razlikovali resnično od napačnega, kot zopet tisto, ki se ga sami poslužujemo, l6goi, govorica. In vendar lahko prek tega sredstva glede resnice največ, kar lahko človek doseže, najde svoje mesto. Kar jo napravi dvomljivo, je v resnici njena odličnost: je namreč l6goi, govorica, 'le' govorica. "22 Iz tega sledi, da se tam, kjer beseda umolkne ali mora molčati, tudi pot do resničnosti zapre. Za hermenevtično razumevanje zgodovine je zato po Gadamerju nujna pristna medsebojna odprtost, ki predpostavlja fair dialog, torej pristno upoštevanje drugega, kot v študiji Gadamerjeve hermenevtike poudarja Honneth. 23 Honneth zato sklicujoč se na K. Lowitha dodaja, da medosebnost (intersubjektivnost) lahko ogroža le refleksija, ki ukine enkratnost posameznosti in jo instrumentalizira v splošnost. 24 Refleksija v tem primeru pomeni zaključeno presojo, dokončno izdelani načrt stvarnosti, ki ga ne pustimo več preverjati v dialogu. Za Slovence je težnja k ustaljenim vzorcem, ki imajo značilnosti splošnosti, kolektivnosti, zelo pereč problem, kot je v svoji dizertaciji prepričljivo nakazal Janez Markeš in s tem je seveda obremenjeno tudi slovensko zgodovinopisje. 25 19 20 2I 22 23 Prim. prav tam, 42. Prim. F. Schupp, Auf dem Weg zu einer Kritischen Theorie, Freiburg (Herder) 1974, 79. Prim. Platon, Gostija, 204a. Gadamer, n. d., 43. Honneth, A., Von der zerstorerischen Kraft des Dritten, v: Hermeneutische Wege, Hans Georg Gadamer zum Hudertsten, Tiibingen(Mohr) 2000, 3 15. 2 4 Prim. prav tam, 316. 25 Prim. Markeš, J., Princip neliberalnosti in vrednostne podlage slovenske nacije, Ljubljana (Univerza v Ljubljani Teološka fakulteta, diz.), 2000. 98 MELIKOV ZBORNIK Hermenevtični proces za razumevanje besedil in s tem historično opisanih (dokumentiranih, zapisanih in obdelanih) dejstev, ki jih 'beremo', pa spričo sodobnih priprav, razvejanosti znanosti in multikulturalnega prepletanja sveta postaja vedno bolj zahtevna naloga za znanost in kulturo sploh. To odpira tudi vedno nova vprašanja razumevanja hermenevtike in zato literatura o tem zelo narašča. 26 Tako Knut Wenzel poskuša prek Gadamerjevega razumevanja hermenevtike, kot jo predstavlja P. Ricoer, priti bliže razumevanju multikulturalne stvarnosti, pri čemer je treba vedno upoštevati, da je razumevanje obenem razlaga in tudi ustvarjanje stvarnosti. Predpostavlja pa se, da je govorica odprta, oziroma da se tako z njo odpiramo svetu, ki je vedno svet govorice. Hermenevtika pa naj bi po Ricoerju od Gadamerjeve avtoritativno zasnovane (kot to trdi Ricoer), tradicijsko ukoreninjene in afirmativne hermenevtike prešla k bolj kritični hermenevtiki, prek katere "se sedanjost ne pojavi kot enodimenzionalna (začasna) končna točka zgodovine", pač pa naj bi bila mogoča in potrebna "zaradi pluriformnosti tradicije prisvojitev na način samostojnega, da, kreativnega odnosa do izročenega". 2 7 Hermenevtika naj bi omogočala "konflikte interpretacij". To ne pomeni ukinitev smisla, ki ga daje avtor določenemu zgodovinskemu okviru, ko je ta prečital ta smisel tudi v preučevanju historičnih okvirov oziroma besedil, ki so vezana nanje. Veliko bolj je treba izdržati in upoštevati 'konflikt smislov'. Wenzel zato razlaga Ricoerjevo hermenevtiko kot kritično odprtost za dojemanje 'bistva zgodovine'. Pripomogla naj bi k večji zanesljivosti razumevanja in razlage besedil oziroma izročil. Hermenevtika je zato stvariteljska dejavnost (kar pa je nakazal tudi že Gadamer), pri kateri se v hermenevtičnem procesu ne ponavlja že enkrat doseženo, ampak se z novim branjem oziroma zgodovinskim preučevanjem le-to na novo ustvarja. Gre torej le za 'novo ustvarjanje zgodovine', kolikor je le-to plod ponovnega branja in preučevanja. Ponovno branje odpira namreč ravno možnost nove postavitve in utemeljitve subjekta, odpira nove možnosti njegove govorice in v ponovnem (hermenevtičnem) dialogu človeka osvobaja "terorja zgodovine" ter ga znova odpira za svobodo, ki je bistveni temelj zgodovine. Tako torej "prihaja do ustvarjanja novega človeka in sicer ustvarjanja le tega v superhumanem smislu, ustvarjanje človekovega dobrega, takega, ki ga (še) nobena zgodovina ni upala ustvariti", kot zaneseno pravi M. Eleade. 28 Ravno zaradi človeške omejenosti (propadlosti), ki jo posebno izpostavlja krščanstvo, je zgodovina potrebna 'korekture', da bi človek spet našel kompas svojega duha, ki se ne more v Heglovem smislu razodevati kot 'absolutna znanost', ampak le kot dialoška naravnanost, ki šele odpira pristne pogoje človeškega duha in zato tudi zagotavlja njegovo pristno razodevanje oziroma domovanje v teh procesih. Dialektični kriteriji zgodovinskosti Razsvetljenstvo je po besedah Richarda Schaeflerja prvič tematiziralo vprašanje zgodovine kot posebne znanosti. 29 Tedaj se je namreč postavilo vprašanje odnosa uma in izkušnje, ki so ga postavljali tako racionalisti, ki dajejo prednost umu, kot tudi empiristi, ki dajejo prednost izkušnji. Zgodovina je z razsvetljenstvom dobivala vedno bolj jasne okvire znanosti. V nasledstvu idealistične in pozitivistične zasnove zgodovine, kot jo 26 27 28 29 Prim. K. Wenzel, Gegenwart des Verstehens, Regensburg (Puste!) 1998, 151-176. Prav tam, 164/5. M. Eleade, The Myth ofthe Etemal Retum or, Cosmos and History, New York (Princton) 1974, 159. Prim. Schaetler, R., EinfUhrung in die Geschichtsphilosophie, Darmstadt (Wiss. Buchges.) 1991, 110. 99 JANEZ JUHANT: POJMOV ANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV zastopajo na eni strani Hegel in Marx - zadnji je v tem primeru le obrnjena podoba Heglovega idejnega koncepta, kajti oba zastopata umsko zasnovani holistični koncept zgodovine 30 - na drugi pa pozitivistično oziroma empiristično usmerjeni zgodovinski teoretiki,3 1 vedno bolj stopa v ospredje vprašanje zgodovinske metode. 32 Ta težnja po ustrezni zgodovinski metodi se tako razvname, da Friderik Nietzsche govori o 'historični mrzlici'. 33 Na osnovi teh razprav koncem 19. stl. izpostavijo ta metodični problem posebno H. Rickert, W. Dilthey, E. Troeltsch. Gre za razlikovanje "posplošujočih naravnih znanosti" in "individializirajočih kulturnih znanosti" (H. Rickert). Naravne znanosti preučujejo splošne zakonitosti narave, medtem ko gre v zgodovinskih znanostih za dojetje "nezamenljivih posameznosti". Dilthey pa razlikuje naravoznanstveno razlaganje na eni strani in na drugi razumevanje, ki pride v poštev pri duhovnih znanostih, torej tudi pri zgodovini. 34 E. Troeltsch je prepričan, da kljub težavam lahko združimo raznolike vidike historičnega preučevanja in v zgodovinski znanosti postavimo kriterije, ki ji zagotavljajo verodostojnost in znanstveno utemeljenost, zato predlaga: l. Vsemu (zgodovinskemu) spoznanju je treba dati zadnji (celostni) temelj oziroma namen. Zgodovina temelji na medsebojni smiselni povezanosti, ki vsemu daje izraz celotnosti. Ta pa ima svojo zadnjo utemeljitev, svoj zadnji smisel, oziroma vrednostno globino, ki vsej zgodovini daje 'enoten' vrednostni predznak. 2. Delne vrednostne oziroma smiselnostne povezave nudi že dosedanji historični razvoj. Treba jih je sprejeti in upoštevati ne le kot model oziroma cilj delovanja, ampak tudi kot že (delne) rešitve za celotno zgodovinsko preučevanje. Posamezna obdobja oziroma historični izseki tvorijo delni zgodovinski smiselni okvir, ki že sam spregovori o zgodovini ter je lahko delna podlaga celotnega zgodovinskega sklopa. 3 Iz tega izhaja tudi povezava iracionalnega dejanskega in nujnega v pojmu individualnega, "ki je vodilen za zgodovinsko znanost". Taka določitev ni omejitev v spinocističnem smislu ("omni determinatio est negatio''), pač pa vključuje ravno življenje. Zato vsebuje tudi iracionalno, ki je ravno znamenje življenja, zato se osvobaja tiranstva tako spiritualistične kot naravoslovnega razumarstva. Posameznik kot nosilec življenja vnaša v zgodovino življenjskost in nepredvidljivost ter tako nezmožnost za popolno načrtovanje, zaradi česar zgodovine ni mogoče določiti oziroma imeti kot zaključen sistem. 4. Na podlagi univerzalno-historičnega spominjanja, ki povezuje posameznost (individualnost v svoji enkratni vrednosti) in jo zato ohranja v njeni enkratnosti, ne da bi jo posilila v kakršnokoli kolektivnost, splošnost oziroma brezdušno zakonitost, pridobimo šele ustrezno "historično vrednost", ta pa zato tudi ohrani svojo enkratnost. 35 Troeltsch zahteva, da zgodovina spoštuje svoj 'temeljni predmet', namreč enkratnost človeške osebnosti, ki je ni mogoče zvesti na kakršnokoli absolutno objektivnost. Tako Troeltsch izpostavi razsežnost subjektivnosti v novoveški znanosti, ki jo mora zgodovina upoštevati in vgraditi v svojo historično-znanstveno metodiko. Ta individualna 30 Prim. prav tam, 196. 31 Prim. prav tam, 198 ff. 32 Prim. prav tam, 187. 33 Prim. prav tam, 201 (op. 187: Nietzsche, F., Vom Nutzen und Nachteil der Historie flir das Leben, Ausgabe Kraner, II, S. 98). 34 Prim. prav tam, 204. 35 Prim. Troeltsch, E., Modeme Geschichtsphilosophie, v: Zur religiosen Lage, Religionsphilosophie und Ethik, Gesammelte Schriften II, Aalen (Scientia) 1961, 708/709. 100 MELIKOV ZBORNIK enkratnost mora razrešiti tudi problem posredovanja med 'objektivnim' in 'subjektivnim', ki tvori osnovno dilemo historične znanosti. Kako je torej mogoče priti do neke univerzalno-historične sheme, ki bo spoštovala Troeltschevo zahtevo ohranjanja individualnosti in enkratnosti človeka kot nosilca zgodovine? Katera oziroma kakšna hermenevtika zmore torej preseči historični relativizem in preprečiti historični univerzalizem takšnega ali drugačnega ideološkega izvora? Pogoji odprtega pristopa zgodovini Že pogled v najnovejšo zgodovino problemov historične znanosti kaže, da je pojmovanje zgodovine in s tem problem historičnega preučevanja pogojen s ključnimi vprašanji urejevanja človekovega sveta in vključuje temeljne filozofske probleme pristopa stvarnosti. Ta vprašanja je na poseben način spodbudila novoveška postavitev subjekta kot temelja stvarnosti. Ob njegovi določitvi se takoj postavlja nadaljnje vprašanje določitve subjektovega odnosa do 'objektivne stvarnosti' in tako določitve temeljnih pogojev, na osnovi katerih lahko spoznavajoči subjekt (raziskovalec, znanstvenik in sploh vsak človek kot subjektivno bitje) določi pogoje svojega znanja in tako svoj odnos do objektivnega sveta. Ta določitev ima splošne pogoje vsakega spoznavanja, obenem pa svoje specifičnosti historičnega raziskovanja in tako zgodovinskega pojmovanja stvarnosti. Te splošne pogoje Richard Schaeffler po Heideggerju imenuje v skladu z novoveškim izročilom transcendentalne pogoje. Poskušali jih bomo izpostaviti, kolikor je to nujno potrebno za naše razumevanje problema zgodovine. Schaeffler v skladu s Heideggerjem kot prvi pogoj oziroma kot človekovo temeljno značilnost izpostavi "bit v svetu". 36 Po njej je človek bitje določenega in zato tudi omejenega in omejujočega sveta. Za zgodovino to pomeni, da je vsak zgodovinski prerez pogojen (in omejen) s temi pogojnimi okviri. Človekov svet ima zato tudi svojo strukturo oziroma zgradbo glede na prostorsko-časovne pogoje, ki so seveda različni glede na historične okvire, v katerih se človek nahaja. Človek je vedno zgodovinsko bitje in zgodovina je glavni pogoj njegovega bivanja, z njo je že vnaprej zaznamovan (določen), obenem paje tudi odprt za njene nove razsežnosti. Kot trdi marksizem, pa človek ne ustvarja šele teh pogojev vedno na novo, na drugi strani pa prav tako niso ti pogoji tako hermetično zaprti, da človek ne bi mogel ničesar spremeniti. Schaeffler kritizira v tem smislu Heideggerjevo vrženost, izročenost, usodnost biti in tudi druge sodobne stranpoti zgodovinskega pojmovanja človeka, po katerih je človekova zgodovina hermetično zaprt proces, nad katerim nima človek nobene moči, človek pa bi po tem bil ujetnik teh okvirov. Ravno obratno: človekova odprtost v svet omogoča, da človek kot gospodar svoje zgodovine (Heidegger zato pravi, da je človek pastir biti) ustvarja svoj bivanjski (zgodovinski) proces, obenem pa oblikuje svojo zgodovino v distanci, se pravi, nikoli ne pride do njene (polne) uresničitve. Tako npr. Nikolaj Berdjajev pravi: "Zgodovina in vse zgodovinsko je po svoji naravi takšno, da ni mogoča nobena popolna uresničitev znotraj njenega časovnega toka"-3 7 Zato je seveda tudi vsaka "absolutna zgodovina" potrebna ustrezne dopolnitve. Zgodovina je kot zgodovina zavesti, kot zgodovina človekove zavestne izkušnje podvržena stalnemu 36 Prim. Heidegger, M., Sein und Zeit, TUbingen 1977, 52 sl.: Naslov Heideggerjega poglavja, v katerem govori o tem,je "Bit v svetu kot temeljna določitev bitja". 37 Berdjajev, N., Der Sinn der Geschichte, Darmstadt I 925, 275. 101 JANEZ JUHANT: POJMOVANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV preverjanju in je zato relativna, je v odnosu. Ne gre za poljubnost pač pa za odnos strukturne zavesti do likov (form) predmetnega odnosa. Vsaka zgodovinska zavest je namreč plod določenih zgodovinskih likov, ki so pa obenem z zavestjo spremenljivi. Znotraj zgodovinskih odnosov je mogoče te like preverjati in jih ustrezno izraziti. Naloga zgodovine je ravno opis vsakokratnih okvirov zgodovinskega položaja. Vsaka historičnost (faktičnost) je zato že postavljena v te pogoje oziroma prek njih jo lahko šele preberemo kot ravno tako ali določeno s takimi okviri. Za tako zgodovinsko branje pa po Schaefflerju primanjkuje smisla za temeljno člo­ vekovo izkušnjo, ki si ga mora človeštvo danes znova pridobiti. 38 Izkušnjo razume Schaeffler kot najširšo človekovo sposobnost dojemanja samega sebe (to je človeka kot takega) v vseh njegovih razsežnostih. Za tako razumevanje ni dovolj le znanstvenotehnično znanje, ki človeku omogoča različne tehnične prijeme za natančnejše ugotavljanje historičnih dejstev, pač pa posebna 'izkušnja' zgodovine, kjer pa seveda ni dovolj samo psihologija, sociologija, socialna psihologija, pač pa smisel za temeljne pogoje človeškega položaja, ki si ga pa moremo pridobiti v intersubjektivnosti. 39 Ker je človekov položaj določen s človekovim lastnim glediščem, si ga toliko bolj objektiviramo, kolikor bolj smo ga pripravljeni v kritičnem dialogu preverjati z drugimi. Tako Schaeffler postavlja znova v ospredje problem govorice oziroma načina dojemanja intersubjektivnosti, 40 podobno tudi Gadamer, ki ima po Schleiermacherju govorico "za sredstvo hermenevtične izkušnje", se pravi za temelj izkušnje samo-razumevanja oziroma medosebnega razumevanja sveta. 41 Schaefler torej vprašanje zgodovine postavi v nove pogoje z doslednejšim upoštevanjem 'izkušnje zgodovine', ki pa jo omogoča le intersubjektivnost, kar z novim pojmom (medosebna izkušnja) na novo odpira vprašanje hermenevtike (med-osebnega razumevanja). Poskušali bomo v sedmih točkah kratko predstaviti glavne okvire Schaeflerjeve opredelitve 'teorije izkušnje'. 'Teorija izkušnje' kot podlaga odprtega razumevanja zgodovine 42 Izkušnja zahteva povezovalni red, ker v neredu ne moremo pojasniti pojavov. To je osnovna postavka človekovega pristopa svetu, saj je že Aristotel v Metafiziki zapisal, da je "modremu lastno urejevati". Zgodovina je zato urejenost enkratnosti (posameznosti) zaradi njihovega razumevanja, zato pa ima taka splošnost podoben sistemski okvir, kot ga imajo naravoslovne znanosti, ki predstavljajo 'absolutne zakonitosti'. Človek je nosilec (zgodovinske) izkušnje, pri čemer ni niti njen popolnoma pasiven 'fotograf, prav tako pa ni njen samodejni ustvarjalec. Izkušnja je odnos človeka kot subjekta do (dinamične) resničnosti. To, kar človek izkusi, se ga dotakne kot drugačno oziroma kot 'tuje' in ga prisili k premisleku, k spremenitvi svojega (dosedanjega) razumevanja stvari. V njegov svet oziroma življenjski horizont (Gadamer) pride nekaj drugega, novega, kar človeku da na novo razumeti svet njegove izkušnje. Le tisto, kar moremo razumeti (izkusiti in dojeti), nas pritegne in nam omogoči novo razumevanje sveta in nas postavi v nov odnos do njega. Ker novo razumevanje vklju38 Prim. Schaeffler, R., Einfiihrung in die Geschichtsphilosophie, 221/2. 39 Prim. prav tam, 222. 40 Prim. prav tam, 212. 41 Prim. Gadamcr, H. G., Gcsammelte Werke 1, Hermeneutik I, Sprache als Medium der hermeneutischer Erfahrung, Tlibingen (UTB) 1990, 387 ff. 42 Prim. Schaeffler, n. d., 223-239. 102 MELIKOV ZBORNIK cuJe razumevanje drugega, drugačnega, lahko to dosežemo le prek branja oziroma preučevanja drugačnih in posebno nasprotnih pogledov, novih virov. Določenih zgodovinskih kontekstov pa ne moremo razumeti, če nismo za to odprti in pripravljeni prisluhniti drugačnim pogledom, ki zadevajo to obdobje. Sploh pa ne more voditi k razumevanju zgodovine nobena ozkost in (ideološka) zaprtost. Kljub temu da so pogoj zgodovine tudi 'nadčasovne' določbe (strukture), je njihova izkušnja vendarle vedno historično in družbeno spremenljiva. To pomeni, da ni absolutne zgodovine. Zato je tudi 'božansko' odprto in dostopno le prek omejenega razumevanja, ki je temelj človeške izkušnje. Struktura določenega historičnega obdobja je torej določeno razumevanjsko obzorje, obenem pa so posamezni izkustveni tipi izraz določenih obdobij oziroma izkustvenih tipov zgodovine. Možni pogoji izkušnje so obenem historični pogoji, hkrati pa tudi pogoji historije. Izkušnja je vedno predstavljena v določenih historičnih okvirih, zaradi česar so ti relativni, a obenem so nujni pogoj razumevanja vsake zgodovine, ker brez njih te zgodovine ne moremo razumeti. Schaeffler ravno glede na zadnji pogoj še dodaja, da kljub pogojenosti vsega historičnega ni mogoče razumno zagovarjati historičnega relativizma, ker bi sicer vso zgodovino morali razglasiti le za nekaj navideznega oziroma iluzornega. Um (človek) je torej kljub pogojenosti zgodovinskih okvirov in tako njenih temeljnih postavk -celo etičnih in religioznih - sposoben razumeti zgodovino, ker je sposoben razumeti svoj življenjski kontekst. Ravno ta pogojenost zgodovinskega pa nas kliče k pripravljenosti za razumevanje novega, zaradi česar smo tudi pozorni do drugega in pozvani vedno znova k obratu do drugačnega. 43 Obrat pa je možen le prek drugega, ki odpira nove pogoje historičnega in s tem nov list zgodovine. To je podobno, kot nam rojstvo otroka ne prinaša le nekaj (enega) zraven, pač pa nam odpira razumevanje za naš temeljni človeški položaj (življenjsko izkušnjo) popolnoma na novo. Poskušajmo povzeti teze Schaeflerjeve filozofije zgodovine tako, da bi mogli osvetliti razumevanje naloge zgodovinske znanosti in si pridobiti tudi pobude za boljše razumevanje problemov slovenskega zgodovinopisja: Tako Gadamer kot Schaefler se strinjata, da je bistveni pogoj zgodovine človeška izkušnja, ki je po Wittgensteinu razumljiva in opisljiva le v govorici. 44 Govorica je kot govorna izkušnja vaja oziroma dialoški trening, ki nas odpira za pristni človekov historični kontekst. Razumevanje zgodovine je nujno vezano na intersubjektivno izkustvo razumevanja in opisovanja historičnih pogojev, ki so podlaga zgodovine. Človek kot subjekt lahko prek hermenevtične spretnosti (gr. hermeneutike tehne: spretnost razlaganja, prevajanja in tako razumevanja - besedil) razumeva stvari iz svojega določenega gledišča, ker ga to gledišče določa kot spectatorja, ki je vedno pogojen s svojo točko gledanja, zaradi česar njegovo stališče ne more biti absolutno, pač pa je dialektično - vezano na posredovanje drugega. Na podlagi (svojega) izkustvenega izbora v zelo jasno določeni historični formi subjekt po hermenevtičnem načelu zavzame stališče do določenega historičnega, ki ga postavi v tak in tak zgodovinski kontekst. Da bi se izognil omejenosti, subjekt s tem glediščem razumevanja potrebuje torej dialoški pristop, pripravljenost za vstopanje v drugačnost, da bi mogel tako bolje razumeti svet 43 Prim. prav tam. 234/5. 44 Wittgenstein, L. Logično filozofski traktat, Ljubljana 1976, 23 (Avtor:jev predgovor): "Mejo je mogoče torej začrtati samo v jeziku in, kar je onkraj nje, je kratko malo nesmisel." 103 JANEZ JUHANT: POJMOVANJE ZGODOVINE IN PROBLEMI REINTERPRETACIJE ZGODOVINE SLOVENCEV svoje izkušnje. Zgodovina je zato izkušnja človeškega razvoja in kolikor bolj je ta izkušnja preverjena v dialogu oziroma poli-logu (mnogo-govoru), toliko bolj bo ob vsej znanstveno-tehnični akribiji, ki zagotavlja historično zanesljivost, omogočala tudi ustrezno razumevanje človeške izkušnje in njeno postavljanje v ustrezen zgodovinski kontekst. Dileme reinterpretacije slovenske zgodovine Pomembna izkušnja postkomunističnega obdobja pri nas je izjemna porast zanimanja in potreba za izostritev smisla razumevanja zgodovine kot stroke in tudi za razumevanje posameznih obdobij, predvsem zadnjih stoletij slovenske zgodovine. Posebna pozornost je namenjena obdobjem neposredno pred revolucijo, obdobju komunistične diktature in posebej še obdobju oblikovanja lastne države. Praviloma danes v svetu, in upajmo tudi pri nas, vlada soglasje, da je bil komunistični (podobno kot fašistični ali nacistični) režim ne le nečloveški ampak celo protičloveški, vendar še vedno ni pripravljenosti, da bi določene zgodovinske zadeve razumevali na podlagi te splošno veljavne človeške izkušnje. To tudi onemogoča ustrezen hermenevtični pristop tem vprašanjem, prek katerega bi lahko tako historično korektno obdelali pomembne faze naše preteklosti in jih postavili v celovit zgodovinski kontekst. Če recimo zgodovinar izjavi, da časa ob koncu druge svetovne vojne ne moremo meriti z današnjimi merili, 45 potem ta izjava očitno predpostavlja (vsaj) dvojen način obravnave zgodovinskega dogajanja. Tako že v samem izhodišču ne priznavamo ustreznega nivoja dialoga pri obravnavi svoje preteklosti. Podobno pa velja seveda tudi za nekatera druga obdobja slovenske zgodovine, katerim ne pristopamo z merili človeške izkušnje, pač pa vnaprej omejenimi izhodiščnimi merili komunističnega (marksističnega), pa tudi liberalističnega, jugoslovanskega, v manjši meri pa tudi katoliškega izvora. Zaradi zelo močne izkušnje vpliva Cerkve na narod, posebno pa zaradi kolektivističnega marksizma je zelo neproblematizirana tudi postavka kolektivne zavesti pri Slovencih. 46 Revolucionarni čas je zaradi svoje absolutnosti zaprl pot drugačnosti, ki je običajna v 'normalnih zgodovinskih' procesih. Razumevanje človeške izkušnje in tudi narodne izkušnje pa je po hermenevtičnem načelu preseganje vsake take absolutistične zgodovinske zaprtosti. To ne velja seveda le za obdobje komunistične diktature. Marksizem kot ideološki sistem je na svoje kopito napel tudi druga obdobja in dogajanja in jih tako podredil tej absolutistični logiki razumevanja. Podobno velja za ustaljene floskule, ki so plod revolucionarne zgodovine: SLS (in z njo Cerkev) je bila klerikalna, nazadnjaška in narodno neproduktivna sila. Kristjani so bili v tridesetih letih 20. stoletja med seboj sprti in njihov spor izvira že iz Mahničeve ločitve duhov. Še posebno občutij ivo vprašanje naše zgodovine pa je celo historičnost osvobodilne fronte in zgodovinskost nacionalnega upora ter začetek revolucije ter z njo povezano oblikovanje vaških straž v Ljubljanski pokrajini. Podobno problematična je tudi vloga domobranstva, še posebej, kdo je domobranstvo usmerjal k tako nerazumnim odločitvam, posebno ob koncu vojne. To velja tudi za pridobitve in izgube ob osvoboditvi po drugi svetovni vojni, posebno tudi, kaj smo zaradi AVNOJA Slovenci dejansko izgubili in kaj pridobili. 45 Božo Repe na okrogli mizi Radia Slovenija 5. septembra, 2000 v oddaji lntelekta. 46 Prim: Janez Medveš, n.d., 225 sl. 104 MELIKOV ZBORNIK V se te dileme zahtevajo primerno strokovno, pa tudi človeško odprtost, da bi se mogli vživeti v drugačnost in s tem zgodovini dati človeški obraz. Treba je razgrniti pogojenost struktur, ki so določale ta razvoj in tako seveda tudi bolj ustrezno predstaviti slovenski zgodovinski razvoj, posebno zadnjih sto let. Ker je novo razumevanje zgodovine, ki ga je pripravila skupina zgodovinarjev na zahtevo Državnega zbora, narejeno po naročilu oblasti, je seveda tudi pogojeno s tem kontekstom. Mnoge novejše študije pa le vedno bolj odpirajo nove poglede in tako spodbujajo k ustvarjalnemu dialogu, ki je podlaga za hermenevtična oziroma dialektična načela v zgodovinopisju, tako da lahko v tem smislu upamo na boljše čase. Za zaključek ponovimo s K. Popperjem, da zgodovina sile (nasilja) in prevlade nekaterih nima smisla, treba pa je dati zgodovini na podlagi historičnih rekonstrukcij oziroma predvsem bolj človeškega razumevanja, ki si ga ustvarimo v prisebnem dialogu, ustrezen smisel, ki bo pravičen do usod posameznikov in skupin ter celega naroda, obenem pa tudi odprt za novo dogajanje. Taka zgodovina pa bo tudi oživljala smisel posameznikom in celotnemu narodu v vsakokratnih življenjskih izkušnjah. ZUSAMMENF ASSUNG Das Verstehen der Geschichte und das Problem der Reinterpretation der geschichtlichen Entwicklung der Slowenen Die Aufklarung stellte in aller Scharfe das Problem des historischen Verstehers. H. Rickert, W. Dilthey, E. Troeltsch haben auf Grund der neuzeitlichen Auffassung des Subjekts versucht, im Yerstehen die Einzigartigkeit der menschlichen Individualitat in ihrem historischen Geschehen darzulegen, um so den Menschen in seiner Freiheit zu bewahren. Mit gleichem Ziel versucht auf Grund der Entwicklung der gegenwartigen Probleme der historischen Wissenschaften Richard Schaeffler in seinem Buch "Einfiihrung in die Geschichtsphilosphie" die transzendentalen Grundlagen der menschlichen Erfahrung in denen der Mensch als geschichtliches Wesen sich verstehen kann, darzulegen. Dabei hebt er hervor, dal3 sich der Mensch so nur verstehen kann, wenn er nach Heidegger sein Sein als in der Welt-Offen-Sein annnimt und so auch ftir das Anders-Sein offen bewahrt. So wird die Geschichte als hermeneutischer Prozel3 verstanden. Der Mensch als offenes Wesen versteht seine Geschichte als transzendentale offene Kategorie, die er erst mit dem Anderen zu beschreiben und zu verstehen vermag. Demnach kann keine ideologische, keine diktatorische und keine uniformierte Geschichtsauffassung den Weg zur menschlicher Seinserfahrung eroffnen bzw. ermoglichen. Auf dieser Grundlage wird auf bestimmte, besonders durch die kommunistische Diktatur verursachten Probleme der slowenischen Geschichtsschreibung verwiesen. 105 MELIKOV ZBORNIK BOJAN ČAS FRANCE VEBER O ZGODOVINI Uvod Za Vebra se samo zdi, da se je z zgodovino (v ožjem in širšem pomenu) 1 ukvarjal kar tako, mimogrede. Drži pa, da se je k temu vprašanju vračal kar naprej, drži tudi, da ga je sistematično obdelal samo v prispevku Znanost in vera iz leta 1921. Videl je, da brez zadovoljive rešitve tega vprašanja skoraj ni mogel postavljati (postaviti) "svoje" filozofije. Skratka, k tej problematiki se je kar naprej vračal, nazadnje v zadnjem objavljenem spisu v slovenskem jeziku Dejanski in namišljeni svet leta 1966, še med njegovim življenjem. 2 Vebrovo umevanje zgodovine Za Vebra je zgodovina človeka zgodovina njegovih idej in zgodovina njegovega razvoja zgodovina efektivne realizacije teh idej. Poudari, da je na tem dejstvu zgrajena še ena enako pomembna razlika med naravoslovnim in historičnim motrenjem sveta in življenja, ki se kaže v tem, da je prvo vsaj skozi stoletja postalo kozmocentrično ("kopernikansko"), medtem ko je drugo ostalo in mora ostati antropocentrično ("ptolomejsko"). Historičnemu pojmovanju sveta in življenja je edino izhodišče, težišče in cilj človek, zato presoja tudi vse drugo le po njegovem takem ali drugačnem razmerju do človeka. Vzporedno s tem dobi dobi človek posebno mesto v okviru vesoljstva, človek preneha biti drobec poleg neštetih drugih drobcev narave. To posebno mesto pa se pokaže historičnemu motrenju predvsem v luči že omenjenega specifično človeškega razvoja, ki ni mehansko-matematičnega, temveč kulturno-dinamičnega značaja, ki mu gre zdaj pridevek "napredovanja", zdaj "nazadovanja". Ves naravni proces poteka po načelu dinamične enakovrednosti "učinka" z "vzrokom" in obratno; zato tu odpade tudi vsak normativni "naprej" ali "nazaj". Ves historični proces temelji na načelu dinamične neenakovrednosti med "učinkom" in "vzrokom"(tu utegnejo prav "malim" vzrokom odgovarjati "največji" učinki in obratno), ne pa na načelu normativnega razvoja.3 Za Vebra ta bistvena razlika med naravoslovnim in historičnim vidikom postaja umij iva in upravičena šele po izhodni tezi, da pomeni vsak historični, to je specifično človeški razvoj, le realizacijo takega ali drugačnega idejnega motrenja sveta in živ1 2 3 Pojem zgodovina uporabljam v subjektivnem in objektivnem pomenu besede. Gre za naslednje Vebrove prispevke, knjige in predavanje: Znanost in vera, Njiva, I, Ljubljana 19211922; Sistem filozofije. Prva knjiga: O bistvu predmeta, Ljubljana 1921; Sokrat: (moderna slika iz davne preteklosti), Mladina, I, Ljubljana 1924-1925; Idejni temelji slovanskega agrarizma: programatična socialna študija, Ljubljana 1927; Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu, Ljubljana 1930; Nacionalizem in krščanstvo: Kulturna pisma Slovencem, Ljubljana 1938; Predavanje prof. Vebra: "Človek in zgodovina", Slovenec 72/1944, št. 276, str. 2; Dejanski in namišljeni svet: osnutek za poglavje knjige s področja psihologije "Prvi koraki v notranji svet". - Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu za leto 1966, str. 70-72. Za natančnejše podatke glej: Drago Samec, France Veber, človek in znanstvenik, plodoviti mislec tudi za današnjo rabo, v: Kamniški sociološki zbornik (ur. Bojan Čas), Kamnik 1999. France Veber, Idejni temelji slovanskega agrarizma, Ljubljana 1927, str. 2. 107 BOJAN ČAS: FRANCE VEBER O ZGODOVINI ljenja, takega ali drugačnega svetovno-življenjskega pojmovanja določenih obdobij. Torej mora biti vsakemu takemu pojmovanju težišče in cilj le človek, vsako pravo svetovno-življenjsko pojmovanje je in mora biti antropocentrično. Zato je zanj zgodovinsko tvoren samo človek in zgodovina je možna samo v človeku. Veber se vedno opira na izrazito dualistično pojmovanje vsega človeškega, na naravno in duhovno plat. O zgodovinskosti lahko govorimo samo pri človeku. Samo človeško jedro v njem tvori zgodovino in samo on po svoji duhovni plati prehaja v predmet zgodovinskega dogajanja. Človek gradi (dela) na zavesti; na odgovornosti, v vzgojnosti, v delu, v podružabljanju, s katerim tvori (zgodovinsko ustvarja) take kulturne enote, kakor so družina, ljudstvo, narod, stan itd. Veber meni, da lahko samo tam, kjer se uveljavljajo te človeške lastnosti, govorimo o zgodovini, sicer ostane zgodovina prazna. Bistveni vzrok za tvornost zgodovine in človekovih notranjih lastnosti je v tem, da je človek misleče in hoteče bitje. To človeško jedro - misel in volja - ustvarja zgodovino in samo postaja zgodovina. Vidi dvojno funkcijo zgodovine - smiselno in odločujočo. Napisana zgodovina je samo delec nenapisane, ta je dogajanje samo, druga vedenje o njej. Vsa zgodovina pa se začenja šele z mislečim človekom iz njegove misli in volje. 4 Za problematiko zgodovinskih znanosti meni, da je znano, da ravno zgodovinar poskuša spoznati vse podrobnosti o konkretni zgodovinski osebi, o konkretnem zgodovinskem dogodku itd. V tem smislu mu predmet zgodovine ni nekaj splošnega. Ista ugotovitev velja za vse historične znanosti, torej ne samo za zgodovino v ožjem pomenu besede, ampak tudi za literarno zgodovino, biografije znamenitih oseb. Zgodovina postaja v resnici tem popolnejša, čim podrobneje more spoznati svoje predmete. Seveda zgodovinar ne govori o človeku nasploh, ampak le npr. o Hanibalu, o Atili, o Napoleonu itd., ne o dogajanju nasploh, ampak le npr. o bitki pri Maratonu, o umoru Cezarja, o križarskih vojskah itd. Toda ali opisuje zgodovinar npr. Hanibala tako, kakor ga je morda opisal njegov prijatelj pri kakšni priliki, ki mu jo je nudilo vsakdanje življenje, ali kakor ga še danes opisuje pesnik v kakšni igri, žaloigri itd. ali kot to počno sociologi? Ne, po njegovem zgodovinar govori le o (tistem) Hanibalu kot zgodovinski osebi, ki igra to in to vlogo v zgodovini človeštva nasploh; vse druge podrobnosti o Hanibalu nimajo za zgodovinarja nobenega pomena, medtem ko so ravno te podrobnosti kot take neposredni predmet vsakdanjega opisovanja. Tudi literatura (umetnost) lahko le s pomočjo takih podrobnosti opiše zgodovinskega Hanibala, ki ga kot takega neposredno opisuje le zgodovina. To po njegovem pomeni, da tudi zgodovina opisuje navsezadnje svoj predmet le v takšni podrobnosti, kakršna je potrebna za spoznavanje zgodovinskega, to je obče človeškega pomena določenih predmetov (zgodovinskih subjektov). 5 Kljub tej siceršnji določenosti Veber naredi še primerjavo z geografijo, ki jo izrazi takole: "Kakor ne opisuje geografija npr. Triglava v tem in tem določenem trenutku, s temi trenutnimi cvetkami, temveč goro Triglav sploh tako tudi zgodovina ne opisuje npr. Hanibala v tem in tem trenutku (kakor ga je videl pred seboj njegov prijatelj ... ), temveč le Hanibala nasploh (v kolikor je spoznanje teh, Hanibala tikajočih se dejstev, pomembno za spoznavanje dejstev, ki se tičejo zgodovinskega razvoja človeštva sploh." 6 Menim, da je iz njegovih izvajanj mogoče videti kulturno zgodovino in neke vrste smiselno deskripcijo, ki naj vodi zgodovinarja pri njegovem delu. 4 5 6 Predavanje prof. Vebra: "Človek in zgodovina", Slovenec 72/1944, št. 276, str. 2. France Veber; Sistem filozofije, I, str. 32. Isto, str. 33. 108 MELIKOV ZBORNIK Na to napeljuje njegova misel, ko reče, da kar velja za opisujočo, velja seveda tudi za razlagajočo zgodovino, kajti zgodovinar kot tak ne razlaga, zakaj npr. Hanibal v tem in tem trenutku, ko je bil morda utrujen, ni šel k počitku, zakaj je morda stopil s konja in šel peš po tej strmi stezi, zakaj ga je v tem in tem trenutku vznemirila neka vest itd. Tudi zgodovinsko razlaganje se torej od vsakdanjega in umetniškega bistveno loči v tem, da je neposredni predmet zgodovinske razlage sestav(sistem) ne zgolj posameznih, temveč "historičnih" in v tem smislu tudi splošnih resničnih dejstev (subjektov). 7 Iz tega pa sledi, da historična natančnost ni upoštevanje sploh vseh podatkov o kakšni osebi, kakšnem dogodku itd., ampak le upoštevanje vseh tistih podatkov, ki so za to osebo kot tako, za ta dogodek kot tak pomembni in imajo torej tudi splošnen in ne zgolj individualen značaj. 8 Na tem mestu lahko rečem, da gre pri Vebru tudi za svojevrstno konfiguracijo, ta pa omogoča interakcijo individualnih in nadindividualnih subjektov, ki delajo zgodovino. Človek je središče in vez vsega, kar je razvidno iz njegovega pojmovanja sociologije. 9 Veber je svoj odnos do zgodovine, oziroma pojmovanje in položaj zgodovine in zgodovinskega spoznavanja (kako spoznava zgodovinska znanost) obdelal v prispevku Znanost in vera in ga v nadaljevanjih objavil v ljubljanski reviji Njiva leta 1921. 10 V razpravi si je zastavil vprašanje, kakšna je razlika med znanostjo in vero (religijo), zato je že v začetku razložil razliko med avtonomnim in heteronomnim spoznanjem. Po Vebru znanost prihaja do svojih spoznanj ali na osnovi logičnega sklepanja ali na osnovi eksperimenta, ki vedno zagotavljata resničnost. Spoznavanja so misli, in sicer misli s prepričanjem, ker prepričanje izvira le iz teh misli samih oziroma vsaj iz njihovih neobhodnih podlag, zato so to avtonomna prepričanja, prepričanja, ki slone le na miselnih dejavnikih. Vse druge trditve so sicer tudi misli s prepričanjem, ki pa izvira iz drugotnih, nemiselnih dejavnikov, zato te trditve imenuje heteronomna prepričanja. Njegova definicaja spoznavanja se glasi: "Spoznanja so (miselno) avtonomna, vse druge trditve pa so (miselno) heteronomna prepričanja". 11 Na Vebrova izvajanja v prvem nadaljevanju razprave Znanost in vera je postal takoj pozoren Aleš Ušeničnik, ki se z opredelitvijo avtonomnega in heteronomnega spoznavanja ni strinjal. 12 Najprej je Vebru očital, da svoje umevanje razlike med znanostjo in vero postavlja na napačno opredelitev vere in "verovanja", kot da je čisto navadno domišljanje (meinen, einbilden, opinari, imaginarij). Ušeničniku je verovanje (credere) dejanje razuma, s katerim sprejemamo dokaze kakšne priče za resnične. 13 Takoj poda primer s področja zgodovinopisja, ko pravi, da je to tisto dejanje, s katerim operira zgodovinar na "vseučeliški stolici", ko razlaga peloponeško vojsko po Tukididu ali judovsko vstajo po Jožefu Flaviju ali prvo stoletje principala po Tacitu itd. Na enak način deluje geograf in bolj ali manj vsak naravoslovec. Zato je zanj Vebrov pojem o 7 Isto, str. 34. 8 Isto, str. 34. 9 Bojan Čas, Vebrova sociološka misel, Kamniški sociološki zbornik (ur. Bojan Čas), Kamnik 1999. 10 Znanost in vera, Njiva, 1, Ljubljana 1921-1922; Sistem filozofije. Prva knjiga: O bistvu predmeta, Ljubljana 1921. K istemu vprašanju se je vrnil še enkrat, leta 1923 v knjigi z istim naslovom Znanost in vera, in v knjigi Sistem filozofije: O bistvu predmeta leta 1921. 11 France Veber, Znanost in vera, Njiva, 1, Ljubljana 1921, str. 18. 12 France Veber, Znanost in vera, Njiva, 1, Ljubljana 1921-1922. Zunanji povod za njegovo razpravljanje (razmišljanje) je bila Ušeničnikova kritika prvega nadaljevanja Znanost in vera pod naslovom Znanost in vera; Slovenec, št. 26, 15. feb. 1921 in še nadaljnjih dveh nadaljevanj pod istim naslovom; Čas, XV, 1921, str. 351-365. 13 Aleš Ušeničnik, Znanost in vera, Slovenec, št. 36. 15. feb., 1921, str. 1-2. 109 BOJAN ČAS: FRANCE VEBER O ZGODOVINI znanosti 111 spoznavanju napačen, izključuje vse vede, ki temelje na verovanJu, npr. zgodovino, geografijo in v veliki meri tudi naravoslovje. 14 Kaj in kako spoznava zgodovinska znanost Prav zaradi te Ušeničnikove kritike se Veber v drugem nadaljevanju v Njivi loti zgodovinskega spoznavanja oziroma njegove narave. Zgodovina ima svoje posebnosti v samem zgodovinskem spoznavanju (raziskovanju), metodi spoznavanja (raziskovanja), virih zgodovinskega spoznavanja (raziskovanja) in predmetu zgodovinskega spoznavanja (raziskovanja). Za Vebra je zgodovina znanost poleg drugih znanosti. Vpraša se, kam pride zgodovinar, če ne verjame (veruje) očividcem, poročevalcem, skratka virom, kajti zgodovinar sam se prav gotovo ne more več neposredno prepričati o resničnosti konkretnih (dotičnih) dogodkov, ki jih več ni; zato je vnaprej izključeno vsako avtonomno prepričanje in s tem spoznavanje. Ker ima Veber zgodovino vendar za znanost in ker je znanost določil kot sistem spoznanj, priznava tudi heteronomnemu prepričanju značaj spoznavanja. Vsekakor ima vsaka znanost svoj predmet in že iz tega predmeta izvira splošna metoda, ki se je mora določena znanost posluževati pri raziskovanju svojega predmeta. 15 Sledeč Ušeničnikovemu zgledu, priznava, da mora zgodovinar vsaj v nekem smislu verovati Tukididu, ko razlaga peloponeško vojsko, Jožefu Flaviju, ko govori o judovski vstaji, in Tacitu, ko opisuje prvo stoletje principala itd. Njegovo začetno izhodišče v zvezi z zgodovinskim spoznavanjem je, da mora zgodovinar verjeti očividcem, poročevalcem, virom itd. Torej je v naprej izključeno vsako avtonomno prepričanje, ker zgodovinskemu spoznavanju v principu manjkajo vsi pogoji, ki so prepričanja, temelje pa na svojih nujnih psiholoških podlagah. Zgodovinar dogodkov, o katerih govori, ne mora opazovati, o njih induktivno sklepati, ali jih logično izvajati iz katerih koli miselnih zakonov. Zgodovinar je veza na poročevalce (vire), ki jim mora verjeti, ali pa svojo znanost opustiti. Zato bi morali njegovo razpravo o zgodovini začeti pravzaprav z viri. Zgodovinar gotovo ne more več sam opazovati sočasnih zgodovinskih dogodkov, toda zgodovinar ima pred seboj poročilo o teh dogodkih, ki ga more kot znanstvenik, torej na avtonomen način, kritično presoditi. Poročilo je tukaj in vpraša se, ali je dotični poročevalec imel razlog povedati resnico ali ne. Genialnost zgodovinarja obstoji ravno v tem, da naravnost instinktivno uporablja vse te zakone za določitev konkretnega zgodovinsko-metodološkega vprašanja. 16 Poleg predmeta, ki je za vsako znanost obvezen, so za zgodovinsko spoznavanje pomembni viri, s pomočjo katerih znanost (zgodovina) raziskuje svoj predmet. So primeri, ko predmet in vir sovpadata, vendar zgodovina ni tak primer. Pri zgodovini je potrebno razlikovati med virom in predmetom (objektom) znanosti. Kajti zgodovina (zgodovinska znanost) nima tega, za kar se zanima, neposredno pred seboj, zgodovina mora o svojem objektu le sklepati in za ta namen potrebuje "zgodovinske" vire. Veber pozna štiri vrste zgodovinskih virov: l. neposredno ustno poročilo, 2. ustno tradicijo (izročilo), 3. kavzalne sledove (Veber misli na preostanke materialne in duhovne kulture, s čimer se danes ukvarjata predvsem arheologija in antropologija) in 4. pisno poročilo. 17 Metoda zgodovinskega spoznavanja je v tem, da delo zgodovinarja ne obstoji in ne 14 15 16 17 Aleš Ušeničnik, Znanost in vera, Slovenec, 15. feb. 1921, št. 36, str. 2. France Veber, Sistem filozofije, I, Ljubljana 1921, str. 19. France Veber, Znanost in vera, Njiva, I, 1921, str. 131-135. France Veber, Znanost in vera, Njiva, I, Ljubljana 1921-1922, str. 198-199. 110 MELIKOV ZBORNIK more obstati v katerem koli neposrednem raziskovanju določenih preteklih dogodkov samih, temveč edino v znanstveni analizi virov, ki jih ima na razpolago zgodovinar. Te vire mora zgodovinar kritično pretresti (premotriti) in obenem podati znanstveno razlago njihovega nastanka. Zgodovinsko spoznavanje je v prvi vrsti pravzaprav le v kritiki zgodovinskih virov in na tej kritiki sloneči naravoslovno-psihološki razlagi teh virov. Ta kritika in naravoslovno psihološka razlaga virov slonita le na splošnem logičnem postulatu zadostnega razloga. Zgodovinar si mora pri svojem delu pomagati z mnogimi vedami kot pomožnimi znanostmi, predvsem logiko, psihologijo in naravoslovjem, geografijo, jezikoslovjem, etnografijo itd. Torej, pri zgodovinarju gre za dve stopnji zgodovinskega spoznavanja. Pri prvi stopnji gre za logično-psihološko-naravo­ slovno analizo zgodovinskih virov. Zgodovinar ugotavlja (spoznava) resničnost oziroma neresničnost virov. Šele zatem doseže drugo stopnjo spoznavanja, v kateri ugotavlja resničnost oziroma neresničnost npr. sporočenih dogodkov. Ta drugi del zgodovinskega spoznavanja je istoveten z zgodovinskim sklepom. Res pa je, da se da nastanek in obstoj virov razlagati le, če so bili konkretni dogodki resnični ali neresnični. Ta druga stopnja (stadij) zgodovinskega spoznavanja je istovetna s svojevrstnim regresivnim sklepanjem, ki se v vsakem pogledu naslanja na prvo stopnjo zgodovinskega spoznavanja. 18 Po Vebru viri in metoda zgodovinskega spoznavanja določajo predmet zgodovinskega spoznavanja in zgodovinskega dokazovanja posebej. Iz omenjenih virov in metode zgodovinskega spoznavanja sledi, da se zgodovinar zanima le za pretekla dogajanja (preteklost), ki morajo biti taka, da zgodovino ločijo npr. od geologije in podobnih znanosti, v katerih ni v središču pozornosti človek. Dogajanje mora biti v tesni zvezi s človeškim življenjem in pomembno za razvoj tega življenja. Zgodovinar se mora zanimati za taka, za razvoj človeštva pomembna pretekla dogajanja, v kolikor imajo značaj resničnosti, kajti resničnost loči zgodovino od drugih kulturnih pojavov, disciplin, ki se tudi ukvarjajo oziroma uporabljajo pretekla dogajanja (preteklost) ne glede na to, ali so resnična ali ne, kot je npr. literatura (poezija). Kot predmet zgodovine nastopajo le resnična pretekla in za razvoj človeštva pomembna dogajanja, ki že kot taka obenem ne nasprotujejo nobenim zakonom iz okvira katerih koli drugih, nezgodovinskih znanosti (logika, psihologija, naravoslovje). Vsekakor pa predmet zgodovine ne morejo biti a) v katerem koli času spoznavna stvarna (realna) dogajanja, b) brezčasni pojavi in brezčasni zakoni in c) zadnja utemeljitev katerih koli svetovno-življenjskih nazorov (ideologija). 19 Veber zavrača Ušeničnikovo mnenje, da zgodovina nazadnje operira vendarle z "verovanjem", ki ga je (Veber) opredelil kot heteronomno prepričanje, torej kot tako prepričanje, ki ne izvira le iz svojih nujnih psiholoških podlag (npr. iz konkretnih predstav ali drugih misli kot svojih premis), ampak iz nemiselnih dejavnikov, kakršni so enostavno ponavljanje konkretne (dotične) misli, posebna čustvena stran mislečega subjekta, ki ne spada k nepogrešljivi podlagi (osnovi) njegove misli, pa vendar vpliva na doživljanje določenega prepričanja, sugestivni vplivi (avtoritete). To pa ni v skladu z delom znanstvenega zgodovinarja, katerega delo je ravno v logično-psihološko-naravo­ slovni analizi njegovih virov, iz česar sledi, da je vsako zgodovinsko raziskovanje po svojem najglobljem psihološkem jedru nazadnje tudi le poseben slučaj logično-psi­ hološko-naravoslovnega mišljenja, kar pomeni, da zgodovinsko delo ni nič drugega kot ravno logično-psihološko-naravoslovno mišljenje samo, preneseno na zgodovinske vire kot na izhodiščni objekt tega mišljenja. Zgodovinar preučuje svoje vire prav tako kot 18 Isto, str. 201-204. l 9 Isto, str. 204-206. 111 BOJAN ČAS: FRANCE VEBER O ZGODOVINI naravoslovec zunanjo naravo. Zato ta stopnja vključuje avtonomna prepričanja zgodovinarja, zgodovinsko spoznanje je naše avtonomno prepričanje. Seveda obstoje tudi zgodovine, ki so v resnici sistem zgodovina1jevih heteronomnih prepričanj, take zgodovine, ki nimajo znanstvenega značaja. Veber našteva različne vrste konfesionalno in ideološko omejenih zgodovin. Gre za zgodovinarje, ki ne zmorejo zahtevane logično-psihološko-naravoslovne analize, tako da bi ta zadoščala znanstvenim postulatom avtonomnega mišljenja. Zunaj zgodovinskih problemov ležeče njegovo čustvovanje (nazor) je dejavnik, ki pripelje takega zgodovinarja do takih zgodovinskih prepričanj, ki pomenijo heteronomna prepričanja. Prav tako Veber trdi, da zgodovinsko spoznanje tudi v svoji drugi stopnji ni nobeno verovanje (heteronomno spoznanje). Če je zgodovinar na avtonomni način podal svojo logično-psihološko-naravoslovno analizo svojih virov in na podlagi te avtonomne analize ugotovil, da pride kot razlog za nastanek (konkretnih) dotičnih virov v poštev npr. le resničnost ali neresničnost konkretno sporočenega dogodka, tedaj je njegov končni sklep - konkretni dogodek je resničen oziroma konkretni dogodek ni resničen istega logično-nujnega značaja kakor kateri koli drugi logičen sklep. Tak sklep je pojmovno istoveten z avtonomnim prepričanjem, ker sledi le iz miselnih podlag (temeljev) in ne zahteva za svojo realizacijo nobenih nemiselnih dejavnikov v duševnosti tako sklepajočega subjekta (zgodovinarja). Tako Veber utemeljuje zgodovinsko spoznavanje tudi v drugem delu kot avtonomno, ne pa kot heteronomno prepričanje. 20 Veber je previden (ozira se na trditve Aleša Ušeničnika), ko poudari, daje zgodovina kot omembe vredna empirična veda po svojem psihološkem bistvu sistem (sestav) avtonomnih prepričanj določene stopnje, gre za sistem (sestav) avtonomnih domnevanj, kar pa za zgodovino kot empirično vedo pomeni nekaj drugega kot sestav (sistem) katerih koli verovanj. 21 To pa je že drugo vprašanje, ki se veže na opredelitev in odnos med znanostjo in religijo, je vprašanje, na katerega so se Vebrovi odgovori spreminjali. Kljub temu da je ugotovil, da je temelj zgodovinskega spoznavanja avtonomno domnevanje, je na koncu postavil temeljna postulata zgodovine kot znanosti poleg drugih znanosti, ki pa sta v neskladju z zgornjo ugotovitvijo. To sta: l. "Zgodovinsko spoznavanje mora strogo soglašati z vsemi izven zgodovine same stoječimi znanostmi." 2. "Zgodovinsko spoznavanje ne pozna nobenih 'nadnaravnih' pojavov in zakonov." Po Vebru sta to postulata vsake moderne znanstvene zgodovine; teh postulatov ni poznala zgodovina srednjega veka, ki je operirala s supra naturalnimi pojmi. 22 Veber je v zvezi z zgodovinskim spoznavanjem zastavil vprašanje, ali ima zgodovinsko spoznavanje značaj heteronomnega oziroma avtonomnega prepričanja. Vprašanje je poskušal rešiti skozi vprašanja: kaj in kako spoznava zgodovinska znanost, kakšni so viri zgodovinskega spoznavanja, katere so metode zgodovinskega spoznavanja, kakšen je predmet zgodovinskega spoznavanja. Vebrova rešitev ( odgovor) je salomonska, zgodovinsko spoznavanje ima značaj avtonomnega domnevanja. 2 0 Isto, str. 206-208. 21 Isto, str. 209-21 O. 22 Isto, str. 21 O. 112 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG France Veber iiber die Geschichte France Veber beschaftigte sich mit der Geschichte vor allem wegen der BegrUndung seiner Philosophie. Er ging vom historischen Verstandnis der Welt und des Lebens aus als einzigem Ausgangspunkt seiner Philosophie -, wahrend Schwerpunkt und Ziel seines Denkens der Mensch war. Die Geschichte des Menschen ist eine Geschichte seiner Ideen; die Geschichte seiner Entwicklung ist die Geschichte der effektiven Realisierung seiner Ideen. Die historische Erklarung unterscheidet sich von alltaglichen ebenso wie von kUnstlerischen Erklarungsmustern dadurch, dal3 der unmittelbare Gegenstand der historischen Erklarung ein System nicht so sehr einzelner, sondern historischer und in diesem Sinne allgemeingliltiger Tatsachen ist. Die Geschichte beschreibe ihren Gegenstand mit jener Genauigkeit, die zur historischen Erkenntnis unerlal3lich sei, also zur Klarung der Bedeutung, die bestimmte Gegenstande flir die gesamte Menschheit hatten. Veber ging es um die sinngemal3e Beschreibung, genauso aber um jene eigenartige Konfiguration, die eine Interaktion von individuellen und Uberindividuellen Subjekten ermoglicht, welche die Geschichte "machen". Der Mensch ist der Mittelpunkt und gleichzeitig das Bindeglied des Ganzen was schon aus seinem Verstandnis von Soziologie hervorgeht. Veber hat sein Verhaltnis zur Geschichte bzw. zum Verstandnis und zum Stellenwert der Geschichte sowie zur historischen Erkenntnis (zu den Erkenntnismodalitaten der historischen Wissenschaft) im Beitrag "Znanost in vera" [Geschichte und Glaube] veroffentlicht; in Fortsetzungen auch in der Laibacher Zeitschrift "Njiva" [Das Feld]. Nach Veber kommt die Wissenschaft zu ihren Erkenntnissen auf der Basis logischer SchlUsse oder auf der Grundlage von Experimenten, die immer die Wahrheit einer Aussage garantieren. Die Erkenntnisse sind Gedanken, und zwar Gedanken mit Uberzeugung, weil die Uberzeugung nur aus den Gedanken selbst entspringen kann bzw. wenigstens aus ihren unabdingbaren Grundlagen, deshalb sind das autonome Uberzeugungen, Uberzeugungen, die auf gedankliche Faktoren aufbauen. Alle anderen Behauptungen sind zwar auch Gedanken mit Uberzeugung, die aber aus sekundaren, nichtrationalen Faktoren hervorgehen, deshalb nennt er diese Behauptungen heteronome Uberzeugungen. Seine Definition der Erkenntnis lautet: Erkenntnisse sind (gedanklich) autonom, alle anderen Behauptungen sind hingegen (gedanklich) heteronom. Im historischen Erkenntnisproze13 handle es sich um zwei Stufen des historischen Erkennens. Die erste Stufe leistet die logisch-psychologisch-naturwissenschaftliche Analyse der historischen Quellen. Der Historiker erkenne dabei die Wahrheit oder Unwahrheit der historischen Quellenaussage. Erst danach erreiche der Historiker die zweite Stufe der Erkenntnis, in der er die Wahrheit oder Unwahrheit z. B. der tradierten Ereignisse feststelle. Dieser zweite Tei! der historischen Erkenntnis ist mit dem historischen Schlul3 gleichzusetzen. Veber war vorsichtig (Aleš Ušeničnik), als er betonte, dal3 die Geschichte als nennenswerte empirische Wissenschaft nach ihrem psychologischen Kern ein System (Zusammensetzung) von autonomen Uberzeugungen eines bestimmten Grades sei. Es gehe um ein System (Zusammensetzung) von autonomen Behauptungen, was aber fUr die Geschichte als empirische Wissenschaft etwas anderes bedeute als ein Komplex von Glaubensgegenstanden. Das ist aber schon eine andere Prage, die sich auf die Definition 113 BOJAN ČAS: FRANCE VEBER O ZGODOVINI und das Verhaltnis von Wissenschaft und Religion bezieht - eine Prage, auf die Veber selbst irnrner wieder unterschiedliche Antworten gab. Die Losung (Antwort) Vebers ist salomonisch: die historische Erkenntnis hat den Charakter einer autonomen Behauptung. 114 MELIKOV ZBORNIK EMIL NIEDERHAUSER MILKO KOS UND SEINE OSTMITTELEUROPAISCHEN ZEITGENOSSEN Mit dem Terminus "Ostmitteleuropa" kann ich nicht einverstanden sein, ich muB mich aber natUrlich den Vorgaben der Festschrift fligen. Meiner Meinung nach kann dieses Gebiet, das hier Ostmitteleuropa genannt wird, als ein Tei! Osteuropas Westosteuropa genannt werden. 1 Es ist irnmerhin von Zwischeneuropa abgesondert, mit dem es oft gleichgesetzt wird. Den Lesern dieser Festschrift muB natUrlich Milko Kos (1892-1972) 2 nicht vorgestellt werden. Es soli nur auf einige Punkte hingewiesen werden, die seinen Lebenslauf mit jenem anderer Zeitgenossen vergleichen lassen. Milko Kos, Sohn von Franc Kos, steht in einer Reihe von Pionieren in seinem Fach. Zugleich ist er aber auch der BegrUnder der slowenischen Geschichtschreibung auf professioneller Ebene. Da es seit dem frtihen Mittelalter keinen slowenischen Staat gab, muBte sich Kos mit Wirtschafts- und Sozialgeschichte befassen, vor allem mit jener des Mittelalters, als das von den Slowenen bevolkerte Gebiet seine groBte Ausdehung erreichte. Sein Hauptwerk hangt eben mit diesem Zeitalter und dieser Thematik zusarnmen. NatUrlich war auch er, wie jeder Historiker der Neuzeit, ein hingebungsvoller Anhanger seiner Nation, der er durch sein historisches Werk diente, als eram Ende des Zweiten Weltkrieges mehrere Werke in Fremdsprachen zur Erlauterung der westlichen Grenzen Sloweniens herausgab. Das soli kein Vorwurf, vielmehr eine Anerkennung sein. Den am ehesten mit Kos vergleichbaren Historiker muB man sicher unter den Slowaken suchen, bei denen die historische Situation sehr ahnlich war. Auch sie waren Jange Zeit eine Nation innerhalb eines Vielvolkerstaates ohne eigene feudale Oberschichten, aber mit einer geistlichen Intelligenz. Der Unterschied liegt nur darin, daB im Falle der Slowenen diese Intelligenz ausnahmslos katholisch war, wahrend bei den Slowaken ungefahr 20% dem evangelisch-lutherischen Glaubensbekenntnis angehorten und eine wichtigere Rolle spielten als ihr Prozentsatz vermuten laBt. Der unseren Forderungen entsprechende Historiker starnmt eben aus diesem protestantischen Milieu. Es ist Daniel Rapant (1897-1988), 3 der erste schon im modernen 2 3 Emil Niederhauser: Unity and Variety in Eastern European Development. Danubian Historical Studies 1988. vol. 2. no. 2. pp. 3-21. Milko Kos: Pregled slovenske historiografije. In: Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave. Ljubljana 1986; Bogo Grafenauer: Življenje in delo Milka Kosa. Ibid pp. 333-370; Werke: lstorija Slovenaca (1927); Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933); Historical Development ofthe Sloven Historical Frontier (1946); Istorija Slovenaca od doseljenja do petnaestog veka (1960); Allgemein zur Geschichte der Geschichtschreibung: Niederhauser, Emil: A tortenetfras tortenete Kelet-Eur6paban (Geschichte der Geschichtschreibung in Osteuropa) Budapest 1995. František Kutnar: Pfehledne dejiny českeho a slovenskeho dejepisectvi. I. Od počatku pozitivistickeho dejepisectvf po prah historiografie marxisticke. (Rapant: pp. 427-429). Werke: K počiatkom mad'arizacie, 2 Bde. ( 1927-31 ); Československe dej iny. Problemy a metody ( 1930); Slovenske povstanie roku I 848-1849. Dejiny a dokumenty, 5 Bde. (1935-1972); Viedenske memorandum slovenske z roku 1861 (1943); Slovensky prestolny prosbopis, 2 Bde. (1944); Ilegalna mad'arizacia. 17901840 (1943, I 947); Sedliacke povstanie na vychodnom Slovensku roku I 831, 2 Bde. (1953 ). 115 EMIL NIEDERHAUSER: MILKO KOS UND SEINE OSTMITTELEUROPAISCHEN ZEITGENOSSEN Sin ne anerkennbare slowakische Historiker. Seine Uni versitatsstudien absolvierte er schon im neuen Staat, in der Tschechoslowakei, erganzte sie dann aber noch in Paris. Universitatsprofessor wurde er erst zur Zeit der slowakischen Autonomie und der darauf folgenden Unabhangigkeit. Er blieb jedoch der Idee der tschechoslowakischen staatlichen Einheit weiterhin eng verbunden. Von der Universitat konnte man ihn dennoch nicht entfernen, da er damals schon ein weithin anerkannter Gelehrter war. Nach 1945 trat er flir kurze Zeit noch einmal in den Vordergrund, wurde jedoch nach der kommunistischen Machtergreifung wieder in den Hintergrund gedrangt und bald emeritiert. Das Zusammenleben der Slowaken und Tschechen innerhalb der Republik war eine ungeloste Frage, da die historischen Vorbedingungen gegensatzlich waren. Bohmen und Mahren bildeten ja schon seit dem frlihen Mittelalter einen selbstandigern Staat und hatten jahrhundertelang keinen Kontakt mit den Slowaken jenseits der Grenze. Rapant setzte sich mit dieser Frage in einer Studie liber "Probleme und Methoden der tschechoslowakischen Geschichte" auseinander, in der er die Verbundenheit mit der tschechischen Nation, zugleich aber auch die Selbstandigkeit der Slowaken als Nation betonte. Nebenbei befaBte er sich auch mit mittelalterlicher Geschichte, mit dem GroBmahrischen Reich als Vorlaufer der Tschechoslowakei. Seine eigentliche Aufmerksarnkeit galt aber dem XIX. Jahrhundert, dem Zeitalter der Enststehung der modemen slowakischen Nation. Er veroffentlichte eine groBe Zahl von Dokumenten zur Geschichte seiner Nation: zur Revolution von 1848-49, zum Bauemaufstand von 1831 und auch das Memorandum aus dem Jahre 1861, mit dem die Slowaken eine Autonomie innerhalb Ungarns erlangen wollten. Vier Bande enthalten Dokumente liber die ersten Magyarisierungsbestrebungen und die Versuche der Assimilation der Slowaken. Wahren seines langen Lebens gelang es ihm, immens viel Quellenmaterial zu sammeln, das er in seinen Publiaktionen immer mit Einleitungen, die eine grlindliche Analyse des bearbeiteten Zeitraums bedeuteten, kombinierte. Bis heute gilt Rapant als der bedeutendste, oder wenigstens als der erste bedeutende slowakische Historiker. Auch er war ein treuer Diener seiner Nation, also wirklich ein Pendant zu Kos. Bei den anderen ostmitteleuropaischen Volkern: bei Tschechen, Polen, Ungam und Kroaten, ist es schwierig, einen in jeder Hinsicht Kos vergleichbaren Historiker zu finden. Es handelt sich in diesen Fallen um Nationen alter Staaten, die zwar jahrhundertelang Teile des Habsburgerreiches waren, aber ihre Eigenstandigkeit doch behalten konnten. Bei ihnen begann die Herausbildung der modernen Geschichtschreibung schon viel frliher. In anderer Hinsicht lassen sich aber doch vergleichbare Personlichkeiten finden. So ist bei den Tschechen Vaclav Chaloupecky (1882-1951) zu nennen. 4 Er war Schliler des Altmeisters der tschechischen Geschichtschreibung, Josef Pekar, und wurde bald nach der Grlindung des tschechoslowakischen Staates zum Professor an der Komensky Universitat in Bratislava (Pressburg) ernannt. So wurde er dann zu einem Altmeister der slowakischen Historiographie. Die meisten slowakischen Historiker der Zwischenkriegszeit waren seine Schliler und er begann auch selbst, sich mit der Geschichte der Slowakei zu befassen. 1923 erschien sein Buch liber die "Alte Slowakei", eine grlindliche Bearbeitung der Geschichte des slowakischen Territoriums im 4 F. Kutnar: op. cit. 267-271. Werke: Československe dijiny ( 1922); Stare Slovensko ( 1923); Počatky st:itu českeho a polskeho. In: Dejiny lidstva III (1927); Z:ipas o Slovensko 1918 (1934); Žilinska kniha ( 1934 ); Karlova univerzita v Praze. 1348 až 1409 ( 1948). 116 MELIKOV ZBORNIK Mittelalter, die in mancher Hinsicht bis auf heute ihre Giiltigkeit besitzt. Mitte der dreiBiger Jahre veroffentlicht er das Buch iiber die Stadt Žilina (Sillein) im Spatmittelalter und fast gleichzeitig eine Untersuchung iiber die Entstehung der slowakisch-ungarischen Grenze 1918-19, also eine Arbeit aus der Geschichte der Diplomatie. Es war eines seiner Kennzeichen, da/3 er sich mit den unterschiedlichsten Themen und Zeitaltern beschaftigen konnte. Kutnar bezeichnet ihn als den letzten universalen Historiker. Gleich Rapant versuchte auch Chaloupecky eine Losung der tschechoslowakischen Geschichtsproblematik zu finden, aber auf eine grundlegend andere Art als Rapant. Chaloupecky war namlich Anhanger der damals offiziellen Auffassung, wonach Tschechen und Slowaken eine Nation bildeten. Das war der sogenannte Tschechoslowakismus, der auch von Masaryk und Beneš vertreten wurde. Chaloupecky war immer der aktuellen politischen Problematik zuganglich und schreckte nie vor gewagten Hypothesen zuriick. Obzwar der slowakischen Problematik verbunden, erforschte Chaloupecky auch die tschechische Geschichte, und zwar iihnlich wie Kos, die Geschichte des Mittelalters. 1938 kehrte er nach Prag zuriick und wurde Nachfolger seines Meisters Pekaf auf dem Lehrstuhl fiir tschechische Geschichte. Er publizierte auch nach 1945 iiber mittelalterliche tschechische Geschichte. Mit seinem Sinn fiir Aktualitat gleicht er sicher nicht Kos, aber gerade seine universale Beschlagenheit riickt ihn in die Nahe des slowenischen Historikers und gewisserma/3en auch der Umstand, da/3 er Mitbegriinder der slowakischen Geschichtschreibung wurde. Bei den Ungam gibt es einen sehr bedeutenden Zeitgenossen von Kos, der in der ersten Halfte des XX. Jahrhunderts gleichzeitig auch der bedeutendste ungarische Historiker war: Gyula Szekfii ( 1882-1957). 5 Nach der langen Vorherrschaft des Positivismus um die Jahrhundertwende wurde er zu einem der Vorkampfer der sogennanten Geistesgeschichte. Zusammen mit dem Mediavisten Balint Homan schrieb er die Synthese "Ungarische Geschichte", die zuerst 1928-39 in acht Baden erschien, und dann in fiinf Banden etliche Auflagen (bis in die letzten Jahre unseres Jahrhunderts) erlebte. Dieses Werk (in Ungarn bis heute nur der "H6man-Szekfii" genannt) wurde for Jahrzehnte die halboffizielle und als solche anerkannte Geschichte Ungarns. Noch heutige Synthesen miissen mit dem Schatten dieses Werkes rechnen. Obzwar vornehmlich Kenner der neuzeitlichen Geschichte, hielt sich Szekfii auch von mittelalterilichen Themen nicht fern. Eine seiner ersten Studien zur ungarischen Sozialgeschichte befa/3te sich mit spatmittelalterlichen Problemen und in der erwahnten gro/3en Synthese begann sein Part mit der zweiten Halfte des XV. Jahrhunderts, unter anderem mit der Regierung Konig Mathias'. Gro/3en Einflu/3 hatte auch seine einbandige Synthese der ungarischen Geschichte des XIX. Jahrhunderts, eines Jahrhunderts, das er als Untergangsepoche bezeichnete. Bis heute sind viele Fachleute - oder auch nur 5 Gunst, Peter: A magyar tortenetfras tčirtenete (Geschichte der ungarischen Geschichtschreibung). Debrecen 1994; Steven B. Yardy: Modem Hungarian Historiography. Boulder 1976; Glatz, Ferenc: Tortenetir6 es politika. Szekfu, Steier, Thim es Miskolczy nemzetr61 es allamr61 (Geschichtschreiber und Politik. Szekfu, Steier, Thim und Miskolczy liber Nation und Staat). ( 1980); Denes, Ivan Zoltan: A "realitas" illuzi6ja. A historikus Szekfu Gyula palyafutasa (Illusion der "Realitat". Die Karriere des Historikers Gyula Szekfii). Budapest 1976. Werke: Serviensek es familiarisok. Yazlat a kčizcpkori magyar alkotmany- es kozigazgatastčirtenet kčireb61 (Servientes und familiares. Skizze aus dem Kreis der mittelalterlichen ungarischen konstitutionellen und administrativen Geschichte) (1912); Der Staat Ungam. Eine Geschichtstudie (1918); Harom nemzedek. Egy hanyatl6 kor tčirtenete (Drci Gencrationen. Geschichte einer verfallenden Epoche (1920); Homan, Balint - Szekfu, Gyula: Magyar tčirtenet ( 19281939), Harom nemzedek es ami utana kovetkezik (Drei Generationen und was darauf folgt) ( 1940); Etat et nation (1945); Forradalom ut.in (Nach einer Revolution) (1947). 117 EMIL NIEDERHAUSER: MILKO KOS UND SEINE OSTMITTELEUROPAISCHEN ZEITGENOSSEN interessierte Leser - nicht mit seiner Auffassung einverstanden. Das Buch wurde in den letzten Jahren unverandert neu herausgegeben. Eines seiner frtihen Bticher, noch im letzten Jahr des Ersten Weltkrieges publiziert, behandelte in deutscher Sprache die politische Geschichte Ungarns, und einige seiner grundlegenden Studien zur Geschichte des Vielvolkerstaates Ungarn wurde auch in franzosicher Sprache veroffentlicht. Szekfii galt als einer der flihrenden ldeologen des autorritaren Horthy-Regimes. Er konnte sich aber wahrend des Zweiten Weltkrieges davon !osen und zwei Jahre nach Beendigung des Krieges eine grundlegende Revision seiner frliheren Auffassungen herausgeben, die aber schon viel weniger Einflu/3 austiben konnte, daflir aber viel mehr Kritik erntete. Hinsichtlich seiner Stellung in der ungarischen Geschichtschreibung kann er sicher mit Kos vergleichen werden. Bei den Polen und den Kroaten ist es schwer, ahnliche Persčmlichkeiten zu finden. Bei den Polen ki:innte man an Oskar Halecki (geb. 1891) denken, aber sein Nachkriegsoeuvre sprengt den Rahmen der polnischen Geschichte, und auch sein Einflu/3 war sehr begrenzt, war er doch Emigrant und somit Gegner des Einparteienstaates. Kazimierz Tymieniecki (1887-1968) 6 konnte man vielleicht eher nennen. Zur Zeit der deutschen Besatzung wurde er 1916 zum Professor an der Warschauer Universitat ernannt. Nach dem Wiedererstehen des polnischen Staates wechstelte er 1919 ab Professor an die Universitat Poznan (Pasen). Hier wirkte er auch noch nach dem Ende des Zweiten Weltkrieges. Er befa/3te sich vornehmlich mit der Geschichte der westlichen Gebiete Polens, auch mit der mittelalterlichen. Uberhaupt war das Mittelalter auch hinsichtlich der gesamten Nationalgeschichte sein beliebtestes Forschungsgebiet. Sehr bedeutend war sein Aufsatz aus dem Jahre 1919, in dem er eingehend begrtindete, warum sich die polnische Historiographie hauptsachlich mit Analysen beschaftigt hatte und jetzt, mit der Wiedergeburt des Staates, die Zeit der Synthese angebrochen sei. Die Aufgaben der Geschichtschreibung aus Anla/3 der Grtindung des neuen Staates waren in gewisser Hinsicht ein weiterer Aspekt, der Tymieniecki mit Kos verbindet, wenn auch viel Unterscheidliches dabei anzuflihren ware. Auch darin erinnert der polnische Professor an Kos, da/3 er, wie dieser, eine kurze Geschichte der polnischen Geschichtschreibung publizierte. Und ahnlich wie bei Kos, war die Sozialgeschichte des Mittelalters eine jener Themen, die Tymieniecki den gro/3ten Erfolg brachte. Nattirlich war auch er als Vertreter der "btirgerlichen" Geschichtschreibung im Zeitalter des Einparteienstaates nicht besonder beliebt. Schon 1928 war er zum Mitglied der damaligen polnischen Akademie erwahlt worden, Mitglied der neuen, 1950 umgestalteten Akademie, wurde er dann 1952. Unter den kroatischen Historikern kann man wieder einen nennen, der in einiger Hinsicht an Kos erinnert, es ist dies Viktor Novak (1889-1977) 7 , auch ein an 6 7 Smoler\.ski, Wladyslaw: Szkoly historyczne w Polsce. Gl6wne kierunki poglqd6w na przeszlosc ( I 898); Kazimierz Tymieniecki: Zarys dziej6w historiografii polskiej. Krak6w I 948; Zarys historii historiografii polskiej, 3 Bde. L6dz I 954-59. Werke: Zagadnienie poczqtk6w miast w Polsce (19 I 9); Procesy tw6rcze formowania si~ spoleczer\.stwa polskiego w wiekach srcdnich (192 I ); Prawo niemieckic w rozwoju spolecznym wsi polskiej (1923); Ziemie polskie w starozytnosci. Ludy i kultury najdawniejsze (1951); Polska w sredniowieczu (I 96 I ). Historia chlop6w polskich, 2 Bde. (1965-66). S(tjepan) Antoljak: Hrvatska historiografija do 19 I 8, 2 Bde. Zagreb I 992. Ferdo Šišia: Hrvatska historiografija XVI do XX stoljeza. Jugoslovenski Istorijski Časopis I 935-36. Werke: Antologija jugoslovenske misli i narodnog jedinstva ( 1930); Natko Nodilo. Rodoljub - naučnik - propovednik slobodne misli (1935); Magnum eri men. Pola vijeka klerikalizma u Hrvatskoj (1948); Latinska paleografija (1952); Franjo Rački (1958); Vatikan i Jugoslavija. l. ( 1953). 118 MELIKOV ZBORNIK Chaloupecky erinnernder universaler Forscher. Nach Beendigung seiner regularen Studien belegte er ein Jahr Jang das das Fach historische Hilfswissenschaften in Rom, wurde dann 1922 Professor der Hilfswissenschaften an der Zagreber Universitat, bevor er 1924 nach Belgrad berufen und zum Professor der Hilfswissenschaften und der kroatischen Geschichte ernannt wurde. Dort war er dann bis 1959 tatig. Im Zweiten Weltkrieg blieb ihm - fast wtirde man sagen, wie in Osteuropa Ublich - die Haft in einem Konzentrationnslager nicht erspart. Die Hilfswissenschaften blieben zweifellos eines seiner Hauptthemen; seine lateinische Palaographie ist bis heute grundlegend. Als Fachmann ftir das Mittelalter, wurde sein zweites Hauptthema die Geschichte der kroatischen nationalen Bewegung im XIX. Jahrhundert, und zwar in der Gestalt grundlegender Monographien Uber einzelne Reprasentanten dieser Bewegung. Mit Chaloupecky oder auch mit Szekfu verbindet ihn das Gesptir ftir politisch ma8gebliche Themen, worin er sich freilich von Kos eher unterscheidet. Noch groBer ist die Differenz in anderer Hinsicht: Novak (teilweise tschechischer Abstammung, sein Vater kam aus Bohmen nach Kroatien) war ein leidenschaftlicher Gegner der katholischen Kirche, was bei den Kroaten selten war, noch seltener aber bei den Slowenen. Aber seine Vorliebe fUr die Hilfswissenschaften, und damit ftir das Mittelalter, verbindet ihn doch mit Kos, ebenso wie das HinUberwechseln in einen neuen Staat. Das 1918 gegrtindete Konigreich der Serben, Kroaten und Slowenen war fUr Kos und Novak gleichermaBen ein Ausgansgspunkt. Dem bisher Gesagten kann entgegengesetzt werden, daB die angeftihrten "Zeitgenossen" mit Kos manchmal nur mit Mtih und Not "zusammenzubringen" waren. Wahrlich, wenn man den Aspekt der Begrtindung einer neuer Geschichtschreibung als grundlegend ftir Kos annimmt, so kann ihm nur Rapant zur Seite gestellt werden, und vielleicht noch Szekfu, mit seiner ganz neuen Geschichtsbetrachtung. W ollte man diese Begrtindung als Hauptmerkmal hervorheben, dann mUBte man bei den Tschechen František Palacky 8 und den spatern Josef Pekar9 nennen, bei den Magyaren aber Lasz16 Szalay, Mihaly Horvath, und den jungeren Henrik Marczali 10 (alle drei Verfasser von Synthesen zur ungarischen Geschichte). Bei den Polen ware auf die Krakauer und Warschauer historische Schule hinzuweisen 11 , hauptsachlich auf J6zef Szujski sowie auf Michal Bobrzynski, bei den Kroaten aber auf Franjo Rački und noch auf andere, insbesondere auf Ferdo Šišic. 12 In all' diesen Fallen sind jedoch die Umstande, die historische Situation und die nationale Mission der Geschichtschreibung bereits derart unterschiedlich, daB ein Vergleich nur mit Gewaltanwendung zu bewerkstelligen ware. František Kutnar: Pi'ehledne dejiny českeho a slovenskeho dejepisectvi. I. Od počatkti narodni kultury až po vyzneni obrodneho ukolu dejepisectvi v druhe polovine 19. stoleti. Praha 1973, (Palacky 149161 ). 9 Richard Georg Plaschka: Von Palacky bis Pekai'. Geschichtswissenschaft und Nationalbewuiltsein bei den Tschechen. Graz - Koln 1955. 1O Szalay Laszl6: Valogatott torteneti tanulmanyok (Ausgewahlte historische Studien). Budapest 2000. (Mit einem Nachwort von Jstvan S06s); Horvath Mihaly: Polgarosodas, liberalizmus, fiiggetlenseg. Valogatott frasok (Verbtirgerlichung, Liberalismus, Unabhangigkeit. Ausgewahlte Schriften. Mit einer Einfiihrung von Lajos Pal). Budapest 1986; Gunst, Peter: Marczali Henrik. Budapest 1992. 11 Marian Henryk Serejski: "L'Ecole historique de Cracovie" et l'historiographie europeenne. Acta Poloniae Historica 1972; Andrzej Feliks Grabski: The Warsaw School of History. Acta Poloniae Historica 1972. 12 S. Antoljak: op. cit.; Viktor Novak: Franjo Rački (1958); Ferdo Šišic: Pregled povijesti hrvatskoga naroda. Zagreb 1962. 8 119 EMIL NIEDERHAUSER: MILKO KOS UND SEJNE OSTMITTELEUROPAISCHEN ZEITGENOSSEN Man konnte auch darauf hinweisen, dal3 diese vergleichende Betrachtung eigentlich nicht viel Neues bringen konne. Meiner Meinung nach ergibt der Vergleich auch m solchen, sehr disparaten Fallen einige neue Aspekte, die sonst verlorengehen wUrden. 120 MELIKOV ZBORNIK JOACHIM HOSLER VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER DIE "OSTFORSCHUNG" ZUR "FREIEN SICHT AUF DIE VERGANGENHEIT" - KRAIN UND DIE UNTERSTEIERMARK DES 19. JAHRHUNDERTS IM SPIEGEL DER DEUTSCHSPRACHIGEN GESCHICHTSSCHREIBUNG Geschichtswissenschaft hat die Funktion, Gewissen und Gedachtnis der Menschheit zu sein. Ihre vornehmste Aufgabe ist es, historische Erfahrung "nutzbar zu machen fi.ir die Losung der Probleme von Gegenwart und Zukunft" . 1 Die Entwicklung der Geschichtswissenschaft im deutschen Sprachraum generell und die des im folgenden skizzierten Teilbereichs sind Ausdruck dessen, wie langwierig der ProzeB ist, die historische Disziplin zur "Lehrerin des Leben s" (Vasilij Melik)2 zu entwickeln. Die deutschsprachige Geschichtsschreibung liber Krain und die Untersteiermark vom Ausgang des 18. bis Ende des 19. Jahrhunderts 3 kennt grob betrachtet drei Herangehensweisen, nach denen die folgenden Ausfi.ihrungen gegliedert sind: Beim ersten Zugang wird die Geschichte der Deutschen, beim zweiten die der Slowenen, beim dritten die der deutsch- und der slowenischsprechenden Bevolkerung im Konnex betrachtet. Flir jeden der drei Zugange ist es sinnvoll, die Geschichtsschreibung nach vier Zeitabschnitten zu ordnen, da sich ihre Arbeitsbedingungen vor und nach dem Ersten Weltkrieg, nach 1945 und nach 1989/1991 erheblich voneinander unterscheiden. Der Blick auf die Geschichte der Deutschen Diese Historiographie kannte bis zum Beginn des Ersten Weltkriegs zwei Varianten: Die eine war der Landesgeschichtsschreibung bsterreichs verpflichtet. Dies gilt z. B. fi.ir die statistischen Untersuchungen von Karl Czoernig dem Jtingeren liber die deutschen Sprachinseln und fi.ir Michael Hainisch, der 1909 neue Zahlen zur Statistik der Deutschosterreicher publizierte. 4 Anders verhalt es sich mit den Schriften etwa von Oskar Gratzy, Hofmann von Wellenhof, Emil Back, Anton Schlossar, Martin Wutte und 2 3 4 Ktihnl, Reinhard: Faschismustheorien. Texte zur Faschismusdiskussion 2. Ein Leitfaden, Reinbek bei Hamburg 1979, S. 21. Zgodovinar o sebi in o svojem delu: Prof. Dr. Vasilij Melik. In: Zgodovinski časopis 45. 1991, S. 1416, hier S. 16. Der Sonderfall der Gottschee-Deutschen bleibt hier aus Platzgrtinden ausgeklammert. Zur weiterfiihrenden Literatursuche siehe Glonar, Joža: Die Slowenen im Schrifttum 1914-1940. In: Stidost-Forschungen (im folgenden SOF) 9./1 O. 1944/45, S. 497-583; Grothusen, Klaus-Detlev: Literaturbericht liber die Geschichte Jugoslawiens. Veroffentlichungen 1945-1966. In: Historische Zeitschrift, Sonderheft 3. 1969, S. 355-430; Bibliographisches Handbuch der ethnischen Gruppen Stidosteuropas, hg. von Gerhard Seewann und Peter Dippold, Band I und 2, Mtinchen 1997; Cvirn, Janez: Nemško (avstrijsko) in slovensko zgodovinopisje o Nemcih na Slovenskem ( 1848-1941 ). In: Necak, Dušan (Hg.): "Nemci" na Slovenskem 1941-1955. Zbornik, Ljubljana 1998, S. 23-52, hier v. a. S. 23-30. Czoernig, Karl: Die deutschen Sprachinseln im Stiden <les geschlossenen deutschen Sprachraumes, Klagenfurt 1899; Hainisch, Michael: Einige neue Zahlen zur Statistik der Deutschtisterreicher, Leipzig, Wien 1909; weitere Literatur siehe Rumpler, Helmut/Arnold Suppan (Hgg.): Geschichte der Deutschen im Bereich <les heutigen Slowenien 1848-1941, Wien, Mtinchen 1988, S. 24f. 121 JOACHIM HOSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER DIE "OSTFORSCHUNG" ... Karl Linhart, die der "deutschen Erde" und dem "Kampf um das Deutschtum" im Siidosten gewidmet waren. 5 In der Zwischenkriegszeit erlosch die erste Stri:imung, nur die zweite wurde fortgesetzt. Die Geschichtsschreibung wurde aggressiver und die Grenzen zu politischen Schriften verwischten. So geht es z. B. bei Adolf Lenz, in dem von Franz Hausmann herausgegebenen Gedenkbuch, bei Wilhelm Winkler und Oskar Lobmeyr-Hohenleiten um den Nachweis der zahlenmaBigen Starke des "Deutschtums" in Slowenien bzw. im Ausland generell und um die Lage der Deutschen in der Steiermark, Kamten und Krain im alten bsterreich. 6 Fritz Zangger und Oskar Plautz verfaBten deutschnational gefarbte Erinnerungen an das kulturelle Leben in Krain und der Untersteiermark am Ende des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts.7 "Mit deutlich deutschnationaler - zum Teil auch schon nationalsozialistischer Tendenz erschien ab 1933 im Hirt-Verlag in Breslau das 'Handwi:irterbuch des Grenzund Auslandsdeutschtums", worin Martin Wutte und Ernst Klebel einen politisch eindeutigen, wenn auch sehr materialreichen Artikel iiber die wirtschaftliche, demographische, historische, innenpolitische, soziale und geistige Entwicklung Krains hinterlieBen. 8 Seit 1936 stand mit der Zeitschrift Sudostdeutsche Forschungen (seit 1939: Sudost-Forschungen) dem 1930 gegriindeten Institut zur Erforschung des deutschen Volkstums im Suden und Sudosten in Munchen ein weiteres Organ zur Verbreitung der "Volkstumsschriften" zu Verfiigung. 9 In der Veri:iffentlichungsreihe des Instituts erschienen Monographien zur Unterstiitzung des nationalen Kampfes im deutschen 5 6 7 8 9 Gratzy, Oskar: Repertorium zur 50-jahrigen Geschichtsschreibung Krains 1848-1898, Laibach 1898; Hofmann von Wellenhof, Paul: Steiermark, Kamten, Krain und KUstenland, MUnchen 1899; Bock, Emil: Die Philharmonische Gesellschaft in Laibach 1702-1902. Nach den von weil. Dr. Friedrich Keesbacher hinterlassenen Aufzeichnungen, Laibach 1902; Schlossar, Anton: Anastasius GrUn. Sein Leben und Schaffen, Leipzig 1906; Wutte, Martin: Die sprachlichen Verhaltnisse in Krain. In: Deutsche Erde 8. 1909, S. 12-22; Linhart, Karl: Der Abwehrkrieg des unterlandlichen Deutschtums in bsterreich, Cilli 1896; vgl. Handbuch des Deutschtums im Auslande. Einl. von Fr[iedrich] Paulsen. Statist., geschichtl. u. wirtschaftl. Uebersicht von F[ritz] H[ubert] Henoch, hg. v. Allgemeinen Deutschen Schulverein zur Erhaltung des Deutschtums im Auslande, Berlin 1904; weitere Schriften bei Cvirn (wie Anm. 3 ), S. 24ff. Lenz, Adolf: Die deutschen Minderheiten in Slowenien, Graz 1923; SUdsteiermark. Ein Gedenkbuch, hg. von Franz Hausmann, Graz 1925; Winkler, Wilhelm: Statistisches Handbuch des gesamten Deutschtums, Berlin 1927; Lobmeyr-Hohenleiten, Oskar: Steiermark, Kamten, Krain. In: Das Nationalitatenrecht des alten bsterreich, hg. von Karl Gottfried Hugelmann, Wien 1934, S. 459-544; ferner: Wutte, Martin/Oskar Lobmeyr: Die Lagc der Minderhciten in Karnten und in Slowcnien, Klagenfurt 1926; HeiB, Friedrich: Die sUdostdeutsche Volksgrenze, Berlin 1934; Schlosser, P.: Marburg an der Drau als Festung. In: Zeitschrift des Historischen Vereins fUr Steiermark 33. 1940, H. 2, S. 3-66; zu weiteren Schriften diescr Gattung siehc: Schrifttum zur Erforschung des grenz- und auslandsdeutschcn Volksund Kulturbodens, hg. von Wilhelm Volz und Hans Schwalm, Langensalza etc. 1931; Cvirn (wie Anm. 3), S. 26f. Zangger, Fritz: Das ewige Feuer im fernen Land. Ein deutsches Heimatbuch aus dem SUdosten, Celje 1937; ders.: KUnstlergaste. Ein Ausschnitt aus dem Kulturleben der deutschen Minderheit in Slowenien, Cilli I 933. - Herzlich danke ich Janez Cvirn fUr den Hinweis auf F. Zangger. - Unveroffentlicht blieb die Schrift von Plautz, Oskar: Die Deutschen in Krain [o. O. o. J.], die in den Jahren 1942 bis 1945 entstanden sein muB. - Ich danke Dragan Matic herzlich ftir die Oberlassung einer Kopie des Textes. Siehe Handworterbuch des Grenz- und Auslanddeutschtums, hg. von Carl Petersen, Paul Hermann Ruth und Hans Schwalm. Dritter Band, Breslau 1938, S. 3 I 5-330. Bis 1938 erschienen drei Bande bis zum Buchstaben M. - Zitat von Rumpler/Suppan (wie Anm. 4), S. 25. Siehe z. B. Pirchegger, Hans: Das Volkstum der untersteirischen Stadte und Markte. Ein geschichtlicher Beitrag zu einer Streitfrage. In: SOF l. 1936, S. 26-30; MUller, K. B.: Die Bedeutung des deutschen Blutes in Sudosteuropa. In: SOF 3. 1938, S. 582-623. 122 MELIKOV ZBORNIK Grenzland. 10 Auch die beiden Studien von Wilhelm Sattler und Hannelore Schaufler liber demographische und wirtschaftliche Fragen gehoren zu dieser Art "Deutschtumsliteratur", die forma! wissenschaftlich erarbeitet und prasentiert wurde, deren Funktion jedoch nicht in der historischen Aufklarung bestand, sondem in der politischideologischen Dienstleistung ftir den deutschen Faschismus. 11 Zwar wurden auch einzelne moderate Arbeiten publiziert - ma13voll hat z. B. der damals in Laibach wirkende, seit 1965 in Graz lehrende Slawist Stanislaus Hafner die "alteste Musikgesellschaft bsterreichs" als den "Mittelpunkt deutschen gesellschaftlichen Lebens in Laibach" charakterisiert 12 - und Fritz Valjavec, der Grlinder der Zeitschrift, bemlihte sich um die wissenschaftliche Fundierung eines differenzierten SUdosteuropabegriffs. 13 Doch die Indienstnahme des Periodikums und der historischen Disziplin in toto durch den NS-Staat wurde dadurch nicht verhindert. 14 Nach 1945 fallt zunachst auf, daB in der umfangreichen Literatur liber die ehemaligen Ostgebiete Deutschlands, die in einem exakt noch zu bestimmenden MaB dem Paradigma der 'Ostforschung' 15 weiterhin unterlag, die Geschichte der deutschosterreichischen Bevolkerung Krains und der Untersteiermark unterbelichtet blieb. 16 So war es vor allem der in Pettau/Ptuj geborene, 1926 bis 1942 an der Universitat Ljubljana, 1942 bis 1945 in Graz lehrende Archaologe und Historiker Balduin Saria, der an die einst "tiberragende [... ] Bedeutung der Deutschen im geistigen Leben" Laibachs erinnerte.17 Der ebenfalls in Graz tatige Hans Pirchegger knlipfte an seine frliheren Arbeiten an, indem er sich wieder um Nachweise ftir den "deutschen Charakter" der unter10 Z. B. Kraft, Doris: Das untersteirische Drauland: Deutsches Grenzland zwischen Unterdrauburg und Marburg, Mlinchen 1935; Suette, Hugo: Der nationale Kampf in der Sudsteiermark 1867 bis 1897, Mlinchen 1936 (Rez. von Franjo Baš, in: Časopis za zgodovino in narodopisje 31. 1936, S. 149f.). 11 Sattler, Wilhelm: Die Untersteiermark. Eine Darstellung der bevolkerungspolitischen und wirtschaftlichen Grundlagen, Graz 1942; Schauflcr, Hannelore: Die Stadte und Markte der Untersteiermark. Eine vergleichcnde Obersichtsuntersuchung, Graz 1945; weitere Literatur siehe Deutsches Volk im europaischcn Raum. Ein Verzcichnis grcnz- und volkspolitischer Schriften, Stuttgart 1938. 12 Hafner, Stanislaus: Die Laibacher Philharmonische Gesellschaft. In: SOF 7. 1942, S. 202-217, Zitate S. 202 und 204. 13 Vgl. Valjavec, Fritz: SUdosteuropa und Balkan. In: SOF 7. 1942, S. 1-8; ders.: Zur Kritik und Mcthodik der SUdosteuropa-Forschung, ebd., S. 218-223. 14 Neueste Analysen, Erinnerungcn, lntcrprctationen und weiterflihrcnde Literatur finden sich in: Versaumtc Fragen. Deutsche Historiker im Schatten des Nationalsozialismus, hg. von RUdiger Hohls und Konrad H. Jarausch unter Mitarbeit von Torsten Bathmann, Jens Hacke, Julia Schafer und Marcel Stcinbach-Reimann, Stuttgart, Mlinchen 2000; Haar, Ingo: Historiker im Nationalsozialismus. Deutsche Geschichtswissenschaft und der "Volkstumskampf' im Osten, Gottingen 2000. 15 Siehe MUhle, Eduard: 'Ostforschung'. Bcobachtungen zu Aufstieg und Niedergang eines geschichtswissenschaftlichcn Paradigmas. In: Zeitschrift flir Ostmitteleuropaforschung 46. 1997, S. 317-350. 16 Siche Ost- und slidostdeutsche HeimatbUcher und Ortsmonographicn nach 1945. Eine Bibliographic zur historischcn Landcskunde der Vertrcibungsgcbiete. Bearbcitet von Wolfgang Kessler, Mlinchen etc. 1979, S. 5 und S. 244; Volki, Ekkehard: Das Deutschtum in SUdosteuropa vor und nach 1945. In: Osteuropa und die Dcutschen. Vortragc zum 75. Jubilaum dcr Dcutschcn Gesellschaft flir Ostcuropakunde, hg. von Oskar Anweiler, Eberhard Reil3ner und Karl-Heinz Ruffmann, Berlin 1990, S. 288-303; Gottas, Friedrich: Die Deutschen in Sudostcuropa. Ein Oberblick. Von den Ansiedlungen im Mittelalter und im 18. Jahrhundert zur Rlickbcwegung im 20. Jahrhundert. In: Slidostdcutschcs Archiv (im folgenden: SOA) 34./35. 1991/1992, S. 5-22; Bibliographisches Handbuch, Band 1 (wie Anm. 3), S. 82-107. 17 Saria, Balduin: Das Laibacher Deutschtum. Seine Entstehung und Entwicklung. In: SUdostdeutsche Heimatblatter 2. 1953, S. 3-9, Zitat S. 7; dcrs.: Das Deutschtum zwischen Adria und Drau. In: Die Deutschen und ihre ostlichen Nachbarn, hg. von V. Aschenbrenner, Frankfurt/M. 1967, S. 246-252. Zu Sarias Ocuvre siehe das Verzeichnis seiner Arbeiten in Festschrift flir Balduin Saria zum 70. Geburtstag, Mlinchen 1964, S. 493-513. 123 JOACHIM HOSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UllER DIE "OSTFORSCHUNG" ... steierischen Stadte Marburg und Pettau bemlihte. 18 In den von dem "Schutzverein" Osterreichische Landsmannschaft herausgegebenen Eckartschriften wurden "leicht faBlich Themen der Volkstumsarbeit" behandelt. Der 1898 in Laibach geborene Hans Gerstner, der 1932 bis 1938 Mitglied der Hauptleitung des Deutschen Schulvereins Siidmark war, erinnerte in dieser Reihe an das Deutschtunz in Krain. Dabei machte er sich die Perspektive des Grol3grundbesitzers und Reichsratsabgeordneten Josef Graf Barbo zu eigen, wonach "die Deutschen" in Krain stets "die Verfechter des einheitlichen Staatsgedankens" geblieben seien, wohingegen "die Slowenen" zur Erlangung eines "Grol3slowenien" oder eines "sUdslawischen Kčmigreiches" nicht nur das alte bsterreich in Frage gestellt, sondern auch die Deutschen in Krain bekampft hatten. 19 Balduin Saria grlindete zusammen mit Karl Kurt Klein, Harold Steinacker und Fritz Valjavec 1957 die Siidostdeutsche Historische Konznzission, weil, wie Felix von Schroeder dies 25 Jahre spater ausflihrte, das Mlinchener SUdost-Institut, "das bis 1945 einen Tei) seiner Aktivitaten auf die Erforschung der Geschichte der in SUdosteuropa lebenden Deutschen verwendet hatte, diesen Tei! seiner Forschungsarbeit in den flinfziger Jahren vernachlassigen mul3te. "20 GUnter Schodl hat in einem Rlickblick erlautert, unter <len Bedingungen der Systemkonfrontation und der Ideologisierung 'aktueller' Bereiche der Historie seien die Beziehungen zwischen Fachwissenschaft und nichtakademischer Geschichtsschreibung konfrontativ geblieben. Die Thematisierung slidostdeutscher Aspekte habe im Verdacht der Nostalgie und des Revisionismus gestanden; der "offenen Wissenschaft" sei vorgeworfen worden, deutschfeindliche Propaganda zu beglinstigen.21 Das Wirken der oben genannten Historiker vor und nach 1945, ihre Publikationstatigkeit in <len einschlagigen Fachzeitschriften und die Aktivitat im Rahmen der Siidostdeutschen Historischen Konznzission zeigen, dal3 die Konfrontationslinie nicht zwischen nichtakademischen Nostalgikern und Fachwissenschaft verlief. Letztere war keineswegs frei von nostalgischen Tonen, die gelegentlich eine beklemmende Kontinuitat zum Ausdruck brachten. Die Auflosung bisheriger Feindbilder und das Ende der sozialistischen Staatenwelt fordern die "Distanz zu den Nationalismen der 'Frontgenerationen"' und eine "freie Sicht auf die Vergangenheit". 22 Drei Studien sollen hier erwahnt werden, die exemplarisch flir die wachsende Kritikfahigkeit im Hinblick auf deutschnationales Wirken in der Endphase der osterreichisch-ungarischen Monarchie stehen: Theodor Veiter hat sine ira et studio die Lage der Deutschen bis 1848 in Karnten, Steiermark, Klistenland, Triest sowie Krain und <len "RUckgang des Deutschtums in Slowenien" in der zweiten Halfte des 19. Jahrhunderts unter besonderer Berlicksichtigung <les Schul- und <les Pressewesens geschildert. Dabei hat er auf die 18 Pirchcgger, Hans: Der deutsche Bevi:ilkerungsanteil in den untersteirischen Stadten Marburg a. d. Dr. und Pettau im Mittelalter und in der fri.ihen Neuzcit. In: SOA 4. 1961, S. 3-18. 19 Zitat Barbo hier nach Gerstner, Hans: Das Dcutschtum in Krain ohne das Gottscheer Land, Wien 1979, S. l9f. 20 Schroeder, Felix von: 25 Jahre Slidostdeutsche Historische Kommission. In: SOA 24./25. 1981/1982, S. 5-8, hier S. 5. 21 Schi:idl, Glinter: Erinnerung und Analyse. Methodologische Bemerkungen zur slidostdeutschen 22 Geschichtsschreibung. In: Die Deutschen in Ostmittel- und Slidosteuropa. Geschichte - Wirtschaft Recht - Sprache. Band I, hg. von Gerhard Grimm und Krista Zach, Miinchen I 995, S. JO 1- I 14, hier S. I 02ff. Suppan, Arnold (Hg.): Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken, Berlin 1998, S. 16. 124 MELIKOV ZBORNIK eskalierende Wirkung der von alldeutschen Kreisen in bsterreich ausgehenden "Bemiihungen um Erhaltung des Deutschtums in Slowenien" hingewiesen. 23 Der 1889 in Graz gebildete Verein Siidmark, mit dem Eduard Staudinger sich befaf3t hat, stellte eine der wichtigsten Organisationen dieser Kreise dar. 1894 bis 1907 wies die Steiermark die grof3te Zahl der Ortsgruppen auf, Krain blieb bis 1906 schwach organisiert, die Griindungswelle 1907 ging auf 15 neue Ortsgruppen in Gottschee/ Kočevje zuriick, anderte die Situation des Vereins in Krain generell aber nicht. 24 Durchschnittlich lief3 der Verein wahrend seines Bestehens rund ein Viertel seiner Gesamtausgaben in die Besiedelungspolitik flief3en, mit der deutschsprechende Bauern und Gewerbetreibende angeblich unterstiitzt werden sollten. Anfangs zielten die lnvestitionen auf eine geschlossene deutsch besiedelte Landbriicke zwischen St. Egidi/ Šentilj (an der heutigen osterreichisch-slowenischen Grenze) und Marburg/Maribor, spater stand der Zugang zur Adria im Vordergrund. Dabei wurden die sozialen Belange der Bauern nicht wirklich beriicksichtigt, sondern instrumentalisiert fiir die "weitergespannten offensiven deutschen Hegemonievorstellungen in Mittel- und Siidosteuropa". 25 Auch in der Verbandsfiihrung war die Bauernschaft unterreprasentiert. Es dominierte das akademisch gebildete Biirgertum (Politiker, Anwalte, Arzte, Bibliothekare), und Fabrikanten, Handel- und Gewerbetreibende bildeten den Riickhalt des Vereins. Sie organisierten sich, weil sie "auf die Realitat eines multinationalen Staates und seine Integrations- und Assimilationsprozesse abwehrend reagierten, diese verhindern sowie die dominierende Rolle der Deutschen festigen und absichern wollten. "26 Der Konfrontationskurs gegen die Slowenen und gegen die Habsburgermonarchie war in der Konzeption des Vereins angelegt, der sich am Deutschen Reich orientierte, als dessen 'Vorposten im Siidosten' er sich gerierte. In Krain und im Kiistenland blieb die Siidmark im Vergleich zur Untersteiermark Jange relativ defensiv eingestellt. Erst ab 1911/12 habe der Verein auch hier - nun vollends von den sozialen Interessen der Deutschsprechenden absehend - die "auf den Siidosten Europas gerichteten politischen und okonomischen Konzeptionen des Deutschen Reiches" Ubernommen. 27 Wie der fast ein Jahrzehnt vor der Siidmark, 1880, gegriindete Deutsche Schulverein agierte, hat Werner Drobesch untersucht. 28 "Hirn und Herz der Schulvereins-Bewegung" waren die akademisch Gebildeten, die sich den "Deutschtums-Glauben" wahrend ihres Studiums an osterreichischen und deutschen Universitaten angeeignet hatten 29 und ihn von dort in die vermeintlichen "Konfliktzonen" trugen. Im Vergleich zu Karnten und der Steiermark war Krain relativ stark organisiert: Etwa 4,3 bis 4,5 23 Vciter, Theodor: Die Lagc dcr Deutschen in Slowenien 1848 bis 1941 und ihre Hauptprobleme. In: Der Donauraum 28. 1986, S. 63-92. 24 Yon insgesamt 59 Ortsgruppcn der Siidmark im Jahr 1894 bcfandcn sich 43 (73%) in dcr Steiermark, 5 (8%) in Krain, von den 388 Ortsgruppen 1907waren118 (30 %) in der Steiermark, 25 (12%) in Krain. Die Dominanz ging 1907/08 auf Niederdsterreich mit Wien Uber. Siehe Staudinger, Eduard G.: Dic SUdmark. Aspekte dcr Programmatik und Struktur cines dcutschcn Schutzvereins in der Steiermark bis 1914. In: Rumpler/Suppan (wie Anm. 4), S. 130-154, hier S. 133, Tabelic l. 25 Staudinger (wie Anm. 24), S. 139. 26 Ebd., S. 154. 27 Ebd., S. 137. 28 Drobesch, Wemer: Der Deutsche Schulverein 1880-1914. Ideologie, Binnenstruktur und Tatigkeit einer deutschnationalen Kulturorganisation unter besonderer BerUcksichtigung Sloweniens. In: Bister, Feliks J./Peter Vodopivec (Hgg.): Kulturelle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa. Deutsche und slowenische Kultur im slowenischen Raum vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zum Zweiten Weltkrieg. Symposium, Ljubljana 29.-31. Oktober 1990, Ljubljana 1995, S. 129-154. 29 Drobesch (wie Anm. 28), S. 137. 125 JOACHIM HOSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER DIE "OSTFORSCHUNG" ... Prozent der rund 28.000 deutschsprechenden Krainer waren Mitglieder des Deutschen Schulverein, in den beiden anderen innerosterreichischen Landern blieben diese Werte unter einem Prozent. 30 In der Mitgliedschaft und Flihrung des Vereins war wie bei der Sii.dmark das Bildungs- und Wirtschaftsblirgertum dominant. 31 Selbst unter den Eltern der Schliler, die 1885 bis 1910 die Laibacher Schulvereins-Schule besuchten, weist die Statistik einen Arbeiteranteil von nur 1,5 Prozent aus. 32 Dabei ist es nicht unwahrscheinlich, dal3 es sich um Schiller slowenischer Herkunft handelt, denn von 1885 bis 1898 ziihlten elf bis 18 Prozent jedes Schlilerjahrgangs der Sprache nach zu den Slowenen. 33 Deutschsprechende Arbeiter und Bauern waren auch for den Deutschen Schulverein nur das Piedestal einer weit liber deren Interessen hinausreichenden expansiven Politik. Der Schulvereins-Gedanke scheint keineswegs "die Volker", 34 sondern lediglich, wirkungsmiichtig und verhiingnisvoll genug, das deutschorientierte Bildungs- und Wirtschaftsblirgertum ergriffen zu haben. Wie die Sii.dmark richtete sich der Deutsche Schulverein zunehmend nach der alldeutschen Bewegung aus und machte sich dadurch selbst "zu einem Element, das die staatliche Desintegration vorbereitete. " 35 Drobesch hat gezeigt, wie der Verein das "bis in die Mitte des 19. Jahrhunderts gliltige Ideal der Viel- und Mehrsprachigkeit als spezifische[n] Ausdruck der osterreichischen gesamtstaatlichen politischen Kultur" von 1880 an bekampfte und seine Kliente! zu einem "betont nationalen Standpunkt" flihrte. Offen bleibt die Frage, wie "mit einem Male" (sic !) jahrzehntelang gliltige Werte in Frage gestellt werden konnten. Auch der Wandel "vom gemiil3igten zum radikalen Deutschnationalismus mit seinen pangermanisch-antisemitisch-antiklerikalen Facetten"36 in den 189Oer Jahren ist in bezug auf Krain und die Untersteiermark fraglich. Bildete hier wie in Ungarn 37 der Antisemitismus das entscheidende Ferment flir die Radikalisierung? Den Studien von Janez Cvirn zufolge war die Radikalisierung der untersteirischen Deutschen eher eine Reaktion auf die Erfolge der slowenischen Nationalpolitik. Den Antisemitismus der "Alldeutschen Bewegung" Georg von Schonerers, die "for den Zusammenschlul3 aller Deutschen in einem Reich warb und [... ] im Jahre 1900 im Wiener Parlament [verlangte], eine Pramie for jeden 'niedergemachten' Juden auszusetzen", 38 hatten die Untersteirer zurlickgewiesen. 39 In Krain und der Untersteiermark sind demnach die ideologischen und politischen Veriinderungen bei den Deutschnationalen nur mit Blick auf das Wechselspiel mit dem slowenischen nationalen Lager und der slowenischsprechenden Bevolkerung adiiquat zu erfassen. 30 3I 32 33 34 35 36 37 38 39 Ebd., S. 144. Ebd., S. 133, Tabelle 2. Ebd., S. 153, Tabelle 7. Im Schuljahr 1898/99 sank der Anteil der 'Slowenen' laut Schulstatistik erstmals unter zehn Prozent, ab 1902 waren die 'Slowenen' mit Werten von O bis 2,9% marginalisiert. Siehe ebd., S. 152, Tabelle 6. "Der Schulvereins-Gedanke hat die Volker ergriffen." Ebd., S. 131. Ebd., S. 154. Ebd., S. 136. Schodl, Gi.inter: Alldeutscher Verband und deutsche Minderheitenpolitik in Ungam 1890-1914. Zur Geschichte des 'extremen Nationalismus', Frankfurt/M. etc. 1978. Opitz, Reinhard: Faschismus und Neofaschismus, Frankfurt/M. 1984, S. 32f. Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem ( 1861-1914 ), Maribor 1997, S. 146f. 126 MELIKOV ZBORNIK Zur Geschichte der Slowenen Die deutschsprachige Geschichtsschreibung liber die Geschichte und Kultur der Slowenen vom Ausgang des 18. Jahrhunderts an beginnt mit der 1881 im Rahmen des mehrbandigen Werkes Die Volker Oesterreich-Ungarns erschienenen Gesamtarstellung von Josef/Josip Šuman, den das "Slowenische Biographische Lexikon" kaum Ubersetzbar, aber nicht zu Unrecht als narodni delavec ("nationaler Arbeiter") bezeichnet hat. 40 Im Vergleich mit Anton Linhart, dessen Versuch einer Geschichte von Krain nur bis in das 9. Jahrhundert reicht41 und deshalb hier nicht berlicksichtigt wird, oder mit August Dimitz (siehe Anm. 66) wird deutlich, daB Šuman als nationalbewuBter Slowene zu Werke ging. Seine systematisch-diachron angelegte Studie hat ihren zeitlichen Schwerpunkt in der mittelalterlichen Geschichte, das ausgehende 18. und das 19. Jahrhundert kommen nur skizzenhaft zur Geltung, vor allem unter kulturgeschichtlichen Aspekten. 42 Acht Jahrzehnte gerieten die Slowenen als eigenstandiges Thema der deutschsprachigen Geschichtsschreibung fast vollig aus dem Blick. Sie gingen buchstablich unter den SUdslawen, die seit der Staatsgrlindung 1918 als politischer Faktor in toto beachtet wurden, auf. Ein namhafter Beobachter slidslawischer Probleme war Hermann Wendel, der in seinem Werk Der Kampf der Sudslawen auch das "Slowenentum" kurz berlicksichtigt und betont hat, daB flir die slowenische Nationalbewegung (wie flir die serbische und kroatische) die ersten entscheidenden AnstoBe von auBen, aus Wien und Graz gekommen seien. 43 Das spatere Zentrum der Bewegung hat Wendel nicht in Klagenfurt verortet, vielmehr sei in den sechziger Jahren "allgemach Laibach in die ihm zustehende flihrende Rolle" aufgerlickt. 44 Erst in den sechziger Jahren weckten kulturelle Fragen das Interesse historischphilologischer Forscher. Stanislaus Hafner hat den Slawisten Franz von Miklosich/ Miklošič (1813-1891) als "osterreichisch-slowenischen Slawisten von europaischem Rang" portratiert, der eine "weltblirgerliche Haltung'' gelebt habe. Sein NationalbewuBtsein sei rein sprachlich orientiert gewesen und sein Lebenswerk stehe "auBerhalb nationalistischer Kategorien". 45 Bartholomaus/Jemej Kopitar (1780-1844) wlirdigte Hafner als Begrlinder der Slawistik und Balkanistik in Wien, als Forderer der slowenischen Schriftsprache und des sprachlich-kulturellen Reformwerks von Vuk Stefanovic Karadžič (1787-1864 ). Die austroslawistische Uberzeugung, bsterreich konne und solle die Heimat der SUdslawen sein, wollte Hafner - anders als Sergio Bonazza zwanzig Jahre nach ihm46 - nicht als 4 0 Šuman lcbte von 1836 bis 1908. Siehe SBL III ( 1960-71 ), S. 724f. 41 Siehe Linhart, Anton: Yersuch einer Geschichte von Krain und der Ubrigen sUdlichen Slaven Oesterreichs. Erster Band, NUmberg 1796; ders.: Ycrsuch eincr Geschichte von Krain und den Ubrigen Landcrn der sUdlichen Slaven Oesterreichs. Zweiter Band, NUrnberg 1796. 42 Die Beitrage Uber Sitten und Gebriiuche sowie Ubcr dic slovenische Literatur haben Fr. Hubad (S. 79105) und Fr. Simonič (S. 123-172) beigesteuert. 43 Wendel, Hermann: Der Kampf der SUdslawen, Frankfurt/M. 1925, S. 238f. 44 Ebd., S. 365. Siehe ders.: Sudslawischc Silhoucttcn, Frankfurt/M. 1924; ders.: Die Habsburger und die SUdslawenfrage, Belgrad, Leipzig 1924. 45 Hier schlof3 sich Hafner dem Urteil des Romanisten Hugo Schuchhardt an, siehe Hafner, Stanislaus: Ober Miklosichs Weltbild und das Yerhaltnis zum Deutschtum. In: Ostdeutsche Wissenschaft 9. 1962, S. 228-255. 46 FUr ihn gilt Kopitar als "the true founder of Austro-Slavism". Siehe Bonazza, Sergio: Austro-Slavism as the motive of Kopitar's work. In: Slovenc Studies 5. 1983, S. 155-164, hier S. 163. JOACHIM HOSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" 0BER DIE "OSTFORSCHUNG" . das Werk Kopitars dargestellt sehen, der damit Uberschatzt wUrde. Diese Gedanken hatten vielmehr eine Iangere Tradition. 47 In der Festschrift fUr Balduin Saria hat Josef Mati die Bedeutung Erzherzog Johanns fiir den national-kulturellen Fortschritt der Slowenen und Kroaten hervorgehoben. Ober das in der Forschung bis dato Akzeptierte hinaus - die fortschrittliche Bedeutung des Josephinismus und Johanns (1782-1859) positive Einstellung dazu - hat Mati die Synthese von Josephinismus, Liberalismus, romantisch-nationalem Gedankengut und praktisch-organisatorischer Aktivitat als die entscheidende Voraussetzung bezeichnet, slowenische Politiker zu inspirieren, nicht mehr im kosmopolitischen Sinn, sondem in "spezifisch nationaler Art" aktiv zu werden. Vier Auswirkungen hat Mati festgestellt: Forderung der Sprache, Aufbau von Institutionen als Basi s der "Vaterlanderei ", Forderung der Wirtschaft, politische UnterstUtzung aus Wien und Graz, schliel3lich "die W ertschatzung, Verehrung und Dankbarkeit, der sich Erzherzog Johann bei den Slowenen in Steiermark, Kamten und Krain, aber auch bei den Kroaten erfreute". 48 Der in Frankfurt/M. wirkende Slawist Lojze Krakar hat fUr die Festschrift fUr Anton Slodnjak das Echo der ersten Auffiihrungen Schiller'scher Dramen am slowenischen Theater zu Laibach untersucht. Die von der 1867 gegrUndeten "Dramatischen Gesellschaft" (Dramatično društvo) aufgefUhrten Darbietungen - 1875 erstmals Schillers "Rauber", 1877 "Kabale und Liebe", 1895/96 wieder die "Rauber" - fanden demnach regen Zuspruch. Viele junge Menschen habe Schillers Idealisierung von "Freiheit, Recht und Wahrheit" angesprochen, und das slowenische Publikum begeisterte sich fUr den "groBen deutschen Dichter" bis Mitte der neunziger Jahre ungeachtet der seit den siebziger Jahren scharfer werdenden kultur- und nationalpolitischen Spannungen. 49 Krakar zufolge verminderte sich am slowenischen Theater das Interesse an Schiller erst um die Jahrhundertwende. 50 Ein Aufsatz von Saria Uber die ersten slowenischen Tabore zu Luttenberg und Sachsenfeld signalisiert den Beginn eines in den siebziger und achtziger Jahren wachsenden Interesses an den sozialen und politischen Strukturen der slowenischen Nationalbewegung. Die Tabor-Bewegung (1868-71) hat Saria auf den Ausgleich von 1867 zurUckgefUhrt, den die slowenische Seite als "Grab des nationalen Lebens" betrachtet habe, da sie sich nicht auf das 1867 bestatigte historische Recht habe berufen konnen. Die Dezember-Verfassung des gleichen Jahres habe die rechtliche Basis fUr offentliche GroBveranstaltungen geboten. Die Grazer Statthalterei habe den Antrag auf Bewilligung der ersten Versammlung (am 9.8.1868 in Luttenberg/Ljutomer) gleich bestatigt und nicht - wie in der slowenischsprachigen Geschichtsschreibung zu lesen ist 51 - zuerst abgelehnt. Die Obrigkeit maB auch dem zweiten Tabor (am 6. 9. 1868 in 47 Hafner, Stanislaus: Das austro-slawische kulturpolitischc Konzept in der crsten Halfte dcs 19. Jahrhunderts. In: bsterrcichische Osthefte (im folgenden: OOH) 5. 1963, S. 435-444. 48 Mati, Josef: Lcistung und Bedeutung Erzherzog Johanns flir den national-kulturellen Fortschritt der Slowenen und Kroaten. In: Festschrift flir Balduin Saria zum 70. Geburtstag, Miinchen 1964, S. 310330. 49 Auf diese Spannungcn hat Pelikan, Egon: Theater, Politik und Gesellschaft. Aspekte der Gcschichte des slowenischen Theaters in Ljubljana/Laibach in den Jahren I 867 bis 1918. In: Uhl, Heidemarie (Hg.): Kultur - Urbanitat - Moderne. Differenzierungen der Moderne in Zentraleuropa um 1900, Wien 1999, S. 139-180, hingewiesen. 5 Krakar, Lojze: Das Echo der ersten Auffiihrungen Schiller'scher Dramen am slowenischen Theater zu Laibach. In: Studia Slovenica Monacensia in honorem Antonii Slodnjak septuagenarii, Miinchcn 1969, s. 65-73. 51 Vošnjak hatte dies in seinen Erinnerungen berichtet; dies iibernahmen Gorše, M.: Doktor Valentin ° 128 MELIKOV ZBORNIK Sachsenfeld/Žalec) keine Bedeutung zu, da die Forderungen der ersten Versammlung "vollkommen im Sande verlaufen" seien. 52 In Laibach hiitten die Slowenen mehr mit der Lauheit der konservativen "Altslowenen" zu kampfen gehabt als mit der deutschen Btirokratie. Erst der vierte Tabor fand in Krain, in Vižmarje bei Laibach am 17. Mai 1869 statt, und trotz des Erfolges (ca. 30.000 Teilnehmer) habe Janez Bleiweis, der ftihrende Kopf der Laibacher Slowenen, am 13. Mai 1871 an Etbin Costa geschrieben, da/3 er an keinem Tabor mehr teilnehmen wolle. Sarias Pazit: "Den Krainem, wo die 'Altslowenen' unter Bleiweis die Ftihrung hatten, ging es var allem um eine Starkung der Landesautonomie", 53 auch wenn die Tabor-Bewegung insgesamt das Nationalbewu/3tsein der breiten Volksmassen gehoben und damit "leider oft auch zur Verscharfung des nationalen Gegensatzes" beigetragen habe. 54 Walter Lukan hat in seiner umfangreichen Besprechung Edvard Kardeljs Vierteilung55 das Drei-Phasen-Modell von Miroslav Hroch 56 auf die slowenische Entwicklung angewendet: Die "Gelehrtenphase" (Phase A) datierte Lukan auf den Ausgang des 18. Jahrhunderts (Pohlin, Linhart, Kopitar, Vodnik u. a.). Die Zeit des "nationalen Erwachens" (Phase B) habe ohne scharfe Trennung von Phase A im frtihen 19. Jahrhundert begonnen und liber 1848 hinausgereicht. Erst mit der Tabor-Bewegung habe die Massenbewegung und politische Affirmation des nationalen Strebens (Phase C) eingesetzt. Von diesem Moment an, in dem die "slovenische Nation [... ] die politische Btihne" betrat, so Lukan, sahen die Deutschsprechenden ihre Ftihrungspositionen in Politik, Kultur und Wirtschaft bedroht, und es brachen "die nationalen Gegensatze offen auf. "57 Rtidiger Malli hat das Jahr 1848, dessen Bedeutung ftir die slowenische Nationalbewegung von Lukan und Mati relativiert worden war, wieder aufgewertet. lnfolge der soziali:ikonomischen Veranderungen nach 1848 seien die beiden Haupthemmnisse - das Fehlen von Adel und Btirgertum als nationsfordemde Krafte und die Verteilung der slowenischen Bevolkerung auf die Kronlander Gi:irz-Gradisca, Triest, Istrien, Krain, Kamten und Steiermark - tiberwunden worden: Die katholische Geistlichkeit habe die Verbindung zu der tiberwiegend slowenischsprechenden Landbevi:ilkerung hergestellt; die Bauem "zogen sich zwar von der Revolution zurtick, die ftir sie nur die Sache des deutschen Btirgertums war, konnten aber allmahlich von der Geistlichkeit mobilisiert werden, wobei Jange Zeit naturgema/3 der Kampf der Kirche gegen den Liberalismus im Vordergrund stand und in zweiter Linie erst das nationale Moment mitschwang." 58 Aus dieser von der Geistlichkeit geschulten, antiliberal und national gepragten Bauemschaft 52 53 54 55 56 57 58 Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik. Laibach 1940, S. 87; Vrbnjak, Viktor: Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. In: Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici I. slovenskega tabora v Ljutomeru I 868-1968, Maribor 1968, S. 382-473. So dcr Bezirksvorsteher in Cilli in seincm Bewilligungsschreiben, zit. nach Saria, Balduin: Die ersten slowcnischen Tabore zu Luttenberg und Sachsenfcld im Jahre I 868. Ein Beitrag zum steirischen Anteil an der Nationswcrdung der Slowenen. In: Zeitschrift des Historischen Vereins flir Steiermark 60. 1969, S. 85-105, hier S. 97f. Saria (wie Anm. 51), S. 103. Ebd., S. I 04. Kardelj, Edvard: Die Yierteilung. Nationale Frage dcr Slowenen, Wien, Frankfurt, ZUrich I 97 I. Hroch, Miroslav: Die Vorkampfer der nationalen Bewegung bei den kleinen Yolkem Europas. Eine vergleichende Analyse zur gesellschaftlichen Schichtung der patirotischen Gruppen, Praha I 968. Lukan, Walter: Zur nationalen Frage eines kleinen Volkes. Edvard Kardeljs Darstellung zur Entwicklung der nationalen Frage bei den Slovenen. In: ČlOH 16. 1974, S. 34-52, S. 42-46. Malli, RUdiger: Die Sozialstruktur und das nationale Erwachen der Slowenen. In: č>OH 20. 1978, S. 284-291, S. 286. 129 JOACHIM HOSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER DIE "OSTFORSCHUNG" ... seien die "Trager einer scharferen Formulierung des Nationalgedankens" rekrutiert worden. Die liberalen "Jungslowenen" unter ihnen hatten sich gegen das konservative Lager letztlich nie durchsetzen ki:innen. Zwar verfUgten sie in Laibach/Ljubljana mit Ivan Hribar liber einen einflul3reichen Kommunalpolitiker und seit 1896 Blirgermeister und erlangten auch in Pettau/Ptuj, Cilli/Celje und Marburg/Maribor einige Bedeutung. 59 Doch weil in der Untersteiermark die nationalpolitischen Mi:iglichkeiten fUr die Slowenen unglinstiger gewesen seien als in Krain, habe sich der Schwerpunkt des politischen Lagers stets wieder "zu Gunsten der klerikalen Richtung, die in der Geistlichkeit einen Organisations- und Einflul3faktor erster Ordnung besal3", verschoben. 60 Die hi:ihere Bildung der nzodemen slowenischen lntelligenz erfolgte, wie Gerhard Grimm anhand der Promovierten festgestellt hat, vor allem in Wien und Graz. Flir die Zeit von 1872 bis 1949 hat Grimm 195 promovierte Slowenen und 36 promovierte Sloweninnen erfal3t, davon 131 in Wien, 96 in Graz, 4 in Innsbruck. 61 Ende der achtziger Jahre hat Hafner den Forschungsstand liber das Entstehen der slowenischen Nationalkultur zusammengefal3t: Das slowenische Beispiel bestatige, dal3 "Religion, Sprache und Geschichte eines V olkes miteinander hundertfach verbunden" seien. Fehle, wie bei den Slowenen, die eigenstaatliche Tradition, sei die Geschichtskonzeption "an die Sprache und an die Geschichtswirksanzkeit des nationalen Prinzips geknlipft". 62 Religion, Sprache, mlindliche und schriftliche Literatur bildeten daher die entscheidenden Integrationsfaktoren "bei der Bildung des nationalen Selbstbewul3tseins". 63 Die Rezeption der Schriften von Johann Gottfried Herder (1744-1803) hatte dabei keine Initialwirkung, sondern eine bestatigende, aufbauende, nachdem "in Slowenien das Interes se der lntelligenz fUr das Volksschaffen bereits geweckt" worden war. 64 Die Geschichtsschreibung mit territorialem Zugang und dem Blick auf Slowenen und Deutsche im Konnex Diese Geschichtsschreibung begann, soweit sie lnformationen liber die Geschichte seit Ende des 18. Jahrhunderts bietet, mit der 1874-76 ausgelieferten Geschichte Krains von August Dimitz (1827-1886), dem langjahrigen Sekretar des Historischen Vereins fi.i.r Krain. Die dortige Tatigkeit des geblirtigen Laibachers 65 war wie sein Hauptwerk der "Landesgeschichte" gewidmet, nicht der nationalen Sache der Slowenen oder der Deutschen. Er wollte den "Wunsch nach einer Geschichte Krains" befriedigen und die 59 Ebd., S. 286f. 6 0 Malli, RUdiger: Dic politischen Richtungen bei <len Slowenen der Untersteiermark von der Dczemberverfassung bis zum Ersten Weltkrieg. In: Die Donaumonarchie und die slidslawische Frage von 1848 bis 1918. Texte des ersten osterreichisch-jugoslawischen Historikcrtreffcns, Gosing 1976, hg. von Adam Wandruszka, Richard G. Plaschka und Anna M. Drabek, Wien 1978, S. 75-85, hicr S. 80. 61 Grimm, Gcrhard: Die Bildung der modernen slowenischen Intelligenz. In: Serta Balcanica-Orientalia Monacensia in honorcm Rudolphi Trofenik septuagenarii, MUnchen 1981, S. 111-125. 62 Hafner, Stanislaus: Kirchc, Staatlichkeit, Sprachc und Yolkstum im Yielvolkerstaat und <las Entstehen der slowenischen Nationalkultur. In: Sprachen und Nationen im Balkanraum. Die historischen Bedingungen der Entstehung der heutigen Nationalsprachen, hg. von Christian Hannick, Koln, Wien 1987, S. 1-21, hier S. 21 und S. 4 (kursiv bei Hafner). 63 Ebd., S. 2 I. 64 Sundhau8en, Holm: Der Einflu8 der Herderschen Ideen auf die Nationsbildung bei <len Yolkern der Habsburger Monarchie, Berlin 1973, S. 151. 65 Janša-Zorn, Olga: Historično društvo za Krajnsko, Ljubljana 1996, S. 197-200 (vgl. meine Rezension in: SOF 57. 1998, S. 565f.). 130 MELIKOV ZBORNIK "Liebe zur Heimat" unterstiitzen, die "nur in der genaueren Kenntnis ihrer Geschichte wurzeln kann". 66 Auch wenn Peter von Radics (1836-1919) die Geschichte Krains, die Geschichte des Laibacher Schiel3standes, das Leben und Wirken von Anastasius Griin, die Geschichte des Buchhandels und der Laibacher Volkskiiche, die Schulfeier in Laibach anlal3lich des 300. Jahrestages der Schlacht bei Sissek (22. luni 1593), das Werk des krainischen Historiographen Schonleben, die Geschichte der Post und der Laibacher Feuerwehr und die Entwicklung des deutschen Theaterwesens darstellte, leitete ihn weder Deutschtumsdenken, noch slowenisches Nationalbewul3tsein, sondem landesgeschichtliches Interesse. 67 Gleiches gilt fiir zwei Zeitschriftenaufsatze von Peter Hitzinger (18121867)68 und eine Reihe eigenstandiger Schriften 69 iiber diverse Aspekte der regionalen Kirchen- und Kulturgeschichte, die vor dem Ersten Weltkrieg entstanden sind. Eine gesamtosterreichische Perspektive weisen die friihen statistischen Werke von Joseph Hain, Karl Freiherr von Czoemig, Richard Pfaundler und die Veri:iffentlichungen der k. k. Statistischen Zentralkommission in Wien auf, die Angaben zur Demographie in Krain und der Steiermark enthalten.7° Eine Ausnahme unter den vor 1914 publizierten Werken mit territorialem Zugang stellt die von Andreas Gubo verfa13te Geschichte der Stadt Cilli dar, die zwar forma! 66 Dimitz, August: Geschichte Krains von der alte sten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer RUcksicht auf Kulturentwicklung. Erster Theil, Laibach 1874, S. III. 67 Radics, Peter von: Geschichte Krains. Ein Handbuch, Laibach 1862; ders.: Die Geschichte des Laibacher k. k. privaten Landeshaupt-Schiesstandes 1562-1862, Laibach 1862; ders.: Anastasius Grlin und seine Heimat, Stuttgart 1876; ders.: Anastasius Grlin. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen Leben und Wirken, Leipzig 1879; ders.: Geschichte des deutschen Buchhandels in Krain. In: Archiv fUr Geschichte des Deutschen Buchhandels, Leipzig 1881; ders.: Geschichte der Laibacher Volkskliche, Laibach 1887; ders.: Die Siegesfeier der Schlacht bei Sissek am 22. Juni 1593, Laibach 1893; ders.: Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schonleben. In: Mitteilungen des Musealvereins flir Krain 7. 1894, S. 1-72; ders.: Die k. k. Post in Krain und ihre geschichtliche Entwicklung, Laibach 1896; ders.: Die Laibacher Freiwillige Feuerwehr 1870-1899, Laibach 1899; ders.: Schiller auf der deutschen Buhne in Laibach, Laibach 1905; ders.: Die Entwicklung des deutschen BUhnenwesens in Laibach, Laibach 1912. 68 Hitzinger, Peter: Die kirchliche Eintheilung Krains seit der ersten Einflihrung des Christenthums bis zur Gegenwart. In: Archiv flir die Landesgeschichte des Herzogthums Krain, 2-3. 1854, S. 76-119; ders.: Das Quecksilberbergwerg Idria. In: Blatter aus Krain 4. 1860, S. 90-135. 69 Puff, Rudolf G.: Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, 2 Bande, Graz 1847; Hitzinger, Peter: Das Quecksilberbergwerk Idria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart, Laibach 1860; Kosar, Franz: Anton Martin Slomšek, FUrst-Bischof von Lavant, dargestellt in seinem Leben und Wirken, Marburg 1863; Vrhovec, Ivan: Die wohlobliche landesflirstliche Hauptstadt Laibach, Laibach 1886; Globočnik, A. von: Oberblick der Verwaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain, Laibach 1888; Ilwof, Franz: Der Protestantismus in Steiermark, Karnten und Krain vom XVI. Jahrhundert bis in die Gegenwart, Graz 1900; Gruden, Josip: Das soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diozese Laibach (Herzogtum Krain), Laibach 1906; Kokol, Hadrian: Die Geschichte der Franziskanerkloster in Untcrsteiermark ( 1750-1850), Gorizia 1915. 7 o Czoernig, Carl Freiherr von: Statistisches HandbUchlein flir die Oesterreichische Monarchie, Wien 1861; Czoernig, Carl Freiherr von: Die ethnologischen Verhaltnisse des osterreichischen Klistenlandes nach dem richtiggestellten Ergebnisse der Volkszahlung vom 31. Dezember 1880, Triest 1885; Hain, Joseph: Handbuch der Statistik des osterreichischen Kaiserstaates, Wien 1852; Pfaundler, Richard: Die nationalen Verhaltnisse in Steierrnark am Ausgange des 19. Jahrhunderts. In: Statistische Monatschrift 11. 1906, S. 401-430; Statistisches Jahrbuch der Oesterreichischen Monarchie, hg. von der K. K. Statistischen Central-Commission, Wien l. 1863-19. 1881. Weitere Literatur bei Rumpler/Suppan (wie Anm. 4), S. 24f. 131 JOACHIM HOSLER: YOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" 0BER DIE "OSTFORSCHUNG" ... territorial- bzw. stadtgeschichtlich angelegt, inhaltlich jedoch von "volkischem Geiste getragen" ist. 71 Mit der Auflosung der Donaumonarchie endete die deutschsprachige Geschichtsschreibung aus landesgeschichtlicher Perspektive. Es gab nur noch einzelne Arbeiten in der Art der Arbeit Gubos, zum Beispiel Pircheggers Geschichte der Steiermark, worin Erzherzog Johann, dessen Bedeutung fii.r den national-kulturellen Fortschritt der Slowenen Mati 30 Jahre spater hervorhebt, 72 als "Bannertrager des deutschen Gedankens" bezeichnet wird.73 Landesgeschichtliches Interesse begann sich erst wieder in den flinfziger Jahren in zwei Dissertationen zur Kirchengeschichte und tiber die slowenische Wiedergeburt im Lichte der deutschsprachigen Publizistik zu manifestieren-7 4 Auch in den sechziger und siebziger Jahren blieb es bei Einzelleistungen: Stanislaus Hafner widmete sich dem Problem der Sprache als Kulturfaktor im Hinblick auf Wechselbeziehungen in sprachlichen Grenzraumen und betonte, daf3 die slawischen Schriftsprachen nicht nur "Werte und Erfahrungen der eigenen Nationalkulturen, sondern auch der Kultur der tibemationalen Sinneinheiten" enthielten-7 5 Auf der kultursprachlichen Ebene sei die Wechselbeziehung im slowenisch-deutschen Grenzraum ein Spiegel der "Gegebenheiten dieser europaischen Brtickenlandschaft". Mit den Reformen Erzherzog Johanns sei ein tibemationales kulturpolitisches Klima entstanden, das bis Anfang des 20. Jahrhunderts die "Welt der Elitegruppen der Volker der Monarchie" gepragt habe, "jener Intellektuellen, die nationale Zeitstromungen mit dem Reichsdenken zu einer fruchtbaren Synthese auf tibernationaler Ebene zu verbinden verstanden". Sie schufen eine "tibemationale, polyglotte, osterreichische Kultur- und Bildungseinheit". 76 Dana Zwitter-Tehovnik hat die Wirkungen der Franzosischen Revolution in Krain untersucht und festgestellt, daf3 die schnell bekannt gewordenen Ereignisse zwar die Landbevolkerung "zu einer regelrechten Aufstandsbewegung" 1789/90 motiviert, die "perfekten" Gegenmaf3nahmen aber weiterftihrende Aktionen erstickt hatten. 77 Auf die ex abrupto eingerichteten Illyrischen Provinzen, so Walter Markov, habe die Bevolkerungsmehrheit hingegen abwartend bis abweisend reagiert. Die vorher bedeutungslose Hauptstadt Krains sei allerdings "Metropole" geworden, in der sich die "gemaf3igten slowenischen Aufklarer" sammeln konnten. 78 Deren historische Leistung hat Markov in seiner unnachahmlichen Art gewtirdigt: Sie "[ ... ] ftihlten sich dem einfachen Volk verbunden [... ]; direkten Kontakt zu den Massen besaf3en jedoch auch sie nicht. [ ... ] Vodnik[ ... ] offnete einen Ttirspalt zu dem geschichtlichen Schauraum, in dem der Motor der nationalen ldee - mit ali ihren Vorztigen und Schattenseiten - nicht 71 Gubo, Andreas: Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart, Graz 1909, S. 467. 72 Siehe Mati (wie Anm. 48). 73 Pirchegger, Hans: Geschichte der Stciermark 1740-1919 und die Kultur- und Wirtschaftsgeschichte 1500-1919, Graz, Wien, Leipzig 1934, S. 369f. 74 Herzele, Josef: Die josephinische Pfarrorganisation jenseits der Drau, Graz 1950; Morskoi, Johanna: Die slowenische Wiedergeburt im Lichte der deutschsprachigen Publizistik von 1800-1850, Wien 1954. 75 Hafner, Stanislaus: Schriftsprache als Kulturfaktor bei den Slaven. In: Aus der Geisteswelt der Slaven. Dankesgabe an Erich Koschmieder, Mlinchen 1967, S. 32-54, S. 54. 76 Hafner, Stanislaus: Sprachliche Wechselbeziehungen im deutsch-slowenischen Grenzraum. In: SOA 15./16. 1972/73, S. 191-209, hier S. 205 und S. 207. 77 Zwitter-Tehovnik, Dana: Wirkungen der Franzi:isischen Revolution in Krain, Wien-Salzburg 1975, S. 261f. 78 Markov, Walter: Zum Stellenwert des Napoleonischen Illyrien. In: Revue des Etudes Sud-Est Europeennes 17. 1979, H. 2, S. 269-281, hier S. 275-279. 132 MELIKOV ZBORNIK mehr zum Stillstand kommen wird. Diesem eine neue Fortschrittstradition begriindenden Elan, vor dem einem Metternich grauen wird, nicht ihren beilaufigen Pegasusritten verdankt das kleine Hauflein der Laibacher 'Illyrier' die Achtung, die es sich bis hin zum Sozialisten Ivan Cankar und einer von durchaus anderen Klassenkraften und Auffassungen bestimmmten Gegenwart bewahrte ... 79 Zu erwahnen bleiben die popularwissenschaftliche historische Betrachtung iiber Deutsche und Slowenen in Krain von Wilhelm Baum80 und die Dissertation von Emil Brix iiber die Sprachenstatistiken in den zisleithanischen Volkszdhlungen 1880 bis 1910. Brix hat die polarisierenden Effekte der seit 1880 iiblichen Umgangssprachenerhebungen verdeutlicht. Diese Erfassung nahm keine Riicksicht auf die oft mehrsprachige Bevolkerung, die sich im Fragebogen fiir eine der Hochsprachen entscheiden muf3te. Die Regierung und die nationalpolititschen Lager deuteten die Angabe der Umgangssprache als Bekenntnis zur Nation. So entbrannte ein Kampf um die Sprache als Instrument politischen Machtgewinns. Brix hat gezeigt, daf3 die seit 1880 erhobenen Daten weniger Ausdruck ethnischer Gegebenheiten als vielmehr Widerspiegelung politischer Krafteverhaltnisse sind. Der eigentliche Zweck der Statistiken, eine Basis zu finden fiir eine Politik zum Wohle aller Volker der Monarchie, wurde vollstandig verfehlt. 81 Schlief31ich hat Helmut Rumpler die Prage nach dem nationalpolitischen Gehalt der Politik der Wiener Regierung gegenuber lllyrien-Krain von 1848 bis Mitte der 1850er Jahre dahingehend beantwortet, daf3 die neoabsolutistische Politik "gesamtstaatlich orientiert, ohne bewuf3te und entschiedene Germanisierungstendenzen" gewesen sei. 82 Seit der zweiten Halfte der achtziger Jahre baten sich neue Moglichkeiten fiir den wissenschaftlichen Dialog. 83 Bei der Ersten slowenisch-osterreichischen HistorikerTagung in Bled 1993 ist z. B. Ernst Bruckmiiller der Prage nachgegangen, wie die auch in der Gegenwart nachweisbaren 6sterreichischen Stereotypen liber Slowenen entstanden sind. Seinem Befund zufolge waren die negativen Bilder bereits 1851 wirksam und wurden bis in die dreif3iger Jahre des 20. Jahrhunderts nationalistisch-darwinistisch verscharft. 84 In den Schriften Friedrich von Gagerns (1882-194 7) hat Bruckmiiller typische Ansichten bewuf3ter Deutschosterreicher und "bewuf3ter Krainer", eines heute ausgestorbenen Typs, iiber Slowenen ausgemacht: Diese Sicht sei durchaus wohlwollend und von Sympathie gekennzeichnet gewesen, aber die Sicht des Aristokraten, und aus dieser waren die Slowenen "unten". 85 79 Ebd., S. 281; vgl. auch Jahrbuch dcr Sachsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig 1971-1972, Berlin 1974, S. 149f. 80 Baums lntcrcsse gilt vor allem den Spuren der Kulturcntwicklung dcutscher und slowenischer Provenienz. Siehe Baum, Wilhelm: Dcutsche und Slowenen in Krain. Eine historische Betrachtung, Klagenfurt 1981. 81 Brix, Emil: Die Umgangssprachen in Altosterreich zwischen Agitation und Assimilation. Die Sprachenstatistik in den zisleithanischen Yolkszahlungen 1880 bis 1910, Wien, Koln, Graz 1982. 82 Rumpler, Helmut: Zentralistischc Reichspolitik oder Germanisierung? Zum nationalpolitischen Gehalt der Politik der Wiencr Regierung gegenUber Illyrien-Krain von der Revolution 1848 zum Neoabsolutismus. In: Rumpler/Suppan (wie Anm. 4), S. 63-84, hier S. 82. 83 Ausdruck dessen sind u. a. die bereits ziticrten, von Rumpler/Suppan (wie Anm. 4) und von Bister/ Vodopivec (wie Anm. 28) herausgegebenen Sammelbande. 84 BruckmUller, Ernst: Entfemte Yerwandte. Stereotypen, Klischees und Yorurteile in der Beurteilung der Slowenen seitens dcr (Ost-) bsterreicher. In: Rozman, Franc (Hg.): Sosed v ogledalu soseda od 1848 do danes/Der Nachbar im Spiegelbild des Nachbam von 1848 bis heute, Ljubljana 1995, S. 31-52. 85 Ebd., S. 47f. 133 JOACHIM HQSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER DIE "OSTFORSCHUNG" ... In unserem Kontext sind drei Sammelbande relevant, die im Rahmen des 1994 an der Universitat Graz eingerichteten Sonderforschungsbereichs Moderne - Wien und Zentraleuropa um 1900 entstanden sind. 86 Das Neue, welches diese Studien liber urbane Eliten und Leitkulturen auszeichnet, ist der konsequent komparative und territorialgeschichtliche Zugang. Urbane Geschichtsraume (Bologna, Ljubljana, Leipzig, Linz) werden im Hinblick auf den Wandel ihrer Leitkulturen wahrend der zweiten Halfte des 19. Jahrhunderts vergleichend betrachtet. Demnach hat sich in Laibach/Ljubljana die "Hochkultur" seit 1860 in zwei zunehmend antagonistischen Bereichen entwickelt. Die Konkurrenzsituation der nationalen Modernisierungsfraktionen habe der Stadt eine - gemessen am sozialokonomischen Potential - relativ hohe Entwicklungsdynamik gegeben. Aufgrund der okonomischen Schwache des Blirgertums seien die kulturellen Einrichtungen auf offentliche Subventionen, die entsprechend umkampft waren, angewiesen gewiesen. Daher habe sich die Kultur als Hauptfeld der nationalen Konfrontation in engem Zusammenhang mit den ortlichen politischen Machtverhaltnissen entwickelt, weil hier liber die Subventionspolitik entschieden wurde. In der Konsequenz sei die kulturelle Topographie Laibachs/Ljubljanas nicht nach qualitativen, sondern nach nationalen und politischen Kriterien strukturiert worden. 87 Von der Schwierigkeit, den territorialen Zugang zu realisieren, zeugt die von Arnold Suppan in dem Band Zwischen Adria und Karawanken verfaBte Synthese. 88 Das Konzept, die deutsche Geschichte im Osten in die genuine Geschichte der Region einzubinden und das Leben der Menschen unterschiedlicher Herkunft im Konnex zu sehen, wird just dort vernachlassigt, wo es am notigsten ist: bei der Darstellung der Zeit der Ethnisierung des sozialen und kulturellen Lebens und der Zuspitzung der nationalen Konflikte, bei der Suppan sich auf die "nationale Besitzstande", das "nationale Erwachen" und letztlich auf die deutsche Minderheit konzentriert. 89 Den "Keim der klinftigen Nationalbewegung der Slowenen und Kroaten" hat auch Suppan in der Politik des Josephinismus verortet. Das Auftreten der ersten slowenischen Industriellen, das Wirken Kopitars und die Dichtung France Prešerens hatten nachhaltige Wirkung gezeigt. Aggressiv nationalpolitisch habe die slowenische Seite seit 1867 agiert, wohingegen die Deutschliberalen in Krain bis zum Antritt der Taaffe-Regierung 1879 versohnlerisch geblieben seien. In Marburg hatten die Tabor-Bewegung und die deutschnationalen Sedansfeiern zu Beginn der siebziger Jahre "die beiden Nationalitaten" zu trennen begonnen. Dennoch hat Suppan die in der Volkszahlung 1880 in Laibach festgestellten 224 gemischtsprachigen Ehen als Indiz dafi.ir gewertet, daB bis zu diesem Zeitpunkt "keinesfalls von einer gespannten nationalpolitischen Situation gesprochen werden" kann. In Krain und der Untersteiermark habe sich der nationale Konflikt infolge der Auseinandersetzungen um die slowenischen Parallelklassen an den 86 Urbane Lcitkulturen 1890-1914. Leipzig - Ljubljana - Linz - Bologna, hg. von Reinhard Kannonicr und Helmut Konrad, Wien 1995; Urbane Eliten und kultureller Wandel. Bologna - Linz - Leipzig Ljubljana, hg. von Christian Gerbci, Rcinhard Kannonicr, Helmut Konrad, Axel Komer und Heidemarie Uhl, Wien 1996; Uh! (wie Anm. 49). 87 Heidemarie Uh! hat dies an der Konkurrcnz der Philharmonischen Gesellschaft und der 1872 gegri.indeten Glasbena matica verdeutlicht. Siche Uh!, Heidemarie: Leipzig und Laibach/Ljubljana: Zur Strukturentwicklung urbaner Leitkulturen. Am Beispiel zweier zentraleuropaischer Stadte in der zweiten Halfte des 19. Jahrhunderts. In: Urbane Leitkulturen (wie Anm. 86), S. 17-71; Urbane Eliten (wie Anm. 86), S. 9. 88 Suppan (wie Anm. 22), S. 264-348. Die folgenden Zitate sind diesem Abschnitt entnomrnen. 89 Siehe auch die Kritik von Darja Mihelič in: SOF 58. I 999, S. 570-572. 134 MELIKOV ZBORNIK Gymnasien in Cilli/Celje 1893-1895 und um die Badenischen Sprachverordnungnen 1897 verscharft; seit 1903 schossen "Ortsgruppen des Schulvereins wie Pilze aus dem Boden". Fazit Uni.ibersehbar ist die deutschsprachige Geschichtsschreibung Krains und der Untersteiermark von der konfliktreichen Geschichte seit dem ausgehenden 19. Jahrhundert gepragt worden. Vor 1914 dominierte die Landesgeschichtsschreibung, die, gleich ob sie Deutsche und Slowenen im Konnex oder nur die Deutschen in den Blick nahm, landesgeschichtliches Interesse und Bewul3tsein manifestierte. Die Stimrnen, die den "Kampf um das Deutschtum" forderten und forderten, wurden bereits uni.iberhorbar laut, und sie trugen wesentlich dazu bei, i.ibernationale ldentifikationen zu unterminieren. Die Landesgeschichtsschreibung erlosch mit der osterreichisch-ungarischen Monarchie, in der sie entstanden war. Die Slowenen wurden von der Geschichtswissenschaft in Osterreich und Deutschland nach 1918 kaum wahrgenomrnen. Es entwickelte sich eine "volksgeschichtlich orientierte Landeskunde", die sich auf "deutsche Geschichtsfaktoren 1190 konzentrierte und nach 1933 in ihrem ganz i.iberwiegenden Tei! "offen fi.ir eine geradezu schrankenlose politische Instrumentalisierung"91 war. Nach 1945 mutete sich der hier skizzierte Bereich der Historie ebenso wenig Diskontinuitat wie die Geschichtswissenschaft in Westdeutschland insgesamt zu. Die Geschichte der Slowenen und territoriale, i.ibernationale Zugange wurden erst in den sechziger Jahren wieder entdeckt, wobei zuerst kulturelle und philologische, dann soziale und politische Fragen der Geschichte thematisiert wurden. Das Nachri.icken ji.ingerer Wissenschaftler und schliel3lich die radikale Veranderung der Aul3enwelt hat distanzierten und kritischen Sichtweisen zum Durchbruch verholfen und der Forschung neue Wege eroffnet. Der in den neueren Studien praktizierte territoriale Zugriff und die komparativen Perspektiven geben die Moglichkeit, Krain und die Untersteiermark als europaische Bri.ickenlandschaften mit i.ibernationalen kulturellen Klimata neu zu entdecken und sich damit auch der Kultur anzunahern, in der die Menschen unterschiedlicher Herkunft und Zunge zusammenlebten und durch die das "alltagliche Leben [... ] reich auch an freundlichen gegenseitigen Kontakten" 92 war. Diese Kontakte und die damit verbundenen i.ibernationalen Gemeinsamkeiten aufzuzeigen ist eine der schwierigsten Aufgaben der historischen Forschung, aber in den Zeiten der europaischen Integration zugleich eine der wertvollsten. 90 MUhle (wie Anm. 15), S. 330 und 327. 91 Zemack, Klaus: "Deutschland und der Osten" als Problem der historischen Forschung in Berlin. In: Hansen, Reimer/Wolfgang Ribbe (Hgg.): Geschichtswissenschaft in Berlin im 19. und 20. Jahrhundert. Personlichkeiten und lnstitutionen, Berlin, New York 1992, S. 571-593, hier S. 585. 92 Melik, Vasilij: Deutsche und Slowenen (1815-1941). In: Bister/Vodopivec (wie Anm. 28), S. 15-20, hier S. 20. 135 JOACHIM HČlSLER: VOM "KAMPF UM DAS DEUTSCHTUM" UBER OJE "OSTFORSCHUNG" ... POVZETEK Od "boja za nemštvo" ["Kampf um das Deutschtum"J preko "proučevanja vzhoda" ["Ostforschung"] do "sproščenega pogleda na preteklost" - Kranjska in Spodnja Štajerska v 19. stoletju v ogledalu nemškega zgodovinopisja Prispevek obravnava nemško historiografijo kranjske in spodnještajerske zgodovine 19. stoletja s posebnim oziram na narodnostno diferenciacijo slovenskega in nemškega prebivalstva. Tovrstno zgodovinopisje pozna tri vidike: prvi vidik je uprt na zgodovino Nemcev, drugi vidik na zgodovino Slovencev, tretji na zgodovino regije in na koneks slovenskega in nemškega prebivalstva. Za vsako od teh treh usmeritev zgodovinopisja kranjske in spodnještajerske zgodovine so pomenile prelomnice - prva svetovna vojna, razpad habsburške monarhije, združitev s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, leto 1945 in preobrat 1989/91 veliko spremembo tako pri izbiri tem kot tudi njihovi historični interpretaciji. Prispevek skuša predstaviti te spremembe, značilnosti in skupne poteze različnih usmeritev in časovnih obdobij. Šele od konca osemdestih let dalje se v nemško pisani historiografiji pojavlja tudi "sproščen pogled na preteklost" Nemcev na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem (Arnold Suppan), 1 ki je prinesel tudi analitično kritiko politike nemštva. Odtlej prevladuje teritorialni pristop, ki presoja emancipatorični proces pri Slovencih in propad Nemcev v njuni medsebojni povezavi. Pristop, ki omogoča spoznavanje in prikaz kulture, v kateri so ljudje živeli skupaj in v kateri so bili v "vsakdanjem življenju" mogoči tudi obilni prijateljski stiki, je po mnenju avtorja edino adekvaten." (Vasilij Melik). 2 Deutsche Gcschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken, hg. Von Arnold Suppan, Berlin 1998, S. 16. Vasilij Melik, Deutsche und Slowenen (1815-1941 ). In: Kulturelle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa. Deutsche und slowenische Kultur im slowenischen Raum vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zum Zwciten Wcltkrieg, Symposium, Ljubljana 29. - 31. Oktober 1990, hg. Von Feliks J. Bister/ Peter Vodopivec (Wissenschaftliche Bibliothek bsterreich-Slowenien, 1), Ljubljana 1995, S. 15-20, hier S. 20. Prva objava Melikovega članka v Zgodovinskem časopisu. 136 MELIKOV ZBORNIK ARNOLD SUPPAN NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, THE CZECHS AND THE SLOVENES Definitions The international and interdisciplinary approach to the role and significance of stereotypes is unpined by many definitions which have been given by Walter Lippmann, Frederick Hertz, Peter Hofstatter, Theodor W. Adorno, Adam Schaff, Henri Tajfel and many others. 1 The definitions can be summarized as follows: Stereotypes are not concepts, but more or less general representations of social phenomena. Those representations are very often tied to linguistic topics, imagined connotations and caricatures. The representations are always connected with value judgements. Stereotypes do not result from the actor's direct experiences, but from traditions, transmission and mediation. The result of this is that, when sufficiently anchored in the collective conscience, they are very resistant to experiences which do not fit the preestablished images. Stereotypes are an important integrative element of society, of motivations, of social actions, of structure of ideologies and of political propaganda. The stereotypes are in the most cases in opposition to the facts of reality or partially in line with reality, but they always appear as the total veracity with respect to its contents. A stereotype is a specific cognitive structure, but exactly because of this specificity, that consists of a combination whithin its framework of the cognitive and emotional factor, one arrives at a pragmatic structure. One can distinguish in this way three aspects: cognitive, emotional, and pragmatic. The last comprises four functions: integrative, defensive, ideological-creative and political. 2 The analysis of stereotypes can be considered as a subfield of the analysis of the social construction of reality. But stereotypes show a stubbom resistance to change and are demonstrations of ignorance. They are resistant to empirical contributions in at least two ways: those who are characterized by specific national stereotypes tend to ignore empirical data that do not conform to the stereotype; they interprete the data that do not fit the stereotype in such a way that they do not oblige them as "believers" to change the stereotype; the data that do not fit the stereotype may be considered to be an exception to the rule, they may be considered to be not reliable because their source is thought to be suspect, etc. Turning to the inside-view of stereotypes it seems they include an awareness among members of a social group of a collectivity of differences existing between them and out- 2 Walter Lippmann, Puhlic Opinion (New York 1922); Frederick Hertz, Nationality in History and Politics. A Study of the Psychology and Sociology of National Sentiment and Character (London 1944); Peter Hofstatter, Das Denken in Stereotypen (Gottingen 1960); Henri Tajfel, Gruppenkonflikt und Vorurteil. Entstehung und Funktion sozialer Stereotypen (Bern-Stuttgart-Wien 1982); Helene Ahrweiler (Ed.), L' image de l'autre. Etrangers - Minoritaires - Marginaux. 2 vols. (Stuttgart 1985). Jan Berting - Christiane Villain-Gandossi, The role and significance of national stereotypes in intemational relations: an interdisciplinary approach, in: Stereotypes and Nations, ed. by Teresa Walas (Cracow 1995) 13-27. 137 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... siders, other peoples or nations. This awareness of differences is connected with a consciousness of belonging to a specific collectivity ("my own people or nation"). This national consciousness is strongly based on the idea of opposition which may be, in fact, a rather empty notion. Especially in a case of opposition against outsiders the people feel attached to their nation and demonstrate their solidarity with this collectivity. When the nation's members get the conviction that their life-chances are strongly or even exclusively dependent upon the achievements of the nation as a whole, the idea of totality of the nation may be conceived, dominating ali other differences within the nation. 3 The image of the other, the perception of the unfamiliar, just as much as the image of self, arises from the need of individuals, groups and nations to create an orderly world and to feel socially accepted within this world. Both the individual and the group want to know their place. In order to achieve this they make use of mental stereotypes, both autostereotypes and hetereostereotypes, as standards of evaluation. A significant element of these entrenched images is the historical perception of individuals and social groups that has developed from processing of different experiences from the past and from the legacy passed down from one generation to the next throughout the centuries. The anchoring of past experiences in a national group was of particular significance in the development of modem national movements. Por this reason, historians celebrated national victories (like the Germans Sedan) and bewailed national defeats (like the Serbs Kosovo polje), drew negative images of extemal enemies and interna! traitors and laid down territorial goals for their own nation. The problems of neighbourhood increasingly moved to the centre of the nation's historical and political awareness, historical perceptions were increasingly characterised by images of "hereditary enmity" (like the Austrian-Italian before 1918). These contrasting images were very often heightened by the nations' differing concepts of danger and security. The phobias that were shaped - philias (like the Hungarian-Polish) were far more rare - have sometimes survived centuries and are at any rate facts which have had a long life and long term effect down to the present day. 4 Stereotypes are schematic images of oneself and others that take the logical form of a judgement which in an unjustifiably simplified and generalising fashion and with emotionally evaluating tendencies assigns or denies certain characteristics of forms of behaviour to a group of people. Such stereotypes are not based on an individual's actual experiences but are conveyed by education, socialisation and public opinion. In this connection the question needs to be asked which social classes create such prejudices, what means are employed to do so and what are the intentions with regard to the instrumentalisation of certain sections of the population. Generally it can be said that specific attitudes are formed from the political-social reality in connection with a programmatic ideology and a rigidification of opinions which leads to the creation of images of self and others, of images of friends and enemies. With a correspondingly wide impact in say a generation these can intensify to stereotypes. The older such stereotypes are, the more they have been robbed of their original content, respectively, the more likely they are to have experienced changes of meaning. 5 3 4 5 Berting - Villain-Gandossi, National stereotypes, 20-26. Arnold Suppan, Nationale Stereotypen in der Karikatur. bsterreich und seine Nachbam in Ostmitteleuropa, in: Probleme der Geschichte bsterrcichs und ihrer Darstellung, ed. by Herwig Wolfram and Walter Pohl (Wien 1991) 259-283. Ute Quasthoff, Soziales Yorurteil und Kommunikation. Einc sprachwissenschaftliche Analyse (Frankfurt/Main I 973 ). 138 MELIKOV ZBORNIK Main factors of national stereotypes In different ways social, economic, cultural, political and military factors ali play a role in creating and shaping images of ones own group and of others. 1) Social factors: The factors of geographical proximity, of neighbourhood, having property in the vicinity, contacts at work and intermarriage were the main sources and most effective social platforms far the development of stereotypes between the (German) Austrians on the one hand and the Czechs and the Slovenes on the other hand. This was true in spite of the social hierarchy far the co-existence between the German nobility and large landowners and the Czech or Slovene peasants and farmers, it was true far the co-existence of German patricians, merchants and craftsmen and often Czech or Slovene townsmen, like in Prague, Plzen (Pilsen), Česke Budejovice (Budweis) and Litomerice (Leitmeritz) in Bohemia, Brno (Bri.inn), Olomouc (Olmi.itz), Jihlava (Iglau), Znajmo (Znaim) and Ostrava (Mahrisch Ostrau) in Moravia, Maribor (Marburg), Celje (Cilli) and Ptuj (Pettau) in Lower Styria, Ljubljana (Laibach), Kranj (Krainburg) and Novo Mesto (Rudolfswerth) in Carniola, and it was true far German and Czech or German and Slovene peasant communities in the centuries old linguistic frontier regions. It also appears significant that neither the Reformation nor the Counter Reformation and the Catholic Reform divided the two groups and that they have intermarried down to the present day. Therefore a wide range of social factors created a mostly positive image of the other group and hardly any negative stereotypes. 6 2) Economic factors: Parallel to the largely intact social relations, intensive relations also developed in the areas of trade and transport (not least of ali due to the Northern and Southern Railway), joint stock companies (like the Creditanstalt), industrial companies, dual property ownership (particularly in Southern Moravia and Lower Styria) and tourism, far example in the spas Karlovy Vary (Karlsbad) and Rogaška Slatina (Rohitsch-Sauerbrunn). Of course, the contribution of economy to the creation of stereotypes can include both cooperation and competition; but on the whole, the economies of the German-Austrian and Czech respectively Slovene areas complemented each other, as the German-Austrian areas supplied different products (iron are, lead are, salt, wood) to the Czech areas (corn, coal, sugar-beet, hops) and to the Slovene areas (wine, coal, hops). Therefore this complementary character of economic relations was also more likely to promote positive rather than negative images.7 3) Cultural factors: The exchange of cultural and civilisational tools, as well as mutual influence through technology, science and arts are among the most constant forms of contact which also repeatedly survived times of political and ideological hatred and military disputes. Until 1918 between the German Austrians, the Czechs and the Slovenes a common educational system, and common legal and administrative systems also contributed to this continuity - although not of course, without conflicts over the language used in schools, courts of law and in official business. In the two decades between the World Wars the Czech and Slovene cultural policy tried to force a "De6 7 J ifi Koralka, Tschechen im Habsburgcrrcich und in Europa 1815-1914. Sozialgeschichtliche Zusammcnhangc dcr neuzeitlichen Nationsbildung und der Nationalitatcnfrage in den bohmischen Landem (Wien-Mlinchen 1991) 76-125; Otto Urban, Die tschcchische Gesellschaft 1848-1918, 2 Bde. (Wien 1994); Arnold Suppan, Zwischen Adria und Karawanken (= Deutsche Geschichte im Osten Europas 8, Berlin 1998). Herbert Matis, bsterreichs Wirtschaft 1848-1913. Konjunkturelle Dynamik und gesellschaftlicher Wandel im Zeitalter Franz Josephs l. (Berlin 1972); Joseph Rothschild, East Central Europe between the Two World Wars (=History of East Central Europe IX, Seattle and London 1977). 139 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... Austrification" and to minimize the influence of the German language. After the "ReGermanization" in the Nazi period the Czech and Slovene communists prolonged the Anti-Austrian and Anti-German policy. But in 1989 it became clear, that common cultural codes survived even totalitarian regimes. Finally, and in spite of various forms of suppression, the Catholic faith and the Catholic Church also formed links between the three nations, although the figure of the believers felt down. 8 4) Political and ideological factors: The effect of political and ideological factors in the creation of national stereotypes continually increased after the nationalist mobilisation of the populations in the second half of the nineteenth century by school associations, gymnastic clubs, parties and newspapers. In the struggle between the nations that was rapidly spread by nationalist agitators (teachers, civil servants, lawyers, priests, journalists) from the 1880s onwards, the disputes rapidly excalated into those conflicts about elections to the parliament, the diets, and the communities, as well as about language that were waged over every government office, every school and every topographical sign until World War l. The most famous language conflict in Cisleithania was the Czech-German quarrel on the "Language orders" of Prime Minister Kasimir Count Badeni in 1897.9 With a further escalation of nationalist politics during World War I as a result of prosecutions, arrests and punishments - especially against Czech and Slovene teachers, priests and politicians - the fina! breach took place in autumn 1918 and very quickly led to the creation of three so-called "nation states": the Czecho-Slovak Republic, the (German) Austrian Republic, and the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes. The national-political disputes that now took place belonged to the drawing of new national borders, between the Austrians and the Slovenes accompanied by military conflicts and the plebiscite of 10 October 1920 in Lower Carinthia. Nevertheless, the border issue combined with minority problems on both sides of the border and frequently expressed revisionist claims remained a virulent problem throughout the entire inter-war period. IO After the annexation of Austria by the German Reich in March 1938 the propagandistic dispute between the German Reich and Czechoslovakia escalated on the Sudeten German question and resulted under Hitler's pressure at first in the Munich Agreement, later one in the whole destruction of Czechoslovakia and in the building of the Protectorate Bohemia and Moravia. In April 1941 Hitler and Mussolini invaded Yugoslavia, partitioned the kingdom and divided Slovenia too. At the end of World War II the Czech-German and the German Slovene relations achieved the height of mutual hatred, expressed in persecutions and expulsions, directed against the Sudeten Germans and the Germans from Lower Styria and Carniola. And once again the border question was the central issue in the nationalist political disputes between the now Communist Yugoslavia and Austria which was occupied by the four victorious powers. After the allies rejected Yugoslav territorial claims the Iron Curtain delimited Austria from Yugoslavia 8 Gary B. Cohen, Education and Middle-Class Society in Impcrial Austria I 848- I 9 I 8 (West Lafayette, Indiana I 996); Kulturelle Wcchsclseitigkeit in Mitteleuropa. Dcutsche und slowenische Kultur im slowenischen Raum vom Anfang des I 9. Jahrhunderts bis zum Zwciten Weltkricg, cd. by Feliks J. Bister and Peter Vodopivec (Ljubljana I 995). 9 Robert A. Kann, Das Nationalitatenproblem der Habsburgermonarchie, 2 Bde. (Graz-Koln 1964); Gerald Stourzh, Die Gleichberechtigung der Nationalitaten in der Verfassung und Verwaltung bsterreichs 1848-1918 (Wien 1985); Vasilij Melik, Wahlen im alten bsterreich. Am Beispiel der Kronlander mit slowenischsprachiger Bevolkerung (Wien-Koln-Wcimar 1997) 2 I 1-3 I 8. 10 Arnold Suppan, Jugoslawien und Osterreich 1918-1938. Bilaterale Aul3enpolitik im europaischen Umfeld (Wien-Mtinchen 1996) 468-656. 140 MELIKOV ZBORNIK and Czechoslovakia. It was only Austria's clear declaration in favour of the noncommunist Czechoslovakia in December 1989 and of the Slovenian independence in J une 1991 that led to a fundamental change in the formati on of public opinion on both sides. The governments and the peoples in ali three states appear to have renounced the old political quarrels in favour of a common European policy. 11 5) Military factors: Without a doubt violent and military conflicts left the most bitter legacy with regard to the shaping of mutual stereotypes. The Hussite Wars left deep traces in the negative historical image that the German Austrians have of the Czechs as Hussite armies also attacked parts of Lower Austria north of the Danube. On the other hand the Battle of the White Mountain in 1620 remained as an anti-Austrian stereotype although the Imperial commander was the Bavarian Tilly and the Bohemian protestants were led by the Elector Palatine Frederick. The court of blood on the Old City Ring in 1621 affected both Czech and German lords, knights and citizens. The defeat of the Whit rebellion in June 1848 by Prince Windisch-Graetz remained coloured by antiAustrian feelings while the German Austrian in the First World War brandmarked the unreliable behaviour of some Czech regiments an treason. While after World War I there were no military disputes over the borders which had to be redrawn, the Germans of Bohemia and Moravia suffered 54 fatalities on March 4 th 1919, the day the new Austrian National Assembly met, as Czech police and soldiers shot at demonstrators. It was much worse during World War II when the Deputy Reichsprotector Reinhard Heydrich had almost two thousand of Czechs executed and when at the end of the war the Czech mob took deadly revenge on more than ten thousand of Germans in Prague, Brno (Briinn) and Ustf nad Laben (Aussig). The expulsion and the "odsun" of three million Sudeten Germans from spring 1945 to spring 1947 burden up to the present the atmosphere between the Austrians and the Czechs, for approximately a quarter million of the Sudeten Germans came then to Austria and were integrated. 12 Since the wars against the Ottoman Empire in the 15 th century and against Venice in the 16 th century the Habsburg Germans and Slovenes stood at the same side in many battles: at the Military Border against the Turks and the Bosnian Muslims, against Napoleon and in Northern Italy 1848/49, 1859 and 1866. An equal situation existed between 1915 and 1917 in defending the front at the river Soča (Isonzo) against some Italian armies. But the suppression of the revolts by Slovenian soldiers who had been Russian prisoners of war in severa! Styrian garrison towns in May 1918 was interpreted in an anti-German light. Following the occupation ofMaribor on 1 November 1918, the Slovene territorial reserve major Rudolf Maister opened hostilities over the new frontiers which then led to battles for Radgona (Radkersburg) and the shooting of German demonstrators in Maribor (8 to death). However, the fighting along the borders in Lower Carinthia which started in December 1918 and then on a larger scale from the end of April up to the beg in of J une 1919 had a more lasting effect. The hundred killed and wounded in this war, the destruction of property, the taking of hostages and requisitions poisoned mutual acceptance for a whole generation. 13 11 The Oxford Companion to the Second World War, ed. by l. C. B. Dear and M. R. D. Foot (Oxford New York 1995) 279-280, 1293-1299; Ferdinand Seibt, Deutschland und die Tschechen. Geschichte einer Nachbarschaft in der Mitte Europas (MUnchen 1993) 335-358. 12 Otto Urban, Historicke promeny ideji statu rakouskeho, in: Česky leva rakousky orel v 19. stoleti. Bohmischer Lowe und osterreichischer Adler im I 9. Jahrhundert, ed. by Zdenek Hoj da and Roman Prahi (Praha 1996) 13-21; Odsun. Die Yertreibung der Sudetendeutschen. Begleitband zur Ausstellung (MUnchen 1995). 13 Suppan, Jugoslawien, 468-656. 141 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... The violence that took place during World War II had an even more disastrous effect: in April 1941 the invasion of Slovenia by German troops; from May 1941 onwards the arrests of Slovenes in Lower Styria and Upper Carniola which had been placed under German civil administration - including many former Austrians; from July 1941 onwards the deportation of more than fifty thousands of Slovenes to Croatia and Serbia in order to obtain living space far the settlement of German populations (South Tyroleans, Gottscheer Germans) in accordance with a Germanisation programme; from autumn 1941 onwards the formati on of Slovene partisan units that carried out attacks on transportation facilities, administrative facilities, NS command centres etc.; retaliatory measures by the SS, police and army including the shooting of hostages, execution of partisans etc.; from autumn 1943 onwards partisan warfare in many parts of Slovenia with more and more brutal retaliation by both sides - also against the civilian population. After the withdrawal of German troops in early May 1945 the Slovene partisans began to take revenge both on the German minority and on Slovene "collaborators", which manifested itself in the form of mass executions and imprisonment in concentration camps. The relationship between the German Austrians and the Slovenes reached its lowest point with the expulsion of most of the Germans (about 20 000) from Lower Styria to Austria. 14 Over one thousand years of common history seemed finally to have vanished. Thus a new start proved to be extremely difficult after these acts of violence that had been perpetrated by both sides. In spite of the many cultural, economic, social and scientific contacts after 1955 it was characteristically another war - the Yugoslav war of 1991 that provided the occasion far a fundamental change in attitude. At one fell swoop, the immediate political and charitable assistance provided unreservedly by the Austrian govemment and the Austrian population - in particular the population living in the border region (!) - far the Slovenian govemment and the whole population of Slovenia that had been attacked by the Yugoslav People's Army vanquished the hostile perceptions that had been built up since World War I and helped the development of new friendly relations between the neighbours. 15 (German) Austrians and Czechs An essay written by the influential German Bohemian journalist Theophil Pisling called "Modem Hussitism" and which was published in 1863 in the "Morgenblatt for gebildete Leser" in Stuttgart, contained the following characterization of the Czechs: "The Czechs is disingenious, roguish, servile to his betters, ruthlessly domineering to those below him, he rarely knows the centre between two extremes, being either crude in his behaviour or sickeningly sweet, either cowardly or daring. On the other hand, he is hard-working and capable in ali chosen professions, eager far knowledge and persevering. Ali the peculiarities of the Czech character are now asserting themselves in a fanatical, although of course unbloody struggle far the nation and against the German language." 16 Pisling's concept of the enemy preempted many of the images of the Czech enemy 14 Suppan, Zwischen Adria und Karawanken, 391-422; "Nemci" na Slovenskem 1941-1955, ed. by Dušan Necak (Ljubljana 1998). 15 Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, ed. by Drago Jančar (Ljubljana 1998). 16 Theophil Pisling, Das modeme Hussitentum, in: Morgenblatt filr gebildete Leser, Jg. 57, Nr. 37, 10. 9. und 17. 9. 1863. 142 MELIKOV ZBORNIK which repeatedly occurred in later German nationalist publicity of Germans from Austria as well as from Germany, and which thus handed down national stereotypes which had already become removed from reality. Nevertheless, in the increasing nationality conflicts in the late 19°1 and early 20 th centuries such globa) conceptions of the "others" in the form of stereotype characterizations influenced the climate of communication amongst the ethnic groups of the Habsburg Monarchy to a significantly greater degree than the changeable political-ideological programmes. The durability of these images, as opposed to the others, is above ali a res uit of the fact that they were based more upon emotional feelings than upon rational understanding and were thus not easily amenable to rational corrections. On top of this, the images had not been created out of empirically verifiable experiences, but rather only in the course of long opinion forming processes, the beginnings of which dated back to the High Middle Ages. 17 As results of such perceptional and interpretational cliches concerning foreign peoples occurred especially in the form of caricatures, Rudolf Jaworski undertook a study taking as his examples the Viennese German Liberal "Figaro" (1857 onwards; circulation in 1899: 12.500), the much-read, petty bourgeois Viennese "Kikeriki" (1861 onwards; circulation in 1899: 22.000), the traditional Prague "Humoristicke listy"/Humorous Leaves (1858 onwards, circulation in 1895: 4.200) and the Young Czech, petty bourgeois "Šipy'' / Arrows (1887 onwards, circulation in 1895: 3.500). The collective figures of "Wenceslas" in "Kikeriki" and the "Bohemian" in "Figaro" are characterized just as slightingly as "Michel", "Buršak" or "Prušak". Viennese caricaturists regarded "Wenceslas" and the "Bohemian" as impertinant, coarse, rowdy, permanently discontented and sometimes even violent country bumpkins whose physiognomy partly reflected this with a expression of peasant slyness. 18 The image of the "German" - against the background of the central importance for the Czechs of the conflict with the Germans in Austria and in Germany - displayed more variety: The general dominance of the German upper middle classes in economic, political and cultural life was frequently expressed in the frequent use of the requisite top-hat and tail-coat. The "Buršaci", the German student associations whose walks each Sunday wearing their colours were often the occasion for bloody street battles, were a popular target. The most general collective figure representing the German elements in the Danubian monarchy - no special type was created for the German Bohemian - was an evil, fat gnome with a stocking cap, know as "Michel". The Wilhelmine German, the "Prušak", with his spiked helmet and uniform stands for German greed for power and for the Prussian police state which was hostile to the Slavs. If the "furor teutonicus" was to be visualized, the German politicians who were under attack were clothed in bearskins, whereby a distinction was not always drawn between the Liberals and the Pan-Germans. 19 17 To the termini "Czechia", "Czechus" and "czechicus" see Kofalka, Tschechcn im Habsburgerreich, 6475; Jifi Rak, Das Stereotyp dcs Dcutschen im tschechischen historischen Bewu13tsein, in: Osterreichische Osthefte 31 ( 1989) 88-102. 18 Rudolf Jaworski, Tschcchen und Dcutsche in der Karikatur (1891-1907), in: Deutsch-tschechische Beziehungen in der Schulliteratur und im popularen Geschichtsbild, ed. by Hans Lemberg and Ferdinand Seibt (Braunschweig 1980) 58-98. l 9 Jaworski, Tschechen und Deutsche, 60 ff. 143 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... The image of the Czech Wenceslas in the caricatures of the Viennese humorous weeklies between the end of the late 19 th century and the early twenties of the 20 th century can thus be summarized as follows: Wenceslas was principally disparaged with dog or ape-like features. Such attitudes which were by no means solely satirical only applied to other nationalities to a limited degree. This mockery of the Czech neighbour also continued after the First World War, whereby Vienna was dependent upon their material help. The caricatural treatment of the double tailed Bohemian )ion was friendlier, even though its harmlessness was always emphasized. However, it is remarkable that with the equation of the attitudes of the Bohemian lion with those of Czech politicians, Bohemian constitutional law is indirectly recognized - and that by German nationalist orientated satirical magazines such as Kikeriki and the Muskete Obviously the caricaturists did not see through ali the dimensions of these national political connections. The alleged clumsiness, violence, falseness, immoderateness and vanity of the Czech belong to the stereotype prejudices. The Czech men were depicted as beer-swilling country bumpkins whose cultural leve) did not extend beyond brass bands. Czech women were depicted partly as Libussa and partly as "Babuschka partly as maids, partly wearing peasant costume - in any case as plump females, sometimes with Wenceslas like features. Viennese caricaturists mocked the Czech language as a matter of principle and in two respects: on the one hand the so-called Bohmakeln the special Czech pronunciation of German, above ali in Vienna; on the other hand the many sibilants and fricatives in Czech words which were practically unpronounceable for most Germans. This was also a way of hinting at the alleged inferiority of the Czech language. 20 Jokes about the language of the neighbouring nation make up an important part of its stereotype. Antiquitiy supplies us with ample proof of this fact with the word "barbarian which the people who expressed themselves in Greek and Latin, and whose leve) of civilization was relatively high, used to express their scom for their neighbours whose leve] of development was relatively low, and in order to make fun of their languages. Even nowadays we find almost everywhere negative opinions about the languages of neighbouring peoples. When the languages in question have little in common (for example German and Czech, respectively German and Slovene), the language of the neighbouring nation is regarded at the very least as being unharmonious. 21 Not the language question but accusations by the German Austrians against the Czechs for high treason, legal proceedings and imprisonments of Czech politicians and intellectuals intensified the negative feelings during World War I, not to forget some desertions on the fronts and the building of Czecho-Slovak legions in Russia, Italy and France. The later Czechoslovak Foreign Minister Edvard Beneš triumphed in a letter to Professor Tomaš Garrigue Masaryk, the President of the Czecho-Slovak National CounGreat Britain regards the Czecho-Slovak Armies as an Alcil, on 18 August 1918: lied nation and recognises the unity of three Czecho-Slovak Armies as an Allied and belligerent Army waging a regular warfare against Austria-Hungary and Germany. Great Britain also recognises the right of the Czecho-Slovak National Council as the supreme organ of the Czecho-Slovak national interests and as the present trustee of the 11 11 11 11 11 11 11 11 11 11 11 11 • 11 , - 11 11 , 11, 11 ... 20 Suppan, Nationale Stereotypen, 262-267; Obraz Nemcu, Rakouska a Nemecka v česke společnosti 19. a 20. stoleti, ed. by Jan Kren and Eva Broklova (Praha 1998) 7-19. 21 Antonin Mestan, The Czech stereotype of Czechs compared with the Czech stereotype of Poles, in: Stereotypes and Nations, 35-44. 144 MELIKOV ZBORNIK future Czecho-Slovak government..." But Professor Masaryk remained suspicious up to the 28 October 1918, the day of the declaration of the Czecho-Slovak independence: "Allies should occupy German and Austrian territory, else (= otherwise) there will be no efficient pressure to reorganise the East. "22 In 1925, the Czech philosopher and sociologist Masaryk, who was the President of Czechoslovakia from 1918 to 1935, published his book of memoirs of World War I under the title "The World Revolution". Among other things he pointed out: "My task is not to analyse the complicated noti on of the national character, but I should like to issue a warning against the superficiality and Jack of precision with which such things are so often spoken out." Masaryk refused to attempt a description of the Czech national characteristics. However, that did not prevent him writing the following lines in the same book: "It seems that an Austrian general said the following concerning the Czechs: 'They signs up for military service like lambs, they fight like Iions, but when we lose the battle, they are as happy as children.' It is not entirely true, and yet it shows a certain element of indecisiveness, indeed a Jack of certainty, in the Czechs, due to the unfortunate situation of our nation which was not independent and which was the victim of military terror." Elizabeth Wiskemann underlined some elements of the Czech national character, when she pointed out in her famous study in March 1938: "... the Czechoslovaks (better: the Czechs) have inherited a tremendous amount from pre-War CisLeithania, a mixture of dilatoriness with respect for the letter of law, which together constitute, I suppose, what means by 'bureaucratic'. Czechoslovakia, again, is the heir to an Austrian respect for lawfulness itself and a certain tolerance and fairness, curiously combined with the shaken, yet surviving and recently revivified, traditions of the Habsburg police and censorship ... (But:) There is, moreover, in spite of the 'Schlamperei' tradition, an efficiency, a determination, and a vitality about the Czechs, which promise well for the future, if external violence should not distort normal expectation ... "23 Since 1933 Hitler threatened Austria as well as Czechoslovakia and he underlined this in the so-called Hol3bach-protocoll from November 1937. But in March 1938 the Czechoslovak foreign policy offered to do a good countenance to the "Anschluss" - like Great Britain, France and Italy -, and in September 1938 the German Austrians, now "Ostmarker", applauded to the Munich Agreement, because of the right of selfdetermination for the Sudeten Germans. The loss of protection for the Germans of Bohemia, Moravia and Silesia after the break-up of the Habsburg Monarchy, the creation of the Czechoslovak nation state in 1918 and the new status as a minority put strong pressure on ethnic Germans to redefine their group identity and political claims. Therefore the Sudeten Germans had to develope a new sense of collective self. Beside some socialdemocratic, christian-democratic and national-liberal concepts the concept of a racially defined "volkisch" community under some form of German self-rule got supply, supported by their Nazi patrons in Germany. Ultimately, that newly imagined German "volkisch" community could only be realized by the Nazis dissolving the societal matrices in which the Sudeten Germans had lived for centuries and subjugating the Czech population in the Protectorate Bohemia and Moravia. There was a tragic irony in the 22 Weg von bsterreich 1 Das Weltkriegscxil von Masaryk und Beneš im Spiegel ihrer Briefe und Aufzeichnungen aus den Jahren 1914 bis 1918, cd. by Frank Hadler (Berlin 1995) 526 f., 536 f. 23 Mestan, The Czech stereotypc, 36 f.; Elizabeth Wiskemann, Czechs and Germans. A Study of the Struggle in the historic Provinces of Bohemia and Moravia (London - New York - Toronto 1938) 272 f. 145 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, , .. decisions by the victorious allies and the re-emergent Czechoslovak government in 1945 which accepted, in effect, part of the Nazis logic and resolved the question of Sudeten Germans by expelling most of those who remained after the war. 24 Many old national stereotypes between the (German) Austrians and the Czechs disappeared due to the dreadful events of World War II. After 25 February 1948 it was above ali the Communist rulers in Czechoslovakia who moved to the forefront in Austrian newspapers. The "Arbeiter-Zeitung" drew a clear line between the Austrian Socialdemocrats and the Czechoslovak Communists. On the other side many Czechoslovak citizens regarded the Austrian State Treaty of 1955 as a desirable goal. The Prague Spring led to a change of the Austrian opinion in favour of Czech aspirations for freedom. The warm welcome given to tens of thousands of refugees from the chains of tank Communism confirmed this new trend. And the "Velvet Revolution" of 1989 with Vaclav Havel at its head seemed to have pushed back negative stereotypes once and for ali. However, they have only been pushed into the background, they have not yet vanished completely.25 (German) Austrians and Slovenes The centuries of common history shared by the (German) Austrians and the Slovenes left deep traces in the images that these peoples have of each other, in the mutual stereotypes, cliches and prejudices. In Joseph Roth's "Radetzky March" the Slovenian lieutenant Joseph Trotta - promoted to the rank of captain after his heroic deeds at the Battle of Solferino in 1859 and then ennobled with the title of Sipolje - embodies the elements of the Monarchy loyal to the Emperor, and in his "Kapuzinergruft", the author deepens this Habsburg mythology: "Of course, it is the Slovenes, the Polish and Ruthenian Galicians, the Caftan Jews from Boryslaw, the horse dealers from the Bacska, the Muslims from Sarajevo, the chestnut roasters from Mostar who sing the Imperial Anthem "Gott erhalte". But the German students from Brlinn and Eger, the dentists, chemists, hairdressers' assistants, art photographers from Linz, Graz and Knittelfeld, the inbred inhabitants of the Alpine valleys, they ali sing "Die Wacht am Rhein". 26 By contrast, Roth's contemporary and fellow writer, Friedrich von Gagern, shaped a different and widespread view of the Slovenes. Bom in 1882 at SchloB Mokritz (Mokrice) on the Carniolan-Croatian border, Gagern was the grandchild of a delegate to the Frankfurt National Assembly and a great nephew of Anastasius Grlin (Anton Alexander Count Auersperg) who grew up with a well developed sense of his identity as an Austrian and as a pan-German. The Upper Carniolan is "a character cast with particular qualities, a mixture of Bavarian ox-like stubbornness free thinking former bishop's men, Slav soul and the dark passionate blood of the Welsch ... " i.e. a Germanic-SlavicRomance mixture. Even in the Middle Ages, the Slovenians in Carniola had been the 24 Gary B. Cohen, Ambiguous ldentities: German Minorites in East-Central Europc, 1848-1945, in: Actes/Proceedings of thc 18 th Internati ona! Congress of Historical Scienccs (Montreal 1995) 126 f.; Seibt, Deutschland und dic Tschechen, 272-341; Nationalc Fragc und Vertrcibung in der Tschcchoslowakei und Ungarn 1938-1948, cd. by Richard G. Plaschka, Horsl Hasclstcincr, Arnold Suppan und Anna M. Drabek (Wien 1997). 25 Arnold Suppan, MiBgUnstige Nachbarn. bstcrrcich und Tschcchen - Prag und Wien, in: Europaische Rundschau 4/2000, 19-39. 26 Ernst BruckmUller, Enfernte Yerwandte. Stereolypen, Klischees und Yorurteile in der Beurteilung der Slowenen seitens der (Ost-) bsterreicher, in: Der Nachbar im Spiegelbild des Nachbarn von 1848 bis heute, cd. by Franc Rozman, (Ljubljana 1995) 31-52. 146 MELIKOV ZBORNIK "subjects", and the lords and their castles "German". "For three hundred years Austria has borne, suffered, preserved, procreated and bled for the Reich, the occident and Christendom, as have Croatia and Carniola for Austria ... "27 Friedrich von Gagern's great uncle Count Auersperg had emphasised the importance of the German language, German education and German intellect for the welfare of the population of Carniola in the Carniolan diet in January 1863, and on 18 February 1870, the Marburger Zeitung wrote: "A people of only 1 million is not even capable of founding a decent university with its own intellectual resources". But as early as 1906, the Graz sociology professor Ludwig Gumplowicz warned the "older civilised peoples" about further feelings of superiority. "Today, in the age of steam and fast presses, culture is acquired over night by the younger civilised peoples - they do not need to struggle for centuries, the others have done that for them ... it is unbelievable how peoples whose culture dates from yesterday rise to the intellectual leve! of old civilised peoples ... 28 In the last three decades of the Habsburg Monarchy and even beyond the first and second world wars relations between German-Austrians and Slovenes were overshadowed by the continual national conflict. Ali the negative characteristics that one group considered themselves to be free of were imputed to the other group or the perceived enemy. On 12 April 1913 the important Slovene critical poet Ivan Cankar addressed some 250 people in the Town Hall in Ljubljana on "Slovenci in Jugoslovani" (The Slovenes and the South Slavs). At the beginning he emphasised the solidarity of the South Slavs between the Julian Alps and the Aegean Sea: "When the first shot was fired on the Balkans, it echoed in our most isolated village. People who had never shown any interest in politics watched this drama full of sympathy, and not just out of interest. And something awoke in us ali that is similar to the longing felt by a prisoner. And something else awoke in us, something far more important and more precious ... the spark of that force of self-consciousness and the will to live which had unfolded itself so powerfully in the south, ignited on Slovene soil. The weakling saw that his brother was strong and began to trust in himself and his future. "29 This social psychological description was then followed by the political analysis: The Austrian administration and government actions wanted to solve the South Slav problem with beatings and imprisonment; Austro-Hungarian diplomacy was pushing the Croatians and Slovenes into irredentism with its violence. "In Bosnia, a parliament without rights, in Croatia Cuvaj's absolutism, high treason trials in Dalmatia, forced Germanisation in the Slovenian areas - that is the South Slav policy of official Austria". However, he regarded the South Slav issue as a purely political problem and he explicitly rejected the idea of a culturally and linguistically unified South Slavdom. Because: "By blood we are brothers, by language we are cousins - but by culture, which is the fruit of centuries of separate education, we are far more foreign to each other than the Upper Carniolan farmer is to the Tyrolean or the Goritzian wine maker to the Friaulian". The public prosecutor seems not to have understood the full significance of these last sentences, Cankar was sentenced to a week's imprisonment. 30 27 Friedrich von Gagern, Dic Stral3e (Leipzig 1929), derselbe, Schwerter und Spindeln (Berlin 1939). 28 Janez Cvirn, Die Slowcnen mit deutschcn Augen gesehen (1848-1914), in: Der Nachbar im Spiegelbild, 65-77. 29 Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, in: Ivan Cankar, Zbrani spisi 19 (Ljubljana 1936) 13 f. 30 Ebenda, 19; Feliks Bister, "Majestat, es ist zu spat ... " (Wien-Koln-Weimar 1995) 153 f. 147 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... Rudolf Hans Bartsch described the national-political situation from a German nationalist viewpoint in the form of a novel: "But that network of lawyers spread throughout the country in whose most secret thoughts the map is marked by the great South Slav Empire which should bring about the collapse of Austria and cut off the German people from the sea. Each year hundreds of new priests left that nest of the idea of the Slav state, the war school of the greater Slovene priesthood, the seminary of Djakovar to take their place in pulpits ali over the country, in confessional boxes throughout the quietest villages, in the hearts of the peasants and brought with them the Slavic Christianity that is called: ,svoji k svojim!' (Each only for their own kind). So that the German trader will wither away, the German school teacher will become isolated and a foreign Empire s hali grow between the once glorious Austria and its ocean".3 1 That was the language of the national struggle below the political leve]; but these novels were read in many families and it is quite possible that they had a more powerful effect than political speeches and newspaper articles. The zoologist Paul Samassa who came from a beli makers family in Laibach, and who after giving up his academic career in Heidelberg in 1897 devoted himself to the political organisation and publishing activities of the Pan-Germans and Germans Abroad wrote the book "Der Volkerstreit im Habsburgerstaat" (The Nationalities Dispute in the Habsburg State) and published the weekly "Deutsch-Osterreich" in 1913/14. In his view the "competitive struggle between the nations is the main content of history": for that reason he, as a former supporter of Schonerer, wanted to bring Bismarck's smaller German state to completion asa "Volksgemeinschaft" (ethnic community) of the Germans in Central Europe. By contrast, as early as 1913, the Munich philosophy professor Friedrich Wilhelm Foerster wrote of the "imminent dissolution of the Slavic-German cultural community". He also observed the "absolute failure of the German intellectual and political leaders" in Austria, who instead of conveying German culture to the young and rising peoples of south-eastem Europe, knew no better than to sing "Deutschland, Deutschland liber alles" .3 2 Nevertheless, there can be no doubt that before the outbreak of World War I, not only the overwhelming majority of Germans, but also the Slovenes advocated the continued existence of the Habsburg Monarchy. The assassination of Sarajevo had tumed the majority of the population in Maribor, Celje and Ljubljana as well as in Vienna, Graz, and Klagenfurt against the "Serbian murderers". And at the end of June 1914 a Slovenian pupil at the grammar school in Celje wrote in his diary: "This deed has brought shame on ali South Slavs ... Every good Slovene must condemn this assassination for moral and practical reasons. For moral reasons, because we have )ost such a good diplomat, the future ruler. But for practical reasons because the government will now always accuse us of disloyalty, although there is probably no people on earth who is more devoted to the Emperor and his dynasty than the Slovenes". And the pupil Srečko Puncer could in no way be considered a monarchist, rather he was a "Preporodovc", a "re-awakener" who allegedly was already attempting to solve the South Slav question outside the Habsburg Monarchy. At any rate he fell in spring 1919 in the fight for the Slovenian northem border in Lower Carinthia.3 3 31 Rudolf Hans Bartsch, Das deutsche Leid. Ein Landschaftsroman (Leipzig 1912) 274. 32 GUnter Schodl, Paul Samassa. Ein biographischer Beitrag zur Vorgeschichte des "extremen Nationalismus" in Deutschland und bsterreich, in: SUdostdeutsches Archiv 21 (1978) 75-104; Friedrich Wilhelm Foerster, Erlebte Weltgeschichte. Memoiren (NUmberg 1953) 217 f. 33 Janez Cvirn, Der Austroslavismus und die Slovenen, in: Der Austroslavismus, ed. by Andreas Moritsch (Wien-Koln-Weimar 1996). 148 MELIKOV ZBORNIK With the start of the war, the nationality contlict intensified dramatically reaching a new stage of escalation and moving from national separation to national exclusion. This is not only manifested in the inflammatory nationalist articles in the newspapers, but also by the more than three dozen interpellations of Slovenian members of the Reichsrat between June 1917 and July 1918, as well as severa! "counter" interpellations of German members in the same period- the Reichsrat was "suspended" between March 1914 and May 1917. More correct were the fina! reports of two investigative committees set up in November 1917 by Minister President Seidler and the War Ministry at the express wish of the Emperor Charles.3 4 The Military Commission expressed the conviction that the "aggressive political tendencies on the part of both the German and the Slovene leaders even before the war had created such tensions that a suitable occasion would suffice to unleash the passions that had been more or less suppressed". Thus "Slovene and illoyal... had become identical concepts for many people". And, "every good Carinthian or Styrian of both nationalities considers it to be his duty to report to the police everything that he considers to be remotely friendly to the Serbs or treasonable". 35 The Ministerial Commission reported a "libellous inflammatory campaign" by the German nationalist press against the Slovenian intelligentsia - clerics and teachers were expressly mentioned - incitement to denunciations by the German members of the National Councils and the brutal methods of the gendarmerie and organised mobs at a series of arrests. The "Grazer Tagblatt" and "Marburger Zeitung" brandmarked the "antiAustrian, anti-German and anti-dynastic" South Slav agitation and even tried to blame Slovenian members of the Reichsrat for the "blood at Sarajevo", while on 24 June 1916 the district governor of Maribor reported to the Central Office of the Govemor of Graz (Grazer Statthaltereiprasidium) that "the distinctly anti-German convictions of certain (Slovenian) circles has been equated with Serbophilia without there being any proof whatsoever for the Iatter. .. ,,36 In his drama "Third of November 1918" which was set in the period after the dissolution of the k.u.k. army, Franz Theodor Csokor let the Hungarian hussar captain, the Polish Ulan first Iieutenant, the Italian pioneer Iieutenant, the Czech artillery Iieutenant and the Jewish regimenta! doctor part relatively peacefully, but not the first Iieutenants Ludoltz and Zierowitz. Because now was the start of the "campaign of the farmer Ludoltz from Carinthia against Stevo Zierowitz, Iawyer from Camiola, both born in Plocken, from the said village". Zierowitz recognised that they were now both prisoners - "each of his nation" and Ludoltz remained in his new position in the Karavanken mountain range where "yesterday's brother will be tomorrow's enemy".3 7 Many authors think to this day, that the majority of Austro-Hungarian nations were up to 1917 nearer to Herder's principles, while the national Ieaders and ideologists based their rights for national existence on Hegel's vision of completely independent nation states. One must not forget that until 1918 the majority of the national territories of the Habsburg Monarchy were not settled economic, administrative, and political units. So the demands of the "May Declaration", proclaimed in the Vienna Reichsrat on 30 May 1917 by deputies of the Slovene People's Party and the Croatian Party of Jus34 35 36 37 Janko Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917 (Ljubljana 1980) 16-29. Kommissionsbericht FMLt. von Schenk, 12. 1. 1918 - Ebenda, 31-35. Bericht der Ministerialkommission, 22. 2. 1918 - Ebenda, 35-50. Franz Theodor Csokor, 3. November 1918 (Wien - Hamburg 1968) 68-71; Igor Grdina, Die (Deutsch-) Člsterreicher aus slowenischer Sicht, in: Nationale Stereotypen in der Karikatur, 245-333. 149 ARNOLD SUPPAN: NATIONAL STEREOTYPES BETWEEN THE (GERMAN) AUSTRIANS, ... tice, were nationally and politically revolutionary: an immediate union of ali territories in the Monarchy where Slovenes, Croats, and Serbs lived into one united and independent state body under the sceptre of the Habsburg Dynasty. And from the autumn 1917 to the spring 1918 the Slovene national leadership collected more than 250,000 signatures for the May Declaration. Of course, this was the begin of the clear demarcation from the Germans in Styria and Carinthia, as well as from the Italians in the KUstenland. After the building of the "Stale of the Slovenes, Croats, and Serbs" in Zagreb on 29 October 1918 the Cultural Department of the SI ovene Government in Ljubljana discussed in the mid November 1918 the future cultural development of the Slovenes and the status of the Slovene nation in the Yugoslav state. There was not only consensus between the Catholics and the Liberals that the German language must be supersede by the Slovenian language in ali authorities, courts and schools, but there was also much effort of the deliberate educational and cultural policy toward eliminating the dominant and very powerful German influence and replacing it with the French influence with some success. On the other side it is hard to find any kind of cultural influence from Belgrade, although there was some from Zagreb. Ali this progress considerably strengthened Slovene national awareness, and with it criticism grew regarding centralist Yugoslavia as well as the resolve to achieve federative status within it. 38 The dictatorship of King Alexander I provoked the Slovene People's Party to its radical autonomous position and in December 1932 to the "Slovene Declaration". The Declaration stated that the Slovene nation was divided among four states: Yugoslavia, Italy, Austria, and Hungary. Therefore its basic demand was to be united in one single political unit, because only in this way its general progress could be assured. "Thus we need national individuality, a name, a flag, ethnic community, financial independence, political and cultural freedom, a radical social legislature that must provide vita) benefits, and the harmonious development of ali necessary productive occupations, especially the farming and working classes." The party chairman Anton Korošec joined the coalition of the Yugoslav Radical Community in 1935, but he did not achieve a forma) autonomy for Slovenia like Vladko Maček for Croatia in August 1939. After the division of Slovenia in April 1941 the Germans began with ethnic cleansing, while the Italians allowed a cultural autonomy in the Ljubljana province. The Slovene Liberation Front revenged in 1945 on the German minority and the Slovene Horne Guards. 39 Neither the first nor the second Yugoslavia managed to solve the problem of nations/nationalities and their historical/cultural differences successfully. National prejudices, hatreds, and conflicts, often only formed and deepened in everyday life after 1918, and in these conditions were stubbornly passed on from generation to generation because the political crises were always repeated. But we ali too often forget, that Western and Central Europe did not enter the phase of surpassing traditonal nationalistic divisions and antagonisms in 1870 or 1918, but only in 1945. So the insistence on respect for the national principle in the political organization of East-Central and SouthEast Europe after the fall of Communism is in no way a new phenomenon. 40 Many (German) Austrians, Czechs and Slovenes have forgotten its common roots. They are forgetting its "un-German" sounding names in Vienna, Graz und Klagenfurt, 38 Peter Vodopivec, Europe, Ex-Yugoslavia, and the Balkans: New or Old Nationalisms?, in: Nationalism in Europa. Past and Present, ed. by Justo G. Beramendi, Ram6n Maiz, Xose M. Nufiez, vol. I (Santiago de Compostela 1994) 569-583; Janko Prunk, A brief history of Slovenia (Ljubljana 1996) 76-85. 39 Prunk, Slovenia, 89-107. 4 0 Vodopivec, Europe, 581 f. 150 MELIKOV ZBORNIK as well as its German names in Prague, Brno, Ljubljana and Maribor. Thus habitual amnesia seems to have become the most common illness aftlicting the Austrians, Czechs, and Slovenes. Aversions to the Czechs in Vienna and in Lower and Upper Austria, against the Slovenes in Carinthia and Styria respectively, stili preoccupy the minds of a good portion of the population. They same happens to the Austrians in Prague and Ljubljana, perhaps not to the same extent in Brno and Maribor. Nevertheless, the process of the Eastern Enlargement of the European Union is putting forward the discussions on old national stereotypes too. 151 MELIKOV ZBORNIK GEORGESCASTELLAN QUELQUES PROBLEMES D'HISTOIRE ENTRE HONGROIS ETROUMAINS L'opinion internationale a ete favorablement impressionnee par la signature, au debut de septembre 1996, du traite "d'amitie et de cooperation" hungaro-roumain, au bout de discussions particulierement longues et difficiles. Or le probleme qui avait ete le plus debattu etait celui du statut des minorites. Certes, en visite aBucarest, le premier ministre hongrois Gyula Horn declara ala presse, acette occasion: "Les relations entre la Hongrie et la Roumanie sont exemplaires, tant sur le plan, economique qu'en matiere de protection des minorites". II ajouta que son pays voulait "soutenir" l'integration de la Roumanie dans !'Union europeenne et dans l'OT AN. II n'en reste pas moins qu'un certain nombre de problemes demeurent. L'un d'entre eux interesse directement les historiens du monde entier: c'est l'appreciation divergente que portent nos collegues hongrois et roumains sur "l'ethnogenese" du peuple roumain, en clair: ou, quand et comment s'est forme ce peuple, singulierement dans l'espace transylvain. L'on rappellera brievement les deux theses "classiques" en presence, puis on examinera les positions actuelles sur ce probleme. *** J'appellerai volontiers "rosslerienne" la these qui apparait la plus repandue en Hongrie. Robert Roessler (1840-1881) etait une philologue allemand qui publia en 1871 aLeipzig un ouvrage intitule Romanische Studien, qui allait devenir une reference essentielle de la Hongrie du compromis dualiste. En fait, il s'inscrivait dans une tradition remontant ala fin du XVIIIe siecle. A ce moment, en 1781-1782 parut aVienne une Histoire des Daces transalpins d'un officier de l'arme imperiale, Franz Joseph Sulzer, qui exposait une these de l'immigration des Roumains apartir d'une region situee au sud du Danube. Elle rallia tres majoritairement les historiens hongrois et fut partagee par nombre de leurs collegues etrangers. On la rencontre chez le Franc;ais Ferdinand Lot, Les Invasions barbares (Paris, 1937), l'Allemand Gregor Stadtmiiller, Histoire de l'Europe du Sud-Est (Munich, 1950), l'Americano-tcheque Francis Dvornik, Les Slaves (Paris, 1970), le Yougoslave Georges Ostrogorsky, Histoire de l'Etat byzantin (Paris, 1977) et autres. Au moment ou les deux pays, Hongrie et Roumanie, faisaient partie de la "famille" des Etats socialistes, on la trouve clairement exposee dans L'Histoire de la Hongrie, publiee en franc;ais en 1974. Sous la direction d'Ervin Pamlenyi, cet ouvrage reunissait des collaborateurs de l'Academie des Sciences et de !'Institut d'Histoire de cette Academie: parmi eux Laszlo Makkai et lstvan Barta. II reprenait clairement les points essentiels de la these rosslerienne que !'on peut schematiser dans les propositions suivantes: La conquete de Trajan a pratiquement extermine la population dace. Les restes peu nombreux ont ete assimiles par la politique de colonisation des Romains: "La 153 GEORGES CASTELLAN: QUELQUES PROBLEMES D'I-IISTOIRE ENTRE HONGROIS ET ROUMAINS population urbaine se eomposait uniquement 1 d'immigres." (Histoire de Hongrie, p. 20). Dans les eampagnes, les eolons venus de toutes les regions de l'Empire ont fait disparaitre les elements autoehtones: "A I'oppose du grand nombre de noms eeltes et Illyriens que nous connaissons en Pannonie, 2% seulement des 2 600 noms de Daeie parvenus jusqu'anous sont d'origine thraee (daee) et meme eeux qui les portaient pouvaient tres bien etre originaires des Balkans" ( /dem, p. 21). Les Thraees, en effet, peuplaient la Mesie. 2. L'evaeuation de la Daeie par Aurelien fut totale: non seulement l'armee et I'administration romaines se retirerent au sud du Danube, mais aussi la population eivile romanisee. "La survie de la eivilisation romaine [en Transylvanie] n'est pas attestee par les inseriptions. Les objets du IVe siecle portant des emblemes ehretiens et trouves en Transylvanie proviennent vraisemblablement des Carpes et des Goths qui, aeette epoque, etaient <leja.en contaet avee le ehristianisme le long du Bas-Danube. La eontinuite de la eireulation de la monnaie romaine au 1ve siecle ou la eonservation des traditions de l'art eeramique romain ne prouvent ni n'infirment la survie de la population romanisee. Par eontre, le fait qu'aueun nom de ville n'ait surveeu ala domination romaine en Transylvanie et que les Roumains du Moyen Age designassent meme les rivieres importantes par des noms empruntes aux Slaves et aux Hongrois, semble prouver que l'abandon de la Daeie allait de pair avee le depart d'une partie eonsiderable de la population romanisee; eeux qui resterent finirent, au bout de deux siecles, par s'assimiler ala population autoehtone, qui ne parlait pas le Jatin, et aux nouveaux immigres." (!dem, p. 22). 3. La Daeie quasi videe de sa population fut peuplee par des Germains (Goths et Gepides), puis par les Sla ves, sans oublier des traees des dominateurs sueeessifs Huns et Avars: "Les Gepides retires en Transylvanie resterent eontroles par les groupes d'oeeupation avars qui aeeomplissaient si bien leur Uiche que ees derniers vestiges de la migration des peuples germaniques finirent bientot par s'assimiler, soit aeux, soit aux Sla ves en tin de faire taehe d'huile en Transylvanie egalement." (!dem, p. 31). Cest une population amajorite slave que les Hongrois trouverent devant eux au Xe siecle, quand ils eonquirent l'interieur de !'are earpatique: "les pentes reeouvertes de forets des Carpates et des montagnes de Transylvanie, etaient peuplees par des Slaves." (!dem, p. 54.) 4. Le peuple roumain ne s'est done pas forme dans l'espaee des Carpates, mais au sud du Danube dans les Balkans. Les auteurs byzantins, en effet, designent sous le nom de Vlaehs (Blaxoi) une population romanise qui, au Xe siecle (premiere mention en 976), se trouve au sud du Danube, dans la Bulgarie aetuelle, puis qui apparait sous la meme denomination en Maeedoine et dans le nord de la Greee. Lf, les Roumains se trouvaient au eontaet des Albanais, d'ou les emprunts faits par le roumain al'albanais: quatre-vingts mots environ. Cest de eette region - le Paristrion des Byzantins - que les Roumains, bergers nomades, entrafoes sans doute par les Coumans, firent mouvement vers le Nord, traversant le Danube et s'etablissant dans les Carpates et sur le plateau transylvain ou leur premiere mention date de 1222 dans la region de Fogaras, Terra Blachorum. D'ou la eonclusion que les Roumains ont penetre en Transylvanie deux siecles apres I'etablissement de la domination hongroise. A cette theorie repondaient, en Roumanie et ala meme epoque, les theses de Constantin Souligne par nous. 154 MELIKOV ZBORNIK Daicovi · iu ( 1898-1973 ), membre de l'Academie des Sciences de Bucarest et qui fut aCluj-Napoca le grand maitre des etudes daces et roumaines. II avait formule ses positions avec vigueur des 1940, dans un article intitule "Le probleme de la continuite en Dacie" et les reprit dans sa Breve histoire de la Transylvanie (1965) et dans l'Histoire de la Roumanie (1970), toutes deux en frarn;ais. Les propositions avancees repondent point par point acelles de la theorie de Roessler: l. L'extermination des Daces lors de la conquete "est une pure absurdite" (Breve histoire, p. 60). Elle est dementie par des faits d'ordre historique: recrutement, atteste par des inscriptions, de Daces dans les corps d'armee romains durant toute la periode de l'occupation, revoltes contre les Romains, au Ile siecle, des populations sournises d'ordre onomastique, toponymique ou religieux (survivance sous des formes latinisees de divinites daces). Surtout, depuis 1945, d'ordre archeologique. "Nos informations se sont substantiellement enrichies, faisant la preuve indubitable d'une persistance massive (souligne dans le texte) de la population autochtone dans la province de Dacie. Ces preuves consistent dans la decouverte de toute une serie de stations et cimetieres de caractere dace, dans l'existence des rites funeraires propres aux Daces et pratiques durant toute l'occupation romaine, dans les tresors de monnaies appartenant sans conteste ades gens du pays et aussi par la mise au jour, de plus en plus frequente et riche en resultats, d'une ceramique de type dace, dans des habitats civils ou des camps militaires romains." (!dem, op. cit., p. 45). Cette population dace vivant dans la province fut romanisee durant les 165 ans de domination de l'Empire. Un processus identique en Pannonie, en Espagne, en Gaule, ne demanda pas plus de temps et d'ailleurs "!'influence romaine sur la Dacie s'etait fait sentir au moins un siecle et demi avant la periode de la conquete, grace au contact permanent existant en tre le monde geto-dace et le monde romain au sud du Danube." (op. cit., p. 46). D'ou "En considerant comme toute naturelle cette romanisation du territoire norddanubien, il nous faut cependant preciser qu'il ne s'agit pas lad'une romanisation au sens ethnique du mot, mais d'une romanisation de caractere linguistique, cul ture! et social." (Id., p. 47). 2. Cette population romanisee n' a pas tout entiere suivi l'armee et l'administration romaines lors de l'evacuation de 271: "II y a vingtcinq ans, il nous aurait ete tres malaise de donner une reponse acette question, car elle n'aurait pu se reduire qu'ades preuves d'ordre logique et d'exacte comprehension des phenomenes historiques: l'absurdite de la theorie d'une totale evacuation et le caractere anti-scientifique d'une semblable conception. Nous disposons maintenant d'une preuve categorique de la permanence dans l'ancienne Dacie, d'une population daco-romaine, qui nous est attestee par l'archeologie, pour le moins jusqu'au Ve siecle". Et de citer la decouverte de cimetieres ou d'objets datant des annees 272 a450 dans trente localites de Transylvanie; de tresors monetaires aisement datables de la meme periode, au nombre de plus de cent cinquante. Enfin, les trouvailles d"objets paleo-chretiens, "ce qui temoigne de la diffusion en langue Jatine de la nouvelle religion qui est le christianisme, officiellement reconnue apartir des premieres decennies du 1ve siecle et qui penetra en Dacie depuis les nombreuses villes episcopales de la rive droite du Danube. Cest encore au meme siecle et toujours au nord du fleuve que le fameux eveque Ulphilas 2 prechait non seulement en 2 Ulfila ou Wulfila (311-383), apotre des Goths. 155 GEORGES CASTELLAN: QUELQUES PROBLI~MES D'HISTOIRE ENTRE HONGROIS ET ROUMAINS langue gothique, mais aussi en langue Jatine (souligne dans le texte). Cest justement cette propagation du christianisme dans l'ancienne province dace qui constitue la preuve de la persistance d'une societe romanisee, capable de recevoir la nouvelle religion." (Id., p. 61). 3. Au-deladu Ve siecle, cette population a persiste sur place durant toute la periode des invasions et jusqu' a la fin du Ier millenaire. Cette affirmation s'appuie sur les decouvertes archeologiques: fonds de cabanes et ceramique des vic -vne siecles, persistance des rites funeraires jusqu au xc siecle. "Les recherches les plus recentes revelent, en fait, une serie de localites ou l'on peut depister archeologiquement une population mixte, daco-romano-slave (souligne par G.C.) cohabitant sur tout le territoire du pays du v1e au vrne siecle. Au xc siecle, l'existence d'une civilisation "roumaine" commence ase distinguer de celle appelee communement slave". (lb., p. 67). 4. L'origine balkanique du peuple roumain ne peut etre prouvee. Ni les discussions sur les premiers emplois du mot Vlaq, ni les quelques emprunts du romain al'albanais, ni la toponymie ne permettent de designer une quelconque region des Balkans comme lieu d'ethnogenese du peuple roumain. Au contraire, "ce peuple s'est forme ala suite d'un long processus, rendu possible par la colonisation et la romanisation de la Dacie et de la Mesie. A la base de cette ethnogenese, on retrouve deux elements composants: la population de langue thraco-daco-mesienne aborigene et !'element romain represente par les col on s de Rome." (!b., p. 71 ). Cette population daco-romaine restee sur place garda son caractere et fut meme renforcee par les elements romanises du sud du Danube, d'autant que l'Empire reprit pied temporairement sur la rive droite du fleuve, sous le regne de Constantin le Grand (306-337), puis sous celui du Byzantin Justinien (527-565). Avec le vne siecle s'elabore pour cette population une symbiose avec les Salves, ce qui commence adifferencier du latin populaire la langue parlee et que l'on peut designer comme le "protoroumain'. Alors, "le processus d'ethnogenese du peuple roumain prit son depart sur tot l'espace daco-mesien et dura deux ou trois siecles (du vne au 1xe siecles)" (Ib., p. 72). Mais ala difference de la plus grande partie des Balkans ou cette symbiose se fit au profit des Sla ves, dans l'ancienne Dacie, elle joua en faveur de ce nouveau peuple dont la langue se cristallise au IXe siecle et que l'on peut des lors appeler Roumain. En conclusion, "Le peuple roumain et la langue roumaine, resultats de la romanisation des autochtones daco-mesiens, de l'assimilation graduelle des Slaves et des autres populations etablies sur le territoire de la Roumanie de nos jours, se sont formes aux demiers siecles du premier millenaire de natre ere, dans l'espace septentrional du Bas-Danube, avec pour territoires noyaux les regions de collines et de montagnes de la Dacie." (Ib., p. 74). Done, en Transylvanie, les Romains sont chez eux ,et l'on retrouve les problemes de la politique contemporaine. *** Ces deux theories avaient done ete officialisees par les deux Etats pendant la periode du socialismie. Du c6te hongrois, en l'exposant largement dans un histoire publiee par l'Academie des Sciences, et du c6te roumain par un discours de Nicolae Ceausescu, au "Congres de l'education politique et de la culture socialiste", en juin 1976. Ou en sommes-nous aujourd'hui? 156 MELIKOV ZBORNIK S'agit-il laseulement d'une querelle d'historiens et de linguistes traitant d'un probleme tres ancien? Ce n'est pas su'r. Et tant en Hongrie qu en Roumanie, des partis politiques utilisent ces theses pour atteindre des objectifs qui ne sont nullement scientifiques. Sans doute n'est-il plus question officiclement de revendiquer tout ou partie de la Transyl vanie. Par le traite de septembre 1996, les deux Etats ont reconnu leur actuelle frontiere et se sont engages ales respecter. II n'en reste pas moins un probleme fondamental pour les Roumains: l'origine de leur peuple, et tres important pour les Hongrois: la justification d'un millenaire de domination de la Transylvanie. Dans la culture des deux peuples, c'est une zone noire ou grise qui risque de marquer dans l'avancee vers l'Europe, si l'on ne veut pas que cette Europe soit seulement un accord economique. Pour avoir une idee de la situation actuelle, je ne m'arreterai qu'aquelques oeuvres importantes publiees en frarn;:ais, c'est-f-dire destinees aun public etranger, tres ignorant des mises au point des specialistes, mais desireux d'avoir une vue generale des grandes questions du passe des peuples. Du c6te roumain, le probleme de la Transylvanie a tres vite retenu l'attention. Des 1989 - sans doute avant la chute de Ceausescu en decembre - les "Editions scientifiques et encyclopediques" Reeditaient en frarn;ais, sans l'antorite) de l'historien Stelian Brezenu, un ouvrage de George Ion Bratianu, au titre quelque peu sensationnel: Une enigme et un miracle historique: le peuple roumain. II s'agissait d'une etude qui, al'origine, ne voulait etre qu'un compte rendu de l'ouvrage de Ferdinand Lot, Les invasions barbares et le peuplement de l'Europe, paru a Paris en 1937. Ferdinand Lot avait ete le mai'tre de Bratianu ala Sorbonne au debut des annees vingt. Son ancien disciple n'hesitait pas aconsacrer plus d'une centaine de pages acritiquer la position de l'historien frarn;ais sur la these de l'immigration des Roumains apartir des territoires du sud du Danube. A cette etude etait jointe, dans l'edition de 1989, un deuxieme texte de Bratianu, "Le probleme de la continuite dacoroumaine. Les nouvelles remarques de M. Ferdinand Lot", publie a Bucarest en 1944 et dans laquelle il repondait aux objections de Lot a sa propre etude sur le "miracle historique" que constituait le peuple roumain. En 1990, le "Centre d'etudes et de recherches relatives ala Transylvanie" de l'universite de Cluj reeditait de son c6te un ouvrage sur la Transylvanie publie en mars 1946 par Silviu Dragomir, membre de l'Academie des Sciences et alors directeur du Centre. II s'agissait d'une sorte d'encyclopedie sur la province: aper~u geographique, historique (p. 31-70), demographique, concernant les eglises, l'enseignement, la litterature et les arts, la vie economique, cadres constitutionnels et juridiques, sante publique et assurances sociales. Silviu Dragomir (1888-1962) etait professeur d'histoire al'universite de Cluj et passa de longues annees dans les prisons du regime communiste. Son resume historique commence par la phrase: "La Transylvanie a ete le berceau du peuple roumain" et affirme nettement la continuite de la population dans la province. Retenons de l'expose qu"'entre 271 et 275, l'Empire y renon~a et fit retirer ses troupes sur la ligne du Danube", que les Sla ves qui l'avaient envahie "ont ete assimiles jusqu'au dernier et que les Hongrois, aleur arrivee en Transylvanie, n'y ont plus trouve un seul Slave", enfin "on pourra etre aussi critique que l'on voudra en recherchant les origines roumaines, mais on ne saurait nier l'existence continue des Roumains en Dacie. Cest laun fait qu'aucune hypothese savante ne saurait ecarter. Dans sa preface de 1990, l'editeur Virgil Vatasianu, professeur emerite de l'universite de Cluj et membre de l'Academie roumaine, affirme d'abord que "la Revolution II 157 GEORGES CASTELLAN: QUELQUES PROBLEMES D'I-IISTOIRE ENTRE I IONGROIS ET ROUMAINS de decembre 1989 constitua, pour le peuple roumain, un retour ases droits et ases verites' imprescriptibles." Apres un bref rappel de la situation depuis 1918, le prefacier continue: "Actuellement, quand le revisionnisme hongrois se manifeste ouvertement en tentant de mobiliser et de convaincre, sous divers motifs, l'opinion internationale que la population majoritaire en Transylvanie, la population roumaine done, devrait etre integree aux structures politiques, economiques de la Hongrie, la restitution de cet ouvrage, sousla forme d'une nouvelle edition, equivaut ala restitution de l'autorite de la verite representee par tout un heritage scientifique interdit par les conspirations du Komintern en Europe de l'Est durant pres d'un demi-siecle". Et dans cette "verite", il y a pour Virgil Vatasianu celle concernant la continuite du peuplement roumain en Transylvanie. Beaucoup plus pres de nous, la Revue d'Europe centrale editee par le Centre d'Etudes germaniques de l'universite de Strasbourga publie dans son torne III, volume I, du ler septembre 1995, consacre a la "Hongrie six ans apres", un article intitule "Roumains et Hongrois: realites historiques et perspectives". II est signe de Dan Berindei, president de la section d'histoire de l'Academie de Roumanie, une autorite dans son pays. II s'agit essentiellement d'une mise au point de la situation depuis 1989, mais l'auteur n'oublie pas qu'il est historien et rappelle un certain nombre d'affirmations sur le passe. D'abord cette reference a l'etablissement des Hongrois en Transylvanie: "lis ont conquis la Transylvanie au cours d'un long processus historique qui a dure de la fin du IXe jusqu'au debut du XIIIe siecle. Des la fin du IXe siecle, les Hongrois, selon la Chronique du Notaire anonyme du roi Bela, ont du vaincre ou traiter avec des formations etatiques roumano-slaves. Par ailleurs, la Chronique russe de Nestor mentionne aussi le fait, apropos de la conquete de la d' Transylvanie, que les Hongrois "commencerent alutter la bas contre les Vlaques et les Slaves qui y vivaient", ce qui confirme les donnees fournies par le Notaire anonyme, conteste par l'historiographie hongroise. mais seulement pour ce qui se refere aux Roumains!". Plus loin, "La continuite des Roumains en Transylvanie ne fut pas contestee jusqu'au XVIIIe siecle. C'est l'empereur Joseph II qui declarait d'ailleurs les Roumains "incontestablement les plus anciens et les plus nombreux habitants de Transylvanie". Cette continuite d'abord daco-romane, apres le retrait de l'armee et de l'administration imperiales romaines, puis roumaine des les derniers siecles du premier millenaire quand le processus d'ethnogenese prit fin, est prouvee par des sources historiques byzantines, armeniennes, allemandes, russes et aussi hongroises, par les decouvertes archeologiques et monetaires, par la langue roumaine qui contient au nord du Danube certains mots d'origine latine qu'on ne retrouve pas chez les populations romanes (Aroumains) du Sud du fleuve, par les toponymes (les denominations des principaux cours d'eau transylvains, adaptes ensuite en hongrois et en allemand, sont daces, daco-romanes et ensuite roumaines, ce qui demontre la permanence et la continuite des Roumains en Transylvanie). De plus, aucune source historique ne confirme la these selon laquelle les Roumains transylvains sont venus en masse du Sud du Danube apres la conquete hongroise." Par ces citations, il apparait que Dan Berindei accepte, du moins dans ses grandes lignes, la these de la continuite telle qu'elle avait ete exposee par Constantin Daicoviciu et qui semble demeurer l'explication fondamentale de l'ecole historique roumaine actuelle. Du cote hongrois, nous disposons de la monumentale Histoire de la Transylvanie de Bela Kopeczi, entoure d'une pleiade de membres de l'Academie et de l'Institut d'Histoire 158 MELIKOV ZBORNIK de celle-ci. L'ouvrage a paru a Budapest en 1986, en trois volumes, mais I'auteur en a fait une edition fran~aise reduite - 742 pages - parue en 1992 al'Akedemiai Kiado de Budapest. Notons que !'etude s'arrete au traite de Trianon de 1920 et est completee par une "Esquisse de l'histoire de la Transylvanie apres 1918". La periode qui retiendra natre attention, depuis le royaume de Dacie jusqu'au XIUC siecle, a ete traitee par Andras Mocsy, archeologue decede, Endre Toth, specialiste de la province romaine, Istvan Bona, qui a repris le texte de Laszlo Makkai, en collaboration avec Gabor Barta. Une equipe de specialistes indiscutes. Qi.i en est-il de leur expose? Pour la periode romaine, Endre Toth souligne tout d'abord le depeuplement de la Province a la suite de la guerre de conquete: "Eutrope, 3 ecrit-il, signale apropos de la population de la province qu"'apres la conquete de la Dacie, Trajan y fit venir de tous les coins du monde romain d'enormes masses de populations destinees a peupler les campagnes et les villes, puisque les hommes, a la suite des Iongues guerres de Decebale, y faisaienf defaut. II soulignait [ainsi] le depeuplement de la province du au deperissement de la population dace". (p. 50-51). Un peu plus Ioin, il revient sur la meme idee: "La seconde cause de I'absence de civitates doit etre recherchee dans la faiblesse numerique de la population Iocale. Aussi le gouvernement ne voyait-il pas la necessite de mettre en place des structures administratives qui favorisassent la romanisation du reste des Daces, ce qui eut pour consequence que ceux-ci demeurerent tout fait etrangers ala civilisation urbaine." (p. 52). II indique, apropos de la Iangue: "Dans les provinces occupees par I'Empire romain, le processus de [substitution des Iangues] necessitait generalement quatre cents ans, voire plus, pour s'accomplir. La romanisation etait accompagnee et appuyee de certaines mesures venues de l'exterieur et les fouilles archeologiques permettent de suivre les etapes d'une integration et d'une assimilation progressives. Or il n'existe aucune trace de cette evolution en Dacie." (p. 56). D'ou, en conclusion, "La province romaine de Dacie exista pendant 165 ans. L'assimilation en general et la substitution du Jatin ala Iangue Iocale ne pouvait s'operer en un temps si court... L'assimilation du Jatin comme Iangue maternelle - qui marqua partout ailleurs I'aboutissement de ce processus - est non seulement indemontrable en Dacie, mais encore formellement dementie par les materiaux de recherches historiques et sociales." (p. 57) Pour le sort de la population de la Dacie apres la retraite des Romains, "Les sources narratives sont unanimes au sujet de I'evacuation de la Dacie. Le transfert de la population dans la province limitrophe ne devait pas poser de serieux problemes al'administration hautement organisee de !'Etat romain. Bien entendu, cette operation ne fut pas effectuee d'un jour a l'autre, quoiqu'une bonne partie de la population civile se soit <leja enfuie de la province. II est neanmoins possible - bien que nous n'ayons aucune preuve ace sujet - que tous les habitants ri aient pas quitte la Dacie. II est certain, en tous cas, que le nombre de ceux qui resterent etait insignifiant." (p. 63). En conclusion, sur la periode roinaine: "Les sources historiques, les fouilles archeologiques et la toponymie prouvent ainsi sans equivoque que le territoire de la Dacie, militairement et politiquement coupe de l'Empire apres 270, fut aussi definitivement perdu pour la civilisation romaine." (p. 66). L'histoire de la Transylvanie etudie ensuite avec minutie les peuples qui s'y succedent: Goths, Huns, Gepides, Avars, Slaves jusqu'a la conquete hongroise marquee 3 Historien latin du !Ve siccle. 159 GEORGES CASTELLAN: QUELQUES PROl3Ll~MES D'HISTOIRE ENTRE HONGROIS ET ROUMAINS par la <late traditionnelle de 895. Pour le reeit de eelle-ei, Istvan Bona eondamne sans appel l'Anonymus - P. Dietus magister - auteur de la Gesta Hungarorunz redigee au eours du Xlle sieele. "En realite, eerit-il, l'auteur , de la Gesta n'a pas la moindre idee des evenements reels de la eonquete, ni des sourees contemporaines, abstraetion faite de quelques donnees mal eomprises; e'est tout juste s'il eonnai't le nom d'Arpad et de quelques ehefs qui veeurent et combattirent ades moments differents du Xe siecle." (p. 115). Suit un developpement sur les bevues et omissions du vieux ehroniqueur. Vient ensuite la eritique de son utilisation par les historiens roumains: "L'historiographie roumaine eonsidere de nos jours eomme des personnages reels et authentiques les ehefs sortis de l'imagination d'Anonymus; leurs faits et gestes auraient ete, selon eette eoneeption, les peripeties de la guerre du peuple roumain "defendant sa patrie" et ses terres des "voi'vodes feodaux roumains" (vojevodate). Aussi longtemps que l'historiographie offieielle sera dominee par des parti pris, il est peu probable que !'on puisse aboutir a un eompromis ou meme a un rapproehement des vues." (p. 116). Dans eette histoire, les Roumains n'apparaissent qu'au Xlle sieele. Parlant du eonflit opposant les Hongrois et l'Empire byzantin en I 166, lstvan Bona ecrit: "C'est lf, en tout eas, la premiere souree, authentique qui fasse etat de l'apparition des Roumains en Transylvanie. Et ee fut egalement aeette epoque qu'ils surgirent au nord du eours inferieur du Danube. Andronieos, le rival emprisonne de Manuel, qui reussit a s'evader en 1164, fut eapture par des Valaques pres de la frontiere de la Galieie, done quelque part al'est des Carpates, en Moldavie. Cela veut done dire qu'il est possible que des Roumains etaient deja installes sur les pentes sud et est des Carpates des avant 1200." (p. 182). II deerit ensuite les attaques des Byzantins pour constater: "Une histoire si mouvementee ne nous permet pas de rattaeher la patrie aneestrale des Roumainsa un territoire preeis; et eireonserit, tel que le triangle Niš - Skopje - Sofia, eomme eertains s'y emploient. L'histoire des Roumains de Transylvanie doit etre replaeee dans le eontexte d'une "eontinuite mobile"". (p. 186) Cest - a -<lire sur des territoires tres vastes, pareourus par des eleveurs. En effet, "Nombre de sourees byzantines attestent la presenee de Roumains en Thessalie et en Maeedoine entre les Xe et Xlle siecles. La grande dispersion des Roumains sur une tres vaste aire geographique par rapport a leur importanee d'aujourd'hui, ainsi que leur apparition relativement tardive en Transylvanie peuvent essentiellement s'expliquer par leur mode de vie de bergers nomades." (p. 182). Telle est - tres resumee - la these des historiens hongrois de "l'Histoire de la Transylvanie". *** Comme on peut le eonstater, les points de vue restent differents et les sequelles des deux theories de Roessler et de la eontinuite eontinuent a se faire sentir. Pourtant la bonne volonte existe: Dan Berindei eerit: "II est vrai que les fantasmes du passe qui ne peut etre ressuseite representent eneore un frein [entre les deux pays] ... Les Roumains et les Hongrois doivent apprendre adepasser leurs propres limites et s'integrer en Europe en enterrant pour toujours la haehe de guerre et en inaugurant un nouveau ehapitre de leur histoire eommune." A quoi Bela Kopeezi avait deja fait eeho dans les dernieres lignes de son Histoire de la Transylvanie: "Nous avans la ferme eonvietion que l'entite d'une grande eomplexite ethnique et eulturelle qu'est la Transylvanie pourrait jouer un role positif aussi de nos jours, non seulement dans l'amelioration des rapports entre Roumains et Hongrois, mais meme pour l'evolution generale de toute 160 MELIKOV ZBORNIK cette reg1on de l'Est europeen, a condition que les interets veritables des peuples cohabitants, la democratie, les normes internationales des droits humains et collectifs y soient pleinement respectes." (p. 648). Je souhaite qu'une commission mixte hungaro-roumaine se reunisse pour discuter de ces "quelques problemes d'Histoire entre Hongrois et Roumains". POVZETEK Problemi historične interpretacije pri Madžarih in Romunih Romuni na Sedmograškem so bili od nekdaj osrednji predmet spora: so bili Romuni potomci starega prebivalstva? So se priselili iz juga? Avtor naziva tozadevno madžarsko raziskavo "Rosslerjeva teza" in sicer po nemškem filologu Robertu Rosslerju, ki je leta 1871 v svoji knjigi objavil tezo o priseljevanju Romunov. Rosslerjevo tezo zastopa tudi "Zgodovina Madžarske" (izdal Ervin Pamlenyi in drugi, 1974 je knjiga izšla tudi v francoščini): Staro dakijsko prebivalstvo je bilo po Trajanovi osvojitvi skoraj docela uničeno. Aurelianova evakuacija Dakije je bila izvedena temeljito - ohranilo se ni niti eno samo ime mesta ali reke in Romuni so v visokem srednjem veku prevzeli slovanske topografske oznake. Pozneje so se naseljevala različna ljudstva, ob madžarski naselitvi zlasti slovanska. Romunsko prebivalstvo se je razvilo južno od Donave, ime "Vlahi" (Blaxoi) se uporablja za romansko populacijo v današnji Bolgariji od 976 dalje. Iz tega območja so se kot nomadi in živinorejci premikali proti severu na območje, ki ga je Fogaras leta 1222 prvič imenoval terra Blachorum. Romunska teorija, ki jo je Constantin Daicoviciu (1898-1973) zagovarjal v svoji "Breve histoire de la Transylvanie" (1965) in "Histoire de la Romanie" (1970) pa v nasprotju z madžarsko teorijo trdi: Predstava o uničenju Dačanov je nesmiselna, avtohtono prebivalstvo se je v glavnem ohranilo in se je po Trajanovi osvojitvi v 165 letni pripadnosti rimskemu imperiju romaniziralo. Romanizirano prebivalstvo v glavnem ni sledilo umikajoči se vojski in upravi. Po stoletjih preseljevanja ljudstev seje kljub vsemu ohranilo in nastalaje dačansko­ romansko-slovanska mešanica prebivalstva. V 1O. stoletju je že obstojala "romunska" civilizacija. Balkansko poreklo Romunov ni dokazljivo. Romuni so zato prvotni prebivalci Sedmograške. Leta 1996 sta obe državi priznali obstoječe meje. Kljub temu pa se zgodovinarji še vedno intenzivno ukvarjajo z vprašanjem etničnega stanja v historični Sedmograški. Leta 1989 in 1990 so ponovno izdali študije avtorjev George Ion Bratianu (odgovor na tekst Ferdinana Lota iz leta 1937 in spis iz leta 1944) in Silviu Dragomir iz leta 1946, v katerih oba odločno zagovarjata romunsko tezo. 1995 je Dan Berindei v "Revue d'Europe central" objavil prispevek z naslovom "Rumanen und Ungarn: historische Realitaten und Perspektiven", v katerem je romunsko stališče diferencirano predstavil in se pri tem skliceval na nekega anonimnega madžarskega pisca ("Notarius") iz 13. 161 GEORGES CASTELLAN: QUELQUES PROBLEMES D'HISTOIRE ENTRE HONGROIS ET ROUMAINS stoletja in na rusko Nestorjevo kroniko. Tudi Jožef II. je priznaval avtohtonost Romunov in njihov največji delež med sedmograškim prebivalstvom. Madžarsko stališče zastopa "Histoire de la Transylvanie", ki jo je izdal Bela Kopeczi ( 1986, francoska izdaja 1992). Tozadevna poglavja so napisali Andras Mocsy, Endre Toth, Istvan Bona, Laszlo Makkai in Gabor Barta. Madžarski avtorji dvomijo, da se je Dacija romanizirala, povdarjajo redko poseljenost, ponovno opozarjajo na evakuacijo Gotov, Hunov, Gepidov, Avarov in Slovanov, dokler se niso leta 895 naselili Madžari. In anonimni madžarski "Notarius" (ki ga navaja Berindei) po njihovem mnenju ni poznal dejanskega dogajanja in zato kot vir ne prihaja v poštev. Šele v 12. stoletju (1166) so se pojavili na Sedmograškem Romuni. Skupna madžarsko-romunska komisija zgodovinarjev naj bi - kljub obstoječim nesoglasjem - razčistila sporna vprašanja skupne preteklosti. 162 MELIKOV ZBORNIK RADE PETROVIC KULTURNI ASPEKTI UJEDINJENJA EVROPE Proces traženja političkog koncepta za jednu novu Evropu traje vec jako dugo. Taj proces je još u toku, a vjerovatno ce još dugo trajati. Na brojnim skupovima (naučnim, političkim, gospodarskim, pa i drugim) i u još brojnijim debatama (štampa, radio, TV, itd.) dominira ekonomska problematika. Tu mislimo na pitanje globalizacije / mondijalizacije, zajedničke europske monete, centralne europske banke, te zajedničkih standarda i normativa. Pitanje carina usko je vezano za novu funkciju granica Europske unije, dok je nezaposlenost poprimi la velike razmjere, čak i u najrazvijenijim zemljama unije. Tu su onda i druga pitanja, uvijek ekonomske naravi. Čini nam se, da pridavanje tolikog značaja ekonomskoj problematici, ima svoje puno opravdanje. Jer to je ipak nešto Jakše u poredjenju sa drugim pitanjima, koji imaju jaku duboke historijske korijene i obiluju različnostima. Ponekod one izgledaju nepremostive. No ipak ostaje temeljno pitanje, da je za političku ideju i koncept ujedinjenja Europe, baza jedna integrirana i globalizirana ekonomija. No to nije sve i samo sebi dovoljno. Ali u svim raspravama, projektima i akcijama došlo je do zapostavljanja - iako ne i potponog izostavljanja - jednog važnog aspekta. A to su socijalno - kulturni, historijski i moralni aspekti. Naime, u ime kojih moralnih vrijednosti se sveto radi i čemu to treba da vodi. Kada se govori i o nezaposlenosti, na primjer, ne bi trebalo izgubiti iz vida, da i ova "teška bolest" savremene Europe, ima svoje kulturne, moralne pa i historijske teritorijalne aspekte. Gladajuci globalno, često se ima osjecaj, da se, s jedne strane, vidi jedna jasna linija koja označava približivanje i ujedinjavanje Evrope. To znači da se izgradjuje nešto novo. S druge pak strane, i u isto vrijeme i paralelno sa procesima integracije, mogu se pratiti sasvim suprotne pojave. U pojedinim državama ili državicama, pa i širim regijama, u toku su procesi dezintegracije i zatvaranja, koji u suštini vuku natrag. Nazadni su i predstavljaju ozbiljnu prepreku integrativnim procesima. Balkan i Mitteleuropa pružaju puno dokaza za ovu tezu. Izložicemo neke aspekte ove veoma kompleksne problematike. Počeci savremenih europskih integracionih procesa ( od Schumanova plana 1950, pa do Mastrihta i Amsterdama) počinju u Zapadnoj Europi. Ali počinju u vrijeme kada je postajala i jedna "druga" Europa. Ona socialistička, bez obzira da li se radio o "realnom socijalizmu" ili pak onom "sa ljudskim licem". Svijet socijalizma činile su jake države, počevši od Sovjetskog saveza na sjeveru pa do Jugoslavije i Bugarske na jugu. Njihove granice su bile, najvecim djelom, dobro kontrolirane ili čak zatvorene. Na tom ogromnom teritorijalu dominirale je ne samo ideologija socijalizma / komunizma nego i jaki centralizam i unitarizam (parola: Živio veliki sovjetski narod!). A zatim proleterski internacionalizem, koji je imao i svjetsku dimenziju. Danas, poslije 1989. godine (pad Berlinskog zida), te propasti SSSR-a, Čehoslovačke i Jugoslavije stanje je sasvim drugačnije. Promjene su ogromne. Situacija se potpuno promjenila. To samo po sebi traži nova i drugačija rješenja, pa i novi politički koncept Europe. Ujedinjene, naravno. Taj koncept uključuje, danas, ne samo zemlje Europske unije nego i zemlje/ države Istočne Europe i Balkana. A one su živjele i žive u sasvim drugačijim prilikama. Ne samo političkim i ekonomskim, nego još i više socio - kulturnim, linguističkim, religijskim i ideološkim. Historijski formirana društva, sa brojnim predrasudama, psihologijama i 163 RADE PETROVIČ:: KULTURNI ASPEKTI UJEDINJENJA EVROPE mitovima, nije lagano mijenjati i nanovo modelirati, u skladu sa novim vremenom njegovim potrebama. Osvrnucemo se na neka konkretna pitanja, koja bi trebala biti više prisutna kod koncipiranja boduce politike Europske unije. Ogromne razlike prisutne u različitim zemljama lstočne Europe i Balkana traže prije svega da sesa nekim bitnim podacima upoznamo nešto detaljnije. Zaustavljamo se prije svega na Centralnoj Europi (Mitteleuropa) i Balkanskim zemljama. One zauzimljuju skoro jednu polovinu ukupne Europe. Na površini oko 1,135.000.- kilometara kvadratnih živi oko 140 mil iona ljudi. Ako napravimo pak jednu uslovnu podjelu, na Balkan i Mitteleuropu, onda dobivamo ovo situaciju: Balkan sačinjavaju ove zemlje: Rumunija, Savezna Republika Jugoslavija, Grčka, Bugarska, Bosna i Hercegovina, Albanija i Makedonija, te jedan maleni dio Turske. Tu na površini od oko 690.000.- kvadratnih kilometara živi oko 62 miliona ljudi. Najvecim dijelom to su pravoslavci, po porijeklu ili po praktikovanju, a zatim muslimani. Puno manje je katolika i ostalih, uključujuci i Jevreje. Balkan je zona gdje živi najveci broj muslimana u Europi. To su kako muslima ni Slaveni, najvecim dijelom u Bosni i Hercegovini, a danas poznati pod imenom Bošnjaci (ne Bosanci). A zatim imamo muslimane Pomake (u Bugarskoj), Albance, Turke te one koji žive u današnjoj Jugoslaviji (Sandžak, srpski i crnogorski). Muslimana ima u Grčkoj i Rumuniji takodjer. Dodamo li ovim vec navedenim, muslimane koji danas žive u različitim evropskim zemljama, najvecim dijelom kao ekonomska emigracija, u Njemačkoj, Francuskoj, Italiji, Austriji, Švicarskoj, Engleskoj ali i drugim zemljama, onda možda možema govoriti o nekaj vrsti "muslimanskog arhipelaga" u Evropi, koji je, opet, povezan na razne načine sa velikim muslimanskim svijetom u Aziji i Africi. Ovi evropski muslimani imaju svoje potrebe ali i želje, koje ponekad odudaraju od evropske kulture, govoreci generalno. Ovoje neobično važna činjenica, koja u mnogim aspektima predstavlja zaista novi momenat u evropskoj historiji. Uzmimo samo oblast obrazova nja na svim nivoima te obiteljski život. Čini nam se da se sve ovo malo poznaje i ne uzimlje dovoljno u obziru programiranju nove Europe. Na Balkanu živi više od 59 miliona pravoslavaca ili porijeklom pravoslavaca sa veoma dugom kulturnom tradicijam grčkom i bizantinskom. Oni - Rumuni, Bugari, Grci, Srbi, Crnogorci, Makedonci pa djelimično i Albanci - zajedno sa Rusima, Bjelorusima, Ukrajincima, Moldavcima pa i nekim manjim skupinama naseljavaju velike prostore lstočne Europe i Balkana. Njihov model crkvene organizacije -pravoslavne crkve su nacionalne crkve, je sasvim suprotan modelu katoličke organizacije kao univerzalne crkve. U okviru Srpske pravoslavne crkve poznata je institucija "crkvenog odbora" sastavljenog od laika koji ima punu ingerenciju u upravljanju parohijom. Navadimo samo jedan primjer da bi ukazali na brojne različitosti koje dominiraju u ovom dijelu Europe. Na Balkanu su živjele i još uvijek žive brojne manjine bilo nacionalne, linguističke, religijske ili druge. Ako samo navedemo današnje Kosovo i Metohiju, kao posebnu oblast a kasnije pokrajinu u okviru Republike Srbije, sa svim njenim karakteristikama i historijskim naslijedjem, mislim da nije potrebno navaditi druge. Uzmimo Madžare u Rumuniji, iti Grke u Albaniji, odnosno Albance na Kosovu i u Makedoniji. Na Balkanu je najveca država Rumunija sa oko 24 mil iona stanovnika, a najmanja Makedonija sa oko 2 miliona stanovnika, od kojih su nešto više od 22% Albanci, naseljeni uz zapadnu Makedonsku granicu sa Albanijom (Tetovo, Gostivar, Debar itd.). S druge pak strane Centralna Europa (Mitteleuropa), što znači Poljska (sa 38 miliona stanovnika najveca država), Madžarska, Češka, Austrija, Slovačka, Hrvatska i Slovenija 164 MELIKOV ZBORNIK (najmanja, sa oko 2 miliona stanovnika) pokrivaju oko 695.000.- kmq površine sa stanovništvom oko 79 miliona ljudi. Najvecim dijelom to su katolici (latinskog ili bizantiskog obreda) i protestanti. Ali ima i pravoslavaca, muslimana i drugih. Jevreji, iako danas nisu mnogobrojni, susrecu se kako u balkanskima zemljama tako i u onim u centralnoj Europi. Uvijek treba imati u vidu da na cijelom prostoru Istočne Europe dugi niz godina je dominirala ideja laicizma i ateizma. I u Centralnoj Europi postaje brojne nacionalne i druge manjine (Madžari u Slovačkoj, Srbi u Hrvatskoj, Hrvati u Sloveniji i Srbiji, itd.). Naravno nemoguce je rigorozno podijeliti ove dvije europske zone. U obe se nalaze danas brojne države ili državice koje nisu postajale u 19 stoljecu. To znači da ih mažemo smatrati državama ili državicama relativno mladim, koji nisu imale neku dužu demokratsku državnu i parlamentarnu tradiciju. O ljudskim pravima, kako se danas o njima raspravlja, da i ne govorimo. Tu su ogromna područja za velike akcije ili i "sitan" svakodnevni rad u skoro svim područjima života i rada. Mnoge od ovih država i državica danas su prepoznatljive, prije svega, kao države - nacije, gdje je prisutan jedan gorljivi nacionalizam pa i šovinizam (ili "pogrešno shvaceni patriotizam" kako ga ponekad naziva Papa Ivan Pavle II). Ponekad su veoma ponosni- bez nekog stvarnog razloga - na svoju suverenost i pravo naroda na samoopredjeljenje. Fetišizira se nacija te pravo na samoopredjeijenje sa akcentom na otcjepljenju. Očita je da se radi o stvarima koje su pretjerane i koje u vešenacionalnim zajednicama otvaraju i stvaraju brojne probleme i napetosti u svakodnevnom životu. A pošto svi oni čine i dio Europe, kojoj stvarno pripadaju, to se onda prenosi i na cijelu Europu. Nikako da se dodje do jedne trajnije stabilizacije. To je osebno karakteristično poslije 1989. godine. I dok politika izgradje nove Europe ide ka olakšavanju prelaza postojecih granica, u cilju podsticanja veceg prometa ljudi, roba pa ideja, nove države ili državice trude se svim sredstvima da što više "zatvore" svoje nacionalne taritorije i granice. Očita je da se radi o procesima koji su suprotni jedan drugam. Uz to brojne, vec uveliko birokratizirane, medjunarodne ali i nacionalne organizacije umjesto da se sve više približavaju, ima se osječaj kao da se sve više udaljavamo, ne samo socijalno nego još i više kulturno i politički. Posebno je zanimljiva situacija u oblasti obrazovanja ili, još preciznije rečeno, u raznim škalskim sistemima. Tu su razlike ogromne. Pa iako nam je poznata da su za to danas najodgovornije pojedine države, ipak je neki viši vid saradnje tu potreban. Jasno da neka vrsta harmonizacije i europeizacije, u moru različitosti, je put kojim treba ici prema jednom europskom modelu. Jasno je i to jedan dug i težak put. Nešto na liniji europeizacije i harmonizacija poduzeto je i do sada, ali najvecim dijelom to se odnosi na srednje škole i posebno one koje spremaju dijake za profesionalna zanimanja. To je i puno Jakše a pokazuje se i potrebijim, u vrijeme vece pokretljivosti kvalificirane radne snage. No situacija je sasvim drugačija u oblasti tako zvanog "nacionalnog obrazovanja". To znači u predavanju "nacionalnih disciplina", prije svega historije, nacionalne literature i maternjeg jezika. Ali ne manje i njima bliskih disciplina, kao što su geografija, nacionalna muzika i umjetnost. Poslije onoga što <lijete stekne u obitelji, a to je posebno važno u više nacionalnim i religijskim zajednicama, škola je bitno mjesto - u obrazovnom procesu - gdje omladina formira svoje stavove o životu. Odavna je uočeno da podučavanje iz nacionalnih disciplina tu ima ogroman značaj. A tu se srecemo upravo sa brojnim deformacijama, koje idu od običnog falsifikovanja historijskih podataka i pojava pa do pravog "silovanja" historije ali i drugih disciplina koje su joj srodne. Jasno je da se to ne može reci za fiziku, biologiju ili matematiku. Tekuci ratovi, 165 RADE PETROVIČ:: KULTURNI ASPEKTI UJEDINJENJA EVROPE nemiri i jake tenzije samo na Balkanu upucuJu upravo na to, da u osnovi svi, pored mržnje i želje za "historijskom" osvetom, imaju nesporazume oko interpretiranja "svoje slavne prošlosti" i želje da s ona nanovo "bolje" i "pravilnije" protumači. Primjeri su brojni. Nedavno je čak lansirana ideja da bi npr. u Bosni i Hercegovini trebalo djake podijeliti po nacionalnom (što znač~i i vjerskom) kriteriju, kako bi mogli slušati samo"svoju" historiju i slične discipline. A sve bi to trebali interpretirati samo nastavnici, opet iz "svoje" nacije. Zanimljivo je da se ovo dešava u vrijeme dok se u Europi privode kraju razgovori o jedinstvenoj monetarnoj jedinici i drugim mjerama koje treba da vode ka ujedinjenoj Europi. Još je zanimljivije pak da i sve te zemlje gdje dominiraju ideje o prošlosti nad onim koje bi trebale da vode ka svjetlijoj buducnosti, u ovoj oblasti, izražavaju žarku žetju da što prije "udju" u Europsku uniju i Nato. U ovoj oblasti dosadašnje djelovanje Europske unije dalo je male iti nikakve rezultate. Poslije drugog svjetskog rata postajala je medjunarodna komisija, koja je djelovala pri UNESCO-u, koja je imata za zadatak da analizira sadržaje udžbenika iz historije i sličnih disciplina, kao izvora nacionalizma, šovinizma, antisemititma, rasizma i revanšizma. Taj bi posao očito trebalo danas obnoviti u nekom novom vidu, iako dokumenti Europske unije ostavljaju malo prostora za to. Sve ovo ponekad podsjeca na Sizifov posao! Ali posao koji treba raditi ! Ovdje bi trebalo dodati takodjer i vrijednosti koje se stiču u obitelji i opcenito moralne vrijednosti savremenog svijeta, ako one zaista postaje. Put u buducnost bi morao biti malo više osvjetljen i očiščen od naslaga negativne prošlosti. Prošlosti koji zagadjuje. Oprvdano je pitanje: Kuda ide ova Europa? Odnosno: Tko je može bolje ujediniti ili bar približiti - da li škola i obitelj iti pak zajedničko trzište? Po nama, kulturne prepreke,u najširem smislu značenja ove riječi, još uvijek su ogromne, ali kao takove još uvijek nisu dovoljno uočene pa i valorizirarne. A dimenzija "europskog obrazovanja" trebala bi da bude puno više prisutna u pojedinim, nacionalnim i izdvojenim sistemima pripremanja buducih gradjana Europe. To danas nije slučaj. U oblasti naučne integracije načinjeno je više konkretnih programa i projekata, kako se to može lijepo vidjeti u knjizi UNO SPAZIO EUROPEO DELLA SCIENZA, autora Antonia Ruberti i Michel Andre izašla 1995 u Firenzi (Giunti). Ali i ovdje je prisutna usitnjenost jer najveci dio od luka o upotrebi novčanih sredstava za projekte donosi se na nivou pojedine države (čak oko 87%). To se negativno odražava na kunkurentsku, sposobnost Europe prema velikim svijetskim sistemima (SAD, Japan). Ekonomski aspekti ove problematike u cijeloj Istočnoj Europi i na Balkanu, prvenstveno zbog pomanjkanja novčanih sredstava, velikim dijelom zaustavili su raniji, relativno dobar razvoj. Kao što smo vec rekli, ipak ovdje se uočavaju pozitivne tendencije koje je inicirala Europska unija. A da treba toga da bude i više to nije sporno kada se razgovara načelno. Problemi nastaju kada to načelno treba pretočiti u praktično. Mediji (radio, TV, dnevni listovi, revije, internet itd.) postali su toliko razvijeni i značajni, da se borba za vlast, veoma često izražava kao borba za kontrolu medija. Huškački ton brojnih medija bio je toliko evidentan u toku rata u ex Jugoslaviji, da se postavljalo i pitanje: tko su veci krivci i zločinci za počinjena zvjerstva i genocid, izvršioci ili njihovi duhovni / intelektualni podstrekači. Valjda ce medjunarodni Tribunal u Hagu dati neki konkretniji odgovor i na ovo pitanje. Ostaje pak jako izražena potreba da se dodaje bar do nekih "evropskih vijesti i kriterija" koji bi onda morali biti poštovani u sredstvima informiranja država - članica kao i ostalih. Odredjen broj novinara vršio je ulogu pravih "snajperista", ako se tako može reci. Mediji često "ruše" veoma brzo što mnogi drugi grade strpljivim radom kroz <lugi niz godina. Zato bi tre- 166 MELIKOV ZBORNIK balo biti jasno da se tim putem, često putem ne1st111e, laži i "navijanja", ne može uspješno ici ka željenom cilju. Euro - news pokrivaju mali prostor, te je poželjeti da se on što prije proširi. Ne potiruci nacionalno pa i lokalno, ali oslobadjajuci ga otrova nacionalizma i mržnje. Svijet se ne može graditi na mržnji i osveti! Vec smo naglasili da usporeni historijski razvitak velikeg broja država koje smo ranije spomenuli, nije ostavio neku posebno vrijednu tradiciju u oblasti demokracije i demokratskih institucija uopce. To znači demokratski i pravični izbori, parlamenat kao zaista ključni organ zakonodavne vlasti i suvereniteta, vlada odgovor direktno parlamentu ali i biračima, uloga javnog mišljenja i sloboda štampe, nezavisno i stručno sudstvo, dobra javna administracija oslobodjena korupcije i birokratizma, itd. Ne može se reci da i u ovom dijelu Europe ne postaje takve institucije, te da su po nazivu, iste kao i one u Zapadnoj Europi i SAD. Ali se mora reci da po onom što su radi le ili jos uvijek, velikim dijelom, rade one ne odgovaraju onoj suštini kao institucije na Zapadu. Osjeca se pomanjakanje kulture dijaloga, poštivanja potpisanih ugovora, domacih ali još i više onih medjunarodnih (Dayton i drugi). Evidentna je prevlast izvršne vlasti nad zakonodavnom i sudskom. Slabo se poštivaju propisi o ljudskim pravima, toliko karakterističnim za savremeni razvoj. Znači da se ugovori i drugi akti moraju i provoditi u života ne samo formalno potpisati. Tu su razlike izmedju riječi i djela ogromne. Tako se očito ne mogu izgradjivati "evropski standardi" u zemljama koje su po svom geografskom položaju evropske. To se uvijek ne prihvata Jako. Posebnu ulogu u svemu ovome ima poznavanje stranih jezika zbog što direktnije komunikacije u svim oblastima. A to znači da se ne zapostavljaju ni "mali" jezici, te da odredjena znanja o "malih narodima" i državama treba da imaju i pripadnici "velikih naroda" država. Ali i obratno. Ovdje je bila riječ o kulturi u nešto širem smislu, u smislu političke ili društvene kulture odnosno civilizacije. Zato nismo puno ukazivali na ono što se u tradicionalnom smislu podrazumijeva pod kulturam n cijelom razvijenom svijetu: muzeji, arhivi, spomenici kulture i prirode, kao i njihova zaštita, galerije slika, izdavštvo, kazalište, balet, opera, muzika, biblioteke, slikarstvo, film, kinoteke kao i druge oblasti. To sve u nekom vidu postaji i na !stoku, negdje više razvijeno a negdje manje. Postaje i odredjeni standardi, ponegdje čak i medjunarodni, ali se osjeca potreba odredjene europeizacije i humanizacije. A riječ tolerancija, posebno u odnosima izmedju nacija i njihovih kultura i posebno nacija i nacionalnih manjina, morala bi biti puno više prisutna nego što je to danas. Jer kultura koliko može povezivati različitosti, isto tako može biti izvor velikih nesporazuma. Kultura i politika su veoma bliske, ta odredjena harmonija uvijek dobro dodje u procesima stabilizacije i suživota. A pretjerana politizacija kulture i fetišizacija nacionalne kulture, obično počiva na falsificiranju prošlosti i tendencioznim interpretacijama. Zloupotreba kulture dosta je česta. Socijalističke zemlje - Istočna Evropa -imale su odredjen tip socijalne - države koji je pružao sigurnu osnovu za život, zdavlje i starost. Zbog toga i danas u svim tim zemljama, nazovimo ih zemljama tranzicije, postaji javno izražena nostalgija za prošlim, socijalističkim sistemom. Ovo stoga što je tranzicija, bar do sada, proizvela brojne negativne pojave. Proizvela je mali broj zaista velikih bogataša, koje neki nazivaju pljačkašima. Sve je radjeno uz asistenciju nove vlasti i nove države, tako da je dobilo neki vid legalnosti. Bar po formi. Sustinski radi se o otvorenoj pljački nekadašnje društvene i državne imovine, kupljene za jeftine novce i uz brojne mucke. Ti novi bogataši danas dominiraju cjelokupnim životom od ekonomije do politike, a velikim dijelom kontroliraju i medije. Tranzicija je proizvela i ogroman broj siromašnih ljudi. Osiromašenje je opce, tako da su socijalne tenzije veoma evidentne. Promjena socijalne 167 RADE PETRO VIC: KULTURNI ASPEKTI UJEDINJENJA EVROPE strukture bitno utiče i na razvoj demokratije i demokratskih institucija uopce. Pomanjkanje "srednje klase" ne omogucava stabilan demokratski razvitak. Brojne partije iti još i više partijice samo po formi i broju potsjecaju na demokratsko društvo, ali suštinski to nisu. U redovima vladajucim često nailazimo na tipove, kojima bi prije trebalo da bude mjesto u zatvoru nego u parlamentu, političkoj partiji ili vladi. Javna potrošnja još uvijek je iznad ekonomske mogucnosti zemlje, inflacija visoka, a nezaposlenost stalno raste. Sve ovo zahtijeva neki višegodišnji plan i program sanacije Istočne Evrope. Kad je riječ o socijalnoj državi i solidarnosti, koja bi trebala da bude jedna od bitnih etičkih vrijednosti savremenog svijeta,uočljivo je i da na razvijenom Zapadu to još uvijek nije zadovoljavajuce rješeno. Na Istoku pak najvecim dijelom vlada neimaština. I brojni drugi aspekti: civilno društvo i država, ljudska prava, hegemonija vecinskih nacija nad nacionalnim manjinama, posebno u novonastalim državama i državicama, uvijek su dio iste problematike. Ona nije samo ekonomske prirode, pa čak ni političke, nego i kulturne u širokom značenju te riječi. Tu mislimo na pomirenje medju zavadjenim narodima, vjersku i svaku drugu toleranciju, koja vodi ka približavanju ne samo u okviru užih regija nego i u cjelini. Ovo ne znači potiranje nacionalnog i posebnog. Naprotiv, znači njegovo oplemenjivanje i povezivanje sa ljudima raznih kultura i vjera, kakvih je puna Evropa. Ti aspekti bi morali naci puno više mjesta u svim program ima i projektima ujedinjene Evrope. A tada oni ne bi ostali samo na nivou "računovodstva", koji karakterizira sadašnju fazu. U svemu ovome, posebno u lstočnoj Evropi i na Balkanu, izuzetno mjesto imaju crkve u svojoj misiji pomirenja, oprosta pa i zaborava. POVZETEK Kulturni aspekti združitve Evrope Že iz naslova Kulturni vidiki združitve Evrope je jasno, s čim se prispevek ukvarja. Obravnava nekatera pomembna vprašanja s področja kulture v najširšem pomenu besede, ki pa imajo izjemen pomen v procesu graditve nove Evrope. Znano je, da iskanje (enega) političnega projekta Evrope traja že dolgo. Proces je še vedno v teku in bo tudi še dolgo trajal. Gledano globalno, je do sedaj prevladovala ekonomska problematika, kar je glede na prvotni značaj Evropske gospodarske skupnosti povsem razumljivo. Treba je samo opozoriti na razprave o globalizaciji oziroma mondializaciji, na razprave o evropski denarni uniji (Euro), o centralni evropski banki, na razprave o theničnih standardih kot tudi na razprave o posebnih normativih. Nekateri so to poimenovali "računovodstvo-knjigovodstvo" in pri tem opozarjali na dejstvo, da to samo po sebi, čeprav je pomembno, ne more zadostovati za graditev koncepta politične Evrope. Pričujoči prispevek se strinja s temi ocenami in izpostavlja tista vprašanja, ki se jih običajno poimenuje "nadgradnja", to so kultura, znanost, odnos do preteklosti in lažnih mitov, konfesionalne razlike in tudi številna druga vprašanja, ki so vplivala in še vedno vplivajo na graditev zgodovinske zavesti pa tudi morale. Posebno mesto zavzema družina in takim. nacionalna vzgoja (narodna zgodovina, književnost, geografija, glasba itn.), ki sta ključnega pomena pri oblikovanju moderne narodne zavesti, nacionalizma in šovinizma oziroma - kot je bil lepo poimenovan (papež Janez Pavel 11.). "napačno razumljenega patriotizma". Gledano v celoti gre torej za odnose med različnimi identitetami in evropsko celino. Posebna pozornost je namenjena Balkanu in Srednji Evropi, sicer kot delu Evrope, vendar s številnimi posebnostmi. 168 MELIKOV ZBORNIK DARKO DAROVEC PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI Od antike do srednjega veka Medtem ko je za obdobje prevlade rimskega imperija v Istri (178 pr. n. š. - 476 n. š.) da se je dežela romanizirala, se je v obdobju od preseljevanj ljudstev (5.-10. stoletje) pa do konca srednjega veka v Istri, kjer so sprva vladali bizantinski in nemški vladarji (od 788), nato pa Beneška republika (od konca 13. stoletja), oblikovala mešana etnična skupnost, ki so jo na eni strani sestavljali romanski, na drugi pa slovanski prebivalci. Če je do populacijskih kriz od 15. do 17. stoletja prevladovalo romansko prebivalstvo, pa se je s tedanjimi novimi migracijami pričelo postopno spreminjanje v korist slovanskega prebivalstva, ko so nastali temelji končnih istrskih etničnih struktur. značilno, Beneška naselitvena politika Endemične bolezni (mrzlica v dolini Mirne), kuga in malarija od srede 14. stoletja ter vojne (turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja in zlasti obe habsburško-beneški vojni 1508-1516 in 1615-1617) so namreč v Istri povzročale nenehno krizo naseljenosti. Prebivalstvo se je ponekod več kot prepolovilo (Koper, Pula, Novigrad ... ), tako da so v vsej beneški Istri leta 1649 našteli komaj 49.332 prebivalcev, medtem ko jih je še leta 1583 štela prek 70.000. Takšno več stoletij trajajoče izgubljanje prebivalstva je bilo mogoče nadomestiti le z neprestanim naseljevanjem novih ljudi na opustela zemljišča. Beneška republika je to tudi uresničevala, v manjši meri pa tudi avstrijske oblasti. Benečani so se med novimi naseljenci največkrat odločali za begunce pred Turki na svojih ozemljih ob vzhodnem obrežju Jadranskega morja. To so bili predvsem prebivalci Dalmacije ali pa vsaj ljudje, ki so prihajali prek nje. V glavnem so jih naseljevali v prostoru južno od Mirne, posamezne skupine so bile naseljene med Mirno in Dragonjo ter tudi severno od te reke. Pač pa so se praznine med prebivalstvom v prostoru severno od Dragonje očitno nadomeščale iz slovenskega severnega sosedstva, ti tokovi pa so segali še v prostor okrog Buzeta, čeprav so prihajali sem tudi čakavsko govoreči naseljenci. 1 Tudi če so predniki Slovencev v obdobju do 16. stoletja s svojo naselitvijo prestopili bregove reke Dragonje oziroma se naselili na območju buzetskega okraja, so bila zanje usodna prav migracijska gibanja od druge polovice 15. stoletja dalje, ki so jih na eni strani sprožila turška osvajanja, na drugi pa velika depopulacija v Istri, ki je bila zaradi demografske krize povezana še z beneškim gospodarskim nazadovanjem, kar je privedlo do naseljevanja predvsem hrvaškega prebivalstva. Podobno usodo so od 16. stoletja doživeli tudi naseljenci z območij današnje Slovenije, ki so se naseljevali v nekdaj avstrijsko Istro. Še v drugi polovici 16. stoletja priimki v urbarjih lupoglavskega gospostva kažejo na hrvaški in slovenski rod tamkajšnjih kmetov, čeprav izdajatelj teksta urbarja tega gos- Prim. Darovec, D.: Kostel Petrapilosa. Pazin, "Josip Turčinovic"; Buzet, Odbor za revitalizaciju povijesnih jezgri i očuvanje spomenika kulture na području grada, 1996, str. 50 in op. 143, 144). 169 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI postva v uvodni študiji ugotavlja, da se je v obdobju med letoma 1560 in 1571 spremenilo prek 55 odstotkov prebivalstva. 2 Medtem ko so na podeželju prevladovali slovanski poljedelci (le v redkih predelih so se npr. pri Rovinju in Vodnjanu ohranile skupine starih romanskih Istranov), so se v mesta doseljevali zlasti ljudje iz beneških delov Italije kot rokodelci in trgovci. Odtlej je v mestih dokončno prevladalo beneško narečje in se uveljavil italijanski živelj. V mestih so se postopno italianizirali tudi grški priseljenci in slovanske družine, ki so ves čas prihajale iz okolice. Pomen nekdanjih lokalnih upravnih meja Precej ugodnejše gospodarske razmere v severnem delu Istre, zlasti na območju Kopra in Pirana, so tako še po 16. stoletju na eni strani omogočale ohranitev dotedanjega etničnega elementa na podeželju, po drugi strani pa dotok novega prebivalstva iz slovenskega zaledja, ki je že tradicionalno in tudi zaradi vzpostavljenih trgovinskih in drugih gospodarskih tokov gravitiralo predvsem proti današnjim slovenskim istrskim mestom. Tudi ko so Benečani leta 1578 v Istri ustanovili poseben urad t.i. istrskega nadzornika ( Provveditore nell'lstria), sprva s sedežem v Pulju, nato pa v Buzetu ( 1592), ki je bil v glavnem zadolžen za naseljevanje novega prebivalstva v Istro, 3 je bil za to nalogo na ozemlju Kopra zadolžen koprski mestni načelnik, imenovan podesta! in kapitan. 4 Tako je svojo vlogo pri izoblikovanju slovensko-hrvaške etnične meje v Istri odigrala tudi lokalna občinska in cerkvena upravna ureditev, saj se je ozemije še srednjeveške koprske občine do propada Beneške republike in vse do prvih avstrijskih lokalnih upravnih reform ( 1814) raztezalo na območje vasi pod Kraškim robom od Ospa do Rakitovca, na Movraž, Gradin in Topolovec ter še na današnje vasi v Hrvaški, Šterno, Kuberton, Sorbar (Marušiči), Brda, Brič, Skorušico in Merišče, 5 medtem ko je ozemlje koprske škofije v okviru koprskega komuna segalo na jugu do Dragonje in skladno z obsegom piranskega komuna vključevalo še Kaštel in Savudrijo vse do spojitve le-te s tržaško v letu 1830. 6 Tudi z gospodarskega vidika je bilo povsem razumljivo, da je, tako kot je komun Koper upravno zajemal celoten Koprski zaliv, tudi komun Piran obsegal celoten Piranski zaliv s Savudrijo, saj so bile v njem poleg solin, katerih pridelek je slovel v vsem severnojadranskem bazenu, tudi ribiška lovišča, ki jih je piranski komun po ohranjenih dokumentih vsaj od 13. stoletja dalje vsako leto dajal v zakup najboljšim ponudnikom.7 Srednjeveško koprsko ozemlje pa se je po avstrijskih upravnih reformah leta 1814 2 3 4 5 6 7 Klen, D.: Urbari i popisi Lupoglava (1560-1571). Vjesnik historijskih arhiva Rijeke i Pazina, 18. RijekaPazin, 1973, str. 13. Bertoša, M.: Mletačka Istra u XVI i XVII stoljecu. Pulj, 1986, str. 5-153, posebno 61, 83, 128. Darovec, D.: Poskus opredelitve problematike naseljevanja Slovencev med Dragonjo in Mimo do 17. stoletja in njen vpliv na oblikovanje slovenske etnične meje v Istri. V: Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995, str. 58. Statut Koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (Lo statuta del comune di Capodistria del 1423 con le aggiunte fino al 1668). Za objavo priredil L. Margetic, Pokrajinski arhiv Koper - Center za zgodovinske raziskave Rovinj, Koper-Rovinj, 1993, knj. IV, pogl. 41. Prim. Darovec, D.: Prispevek k zgodovini upravne in obrambne organizacije koprskega podeželja v srednjem veku. V: Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1993, str. 85-104. Prim. Mihelič, D.: Piranski zaliv: k tradiciji ribolova in ribolovnih pravic. Annales 14/'98. Koper, 1998, str. 7-18; Darovec, D.: Ribištvo severne Istre v obdobju Beneške republike. Annales 14/'98. Koper, 1998, str. 19-34. 170 MELIKOV ZBORNIK razdelilo na več manjših upravnih enot, ki so bile vsaj v južnem delu osnova za kasnejši ( 1868-1945) teritorialni obseg občin. 8 Tako so bile leta 19409 nekdaj koprske vasi Merišče, Skorušica, Brda in Sorbar v občini Buje, Šterna in Kuberton v občini Grožnjan, Gradin in Topolovec v občini Oprtalj, Rakitovec, Movraž in Smokvica pa v občini Buzet, ki je obsegala še današnji slovenski vasi Sočergo in Pregaro (v beneški dobi sta sodili v okvir t. i. markizata Petrapilose, fevda koprske družine Gravisi 10 ). Zaradi oddaljenosti od italijanskih obalnih središč med kasnejšo slovensko-hrvaško etnično mejo na območju oprtaljske in buzeške občine ni bilo italijanskega prebivalstva (to je bilo le v samem Oprtalju in neposredni okolici). Pri oblikovanju kasnejše slovenske narodne zavesti prebivalcev teh vasi je svojo vlogo tako nedvomno odigrala tudi tradicionalna vezanost na koprsko zaledje. V vaseh onkraj Dragonje, ki so bile v cerkveno-upravni ureditvi v tedanji novigrajski škofiji, seje po avstrijskih štetjih prebivalstva od 1880 do 1910 sicer velika večina izrekala za italijansko govoreče, je pa med desetletji popisovanj opaziti nihanja pri odločanju za hrvaško ali slovensko govoreče prebivalstvo. 11 Podobno stanje se kaže v Savudriji, ki je bila vsaj od leta 1210 v okviru piranskega komuna, 12 in v Kaštelu, ki je Piranu pripadel leta 1425, kar je še leta 1463 potrdil tedanji beneški dož Cristoforo Moro. 13 Oblikovanje novih narodnostnih skupnosti Med pomembnimi podlagami narodnostnih meja v sodobnem svetu je na ozemlju zgodovinsko zraslih narodov (evropskih tipov) gotovo jezikovna pripadnost prebivalstva - seveda ne edina in ne v vseh podrobnostih ter vseh časih odločujoča. Prav istrska zgodovina kaže na uveljavljanje tudi drugih dejavnikov, zlasti etničnih sprememb po različnih kolonizacijskih tokovih, vplivov različnih kulturnih prepletanj in v novejšem času tudi pritiskov in še posebej rezultatov nastajanja za današnji svet odločilne moderne narodne zavesti. lstraje namreč do srede 19. stoletja spadala med neredke dežele srednje in vzhodne Evrope, v katerih živita dve narodnostni skupini, različni po socialni strukturi; eno sestavlja večina (podeželskega) prebivalstva, drugo manjšina, sestavljena iz pripadnikov višjih družbenih skupin (poleg plemstva znaten del meščanstva, nato novega uradništva in inteligence). Socialni dvig je bil pogosto zvezan tudi z jezikovno asimilacijo oziroma integracijo. To razliko med Romani in Slovani oziroma med Italijani na eni ter Slovenci in Hrvati na drugi strani so glede gospodarstva in "barbarstva" beneški providurji v Istri označevali včasih zelo ostro že od 16. stoletja. Kulturna neenotnost se izraža tudi že v zgodnjem prepričanju, da je za slovanske podeželane "italijanizacija pomenila civili- 8 9 1O 11 12 13 Prim. Marin, L.: Upravna in teritorialna razdelitev slovenske Istre v zadnjih treh stoletjih. Annales 1/'9 I, 2/'92. Koper, 1991. Čermelj, L. ( 1945): Julijska krajina, Beneška Slovenija in Zadrska pokrajina. Imenoslovje in politično­ upravna razdelitev. Beograd, 1945, str. 27-32. Prim. Darovcc, Kostel..., str. 45 in sl. Prim. Cadastre National de l'Istrie d'apres le Recensemcnt du I er Octobre I 945. Edition de !'Institut Adriatique. Sušak, 1946 (v nadaljnjem besedilu: Cadastrc, 1946). Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano. Za objavo priredil Cam. De Franceschi. Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria (AMSI), 36 (1924), 4347 (1931-35), 50 (1938). Poreč, 163, 1281.9.10. Pokrajinski arhiv Koper. Piranski arhiv. Dukali, 1441, 1450, 1463. DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI ziranje". 14 To poudarjanje skladnosti jezikovne in kulturne dvojnosti istrskega prebivalstva se je vse močneje poudarjalo pri Italijanih po začetku političnih bojev v drugi polovici 19. stoletja in doseglo vrhunec v fašistični Italiji med obema vojnama kot uradna politična doktrina. Narodno prebujanje nerazvitih (t. i. "nehistoričnih") ljudstev z novimi zahtevami po jezikovnih pravicah in razmeroma hitrem upadanju asimilacijske moči vladajoče skupine je pri tem zbudilo praviloma oster odpor zoper novosti, v 19. stoletju zlasti pri liberalnih skupinah, ki so zelo poudarjale svojo kulturno premoč ter dopuščale jezik "nehistoričnega" ljudstva le v slabše razvitih osnovnih šolah in v ljudski kulturi. Ko se je izkazalo, daje to premalo, in se je "drugi deželni jezik" uveljavljal na vseh področjih, je prišlo do ostrega razkola, širjenja asimilacije s pomočjo boljših osnovnih šol in zlasti hudih bojev okrog širjenja jezikovnih pravic v uradih. Vse to velja tudi za Istro. Najbolj drastičen primer zavesti o kulturni neenotnosti so bili v avstrijski dobi nastopi hrvaških poslancev v istrskem deželnem zboru z govori v lastnem jeziku, ki niso izzvali samo besnih demonstracij italijanskih poslancev in občinstva na galerijah v deželnem zboru, marveč tudi napade na slovanske poslance v mestu (najprej v Poreču, nato tudi v Puli in Kopru, kamor se je zasedanje včasih selilo, da bi državna oblast - nezadovoljna z zaostrovanjem istrske deželne oblasti v italijanskih rokah - morda našla mirnejše okolje, kjer bi mogli v deželnem zboru sodelovati tudi hrvaški in slovenski poslanci). Najjasnejšo ponazoritev italijanskega gledanja na istrsko "kulturno enotnost" je pokazala seveda fašistična politika, ki je že v prvem desetletju svoje oblasti zatrla hrvaške in slovenske šole, kulturna društva in gospodarske zadruge, naposled pa se je lotila tudi izseljevanja Hrvatov in Slovencev ter obsežnih načrtov za kolonizacijo italijanskega prebivalstva, katerih uresničenje je preprečila le druga svetovna vojna. 15 V teh razmerah je gotovo oblikovanje novih narodnostnih skupnosti zahtevalo svoj čas. Najprej nam ga kažejo podatki o slovenski narodnostni meji, merjeni po jeziku, kot so to delali sredi 19. stoletja. Vsekakor je bilo to vprašanje na severu tedanje Istre manj zapleteno kot v srednji ali južni. Prvič je bila takšna meja sporočena po zanesljivih podlagah v delu Petra Kozlerja, in sicer jo je leta 1853 vrisal na svoj "Zemljovid slovenske dežele in pokrajin", 1854 pa je bil opis natisnjen v njegovem "Kratkem slovenskem zemljopisu". Oboje je bilo seveda takoj prepovedano in objavljeno šele čez deset let, 1864 v prvih publikacijah, ki jih je poslala svojim članom Slovenska matica. Opis južne slovenske jezikovne meje med morjem in kranjsko deželno mejo se glasi: "Pri Peranu se začne meja slovenskega in hrvaškega narečja in se vleče skozi dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovac in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s kranjsko deželno mejo združi." V dveh sektorjih se ta meja približuje dialektični meji (Topolovec-Trebeše in Golac-Račiče) in poteka nekoliko severneje od današnje republiške meje. Pa vendar je meja, kot jo je določil Peter Kozler - še posebej pri Dragonji in v širokih potezah tudi naprej - ostala v glavnem v veljavi tudi pozneje v slovenski znanosti. 16 Poglavitna podlaga Kozlerjeve določitve slovenske meje so bili gotovo rezultati prve preiskave narodnostnega stanja v avstrijski polovici habsburške države. Ob štetju 1846 jo je opravil K. Czoernig, ko so morale centralnemu statističnemu uradu na Dunaju 14 Benussi, B.: L'Istria nei suoi due millenni di storia. Trst, 1924, str. 346; De Franceschi, C.: Uspomene. Predgovori komentari Miroslav Bertoša. Pula, Rijeka, Čakavski sabor, 1989, str. 15-16. 15 Prim. Grafenauer, 8.: Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka. Acta Histriae I., Koper, 1993, str. 39-40. 16 lbid., str. 20. 172 MELIKOV ZBORNIK Istra na izseku iz "Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin, izdelal in na svit/o dal Peter Kozler", 1853, z vrisano etnično mejo med Slovenci in Hrvati do izteka reke Dragonje v Piranski zaliv. 173 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI lokalne oblasti (mesta, okraji, zemljiška gospostva) k rezultatom štetja dodati označbo jezikovne pripadnosti prebivalstva posameznih krajev. Kozler je pri uporabi tega gradiva zagotovo pokazal tudi precejšnjo kritičnost in povezovanje razdrobljenih dialektičnih opredelitev v sintetična pojma "slovenskega" in "hrvaškega" narečja. Czoernig je namreč - brez dvoma po načinu označb lokalnih oblasti (uporabile so dober ducat različnih jezikovnih označb) - delil Slovence v "Šavrince" in "Brkince", južno hrvaško ozemlje pa v "srbske" govore zahodno od Snidričev pri Sovinjaku, Čiče od tod do Podgrada ter Liburne vzhodno od tod do meje s Kranjsko. Temeljna meja med slovenskimi dialekti in srbohrvaškimi govori je bila zanj (tudi na zemljevidu) enaka Kozlerjevi (Dragonja od Škril do izvira - Topolovec - Sočerga - Rakitovič - Skandanščina Podgrad - Jelšane), vendar pa razlikuje še tretji pas mešanega življa, na zahodu "srbsko" - slovenskega, na vzhodu "liburnsko" - hrvaškega in slovenskega ozemlja. Na zahodu mu sega ta pas (v dosti krivuljasti omejitvi) od Savudrije (skoraj po meji piranskega teritorija) do Buj, Završja in Oprtalja (ti kraji so že zunaj mešanega ozemlja), nato pa proti severu do Ogrinov pri Sočergi, medtem ko na vzhodu označuje kot mešano ozemlje trikotnik od Velikega Brda do Lipe Uužno od Rupe) in Sušaka ob kranjski meji. Meja, kakršno je ugotovil Kozler, se odtlej v 19. stoletju z malenkostnimi odtenki ponavlja v vsej slovenski znanstveni literaturi (npr. 1873 po Maksu Pleteršniku, 1891 s strani A. Klodiča Sabladolskega idr. 17 ). Neke posebnosti se kažejo le pri Simonu Rutarju, 18 kjer v zahodni Istri enako postavlja "približno mejo med Slovenci in Hrvati" na Dragonjo, v severovzhodni Istri pa ob glavno cesto, ki deli "Brkine" od "Čičev", ter navaja še podrobnejše podatke o Kozlerjevi razmejitvi. Hkrati pa pravi, da je "neizrečeno težko določiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narečje v drugo prehaja". To ponazarja s primeri hrvaško vplivanega govora v nekaterih krajih severno od navedene meje in slovensko vplivanega južno od nje, hkrati pa navaja, kako so svoj čas ( 1861) prištevali govorce kajkavskih dialektov (npr. "fučkega" dialekta v buzetskem in oprtaljskem okraju) kar k "Slovencem". Tako je seveda laže pojasniti nekatere nedoslednosti iz štetja leta 1880 v bujskem in poreškem okraju, pa tudi ponekod v njuni okolici. 19 Jezikovna meja (merjena po pripadnosti dialektov) se v Istri zahodno od srednjeveškega mejnega gozda med Klano in Rupo razlikuje od slovensko-hrvaške narodnostne meje, kot jo kažejo izjave prebivalstva ob anketi iz l. 1945, organizirane po zagrebškem profesorju Rogliču, 20 in z njo razen pri treh vaseh (Pesjak, Šapjane, Rupa) enako potekajoče današnje državne meje. Od Slavnika na zahodu do Pasjaka in Rupe na vzhodu sega na slovensko narodnostno ozemlje (merjeno po narodnostni zavesti o pripadnosti) pas govorice čakavsko-čičkega dialekta. Navajamo le zadnjo mejo, ki stajo ugotovila Logar in Rigler 21 : Slavnik - Skadanščina - Obrov - Podgrad - Podbežina Račica - Starod - Pasjak - Rupa - Klana; južno mejo slovenskega notranjskega narečja kažejo kraji Markovščina - Gradna - Hrušica - Zalič pri Podbežah - Sabonje - Pavlica Veliko Brdo - Brdce - Jelšane - Novokračine - Sušak - Lisac; avtorja sta pri tem le v majhnih podrobnostih popravila starejše raziskovalce dialektičnih meja. 17 Prim. Ostanek, F. (1991-1993): Slovensko - hrvatskajezikovna meja v Istri. Gradivo za obdobje od leta 1860 do 1956. Annales l/'91, 213-222; 21'92, 245-254; 3/'93, 177-196. Koper, 1991, str. 215-217. 18 Rutar, S.: Trst in Istra, Slovenska zemlja II. 1896, str. 65. 19 Grafenauer, n. d., str. 20-22. 20 Gl. Cadastre. 21 Logar, T., Rigler, J.: Karta slovenskih narečij. Na osnovi Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU. Ljubljana, Geodetski zavod Slovenije, 1990. 174 MELIKOV ZBORNIK Precej večji pa je prostor buzetskega govora ob zgornji Mirni ( od Pregare na severu do Draguča na jugu in od Oprtalja in Motovuna na zahodu do povirja Mirne na vzhodu) ter buzetskega čičkega govora (imenovanega tudi slumski po kraju Slum, med Brestom in Lupoglavom), ki ju zaradi povezanosti s šavrinskim dialektom (buzetski govor) oz. z notranjskim dialektom (slumski govor) jezikoslovci večinoma povezujejo z razvojem slovenskega jezika oz. njegovih dialektov. S tem opažanjem se ujemajo tudi še nekatere manjše razlike iste vrste, npr. da se dialektična pripadnost (bujskemu čakavsko-štokavskemu dialektu) razlikuje od slovenske narodne zavesti v katastrski občini Topolovec in podobno v Gradinu (z buzetskim dialektom) v Sloveniji. 22 Slovenščina v župnijah in šolah Slovencem je šlo na roko več prednosti. Medtem ko se je slovensko ozemlje - v globini 10 do 20 kilometrov - v širini prek 50 kilometrov naslanjalo na jedro slovenskega narodnega telesa na Tržaškem, Goriškem in Kranjskem, je bila Istra za Hrvaško nekakšno slepo črevo, zvezano na celini z matico le z 12 kilometrov širokim koridorjem med Voloskim in Lipo. Poleg tega pa so bili istrski Slovenci v istem delu dualistične države kot skoraj vsi drugi Slovenci, Hrvati pa ločeni od svojega jedra, Reka še posebej kot neposredni del Ogrske. Spričo pomanjkanja duhovniškega naraščaja v Istri so prihajali na pomoč tudi nekateri duhovniki iz slovenske notranjosti, to pa je pred nastankom državne osnovne šole v nekaj primerih vplivalo tudi na uporabo slovenščine v šolah po nekaterih hrvaških župnijah (npr. v Vodicah, Munah, Brgudu in Klani 23 ). Že A. Vivante 24 paje ugotovil, daje hitro naraščanje Trsta v drugi polovici 19. stoletja povzročilo tržno preusmerjanje agrarne proizvodnje v vaseh okrog mesta za mestne potrebe; ko so skušali italijanski meščani in njihove banke nalagati kapital v zemljišča, ki so pridobivala na vrednosti, so slovenskim kmetom v tem boju za domači grunt priskočile na pomoč slovenske kreditne zadruge (in pozneje tudi tržaški denarni zavodi), kar je hitro krepilo slovensko narodno zavest na koprskem in piranskem območju 25 . V hrvaškem delu Istre je bilo to (razen v severnem sosedstvu Pule) bistveno manj izraženo, kajti hiter razvoj mest je bil omejen v Istri le na Pulo kot glavno vojno pristanišče in skladišče pomorskega orožja (Arzenal), kjer je domače prebivalstvo zraslo med letoma 1880 in 1910 za 136%, ter na neistrski mesti v neposrednem sosedstvu, Trst (za 148%) in Reko (za 136,4% ), medtem ko je v vseh drugih istrskih mestecih naraslo le za tretjino, kar je zaostajalo za naraščanjem prebivalstva dežele kot celote (za 36%). Stara deželna ("istrska") zavest se je začela umikati hrvaški zaradi jezikovnega boja glede uradnega jezika (posebej še v istrskem deželnem zboru po letu 1861 ), glede osnovnih šol (zlasti po 1869, ko so bile podržavljene) in zaostritve političnega boja (zlasti po 1880, ko je pri istrskih Hrvatih nastopila nova generacija politikov); ta razvoj je še posebej pospeševalo širjenje političnih pravic, ki je zahtevalo tudi intenzivnejše delo med vedno širšim telesom volilcev. O tem procesu pričajo avstrijska štetja, in zadnje, iz leta 191 O, kaže na razdelitev Istre v dva etnična bloka, na slovensko in hrvaško podeželje, skoraj natančno tako, kot sta to označila že Kozler in Rutar. Ta rezultat enako jasno kaže skica jezikovne karte M. Wutteja ( 1944), s podobnim obsegom mešanega 22 23 24 25 Grafenauer, n. d., str. 16. Prim. Ostanek, n. d. Vivante, A.: lrredentismo adriatico. Turin, 1912. Prim. Kramar, J.: Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper, Založba Lipa, 1991. 175 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI slovensko-hrvaškega prostora, kot ga je opisal že K. Czoernig, in tudi tržaški profesor C. Schiffrer v zemljevidu iz leta 1946 (po štetju 1910 s popravki po štetju 1921 26 ). Po Schiffrerjevi karti slovensko-hrvaška etnična meja deli Istro z začetkom južno od kanala sv. Odorika (po severni meji katastrske občine Kaštel) na zahodu, do Lipe in Klane na vzhodu natančno po današnji etnični meji, kijo že poznamo. S takšnim njenim potekom se je ujemala tudi meja med območji slovenskega in hrvaškega učnega jezika v osnovnih šolah avstrijske dobe, pa tudi Cirilmetodova družba je ustanovila slovenske zasebne šole le severno od te črte (Rakitovec pri Buzetu 1908, Koper 1911/12, Sv. Lucija pri Portorožu 1913). lzjemaje bil Kaštel, kjer je od leta 1864 delovala tudi slovenska šola. 27 V Istri je bilo sicer v primerjavi s številom Slovencev v deželi relativno najmanj slovenskih učiteljev, pa tudi učencev in slovenskih šol, kar kaže pripisati dejstvu, da leta 1885 v Ljubljani ustanovljena Družba sv. Cirila in Metoda ni razširila svojega delovanja na slovenski del Istre, ampak je to prepustila leta 1893 ustanovljeni hrvaški posestrimi za Istro. 28 Sicer pa je med slovenskim in hrvaškim istrskim ozemljem določena razlika. Slovensko je v celoti povsem čisto, z italijanskim prebivalstvom se srečuje le ob sami obali od Milj do Pirana, predvsem v samih mestih. V hrvaških predelih je tega mešanja več na podeželju - če izvzamemo obrežna mesta od Umaga do Pule - vendar predvsem med spodnjo Dragonjo in spodnjo Mirno ter v obrežnem pasu od Rovinja do Pule. Ta položaj je še leta 1946 potrdila tudi mednarodna komisija ekspertov štirih velesil, ko je s pregledom na terenu (od 9. 3. do 5. 4. 1946) preverjala podatke štetij (tudi ob sodelovanju strokovnjakov z obeh strani). 29 Republiška ( državna) meja, ki se je od februarja 1944 praktično uveljavila kot loč­ nica med slovenskim Primorjem s slovenskim severnim delom Istre 19. stoletja (med 1849/61 in 1918/24) in večjim hrvaškim južnim delom polotoka,je nastala kot pristen in neposreden izraz dozorevanja modernih narodov v tem delu Evrope (to je vzhodno od zahodne italijanske in nemške narodnostne meje in zahodno od drugačnega prostora "orientalnega despotizma", od zahodnih meja ruskega cesarstva in osmanskega teokratskega imperija in njegovih vplivnih območij na evropskem jugovzhodu) in v uveljavljanju njihove povezujoče množične narodne zavesti. Ta proces je v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. stoletja zajel tudi Slovence in Hrvate v Istri, kot je razvidno vsaj v času modernih štetij prebivalstva ( 1880-191 O). Postopno ustaljevanje prostora slovenskega oz. srbohrvaškega "občevalnega jezika" izraža obenem ustaljevanje zavesti o pripadnosti enemu ali drugegemu narodu. To je res včasih motila možnost italijanskih okrajnih oblasti s pomočjo imenovanih števnih komisij za izvedbo štetij na podeželju, bodisi za "podpiranje" vpisovanja italijanskega občevalnega jezika, bodisi z uvajanjem "manj nevarnih" jezikovnih kategorij, ki so zabrisovale jasnost jezikovnega stanja ("ilirski" ali "slovenski" jezik v hrvaških območjih, opredelitev "slovenski" ali "schiaveto" kot označbo "mešanice italijanskih, hrvaških in slovenskih besed", kar je povzročilo pritožbe in razprave med Trstom in Dunajem; navedena označba je v odgovoru istrskih italijanskih oblasti ob štetju 191030 ). To smeri razvoja ni moglo spremeniti, 26 Cartes sur la structure ethnique de la Marche Julienne. Sušak, 1946, 17. zemljevid. 27 Marušič, M.: Slovenska šola v Istri. Annales 6/'95. Koper, 1995, str. 186. 28 Prim. Ostanek, n. d., 1991, str. 220; Vovko, A.: Mal položi dar: portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda, 1885-1918. Ljubljana, 1994. 2 9 Grafenauer, n. d., str. 37. 3o Prim. Brix, E.: Die Umgangssprachen in Altostcrreich zwischen Agitation und Assimilation, 1982, str. 212-215. 176 MELIKOV ZBORNIK lahko pa gaje Istre. zavlačevalo, čeprav je to uspevalo bolj v hrvaškem kot v slovenskem delu Moderna štetja Zagotovo je v tem prostoru šele 19. stoletje (in celo njegova zadnja desetletja!) čas ustalitve etnične meje, oprte na narodno zavest. Na to zelo jasno kažejo moderna štetja prebivalstva po letu 1880. V krajih Starod, Račice, Veliko Brdo, Brdce, Pasjakjužno od Ilirske Bistrice je 1880 prevladovala hrvaščina nad slovenščino, odtlej naprej pri vseh štetjih pa obratno; podobna je razlika med veljavo hrvaščine 1880/90 v Rupi, Šapjanah in Golcu ter med veljavo slovenščine po 1900. V Poljanah se uveljavi enaka sprememba statističnih podatkov med 1900 in 191 O. Podoben blok sestavljajo severno od Oprtalja in Buzeta katastrske občine Topolovec (1880 hrvaški, nato poleg italijanskega deleža 1890-1910 slovenski, 1945 pol hrvaški, pol slovenski), Gradin (1880-1890 hrvaški, nato slovensko - italijanski in 1945 slovenski s hrvaško manjšino) in Rakitovec (1890 hrvaški, 1880 ter 1900-1945 slovenski). V nekaterih krajih navedbe nihajo iz desetletja v desetletja (Lipa, Lisac) ali pa le včasih (Žejane, Črnica), v nekaterih pa se prav ob koncu pokaže prevlada hrvaške opredeljenosti (npr. v Savudriji in Kaštelu južno od Dragonje). Pri tem razvoju so sodelovali vsekakor različni vplivi, od upravne in cerkvene organizacijske povezanosti do jezikovnega značaja šolske organizacije. 31 Katastrski občini Savudrijo in Kaštel - ki sta tudi pod avstrijsko (1813-1918), italijansko (1918-1943) in nemško oblastjo (1943-1945) spadali k piranski upravni občini (oz. po stari ureditvi k piranskemu teritoriju!) - so v narodnostnem pogledu slovenski znanstveniki od nekdaj šteli k italijanskemu narodnostnemu bloku, 32 saj so italijansko govoreči ob verjetno najbolj verodostojnem popisovanju leta 191 O v Savudriji sestavljali 78,77% prebivalstva (371), slovensko govoreči 14, 1% (66 preb.), medtem ko hrvaško govorečih statistika tedaj ni izkazovala. V Kaštelu pa je bilo ob istem štetju 65,22% italijansko (812 preb.), 28,09% slovensko (362), hrvaško govorečih pa le 5, 7% (71 preb.). Kot kažejo navedeni avstrijski popisi, se je na skrajnih južnih mejah še beneškega piranskega in koprskega ozemlja v notranjost istrskega polotoka do Pregare na današnji slovenski in Zrenja na hrvaški strani izoblikoval ozek pas italijansko govorečih prebivalcev. Ta pojav je nedvomno posledica zgodovinskih, geografskih, gospodarskih, demografskih, upravnih, političnih in nenazadnje vojaškoobrambnih okoliščin, ki jih je s svojo plovnostjo do obronkov Buzeta nekoč predstavljala reka Mirna, saj je bilo treba ob njej poleg določenih manjših centrov utrditi tudi obrambne sposobnosti tega predela, ki se je raztezal še najgloblje v notranjost istrskega polotoka. 33 Tako ob desnem kot levem bregu reke Mirne so se tako skozi stoletja oblikovala večja utrjena naselja, ki so sčasoma prerasla v prava mala mesta z avtonomno mestno samoupravo po zgledu večjih mest ob istrski obali; takšna so bila mesteca Buje, Grožnjan, Završje, Oprtalj, Motovun, Buzet, kjer je razen v slednjem vseskozi prevladovalo romansko prebivalstvo, ki je v kulturnem smislu tudi precej vplivalo na neposredno kmečko zaledno prebivalstvo, ki je pripadalo tem mestecem, kar vsaj v notranjih predelih drugod po Istri ni bil običaj, saj je tam prevladovalo slovansko prebivalstvo. Zato je za to problematiko smiselno vzeti v pretres območje z obeh strani meje. Prav ta "klin" italijanskega prebivalstva, ki je zaradi in poleg naštetih dejavnikov tudi 31 O tem govori še zlasti Ostanek, n. d., 1991, 217-221; prim. še Marušič M., n. d., str. 184-188. 3 2 Grafenauer, n. d., str. 15. 33 Prim. Darovcc, Kostel..., str. 20-35. 177 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI vplival na etnično razmejitev Slovencev in Hrvatov v Istri, pa s primerjanjem popisov modernih štetij za kraje tako ob severnem kot južnem toku reke Dragonje prikazuje pestro etnično sliko. Podatki zajemajo izključno katastrske občine ob levem in desnem bregu reke Dragonje od morja do Pregare oz. Zrenja, in sicer na slovenski strani k. o. Soline, Piran III. (danes Sečovlje), Sv. Peter, Krkavče, Koštabona, Boršt, Topolovec, Gradin, Pregara, na hrvaški pa k. o. Savudrija, Kaštel, Brda, Brič, Merišče, Skorušica, Sorbar, Kuberton, Šterna, Čepic, Zrenj.3 4 Prebivalstvo po občevalnem jeziku od Sečoveljskih solin do Pregare 1880-1910 ■ drugi 0% ~ Italijani 35% B Slovenci 48% D Hrvati I Slovenci ~ Italijani ■ drugi Prebivalstvo po občevalnem jeziku od Savudrije do Zrenja 1880-1910 Hrvati 7% Slovenci _,,-,--,-7777:r'-~ Italijani 76% D Hrvati I Slovenci ~ Italijani Grafikoni ponazarjajo opredeljevanje prebivalstva po pogovornem jeziku, kar je bil kriterij avstrijskih popisovalcev. Zanimivo pri tem je, da je v izbranih katastrskih občinah, v okviru katerih so se nam ti popisi tudi ohranili, do prve svetovne vojne tako na levem kot desnem bregu reke Dragonje precej italijansko opredeljenih govorcev, seveda so prevladujoči na današnji hrvaški strani, toda tako na eni kot na drugi strani je razmeroma veliko hrvaško oz. slovensko opredeljenih prebivalcev. Na slovenski strani brega reke Dragonje pa se precej poveča delež Slovencev, če primerjamo narodnostno strukturo od Sv. Petra do Pregare, torej če izvzamemo prav danes sporno k.o. Piran III. oz. k.o. Sečovlje, saj so v njej tako kot v sosednjih k.o. Savudrija in Kaštel prevladovali italijansko opredeljeni prebivalci (leta 1910 3249 Italijanov ali 79,7%, 680 Slovencev ali 16,7% in 149 ali 3,6% drugih 35 ), ki pa se v nasprotju s prebivalstvom na levem bregu reke Dragonje leta I 945 niso tako drastično "prelevili" v slovansko prebivalstvo. 34 Gl. Cadastre po izbranih krajih. 35 Cadastre, str. 531. 178 MELIKOV ZBORNIK Prebivalstvo po občevalnem 1 jeziku od Sečoveljskih solin do Pregare leta 1910 drugi 3% II Slovenci 37% Italijani 54% D l!J Hrvati Slovenci Prebivalstvo po narodnosti od ~ ■ Italijani 30% ~ Italijani Sečoveljskih I solin do Pregare leta 1945 drugi 0% O Hrvati III Slovenci drugi O Hrvati 6% Slovenci 64% ~ Italijani ■ drugi Na levem bregu reke Dragonje pa se je leta 1945 v primerjavi z letom 1910 poleg izredno naraslega (za 50%) števila hrvaško opredeljenih, ki so se, kot prikazuje črtni grafikon, "rekrutirali" predvsem iz prej italijansko opredeljenih, izjemno povečal tudi delež neopredeljenih in zmanjšal delež slovensko opredeljenih, kar pa je bilo manj opazno na desnem bregu, kjer se je delež italijansko na račun slovensko opredeljenih zmanjšal "le" za okoli 25%, medtem ko je odstotek hrvaško opredeljenih ostal isti (6% ). Prebivalstvo po občevalnem D Hrvati II Slovenci jeziku od Sv. Petra do Pregare 191 o drugi Hrvati 3% 13% ~ Italijani ■ drugi Slovenci 59% Prebivalstvo po narodnosti od Sv. Petra do Pregare 1945 Slovenci 90% Italijani 0% D Hrvati III Slovenci 179 Hrvati 10% ~ Italijani DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI Gibanje preb. po narodnosti od Savudrije do Zrenja 1880-1945 prebivalci 4500 ~ - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - ~ 4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 ,- 500 -- ---- - • • • - "' o +-------,-·-•--',,.__.__._,.._,.____--=-'-----~-----,,::;_-~---=------l 1880 1890 1900 • Hrvati -s1ovenci Gibanje preb. po narodnosti od prebivalci 5000 4500 4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 50~ Seč. 1910 1945 -Italijani ---neopred. solin do Pregare 1880-1945 ----Y' . _ .:> ___.--c:::::::::::::....----- ---- i--~-===·.,..,·=·=·:;--=-:::::::·~===·~=·=·=·==--===-·:-=-~~-~ 1880 1890 1900 I• • • Hrvati -s1ovenci - 1910 1945 -1talijani ---drugi 1 Pri številu slovensko jezikovno opredeljenih prebivalcev na levem bregu reke Dragonje ne gre prezreti ugotovitve, da so se v času avstrijskih štetij mnogi opredeljevali za t. i. Slavince, kar pa je izviralo še iz starodavnih izpeljank poimenovanj Slovanov, tako da bi le-te le težko kar eksplicitno šteli bodisi za Slovence bodisi Hrvate, 36 verjetno pa je to poimenovanje zavedlo marsikaterega popisovalca v času avstrijskih štetij. Iz zgornjih ugotovitev sledi, da je bilo območje ob reki Dragonji vse do Pregare oz. Zrenja v notranjosti istrskega polotoka narodnostno razmeroma pestro obarvano, kar pa je sploh značilnost vseh območij, kjer se oblikujejo etnične meje, zato je po tem principu vselej težko postavljati jasne ločnice. O nastanku današnje meje s Hrvaško Slovensko-hrvaška meja po drugi svetovni vojni seveda ni bila nikakor povezana z mednarodnimi pogajanji, kot je to veljalo za jugoslovansko-italijansko mejo. Na teh pogajanjih je bila celo argumentacija izdelana za Jugoslovane kot celota, tako pri pogajanjih 1919 kot 1945 do 1954. To je bilo tedaj ugodnejše kot delitev po posameznih narodih. Le Hrvati in Slovenci skupaj so imeli npr. v Istri absolutno večino prebivalstva, Hrvati sami pa le relativno (43,5%), čeprav več kot Italijani. Poleg tega je 36 Prim. Orbanic, S., Marušic, D.: Antropolingvistički opis hrvatsko-slovenskih doticaja na primjeru Kozlerove granice u Istri. V: Slovensko-hrvaški obmejni prostor: življenje ob meji. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1999, str. 227-256. 180 MELIKOV ZBORNIK bila Jugoslavija nujni okvir za spremembo meja, ki jih je določal Londonski pakt. Kot temelj je tako za mednarodna pogajanja kot tudi za določitev slovensko-hrvaške meje veljalo načelo narodnostne meje ("etnografski princip"), za katero so se soglasno odločili strokovnjaki že v komisiji za meje pri Osvobodilni fronti (konec decembra 1941) in tudi na posvetu o vprašanjih slovenskih meja, ki ga je pripravil Znanstveni inštitut 20. 3. 1944 na osvobojenem ozemlju v Semiču. Te meje niso posebej obravnavali, saj zaradi tradicije o njeni presoji v slovenski znanosti - sodeč po ohranjenem gradivu s sestanka - sploh ni bila sporna. Fran Zwitter je v svojem referatu "o mejah" tako mimogrede omenil "slovensko - hrvaško mejo ob Dragonji" in zahtevo, da "vsa obala do Dragonje spada nujno k Sloveniji" (gotovo z obmorskim začetkom južno od sečoveljskih solin kot enotnega področja finančnega monopola do črte Topolovec Pregara - Črnica 37 ), da je bilo očitno med navzočimi o tem popolno soglasje. Ta vojaško območni dogovor z obeh strani je bil podlaga za upravno mejo, ki je bila uveljavljena že 1945 (v času vojaške uprave tega ozemlja!) po severni meji katastrskih občin Savudrije in Kaštel in ju ločila od Piranske upravne občine, kamor sta do tega časa spadali. 38 Že leta 1946 je bila tudi Dragonja speljana po novi strugi v kanalu sv. Odorika. 39 Razhajanja s Hrvati glede meje v Istri Razhajanja s Hrvati glede meje v Istri pa izvirajo iz časa po kapitulaciji Italije, ko so hrvaške partizanske enote opravljale mobilizacijo na celotnem istrskem polotoku, okrožni NOO za hrvaško Istro paje 13. 9. 1943 v Pazinu razglasil združitev hrvaške Istre z matico-zemljo Hrvaško (in ne k Jugoslaviji), kar je 20. 9. ZAVNO Hrvatske potrdil. Medtem je vrhovni plenum OF (16. 9. 1943) razglasil pridružitev "Slovenskega primorja" k Sloveniji. Zaradi nejasnosti v poimenovanju teh nedefiniranih območij so odločitve odpirale nova vprašanja. Ta razvoj je bil že med vojno (februarja 1944) podlaga, da so si Istrani sami (zastopniki Osvobodilne fronte slovenskega dela Istre in zastopniki osvobodilnega gibanja v hrvaškem delu Istre) določili mejo med slovenskim in hrvaškim delom, in sicer po Dragonji, Topolovcu, Pregari in Črnici, na severovzhodu pa na črti Obrov - Rupa. 40 Ta meja je označena kot meja upravnih okrožij že leta 1945. 41 Sodeč po virih so se hrvaški predstavniki želeli držati dialektičnih meja in zajeti kraje jezikovno mešanega območja, toda prebivalstvo se je sklicevalo na svojo slovensko narodno zavest. 42 S to razmejitvijo je bila v bistvu določena tudi današnja razmejitev med državama. Tudi na višji ravni je bila Dragonja omenjena kot meja med Slovenci in Hrvati že na sestanku, ki ga je organiziral partizanski Znanstveni inštitut v Semiču marca 1944 ( v referatu F. Zwittra). Glede na tradicijo slovenske geografske, zgodovinske in jezikoslovne znanosti o tem vprašanju vse skupaj tudi ni bilo nič spornega in ni potrebovalo šele poznejših pogajanj med politiki. Ta so bila morda potrebna le pri poznejših popravkih, ki sojih želeli ljudje sami - zaradi gospodarskih povezav (katastrske občine Črnica pri Buzetu, Pasjak, Šapjane in Rupa severno od Reke). 43 37 38 39 40 41 42 43 Ostanek, n. d., 1991, str. 218. Grafenauer, n. d., str. 44. Savnik, R.: Geografski vestnik 23. Ljubljana, 1951, str. 146. Ostanek. n. d., 1991, str. 218. Prim. Cadastre, priloga - zemljevidi. Ostanek, n. d., 1991, str. 218. Grafenauer, n. d., str. 44. 181 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI Ne more nas začuditi, da o poteku slovenske narodnostne meje ni bilo nobenih dvomov. Razvidnaje bila po starih avstrijskih štetjih do 1910 in po novi Rogličevi raziskavi iz leta 1945. 44 Piranske katastrske meje V se to kaže, da je bila leta 194 7 vzhodno od Pregare do nekdanje rapalske državne meje slovensko-hrvaška republiška meja s formalno pridružitvijo tega ozemlja Jugoslaviji, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba, samo potrjena, kot je obstajala med območji slovenskega in hrvaškega prostora boja zoper okupatorja že od začetka l 944. Prav to velja tudi za sprejem že deset let stare razdelitve piranske upravne občine iz leta 1944 po uveljavitvi londonskega memoranduma iz leta 1954. Meja je bila gotovo sprejeta kot že uveljavljena, saj je bila po 7. čl. "Specialnega statusa" STO izrecno prepovedana "sprememba meja temeljnih upravnih enot... z namero, da se spravi v nevarnost etnična sestava teh enot". Sprememba obsega piranske upravne občine, ki bi bila uveljavljena šele v teh okoliščinah, gotovo ne bi mogla biti uresničena brez vsake arhivske sledi v sami občini. Seveda pa po letu 1945 niso še takoj prenesli vseh služb, tako da je kataster v Piranu še nekaj časa urejal tudi spremembe lastništva ( ob agrarni reformi) v obeh katastrskih občinah, ki sta po partizanski razdelitvi leta 1944 prešli v območje Buj, saj kataster seveda ni razveljavljal upravne razdelitve. To potrjujeta tudi že omenjeni Cadastre national, ki za vsak opisani kraj navaja tudi upravno razdelitev po stanju iz leta 1910 in 1945,45 iz česar je razvidna takoj po vojni sprejeta razdelitev krajev na koprski in bujski upravni okraj, ki poteka po današnji slovensko-hrvaški meji, ter "Odlok o razdelitvi Istrskega okrožja na okraje in občine", ki ga je izdal Istrski okrožni ljudski odbor dne 16. septembra 1947, dan po uveljavitvi mirovne pogodbe z Italijo, ko je bilo ustanovljeno tudi Svobodno tržaško ozemlje, objavljen pa je bil v Ul. IOLO šele leta 1952. 46 Ta odlok v 4. členu natančno določa mestne občine, občine, katastrske občine in naselja, ki spadajo v posamezna okraja Kopra in Buj. Tako tedaj Bujski okraj obsega Kaštel (v občini Buje) in Savudrijo (v občini Umag), v katastrski občini Kaštel pa sta našteta Bužini in Škudelini. Prav tako sta oba zaselka navedena v k. o. Kaštel v objavi statističnega gradiva Rogličevega štetja leta 1945. Čeprav sta tedaj (l. oktobra) obe katastrski občini še vedno navedeni pri "upravni občini" Piran, 47 pa je drugače označeno na priloženem zemljevidu, ko sta k. o. Savudrija in Kaštel že vključeni v Bujski okraj. Danes še sporna zaselka Mlini in Škrile pa nista navedena v omenjenih objavah. Navedeno verjetno priča, da tedaj niso potegnili meje med okrajema po mejah veljavnih k. o. Piran III. in Kaštel, oziroma da se nanjo niso ozirali, saj katastrski operat iz leta 1940, ki je veljal še od avstrijske zemljiške izmere, 48 vključuje v k. o. Piran III tako Bužine (toda le nekaj hiš) kot območje zaselka Mlini, medtem ko je bilo območje Škudelinov in Škril v tem času v k. o. Kaštet. 49 Katastrski operat k. o. Sečovlje iz leta 1958, ki je nasledil nekdanjo k. o. Piran III, sicer vključuje območje Škudelinov in 44 Prim. Cadastre. 4 5 Prim. Cadastre za posamezne kraje. 46 Uradni list Istrskega okrožnega ljudskega odbora, 1952 št. 6, 26, 74-78. Sicer izhajal v letih 1947-1954 v vseh treh istrskih jezikih, slovenščini, hrvaščini in italijanščini. 4 7 Cadastre, str. 582-585. 48 Prim. Marin, L.: Upravna in teritorialna razdelitev slovenske Istre v zadnjih treh stoletjih. Annales l/'91, 2/'92. Koper, 1991, str. 143. 49 Arhiv Geodetske uprave Slovenije, enota Koper, 1940, št. 33 in 34. 182 MELIKOV ZBORNIK ŠkriI, 50 menda na željo tamkajšnjih prebivalcev, vendar brez kakršnegakoli uradnega dokumenta o obojestranski potrditvi spremembe meje k. o. Sečovlje, ki pa je bila kljub temu vrisana tako v Pregledno karto občin Koper, Izola, Piran (izdal Geodetski zavod SRS, 1985) kot v Atlas Slovenije ( 1985). Z izjemo navedenih odsekov pa se katastrska operata k. o. Piran III oziroma k. o. Sečovlje in k. o. Kaštel v drugih podrobnostih ujemata, tako da meja med njima od meje s k. o. Sv. Peter (oz. Raven) poteka vseskozi po javni poti nekaj sto metrov oziroma kak kilometer južno od sedanjega toka reke Dragonje vse do izteka v Piranski zaliv. Če upoštevamo mednarodnopravno načelo, da državne meje potekajo po mejah katastrskih občin, bi torej morala biti meja med državama južna meja k. o. Sečovlje, ki pa vključuje le zaselek Mlini in del Bužinov. SUMMARY The Complexities of the Slovene-Croatian Boundary in Istra In the course of the centuries, the frontier between the Slovenes and the Croats in Istra took shape as a result of various historical, geographical, economic, demographic, administrative, political and even military-defensive factors. While it is the gradual and mostly spontaneous as well as organised migrations of the Slavic people to Istra (mostly ancestors of the Slovenes from the north and the Croats from the east) that is characteristic until the end of the Middle Ages, it is the demographic crises from the 15 th to the 17 th centuries, which broke out due to various wars, epidemics and economic retrogression, that led the central Venetian (and Austrian) authorities to organise some major migrations of predominantly Slavic populations to Istra from the Balkans. The diverse ethnic community that developed in the Middle Ages with a supremacy of the Romanic population over the Slavs gradually changed in favour of the Slavic population during the period of new migrations and population crises from the 15 th to the 1i 11 centuries, when the foundations of the fina! ethnic structures were also made. The dividing line between the Slovene and Croatian inhabitants was not very clear at that tirne as yet, and although it is true that under the influence of various factors it changed only gradually until the national awakening in the second half of the 19 th century and in the early 20 th century, the conditions that came into existence after the population crises may be considered as vita! in the ethnic demarcation of these two Slavic national communities. While on the one hand the new population of predominantly Croatian origin occupied, under the influence of administrative regulations, the space up to the Dragonja river, the newcomers in the area north of this river that was largely in command of the Koper Commune, were particularly in the provinces on the other hand integrated in at that tirne already predominating ethnic element. Quite an important role in this demarcation was also played by the Romanic population, which due to larger densely packed settlements or little towns in the very area between the Dragonja and Mirna rivers reached furthermost into the interior of the Istran peninsula, while it otherwise colonised mainly the coastal Istran towns and the area around them. Such area along the Dragonja river shows a very variegated ethnic picture of the interaction of the Italian-Slovene-Croatian speaking inhabitants, which is in the present article presented with comparative graphs on the basis of modem censuses (1880-1945) SO Arhiv Geodetske uprave Slovenije, enota Koper, 1940, št. 17-19. 183 DARKO DAROVEC: PROBLEMATIKA SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE V ISTRI for exclusively Cadastral Councils along the left and right banks of the Dragonja river from the sea to Pregara on the Slovene and Zrenj on the Croatian side. The Slovene-Croatian ethnic boundary on the Dragonja river has been defined, with some minor deviations, by a number of different linguists, geographers, historians and other experts and enthusiasts as early as in the period from the mid-l 9 th century to World War I. They were of Austrian (Czoernig), Slovene (Kozler), Italian (Benussi), Croatian (Ribarič) and other origins (e.g. Polish - Malecki), which means that it was not difficult to scientifically prove this phenomenon not even during World War II, when the Slovene and Croatian partisans drew, after Italy's surrender, a border between their units on this very river, which has been respected not only in the post-war period but until the independence attained by both republics in 1991. If there is any disputable territory, then this may be only the southern boundary of the C.C. Sečovlje, which runs entirely along a public road a couple of hundred metres or perhaps a kilometre south from the present course of the Dragonja river to its estuary in the Piran Bay. 184 JANKO PLETERSKI POGOVOR S PROFESORJEM JANKOM LA VRINOM Dne 21. septembra 1972 sva s prof. dr. Franom Zwitterjem obiskala literarnega zgodovinarja, esejista in prevajalca dr. Janka Lavrina (1887-1986), upokojenega univerzitetnega profesorja za novejšo rusko književnost v Nottinghamu, Velika Britanija, v njegovi hiši v Piranu, Trubarjeva 22. Namen obiska je bil povprašati profesorja Lavrina o njegovih političnih spominih iz časa prve svetovne vojne. O pogovoru sem neposredno zatem sestavil sledeči zapis: "Lavrin je odšel v Rusijo leta 1907, takoj po končani gimnaziji. Hotel se je rešiti malenkostnih slovenskih razmer, zlasti slovenske nevoščljivosti, prepričan je bil, da bo v Rusiji našel vso možnost za uresničenje svojih zamisli. Te so bile predvsem v delovanju za uveljavitev drugih slovanskih književnosti v Rusiji, zlasti slovenske in jugoslovanske. Preživljal se je s poučevanjem nemškega in francoskega jezika, kot zasebni učitelj, vzgojitelj, sicer pa je našel stik s krogom ruskih intelektualcev, ki je zlasti po aneksiji Bosne in Hercegovine postajal vedno bolj pozoren na južne Slovane. Iz tega kroga je izšel časopis "Slavjanskij mir", ki ga je Lavrin urejal, čeprav je kot urednik pred oblastmi nastopala neka ruska državljanka. Poglavitna politična misel, ki je vodila njegovo pisanje je bila "Austria delenda est". Prva balkanska vojna je zanimanje za južne Slovane še posebno spodbudila, medtem ko ga je druga nadomestila s posmehom in zaničevanjem. V letu 1913 je v Petrograd prispel Lovro Klemenčič predvsem zato, da bi navezal stik z Lavrinom. Nagovarjal je Lavrina naj dopisuje v preporodovska glasila, vabil ga je naj pride v Ljubljano, da bi s Preporodovci prišel neposredno v stik, prav posebno pa naj bi se v Rusiji uveljavil pri kakem dnevniku in tam pisal v smislu jugoslovanskega zedinjenja po zamislih Preporoda. Sicer je Klemenčič ves svoj čas prebil v Carskem selu pri družini tedaj že umrlega bogatega slovenskega trgovca Kosa. Zanimal se je za hčer Vero Kosovo, ki je bila nekakšna njegova zaročenka. Lavrin je dejansko poslal nekaj dopisov v preporodovska glasila, glede potovanja v Ljubljano pa je opozoril, da je za avstrijske oblasti vojaški begunec in da zato v Avstrijo ne more. V Rusiji sta tedaj izhajala le dva velika dnevnika, "Navoje Vremja", ki je pisalo v duhu politike carske vlade, in glasilo konstitucionalnih demokratov, 'kadetov'. Lavrin je dobil stik z izdajateljem in glavnim urednikom "Novoje vremja" Suvorinom, se z njim sprijateljil in postal reden sodelavec lista. Jeseni leta 1913, ko se je vračal s potovanja po Zahodni Evropi, je prišel v bližino avstrijskoitalijanske meje pri Trstu. Tvegal je ilegalno pot čez Trst v Ljubljano, Tu je prišlo do sestanka s Preporodovci, med njimi so bili Avgust Jenko, Ferdo Vesel, Juš in Ferdo Kozak in še drugi, ki se jih ne spominja. Ni pa bilo Vladislava Fabjančiča. Pogovor je bil zelo dolg in iz njega je razbral, da Preporodovci nimajo nekega trdno zasnovanega enotnega programa, a da so polni iskrenega entuziazma, pripravljenosti za delo, a tudi neke politične naivnosti. Klemenčič gaje popeljal k Ivanu Cankarju na Rožnik. Tukaj je Cankarja informiral o svojem prevajalskem delu v Rusiji. O politiki se podrobneje nista pogovarjala, videl pa je, da Cankar s simpatijami gleda na preporodovsko mladino. Nato je šel v Stično, kjer je tri dni skrivaj bival v gradiču Veselovih. Preporodovci so mu preskrbeli avstrijski potni list na ime Mihe Čopa, ki naj bi veljal za potovanje v Carigrad z namenom "wissenschaftliche Angelegenheiten", ni pa imel turškega vizuma. 185 JANKO PLETERSKI: POGOVOR S PROFESORJEM JANKOM LAVRINOM Lavrin je nato s potnim listom odpotoval v Zemun. Prehod v Srbijo je bil zelo težaven zaradi množice agentov. S spretnim nastopom pri službujočem oficirju na železniški postaji se mu je posrečilo stopiti v edini direktni vlak, Orient-Express, in odpotovati v Beograd. Tukaj ga je že čakal Vladislav Fabja11čič in tudi drugi srbski in hrvaški mladinci. Med njimi Hrvat Baričevic. Fabjančič mu je izposloval srbski potni list za potovanje v Rusijo. Pred odhodom v Rusijo se je popeljal s Fabjančičem še v Skopje. Ob začetku svetovne vojne so Lavrina poklicali v ruski generalni štab in mu dali nalogo, naj poišče način, kako bi pretihotapil v Avstrijo proklamacijo vrhovnega poveljnika ruske vojske velikega kneza Nikolaja Nikolajeviča narodom Avstro-Ogrske. To nalogo sta dobila skupaj s Čehom Koničkom (omenja ga tudi Masaryk). Koničekje s svojo količino letakov odpotoval v Švico, Lavrin pa v Italijo. Najprej se je ustavil v Rimu, kjer je srečal Anteja Trumbica, Ivana Meštrovica, Nika Županiča, a ne Supila. To je bilo oktobra 1914. Trumbic je nanj napravil ugoden vtis. Iz Rima je odpotoval v Benetke, kjer je srečal Ljuba Leontica. Odslej sta z njim najtesneje sodelovala. Shajališče je bilo v Caffee Orientalu. Andreja Muniha in Leopolda Lenarda v Benetkah ni srečal. Sodeloval je tudi z Alačevicem iz Splita. (Ta se je leta 1941, ko so Italijani zasedli Split, ustrelil). Proklamacije so najprej pošiljali v Avstrijo skrite v vagonih z žitom, pozneje pa v potniških vagonih, pomešane med toaletni papir. Z Alačevicem in Leonticem so v Benetkah sestavili memorandum na Nikolaja Nikolajeviča. V njem so izrazili voljo vseh Jugoslovanov Avstroogrske, da žele popolno svobodo in da ne sme priti do nobenega kompromisa Rusije oziroma antante z Avstro-Ogrsko. Lavrin je to spomenico odnesel v Petrograd in jo izročil v glavnem štabu. Kmalu zatem ga je Suvorin poslal kot vojnega dopisnika "Novoje vremja" v Srbijo. V Niš je prispel okrog 1O. maja 1915. Imel je srečo, da mu je Jefto Dedijer, ki je tedaj odšel v Beograd, odstopil svojo sobo, kajti razmere v Nišu so bile zelo težavne. Trumbica v Nišu ni srečal. 16. maja 1915 je imel svoj prvi intervju in to z ministrskim predsednikom Nikolom Pašičem. Ta gaje sprejel po prav kratkem čakanju. Govoril je z njim le ruski, vedel pa je, da je Lavrin Slovenec. Pred intervjujem je od Lavrina zahteval, naj mu odkrito odgovori na vprašanje, ali bo v Rusi ji prišlo do revoluciie. Lavrin mu je povedal svoje mnenje, da bo do revolucije gotovo prišlo, če bo vojna trajala še dve leti. Svoje mnenje mu je tudi podrobneje utemeljil. Pašic mu je bil hvaležen za odkrito izraženo besedo in odslej je Lavrin imel pri Pašicu vselej odprta vrata. V tem času je Niko Županič delal v Kragujevcu kot prisluškovalec na telefonu. V Nišu je bilo nekaj nacionalističnih mladincev iz Avstro-Ogrske, med njimi Hrvata Stevan Galogaža in Milostislav Bartuljica. Prvega je presodil kot površneža, drugega pa kot čvekača. Ti mladinci so v Srbiji izdajali list "Jugoslovenski glasnik", prej se je imenoval "Obnova", izšlo je menda 6 številk. Srečal je tudi Dragotina Gustinčiča in prav z njim se je najbolj zbližal. Veliko sta se pogovarjala, vendar je bil Gustinčič socialistični dogmatik, vsaka njegova ideja je postala fiksna ideja, tako da so se njuni pogovori končavali večidel zelo nervozno. Sicer pa je bil pošten, a zelo ambiciozen. Srbskim mladincem, zlasti Vojvodincem, se beseda Jugoslavija ni dopadla in so z zaničevanjem govorili o Jugovini. Srečal je tudi Josipa Jerasa, ki pa ni imel posebne vloge. Klemenčič je prišel v Srbijo iz Rusije še pred jesenjo 1915. V Nišu je Lavrin ostal do jeseni 1915, ko je kot dopisnik "Novoje vremja" odšel v Staro Srbijo, Črno Goro in Albanijo. Pridružil se mu je Gustinčič in sta ves čas potovala skupaj. Ustavil se je v samostanu Dečani, kjer so tedaj živeli ruski menihi. Iguman je bil otjec Varsonofij in z njim sta se zelo spoprijateljila. Iguman mu je pripovedoval o svojem prijateljstvu s turškim poveljnikom Riza begom v času prve balkanske vojne. Riza beg je pred umikom dobil nalog, naj Dečane popol- 186 MELIKOV ZBORNIK noma razruši, a tega ni storil prav zaradi prijateljstva z igumanom. Ob koncu je iguman Lavrinu zaupal, da je morda edini preživeli član tistega kroga Narodne volje, ki je leta 1879 poskusil atentat na carja Aleksandra II. Pred carsko policijo se je najprej umaknil v Bukarešto, nato v Carigrad, a končno poiskal zatočišče v pantelejmonskem samostanu na Athosu, kjer je postal menih. S Kosova sta Lavrin in Gustinčič odpotovala v Cetinje, kjer sta prišla v stik z opozicijo, z Andrijo Radovicem. Opozicija mu je dejala, da kralj Nikola sam ni bil v stiku z Avstrijci, pač pa da je take stike imel stalno njegov sin in sicer s tistimi v Budvi. Pokazali so mu tudi zadevne dokumente. Nato sta odšla v Albanijo, kjer sta bila gosta generala Radomira Vešovica. V Draču je imel intervju z Esad pašo. Ta mu je povedal, da so Italijani torpedirali dve ruski ladji s hrano za srbsko vojsko. Zaradi te novice, ki jo je postal v "Navoje vremja", je Lavrin pozneje imel sitnosti, ker so Italijani protestirali. Konec septembra 1915 sta se z Gustinčičem vrnila v Niš. Oktobra pa se je začel umik. Lavrin se je s srbsko armado umikal čez Albanijo. To je popisal v knjigi iz leta 1916. Med umikom čez Albanijo se je Klemenčič popravoslavil in tudi sicer poprijel srbsko narodnost, tako da pozneje, ko ga je srečal na bitolski fronti pa tudi poslej vedno, z Lavrinom ni hotel več govoriti slovenski, ampak samo srbski. Lavrin je čez Albanijo prispel v Solun, od tod pa s transportno ladjo, ki je peljala srbske vojake na Korziko, tudi on v Francijo. Ustavil se je v Parizu, kjer je srečal Eduarda Beneša. Ta nanj ni napravil posebnega vtisa, ker ni imel nastopa. Beneš mu je na koncu podaril Masarykovo knjigo "Russland and Europa". Srečal je tudi češkega slikarja Kupko. Iz Pariza je odpotoval v London. Tukaj je že delal Jugoslovanski odbor. Srečal je Trumbica in tudi Meštrovica. Sicer pa so člani Jugoslovanskega odbora napravili nanj vtis provincialnih advokatov, med takimi našteje Franka Potočnjaka in Ivana Gmajnerja. Srečal je tudi Bogumila Vošnjaka, ta je bil spodoben, a ni imel primernega nastopa, ni bil osebnost, a pošten. Na pogovor ga je povabil Wickham Steed, ki se je zanimal za Lavrinove informacije iz Črne gore. Za jugoslovansko vprašanje še ni kazal zanimanja. Iz Londona je prek Bergena in Stockholma odpotoval v Petrograd, kamor je prispel že v letu 1916. Tukaj gaje Suvorin spodbudil, naj napiše knjigo o svojih vtisih, kar je tudi storil. Poleti 1916je v Petrogradu videl Supila in poskusil z njim intervju. Supilaje našel v revni študentovski sobici v nekem internata ležečega na postelji, s prav visokim trebuhom. Supilo ni bil posebno prijazen, niti ni vstal in z intervjujem ni bilo nič. Lavrin je srečal tudi profesorja Aleksandra Belica in Ljubomirja Stojanovica, s katerima je imel boljši kontakt V Petrogradu je bil tedaj Ferdinand Tuma, uradnik v neki zavarovalnici. Nameraval je izdajati list za slovenske ujetnike, pri tem pa je prišel v spor z učiteljem Emilom Adamičem. Tuma se je zavzemal za tržaško vprašanje. Ob revoluciji je odšel v Stockholm in tam je živel do svoje smrti, pred nekaj leti. Bil je usmerjen proti Avstriji (na zunaj), sicer sila eleganten in domišljav. Lavrin je poznal tudi Geruca. Ta je bil Velikohrvat, srbofob, bolgarofil. Zavzemal se je za federacijo Bolgarije, Srbije in Velike Hrvatske. Slovenci kot poseben problem zanj niso obstajali. V stikih s Tumo je bil iz oportunizma. Oktobra 1916 je Lavrin ponovno odpotoval kot dopisnik na Krf. Tukaj je prišel med drugim v stik z nekaterimi skerlicevci (med njimi pesnik Filipic, eden najboljših Srbov, ki jih je srečal). Bil je v stiku z Brankom Lazarevicem, kritikom, megalomanom, ki je zanj značilno, da je poslal domov telegram o svoji smrti na bojišču, da bi videl, kakšna bo reakcija. Sicer pa je bil velesrbsko usmerjen. Lavrin je bil v dobrem stiku z novim ruskim poslanikom Peljehinom. Ta se je zlasti zanimal za ozadje solunskega procesa 187 JANKO PLETERSKI: POGOVOR S PROFESORJEM JANKOM LAVRINOM proti Dragutinu Dimitrijevicu - Apisu. Lavrin Apisa samega nikoli ni srečal, ne tedaj ne prej. Dobro pa je poznal Apisove prijatelje. Že po Apisovi justifikaciji je Lavrin Peljehinu tolmačil proces. Srbska vlada oziroma dvor je ob zmagovanju centralnih sil proces uprizoril, da bi se pred temi državami opral z likvidacijo ljudi, ki so pripravili sarajevski atentat. Lavrin je bil prepričan, da bi bil Pašic sposoben česa takega. Peljehin je to razlago sprejel. Solunski proces, pravi Lavrin, je sploh povzročil zelo neprijeten položaj. - V dobrih stikih je bil s Slobodanom Jovanovicem. Poznal je Boža Markovica, ne pa Milana Pribičevica. Februarska revolucija je napravila silen vtis na Pašica. Čeprav tedaj še nič ni kazalo na boljševiško zmago in se je zdelo, da ostajajo kadetske, zmerne sile na vladi. Pašic je Lavrina tedaj vprašal, kaj bi se dalo storiti za pospeševanje jugoslovanskega vprašanja v Petrogradu. To je bilo v zgodnjem poletju leta 1917. Lavrin mu je sugeriral izdajanje časopisa, ki bi pisal v smislu Mihaila A. Bakunina, torej revolucionarno, a v slovanskem navdušenju. Pašic je to zamisel sprejel z odobravanjem in mu naročil, naj o njej izdela memorandum. Ponudil mu je tudi sotrudnika po lastni izbiri. Lavrin si je kot edinega, ki bi prišel v poštev, izbral Klemenčiča, ki je bil tedaj na bitolski fronti. Pašic je izposloval, da so Klemenčiča v dveh, treh dneh odpustili iz vojske (julij 1917). Kmalu nato odideta Lavrin in Klemenčič v Rusijo in sicer čez Pariz: V Parizu sta se mudila dalj časa, tukaj je prišel v stik s Tomom Šorlijem. Iz Pariza odpotujeta v London. Tukaj Lavrin že zazna, da boljševiki napredujejo. General L. G. Kornilov je tedaj že začel akcijo, ki je pripeljala do državljanske vojne. Lavrin sklene počakati v Londonu in ne potovati v Rusijo. Dejansko ni tja nikoli več odpotoval. Klemenčiča pa je vlekla Vera Kosova in je šel naprej. Zanj je slišal pozneje, da je postal boljševik, da je imel stik s z Levom D. Trockim. (To mu je pravil po letu 1945 Vladislav Fabjančič). Lavrin je ostal v Londonu in je sklenil tu napraviti kariero. Začel je s francosko pisanimi članki kulturnega značaja za tedaj najbolj napredni tednik, za "New age", urednik je bil neki Orage. Urednik ga je prijazno sprejel in odslej je vsak teden sodeloval s kulturnimi prispevki in hitro postal znan. Lavrin je v londonskih časnikarskih krogih bil znan že od prej kot dopisnik "Novoje vremja", saj so njegovo pisanje ves čas spremljali s posebno pozornostjo in njegove članke tudi velikokrat ponatiskovali. Med Jugoslovani je v Londonu nanj dober vtis napravil le Nikola Velimirovic, ki je bil tipičen Srb, vselej 'podvalil', če je mogel, a pozneje vse storil, da bi to popravil. Dober znanec je bil tudi z Mito Mitrinovicem, po vojni Meštrovicevim impresarijam v Mtinchenu, ki pa ni bil primernega obnašanja. Pustil se je vzdrževati od žene nekega bogatega ameriškega Dalmatinca. S krogom Jugoslovanskega odbora se je razšel, ker so ga začeli očrnjevati kot avstrijskega agenta. V tem času je v Avstriji izšla za Lavrinom tiralica, ki je baje razpisovala na njegovo glavo neko nagrado in to mu je prišlo prav za zavračanje takšnih obtožb. Lavrin je v Londonu živel tudi tako, da je v pravoslavnem semenišču v Dorchestru poučeval staroslovanski jezik. Spomladi 1918 je že uvidel, da z Rusijo nič ne bo in da se ustali v Anglijji. Njegovi znanci na londonski univerzi so ga opozorili, da je v Nottinghamu odprto docentsko mesto za ruski jezik in literaturo. Prijavil se je na konkurz in bil izvoljen na to mesto, čeprav je bilo nekaj hudih konkurentov. V času jugoslovanske krfske konference je sicer bil na Krfu, vendar ni prišel v stik z jugoslovanskimi politiki; od tega vprašanja se je že odmikal. Politika ga je že močno utrudila. - List "Novoje vremja" je izhajal še do novembra 1917. - S Klemenčičem in Gustinčičem se je čez nekaj let še srečal v Jugoslaviji, ko sta oba bila že vidna komunistična politika. Na vprašanje profesorja Zwitterja, ali se je v pisanju "Novoje vremja" izražalo rusko 188 MELIKOV ZBORNIK odklonilno stališče do katoliških Slovanov, Čehov, Slovencev, Hrvatov, Lavrin odvrne, da katolicizem ni bil v ospredju, da se je Rusija zanimala za vse, ki so bili proti Avstriji. Na vprašanje, ali je kot dopisnik "Navoje vremja" kdaj opozarjal tudi na jadransko vprašanje, konkretno na Trst, Lavrin odvrne, da ne. - Zwitterjev komentar: Lavrin nikoli ni bil posebno politično zavzet, ni bil človek tipa Aleksandra Belica in drugih znanstvenikov. Dejstvo, da mu je Beneš podaril Masarykovo knjigo o Rusiji, kaže na to, daje Beneš presodil, daje Lavrin zelo malo kritičen do carske Rusije." (Signiran J. P.) ZUSAMMENFASUNG Ein Gesprach mit Professor Janko Lavrin Unmittelbar nach einem Gesprach mit Professor Janko Lavrin, das der Autor gemeinsam mit Prof. Dr. Fran Zwitter am 21. September 1972 in seinem Haus in Piran, Trubarjeva 22, geflihrt hatte, fertigte Prof. Pleterski jene Aufzeichnungen an, die den Inhalt dieses Beitrages bilden. Prof. Lavrin war Literaturhistoriker, Essayist und Ubersetzer, emeritierter Univ.-Prof. flir neuere russische Literatur in Nottingham, GroBbritannien. In diesem Gesprach ging es um die politischen Erinnerungen Prof. Lavrins aus der Zeit um den Ersten Weltkrieg. 189 MELIKOV ZBORNIK FELIKS J. BISTER ABSOLUTORIJ NA AVSTRIJSKIH UNIVERZAH Slovar slovenskega knjižnega jezika pozna poleg prvega pomena besede absolutorij, "razrešitev ( od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij ", še drugi pomen in sicer "dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino", torej "potrdilo, spričevalo o tem". 1 Enciklopedija Slovenije gesla "absolutorij'' ne pozna. 2 Meyers Enzyklopadisches Lexikon razloži geslo "Absolutorium" kot avstrijski izraz, in sicer "Bestatigung einer Hochschule, daB die fiir ein Studium vorgeschriebene Anzahl von Semestern oder Obungen belegt wurde und deshalb fiir die Zeit der AbschluBprtifung nicht mehr inskribiert zu werden braucht. "3 Zbirka za avstrijske univerze veljavnih zakonov, odlokov, predpisov itd., ki je izšla leta 1906, opisuje v prvem delu organizacijo in upravo univerz, v drugem pa študijske predpise. 4 Posebno poglavje obravnava univerzitetne listine, posebej še zaključna spričevala in absolutorije. Tako je pod številkami 486 do 491 navedenih šest ministrskih odlokov glede novih vzorcev in predpisov v zvezi z odhodom z univerze zaradi zaključenega študija ali pa zaradi prestopa na drugo visoko šolo. 5 Vsekakor so bili absolutoriji neke vrste poslovilna, prehodna in v glavnem nadvse kratkoročno veljavna zaključna spričevala, če to ni bilo drugače določeno. Kljub temu je 9. maja 1892 bilo z odlokom štev. 10.193 ukazano vsem rektoratom, da po zgledu dunajske univerze pri tiskanju novih indeksov (Meldungsbticher) in absolutorijev poskrbijo za tako kakovosten papir (Sicherheitspapier), da se dokumenta pač ne moreta ponarejati brez znatnih težav. 6 Odlok ministra za bogočastje in pouk z dne I O. marca 1850 navaja v 17 točkah pogoje in ovire za izdajo univerzitetnih spričeval, ki naj nadomestijo dosedanje absolutorije, ki se naj ne izdajajo več v dosedanji obliki in na vseh fakultetah enako.7 Zaključna spričevala morata podpisati "dekan profesorskega kolegija" tiste fakultete, na 1 2 3 4 5 6 7 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga. Ljubljana 1987, str. 4. Enciklopedija Slovenije. l. zvezek. Ljublljana 1987. Meycrs Enzyklopadisches Lexikon, Bd. l. Mannheim/Wien/ZUrich, 9. izd. (1971 ), str. 143. Prevod: "Potrdilo visoke šole, da je bilo za dotični študij predpisano število semestrov ali vaj doseženo in zaradi tega ni več treba inskribirati v času zaključnega izpita." Dic osterrcichischcn Universitatsgesetze. Sammlung der fUr <lic osterreichischen Universitatcn gUltigen Gcsctzc, Verordnungen, Erlasse, Studien- und PrUfungsordnungcn usw. im Auftragc <les k.k. Ministcriums flir Kultus und Unterricht mit Bcnlitzung der amtlichcn Akten hrsg. von Dr. Leo Ritter Bcck von Mannagctta und Dr. Carl von Kclle. Wien 1906. Primerjaj § 67 Splošnega študijskega reda (Allgcmeine Studienordnung), ki se glasi dobesedno: "Verlaf3t cin immatrikulicrter Studicrcndcr <lic Universitat, entweder weil seine Studicn bcendet sind oder um sich an cinc andcre Univcrsitat zu bcgeben, so ist er vcrpOichtet, ein Universitatszeugnis zu verlangcn. Ohnc cin solches Universitatszcugnis (Abgangszcugnis) darf er weder an ciner anderen Universitat definitiv aufgenommcn, noch zu <len Doktoratsprlifungen oder zu der lctzten theorctischen Staatsprlifung zugelassen werdcn. - Er hal sich zu diescm Behufe bei dem Dekane zu meldcn, seine frUheren Zeugnisse und sein Meldungsbuch demselben zu Ubergeben." V: Dic osterreichischen Universitatsgesetze. Allgemeine Studienordnung, str. 465. Glej Die osterreichischen Universitatsgesetze, Allgcmeine Studienordnung, op. 9, str. 453. Die osterreichischen Universitatsgesetze, Nr. 486: Erlaf3 des Ministers fUr K. u. U. vom 10. Marz 1850, Z. 1585, RGB Nr. 117, str. 593-596. 191 FELIKS J. BISTER: ABSOLUTORIJ NA AVSTRIJSKIH UNIVERZAH kateri je kandidat imatrikuliran, in rektor ob predpisanem univerzitetnem pečatu. Odlok je bil naslovljen na konsistorij dunajske univerze ter na akademske senate univerz v Pragi, Olomucu, Gradcu, Innsbrucku in Krakovu. 3. aprila 1856 izda isto ministrstvo nov odlok z veljavnostjo za celotno monarhijo, ki vpelje "absolutorije kot legalni potrdilni dokument o dejstvu, da je študirajoča oseba pravne in državoslovne fakultete ali pravne akademije absolvirala svoj akademski študij v skladu z obstoječimi zakoni". 8 Navedene so univerze na Dunaju, v Pragi, Lvovu, Gradcu in Innsbrucku ter v Budimpešti. Nova ureditev študija in absolutorija je veljala z zimskim semestrom 1855/56(!) Med konkretnimi navedbami o obvezni vsebini (novega) absolutorija je na prvem mestu poudarjen obvezen naslov listine: "Absolutorium". Važen je tudi § 3(3), ki določa kar na začetku dodatek, da je namreč "taisti opravil svojo celotno študijsko dobo po veljavnih predpisih". 9 Za dekanat filozofske fakultete dunajske univerze je bil izdan (29. maja 1894) poseben odlok ministra za bogočastje in pouk, ki je predpisal ukinitev zaključnih spričeval označenih kot "absolutorij". V primeru menjave univerze pa ima visokošolec pravico na interimistično, prav v namen nadaljevanja študija na drugi univerzi izstavljeno spričevalo". 1 0 Tri leta pozneje - 21. maja 1897 - določi m1111ster za bogočastje in pouk zaradi konkretne zahteve § 27 zakona o služenju vojaškega roka (Wehrgesetz), da morajo vse medicinske fakultete v takih primerih izdati absolutorij, ki potrdi zaključek rednega medicinskega študija z najmanj desetimi veljavnimi semestri in da je kandidatu dovoljeno polagati rigoroze.11 Še 4. septembra istega leta izide odlok pristojnega ministra za rektorat graške univerze v zadevi izdajanja kot "absolutorij" označenih zaključnih spričeval (Abgangszeugnisse) rednim študentom medicinske fakultete, ki se naslanja vsebinsko na že omenjeni odlok štev. 12.256 z dne 21. maja 1897. Zanimivo pa je, da v drugem odstavku, čeprav to ni prvotni namen odloka, pristojna oblast zavrne prošnjo graške univerze za dovolitev istega absolutorija tudi na filozofski fakulteti, sklicujoč se na odloka štev. 1585 z dne 10. marca 1850 in štev. 9059 z dne 29. maja 1894. Izrecno dovoljen pa ostane tudi "filozofski" absolutorij, ki samo potrdi, daje študent navedena predavanja korektno "frekventiral". 12 Tako je razumljivo, da je na avtorjevem absolutoriju dekan filozofske fakultete dunajske univerze še s posebnim pečatom dodal, da potrjuje le obisk za študij predpisanih semestrov in nikakor ne kateregakoli učnega uspeha v zvezi z napravljenimi izpiti ali celo zaključenega univerzitetnega študija (glej na ilustraciji tekst zgoraj desno). 1. decembra 1902 obravnava minister za bogočastje in pouk v ponovnem odloku, naslovljenem na vse avstrijske univerze - razen dunajske, vprašanje zaključnih študijskih potrdil na filozofskih fakultetah. Sklicuje se pri tem na odlok štev. 9059 iz leta 1894. Utemeljuje svojo odločitev s poenotenjem postopka, sledi pa zgledu dunajske univerze in to najbrž zaradi tamkajšnjih osemletnih pozitivnih izkušenj, kar dokazuje 8 Die osterreichischen Universitatsgesetze, Nr. 487: Erla/3 <les Ministeriums fUr K. u. U. vom 3. April 1856, Z. 5169, RGB Nr. 47, str. 596-598. 9 Glej tekst avtorjevega absolutorija dunajske univerze z dne 3. marca 1966 (ilustracija). JO Die osterreichischen Universitatsgesetze, Nr. 488: Erla/3 <les Ministers fUr K. u. U. vom 29. Mai 1894, Z. 9059, an das Dekanat der philosophischen Fakultat der Universitat in Wien, str. 599. 11 Die osterreichischen Universitatsgesetze, Nr. 489: Erla/3 des Ministers fUr K. u. U. vom 21. Mai 1897, Z. 12.256, an die Dekanate samtlicher medizinischer Fakultaten, str. 599-600. 12 Die osterreichischen Universitatsgesetze, Nr. 490: Erla/3 des Ministers fUr K. u. U. vom 4. September 1897, Z. 16.636, an <las Rektorat der Universitat in Graz, str. 600. 192 MELIKOV ZBORNIK priloženi izvod vzorca, ki žal ni objavljen v zbirki ponatisnjenih uredb. 13 Nr. 491. Erlafi des Mlnlsters fllr K. u. U. vom L Dezember 1902, z. 38.391, an allc Universitatsrektorate (auBer Wien), (betreffend die Abgangszeugnisse an den philosophischen Fakultaten). In der Anlage ilbersende ich tlem Rektorate eine Abschrift des an <las Dekanat der philosophischen f akultiit in Wien gerichteten ho. Eri. vom 29. Mai 1894, Z. 9059,1) betreffend den bei der Ausstellung von Abgangszeugnissen fiir die Studierenden der Philosophie zu beobachtenden Vorgang mit dem Ersuchen, hievon das Dekanat der philosophischen Fakultat in Kenntnis zu setzen und zur Erzielung eines einheitlichen Vorganges an den philosophischen Fakultiiten die Ausstellung der Abgangszeugnisse kiinftig nach diesem Erlasse einzurichten, sof ern bisher etwa eine andere Obung bestanden haben solite. Hienach sind den Studierenden der Philosophie teils intermistische, die frequentierten Vorlesungen nicht im einzelnen anfiihrende Abgangszeugnisse (namentlich zum Obertritt an eine anderc Universitiit), teils aber Zeugnisse auszustellen, welche nach Beendigung der Univcrsitatsstudien in ahnlicher Weise, wie die an anderen Fakultiiten eingefi.ihrten Absolutorien, jedoch ohne eine formelle Bezeichnung als „Absolutorien" Liber Verlangen ausgefolgt wcrden und die gesamten tatsiichlich zuruckgelegten Universitiitsstudien in detaillierter Weise ersichtlich machen. Hiedurch erscheint namentlich den lnteressen jener Studierenden gedient, wclche ihre Universitiitsstudien teils als ordentliche, teils als auBerordentliche Horer absolviert habcn und auf Grund dieser die ausnahmsweise Zulassung zu den philosophischen Rigorosen oder zur Mittelschul-Lehramtsprufung anstreben. Je ein Excmplar dieser an der Wiener Universitiit eingefiihrten Zeugnisformularien folgt mit. Cela vrsta odlokov in njihovi členi dokazujejo, da je bilo ponovno razlaganje vloge in namena absolutorija potrebno, ker interesentov za absolutorij ni bilo veliko, sploh ne na filozofskih fakultetah. "Zmeda" je dostikrat nastala tudi zaradi tega, ker na primer splošni študijski red iz leta 1850 sploh ni razlikoval med izstopnim (Abgangs-) in zaključnim spričevalom (AbschluBzeugnis), pa tudi pozneje sta se oba pojma uporabljala za razlago absolutorija. Tako § 35 govori o "Abgangszeugnisu", § 37(2) pa o "AbschluBzeugnisu", čeprav gre nesporno za absolutorij. 14 13 Die iisterrcichischen Universitatsgesctze Nr. 491: ErlaB dcs Ministcrs flir K. u. U. vom l. Dezembcr 1902, Z. 38.391, an alle Universitatsrektorate (auBer Wien), str. 60 l. Glej tudi ilustracijo! 14 Glej bstcrreichisches Hochschulrecht. Hrsg. von Fclix Ermacora (Handausgabe iisterreichischer Gesetze und Yerordnungen. Neue Folge, Gruppe III: Yerwaltungsrecht mit AusschluB des Finanzrechtes), Bd. 16, Wien 1956, str. 132! 193 FELIKS J. BISTER: ABSOLUTORIJ NA AVSTRIJSKIH UNIVERZAH Das Absolulorium der Phil . F "ku!lti t der UniversilM W ien stellt b:o3 fast. daB diu ,:;, di.lS :.;ludium an der F~ku HUI vornc,;~~~hn: b('f1 ·, (!" -":1~:'~~i, r:-:~h1 bt-i~gl wurde und boinha;~c:t Lr•1r,e;1 Ert~t[·&n , __ :;~v 1~,s Ubcr abge~ legk P, iifungcn o<::.Jr uocr cin mit Pruhrngen abge· schl ossenes U niverdfa:sstudiu m, Absolutoriu Wir, Rektor Universitat der Dekan zu der Fakultat, " e '' --~ ) 1 _i c_ 12 _t _e besfatigen hi ermit, da B d .~_1: ___ Studicrende der Herr FT geboren zu s ,l o r f zustandig nach Staatsbiirger .......... de T..... . a_ C.? . 11 h l auf Gnmdlage des Rcifczeugnisses j in c h k Gyi11n;,.,;_ium in 11,la,e.<ir1tui:t in die akadcrnischcn Studien aufgenommen worden ist, vom .. ii_~n\t>r-semester <les Studienjahrcs 19 60/_(}__1 _______ jahres 19 ()5fc§ ... bis zum ,ii.nter- Semester <les Studien, an dieser Fakultat studiert und die Studien den bestehenden Anordnungen gemaB vollendet hat. ( S1 f ,,-me.s t..-,r) Das akademische Benehrnen de .s. Kandidat rnwar den akade miscben Gesetzen Zu Urkund dcssen bekraftigen w1r dieses Zeugnis mit unserer Unterscbrift und d em Siegel d er Universitat. Wien, den 19 f.G ,) ♦ --~/Y dz. 'b:r~:1_· A. ll. Nfg. 69064. 194 MELIKOV ZBORNIK § 35 v štirih točkah natančno opiše nujne sestavne dele absolutorija: "a) osebne podatke študenta, b) ime visoke šole in fakultete, na kateri je vpisan, c) število obiskanih veljavnih semestrov, d) podatek, ali je obnašanje študenta med njegovim bivanjem na visoki šoli docela odgovarjalo akademskim predpisom, v nasprotnem primeru podatek o izrečenih disciplinarnih kaznih". 15 Zadnja točka o vedenju absolventa je bila posledica visokošolskega disciplinarnega reda, ki predvideva v svojem§ 7, da se disciplinarne kazni (Disziplinarstrafen) omenijo v zaključnih spričevalih, ne pa - po § 6 - običajne "kazni zaradi motenja reda" (Ordnungsstrafe ). 16 Dandanes absolutorija de facto ni več, ali to veija tudi de iure, pa se nihče od vprašanih pristojnih uradnikov dunajske univerze ni upal potrditi, ker je pravni položaj zaradi različnih predpisov za razne študijske predmete skrajno nepregleden. Samo bivši predsednik študijske komisije za zgodovino je zagotovil avtorju, da na tem področju absolutorija že dobrih 20 let ne poznajo več. Očitno je bil odpravljen s študijsko reformo l. oktobra 1966, ki pa je bila medtem nekajkrat novelirana (prim. npr. BGBI. 332/1981 in BGBI. 280/1991). V okviru kratkega pregleda pomena in vloge "absolutorija", avstrijskega univerzitetnega dokumenta z različno in deloma celo osporavano vrednostjo žal ni bilo mogoče podati popolnejše slike, še manj za vsako fakulteto posebej, da ne govorimo o raznih študijskih smereh. Glavni namen pa je morda le dosežen, predstaviti vsebino malo znane univerzitetne listine oz. (nekdanjega) naziva (npr. abs. iur.), premalo znane možnosti predvsem pri študirajočih samih, s čim se je najbrž odločilno zapečatila sedanja usoda absolutorija, ki de facto ne igra več nobene vloge. ZUSAMMENFASSUNG Das Absolutorium an Osterreichischen Universitaten Meyers Enzyklopiidisches Lexikon definiert das "Absolutorium" als osterreichischen Ausdruck flir die "Bestatigung einer Hochschule, daB die flir ein Studium vorgeschriebene Anzahl von Semestem oder Ubungen belegt wurde und deshalb flir die Zeit der AbschluBprUfung nicht mehr inskribiert zu werden braucht." Im ErlaB des Ministers fUr Kultus und Unterricht vom 10. Marz 1850, Z. 1585, RGBNr. 117, an das Wiener Universitatskonsistorium, an den akademischen Senat der Universitat Prag, OlmUtz, Graz, Innsbruck, Lemberg und Krakau wird mitgeteilt, daB "fUr diejenigen Studierenden, welche eine osterreichische Universitat verlassen, entweder weil ihre Studien beendet sind, oder weil sie sich an eine andere Universitat begeben wollen", das neue Formular dieses Universitatszeugnisses zu verwenden ist, welches "an die Stelle der an mehreren Fakultaten bisher bestandenen Absolutorien" tritt, von deren Ausfertigung man damit abzusehen hat. Nach § 16 des zitierten Erlasses wird das Abgangszeugnis "von dem Dekane des Professorenkollegiums derjenigen Fakultat, an welcher der Studierende zuletzt immatrikuliert war, und von dem Rektor unter BeidrUckung des Universitatssiegels unterschrieben". 15 Prav tam. 16 Hochschiller-Disziplinarordnung, StGBI. Nr. 169/1945. 195 FELIKS J. BISTER: ABSOLUTORIJ NA A YSTRIJSKIH UNIVERZAH Mit ErlaB vom 3. April 1856, Z. 5169, RGBNr. 47, wirksam fUr den ganzen Umfang der Monarchie, wird dagegen "die EinfUhrung von Absolutorien als der legalen Beweisdokumente liber den Umstand, daB ein Studierender einer rechts- und staatswissenschaftlichen Fakultat oder Rechtsakademie seine akademischen Studien den bestehenden Gesetzen gemaB zurlickgelegt habe, angeordnet und das Verhaltnis dieser Absol utorien zu den bisher Ublichen Abgangszeugnissen bestimmt." Drei Jahre spater erfolgte eine Absolutorium-Regelung flir samtliche medizinische Fakultaten aufgrund des § 27 des Wehrgesetzes, womit "die Zurlicklegung von wenigstens zehn anrechenbaren medizinischen Semestern und die Frequenz der in der Rigorosenordnung vorgeschriebenen Obligatfacher bestatigt" werden soli, da von den Militarbehorden nur "Universitats-(Abgangs-) Zeugnisse als zur Erbringung des erwahnten Nachweises geeignete Absolutorien" anerkannt werden, "welche die ausdrlickliche Bestatigung enthalten, da/3 der Betreffende die medizinischen Studien ordnungsgemaB vollendet hat und daB demnach gegen dessen Zulassung zu den Rigorosen ... kein Anstand obwaltet." Am l. Dezember 1902 wurde in einem neuerlichen ErlaB die Ausstellung von Absolutorien an den philosophischen Fakultaten neu geregelt (siehe Illustration). Die damals wie auch spater noch erforderlichen Angaben eines Abgangszeugnisses sind aus dem flir den Autor ausgestellten Absolutorium vom 3. Marz 1966 ersichtlich. Heutzutage gibt es aufgrund neuer Studienordnungen de facto keine Absolutorien, ob dies auch de iure fUr alle Studienrichtungen gilt, wagte keiner der befragten Beamten zu beantworten. Im Rahmen dieses Uberblicks war es nicht beabsichtigt und auch nicht moglich, die gewahlte Thematik grlindlicher zu untersuchen. Auf jeden Fali scheint auch bei den Studierenden die Existenz eines Absolutoriums kaum registriert worden zu sein. 196 MELIKOV ZBORNIK DARJA MIHELIČ VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" 1 (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) Za uvod Nezgodovinarji - večkrat pa tudi zgodovinarji - pogosto ocenjujejo in vrednotijo preteklost z vidika sedanjosti. Smejejo se nekdanji preprostosti razmišljanja ljudi, pomanjkljivemu dojemanju Zemlje, vesolja, tuzemskega in onostranskega življenja, nekdanjemu preprostemu načinu življenja, odnosu do higiene in zdravstva. Pri tem pozabljajo, da so se sodobno znanje, izkušnje in življenjska raven razvijali postopoma. Vsaka generacija srka vedenje predhodnikov, ga razvija, izboljšuje in nadgrajuje. Brez tovrstnega predznanja bi morala vsaka generacija začeti graditi od dna. Vsak kamenček na poti razvoja je pripomogel k razmeram, v katerih živimo. Te pa so v nekaterih pogledih boljše, v drugih pa celo slabše od nekdanjih. V novejšem času se pri nas pogosto obnavljajo vprašanja o (ne)nasilnosti uveljavljanja krščanstva v Vzhodnih Alpah. Mnogi kristjani odklanjajo misel, da bi se krščanska vera na naših tleh mogla ukoreniniti kako drugače kot na miren, prepričevalen način. Kakršnakoli nasilnost v zvezi z uveljavljanjem krščanstva pri nas naj bi bila sramotna ali slaba. - Tovrstno razmišljanje je v osnovi nezgodovinsko: čas pred dobrimi dvanajstimi stoletji ocenjuje z vrednostnimi in moralnimi merili današnjega časa, kar je sosledično nevzdržno in s stališča zgodovinske logike nesprejemljivo. Vsako obdobje in okolje si Ue) namreč postavlja(lo) svoja življenjska, vedenjska in moralna pravila, ki so (bila) za tisti čas primerna. Čeprav so nekatere poteze življenja v preteklosti s sodobnega stališča morda videti grobe, jih ne gre obsojati; pravil igre za nazaj pač ne moremo spreminjati (popravljati). Naš lastni čas bo že jutri zgodovina. Kaj vse v našem življenju in ravnanju se bo zdelo neprimerno našim zanamcem?! Pomislimo samo na vojno v Čečeniji, na genocid nad Kurdi v Armeniji, na desetletja trajajoče sovraštvo med Izraelci in Palestinci na Bližnjem Vzhodu - ne nazadnje na bližnja dogajanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu po razpadu druge Jugoslavije. - Moralno vrednotenje lastnega časa je nedvomno najtežje, saj zahteva od človeka, da zavzame brezosebno, nadčasovno stališče; verjamem, da so tega sposobni le redki. Ob nasilju v našem času se lahko tolažimo s tem, da doslej v človeški zgodovini ni bilo obdobja, ki ne bi poznalo vojn in grobosti. Nasilje vplivnih nad manj vplivnimi je stalnica človeške družbe. Njegove oblike so se (od nekdaj do danes) spreminjale in se še: od takih, ki so neposlušnim prizadevale telesno trpljenje, do subtilnejših in perfidnejših, ki so utesnjevale in trpinčile njihov razum. Različna razdobja so poznala, se privadila in pristala na različne oblike nasilja, ki ima namen nekomu vsiliti voljo in prepričanje drugega. Starejšim zgodovinskim razdobjem so bili domači načini fizičnega "prepričevanja". S stališča tedanjih moralnih načel niso bili vredni graje, ampak so bili nekaj običajnega. Članek je odmev na prispevek Roberta A. Jernejčiča Valvazor in pokristjanjevanje, Tretji dan, krščanska revija za duhovnost in kulturo (Ljubljana), XXIX (262), 3, marec 2000, 72-79; poljudno napisani članek iste avtorice je pod istim naslovom izšel v Tretji dan, krščanska revija za duhovnost in kulturo (Ljubljana), XXIX (268), 9, oktober 2000, 78-88. 197 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) Ljudje so jih bili vajeni in so jih sprejemali kot del vsakdanjika - prav tako, kot smo sami v danes "normalnih" razmerah vajeni sprejeti in pretrpeti npr. občasne neljube in žaljive carinske preglede ali vedenje zlovoljnega varuha javnega miru. Ne nazadnje so še do nedavna tudi v šolah otroke vzgajali s šibo, kar bi danes izzvalo javni linč učitelja. V razdobjih, ko je bilo običajno "prepričevanje" z ognjem in mečem, so ga uporabljali vsi: tudi tisti, ki so utirali pot veri, niso bili izjema. Res je, da smo izraz "verska vojna", vajeni uporabljati predvsem v zvezi s širjenjem islama (djihaa), vendar pa je tudi krščanstvo osvajalo Evropo na podoben način. 2 Krščanstvo je združilo Evropo v enoten kulturni krog, v prvih fazah pa je pomenilo vladarjem osnovo, da so od spreobrnjenih ljudstev zahtevali zvestobo. Privrženost in predanost veri sta bili v srednjem veku tolikšni, da je pri vernikih prevladovalo prepričanje, da je v korist vere in Cerkve dovoljeno vse. Tudi ponarejanje listin, ki je imelo za cilj večanje cerkvenega premoženja, naj bi bilo Bogu dopadljivo. Beseda Pesnika Verjamem, da bi bila vprašanja (ne)nasilnosti razširjanja krščanske vere v Vzhodnih Alpah mnogo manj odmevna, če jih ne bi uporabil za motiv Krsta pri Savici pesnik France Prešeren. Prešeren je motive za svoje stvaritve pogosto iskal v zgodovini. Pri tem je nastopal kot rodoljub in zagovornik prvinskih elementov tistega, kar naj bi bilo lastno (slovanskemu) praljudstvu, za katerega potomca se je štel. Ta njegova osveščenost je opredeljevala njegov odnos do številnih prvin, tudi do tistih, s katerimi se dandanes poudarjeno <ličimo, ker nas umeščajo v razvito zahodno Evropo. V nekdanjem poganstvu prednikov je Prešeren videl vrednoto, čar in v njem našel pesniški navdih. V Uvodu Krsta pri Savici je posegel po zgodovinskem motivu pokristjanjevanja vzhodnoalpskih Slovanov in s silovito pesniško močjo opisal nasilje, s katerim naj bi oblast vsiljevala ljudem novo vero. Da bi pomiril vznemirjeno katoliško javnost, je ustvaril še drugi del pesnitve - Krst. Tako Uvod kot Krst burita duha, vzbujata domišljijo, hkrati pa med Slovenci ob razumni razlagi širita in poglabljata poznavanje zgodovine in zanimanje zanjo. Objektivni zgodovinar more v njima iskati - in najti podatke, ki imajo podlago v izvirnih zapisih, hkrati pa občuduje Prešernovo izobrazbeno (zgodovinsko) obzorje in pesniško umetnost. Preden se povrnemo k vprašanju, kaj v Prešernovi pesnitvi temelji na zgodovinskih dejstvih, kje imamo opraviti z nezanesljivimi historiografskimi podatki in kje s pesniško svobodo, si oglejmo ključne podatke o širjenju krščanstva v Vzhodnih Alpah in njihove razlage v zgodovinopisju 15. do 18. stoletja (ki gaje imel Prešeren na razpolago). K izviru vedenja V sako poznavanje preteklosti izhaja iz (pisnega, materialnega, jezikovnega, govornega) podatka - vira. Za raziskavo kateregakoli dogodka ali pojava v preteklosti raziskovalec najprej zbere vse razpoložljive vire, jih preuči in ugotovi, kaj pripovedujejo. Pripovedi razčleni, izlušči iz njih bistvo, nato pa ob upoštevanju izsledkov drugih strok (jezikoslovja, arheologije, etnologije itd.) iz njih oblikuje podobo preteklosti. Tudi naše poznavanje širjenja krščanske vere v alpskem prostoru temelji na sestav2 Verjamem, da evropski misijonai:ji niso sami uporabljali fizičnega "prepričevanja" in da je to bilo v domeni usposobljenih oborožencev, ki so jih upravljali predstavniki oblasti; med tovrstno "pripravo terena" za svoje delo so se misijonarji (kot bomo videli) umaknili iz dežele. 198 MELIKOV ZBORNIK ljanki iz izvirnih podatkov. Krščanstvo alpskim Slovanom ni bilo prirojeno, ampak so ga sprejeli predvsem iz cerkvenih središč v bavarskem Salzburgu in v furlanskem Ogleju. 3 Poglavitni izvirni zapis (vir), ki poroča o širjenju krščanstva med slovanskimi Karantanci - slovenskimi predniki, ki so živeli na obsežnem območju severno od Karavank, je latinski Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev v krščansko vero 4 iz 870. Iz njega je razvidno, da je glavno razdobje pokristjanjevanja Karantancev sledilo po tem, ko je bil njihov knez Borut okrog 745 zaradi avarske (obrske) nevarnosti, ki je pretila Karantancem z vzhoda, prisiljen zaprositi za pomoč Bavarce. Ti so mu res pomagali odvrniti A vare. Karantance so sprejeli v svoje - in posredno v frankovsko varstvo, v zameno pa so zahtevali od njih zvestobo. To naj bi zagotovili talci odličnega porekla, ki so jih Bavarci odpeljali s seboj. Med njimi sta bila tudi Borutov sin Gorazd in nečak Hotimir, ki sta bila predvidena za prestolonasledstvo v Karantaniji. Borut naj bi ob oddaji obeh knežjih potomcev prosil Bavarce, naj ju vzgojijo v krščanski veri (sam je bil pogan). 5 Po Borutovi smrti (748) je Karantancem najprej tri leta (do 751) vladal njegov sin Gorazd, ki je bil že kristjan. Ko je umrl, mu je sledil bratranec Hotimir (do 768/769). Na široko je odprl vrata v deželo salzburškim misijonarjem. Karantanija je dobila pokrajinskega škofa Modesta. Za nadaljevanje dogajanja po Modestovi smrti si oglejmo izvirnik in njegov slovenski prevod: 6 Eo igitur defuncto episcopo, postulavit iterum idem Cheitmar dux Virgilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed inito consilio misit ibidem Latinum presbyterum, et non multo post orta alia seditione exivit inde ipse Latinus presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post eum Warmannum presbyterum. Mortuo autem Cheitmaro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi erat, usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere... (Ko je ta škof umrl, je isti knez Hotimir spet prosil /salzburškega, op. a./ škofa Virgila, naj pride k njemu, če more. Toda Virgil je to odklonil, ker je ravno tedaj izbruhnil upor, ki se imenuje "karmula". Pač paje sklenil tja poslati duhovnika Latina. Toda kmalu za tem je izbruhnil drug upor in duhovnik Latin je odšel od tam. Ko je bila "karmula" zatrta, je škof Virgil spet poslal tja duhovnika Madalhoha, za njim pa duhovnika Warmanna. Po Hotimirjevi smrti 3 4 5 6 Nedvomno se je med ljudmi ohranilo precej krščanstva iz predslovanskega obdobja, količinsko ovrednotenje kontinuitete v tem pogledu pa bo ver:jetno ostalo uganka. Za ta vprašanja prim.: Rajko Bratož, Ecclesia in gentibus. Vprašanje preživetja krščanstva iz antične dobe v času slovansko-avarske naselitve na prostoru med Jadranom in Donavo, v: Vincenc Rajšp (ur.) Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, 205-225. Novejše objave: Milko Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, (Ljubljana), 11, I 936; Herwig Wolfram, Conversio Bagoariorwn et Caralllanorum. Das WeijJbuch der Salzburger Kirche uber die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien, WienKoln-Graz 1979; Bogo Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob I 100 letnici Metodove smrti, Acta Ecclesiastica Sloveniae (Ljubljana), 7, 1985, 9-43 (Prevod: Kajetan Gantar); Fritz Lošek, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. Monumenta Germaniae Historica. Studien und Texte 15, Hannover-MUnchen 1997. Ta trditev spisa, ki je delo salzburškega duhovnika. ni prepričljiva: Borut je morda res bil do te mere diplomatsko-pragmatičen, da je naročil vzgojiti svoja dva naslednika v drugačni veri, kot je bila njegova lastna. Verjetneje pa je, da je pobožni pisec vira z omembo knezove želje po krščanski vzgoji potomcev zaokroženo olepšal lastno pripoved. Po: Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, o. c. kot v op. 4, Prevod: Kajetan Gantar, 1527, citirani odlomek: 33, 20. 199 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) je spet izbruhnil upor in več let ni bilo tam nobenega duhovnika, dokler ni njihov knez Valtunk spet poslal k škofu Virgilu in prosil, naj mu pošlje duhovnikov ... ). Izvirnik torej poroča o dveh uporih karantanskega ljudstva proti Hotimirjevi oblasti (še za njegovega življenja) in o tretjem po njegovi smrti proti oblasti njegovega naslednika Valtunka. Vstaje niso izrecno označene kot protiverske; nedvomno paje bila tudi vera pomemben del (družbenih, gospodarskih, oblastnih) novosti, ki so vzbudile upornost (naivnega?) ljudstva.7 Misijonarji so se v takih okoliščinah čutili ogrožene in so se umaknili. 8 Tretjo vstajo Karantancev je zadušil bavarski vojvoda Tasilo. Annales luvavenses Maximi, Veliki salzburški letopis (za njim pa še drugi viri, skupaj šest bavarskih letopiscev) k letu 772 poroča, da je Tasilo premagal (uporniške) Karantance (Tassi/o Carentanos vicit; Tassi/o Carenthiam subiugavit; Tassi/o Karinthiam subicit. - Tasilo je premagal Karantance; Tasilo je podjarmil Koroško; Tasilo je podvrgel Koroško). 9 Pri uporih in njihovi zadušitvi je nedvomno šlo za nasilno in ne za miroljubno dogajanje Tasila in njegove vojske. V historiografiji je prevladalo prepričanje, da je šlo pri vstajah v Karantaniji predvsem za odpor proti krščanstvu, kar pa v izvirnih zapisih ni eksplicitno rečeno. Prepričanje zgodovinopiscev o protikrščanskem značaju vstaj temelji med drugim na dejstvu, da je bil Tasilo goreč podpornik misijonarske dejavnosti. Leta 769 je opatu cerkve sv. Petra v kraju Scharnitz na severnem Tirolskem podaril kraj Innichen v bližini takratne karantanske meje, da bi tam ustanovil samostan, propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem ueritatis deducendam (da bi se neverni Slovenci /dejansko omenja zapis Slovane, op. a./ pripeljali na pot resnice). 10 Sočasen vir, pismo nekega Klementa, omenja, da se bavarski vojvoda Tasilo, bavarski škofje in plemenitaši borijo s pogani in ajdi, ki ne verujejo v Boga, ampak molijo malike (Qui sunt autem pogani atque gentiles, qui non credunt Deum vestrum, sed adorant idula). 11 Tradicija in razlaga vira v historiografiji 15. do 18. stoletja Zgodovinopisci 15. do 18. stoletja so karantanske upore dojemali in razlagali precej Jezik njihovih del je latinski, nemški in italijanski. Je daleč od klasičnega ali sodobnega. Sistematika razporejanja snovi je neredko nelogična in težko obvladljiva. Mnogi pisci v svojih delih nizajo dogodke brez kakršnekoli časovne opredelitve, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvojeno, a ne enako. Zgodovinarji tega razdobja radi posegajo po virih ali predhodnih piscih in brez razlage dobesedno navajajo njihovo besedilo. Ne moti jih, če se različne navedbe ne ujemajo med seboj ali z njihovo lastno razlago. Suhoparne dogodke pogosto popestrijo z bajkami, izmišljotinami ali celo z zavestno potvorjenimi vložki. Večkrat samovoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah. V teh delih mrgoli nedorečenosti in netočnosti, ki jih je kasnejše zgodovinopisje le korakoma odpravljalo. Oglejmo si tradicijo vedenja o karantanskih uporih pri opaznejših piscih omenjenega razdobja, ki opisujejo zgodovino našega prostora. različno. 7 8 9 10 11 Virov o tem, kako so preprosti ljudje dojemali dejstvo, da morajo spremeniti svoje verovanje, nimamo. Prim. op. 2. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (Ljubljana), I, I 902, št. 244. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, o. c. kot v op. 9, št. 239. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, o. c. kot v op. 9, št. 245. 200 MELIKOV ZBORNIK Jakob Unrest, avtor Avstrijske, Koroške in Ogrske kronike, v Koroški kroniki, 12 ki je nastajala v zadnjem desetletju 15. stoletja, poroča: Inn solcher Zeit starb aber kristenlich Hertzag Cotnzarus, da huebn die Hewn, yetzt Vngem genant, das Landt Quarantein aber zu den andernnzall an zu khriegen. Do fluchen die Priester aus dem Landt dass ettlich Jar khain Priester inn dem Landt was, als Lang, dass ein ander Hertzag des Landes wart. Der was genant Malchnzut, der was auch ein krist: V takem času je umrl krščanski knez Hotimir in tedaj so deželo Karantanijo vnovič (po napadu za časa Hotimirjevega strica Boruta, op. a.) napadli Huni, zdaj imenovani Ogri. 13 Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez. To je bil Malchmut (gre za Valtunka; v tedanjem črko­ pisu je ime Uualthunc /Valtunk/ možno brati tudi Malchmut, op. a.), ki je bil tudi kristjan. Ta je zaprosil Virgilija, naj mu pošlje duhovne učitelje, kar se je tudi zgodilo. To je bil vnovični začetek vere. Johannes Aventinus v Sedmih knjigah bojskih analov 14 omenja, da je na Tasilonov ukaz ( !?) Virgilij posvetil Modesta za škofa in ga poslal ad Charionas skupaj z duhovniki Cothario, Latina, Battone, Reginoberto. Po Modestovi smrti je "koroški" knez Hotimir povabil Virgilija, naj pride v deželo. Ta pa je tja poslal dva duhovnika; sam ni hotel priti zaradi nemirov pri Slovanih: Modesto defuncto, D. Vergilius a Chitomaro Charinorunz duce inuitatus, illuc Madoldum, & Variomanunz sacerdotes proficisci iubet. /pse venire noluit ob seditionem & discordias Venedorunz (Ko je umrl Modest, je Virgilij, povabljen od koroškega kneza Hotimirja, ukazal, da tja odpotujeta duhovnika Madold in Varioman. Sam ni želel priti zaradi vstaje in razprtij med Slovani). Pri Aventinu srečamo tudi razlago uporov. Slovanski prvaki so se upirali knezu Hotimirju, ker je zavrgel vero dedov, ki so ji predniki srečno sledili in je sprejel nov način čaščenja Boga (Quorunz primores Chitonzaro principi rebellabant, quod explosa auita religione, quam feliciter nzaiores sectati fuissent nouum ritum colendi Deunz accepisset). 15 Knez Tasilo je prisilil Slovane k pokorščini Hotimirju (to ne drži Hotimir je glede na dokumentirana dejstva oba upora, do katerih je prišlo za njegovega življenja, zadušil sam, op. a.). Kopaje Hotimir umrl, so slovanski prvaki odvrgli "jarem krščanske vere" in izgnali duhovnike na Bavarsko. Bavarski kraljevič Tasilo je napadel koroško deželo z vojsko in postavil Slovanom za kneza Valtunka: Thessalonus dux in Venedos amza nzouet, parere Chitonzaro cogit. Quo mortuo, Venedorum proceres iugum religionis Christianae excutiunt, sacerdotes in Boiariam exigunt. Thessalonus Boiorum Regulus in Charionum regionem infesto, intentoque exercitu procedit, Valdungum ducem Venedis imponit. Valtunku je Virgilij poslal duhovnike Haenzonem, Reginoualdum, Maioranunz, Gothariunz, Erchinobertum, Reginardunz, Augustinunz in Gunthariunz, da bi slovanskemu ljudstvu razkrili skrivnosti krščanstva in iztrebili krivoverstvo. To je uspelo Valtunkovemu nasledniku Ingu. lngo Venedorum Regulus, qui Baldungo successit, isthoc uafranzento, & astu nobilitatem Christo lucrifecit. Conuiuium scite exornat, uilenz plebeculam, sinzul cum Equestris ordinis proceribus inuitauit: atque pro 12 lacobi Vnresti, theologi et sacerdotis Carinthiaci, Chronicon Carinthiacvm, v: D. Simonis Friderici Hahnii Collectio monvmentorvm vetervm et recentivm ineditorvm, /, Brvnsvigae 1724, 479-536; o uporih 481-482. 13 Sočasno z opisanimi dogodki so Panonijo obvladovali Avari, ki pa s karantanskimi upori niso imeli nič. Huni so ogrožali te kraje nekaj stoletij prej, Ogri dobro stoletje kasneje. 14 Annalium Boiorum libri septem loanne Auentino autore, Ingolstadii 1554; o uporih: 304. 15 Tu izvira tradicija označevanja uporov za protikrščanske, ki so jo povzemali in nadgrajevali mnogi kasnejši pisci. Upor naj bi zanetili slovanski prvaki, vzrok zanj pa naj bi bil v novi veri, ki jo je sprejel Hotimir. 201 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA. DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) foribus recumbere nobiles iussit, pane duntaxat cibario, & caruncula rancida pauit, uinumque fictilibus propinauit asperum. At agricolas intra caenationem mensae regiae adhibuit, ipsis in conspectu suo discumbentibus, caenam dubiam adposuit: uinum optimum, poculis aureis, argenteis, gemmatis administrauit. Stomacharitum nobilitas, bile feruescere, ac fremere caepit: haec omnia in sui contemptum fieri interpretabatur. Ingo ubi satis lusit, tumidis ira infit: Agricolae uncti, lauti sunt caelesti lauacro: uos numinum sordibus squalentes, hircum impietatis oletis, nauseamque mihi, qui delicatiore sum stomacho, facitis. Hocque sale aspersi proceres Venedorum, certatim ad sacrum fontem properarunt. (Slovanski kraljevič lngo, ki je sledil Valtunku, je s premetenostjo in zvijačo pridobil plemstvo za Kristusa. Spretno je priredil pojedino in nanjo povabil preprosto ljudstvo skupaj z velikaši viteškega rodu. Plemičem je ukazal sesti pred vrata in jim dal jesti samo črn kruh in smrdljivo meso, napil pa jim je s kislim vinom iz lončenih posod. Kmete je povabil v obednico h kraljevski mizi, jih posadil poleg sebe, jim postregel z bogatim obedom in jih oskrbel z najboljšim vinom iz zlatih in srebrnih kup, okrašenih z dragim kamenjem. Plemstvo se je začelo jeziti in žolčno rohneti in hrumeti. Z vsem tem dogajanjem se je izražal Ingov prezir. Ko se je dovolj dolgo zabaval, je razburjenim od jeze dejal: kmetje so bogati, ker so umiti v nebeški kopeli. Vi pa mi, ki sem občutljivega želodca, povzročate slabost, ker ste umazani od nesnage božanstev in smrdite po brezbožnosti. Ko jih je zasul s takim porogom, so slovanski prvaki gotovo pohiteli k svetemu studencu). A ventinu so bili znani podatki iz Spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev, čeprav jih ne navaja povsem točno. Wolfgang Lazius v svojem delu 12 knjig o nekaterih selitvah ljudstev, njihovih naselbinah, preostankih, začetkih jezikov in spremembah narečij 16 sicer omenja misijonarsko salzburško dejavnost med Karantanci, uporov za časa Hotimirja in po njegovi smrti pa ne opisuje. Matija Vlačic - Ilirski je bil prvi, ki je (1562) objavil Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. 17 Vira pa vsebinsko ni razlagal, ampak ga je le prepisal. Tradicija izvirnika je torej pri tem avtorju samo povzeta. Tu se postavlja predvsem vprašanje, katero predlogo izvirnika je Vlačic uporabil za objavo. 18 Pisec je z objavo spisa želel le pokazati, da se pri spreobrnjenju tolikih ljudstev tako malo ali nič ne omenja papež; spis zlasti ne potrjuje, da je ta ljudstva spreobrnil on s svojimi podrejenimi (tantarum gentium conuuersionem adeo parum uel nihil Papae meminit et praesertim 11011 affirmat, eum per suos seruos aut creaturas /uti uocantur/ eas gentes conuertisse ). 19 Mauro Orbini je avtor dela Kraljestvo Slovanov. 20 Poroča o uporu proti knezu Hotimirju, pri čemer v italijanščini povzema Aventina: Li Baroni Slaui ribellarono da Chitomir loro Principe, per hauere egli posposta la religione antica, la quale i suoi maggiori lungo tempo felicemente seruarono et abbracciata vn 'altra nuoua. (Slovanski 16 De gentiw11 aliquot migrationibus, sedibus jixis, reliquiis, linguarumque initiis et immutationibus dialectis libri XII, Basileae 1557. l 7 Mathias Flacius Illyricus, Catalogus testium ueritatis, qui ante nostram aetatem Pontifici Romano, eitisque erroribus reclamarunt: iam de,1110 Lange quam antea, & emendatior & auctior editus, Argentinae 1562, 121-127; o uporih: 124; Flacius vstajo imenuje Carinula (rokopisni m je mogoče razbrati kot in). 18 Za to vprašanjc prim.: Darja Mihelič, Jezuit Janez Ludvik Schonleben kot zgodovinar, v: Vincenc Rajšp (ur.), Jezuitski kolegij v Ljubljani. Redovništvo na Slovenskem (Ljubljana), 4, 1998, 247-268; eadem, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Schonlebna in Valvasorja, Acta ecclesiastica Sloveniae (Ljubljana), 20, 1998, 369-396. 19 Flacius Illyricus, Catalogus testium ueritatis, o. c. kot v op. 17, 121-122. 20 II Regna de gli Slavi di don Mavro Orbini Ravseo, Pesaro 1601; o uporih: 37-38. 202 MELIKOV ZBORNIK plemiči so se uprli svojemu knezu Hotimirju, ker je zavrgel staro vero, ki so ji bili on in njegovi predniki dolgo srečno zvesti, in se oklenil druge, nove). Hotimirju je na pomoč priskočil bojski knez Tasilo in prisilil njegove podložnike k pokorščini (tega posredovanja ni bilo, omenja pa ga Aventin, op. a.). Po Hotimirjevi smrti i Baroni Slaui lasciarono la religione Christiana, et scacciarono li Sacerdoti in Boioaria (so slovanski plemiči odvrgli krščansko vero in nagnali duhovnike na Bavarsko). Tasilo je vnovič posredoval in pomagal na oblast Valtunku: Ora dunque hauendo gli Slaui ( come s' e detto) abbandonata la religione Christiana, Tessalone rinforzando l'essercito, di nuouo entro nel paese di quelli, et dopo alcuni fatti d'anne gli supero, constituendo loro vn Duca, che Ju Valdungo (Ker so Slovani - kot rečeno - opustili krščansko vero, je zdaj Tasilo okrepil vojsko in vnovič vdrl v njihovo deželo,jih po nekaj vojaških akcijah premagal in jim postavil za kneza Valtunka). Orbin omenja prihod novih misijonarjev, imena pa prek A ventina povzema po Spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. Domišljijsko slikovito se uporom posveča Kronika častitljive nadvojvodine Koroške21 avtorja Mihaela Gotharda Christalnicka, ki jo je - mestoma skrajšano in nekoliko dopolnjeno - pod svojim imenom objavil Hieronymus Megiser. Omenja jih na več mestih. Poglejmo nekaj sočnejših odlomkov: Minili sta komaj dve leti, odkar je Koroška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju, kjer danes stoji Beljak, odvrnili od koroškega vojvode Hotimirja. Neverni pogani so sovražili krščansko vero. Grdo so ravnali s kristjani, nobeno sramotno dejanje jim ni bilo odveč, posiljevali so žene in device in brezumno prelili mnogo krščanske nedolžne krvi (war ihnen keine Schande zu viel / schendeten Frawen vnnd Jungfrawen / begiengen vnsaeglich viel vbels / waren vnsinnige Leut / vergossen viel Christliches vnschuldiges Blut). Kristjani so poslali k Hotimirju svoje poslanstvo, ki ga je vodil Antonius. Pisec ob tem dogodku navaja tudi govor, ki naj bi ga imel Antonij pred Hotimirom. Hotimir je s pomočjo furlanskega vojvode Petra Muniches-a zbral vojsko 8000 mož. Bil je zmagovit, 6000 nasprotnikov je pobil, 900 ujel. Na drugem mestu avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljenemu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti. Največji deželni gospodje in deželni knezi niso hoteli sprejeti vere, ampak so hoteli obdržati vero svojih pradedov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski marki 22 so bili večinoma še neverni in so pregnali duhovnike in kristjane na Bavarsko, vdrli pa so tudi na Laško in neusmiljeno preganjali krščanstvo. Die Winden rissen den Weibem die seugenden Kinder von den Bruesten/ legtens vber einen hauffen / darzu die alten vnd schwachen Kinder / zuentens an / verbrenntens / binden die Frawen vnd Weiber an die Baeume / schnitten il111en den Bauch auff / zagen ihn die Daenn vnd Eingeweide heraus / schossen mit Pfeilen zu ihnen / vnd erschlugen viel Volcks / fiengen sie / vnd ft/hrtens hinweg (Slovani so trgali ženskam dojenčke od prsi, jih metali na kup skupaj s starimi in šibkimi otroki in jih sežigali; ženske so privezovali na drevesa,jim parali trebuhe,jim puščali drobovje in streljali nanje s puščicami. Pobili so mnogo ljudi in jih odpeljali proč). Italijanski kralj Deziderij se jim je neuspelo postavil po robu. Bavarski vojvoda Tasilo je s tremi vojskami vdrl na Koroško in v Slovensko Marko, na treh krajih premagal sovražnike, osvojil deželo in polovil slovanske gospode. Na Koroškem in v Slovenski marki je postavil za kneza Valtunka. V času nemirov ni bilo v deželah nobenega duhovnika več, zato se je knez Valtunk obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil. 21 Chronica des Loeblichen Ertz.hertzogthumbs Khaemdten, Leipzig 1612, o uporih: 433-436, 448-458. 22 To delo je prvo, ki dogajanja v zvezi z upori umešča tudi južno od Karavank. 203 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) Pobožni krščanski knez Valtunk je komaj eno leto vladal v miru, potem pa so se njemu in njegovim pokristjanjenim Slovanom zoperstavili plemiči in deželani. V drugem letu vladanja je namreč skušal rojake in plemstvo podučiti v krščanski veri. Pomagali so mu koroški Slovani, ki so že odvrgli pogansko brezverje. Bili so uspešni, a nasprotoval jim je del plemstva, zlasti pet gospodov visokega rodu Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja je bil Herman Avrelij, ki je sklical knezove nasprotnike. Christalnick-Megiserjeva Kronika navaja njegov (izmišljeni) nagovor ob tej priložnosti. V deželi je nastal razkol. Valtunk se je hotel s kristjani zoperstaviti Avreliju in njegovim pristašem. Oborožil se je z 12.000 izvežbanimi oboroženimi hlapci. Od kraja Julia, ki jo je Aventin postavil v Beljak, so krenili na pot. Spotoma se mu je pridružilo še 900 oborožencev. Usmeril se je proti Sisku (po piščevem mnenju naj bi bil to Agram oz. Zagreb). Na poti je število njegovih mož naraslo na 18.000. Blizu Siska je porazil Avrelija in njegovih 4000 mož: 600 jih je pobil, 400 pa ujel. Droh je poskušal pripraviti atentat na Valtunka, vendar ni uspel. Pri Metliki je Valtunk opravil še z Drohom, ki ni poslušal previdnih nasvetov soupornika Henrika. Z ujetimi izdajalci se je vrnil v Beljak. Naslednjega dne jih je dal auff den Platzfuehren / vnnd denen die Haende abhawen / an dem Drocho anfangend /damach die anderen Glieder alle / als Ohren / Nasen / die Schenckel zerstimmeln / die Schienbein zerbrechen / vnd also mit dem Strumpff in ein Pfuetzen vnd Gruben werffen lassen / vnd solches nach der alten Deutschen Ordnung vnd Gesetze (peljati na trg, in jim po stari germanski ureditvi in zakonih začenši z Drohom odsekati ude kot ušesa, nosove, izmaličiti stegna, polomiti goleni in skupaj s trupli vreči v mlakuže in jarke). Zaradi krutih kazni se drugi nasprotniki krščanstva niso več tako predrzno upirali svojim knezom. - Kot vir za te dogodke navaja pisec Ammonia Salassa, neobstoječega23 avtorja, ki naj bi bil doma iz Celovca. Martin Bauzer je zapustil rokopisno delo Zgodovina Norika in Furlanije. 24 Delo sestavlja precej nepregleden zbir opisov zgodovinskih dogodkov, ki se prepletajo z bajkami. Dogodke v zvezi s pokristjanjenjem Korošcev je pisec skrajšano priredil po Christalnick-Megiserjevi Kroniki častitljive nadvojvodine Koroške. V 59. odstavku tretje knjige govori o uporu beljaških plemičev: 25 "Koroško plemstvo, ki je imelo svoja posestva okoli Beljaka, je ostalo trdovratno pogansko in se je leta 757 uprlo z orožjem proti knezu Kitomaru (Hotimir, op. a.). Pobilo je veliko število kristjanov, mučilo jih je in posiljevalo ženske. Proti uporu je knezu prišlo na pomoč 8000 vojakov furlanskega kneza Potra (pri Christalnick-Megiserju se v tej zvezi omenja Petrus /Peter/ Muniches, op. a.). S temi in s svojimi vojaki je Kitomar šel proti upornim plemičem. Premagal jih je in razgnal, 6000 jih je pobil in mnoge je ujel. Te je pomilostil potem, ko so se pokristjanili. Kitomar je vladal 57 let in je umrl v Innichenu skoraj sto let star. 26 Nasledil ga je sin Valdung (Valtunk, op. a.)." O nadaljnjem poteku dogodkov poroča pisec v odstavkih 61, 62 in 63. 27 61. odstavek tretje knjige z naslovom "Grozodejstva 23 Gre za izmišljenega pisca, prim.: Max Doblinger, Hieronymus Megisers Leben und Werke, Mi11eilu11gen des lnstituts fiir Osterreichische Geschichtsforsc/11111g (Innsbruck), 26, 1909, 460-461. 24 Historia rerum Noricarum et Foroi11/iensiu111, 1657-1663. 25 Povzeto po: Martin Baucer, Zgodovina Norika in Furlanije, Sveta gora nad Gorico 1663 - Ljubljana, 1991, prevedel Valentin Z. Jelinčič, 122-123. 26 Ta trditev ne drži; izhaja iz nekritične razlage Spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev, ki omenja da so "ne dolgo" po Samovi smrti (to je bilo 658/9) Huni ogrožali Boruta. Do Janeza Ludvika Schon27 lebna so avtorji mislili, da je Borut neposredno sledil Samu, dejansko pa ju je letje. Martin Baucer, Zgodovina Norika in Furlanije, o. c. kot v op. 25, 124. 204 ločilo približno eno sto- MELIKOV ZBORNIK Slovanov v Furlaniji", se glasi: "Tega leta vdre vse slovansko pogansko plemstvo Koroške in Kranjske v Furlanijo, na grozne načine muči vso duhovščino, je otroke iztrgane iz materinih teles, žive otroke žge v kupih kot drva, ženske veže k drevesom, para jim trebuhe in trga ven čreva, deželo izropa in s seboj odvede veliko število sužnjev. Kralj Langobardov je skušal ustaviti bes Slovanov, udaril se je z njimi, a bil je premagan. Takoj je šel proti predrznim Slovanom s svojo vojsko bavarski knez Tasilo. Prišel je na Koroško in jih trikrat premagal. Mnoge je ujel in odvedel s seboj na Bavarsko. Furlanske ujetnike pa je spustil na svobodo in poslal nazaj v Furlanijo. Bilo je leta 769." 62. odstavek govori o pokristjanjenju Koroške. "Potem ko je zopet pomoril svoje ljudstvo, se je koroški knez Valdung znašel brez veroučiteljev. Vsi so bili izgnani iz dežele. Zaprosil je salzburškega škofa sv. Virgilija, naj mu pošlje nove ... " 63. odstavek pa po Christalnick-Megiserju opisuje vnovični upor slovanskega plemstva: "Plemiči Herman, Drag (Drochus, op. a.), Samon, Teodor, Hendrik in drugi kujejo med tem upor proti knezu. Toda Valdung zbere svojo vojsko in gre na upornike, ki so se zbirali pri Sisku. Z nepričakovanim napadom premaga Avrelija, ki je tam imel 4000 vojakov, mnogo teh pobije, Avrelija in 40 drugih plemičev pa ujame ob zavzetju njihovega taborišča. Vrne se nazaj. Pri Metliki se spopade z drugim voditeljem upora Dragom in ga premaga, ujame in z drugimi uporniki privede v Beljak, kjer jih preda vojaškemu sodišču. To jih po vojaških zakonih obsodi na smrt. Privedeni so bili na mestni trg, odsekane roke, noge, nos in ušesa, nato pa so jih pometali v brezna. Bilo je leta 770." Janez Ludvik Schonleben v delu Nekdanja in novodobna Kranjska ali sveto-posvetni anali slavne vojvodine Kranjske, 28 omenja, da se je za časa Hotimirja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, medtem ko je plemstvo na skrivaj sovražilo kneza in se oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Hotimirjevi smrti pisec navaja podatke iz Življenjepisa Sv. Virgilija (gre za inačico Spisa o pokristjanjevanju Bavarcev in Karantancev iz 12. stoletja) in njegovo poročilo o tretjem uporu, ki je imel za posledico, da nekaj let v deželi ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni Valtunk vnovič zaprosil zanje salzburškega škofa Virgilija: Mortuo autem Chetimaro, & orta tertia seditione, aliquot annis nullus Presbyter ibi erat vsque dum Waltunc Dux eorum misit iterum ad Virgilium. Zanimiva je Schonlebnova razlaga vstaje, češ da je tu morda šlo za upor plemstva proti duhovnikom, ki so pridigali vero, ali za vstajo proti oblasti frankovskih vladarjev - če bi to odvrgli, bi mogli odvreči tudi krščanstvo: Seditio ista vel fuerit nobilium contra sacerdotes fidei praedicatores, vel certe contra Francorum Regum Dominium, quo excusso, facile erat etiam Christianas leges contemnere, & abrogare. Schonleben tudi pove, da "Megiser" (gre za Christalnick-Megiserja) vstajo "po svojem Ammoniu Salassu" označuje kot upor plemstva proti Hotimirju, ker je širil krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Hotimirja takoj sledil Valtunk. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je sprejelo za kneza mladoletnega Valtunka, je toliko drzneje nastopilo proti verskim naukom. Avtor domneva, da so bili v tem času duhovniki izgnani in prisiljeni zapustiti cerkve, dokler ni bil Valtunk zrelejši. Tasilo, bavarski vojvoda v Karantaniji, je podvzel pohod nad Korošce in Kranjce in jih prisilil k pokorščini: Thassilo Bavariae Dux in Carantanum expeditione suscepta coegerit Carinthos, & Camiolos in sua verba jurare. 29 Razlog za njegov poseg je bil morda v 28 Joannes Ludovicus Schonleben, Carniolia antiqua et nova sive lnclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophani, Labaci 1681; o uporih: III. del, 378-384. 29 Po Schonlebnovem mnenju so bili Korošci in Kranjci združeni v Karantaniji. 205 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) tem, da je bil Valtunk prepuščen plemiškim varuhom in je moral hliniti sovraštvo do kristjanov in duhovnikov (Valdungus ... relictus sub tutorum directione, nobilium erga Christianos, & sacerdotes odium dissimulare debuit). Valtunk je nato - morda ob podpori bavarskih vojvod - vnovič prosil Virgilija za misijonarje. Janez Vajkard Valvasor je pri pisanju zgodovinskih delov Slave vojvodine Kranjske 30 sicer povzemal njenega nesojenega soavtorja Schčmlebna, opis karantanskih uporov pa si je "izposodil" pri Christalnick-Megiserju. Tu ni šlo za naivnost ali zavedenost, ampak za Valvasorjevo - večkrat opazno - nagnjenje k senzacionalizmu, za pristop k pisanju, kjer ima privlačnost branja prednost pred zgodovinsko objektivnostjo: tovrstni način pisanja je bil v tistem času običajen. Valvasor piše, da je bil okrog 760 blesk krščanske vere na Koroškem in Kranjskem skoraj vsak dan večji. Vojvoda Hotimir in njegovo spreobrnjeno ljudstvo sta po duhovniku Latinu prosila škofa Virgilija, naj pride k njim. Pomembne zadeve njegovih glavnih cerkva so Virgiliju to preprečile, pač pa je dal Latinu dva duhovna spremljevalca, ki naj bi poleg drugih učiteljev delala v božjem vinogradu na Koroškem in Kranjskem (die in dem Weinberge des Herm bey den Kii.mdtem und Crainem nebenst denen ubrigen Lehrem sollten arbeiten). 31 Ko je Hotimir položil glavo k počitku, je prevzel krmilo vlade njegov sin Valtunk. Plemstvo je hotelo odvreči bavarski jarem, kajti koroško-kranjske vojvode je deželama tedaj dajala bavarska vladarska hiša. Ni maralo biti več podrejeno nobenemu krščanskemu knezu. Deželni odličniki so se še vedno krepko oklepali nevere svojih prednikov: Preganjali so kristjane z njihovimi duhovniki vred. Pridružili so se jim tudi gospodje s Štajerske in iz Slovenske marke in skupaj so vpadli na Laško. (Krščanskim) ženskam so trgali dojenčke od prsi, jih metali skupaj z ukradenimi na kup in jih zažigali, žene in device so privezovali k drevesom, jim parali trebuhe in trgali iz njih drobovje ali pa so streljali nanje s puščicami (Sie verjagten dieselbe ldie Christen, op. a./ samt den priestem, und weil gleichfalls die Herren in Steyr und in der Windischen Marek sich zu ihnen schlugen, thaten sie auch einen starcken Einfall in Welschland ... Sie rissen den Weibem die Sii.uglinge von den Brusten, warffen dieselbe zu den entwehnten Kindem auf einen Hauffen, und verbrannten sie miteinander. Frauen und Jungfrauen wurden von ihnen an die Bo.ume gebunden, denen sie die Bii.uche aufgeschnitten, und das Gedii.mz samt dem eingeweide heraus ris sen, oder mit Pfeilen auf sie zielten). Langobardski kralj Deziderij se je skušal poganom zoperstaviti, a ni uspel. Bavarski vojvoda Tasilo je okrog božiča krenil s tremi vojskami na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Na treh krajih je napadel sovražnike in se polastil vse dežele. Ujel je veliko množico Slovanov, rešil mnogo ujetih kristjanov in vnovič postavil na prestol pregnanega mladega vojvoda Valtunka, Hotimirjevega sina. Ta se je obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje duhovnike, in bil uslišan. Kristusovi poslanci so postopno spreobrnili mnogo ljudi, imenitniki pa so se le pretvarjali za kristjane. Prišlo je do strašnega upora proti Valtunku in spreobrnjenim Slovanom. Valtunk je namreč v drugem in tretjem letu vladanja skušal spreobrniti tudi deželne gospode in plemiče. Morda je bilo pri tem tudi nekaj prisile (!), ki za sabo potegne zagrenjenost (Es kann seyn, daj] vielleicht hiebey einiger Zwang sey mit untergeloffen, der gemeinlich Verbitterung nach sich ziehet). Valtunku se je postavil po robu del plemstva, zlasti pa pet gospodov uglednega porekla. Kolovodja med njimi je 30 Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Laybach-Nuemberg 1689; o uporih: VII. knjiga, 386-390. 31 Tudi Valvasor umešča salzburško misijonarsko dejavnost na Koroško in Kranjsko. 206 MELIKOV ZBORNIK bil Hermannus Aurelius, ki je z govori spodbujal k uporu in pobil mnogo kristjanov. V deželi je prišlo do razkola. Valtunkje krenil z vojsko od Julije, kijo ima (kot piše avtor) Aventin za Beljak, proti Sisku z 12.000 oboroženci; sprva se mu je pridružilo še 900 mož, spotoma paje njihovo število naraslo na 18.000. Na poti blizu Siska so se spopadli s 4000 možmi Hermana Avrelija. 600 Avrelijevih mož je padlo, Avrelij pa je bil ujet skupaj s 400 možmi. Droh je v Sisku organiziral na Valtunka atentat, ki pa ni uspel. Utaboril se je pri Metliki in čakal na spopad. Ni poslušal nasveta somišljenika Henrika, naj ne podcenjuje nasprotnika. Valtunkje opravil z Drohovo vojsko. Sledila je kazen: Zmagovalec je poražene ujetnike dan kasneje radostno pripeljal v Julijo, kjer jih je postavil pred vojno sodišče. Po razsodbi najodličnejših deželnih gospodov so jih odpeljali na trg in jih strogo kaznovali. Na trgu so jim začenši z Drohom najprej odsekali krivoprisežne roke, s katerimi so izdajalsko in uporniško zgrabili za orožje proti svojim zakonitim gospodom, nato so jim odrezali nosove in ušesa, izmaličili so jim stegna in polomili goleni. Trupla so zmetali v mlako ali jarek, kot je določal tedanji stari nemški zakon in ureditev (Dej] Tags hemach zach der Uberwinder zu Julia ein mit Freuden, und stellte die gefangene Verriither vors Kriegs=Recht. Welche nach rechtlicher ErkenntnijJ seiner fumehmsten Lo,nd=Herren auf den Platz gefuhrt, und mit harter Straffe belohnt wurden. Man hieb ihnen zuvorderst die meineydige Hiinde ab, womit sie wider ihren rechtmiissigen Herm treuloser und aufruhrischer Weise die Waffen ergriffen hatten, und ward am Drocho der Anfang gemacht. Hemach wurden ihnen Nasen und Ohren abgeschnitten, die Schenckel zerstummelt, die Schienbeine zerbrochen. Den Rumpff warff man in eine Pfutzen oder Gruben, wie das damalige alte Teutsche Gesetz und Ordnung vermogte). Tako strašno so ravnali zato, da se nasprotniki krščanstva ne bi več drznili upirati. Potem ko je fizično nadvladal pogane, je Valtunk zaprosil Yirgilija za nove pridigarje in učitelje. Škof Yirgilij paje tudi osebno obiskal deželo (do tega obiska ni prišlo, op. a.). Gottfried Philipp(us) Span(n)agel(us) v delu Stara in srednja Koroška 32 omenja le tretji upor Karantancev po Hotimirjevi smrti, zaradi katerega v deželi več let ni bilo duhovnikov, dokler ni Valtunk vnovič prosil Virgilija zanje. Pisec se pri tem sklicuje na Življenjepis Sv. Virgilija, izpeljanko Spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. Joannes Christophorus de Jordan v svojem Kronološko-geografsko-zgodovinskem delu o izvoru Slovanov 33 omenja oba upora pod Hotimirjem in tretjega po njegovi smrti. Aquilinus Julius Caesar v Državni in cerkveni zgodovini vojvodine Štajerske 34 prek Valvasorja povzema in prireja Christalnick-Megiserjevo tradicijo o uporih. Gorazdu, ki je vladal tri leta, je sledil Hotimir in pod njim je med Slovane prodrla krščanska vera. Salzburški škof Yirgilij je med Slovane poslal škofa Modesta z duhovniki. Po Hotimirjevi smrti so frankovski kralji imenovali za vojvoda njegovega sina Yaltunka. Vlado je nastopil šele tri leta kasneje zaradi nemirov, ki so se med Slovani začeli že pod Hotimirjem. Upor naj bi se najbolj razširil okrog Maribora, Celja, v Slovenski marki. Hotimir in furlanski vojvoda naj bi branila krščanske podložnike. V spopadu naj bi bilo 6000 Slovanov pobitih, 900 ujetih. Ko je zavladal Valtunk, je sledil nov izbruh nemirov, ki jih je zadušil Tasilo. Po zatrtju upora so v deželo spet prišli 32 Carinthia vetus et media, Dunajska Nacionalna biblioteka, rokopis Cod. 8436, 24-25. 33 Joan[nis] Christophori de Jordan, De originibus Slavicis opus chronologico-geographico-historicum, Vindobonae 1745, IV. del, 250. 34 Staat- und Kirchengeschichte des Herz.ogthum Steyermarks, /, II, III, IV, Graz 1768, V, Graz, I 787, VI, VII, Graz, 1788; o uporih:/, 261-264. 207 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) duhovniki. Tedaj naj bi vnovič prišlo do nemirov; uporni plemiči Deoder, Drochus, Samo Aurelius iz Slovenj gradca in drugih krajev naj bi bili poraženi pri Beljaku. Marko Hansiz je v svoji koroški zgodovini 35 pri opisu uporov stvaren. V zvezi z njimi navaja Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev anonimnega avtorja: Ko je umrl škof Modest, je knez Hotimir prosil Virgilija, naj ga obišče. Ta pa tega ni storil, ker je prišlo v deželi do vstaje, imenovane Carmula. Pač pa je poslal Hotimirju duhovnika Latina. Ne dolgo za tem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Hansiz opozarja, da to, kar je anonimni pisec Spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev povedal tako skopo, "Megiser" dopolnjuje z obsežnim opisom, kjer pripoveduje o prizorih divjega klanja (Verum quod Anonymus adstricte, hoc per anzplam paraphrasim supplet Megiserus, spectaculunzque edit lanionae atrocissinzae ... ). Omeni tudi, da "Megiser" poroča o Hotimirjevih bitkah in zmagah, vendar ne na splošno, ampak s podrobnimi dodatki, kot da bi jih sam videl. V kratkem povzame ChristalnickMegiserjev opis upora: Karantansko plemstvo, ki je imelo posest blizu Beljaka, se je trdno oklepalo malikov. V jezi na kneza in v sovraštvu do krščanske vere je okrog 757 zgrabilo za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezaslišane načine je morilo otroke (Nobilitatenz Carentanam, quae proxinzum Villaco oppido agrum possidebat, idolis tenacius addictam, ira in ducenz, et christianae religionis odio corripuisse amza circa annunz 757; saeuitiae et libidine nziscuisse omnia: virgines, nzatronas, pueros inauditis caedium nzodis contrucidasse ). Hansiz omeni, da je po tej pripovedi knez s pomočjo furlanskega kneza Petra Municha zbral 8000 ljudi in zmagoslavno utrdil vero; pobil je 6000 upornikov in jih mnogo ujel. Hansiz s kančkom posmehljivosti opozori, da je "Megiser" to povzel "po svojem Ammoniu", čeprav meni, da je opis za tisti čas dobro izmišljen in da bi se moglo izkazati, da so se dogodki odvijali tako (Haec ipse ex Amnzonio suo: quae vt accommode ad tenzpus excogitata sunt, sic nzagis fieri potuisse, quam ita facta esse probantur). Carmula je bila zadušena in obnovila se je verska dejavnost. Hotimir je nekako 768 umrl. Prišlo je do sklica k orožju: Nazori velikega dela preprostega ljudstva še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širitelji božje besede so bili izgnani, dostop jim je bil nekaj let preprečen. Ko so jim Franki postavili za kneza Valtunka, so ga zavrnili z izvlečenim orožjem; odvrgli so frankovsko klientelo in se na vse kriplje trudili za kraljevsko svobodo (indociles popularium animi pars nzagna nondunz feritatem insitam sacrosanctae legi subnziserant: pulsis adeo coelestis disciplinae praeceptoribus aditunz iis onznenz annos aliquot interclusere: quem Franci iis inzposuerant ducenz Valtinchunz, seu Waltcunonenz, expeditis arnzis respuebant: clientelanz Francicanz abiicere, libertatenz regiam sustinere omni studio moliebantur). Sledil je (772) poseg Tasila v Karantanijo, ki si jo je podredil in vnovič postavil na oblast Valtunka. Spet se je okrepila vera. Hans iz tudi tu omeni "Megiserjev" opis divjaštva ljudi: Megiserus haec more suo longe vberius enarrare nouit, verunz haud alia quam Anznzonii sui fide: saeuitianz tumultuantis populi, ait, fuisse tantam, vt infantes in aceruum congestos igni supposito absunzerent, alligatas arboribus mulieres exsectis intestinis, alias libratis velut in scopum iaculis conficerent; Desiderium Langobardorunz regem ea immanitate prouocatum cunz exercitu venisse, sed ingenti strage reiectum: postremo Tassilonem tribus accinctunz agminibus peruicaces ad officium redegisse, restituto in principatunz Walcuno. Vtut haec sint, effectus certus est, licet modus incertus: restitutus amzis Walcunus: ex quo rursus erigere caput religio 35 Analecta seu Collectanea R. P. Marci Hansizii S. I. pro historia Carinthiae concinnanda, /, Clagenfurti 1782; / in 1/, Norimbergae 1793; o uporih: II, 244-250. 208 MELIKOV ZBORNIK (Megiser je to znal na svoj način obsežneje opisati, vendar z zaupanjem enemu samemu pričevalcu, svojemu Ammoniju. Trdi, daje bilo divjaštvo razbijaškega ljudstva tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili na kupe, ženam, privezanim na drevesa so izrezovali drob, druge so pobili tako, da so jih ciljali s kopji. Langobardskega kralja Desiderijaje to divjaštvo izzvalo, daje nastopil z vojsko, aje bil hudo poražen. Končno je Tasilo s tremi vojskami pokoril uporneže in vnovič postavil za kneza Valtunka. Kakorkoli že, izid je znan, način pa ne: Valtunk je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej paje vera vnovič dvignila glavo). Brez senzacionalizma na kratko omenja vse tri karantanske upore tudi Anton Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih (dežel) Južnih Slovanov Avstrije. 36 Ne posveča jim posebne pozornosti, v opombah pod črto pa citira odlomke Spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev: Dama! war Virgil Bischof zu Salzburg. Er kam nie selbst nach Karantanien, so sehr auch Ketumar in ihn drang. Er schickte aber eifrige Missionare in 's Land, welche Priester und Kirchen weihen sollten ... Die Slawen straubten sich hartnakig dagegen; dreimal brachen sogar Emporungen aus. Als Ketumar starb - es war im J. 769 - mufiten diese Heidenbekehrer vollends das Land raumen; und durch einige Jahre, bis Herzag Valdung neue Unterstiizzung aus Baiern erhielt, befand sich kein Priester in Karantanien ... (Virgil je bil tedaj škof v Salzburgu. Nikdar ni osebno prišel v Karantanijo, čeprav ga je Hotimir zelo silil k temu. V deželo pa je poslal goreče misionarje, da bi posvečali duhovnike in cerkve ... Slovani so se temu trdovratno upirali; trikrat so celo izbruhnili upori. Ko je Hotimir umrl - to je bilo 769 - so morali ti spreobračevalci poganov zapustiti deželo. Nekaj let, dokler ni vojvoda Valtunk dobil nove pomoči z Bavarske, ni bilo v Karantaniji nobenega duhovnika ... ). Nazaj k Pesniku Prešeren se je pri Krstu pri Savici opiral na Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, ki je tedaj (kot še danes) predstavljala bogat vir zgodovinskih podatkov. Od oseb, ki jih omenja pesnik, sta Valjhun in Kajtimir historični (kneza Valtunk in Hotimir) iz časa, ko je prišlo do uporov v Karantaniji. Ni dokazov, da sta bila oče in sin (kot taka ju prva označuje Christalnick-Megiserjeva Kronika častitljive nadvojvodine Koroške). Trije karantanski upori, ki so se ponavljali skozi nekaj let, so bili nedvomno krvavo zadušeni, čeprav jih verjetno ni povzročilo sam6 uvajanje krščanstva. Šlo je torej za dalj časa trajajoč boj, a najbrž ne le za krščansko vero. Sočasno je na Bavarskem (v deželi parski) gospodaril Tasilo (Prešernov Tesel): tudi tu pesnik sledi zgodovinskim dejstvom. Pač pa Avrelij in Droh nista historični osebi, ampak ju je vpeljala v historiografijo Christalnick-Megiserjeva Kronika častitljive nadvojvodine Koroške. Sledili so ji številni historiografi, med njimi Valvasor, ki je bil Prešernov vir podatkov. Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev govori o uporih na območju Karantanije, Christalnick-Megiserjevo delo pa dogajanje razširja tudi južno od Karavank. Prešeren po Valvasorju (in posredno po Christalnick-Megiserju) omenja Valjhunov (Valtunkov) boj za krščanstvo na Kranjskem (!) in Koroškem. Omenjanje teh historičnih dežel ob dogodkih 8. stoletja je časovno neskladno - na Slovenskem so se dežele oblikovale okrog 36 Anton Linhart, Verrnch einer Geschichte von Krain und der iibrigen suedlichen Slaven Oesterreichs /, Laibach 1788, Versuch einer Geschichte von Krain und den iibrigen Liindem der suedlichen Slaven Oesterreichs II, Laibach 1791; o uporih: II, 162, 163, 165 (prevod: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije I, 2, Ljubljana 1981, o uporih: 228-229). 209 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) 13. stoletja. Sočasno Karantaniji se v 8. stoletju (okrog 738) 37 v zgornjem Posavju omenja še ena plemenska kneževina, Karniola. 38 Pri umeščanju dogodkov južno od Karavank je Prešeren povzel (napačne) podatke starejše historiografije. Osrednje dogajanje je po načelu pesniške svobode postavil v Bohinj in Bistriško dolino, kjer je poznal razvalino Ajdovskega (Poganskega) gradu. To ozemlje je bilo v pristojnosti Ogleja; Črtomir, ki je literarna oseba, se je šel po pripovedi Krsta posvetit za mašnika tja. Karantanija, kjer so upori izvirno dokumentirani, pa je bila severno od Karavank in je sodila v salzburško cerkveno območje. Slovanske prednike Prešeren prav označuje za pogane, ki so verjeli v več bogov. Pač pa na blejskem Otoku ni izkazano svetišče boginje Žive. Po Christalnick-Megiserjevem in Valvasorjevem opisu dogajanja je Valtunk zbral nekajkrat (a ne devetkrat) toliko pristašev kot uporniki: tudi tu gre za pesniško prispodobo. Prešeren v Uvodu Krsta pri Savici izpostavlja krutost ravnanja kristjanov s pogani. Pri Christalnick-Megiserjevi pripovedi in njenih posnemovalcih pa je nasprotno: najbolj kruto je prikazano ravnanje poganov s kristjani. Spopadi Valtunka z uporniki so opisani dokaj skopo, čeprav se omenja veliko število bojevnikov, mrtvih in ujetnikov. Srhljiva pa je kazen za ujete upornike, pri kateri so kristjani uporabili stare germanske(!) kaznovalne metode s krvavim pohabljanjem. Prešernovo poznavanje zgodovine moramo vrednotiti s stališča historiografskih spoznanj njegovega (ne pa našega) časa. V splošnem moremo ugotoviti, da je bil dobro zgodovinsko podkovan - verjetno bolje, kot povprečni sodobni izobraženci - nezgodovinarji. V svoji pesniški besedi je morda večjo silo kot zgodovini naredil biologiji. Ko je npr. zapisal, da bi na Kranjskem in v Karantaniji prelita kri upornikov napolnila jezero, pač ni razmišljal o tem, da ima človek približno 6 litrov krvi, povprečno gorsko jezerce pa vsebuje okrog 20.000 m 3 ali 20.000.000 litrov vode (Blejsko več kot tisočkrat toliko). Za tolikšno količino krvi bi bilo potrebno izpustiti kri več kot trem milijonom (!) ljudi. ZUSAMMENPASSUNG Der Aufstand genannt carmula (Karantanien, zweite Halfte des 8. Jahrhunderts) Immer wieder wird in der jUngsten Zeit die Prage nach dem gewaltsamen (oder friedlichen) Charakter der Christianisierung des Ostalpenraumes gestellt. Diese Prage wlirde weniger Widerhall finden, hatte sie nicht der Dichter France Prešeren zum Motiv seiner Dichtung Krst pri Savici ("Die Taufe beim Savica-Pall") gemacht. Er bediente sich eines historischen Motivs - der Christianisierung der Slawen im Ostalpenraum - und beschrieb mit der ganzen Kraft seiner Dichtersprache die Gewalt, mit der die Obrigkeit den Menschen den neuen Glauben aufzwang. Die Dichtung ist aufwlihlend; eine rationelle Beschaftigung mit der Thematik erweitert aber durchaus auch das historische Wissen und erweckt Interesse daflir. Wir begegnen in dieser Dichtung immerhin auch Daten aus Originalquellen. 37 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, o. c. kot v op. 9, št. 215. 38 Peter Štih, Camiola, patria Sclavorum, Osterreichische Osthefte, Zeistchrift fur Millel-, Ost- und Sudosteuropaforschung (Wien), 37, 1995, 845-861; idem, Kranjska (Camiola) v zgodnjem srednjem veku, Zbornik Brižinski spomeniki, Dela SAZU (Trst), 45, 1996, 13-26. 210 MELIKOV ZBORNIK Kenntnisse liber die Vergangenheit konnen nur mit Hilfe der (geschriebenen, materiellen, sprachlichen) Daten - Quellen gewonnen werden. Das Wissen liber die Ausbreitung des christlichen Glaubens im Alpenraum basiert genauso auf Originaldaten. Die Hauptquelle zur Christianisierung der Karantaner - der Vorfahren der Slowenen nordlich der Karawanken - basiert auf dem lateinischen Text der Conversio Bagoariorum et Carantanorum aus dem Jahre 870. Daraus ist ersichtlich, dal3 die Christianisierung der Karantaner hauptsachlich in der zweiten Halfte des 8. Jahrhunderts erfolgte, als die Karantaner wegen der Awaren-Gefahr bayrisch-frankischen Schutz und Oberherrschaft angenommen hatten. Das Volk lehnte jedoch die damit verknlipften Veranderungen in Gesellschaft, Wirtschaft und Religion ab. Zur Regierungszeit des Flirsten Chotimir (751-768/769) kam es daher zu zwei Aufstanden genannt cam1ula -, nach seinem Tod zu einem dritten. In der Historiographie liberwiegt die Meinung, dal3 sich in den Aufstanden hauptsachlich die Ablehnung des Christentums manifestierte. Daflir spricht vor allem die Tatsache, da13 der bayrische Flirst Tassilo - ein Beflirworter der Missionstatigkeit - zur Niederschlagung des dritten Aufstandes beigetragen hat. - Wie wurde nun jenes Wissen liber die Aufstande der Karantaner von den Autoren des 15. bis 18. Jahrhunderts weitertradiert? Jacob(us) Unrest(us) berichtet im letzten Jahrzehnt des 15. Jahrhunderts im Chronicon Carinthiacvm (in: D. Simonis Friderici Hahnii Collectio monvmentorvm vetervm et recentivm ineditorvm, /, Brvnsvigae 1724, 479-536), dal3 nach dem Tod Chotimirs Karantanien von den Hunnen, genannt Ungam angegriffen wurde. Die Priester fllichteten flir mehrere Jahre aus dem Land, bis der neue Flirst (Valtunk) die Herrschaft des Landes libemahm. Johannes A ventinus erwahnt in den Annalium Boiorum libri septem, Ingolstadii 1554, dal3 es nach dem Tod des Bischofs Modestus in Kamten zu Unruhen gekommen sei. Die Aufstande erklart er mit der Tatsache, dal3 sich die slawischen Flihrer gegen den Flirsten Chotimir auflehnten, weil dieser die Religion der Vorfahren aufgab und den neuen Glauben annahm. Als er starb, wandten sich die slawischen Flihrer vom christlichen Glauben ab und vertrieben die Priester nach Bayem. Der bayrische Konigssohn Tassilo griff das Land militarisch an und setzte den Flirsten Valtunk ein. Aventinus waren die Daten aus der Conversio Bagoariorum et Carantanorum bekannt, obwohl er sie nicht ganz richtig zitiert. Wolfgang Lazius erwahnt in seinem Werk De gentium aliquot migrationibus, sedibus fixis, reliquiis, linguarumque initiis et immutationibus dialectis libri XII, Basileae 1557 die salzburgische Missionstatigkeit bei den Karantanem, die Aufstande nach dem Tod Chotimirs beschreibt er jedoch nicht. Mauro Orbini, Autor des Werkes Il Regna de gli Slavi di don Mavro Orbini Ravseo, Pesaro 1601, berichtet liber die Erhebung gegen den Flirsten Chotimir, wobei er A ventinus in italienischer Sprache wiedergab. Auf phantasievoll malerische Weise behandelt die Aufstande die Chronica des Loeblichen Ertzhertzagthums Khaemdten, Leipzig 1612 von Michael Gothard Christalnick, die Hieronymus Megiser unter seinem Namen veroffentlicht hatte. Die Aufstande wurden an mehreren Stellen behandelt: Zwei Jahre waren vergangen, seit Karnten den christlichen Glauben angenommen hatte; viele Bewohner des Landes, vor allem im Draugebiet, wo heute Villach liegt, wandten sich von Chotimir ab. Die Heiden behandelten die Christen sehr schlecht, sie vergewaltigten die Frauen und vergossen viel christliches Blut. Chotimir versammelte mit Hilfe des Herzogs von Friaul ein Heer und siegte. An einer anderen Stelle berichtete der Autor, dal3 sich der Adel mehrmals 211 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOY ANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) gegen den bayerischen Hof und Chotimir, der sich taufen lieB, auflehnte. Die slawischen Herren in Krain, Karnten, Steiermark und in der Windischen Mark waren groBtenteils noch unglaubig. Die Priester wurden nach Bayern vertrieben. Einfalle gab es auch in die italienischen Lander. Die Heiden rissen den MUttern die Sauglinge von der Brust, warfen sie auf einen Haufen und zlindeten sie an; die Frauen banden sie an die Baume, rissen ihnen die Bauche auf und erschossen sie mit Pfeilen. Viele Leute wurden umgebracht. Der bayrische Herzog Tassilo besiegte die Feinde und setzte in Karnten und in der Windischen Mark den FUrsten Valtunk ein. Dieser konnte ein Jahr in Frieden herrschen, danach kam es neuerlich zu einem Aufstand des Adels ebenso wie des einfachen Volkes. FUnf Herren Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus und Henricus waren seine Gegner. Valtunk zog von Julia - das solite Villach sein - in Richtung Sisak (der Schreiber meinte, es handelte sich um Zagreb). In der Nahe von Sisak besiegte er Aurelius, bei Metlika (Mottling) auch den Drochus. Mit den gefangenen Verratern kehrte er nach Villach zurlick, wo er ihnen nach altem germanischen Brauch die Ohren und Nasen abschneiden sowie die Schenkel und das Schienbein zertrlimrnern lieB, diese warf er zusammen mit den Leichen in Pflitzen und Graben. Martinus Bauzer hinterlieB eine handschriftliche Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, 1657-1663 (Martin Baucer, Zgodovina Norika in Furlanije, Sveta gora nad Gorico 1663 - Ljubljana, 1991, Ubersetzt von Valentin Z. Jelinčič). Die Schilderung im Zusammenhang mit der Christianisierung der Karntner adaptierte er nach Christalnik-Megisers Buch. Der Karntner Adel lehnte sich in der Gegend um Villach (757) gegen Chotimir auf. Sie brachten viele Christen um, qualten und vergewaltigten die Frauen. Chotimir besiegte sie mit Hilfe des friulanischen FUrsten. Dem Vater Chotimir folgte der Sohn Valtunk. Zur Zeit seiner Regierung brachen im Jahre 769 die slawischen heidnischen Adeligen aus Karnten und Krain in Friaul ein, folterten die Priester, aBen die den Mlittern aus dem Leib gerissenen Kinder auf oder verbrannten sie, die Mlitter wurden an die Baume gebunden und ihre Bauche aufgeschlitzt. Der bayrische FUrst Tassilo besiegte sie schlieBlich. Der Autor Ubernahm nach ChristalnikMegiser auch die Beschreibung des von den slawischen Adeligen im Jahre 770 organisierten Aufstandes. Valtunk besiegte die Aufstandischen bei Sisak und Metlika (Motling) und bestrafte sie blutig. Joannes Ludovicus Schonleben erwahnt in seiner Arbeit Camiolia antiqua et nova sive lnclyti ducatus Camioliae Annales sacroprophani, Labaci 1681, daB sich das Christentum unter Chotimir unter dem Volk ausgebreitet hatte, der Adel haBte aber den FUrsten und hielt an seiner Oberzeugung fest. Nach Chotimirs Tod kam es zum dritten Aufstand, weshalb es im Land einige Jahre keine Priester gab. Schonleben meinte, daB sich der Adel den Priestern oder der Herrschaft der frankischen Herren widersetzte. Valtunk konnte mit Hilfe Tassilos die Regierung Ubernehmen; der neuerlichen Ausbreitung des christlichen Glaubens stand nichts mehr im Wege. Johann Weikhard Valvasor schopfte beim Schreiben der historischen Teile seines Werkes Die Ehre des Herzogthums Krain, Laybach-Nuernberg 1689, aus dem Buch Schonlebens - seines unfreiwilligen Mitautors. Die Beschreibungen der Karntner Aufstande "lieh" er sich bei Christalnik-Megiser aus. Er schrieb, daB um das Jahr 760 der Glanz des christlichen Glaubens in Karnten und Krain jeden Tag groBer wurde. Als Chotimir starb, Ubernahm Valtunk die Herrschaft. Die GroBen des Landes veranlaBten nun die Vertreibung der Christen und insbesondere der Priester. Sie griffen Friaul an. Den (christlichen) Frauen rissen sie die Sauglinge von der Brust, warfen sie auf einen 212 MELIKOV ZBORNIK Haufen und verbrannten sie. Die Frauen wurden an Baume gebunden, ihre Bauche aufgeschlitzt und sie selbst mit Pfeilen erschossen. Der bayrische Flirst Tassilo setzte in Karnten, Krain und in der Windischen Mark den vertriebenen jungen Sohn Chotimirs Valtunk auf den Thron. Es kam zu einem neuen Aufstand. Ein Teil des Adels leistete Valtunk Widerstand, vor allem ftinf Herren vornehmer Herkunft. Valtunk begab sich mit dem Heer vom Ort Julia aus in Richtung Sisak und besiegte in der Nahe von Sisak und bei Metlika (Mottling) die beiden Anftihrer des Aufstandes. Die Besiegten wurden in Villach brutal bestraft. Gottfried Philipp(us) Span(n)agel(us) erwahnt in seinem Werk Carinthia vetus et media, Wiener Nationalbibliothek, Handschriftensammlung Cod. 8436, nur den dritten Aufstand nach dem Tod Chotimirs. Deshalb seien durch einige Jahre keine Priester mehr im Land gewesen. Joannes Christophorus de Jordan nahm in seinem Buch De originibus Slavicis opus chronologico-geographico-historicum, Vindobonae 1745, von beiden Aufstanden unter Chotimir und von dem dritten nach seinem Tod Notiz. Aquilinus Julius Caesar libernahm und adaptierte in seinem siebenbandigem Opus Staat- und Kirchengeschichte des Herwgthum Steyemzark, !, //, lil, IV, Graz, 1787, VI, V//, Graz, 1788 liber Valvasor die Christalnick-Megiser Tradition liber die Aufstande. Unter Chotimirs Regierung soli sich der Aufstand vor allem um Maribor (Marburg) und Celje (Cilli) sowie in der Windischen Mark ausgebreitet haben. Chotimir und der Herzog von Friaul sollten die christlichen Untertanen schlitzen. Als Valtunk zu regieren begann, brachen neue Unruhen aus, die Tassilo niederschlagen konnte; die aufstandischen Adeligen Deoder, Drochus, Samo und Aurelius aus Slovenj Gradec (Windischgratz) sollen bei Villach besiegt worden sein. Marcus Hansiz blieb in seiner Analecta seu Collectanea pro historia Carinthiae concinnanda !, Clagenfurti 1782; / und II, Norimbergae 1793, bei der Beschreibung der Aufstande sachlich. Er zitiert in diesem Zusammenhang nur den Text eines anonymen Autors liber die Bekehrung der Bajuwaren und Karantaner. Erwahnt werden die beiden Aufstande zur Zeit Chotirnirs, erwahnt wird die Beschreibung des Aufstandes von Christalnick-Megiser: Der karantanische Adel bei Villach hielt an der Gotzenverehrung fest. Im Ha/3 gegen das Christentum griffen sie um das Jahr 757 zur Waffe. Frauen wurden auf wildeste Weise bedroht und die Kinder umgebracht. Chotimir starb etwa im Jahr 768. Das Volk mochte seinen Nachfolger Valtunk nicht. Im Jahr 773 griff Tassilo in Karantanien militarisch ein, unterwarf es und setzte erneut Valtunk ein. Das Christentum wurde starker. Hansiz erwahnt die Beschreibung "Megisers" liber die menschliche Bestialitat: die Verbrennung von Kindern, das Erstechen von Frauen usw. Der Autor stellt fest, da/3 der Ausgang der Geschehnisse zwar bekannt sei, der Verlauf jedoch nicht. Sensationslos und kurz behandelt Anton Linhart in seinem Buch Versuch einer Geschichte von Krain und der ubrigen suedlichen Slaven Oesterreichs !, Laibach 1788 und Versuch einer Geschichte von Krain und den iibrigen Liindem der suedlichen Slaven Oesterreichs II, Laibach 1791 (Obersetzung: Anton Linhart, "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1, 2", Ljubljana 1981) die drei karantanischen Aufstande, denen er keine besondere Bedeutung zuschrieb; in den Anmerkungen zitierte Linhart Ausschnitte aus der Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Die Slawen leisteten den Missionaren erbitterten Widerstand; dreimal kam es zum Aufruhr. Nach dem Tod Chotimirs (769) mul3ten die Personen, die die Heiden 213 DARJA MIHELIČ: VSTAJA IMENOVANA "CARMULA" (KARANTANIJA, DRUGA POLOVICA 8. STOLETJA) bekehren wollten, das Land verlassen. Solange Valtunk keine neue Hilfe aus Bayern erhielt, gab es in Karantanien keinen Priester. Prešeren stlitzte sich bei seiner Dichtung Krst pri Savici ("Die Taufe beim SavicaFali ") auf das Werk Valvasors, das (noch heute) eine reiche historische Quelle darstellt. Valjhun und Kajtimir in der Dichtung sind historische Personlichkeiten aus der Zeit der Aufstande in Karantanien (die Flirsten Valtunk und Chotimir). Es gibt keine Beweise, dal3 sie Vater und Sohn waren (wie bei Christalnik-Megiser). Drei Aufstande in Karantanien, die sich einige Jahre hinzogen, wurden blutig niedergeschlagen; wahrscheinlich brachen sie nicht nur wegen der EinfUhrung des Christentum aus. Es handelte sich um einen langere Zeit dauernden Kampf, aber nicht nur um den christlichen Glauben. Gleichzeitig herrschte in Bayern (das "parische" Land bei Prešeren) Tassilo (bei Prešeren Tesel): auch hier folgte der Dichter den historischen Tatsachen. - Avrelij und Droh waren hingegen keine historischen Personlichkeiten, sie wurden von Christalnik-Megiser in die Geschichte eingebracht. Viele Historiographen, u. a. Valvasor, die Hauptquelle Prešerens, libernahmen diese lnformation. Die Conversio spricht liber Aufstande auf dem Gebiet Karantaniens, das Werk Christalnik-Megisers Ial3t das Geschehen auch auf das Gebiet slidlich der Karawanken ausweiten. Prešeren spricht aber (nach Valvasor und indirekt nach Christalnik-Megiser) liber den Kampf Valtunks flir das Christentum in Krain und in Karnten. Die Erwahnung dieser historischen Lander bei den Ereignissen des 8. Jahrhunderts ist zeitlich unstimrnig - die Lander bildeten sich erst etwa im 13. Jahrhundert. Bei der ortlichen Fixierung der Ereignisse in den Raum slidlich der Karavanken libernahm Prešeren die (falschen) Daten aus der alteren Historiographie. Den Hauptort des Geschehens verlegte er nach Bohinj (Wochein) und in das Bistrica-Tal, wo er die Ruine des Ajdovski gradec (Heidenburg) kannte. Dieses Gebiet lag im Kompetenzbereich von Aquilea; Črtomir soli - nach der Dichtung Prešerens - seine Priesterweihe in Aquileia erhalten haben. Karantanien, wo die Aufstande auch durch Quellen belegt sind, lag nordlich der Karawanken und gehorte zum Salzburger Kirchenbereich. Die Vorfahren der Slawen bezeichnete Prešeren richtig als Heiden, die mehrere Gotter verehrten. Auf der Insel von Bled (Veldens) ist ein Tempe! der Gottin Živa nicht belegt. Prešeren hob in seiner "Einleitung zur Taufe beim Savica-Fali" die Brutalitat der Christen gegenliber den Heiden hervor. In Christalnik-Megisers Darstellung - und bei deren Nachahmern - wurden jedoch die Christen von den Heiden brutal gequalt. Die Zusammenstol3e des Valtunk mit den Aufstandischen wurden wenig beschrieben, obwohl eine grol3e Anzahl von Kampfern, Toten und Gefangenen erwahnt wurde. Besonders schauererregend ist aber die Strafe flir die gefangengenommenen Aufstandischen, bei der die Christen die alten germanischen Strafmethoden der blutigen Verstlimmelung angewendet hatten. Die Geschichtskenntnisse Prešerens mlissen vom Standpunkt des zeitgenossischen historischen Wissens (nicht des heutigen) beurteilt werden. Er war historisch gut informiert, wahrscheinlich besser als mancher - auch intellektuelle - Nichthistoriker von heute. 214 MELIKOV ZBORNIK JOŽE KOROPEC OPLOTNICA 1182-1611 Najstarejši sledovi ljudi blizu Oplotnice so bili 1182 stari okoli 2500 let, slovenska govorica tod že 600 let, nemška državna oblast 280 let in štajerska vojvodina 2 leti. Prva doslej znana ohranjena zapisa imen oplotniškega kraja in potoka sta iz leta 1182. Slovenski domačini so si ju omislili seveda pred tem. Imeni oplotniškega naselja in ob njem potoka imata skupni izvor. Ob kraju so bili obširni pašniki. Z leseno ograjo - s plotom so živino zavarovali pred nesrečami v njem. Tako je postalo življenje bolj prijetno v naselju - ob plotu. Ti dve besedi sta se preoblikovali v skupno ime Oplotnica za kraj in potok. Listina iz leta 1182 nam pove, da je Otokar IV. (1163-1192) Traungau, od 1180 prvi štajerski vojvoda, podaril žički kartuziji kmetijo v kraju Oplotnici - Zaploniz. Plemiči Konjiški naj bi ob tej priliki dovolili kartuziji tudi ribolov po vsem oplotniškem potoku - Plotoniz. To je bilo zapisano v ohranjeni ponarejeni listini in v njenem prepisu iz 13. stoletja. Otokar l. Konjiški (okoli 1175-1210) je 1206 poklonil kartuziji dve kmetiji v vasi Oplotnici - vitla Oplotnitz. V Oplotnici - Opplotniz je 1213 živel tudi vitez - miles Siboto (v dvoru). Krška (Krka - Gurk severno od Celovca) škofija je imela blizu Oplotnice obširne posesti; krški škof je 2. aprila 1235 namenil kartuziji pri Oplotnici nekaj posesti z vinogradom, lovno pravico in ribolovno pravico v potoku Oplotnici - rivulus Oploz. V letu 1306 sta si bila tudi zaradi tega ribolova v laseh žički prior in konjiški zemljiški gospod. Po letu 1329 je konjiško gospostvo poklonilo kartuziji svojo oplotniško posest. Zreški jamniški kaplan je 4. maja 1398 izročil svojo posest na Oplotniškem studeniškemu samostanu. Erazem Viltuški (Viltuš ob Dravi zahodno od Limbuša in Maribora) je 26. maja 1451 kot dedič Konjiških prepustil svoje pravice pri Oplotnici sodediču Valterju Safnerju. Kartuzija je 19. aprila 1470 dala v zakup vinograd Riecher svoji oplotniški podložni družini Brattyna, ki je zato vsakoletno oddajala v samostan vinsko desetino in vedro mošta. Limbuški upravnik (1477-1478) Bernard Griebinger je 1478 ustanovil kaplanijo v Limbušu in jo obdaril z bogatimi posestmi (dobljenimi po Viltuških) pri Konjicah. Del tega si je pridobil dvor Hebenstreit pri Konjicah in z njim rodbina Conti. Mariborski Žid Nahman je 3. februarja 1489 izročil kartuziji zadolžnico za 24 sposojenih goldinarjev pokojnega kartuzijinega podložnika, Oplotničana Gregorja Zagorca, drugi mariborski Žid pa zadolžnico Oplotničana Lovrenca Watbasa. Po smrti letega je dolg poravnala kartuzija. V letu 1527 je živelo v kartuzijinem oplotniškem uradu 34 družin, med njimi družine s 14 priimki: Bute, Gern, Golčej, Hasec, Klih, Kusan, Peho, Pomeri, Repnik, Supan, Šmid (kovač), Šuster (čevljar), Veber (tkalec) in Vogil. Kartuzijin oskrbnik urada Jurij je živel tu v dvoru in imel pri sebi 2 hlapca in dve dekli. V Oplotnici se takrat omenja tudi most. 215 JOŽE KOROPEC: OPLOTNICA 1182-161 I V letu 1542 je živelo v kartuzij inem uradu Oplotnic že 120 družin. Njihove posesti so bile: 1 dvojna kmetija, 107 kmetij, 7 polkmetij, 4 domci-koče in mlin. Pred 28. majem 1558 je kartuzijski prior Herman Ursini zastavil okoli 6000 litrov desetinskega in gorninskega vina na Oplotniškem Lovrencu Soršicu in njegovi ženi Ani, že konec istega leta pa jima je zakup odpovedal. Žička kartuzija si je 1558 in 1559 sposodila denar od kartuzije v Reinu (severozahodno od Gradca - Graz) in zastavila zanj 30 podložnih družin, od tega v Oplotnici 6 ter gornino, vinsko in žitno desetino. V kartuzijskem oplotniškem - Oplotniz uradu je bilo 1565 v 18 krajih 149 družin na kmetijah in 16 dvorcih: KRAJ Čadram Dobriška vas Kebelj Lačna gora Malahorna Markečica Modrič Oplotnica-Opplotnniz Osredek Prihova Radkovec Straža Strtenik Zafošt Zgornja Ložnica Zlakova Zlogona gora Zreče ŠTEVILO KMETIJ 10 6 6 ŠTEVILO DVORCEV 4 4 3 12 6 32 4 4 2 5 2 2 16 5 3 14 12 V mnogih teh krajih so živele tudi podložne družine drugih gospostev. V škodo žičke kartuzije si je štatenberški Ferenc Tahy 1566 protipravno lastil ribolovno pravico v zgornji Oplotniščici. V oplotniškem dvoru je živel 1569 kartuzijski oskrbnik urada Janez Pierkher. Obveznosti do kartuzije ni izpolnjeval, na podložnike je močno pritiskal v svojo korist. Pritožili so se tudi zaradi novih večjih merskih posod in se upirali voziti zbrano žito v Maribor. V letih 1579-1589 je imel oplotniški urad v zakupu Italijan Oton Scazuola, vrhovni upravitelj žičke in jurkloštrske (Jurklošter vzhodno od Zidanega Mosta) kartuzije. Spor s Tahyjem za ribolovne pravice se 14. februarja 1586 še ni končal. Pred 1589 je Scazuola oddajal v zakup oplotniški dvor s kaščo in kletjo. Zaporedoma so bili zakupniki: Burckhman, Žiga Lindeški, graški (Gradec - Graz) trgovec Jurij Michalič, Šweinzer. Pri Oplotnici se je nabralo letno desetinskih žit: pšenice 5510,4 litra, rži 4723,2 litra in ovsa 3936 litrov, gornine 6400 litrov. Ribnik v uradu je bil opuščen. Urbar oplotniškega urada je imel 1589 pri sebi bivši zakupnik Wolf Paradeiser. 216 MELIKOV ZBORNIK Pred 1595 je Janez Krstnik Conti posojal denar posestniku žičke kartuzije. Zato je imel v zastavi tudi oplotniški dvor z zemljišči in dobival tod tudi dohodke Griebingerjeve ustanove. Od l. novembra 1604 do konca leta 1605 je kartuzija prodajala vino tudi oplotniškemu županu in kupila v Oplotnici 4 pare mlinskih kamnov. Dne 16. avgusta 1606 sta kartuzija in Conti, posestnik dvora Hebenstreita pri Konjicah, sklenila pogodbo o oplotniškem uradu. Conti je obdržal dohodke Griebingerjeve ustanove. V letu 1606 je še dobival oplotniško žitno in vinsko desetino, seno in pridelke. Do Jurjevega 1607 je še imel tu pravico koriščanja vrta, stanovanja in hleva, do trgatve tudi kleti. Ostali so mu vinski čebri in motike. Samostan se je zavezal izplačati Contiju 2000 dolžnih goldinarjev in posebno nagrado 20 zlatnikov in štrtinjak vina. Ob kartuzijskem prevzemu urada naj bi samostan dobil tudi vinsko posodo in kladivo z nakovalom iz oplotniške kovačije. Med 28. julijem 1604 in 10. majem 1611 so že pisali drugo najzgodnejšo ohranjeno krstno knjigo v štajerski Sloveniji v konjiškem župnišču. Med 13. avgustom 1604 in 11. aprilom 1611 so prinašali nekaj dojenk in dojenčkov tudi iz Oplotnice v jurijevo konjiško župnijsko cerkev. Seznam krščenih, boter in botrov STARŠI KRŠČENO POTOMSTVO Jakob Magdalena Wergles Marina Jakob Magdalena Bergles Matija Gregor Zimerman - tu Urša X n (nezakonska) Urša Janez Dvoršek - tu Jera X n Janez Janez Agnes (=Neža) Fabri Martin MESEC IN LETO KRSTA Avgust 1608 Januar 1611 Avgust 1609 Junij 1610 November 1610 (Kovač) Gregor Marjeta Cangler (Kangler) Janez Marjeta Kodrič Ahac Liza Corozič (Korošič) Blaž Marjeta Korošec Lovrenc Liza X Boštjan Katra Mluha Lovrenc Liza Naumesh Jurij Zofija Prashitsh Jurij Zofija Prashitsh Simon Marjeta Repar Simon Marjeta Repar Simon Marjeta Repar pri Rosenpergeri hlapec Boštjan in X mati Štefan Lucija X Jernej Jera Trogel Jurij Zofija Wailand SKUPAJ: Ahac Junij 1610 Jurij Jakob Luka v trgu - opido Oplotniz Marina Urša Jera Janez v trgu - opido Oplotniz Jurij Boštjan Marija Simon n Matija April 1609 Julij 1609 4. oktober 1608 Avgust 1608 September 1607 Marec 1605 Junij 1608 April 1611 Januar 1605 Januar 1607 November 1609 Februar 1607 X dete Marjeta Marjeta Avgust 1604 Maj 1609 Marec 1608 21 krstov JOŽE KOROPEC: OPLOTNICA 1182-1611 BOTRE IN BOTRI Juri Weissiwoll Jurij Wasiuol Juri Bosibol Jurij Basibol Jakob Wergles (=Brglez) Jakobova žena Magdalena Jurij X Lukova žena Kangler hči Cangler hči Maria Candler Marko Klek Janez Kodrič Jurij Kominshek žena Kamenšek Jurijev Martin Kamenšek Štefan Kosmač Liza X Juri Preshizek Urban Roshperger SKUPAJ: MESEC IN LETO Junij 1610 Junij 1610 September 161 O Januar 1611 Junij 1608 Avgust 1609 Avgust 1608 Marec 1605 Marec 1608 Julij 1609 Junij 1608 December 1608 in i uni i 161 O Januar 1607 in april 1611 September 1607 in 161 O Oktober 1608 Februar 1605 Februar 1605 Mai 1609 Avgust 1609 5 boter in 1O botrov LITERATURA Jože Koropec, Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700, Zbornik občine Slovenska Bistrica I, 1982, 91-161 Pavle Blaznik Historična topografija Slovenije II, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, Maribor 1986-1989 Jože Mlinarič Kartuzija Žiče in Jurklošter, Maribor 1991 Jože Koropec Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1606, Konjiško 1146-1996, Slovenske Konjice 1996, 98-164 Jože Mlinarič Žički kartuzijani in njihovi odnosi s konjiškimi gospodi, s konjiško župnijo in konjiškimi tržani, Konjiško 1146-1996, Slovenske Konjice 1996, 165-187 218 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Oplotnica 1182-1611 Der Ort Oplotnica am Oplotnica-Bach, nordbstlich der Stadt Slovenske Konjice [Gonobitz] gelegen, existierte schon vor der ersten Erwahnung im Jahre 1182. Schon selu fri.ih nahmen hier die Kartause Žiče [Seitz] und auch der Grundherr von Gonobitz Eintluf3. Im Jahre 1206 gab es das Dorf Oplotnica bereits, im Jahre 1213 lebte hier auch ein Ritter (am Hof). Durch die Verwandschaft der Herren von Gonobitz mit jenen von Wildhaus [Viltuš] kam ein Verwalter von Limbuš [Lembach] in den Ort Oplotnica und in der zweiten Halfte des 15. Jahrhundert auch ein Jude aus Marburg. Im Ort selbst befand sich dann der Hof des Verwalters. Im Jahre 1527 gab es in dem grof3en zur Kartause Seitz gehbrenden Amt Oplotnica zahlreiche Untertanenfamilien mit Familiennamen wie Repnik, Supan, Šmid, Šušter und Veber. Im Jahre 1564 lebten innerhalb des Amtes Oplotnica in 18 Ortschaften 149 Untertanen der Kartause. In der Mitte des 16. Jahrhunderts wurde viel Weinbau betrieben. Im Ietzten Drittel des 16. Jahrhunderts verscharfte sich das Verhaltnis zwischen dem Verwalter und den Untertanen, gleichzeitig aber auch zwischen der Kartause und anderen Grundherren. Die Vergabe des Amtes als Pfand (fi.ir Anleihen) oder in Pacht schadete der Kartause ebenso wie dem Ort Oplotnica nachhaltig. Das zweitalteste erhaltene Taufbuch in der slowenischen Steiermark - in der Pfarre Gonobitz - fi.ihrt fi.ir die Jahre 1604-1611 Getaufte und Paten auch fi.ir den Ort, das Dorf und den Markt Oplotnica an. 219 MELIKOV ZBORNIK BOŽO OTOREPEC KAMNIŠKI ŠOLMOŠTER ULRIK (1296-1312) Med prebivalci srednjeveškega Kamnika je zanimiva osebnost duhovnik in učitelj v Kamniku, po imenu Ulrik. V ohranjenih in znanih zgodovinskih virih se prvič omenja leta 1296, ko se v notarski knjigi notarja Rainerja omenja kot "dominus Vdorlicus scolasticus de Stayn, vicearchidiaconus Carniole", ko je bil nekemu čedajskemu trgovcu dolžan za zeleno sukno dve marki in 24 denarjev; te je obljubil plačati do praznika sv. Martina. 1 Naslednje leto 1297 se v listini, izdani v Ljubljani, ki so jo izdali kranjski vicedom Henrik Lavan, Viljem s Črnelega ter "Volreich schuelmaister von Stein und pharrer von Goeriach", omenja kot potrjevalec pravilnosti prepisa listine Otona s Planine za samostan v Gornjem gradu. Na tej listini, ki se danes hrani v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, je obešen edini ohranjeni pečat tega "šolmostra" Ulrika. Pečat je koničasto-ovalen, velikosti 28x46 mm. Napis na njem se glasi: + S. VLRICI D(E) STEIN PLEBANI D(E) GORIACO. Sredi pečatne ploskve je upodobljen izstavitelj, sedeč na nekakšni klopi s koničasto kapo na glavi, ki v rokah drži odprto knjigo. 2 Ta njegova podoba učitelja s knjigo v roki je ena od najstarejših takih upodobitev na Slovenskem. Iz napisa izvemo, da je bil Ulrik tudi župnik v Gorjah. V listini iz 1299, s katero je Oton Planinski podelil loškemu meščanu Petru, imenovanem Srebrna vreča (Silbersach), hubo v Šenčurju, se kot priča omenja "dominus Vlricus plebanus sancti Georgii" kar je lahko tudi omenjeni Ulrik, 3 saj je v Gorjah cerkev posvečena sv. Juriju, vendar tega ni mogoče dokazati, a je tudi malo verjetno, saj se isto leto 1299 omenja kot priča v listini Henrika iz Krnosa za nekega kamniškega meščana "dominus Ulricus sacerdos de Stein", kar je verjetno omenjeni Ulrik. 4 Kot priča se Ulrik omenja tudi leta 1303, ko je gornjegrajski samostan kupil neko posest v Gornjem gradu, med pričami pa se omenja tudi "Wlreich pharrer zu Goeryach". 5 Leta 1305 je bilo pismo oglejskega patriarha naslovljeno na Ulrika, župnika v Vodicah, vicearhidiakona Kranjske in (Slovenske) Marke. 6 Vendar je bila listina iz 1306 pečatena tudi s pečatom priče Ulrika "plebani Goryaci", a je pečat danes odpadel. 7 Teden dni kasneje je listino Gregorja iz Kamnika za gornjegrajski samostan spet kot priča pečatil "dominus Ulricus plebanus Goryaci", a je tudi na tej listini njegov pečat odpadel. 8 Samo fragment je ostal od njegovega pečata na listini iz aprila 1306, ko se omenja kot "her Wolreich der pharrer von Goryach", ko je od njegovega pečata ostal le fragment. 9 Ali je "Ulreich der techaent datz Khrain unt an der March" iz listine ljubljanskih meščanov iz 1307 identičen z 2 3 4 5 6 7 8 9 B. Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270-1405, Ljubljana 1995, str. 57, št. 192. List. 1297, julij 4. Ljubljana, Nadškof. arhiv v Ljubljani. List. 1299, maj 9. Smlednik v Drž. arhivu na Dunaju, reg. Mon. hist. duc. Carinthiae VI, št. 437. List. 1299, december 24. Kamnik, obj. ravno tam št. 452. List. 1303, marec 12. Kamnik v Nadškof. arh. v Ljubljani. List. 1305,januar 15. Videm, odj. Otorepec, n.n.m, str. 64, št. 236. List. 1306, februar 2. Kamnik, v Nadškof. arh. v Ljubljani. List. 1306, februar 8. Kamnik, v Nadškof. arh. v Ljubljani. List. 1306, april 20. v Nadškof. arh. v Ljubljani. BOŽO OTOREPEC: KAMNIŠKI ŠOLMOŠTER ULRIK (1296-1312) nas1m Ulrikom, ni mogoče ugotoviti. 10 Pač pa gre brez dvoma za Ulrika v listini iz decembra 1307, ko so trije plemiči s Črnelega podarili samostanu v Gornjem gradu jurisdikcijo nad desetino v Motniku, ko se omenja kot "dominus Ulricus plebanus Goriaci scolasticus Stainensis". 11 Od njegovega pečata je ostal le pergamentni trak. Malo več pove o njem listina patriarha Otobona iz 1311. Ta je faro v Kamniku po smrti grofa Henrika von Werdenburga 1311 podelil "magistro Ulrico de Stain, archediacono suo in Carniola et Marchia" zaradi njegove zveste službe in "litterarum scientiam". 12 O tem imenovanju je obvestil vodiškega župnika Gregorja in kaplana Alarda v Kamniku.13 Isto leto 1311 se omenja kot priča v patriarhovi listini za gornjegrajski samostan: "Ulrichus scolasticus in Stayn archidiaconus in Karniola et Marchia". 14 V nemško pisani listini Nikolaja iz Gornjega grada za tamkajšnji samostan se spet kot priča omenja "her Wolreich der ercziagen ze Chrain unt ouf der March". 15 Dva meseca kasneje se v listini duhovnika Tomaža kot priča navaja "her Wolreich der ercziagen pharrer ze Stain", 16 ko je bil torej arhidiakon in župnik v Kamniku. To je tudi zadnja omemba tega kamniškega "šolmoštra", župnika in arhidiakona Kranjske in Marke, vsaj v ohranjenih in znanih virih. V kasnejših virih se leta 1391 kot kamniški "šolmošter" omenja neki Friderik, ki je z ženo Nežo odkupil od kamniškega krojača Ulrika njegovo hišo, voštat in vrt med hišo mežnarja in špitalskim sadovnjakom pri farni cerkvi na Šutni (an dem Schtitenpach) pred mestom Kamnikom. 17 Sto let kasneje, leta 1481 se omenja, da je Jurij iz Škofje Loke, učitelj v Kamniku, vrnil cesarju Frideriku III. desetino pri Kranju. 18 Dve leti kasneje je oglejski generalni vikar Peter zapovedal Juriju "sholari in Stayn", da plača neki dolg, toda ta verjetno ni bil učitelj, temveč le študent. 19 ZUSAMMENFASSUNG Ulrich, Schulmeister von Kamnik (Stein) (1296-1312) Der Autor behandelt in dem Aufsatz einige Daten aus dem Leben des Schulmeisters Ulrich aus Stein, Priester an der dortigen Pfarrkirche. Sein Siegel an einer Urkunde aus dem Jahre 1297, welches den Ulrich als Schulmeister mit einem Buch in der Hand darstellt, ist erhalten gebleiben. Ulrich war auch Archidiakon in Krain und auf der Windischen Mark, seit 1311 auch Pfarrer von Kamnik (Stein). 10 List. I 307, junij I 3. Ljubljana, obj. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana I 929, str. 68. 11 12 13 14 15 16 17 18 19 List. List. List. List. List. List. List. List. List. I 307, december 15. Kamnik v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu št. 171 I. I 3 II, marec 24., reg. Zahn, Beitrage, VII, 32. I 3 II, marec 24., Nadškof. biblioteka v Vidmu, Man. eccl. Aquil., fol. 83. I 3 I 1, junij 21. Videm, v Štaj. deželnem arhivu v Gradcu. 1312, marec 12. Kamnik, F. Schumi, AH II, str. 259, št. 61. 1312, m11:i 16., nekoč v Drž. arh. na Dunaju, sedaj Arhiv Slovenije v Ljubljani, Rep. III. I 39 I, april 30. v Nadškof. arh. v Ljubljani, reg. !MK VI, I 33. 1483, marec I., obj. MHVK 17, 1862, p. 54. 1483, marec 25., reg. Letopis Matice slovenske 1876, str. 136. 222 MELIKOV ZBORNIK DUŠAN KOS LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA 14. marca 1293 je umrl Viljem II. Svibenski. Junak kranjskega plemstva s konca 13. stoletja. Legenda. Toda o tem govori le odlomek iz Otokarjeve avstrijske rimane kronike, ki je opisovala zlasti dogodke na Štajerskem in Avstriji v letih 1250-1309. Je torej sploh šlo za resnično vest ali zgolj za izmišljeno kronistovo epizodo. Tudi če bi bilo tako, pa je Viljemovo življenje, smrt 1 in poznejšo legendo vredno obširneje predstaviti, še posebej ker je bil eden njenih ciljev poslušalca opozoriti na temeljne vrednote viteštva oz. deželnega plemstva in obuditi moralno držo kot brezprizpogojno zvestobo gospodu, obenem pa pojasniti dogodke iz mlajšega časa za nazaj. Avtor legende ali vsaj njen oblikovalec je bil razgledani in učeni vitez Otokar iz Gaala (Geul; ok. 1265-ok. 1320), z dvora blizu Knittelfelda na Štajerskem, iz rodu ministerialov Strettwegov. Otokar je bil o političnem dogajanju odlično obveščen, je pa nekatere dogodke prikrojil po svoje, saj ni bil politično nevtralen. Bil je ministerial Ota Liechtensteinskega, sina minezengerja Ulrika, in zato pristaš liechtensteinske, t. j. habsburške politike. Konec 13. stoletja je študiral v Bologni ter, v liechtensteinski službi ali sam, obredel precejšen del Evrope: leta 1304 se je udeležil vojne kralja Albrehta proti Čehom, leta 1313 je bil morda član poslanstva vojvode Friderika Lepega k aragonskemu kralju Jakobu, sam pa je obiskal tudi Italijo, Nizozemsko in zahodne predele Nemčije. 2 V delu kronike, ki gaje napisal po letu 1308 oz. 1312, 3 je obširno opisal spore in vojno med koroškim vojvodo Majnhardom na eni ter grofom Ulrikom Vovbrškim, salzburškim nadškofom in bavarskim vojvodo na drugi strani. Podrobno je opisal odločilno bitko med njimi, ki se je menda zgodila pri vasici Ruda (Ruden) pri Grebinju (Griffen) na Koroškem na omenjeni dan. V bitki naj bi imel glavno vlogo vihravi, izdajalski in končno skesani Viljem Svibenski, ki je umrl kljub posedovanju čarobnega prstana. Ozadje Viljemove katastrofe je Otokar opisal nenavadno podrobno, zlasti če upoštevamo, da po domicilu Svibenski niso bili štajerski, koroški ali avstrijski plemiči, ki so imeli v kroniki razumljivo visoko mesto. Bil je kranjski oz. savinjski vitez z za sodobnika tako nenavadnim življenjem, da se je zdelo Otokarju njegovo usodo opisati tudi vsega vajenemu plemiškemu občinstvu. In ne le to - Viljemovo smrt je predstavil kot opozorilo težnjam deželnega plemstva po samostojnosti. Viljemova smrt je kmalu po letu 1293 prerasla v legendo, pripovedko z nadnaravnimi elementi, lastnimi ljudskemu prepletanju realnega in bajeslovnega. Pripovedka je živela med plemstvom, zaradi vple"Pot na Avalon" (Zgodovinski časopis 51, 1997, str. 165-186) sem zgodbo že uporabil kot nit v okviru preučevanja dojemanja in obravnavanja smrti znotraj srednjeveškega plemstva. Tu pa kronistovo zgodbo analiziram v smislu njene didaktičnosti in umestitve v politično in družbeno življenje kranjskega plemstva konec 13. stoletja. Ottokars ostcrrcichische Reimchronik (izd. J. SecmUller v: Monumenta Germaniac Historica, Deutsche Chroniken V,1-2, MUnchen ponatis 1980; odslej cit.: MGH DC Ottokar), str. LXXXVIII sl. Prim. H. Dopsch, Zwischen Dichtung und Politik. Herkunft und Umfeld Ulrichs von Liechtenstein (v: Jch Ulrich von Liechtenstein. Literatur und Politik im Mittelalter, Akten der Akademie Friesach "Stadt und Kultur im Mittelalter", izd. F. V. Spcchtler/8. Maicr, Schriftenreihc der Akademie Friesach 5, Klagenfurt 1999), 54-55. MGH DC Ottokar, LXXIX sl. V članku rdečo 2 3 223 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA tenosti koroških Aufensteinov zlasti na Koroškem in bila kasneje prenašana v skopem izročilu le v kronikah. Po prepletu pravljičnosti, politične stvarnosti, strahu pred kaznijo, želji po prepričljivem pojasnjevanju dogodkov je celo presegla danes bolj znane legende o Erazmu Predjamskem, Kralju Matjažu ter Pegamu in Lambergarju, t. j. viteške legende s historičnim ozadjem. Viljemova zgodba je bila v resnici še bolj intrigantska, v 14. stoletju, ko so bila vilinska bitja še resnične osebe, pa je bila za poslušalca resnica. Zakon. Najprej pa nekaj o Viljemu, njegovi družini, politiki in družbenem okolju. V zadnji četrtini 13. stoletja so Svibenski dosegli politični zenit. To je bil čas, ko je pri plemstvu končno prevladala zavest, da je čas vrednot in posnemanja življenja iz viteških romanov preteklost. Zlato viteško življenje v času Babenberžanov je ostalo le še spomin, 4 plemstvo pa se je usmerilo v realnost - v varovanje starih pravic, v anarhično urejanje sporov v času interregnuma, v boj proti gospodarski krizi in propadu klasičnega fevdnega in podložniškega sistema. Velika pričakovanja Svibenskih so se usmerila v samostojnejše politično udejstvovanje. Tu pajihje doletel opozorilni udarec. Ne dobesedno, saj je še v prvih desetletjih 14. stoletja kazalo, da so preveč drzne in nedomišljene odločitve pozabljene in brez posledic. Svibenske in bratrance s Planine pa so na domačem igrišču že prehitevali drugi, zlasti svobodni gospodje Žovneški, Wallseeji in Ptujski, na Kranjskem so se vzpenjali Turjaški, Čreteški, Galli, Gallenbergi. Začetke prvih večjih težav gre povezovati z obdobjem, ko je načelovanje svibenski veji konec 70. let 13. stoletja prevzel po očetu Viljemu I. (umrl leta 1280) Viljem II. Težava je bila v tem, da se Viljem, tako kot oče, ni držal stare strategije rodbine, ki ni predvidevala (odkritih) soočenj z deželnim knezom. Poleg tega je pri večanju svibenskega ozemlja na račun sosednih gospodov deloval preveč agresivno. Viljem je bil politično dejaven že za časa življenja svojega očeta. Glavno vlogo je imel že pri reševanju očetove usode, ki je zaradi vodenja upora proti kralju Otokarju moral leta 1270 v eksil na Ogrsko. Do leta 1276 sta očeta zaradi nemilosti pri Otokarju v javnosti zastopala sinova Ulrik II. in Viljem II. Zlasti drugi je bil po značaju skoraj enak očetu. Viljem I. je imel še eno hčerko - Alhajdo, ki je bila poročena s Friderikom s Kraiga, ta pa je bil dejaven tudi na Kranjskem. 5 Krniško sorodstvo je Viljema II. in Ulrika II. še tesneje povezalo s koroškim plemstvom spanheimske ministerialne provenience. S svakovo pomočjo sta brata ohranila stike s kranjskimi spanheimskimi vitezi, s katerimi sta v naslednjih desetletjih - vse do leta 1293 - delovala v prid lastnih koristi. Obenem ju je Friderik vključil v zaupni krog novega koroškega in kranjskega gospoda, grofa Majnharda Tirolsko-Goriškega. Težave s politično orientacijo je imel Viljem II. že z zmagovalcem nad Otokarjem, kraljem Rudolfom I. Tako kot drugi plemiči, ki so v zadnjo četrtino 70. let 13. stoletja vstopili pod vplivom starejše politične tradicije, je menil, da bo življenje takšno kot prej: plemstvo bo nastopalo vedno bolj neodvisno od deželnega kneza, samo bo bdelo nad doseženimi pravicami in držalo kneza v precepu pri odločitvah. V tem so se tragično motili. Glavni problem plemičev Viljemovega kroga sta v 80. letih 13. stoletja postala koroški vojvoda Majnhard in Rudolfov sin vojvoda Albreht. Centralizirana vladavina tirolsko-goriških grofov (Majnhardincev) s središčem na tirolskem dvoru in v tamkajšnji pisarni, moderno organizirani z notarji na čelu, je bila plemstvu nenaklonjena in bližja 4 5 H. Dopsch, bsterreichische Geschichte 1122-1278. Die Lander und das Reich. Ostalpenraum im Hochmittelalter (s K. Brunnerjem in M. Weltinom, izd. H. Wolfram, Wien 1999, odslej cit.: Dopsch, Geschichte), 27-28. B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (1-X, Ljubljana, 1956-1968, odslej cit.: GZL), VIl/14. Prim. E. Melly, Beitraege zur Siegelkvnde des Mittelalters I (Wien 1846), 240. 224 MELIKOV ZBORNIK meščanstvu. To se je navzven kazalo v podeljevanju oblasti in uprave sodnikom ter celo v odvzemanju starih dvornih (titularnih) uradov plemstvu in podeljevanju familiarom. Ker se plemstvo ni držalo ožjih geografskih območij - celo kot deželani večih dežel so bili naklonjeni političnemu delovanju daleč zunaj domicilnih dežel - je ekonomsko prednost prepustilo meščanstvu. In prav z majnhardinsko oblastjo opažamo intenzivnejše poslovanje ljubljanskih, kamniških in kostanjeviških meščanov. Modernejši upravni modeli so s severnoitalijanskimi oz. južnotirolskimi uradniki, trgovci in vitezi prinašali še več zahodnih gospodarskih in družbenih vzorcev. Vpliv italijanskega gospodarskega praktikuma, ki je bil na Kranjskem pravzaprav vedno v ospredju zaradi cerkvene in (formalne) posvetne podrejenosti Ogleju ter zaradi kroženja italijanskih klerikov na kranjskih župnijah, zaradi trgovine med severno Italijo in ogrskimi deželami itd., se je potrjeval še daleč v novi vek tudi drugače: novčne zakladne najdbe kažejo na izrazito prevlado denarja iz raznih italijanskih kovnic vse do 14. stoletja, celo do 17. stoletja pa sta se na Kranjskem prepletala avstrijski in beneški denarni sistem. 6 Svibenski in kranjski somišljeniki so se počutili vedno bolj odrinjene od vzvodov deželne oblasti, kar je pri značajsko tako ekstroventiranih osebah, kot je bil Viljem II., moralo pripeljati v konflikte. Pravih rešitev pa plemstvo ni več našlo: kot družbena elita zunaj klasičnih stanovskih institucij, ki pa so ok. 1300 šele nastajale, še ni uspelo doseči solidarne enotnosti, celo v usodnih vprašanjih ne. Gibalo se je med zakoni, pravili in običaji ter se nenehno soočalo z lastnimi problemi glede kontinuitete prenosa moči in privilegijev na naslednje generacije. Šlo pa je predvsem za nematerialno dediščino, t. j. ugled, posredništvo, vojaški pomen, medtem ko je ekonomska moč še naprej temeljila na tezavriranem, mrtvem kapitalu v zemljiški posesti. Z njo pa se v dinamičnem svetu ni dalo pomagati drugače kot jo prodajati, le redkim jo je uspevalo preusmeriti v dobičkanosen posel. Prvi veliki Viljemov spor po smrti kralja Pfemysla Otokarja II. leta 1278 je bil s krškim škofom. Ta je bil eden najtesnejših zaupnikov kralja Rudolfa, ter je želel spet vzpostaviti oblast nad škofijskimi posestmi, ki jih je njegova škofija izgubila v času Otokarjeve oblasti in Interregnuma. Kralj Rudolf je moral takoj po zmagi poplačati glavne zaveznike, tudi na račun deželnega plemstva, ki je postalo njegova žrtev zaradi dejanj proti cerkvenim gospodom in uspešne Rudolfove akcije, s katero je sinovom zagotovil fevde cerkvenih gospodov. Plemiško nasprotovanje Rudolfovi obnovi starega reda je doseglo vrh oktobra 1279, ko je moral kralj sklicati koroško in kranjsko plemstvo na posvetovanje.? Ker so bili prestopki Viljema II. hudi, se je moral dogovoriti z nominalnim gospodarjem, vojvodo Albrehtom. Albreht je leta 1279 ob podelitvi Kranjske grofu Majnhardu v zastavo formalno obdržal pravice tudi nad območjem Svibnega in sosednjega Žebnika ter še nad nekaterimi savinjskimi gradovi, patronati, odvetništvi ter nad celotno spanheimsko dediščino. V resnici je večina pravic kmalu prišla pod vpliv grofa oz. vojvode Majnharda. 8 Nekajmesečno izobčenje je Viljem izko- 6 7 8 P. Kos. Denarništvo na prostoru današnje Slovenije v času od 12. do 14. stoletja (stanje raziskav). Zgodovinski časopis 48 (1994). 312-316; S. Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 40 (1986), 397 sl.; C. Haidacher, Die Verwaltungsorganisation Meinhard II. und seine Nachfolger (v: Eines FUrsten Traum. Meinhard II. - Das Werden Tirols, Tiroler Landesausstellung 1995, Schloss Tirni - Stift Stams, Ti rol-Innsbruck 1995), 113-117. H. Wiessner, Monumcnta historica ducatus Carinthiae 5 (Klagenfurt 1956, 6: Klagenfurt 1958, 7: Klagenfurt 1961, 8: Klagenfurt 1963, odslej cit.: MDC), št. 404. Dopsch, Geschichte, 477. L. Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains (Erlauterungen zum historischen Atlas der i:isterreichischen Alpenlander, 1/4, Wien 1929), 432-433; A. Dopsch, Die Karnten-Krainer Frage und die Territorialpolitik der ersten Habsburger in bsterreich. Archiv fur bsterreische Geschichte 87 (1899), odslej cit.: Dopsch, Frage, 57 sl. 225 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA riščal, ko je plenil cerkvena, zvečine freisinška posestva na Dolenjskem. V začetku leta 1284 se je odločil pomiriti z božjimi zastopniki in posvetno oblastjo. 8. maja 1284 je na Dunaju pred vojvodo Albrehtom sprejel njegovo milost in se podredil diktatu. Priznal je popolno Albrehtovo oblast in podsodnost njegovim sodiščem na Štajerskem in obljubil, da brez dovoljenja v naslednjem letu ne bo prestopil meja Kranjske in Štajerske. V nasprotnem primeru bi vse njegovo premoženje pripadlo deželnemu knezu. 9 Viljem je kot eden zadnjih upornikov postal na pergamentu lojalen deželnemu knezu, s tem pa tudi novemu redu. Albrehtova milost mu je nalagala poravnavo sporov z vsemi žrtvami. V bistvu pa je šlo za priznava deželnoknežje sodne in teritorialne oblasti Albrehta kot dediča Babenberžanov na Savinjskem in njihove ohlapne oblasti nad Svibenčani kot formalnimi ministeriali. 10 Zato se Viljem ni šel pokorit grofu Majnhardu, pač pa le Albrehtu. Temu dejanju je septembra 1284 sledila še poravnava s salzburškim nadškofom. Tedaj se je poleg Viljema v Brežicah poravnal z nadškofom Rudolfom, istočasno kraljevim dvornim kanclerjem, tudi bratranec Henrik IV., ki je moral obljubiti, da bodo Viljem in še nekateri nasilneži prišli v ponovno milost vojvode Albrehta. Dolgotrajna fajda med štajerskimi plemiči - mnogi so bili sorodniki Svibenskih (Liechtensteinski, Svibensko-Planinski, Wildonski, Kranichberški) - in salzburškim nadškofom ter krškim škofom, je bila končana. 11 Novembra istega leta se je Viljem s posredovanjem vojvode Albrehta na Dunaju poravnal še s freisinškim škofom Emichom zaradi nasilništva do freisinške posesti na Dolenjskem. 12 S ponovnim sprejemom v krščansko in deželno občestvo se je za Viljema II. začelo novo obdobje. Toda ambicij ni povezal s štajerskim deželnim knezom, saj Viljem vojvodi Albrehtu ni mogel oprostiti dunajskega ponižanja leta 1284 in je pozabil na obljube, pač pa z novim (zastavnim) gospodom Kranjske in Savinjske grofije (Slovenske Marke), grofom Majnhardom Tirolsko-Goriškim. Še bolj usodno se je kasneje njegovo življenje zapletlo z vovbrškim grofom Ulrikom, tedaj še lojalnim Majnhardovim zaveznikom na Koroškem. Majnhard je videl v Viljemu po letu 1286, ko je postal koroški vojvoda, osebo, ki bo znala obračunavati z nelojalnim plemstvom in privrženci Habsburžanov na Kranjskem. Tako je bil avgusta 1288 Viljem z bratom Ulrikom v Ljubljani priča Majnhardovi potrditvi nekega koroškega fevda grofu Ulriku Vovbrškemu. 13 Na istem mestu so bili skupaj skoraj vsi protagonisti legende o Viljemovem prstanu, vključno s Henrikom Toldom. Po avgustu 1288 se je sled za Viljemom v listinah izgubila vse do Otokarjeve kronikalne epizode za leto 1293. Poskušajmo rekonstruirati ozadje Viljemovega odklona od Majnharda in usodne napake. Sam je bil že pred letom 1288 eden najzvestejših članov Majnhardovega dvora in je nekaj let živel pri njem na gradu Tiral. To potrjujejo besede kronista Otokarja, da naj bi imel Majnhard Viljema rad kot lastnega otroka, čeprav je želel s tem predvsem podkrepiti nesprejemljivost Viljemove verolomnosti leta 1293. 14 V tistem času je gospostvo Svibno upravljal brat Ulrik II., ki se je začel zaple9 IO 11 12 13 14 F. von Krones, Urkunden zur Geschichte des LandesfUrstcnthums, der Verwaltung und des Standcwcsens der Steiermark von 1283-141 I (Veroffcntlichungen der Historischen Landcs-Comission fUr Stciermark IX, Graz I 899, odslej cit.: Krones, Verwaltung), št. 14. Dopsch, Frage, 82-87. F. Martin, Die Regesten der Erzbischofe und des Domkapitels von Salzburg I (Salzburg I 928), št. I 128. J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisigensis (Fontes rerum Austriacarum II 3 I, Wien I 870, odslej cit.: Zahn 31), št. 385,387. Prim. Kroncs, Verwaltung, št. 14 in Weigl 1991, 53. GZL IX/7. MGH DC Ottokar, vrstici 61835-61836. 226 MELIKOV ZBORNIK tati z Vovbržani. Leta 1270 je dohodke sosednjega laškega gospostva kot odpravnino za odpoved zahtevam po Štajerski skupaj z možem grofom Ulrikom Vovbrškim prejela v zastavo Agnes, pranečakinja štajerskega vojvode Friderika II. in vdova po vojvodi Ulriku III. Spanheimskem. Zastavo je leta 1279 potrdil kralj Rudolf, nenazadnje zaradi grofove podpore, in ji za odškodnino namenil 6000 mark srebra. Za nadomestilo sta Agnes in grof Ulrik obdržala dohodke iz Laškega, štiri pripadajajoče gradove, a brez vitezov; salzburški nadškof pa jima je podelil več fevdov, ki sta jih imela dotlej sinova kralja Rudolfa. Vovbrški grof je bil z laškim gospostvom neposredni sosed Svibenskih vse do leta 1287, ko je Albreht rešil zastavščino. 15 Grof Ulrik je začel Svibenske pritegovati v svojo družbo že leta 1279, ko so Svibenski ravno spet prišli v milost deželnega kneza. Tudi v Vovbržanovi intrigantski naravi smemo iskati enega od razlogov za upiranje Svibenskih deželnemu knezu. Vovbržanova igra proti vojvodi Majnhardu je bila prikrita in tempirana na daljši rok. Kakorkoli, medtem ko je Viljem II. zaradi izobčenja do leta 1284 nato pa zaradi pripadnosti Majnhardovemu dvoru živel zunaj Kranjske, je brat Ulrik II. podlegal čarom Vovbržana. Grof Ulrik se je z Ulrikom II. srečal najkasneje septembra 1279 v Gradcu, ko je kralj Rudolf poravnaval brate Lemberške s krškim škofom Janezom. 16 Februarja 1282 je bil Ulrik II. z grofom v Jurkloštru, kjer je ta potrdil tamkajšnjemu samostanu svojo darovnico iz leta 1278. 17 Nekaj dni zatem je v Laškem skupaj z vovbrškimi vitezi in laško duhovščino sodeloval pri grofovem nakupu gradiča Ekenštajn v Šaleški dolini od koroških Kraigov, s katerimi je bil Svibenčan v svaštvu. 18 Februarja 1283 je bil v koroškem Špitalu eden od porokov grofu Ulriku, ko je ta obljubil grofu Albertu Goriškemu dati svojo hčer grofovemu sinu. Poroki za nevestino doto in poroko so bili le najuglednejši vovbrški sorodniki in zavezniki: grof Friderik Ortenburški, Oto Emmerberški, Oto z WeiBenegga in seveda Ulrik II. Svibenski. 19 Ulrikov aktiven nastop pri tako pomembnem vovbrškem družinskem dejanju je pomenil, da je bil v tistem času nedvomno odličen vovbrški zaveznik. Tudi v naslednjih dveh listinah, kjer se je omenjal, je šlo za pričanje pri dejanjih Vovbržanov: marca 1285 pri gradu Greifenburgu ob podeljevanju fevdov grofa Valterja Stemberškega (Vovbrškega) in v prisotnosti bratov grofov Alberta Goriškega in Majnharda Tirolsko-Goriškega in njunih vitezov ter maja 1288 na Ptuju, ko je Ulrikov sorodnik Friderik Ptujski obljubil grofu Ulriku vrnitev fevdov in odvetščine v Gornjem Gradu. 20 Ni pa ga bilo zraven le julija 1286, ko se je grof Ulrik sporazumel z vojvodo Albrehtom glede gradu Žebnik, ki je še kako zadeval sosede Svibenske. 21 Še pred letom 1290 pa se je Ulrik odpovedal mentorstvu grofa Ulrika. Deloma, ker je grof leta 1287 izgubil Laško in se Ulrik ni več nadejal aktivne grofove zaščite, deloma 15 MDC 5, št. 406, 407; MDC 6, št. 57. H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaftcn und Gi.iltcn, Stadte und Marktc (Buchreihe der Si.idostdeutschen Historischen Kommission 10, Mi.inchen 1963), 246; D. Kos. Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenjcštajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja (Zbirka ZRC 1, Ljubljana 1994, odslej cit.: Kos, Grad), 67, 78; H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg. Carinthia I 160 (1970), odslej cit.: Dopsch, Heunburg, 328; C. Frass-Ehrfeld, Geschichte Kamtens. Band 1: Das Mittelalter (Klagenfurt 1984), 338; A. Dimitz, Geschichte Krains von der altesten Zeit auf das Jahr 1813, 1 (Laibach 1874), 204. 16 MDC 5, št. 399. 17 MDC 5, št. 507. IS MDC 5, št. 51 O. Dopsch, Heunburg, 330. 19 MDC 5, št. 539. 20 MDC 5, št. 630; MDC 6, št. l00. 21 MDC6,št.19. 227 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA pa morda zaradi spregledanja Vovbržanovih intrig do vojvode Majnharda. Prelom se je zgodil morda kmalu po avgustu 1288, ko se je Ulrik še v Vovbržanovem spremstvu v Ljubljani srečal z bratom Viljemom II., ki je prišel tja v spremstvu vojvode Majnharda. Morda ga je prav tam Viljem prepričal, naj zapusti nevarnega grofa. Toda okoli leta 1290 so pri Viljemu začeli naraščati dvomi o svojem gospodu, vojvodi Majnhardu. Njegovo kasnejše ravnanje je bilo za rodbino mnogo usodnejše kot avanturizem vseh prednikov skupaj. Osebna Viljemova katastrofa se je, patetično zapisano, dvigovala izza obzorja gradu Grebinj. Konec 80. let je mineval v znamenju spopadov vojvode Albrehta z Ogri in s salzburškim nadškofom. Vojvoda je februarja 1289 zasedel in opustošil glavno salzburško oporišče na Koroškem mesto Breže. 22 Po smrti kralja Rudolfa (15. VII. 1291) so prišli Habsburžani v spor z novim kraljem Adolfom Nassauskim, zvezo švicarskih mest, bavarskimi vojvodami in češkim kraljem Vencljem II. Konec istega leta se je grof Ulrik Vovbrški postavil na čelo štajersko-koroških upornikov, ki so zahtevali spoštovanje pravic, doseženih med Interregnumom in zamenjavo Albrehtovega strogega glavarja admontskega opata Henrika. Grof Ulrik je zase zahteval še pravice, ki naj bi mu šle kot možu Agnes. Po kasnejšem Ulrikovem zatrjevanju ga je le nadlegovanje Albrehtovih "uradnikov" - zlasti Konrada Aufensteinskega, ki so mu celo odvzeli dedno odvetništvo nad samostanom v Gornjem Gradu, prisililo v upor proti vojvodi Majnhardu in organiziranje protihabsburške in protimajnhardinske zveze. V resnici je odnos z obema vojvodoma zaostril kmalu po letu 1286, ko je Majnhard postal koroški deželni knez z vsemi ekskluzivnimi pravicami, kar je grofa Ulrika, ki se je imel po izvoru za enakovrednega vojvodi, spravljalo v jezo.23 Okoli leta 1291 se je zaostril tudi zunanjepolitični položaj vojvode Majnharda. Že v 80. letih je bil nenehno v sporu s cerkveno oblastjo, saj so cerkveni knezi dolgo preprečevali njegov povzdig v koroškega vojvodo, leta 1291 pa ga je zadelo izobčenje papeža Nikolaja IV. zaradi napadov na tridentinskega škofa. Salzburški nadškof, ki gaje prizadelo Majnhardovo in Albrehtovo prisvajanje salzburških fevdov, je izobčenje razglasil na sinodi v Salzburgu januarja 1292. 24 Nekateri vzhodnoalpski plemiči so menili, da je prišel čas obračuna s premočnim Majnhardom, tako kot z Albrehtom. 25 Izobčenje je namreč zahtevalo od vseh, da prekinejo kakršne koli stike in odnose z izobčenim in se mu upro. Seveda je bilo izvajanje takih ukrepov odvisno od izobčenčeve dejanske moči, ki pa je bila na Koroškem odvisna predvsem od lojalnosti tirolskih in zahodnokoroških vitezov Majnhardu. Še bolj je bilo to očitno na Kranjskem, kjer je tirolsko in koroško uradniško plemstvo še krotilo domače plemstvo, ki je bilo v celoti vzeto gospodarsko in statusno šibkejše od koroškega, sploh pa štajerskega. l. januarja 1292 so si v štajerskem Deutschlandsbergu salzburški nadškof Konrad, grofje Ulrik Vovbrški, Ulrik Pfannberški in Valter Šternberški, gospodje Wildonski, Stubenberški, Rudolf z Roža in Friderik Wei/3eneški prisegli petletno medsebojno 22 MDC6,št.122, 139. 23 MGH DC Ottokar, vrstice 63110 sl. A. Dopsch, Ein antihabsburgischer Fi.irstenbund im Jahre 1292. Mittheilungen des lnstituts fi.ir bsterreichische Geschichtsforschung 22 (1901 ), odslej cit.: Dopsch, Fi.irstenbund), 610 sl.; Frass-Ehrfeld, n. d., 351-352. 24 K. Tangi, Die Grafen von Heunburg, II. Archiv fi.ir Kunde osterreichischer Geschichts-Quellen 25 (1860), 216 sl.; Frass-Ehrfeld, n. d., 340 sl. MDC 6, št. 180,205. Dopsch, Fi.irstenbund, 605-607. 25 F. von Krones, Landesfi.irst, Behorden und Stande des Herzogthums Steier 1283-1411 (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, Historischen Landes-Commission fi.ir Steiermark, IV. Bd., l. Hf., Graz 1900, odslej cit.: Krones, Landesfi.irst), 145 sl. 228 MELIKOV ZBORNIK pomoč za zaščito starih pravic in svoboščin dežele Štajerske. Vsi so obljubili zaščito salzburški Cerkvi in skupno nastopanje na pogajanjih z deželnim knezom. 26 Februarja so se začele odkrite sovražnosti, vojni spopadi so se razširili po vsej Koroški in Štajerski. Grof Ulrik je takoj zasedel grad Grebinj, ki je bil last bamberške škofije, in v njem organiziral glavni štab koroških upornikov. 27 Združene salzburške in bavarske čete, med njimi tudi enota grofa Ulrika, so v istem mesecu zasedle mesto Leoben na Štajerskem. 28 Vojvoda Albreht I. je na Štajerskem z uporniki opravil že konec marca istega leta, ko je v Brežah v prisotnosti vojvode Majnharda in mnogih koroških plemičev Štajercem potrdil vse privilegije kralja Rudolfa. 29 Skupna fronta Korošcev in Štajercev je razpadla. Kljub temu je bil na Koroškem vojvoda Majnhard še več kot eno leto v vojnem stanju, ki ga je še zapletlo vmešavanje češkega kralja Venclja II., pretendenta na dediščino pokojnega očeta kralja Otokarja II., in spodnjebavarskega vojvode Ota - prav tako hlepečega po Otokarjevi štajerski in gornjeavstrijski dediščini.30 Tako je socialno-politični upor dela koroškega plemstva (p )ostal vzvod visoke politike. Kranjsko plemstvo se kot celota v spopade do srede leta 1292 ni vpletalo, saj je v listinah in v Otokarjevih opisih bojev le tu in tam mogoče naleteti na posamezne Kranjce. Majnharda niso podpirali, odkrito nasprotovati pa se mu tudi niso upali. Po kronistih Otokarju in Janezu Vetrinjskem, ki ju je v 15. stoletju povzel Thomas Ebendorfer, kasneje pa tudi Hieronim Pez, 31 je grof Ulrik zaradi pomanjkanja mož poslal k Viljemu Svibenskemu v Slovensko marko zvestega viteza Eberharda iz Šentpetra z nalogo pritegnitve Viljema in splošnega novačenja med domačim plemstvom. Menda naj bi imel Eberhard za to na razpolago 400 mark srebra. Alfonsu Dopschu je bila ta vest dvomljive vrednosti, toda ohranjena je listina iz julija 1292, ki govori o poroštvu spodnjebavarskega vojvode Ota za 200 mark srebra, ki jih je grof Ulrik v svojem in v imenu salzburškega nadškofa ter vojvode Ota obljubil kranjskim vitezom Hartwiku Falkenberškemu, Gerlohu Jeterbenškemu, Majnclinu Turjaškemu in Frideriku Kraiškemu. Vse je k uporu dodatno navedla podpora oglejskega patriarha upornikom, čigar fevde so tudi posedovali. 32 Omenjeni so bili eni od glavnih nasilnikov na Kranjskem. Še posebej radi so se znašali nad cerkvenimi gospostvi Turjačan, Jeterbenčan, Svibenčan in neki Ižanec, ki so bili okoli leta 1284 nasilni do patriarhovih pravic na gradu Vrbovec pri Mozirju. 33 Gerloh Jeterbenški je sam že več desetletij nadlegoval loško gospostvo freisinške škofije. S freisinškimi uradniki je bil še leta 1278 kot vitez goriških grofov v fajdi, a ne preveč uspešno, saj so ga ujeli. Nato se je umiril, bil celo občasno v škofovem spremstvu in septembra 1286 pri Gospe sveti skupaj s še nekaterimi Majnhardu zvestimi plemiči s Kranjske (Gali, Gallenberg) celo prisostvoval usto- 26 27 28 29 30 31 32 33 MDC 6, št. 202. Dopsch, Filrstenbund, 612; Krones, Landesfilrst, 148, 228-229. MGH DC Ottokar, vrstice 58068 sl. Dopsch, Heunburg, 326; Frass-Ehrfeld, n. d., 354-355. MGH DC Otto kar, vrstica 56652. Dopsch, Filrstenbund, 619 sl. MDC 6, št. 212. Tangi, n. d., 222 sl.; Dopsch, Filrstenbund, 604-605; Frass-Ehrfeld, n. d., 355-356. Dopsch, Fi.irstenbund, 601-602, 608-609. T. Ebendorfer, Chronica Austriac (izd. A. Lhotsky v: Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Germanicarum n. s. 13, ponatis Milnchen 1980), 218; H. Pez, Scriptores rerum Austriacarum, Tomus I (Lipsire 1721), 372. Janez Vetrinjski te podrobnosti v svoji kroniki ni navedel, kar priča o drugačni pripovedni tradiciji (lohannis abbatis Victoriensis liber certarum historiarum (izd. F. Schneider v: Monumcnta Germaniac Historica, Scriptorcs rerum Germanicarum in usum scholarum XXXVI, 2 TI., Hannover und Leipzig 1909, 1910), 314). MGH DC Otto kar, vrstice 61780-61819; MDC 6, št. 225. Dopsch, Filrstenbund, 620-621. B. Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270-1405 (Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Viri za zgodovino Slovencev 14, Ljubljana 1995), št. 27. 229 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA ličenju Majnharda za koroškega vojvodo. V tistih letih je postal eden najuglednejših kranjskih plemičev in bil pogosto dejaven pri izrekanju razsodb. Vseskozi je ohranil stike z goriškimi grofi. Tako kot Majnclin Turjaški, ki je bil zaradi posedovanja Hmeljnika goriški vitez oz. ministerial. 34 Skupaj s Hartwikom Falkenberškim (12681292), s katerim je Gerloh npr. leta 1287 v Kamniku kot razsodnik končal fajdo med Konradom Gallom in Henrikom Helfenberškim, 35 je predstavljal trdno jedro "društva" bivših spanheimskih ministerialov, ki so do začetka 90. let še trpeli Majnhardovo oblast. Viljem Svibenski se julija 1292 najbrž še ni odzval na prošnje koroških zarotnikov, saj bi bil skoraj gotovo omenjen v listini. Njegova rodbina je imela v teh dogodkih shizofreno vlogo. Ulrik II. se je že nekaj let prej umaknil iz političnih iger - morda je sploh zapustil Kranjsko. Viljem II. je nihal med vojvodo Majnhardom in grofom Ulrikom, mladi sin Rudolf l. pa je najbrž že težko čakal na bojno zabavo. Že pri ujetju Majnhardovega sina Ludvika, torej še pred domnevnim Viljemovim prihodom na Koroško, je na salzburško-bavarski strani menda sodeloval tudi Rudolf. 36 Člani planinske veje Svibenskih, zlasti Henrik IV. in Oto, se sploh niso želeli priključiti koroškim upornikom - konec koncev so bili Štajerci in zadovoljni z Albrehtovo pomiritvijo. Viljem je bil torej vsaj do poletja 1292 Majnhardov pristaš. Morda se je šele kasneje odvzval novačenju vovbrškega grofa zaradi samovoljnih Majnhardovih poveljnikov, morda pa ga je k temu še dodatno navedlo vojvodovo izobčenje. Gotovo pa je jeziček na tehtnici premaknilo tudi prigovarjanje svaka Friderika s Kraiga in sestre Alhajde ter starih bojnih tovarišev, nanovačenih leta 1292. Historiograf Gerardus de Roo je v svojih analih habsburških vojn zapisal, da naj bi bil Viljem že eden od tistih najvidnejših zarotnikov proti vojvodi Albrehtu, ki so se leta 1291 zbrali pri Trebenseeju pri Tullnu in sklenili ubiti Albrehta in njegove Švabe ter s pomočjo salzburškega nadškofa, bavarskega vojvode in ogrskega kralja pripeljati češkega kralja. Med voditelji je omenil tudi Ota WeiBeneškega in Ulrika Vovbrškega, ki pa ju je - tako kot Viljema - imel za Kranjca! 37 Prav to pa kaže, da je Roo pomešal osebe, ki jih je prebral iz ene od kronik ter je ta vest o Viljemovem zarotništvu že v letu 1291 najbrž brez trdnejših osnov. Grof Ulrik je po Otokarjevih besedah julija 1292 zasedel in oplenil glavno Majnhardovo oporišče mesto Šentvid na Koroškem, salzburški vicedom v Brežah Rudolf iz Fohnsdorfa pa je s pomočjo izdajalskih meščanov tam ujel Majnhardovega sina Ludvika.38 S salzburškim nadškofom je avgusta uspel pritegniti k zaveznikom še oglejskega patriarha Rajmunda, nezadovoljnega z Majnhardovimi proticerkvenimi ukrepi na Kranjskem. 39 Jeseni 1292 se je začela vojna sreča spreminjati. Vojvode Albreht in Majnhard sta oblegala Breže in ga po izdaji požgala. Majnhard je poslal sina Ota na Koroško, da bi se maščeval za sramotno ujetega Ludvika. Oto je na gradu Freiberg sklical koroške deželane. Večino je ujel in jih nekaj dal usmrtiti. 40 Tisti uporniki, ki 34 23; P. Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem (Ljubljana 1994). 118-119. Prim. Zahn 31, št. 361,373,392,402; MDC 6, št. 27; F. Komatar, Das Schlossarchiv in Auersperg. Mitteilungen des Muscalvcrcines fUr Krain 18 (1905), št. 16, 17. 35 Kos, Grad, 17; K. Kovač, Beitrage zur Geschichte Krains. Carniola 4 ( 1914), str. 173. 36 A. Jaksch, Geschichte Karntens bis 1335, II. (Klagenfurt 1929), 123-136. 37 Gerardus de Roo, Annalcs rerum belli domiquc ab austriacis Habspurgicre gentis principibus (Oeniponti 1592). Nemški prevod: Annales oder historische Chronick dcr durchleuchtigisten Fi.irsten und Herren, Erzhertzogcn zu Ocsterreich habspurgischen Stammcns (Augspurg 1621 ), 46. 38 MGH DC Ottokar, vrstice 60675 sl.; MDC 6, št. 228, 229. Frass-Ehrfeld, n. d., 357. 39 MDC 6, št. 230, 231. 40 MGH DC Ottokar, vrstice 57821 sl., 61105 sl. Frass-Ehrfeld, n. d., 358. Kos, Grad, 230 MELIKOV ZBORNIK niso nasedli Otovem pozivu, so še naprej plenili vojvodovo posest. V začetku leta 1293 je grof Ulrik spoznal, da je njegova stvar izgubljena. Februarja se je podredil vojvodi Albrehtu, mu prisegel zvestobo in upal, daje enega nasprotnika izločil iz boja. Marca so potekala skupna mirovna pogajanja med sprtima stranema. Toda oba vojvoda nista hotela v sporazum vključiti tudi vodij upora, grofov Vovbrških, Pfannberških in Friderika Stubenberškega, zato so pogajanja propadla.4 1 Po Otokarju se je grof Ulrik v pričakovanju odločilnega spopada v obupu obrnil za pomoč še na Svibenske, stare znance iz obdobja njegovega upravljanja Laškega v 70. in 80. letih. In Viljem ga je končno uslišal. Eksplicitno po kronistu Otokarju se je Viljem priključil stranki grofa Ulrika Vovbrškega iz maščevanja, ker ga je vojvoda Majnhard nekoč grobo užalil. Kako, ne pove. Če upoštevamo ta razlog, potem užaljenost morda ni temeljila le na osebni prizadetosti, pač pa je bila pogojena s posledicami Majnhardovega načina vladanja na Koroškem in Kranjskem. Nekaj mlajši avtor "Avstrijske kronike 95 gospostev" je Viljemovo izdajo dobrega Majnharda komentiral le s suhimi besedami, da mu je bilo srebro pač ljubše. 42 Viljemovo verolomnost velja ocenjevati tudi v luči njegovega značaja, že prislovičnih menjav političnih strank, izobčenj in ponovnih milosti. Poleg tega je bil najbrž še vedno zagledan v ideale viteškega življenja in zaplete junakov iz viteških romanov. To so bile lastnosti, ki dodatno pojasnjujejo nekatera nasilniška ravnanja plemstva v srednjem veku in izrazitejšo nevrotičnost. Anton Trstenjak je ta odklon od "normalnosti" razkrival pri Slovencih sicer od 19. stoletja naprej, je pa bržkone veljala tudi prej. Nevrotičnost se je pri nekaterih Svibenskih kazala v pretirani občutljivosti, prepirljivosti, zamerljivosti, zavisti, pa tudi v depresivnosti in tenkovestnem izčrpavanju življenjskih moči. Pri takšnem pesimističnem generaliziranju je seveda treba biti previden. 43 O razlogih Viljemove verolomnosti se velja razgledati tudi onkraj pisnih virov. V primarnih historičnih virih podatkov o obnašanju in motivih ljudi pri konkretnih dejanjih zvečine nimamo. Takih podatkov ne poznajo prevladujoče listine, urbarji, seznami ipd., pač pa le kronike. Toda te so pisali ljudje šele po dejanjih, opisovanih ljudi (običajno) niso osebno poznali, so si pa izoblikovali svoje predstave na podlagi pripovedovanja drugih ljudi ali prebiranja starejših zapisov. Ti zadnji pa so že vsebovali vrednostne sodbe, ki so jih kronisti prevzemali in spreminjali v skladu s prepričanjem, pogosto pod vplivom naročnika kronike in legitimiranja njegovega ravnanja oz. politične propagande. Toda nekaj, recimo jim splošnih psiholoških elementov je pri vprašanju Viljemove verolomnosti le treba nakazati. Poskusimo postaviti nekaj domnev, pogojno veljavnih v preteklosti pri vseh socialnih slojih, torej pri ljudeh, ki jih nismo nikoli videli, slišali in poznali. Tudi pri Svibenskih. Svibno in širšo okolico lahko umestimo med gorate predele (vsaj v okviru Kranjske), pri čemer ne gre upoštevati le morfologije terena, pač pa tudi njegove posredne posledice na tradicijo in mentaliteto. Vpliv gora na ustvarjalnost ter duhovnost je bil povsod, tudi na Slovenskem tako važen, da sta se celo mitologija in ljudska tradicija navezali nanje: npr. na sveto goro in boga Triglava ali pa na bajko z zgodovinsko osnovo o Kralju Matjažu in goro Peco. V hribovitem svibenskem gospostvu je splošni značaj ljudi v nekaterih elementih še dandanes skupen oz. različen od npr. Gorenjcev in Korošcev.44 Goratost je najbrž vplivala na trdost, grčavost, celo neprijaznost, obenem pa je 41 MDC 6, št. 248; MGH DC Ottokar, vrstice 60455, 61417. 42 MGH DC Osterreichische Chronik 95. 172. 43 A. Trstenjak, Misli o slovenskem človeku (Ljubljana 1992), 26-27. 44 Prav tam, 34 sl. 231 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA to lahko pomenilo tudi značajnost, konservativnost in zvestobo (gospodu). Izrazitejša samozavest Svibenčanov ter težke gospodarske razmere so v srednjem veku najbrž našle odmeve v večji stopnji nasilnosti, udejstvovanju v vojnah in migraciji kot je bilo deželno "povprečje". To se je odražalo tako v posestni ekspanziji Svibenskih na Dolenjskem in Štajerskem, kot tudi v njihovih političnih in vojaških službah daleč od doma od 12. stoletja naprej. Trdnost prepričanja, zaprtost, molčečnost, hribovski ponos in prevzetnost po drugi strani, pa tudi vihravost in impulzivnost, lahko zaznamo v nesmiselnih ali tveganih političnih dejanjih, ki so bila, vsaj z današnjimi izkustvi, v opreki z zdravo logiko, npr. upor Viljema I. proti češkemu kralju Otokarju in upor Viljema II. proti vojvodi Majnhardu leta 1293. Hribovska konservativnost se je morebiti delno kazala v nesposobnosti Svibenskih, da bi se uspešno spoprijeli z novimi gospodarskimi in socialnimi razmerami v 14. stoletju. Plemstvo na Slovenskem je bilo namreč vseskozi zvečine ruralno, z izrazitejšo tradicijo, navezanostjo na domačo zemljo, čeprav je imelo že od 13. stoletja hiše tudi v mestih in trgih in se je tam pogosto zadrževalo. 45 Zato so bili plemiči, tudi tisti, ki so se povzpeli iz meščanskih vrst, zvečine nasprotniki novih družbeno-gospodarskih oblik, v katerih se niso najbolje znašli. Druga značilnosti svibenskega gospostva je bila marginalnost. Gospostvo je na severu od leta 1311 mejilo na Štajersko oz. laško-žebniško gospostvo, na jugu se je dotikalo Dolenjske oz. Kranjske, gospostev Gallenstein in Mokronog, na vzhodu obmejnih savskih štajersko-kranjskih gospostev Radeče, Sevnica in še dlje Boštanja in Krškega; na zahodu se je naslanjalo na periferna gospostva Ljubljanske kotline (Litija, Stična). Geografska marginalnost je imela za posledico, daje bil človek poleg vpliva od zunaj vedno v asimilacijski izmenjavi z zunanjim svetom. Marginalni človek se stalno, tudi nehote, prilagaja, uklanja (močnim) sosedom. To se je odražalo npr. v tekmovanju s sosedom, ki se rezultira v prilagajanju ali pa nasprotovanju in porastu samozavesti, celo sovraštvu do zunanjega sveta. 46 V našem primeru npr. do "tujih" deželnih knezov. Tako je imela razdeljenost svibenske okolice med velike gospode in dežele določen vpliv na oblikovanje značajnih lastnosti prebivalcev, s kopico avto- in heterostereotipov. Morebitna večja odprtost posavskih in savinjskih sosedov Štajercev in posledični svibenski heterostereotip o njihovi nezanesljivosti že v srednjem veku je možen, a nedokazljiv. Konec koncev je bilo tudi laško gospostvo hribovito. Toda na deželni ravni je bila mejnost Svibnega prejkone zanemarljiva. Deželne meje v vsakdanjem življenju ljudi v srednjem veku vse do 14. stoletja niso imele večje vloge. Meje, pogosto le zasilne in nejasne v mikrolokacijah (če ni šlo za izrazite naravne ločnice), niso bile splošno znane. Pomembnejši je bil vpliv in odnos do soseda: za kmeta je bilo važnejše, kakšen odnos imajo do njega uradniki sosednjega gospostva, ko se je npr. podajal prodajat pridelke. Ali pa, kakšen odnos ima sosednji patrimonialni gospod do mešanih porok med podložniki različnih gospodov. Dežela pri tem do absolutistične dobe ni bila odločilna. Svibenski so se tako vse do srede 13. stoletja, do izumrtja Babenberžanov leta 1246, raje naslonili na lastnike sosednjega laškega gospostva, morda tudi, ker je gospostvo formalno sodilo v okvir t. i. Velike Kranjske oz. Savinjske grofije. Nasprotno vse do srede 13. stoletja Svibenski niso pokazali večjega zanimanja za kranjske teritorialne gospode, kaj šele za nominalnega mejnega grofa, oglejskega patriarha. Tam jih je zanimala le južna soseščina Svibnega, kjer je prevladovala posest krške škofije z Mokronogom, Boštanjem in Štrasberkom. 45 Kos, Grad, 169 sl. 46 Trstenjak, n. d., 12-13. 232 MELIKOV ZBORNIK Pustimo psihologijo in realnost in se končno posvetimo imaginaciji oz. Otokarjevi legendi. Po večstoletnem spanju se je v izvorni obliki pojavila med izobraženci s prvo tiskano izdajo (dela) Otokarjeve rimane kronike melškega patra Hieronima Peza iz leta 1745 v zbirki "Scriptores rerum Austriacarum". 47 To je bil čas tik pred ponovnim odkritjem starejše nemške literature in čas zbiranja kulturnega blaga (npr. bratov Grimm), ki je vrh doživel v 19. stoletju. Natančno prebiranje večih variant opisov mita o Viljemovi smrti, ki so mu zbiratelji dajali naslov "Svibenski prstan" ipd., razkriva nekaj pomembnih razlik v, v bistvu preprosto zgrajeni zgodbi. Razlike so imele globlje pomene, odvisno od namena pripovedi, pripovedovalčevih ambicij in ciljne publike. Že na prvi poglej se zdi, da je imela zgodba kot skoraj klasičen mit predvsem didaktični značaj, zato kasneje ni prerasla v ljudsko legendo, pač pa je ostala znana le ozkemu krogu izobražencev in plemstva, ki so vsaj posredno poznali Otokarjevo zgodbo. Nedvomno je bil mit med občinstvom lahko "uspešen", ker je (ne)vede subtilno upošteval psihologijo: Viljemova smrt je iz osebne in družinske tragedije, zgodbe o Viljemovem notranjem boju med "zahtevami nadjaza in željami jaza po samoohranitvi" prerasla v enkratno vzgojno opozorilo, 48 kasneje pa v romantično nostalgično zgodbo za plemiško publiko, ki jo je vzpon meščanstva stisnil v gospodarski, ne pa še statusni precep. Plemstvo se je zavedalo, da nikakor ne more doseči nekdanje Viljemove (idealne) slave, ne sme pa v celoti posnemati njegovega življenja. Najprej celja analizirati Otokarjev "original" v Seemtillerjevi ediciji v Monumenta Germaniae historica. 49 Otokar je bil namreč duhovni oče samo enega dela kasnejše legende, ki v ni nujno nastala v njegovi glavi. Viljem II. Svibenski je v kroniki omenjen le v tistem delu, ki opisuje priprave in boje med sprtimi strankami v letih 1292-1293. 50 Če se odločimo za iskanje resničnosti v pripovedi, moramo nekaterim ključnim Otokarjevim stavkom poiskati kolikor toliko logična pojasnila - logična tudi za tedanje poslušalce, kar je bil Otokarjev namen. Ad hoc zarotniki, ki so se odvzvali Vovbržanovemu pozivu in prišli v Grebinj, še posebej Viljem, so bili za javnost velika novica. Viljem je zato v legendi dobil avreolo odpadnika in izdajalca, grof Ulrik pa "le" upornika. Viljemovo kratkotrajno vlogo v zadnji bitki je bilo treba bralcu oz. poslušalcu kronike posebej pojasniti, pa čeprav s pomočjo pravljičnih bitij in predmetov, saj njen konec ni povsem ustrezal resnici. Ko je Otokar opisal priprave na odločilni spopad, ki se je imel zgoditi 14. marca 1293 na griču Wallersberg pri vasici Ruda tik po gradom WeiBenegg ob cesti med Grebinjem in Lipico (Lippitzbach) ob Dravi, je le z nekaj besedami orisal potek bitke: Henriku Toldu, tirolskemu maršalu, velikovškemu glavarju in glavnemu poveljniku Majnhardovih čet ter Konradu Aufensteinskemu je že grozil poraz, ko so v poslednjem poskusu le zmagali njuni vitezi. To je bil klasičen srednjeveški opis bitk - bodoči zmagovalec je bil pred porazom zaradi božje pomoči ali izjemne srčnosti rešen; dotlej zmagujoči in številčno močnejši sovražnik pa je bil pobit in pregnan. To je bilo v zgodbi nujno, ker je bilo bistvo tako obširnega opisa bitke pravzaprav Viljemova nesrečna smrt in ne obratno. Po kronistovih besedah je grof Ulrik neslavno zbežal z bojišča, zaveznike pa prepustil maščevanju vladnih sil. Na bojnem polju je Konrad Aufensteinski po dolgem iskanju le 47 H. Pez, Scriptores rerum Austriacarum, Tomus III (Ratisbonne 1745), 539 sl. A. Coreth, bsterreichische Geschichtschreibung in der Barockzeit (1620-1740) (Wien 1950), 110. 48 B. Bettelheim, Rabe čudežnega. O pomenu pravljic (Studia humanitatis, Ljubljana 1999), 52-57. 49 O zgodovini edicije Otokarjeve avstrijske rimane kronike gl. MGH DC Ottokar, I sl. 50 MGH DC Ottokar, vrstice 61803-62913. 233 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA našel tistega, ki mu je Otokar prisodil krivico za izdajo, ne pa za poraz v bitki. Umirajočega Viljema. 51 S tem je bila bralcu sugerirana Viljemova demonizacija znotraj poučnosti zgodbe. Konrad naj bi bil Viljemov mladostni prijatelj še iz časa, ko sta se skupaj učila viteških veščin na Majnhardovem dvoru na gradu Tirol. To je bilo možno. Ko je Konrad našel Viljema (poleg njega je bil izrecno omenjen kot padli še Eberhard Šentpetrski), dobimo od Otokarja patetičen opis smrtnih poškodb: kopje skozi prsa in še sedem (pravljično število!) ran. Konrad ga je zaradi iznakaženosti celo vprašal, če je res Viljem. Tudi Viljem Konrada najprej ni spoznal in šele kasneje le povabil k sebi, "če je res Aufensteinec". Kar takoj mu je kot "najljubšemu prijatelju" (sicer srednjeveški termin za sorodnika!) in znancu ponudil prstan, ki naj bi mu dal oblast nad posestjo in deželo, viteške vrline, slavo in čast, dokler ga bo imel na roki. Zatem zgodba brez pojasnila preide v drugi del, ko je dal maršal Henrik Told naložiti Viljema na konja in ga prepeljati v Velikovec. Tam je Viljem izdihnil. V naslednjih dneh sta obe strani zamenjali ujetnike in padle. Okoli Viljema, še vedno opremljenega z orožjem, so stali tovariši in jokali. Še posebej ga je objokoval grof Ulrik Vovbrški, ki mu je izrekel nekaj besed v slovo. Morda je bil scenarij Viljemovega umiranja zares tak, a to za mrtvega viteza ni bilo več pomembno. Pomembnejše je bilo nekaj drugega, česar legenda ni omenjala: bitka pri Rudi je bila zadnji večji spopad, ki ga je začelo deželno plemstvo samo proti legitimnemu deželnemu knezu v vzhodnih Alpah zaradi občih plemiških interesov. To je bil simbolni in dejanski konec samovoljnega viteškega nastopanja in zadnji poskus politiziranja mimo kneza ali proti njemu. Z opisom Viljemovih zadnjih ur se začenja Otokarjeva vsebinska interpolacija o čarobnih lastnostih prstana. Kot bomo videli, tudi zaradi poznejše uspešne kariere Konrada Aufensteinskega. Prstan lastnika sicer ni obvaroval pred ranami, kot smo vajeni iz podobnih pravljic, mu je pa omogočal uspeh. Po ljudskem mnenju je običajni konec zgodb s čarobnimi prstani ipd. predmeti, da vsakdo, ki ga dobi v roke, slejkoprej pozabi na uveljavljeno etiko in ga izkoristi proti njej. Posledično v svojo škodo. Platonistično ravnanje junak sicer utemeljuje z višjimi koristmi, ki pa jih poslušalec ali bralec zgodbe ne razume kot pozitivne vrednote. Ta del Viljemove legende je torej poslušalca usmerjal k obvezni (vazalni) zvestobi deželnemu gospodu, ki je pomembnejša od vseh osebnih koristi. Brezpogojna viteška zvestoba gospodu je bila v 12. stoletju klasičen, konec 13. stoletja pa dejansko izumirajoč pojem. Zato je želel avtor podalpsko plemstvo spet spomniti nanjo in na hude posledice drugačnega ravnanja kot opomin. Mit je bil zato v skladu z vedenjskimi vzorci in mišljenjem poznosrednjeveškega viteštva - bil je vpet v realistično, vsakdanjo zgodbo o zvestobi, nagradi in kazni predpostavljenemu knezu ali celo Bogu. Obenem se je z razumevanjem mita o Viljemovi smrti posameznik lahko počutil varnega dokler je bil zvest in pošten do gospoda, ki je v povračilo zanj lepo skrbel. 52 Tole se je po Otokarjevih besedah nekoč zgodilo pod svibenskim gradom: Viljem je bil na cvetoči jasi in v opoldanskem soncu priča sanjskemu prizoru: prišli so štirje palčki, ki so na zlatih palicah nosili purpuren baldahin. Pod njim je na "viteški", tako rekoč kraljevski način jahal palček. Na glavi je imel zlato krono, sedlo in uzde je imel okrašene z dragulji in zlatom. Viljem je v začudenju obnemel. Iz spoštovanja je snel z glave klobuk in stal tam, dokler ga ni palček pozdravil po imenu. Povedal mu je, da išče 51 Hieronimus Pez je za padlega imel tudi njegovega "rekrutnega mojstra" Eberharda Šentpetrskega (Pez l., n. d., 373). 5 2 Bettelheim, n. d., 65 sl. 234 MELIKOV ZBORNIK njegovo možatost in zvestobo, saj mu je prišla na uho vest o Viljemovem junaštvu. Viljemu je zaupal, da je sam v viteški fajdi z nekim mogočnim kraljem, ki mu želi na prevarantski način odvzeti neko deželo. V šestih tednih bo prišlo do obračuna. Ker pa je ta kralj premočan in povrhu še velikan, gaje palček po nasvetu prijateljev prosil, naj ga kot kralju primerljiv in najuglednejši vitez zamenja na bojnem polju, da palčkovo kraljestvo ne bo uničeno. Z velikanom je pisec očitno namigoval na grofa Ulrika Vovbrškega in mogočne zaveznike ter ambicije po štajersko-koroški dediščini, njegovo ogrožanje palčkovega kraljestva pa boj za plemiške pravice in proti deželni oblasti na Koroškem. Palček bi tako lahko simboliziral koroškega vojvodo Majnharda, ki je tudi iskal v svojih deželah podporo za boj proti salzburško-vovbrški zvezi. Od kod Otokarju ideja "zamaskiranja" Majnharda s palčkom in Ulrika z velikanom? Obe pravljični bitji sta bili sinonim nadnaravnega, obe nenormalno velike moči - zlasti v germansko-skandinavski in keltski mitologiji. Od teh do nemške viteške epike pa ni bilo daleč. V visokem srednjem veku sta postali obe bitji pomembni figuri v viteških romanih, mitih in sagah. Palček kot pomanjšani vitez ali celo kralj je bil pogosta, človeku enakovredna figura. Takšen palček z viteško opremo in krono je bil prvič opisan na Tirolskem v drugi polovici 13. stoletja (Laurin). Kasneje so bili palčki predstavljani kot umetniki kovaštva in rudarstva, moderni tehnologi podzemlja. Zato ne čudi, da je v mlajši varianti legende kraj srečanja "zlati rudnik" pri svibenskem gradu, palček pa sploh ne več kralj in vitez. Pravljični sovražniki (dobrih) palčkov so bili vedno velikani. Medtem ko so bili palčki do ljudi prijateljsko razpoloženi, so bili velikani v viteških zgodbah predstavljeni kot sovražniki glavnih junakov. 53 Z distinkcijo dobrega palčka in slabega velikana je bilo pri poslušalcu ustvarjeno protivovbrško razpoloženje in naklonjenost do deželnega kneza. Kralj palček je Viljemu obljubil, da ga bo napravil mogočnega in s čarobnimi močmi nad vsemi "umrljivimi". Zato mu je obljubil pas, ki ga bo ščitil pred smrtjo in ranami in mu podvajseteril moč. Tako mu je Viljem, počaščen nad zaupanjem, obljubil služiti s svojim življenjem, "častjo, mečem in ščitom". Palček ga je ob tem potolažil, da sam ni nikakršno peklensko strašilo, pač pa pravi kristjan, ki veruje v Sveto trojico, da je bil "Bog" (= Kristus) na človeški način rojen iz božje dekle in da veruje v dejanja Svetega Duha v človeških srcih. Viljema so pojasnila dokončno prepričala. Palčku je obljubil, da mu nič razen smrti in bolezni ne bo preprečilo izpolniti prisege. Palček mu je naročil, naj točno čez pet tednov spet pride s konjem, opremo in enim oprodo na isto mesto, a o tem ne sme nikomur pisniti, niti svoji ženi, sicer bi prisega, obljuba in čar izginili. In Viljem je prisegel še tretjič. Preden je odšel, mu je palček izročil prstan s podukom, da naj bo ta priča dogovora, saj mu bo omogočil tisočletno življenje in neokrnjeno premoženje, če ga bo le nosil in ostal zvest palčku. Prstan je imel v srednjem veku poleg uporabnih lastnosti (za okras, kot pečatni prstan itd.) mnogo simbolnih lastnosti. Bil je znamenje pripadnosti politični stranki, potrdil je zvestobo in ljubezen (fevdnemu gospodu, ženi-možu) in politične zaveze 54 , 53 Prim. geslo "Zwerg, Riese, Troll" avtorjev Ch. Daxelmlillerja in R. Simeka v: Lexikon des Mittelalters (odslej cit.: LM) 9, 727-730. J. - M. Moeglin, L'anneau de Guillaume de Scherfenberg. Medievales 20 (199 I ), 65-67. 54 Npr. prstan, ki naj bi ga dal leta 1061 cesar Henrik lil. grofu Bertoldu Zahringu kot potrditev obljube, da mu bo podelil švabsko vojvodino. Po cesarjevi smrti pa je cesarjeva vdova Agnes kot regentka mladoletnega sina podelila vojvodino drugemu. Bertold ji je jezen pokazal prstan, ki ga je vdova prepoznala, a se mu lahko oddolžila le s podelitvijo Karantanije (F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev (3: Ljubljana 1911; 4: Ljubljana 1915, odslej cit.: GZS) 3, št. 219). Že Franc Kos paje opozoril na mnenja zgodovinarjev, da naj bi bila epizoda s prstanom izmišljena. DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA bil je znamenje milosti,5 5 posebnih časti 56 in funkcij ter medij magičnih lastnosti, ki naj bi nosilca obvarovali pred boleznimi in demoni (amulet) in mu dajali nadnaravno moč. Tudi okoli prstana grofice Heme, morda daljne prednice Svibenskih, se je že v srednjem veku spletla posebna legenda. Podobno moč kot amulet je lahko imel pas, ki ga je palček prav tako dal Viljemu.Tudi že omenjeni tirolski Laurin je razpolagal s pasom, ki daje moč ljudi. Magiji dragih kamnov in amuletov sta bili neločljivo povezani. 57 Prstan z magično močjo je v rimani kroniki postal simbol Majnhardove naklonjenosti Viljemu; obenem pa je poslušalcem pojasnjeval nekdanjo mogočnost Svibenskih, ki se je že opazno osipala v času nastajanja kronike v začetku 14. stoletja. Viljem se je zamišljen vrnil domov, kjer so ga pričakala vprašanja domačih, kje je hodil. Molčal je, vendar ni bil več tako vesel kot prej. Ukazal je oskrbeti bojnega konja, popraviti verižno srajco, poslal je po spovednika, se mu spovedal, povedal tudi skrivnost in zaužil Kristusovo telo. Viljemova žena je začutila, da se z možem dogaja nekaj nenavadnega in je iz dneva v dan poskušala iz duhovnika izvleči resnico. Spovednik je njene prošnje zaradi spovedne molčečnosti zavračal. Nato je žena poslala sorodnike, ki so duhovnika zvlekli v grajsko čumnato, mu položili nož na grlo in zahtevali resnico. Duhovnik je v smrtnem strahu spregovoril. Potem je žena ukazala, naj poizvedo po načrtih še od Viljema. Ker se ta ni hotel izdati, so mu sami povedali, kar so izvedeli. Viljem se je zlomil in vse priznal. Sorodniki so ga jeli prepričevati, naj odneha in odstopi od vojne. Toda junak ni želel prelomiti prisege, ki mu je bila najvišja vrednota, saj bi ostala omadeževana tako čast kot grb in šlem, izgubil pa bi tudi grad in vso posest. Končno pa ga je užaloščeni ženi uspelo prepričati, češ da ga je palček prevaral. Sam je ostal nesrečen z zavestjo, da je prelomil prisego. V tem delu pripovedke smemo iskati cilj Otokarjevega pojasnjevanja Viljemovega nihanja med obljubo zavezništva vojvodi Majnhardu, do katerega sta ga vezala prijateljstvo in vazalna zvestoba, proti grofu Ulriku Vovbrškemu, t. j. "nasilnemu kralju" in "velikanu". Poskusi žene in sorodnikov za opustitev obljube palčku zvene negativno in to je bil namen zgodbe. V njih je mogoče prepoznati obsodbo nesprejemljivega hujskanja proti zvesti službi deželnemu gospodu (Majnhardu) oz. palčku s strani kogar koli, celo lastne družine. Viljemu je po daljšem prigovarjanju okolice postala zvestoba Majnhardu očitno manj sveta kot avanturistični iziv. Kljub slabi vesti ob prelomu prisege, gaje misel na upor, ki je v pripovedki skrit z navidez miroljubnim značajem žene in sorodnikov, vabila. S takim scenarijem je kronist paradoksno pravzaprav želel opravičiti Viljemovo vlogo v uporu in krivdo zvaliti na ramena sorodnikov. S premikom od realnega v pripovedko, kjer je vedno vse jasno in črno-belo, je sodobnikom želel dati razumljivo pojasnilo o Viljemovi katastrofalni politični odločitvi, čeprav mu ozadje - dogajanje v Viljemovi glavi in spletke med sorodstvom na domačem gradu - seveda ni bilo znano. 55 Iz Svete dežele vračajoči se angleški kralj Rihard Levjesrčni je leta 1192 preko odposlanca v vlogi trgovca poklonil goriškemu grofu zlat prstan, ko ga je prosil milosti in spremstva pri potovanju po njegovi deželi (GZS 4, št. 817). 56 Pesnik in avanturist Ulrich Liechtensteinski je v svojem romanu Frauendienst obljubil vsakemu vitezu, ki bi se dvobojeval z njim (t. j. Kraljico Venus), zlat prstan, ki ga prejemnik nato lahko pošlje oboževani dami. Prstan naj bi imel moč, da damo polepša (Ulrich von Liechtenstein, Frauendienst (izd. F. Spechtler v: Goppinger Arbeiten zur Germanistik 485, Goppingen 1993), pismo B za kitico 479). 57 Prim. geslo "Ring" avtorja A. B. Chadourja v: LM 7, 855-856; H. Trnek, Ring und Anhanger St. Hemmas - Kleinodien der Heiligen von Gurk (Hemma von Gurk, Klagenfurt 1989), 147 sl.; M. Kropej, Pravljica in stvarnost (Zbirka ZRC 5, Ljubljana I 995), 70. Moeglin, n. d., 66-68. 236 MELIKOV ZBORNIK Vrnimo se k zaključku legende. Čez pol leta se je nekega dne Viljem s spremstvom iz Kostanjevice proti svojemu gradu. Nenadoma se je ob njem pojavil palček in mu dejal, da je lagal tisti, ki mu je hvalil Viljemovo možatost. Ker ga je izdal, si je zaslužil božjo kazen. V prihodnosti bo postal poraženec, prstan mu ne bo pomagal, brez žene in otrok pa bo živel v revščini. V tistem mu je palček hotel sneti prstan, a mu je Viljem odtegnil roko in odjahal. Palček ga je še enkrat preklel in izginil. In tu se pripovedka konča. Viljem se je na tem mestu po Otokarjevem namigovanju dokončno odločil za staro politiko dela kranjskega plemstva, t. j. upor ali vsaj odtegnitev pomoči deželnemu gospodu, za kar je izgubil njegovo milost. Poučnosti Viljemove usode ni mogel uiti noben poslušalec. To je bil cilj kronistovega namernega pomešanja resničnih elementov s pravljičnostjo. Zanimivo je, daje v zaključku omenjena Kostanjevica, ki je bila že od 80. let 13. stoletja zares v Majnhardovi lasti. Iz virov ni razvidno, da bi imeli že tedaj Svibenski mesto in grad v gradiščanstvo ali zakupu, kot so to obliko uprave izvajali Majnhardovi sinovi v naslednjih desetletjih. Je pa bil eden od zakupnikov leta 1324 Hugo Svibenski, ki je bil v času nastajanja legende oz. pisanja tega dela kronike najbolj dejaven in znan Svibenčan, občasno nasprotnik in zaveznik koroških vojvod, vedno pa habsburški zaveznik.58 Interpolacija mita o prstanu v pripovedi o zaroti, bitki in Viljemovi smrti na bojnem polju je bila že v Avstrijski rimani kroniki ne le didaktična, pač pa naravnana tudi v razlaganje politike iz začetka 14. stoletja. Naravnana ni bila le proti političnemu neredu, ki je Vzhodne Alpe pretresal v drugi polovici 13. stoletja, in proti izdaji deželnega gospoda, temveč (prikrito) tudi proti vojvodi Majnhardu! Ta, še bolj pa njegovi sinovi, so bili namreč v začetku 14. stoletja v bojih za češko krono najhujši habsburški nasprotniki. Ker je bil kronist Otokar privrženec Habsburžanov, se je z žuganjem izdajalcem zlahka postavil v vlogo moralista in političnega propagandista, čeprav na način, ki je poudarjal viteško moralo, upoštevanje vazalnih odnosov med deželnim plemstvom in knezom v izogib anarhiji in osebni nesreči in vrednostni sistem. Zato je bil Viijem v celoti vendarle predstavljen prej v pozitivni kot negativni luči. Kot nekakšen tragični grški mitološki junak. Zdi se, da tudi zato, ker je bil v uporu nasprotnik Majnhardincev. Ti pa avstrijskim piscem iz 14. in 15. stoletja niso bili veča priori nesimpatični, celo ob velikih značajskih in političnih napakah ne. Mitje tako pravzaprav obžaloval Viljemovo smrt - smrt potencialnega habsburškega zaveznika. Obenem je Otokar z legendo zvito usmeril poslušalčevo pozornost z imaginarnega k realnemu - z Viljema na Aufensteince: Viljem je bil z izdajo in s predajo prstana predstavljen kot omogočitelj vzpona Aufensteinov, v mlajših verzijah pa še kot posledični povzročitelj njihovega propada v 14. stoletju. Osupljiv vzpon vzhodnotirolskih Aufensteincev na Koroškem - Konrad, ki je prišel v deželo z Majnhardom, je leta 1293 postal koroški maršal, leta 1294 pa deželni glavar (do leta 1335!) in kmalu posestnik vrste gradov na Koroškem 59 - je bil tisto dejstvo, ki je bilo Otokarju in sodobnikom še v začetku 14. stoletja težko dojemljivo, saj Otokar ni imel tesnejših stikov z Aufensteini. Najlažje pa razložljivo s posedovanjem čarobnega talismana iz rok umirajočega sorodnika. Jasno opozorilo Konradu in sodobnikom, naj bodo vsaj oni zvesti deželnemu knezu. Legenda o Viljemovi smrti je torej vsebovala le eno oprijemljivo dejstvo - Viljemovo smrt na bojnem polju. Vse ostalo je bilo plod kasnejše didaktične retrospektive, pojasnjevanja in moraliziranja kronista Otokarja oz. njegovih anonimnih informatorjev. vračal 58 Kos, Grad, 26. 59 Frass-Ehrfeld, n. d., 360 sl. Moeglin, n. d., 69. 237 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA Ohranjeni vm potrJuJeJo usodo Svibenskih po marcu 1293. Vsi Svibenski so bili v javnem življenju zaradi Viljemovega sodelovanja v uporu tako rekoč izobčeni, še posebej sin Rudolf. Vojvoda Majnhard se Viljemovi družini sicer ni posebej maščeval, saj je imelo Viljemovo sodelovanje v uporu celo zanj le značaj posameznikove nepremišljenosti. Toda vse do smrti leta 1295 Svibenski zanj politično niso več obstajali. Za kranjsko plemiško javnost je bil po letu 1293 tudi bojeviti Rudolf60 persona non grata. Zaradi kolektivne odgovornosti 61 so bili ignoriranja deležni celo "nedolžni" člani rodbine: "miroljubni" Ulrik II. in domnevni sin klerik Ulrik IV. sta se za več let zavila v anonimnost. Družbena okolica se je Svibenskim hočeš nočeš morala izogibati. Vse do leta 1297 članov svibenske veje resnično ni mogoče najti v nobeni, tudi najmanj pomembni listini. Šele čas po Majnhardovi smrti (1295) je prinesel Svibenčanom milost. Majnhardovi sinovi Oto, Ludvik in Henrik so zaradi novih političnih konstelacij pozabili na zamero. Nenazadnje jih je k temu prisililo intenzivnejše vpletanje goriških grofov v kranjske zadeve in novačenje zaveznikov zunaj meja goriške grofije v Slovenski marki. Z goriškima bratrancema pa koroški vojvode niso bili več v tako dobrih odnosih, kot je bil pokojni oče Majnhard z bratom, grofom Albertom Goriškim. Zgodbe o Viljemovem prstanu mlajše srednjeveške kronike niso več omenjale - ne stvarni opat Janez Vetrinjski v prvi polovici 14. stoletja, ne avtor "Avstrijske kronike 95 gospostev", ne Thomas Ebendorfer sredi 15. stoletja in župnik Jakob Unrest v "Koroški kroniki" in "Avstrijski kroniki" nekaj desetletij kasneje. Najmanj kar smemo domnevati je, da se jim je zdela v času pojava humanizma neresnična in zato nepomembna v njihovem loku zgodovinskega razvoja. Po večstoletnem zamolčevanju je mit spet bežno omenil Valentin Preuenhueber v genealogiji Svibenskih sredi 17. stoletja. Prebral jo je v "nekem starem rokopisu" (verjetno od Wolfganga Laziusa ali iz zapiskov Richarda Streuna), kar pomeni, da je bila znana le redkim bralcem, morda celo tudi ne več Svibenskim. Preuenhueber je navedel nekaj detajlov, ki so odstopali od pripovedi v Otokarjevi kroniki in jo je povzel preko posrednikov. Šlo je za to, da naj bi prstan dobil Viljem od "neznanca" v gozdu pri "Goltberglein" kot zaklad. Če je bil mišljen zlatokop ali rudnik, potem bi smeli domnevati, da je bila ta verzija vezana na osebo, ki je vedela, da se je v okolici gradu Svibno v novem veku res kopala bakrova ruda. Poleg tega je Preuenhueber zapisal še novost, ki je Avstrijska rimana kronika še ni mogla vsebovati: poleg opozorila Konradu Aufensteinskemu, da mu bo vse dotlej, dokler bo nosil prstan in se ne bo uprl svojemu gospodu, uspevalo vse, je tam še poznejši historiat Aufensteinov. Ti so, pristavlja Preuenhueber, kasneje (leta 1369) napravili proti Habsburžanom enako napako in doživeli Viljemovo usodo. 62 Zaradi zadnjega dostavka smemo domnevati, da je šlo za mlajšo varianto legende, izpeljano po letu 1369. Pri mlajši zgodbi je šlo zlasti za napovedovanje usode Aufensteinov, deloma pa tudi Svibenskih in temu prirejeno (koroško) tradicijo iz mlajših kronik. Nekaj več je Preuenhueber zapisal o Viljemovi vlogi v uporu, pri čemer je v nadaljevanju molče zanikal njegovo smrt leta 1293, saj ga je kot živega omenjal še leta 6 0 Njegovo ime je povsem ustrezalo značaju (iz "čast", "slava"). 61 Prim. G. Levi, Nematerialna dediščina. Življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja (Ljubljana 1995), 87. 62 Genealogia des Uralten Lobi. Hermgeschlechts der Herrn v. Scherffenberg auf Hohenwang und Spilberg, durch Valentinum Preuenhueber zusambengetragen anno 1646 (izd. E. G. Pettenegg v: Heraldisch-genealogische Zeitschrift. Organ des heraldisch-genealogischen Yereines Adler 1/1871 ), 108-109; prim. Frass-Ehrfeld, n. d., 438-440. 238 MELIKOV ZBORNIK 1297, ko naj bi z ženo imel štiri sinove. 63 Ob tem se je naslonil na Wolfganga Laziusa, ki je zapisal, da je bil Viljem tako mogočen, da si ni pomišljal napasti vojvodi Ludvika in Henrika (Majnhardova sinova) ter vojvodo Albrehta. 64 To verzijo je v predstavil tudi Valvasor v XI. knjigi "Slave" pri opisu gradu Svibno. 65 Po njegovem so grofje Vovbrški in Freiburški leta 1293 poslali na Kranjsko poslance, ki naj bi na njihovo stran pritegnili Viljema Svibenskega. Ta je prihitel upornikom na pomoč, čeprav je pred tem od vojvode Majnharda prejel mnoge milosti. Majnhardova vojska je pod poveljstvom Henrika Tolda in Konrada Aufensteinskega premagala upornike v gozdiču Wallersberg nedaleč od Weil3enegga. Po Valvasorju, ki ne navaja svojega vira, je Konrad sam smrtno ranil bratranca Viljema. Ta mu je predal prstan, ki ga je nekoč dobil v gozdu "Gold-Berglein" od neznane device, ki je potem ni več videl. Obljubil mu je, da ne bo nikoli škodoval svojemu zakonitemu gospodu. Aufensteini so nato uživali srečo in bogastvo, dokler so bili zvesti ( deželnim) gospodom. Toda zadnji Aufensteinec, Friderik, se je uprl vojvodi Viljemu. Bil je ujet in leta 1396 zaradi veleizdaje izgubil vse premoženje. Naravoslovca Valvasorja je ob tem bolj zanimala lokacija "Zlatega rudnika" pri Svibnem. Po njegovem vedenju so bila v okolici najdišča sulfidnega minerala, podobnega "marcasitu", ki zgori, ko ga zajame ogenj. Ta, recimo ji okrnjena verzija, se je razvila zaradi namernega poudarjanja aufensteinske usode. Zato se je večji del vrtela okoli Konrada, ne pa Viljema. Tudi sprememba palčka v devico ("nimfa", je zapisal Valvasor), izpričuje mlajši nastanek. Kdaj in kje? Najbrž na Koroškem v 15. ali celo šele 16. stoletju. Nedvomno pa je bila zapisana šele po koncu Aufensteinov v 80. letih 14. stoletja. Po Moeglinu je šlo za neko predlogo, ki je sicer izhajala iz Otokarjeve tradicije, a od nje precej odstopala in živela vzporedno z njo. Zato je niso poznali Koroški pisci Paracelzus, Megiser in Unrest. Morda je bil njen "predelovalec" Georg Khevenhtiller, ki je v 16. stoletju v svoji genealogiji trdil, da naj bi Khevenhtillerji izhajali iz Aufensteinov in bili njihovi dediči. To hipotezo potrjuje sestavek, ki ga je leta 1850 Peter Hitzinger posvetil svibenskemu prstanu. Šlo naj bi za sintezo vseh znanih variant. Večji del je povzet po poročilu, ki je izšlo v Wiener Zeitschrift leta 1840 (št. 69) izpod peresa nekega Kaltenbaecka. 66 V članku je predstavljena mlajša varianta, ki jo je Kaltenbaeck dopolnil z uspehi in tragiko Aufensteinov po Viljemovi smrti. Konrad Aufensteinski naj bi se s prstanom na roki poročil z bogato vdovo po pokojnem Glaneggerju, knez naj bi mu bil naklonjen in gaje zato povzdignil v deželnega glavarja Štajerske, Kranjske in Koroške. V resnici je bil Konrad poročen z Aleiso, od leta 1313 pa se je omenjala njegova snaha Diemut Ptujska, žena Konrada mi. 67 Toda Konradova hči se je poročila s sinom grofa Ulrika Vovbrškega, Friderikom. S tem sta se oba smrtna nasprotnika pomirila na način, ki je bil v navadi pri plemstvu, ko sta zmagovalec in poraženec z družinskimi vezmi podkrepila mir. 68 Konrad je postal "varuh deželnega miru", kakor ga je po smrti imenovalo 6 3 Preuenhuebcr, n. d., I08- I 09. 64 W. Lazius, De gcntium aliquot migrationibus, scdibus fixis, reliquiis, linguarumquc initiis et immutatibus dialectis libri XII (Basilcac 1572), VI, 246. 65 J. W. Valvasor, Die Ehrc des Hcrzogthums Crain (Laibach-NUmberg 1689) XI, 500-502. Mocglin, n. d., 73-74 je zapisal, ki te zgodbe ni poznal, da naj bi se Valvasor skliceval na Megiserja, ki te zgodbe ni poznal, vendar Valvasor vira v resnici ni navedel. 66 P. Hitzingcr, Der Scharfenberger Ring. Mittheilungen des historischen Vereines flir Krain 5 (1850), 4-5. 67 Za Alciso prim.: MDC 6, št. 405; MDC 7, št. 55, 102, 192, 193, 220, 251, 272, 321. Za Diemut prim.: MDC 8, št. 283,325,339,437,627,646,814. 68 Frass-Ehrfeld, n. d., 360. 239 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA ljudstvo. Nato naj bi se za prstan sprla sin in bratranec. Po poravnavi je eden dobil obroček, drugi pa drag kamen. Potem sta se spremenila iz miroljubnih v divja viteza. Zato ju je deželni knez ujel in zaplenil njune gradove. Do smrti sta ostala v zaporu na gradu Strechau na Štajerskem. Eni so to komentirali z besedami, da je pač tako, kadar moč ni združena s krščanskim življenjem in zvestobo; drugi pa, da si je vsak, ki je prišel v ječo, to tudi zaslužil. V tej varianti je torej šlo za obrat od Svibenskih k Aufensteincem. V drugem delu sestavka je Hitzinger dobesedno prenesel odlomek iz rokopisne zapuščine Richarda Streuna von Schwarzenaua s podnaslovom "Aufenstein. Ex genealogia Vngnadiorum". Naslov je bil v zvezi z nedokazanim, a mnogokrat ponovljenim enačenjem Viljemove žene z Ano, hčerko Konrada Ungnada. V resnici ime Viljemove žene ni znano. V času zgodnje romantike sta mit po verziji v rimani kroniki (po Pezovi izdaji) v prozno obliko priredila brata Grimm v zbirki "Deutsche Sagen I" leta 1816 ("Der Scherfenberger und der Zwerg"). 69 Valvasorjevo pripoved, morebiti pa tudi Pezovo izdajo ali pa kar Grimmovo pripoved je leta 1833 uporabil tudi ljubljanski uradnik in pesnik Anton Jožef Schlechter (s psevdonimom Hugo von Schwarzthal), ki je spisal balado "Wilhelm von Scharfenberg". 70 Podobno štiridejanko je deset let kasneje obelodanil celovški bibliotekar Peter Budik, znanec Matije Čopa.7 1 Morda so prav ta mlajša dela, vključno z Valvasorjem, vplivala na Prešernovo romanco Turjaška Rozamunda, kjer govori o neustrašnem Ostrovrharju (prevod imena Scharfenberger) - seveda v drugačnem historičnem ozadju boja proti Turkom. Georg Graber je v zbirki "Sagen aus Karnten" v drugi izdaji iz leta 1914 priredil tako Grimmovo (t. j. Otokarjevo) zgodbo ("Der Scherfenberger und der Zwerg"), kot tudi mlajšo koroško verzijo ("Der Ring des Scharfenbergers"), ki jo je kičasto dopolnil s pejsažnimi opisi in dopolnil s tragedijo zadnjega Aufensteinca.7 2 Enako pa je že leta 1887 storil J. Rappold v zbirki "Sagen aus Karnten".7 3 Rappold in Graber sta legendo že umestila med koroške "sage", čeprav se je v bistvu nanašala na kranjskega viteza. V slovenskem jeziku pa velja omeniti dramo "Viljem Ostrovrhar" Antona Medveda iz leta 1894. Medved se je oprl na nekaj štajerskih in kranjskih zgodovinopisnih del iz 19. stoletja ter Seemlillerjevo izdajo Otokarjeve kronike.7 4 V petdejanki je barvito in historično sploh ne tako zelo napačno združil nesrečno ljubezensko zgodbo Viljemove (izmišljene) hčere Tilde, dileme požrtvovalne in zveste soproge Ane, Viljemov notranji boj, pokvarjenost grofa Ulrika, hrabrost Viljema in vitezov ter njegovo smrt. Tudi zgodovinarji se legende niso branili omeniti: po Valvasorju je zgodbo povzel Rudolf Puff v "Zgodovini Maribora", ki pa jo je napačno postavil v čas uporov Viljema IV. in Viljema V. Svibenskih proti deželnemu knezu vojvodi Leopoldu v 80. letih 14. stoletja. Po njegovem naj bi bil Viljem ujet "kljub nimfinemu prstanu z Zlatega studenca".7 5 Legendo je po Otokarjevi kroniki leta 1874 povzel tudi pisec zgodovine 69 Die BrUder Grimm, Deutsche Sagcn I (Goldmanns gelbe Taschenblicher 1792/93, MUnchen s. d.), 3638 (št. 29). 7 o A. J. Schlechter (Hugo von Schwarzthal), Wilhelm von Scharfcnbcrg (Lirische und romantische Dichtungcn, Laibach 1833), 185 sl. 71 P. Budik, Wilhelm von Scharfenberg, oder Ring der Treue. Dramatisches Gcdicht in vier Akten (Wien 1843). 72 G. Graber, Sagen aus Kamten (Leipzig 1914 2), 393-396 (št. 546, 547). 73 J. Rappold, Sagen aus Kamten (Klagenfurt 1887), št. 59, 60. 74 A. Medved, Viljem Ostrovrhar. Dom in svet 7 (1894), 356 sl. 75 R. G. Puff, Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte (Gratz 1847), 63. 240 MELIKOV ZBORNIK Kranjske August Dimitz v poglavju o kulturni zgodovini med letoma 1278 in 1335-7 6 Karlmann Tangi pa je v prvi obsežnejši razpravi o vovbrških grofih povzel listine, Otokarjev opis bitke in Viljemovo smrt, a ni omenil legende. 77 Nato je legenda spet za dolgo ušla pozornosti zgodovinarjev, še posebej slovenskih. V 90. letih 20. stoletja pa jo je obravnaval J. - M. Moeglin, vendar le v smislu tradicije zgodbe in literarnih vplivov, ne pa z gledišča njene historičnosti in samega motiva-7 8 ZUSAMMENFASSUNG Die Legende vom Zauberring und der glorreiche Tod des Wilhelm von Scharffenberg Autor der Legende war der Chronist Ottokar aus der Gaal, der in der steirischen Reimchronik (entstanden nach 1308 bzw. 1312) den Krieg zwischen dem Karntner Herzog Meinhard einerseits und dem Grafen Ulrich von Heunburg, dem Salzburger Erzbischof und dem bayerischen Herzog andererseits beschrieb. Ausfi.ihrlich stellte er die entscheidende Schlacht zwischen den Kontrahenten dar, die angeblich bei Ruden (nahe Griffen) am 14. 3. 1293 stattfand. Ottokar erzahlt, daB der Flihrer der Karntner Aufstandischen, Graf Ulrich von Heunburg, in Erwartung des entscheidenden Kampfes Wilhelm II. von Scharffenberg (1270-1293) um Hilfe gebeten habe, der seinen Krainer Herrn, den Karntner Herzog Meinhard II. verriet und auf dem Schlachtfeld sterben solite. Mit der Beschreibung der letzten Stunden Wilhelms setzte Ottokar die Geschichte liber die wundertatigen Eigenschaften eines Ringes fort, den seinerzeit ein Zwerg dem Wilhelm gegeben habe, mit der Aufforderung, immer treu und erfolgreich durchs Leben zu gehen. Der Zwerg war das Symbol flir Herzog Meinhard, der bose Riese hingegen, der ihm (dabei) drohte, war das Symbol flir den Grafen von Heunburg. Wilhelm wurde - durch Verrat - im Kampf todlich verwundet, obwohl er den zauberkraftigen Ring besal3. Den Tod Wihelms benlitzte der Chronist als Wamung vor Tendenzen des Landadels nach hoherer Selbstandigkeit und vor dem Trenebruch gegenliber dem Landesflirsten. Bald danach wurde dieser Tod Wilhelms zur Legende, verwoben in eine realistische, alltagliche Geschichte, in der liber Treue zum Landesflirsten sowie Lohn und Strafe von dessen Seite berichtet wird. Die Legende hatte eine didaktische Absicht. Sie richtete sich gegen die Selbstandigkeitsbestrebungen des Adels und gegen den Verrat am Landesherrn, lenkte aber auch die Aufmerksamkeit des Zuhorers auf Wilhelm als jenen Mann, der den Aufstieg der Auffensteiner im Dienste Meinhards ermoglicht hatte Ulingere Versionen der Legende stellten ihn dagegen als den Ausloser des Abstieges der Auffensteiner im 14. Jahrhundert dar). Den schwungvollen Aufstieg der Tiroler Familie versucht der Reimchronist seinen Zeitgenossen mit Hilfe der Legende vom wundertatigen Ring zu erklaren, den ein Auffensteiner aus den Handen des sterbenden Wilhelm von Scharffenberg empfangen hatte. Erst im 17. 7 6 Dimitz. n. d., 222-224. 77 Tangi, n. d., 240-243. 78 Moeglin, n. d., 61-74. 241 DUŠAN KOS: LEGENDA O ČAROBNEM PRSTANU IN SIJAJNA SMRT VILJEMA SVIBENSKEGA Jahrhundert nahmen die Historiographen diese Legende wieder auf; nach der barocken Geschichtsschreibung wurde die Geschichte in verschiedenen Versionen von zahlreichen Genealogen und in der Romantik auch von den Sammlern von Volkssagen aufgezeichnet. ?4.? MELIKOV ZBORNIK LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC PAPEŠKO POVZDIGNJENJE LJUBLJANE V CIVITAS LETA 1462 Leta 1972 je dr. Vasilij Melik v Zgodovinskem časopisu objavil članek z naslovom "Mesto (civitas) na Slovenskem". V njem odgovarja na pomembno vprašanje o pojavitvi in razvoju naslova civitas ter drugih oznakah meščanskih naselij na slovenskem ozemlju. 1 Avtor se v časovnem pogledu osredotoča na 12. in 13. stoletje, vendar nas ob primeru dvojnega poimenovanja za Slovenj Gradec opozori tudi na tisti vidik, ki ga v zvezi z označevanjem naselij izpostavlja papeško povzdignjenje Ljubljane v civitas. V. Melik pravi takole: "In ko leta 1274 češki kralj /Otokar/ imenuje Slovenj Gradec civitatem, uporablja oglejski patriarh izraz forum - zanj meščanska naselbina v Slovenjem Gradcu ne more biti civitas. V določeni zvezi s tem pojmovanjem je tudi papeška listina ob ustanovitvi škofije 1462 povzdignila Ljubljano iz oppidum v civitas. "2 Cerkev poznega srednjega veka je naslovu civitas dejansko pripisovala drugačen pomen, kot ga je ta tedaj imel v svetni rabi. Razgrnitev nekaterih poudarkov iz zgodovine naslova more zato služiti kot primeren uvod v obravnavo temeljnega vprašanja, ki si ga zastavlja pričujoči prispevek - kakšni so bili razlogi in okoliščine povzdignjenja Ljubljane v civitas oziroma kaj, če sploh kaj, je to "dejanje" pomenilo. Uvod Civitas in starejše cerkveno pravo Besedilo, ki nam nedvoumno sporoča, da morajo biti škofje /škofijski sedeži/ v nasprotju z navadnimi duhovniki "in civitatibus", zasledimo med marginalijami k distinkciji LXXX v t.i. "Decretum Gratiani". 3 Omenjena distinkcija iz znamenite cerkvenopravne zbirke kanonista Joannesa Gratiana, nastale v letih 1139-1151, 4 govori o krajih, v katerih naj bodo nastavljeni (morebitni novi) patriarhi, nadškofje, škofje in duhovniki.5 Med petimi "avtoritetami" (auctoritates), ki jih v podkrepitev splošnega pravila navaja Gratian, 6 je pismo papeža Leona Velikega (440-461), naslovljeno na škofe v Afriki. Gre, točneje, za tisti del pisma, v katerem papež v skladu z obstoječimi kanoni nasprotuje, da bi bili škofje posvečeni v katerem koli kraju. Spodobi se namreč, da se škofijske zadeve upravljajo med več ljudmi, v bolje naseljenih mestih.7 Kakor beremo v I 2 3 4 5 6 7 V. Melik, Mesto ( civitas) na Slovenskem, ZČ XXVI ( 1972), št. 3-4, str. 299-3 16. Prav tam, str. 314. Decretum Gratiani, emendatwn et notationibus illustratum, v: Corpus iuris canonici, Yenctiis MDCXV, str. 360. W. M. Plochl, Geschichte des Kirchenrechts, Bd. 11, 2. Autlage, Wien-MUnchcn 1962, str. 469 sl. "Loca vero in quibus primatcs, Patriarchae, archiepiscopi, cpiscopi, presbyteri sunt ordinandi ... " Decre/11111 Gratiani, n.d., str. 359. Prim. R. Kušej, Cerkveno pravo katoliške cerkve, 2. izdaja, Ljubljana 1927, str. 111. Decre/11111 Gratiani, n.d., str. 361: "/ .. ./ inter omnia volumus canonum statuta servari ut non in quibuslibet locis, ncque quibuslibet castellis, et ubi ante non fuerunt, episcopi consecrentur / .. ./: episcopalia autem gubemacula non nisi majoribus populis, et frequentioribus civitatibus oporteat praesidere" (c. 4, D. DXXX). 243 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC: PAPEŠKO POVZDIGNJENJE LJUBLJANE V CIVITAS LETA 1462 nadaljevanju pisma, ki pa ga "Decretum" izpušča, bi sicer "honor cui debent excellentiora committi, ipsa sui numerositate vilescat". 8 Domnevno najstarejši kanon, nanašajoč se med drugim na vprašanje, kateri kraji so primerni za škofijski sedež - in ki bi ga utegnil imeti v mislih tudi Leon Veliki - je bil sprejet na koncilu v Sardiki. V zadevnem kanonu koncila, ki je zasedal v letih 343-344 9 ali skoraj sto let pred velikim papežem, je izrecno rečeno, naj se ne dovoli, da bi bil kak škof nastavljen bodisi v vasi bodisi v manjšem mestu, da ne bi s tem "izgubila vrednosti škofovo ime in avtoriteta" (ne vilescat nomen episcopi et auctoritas). Tudi iz drugih provinc naj se škofov ne vabi - razen v mesta, ki so že imela škofe, ali pa v mesta, ki so takšna oziroma imajo tak6 številno prebivalstvo, da si škofa zaslužijo. lO Civitas v zgodovini Drugi, ožji zgodovinski vidik je povezan s širjenjem krščanstva in naslonitvijo cerkvene organizacije na politično-upravno ureditev Rimskega cesarstva. V upravnem pogledu so se krščanske skupnosti s škofom na čelu že zgodaj organizirale po zgledu avtonomnih mestnih skupnosti: naslonitev na rimska "civitates" 11 - mesta s podrejenim teritorijem se je odrazila v teritorialno-upravni strukturi Cerkve. 12 Kljub pretresom v dobi preseljevanja ljudstev in naraščajočemu vplivu germanskega prava v času Merovingov, Karolingov ter Otonov je bila za zgodnje- in visokosrednjeveško Cerkev t.i. mestna škofija še vedno "ideal". 13 Raziskave širšega vprašanja o oznakah civitas "Stadt", uporabljenih v srednjeveških virih za nemško govorno območje, so pokazale, da je izraz civitas označeval predvsem naselja s škofijskim sedežem, kraje, poseljene že v antiki, pa tudi utrjene naselbine oziroma obzidana meščanska naselja. 14 Za razne pisce srednjega veka torej "civitates" niso zgolj (nekdanja) škofijska mesta, 15 kot je oznako, v nasprotju s "castra", definiral Du Cange. 16 Res pa je, da se je zlasti z utrditvijo osrednje papeške oblasti in "zmago gregorijanskega pravnega sistema nad nacionalno-germanskim cerkvenim pravom" v 11. in 12. stoletju v Cerkvi uveljavilo staro razumevanje škofije kot upravne enote z mestnim središčem in temu središču pripadajočim ozem8 9 10 11 12 13 14 15 16 Patrologiae cursus completus, ed. J.-P. Migne, torne LIV, Parisiis MDCCCXLVI, col. 654. Dizionario dei Concili V, ed. Pietro Palazzini, Rim 1966, str. 118 sl. Obj. v: Histoire des Conciles d'apres les documents originaux, torne I, ed. C. J. Hefele, Paris 1907, str. 777-778. Prim. Zgodovinski zbornik. Priloga "Laibacher Dioecesanblatt-u" (= ZZ) III (1890), št. 8, stolpec 115, op. 2. Prim. različne pomene izrazov "civis", "civitas" v: F. Wiesthaler, Latinsko-slovenski slovar/, Ljubljana 1993, str. 615-616; Lexikon des Mittelalters, Bd. II, MUnchen-ZUrich 1983, col. 2111-2112, 2112-2114; Dizionario di storia, Milano 1995, str. 298 (zahvalo za informacijo v zvezi s slednjim navedkom dolgujem mag. Matjažu Ambrožiču). Prim. Lexikon des Mittelalters, Bd. III, MUnchen-ZUrich 1986, geslo "Diozese", col. 1097-1098. J. Ahlhaus, Civitas und Diozese, v: Politik und Geschichte, Gedachtnisschrift fUr Georg von Below, Berlin 1928, str. 9-1 O. H. Planitz, Die deutsche Stadt im Mittelalter. Van der Romerzeit bis zu den Zunftkdmpfen, 5. Autlage, Wiesbaden 1997, str. 38-39, 149, 232-233. Prim. Lexikon des Mittelalters, Bd. II, n.d., geslo "civitas", col. 2113-2114; V. Melik, n.d., str. 303. Z "(nekdanja) škofijska mesta" niso mišljena mesta, v katerih je imel škof svoj sedež in bil hkrati mestni gospod, ampak le kraji s škofijskim sedežem - prim. razlago nem. izraza "Bischofsstadte" v: Lexikon des Mille/alters, Bd. 11, n.d., geslo "Bischofsstadt", col. 239-244. "Urbs Episcopalis, cum ceterae Castra vel oppida dicerentur, ut attigimus in v. Castrum"; "Castra vocabant Scriptores medii aevi, urbes quae Civitatis, id est, Episcopatus, jus non habebant" - Du Cange, Glossarium mediae et infimae latinitatis II, gesli "castrum" in "civitas", Graz 1954 (ponatis), str. 213, 347. 244 MELIKOV ZBORNIK ljem. 17 Od tod tudi formulacija "civitas et dioecesis", 18 ki se uporablja še v 20. stoletju, vse do 2. vatikanskega koncila ( 1962-1965). V različici "clero populoque civitatis ac dioecesis" jo srečamo na primer v papeški buli, izstavljeni 26. novembra 1959 ob imenovanju Antona Vovka za ljubljanskega rezidencialnega škofa. 19 očitno Teološki pomen izraza civitas Korenine teološke (pre)interpretacije izraza civitas segajo v pozno antiko in izhajajo iz nauka Avrelija Avguština (354-430) o dveh državah, nebeški in posvetni ( civitas caelestis - civitas terrena). 20 Razlike med obema skupnostima, katerih značilna podoba sta mesti Jeruzalem in Babilon, 21 podaja zlasti drugi del Avguštinove monumentalne "De civitate Dei" (O Božji državi). 22 "Državi" nista niti krajevno niti časovno omejeni, ampak določeni po svojem odnosu do Boga in sveta, po ljubezni in kultu, zato nebeške države ni enačiti z vidno Cerkvijo. A tudi "civitas terrena" ni enačljiva z Državo, če­ prav, denimo, rimska država ali velike države pred njo zaradi odrekanja češčenja Bogu po Avguštinovem prepričanju niso udeležene pri "Civitas Dei". 23 Drugačno gledanje na razmerje med "državama" je prevladalo v uradni teologiji visokega srednjega veka: Cerkev, ki jo vodi papež, je identična z Božjo državo in le češčenje, ki ga ta Cerkev izkazuje Bogu, more nadomestiti pravičnost, ki manjka Državi. 24 Teološki pomen besede civitas v smislu Avguštinovega nauka se je vse bolj izgubljal. Naslov, pridržan sedežem škofij, je ob afirmaciji kanonskega prava (p)ostal del sprejete cerkvenopravne terminologije - "titulus" morebiti simboličnega, a vsebinsko izpraznjenega pomena. 25 Papeško povzdignjenje Ljubljane v civitas Povzdignjenje v okviru ustanovitve škofije Besedilo, ki Ljubljano povzdiguje v odlično mesto (civitas), 26 predstavlja samo manjši izsek bule, s katero je papež Pij II. 6. septembra 1462 potrdil ustanovitev ljubljanske škofije. 27 Ker do papeške "razglasitve" nekega kraja za civitas ni moglo priti, če ta ni postal škofijsko središče, povzdignjenja ne moremo obravnavati ločeno od konteksta ustanovitve škofije. Kar zadeva Ljubljano, je treba najprej poudariti, da je škofijo ustanovil cesar Friderik III.; omenjena potrdilna bula Pija II. je cesarjevi usta17 J. Ahlhaus, n.d., str. I O. 18 Prim. P. Schleicher, Die Bistumsgriindungen Kaiser Friedrichs III., Diss., Graz I 970, str. 105, op. 9. 19 Nadškofijski arhiv Ljubljana(= NŠAL). Zbirka listin, I 959 XI 26. Rim. Gre za bulo, s katero se papež Janez XXIII. obrača na vernike ljubljanske škofije. 2 0 Prim. P. Schleicher, n.d., str. 106-107. 21 Prim. Raz 3, I 2; 18, I O - Aurelije Augustin, O dr::avi Bo::joj. De civitate Dei, svezak prvi (knjiga 1-X), 2. izdanje, ured. Anton Ben vin, Zagreb 1995, str. LXIII-LXIV, op. 1O. 22 Aurelije Augustin, n.d., str. XIII-XIV. 23 Lexikon des Mittelalters, Bd. II, n.d., geslo "Civitas Dei", col. 2115-2116. 24 Prav tam, col. 21 16. 25 Prim. P. Schleicher, n.d., str. I 07-108. 26 Na tem mestu naj opozorimo na napako, ki se je pojavila ob prevajanju slov. izraza "odlično mesto" (za lat. "civitas") nazaj v latinščino - tj. "civitas insignis". Napako je denimo zaslediti še v F. Kralj, Podoba Ljubljanske škofije ob ustanovitvi in Oglej, v: Simpoziji v Rimu 15 (Hrenov simpozij v Rimu), Celje I 998, str. 73. Prim. slov. oznaki za "civitas" v ZZ III (1890), št. 8, stolpec II 3 - uvod; J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 46. 27 Izvirnik v NŠAL, Zbirka listin, 1462 IX 6. Pienza; obj. v: ZZ III (1890), št. 8, stolpec 113-118. 245 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC PAPEŠKO POVZDIGNJEN JE LJUBLJANE V CJVITAS LETA 1462 novni listini, datirani v Gradcu 6. decembra 1461, 28 sledila devet mesecev pozneje. Glede na to, da velja od 11. stoletja dalje ustanavljanje škofij za papežu pridržano pravico (lat. reservatio, nem. Reservatrecht), 29 se kar samo poraja vprašanje, kako to, da je ljubljansko škofijo ustanovil svetni knez. Odgovor je iskati v položaju tako papeštva kot cesarstva sredi 15. stoletja, pa tudi v cerkvenopolitičnih ambicijah in odnosih Friderika III. (1440/42-1493) s Pijem II. (14581464). Kakor je za sv. sedež tiste dobe značilno, da je po več desetletjih krize, zaznamovane s shizmo in konciliarizmom, posebej naklonjen zavezništvu z vladarjem Svetega rimskega cesarstva, tako je Friderikovo dokončno priznanje papeškega primata v letu 1446 povezljivo s prizadevanji za konsolidacijo cesarstva. 30 Ideal enotnega krščanskega sveta pod skupnim papeško-cesarskim vodstvom namreč še ni bil ugasnil. Toda laže kot na ravni "imperija", ki so ga "žrli knezi", je Friderik udejanjal in utrjeval oblast v svojih (notranje) avstrijskih deželah (vojvoda po 1424). K vidnejšim dosežkom Friderikove, v soglasju s papeštvom izpeljane deželnoknežje politike sodi oblikovanje treh novih škofij: ljubljanske pod papežem Pijem 11. ter dunajske in dunajsko novomeške pod Pavlom II. (1464-1471).3 1 Če se ustavimo pri Piju 11., ki nas kot povzdigovalec Ljubljane v civitas še posebej zanima, zasluži izrecno omembo predvsem poudarek, nanašajoč se na vlogo, ki jo je ta veliki humanistični papež32 odigral v Friderikovi cerkveni politiki. Že konec 1442 ali v začetku leta 1443 je bodoči papež Enej Silvij Piccolomini postal Friderikov tajnik in tako pobliže spoznal ne le mladega kralja, temveč tudi razmere v (Notranji) Avstriji in cesarstvu. Bogate politične izkušnje si je nabral ob spremljanju koncila v Baslu, med škofovanjem v Trstu in opravljanjem službe stalnega papeškega nuncija za avstrijske dežele ter legata a latere za oglejski patriarhat in salzburško nadškofijo. 33 Kot zavzet podpornik načrta sprave med Cerkvijo in cesarstvom - tega je izdelal Enejev prijatelj in eden od podpisnikov ustanovne listine ljubljanske škofije kardinal Nikolaj Kuzanski (u. 1464)34 - je bodoči papež rad podprl Friderikova prizadevanja za okrepitev njegove deželnoknežje oblasti. 35 Kajti trdnejša deželnoknežja pozicija bi utegnila koristiti tudi Frideriku kot cesarju - cesarju, ki je bil po Enejevem prepričanju nič manj kakor "glava mističnega telesa respublicae". 36 Pomemben korak pri izgrajevanju deželnoknežje oblasti 37 na območju notranjeavstrijskih dežel je bil storjen prav z ustanovitvijo ljubljanske škofije. Dasi razmeroma 28 Ohranil se je dobesedni prepis z dne 14. aprila 1494 v NŠAL, Zbirka listin, 1494 IV 14. Dunaj; obj. v: ZZ I (1888), št. 1, stolpec 5-24. 29 Prim. R. Kušej, n.d., str. 186 sl.; W. M. Plochl, n.d., str. 129. 3 0 Prim. Handbuch der Kirchengeschichte, Bd.IIl/2 (Die mittelalterliche Kirche: Vom Hochmittelalter bis zum Vorabend der Reformation 1124-1517), Freiburg-Basel-Wien 1985, str. 585-586; W. Bertrams, Der neuzeitliche Staatsgedanke und die Konkordate des ausgehenden Millelalters, Analccta Gregoriana, Vol. XXX, sectio B, Num. 3, Roma 1942. str. 171-172. 31 Več o Friderikovih škofijskih ustanovah v delu, navedenem zgoraj v op. 18. 32 O njem strnjeno v 1he Oxford Dictionary of Popes, ed. J. N. D. Kelly, Oxford-New York 1986, str. 247-249. 33 Prim. M. Benedik, Papeži. Od Petra do Jane:::a Pavla II., Ljubljana 1996, str. 218-220. 34 Glej H. G. Senger, Nikolaus von Kues, v: Gestalten der Kirchengeschichte, Bd. IV (Mittelalter 2), Stuttgart-Berlin-Koln-Mainz 1983, str. 286 sl. 35 O "veliki koaliciji" med Friderikom in Pijem prim. F. Kralj, Podoba Ljubljanske škofije, n.d., str. 71-72. 36 Prim. Ernst H. Kantorowicz, Kraljevi dve telesi. Študija o srednjeveški politični teologiji, Ljubljana 1997, str. 257-258. 37 Prim. E. Haberkern - J. F. Wallach, Hilfsworterbuch fiir Historiker. Millelalter und Neuzeit, Teil II, 7. Auflage, Uni-Taschenbticher 120, Ttibingen 1987, geslo "Landeshoheit", str. 371. 246 MELIKOV ZBORNIK majhna in razdrobljena je postala nova škofija dober branik pred vplivom oglejskega patriarha, zlasti od srede 15. stoletja vezanega na Habsburžanom sovražno Beneško republiko. 38 Enej, ki se je gotovo zavedal ne le političnega, ampak tudi pastoralnega pomena ljubljanske škofije, naj bi, tako Valvasor, sam spodbudil Friderika k ustanovitvi le-te. 39 Če je Valvasorjeva trditev bržčas pretirana, pa je glede na povedano ne moremo kar tako zavreči. Vsekakor ni naključje, da je bila za novo škofijsko središče južno od Drave določena Ljubljana, mesto, v katerem je nekaj časa preživel tudi bistri Enej Silvij. 40 Kot deželno glavno mesto Kranjske in kraj, ki so si ga za rezidenco izbrali pičenski škof Martin ( 1436-1456) in pred njim občasno nekateri drugi generalni vikarji za zunajfurlanski del patriarhata, 41 je bila Ljubljana brez dvoma "locus congruus" tako v političnem kakor ožjem cerkvenem pogledu. 42 Poglejmo, kako postavitev sedeža nove škofije v Ljubljano in s tem povzdignitev mesta v civitas utemeljuje potrdilna bula Pija II. Besedilo povzdignjenja Pijeva bula podaja zadevno besedilo pravzaprav na dveh mestih: utemeljitev povzdignjenja in samo povzdignitveno formulo ločujeta izvzetje mesta iz neposredne jurisdikcije oglejskega patriarha ter razdružitev župnij Sv. Peter pri Ljubljani in Šentjernej, dotlej inkorporiranih cistercama v Dunajskem Novem mestu oziroma Kostanjevici.43 Daljši, argumentirajoči del povzdignjenja navaja, da je Ljubljana mesto ( oppidum), ki je, kar zadeva rast krščanskega prebivalstva, posebej rodovitno, da je dobrin in vseh reči obilja polno ter da se njeni meščani odlikujejo po posebni vdanosti papežu in rimski Cerkvi. 44 Papeža je s tem seznanil cesar Friderik, ki ima kot vojvoda Kranjske sedež v Ljubljani (/ .. ./ Fridericus Romanorum Imperator semper Augustus Ducatusque Carniolae in quo dictum Opidum situm est Dux nobis significare curavit). Iz nadaljnjega besedila izvemo, da se je apostolski sedež po večkrat ponovljenih cesarjevih prošnjah odločil zasluge in odlike mesta in meščanov nagraditi s primernimi častmi ter mesto "okrasiti s častnejšim naslovom" (honorabiliori titulo decorare). "Čast vsemogočnega Boga, dvig prave vere, pomnožitev bogoslužja in zveličanje vernikov" 45 pa so splošnejši nameni tako povzdignjenja kot ustanovitve škofije. 38 39 4o 41 42 P. Paschini, Storia del Friuli, vol. II (Dalla seconda meta del duecento alla fine del settecento), Udine 1954, str. 346 sl.; M. Miklavčič, O zgodovinskih temeljih in razvoju ljubljanske škofije, v: Zbornik Teološke fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 23 sl. J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, Bd. VIII, Laybach 1689 (Novo mesto 1877-1879 faksimile), str. 653: "/ .. ./ bevorab weil ihm auch Aeneus Sylvius dazu rieth, welcher vorhin sein Secretar gewest war, und nun unlangst den Kardinal-Hut bekommen hatte." J. Gruden, Cerkvene razmere, n.d., str. 36-37; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, str. I 6. J. Gruden, Cerkvene razmere, n.d., str. 5-6. "Locus congruus" - "primeren kraj" sodi med štiri osnovne cerkvenopravne pogoje za vzpostavitev škofije. Ostali trije so: "iusta causa" (upravičeni razlogi), "dotatio" (dotacija) in "nuntiatio" (razglasitev) - J. B. SagmUller, Lehrbuch des katholischen Kirchenrechts, 2. Auflage, Freiburg im Breisgau 1909, str. 268. 43 44 45 ZZ III (1890), n.d., stolpec 114-115. Prav tam: "/.. ./ domino benedicente adeo in populi fidelis multiplicatione fecundum, bonorum quoque et rerum omnium existit ubertate refertum, et dilecti filii, Opidani eiusdem Opidi inter ceteros fideles eximia erga nos et Romanam ecclesiam devotione prefulgent." Prav tam, stolpec 115. 247 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC: PAPEŠKO POVZDIGNJENJE LJUBLJANE V CIVJTAS LETA 1462 Formulo, s katero se Ljubljani podeli obravnavani naslov, opazimo nekaj vrstic niže. "Z avtoriteto, vedenjem in oblastjo obenem odrejamo, naj bo mesto /oppidum/ Ljubljana kot ustrezen, primeren in odličen kraj verujočih civitas ter naj se odslej vedno in od vseh tako imenuje" - se glasi prevod papeške povzdignitvene formule. 46 Formula proti pričakovanju ne vsebuje glagola "erigimus" (povzdigujemo), pač pa je ta glagol uporabljen v dveh, šest let mlajših bulah Pavla II., potrjujočih novoustanovljeni škofiji na Dunaju in v Dunajskem Novem mestu. Ne glede na to lahko navedeno formulo za Ljubljano označimo za povzdignitveno. Razlogi za povzdignjenje - dejanski ali formalni? Že po površnem branju utemeljitvenega dela bule pridemo do sklepa, da zahtevata pretres predvsem dva "argumenta" za povzdignjenje: (hitra) številčna rast prebivalstva in gmotno blagostanje mesta. Obravnava navedbe, da je Ljubljana sedež kranjskega vojvoda, ali pohvale, da so Ljubljančani papežu in rimski Cerkvi posebej vdani, 47 na tem mestu ni potrebna. Oboje, status deželnega glavnega mesta in vdanost Rimu, je namreč šteti med dejavnike, ki se tesneje vežejo na ustanovitev škofije, o njih pa smo govorili že zgoraj. Drugače se zastavljata vprašanji o naraščanju števila prebivalcev in gospodarskem položaju Ljubljane v desetletju ali dveh pred letom 1461 (1462). Da bi nanju odgovorili, se moramo opreti na izsledke, ki jih prinašajo zgodovinske raziskave. Zaradi narave že tako in tako maloštevilnih uporabnih virov, izmikajočih se statistični obdelavi, so rezultati takšnih raziskav seveda samo približni, a vendar zadostni za izris neke splošne podobe. Izhajajoč iz ustreznih študij tako ugotavljamo, da se prebivalstvo Ljubljane v obdobju, ki nas zanima, ni opazneje pomnožilo; je le bolj ali manj enakomerno rastlo. Večji porast števila prebivalcev je verjetnejši za čas po letu 1476, ko cesar Friderik ljubljanskemu sodniku in svetu prepove brez posebnega dovoljenja "odkloniti, izročiti ali izgnati" kakega "cesarskega ali drugega podložnika, ki bi se hotel zaradi Turkov naseliti v mestu / .. ./, da bo mesto bolje zasedeno" .48 Kot dokazujejo podobne deželnoknežje prepovedi oziroma zapovedi za Novo mesto, Višnjo Goro, Kamnik ali Radovljico, je deželni knez večanje mestnega prebivalstva pospeševal zato, da bi - po besedah S. Vilfana - "okrepil obrambno sposobnost mest kot najpomembnejših oporišč po naših deželah". 49 Toda tu ne gre več za čas pred povzdignitvijo, marveč za prva desetletja po njej, za čas iminentne turške nevarnosti po padcu Bosne leta 1463 in intenzivnejših turških vpadov v deželo v letih 1469-1483 in 1491-1499. 50 Podobno kakor število ljubljanskih prebivalcev je v prvi polovici 15. stoletja počasi rastla tudi gospodarska moč Ljubljane. Po kriteriju davčne obremenitve, ki pa je samo eden od (poleg tega ne docela zanesljivih) kriterijev tovrstne moči, se je sicer 46 "Opidum Laybaccnsc huiusmodi, tanquam locum aptum fidelium, congruum, et insignem, auctoritate scientia, et potestate similibus Civitatem Laybaccnsem esse, et perpetuis futuris temporibus, ac ab omnibus de cetero nuncupari decernimus" - prav tam. O napačni formulaciji "civitas insignis" prim. zgoraj op. 26. 47 Gre pravzaprav za cesarjevo "vdanost", saj je Ljubljana (le) sledila Friderikovi opredelitvi za papeško stran ob koncu baselskega razkola - prim. J. Gruden, Cerkvene razmere, n.d., str. 22-23. 48 F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 26. 49 S. Vilfan, Kmečko prebivalstvo po osebnem položaju, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, Ljubljana 1980, str. 339. 5 o Prim. P. Štih - V. Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, Celovec-Ljubljana 1996, str. 159160. 248 MELIKOV ZBORNIK obremenitev povečala le glede na druga kranjska mesta, natančneje Kamnik in Kranj. 51 Kljub temu da je Ljubljana z okrog 4000 prebivalci in nezanemarljivo udeležbo v tranzitni trgovini tedaj najvažnejše mesto na Kranjskem, 52 ostaja v naddeželnem merilu tako po številu prebivalstva kot po gmotnem položaju majhno mesto. 53 V prestolnici Kranjske je resda srečati tudi zelo uspešne trgovce domačega in tujega izvora, toda do hitrejše prebivalstvene in gospodarske rasti mesta pride na prelomu v 16. stoletje 54 ali nekaj desetletij po ustanovitvi škofije. Zato lahko upravičeno sklenemo, da v tem razdelku obravnavana dejavnika sama po sebi nista pomembneje vplivala na izbiro Ljubljane za novo škofijsko središče. Očitno je izpostavitev bogastva deželnega glavnega mesta v "ljudeh in stvareh" razumeti kot posledico "potrebe", da se čim bolje zadosti formalnim cerkvenopravnim pogojem. Ob tem naj spomnimo le na že citirano navodilo papeža Leona Velikega, naj se škofijske zadeve upravljajo med več ljudmi, v bolje naseljenih in frekventnih mestih. 55 Potrditev za takšno sklepanje vidimo med drugim v dejstvu, da vsebuje skoraj povsem identično povzdignitveno besedilo bula Pavla II., s katero je ta 18. januarja 1469 v civitas povzdignil Dunajsko Novo mesto. 56 Istega dne je bil enak naslov podeljen Dunaju, mestu večjega pomena; temu ustrezno je v "dunajski" buli obširnejša tudi utemeljitev povzdignjenj a. 57 Sklep Naslov odlično mesto ali civitas, ki je 6. septembra 1462 pripadel Ljubljani, moramo glede na povedano označiti za izrazito časten naslov. Razlogi, ki so pripeljali do postavitve sedeža nove škofije v Ljubljano, so samo deloma tisti, ki jih v sklopu utemeljitve navaja bula Pija II., povzdignitvena formula pa le formalni del ustanovnega akta, ki ga v primeru t.i. Friderikovih škofij tvorita cesarjeva oziroma deželnoknežja ustanovitev in papeška kanonična potrditev. Ustanovitev škofije s strani svetne oblasti v času, ko velja to dejanje za izključno pravico papeža, je izjemen dogodek z nedvomno 51 S. Vilfan, Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja, v: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 91; isti, Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani, ZČ VI-VII (1952-1953), str. 431. 52 Prim. S. Vilfan, Zgodovina Ljubljane, n.d., str. 88, 93-94. 53 Po klasifikaciji z vidika števila prebivalcev - glej Lexikon des Mittelalters, Bd. II, n.d., geslo "Bevolkerung", col. 14 - spada poznosrednjeveška Ljubljana med "majhna srednja mesta" (kleine Mittelstadte). Teh mest, ki naj bi štela od 2000 do 10.000 prebivalcev, je bilo v nemškem prostoru tedaj 9095%. 54 F. Gestrin, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana 1991, str. 20. 55 Navedek kot zgoraj v op. 7. 56 "Fridericus Romanorum imperator semper augustus / .. ./ ducatusque Stirie in quo dictum opidum situm est dux / .. ./ nobis inter alia explicavit domino bcnedicente adeo in populi fidelis multiplicatione fecundum bonorum quoque et rerum omnium existit ubertate refertum et dilecti filii opidani eiusdem opidi inter ceteros fidelcs eximia erga nos et Romanam ecclesiam devotione prefulgent / .. ./ - po objavi bule v: H. Fasching. Die Domherren von Wiener Neustadt. Eine rechtsgeschichtliche Untersuchung, Verdffentlichungen des Kirchenhistorischen Instituts der katholisch-theologischen Fakultat der Universitat Wien 2, Wien 1966, str. 30. 57 Poleg razlogov, navedenih v bulah za Ljubljano in Dunajsko Novo mesto, potrdilna bula za dunajsko škofijo poudarja, da ima Dunaj univerzo, da živi zato v mestu veliko učenjakov ter da je v njem veliko moških in ženskih samostanov, špitalov, cerkva in drugih svetišč. Bula je objavljena v: V. Flieder, Stephansdom und Wiener Bistumsgrundung. Eine diozesan- und rechtsgeschichtliche Untersuchung, Verdffentlichungen des Kirchenhistorischen lnstituts der katholisch-theologischen Fakultat der Universitat Wien 6, Wien I 968, str. 278-280. 249 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC: PAPEŠKO POVZDIGNJENJE LJUBLJANE V CIVITAS LETA 1462 zelo zanimivim ozadjem. Z razčiščevanjem le-tega postaja odločitev za novo škofijsko središče v Ljubljani razumljivejša; vprašanje samega povzdignjenja se pri tem izkaže za manj pomembno. ZUSAMMENFASSUNG Die papstliche Erhebung Laibachs zor Civitas im Jahre 1462 Die Bezeichnung civitas in der westlichen Kirche des Hochmittelalters wurzelt im Kanon des Konzils von Serdica (antike Bezeichnung ftir Sofia, 343-344), wonach Bischofe in jenen Stadten residieren sollten, "die als solche gelten bzw. eine so hohe Bevolkerungszahl aufweisen, dal3 sie eines Bischofs wtirdig sind." In den Quellen aus der Zeit der Merowinger und Karolinger wurden Stadte mit einem Bischofssitz auch in der Rege! mit dem Ausdruck civitas bezeichnet, wobei es von dieser "Rege!" auch Ausnahmen gab. Zu einer strengeren Unterscheidung zwischen dem kirchlichen civitasBegriff und der Bedeutung im weltlichen Bereich kam es im 11. bzw. 12. Jahrhundert, als das Recht auf Errichtung von Diozesen papstliches Reservatrecht wurde. Wahrend die bertihmte kirchenrechtliche Sammlung, das "Decretum Gratiani" (1139-1151), in Verbindung mit den Bischofen klar feststellt, dal3 diese "in civitatibus" residieren sollten, wurde die Bezeichnung civitas im nichtkirchlichen Sinne auch ftir Orte verwendet, die keine Bischofssitze waren: ftir die schon in der Antike besiedelten Orte, ftir befestigte Siedlungen und /oder ummauerte btirgerliche Siedlungen. Der Tite!, der in der westlichen (romischen) Kirche auf Bischofssitze beschrankt blieb, hatte in der Zeit der Grtindung der Diozese Laibach keine tiefere Relevanz. Die theologische Auslegung im Sinne der Lehre von den zwei Reichen (civitates), die in den ersten Jahrzehnten des 5. Jahrhunderts von Aurelius Augustinus entwickelt worden war, verlor an Bedeutung. Die Verleihung des Titels civitas war am Ende des Mittelalters ein formeller kirchenrechtlicher Akt - ein Akt, der hochstens einen Zusammenhang mit der territorial-administrativen Organisation der altesten Kirche andeutete, deren Hauptcharakteristik die Errichtung von Diozesen in den "civitates" des Imperiums war. Daher waren die in der Bulle des Papstes vom 6. September 1462 angeftihrten Argumente ftir die Erhebung Laibachs in eine civitas eher formeller als inhaltlicher Natur. Gewichtiger waren die Grtinde ftir die Errichtung der neuen, von Kaiser Friedrich III. am 6. Dezember 1461 beschlossenen und mit der erwahnten papstlichen Bulle kanonisch bestatigten Diozese. Im Hintergrund stand die wiederhergestellte Verbundenheit zwischen Papst und Kaiser, besonders zwischen Pius II. und Friedrich III., sowie die Politik Friedrichs als Landesftirst in seinen innerosterreichischen Landern. Nicht nur die Tatsachen, dal3 Laibach Hauptstadt des Herzogtums Krain und die Laibacher dem Papst und der romischen Kirche treu ergeben waren, wurden als Argumente ftir die Errichtung der Diozese geltend gemacht. Die Bulle des Papstes Pius II. ftihrte als Begrtindung ferner den grol3en Bevolkerungszuwachs und den materiellen Wohlstand der Bewohner an. Der Versuch, die zwei Begrtindungen mit Hilfe entsprechender Untersuchungen zu bewerten, bestatigte die oben ausgeftihrte Vermutung, dal3 namlich die Verleihung des Titels civitas an Laibach ein vollkommen formeller Akt war. 250 MELIKOV ZBORNIK JOŽE MLINARIČ TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV I. Po najhujših pustošenjih naših dežel v letih med 1469 in 1483 se je nevarnost pred Turki za nekaj let polegla. Manjkalo jim je namreč vojaške sile za intenzivne napade, zato le-ti predstavljajo v prvi vrsti roparske vpade manjših skupin marto1ozov na obmejna področja naše dežele. Položaj pa se je bistveno spremenil z vlado sultana Sulejmana II. Veličastnega ( 1520-1566), ki si je zastavil za cilj prodor na Zahod in celo osvojitev cesarskega glavnega mesta Dunaja. Zato predstavlja obdobje od 1521 do 1540 čas vedne nevarnosti za habsburške dežele in tudi za obrobna področja naše zemlje. Vsi ti vpadi pa niso bili tako siloviti in obsežni kakor oni v drugi polovici 15. stoletja, saj so po bitki pri Mohacsu (1526) imeli ti predvsem za cilj, da vežejo na Kranjskem in Hrvatskem čim več vojaških sil Ferdinanda I., ki jih je ta potreboval za obrambo še po Turkih nezasedenega ozemlja na Hrvatskem in Ogrskem, zlasti pa za obrambo Dunaja. Sicer pa so turški vpadi 16. stoletja ogrožali predvsem obrobne predele naše zemlje, kar je bila posledica izboljšane organizacije obveščanja in obrambe same. 1 Nadvojvoda Ferdinand I. se je že na začetku svoje vlade kot deželni knez zavedal turške nevarnosti in v sklop njegovih obrambnih načrtov je sodilo tudi organiziranje obrambne sposobnosti mest. Poleti leta 1521 je izdal Ferdinand dve odredbi v zvezi z utrjevanjem mesta Maribora. 21. julija je naslovil na vse svoje podložne, ki so bili nastanjeni dve milji okoli mesta ali so imeli na tem območju posesti in podložnike, pismo z naročilom glede utrjevalnih del pri mestu. Mestnemu magistratu naj bi pri teh delih pomagali s tlako, da bi se utrjeno mesto moglo upreti Turkom in bi tudi okoliško prebivalstvo našlo zavetje za mestnim obzidjem. 2 Tedaj je Ferdinand tudi naročil mestnemu magistratu, naj v času, ko preti turška nevarnost, poskrbi za utrdbo mostu, ki naj bi ga zavarovali z močno bastijo. Ker so meščani za ta dela potrebovali veliko gradbenega lesa, je deželni knez 28. avgusta istega leta obvestil vse svoje podložne o zgornjem naročilu ter jim prepovedal, da bi meščane ovirali pri sečnji lesa v njegovih in svojih gozdovih kot tudi pri prevozu lesa v mesto. Opozoril jih je tudi, da si ljudje s podeželja v času vojnih nevarnosti iščejo v mestu varno zavetje zase in za svoje premoženje. 3 Utrjevalna dela so terjala velike vsote denarja in so močno bremenila 2 3 Simoniti. Vasko, Turki so v deželi že. Celje 1990, str. 117-126. Voje, Ignacij, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana 1996, str. 32-33. Prim. Jug, Stanko, Turški vpadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV(l 943), str. 9-39 in 4045. 1521, julij 21., Gradec: "Dieweill die mcrckhlich notlurfft erfordert, dieselb vnnser stati zu der weer nottUrfftigclichen zutzerichtn, damit ir dessterpass eur zuellucht vnnd versicherung haben mUgt... ", zato naroča:" das ir vnnsern getrewen lieben richter vnnd ratl vnnser bemellten stati Marchburg zu befesstigung derselben stati nit aus gerechtligkhait, sonnder diser zeit dem TUrgkhen zu widerstanndt vnnd vnnserm lannd Steyer zu trost, auch ew zu merer versicherung, zymlich vnnd leydenlich robath thuet. .. " (fond Mesto Maribor, 1/1 (XVI. stol.), fol. 18', Štajerski deželni arhiv, Gradec (= StLA). Objava: Gradivo za zgodovino Maribora(= GZM) XIII/54. Prim. Jug, Stanko, o.c., str. 40. 1521, avgust 28.: "... dieweill der TUrgkh dermassen, wie vor augen ist, vberhanndt nimbt, deshalbcn die 251 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV meščane, ki so z zavistjo gledali na svetno in cerkveno gospodo, lastnike hiš in parcel znotraj mestnega obzidja, in ki so se izmikali dolžnostim, ki so jim bili zavezani meščani. Zato je konec meseca julija 1527 štajerski deželni glavar Sigmund Dietrichstein po naročilu deželnega kneza in v svojem imenu gospodom in prelatom, lastnikom nepremičnin v mestu, zapovedal, naj meščane v teh in v bodočih vojnih nevarnostih podpirajo tako, da jim bodo v pomoč s straženjem in opravljanjem tlake. 4 Vemo, daje v prvi polovici 16. stoletja prav zaradi zgornjega prihajalo do številnih sporov in tožb med mestom in gospodo. Med nje štejemo npr. večletni spor mestnega magistrata z Vetrinjsko opatijo. 5 Pomladi leta 1529 so tudi štajerski deželni stanovi razpisali nove davke in deželni knez je odredil za cerkveno gospodo odprodajo četrtine zemlje (kvart) za plačilo davka za vojaške potrebe. 6 Pogled z utrjenega Tabora na Maribor v drugi polovici 17. stoletja. (G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681)(foto: lvan Leskošek). 1O. maja 1529 se je odpravila iz Carigrada ogromna vojska, ki je s pratežem štela okoli 150.000 mož. 23. septembra je sultanova vojska obkolila cesarsko prestolnico in jo začela obstreljevati s tristo topovi, vendar so Turki doživeli neuspeh in so jo 14. 4 5 6 merckhlich notturfft eruordert, dieselb vnnser statt zu der weer nottlirfftigclich zutzerichten, sonnderIichen auch die prugkhen daselbst zuflirsechen, auch zu behuettung der brugkhen ayn passteyen zumachen, vnnd dieweill auch vili vnnser vnnderthon vnnd annder auf dem lannd mit iren leib, hab vnnd guettem in solchen notten ir zuflucht vnnd versicherung in beri.irt statt haben vnnd suechen ... "(ibidem, fol. 1Srv)_ Objava: GZM XIII/55. 1527, julij 27., Gradec: ibidem, fol. 1Sv. Objava: GZM XIII/63. Fond Vetrinjska opatija, fasc. XV, 391, 390-392, Koroški deželni arhiv Celovec. Prim. Mlinarič, Jože, Posest Vetrinjske opatije na Štajerskem ( ok.1145- 1786), v: Časopis za zgodovino in narodopisje (= ČZN) NV 17( 1981 ), str. 52-55. Prim. Jug, Stanko, o.c., str. 45-47. Pirchegger, Hans, Geschichte der Steiermark 1282-1740. Graz - Wien - Leipzig 1942, str. 374. Prim. Pišec, Karl, Utrdbena rabota mariborska, v: Kronika 27(1979), str. 87. 252 MELIKOV ZBORNIK oktobra prenehali oblegati, pač pa so nekatere njihove čete močno opustošile med drugim tudi zgornjo Štajersko. Po turškem neuspehu pri Dunaju je bilo pričakovati, da Sulejman ne bo miroval, in v začetku leta 1530 so se ponovno začeli vpadi na Hrvatsko in v naslednjem letu so martolozi vpadli pri. nas npr. v Loški Potok. Večna nevarnost pred Turki je prisilila ogrožene habsburške dežele, da so se začele še bolj povezovati v skupni obrambi in iskanju sredstev zanjo. Prišlo je do več sklicev na zasedanja zastopnikov posameznih dežel ter do skupnega zasedanja stanov vseh dolnjeavstrijskih dežel. 7 14. marca 1530 so na zasedanju štajerskih stanov razpisali nove davke ter odredili, naj podložniki sodelujejo na štiridnevni tlaki pri utrjevalnih delih v trgih in mestih Gleisdorf, Gradec, Feldbach, Flirstenfeld in v drugih obmejnih krajih, kakor tudi v mestih Maribor in Celje. Na osnovi obrambnega reda, ki so ga sprejeli v Innsbrucku, sta bila sprejeta obrambna reda za Štajersko, Koroško in Kranjsko, ki naj bi omogočala boljše in bolj usklajeno vojaško delovanje. Ker so na Dunaju že v začetku leta 1531 vedeli za Sulejmanove vojne priprave, je tudi dogovarjanje med deželami potekalo vedno bolj intenzivno. 8 27. junija 1531 se je Ferdinand I. zaradi preteče turške nevarnosti odločil sklicati zbor vseh dolnjeavstrijskih dežel, na katerem naj bi razpravljali o čim bolj učin­ koviti protiturški obrambi. Pred tem pa naj bi se sestali zastopniki stanov posameznih dežel. Deželni knez je nato za 17. julij sklical zasedanje zastopnikov Štajerske. 9 V tem času je potekalo tudi dodatno utrjevanje nekaterih mest in krajev, med njimi naj bi spomladi naslednjega leta prišlo do ponovnih utrjevalnih del v Mariboru. Glavna skrb za obrambno sposobnost mesta je vsekakor padla na ramena mestnega magistrata ter na najvišje reprezentante mesta, na mestne sodnike. V teh za mesto usodnih časih sta bila izredno dejavna mestna sodnika Krištof Willenrainer ( 1528, 1529 ter 1532 in 1533) in Rok Wienner ( 1531 in 1532). Mestu je bil potreben vsak belič, zato sta si oba prizadevala za reden dotok denarja iz različnih naslovov. Mesto je imelo tedaj v zakupu mariborsko deželsko sodišče, od katerega so mu pritekali določeni letni dohodki, iz pridobljene vsote pa je bilo seveda treba poravnati letno zakupnino. Nekateri zemljiški gospodje, ki so imeli na ozemlju tega sodišča podložnike, zavezane dajatvam mestu, ki je v imenu deželnega kneza to sodišče upravljalo, so to podložnikom ponekod celo izrecno prepovedovali. Zato se je mestni sodnik Rok Wienner na začetku leta 1532 pritožil pri kralju Ferdinandu I. nad Erazmom pl. Trautmannsdorfom, ki je podložnikom svoje župe Selnica ob Muri prepovedal dajati mestu predpisane dajatve, ter ga prosil pomoči. IO Z upravljanjem mariborskega deželskega sodišča je imel težave že ob nastopu službe mestnega sodnika tudi Rokov naslednik Krištof Willenrainer. Pred 6. marcem 1532 je prosil vlado dolnjeavstrijskih dežel za pomoč in nasvet, ki ju je potreboval v zvezi z deželskim sodiščem. Navaja, da nekateri prelatje, gospodje in vitezi ne dovolijo mestnemu sodniku prijeti hudodelcev na svoji zemlji in na gorskopravnih zemljiščih, kamor se le-ti zatekajo, pa zato ostane nekaznovano marsikatero hudodelstvo. Pritožuje se tudi glede zgoraj omenjenih dajatev. Nekateri zemljiški gospodje, 7 8 9 Simoniti, Yasko, o.c., str. 129-130. Prim. Jug. Stanko, o.c., str. 51-53. Jug, Stanko, o.c., str. 52-53. Prim. Simoniti, Yasko, o.c., str. 130-134. 1531, junij 27., Praga: "Yns zweifelt nitt, gemainc vnnser lanndschafft bcmelts flirsstenthumb Steier vnd eur jeder in sonndcrs haben noch in gueter gedachtnus, als sich dcr Turckh etlich jar heer mit seiner macht hastig vnd taphcr vmb vnnser kUnigreich vnd ander lannd angenomen, dieselben schwarlich erkhriegt, vberzogen, bcschedigt vnd zu grossen schaden bracht, das wir. .. jedesmals zuuor mit allen gnaden bedacht vnd betracht haben, wie vnd durch was weg wir solhen gwalt zum fueglichisten entgegen komen ... " (Fond Mesto Maribor 6/25, StLA. Objava: GZM XXII). JO 1532, januar JO., Innsbruck: 1/1, fol. 12r - 128', StLA. Objava: GZM XIll/66. Tudi: 1532, januar 11., Innsbruck: 1/1, fol. 128'", StLA. Objava: GZM Xlll/67. Prim. GZM XIV, str. 89-146. 253 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV ki so imeli tudi večje število podložnih kmetij, so bili prepričani, da je dolžna oddajati mestu predpisani oves le ena njihova kmetija, dasi so sami prejemali činž od vsake kmetije. Mestu so tudi prepovedovali podložnikom, ki svoje obveznosti niso izpolnili, začasno zaseči zemljo. 6. marca je deželni knez naročil svojemu vicedomu na Štajerskem, naj mu o zadevi poroča_ 11 V listini iz 1518 se omenja posest mariborskega meščana Krištofa Willenrainerja. (Orig. perg. listina z dne 14. aprila 1518, št. 887, Pokrajinski arhiv Maribor) (foto: Ivan Leskošek). V ta čas nedvomno sodi obrambni red, ki ga je sprejel mariborski mestni magistrat za primer neposredne nevarnosti in po katerem so se bili dolžni ravnati vsi za orožje sposobni Mariborčani. Na bitje plati zvona so se bili ti dolžni ravnati takole: strelci naj bi takoj zasedli zanje določena mesta na bastijah in na obzidju ter naj bi pazili, da pri streljanju ne bi brez potrebe zapravljali smodnika in krogel. Hkrati pa naj bi deset meščanov, ki so bivali v neposredni bližini mestnih vrat, z mestnim stražarjem steklo do mestnih vrat in tam ostalo na svojih mestih do nadaljnjih napotkov mestne oblasti. Drugi meščani in za orožje sposobni možje pa naj bi po zgoraj omenjenem znaku v oklepih in z orožjem v rokah v teku zasedli na obzidju mesta, ki jim jih je odredil četrtni mojster. Tam naj bi ostali tako dolgo, dokler četrtni mojster ne bi dobil ukaza za začetek streljanja. Obrambni red je poimensko določal kraje na mestnih utrdbah in odseke na obzidju, ki naj bi jih možje branili, za kar je bilo odrejenih okoli šestdeset mož. Za obrambo prve mestne četrti so bili določeni stražmojstri in pet strelskih mojstrov. Odsek od Vodnega stolpa do mestnih vrat naj bi pod vodstvom strelskega mojstra branilo pet brambovcev, na spodnjo utrdbo na novi bastiji pa naj bi se razporedil strelski mojster s 11 (1532, pred 6. marcem): 1/1, fol. 129'v, StLA. Objava: GZM XIII/68. 1532, marec 6., Dunaj: ibidcm, fol. 129v. Objava: GZM XIIl/69. 254 MELIKOV ZBORNIK šestimi pomočniki. Za erker pri Mostnih vratih pri mestnih vratih sta bila določena za obrambo dva strelska mojstra s tremi brambovci, za stolp sv.Ulrika pa enako število strelskih mojstrov z desetimi pomočniki. Del obzidja od t.i. dveh dvorov do Roschove hiše naj bi branili trije strelski mojstri z osmimi pomočniki, tistega od Okroglega stolpa pa do utrdbe pri Koroških vratih pa naj bi branilo enako število mojstrov z desetimi pomočniki.12 . .. O vojnih namerah sultana Sulejmana II. je bil Dunaj obveščen po svojih ovaduhih že leta 1531, zato so deloma že v tem letu, še bolj pa v naslednjem tekle intenzivne priprave za protiturško obrambo, v katere so bile vključene tudi vse naše dežele. Kralj Ferdinand I. pa je vendarle še upal na premirje ter je v ta namen že četrtič poslal svoje odposlance k sultanu, vendar je ta pogovor o tem zavrnil. Sultan se je poleti 1532 odpravil z veliko vojsko, ki je štela skupaj s pratežem okoli 140.000 mož in ki je vlekla s seboj stodvajset topov, zdaj že drugič proti cesarskemu mestu. Na tej poti sultan ni naletel na večji odpor, le pri majhnem utrjenem mestu Kisek (Koszek) blizu današnje avstrijsko-madžarske meje je naletela turška vojska na močan odpor. Obrambo Kiseka je vodil Nikola Jurišic, ki je z okoli sedemsto možmi nekaj dni uspešno branil mesto. 14. avgusta so Turki začeli mesto spodkopavati in naskakovati obzidje, ki je bilo ob zadnjem napadu že skoraj povsem uničeno. Toda tudi ta poslednji napad so branilci odbili, oziroma so Turki prekmalu odnehali. Glavnina turške vojske je bila s tem za nekaj dni na svojem pohodu zadržana, boji z junaškimi branilci pa so ji v določeni meri oslabili moči.13 Slovenske dežele so bile dobro obveščene o približevanju turške vojske in stanovi so si prizadevali, da čim bolj zavarujejo štajersko mejo, sicer pa so bila mesta v predhodnih letih zaradi velikega strahu pred turškimi vpadi dobro utrjena. 23. julija 1532 je deželni glavar na Štajerskem Ivan baron Ungnad naslovil pismo na kranjske stanove s prošnjo za vojaško pomoč. Ungnad navaja, da je nevarnost, da bodo Turki vdrli tudi na Štajersko in jo opustošili, ter stanove opozori na sklep o medsebojni pomoči dežel, sprejet v prejšnjem letu v Innsbrucku. 14 Pismo enake vsebine je Ungnad poslal tudi Korošcem. Čeprav so se na skupnem zasedanju stanov v Innsbrucku dogovorili za vsote, ki naj bi jih mesta plačala za protiturško obrambo (hilfgelt), pa do začetka avgusta nekatera mesta še niso plačala ničesar ali pa le majhne vsote. 4. avgusta je zato Ferdinand I. na pritožbo štajerskih stanov naslovil ustrezno pismo na mesta v deželi. 15 Tedaj so razporedili na štajerski meji tudi deželno vojsko, ponekod pa so jo priključili 12 Fond Mesto Maribor 11/121. Objava: GZM XX/52. Puff, Rudolf Gustav, Marburg in Steiermark, seine Umgebung. Bewohner und Geschichte II. Gratz 1847, str. 103-104. Prevod: Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor 1999, str. 213-214 (Prevedel Franc Vogelnik). Prim. Popis vojaške opreme in municije, ki jo je 1592 popisal mestni sodnik Andrej Krapfl. (1592, julij 23.: fond Maribor 11/123, StLA. Objava: GZM XX/47). Seznam vojaške opreme in municije, ki jo je z mestnimi svetniki leta 1600 popisal mestni sodnik Andrej Zigelfest. (lbidem in GZM XX/55). 13 Simoniti, Vasko, Turki so v deželi že. Celje 1990, str. 134-135. Prim. Jug, Stanko, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV ( 1943 ), str. 54. 14 1532, julij 23.: Steinwenter, Arthur, Suleiman II. vor Marburg 1532, v: Jahresbericht des k.k. StaatsGymnasiums in Marburg. Marburg 1887. Beilage Nr. 1, str. 13. 15 1532, avgust 4., Dunaj: "Vnd dieweil sich dem menigclichen bey disen schweren vnd geschwinden kriegsleuffen angreiffn vnd hilf thuen miessen vnd lenger khain stund der zeit damit zu feiem, in ansehung, das sich der Turckh je lcnger je nachrer herzue macht, vnd auch dy khayserlich may(estat) wir vnd darzue die reichstand vnd ander cristlichen nacionen solhem feind zubegegnen vnd widerstand zuthuen in dem anzug sein ... ": naj izpolnijo svojo dolžnost. (Mesto Maribor 11 / 122, StLA. Objava: GZM XX/2). 255 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV tudi cesarskim in kraljevim oddelkom. Medtem ko je glavnina turške vojske pod sultanom počasi napredovala, pa so nekateri oddelki, ki so imeli nalogo opustošiti čim večje predele Avstrije, že od 7. avgusta naprej ropali po današnji avstrijski Štajerski. Ker se je medtem pri Dunaju zbrala močna krščanska vojska, se je Sulejman odločil, da bo opustil obleganje Dunaja in se vrnil domov.16 •• l n," ,_, ~- ., ot •"""' ._.,~•••• ,.. ._. t,,. .... ~ : ..--. Sultan Sulejman • ~:~~-.:.:.~~!::-, -; ."'!"~~r-..·~~:;,~..--:;. \c .... •• : . ... Veličastni (1520-1566) (Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, Celje 1990, str. 111) (foto: Ivan Leskošek). 4. septembra je Sulejman z glavnino svoje vojske prestopil štajersko mejo pri Friedbergu ter opustošil zemljo in požgal kraje na vzhodnem Štajerskem. Napredovanje ogromne vojske je potekalo počasi, saj je ta napredovala proti jugu vsak dan le za nekaj deset kilometrov. Pred glavnino vojske pa so šli hitri oddelki akindžij, ki so pripravljali varen prihod sultana in njegove vojske, spotoma pa so ropali in požigali ter povzročali velik preplah po deželi. 11. septembra je sultanova vojska v močni megli šla mimo Gradca. Deželnega glavnega mesta si Turki niso upali napasti, pač pa so na poti proti Lipnici požigali in morili. Sultanova vojska je nato 14. septembra stopila na slovensko ozemlje ter se prek Plača podala proti Mariboru, spotoma pa je še požgala Svečino. 17 16 Simoniti, Vasko, o.c., str. 134-135. Prim. 1532, september 14., Graz: Stcinwenter, Arthur, Aus dem Leben des steirischen Landeshauptmannes Hans 111. Ungnad-Weissenwolf, Freiherm von Sonneck, v: Jahresbericht des k.k. Staats-Gymnasiums in Marburg. Marburg 1884 Beilage št. I, str. 25. Glej še: Ilwof, Franz, Die Einfalle der Osmancn in Steiermark, v: MHVSt XI (1862), str. 230-248. 17 Pirchcgger, Hans, o.c., str. 377-378. Stcinwenter, Arthur, Suleiman II. vor Marburg 1532 ... , str. 7. 256 MELIKOV ZBORNIK Od glavnine turške vojske so se oddelili posamezni oddelki, zato ni nič nenavadnega, da so tedaj tudi zelo oddaljeni kraji postali plen roparjev. Tako je oddelek, ki je prišel do Ivnika (Eibiswald) prekoračil Radelj in se spustil v Dravsko dolino ter požgal Marenberg (Radlje) in Muto. Poskušal je priti prek Drave in vdreti v Mislinjsko dolino, kar so mu preprečili Vuzeničani in Slovenjgradčani. Turki so poskušali priti tudi na Koroško, vendar so bili zavrnjeni, in so si morali poiskati drugo pot, da so prišli v Labotsko dolino. 18 Nekemu oddelku je uspelo priti na desni breg Drave z brodom, zasidranim pri Vurberku, in več oddelkov je tedaj plenilo in požigalo tudi po Slovenskih goricah, na Dravskem polju in po obronkih Pohorja. 19 Medtem ko je turška predhodnica prišla do Maribora vsekakor že 14. septembra, se je glavnina vojske s Sulejmanom utaborila pred mestom dva dni kasneje. Turki so od meščanov zahtevali svoboden prehod skozi mesto čez dravski most, vendar so Mariborčani to odklonili. Dobro so se zavedali, da tako ogromna vojska ne bi pustila mesta nepoškodovanega in meščanov pri življenju, za kar so imeli obilo dokazov v njenem ravnanju tudi v neposredni mestni okolici. Meščani pod mestnim sodnikom Krištofom Willenrainerjem so se tudi zanašali na utrjenost mesta, saj so ga spomladi istega leta dobro zavarovali in se oskrbeli z orožjem in s strelivom. Ker sultan v treh naskokih mesta ni mogel osvojiti, časa za dolgo obleganje pa ni imel, saj se mu je mudilo domov, se je odločil, da bo naredil pontonski most prek reke. Turki so pred mestom taborili štiri dni in prebivalstvo je tedaj tudi prvič in zadnjič videlo pravo turško vojsko na slovenskem ozemlju. 20 Že prvi dan je sultan ukazal gradnjo mostu pri Bresternici nad mestom, za katerega so med drugim porabili les, namenjen za postavitev preše, nato les "Wytscheynn haben die Turkhen mit dem sturm gewonnen vnd alles volkh erslagen daz ettlich wagen voli tod Cristen da ligen ... " (1532, september 14., Gradec: Steinwenter, Arthur, Aus dem Leben ... Beilage, št. II c, str. 27). 18 Steinwenter, Arthur, Suleiman II. vor Marburg 1532 ... , str. - 21 7-8. Beilage št. 19, str. 24 in št. 23, str. 26. Prim. Pirchegger, Hans, Geschichte der Steiermark 1282-1740. Graz-Wien-Leipzig 1942, str. 379380. 19 Pirchegger, Hans, o.c., str. 380. Glede na pomanjkanje ustreznih podatkov in nasprotujočih si izjav v pismih je velikokrat negotovo, za katere oddelke, ki so ropali v širši okolici Maribora, gre. Pri nekaterih gre za take, ki so se ločili od predhodnice, pri drugih pa za oddelke, ki so se ločili od glavnine vojske in se podali na ropanje in iskanje lastnega prehoda preko Drave. (Prim. pismo z dne 19. septembra 1532, Štatenberk: Steinwenter, Arthur ... št. 21, str. 25: "... des sy der furrt vber dj Traa bey Wurmberg gefunden ... "). 2 0 Steinwenter, Arthur, o.c., str. 8-9. "Der Turgg zeucht Marchburg zue als man sagt welle er versuechen die stat der pruckhen halben zuerobern." (št. 20, str. 24). "... wie der turkhisch kaysser solt persondlich, mit seiner macht, im Traffeldt lign, vnd saydt fraytag Marburg taglichen stirmbt, aber dy in der stat hali ten sich woll, varmaint auch nit daruon zw zichn Marburg, Pethaw vnd Cilli zw gewinen ... " (št. 22, str. 25). " ... zaigen an wie die Turkhen vor Marpurg drey sturm verloren vnd vili volkhs vmb khomen vnd die armen Marpurger den der Almechtig zw hilff khomen well weitter sich nit erhalten muegen, wen sie gross mangi puluers vnd der khugl habenn ... " (št. 23, str. 26). Prim. Pirchegger, Hans, o.c., str. 379. Omenimo naj, da navaja Franz Ilwof (Die Einfa.lle der Osmanen in Steiermark, v: MHVSt XI (1862), str. 240) kot poveljnika mestne posadke Sigmunda Višnjegorskega. Isto navaja tudi Josip Gruden: "Na čelu posadke tega mesta je bil znani Sigismund Višnjegorski" (Zgodovina Slovenskega naroda. Celovec, 1911 str. 574). Glej Steinwenter, Arthur, Suleiman II. vor Marburg 1532 ... op. št. 5, str. 9. R.G. Puff govori zmotno o dveh obleganjih mesta ( 1529 in 1532), ki naj bi ga meščani obranili pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja. Za leto 1529 pravi, da so meščani odbili tri napade, kar je bilo dejansko leta 1532. (Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte II. Gratz 1847, str. 101-104). Paul Schlosser (Aus der TUrken- und Franzosenzeit Marburgs und Umgebung, v: ZHVSt X (1912), str. 61-62) pa pravi, da so meščani obranili mesto "unter der umsichtigen Leitung des tatkraftigen, unbeugsamen, geistreichen Stadtrichters Christoph Wildenrainer, eines ehemaligen Landsknechthauptmannes des grossen Georg von Frundsberg ... "(!). 257 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV od dveh dravskih mlinov in dva z deskami obložena čolna. Že 19. septembra je mogel veliki vezir Ibrahim paša s svojimi četami preiti na desni breg Drave ter je zaščitil most, po katerem je v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne začel prečkati reko tudi Sulejman z glavnino svoje vojske. Prehod je trajal ob velikih turških izgubah vse do jutra naslednjega dne. Po prehodu čez Dravo so Turki most zažgali in se utaborili na Dravskem polju, kjer jim je zmanjkalo pitne vode, pa so se zato nekateri oddelki razpršili naokoli ter ropali in požigali. 21 Na Dravskem polju je turška vojska taborila štiri dni in v tem času jih je s konjenico napadal poveljnik Hans Pi.ichler, največkrat, ko so se vračali v svoje taborišče. Sicer pa je Pi.ichler, ki je imel svoj tabor za utrjeno Ptujsko Goro in pozneje na gradu Štatenberku, s svojimi dvesto jezdeci vznemirjal Turke že v času, ko so oblegali Maribor in ropali po njegovi širši in bližnji okolici. Prizadeval si je tudi, da bi ujel Bosance, s katerimi bi se mogli sporazumeti in od njih izvedeti za namere sovražnika. Vsi ujetniki so izpovedali, da namerava sultan s svojo glavnino proti Varaždinu, da pa je naročil pašama Mostarja in Bosne, ki sta vodila predhodnice, naj ubereta pot prek Kranjske. Okoli 20. septembra se je večji turški oddelek spustil prek Save, po vsej verjetnosti pri Brežicah, in prišel do Novega mesta in celo do Dolenjskih Toplic, vendar se je kmalu po isti poti vrnil nazaj. 22 20. septembra je sultan ukazal drugi predhodnici, naj se usmeri proti Hrvatski, ki ji je nato sledil z glavnino vojske in bil 22. istega meseca nasproti Ptuja. Naslednjega dne je Sulejman zapustil Štajersko in pri Vinici stopil na hrvatska tla. Nekateri turški oddelki pa so ostali na levem bregu Drave in so ropali po Slovenskih goricah, nakar so odšli proti Veliki Nedelji in Ormožu, ki so ga požgali. Prišli so tudi do Središča, kjer naj bi pobili ali odpeljali v ujetništvo vse prebivalce, ki so jim prišli v roke. Končno pa so se pri Varaždinu združili z glavnino turške vojske, ki se je nato prek Požege napotila proti Beogradu in od tam naprej na Turško. 2 3 Iz časa po odhodu Turkov izpred Maribora sta ohranjeni pismi mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja in meščana Primoža Hi.imasa na štajerskega deželnega vicedoma Mihaela Meichsnerja. Vicedom je namreč naročil Mariborčanom, naj mu po odhodu Turkov nemudoma poročajo, kam so ti odšli. V pismu na kralja Ferdinanda I. z dne 27. septembra se vicedom pritožuje, da je doslej prejel le dve poročili, namreč 21 Steinwenter, Arthur, o.c., str. 9- I O. "... mer slahenn die Thurkhen ain geweltige pruckhen vber die Traa auss ainem holtz bey der Traa welichs der Kheyschacher zw ainer press vermaint hatt, auch haben sy zween scheff darauff muli gemacht worden abgeworffenn, mer zwen scheff mit sag dilln die sie auff gefangen vnd gestem auf mittag halbe pruckhen geschlagen ... " (št. 23, str. 26). "... auch etlich gefanngen worden, die zaigen nun ann das der turckhisch kaysser zwischen Lembach vnd Wildthawss ein pruckhen vber di Traa geschlagen habe." (št. 21, str. 25). "... oberhalb Marpurg bej Wildhaus da hab er ein prukhen slahen lassen ... " (št. 24, str. 26) .... als der Turgg zu Wildhaus vber sein gemacht prugkhen vnd die Traa gerugkht. .. " (št. 28, str. 28). Prim. Pirchegger, Hans, o.c., str. 379. R. G. Puff (o.c., str. 104 in 92) trdi, da so Turki, ki so se utaborili med mestom in Meljem, postavili velik most pri "spodnjih mlinih" oz. natančneje med mestom in meljsko komendo. (Marburg in Steiermark, seinc Umgebung, Bewohncr und Geschichte II. Gratz 1847, str. 104). "Turki so prišli čez Dravo na vzhodu, med mestom in meljsko komendo, na splavih in napihnjenih bikovih kožah ... " (R.G. Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor I 999, str. 207. Prevod: Franc Vogelnik). 22 Stcinwenter, Arthur, o.c., str. 11-12. Voje, Ignacij, o.c., str. 34-35. Prim. Beilagen št. 21, str. 24-25 in št. 22, str. 25. Turki naj bi tedaj umorili tudi žičkega priorja Andreja in nekaj njegovih sobratov ter opustošili kartuzijo, kar pa naj bi se zgodilo leta 1531 ! Njegov naslednik Matej Gurgar je samostan utrdil in dal zgraditi še danes ohranjeni mogočni "zgornji" obrambni stolp. (Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. .. Maribor 1991, str. 248-249). Prim. Jug, Stanko, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV( 1943 ), str. 55. 23 Voje, Ignacij, o.c., str. 35. Prim. Ilwof, Franz, Die Einfalle der Osmanen in Steiermark, v: MHVSt XI (1862), str. 16. 258 MELIKOV ZBORNIK Willenrainerja in Hi.irnasa, napisani šele nekaj dni po vračanju Turkov, namreč 26. septembra, zato so bile novice seveda že zastarele. To sta hkrati tudi prva znana ohranjena dokumenta izpod peresa Mariborčanov po obleganju mesta. 24 V listini iz 1532 se omenja mariborski mestni sodnik Krištof Willenrainer. ( Orig. per. listina z dne 18. junija 1532, št. 905, Pokrajinski arhiv Maribor )(joto: Jvan Leskošek). Po odhodu Sulejmanove vojske konec septembra 1532 na ozemlje Hrvatske in dalje proti Turčiji so si tudi slovenske dežele oddahnile. Čez leto dni je nato prišlo do sklenitve premirja s Turki in z njim je bila končana doba deset let trajajočih turških vpadov in pustošenj, ki so jih najbolj čutile Bela krajina, Kočevska, Kras in Istra. Posledice turškega divjanja pa so se še desetletja čutile tudi na Štajerskem. 25 Vemo, da so Turki po neuspelem poskusu, da bi prešli reko Dravo prek mariborskega mostu, kasneje z vso silo pustošili tudi po Dravskem polju. Veliko gospoščin je izgubilo del svojih podložnikov, mnogo domačij paje bilo povsem požganih. Za nadarbinsko zemljo mariborske župnije v Slovenskih goricah ter na Dravskem polju in v neposredni mariborski okolici, v naseljih Radvanje in Pobrežje, vemo, da je bila tedaj močno opustošena, kar je razvidno iz zapisa v urbarju iz 1571, ko so bile mnoge kmetije še neposeljene. Zemljo opustelih kmetij je župnija dajala ponavadi v hasnovanje kot dodatno zemljišče bližnjim podložnikom, od teh pa je prejemala znatno manj dajatev kakor od 24 1532, september 26., Maribor: Steinwenter, Arthur, Aus dem Leben ... , Beilage št. II b in c, str. 26. 1532, september 27., Gradec: ibidem, Beilage št. 11, str. 26. 2 5 Jug, Stanko, o.c., str. 55. 259 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV prejšnjih samostojnih gospodarskih enot. Vikarji so preprečevali trajno združevanje nekdanjih samostojnih enot in poskušali na svoji urbarialni zemlji vzpostaviti prejšnje stanje tako, da so običajno uporabnikom opuščenih kmetij postavili rok za pozidavo hiše na njih, sicer so jim zemljo odvzeli in jo dodelili drugemu interesentu. 26 Turki so na omenjenem področju požgali ali poškodovali vrsto cerkva, onečastili njihovo notranjščino in uničili opremo ter divjali po pokopališčih. Zato je bilo po obnovitvi potrebno bogoslužne zgradbe in prostore ter opremo na novo blagosloviti oziroma posvetiti, kar je severno od Drave v letu 1535 opravil lavantinski škof Lenart Pewerl (1508-1536). 24. oktobra omenjenega leta je škof Lenart obiskal Sv. Jurij v Slovenskih goricah in blagoslovil dva zvonova, naslednjega dne pa pokopališče, cerkev ter oltar v pokopališki kapeli, posvečen sv.Mihaelu in Vernim dušam. O tamkajšnjem pustošenju leta 1532 priča tudi v kamen vklesani napis nad podbojem cerkvenih vrat. Istega dne se je škof Pewerl oglasil v trgu Sv. Lenart, ki so ga Turki požgali, ter je na novo posvetil tamkajšnjo cerkev s tremi oltarji in pokopališče. 27 Uničujočo turško roko so čutile med drugimi tudi cerkve pri Sv. Jakobu in Marijina cerkev na Gorci pri Malečniku. V Dravski dolini so Turki oplenili avguštinski samostan ter opustošili cerkev sv. Jurija na Remšniku in Marijino cerkev v Breznu ob Dravi. 28 O hudem pustošenju v Marenberku (danes Radlje) in okoli ženskega dominikanskega samostana poroča kronistka iz časa okoli leta 1700. Turki naj bi 1532 požgali samostan, zato je bilo po njeni pripovedi uničenih veliko spisov, žrtev ognja pa so postali tudi pohištvo, oprema in druge premičnine. Veliko samostanske opreme naj bi tedaj raznesli okoliški ljudje. Pač pa Turki niso mogli vdreti v samostansko cerkev, ki je bila dobro zavarovana z močnimi vrati, na katerih je bilo še v času kronistke mogoče videti za tri prste globoke zareze od udarcev orožja. 29 Omenimo naj, da je zaradi škode, ki jo je mesto Maribor utrpelo leta 1532, deželni knez in kralj Ferdinand I. meščanom v naslednjem letu odpisal del davkov.30 Čeprav je bil v letu 1533 med Turki in Habsburžani sklenjen dolgo zaželen mir, mu vendar niso nikjer zaupali. Turška nevarnost je ponovno nastala leta 1537 v zvezi z vojno na Ogrskem zaradi konflikta med kraljem Ferdinandom I. in turškim vazalom Ivanom Zapoljo. Sicer pa se je politični položaj sredi tridesetih let močno spremenil, kajti Sulejman II. je zaradi uspehov v boju s Perzijci začel ponovno usmerjati svoj pogled proti Zahodu, k čemur ga je spodbujala tudi sklenitev njegove zveze s francoskim kraljem proti nemškemu cesarju Karlu V. Po nekajmesečnem obleganju je meseca marca 1537 padla trdnjava Klis, zadnje oporišče "ostanka ostankov hrvatskega kraljestva". Habsburške dežele sta ponovno zajela strah in negotovost in misliti je bilo treba na organizirano obrambo pred sovražnikom. Kralj Ferdinand I. je zato skliceval zasedanje zastopnikov deželnih stanov posameznih dežel ter skupna zasedanja stanov vseh dolnjeavstrijskih dežel.3 1 V letu 1538 so se zbrali zastopniki stanov iz vseh dolnjeavstrijskih dežel in sprejeli dva sklepa: o čim večji pomoči za učinkovito protiturško 26 Urbar mariborske župnije iz 1571, foL 8, 11-13 in 15, Pokrajinski arhiv Maribor (= PaM). Prim. Mlinarič, Jože, Župnija Sv. Janeza Krstnika v Mariboru pod jurisdikcijo salzburške nadškofije XII. stoletje - 1786, v: Zbornik ob 750- letnici Mariborske škofije 1228- 1978. Maribor 1978, str. 143. Prim. Pirchegger, Hans, o.c., str. 380. 27 Mlinarič, Jože, Župnija Sv. Lenart do jožefinske dobe, v: Zbornik občine Lenart. Izdano ob 800-letnici prve pisne omembe Lenarta. Lenart 1996, str. 64-65. 28 Kovačič, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228-1928. Maribor 1928, str. 70 in 73. 29 Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251-1782. Celje 1997, str. 103. 3 o Muchar von, Albert, Geschichte des Herzogthums Steiermark VIII. Gratz 1867, str. 398 in 422. 31 Simoniti, Vasko, o.c., str. 142. 260 MELIKOV ZBORNIK obrambo in o vzajemni pomoči vseh dežel. Za mesec september 1539 pa je Ferdinand I. sklical sestanek zastopnikov štajerskih stanov v Gradcu, ki naj bi se ga prelatje, gospodje in vitezi udeležili osebno, trgi in mesta pa naj bi poslali svoje opolnomočence.Napovedana je bila razprava o organiziranju učinkovite protiturške obrambe in zbiranju sredstev zanjo.32 Mestne utrdbe so v letu 1532 močno trpele in ponekod meščani niso bili več varni za obzidjem, kaj šele da bi se mogli za njim uspešno braniti. Zato je kralj Ferdinand že spomladi leta 1537 tudi štajerskim stanovom naložil skrb za utrjevanje mest, med njimi tudi mariborskega mesta. Tedaj je deželni knez izdal podobno odredbo kot leta 1521, ko je naročil zemljiškim gosposkam, da njihovi podložniki z določenega območja okoli Maribora sodelujejo z ročno in vozno tlako pri utrjevanju mesta in da dajo brezplačno les, potreben pri utrjevalnih delih. 33 Ta dela so terjela velike vsote denarja in so bila tudi za Maribor velika obremenitev. Zato je razumljivo, da so meščani skrbno ravnali s svojimi dohodki. Težave pa so imeli predvsem z lastniki hiš in parcel svetne in cerkvene gospode, ki so se izmikali vsakršnim bremenom. V letu 1535 so se meščani pritožili pri deželnem knezu zoper take, ki so imeli v mestu nepozidane parcele ali pa popolnoma opuščene hiše, saj od njih magistrat ni prejemal ničesar ali pa le manjšo vsoto. Ferdinand I. je zato takim lastnikom ukazal, naj čimprej popravijo razpadle hiše in na pogoriščih postavijo nove, da bo imelo mesto od njih korist, ter da so dolžni nositi predpisana bremena. 34 Pomembna je bila tudi zadostna preskrba z živežem, na kar je mesto opozarjalo tudi cerkveno in svetno gospodo, lastnike hiš in dvorov. Tako je opat šentpavelskega samostana Matija Furtner (1530-1550) v pismu z dne 6. marca 1537 obvestil mariborski magistrat, da je že pred prejemom njegovega pisma v zadostni meri poskrbel za zaloge živeža in za primerno število ljudi v svojem mariborskem dvoru. 35 V ta čas verjetno tudi sodi sklep mestnega magistrata, naj si meščani in drugi priskrbijo zadostne zaloge živeža, in ugotovitev, da je tabor v slabem stanju in ga je zaradi večje varnosti mesta treba na novo postaviti, za kar so zahtevali sodelovanje vseh mešča­ nov.36 Znano je, da so turški vpadi na slovensko ozemlje po letu 1540 skoraj povsem prenehali. Manjši vpadi ob meji, ki sicer niso segali globlje v notranjost slovenskega ozemlja, so vendarle povzročali negotovost in pogost preplah. Zaradi varnosti je bila vsekakor potrebna organizirana protiturška obramba, ki se je nato prenesla na območje Vojne krajine. Pa tudi naši meščani so se za dobro utrjenim obzidjem ter preskrbljeni s strelivom in orožjem počutili bolj varne. 37 V letu 1543 so se mariborski meščani obrnili s prošnjo za orožje, municijo in smodnik na koroške deželne stanove. V prošnji zatrjujejo, da so se sicer že obrnili na cesarja, na deželnega kneza in na stanove, vendar ne z velikim uspehom. Tarnajo nad pomanjkanjem denarja, ki da ga potrebujejo za obnovo mesta, ki je v slabem gradbenem stanju, da pa nimajo sredstev za prepotrebna dela. Poudarjajo, da leži mesto blizu turške meje, pa zato živijo v velikem strahu. Omenjajo, 32 1538, september 16.: razvidno iz dokumenta iz 1539 (fond Mesto Maribor 6/25, StLA. Objava: GZM XX/7). 1539, september 8., Dunaj: ibidem 6/25. Objava: GZM XX/6. 33 Pišec, Karl, Utrdbena rabota mariborska.v: Kronika 27(1979), str. 90. Glej opombi št. 2 in 3. 34 1535, julij 28., Dunaj: fond Mesto Maribor 1/1, fol. 56, StLA. Objava: GZM XIII/79. 35 1537, marec 6., Št. Pavel /St. Paul: ibidem 11/122, StLA: Opat je prejel pismo mestnih očetov in iz njega razbral:" ... wellicher massen ir fUr vnucrsehens einfallen der veind mit probant, volckh vnnd annder notturfft zu erretung der statt Marburg ordnung fUrgenomen ... ". Objava: GZM XX/5. 36 S.d.: ibidem 11/124, StLA. Objava: GZM XX/54. 37 Voje, Ignacij, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana, 1996, str. 36. Prim. Pišec, Karl, o.c., str. 90. 261 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV da so po več požarih in turškem napadu leta 1532 porabili vse svoje premoženje za ureditev mestnih utrdb, npr. bastij, pa da zato nimajo sredstev za obrambo. 38 Na načrtno gradnjo in obnovo fortifikacij so začeli v slovenskih deželah misliti šele po ofenzivi Turkov proti zahodni Evropi v letih 1529 in 1532. Na našem področju sta bili zgrajeni zapori pri Fali v Dravski dolini in pri Kotljah pri Ravnah, ki naj bi zaprli pot turški sili na Koroško. T.i. turške šance naj bi obranile pomembno tranzitno pot iz Slovenjegraške kotline proti Podjuni. Pomembna zapora je nastala tudi ob Savi pri Brežicah. 39 Proti sredini 16. stoletja so začeli s sistematično izgradnjo utrdb tudi v naših mestih. Osvojitev Maribora po upornem štajerskem plemiču Andreju Baumkircherju leta 1469 ter obleganji mesta po Ogrih leta 1481 in po Turkih leta 1532 so pokazali, da obnova utrdb, opravljena koncem 15. stoletja, ne zadošča več. Po zavrnitvi Turkov so najprej domači gradbeniki okoli leta 1540 nadomestili oba zahodna mestna vogalna stolpa z okroglima bastijama ter obnovili mestno obzidje in stolp med mestnim gradom in sedanjo Tyrševo ulico. Nadaljnja utrdbena dela so izvedli po naročilu deželnega kneza v letih med 1548 in 1562 italijanski gradbeniki. Postavili so štiri bastije: Koroško (1552), obe vodni (Vodni in Sodni stolp) (1555) in Grajsko z vzhodno ploščadjo (1562). Mesto je s tem dobilo nove dodatne obrambne objekte, stare pa so močno utrdili. 40 Del teh dejavnosti je bilo opravljenih še za življenja nekdanjega mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja. Njegova sinova, Franc, ki je opravljal funkcijo najvišjega predstavnika mesta leta 1563, in Sigmund, ki je to službo opravljal v letih 1565 in 1566, pa sta vsekakor tudi zaslužna za utrditev obrambne sposobnosti mesta Maribora. II. Rodbina Willenrainerjev je sodila k bogatim priseljencem, ki so si pridobili v mariborskem mestu v kratkem času precej posesti in s tem meščanstvo ter se naglo povzpeli na družbeni lestvici. Že prvi znani Willenrainer, Krištof, branilec Maribora pred Turki leta 1532, je dosegel čast mestnega sodnika in to funkcijo sta opravljala tudi njegova sinova Franc in Sigmund. Willenrainerjem so pripomogle do uveljavitve v mestu poroke, ki so jih sklepali s člani bogatih in vplivnih mariborskih družin. Tako se je Krištofova hči Rozina poročila z bogatim Mariborčanom ter članom in nekaj časa tudi mestnim sodnikom Jurijem Krejačem, Francova hči Lucija pa je stopila v zakon z Andrejem Krapflom, mestnim sodnikom konec 16. stoletja. Krištofova sinova, Krištof in Jurij, pa sta se iz Maribora preselila v bližnji mesti, kjer sta bila nekaj časa tudi člana mestnih svetov. Prvi se je preselil v Radgono, drugi pa na Ptuj. Prisotnost in vpliv družine Willenrainerjev sta se v Mariboru čutila vse stoletje, vendar ji usoda ni bila naklonjena, saj je z izumrtjem moških potomcev izumrlo v mestu tudi njihovo ime. Ehrenreich, sin Ivana Willenrainerja in Julijane, hčere Luke Hoferja, člana mariborskega mestnega sveta in vnetega pristaša luteranov, pa se je kot luteran izselil iz mesta. 38 1543, avgust 12., Maribor: mesto je vse premoženje "an die statt notwendig gcbew alls pastcicn verwenndt vnnd mit hilffnotturfftigen geschliz alls zw solichen pasteien vnnd gegcnwcer gchort nit allcr ding versechen ... " (ibidem 11/122, StLA. Objava: GZM XX/9). 39 Voje, Ignacij, Utrjevanje slovenskih mest za obrambo pred turškimi napadi, v: Zgodovinski časopis (= ZČ) 41 ( 1987), str. 4 73-492. Prim. Baš, Franjo: Turške šance pri Kotljah, v: Koroški fužinar IV( 1954 ). 4 o Curk, Jože: Urbana in gradbena zgodovina Maribora, v: Maribor skozi stoletja. Razprave L Maribor 1991, str. 525-526. !dem, O utrjevanju slovenjcštajerskih mest v 16. stoletju, v: Kronika 30 (1982), str. 6-8. Prim. Pišec, Karl, Utrdbena rabota mariborska, v: Kronika 27( 1979). str. 90. 262 MELIKOV ZBORNIK V listini iz leta 1565 se omenjata Krištof in Sigmund, sinova nekdanjega mariborskega mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja. ( Orig. per. listina z dne 26. februarja 1565, št. 971, Pokrajinski arhiv Maribor)(foto: Ivan Leskošek). Willenrainerji so se morali priseliti v Maribor na začetku 16. stoletja, kajti v davčnih registrih iz druge polovice 15. stoletja se še navajajo kot lastniki nepremičnin v mestu. 41 Medtem ko se Krištof, ki je prvi znani član te družine v mestu, v registru iz leta 1504 še ne omenja, pa ga v zapisu iz naslednjega leta že srečamo kot lastnika nepremičnin v prvi mestni četrti, in sicer kot davčnega zavezanca z visoko vsoto štirinajstih funtov denarjev, kar kaže na precejšnje premoženje. 42 Krištof Willenrainer si je kmalu pridobil še več posesti v mestu samem kot tudi v njegovi neposredni okolici. Pred letom 1523 si je Krištof pridobil še eno hišo v prvi mestni četrti, leta 1532 se navaja kot lastnik hiše na Koroški cesti in 1540 je bil dolžan plačevati mariborski župnijski cerkvi činž od hiše na Glavnem trgu, cerkvi sv. Ulrika v kasnejšem Graškem predmestju pa letne dajatve za hasnovanje nekaterih zemljiških parcel. 43 Po zgledu večine mariborskih meščanov si je 41 Davčni registri in obračunske knjige 1452-1593 v fondu Mesto Maribor 4, fol. 1-322. StLA. Objava: GZM XVII, str. 1-239. 42 1504: fol. 325-333. Objava: GZM XVII, str. 238-247. 1505: fol. 334v. Objava: str. 248. "Cristoff Willenrainer". 43 lbidcm, fol. 288v, StLA. Objava: GZM XIV, str. 36. 1532: Weiss, Norbert, Die Blirger von Marburg an der Drau bis 1600. Prosopographische Untersuchung. Graz 1998. Band 10/2, str. 568. 1540: fond Maribor 1/1, fol. 217' in 222', StLA. Objavi: GZM XIV, str. 176 in 180. 263 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV tudi Krištof pridobil vinogradniške parcele v neposredni mestni okolici, saj se leta 1518 omenja kot lastnik posesti pri Košakih, vzhodno od mesta. 44 Da je bil Krištof poročen z žensko z imenom Lucija, izvemo prvikrat iz nekega dokumenta iz leta 1528,45 za njegovega najmlajšega sina Andreja pa, da leta 1559 še ni bil polnoleten. Zanimivo je dejstvo, da se leta 1515 omenja Krištofov služabnik in pastorek z imenom Ivan Sluga, za kateregaje rečeno, daje mariborski meščan. Vsekakor je Ivanu do meščanstva kakor tudi do bogate neveste pripomogel sam Krištof. Ivan je namreč vzel za ženo vdovo meščana Petra Tollacherja, Barbaro, lastnico hiše na Glavnem trgu, ki je svojim mladoletnim hčeram Kristini, Magdaleni in Katarini zapisala po sto funtov denarjev. 46 Vprašati se moramo, ali je bil leta 1515 Krištof še neporočen, ali pa zakonca nista pričakovala otrok, ki pa sta jih bila kasneje deležna v obilni meri. Krištof Willenrainer je bil mariborski meščan vsekakor že leta 1505, a se izrecno omenja kot "burger zu Marchburg" šele v prvi ohranjeni listini iz 1515. 47 Do leta 1520 si je Krištof vsekakor pridobil med meščani ugled, saj so mu tedaj skupaj z Andrejem Aichpergerjem le-ti zaupali upravo meščanskega špitala, neplačano funkcijo, ki so jo mogli opravljati le ljudje z denarjem pod palcem, s primernim ugledom in vredni zaupanja, saj je ta ubožna ustanova razpolagala s precejšnjim premoženjem v mestu in v njegovi neposredni okolici. Krištof Willenrainer je tedaj skupaj z omenjenim Andrejem pečatil dokument, s katerim je duhovnik Krištof Handl v karnerju na mariborskem pokopališču ustanovil beneficij in ga tudi obdaril s precejšnjim premoženjem. 48 Kmalu pa so meščani Krištofu Willenrainerju zaupali funkcijo mestnega sodnika, ki jo je ta z majhnimi časovnimi presledki opravljal v treh obdobjih. Krištofa srečamo kot reprezentanta mesta prvikrat v nekem dokumentu z dne 21. septembra 1523. 49 Ker se v predhodnem letu navaja kot mestni sodnik Ožbalt Pruelinger, za katerega vemo, da je bil živ še leta 154 I, mestnega sodnika pa so volili v Mariboru na praznik Sedeža sv. Petra (22. februarja), je bil Krištof izvoljen po vsej verjetnosti za mestnega sodnika na omenjeni praznik leta 1523. 50 Willenrainerjeva naslednika v tej službi sta bila Primož Hiirnas (1525, 1526, IV. 26. in 1527) in Ivan Weiss (1526, IX. 13.). 51 Medtem ko se Krištof še meseca septembra 1528 navaja kot član mariborskega mestnega sveta, pa je 44 1518, april 14.: orig. perg. listina, št. 887, PaM. Objava: GZM Xl/44. Posest "des CristofWillenrainer, burger zu Marchburg" leži "ym Weycrspach". 45 1528, september 17.: prepis iz XIX stol. (brez navedbe predloge), StLA. Objava: GZM XI/64. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160-1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170-1595. Maribor 1991, str. 247. 46 1559, december 30., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. 1515, februar I l.: orig. perg., StLA. Objava: GZM Xl/36. Rodovnik družine Sluga: Weiss, Norbert, Die Burger von Marburg an der Drau bis I 600. Prosopographische Untcrsuchung. Band I 0/2. Graz 1998, str. 524-526. Rodovnik družine Tollacher: ibidcm, str. 174. 47 1505: Davčni registri in obračunske knjige 1452-1593 (fond Mesto Maribor, fol. 334v, StLA). Objava: GZM XVII, str. 248. 1515, februar 11.: "Hanns Sluga, des crbem vnd weisn Cristoffn Willcnraincr, burger zu Marchburg zicchsun ... " Krištof Willcnrainer: Weiss, Norbert 10/2, str. 567-569. 48 1520, november 20.: prepis v 1/1 (XVI. stol.). fol. 171' - 174v, StLA. Objava: GZM Xl/48. Prim. Mlinarič, Jože, Beneficiji v mestu Mariboru do konca 16. stoletja, v: ČZN NV 9(1973), str. 90. Prim. Mlinarič, Jože - Richter, Jakob, Mariborski meščanski špital od ustanovitve v letu I 348 do srede I 8. stoletja, v: ČZN NV 17( 1981 ), str. 252-272. 49 Listino je pečatil: "Cristoff Willenraincr statrichter diczeit zu Marchburg" (orig. perg., št. 895, PaM). Objava: GZM Xl/53). Opis pečata Krištofa Willenrainer:ja: Weiss, Norbert, 10/2, str. 569. Slika pečata: idcm, 10/1, str. 302. 5 o Weiss, Norbert 10/2, str. 96-97. Prim. Mlinarič, Jože, Mariborski mestni sodniki v srednjem veku, v: ČZN NV 19(1983). str. 32-33. 51 Weiss, Norbert 10/1, str. 108 in 10/2, str. 328 in 554. 264 MELIKOV ZBORNIK konec leta bil že mestni sodnik, kar je bil zagotovo še v naslednjem letu.5 2 Tretje obdobje v tej njegovi službi pa sta bili leti 1532 in 1533. 1O. januarja 1532 se kot mestni sodnik navaja Rok Wienner, a pred 6. marcem ga je nasledil Willenrainer, nedvomno izvoljen 22. februarja. 53 V omenjeno leto sodi tudi Willenrainerjev največji podvig, ko je s someščani obranil mesto pred turškim nasiljem. Leta 1540 se Krištof omenja še kot lastnik posesti v mestu in v njegovi neposredni okolici, na začetku leta 1543 pa je bil že pokojni. 54 Spominski relief o zidavi hiše na Ptuju, ki sta jo leta 1565 dala pozidati Jurij Willenrainer in njegova žena Neža Raucher. (Ptuj, Slovenski trg 5)(foto: Marija Masten-Hernja). Dedič Krištofovega bogatega premoženja je bila njegova žena Lucija, ki je bila po vsej verjetnosti iz bogate mariborske rodbine in ki je bila tudi sama lastnica posesti. V davčni napovedi mariborskega špitalskega mojstra Ivana Prabsta iz leta 1542 se omenja Lucijan vinograd, v naslednjem letu vinograd v Srednjih Košakih, 55 last "vdove Kri- 52 1528, september 28.: prepis iz XIX. stol. (brez navedbe predloge), SILA. Objava: GZM Xl/64. 1528, december 28.: "Cristoff Willenrainer, diezeitt statrichter zu Marchpurg" (orig. perg., StLA. Objava: GZM XI/65). 53 1532, januar 10., Innsbruck: prepis v 1/1 (XVI. stol.), fol. 127" - 128', StLA. Objava: GZM Xlll/67. (1532, pred 6. marcem): ibidem, fol. 129', StLA. Objava: Xlll/68. 1532, marec 6., Dunaj: ibidem, fol. 129v, StLA. Objava: GZM/69. 1532, junij 18: orig. perg., št. 905, PaM. Objava: GZM Xl/72. 1533: Weiss, Norbert 10/2, str. 109. 54 1540: prepis v 1/l(XVI. stol.), fol. 217', 218v in 222', StLA. Objava: GZM XIV, str. 176, 177 in 180. 1543, februar 25.: orig. perg., št. 931, PaM. Objava: GZM Xl/99. Omenjajo se: "Cristoffen Willenrayners wittib vnnd erben". 55 "Die fraw Willenrainerin bi.irgerin zu Marchburg": imenjska cenitev 24/322, StLA. Objava: GZM XXI/35-3. 265 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV štofa Willenrainerja in njegovih dedičev", leta 1546 pa drug vinograd "pokojnega Krištofa" v Zgornjih Košakih. 56 V letu 1550 se omenja Lucija kot hasnovalka vinograda mariborskega meščanskega špitala v Vinarjih zahodno od Maribora ter vrta v Novi ulici pred mestom. 57 Lucija je tudi še po smrti svojega moža Krištofa pridobila za svoje dediče še nekaj premoženja. Leta 1546 je Brigita, vdova mariborskih meščanov, kramarja Petra Paumbgartnerja in Ivana Steinerja, Luciji v oporoki zapisala hišo na Glavnem trgu ter ji poverila skrb za svojo mladoletno hčer Marino. Hčeri je namenila ves denar in premičnine, kar je izročila v varstvo Luciji. Po Brigitini smrti leta 1558 je hiša postala last Krištofove vdove. 58 V letu 1556 pa je Lucija družinsko posest na Dravskem polju, ki je tedaj obsegala sedem kmetij in dvor, prodala deželnim stanovom na Štajerskem za naselitev Uskokov.59 Lucija Willenrainer se omenja 7. oktobra 1558 še med živimi, 30. decembra naslednjega leta pa že kot pokojna: svojega moža je torej preživela za okoli šestnajst let. Njeni dediči so bili sinovi Franc, Krištof, Jurij, Sigmund in Andrej, ki je bil tedaj še mladoleten, ter hči Rozina. Zanimivo je, da je njihova mati vse do smrti upravljala s premoženjem svojega pokojnega moža ter z lastnim premoženjem, saj dokument iz konca leta 1559 izrecno govori, da je Lucija želela, naj ostane dediščina do njene smrti nerazdeljena. Po njeni smrti so si njeni otroci premoženje razdelili in med drugim so pri zapuščini posebej obravnavali hišo na mariborskem Glavnem trgu, ki jo je njihova mati dedovala po zgoraj omenjeni Brigiti, vdovi meščanov Petra Paumbgartnerja in Ivana Steinerja. 60 Pri delitvi premoženja je bil prisoten nekdanji mestni sodnik Koloman Holtzman, bratranec Willenrainerjev, vpričo katerega so se dediči zavezali, da bodo imeli na skrbi premoženje oziroma dedni delež brata Andreja in z njim ravnali tako, da bo imel od njega brat čim več koristi. Namesto Rozine je listino pečatil njen mož Jurij Krejač. 61 Sinova Krištofa Willenrainerja, Franc in Sigmund, ki sta ostala v mestu Mariboru, sta postala člana mestnega sveta in bila kratko dobo tudi mestna sodnika. Najstarejši Franc se prvikrat omenja leta 1558, ko ga je mestni magistrat imenoval za razsodnika v zadevi uboja, ki ga je mlinar Sigmund Holtzinger zagrešil nad mlinarskim pomočnikom Gregorjem Schwarom. 62 V letu 1559 se Franc omenja skupaj s svojimi brati in sestro v zgoraj omenjeni pogodbi o razdelitvi dediščine. 63 1563 je bil Franc priča v zadevi zapuščine po Primožu Osoliju in v tem letu je bil član mestnega sveta in v istem letu je 56 1543, februar 25.: orig. perg., št. 931, PaM. Objava: GZM Xl/99. "Cristoffen Wildenrainers seligen gelassen erben": orig. perg., št. 938, PaM. Objava: GZM Xl/109. 57 1550, junij 18.-19., Maribor: fond Mesto Maribor 10/112, fol. 13 in fol. !Ov. StLA. Objava: GZM XXI/37-7 in 5. 58 (1546), Maribor: ibidcm 5/18, fol. 14-15, StLA. Objava: GZM XV/8. 1558: v dokumentu z dne 30. decembra 1559, Maribor (orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17). 59 Bidermann, Hermann, Die Serbcnansiedlungen in Steiermark und im Warasdiner Grenz-Generalate, v: Mittheilungcn <les historischcn Yereines flir Steicrmark XXXI(1883), str. 29. Prim. Stepischnegg, Jakob Maximilian, Das Karthauser-Kloster Seiz. Marburg 1884, str. 69-70. Prim. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. .. , str. 242-243. 60 1559, december 20., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. (1546), Maribor: fond Mesto Maribor 5/18, fol. 14-15, StLA. Objava: GZM XY/8. 61 Rodovnik Kolomana Holtzmana: Weiss, Norbert 10/2, str. 312-316. Rodovnik Jurija Krejača: ibidem, str. 154-156. 62 1558, maj 18., Maribor: fond Mesto Maribor 5/18, fol. 29, StLA. Objava: GZM Vl/18. Opis pečata Franca Willenrainei:ja: Weiss, Norbert 10/2, str. 570. Slika pečata: 10/1, str. 303. 63 Glej opombo št. 60. 266 MELIKOV ZBORNIK opravljal tudi službo mestnega sodnika. 64 Poročen je bil z žensko po imenu Uršula, njegova hči Lucija pa je imela za moža Andreja Krapfla, mestnega sodnika v letih 1591 in 1592. 65 Sigmund je bil četrti v vrsti otrok Krištofa in Lucije in se omenja v dokumentih v letih od 1558 do 1574. 66 Bil je lastnik posesti, ki je mejila na posest Primoža Osolija (1563), ter je bival v četrti mestni četrti (1572, 1573). 67 V letih 15631565 je bil Sigmund član mestnega sveta ter je skupaj z nekaterimi drugimi člani sveta pečatil vrsto listin, v letih 1565 in 1566 pa je opravljal službo mestnega sodnika.68 Njegova hči Rozina je bila poročena z Janezom Homelijem, doktorjem medicine in od štajerskih deželnih stanov imenovanim fizikom ( 1574 ). 69 Po starosti drugi in tretji sin Krištofa Willenrainerja, Krištof in Jurij, pa sta se preselila iz Maribora: prvi v Radgono in drugi na Ptuj in si tam ustvarila svojo eksistenco ter postala celo člana mestnih svetov. Jurij Willenrainer pa je bil ptujski meščan že leta 1559 in se pred letom 1574 omenja kot član mestnega sveta.7° V letu 1565 si je s prvo ženo Nežo Raucher sezidal na Ptuju hišo ( današnji Slovenski trg št. 5). Po smrti prve žene seje Jurij poročil z žensko po imenu Uršula in leta 1571 se jima je rodil sin Jurij, ki pa je že v letu 1586 umrl. Nagrobnik dne 23. septembra 1586. leta umrlega Jurija mlajšega je vzidan v zunanjo južno steno Marijine cerkve na Vurberku, napis na njem pa se glasi: " ... /P/EGRABEN DES ERNVESTEN FVRNEMEN GEORGEN WILLENRAINERS SALIGEN VND VRSVLAE SEINER EHELICHEN HA VSFRA VEN EHELEIRLICHER SVN MIT NAMEN GEORG DER GESTORBEN 1ST DEN 23. TAG SEPTEMBRIS ANNO 1586 SEINES ALTERS IM 15 JAHR. GOT DER HERR VERLEICHE IME VND VNS ALLEN AIN FRELICHE A VFERSTEVNG AMEN. SOLA SPES MEA CHRISTVS." Tudi Krištof je moral že zgodaj oditi iz mesta ob Dravi, in sicer kmalu po svoji prvi omembi v tem mestu ( 1559), saj se že 1565 navaja kot član radgonskega mestnega sveta. Leta 1577 se omenja travnik zunaj Maribora, last Krištofovih dedičev.7 1 64 1563, marec 15., Maribor: ibidem 5/19, fol. 9-11, StLA. Objava: GZM XV/22. Prim. Weiss, Norbert 10/1, str. 109 in 102/2, str. 570. 65 Rodovnik Andreja Kraptla: ibidem 10/2, str. 147-148. 1574, julij l., Maribor: fond Mesto Maribor 5/20, fol. 61-62, StLA. Objava: GZM XV/79. 1592,julij 23.: ibidem 11/123, StLA. Objava: GZM XX/47. 66 1558, Weiss, Norbert 10/2, str. 572. 1559, december 30., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. 1574,julij l., Maribor: fond Mesto Maribor 5/20, fol. 61-62, StLA. Objava: GZM XV/79. Opis pečata Sigmunda Willenrainerja: Weiss, Norbert 10/2, str. 573-574. Slika pečata: ibidem, 10/1, str. 303. 67 Sigmund Willenrainer: Weiss, Norbert 10/2, str. 571-574. 68 1563, marec 15., Maribor: fond Mesto Maribor 5/19, fol. 9-11, StLA. Objava: GZM XV/22. 1565, februar 3., Maribor: ibidem, fol. 28-29, StLA. Objava: GZM XV/24. 1565, februar 26.: orig. perg., št. 971, PaM. Objave: GZM XIl/28. 1565, oktober 25.: 5/19, fol. 34-35, StLA. Objava: GZM XY/27. 1566, februar 15., Maribor: ibidem, fol. 41-42, StLA. Objava: GZM XY/29. 1566, februar 17., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/35. 1566, maj 26., Maribor: orig. perg., št. 978, PaM. Objava: GZM XIl/37. 1566, november 21., Maribor: orig. perg., št. 981, PaM. Objava: GZM XIl/40. Weiss, Norbert 10/1, str. 109 in 10/2, str. 573. 69 1574, julij l., Maribor: fond Mesto Maribor 5/20, fol. 61-62, StLA. Objava: GZM XV/79. 7o 1559, december 30., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. 1574, maj 6., Ptuj: 5/20, fol. 5659, StLA. Objava: GZM XV/78. Prim. Cevc, Emilijan, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana 1981, str. 109-110 in 150-151. 71 1559, december 30., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. 1565, februar 26.: orig. perg., št. 971, PaM. Objava: GZM XIl/28. 1577, december 15.: fond Mesto Maribor 4/7, fol. 34-35', StLA. Objava: GZM XIX/50. 267 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV Nagrobnik v letu 1586 umrlega Jurija, vnuka nekdanjega mariborskega mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja. (Župnijska cerkev na Vurberku)(foto: Maja Mlinarič). Najmlajši Willenrainerjev sin Andrej je bil 1559 mladoleten in skrbništvo nad njim so prevzeli njegovi bratje. 72 Hči Rozina pa se je poročila v družino vplivnih Mariborčanov Krejačev, saj je bila poročena z Jurijem (1559), mestnim sodnikom (1535, 1546) in kasneje članom mestnega sveta ( 1563 ).7 3 V si otroci Krištofa Willenrainerja in Lucije se v dokumentu z dne 6. maja 1574 navajajo kot pokojni. 74 Dokumenti navajajo še Ivana Willenrainerja, poročenega z Julijano, hčerjo Luke Hoferja, pristaša luterantstva, ki je dal leta 1588 na razpolago stanovanje v svoji hiši na Slemenu pri Mariboru predikantu Sigmundu Lierzerju in ki ga je dal nadvojvoda Ferdinand 11. leta 1598 zapreti v mariborsko ječo. 75 Ivan je imel z Julijano sina Ehren72 1559, december 30., Maribor: orig. perg., StLA. Objava: GZM XIl/17. Prim. Weiss, Norbert 10/2, str. 567. 73 Glej opombo št. 72. Rodovnik Jurija Krejača: Weiss, Norbert 10/2, str. 154-156. 74 1574, maj 6., Ptuj: 5/20, fol. 56-59, StLA. Objava: XV/78. 1574, julij l., Maribor: ibidem, fol. 61-62, StLA. Objava: GZM XV/79. 75 Weiss, Norbert 10/2, str. 308-309. 268 MELIKOV ZBORNIK reicha, ki so ga kot mladoletnega 1593 Mariborčani zaupali skrbi njegovega bratranca Sigmunda Willenrainerja. Ehrenreich se je kasneje kot luteran izselil iz Maribora.7 6 Krištof 1505-1540 + 1543 Franc 1558-1563 +1574 Krištof 1559-1565 +1574 Lucija 1528-1558 + 1559 00 1 Jurij 1559-1571 +1574 Sigmund 1558-1573 +1574 00 Uršula + 1574 l. Ne: Raucher 1565 2. Udula 1571, 1586 Lucija oo Andrej Krapfl 1574 1574-1592 +1593 7 Andrej 1559 + 1574 Rozina 1559 +1574 00 1 Jurij Krejač 1527-1569 +1569 Janez Homely 00 Rozina 1574 Jurij +1586 Luka Hofer 00 Regina 1588-1598 +1599 Sigmund (Ivanov bratranec) 1592-1593 00 Ivan +1592 Julijana +1593 Ehrenreich 1593 Ivan Sluga (pastorek Krištofa) 1515 76 1593, maj 13.: fond Mesto Maribor 5/22, fol. 40-43, StLA. Objava: GZM XVI/18. 1593, junij 19.: ibidem 4/7, fol. 48-50, StLA. Objava: GZM XIX/57. "Sigmund Wildenrainer, wonhafft zu Marchburg" ni identičen s Sigmundom, sinom Krištofa Willenrainerja, kot to meni N.Weiss (10/1, str. 61 in 10/2, str. 572 in 573). Drugi je bil namreč leta 1574 že pokojni (GZM XV /78). V davčnem registru iz časa med 1586 in 1593 so imeli "Wildenrainers erben" nepremičnine v IV. mariborski četrti (GZM XVII, str. 266). Prim. Puff, Rudolf Gustav, Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte II. Gratz 1847, str. 104-105. 269 JOŽE MLINARIČ: TURKI IN MARIBOR V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA TER DRUŽINA WILLENRAINERJEV ZUSAMMENFASSUNG Die Tiirken und die Stadt Marburg in der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts und die Familie der Willenrainer Nach den verheerenden Verwlistungen der slowenischen Gebiete zwischen 1469 und 1483 lieB die TUrkengefahr etwas nach. Diese Situation anderte sich aber entscheidend mit der Regierung des Sultans Suleyman I. des Prachtigen (1520-1566), der sich das Vordringen in den Westen und sogar die Eroberung Wiens zum Ziel setze. Die TUrkeneinfalle des 16. Jahrhunderts bedrohten in erster Linie die Gebiete am Rande der slowenischen Gebiete, was auf die verbesserte Organisation der Benachrichtigung und der Verteidigung zurUckzufi.ihren war. Erzherzog Ferdinand I. war sich als LandesfUrst schon am Beginn seiner Regierung der TUrkengefahr bewuBt. Zu seiner Strategie gehorte auch die Organisation der stadtischen Verteidigung. Zwei Erlasse Ferdinands aus dem Jahre 1521 beziehen sich auch auf die Stadt Marburg. Nach der miBlungenen Belagerung Wiens im Jahre 1529 war zu erwarten, daB Suleyman keine Ruhe geben wUrde. Die standige TUrkengefahr zwang die bedrohten Lander der Habsburger, noch enger zusammenzurUcken, um eine gemeinsame Verteidigung und die Geldmittel dafi.ir zu organisieren. In den Jahren 1530-1532 wurden Befestigungsarbeiten in den steirischen Stadten durchgefi.ihrt, auch Marburg verbesserte seine Stadtmauer. Die Hauptsorge fi.ir die Verteidigungsfahigkeit oblag dem Stadtrat und den beiden damals sehr aktiven Stadtrichtern: Christoph Willenrainer und Rochus Wienner. In ihre Zeit fiel zweifelsohne die Verteidigungsordnung, die vom Stadtrat fi.ir den Fali der unmittelbaren Gefahr angeordnet wurde und fi.ir alle wehrfahigen Marburger verpflichtend war. Wie dringend die MaBnahmen fi.ir die Stadtverteidigung waren, zeigten die Ereignisse des Spatsommers 1532. Im Jahre 1532 machte sich Suleyman mit einer groBen Armee, die zusammen mit dem TroB zirka 140.000 Mann zahlte und hundertzwanzig Kanonen mit sich fi.ihrte, zum zweiten Mal auf den Weg nach Wien. Die Armee des Sultans wurde jedoch unterwegs bei Koszeg (GUns) von Nikola Jurišic aufgehalten. Vor der Kaiserstadt stand aul3erdem eine starke christliche Armee; so entschied sich Suleyman, die Belagerung aufzugeben und nach Hause zurUckzukehren. Am 4. September kam er bei Friedberg in die Steiermark, verwlistete die Gegend und liel3 Orte in der Oststeiermark abbrennen. Am 14. September erreichte das tUrkische Heer die SUdsteiermark und bewegte sich liber Plač (Platsch) in Richtung Marburg, unterwegs wurde noch der Ort Svečina (Witschein) in Brand gesteckt. Vor dem Gros der Armee zog die schnelle Vorhut - akindžije -, die fi.ir den Sultan und seine Armee einen sicheren Weg bereiten muBte. Aber auch vom Hauptteil der Armee lasten sich einzelne Verbande ab, die durch das Land zogen und plUnderten - vor allem in den Windischen BUheln und im Drautal. Wahrend die tUrkische Vorhut jedenfalls schon am 14. September bis Marburg vorgestol3en war, schlug zwei Tage danach das Haupt der Armee, Sultan Suleyman selbst, vor der Stadt das Lager auf. Suleyman verlangte von den Stadtern freien Durchzug durch die Stadt und die Uberquerung der Brucke, was diese jedoch zurlickwies. Deshalb entschieden sich die TUrken fUr die Belagerung der gut befestigten Stadt. Die Burger konnten Marburg unter der FUhrung des Stadtrichters Christoph Willenrainer heldenhaft verteidigen. Nach drei Angriffen konnte Suleyman die Stadt nicht einnehmen und beschloB, bei Bresternica (Tresternitz) westlich der Stadt eine Pontonbrlicke zu errichten. Schon am 19. September Uberquerte der Grol3vesir Ibrahim Pascha mit seinen 270 MELIKOV ZBORNIK Verbanden die Drau, danach konnte auch der Sultan mit dem Hauptteil der Armee das rechte Drauufer erreichen. Nach der Oberquerung der Brucke steckten sie diese in Brand und schlugen das Lager auf dem Draufeld auf, wo ihnen aber das Trinkwasser ausging. Sie zerstreuten sich in alle Richtungen, plunderten und brandschatzten. Vier Tage lag die turkische Armee auf dem Draufeld. In dieser Zeit wurde sie vom Hauptmann Hans Puchler angegriffen. Am 23. September verliel3 Suleyman die Steiermark und betrat bei Vinica kroatischen Boden. Bei Varaždin schlossen sich dem Gros der Armee jene Verbande an, die zuvor die Orte am linken Drauufer verwustet hatten. Das Heer zog dann uber Požega gegen Belgrad und von dort weiter in die Turkei. Nach dem Abzug der tiirkischen Armee konnten auch die slowenischen Gebiete aufatmen, die Folgen der Verwustungen in der Umgebung von Marburg blieben jedoch noch jahrzehntelang sichtbar. Im Jahre 1537 - vor allem nach dem Fali der Festung Klis - wurde die turkische Bedrohung emeut akut und die habsburgischen Lander mul3ten sich wieder mit der Organisation der Landesverteidigung auseinandersetzen. Die Befestigungsanlagen einiger Stadte wurden 1532 ziemlich beschadigt, deshalb machten die Burger, darunter auch die Marburger, erhebliche Anstrengungen, um die Verteidigungsfahigkeit ihrer Stadt zu verstarken: sie befestigten die Stadt und vergr613erten die Vorrate an Munition und Waffen, aber auch an Nahrungsmitteln. Um das Jahr 1540 waren zunachst heimische Bauleute am Werk, zwischen 1548 und 1562 fiihrten im Auftrag des Landesfiirsten italienische Meister die Arbeiten durch. Ein Teil dieser Befestigungsanlagen wurden noch zu Zeiten des ehemaligen Stadtrichters Christoph Willenrainer (gestorben 1543) errichtet. Seine Sohne, Franz, der das Amt des hochsten Reprasentanten der Stadt im Jahre 1563 bekleidete, und Sigismund, der in den Jahren 1565 und 1566 Stadtrichter war, erwarben sich gro13e Verdienste auch um die Wehrfahigkeit der Stadt Marburg. 271 MELIKOV ZBORNIK WALTER BRUNNER EIN BERICHT UBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 Die primaren Geschichtsquellen in der Form von Akten, Urkunden, Korrespondenzen und Handschriften sind die solide Grundlage for eine Geschichtsschreibung, die sich der Objektivitat und der umfassenden Darstellung verpflichtet fohlt. Deshalb ist jede auch noch so geringftigig erscheinende Vervollstandigung der Quellenbasis ein weiterer Mosaikstein zum Gesamtbild geschichtlicher Ereignisse, Strukturen und Trends. In diesem Sinne sei auch dieser Beitrag aufgenommen, den ich dem Jubilar mit allen guten Wtinschen und in gebtihrendem Respekt var seinem wissenschaftlichen Lebenswert widme. Im Bayerischen Hauptstaatsarchiv, Staatsarchiv ftir Oberbayem, fand ich unter der Signatur: "HL 4 Fasz. 56/170" einen am 17. Februar 1573 in Laibach von Georg Haller verfal3ten Bericht liber den Verlauf des Bauemaufstandes an Ernst, Administrator des Bistums Freising, Pfalzgraf bei Rhein, Herzog in Ober- und Niederbayem. Der Bischof von Freising in Bayern war durch Konigsschenkungen seit 973 in Oberkrain mit dem Zentrum Bischoflack/Škofja Loka und seit dem 11. Jahrhundert in der Windischen Mark (Unterkrain) um Klingenfels/Klevevž zu umfangreichem Grundbesitz gekommen. 1 Da die Krainer Besitzungen des Bischofs von Freising mitten im Gebiet des grol3en kroatisch-slowenischen Aufstandes von 1573 lag, forderte der Bischof verstandlicherweise von seinen Verwaltungsbeamten in Krain Berichte i.iber den Verlauf des Aufstandes an; einer dieser Verwaltungsbeamten war Georg Haller, der kaum zwei W ochen nach Ende des Aufstandes an seinen Dienstherrn in Freising den hier zu besprechenden Bericht erstattete. Dieser bestatigt das bisherige Wissen i.iber den Verlauf der Aufstandsbewegung und ihr Ende und erganzt diese in manchen Details. Um diesen Bericht in seinen Zusammenhangen besser verstehen zu konnen, sei eine kurze Beschreibung der Aufstandsbewegung der Edition dieses Dokumentes vorangestellt: Innerhalb der standischen Ordnung unserer Gesellschaft im Spatmittelalter und in der frtihen Neuzeit reagierten nicht nur Adelige, sondern auch erbuntertanige Bauern auf Storungen dieser Ordnung mit Widerstand. Bauem schlossen sich anfanglich wohl auch noch unter Einflu/3 fehdrechtlicher Vorstellungen - in Btinden zur Wiederherstellung des alten Zustandes, der alten Gerechtigkeit oder aber auch zur Erzwingung ausreichenden Schutzes gegen aul3ere Feinde zusammen. 2 Die Aufstandsbewegungen des 15. Jahrhunderts di.irften in erster Linie ein Protest gegen die unzureichende Ttirkenabwehr gewesen sein, aber sich auch gegen neue Steuern und erhohte Herrenforderungen gewandt haben. 3 Die Ursachen ftir die Bauernaufstande 2 3 Vgl. dazu zusammcnfasscnd und mit umfangrcichen Litcraturangabcn Sergij VILFAN, Lage und Struktur der freisingischen Herrschaftcn in Krain. In: Hochstifl Freising. Beitrage zur Besitzgeschichte, hrsg. von Hubert Glaser. 32. Sammelblatt dcs Historischcn Vercins Freising, 1990, 351-365. Eincn knappcn Obcrblick liber Aufstandsbewegungen im Herzogtum Steiermark bietet Gerhard PFERSCHY, Dic steirischen Baucrnaufstande. In: Das Bauerntum in der Steiermark. Zeitschrift des Historischen Vercines flir Steiermark Sonderband 7, 1963, 50-54. Karl Kč>CHL, Bauern-Aufstande und Unruhen in Steicrmark. 57. Jahrcsbericht der steierm. LandesOberrealschule in Graz liber das Studienjahr 1907/ 1908. - Hans PIRCHEGGER, Die innerosterreichischen Bauernkriege. In: Ausgewahlte Aufsatze. Zum 75. Gcburtstage Hans Pirchegger herausgegeben vom Historischen Verein fUr Steiermark, Graz 1950, 1 19- 142. 273 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT UBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 waren vielfaltig und reichten von der Wahrung des alten Rechtes bis zum Schutz des reinen Evangeliums im 16. Jahrhundert. 4 Die windischen Bauem der Untersteiermark sowie Krains schlossen sich mehrmals zu Bauembi.inden zusamrnen und erhoben sich gegen Grundherren, 5 so erstmals 1478, dann 1490 in Bischoflaak, 1495 in Oberburg. 6 Im Jahr 1515 kam es in Krain zu Zusammenrottungen von Bauem gegen Ubergriffe adeliger Pfandherren und die Unruhen griffen auch auf die Si.idsteiermark i.iber. 7 Die aufstandischen Bauem schlugen bei Gonobitz und Rann groBe Lager auf und verbrannten Stadt und SchloB Rann. 8 Als Auslaufer des groBen deutschen Bauemkrieges 1525 schlugen die Aufstandsbewegungen von Salzburg auch in das Enns- und Murtal i.iber und hatten unter anderem auch lutherisches Gedankengut i.iber die Freiheit und Wi.irde des Christenmenschen sowie den Schutz des reinen Evangeliums zum Inhalt. 9 Die groBe windische Aufstandsbewegung von 1573 war nicht lutherisch-reformatorisch motiviert, sondem richtete sich vor allem gegen die maBiosen Bedri.ickungen der Bauern durch den ungarischen Adeligen Franz Tahy de Tah; dieser war auch Pfandinhaber von Stattenberg. Der Aufruhr brach 1572 auf dessen Pfandherrschaft Soszed/Susedgract 1° aus und griff von Kaisersberg/Cesargrad 1 1 in Kroatien zu Jahresbeginn 1573 i.iber den steirisch-kroatischen GrenzfluB Sotla rasch in drei Haufen auf steirisches und krainerisches Gebiet i.iber. 12 Die aufstandischen Bauem eroberten Rann und Schlosser im Grenzgebiet und dehnten den Aufruhr i.iber die Si.idostecke des Herzogtums Steiermark aus. Am 5. Februar 1573 erschienen aufstandische Bauem vor Gairach und verlangten zu essen und zu trinken; den "Mitbestandsinhaber" (Pachter) von Gairach, Christoff Prunner, beruhigten die Aufstandischen: sie wi.irden ihm nichts tun, sondern wenden sich gegen Aufschlage, den DreiBigst (hamziczen), die Tatz (Weinsteuer), Leibsteuer, aber auch gegen die Pfarrer, die auf den Kanzeln, wo man Gottes Wort verki.inden solle, von diesen Dingen schweigen sollten. 13 Wahrend des nur zehntagigen Aufstandes kam es nur selten zu Greueltaten durch die Bauem, wohl aber 4 5 6 7 8 9 1O 11 12 13 Ygl. dazu Ferdinand BISCH0FF u. Joseph ZAHN, Kleinere Mitteilungen zur Geschichte der Bauernunruhen in Steiermark. In: Beitrage zur Kunde steierm. Geschichtsquellen 14, 1877, S. 117 ff. - Die umfassendste Darstellung liber die Bauernaufstande auf dem heutigcn Gebict von Slowcnien bietet Bogo GRAFENAUER, Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana 1962, 483 Seiten. Einen gutcn Obcrblick liber die Bauernaufstande in Slowenien bis zum 18. Jahrhundert bietet Bogo GRAFENAUER, Kmečki upori na Slovenskem do 18. stoletja. In: Intcrnationalcs Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 5, Maribor 1973, 19-33. V gl. dazu J. MRA VUAK, Kmetski upori na Slovenskem, Maribor 1940, 94 Seiten. F. M. MAYER, Der innerosterreichische Bauernkrieg des Jahres 1515. In: Archiv flir osterreichische Geschichte 65, 1884, S. 55 ff. - DERSELBE, Materialien und kritischc Bemerkungen zur Geschichte dcr Baucrnunruhen in Stcicrmark und dcn angrenzcndcn Landcrn. In: Bcitragc zur Kundc stcicrm. Gcschichtsquellen 13, 1876, 1 ff. Ygl. dazu Bogo GRAFENAUER, Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana 1962. - Gcrhard PFERSCHY, Die Baucrnaufstandc. In: Dcr Steirischc Bauer. Yeroffentlichungcn dcs Steiermarkischen Landcsarchi vs Band 4 (1966) 126-127. Walter BRUNNER, AufrUhrcr widcr Willen. Beitrage zur Gcschichte der Aufstandsbewegung des Jahrcs 1525 im oberen Murtal. In: Mitteilungcn des Steiermarkischen Landesarchivx Folgc 48, 1998, 143-236. Sossed oder Sussed, ungar. Szomszedvara: kroatische Gutsherrschaft. Desargrad ostlich Konigsberg/Kunšperk. Fritz P0PELKA, Franz Tahy, SchloBhcrr auf Stattcnberg. Ein Zeitbild aus dem 16. Jahrhundert. In: Slidsteiermark, ein Gedenkbuch, hg. von F. Hausmann, Graz 1925, 102-115. Ygl. dazu auch KERSPRET in: Časopis za zgodovino in narodopisje, 6. Jahrgang, S. 70 ff. Franz KR0NES, AktenmaBige Beitrage zur Geschichte des windischen Baucrnaufstandes vom Jahre 1573. Beitrage zur Kunde steierm. Geschichtsquellen 5, 1868, S. 17 ff. Nr. 11. 274 MELIKOV ZBORNIK wliteten die siegreichen Adeligen und Heerflihrer und richteten unter den Bauern ein Blutbad an. Besonders grausam erwiesen sich die Uskoken 14 in Gurkfeld/Krško sowie die Heerflihrer Ratkoi Schrattenbach und Erasmus Dornberger. Bemerkenswert ist das politische Programm der kroatischen Bauernflihrer: Sie wollten in Agram eine Zentralstelle flir die Windischen Lander errichten, Zinse und Steuern durch die Bauern selbst einheben, nur dem Kaiser und keinem Grundherrn gehorchen und selbst den Schutz der Grenze Ubernehmen. 15 Als Flihrer der Bewegung erscheinen das "Bauerntriumvirat", namlich der "Bauernkonig" Mathias Grubec (Grubes), Passanacz (Passanek) und Magaic. An die Spitze des Aufstandes auBerhalb Kroatiens stellte sich Elias Gregorič aus Mottling, der unter dem obersten Hauptmann der windischen Grenze, Lankovitsch, gedient hatte und von den Bauern zum "obersten Capitan" erwahlt wurde. 16 Der Aufstand wurde blutig und in kurzer Zeit niedergeschlagen; Am 5. Februar 1573 schlug Jobst Joseph Freiherr von Thurn 17 mit 500 Mann Uskoken und Krainern bei Gurkfeld ein Bauernherr vollstandig; die F!Uchtigen wurden bis in das Gebirge verfolgt und niedergemacht. Aus einem Schreiben der steirischen Verordneten vom 11. Februar 1573 erfahren wir, daB rebellischen Untertanen bei Peilenstein "zertrennt und in die Flucht geschlagen" worden seien; es wurde die Hoffnung ausgesprochen, daB nun die Ubrigen Aufwiegler vernichtet werden konnten. Mit der Niederlage bei Peilenstein am 8. Februar war der Aufstand auf dem Gebiet der Steiermark praktisch zu Ende. 18 Dem Verursacher der Emporung, Graf Tahy, wurde die Herrschaft Stattenberg aberkannt; Tahy muBte auBerdem Schadenersatz leisten. 19 Die Aufstandischen hatten zumindest auf kroatischem Gebiet ihre Ziele weitgehend erreicht. DaB es bei der Einbindung der Bauern in die Aufstandsbewegung nicht ohne Zwang und Drohungen abging, geht auch aus dem vorliegenden Bericht hervor und gehort zu den Mechanismen vieler Bauernaufstande. 20 Am 24. Februar 1573 berichteten die steirischen Verordneten an die oberč:isterreichischen liber das gescheiterte Vorhaben der Bauern, die Obrigkeit und Edelleut umbzubringen; sie hatten Flirsten, Obriste und Hauptleute erwahlt und mit benachbarten Bauern vil se/zamer Correspondenz gehalten. Aber Gott der Allmachtige habe wundersame Mittel geschickt, daB ihre Anschlage immer unversehens zuruckh gangen und wir gerett, sie gar geschwindt und unversehens ..... getilget worden. Vor allem sei der windische Adel <lazu gebracht worden, daB er schuldige und unschuldige in groBer Zahl genommen, erwlirgt, gehangt und ertrankt habe. 21 14 Die Uskoken waren freie, zum Militardienst an der Grenze angesiedelte Bauem. Vgl. dazu F. MoAČANIN, Das Problem des Grundbesitzes dcr Militarbevolkerung an der kroatischen und slawonischen Grenze. In: O. Pickl (Hg.), Die wirtschaftlichen Auswirkungen dcr TUrkenkriege. Grazer Forschungcn zur Wirtschafts- und Sozialgeschichte Bd. 1, Graz 1971, 297-307. 15 Hans PIRCHEGGER, Die innerosterreichischen Bauemkriege. In: Ausgewahlte Aufsatze. Zum 75. Geburtstage Hans Pirchcgger herausgegcbcn vom Historischen V ere in fUr Steiermark, Graz 1950, 140-141. !6 KRONES, AktenmaBige Beitrage (wie Anm. 13) 8. l 7 Der Freiherr von Thurn war Hauptmann der Uskoken. 18 KRONES, Aktenmaf3ige Beitrage (wie Anm. 13) 26 Nr. 40. 19 Fritz POPELKA, Franz Tahy, Schlof3herr auf Stattenberg. Ein Zeitbild aus dem 16. Jahrhundert. In: SUdsteicrmark, ein Gedenkbuch, hg. von F. Hausmann, Graz 1925, S. 111 ff. - Steiermarkischcs Landesarchiv, IOHK 63/5: LandcsfUrstliches Dekret betreffend die Gerichtsverhandlung gegen Franz Tahy de Tah vom 8. Juni 1573. 2 0 Vgl. dazu auch Walter BRUNNER, AufrUhrer wider Willen(wie Anm. 7) 143-236. 21 Franz von KRONES, Ergebnis eincr archivalischcn Reise nach Linz Herbst 1899. Veroffentlichungen der Historischcn Landes-Commission fUr Steiermark XIII, 1901, 156-157. 275 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT UBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND YON 1573 Zur Geschichte dieses windischen Bauernaufstandes von 1573 liegen mehrere Untersuchungen vor, die uns tiber Ursachen, Verlauf und Ende dieser Aufstandsbewegung ausreichend informieren, um eine einigermaBen abgerundete Beurteilung vornehmen zu konnen. 22 Eine friihe Untersuchung auf Quellenbasis liegt von F. Rački vor. 23 Erstmals auf eine breite Quellengrundlage der landschaftlichen Archivbestande in Graz gestellt hat die Ereignisse von 1573, soweit sie das Viertel Cilli betrafen, Krones in einer ausflihrlichen Darstellung. 24 Eine gestraffte Beschreibung bietet Bogo Grafenauer. 25 Eine grol3e Zusammenfassung und Interpretation der Motive und Hintergrtinde des Aufstands ist von Wienfried Schulze vorgelegt worden. 26 Uber die Kosten der steirischen Landschaft flir das in Marburg zusammengezogene Aufgebot gegen die rebellischen Bauern in der Grafschaft Cilli sind wir ausflihrlich unterrichtet. 27 Auf weitere Publikationen zudiesem Thema wird in der FuBnote hingewiesen. 28 Uber die Zeit zwischen diesem ersten groBen windischen Bauernaufstand und jenem von 163 5 informiert Jože Koropec. 29 Auslosendes Moment waren eindeutig die Ubergriffe des Franz Tahy. Programmatisches Endziel der bauerlichen Erhebung war eine bauerliche Autonomie direkt unter dem Kaiser unter Ausschaltung der Rolle des Adels, wobei die weitgehend freie Stellung der Uskoken Vorbildwirkung gehabt haben dUrfte. Die politische Bedeutung des "gemeinen Mannes" war damit signalisiert. 22 Archivalische Dokumente zum Aufstand des Jahres 1573 wurden auch im Oberi:isterreichischen Landesarchiv gefunden: Franz von KRONES, Ergebnis einer archivalischen Reise nach Linz Herbst 1899. Veroffentlichungen der Historischen Landes-Commission fiir Steiermark XIII, 1901, 155-156. 23 F. RAČKI, Gradja za poviest hrvatsko-slovenske seljačke bunc god. 1573 (Beitrage zur Geschichte des kroatisch-slovenischen Bauemaufstandes vom Jahre 1573. In: Starine, 1875, 164-322. 24 KRONES, Aktenma.Bige Beitrage (wie Anm. 13) 3-34. 25 Boto GRAFENAUER, Kmečki upori na Slovenskem, 1962, 188-270. - V gl. weiters liber die allgemeine Aufstandsbewegung: Henry KAMEN, Die europaischen Volksaufstande. Struktur der Revolten. In: W. Schulze (Hg.) Europaische Bauemrevolten der friihen Neuzeit. Frankfurt 1982, 129-171. 26 Winfried SCHULZE, Der Windische Bauemaufstand von 1573. Si.idost-Forschungen 33 (1974) 15-61. Einen gerafften Oberblick bietet Johann RAINER, Die bauerlichen Erhebungen 1525-1627 im osterreichischen Raum. In: Revolutionare Bewegungen in bsterreich. Hrsg. von Erich Zollncr. Schriften des Instituts fiir Osterreichkunde 38, 1981, 67-76. - Zur Programmatik und den Motiven der Aufstandsbewegungen vgl. weiters Winfried SGIULZE, Die verandcrtc Bedeutung sozialer Konflikte im 16. und 17. Jh .. Der deutsche Bauemkrieg 1524-1526. GG Sondcrhcft 1 hg. v. H. U. Wehler, Gi:ittingen 1975, 277-302. - DERSELBE, Bauerlicher Widerstand und fcudale Herrschaft in der frilhen Neuzeit. Neuzeit im Autbruch. Darstellung und Dokumentation 6, Stuttgart 1980, 340 Seiten. 27 Anton MELL, Zum windischen Bauemaufstande des Jahres 1573. In: Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 26, 1894, 34-52, - Joseph ZAIIN, Zur Geschichte des windischen Bauemaufruhrcs im Jahre 1573. Aus der Amtsrechnung des Hauptmannes und Vicedoms der Grafschaft Cilli Ludwig Freiherr von Ungnad. In: Steiermarkische Geschichtsblatter VI. Jahrgang, 1885, 177-182 28 Josip ADAMČEK, Grada o susjedgradsko-stubičkom vlastelinstvu 1563-1574, 19 .. , 340 Seiten. - Bogo GRAFENAUER, Stara in nova vprašanja ob hrvatsko-slovenskem kmečkem uporu 1573. In: Zgodovinski časopis IX, 1955, 170-188. - J. V. BROMLEJ, Krestjanskoe vosstanie 1573 g. v. Horvati i. Moskva 1959, 3-28. - A. KASPRET, Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabriela (Donesek k zgodovini kmetske vojne l. 1573. In: Časopis za zgodovino in narodopisja 6, 1909, 70-108. Weitere Literatur siehe bei Adamček und Grafenauer. - Bogo GRAFENAUER, Die Klassenkampfe der landlichen Bevolkerung. In: Sergij VILFAN, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (Wirtschafts- und Sozialgeschichte der Slowenen. Geschichte der Land- und Forstwirtschaft (laut deutscher Zusammenfassung), 1980, 482-538, besonders 491-501. 29 Jože KOROPEC, Die slowenischen rebellierenden Bauem zwischen 1573 und 1635 (Tite! aus dem Slowenischen ins Deutsche i.ibersetzt!). In: Časopis za zgodovino in narodopisje 11. Jahrgang ( 1975). Zum zweiten groBen Aufstand vgl. Anton MELL, Der windische Bauemaufstand von 1635 und seine Nachwehen. In: Mitteilungen des historischen Vereines fiir Steiermark 44. Heft, 1896, 44-205. 287. 276 MELIKOV ZBORNIK Der hier vorgelegte Bericht des Georg Haller vom 17. Februar 1573 aus Laibach an den Bischof von Freising ergibt kurzgefal3t folgende - im Priisens gehaltene Beschreibung der Ereignisse: ... Er berichtet, was von den Bi.indischen bis zur Stunde zu vemehmen ist: Gott Lob ist alles gut und ruhig, und es ist von diesen keine Gefahr mehr zu befi.irchten, seit erst neulich Herr Joseph von Thum mit den Uskoken die bi.indischen Bauem bei Gurkfeld geschlagen hat; es ist in sie ein derartiger Schrecken gefahren, dal3 sie sich aufgelost haben und keiner mehr im Land Krain zu sehen ist. Allerdings sind in dieser ihrer Niederlage der Rittersmann Daniel Laser und ein Fahnrich erschossen worden; sonst aber ist auf unserer Seite keiner tot geblieben, nur etliche Uskoken sind verwundet worden. Dem Herrn Joseph von Thum ist kein Leid geschehen. Bald darauf ist auch der andere Haufen bi.indischer Bauem durch den Grafen Zriny, den Alipi und der Frau Wanin 30 Leute unterhalb von Hosterwerskho geschlagen und ihre Obristen und Hauptleute gefangen worden. Auch dieser Haufen hat sich aufgelost; diejenigen Untertanen, die davon gekommen sind, haben von ihren Grundherrschasften Huldigung und Gnade begehrt. Am 9. Februar haben der Ratkoi, der Schrattenbach und Erasm Tumperger (recte Domberger) und andere Adelige aus der Grafschaft Cilli den dritten Haufen der bi.indischen Bauem bei St. Peter unterhalb des Schlosses Konigsberg/Kunšperk geschlagen; allerdings ist deren Hauptmann Ilia entronnen; der Haufen hat sich dann aufgelost. Der vierte Haufen von rund 5000 bi.indischer Bauem hiilt sich im Windischland (Kroatien) unterhalb der Krapina auf, wohin auch der Hauptmann Ilia gegangen ist, um dort Bauemversammlungen abzuhalten. Gegen diesen Haufen hat sich Hauptmann Rab auf Befehl der Fi.irstlichen Durchlaucht mit guten Leuten aufgemacht, um sich mit ihnen zu schlagen. Gott gebe ihnen Sieg und Gli.ick; sobald auch dieser Haufen "gediimpft" (geschlagen) ist, sei keine Gefahr mehr zu befi.irchten. Unsere Pferde und die Landesri.istung liegen im Feld von St. Bartholomii; sie werden in wenigen Tagen den Befehl erhalten, wieder nach Hause zu ziehen. Es wird nur noch auf den fi.irstlichen Befehl gewartet. 42 bi.indische Bauem sind nach Cilli gebracht worden; sie mul3ten ihre Spiel3e auf den Schultem tragen. Hierher (nach Laibach) sind sechs dieser Bauern gebracht worden, die peinlich (unter Anwendung der Folter) verhort wurden; 31 sie wollen jedoch nichts bekennen und behaupten, dal3 sie von den anderen Bauern zum Mitziehen genotigt worden seien; derjenige, der den frommen Hauptmann Laser aus einem Turm heraus erschossen hat, ist unter ihnen. Unser Landeshauptmann (von Krain) ist bei der Fi.irstlichen Durchlaucht in Graz; er wird sich so Jange dort aufhalten, bis alle Angelegenheiten beruhigt sind. Wir konnen hier nicht wissen, wann die steirischen Pferde wieder abziehen werden. Weiter bis einige Meilen vor Cilli sind die bi.indischen Bauern nicht gekommen, und sie haben an den dortigen Orten auch keinen Schaden getan. Die windischen Bauern haben einen Kaiser, einen Konig und einen Feldhauptmann gewahlt, die hier alle mit Namen festgehalten und auch gefangen worden sind. Damit hat ihre Herrschaft ein rasches Ende genommen. Soweit der Inhalt dieses Schreibens. 30 Evcntuell Banin oder Banffyn? Truppen des Grafen Banffy waren gegen dic TUrkcn im Einsatz. Vgl. ausflihrlichcr Anm. 42! 31 Die Anwcndung der Folter bei den Verhoren wird auch von Schulze betont. SCHULZE, Dcr Windische Bauernaufstand von 1573 (wie Anm. 26) 56-57. 277 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT 0BER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 Ein zweites im Hauptstaatsarchiv MUnchen, Archiv fUr Oberbayern aus der Archivprovenienz Bistum Freising erhalten gebliebenes SchriftstUck vom 16. Februar 1573 verfal3te Balthasar Sigersdorff, Pfleger der freisingischen Herrschaft Rothenfels in der Obersteiermark: Er berichtet dem Bischof von Freising als seinem Herrn Uber das ergangene Aufgebot der gerUsteten Pferde und die Gefahr einer Ausbreitung des Aufstandes: Er sei auf dem Weg zum Landtag in Graz auf der Piberalm (Stubalm oder Gaber!, ein BergUbergang zwischen der Gegend um Judenburg und der Nordweststeiermark) auf den Grafen von Montfort, den Herrn Graswein und andere Herren und Landleute getroffen und dort durch Baten Uber die Aufstand der BUndischen unterrichtet worden. Es sollen 16.000 Bauern gegen Cilli vorrUcken, weshalb die gerUsteten Pferde aufgeboten werden mUl3ten. Er, Sigersdorff, habe an den Landeshauptmann und die Landschaft berichtet, da13 in der Gegend von Judenburg und Obdach "argwohnische" Personen in langen schwarzen Rocken gesehen worden seien, die die Untertanen auffordern, die gerUsteten Pferde nicht sofort hinab zu schicken. Das Aufgebot sei jedoch erfolgt und am 15. Februar abgefertigt worden. Sigersdorff au13erte seine BefUrchtung, dal3 die BUndischen von Tag zu Tag starker werden, wenn ihnen nicht rasch Einhalt geboten wUrde. Unter ihnen befanden sich auch tUrkische FUhrer und welsches Gesindel. In einer zusatzlichen Notiz auf der Adressatenseite dieses Schreibens wird festgehalten, dal3 der tUrkische Kaiser mit 100.000 Mann in Sziget32 angekommen sei, vom Kaiser den Pal3 nach Friaul begehre und mit 80.000 Mann auf das Bistum Eger (Ungarn) vorrUcke.33 Edition A 17. Februar 1573, Laibach: Georg Haller berichtet an Ernst, Administrator des Bistums Freising, Pfalzgraf bei Rhein, Herzog in Ober- und Niederbayem Uber den Verlauf des Bauemaufstandes. Dem hachwierdigen durchleuchtigen hochgeborn fursten und herrn herrn Ernst administrattorn des stifft Freysing, phalzgrave bey Rhein, herzog in Obern und Nidern Bayrn etc. meinem genedigenfursten und herrn. 34 32 Die westungarische Festung Szigetvar war erst 1566 von den Tlirken belagert und erobert worden. Vgl. dazu L. Ruzsfi..s, Szigetvari Emlekkonyv (Gedenkbuch zur 400. Jahreswiederkehr der Belagerung von Szigetvar), 1966. 33 Zur Tiirkenbedrohung lnnerosterreichs in der zweiten Halfte des 16. Jh. vgl. Franz Otto Rom, Wihitsch und Weitschawar. In. Zeitschrift des Historischen Vereines flir Steiermark 60, 1969, 100-276. Nach dem Verlust Szigets und dem auf acht Jahre abgeschlossenen Friedensvertrag zwischen Selim III. und Maximilian II. am 17. Februar 1568 konnten Bedrohungen der Grenze vor allem durch lokale oder regionale tlirkische Machthaber nicht verhindert werden. - Franz Otto ROTH, Der flankierende Feldzug Erzherzog Karls II. von lnnerosterreich an die untere Mur im Tlirkenkriegsjahr 1566 und die Bedeutung von Festung und Stadt Varaždin als zentraler Etappenort. Varaždinski Zbornik 1181-1981, Varaždin 1983, 295-302. - Karl KASER, Die osterreichische Militargrenze in Kroatien (16. bis Mitte 18. Jh.). In: Die Steiermark. Brucke und Bollwerk. Veroffentlichung des Steiermarkischen Landesarchivs 16, 1986, 253-258 34 Bischof Ernst von Freising war der jlingste Sohn Herzog Albrechts V. von Bayern aus dem Hause Wittelsbach; dicscr hatte den Freisinger Bischof Moritz von Sandizcll ( 1559-1565) gczwungen, zugunstcn seines jlingsten Sohnes Ernst zu resignieren und prasentierte dem Freisinger Domkapitel seinen erst elfjahrigen Sohn als neuen Bischof. lm Dczember 1566 bewilligte Papst Pius V. (15661572) dem jungen Prinzen die Administration des Hochstiftes Freising. Ernst, der Administrator des Bistums Freising, ist 1612 gestorben. V gl. dazu Manfred WEITLAUFF, Dic Reichskirchenpolitik des 278 MELIKOV ZBORNIK Edler ernvester sonder freundlicher lieber herr. Sann euch mein freundtlich ganntz willig diennst zuvor. Eur und eurs brueder meins lieben aiden 35 schreiben hab ich emphangen und sovi! bis auf diese stundt von den pintischen paurn zu vernemen, zaig ich euch ann, das got lob alles gueth und stili und sich derselben nimehr gforlichen zu besorgen, als jungist zu Gurkhfeldt36 herr Joseph van Thurn 37 mit den Uskhokhen 38 die pintischen paurn geschlagen, ist demzassen ain erschrogkhen under sie khomen, sich ali zurtrent und khainer in disem landts Chrain mehr gesehen. Gleichwol in bemellter niderlag der erlich und ritterlich mann, her Danieli Laser39 und ein fendrich undter den khnechten erschossen worden, sonst ist auf unser seithn kheiner todt pliben, sonder etlich wenig Uskhokhen verwundt. Herrn Josephn von Thurn ist khein laidt beschehen. Paldt darnach ist der ander hauffen pintischen paurn durch den graffen von Sarin, 40 dem Alipi41 und der fraun Wanin 42 leith undter Hoj3terwerskho 43 bis auf das haubt 35 36 37 38 39 40 41 Hauses Bayern im Zeichen gegenreformatorischen Engagements und osterreichisch-bayerischen Gegensatzes. In: Wittelbach und Bayern. Um Glauben und Reich. Kurfi.irst Maximilian I. Beitrage zur Bayerischen Geschichte und Kunst 1573-1657, hrsg. von Hubert Glaser, Band 11/1, 52-53. Die verwandtschaftliche Einordnung eines Bruders des Freisinger Bischofs Ernst als Eidam (Schwiegersohn) des Georg Haller ist mir nicht moglich gewesen. Bischof Ernst hatte zwei Briider, die das Sauglingsalter iiberlebten: l. Herzog Wilhelm V. von Bayern (1579-1626) verheiratet mit Renata, Tochter des Herzogs Franz I. von Lothringen. 2. "Herzog" Ferdinand (1550-1608) nicht regierend, verheiratet in morganatischer Ehe mit der biirgerlichen Maria von Pettenbeck (t 1619); die Kinder aus dieser Verbindung mit Grafen von Wartenberg. Vgl. <lazu Handbuch bayerischer Geschichte hrsg. von Spindler, Bd. II, S. 351 und Stammtafel. - Georg Haller konnte der Familie Haller von Hallerstein angehoren; <las sind urspriinglich Tiroler Ministerialen der Andechser, kamen mit diesen nach Franken, wurden reiche Niirnberger Patrizier und sind vielfach auch in hohen kaiserlichen Diensten zu finden; 1590 wurden die Haller in den Freiherrenstand erhoben. Vgl. dazu Biographisches Worterbuch zur deutschen Geschichte. - Dr. Karl Spreitzhofer vom Steiermarkischen Landesarchiv danke ich fi.ir diese Litertaurhinweise. Gurkfeld/Krško, Unterkrain. Recte Jodok von Thurn, den Erzherzog Karl II. zur Bekampfung <les Aufstandes nach Krain entsandte. Serbische Fliichtlinge, die im Kampf gegen die Osmanen an der windischen Grenze angesiedelt wurden. Daniel Lasser (Leiser, Laser) von Wildeneck, Hauptmann zu Wichitsch (lrchitsch) wurde von Erzherzog Karl II. in die Windische Mark (Unterkrain) als Komrnandant gegen die Aufstandischen geschickt. Vgl. Dazu auch Franz von KRONES, AktenmaBige Beitrage (wie Anm. 13). 11 u. 21. - "Daniel Lasster" Hauptmann zu lrchitsch. Valvassor nennt ihn im 4. Band S. 485 "Daniel Laser zu Wildeneck, Hauptmann zu Wichitsch". Er ist durch einen aus dem Turm zu Gurkfeld abgegebenen SchuB ums Leben gekommen. Graf von Sarin oder Serin = Juraj Graf Zrinyi/Zrisnki. Uber Juraj Zrinski/Zrinyi hat im Friihjahr 2000 Nataša Štefanec bei Univ.-Prof. Dr. Neven Budak an der Universitat Agram/Zagreb eine Magisterarbeit verfaBt, die mittlerweile gekiirzt in englischer Sprache erschienen ist; fiir diesen Hinweis bedanke ich mich sehr herzlich bei Univ.-Prof. Neven Budak in Agram. Die Familie hatte in Niklas Graf Zrinye 1566 den Verteidiger von Sziget(var) gestellt, der dort sein Leben veri or. Vgl. dazu Franz Otto Rom, Die habsburgische Landerteilung, verwirklicht 1564, und der steirisch-innerosterreichische Anteil am Tiirkenkrieg 1566- 1568. In: Die Steiermark Briicke und Bollwerk. Katalog der Landesausstellung 1986. Veroffentlichung <les Steiermarkischen Landesarchivs Band 16, 1986, 222-227. DERSELBE, Der flankierende Feldzug Erzherzog Karls II. von Innerosterreich an die untere Mur im Tiirkenkriegsjahr 1566 und die Bedeutung von Festung und Stadt Varaždin als zentraler Etappenort. Varaždinski Zbornik 1181-1981, Varaždin 1983, 295-302. Caspar Allapj/Gašpar Alapic schlug die Aufstandischen an der Briicke liber die Krapina. Vgl. Franz KRONES, AktenmaBige Beitrage (wie Anm. 13). 27. -Zu Caspar Allapi oder Aliopi, kroatisch Alapicc, gibt es eine umfangreiche Literatur, zu finden im Kroatischen Biographischen Lexikon (Hravatski biografski leeksikon, Bd. 1, Zagreb 1983, 50-51. Fiir diesen kollegialen Hinweis danke ich Herrn Univ.Prof. Dr. Ne ven Budak, Zagreb, sehr herzlich. Siehe Brief vom 26. 7. 2000. 279 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT LJBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 geschlagen, ierer obristen und haubtleuth ali gefangen, das also derselb hauffen sich auch zurtrent und die underthannen, so darvon khomen, van ieren grundtherschafften huldigung und gnadt begern. Am 9. Tag dits mannath february haben Riitkhoy44, Schrattenpach 45, Erasum Tumperger46 und ander vom adl auj3 der graffschaft Cilli den dritten hauffen der pintischen paurn zu S. Petter under dem Gschlos Khunigsperg 47 gelegen bis aufs haubt geschlagen. Gleichwol ier haubtman Ellia 48 genant darvon entrunnen, welicher hauffen sich auch aller zurtrent. 49 Es ist auch noch der vierth hauffen pintischen paurn bis in die 5000 in Windischlandt under der Khropping 5 0 beyeinander, zu denen der zuvor entrunen haubtman Ellia khomen, mehrer versamblung der paurn zusamen zu bringen willens. Demselbn hauffen der haubtman Rab51 auf der fiirstlichen durchlaucht bevelh mit guetten leutten under augen zeucht mit innen zu schlahen. Got geb im sig und gliikh, und so derselb hauffen gedempfft, ist sich weniger gfahr und gar nichts mehr zu besorgen. Unnser pherdt und landtsriistung ligen in S. Partlmes feldt; 52 werden in wenig tagen abgefordert, jeder amhaimbs ze ziehen. 1st allein auf der fiirstlichen durchlaucht beschaidt gwartendt. Auf Cilli53 sein 42 der pintischen paum gefanngen gefierth, em jeder sein spis auf der achsl tragen muessen. Alhier sein sehs derselben paurn gebracht, so guetter mas peinlich gefragt, wellen nichts bekhennen und sagen, das sy durch die andern paurn mitzeziehen beniitttigt 42 Bislang ist es mir nicht gelungen, die Person dieser "Frau Wanin" zweifelsfrei festzustellen. Wie mir Prof. Neven Budak von der Universitat Zagreb mitteilte, hatte zur Zeit des Aufstandes die Wiirde des Banus der Bischof Draškovic inne, der jedoch offensichtlich keine Frau hatte. Draškovic teilte die BanuswUrde mit dem Grafen Franjo Frankopan, der 1572 starb, jedoch unverheiratet geblieben war. Juraj Alapic wiederum wurde erst 1574 von Draškovic zum Co-Banus emannt, war aber Kapitan der banischen Truppen wahrend des Aufstandes. Es ware denkbar, dal3 die Gemahlin des Alapic als "Wanin" bezeichnet worden sein konnte. 43 Yermutlich ist damit der Ort Jastrebarska (Jastrebarsko) gemeint. 4 4 Ratkay: kroatischer Magnat. 45 Georg Schrottenbach war 1573 bestellter Rittmeister und 1573-1582 Yiertelhauptmann im Yiertel Cilli. Vgl. dazu Anton MELL, Zum windischen Bauemaufstande des Jahres 1573. In: Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 26, 1894, S. 46 Anm. 34. Und: Franz KR0NES, Aktenma13ige Beitrage (wie Anm. 13) 14, 17, 21, 26. 46 Erasmus Thumperger/Dumperger oder Domberger, Yiertelhauptmann in Cilli. Franz KR0NES, Aktenma13ige Beitrage (wie Anm. 13) 26. 47 St. Peter bei Konigsberg/Kunstperg im ehem. Pol. Bezirk Rann/Brežice. 48 Illia oder Elias Gregorič fl.ihrte den in das Yiertel Cilli eingedrungenen Haufen der Aufstandischen. 49 Dem Ratkoi Schrattenbach und Joseph Domberger, Hauptmann zu Frostowicz, wurde seitens der steirischen Verordneten vorgeworfen, sie hatten sich auf steirischem Boden Gewalttaten zu Schulden kommen lassen. Ygl dazu Franz KRONES, Aktenma13ige Beitrage (wie Anm. 13) 31. 50 Krapina in Kroatien. 51 Ritter Kaspar Rab alias Rueber war Hauptmann zu Kopreinitz und Oberer liber 2000 BUchsenschUtzen; er erscheint spater 1588 als Hofkriegsrat. Ygl. dazu Anton MELL, Zum windischen Bauemaufstande des Jahres 1573. In: Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 26, 1894, S. 41 Anm. 20. Franz KRONES, Aktenmal3ige Beitrage (wie Anm. 13) 20, 28-31. 52 St. Bartholoma-Feld in der Mark bzw. Unterkrain/na Dol., benannt nach der Pfarrkirche St. Bartholoma/Šentjemej, im ehem. Gerichtsbezirk Landstral3/Kostanjevica. 53 Cilli/Celje, ehem. Untersteiermark. 280 MELIKOV ZBORNIK worden, zmd ist doch ainer darzwischen, der den fromen haubtman Laser-'i4 aus einem thum erschossen. Unser landtshaubtman 55 ist zu Graz 56 bey der fiirstlichen durchlaucht, 57 und so lanng bey ir durchlaucht aufgehalten, bis all sahen gestillt werden. Wier khunen alhie nit wissen, wo die Steyrischen pherdt wider abziehen. Auf Cilli 58 und noch etlich meill davan ist khein pintischer paur khomen, auch derselben orthen khein schaden thann. Die windischen paum haben ain khaiser, ain khunig und ein obristen feldthaubtman under innen aufgeworffen, so all mit namen alhier geschriben sein, aber sament gefanngen. Damit hat ir reich ein khurz enndt genomen. Laybach den 17. February (15)7J1e jar. Georg Haller, mp Adresse: Dem hachwierdigen durchleuchtigen hochgebom fiirsten und herm herm Ernst administrattom des stifft Freysing, phalzgrave bey Rhein, herzog in Obem und Nidem Baym etc. meinem genedigenfiirsten und herm. Prasentatum 31. Martii anno (15)73 Freysing. B 16. Februar 1573, Rothenfels: Bericht des Rothenfelser Pfleges Balthasar von Sigersdorf an Ernst Administrator des Bistums Freising etc. liber die Gefahr, daB der windische Bauemaufstand auf die Obersteiermark libergreifen konne. Zusatzliche Notiz liber die Bedrohung durch die Tlirken. Hochwierdiger, durchleuchtiger, hochgebomner fiirst, gnediger herr: Euer fiirstliche gnaden sein mein schuldig, phlichtig, willig diennst in underthanigen gehorsamb beraith zuvor. Als ich vor 12 tagen euer fiirstlichen gnaden underthann von Veistriz 59 antworttem dits mit schreiben zu euer fiirstlichen gnaden abzufertigen meiner hausfrau im bevelh gelassen, mich auf Griitz zum landtsrechten, so auf denn manntag nach lnvacavit60 angestelt, erhebt und auf halben weg geen Gratz61 auf die Piberalbn62 54 Daniel Lasser, siehe oben. 55 Landeshauptmann von Krain war im Jahr 1573 Herbart von Auersperg. Er ist im Jahr 1575 gegen die TUrken gefallen. - P. von RADICS, Herbard III. Freiherr von Aue~sperg (1528-1575), ein krainischer Held und Staatsmann, Wien 1862, 290-315. - Vgl. dazu auch August DIMITZ, Geschichte Krains Tei! 3, Laibach 1875, S. 7. 29,217. 56 Graz: Haupt- und Residenzstadt des Herzogtums Steiermark. 57 Erzherzog Karl II. von Innerosterreich, 1564-1590. 58 Cilli/Celje: Viertelhauptstadt in der Untersteiermark, heute Slowenien. 59 Feistritz in der Marktgemeinde St. Peter am Kammersberg, pol. Bez. Murau. 60 9. Februar 1573. 61 Graz. 62 Pa/3 bzw. BergUbergang zwischen dem Aichfeld/Murboden (pol. Bez. Judenburg und Knittelfeld) und der Region Koflach/Voitsberg in der Weststeiermark, benannt nach Schlo/3 und Herrschaft Piber nordwestlich von Koflach, Besitz des Benediktinerstiftes St. Lambrecht (pol. Bez. Murau). Dieser Obergang wurde auch als "Stubalm" und erst in jUngster Zeit als "Gaber!" bezeichnet. 281 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT UBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 khomen, alda neben andern herrn und landtleuthen als den herrn graffen van Mantforth63 und herrn Griij3wein64 durch ein potten, so mit bevelhen auf stett und miirgkht abgefertigeth und angezaigt, wie das sich under denn windischen paurn ein punt und aufruehr auf den liechtmes- und faschanngtag erhebt, weliche nun etlich gschlosser eingenomen, wohren auch bey 16000 man stargkh und zugen immer forth die stat Cilli zu belegern, derwegen die bemellten landtsrechten aufgehebt und wurden gleichfals die geriiste pherdt dises lanndt Steyr aufgemant, derwegen ich neben obvermelten herrn wider zurugkh gewendt und wiewol auch hernach die geriiste pherdt aufgemant und hieriiber auj3 fiirgefallen bedenngkhlichen ursachen die maiste herrn und lanndtleuth dits obern viertl Judenwurg ann herrn landtshaubtman und einer ersamen landtschafft verordenten schriftlichen bericht thann, wie das sich etlich argkhwenig perschonnen in Lang schwarz rogkh gechlaidt umbstraiffendt sehen liessen und zu Obdach 65 und Judenwurg66 also gesehen worden, die allerlay bey den underthannen in gmein befragen, derwegen die geriiste pherdt auf solichen argkhwonn nit als paldt hinab zu schigkhen, und geben das ime herrn landtshaubtman und denen verordenten inmassen dan der hanndl sie alswol als die im herobern viertl angehe, zu bedenkhen und soliches der fiirstlichen durchlaucht etc mit dem fuerderlichisten zu berichten. Aber nichts desto weniger sollen die geriiste pherdt in guetter peraitschafft und ordnung gehallten. Begern auch herrn viertlhaubtman herauff zu innen zu verordnen, damit die geriiste pherdt auf das ehist und furderlichist gemusterth, derwegen ich disen polten bisher damit euer fiirstliche gnaden ich soliches mit mehrern grundt wir sahen geschaffen zuschreiben khont, aufgehallten. So gehet aber nicht weniger das aufpoth der geriisten pherdt und habe auch euer fiirstlichen gnaden dieser herrschaft pherdt aufgesterth den 15. dits von hie weg gefertigeth. Wie es aber mit den puntischen bisher geschajfen, haben euer fiirstliche gnaden auj3 Andreen Praunfalgkhen67 an Hanns Chorln von Prangkh, 68 welicher euer fiirstlichen gnaden dieser herschafft geriiste pherdt fueren thueth, gethann Schreiben mehr geneigist zu vernemen. Was die pintischen aber fiir gschlosser und flegkhen wie die auch namenlich haissen, eingenomen, hab ich bisher mehrers nit erfragen khennen. Was ich aber weitters erfragen und sich zutragen, wierdeth euer fiirstliche gnaden in underthaniger gehorsamb zu schreiben. Und dieweil sich dann die leujf so gfahrlich erzaigen und zu besorgen, wo solichen piintischen nit ehist gewehrt und abpruch gethann, weliche sich so in khurzer zeith auf sovi! tausent versamleth, auch von tag zu tag nur stergkhen, weliche dann turgkhische furer, auch viel walisch gsing bey innen die geriiste pherdt nun verugkht auf die andere under- 63 Grafenfamilie Montfort, um 1400 aus dem heutigen Vorarlberg in die Stciermark gekommen, unter anderem Besitzer von SchloB und Herrschaft Pfannberg. 64 Die adelige Familie Graswein spielte im 16. Jahrhundert im administrativen und militarischen Leben der Steiermark eine bedeutende Rolle. 65 Obdach: Markt im pol. Bez. Judenburg am Obergang vom Aichfeld ins Lavanttal gelcgen. 66 Judenburg: Bczirkshauptstadt in dcr Obersteiermark, frilhcr Kreishauptstadt. 67 Der wirtschaftliche und sozialc Aufsticg dcr Praunfalkh begann mit Christoph, der von 1523 bis 1545 Verweser dcs Hallamtes Aussec, kaiserlichcr Rat und Verordneter dcr steirischen Landschaft war; 1551 wird er als Ritter bezeichnct. Er war mit Barbara von Mosheim vermahlt; der in diesem Brief von 1573 genannte Andre Praunfalkh ist dcr Sohn des Christoph Praunfalkh. Vgl. dazu Walter BRUNNER, Die Burg Neuhaus und ihre Besitzcr bis 1664. In: Schlol3 Trautenfels. Kleine Schriften der Abteilung SchloB Trautenfels am Steiermarkischen Landesmuseum Joanneum Heft 22, 1992, 16-26. 68 Zur Geschichte der aus Prankh bei Knittelfeld stammenden Adelsfamilie vgl. Edith TSCHERNUTTER, DIE PRANKHER. Besitzgeschichte und Genealogie cines steirischen Adelsgeschlechtes. Phil. Diss. Graz, 1973, 2 Bande, 189 + 178 Sciten. 282 MELIKOV ZBORNIK thannen und pauerfolgkh wenig und gar nichts zu verlassen, sonder nur gfahr zu besorgen, habe ich soliches, wes ich euch hierin verhalten, euer fiirstliche gnaden in underthaniger gehorsamb anzaigen und euer fiirstliche gnaden genedigen beschaidt, deren euer fiirstliche gnaden mich in underthaniger gehorsamb bevelhen thue, erwartten. Rottenfels 69 in eyl den 16. Tag February anno im ( l 5)731en Euer fiirstlichen gnaden gehorsamer phleger Walthaser von Sigesdorff. (Andresse auf Umschlagseite: Dem hochwierdigen, durchleuchtigen, hochgebom fiirsten und herm herm Emnst administratom des stifft Freysing, phalzgrave bey Rhein, herzog in obem und nidem Baym, meinem gnedigenfiirsten und herm. Priisentatum 22. February anno ( 15)73. (Quer Iinks von der Adresse) Pfleger zu Oberweltz bericht, wie das sich am aufwiglung under den windischen paum zugetragen. (von anderer Hand quer um die Adresse geschrieben): Pjleger zu Welz bericht, wie es mit den windischen baum gegangen, geschlagen und zertrendt worden sein, und daneben, wie der tiirkhisch kaiser mit ainhunderttausent man zum Sigent 70 ankhomen und schon in antzug sein solle, und von der Romischen Khayserlichen Mayestiit und ertzherzog Carl den paj3 auf Frieaull zu beger, auch 80.000 man auf das bistumb Erlach 71 zuschikhen soli, und da ime solcher paj3 nit vergundt, selbst nehmen welle. 69 Die im 12. Jahrhundert erbaute Burg Rothenfels bei Oberwolz (pol. Bez. Murau) war Verwaltungssitz des Bischofs von Freising flir seinen Besitz im obersteirischen Murtal. Vgl. dazu Walter BRUNNER, Die steirische Herrschaft Rothenfels. In: Hochstift Freising. Beitrage zur Besitzgeschichte. Hg. von Hubert Glaser, 32. Sammelblatt des Historischen Yereins Freising, 1990, 333-350. 70 Festung Sziget in Westungam. 71 Bistum Eger, Ungarn. 283 WALTER BRUNNER: EIN BERICHT UBER DEN WINDISCHEN BAUERNAUFSTAND VON 1573 POVZETEK Poročilo o hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573 V Arhivu glavnega mesta Mtinchna, v Državnem arhivu za Gornjo Bavarsko [Hauptstadtarchiv Mtinchen, Staatsarchiv ftir Oberbayern] je avtor prispevka med svojim arhivskim delom pred nekaj leti naletel na dve listini, na katerih freisinški uradniki poročajo svojemu škofu o kmečkem uporu leta 1573 na Hrvaškem, Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Listini dopolnujeta vedenje o, že tako dobro raziskanem in dokumentiranem uporniškem gibanju z nekaterimi manjšimi detajli. Druga listina izpod peresa upravnika gospostva Rothenfels na Gornjem Štajerskem poroča škofu o rekviziciji težke konjenice. Po mnenju uradnika pa so sumljivi subjekti kmečke podložnike na območju Judenburga in Obdacha na Gornjem Štajerskem nagovarjali k sabotaži, zavlačevanju oz. preprečevanju zbiranja konj. V istem pismu je dopisana zabeležka, ki govori o grozečem vojaškem pohodu Turkov s 100.000 oz. 80.000 možmi. 284 MELIKOV ZBORNIK HELFRIED V ALENTINITSCH ZUR GESCHICHTE DES BAUERLICHEN TRANSPORTWESENS IM HERZOGTUM KRAIN (16.-18. JAHRHUNDERT) Das Gebiet des historischen Herzogtums Krain nahm in europaischen Handel und Verkehr seit jeher eine wichtige Brtickenfunktion ein. Eine wesentliche Voraussetzung daftir war ein einigerma/3en dichtes Verkehrsnetz und die Existenz eines funktionierenden Transportwesens, das Menschen oder Sachen an einen anderen Ort beforderte. Im Spatmittelalter und in der friihen Neuzeit Iag im Herzogtum Krain der tiberwiegende Tei! des Warentransports in den Handen von Bauern. Die Grtinde daftir Iiegen var allem darin, da/3 bei vielen Krainer Bauern die Getreideernte nur einen geringen Tei! des Eigenbedarfs decken konnte. 1 Die bauerlichen Untertanen mu/3ten daher nach zusatzlichen Erwerbsquellen suchen, um den Lebensunterhalt ihrer Farnilien sicherzustellen. Die wichtigsten Nebenerwerbsmoglichkeiten waren Viehzucht, die Obernahme von Transportdiensten und die in Form von Heimarbeit betriebene Textilproduktion. Wegen der schlechten Stra/3enverhaltnisse wurde im Herzogtum Krain bis ins 18. Jahrhundert das Transportwesen hauptsachlich mit Hilfe von Saumpferden besorgt. Die Verwendung von Wagen nahm erst seit dem Beginn der Neuzeit starker zu und beschrankte sich im wesentlichen auf einige besser ausgebaute Transitrouten. Die Binnenschiffahrt besa/3 im Herzogtum Krain lediglich auf der Sava und der Ljubljanica Bedeutung. Ein Saumpferd beforderte eine Last von ca. 150 Kilogramm und konnte an einem Tag bis zu 30 Kilometer zurticklegen. 2 In der Rege) schlossen sich die Saumer ftir eine Reise in einer Gruppe zusammen. Bei jedem gro/3eren Transport mu/3te man zahlreiche Personen ftir die Versorgung der Pferde sowie ftir die Ladetatigkeit beschaftigen. So entfielen auf einen Treiber zwei bis drei Saumpferde. Obwohl ein Treiber nur ein sehr geringes Entgelt erhielt, stiegen doch auf gro/3ere Entfernungen die Personalkosten stark an. Nach den Berechnungen von Miha Kosi konnten die Lohnkosten bei einer Distanz von 100 km bis zu einem Viertel des Ankaufspreises entsprechen. In der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts erreichte der von Ungarn tiber Krain verlaufende Transithandel nach Italien einen Hohepunkt. Gleichzeitig kam es zu einer enormen Steigerung der Transportkapazitaten. Nach Schatzungen wurden daher 1536 im Herzogtum Krain etwa 4000 bis 6000 Saumpferde regelma/3ig im Gtiterverkehr eingesetzt. Einzelne Bauern unterhielten damals sogar bis zu 18 Saumtiere. Viele Krainer Bauern waren besonders beim Transport von Meersalz auf eigene Rechnung tatig und traten hier als Wanderhandler auf.3 Sie holten das Meersalz aus dem venezianischen Gebiet in Istrien, in geringeren Mengen auch aus den Salzgarten von Triest/Trst und brachten es auf Wagen oder Saumpferden nach Krain und weiter in die Untersteiermark. Hier tauschten sie das Salz bei den Bauern gegen Getreide, 2 3 B. Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, in: Gospodarska m družbena zgodovina Slovencev, I. Zvezek, Ljubljana 1970, 623 ff. M. Kosi, Potujoči srednji vek, Ljubljana 1998, 324 f. H. Valentinitsch, Die staatliche Wirtschaftspolitik und dcr Salzhandel im Viertel Cilli vom 16. Jahrhundert bis zum Beginn des 18. Jahrhundcrts, in: Časopis za zgodovino in narodopisje 13 (XLVIII), Maribor 1977, 131 f. 285 HELFRIED VALENTINITSCH: ZUR GESCHICHTE DES BAUERLICHEN TRANSPORTWESENS .. Schmalz, Speck, getrocknetes Obst, Kleinvieh und Flachs ein. Auf dem RUckweg tauschten die Saumer die in der Untersteiermark erworbenen Naturalien gegen Leinwand ein, woflir sie im Klistenland wieder Meersalz erhielten. Bei der Durchflihrung von Transporten auf fremde Rechnung war die Entlohnung unterschiedlich. Am glinstigsten war flir die Saumer die freie Vereinbarung der Frachttarife. Hingegen waren die im Rahmen der Robot flir die Grundherrschaft verrichteten Transporte unentgeltlich. In der Rege! erhielten allerdings die bauerlichen Untertanen von ihren Grundherren eine geringe Verglitung, mit der sie zumindest ihre Selbstkosten decken sollten. In diesem Zusammenhang stellt sich nun die Frage, wer zu den Auftraggebern des bauerlichen Transportwesens zahlte. Zunachst sind hier in- und auslandische Kaufleute, aber auch die weltlichen und geistlichen Grundherren zu nennen. Die Krainer Stande traten ebenfalls als Auftraggeber auf. Sie liel3en imrner wieder flir die Militargrenze Transporte mit Lebensmitteln, Waffen und Munition durchflihren. Ein grol3er Auftraggeber der Krainer Saumer war schliel3lich der Landesflirst. Dies erscheint auf den ersten Blick allein schon deshalb erstaunlich, weil im Spatmittelalter und in der frlihen Neuzeit kein einziger Habsburger im Herzogtum Krain residierte. Aul3erdem besal3 der Landesflirst seit dem 16. Jahrhundert in Krain nur mehr sehr geringen Grundbesitz, der vom Krainer Vizedom in Ljubljana verwaltet wurde. Bei den Kriegen gegen Venedig und die TUrken wurden vom Landesflirsten immer wieder die Krainer Bauern flir Transportdienste herangezogen. 4 Regelma13ige Auftrage erfolgten aber in zwei Bereichen, und zwar bei der Belieferung der Habsburger mit Lebensmitteln und bei der Versorgung des landesflirstlichen Quecksilberbergwerks Idrija. Im vorliegenden Beitrag werden nun einige Transportdienste aufgezeigt, die in der frlihen Neuzeit von den Krainer Bauern flir die osterreichischen Habsburger durchgeflihrt wurden. Wie andere europaische Herrscher waren auch die osterreichischen Habsburger bestrebt, ihr Prestige und ihre Macht mit Hilfe der an ihrem Hof konsumierten Speisen und Getranke zu demonstrieren. Sie bestellten deshalb aus dem In- und Ausland flir ihre Tafel besonders exklusive Lebensmittel und Weine. Im Rahmen der habsburgischen Erblander gab es mehrere Liefergebiete, aus denen die Hofhaltungen der Habsburger versorgt wurden. Unter diesen Produktionsgebieten nahm das Klistenland einen besonderen Platz ein. 5 Das wichtigste Produkt war der hier angebaute Wein, der in den Quellen, zum Unterschied vom steirischen und ungarischen Wein, ganz allgemein als "Welscher Wein" bezeichnet wurde. Zu diesem "Welschen Wein" zahlten verschiedene Sorten, wie der sogenannte "Reinfall" aus der Gegend um Gorizia, Triest und Nabrezina und der nach Prosek bei Triest benannte Muskatellerwein. Bei den aus dem Klistenland gelieferten Lebensmitteln handelte es sich meist um leicht verderbliche, ausgesprochene Luxusgliter wie Austern, Garnelen und Fische aus der Adria. Die ebenfalls aus dem Klistenland bezogenen SUdfrUchte wurden entweder frisch oder konserviert in Schachteln und in kleinen mit Leinwand umwickelten Truhen an ihren Bestimrnungsort geliefert. Zu diesen Waren zahlten Weintrauben aus Triest, Feigen aus Istrien, 4 5 Ygl. dazu H. Yalentinitsch, Ferdinand II., die innerosterreichischen Lander und der Gradiskanerkrieg, in: Johannes Kepler 1571-1971, Gedenkschrift der Universitat Graz, Graz 1975, 497-539. H. Yalentinitsch, Wein fi.ir den Kaiser! Die Yersorgung des Wiener Kaiserhofes und der Grazer Zentralbehorden mit Wein und Lebensmitteln aus Triest und der Steiermark (1619-1705), in: l. Schwarzkogler u. H. Yetter (Red.), Weinkultur (hgg. vom Kulturrefcrat der Stmk. Landesregierung), Graz 1990, 179 ff. Vgl. dazu auch H. Valentinitsch, Die Bedeutung des Weins fi.ir die steirischen Stadte im Mittelalter und in der fri.ihen Neuzeit, in: F. Opli (Hg.), Stadt und Wein, Linz 1996, 109-125. 286 MELIKOV ZBORNIK Pfirsichspalten, Rosinen sowie Olivenol, das man in den Quellen meist als "Triester Landol" bezeichnete. Wir konnen davon ausgehen, daf3 die Habsburger bereits im Spatmittelalter immer wieder Spezialitaten aus dem Ktistenland an ihren Hof bringen lief3en. Eine regelmaf3ige Versorgung setzte aber erst nach 1564 ein, als Erzherzog Karl II. als Landesfiirst der innerosterreichischen Landergruppe in Graz eine eigene Residenz errichtete. In dieser Zeit kam auch der Brauch auf, daf3 einzelne landesfiirstliche Beamte an den Wein- und Lebensmittellieferungen aus dem Kiistenland in Form von Deputaten beteiligt wurden. Nach der Kaiserwahl Ferdinands II. und dessen Obersiedlung nach Wien muf3ten die innerosterreichischen Lander sowohl den Wiener Kaiserhof als auch die in Graz zuriickgebliebenen Vertreter der innerosterreichischen Zentralverwaltung mit Lebensmitteln und Wein versorgen. Nach 1619 nahmen einzelne Herrscher wiederholt an den in Regensburg abgehaltenen Reichstagen teil oder verlegten wahrend der Ttirkenkriege zeitweilig ihren Aufenthaltsort aus Sicherheitsgriinden nach Linz und lief3en sich die fiir ihre Hofhaltung benotigten Lebensmittel nachsenden. Die Entfemung zwischen Triest und Graz betragt ca. 300 Kilometer, die Strecke von Triest liber Graz und Linz nach Regensburg sogar iiber 600 Kilometer. Mit dem Transport waren daher betrachtliche finanzielle und logistische Probleme verbunden, die von den Beamten in Graz und den Krainer Saumem bewaltigt werden muf3ten. Der Wein aus dem Ktistenland wurde namlich von Saumem transportiert, bei denen es sich haufig um Untertanen des landesfiirstlichen Vizedoms in Krain handelte. 6 Die meisten bauerlichen Fuhrleute lebten in dem ca. 20 Kilometer siidwestlich von Ljubljana gelegenen Dorf Podpeč. Ihre Tatigkeit war zwar selu beschwerlich und zwang sie sehr oft, mehrere Wochen lang von ihren Wirtschaften abwesend zu sein, sicherte ihnen aber ein einigermaf3en regelmaf3iges Einkommen. So muf3ten sich z.B. im Jahr 1669 im Herzogtum Krain fiir die Belieferung des Wiener Hofes sieben Fuhrleute bereit halten, wofiir sie ein sogenanntes "Wartgeld" von 252 fl bekamen. Seit der Mitte des 17. Jahrhunderts entstanden in Podpec regelrechte "Frachterdynastien", unter denen die Familie lglizba (auch Igliza) jahrzehntelang eine fiihrende Rolle spielte. Ober den Verlauf der Weintransporte selbst existieren nur wenige Angaben. Nachdem die Krainer Fuhrleute den Wein in Triest abgeholt hatten, trafen sie sich wieder in Podpec. Hier wurde dann der Konvoi endgiiltig zusammengestellt und ging dann unter der Leitung eines offiziellen "Weinbegleiters" an den jeweiligen Bestimmungsort ab. Auf der Fahrt nach Podpec machten die Frachter meist einen Abstecher nach Hause, um ihre Pferde ausruhen zu lassen. Der Wein blieb daher einige Tage ohne offizielle Aufsicht, weshalb es bei der Obernahme immer wieder zu Beschwerden iiber die mangelnde Quantitat und Qualitat des Weins kam. Auch in Ljubljana pflegten die Krainer Fuhrleute eine Zeitlang zu rasten. Die Regierung duldete jahrzehntelang diese Gewohnheiten und setzte erst ab 1701 eine Straffung des Transportwesens durch. Der Frachtweg verlief gewohnlich von Triest iiber Ljubljana, Celje und Maribor nach Graz. Gelegentlich wurde der Wein auch von Vrhnika bis Ljubljana auf dem Wasserweg transportiert. lm 17. Jahrhundert benotigen die Saumer fiir die Strecke Triest - Graz zwolf bis fiinfzehn Tage. In Graz wurde nur der fiir die Beamten der innerosterreichischen Zentralverwaltung bestimmte "Welsche Wein" abgeladen. Der fiir den Wiener Hof reservierte Wein wurde entweder von steirischen Fuhrleuten iibemommen oder von den Krainer Frachtem dann weiter nach Wien gebracht. Manchmal sahen sich die Krainer Fuhrleute vor eine harte Geduldprobe gestellt. Als 6 H. Valentinitsch, Wein fUr den Kaiser! a.a.O., I 85 f. 287 HELFRIED VALENTINITSCH ZUR GESCHICHTE DES BAUERLICHEN TRANSPORTWESENS. 1679/80 in den habsburgischen Landern die Pest grassierte, wollte Kaiser Leopold I. auf seine gewohnten Weinlieferungen aus dem Klistenland nicht verzichten. Die Grazer Hofkammer muf3te deshalb flir die kaiserlichen Weinfuhrleute Ausnahmeregelungen von den strengen Quarantiinemaf3nahmen erlassen. Die ohnehin schon schwierige Situation erfuhr dadurch eine zusiitzliche Erschwerung, als der vorlibergehend ins sichere Linz ausgewichene Kaiser dort ebenfalls einen Transport mit klistenliindischem Wein erwartete. Als im Spiitherbst 1680 tatsachlich vier Krainer Fuhrleute in Triest mit 21 Saum Wein aufbrachen und ihre Fracht liber Klagenfurt und Bruck a.d. Mur nach Linz brachten, wurden sie jedoch umdirigiert und mu13ten mit dem Wein wieder nach Bruck zurlickkehren. Obwohl der Vertreter des Landesflirsten den Frachtern flir diesen Umweg zusiitzlich 25 fl pro Saum versprochen hatte, flihlte sich die Grazer Hofkamrner daran nicht gebunden und klirzte im nachhinein die in Aussicht gestellte Zulage. Die Weintransporte nach Graz und Wien erfolgten meist im Spiitherbst, gelegentlich aber auch im Frlihjahr. Uber den Umfang der einzelnen Transporte existieren flir mehrere Jahrzehnte sehr genaue Angaben. Nach 1650 bestellte Kaiser Leopold I. im Klistenland im Durchschnitt 21 Saum oder 31,5 Hektoliter Wein pro Jahr. In seinen letzten Regierungsjahren betrug der jahrliche Bedarf des Wiener Hofs etwa 57 Saum Wein. Dazu kamen aber noch 115 Saum Wein, die allein flir die Grazer Beamten bestimmt waren. Die Kosten flir den Kauf des klistenliindischen Weins beliefen sich um die Mitte des 17. Jahrhunderts jahrlich auf ca. 2.000 fl. Diese Summe mul3te ebenso wie die Kosten flir den Transport vam Krainer Vizedomamt aufgebracht werden. Angesichts der mehrere Millionen umfassenden Schulden, die der Kaiser in den innerosterreichischen Liindern hatte, fiel diese Sumrne kaum ins Gewicht. Flir das Krainer Vizedomamt bedeuteten diese Aufwendungen jedoch den Ruin. Positiv war aber, daf3 im Herzogtum Krain durch den Transport der flir den Kaiser und seine Beamten bestimmten Waren zahlreiche Fuhrleute eine Verdienstmoglichkeit fanden. Das um 1490 errichtete Quecksilberbergwerk Idrija besaf3 in der frlihen Neuzeit in der W eltwirtschaft und in der Wirtschaft der habsburgischen Erbliinder grol3te Bedeutung. Nachdem Erzherzog Ferdinand, der spatere Kaiser Ferdinand I., im Jahr 1524 den Quecksilberhandel zum Staatsmonopol erklart hatte, wurde 1575 von Erzherzog Karl von Innerosterreich auch das Bergwerk und die Betriebsflihrung "verstaatlicht". Die Entdeckung der Quecksilbervorkommen im abgelegenen Tal von Idrija flihrte in den Lebensverhiiltnissen der Untertanen der benachbarten Herrschaften Tolmin, Loka und Logatec zu tiefgreifenden Veriinderungen.7 Viele der hier ansassigen Bauern fanden namlich im Bergbau bei der Quecksilberverhlittung Arbeit. Var allem aber libernahmen sie Fuhrdienste flir das Bergwerk, um sich eine zusatzliche Erwerbsquelle zu verschaffen. Das in Idrija gewonnene Quecksilber wurde auf Saumpferden liber die Berge nach Villach oder nach Venedig gebracht. Flir den Transport verpackte man das giftige und flUchtige Quecksilber in Tierhaute. Diese steckte man dann in kleine Fasser, mit denen man die Saumpferde belud. Die Lasten, die nach Idrija gingen, Ubertrafen jedoch die Quecksilbertransporte um ein Vielfaches. Es muf3ten praktisch nahezu alle im Bergwerk benotigten GUter in die abgelegene Siedlung gebracht werden. Das Einzugsgebiet bei der Versorgung Idrijas war 7 H. Valcntinitsch, Das landcsflirstliche Quccksilbcrbergwerk Idria 1575-1659. Produktion - Tcchnik rechtliche und soziale Yerhaltnisse - Bctriebsbedarf - Quccksilbcrhandel, Graz 1981 (Forschungen zur gcschichtlichen Landcskunde d. Stciermark, hgg. von d. Historischen Landeskommission f. Stciermark, XXXII. Bd.). 218 ff. 288 MELIKOV ZBORNIK aul:\erordentlich grof:\. So wurden z.B. die in den Schachtanlagen verwendeten Seile aus Venedig bezogen, die Tierhaute fUr den Transport kamen zeitweilig sogar aus Mittelitalien. Besonders aufwendig war der Transport von BrennkrUgen, die bei der Quecksilberverhlittung Verwendung fanden. Die meisten Transporte nach Idrija wurden von den in der landesfUrstlichen Herrschaft Logatec ansassigen Bauern durchgefUhrt. Die Bauern konnten hier auf ihren kargen Feldern nur wenig Getreide ernten, weshalb sie auf zusatzliche Verdienstmoglichkeiten angewiesen waren. Das Fuhrgewerbe wurde durch die in der Nahe liegenden Verkehrsverbindungen begtinstigt, die von Vrhnika liber den Karst nach Italien fUhrten. Seit den ersten Jahrzehnten des 16. Jahrhunderts tibemahmen die Untertanen der Herrschaft Logatec fUr mehr als zwei Jahrhunderte die Belieferung des Bergwerks Idrija mit Getreide, Wein und anderen Bedarfsgtitem. Sie brachten auch das fUr Italien bestimmte Quecksilber nach Triest, von wo sie auf der Rtickreise als Gegenfracht Meersalz und Wein nach Krain transportierten. Die Entfemung von Idrija nach Triest betrug ca. 45 Kilometer. W egen der schwierigen W egverhaltnisse brauchten aber die Saumer fUr diese kurze Strecke drei bis vier Tage. In der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts waren die Bauern der Herrschaft Logatec mit den Frachttarifen durchaus zufrieden. So zahlten die Gewerken den Saumern fUr den Transport von einem Saum Quecksilber nach Triest 1 fl 16 kr und nach Laibach 1 fl 38 kr. Hingegen waren die Frachtkosten nach Villach doppelt so hoch. Die wesentlich haufigeren Getreidetransporte von Vrhnika nach Idrija wurden viel wesentlich schlechter bezahlt. In der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts erhielten die Bauern fUr den Transport von einem Saum Getreide 17 kr. Nach 1550 wurde der Frachttarif um 1 kr auf 18 kr angehoben und blieb dann trotz der steigenden Lebenshaltungskosten nahezu hundert Jahre unverandert! In den ersten Jahrzehnten des 16. Jahrhunderts verdienten die Untertanen der Herrschaft Logatec als Saumer und Viehztichter so gut, da(\ sie im Herzogtum Krain zu den vermogendsten Bauern zahlten. Nach 1550 zog man aber die Untertanen der Herrschaft Logatec wegen der anhaltenden Quecksilberkonjunktur verstarkt zu Fuhrdiensten heran. Die Frachttarife wurden aber trotz der steigenden Lebenshaltungskosten nicht erhoht. Aul:\erdem steigerten die Vertreter des LandesfUrsten die Robotlasten der Untertanen und liel:len diese zum Tei! in Form von Saumfahrten fUr Idrija abgelten. Die Folge davon war, da(\ die Bauern freiwillig keine Transporte mehr nach Idrija durchfUhren wollten. Sie nahmen stattdessen Auftrage von Kaufleuten aus Venedig oder Ljubljana an, da diese wesentlich hohere Lohne zahlten. Die Folge davon war, da(\ es in Idrija bei der Versorgung mit Lebensmitteln immer wieder zu Engpassen kam und auch der Abtransport des Quecksilbers ins Stocken geriet. Im Jahr 1564 befahl Erzherzog Karl von Innerosterreich auf Drangen der Gewerken und des Bergwerksverwalters den Untertanen der Herrschaft Logatec, bei Bedarf Fuhrdienste fUr das Bergwerk zu leisten. Aul:lerdem erhielt der Verwalter die Vollmacht, die Saumer notfalls sogar zwangsweise fUr Fahrten nach Idrija verpflichten zu dtirfen. In den folgenden Jahren zeigten die Untertanen jedoch nur eine geringe Bereitschaft, sich in dieses Zwangssystem einzufUgen. Viele Bauern reduzierten die Zahl ihrer Saumpferde so stark, da(\ sie dem ihnen auferlegten Dienst nicht mehr nachkommen konnten. Der landesfUrstliche Vizedom befahl deshalb 1580, da(\ in der Herrschaft Logatec der Inhaber jeder Hube standig zwei Pferde allein fUr die Getreidelieferungen nach Idrija unterhalten solle. Zu Beginn des 17. Jahrhunderts konnten die Untertanen mit den auf der Strecke von Vrhnika nach Idrija vergtiteten Frachttarifen nicht einmal mehr ihre Kosten fUr das 289 HELFRIED VALENTINITSCH: ZUR GESCHICHTE DES BAUERLICHEN TRANSPORTWESENS ... Futter und das Beschlagen der Saumpferde decken. Im Jahr 1602 ergab eine vam Landesflirsten veranlal3te Untersuchung, daB viele Untertanen frliher flinf bis acht Saumpferde besessen hatten. Nun aber hatten zahlreiche Bauern aus Trotz oder Armut ihre Pferde verkauft, nur um den verhal3ten Fuhrdiensten zu entgehen. Die Iandesflirstlichen Beamten strebten deshalb eine gleichma.Bigere Verteilung der Transportdienste an. Sie schlugen vor, daB neben den Bauern aus Logatec auch die um Ljubljana ansassigen landesflirstlichen Untertanen herangezogen werden sollten. Die Beamten konnten ihre Plane jedoch nicht verwirklichen. Bei der im gleichen Jahr erfolgten Neuordnung des Transportwesens nach Idrija hielt man weiterhin am bisherigen Zwangssystem fest und flihrte nur einige Anderungen durch. In Logatec muBte nun jeder Inhaber einer Hube, gleichgtiltig ob er ein Pferd oder keines besal3, entweder selbst jahrlich 12 Saum Getreide von Vrhnika nach Idrija transportieren oder einen Ersatzmann stellen und diesem eine Entschadigung zahlen. Die Inhaber einer halben Hube hatten 6 Saum und die einer Viertel Hube 3 Saum Getreide zu befordern oder mul3ten sich ebenfalls finanziell an den Transportkosten beteiligen. Durch dieses System sollten alle Untertanen gleich belastet werden. Tatsachlich brachte die neue Regelung aber nicht den erwlinschten Erfolg. Die Bauern leisteten mehr oder weniger offenen Widerstand und zeigten nicht die geringste Bereitschaft, die ihnen aufgezwungenen Fuhrdienste rasch zu erledigen. Sie Iieferten das in Vrhnika tibernommene Getreide oft wochenlang in Idrija nicht ab und hielten es zu Hause zurlick. Manche Saumer benutzten die Gelegenheit sogar, Getreide zu entwenden. AuBerdem feuchteten sie die Getreidesacke mit Wasser an, damit man den Betrug nicht gleich bemerkte. Wegen der haufigen Diebstahle ordneten im Jahr 1607 die Iandesflirstlichen Behorden an, dal3 die Getreidesacke in Vrhnika versiegelt werden sollten. Gleichzeitig drohten sie jedem Saumer, der in Idrija einen geoffneten Sack abliefern wlirde, eine Strafe von einem Golddukaten an. In den beiden folgenden Jahrzehnten kam es zu keiner Besserung der Transportverhaltnisse. Im Juli 1618 weigerten sich die Untertanen der Herrschaft Logatec wegen der niedrigen Frachttarife ganz offen, Saumfahrten nach Idrija zu unternehmen. Der damalige Pachter des Quecksilberbergwerks, Carla Albertinelli, schlug deshalb dem Landesflirsten var, alle in Krain ansassigen Saumer zweimal im Jahr zwangsweise zu Transporten nach Idrija heranzuziehen ! Der Plan Albertinellis scheiterte jedoch am Widerstand der Krainer Sta.ode, die der Kaiser angesichts der schwierigen politischen Situation nicht zusatzlich reizen wollte. Im Jahr 1624 verkaufte Kaiser Ferdinand II. die Herrschaft Logatec dem Krainer Landeshauptmann und Statthalter der innerosterreichischen La.oder, Hans Ulrich Flirst von Eggenberg. Die gedrlickte wirtschaftliche Lage der Bauern erfuhr dadurch aber keine wesentliche Besserung. Der Kaufvertrag enthielt namlich eine Klause!, nach der die Bauern weiterhin Transportdienste flir Idrija durchflihren mul3ten. Die einzige Erleichterung bestand darin, dal3 man die jahrlich flir die Grundherrschaft zu Ieistende Robot mit acht Tagen begrenzte. Hingegen blieben die Frachtlohne flir Getreide auf der Strecke Vrhnika nach Idrija bis in die zweite Halfte des 17. Jahrhunderts mit 18 kr pro Saum unverandert. Lediglich bei der Auszahlung der Lahne der Saumer kam es zu einer Verbesserung. Ab 1626 erhielten namlich die Bauern in Idrija keine Zahlungsanweisungen mehr, sondern wurden jeden Samstag in bar ausbezahlt. Zu einer grundlegenden Anderung des idrijanischen Transportwesens kam es aber erst ab 1668. Die landesflirstlichen Behorden libertrugen nun die Beforderung des Quecksilbers von Idrija nach Amsterdam der in Steyr/Oberosterreich ansassigen Firma Luckner und Mittermayer. Gleichzeitig erlaubten die Behorden den Untertanen der Herrschaft Logatec, die 290 MELIKOV ZBORNIK nun liberfllissige gewordene Fuhrrobot in Geld abzuli:isen. Viele Bauern blieben aber weiterhin im idrijanischen Transportwesen tatig, doch erfolgte ihre Arbeit nun auf freiwilliger Basis und nach festen, var Antritt der Fahrt vereinbarten Tarifen! Die in der Herrschaft Loka ansassigen Saumer spielten rund 150 Jahre ebenfalls bei der Belieferung des Quecksilberbergwerks Idrija eine wichtige Rolle. 8 Die erste in Idrija angewandte Verhlittungsmethode war aul3erordentlich primitiv. Ab etwa 1530 ging man jedoch dazu liber, beim Brennverfahren urnenformige Gefal3e aus Ton zu verwenden. Auch dieses Verfahren war noch immer mit gro13en Verlusten verbunden. Aul3erdem beni:itigte man grol3e Mengen an Tongefa13en, da viele Brennkrlige schon beim ersten Brennvorgang zersprangen. Bei einem einzigen Brand mu13te man durchschnittlich 1.400 Tongefal3e einsetzen, weil die Brennkrlige sehr klein waren und nur 1,5 kg Erz aufnehmen konnten. Im 16. Jahrhundert existierte in Idrija keine eigene Ti:ipferwerkstatt, weshalb man die bei der Verhlittung beni:itigten GefaBe liber eine Entfernung von ca. 50-60 km aus der Umgebung von Škofja Loka herangeschafft werden muBten. Hier lieBen sich nun durch die Belieferung ldrijas so viele Topfermeister nieder, daB man geradezu von einer "Ti:ipferindustrie" sprechen kann. Am Beginn des 17. Jahrhunderts beni:itigte man flir die Produktion von 120 Tonnen Quecksilber 50.000 bis 60.000 Brennkrlige, wozu noch dieselbe Anzahl von Tegeln kam. Im Jahr 1629, als die Quecksilberkonjunktur einen Hohepunkt erreichte, bestellte der Bergwerksverwalter in Škofja Loka sogar eine halbe Million Tongefal3e! Seit der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts erfolgte der Transport der TongefaBe hauptsachlich durch Untertanen der Herrschaften Loka und Tolmin. Die Abgeltung der Transportdienste erfolgte ebenfalls zum Tei! im Rahmen der Robot, weshalb hier ahnliche Schwierigkeiten wie in der Herrschaft Logatec auftraten. Die Grazer Zentralbehi:irden versuchten zwar, die passive Resistenz der Untertanen mit ZwangsmaBnahmen zu bekampfen, wagten es aber nicht, die Robotlasten anheben zu lassen. Im September 1602 war die Transportsituation so kritisch, daB der Bergwerksverwalter Vollmacht erhielt, beim Mautamt Podkraj unwillige Saumer zum Abladen der mitgeflihrten Salz- und Weinladung zu ni:itigen und sie zwangsweise zum Transport von Brennkrligen heranzuziehen. Die Abhangigkeit von den Topfern und den Saumern der Herrschaft Loka veranlaBten den Bergwerksverwalter schliel3lich im Jahr 1621, die Erzeugung von Tongefal3en in Idrija selbst aufzunehmen. Er siedelte deshalb in Idrija mehrere Ti:ipfer an, die bald den gri:iBten Tei! des Bedarfs des Bergwerks decken konnten. Im Jahr 1656 flihrte man in Idrija ein neues Brennverfahren ein, bei dem man nicht mehr TongefaBe, sondern Eisenretorten verwendete. Die Krainer Gewerken konnten aber die Retorten in der gewlinschten StUckzahl und Qualitat nicht liefern, weshalb man die Retorten in St. Veit in Karnten gieBen lieB. Zwischen 1653 und 1699 gelangten jahrlich 2.000 bis 4.000 EisenguBretorten nach Idrija. Der Transportweg war ca. 140 km Jang. Die Retorten wurden zunachst von St. Veit nach Kirschentheuer im Rosental gebracht, dort umgeladen und liber den 1.300 m hohen Loibl-PaB nach Škofja Loka gebracht, von wo aus der Weitertransport durch Krainer Fuhrleute nach Idrija erfolgte. Um 1700 erfolgte bei der Verhlittung in Idrija erneut eine Anderung. Anstatt der GuBeisenretorten wurden nun Retorten aus Eisenblech eingeflihrt, die wesentlich haltbarer waren. Ab 1716 erfolgte die Belieferung ldrijas mit Retortenblech durch ein Hammerwerk, das ca. 20 8 H. Valentinitsch, Die Versorgung des Bergwerks Idrija (Jdria) mit GefaBen fiir die Quecksilbergewinnung 1490-1750, in: E. Westermann (Hg.), Bergbaureviere als Verbrauchszentren. VSWGBeiheft 130, Stuttgart 1997, 23 ff. 291 HELFRIED VALENTINITSCH: ZUR GESCHICHTE DES BAUERLICHEN TRANSPORTWESENS. km nordlich von Graz, in Deutschfeistritz, lag. Der Transport der Bleche erfolgte bis Ehrenhausen auf Flol3en auf der Mur und dann auf Fuhrwerken weiter nach Idrija. Abschliel3end kann man feststellen, dal3 die Krainer Bauern in der frtihen Neuzeit mit ihren vielfaltigen Fuhr- und Saumdiensten einen wesentlichen Faktor in der Wirtschaft des Herzogtums Krain darstellten. Ftir die Hofhaltung der osterreichischen Habsburger unternahmen sie tange Fahrten, die sie bis nach Graz, Wien und sogar Regensburg fohrten. Noch wichtiger war aber ihre Rolle bei der Versorgung des landesforstlichen Bergwerks Idrija, da hier das gesamte Transportwesen von den in der Umgebung wohnenden Bauern abhangig war. Ftir die meisten Bauern war die Betatigung im Transportgewerbe eine Existenzfrage. Es kam freilich sehr oft vor, dal3 die Bauern nur unter Zwang Auftrage von seiten des Landesforsten annahmen, weil sie far ihre Arbeit schlecht bezahlt wurden oder diese sogar im Rahmen der Robot leisten muBten. POVZETEK O zgodovini kmečkega transporta v kranjski vojvodini (od 16. do 18. stoletja) V kranjski vojvodini je v zgodnjem novem veku transportna dela opravljalo skoraj izključno kmečko prebivalstvo. Za veliko število kmetov je bilo prevzemanje transportnih nalog pomemben stranski vir dohodkov za preživetje. Zaradi slabih cestnih razmer so morali do l 8. stoletja tovoriti zlasti s konji. Habsburžani so bili pomembni naročniki kranjskih tovornikov. Od 16. do 18. stoletja so tovorniki iz kraja Podpeč pri Ljubljani tovorili vino in druga živila iz Primorske na dunajski dvor pa tudi drugim visokim uradnikom v Graz, na Dunaj in celo v Južno Nemčijo. Zelo pomembna pa je bila transportna služba kranjskih kmetov zlasti v zvezi s preskrbo deželnoknežjega rudnika živega srebra v Idriji. Tukaj so sodelovali zlasti kmečki podložniki gospostva Logatec pa tudi gospostev Loka in Tolmin. Za kmete, ki so bili dolga leta prisiljeni opravljati to deželnoknežjo nalogo, je pomenila ta služba veliko obremenitev. Sklepno lahko ugotovimo, da je bila zmogljivost kranjskih kmetov na področju transporta bistveni gospodarski činitelj kranjske vojvodine. 292 MELIKOV ZBORNIK JOSIP VRANDEČIC THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH AND SEVENTEENTH-CENTURY DALMATIA* On the eve ofthe Canadian War in 1645, Camillo Gonzaga, the commander-in-chief of the Venetian infantry in Dalmatia, began the building of the new-style fort of Gripe, situated on higher ground overlooking the town of Split (Spalato). Although he claimed this stronghold was erected because he had the Turks "in his ears;" 1 he failed to mention his previous encounters with the Ottomans. Since the last Cyprus War between Venice and the Turks did not occur in living memory, was Gonzaga's sensibilite the Ottomans acquired in small-scale engagements along the eastem Adriatic shores between the two wars? Research on the warfare between the two world powers on the Dalmatian borderland has been neglected in military historiography. Despite the impact of the border warring in sixteenth and seventeenth-century Dalmatia on the European periphery, no history survey deals specifically with this problem. Large numbers of monographs and articles which more or less touch upon the wars in Dalmatia have failed to address the arrival of the military revolution in the province. 2 The study of the military revolution in early modem Dalmatia is additionally complicated by the existence of the three camps of historians. Each camp views the impact of the wars upon Dalmatian society differently, and each is representative of a particular national school. Under the common umbrella of former Yugoslav historiography, both royal and communist, Croatian and Serbian specialists professed different points of view. The Serb historians Gligor Stanojevic, Bugumil Hrabak and Nikodin Milaš overestimated the role of the neighboring, mostly Serb populations used by the Turks to reputate the emptied frontier zones of Bosnia and Dalmatia. These motley detachments of mobile and adaptable herdsmen came from Serbia as auxiliary Ottoman troops, and settled along the border of the Ottoman Empire facing Venetian Dalmatia and Habsburg Croatia. 3 The Serb scholars emphasize the anxiety and fear of these Christians as causes of the overthrow of Ottoman sovereignty. They regard the defection of the Ottoman auxiliaries as a key factor in the Venetian success in Dalmatia. Consequently, these experts belittle the role of the salaried Venetian professionals, portraying them as unmotivated, inefficient, passive and expensive. As crucial proof of the ineptness of Venetian troops, they never 1 2 3 1 am especially grateful to Dr. Geoffrey Parker for his encouragement and his comments on this paper, and to the Institute "Open Society" at Zagreb, Croatia for providing for my research at Arclzivio di Stalo in V enice. Ali errors are, of course, my responsibility. V. Solitrn, Povijesni dok1111e11ti o Istri i Dalmaciji (Solit: Književni krug, 1989), 301. Marko Šunjic tried to deal with this problem, but he focused attention on the fifteenth century. See his book, Dalmacija u XV stoljecu (Sarajevo: Svjetlost, 1967. Studies by G. Stanojevič, "Dalmacija i Crnogorsko primorje u vrijeme mletačko-turskog rala 1537-1539", lstorijski glasnik, 3-1 (1960); "Naši primorski gradovi u doba kiparskog rala 1570-1573" Vojonoistorijski glasnik, 1-2 ( 1960): "Dalmacija u doba kandijskog rala", Vesnik Vojnog muzeja, 5 ( 1958); Jugoslovenske ::emlje u mletačko-turskim ratavima XV!-XVl!J vijeka (Beograd: Vojni Institut, 1970); B. Hrabak, "Turske provale i osvajanja na području današnje severne Dalmacije do sredine XVI stoleča", Radovi Instituta za lzrvatsku povijest (hencc RIHP) 19 (1986); and N. Milaš, Pravoslavna Dalmacija (Beograd, 1989), are characteristic. 293 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEVENTEENTH-CENTURY fail to mention the surrender of the besieged fartresses of Nadin (Nadino) and Vrana in 1538. Both were manned by professionals provided by Venice, and their surrender gave the Turks the opportunity jeopardize the whole ofnorthem Dalmatia. 4 The most detailed treatment of Dalmatian history has come from Croat historians Grga Novak, Tomislav Raukar and Ivan Pederin. 5 In the interwar and postwar periods, the Croat school, under pressure from Italian irredentist claims to Dalmatia, directed the facus of their attention on the suffering of the Croat population, who were without an official state and at the mercy of Venice. They emphasize the horrendous casualties of the Venetian-Turkish struggle, the devastating impact of war upon the Dalmatian economy, the mistreatment of local militia by the Venetians, and the contribution of Dalmatian oarsmen and soldiers manning the Venetian galleys. 6 A very popular theme of Croatian historiography is the undoubted reluctance of Venice to support anti-Turkish Balkan projects of the Habsburg Emperors, who were stili "deeply in the heart of the Dalmatians" as the successors to the Hungarian-Croatian crown.7 The third camp, comprising the mostly irredentist Italian scholars such as Giuseppe Praga and Antonio Benvenuti, claim that the province was Italian land. 8 Failing to confirm this theory as far as the ethnicity of the population is concemed, they argued far the Italian character of the province. These historians pointed to provincial customs and rnilitary buildings and the numerous sculptures of the "Lian of St. Mark" embedded in the ports, fartifications, and gates of the Dalmatian towns. They claim that, having built costly fartresses and having deployed professional troops in Dalmatia, Venice saved the province from the Ottonan threat and brought it into the orbit of Westem civilization. Other experts have not paid much attention to the eastern Adriatic shores, despite the fact that the province provides a model far the impact of the rnilitary revolution on the European periphery. John Rigby Hale is an exception, but his excellent studies of Venetian military organization from 1509 up to the end of the War of Gradisca of 1617 prevented him from treating the case of Dalmatia during the rest of the seventeenth century the crucial period far the arri val of the military revolution in Dalmatian warfare. 9 4 5 6 7 8 9 G. Stanojevič, "Dalmacija i Crnogorsko primorje", 56. The most representative are Grga Novak, Praš/ost Dalmacije (Zagreb: Matica Hrvatska, 1944); T. Raukar, "Venecija i ekonomski razvoj Dalmacije u XV i XVI sloljecu", RIHP, 10 (1977): M. Novak, Anatomija dalmatinskih komuna pod Venecijom (Zadar: JAZU. 1965); See for reference l. Pederin, Mletačka uprava, privreda i politika u Dalmaciji (1409-1797) (Dubrovnik: Časopis 'Dubrovnik'; 1990). As far as casualties are concemed, during the sixteenth century Dalmatia !ost a third of its population. The most dramatic decreasc occurred during the Cyprus war, after which accounts noted thc lowest Dalmatian population in thc ccntury (1575-56, 177 as opposed to 1559-88, 922). Dalmatia !ost cattlc one of the main pillars of its cconomy - in the tens of thousands. It was for this reason that the flcct commander Vitturi in I 525 was shocked by the appearance of a "desert" in Zadar's hinterland. By and large, Dalamatia came to the limits of its economic and demographic endurance. Extemal exsogenous factors such as hunger, plague and climatic disturbanccs upset the demographic balance of the population and were responsible for high migrations and an aberration in thc age and gendcr balancc. See, J. Vrandečic, !:::medu lava i polumjeseca: Dalmacija u XVI slo/jecu, M. A. thesis, (Zagreb, 1993). See Commissiones et relationes venetae (henceCRV) vol. 6 (p. 8 (II), 11 (III), 47 (IV), 48 (V), 49 (VI), 51 (VII), 52 (VIII) of Manumeta spectanlia historiam Slavorum meridionalium (Zogrcb: JAZU, 18761977) V, 221. G. Praga, "L' organizzatione militare della Dalmazia nel Quattrocento", Archivio storico per la Dalmazia. 119 (1936) and Sloria di Dalma::.ia (Padova: Casa Editrice Dott. Antonio Milani, 1954): A. Benvenuti. "Le opere fortificatorie in Dalmatia sotto Venezia (1709-1797)", Rivisto Da/mala (1955-1956). M. E. Mallett and J. R. Hale, The Military Organization of a Renaissance Slate: Venice c. 1400 to 1617 (Cambridge; New York: Cambridge Univcrsity Prcss, 1984). M. E. Mallett deals with the earlier period from c. 1400 to 1508. 294 MELIKOV ZBORNIK This essay is therefore limited by the perspective of regional comparative history and seeks to bring the region into the familiar context of the European military revolution. 10 Although my concentration will be on the introduction of military revolution in Dalmatia rather than its consequences, I will suggest that the military revolution decisively tipped the balance in favor of Venice during the Candian War of 1645-1669. The massive appearance of powerful siege and field artillery, lethal shoulder guns volleys and trained troops on the eastem Adriatic shores encouraged steady defection by the Ottoman Christians to the Venetian side during the Candian War. Their short, massive assault on the Ottoman strongholds in the first months of the next, Vienna War of 16831699, would finally enable Venetian conquest of the entire province. In the course of the sixteenth century, the Venetian rectors of Split issued countless decrees forbidding the entrance of smuggled goods through the fissures and the windows of houses embedded along the town's walls. 11 During the Candian war of 1645-1669, their colleagues did not have this problem. What had happened to the walls in the meantime? More than any other aspect of the military revolution such as the utilization of mercenaries, gunpowder weapons and new tactics, the fortifications bore witness to the rnilitary revolution simply by the fact of the profound transformation in the Dalmatian landscape. Threatened by the volleys of naval artillery and the assaults of the Ottoman cavalry, impregnable walls represented the main guarantee of Dalmatian security. New-style fortresses with uneven lines, like the teeth of a saw, and angled bastions, built lower and thicker behind wide, deep ditches, created an unpleasant feeling of insularity but also provided security. According to J. R. Hale, their main goals were to protect the major centers of population, provide storm-shelters for the republic's armies and fleet, and discourage invasion. 12 Moreover, in the case of the eastem Adriatic towns, they had the strategic long-term function of encouraging those who had fled as far as the Italian Marche to retum. The heavy involvement on the Terraferma from 1509 to 1529 and a fear of provoking the Turks may be the causes of the campaign approach to Dalmatian fortifieations. 13 Despite 10,000 ducats allocated in 1522, and 5,000 ducats allocated in 1524 for refortifying Zadar and Šibenik, none of the Dalmatian coastal fortresses of Zadar, Šibenik, Trogir (Trau), Split, Orniš (Almissa), not to mention the outlying strongholds could withstand a Turkish attack "for more than a week". 14 In such conditions, in spite of repeated wamings from retuming castellans and captains, the fortifications of the "second zone" 15 - seen from the Venetian perspective - were essentially unmodernized when the War of the Holy League broke out in 1537. IO See for further references G. Parker, The Military Revolution: Military lnnovation and the Rise of the West. 1500-1800 (New York: Cambridge University Press, 1988). 11 See, Historijski arhiv Zadar (hence HAZd), Splitski arhiv, Proclamazione, vol. CXXII, r. 124. 12 M. E. Mallett and J. R. Hale, The Military Organization of Renaissance State, 409. 13 Soon after the Holy League war of 1537-40 was over, Antonio da Mula, the rector of Zedar (Zadra), generalized: "we lose good opportunities to fortify in pcacctime, than throw money away in times of crisis when work can never bc done well." lbid, 435. 14 M. E. Mallctt and J. R. Hale, The Military Organizarion of Renaissance Stale, 432. 15 According to J. R. Hale, the second zone embraced ali the castern Adriatic islands running from Krk tn Korčula (exccpt Lastovo under Dubrovnik control), and the Venetian coastal territories in Dalmatia and Montcncgro, bypassing independent Dubrovnik. The first zone embraced the head of the Gulf of Venice from the defences on thc Lidi to Pula.The third zone was made up of Venetian possessions in what is today Grcece. Far to the cast, in thc fourth zone, lay Cyprus. M. E. Mallett and J. R. Hale, The Military Organization oj Renaissance Stare, 430. 295 JOSIP YRANDEČIC: THE "MILITARY REYOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEYENTEENTH-CENTURY Unlike common European practice at the tirne, according to which each town and province had to contribute to the repair or building of the city walls, Venice did not rely on the participation of Dalmatian towns, at least until the Candian War. 16 According to its policy of economic centralization, the surpluses of the towns' customs (limitatione) had to be sent to Venice through the state chamber (camera) in Zadar. Venice would then reallocate a larger amount of money to the Dalmatian state chambers for the purpose of defense, mostly fortifications. The money dedicated to the walls of the Dalmatian towns flowed from the Council of Pregadi through the Mint (Zecca) to the magistracy of Provveditori alle Fortezze and finally to the local Venetian representatives in Dalmatia. 17 The magistracy had to allot money to Venetian representatives, either in cash or kind, using the first available means of transportation. Thus on January 16, 1589, the Council of Pregadi ordered its cashier to transfer 1,000 ducats from the Mint to the magistracy of Provveditori alle Fortezze. This was to be sent to the Captain of Zadar either in cash or kind. 18 The state officials in Dalmatia then hired local laborers for the building or maintenance of the walls. The account book of the state chamber of Split contains lengthy accounts of payments to the local population. On November 4. 1597, the state cashier of Split paid carpenters Anzolo and Nicolo Giercevich and their apprentices - stone mason Paulo Mladinich, manual laborer Michiel Hugiatovich and Rosula, a woman from the distant island of Hvar (Lesina) - to work for five days and to repair part of the wall in Split. According to these books, throughout the second part of the sixteenth century, stonecutters, masons and carpenters were paid 30 soldis a day, their apprentices 6 soldis, male laborers 12 soldis, and female laborers, who were employed to carry lime and stone to the walls, only 8 soldis. 19 Such disproportionate wages prove how insufficient the skilled laborers were in comparison to the unskilled ones in Dalmatia. Subsidies flowed in tune to the rumored purpose of Turkish activity. Taking into 16 In the books of expenditure of the local chambers (cameras) of the Dalmatian towns, there are no subsections concerning the financial participation of the town community in the building or even the repairing of the walls of the town. (The exception was the community of Hvar, which was granted in 1574 the right to control money on its own with a strong recommendation from Venice to redirect it to rebuilding the walls, fortress and arsenal.) The reason for this policy of centralization is illustrated by Malatesta Baglione. When visiting a Dalmatian coastal fortress in 1524, he reported that, "the Dalmatian economy is so run down that only modest local contribution can be expected" (see J. R. Hale and M. E. Mallett. The Military Organization oj Renaissance Stale, 432). Another reason for the stale economic control lay in the pro-Habsburg sympathy of part of the Dalmatian nobility, expressed especially during the fifteenth and sixteenth centuries.This was revealed in full during the Habsburgs' attack on Ottoman Klis in 1596, during which the Venetians foiled to prevent the nobility of Split from joining the Habsburgs' general Lenkovic. For more, see G. Novak, Prošlost Dalmacije 1, (Zagreb: Matica Hrvatska, 1944). 17 Moreover, according to the law passed in 1542, in the same year Venice created the strategically important Magistracy of the "Providers of fortresses in charge of monitoring and aiding every fortification project by land and sea, from its inception to its completion. Provveditori alle forteze had a special deposit on Zecca and it could call on it for funds. Consilio oj Pregadi would permit its cashier to gradually transfer money from the special Zecca deposit to the cassa of the Provveditori alle fortezze. See Archivio di Stalo, Venice (hence ASV), Provveditori alle fortezze, b. 1 and 2. 18 ... C/1e il Cassier del Collegio nostro debba con mandato da esso Collegio delli denari del deposito tenu/o in Cecca per le occorenz.e far poner a parte a parte li s11de11i ducati mi/le in cassa de/le Fortezze: li Proevveditor del qual ofjicio debano poi mandare questa s11111111a al Capitano di Zara, o, in denari contati. over in robba ... " ASV. Provveditori alle fortezze, Libro di Spese, b. 2, 54 r. 19 See HAZd, Arhiv grada Splita. Blagajničke knjige, Libro Bollettario della Camera Fiscale di Spalato Tenuto Sotlo il Reggim. to del Conte Capit. no Venelo N. U. Lunardo Bollani. Deli' 11 e Marzo 1597 al 12 Feb 1599, vol. 181, 121 v. see as well vols. 141, 169, 172. 296 MELIKOV ZBORNIK consideration its war experience, Venice began a serious building program, starting with the fortification of St. Nicholas at the entrance to Šibenik's port. According to Giuseppe Praga, Venice spent 250,000 ducats, including 144,000 on Zadar on Dalmatian fortifications by 1561. 20 The lion's share ofthese funds (40,000 ducats) was spent on St. Nicholas, as well as on the eastern walls of Zadar, reconstructed during 1537-1550 by the Venetian engineer Miehele Sanmicheli. If both constructions are considered as the introduction of modem military building in Dalmatia, when did the comprehensive program alla trace italliene prevail? The Jack of money created a dilemma about priority which was resolved in favor of the Zadar walls. According to an account given by Venetian supervisors at the beginning of the sixteenth century, a strong northern wind destroyed part ofthe city's southwestern battlement. 21 Despite the fact that the Venetian engineer Malatesta Baglione had avicated a reconstruction project in 1524, the building of the walls of Zadar alla moderna was not started by Sanmichieli (1487-1559) until sometime before 1537. By 1550, he had constructed the monumental hinterland entrance gate to Zadar, the massive bastion Grimani or Ponton 250 yards wide, and the two cortinas linking Ponton with the Citadella. In 1566, the military commander Sforza Pallavicino continued to destroy the Zadar suburb of Varoš and to build a Forte to protect the urban core. Due to the zeal of the suburb's former dwellers, who were resettled within the city center of Zadar, The Forte was finished during 1566-69 on the eve of the Cyprus War. Sforza's activity also included the destruction of the medieval Castello, situated on the northwestern part of the city and its replacement by the semi-circular bastion mezzobaluardo. 22 During the 1570s, the angled bastions of St. Demetrius, St. Marcela, St. Chrisogonus, St. Nicholas, St. Mary, and St. Francis were finished and resulted in the destruction of severa) rows of houses and the Church of Saint Mary. The bastion of the Cittadela was also finished in 1574. By the early 1590s, Zadar had acquired an entirely new circuit of walls characterized by nine angled bastions. The multibastioned configuration of Zadar enabled its captain Andrea Soranzo to report to the Collegio that by August of 1593 the city's design was almost completed. 23 During the 1590s, when the project of building around the city center was finished, the magistracy's money was allotted to the equipping of troops, to the deepening of the port of Zadar, and to the fortification of the surrounding fortress of Novigrad. 24 The fina) touch was taken by the proveditor Antonio Bernardo ( 1656-60). He finished the project of the fortification by building the pentangular Ravel in (Mezzaluna) in front of the city and by dividing it from the urban structure by means of a canal. Looking at the multibastioned design of Zadar in the 1660s, the Ottoman traveler Evliya (:elebi wrote of its turtle-like walls shaped from stone, firm as flint, which were spacious enough to fortified city. 25 20 G. Praga, Storia di Dalmazia, 176. 21 CRV, I, 12. 22 T. Raukar, l. Petriciolli, F. Švelec. Š. Peričic. Zadar pod mletačkom upravam (Zadar: lzdanja Filozofskog Fakulteta u Zadru, 1987), 275-279. 23 CRV, V. 67. 24 As far as the walls of the other Dalmatian cities were concerned, the magistracy's money was allocated towards maintenance rather than towards a completely new reshaping in the !race italiene style. In addition to expenditures on walls, accounts of magistracy in this period witnessed numerous nonfortification investmcnts like the ones in the mills of Šibenik or the dressing of soldiers. See for examples at ASV, Provveditori alle fortezze b. 2, Registra di spese 1572-1597. 25 Ev lija Cclebija. Putopis (Sarajevo: Svjetlost, 1973 ), 163-168. 297 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEVENTEENTH-CENTURY ... Unlike the bastions around the Zadar city center, which were finally reshaped alla moderna during the early 1590s, the designs of the other Dalmatian cities show that the rapid evolution of fortifications did not begin before the Candian War. On November 7, 1573, 300 ducats were allotted to the captain of Šibenik for the maintenance of the most defenceless part of its northern walls. Exposed to the Ottoman hinterland, these were in "urgent necessity" of reconstruction. 26 The former rector and captain of neighboring Trogir, Dolfin Dolfino, warned the Collegio on May 25 th , 1593 that the precious ditch which separated Trogir from the mainland had became so shallow that the enemy could easily cross it. According to the account of Leonardo Bollani, the rector of Split the piers and walls of the town in 1600 were in need of repair too. In 1637, Girolamo Foscarini, the former rector and captain of Šibenik, repeated a gran bisogno for restoration of the walls of the town, claiming that they were out-dated and therefore vulnerable to assault. 27 Despite the building of new, or, more commonly, the reconstruction of old fortifications taking place throughout ali of the sixteenth and the first part of the seventeenth centuries, the main brunt of activity alla moderna hastily took place during the Candian W ar. The depth of town ditches as well as the refurbishment of town walls reflect the leve! of Dalmatian fears and the growth of responsibility within Dalmatian society. In 1646, both the male and female citizens of Trogir, feverishly carried soil in order to build a barbicon (buttress) and a banchina (embankment) along the walls. At the same tirne, the citizens and soldiers of Split dug trenches in expectation of an Ottoman attack. In addition, Split and Šibenik sent envoys to Venice, urging the building of the new fortresses of Gripe and St. John, both located on higher ground which might serve as potential placement for Turks' cannons. 2 8 The revision alla moderna and the physical adaptation of the towns changed the face of Dalmatia. As for Zadar, there was no way of modernizing the old castle without destroying a third of the town. It would have been better to build a new wall. In the 1646, the citizens of Trogir brought soil from the mainland: they were eager to sacrifice the first row of houses near the wall in order to enlarge the artillery room. 29 Moreover, in the same year the citizens of Split reshaped a part of the magnificent palace of the Roman emperor Diocletian in order to add corner towers and to deploy guns on it. 30 In the seventeenth century, in contrast to the sixteenth century, the enriched Dalmatian popu lati on was able to bear the financial burden of construction. In the course of the Candian War, the citizens of Split eagerly provided 20,000 ducats for the above mentioned fort of Gripe which overlooked and threatened the town. Before the war, the Senate had refused to provide money for such purposes, on the grounds that it might provoke the Turks. But with Foscolo's recommendation construction started in 1647 with the support of ali citizens including the numerous and rich Jewish and Armenian communities, long settled in the town by reason of Split's significant connection in Euro-Asian trade. In the same year, the stili unfinished fortress withstood an Ottoman attack and saved Split. 31 26 ASV, Provveditori allc fortezzc, b. 2, Rcgistro di spese I 572- I 597, 54r. 27 See CRV, vol. V. 301; vol. VIII. 152; vol, VIII, 212. 28 Franjo Difnik, Hisloria della guerra in Dalmalia lra Veneliani e Turchi dali' a,rno 1645 sina alfa pace e separalie de confini; translated in Pavijesl kandijskog rala u Dalmaciji (Split: Književni krug, 1986), 74, 77. 29 Compare to C. Cresti, A. Fara, D. Lambcrini, Archilellura mililare nell'Europa del XVI secolo, (Siena, 1988). 3 0 F. Difnik, Povije si kandijskog rala II Dalmaciji, 86. 31 lbid. 160. 298 MELIKOV ZBORNIK Elsewhere, due to local monetary contributions as well as to the feverish labour of its citizens, a great number of Dalmatian strongholds were constructed during the Candian War of 1645-1669. These included the Ravelin in Zadar, the fortresses of St. John and Baron in Šibenik, the outer wall of Trogir, and the entire fronta) circuit of Split including the neighbouring fortresses of Gripe and Botticelle.3 2 Thus, the star-shaped configuration of Split consisted of semi-circular walls with three bastions and two semi-bastions around the urban core. They were named after the providor-generals in command at the tirne of their erection: Corner (1660-2), Contarini (1662-1664), and Priuli (1667-69). The new bastion built in 1657 in the retaken town of Klis (Clissa) was named Foscolo in honour of the town's liberator. In this way, the Dalmatians favoured their glorious generals rather than their architects, in spite of the fact that the renowned Michele Sanmichieli had taken part in constructions a century earlier. The citizens of Šibenik contributed in 1646 to the building of the fortrees of St. John, which was finished in the same year. 33 Trogir, thanks to its inhabitants' efforts, overcame the shortcomings of its defences and faced down the Ottoman threat in 1646 with three quadrangular bastions, severa! triangular revelins and a new platform. It was, according to Franjo Difnik's first-hand estimation, one of the best fortified towns m Dalmatia. 34 What about the military revolution in fortifications in Ottoman Dalmatia? In contrast to the increasingly impregnable Venetian towns along the coast. each Ottoman stronghold succumbed at least once during the Candian W ar. Located on an inaccessible and easily defensible spot, the fortress of Klis was designed to keep out human assault rather then withstand artillery bombardment. It was captured in 1648 during a short, dynamic siege principally by means of heavy Venetian cannons. Knin (Chinin), the center of the Krka sancak, (Turkish district) was defended by five rivers rather than by the traditional walls built on a "vertical" defensive principle. In spite of the fact that the walls of Zemunik (Zemunico) were 3 feet thick and 8.5 meters high, its outdated fortifications and shallow ditch did not withstand a two-day Venetian artillery bombardment and infantry assault in 1647. 35 The Ottomans' overwhelming superiority in horsemen was no longer sufficient in the Candian War. Moreover, their advantage in manpower led them in the wrong direction. The fist use of gunpowder artillery in Dalmatia could be dated back to 1480, when Hungarian artillery attacked the island of Krk (Veglia), then under Venetian controI. 36 By the beginning of the sixteenth century, ali important Dalmatian fortresses including small fastness around Zadar, such as Nadin, Vrana, and Novigrad, had gunpowder artillery. Furthermore, in 1520, Giovani Mauro, the galley captain, complained about the huge consumption of explosives. On October 18, 1571, as Giustinian's and Pasqualigo's galleys sailed into the town's port, Zadar's 109 guns fired volleys honoring the victory of Lepanto.37 In 1596, the whole of Venetian Dalmatia had 432 artillery pieces. 38 Fifty 32 33 Ibid. 74-77. F. Difnik. Povijest kandijskog rata II Dalmaciji, 239. Scc also CRV, vol. VI. 121; vol. VII, 140; and D. Kcčkcmet, "Mapa crtcža dalmatinskih gradova ing. Josipa Santinija". lz.danje Muzeja grada Splita. V (1953). 34 F. Difnik, Povijest kandijskog rala II Dalmaciji, 85. !09. 35 Ibid, 115, 188. 36 CRV, 1, 51. 37 Thc numbcr of Zadar's apprcnticcs in Scuola of S. Barbara (thc patron saint of those handling explosive) was 36 in 1593. In Šibenik it was 50 in 1595. In 1606, Zadar had 16 professional gunners and 60 apprentices. In spite of this, in 1660 during the Candian war, Antonio Bernardo complained to the Senate 299 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTI-I AND SEVENTEENTI-I-CENTURY. years later, on the eve of the Candian war, the Ottomans had to take into account 875 pieces of Dalmatian gunpowder artillery. The introduction of powerful siege guns had a deep impact on the consciousness of Dalmatians - both Venetian and Ottoman. The citizens of Split and Šibenik personally contributed to arming the towns with guns. In 1645, on the eve of the Candian War, they successfully prevented the removal of certain artillery pieces from the city walls. 39 In 1647, Halil-bey, the commander of Zemunik, failed to stop the panic among the defenders of Zemunik by claiming that the besieging Venetians would not use heavy cannons. In the same year, however, the Venetians launched an attack on Ottoman Novigrad solely to recapture the guns last in the siege of Skradin (Scardona). 40 The difficulties which the Ottomans faced in transporting cannons across the rocky and hilly terrain somewhat allayed the Dalmatians' anxiety over the slow pace of the reshaping of their town walls. Fram the outset of the sixteenth century, potential artillery bombardment threatened the citizens of Šibenik, a strategically vulnerable town located bellow the dominant hill of St. John. In the assault on the walls of Zadar on September 9, 1571, the large Ottoman bombards made a breach prior to an unsuccessful infantry charge. The bombardment of Zadar sowed terror among the authorities of Split, who estimated that their town could not endure such a barrage. 41 As a precaution, in 1645, the Venetians destroyed their own town of Nin (Nona) and evacuated its citizens to the neighbouring island of Pag (Pago) because it presumably could not withstand the close-range artillery fusillade. 4 2 However, the introduction of explosive artillery brought with it many initial technical and financial problems. Venetian supervisors who inspected Dalmatian towns complained of a Jack of gunpowder and inadequate maintenance. In 1534, the rector of Split was informed that the town's cannons were useless - there was not enough gunpowder. The historian of the Venetian-Ottoman war in 1537-40, Francesco Longo, claimed that the lack of explosives was the main cause of the fall of Nadin, a strategic fortress on the Zadar perimeter. Sindico (Venetian controller) Antonio Diedo in 1559 stressed the need far powder and gun carriages, decried the failure to maintain the guns, and pointed out their ineffective placement in all Dalmatian towns. 43 The Candian War exposed these hazards. During the Ottoman siege of Novigrad in 1645, one Turkish gun, overloaded with powder, exploded. During the Venetian siege of Klis in 1648, another cannon exploded because of the unevenness of the balls. On February 14, 1663 the entire gunpowder warehouse in Šibenik blew up destroying a part of the town's walls and the church of St. Michael. After the capture of Ottoman Knin in 1648, the Venetians found 8 guns and 10.000 balls which they had to sink in the river because they were unable to sol ve the logistical problem of transportation. 44 38 39 40 41 42 43 44 that, as far as artillery scrvicc in Dalmatia was conccrned, the situation was dcsperatc. Both Dalmatia and Albania had only 45 gunncrs and cach town rcquircd more. Sec. V. Solitra, Povijesni dokumenti, p. 154; CRV, V, 78. As far as the caliber of Zadar's artillcry was conccrncd, in 1593 the town had 92 pieccs composed of cannons of 60, 30, culvcrins of 50, 30, 20, 14, asps of 12, falcons of 6 and 3, and other gun picces of 20 and 12 calibcr. CRV, V, 78; VII, 187-238. F. Difnik, Povije si kandijskog rala u Dalmaciji, 66, 68, 74. lbid. 1 16, 126. V. Solitra, Povijesni dokumenti. 103. lbid, I 17, 146. See CRV, vol. 11,107,121; vol. III, 123. 124,127,129; vol. VI, 129,172,201; vol. VIII, 211. F. Difnik, Povijest kandijskog rala a Dalmaciji, 82, 179, l85i, 273. 300 MELIKOV ZBORNIK Although field artillery was too cumbersome to be shifted easily about the rocky and hilly Dalmatian battlefields, Venetian cannons made u decisive impact on sieges in the Candian War. The use of gunpowder artillery, defended in siege camp by pike and musket, enabled the Venetians to advance out of their own towns for the first tirne, and to seize Ottoman strongholds. In the case of the Ottoman town of Zemunik, besieged in 1647 by the Venetians, the attackers shelled targets such as mosques with the intent of killing civilians and breaking Muslim morale. 45 The bombardment sowed panic among the Ottoman women in the besieged town, and eventually forced the surrender of the fortress. The defenders' firepower - a mere two guns and three falcons - could not keep the Venetians at bay, nor prevent them from destroying the town and chaining its defenders to the galleys. 46 The overall framework of the Venetian forces in the Adriatic cities comprised three kinds of men: foreign contingents, usually known as "mercenaries", Balkan light cavalry called stradiots and conscripted militia. The salaried freelancers were employed ad hoc, mostly during times of war. The light horsemen stradiots were professionals as well, hired on a permanent basis among the Venetian subjects of Empire da mar. Ethnically, stradiots were Greeks, Albanians, and increasingly - from the end of the war of the Holy League (1537-1540) - Croats, recruited either from the conquered Balkans, or from the Dalmatian towns. Finally, there were local nonprofessional Dalmatian militiamen, chosen by lots from conscripted, non-noble adults. Having been increasingly employed against the Habsburgs' Uskoks the foreign regiments, reliable Italian, Corsican and French mercenaries, became a linchpin of Venetian assault during the Candian War. On the eve of this war in 1644, proveditor-general Girolamo Contarini recommended highly disciplined papal troops, as opposed to the "inexperienced and slow" native stradiots. 47 In 1647, 800 papal and 120 German mercenaries led by the German condottiere Christof Martin von Degenfeld superbly defended Šibenik against 15,000 assaulting Turks. In 1649, when general Foscolo tried to stir up an anti-Ottoman rebellion in neighbouring Montenegro, Dalmatia was safeguarded by 1,000 Swiss freelancers.48 Realizing that the stradiots were no match for the charging Turks, the Venetians garrisoned towns with salaried troops, who proved to be the backbone of the defence such as during the ferocious Ottoman siege of Šibenik in 1647. These mercenaries, mixed shot and pike, enabled the Venetian commander Leonardo Foscolo to carry out sustained operations and seize the initiative during the Candian War. They spearheaded the Venetian drive to relieve coastal towns, to assert superiority on the battlefields, and to lock The Ottomans in their towns. The exposed front-line troops, the condottieri, then bore the brunt of the sieges of the Ottoman strongholds. Overstreched in oblong formati on, often shallow in depth, they besieged the Ottoman towns and sometimes exposed their siege camp to the charges of the Bosnian horsemen attacking in relief. During the attack on Skradin in 1647, the bodies of 200 north Italian mercenaries covered the battlefield after a Bosnian cavalry expedition suddenly charged. 49 The Ottoman threat conditioned the size of the foreign contingents. As soon as the war of 1537-40 had ended, Venice reduced the 3,700 infantrymen deployed in Zadar to 45 Ibid, 144. 4 6 Ibid, 179. 4 7 CRV, VII, 15 l. 48 See CRV, V, II, and F. Difnik, Povijest kandijskog rata LI Dalmaciji, II, 49 F. Difnik, Povijest kandijskog rata LI Dalmaciji, 125, 153. 301 139,210. JOSIP VRANDEČIC: TI-IE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEYENTEENTH-CENTURY. only 200 in the whole of Dalmatia. On the other hand, the principles of effectiveness, expense and loyalty govemed the organization of the Venetian local forces, both stradiots and militia. 50 Through the peaceful fifteenth century stradiots were the mainstay of Venetian troops in Dalmatia. They were used in patrolling and reconnoitering; and from the end of the century more and more in scouting and pursuit of small units of the Ottoman irregulars raiding from conquered Bosnia. Grouped in small and organized bands and trained to charge at a gallop, the stradiots increasingly suffered casualties from firearms, which did their work at a distance. 51 Throughout the sixteenth century they were adapted to mounted pistoleers, to ride to the enemy units, and hastily fire off, but rarely to overwhelm massive blocks of Ottoman horsemen. Although the proveditor-general Cristofor Valiero preferred stradiots far patrolling the Dalmatian border, he doubted whether potential volunteers were stili likely to meet the high standards of cavalry service in 1596. 52 Despite the fact that Dalmatian village of Bokanjac was saved from a Turkish siege in 1647 by two platoons of Venetian cavalrymen bearing firearms, protracted sieges of Ottoman strongholds found the Venetian horsemen either over-exposed on the battlefield or idle. 53 No wonder that the proveditor-general Lorenza Dolfino proposed to the Senate that the Dalmatian cavalry be limited to only 4 light cavalry platoons (cumpanie ). 54 Their mounting expense played a role in the reduction too. During the sixteenth century the stradiots in Šibenik were sometimes compensated with fine robes, food or even gardening tools. "There should be a pay increase of 16 ducats a year", reported Andrea Querini, former Captain of Zadar in 1561, "the stradiots cannot live, and the better ones won't live, on what they get now."55 In addition, hiring Croats from the conquered Balkan hinterland and the Dalmatian towns, alongside the Greeks and Albanians, violated the principle that the stradiots in Dalmatia should be non-native troops. In 1637, the rector of Šibenik, Girolamo Foscarini, claimed that the five-year rotation period was too long and that the troops needed to be moved among the Split, Zadar and Trogir garrisons as often as possible. 56 Delay in payment involved the salaried professionals in the communal affairs. On the eve of the Ottoman assault in 1647, the citizens of Šibenik tried to appease the discontent of the unpaid mercenaries recruited by Venice by paying them out of their own pockets. In 1651, because of a delay in payment, the soldiers in Zadar plundered citizens' belongings. Seduced by Ottoman bribes, a few men attempted to surrender Klis to 50 51 M. E. Mallet and J. R. Hale, The military Organiz.ation oj a Renaissance Stare, 451. Howcver, thc Dalmatian villagc of Bokanjac was saved from a Turkish siege in I 647 by 2 platoons of firearmed Yenetian calvary troops, See F. Difnik, Povijest kandijskog rala u Dalmaciji, 141. See Samuel E. Finer, "State-and Nation-Building in Europe: The Role of the Military", in Charles Tilly (ed.), The Forma/ion oj National States in westem Europe (Princeton: Princeton University Press, 1975); 84-163. 52 CRV, V, 176. 53 In 1602, thc former rector of Šibenik, Da Canal, considered the 63 cavalry troops of the town to be superfluous in the prcdominantly rocky and hilly terrain of the town's hinterland. See CRV, VI, 79. In addition, the cavalry suffcrcd from a scarcity of feed for the horses and from the strenuous winters, such as the one during the Venetian siege of Ottoman Klis in 1648. F. Difnik, Povijest kandijskog rata u Dal- maciji, 183. 54 CRV, VII, 98. 55 The troops in Šibenik III, 155. 56 CRV. VIII. 211. were givcn karisey valued at I 2 ducats a piccc. Thcy could only seli it for 9. CRV, 302 MELIKOV ZBORNIK the Turks in 1651. General Foscolo replaced the whole garrison, punishing the traitors.57 In the same year, general Foscarini sentenced a part of the Venetian cavalry force situated in Split either to death or to the galleys because of a mutiny caused by a delny in payments.58 If hiring trained professionals demanded prompt payment and supply, the recruitment of militia required confidence. After an unsuccessful attempt by the Habsburg general Ivan Lenkovic to capture Ottoman Klis in 1596, in which the citizens of Split took a willing part, Benedetto Moro, the proveditor-general of Dalmatia. bitterly stated that the nobles of Split preferred to be independent from Venice like the Ragusans. Vettor Dolfino, the rector of Šibenik, explained it more clearly when he said that "Venice was the master of the city to the extent that the Hungarian crown was distant, because ali the citizens felt in their hearts that the Hungarian-Croatian king was their master. "59 In spite of this, in 1628, the rector of Split Antonio Lippoman, considered the citizens of Split to be devoted to Venice. 60 Their reported loyalty further strengthened Venice's intention to develop the domestic militia. In Dalmatia the writing down of names of eligible natives for the purposes of ballot, in order to safeguard the walls, villages and local galleys dated from the Middle Ages. Yet, the "selective service" of unlucky members was reason for bloody and perpetual social unrest in Dalmatian communes. The reluctance of the Venetians "to conscript" home reserve nevertheless began to break down definitively in the late 1570s. From 1565 an attempt was made to improve the local militias of Zadar, Šibenik and Split and to link their organization to the Stato da Mar. Venetian accounts noticed the enthusiasm of citizen-soldiers in the defence of their towns and fields plundered by Ottoman irregulars. An anonymous report in 1577 described the Dalmatians as well-trained in the use of arquebuses, either for galley or garrison service. Niccolo Donato, a captain who had fought against the Uskoks, declared that because the economy was so depressed the career at arms was the Dalmatian"s only means of self-advancement. 61 Nicolo Marcello. the rector of Šibenik, advised the Venetian government in 1611 that it should send weaponry for arming the local militia (cemide ). Zuane Ciciogne, his colleague in 1627, distributed 200 handguns among 1,200 citizen-soldiers in Šibenik. His view was shared by proveditor-generol Antonio Civran who later, in 1632, supported the arming of the cemide with handguns.62 W as combining the miscellaneous Venetian forces in the province enough to compete against the overwhelming numbers of their Ottoman foes? On October 8, 1571, the day after the Lepanto battle, 1,000 Ottoman cavalrymen - allegedly the largest force ever amassed against Zadar - appeared in front of the city walls. 63 At the outset of the Candian War, the Bosnian pasa Emerald attacked Dalmatia with 20,000 men and 9 field artillery pieces. 64 In the summer of 1647 during the siege of Šibenik, Tekieli pasa assaulted the town with 15,000 elite troops, backed with 6 artillery pieces. 65 During the 57 lbid, 219. 58 F. Difnik, Povije s/ kandijskog rala u Dalmaciji, 119, 138, 219. 59 CRV, V. 121,221. 60 CRV, VIII, 152. 61 M. E. Mallet and J. R. Hale, The Militarv Orga11izatio11 of a Renaissance Stale, 453, 454. 62 VI, 169; VII, 40-41; VIII, 138. 62 See CRV, VI, 169; VII, 40-41; VIII, 138. 63 V. Solitrn, Povijesni dokumenti, 153. 64 F. Difnik, Povijest kandijskog rala u Dalmaciji, 76. 65 CRV, V, 12; and F. Difnik, Povijest kandijskog rala II Dalmaciji, 76. 303 Scc CRV, JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEVENTEENTH-CENTURY. closing years of the Candian War the Bosnian pasa stili recruited 10,000 regulars and severa! guns. In 1667 the proveditor-general of Dalmatia, Catharin Comero, complained to the Senate that the Turks charged Omiš with 16,000 men and 5 guns, while the best Venetian freelancers were sent to the East. 66 During the attack on Ottoman Dmiš (Damis) in 1648, 7,000 rebellious Ottoman auxiliaries switched sides and fraternized with the Venetian forces. 67 Despite the increasing participation of the Ottoman Christians on the Venetian side, according to the proveditor-general Contarini's estimation, Venice needed at least 17,400 men to withstand the Ottomans in 1664. Rather than the still wavering Turkish subjects, Venetian firearms proved to be a match even for the more numerous Turks. In 1553, the Doge Marcantone Trevisan sent a decree to the rector of Zadar to explain the decision of the Council of Ten conceming the prohibition against bearing arms in public. The decree was issued because of many murders in Zadar by firearms (archibusi o scoppi). Very soon, on December 9, the same Doge asked the rector of Zadar, Francesco Nani, to maintain the prohibition against carrying arms in public. He had heard that many people in Zadar had firearms which caused numerous killings. 68 Can we take these midsixteenth century incidents as examples of a turning-point in the introduction of firearms in Dalmatian warfare and even in daily life? The introduction of firearms in the eastern Adriatic cities was not a simple process and did not occur ovemight. In 1527 in Zadar, there had been only 31 handgunners (schiopetari). On the eve of the Cyprus war in 1571, volunteers from Split still came with picks and sticks before the proveditor was able to deliver firearms to them. In the Candian War, the Venetians faced a terrible defeat in 1647 in front of the besieged Ottoman fortress of Skradin because of the domestic militia conscripts' lack of skill and experience in handling gunpowder arms. Their clumsiness was, however, an exception rather than the rule. Fram the 1530s onward, a successful attempt had been made to ensure that at least two-thirds of Dalmatian soldiers were arquebusiers. Statistics of the Dalmatian garrisons show the improving ratio of shot to pike in all Dalmatian towns. In a detailed account of the arms of the Šibenik garrisons in 1593, there were 292 handguns, as opposed to 1,070 pikes and only 270 swords. 69 Delivering the firearms to the conscripted militia and training gunners in the Dalmatian artillery schools helped making war a democratic pursuit. Introduction of the gunpowder weapons - both hand-held and on carriages - emphasized skill rather than birth. In 1667, the besieged citizens of Split, supported only by militiamen from the neighbouring island Brač, massacred hundreds of charging Ottoman horsemen with musket volleys without resort to the use of artillery.70 As for gunpowder weaponry the Ottomans failed to keep abreast. The proveditorgeneral Grimani reported to the Senate in 1644 that "the Ottomans feared firearms." He, however, cautiously forbade the sate of gunpowder arms to Turks. 71 In the decisive, unsuccessful Ottoman assault on the walls of Šibenik in 1647, they neglected muskets and arquebuses in favour of their traditional weapons: bows and short, curved swords handzars. Even after a terrible August shower drenched the Venetian gunpowder-arms 66 F. Difnik, Povijest kandijskog rala II Dalmaciji, 277; CRV, VII, 253. 67 F. Difnik, Povijest kandijskog rala II Dalmaciji, 167. 68 HAZd, Ducale ct Terminazionnc, vol. III, 1134, 1226. 69 CRV, vol. II, 12. 195; vol. VI, 169; V. Solitra, Povijesni dokumenti, 148. 70 V. Solitra, Povijesnii dokumenti, 326. 71 CRV, VII, 162. 304 MELIKOV ZBORNIK and prevented their use on a large scale, the Turks were unable to capitalize on their numerical superiority.7 2 Despite the technical shortcomings, the Candian War witnessed the initiation of full scale firearm use in Dalmatian warfare. The Ottoman sluggishness in arming and training their men swung the initiative in the Venetian favour. In the first signal victory of Venetian musketeers against Ottoman cavalry in 1645 near Split. the Bosnian beylerbeyi Emerald was defeated and withdrew. A year later, the besieged Turks in Zadvarje unsuccessfully tried to withstand a Venetian charge by firing from a few arquebuses and by using the above mentioned handzars. The Ottomans lost their position on the strategic hill above Šibenik in the 1647 siege of the town due to inferior arquebuses opposing higher fire-ratio Venetian muskets. In the defence of Knin in 1648, 1,000 Ottoman troops, with only 200 muskets, could not survive the Venetian siege.7 3 Leaming a lesson from these cases, the Venetian gunners of besieged Šibenik shot at the Ottoman siege artillery, trying to halt the Turkish bombardment of the town walls. "74 Nevertheless, the key to the Venetian success during the steadfast defence of Šibenik lay in their ability to speedily replace damaged artillery using sea transport. "Galea, il nome delta quale, e odiato, et abborito in estremo... " remarked the proveditor-general Cristofor Valiero in his gloomy account on manning the vessels in the province in 1596. 75 His commentary best portrays the unwillingness of the Dalmatians to serve on galleys. However, despite the rising importance of trained infantry and explosive weapons, the Venetians stili needed the galley, which was efficient in crossing the hundreds of islands and gulfs of the Adriatic sea, and in entering estuaries of the Dalmatian rivers deeply upstream.7 6 By transporting troops, logistics and heavy cannons, the Candian War affirmeed Venetian galleys' mastery along the eastem Adriatic shores. According to John Francis Guilmartin's definition, the Venetian galley can be viewed asa heavily armed tactical attack transport for artillery and infantry.7 7 The usual job of the Venetian fleet or squadron was the relief of a seaside fortress besieged by the Turks oran offensive dash at a similar Ottoman position.7 8 Neither the water transport of troops and supplies, nor the use of galley-bome artillery, which started in the Cyprus War when the Venetians attacked Skradin in 1571, were fully implemented until the Candian War. During the Cyprus war, Gabriele Emo and Nicolo Suriano headed 8,000 foot and horse, who were transported by galleys in the above mentioned Venetian attack on Ottoman Skradin. They succeeded in taking the town for a short period of tirne, but were not able to withstand the renewed Turkish assault. During the Candian War, how72 73 74 75 76 F. Difnik, Povijest kandijskog rala II Dalmaciji, 153-154. lbid, 68, 94, 99, 118, 177. lbid, 124. "Galley, a name which is extremely hated and loathed ... " CRV, V, 178. Naval defence was rationalized in 1587 on the basis of 29 galleys. Behind this peacetime force lay, in theory, a reserve of 100 light and 12 great galleys. See J. R. Hale and M. E. Mallet, The Mllitary Organization of a Renaissance Stale, 445. 77 For more on Venetian gallcys, see J. F. Guilmartin, G1111powder and galleys: changing technology and Mediterranean warfare at see in the sixteenth century (London; New York: Cambridge University Press, 1974). 78 lbid, 218. G. F. Camocio's illustration ofthe Venetian attack on Ottoman Skradin in 1571 (in /solefamose, (Venice, 1571) shows the new role of galleys in the Cyprus war. However, due to defensive Venetian tactics in Dalmatia it was a Ione action. The full-swing implementation of galleys bearing men and artillery did not occur until the Candian war. 305 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REYOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEYENTEENTH-CENTURY. ever, Venetian naval guns played a major role in conquering as well as defending the town. 79 In 1646, two Venetian galleys brought into action 400 men in the attack on the Ottoman fartress of Zadvarje. In the same year, galley bombardment had first dispersed 4,000 Ottoman horsemen besieging Vodice, and then after the vessels entered the estuary of the Krka river, scattered the Turks assigned to the trenches in front of Skradin. In I 64 7, a galley from the Dalmatian island of Brač (Brazza) again entered the Krka estuary and assisted in the evacuation of the Venetian infantry faced with certain defeat. 80 In addition to tactical functions, galleys were more exploited in water transport. In the most comprehensive Venetian war operation, the siege of Ottoman Klis in 1648, ali supplies, faot soldiers and bombards were brought to the target by sea. In the same year, the galleys even transported pontoon bridges which were used far the crossing of the Čikola river running beneath Ottoman Dmiš, located deep in the Dalmatian hinterland. 81 Despite their indispensable contribution in maintaining control over the inshore and inland waters, these vessels demonstrated definite shortcomings during the Candian War. They were awkward to maneuver and man, and were unable to withstand attack by field artillery. Disturbed by a strong, southerly wind, Foscolo's galley did not succeed in helping either besieged Turanj or Vodice. In 1657, the galley of general Gonzaga supported the besieged village of Bosiljina with artillery volleys, but could not approach because of Ottoman field guns. 82 Besides tactical and technical flows, the problem of manning came again to the fare. Service on the galleys had traditionally afflicted the people in ali walks of life in Dalmatian municipalities, and it was a widely held perception that galley service was the main reason far the impoverishment of Dalmatia. 83 In addition to drafting far state galley service, severa) Dalmatian communities were obliged to arm their own galleys when war threatened. Despite Venice's efforts to equip ali galleys with weapons. Dalmatians were obliged to amzar galera, with men fit far rowing and fighting. Noblemen and craftsmen were designated scapoli, or fighters, and lower strata were designated as oarsmen. In 1558, it was estimated that Dalmatia could arm 22 galleys serviced by 3,600 men. In 1581, there were 1,062 militarily able men (dafatti) on Zadar's islands of whom 465, or almost 50%, were selected far galley service. Ten years later, the proveditor-general Francisco Nani estimated that the population of 78,000 in Dalmatia could arm 10 galleys, of which 6 were to be used to combat Uskoks' piracy. Moreover, he claimed that le galee de condannati manned by captives or prisoners was better than le galee di liberta with only 55 oarsmen each, composed either of a volunteer or drafted crew. 84 In 1620 in Šibenik, a mutiny of the poorest citizens broke out against galley drafting, In 1622, however, 730 galley militia troops, or nearly 25% of the adult males of Šibenik, were conscripted far this service. 85 79 80 81 82 83 84 F. Difnik. Povijest kandijskog rala II Dalmaciji. p. 313. Ibid. 92. 136, 146. Ibid, 77, 97. 137, 168. Ibid, 91, 244. CRV, VII, 40. In 1602, Filipa Pasqualogo claimed that frce oarsmcn had the same pay as 300 years earlicr. Oarsmcn ate only brcad, pastry and a small amount of winc and suffered from thc plague. Frec oarsmen often ran into dcbt buying food and clothcs. They that thcn had to rcmain oarsmen for much longcr or cvcn for thcir entirc lives in order to scttlc thcir debts. CRV, VII, 209-211. Sec also CRV, V, 11; V, 46. 85 By and large, Antonio Barbaro, the provcditor-gencral of Dalmatia and Albania, in his account of 29 306 MELIKOV ZBORNIK The inspection of the eight Venetian galleys conducted by the proveditor-general Leonardo Foscolo in Zadar and Kotor in April 1649 shows a shortage of oarsmen as well as of scapoli, the permanent combat core of galleys. 86 Gallevs Oarsmen Commander-in-chief Present Missing Scapoli figters Presence Present Missing Presence Received salary (Sopracomto) % % % Andrea Tasca 101 107 48.5 25 25 50 28.4 Marco Bizza (Rab) 161 39 80.5 39 22 63.9 72.5 Antonio Ottobon 109 97 53 32 20 61.5 49.1 G. 8. Dotto (Padua) 110 90 55 39 9 81.2 60.3 (Brač) 182 18 91 28 20 58.3 36.8 G. Marini (Verona) 154 46 77 19 29 39.6 31.6 Mateo Loredan 189 18 91.3 28 21 57.1 56.2 Francesco Valier 189 11 94.5 26 22 54.2 59.2 1195 426 73.7 236 168 58.4 G. Mladineo Tota! According to Foscolo's report, the presence of oarsmen and fighters initially deployed on eight Venetian galleys involved in the Candian War in Dalmatia was now only 73.7% for oarsmen and 58.4% for fighters. The galley of Francisco Velier was inspected once again on August 30, 1649. It was noticed that the number of oarsmen had additionally fallen from 189 to 172 between April and August. In the period between the two inspections, 16 oarsmen had died, 3 had been freed and 13 had been deployed to other galleys. However, since the galley was operated by the state, its crew could be more easily completed either by Ottoman slaves or condemned Venetians. After the recapture of Novigrad in 1647, 137 Turkish prisoners were immediately assigned to galley service. Ostrovica's captives shared a similar fate. In 1648, the besieged Ottomans from Klis, while negotiating the conditions of surrender for the fortress, asked Foscolo for salvus conductus, admitting that they preferred death to slavery aboard the galleys. 87 During the Cyprus war, when the Venetians were faced with the difficult task of notifying their allies that they would be quitting the Holy League, they argued that they had seen their Dalmatian and Levant subjects reduced to such extremities that "like cattle, they ate grass". 88 Undoubted, the Dalmatians "ate gras" during such sixteenthcentury wars as those of 1499-1503, the Holy League War of 1537-1540 and the Cyprus War of 1570-1573. Sixteenth-century history in the province stili belonged to the Ottomans. It was dominated by the rapidity of movement of their cavalry. In countless raids, the Ottoman horsemen captured cattle and prisoners and forced civilians and Venetian troops to withdraw into Adriatic towns. The light cavalry from Sarajevo and Mostar were able to reach Split, Zadar or Šibenik in a few days tirne. From 1499 until 1540 they raided Zadar's territory 57 times, Šibenik's 67, Split's 22 and Trogir's 16. June 1621 portrayed the stale as "hopeless" because crewmen including even the galley wardens had tricd to run away. CRV, VI, 2975. See also CRV, VII, 10; VIII, 120. 86 ASV, Provveditori al Mar, Leonardo Foscolo, b. 321, 123r-137v. 87 F. Difnik. Povijest kandijskog rata u Dalmaciji, 127, 162, 186. 88 According to J. R. Hale "taking into account thc loss of revenue from overseas, the estimate of 12 millions speni by March 1573 is not without credibility." The Military Organization of a Renaissance Stale, 240. 307 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REYOLUTION" IN SIXTEENTH ANO SEVENTEENTH-CENTURY. The regular sixteenth-century wars in Dalmatia were also limited to raids by Ottoman cavalry, to the passive posture of Venetian infantry behind walls, and to listening to news from distant eastern Mediterranean battlefields. Between the Cyprus and Candian Wars both the Venetians and Ottomans focused their attention on the trade running from Asia to Venice through the Dalmatian town of Split, rather than on military confrontation. In such an environment, there was limited room for the introduction of new weaponry and modes of war, and for needlessly hazarding the men. As the Candian War unfolded, Venetian actions took an incomparably heavier toll on the open battlefield and in finances than prior wars. In a peacetime year such as 1591, Venice spent 34,000 ducats on its 900 foot soldiers, 300 horsemen and 37 gunners in Dalmatia. During the pre-war year of 1644, Venice spent approximately 200,000 ducats. Dalmatia, however, contributed 66,120. In the war year of 1655, the communes contributed only 33,018 ducats or 7.7% in overall expenses of 431,012 ducats. 89 Huge financial problems announced that the age of logistics had arrived in Dalmatia too. In the winter of 1654, the Venetians tried to capture Knin. They had neither tents, blankets, food nor wine, but the reluctant commander-in-chief Benzon had given in to the glory-hungry and harebrained general Dolfino. Benzon soon realized that the attack would be a catastrophe. Logistics were the main problem as the army slowly marched for five days over 4o miles of the rocky and hilly terrain of inner Dalmatia. Guns were drawn by oarsmen from the Venetian galleys; local peasants carried balls and powder in their hands, which loads were frequently abandoned out of exhaustion. 90 Unable to capture Knin, the expedition faced the loss of 1.000 men plus its artillery. The mobility on the open battlefield accentuated the responsibility of Venetian commander Leonardo Foscolo and his subordinate German condottiere von Degenfeld. Although Venice had recommended to Foscolo the use a defensive strategy with regard to Dalmatia, he set the offensive pattern from the outset of the war. He immediately launched an offensive which resulted in the seizure of Vrana, Zemunik. Skradin and Ostrovica and the recapture of Novigrad. Foscolo improved the Venetian tactics on the battlefield using ranks of closed-up musketeers, and co-ordination of shot and pike. Lethal fire of hand-held arms forced mobile Ottoman cavalry to abandon charges and stay locked up in their towns. Frequent Venetian sieges of the enemy's strongholds were achieved by quick deployment, namely, by the use of water transport. During the siege of the Ottoman fortress of Nadin in 1647, the Venetians, rather then send supplies directly to their frontline troops, transported them by sea. 91 The Ottomans, by contrast, could not easily bring into action their large bombards, which were mostly gathered in distant Bosnia. Small wonder then, that Foscolo protracted the warfare season, simply exploiting the weather conditions, as in the January 1648 campaign when the Dalmatian Ottoman forces were cut off from Bosnia due to snow. 92 The Ottomans could not break out from besieged fortresses to charge Venetian siege camps without relieving expeditions. In 1647, before the assault on the besieged Otto89 90 91 92 CRV. V, 11; CRV, VII, 97, 165. CRV, VII, 76. lbid, 290. His main success was the capture of the strategically important Ottoman stronghold of Klis in 1648. Foscolo was accompanicd by a skillful military staff composcd of thc ltalian generals Scot and Pisano and the German Baron von Dcgenfcld. For more sec ASV, Provvcditori dal Mar. 321, Leonardo Foscolo, I l9r-139v. 308 MELIKOV ZBORNIK man town of Zemunik, the Venetian commander-in-chief encouraged his troops by saying that the Ottomans preferred to fight in n dispersed manner like "thieves".9 3 As in seventeenth century Western Europe, whole small-scale campaigns came to revolve around sieges, conducted mostly by the Venetians. Significant hand-to-hand fighting occurred only during the futile Ottoman charges against Šibenik's walls in 1647, or during the next years desperate sortie of the Turkish horsemen storming from besiesed Zemunik. In this "small border war of attrition, the Venetians were nevertheless unable to achieve a rapid decision. Although they temporarily captured ali the Ottoman towns at least once. permanent occupation of the Ottoman strongholds failed to materialize in the fina! peace treaty of 1669. The Venetian "scorched earth" policy was aimed at devastating rather than garrisoning the captured towns. They could not risk overstreching their limited groups of mercenaries. The returning Turks kept rebuilding and repopulating abandoned towns using the unlimited potential of the Balkan hinterland. The crucial reason for maintaining the momentum of complex and numerous Venetian siege operations was the increasing defection of the Ottoman auxiliaries. Thousands of militia and Ottoman irregulars tipped the balance in favour of the Adriatic towns. The Venetian assault on Ottoman Zemunik in 1647 involved 5,000 Italian, German, French, Albanian and Croatian mercenaries under the command of general Foscolo. In addition, the nobles and inhabitants of Venetian Zadar joined the professionals either on horse or on foot. What motivated ali these soldiers and volunteers and kept them together? Although an unknown diarist concluded it was the "holy fear of God" 94 the miscellaneous Venetian men had a rather more earthly motive. Captured towns were traditionally prey for soldiers. In 1648, general Foscolo, however. guaranteed "salvus conductus" for surrendered dwellers of Klis. Nonetheless during the Venetian entrance into captured Klis, the soldiers from neighbouring Split massacred the 240 Ottomans. Their Just was stirred by one soldier's discovery of a few golden ducats in the intestines of a slain Ottoman citizen. If their desire to sally forth from the Adriatic towns was founded on plunder, what was their self-assurance based on?95 Innovations in star-shaped fortifications, gunpowder weaponry and trained troops had all occurred in Dalmatia in phases, mostly during the preceding sixteenth-century wars. Nevertheless, I would suggest that during the Candian War these elements were successfully co-ordinated for the first tirne to produce offensive capacity. The fact that the Venetians failed to secure their conquests does not diminish the significance of the military revolution. Rather, it was the expansion of the military revolution's elements among both local militias and the increasingly disloyal Ottoman subjects what sealed the fina! Venetian success during the next, Vienna War. Why, did the unchallenged Turks not succeed in pushing the Dalmatians into the Adriatic sea before the grim scenario unfolded? In fact, the best Ottoman men, large bombers, and supplies were deployed in the Pannonian basin and were bogged down in a centuries-long, static and bloody confrontation with the Habsburgs. Even during the wars against Venice, the Turks perceived the eastern Adriatic shores as a battlefield of secondary importance. As opposed to the Venetians and their local Croat subjects, who were faced with a daily life-and-death struggle, the Ottomans were not faced with a comparable threat in the hinterland of the province. In fact, the Turks basically tried to divert Venetian military potential from the Eastern Mediterranean to Dalmatia. 93 F. Difnik, Povijes/ kandijskog rala 94 lbid, 281. 95 Ibid, 189. II Dalmaciji, 164. 309 JOSIP VRANDEČIC: THE "MILITARY REVOLUTION" IN SIXTEENTH AND SEVENTEENTH-CENTURY. The second reason for the endurance of the eastern Adriatic towns was the high casualty rate among the native Bosnian Muslims who composed a large part of the Ottoman forces directed towards Dalmatia or Habsburg Croatia. They !ost 8.000 elite troops before Croatian Sisak in 1593 at the beginning of "the long war" of 1593-1606 between the Turks and the Habsburgs. The Bosnians did not succeed in recovering these losses from their Agincourt for generations. On 23 August 1647 women of the besieged Dalmatian town of Šibenik, who carried munitions and food into Venetian trenches, ridiculed the 15,000 Ottoman troops and gunners headed by the Bosnian beylerbeyi Tekeli, by showing them their backsides. 96 The anecdote signals the confidence in their military superiority the Dalmatians felt by 1647. Use of new weaponry, multibastioned fortresses and trained mercenaries swung the balance in Venice's favour. By exploiting the economic dissatisfaction of the neighbouring Christian population, whose guaranteed rights were jeopardized by the rising crisis within the Ottoman economy, the Venetians finally prevailed in the next, Vienna War of 1683-1699 in Dalmatia. This war between the Ottoman Empire and the coalition of the Habsburgs. Venice, the Pope and Poland lasted 17 years in Pannonia. In Dalmatia, however. it was over in five years, by the end of 1688. with a Venetian advance to the Bosnian border immediately after the outbreak of hostilities. The spirit of military revolution, which had been already felt during the previous Candian War, together with the full-scale uprising of the Ottomans' Christian subjects, made this complete Venetian victory a moral and territorial compensation for her vanishing grandeur in the Eastern Mediterranean. POVZETEK "Vojaška revolucija" v 16. in 17. stoletju v Dalmaciji Avtor opisuje načrtovanje in izgradnjo trdnjave Gripa pri Splitu. Utrdbo, ki je že v fazi gradnje uspešno odbila turški napad predstavi kot pomembni člen v mreži utrjenih postojank, ki so tvorile obrambni sistem proti turškim vpadom v 17. stoletju. Uvodoma opozori na razhajanja treh historiografskih pristopov; (hrvaškega, "jugoslovanskega" in italijanskega) v razlagi tega obdobja dalmatinske zgodovine v nadaljevanju pa natančno opiše cel projekt od zbiranja denarja do izvedbe. Poleg tega gradnjo vplete v pomembnejše procese tedanjega časa pri čemer se opis vojaških operacij prepleta z vsakdanjimi težavami, ki segajo od nespretnega ravnanja z eksplozivom, obstreljevanja civilnega prebivalstva pa vse do opisa vseh treh delov vojaštva tipičnega za Dalmacijo (najemniki, lahka balkanska konjenica, naborniška milica). Čeprav se vojaški del pripovedi vrti predvsem okoli Kandijske vojne, avtor spregovori tudi o vseh važnejših premikih vojaštva med garnizoni v Zadru, Splitu in Šibeniku, o plači različnih skupin vojakov in strukturi stroškov obrambe. Iz članka izvemo tudi več zanimivih podrobnosti v zvezi z vprašanjem o dalmatinski lojalnosti bodisi Benetkam bodisi madžarsko-hvaškemu kralju. 96 lbid, I 44. 310 MELIKOV ZBORNIK IGNACIJ VOJE O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V 18. STOLETJU Ekonomsko življenje v Trstu v srednjem veku je imelo v glavnem enako razvojno pot in enak ritem kot življenje v ostalih mestih ob obali Jadranskega morja. Zaradi raznih težav in nezgod, ki so izvirale iz same ekonomsko družbene strukture mest kot tudi zaradi tedanjih političnih razmer, se Trst ni mogel vključiti v širši ekonomski prostor Mediterana in južnoslovanskih dežel na Balkanu. Pomembno oviro je predstavljala razširitev in utrditev osmanskega imperija v velikem delu Balkanskega polotoka in dominacija Benetk na Jadranskem morju. Trst ni mogel biti privlačen za dubrovniške trgovce vse do konca srednjega veka. V ospredje pa pride Trst v času, ko Habsburžani organizirajo obveščevalno službo, ki naj bi služila boljši obrambi pred turškimi napadi. Izredno vlogo v tej obveščevalni mreži je odigral Dubrovnik. Dubrovniška republika je bila v dobrih odnosih z obema takratnima evropskima velesilama, osmanskim cesarstvom in španskim imperijem. Ležala je na meji dveh različnih svetov, bila je obema silama koristna in potrebna. V razliko od Benečanov so dobili Dubrovčani obsežne svoboščine od sultana, da so lahko nemoteno opravljali posredniško trgovino na prostranem ozemlju osmanskega cesarstva. Dubrovčani so postali odlični poznavalci razmer v osmanski državi. Seveda je bila dubrovniška vlada pri organiziranju obveščevalne službe zelo previdna ter ni dovoljevala individualnih posegov v to dejavnost. Čeprav so bili Dubrovčani bolj naklonjeni španskemu kralju Karlu V. kot njegovemu bratu, avstrijskemu nadvojvodi Ferdinandu l., je večina obveščevalcev, ki so delovali iz ali prek Dubrovnika, bila v službi Ferdinanda I. Večino poročil so pošiljali na dunajski dvor prek Trsta, tako da je postal Trst po letu 1528 zelo pomemben center špijonaže. Od Dubrovčanov sta zelo pomembno vlogo igrala dva člana uglednih plemiških rodbin: Mihajlo Bučinic in Marin Zamanjic. Špijonažna dejavnost Mihajla Bučinica je predstavljala za Ferdinanda I. popoln in zanesljiv vir informacij o dogodkih v osmanski državi. 1 Ko je dubrovniška vlada odkrila leta 1532 njegovo dejavnost v korist Ferdinanda, ga je začela zasledovati in ovirati, dokler ga ni končno spravila v ječo. Ko mu je uspelo pobegniti v Benetke, ga je Ferdinand postavil za uradnega zastopnika avstrijskih podanikov pri Signoriji. S tem je bila zagotovljena njegova obveščevalna dejavnost v Benetkah. Gonja Dubrovčanov se je nadaljevala proti Mihajlu in njegovemu bratu Pavlu, ki se mu je pozneje pridružil. Končno ga je dubrovniška vlada kot emigranta obsodila na smrt in zaplenila njegovo imetje. Središče svoje dejavnosti je poslej prenesel v Trst, kjer je rovaril proti dubrovniški republiki. Zaradi zaplembe imetja se je Mihajlo vse težje preživljal. Mihajlo je iskal razne možnosti v Trstu. Rad bi prevzel prodajo lesa v Trstu, potegoval se je celo za mesto tržaškega glavarja, ki je bilo s smrtjo Nikolaja Ravbarja izpraznjeno. Z izdajanjem represalijskega patenta 3.11. 1537 se je začelo za brata Bučinica novo živahno delovanje v Trstu. Da bi odvzeli represalijski pravici njeno učinkovitost, so začeli dubrovniški trgovci prepuščati svoje trgovsko blago tujim prekupčevalcem in prevoznikom. Zaplemba blaga dubrovniških trgovcev je povzročala težke spore. Pod Josip Žontar, Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Tukom v 16. stoletju, Ljubljana 1973, str. 57-95. 311 IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V .. vodstvom Pavla Bučinica in Jakoba Grego so zaplenili poleti 1538 dubrovniško brigantino, ki je imela tovor blaga raznih trgovcev v vrednosti 6000 dukatov. Peljali so jo v Trst in si razdelili plen. Leta 1539 je Mihajlo skupaj s Tržačanom Sebastjanom Fiore z dvema oboroženima ladjama napadel brigantino, ki je z razno robo krenila iz beneškega pristanišča. Pri Devinu sta si razdelila plen. Ker je bil del plena last nekega beneškega patricija, sta morala ta del plena vrniti. 2 Zaradi piratstva bratov Bučinic je tržaška mestna občina utrpela precejšno škodo. Zaplenjeno blago so stalno spravljali v mesto, pri izvrševanju represalij pa so uporabljali predvsem Tržačane. Proti Mihajlu sta tedaj nastopila na Ferdinandovem dvoru tržaški glavar in beneški poslanik. Ferdinand je Bučinicu zagrozil, da mu bo odvzel represalijski patent. Ker zaradi stalnih finančnih težav kralja Ferdinanda Mihajlo ni redno prejemal plače, zato so mu na obroke nakazovali denar od tržaškega daca na sol in daca od posekanega lesa. Opozoril bi še na en dogodek v zvezi z Mihajlom Bučinicem, ki kaže na tendenco dubrovniških trgovcev, da bi trgovanje z angleškim suknom-karizeje (Carasije, Karisse) prenesli iz Ferrare v Trst. Več dubrovniških trgovcev seje leta 1536 obrnilo na Mihajla Bučinica, naj v tej zadevi posreduje pri cesarskem poslaniku v Benetkah in pri kralju Ferdinandu. Poudarjali so, da bi to povečalo mitninske dohodke v Ferdinandovih deželah za 4000 skudov. Naložili so 65 bal s 540 kosi sukna v vrednosti 6000 dukatov na tržaško ladjo. Toda že pri Poreču so jih ustavili Benečani in zaplenili tovor kot kontrabant. Bučinic je sicer posredoval pri Ferdinandu, toda predno se je zganil dunajski dvor, so si dubrovniški trgovci že sami pomagali z odvetniki in rešili robo s plačanjem kazni v višini 150 škudov. Odslej so dobivali angleško blago še naprej prek Ferrare.3 Da je obstajala trgovska povezava med Dubrovnikom in Trstom že v 16. stoletju, dokazuje tudi podatek, da so Dubrovčani nabavljali les za gradnjo ladij tudi v Trstu. Kot glavni skladišči za lesno tgovino se takrat omenjata Trst in Reka. Tja je bila usmerjena lesna trgovina iz Kranjske in Primorske. 4 Z uveljavljanjem habsburške merkantilistične politike in s koristmi tržaških ladjarjev in samega mesta je bil povezan ukrep cesarja Leopolda leta 1701, s katerim je prepovedal v tržaškem pristanišču natovarjati blago na tuje ladje, kadar so bile tam razpoložljive tržaške. Razumljivo je, da se je ob vsem razvoju v tem obdobju v Trstu v javnosti zopet pojavila misel o svobodnem pristanišču. Preobrat v tej smeri v korist Trsta v pravem smislu besede se je začel šele po končani španski nasledstveni vojni, ko se je težišče habsburške politike preneslo nazaj v srednjo Evropo. V drugem desetletju 18. stoletja so sledili prvi ukrepi, odločilna stopnja razvoja v to smer pa je nastopila šele okrog srede stoletja. Tedaj je habsburška državna politika z notranjo preureditvijo države in odločilnim pospeševanjem gospodarstva pod vplivom merkantilizma ustvarila pogoje, tako da je Trst postal pristanišče cele monarhije. Cesar Karel VI. je pod vplivom Evgena Savojskega in koroškega deželnega glavarja kneza Porcie sprejel idejo, ki je že dolgo obstajala tudi v Trstu in pri trgovcih v njegovem zaledju. Na Dunaju je 2. junija 1717 izdal patent o razglasitvi svobodne plovbe po Jadranskem morju. Obljubil je domačim in tujim ladjam varstvo in zaščito v tržaškem pristanišču, izgradnjo cest do pristanišča, podporo manufakturam in uzakonitev trgovskega in meničnega prava. V zvezi z mirom v Požarevcih leta 1718 je dosegla Avstrija tudi ugodno trgovsko pogodbo s Turčijo, ki je omogočila, da je še razširila že starejše trgovske zveze med 2 3 4 lbid. str. 90. Ibid. str. 83. Ferdo Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljubljana 1965, str. 195. Isti, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1972, str. 66. MELIKOV ZBORNIK obema državama. V marcu 1719. leta je sledil patent o proglasitvi Reke in Trsta ("ambi li nostri Porti deli' Austria Interiore") za svobodni pristanišči, kar so s poznejšimi dopolnili še potrdili. Tema dvema državnima aktoma je sledilo precej vzporednih akcij. Z državno pomočjo je 27. maja 1719 nastala na Dunaju po vzhodnoevropskih, angleških in holandskih vzorih ustanovljena, a kratko dobo delujoča (v letih 1719-1753) Orientalna družba ("Orientalische Compagnie", "Compagnie orientale"), ki je delovala v Trstu, na Reki, v Bakru in drugje. V gospodarskem pogledu bi morala povezati ves južni del monarhije, od Srbije in Banata do Trsta in od Trsta do Dunaja. Prav v tem obdobju je končno uspel načrt o njunem povezovanju celo v obliki trgovskih družb 5. Proti koncu leta 1725 je cesar Karel VI. s posebnim patentom opredelil pravice in ugodnosti, ki jih bodo uživali trgovci v svobodnem tržaškem (in seveda tudi reškem) pristanišču, in z instrukcijo podrobno določil način poslovanja v pristanišču in skladiščih. Ladje (tuje), ki bodo prišle v pristanišče, bodo pod cesarjevo zaščito. Po morju pripeljano blago bo prosto vseh carin, če ne bo šlo v notranjost avstrijskih dežel; smelo se bo pretovoriti z ladje na ladjo in se vskladiščiti v lastno, privatno in državno skladišče ob plačilu skladiščnine. Za tranzitno blago, ki je šlo prek notranjeavstrijskih dežel, so imeli trgovci za tretjino znižano carino. Tranzitne tarife nazorno kažejo težnjo državne merkantilistične politike, katere cilj je bil pospešiti pomorski promet v Trstu ne samo z ugodnostmi tujim ladjarjem, trgovcem in podjetnikom v svobodnem pristanišču, temveč tudi s pospeševanjem prehodne trgovine iz Trsta v zaledje in seveda izvozne trgovine iz zaledja prek Trsta po morju. Trst naj bi z vsem tem postal pristanišče habsbuških dednih dežel in monarhije.6 Uspešnost Trsta ne moremo iskati samo v ukrepih dunajskega dvora, ampak tudi v drugih dejavnikih. Trgovina in pomorstvo sta bili dve veji, ki sta predstavljali osnovo prometa, ki se je zlival v Trst. S tem prometom se je Trst povezoval z mnogimi mesti, deželami in pokrajinami na Jadranu, Mediteranu pa tudi zunaj njega. Trstje postal za ta področja atraktivno poslovno središče. Učinki tega prometa so bili najuspešnejši v tistih mestih in pokrajinah, ki so se znašli v ožjem poslovnem krogu Trsta, ki so k Trstu gravitirali. Trst je postal v tem obdobju mnogo bolj pristanišče slovenskih dežel in delno tudi drugih južnoslovanskih pokrajin, med katere je sodila predvsem dubrovniška republika. V primerjavi z obdobjem ekonomske stagnacije v 17. in v prvi polovici 18. stoletja je predstavljala druga polovica 18. stoletja obdobje ekonomske obnove in konjunkture dubrovniške republike v pomorstvu in pomorski trgovini. Takrat se je ponovno dvignil pomen dubrovniške republike v trgovini Mediterana. Res je, da sta kopenska in tranzitna trgovina nazadovali, v pomorski trgovini pa je bilo bistveno drugače. Dubrovčani so v drugi polovici 18. stoletja in v začetku 19. stoletja izkoristili krizo osmanskega imperija in propadanje beneške republike. Svojo trgovino so usmerili na tista področja, ki so bila tedaj najbolj perspektivna. Na Jadranu sta avstrijski merkantilizem in gospodarsko propadanje beneške države dokončno spremenila odnos sil v korist Avstrije. Avstrijski Trst je postal glavno pristanišče tudi za ladje iz beneške posesti v Dalmaciji in Istri. V času, ko so Benetke izgubljale svoj pomen, Avstrija pa še ni bila sposobna prevzeti njihovega mesta, se je vsem jadranskim pomorskim središčem ponudila priložnost, da izrabijo svobodno plovbo po Jadranu. S tem se je okoristil zlasti Dubrovnik, 5 6 I. Erceg, Vanjska trgovina sjcverojadranskih gradova kao faktor u nastajanju kapitalističkih odnosa u Habsburškoj Monarhiji XVIII i XIX stoljeca, Jugoslavenski istorijski časopis, br. 3-4, Beograd I 968, str. I 9-37. F. Gcstin, D. Mihelič, Tržaški pomorski promet 1759/1760, Ljubljana I 990, str. I 6, I 7, 22, 24. 313 IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V ... ki mu Benetke niso več ogrožale obstoja in trgovskih pozicij. Dubrovniška trgovska mornarica se je začela krepiti že v štiridesetih letih 18. stoletja med konjunkturo v francosko-špansko-britanski vojni. Država je podpirala in spodbujala ta razvoj s posebnim pravilnikom za plovbo. Tedaj so začeli graditi več srednjevelikih ladij. Okrog 1750. leta se je število dubrovniških ladij povečalo na blizu 150, število pomorščakov pa na okrog 2200. 7 Avstrijski patent o svobodi plovbe po Jadranu in proglasitev Reke in Trsta za svobodni pristanišči sta še v večji meri pritegnila dubrovniško pomorsko trgovino v omenjeni pristanišči. Konzularno področje obstoječega dubrovniškega konzulata na Reki je bilo razširjeno leta 1717 z odlokom dubrovniškega senata na Senj in Bakar, leta 1737 pa tudi na Trst. Konzul z Reke je lahko v navedenih lukah imenoval svoje vice-konzule. Interesi povečane dubrovniške pomorske trgovine na severno jadransko področje so prisilili dubrovniško vlado, da je leta 1739 ustanovila poseben dubrovniški konzulat v Trstu, ki je deloval do ukinitve dubrovniške republike leta 1808. Konzulat v Trstu je s svojim konzularnim področjem obsegal velik del Istre in bližnje pristanišče Piran. Vsa pošta iz Dubrovnika za dubrovniške diplomatske predstavnike na Dunaju je šla prek konzulov dubrovniške republike v Trstu in na Reki, kar je povečalo pomen teh konzulatov. Ustanovitev konzulatov na Reki in Trstu je bil znak, da so se na Jadranu zgodile važne spremembe in da so se sile prerazporedile v korist Avstrije in dubrovniške republike, a na škodo Benetk. 8 Leta 1739 je dubrovniška vlada imenovala v Trstu za konzula uglednega tržaškega trgovca Antona Grassija, ki je zelo vestno opravljal svoje konzularne posle. Redno je obveščal dubrovniško vlado o prihodu in odhodu dubrovniških trgovskih ladij (jadrnic), posebno pozornost pa je posvetil pošiljanju političnih poročil in vesti o vojaških razmerah v severni Italiji. Posebno pomoč je nudil dubrovniškim mornarjem in kapitanom ladij pri vkrcavanju in izkrcavanju robe v tržaškem pristanišču in lazaretih. Poleg mnogim dubrovniškim trgovcem, lastnikom ladij in mornarjem je konzul pomagal tudi ljubljanskim trgovcem pri njihovih poslih v Trstu in povezavah z Dubrovnikom. Leta 1752 je konzul registriral pomorsko-trgovsko dejavnost znanega ljubljanskega trgovca grosista in fužinarja Michelangela Zoisa, ki je trgoval tudi na sejmih v Senigaliji. Imel je veliko hišo in skladišče v starem delu mesta. 19. maja 1745 je prodal ladjo tipa nava, ki se je imenovala "San Bonaventura et Anima del Purgatorio" kapetanu Petru Tomaševicu s Pelješca. V času prodaje je bila zasidrana v tržaškem pristanišču. Leto pozneje je prodal neko drugo ladjo Davidu Luzzattu. 9 Iz pisem, ki jih je tržaški konzul pošiljal dubrovniški vladi, je razvidno, da se je Zois zelo aktivno ukvarjal celo leto 1752 7 8 9 B. Stulli, Prilog proučavanju veza Dubrovačke republike I Trsta tokom XVIII. I početkom XIX. stoljeca, Anali ZPZIC, sv. XXI, Dubrovnik 1983, str. 97-136; isti, Konzulati in konzularna služba starog Dubrovnika, Dubrovnik 1973, str. 67; J. Luetic; Iz rada konzulata Dubrovačke republike u Trstu 1739-1807, Jadranski zbornik, knj. V, Rijcka-Pula 1962, str. 225-231; isti, O konzulatu Dubrovačke republike u Trstu 1739-1807, Naše more, br. 3-4, Dubrovnik 1962. O delovanju dubrovniškega konzulata v Trstu sta se podrobneje ukvarjala le Mitic in Luetic. Mitic je upošteval bogato gradivo v Povijesnom arhivu v Dubrovniku, predvsem korespondenco dubrovniških konzulov v Trstu. l. Mitic. Konzulati i konzularna služba starog Dubrovnika, Dubrovnik 1973, str. 67. Josip Luetic, Iz rada konzulata dubrovačke republike u Trstu 1739-1807, .Jadranski zbornik, knj. V., Rijeka-Pula 1962, str. 225-231. O delovanju dubrovniškega konzulata v Trstu se doslej, razen Luetica, ni nihče podrobneje ukvarjal, čeprav obstaja zelo bogato gradivo v dubrovniškem arhivu. Ohranjena je korespondenca dubrovniških konzulov. Jože Šorn, Trst in njegovo zaledje v prvih desetletjih XVII. stoletja. Kronika, letn. 7, Ljubljana 1959, str. 148. 314 MELIKOV ZBORNIK s pomorsko trgovino. Zois je najel februarja 1752 ves skladiščni prostor na ladji dubrovniškega kapetana Frana Glavovica za prevoz raznovrstnega blaga iz Trsta v Neapelj. Istega letaje z dubrovniškimi ladjami prevažal različno železno robo iz Trsta v južno Italijo. Od časa do časa je prihajal z Dubrovčani tudi v spor. Z dubrovniškim kapetanom Franom Kavovicem je prišel v spor, ker je zavlačeval z natovarjanjem železne robe na ladjo, s tem pa je povzročil zakasnitev odhoda jadrnice iz Trsta. 10 Med primorskimi trgovci, ki so s svojimi ladjami pogosto prihajali v Dubrovnik, naj posebej omenim trgovca in lastnika ladij Jakova Priskica iz Lovrana. Priskic je skupaj z Nikolo Fišicem in drugimi trgovci že leta 1738 sklenil posebno trgovsko družbo z namenom, da trguje med Dubrovnikom in pristanišči severnega Jadrana. Priskic je izkoristil izkušnje svojega 30 letnega bivanja v Dubrovniku ter razvil zelo razvejano in solidno organizirano posredniško trgovino med balkanskimi deželami in deželami, ki so bile pod avstrijsko dominacijo. Kapetan Priskic je najimenitnejša pomorsko-trgovska osebnost v dubrovniško- severno jadranskih odnosih sredi 18. stoletja. Njegovo veliko pomorsko-trgovsko poslovanje se je raztezalo od Albanije, Kosova, Srbije, Makedonije, Bolgarije, Vlaške pa prek Bosne, Črne gore in Hercegovine, do njegovega poslovnega sedeža v Dubrovniku. Od tu je segalo do Senja, Bakra, Reke, Lovrana, Rovinja, Trsta, Ljubljane in ostalih krajev v Sloveniji, pa naprej v notranjost Hrvaške in na sever v avstrijske dežele. Priskic je imel svojo ladjo, pri drugih ladjah pa je bil lastnik po nekaj karatov. Iz Hrvaškega primorja in Trsta je izvažal železo in železne izdelke, različne vrste lesa in lesenih izdelkov. Pri prevozu te robe je angažiral še kapetana Pavla Kleškovica iz Župe pri Dubrovniku, ki je sodeloval s svojo ladjo. Jakov Priskic je kupoval velike količine volne v Draču, jo prevažal do Reke in pošiljal v zaledje. Bil je v poslovnih zvezah z Michelangelom Zoisom iz Ljubljane in Petrom Thomanom iz Albanije. Priskic je imel trgovske zveze tudi z Milošem Savicem in Jovom Pešom, trgovcema iz Podgorice, ki sta mu nabavljala razno robo iz notranjosti Črne gore. On ju je oskrboval s finalnimi izdelki, kijih je prevažal iz Trsta.II Po Grassijevi smrti leta 1760 je prevzel konzularne posle njegov poslovni kolega Josip Belusco. Tudi on je redno obveščal dubrovniško vlado o tistih dogodkih, ki bi bili lahko zanjo pomembni. Iz nekega njegovega dopisa zvemo, da je na neki ladji, ki je plula pod avstrijsko zastavo, bila posadka sestavljena iz dubrovniških mornarjev. Ta ladja je vozila v Trst iz Smirne neprijavljeno tihotapsko blago. Na intervencijo konzula so tihotapcem ublažili kazni. Konzul Belusco je dubrovniški vladi pošiljal tudi posebno trgovsko blago, med drugim neke posebne vrste žebljev in štiri zaboje steklenih plošč iz Češke. 12 Iz šestdesetih let 18. stoletja (čas konzulov Grassija in Belusca) lahko na podlagi dveh virov konkretno ugotovimo trgovski in pomorski promet, ki se je odvijal med Dubrovnikom in tržaškim pristaniščem. 1O J. Luetic, Iz rada konzulata ... u Trstu, str. 226-227. 11 J. Luctic, 1000 godi na dubrovačkog pomorstva, Zagreb 1969, str. 104; isti, O pomorstvu hrvatskog Primorja i Istre u XVIII stoljecu, Jadranski zbornik, sv. I, Rijeka-Pula 1956, str. 247. 12 J. Luetic, Iz rada konzulata ... u Trstu, str. 227. 315 IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V . Tabela: Tržaški pomorski promet 1759/1760 Datum Tip ladje 16.3.1759 fellucca 2.1.1760 fellucca 30.1.1760 fellucca 12.2.1760 gaeta 18.2.1760 pielego Kapitan/ Patron p. Panto Radovich p. Paolo Cressovich p. Paulo Missanovich p. Antonio Brascich p. Antonio Coludrovich 14.3.1760 fellucca Izvor ragusea con bandiera ragusea ragusea II II p. Paulo Radovich 16.3.1760 trabacolo p. Gioseppe Boghetta II 5.5.1760 fellucca II p. Paulo Paulovich 22.5.1760 trabacolo p. Gioseppe Boghetta 23.5.1760 fellucca p. Gioseppe Radovich 19.7.1760 brazzera p. Pietro Antichier 11.10.60 trabacolo p. Pietro Rossi 14.10.60 trabacolo p. Paolo Millanovich 15.12.60 tartanella p. Paulo di Giovanni Paulovich 29.12.60 trabacolo p. Nicolo Bacchia II II II Smer Tovor prihoda Dubovnik barile (b.) 150 vino nero, b. 32 aceto, b. 4 acquavita balle 31 bombace filato, balle 2 pelli agneline crude, mazzi 244 cordovani rossi e gialli i di ragione di Vretta Zupan mercante di Voscopoli sudditto ottomano, piu per conto proprio con b. 40 vino nero b. 251 vino nero, b. 15 aceto, b. 2 acquavita b. 94 vino nero, b. 2 acceto, b. 2 salume b. 250 vino nero, b. 40 vino biancho, b. 40 sardele salate, b. 5 oglio, b. 1 girici salati b. 280 vino nero, b. 320 aceto, b. 6 acquavita b. 150 vino nero, stara 50 pomelle di lauro, b. 20 aceto, b. 10 sardele b. 150 vino nero, b. 20 acetto b. 200 oglio, b. 30 vino nero b. 28 vino nero II II II II II II II II II II II II II II II II 316 Žuljana/ Pelješac Dubrovnik II b. 76 vino nero, 20 accetto b. 300 vino nero, b. 5 acquavita b. 250 vino nero, b. 10 acquavita, b. 30 aceto b. 260 vino rosso, un caratello acquavita b. 200 vino nero, migliara 2 fichi, migliara e mezo carobbe, b. 11 acquavita. MELIKOV ZBORNIK 16.9.1759 pollaca 28.1.1760 pmco c. Giacomo Gian Lucca Casilari c. Girolamo Passich II Tunis orne 1000 oglio II Izmir b. 199 e scatole 26 uva di Smirna, b. 20 ficchi per conto del ser Kaggi Panaiotti Gregoracchi, piu no. 629 pelli bovine salate a direzione del ser Andrea Flantini, piu b. 500 vino Samos per conto del ser Massimo Curtovich e compagni sudditti ottomani, sacchi 2 riso, sacci 5 legumi balle 26 cottoni sodi, scatole 8 uva di Smirne, un b. tabacco carre 115 sale, libre 400 datoli, casse 1 aqua fiori di aranzi, fagotti 3 lanna, pelli 2 bufalo, pelli 10 agneline colli 8 scienna destinata per qui; colli 262 merci cosistenti in orpimento vetriolo, scienna, padelle, contaria, specchie lastre destinate per Genova; piu colli 42 consistenti in specchi, )astre e contaria destinati per Livorno b. 25 oglio 25.6.1760 pollacca p. Girolamo Pussich II Ancona 15.6.1760 nava c. Nicolo Chissovich II Suara/ Tripolis 1.4.1760 nava c. Gioanni Marassi con bandiera ragusea Venezia 3.7.1760 brazzara p. Stefana lursinovich c. Francesco Caccovich ragusea Reka 31.3.1760 pollacca 23.9.1760 pettacchio c. Giuseppe Stefana Chersa 11.10.60 nava c. Mattio Zorzetti 18.8.1759 trabacola p. Mattio Iacich 22.8.1759 pielego p. Lorenza Sandal II Tunis/ Staxi de Baberia II Barletta balle 107 lanne scucida, balle 18 netta,cantara 400 datili, casse 25 limoni e cassette 1 cordovani rossi carra 91 sale II Barletta carra 128 sale Dubrovnik b. 120 vino nero austriaca II II b. 150 vino nero IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V . 5.1.1760 trabacolo p. Lorenza Sandal 7.5.1760 trabacolo p. Giovanni Tencich 12.3.1760 trabacolo p. Gregorio Tosi 16.6.1760 pielego p. Giovanni Pissich 16.11.60 trabacolo p. Stefana Comisano 19.5.1760 tartan one p. Pietro Tabacco 19.5.1760 tartan one p. Giovanni Amadio 12.6.1760 tartanone p. Lorenza Liciandeto 27.6.1760 tartana c. Antonio Pasquali Vir: Ferdo Gestrin, Darja Ljubljana 1990, str. 96-221. " " " " veneta " " " pontificia " " maltese Mihelič, b. 250 vino nero, b. 6 salume diverso b. 150 vino nero, b. 16 accetto, passa 3 leguna orne 300 oglio Torpago b. 130 vino nero stato Rag. Dubrov- b. 250 vino nero, b. 20 vino bianco, b. 40 aceto, nik b. 80 acquavita, b. 128 ficchi, b. 50 sardele salate, sacchi 1 gripola, rotoli 3 rassa " stara 600 formentone lgiallo " b. 60 oglio " stara 500 fomentone " b. 40 acquavita, b.100 anchioni, balle 25 pelli agnelline, cantara 10 formaggio salato di Siccilia, arnasi 5 moscato di augusta, parra 400 calze di bombace, caratteli 2 datili, sacchi 1 anesi, sacchi 1 seme di commo Tržaški pomorski promet 1759/1760, SAZU, Prvi vir so poročila koprskih podestatov Agostina Saranza in Vincenza Grittija. Koprski podestat je imel v Trstu svojega agenta, ki mu je v Koper poročal o celotnem uvoznem pomorskem prometu v tržaškem pristanišču. Podatki v poročilih zavzemajo kratko časovno obdobje od avgusta 1759 do konca decembra 1760 z izjemo za december 1759 in avgust 1760. Agentovi podatki se nanašajo na vsakodnevne prihode tujih, t.j. netržaških ladij, na njihove lastnike oz. kapitane, na vrste ladij ter na blago in njihovo količino (glej tabelo!). Podestat je podatke, urejene po dnevih prihoda ladij v tržaško pristanišče, mesečno pošiljal v Benetke kolegiju petih modrih za trgovino (Cinque Savi alla Mercanzia). V omenjenem obdobju je v Trst prispelo 25 ladij iz Dubrovnika, kar z oziram na vse prispele ladje predstavlja 2,02%. Med ladjami iz 16 držav, ki so se v omenjenem obdobju zasidrale v tržaškem pristanišču, so dubrovniške na 6. mestu (beneških je npr. bilo 715, avstrijskih 157, papeških 124, osmanskih 38 itd.). Ladij, ki so priplule iz Dubrovnika in so plule pod dubrovniško zastavo, je bilo 15, 3 so plule pod avstrijsko, 3 pod beneško, 3 pod papeško in ena pod malteško zastavo. 318 MELIKOV ZBORNIK Dubrovniške ladje pa so v Trst priplule tudi iz drugih predelov ob Sredozemlju: 2 iz Tunisa, ena iz Smirne, ena iz Ancone, ena iz Suare v Tripolisu in dve iz Barlette. Dubrovniške ladje so iz Dubrovnika prevažale predvsem črno in belo vino, kis in žganje, slane sardele, olje, začimbe, fige, rožiče in stročnice, torej pridelke dubrovniške republike (glej tabelo). Le ena dubrovniška ladja je pripeljala trgovsko robo, ki je prek Dubrovnika prišla s področja osmanske države (Skopje). Kot tovor je navedeno tekstilno blago ter razne vrste kož in usnje (št. 35 I, str. I 32). 13 Iz Tunisa sta v tem obdobju prišli dve dubrovniški ladji, ki sta tovorili različno robo. Ena je pripeljala I 000 urn olja (117/106), druga pa volno, datlje, limone in kordovansko usnje (487/146). Dubrovniška ladja, ki je prišla iz Smirne, je prav tako pripeljala različno trgovsko blago, ki pa je bilo namenjeno več trgovcem. Ti so poimensko navedeni. Z ladjo tipa "pinco" je kapetan Girolamo Passich pripeljal v Trst grozdje, smokve, vino iz Samosa, riž, sočivje in goveje kože (394/136). Isti Girolamo Pussich (sic) je kasneje pripeljal iz Ancone tekstilno blago, grozdje iz Smirne in tobak (744/174). Iz omenjenih dveh podatkov izhaja, da je imel Dubrovčan Girolamo Passich več ladij, s katerimi je prevažal različno trgovsko robo iz Smirne in Ancone. Ker se pri prevozu iz Ancone omenja grozdje iz Smirne, je morala biti Ancona vmesna postaja med Smirno in Trstom. Pod poveljstvom kapetana Nicole Chissovicha je dubrovniška nava pripeljala iz Suare v Tripolisu večje količine soli, datljev, dišav, bivoljih in ovčjih kož (761/176). Iz Barlette sta dubrovniški ladji pripeljali večje količine soli (885/188, 963/198), iz Reke pa ena ladja olje (783/178). Precej nenavadna je bila pošiljka iz Benetk, ki je prispela na dubrovniški navi. Za Trst so bile namenjene le kože, ostala roba, ki je obstajala predvsem iz stekla in steklenih izdelkov, pa je bila namenjena za Genovo in Livorno. (506/150). Trgovska roba, ki so jo prevažale dubrovniške ladje v Trst iz Levante in italijanskih pristanišč, je bila bolj raznovrstna in večje vrednosti kot roba na ladjah, ki so prihajale iz Dubrovnika. Oglejmo si še, kaj so prevažali iz Dubrovnika v Trst na svojih ladjah nedubrovniški ladjarji. Trije avstrijski ladjarji so s štirimi ladjami prevažali predvsem sode črnega vina, kis, različne vrste slane ribe in les (35/98, 38/98, 353/132, 631/162). Trije beneški patroni so iz Dubrovnika na svojih ladjah prevažali v Trst olje in črno vino, eden od njih pa je poleg belega in črnega vina tovoril še kis, žganje, smokve, slane sardele, vinski kamen in rašo (456/144, 724/172, 1068/208). Med Dubrovnikom in Trstom so plule tudi papeške ladje. V poročilih se omenjajo trije papeški ladjarji, ki so pripeljali večje količine žita in olja (651/144, 652/164, 716/172). Edina malteška ladja pa je iz Dubrovnika pripeljala večjo količino različne trgovske robe in sicer: žganje, ribe, ovčje kože, slani sir iz Sicilije, muškat iz Avguste, bombažne nogavice, datlje in kumino (750/174). Trgovsko blago, ki je prispelo po morju v omenjenem kratkem obdobju v Trst iz Dubrovnika, je bilo po izboru robe sodeč, verjetno v glavnem namenjeno porabi v samem Trstu. Predvsem to velja za prehrambne proizvode. Del robe, predvsem tiste, ki so jo dubrovniški ladjarji pripeljali iz italijanskih ali drugih sredozemskih pristanišč, pa je bil verjetno namenjen porabnikom v ožjem ali širšem zaledju Trsta. Drugi vir so okrožnice o prometu skozi tržaško pristanišče. Na podlagi njih lahko dobimo konkretne podatke o vrednosti posamezne trgovske robe in področja, kamor je bila ta roba namenjena. V tem primeru gre za izvoz iz tržaškega pristanišča. V teh 13 Številka podatka in stran se nanašata na objavljeno gradivo v citirani publikaciji F. Gestrina in D. Mihelič, Tržaški pomoski promet 1759/1760. 319 IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V ... poročilih je zajeto obdobje od 1760 do 1765. 14 Iz Trsta so pošiljali leta 1760 poleg drugih krajev v Dubrovnik žito, platno in milo. Žito je od nekdaj prihajalo v Trst iz zaledja in iz čezmorskih dežel, deloma za prehrano tržaškega prebivalstva, deloma pa za izvoz v različne smeri. Žito je prihajalo v Trst leta 1760 iz Kranjske, Hrvaške, Madžarske, toda največje količine so pošiljali iz Štajerske. Ta prehrambni artikel se je iz Trsta izvažal tudi v Dubrovnik. V tranzitu prek tržaške luke pa je predstavljalo platno dolgo časa najpomembnejši izvozni artikel. V primorskih in čezmorskih deželah je bilo platno zelo iskano blago. Najvažnejši izvoznik platna je bila tedaj Saška (na njo odpade okrog polovica eksporta), med izvozniki pa se omenjajo tudi Pruska Šlezija in Salzburg. Med deželami, kamor je bilo transportirano platno, najdemo tudi Dubrovnik. Pri pomorskem tranzitu, ki se je dogajal po morju med pomorskimi deželami in mesti, je Trst v glavnem deloval le kot pretovorno pristanišče. Ko govorimo o tranzitu, običajno mislimo na kopenski tranzit, ki pa je bil v okviru celotnega prometa redno registriran, zato so o njem ohranjeni konkretni podatki. V nasprotju s kopenskim tranzitom pa pomorski tranzit ni bil vedno registriran, od časa do časa so bili registrirani le sumarni denarni podatki o njem. Edino izjemo predstavljajo podatki za leto 1765, saj prinašajo celotno sliko o pomorskem tranzitu. Iz njih razberemo, da gre v Dubrovnik iz Apulije in Genove razno sadje, iz Anglije in Holandije poper, iz Hamburga pa polenovka (bakalar)_ 15 Po smrti konzula Josipa Belusca je februarja 1791 prejel konzularni patent Filip Pernsteiner, Avstrijec nastanjen v Trstu. Svojo dolžnost je opravljal še bolj zavzeto kot njegova predhodnika. Zelo obširno in sproti je poročal dubrovniški vladi o dogajanjih v tržaškem bazenu po ukinitvi beneške republike. Med Persteinerjevimi poročili je pomembno omeniti popis delničarjev Zavarovalne (pomorske) družbe v Trstu. Družba je razpolagala s 1100 delnicami, ki so bile razdeljene med 65 delničarjev. Med delničarji se omenjajo mnogi Srbi: Ivan Cikovic 30 delnic, Todor Rajovic 20 delnic, Aleksa Vukovic 20 delnic itd. Zaradi zelo živahne pomorske dejavnosti dubrovniških ladij v Tržaškem zalivu je Pernsteiner začel razmišljati, da bi v Trstu ustanovil moderno dubrovniško pomorsko zavarovalno družbo. Leta 1796 je obširno poročal o vojnih razmerah in dogodkih v evropskih deželah ter posebej o vojaških spopadih v Italiji. 16 Tudi v času konzula Pernsteinerja se najbolje vidi aktivnost dubrovniškega konzulata v Trstu po številu obiskov dubrovniških ladij v tržaškem pristanišču. V letih 1797 do 1799 se je v tržaškem pristanišču posluževalo pristaniških operacij nekaj manj kot 100 dubrovniških ladij različnih tipov. Te dubrovniške ladje so prevažale različne tovore blaga iz Smirne, Soluna, Modona, Dubrovnika in na splošno iz Levanta ter Mediterana. Iz Trsta pa so prevažali največ različne generalne tovore v Neapelj, Genovo, Malto, Dalmacijo in še posebej v Dubrovnik. 17 V prispevku sem opozoril na nekatere fragmente, ki prikazujejo trgovsko in pomorsko dejavnost med tržaškim pristaniščem in dubrovniško republiko v drugi polovici 18. stoletja. Prepričan sem, da bi podrobnejše raziskave gradiva v dunajskih in tržaških 14 Ivan Erceg. Trsti bivše habsburške zemlje u medunarodnom prometu (Merkantilizam u drugoj polovini 18. stoljeca), Zagreb 1970. Gradivo iz 1-Iaus- Hof- und Staadtsarchiva na Dunaju, je avtor obdelal v obliki tabel. I 5 Ibid., str. 176, 178, 179. 16 J. Luetic, Iz rada konzulata ... u Trstu, str. 228. I 7 lbid. str. 230. Podrobneje o pomorski trgovini med Dubrovnikom in Trstom, med Trstom in raznimi jadranskimi oz. sredozemskimi lukami ter vrstami prevažane trgovske robe v drugi polovici 18. stoletja v I. Mitic, Prilog proučavanju veza Dubrovačke republike I Trsta, str. 121-135. 320 MELIKOV ZBORNIK arhivskih ustanovah ter predvsem v dubrovniškem arhivu dale mnogo popolnejšo sliko o aktivnosti dubrovniških trgovcev ne samo v Trstu ampak tudi v zaledju Trsta, v bližnjih slovenskih deželah. Kajti to je bil čas, v katerem se je začel Trst resnično razvijati v trgovsko središče habsburških in sosednjih dežel. Pri tem procesu pa so bili že od vsega začetka soudeleženi trgovci in poslovneži iz slovenskih dežel, ne samo pri trgovski menjavi blaga, ampak tudi s poseganjem v samo pomorsko dejavnost in pomorsko trgovino. ZUSAMMENFASSUNG Uber die Seefahrts- und Handelsverbindungen zwischen Dubrovnik [Ragusa] und Triest im 18. Jahrhundert Triest trat in den Vordergrund, als die Habsburger im 16. Jahrhundert einen Nachrichtendienst organisierten, um eine bessere Abwehr vor Tlirkeneinfallen zu ermoglichen. Eine aul3erordentliche Rolle in diesem Nachrichtendienst spielte Dubrovnik. Die Ragusaner waren ausgezeichnete Kenner der Verhaltnisse im Osmanischen Reich, ihre Regierung war jedoch sehr vorsichtig und erlaubte keine solchen Aktivitaten von Einzelpersonen. Der Grol3teil der Nachrichtenliberbringer, die aus oder liber Dubrovnik agierten, stand im Dienste des osterreichischen Erzherzogs Ferdinand l. Die Berichte wurden meistens liber Triest an den Wiener Hof gesandt, womit Triest nach 1528 ein sehr bedeutendes Spionagezentrum wurde. Von den Bewohnem Dubrovniks spielten zwei Mitglieder angesehener Adelsfamilien eine wichtige Rolle: Mihajlo Bučinic und Marin Zamanjic. Die Spionagetatigkeit des Mijahlo Bučinic bildete flir Ferdinand l. eine perfekte und verla131iche lnformationsquelle liber die Geschehnisse im Osmanischen Reich. Die Regierung von Dubrovnik entdeckte 1532 die Tatigkeit zugunsten Ferdinands und begann deshalb Bučinic zu verfolgen. Er wurde in den Kerker geworfen, konnte jedoch nach Venedig fliehen. Das Zentrum seiner Spionagetatigkeit verlagerte er nach Triest, von wo aus er der Republik Ragusa Schwierigkeiten machte. Nach Erlal3 eines Repressalienpatentes im Jahre 1537 brach flir Mihajlo Bučinic und seinen Bruder Pavel, der sich ihm spater angeschlossen hatte, eine Zeit intensiver Aktivitaten an. Mit Hilfe des Repressalienpatentes konnten sie den Handlem von Dubrovnik grol3e Schwierigkeiten bereiten. Unter anderem konnten sie verhindem, dal3 die Handler von Dubrovnik den Handel mit den "carsia"-Stoffen (billigen englischen Wollstoffen) von Ferrara nach Triest verlegten. Es gibt Angaben liber eine Handelsverbindung zwischen Dubrovnik und Triest schon im 16. Jahrhundert, da die Bewohner von Dubrovnik das Holz flir den Schiffsbau auch aus Triest bezogen. Mit der Einflihrung der merkantilistischen Politik in der Habsburgermonarchie und mit dem Profit der Triester Reedereien und der Stadt selbst in Verbindung stand die Mal3nahme des Kaisers Karl VI., der am 2. Juni 1717 das Patent liber die freie Schiffahrt in der Adria erliel3. Im Marz 1719 folgte das Patent liber die Proklamation von Rijeka (Fiume) und Triest zu Freihafen. Die Prosperitat von Triest war jedoch nicht nur durch die Mal3nahmen des Wiener Hofes bedingt, sondern auch durch andere Faktoren. Triest wurde in dieser Zeit zunehmend zum Hafen der slowenischen Gebiete und zum Tei) auch anderer slidslawischer Regionen, darunter vor allem der Republik Ragusa. Die zweite Halfte des 18. Jahrhunderts bedeutet auf dem Gebiet der Seefahrt und des IGNACIJ VOJE: O POMORSKIH IN TRGOVSKIH POVEZA VAH MED DUBROVNIKOM IN TRSTOM V . Seehandels von Dubrovnik eine Epoche der okonomischer Erneuerung und der Konjunktur. Die Ragusaner konnten aus der Krise des Osmanischen Imperiums und aus dem langsamen Verfall der Republik von Venedig ihren Nutzen ziehen. Ihren Handel richteten sie auf jene Gebiete aus, die damals als die vielversprechendsten galten. Das osterreichische Triest wurde zum Zielhafen der Schiffe aus Dubrovnik. Die Interessen des verstarkten Seehandels von Dubrovnik in die Obere Adria zwangen die Regierung von Ragusa, im Jahre 1737 ein Konsulat in Triest einzurichten. Der erste Konsul war der angesehene Triester Handler Antonio Grassi. RegelmaBig benachrichtigte er die Regierung in Dubrovnik liber Ein- und Auslaufen der Ragusaner Handelsschiffe. Mit besonderer Aufmerksamkeit widmete er sich jedoch der politischen Berichterstattung und den Nachrichten liber militarische Verhaltnisse. Er leistete den Matrosen und Kapitanen von Dubrovnik Hilfestellung beim Be- und Ausladen der Ware im Hafen von Triest. Der Konsul half auch Handlern aus Laibach bei ihren Geschaften in Triest und ihren Verbindungen mit Dubrovnik. Im J ahre 1752 registrierte er die Seehandelstatigkeit des bekannten Laibacher Handlers, Grossisten und Besitzers von Eisenhlitten, Michael Zois. Besonders erwahnt wurde ein Handler und Besitzer von mehreren Schiffen aus Lovran [Lovrano], Jakov Priskič, der im Jahre 1738 eine eigene Handelsgesellschaft flir den Handel zwischen Dubrovnik und den Hafen der nordlichen Adria grlindete. Nach dem Tod Grassis im Jahre 1760 libernahm die Konsulargeschafte sein Geschaftskollege Giuseppe Belusco. Auch er informierte die Regierung in Dubrovnik liber die flir die Republik relevanten Vorkommnisse. Flir die sechziger Jahren des 18. Jahrhunderts, also die Zeit der beiden Konsulen Grassi und Belusco, kann auf Grundlage zweier Quellen der Handels- und Seefahrtsverkehr zwischen Dubrovnik und dem Hafen von Triest konkret verfolgt werden. Eine erste Quelle stellen die Berichte der Podesta von Capodistria (Koper) nach Venedig liber das Einlaufen von fremden Schiffen in den Hafen von Triest dar. Das Podestat von Capodistria hatte namlich in Triest einen eigenen Agenten, der ihm lnformationen liber das tagliche Einlaufen von fremden, d. h. nichttriestinischen Schiffen, liber ihre Besitzer bzw. Kapitane, liber die Art der Schiffe und liber Menge und Beschaffenheit der Waren libermittelte. Die erhaltenen Berichte reichen von August 1759 bis Dezember 1760 (siehe Tabelle!). Die zweite Quelle sind Informationen liber den Verkehr durch den Triester Hafen; es handelt sich dabei um die Ausfuhr bzw. den Transit liber den Triester Hafen. Unter den Staaten, in die im Jahre 1760 Getreide, Leinen, Seife und andere Waren exportiert wurden, kam auch Dubrovnik vor. Nach dem Tod des Konsuls Belusco bekam Philipp Pernsteiner, ein in Triest lebender bsterreicher, das Konsularpatent. Seine Pflichten erflillte er noch gewissenhafter als seine Vorganger. Seine Aktivitat machte sich vor allem in der groBerer Zahl von Schiffen aus Dubrovnik im Hafen von Triest bemerkbar. Im Beitrag behandelt wurden nur einige Fragmente aus Daten, die die Seefahrt und den Handel zwischen dem Hafen von Triest und die Republik Dubrovnik in der zweiten Halfte des 18. Jahrhundert betreffen. Uber die Tatigkeit des Konsulates von Ragusa in Triest gibt es wenige Untersuchungen, obwohl im Archiv von Dubrovnik reiches Archivmaterial vorhanden ist. Die Korrespondenz der Konsules von Dubrovnik ist namlich erhalten. MELIKOV ZBORNIK BRANKO REISP NA POSEBEN NAČIN ODTISNJENI VALVASORJEVI TOPOGRAFIJI KRANJSKE IN KOROŠKE Poleg Slavnega Valvasorjevega dela Die Ehre deB Hertzogthums Crain iz leta 1689, ki je prvi kompleksni prikaz naše zgodovine, ozemlja in načina življenja, sta posebej pomembni Valvasorjevi deli topografija Kranjske in topografija Koroške iz leta 1679 oziroma 1681, saj naznanjata Valvasorjevo glavno delovno usmeritev v prihodnje. Iz prve topografije je Valvasor nato uporabil nad dve tretjini slik za Die Ehre deB Hertzogthums Crain, druga topografija pa je bila osnova za kasnejšo literarno topografijo Koroške, ki je izšla leta 1688 pod naslovom Topografija Archiducatos Carinthiae antiquae et modernae completa. Topografija Kranjske ima popolni in izvirni naslov: Topographia Ducatus Carnioliae modernae das ist Controfee aller Statt, Marckht, Closter, vndt Schlosser, wie sie anietzo stehen in dem Hertzogthumb Crain. Heervorgebracht zu W agensperg in Crain im J ahr 1679. Mit sonderbahrem FrleiB durch Johann Weichart Valvasor. Je album z naslovnim bakrorezom in 319 bakrorezi mest, trgov, samostanov in gradov na tedanjem Kranjskem. Redki primerki imajo še s številko 39 označeni list Ehrenav, ki pa sicer ni vključen v noben seznam v albumu. Grad Ehrenav so namreč okoli leta 1679 še gradili, zato ga je Valvasor gotovo upodobil nekoliko kasneje in je bil bakrorez nato uvezan v nekatere pozneje sestavljene izvode. V takem primeru obsega topografija z naslovom vred 321 bakrorezov. Za naslovom je na dveh straneh Valvasorjevo latinsko posvetilo deželnim stanovom Kranjske in prav tako na dveh straneh latinsko voščilo Pavla Ritterja - Vitezovica. Sledi 319 oziroma 320 po abecedi nemških krajevnih in grajskih imen urejenih upodobitev, vsaka na svojem listu. Nemškim imenom krajev so z nekaj izjemami dodana tudi slovenska. Listi so sicer oštevilčeni toda nedosledno, saj so nekatere številke izpuščene (11, 123, 212, 309), druge se ponavljajo (39 sta Egg in Ehrenav, 40 sta Egkh bey Putpetsch in Faistenberg, 49 je Gallenberg, 235 je Scharffenberg, 237 je Sibenegg, vsi v treh različicah), nekatere, sicer iste upodobitve so včasih različno oštevilčene, na primer list 40 (Faistenberg) ima v nekaterih izvodih številko 41, list 108 (Ketizh) številko 58, list 137 (Lveg an der Porckh, t.j. Poickh) številko 136 in list 243 (Smvckh) številko 120. Razlikujejo se tudi po vsebini: list 199 (Raunach) je odtisnjen v dveh različicah, s figuralno štafažo in brez nje, list 138 (Lukhaviz) je v nekaterih primerkih signiran, v drugih ne. Zaradi takih nedoslednosti so v izvodih, ki v raziskave niso bili pritegnjeni, mogoče še druge posebnosti. Vsi listi pa imajo v levem ali desnem kotu zgoraj vrisano vetrovnico ali kompasno rožo. Skupaj je upodobljenih več kot 300 gradov, samostanov, rudnikov, trdnjav, ruševin in podobno, 32 trgov in 19 mest. Poleg glavnih stavb so dragoceni slikovni zgodovinski viri tudi upodobljena graščinska in kmečka gospodarska poslopja in stavbni detajli, včasih so zanimivi še drobni prizori ob robovih slik. Na koncu albuma je indeks, sestavljen iz nemškega in slovenskega dela. Obsežnejši nemški seznam na 12 straneh navaja gradove in kraje in pove, v katerem delu dežele stojijo in kdo je lastnik gospostva. Seznam se konča s številko 312 (Y dria). Bakrorezov, ki imajo v albumu številke 313 do 316, Valvasor v tem seznamu ni navedel. Na koncu nemškega seznama je še impresum salzburškega in ljubljanskega tiskarja Janeza Krstnika Mayrja, ki je ta spremna besedila 323 BRANKO REISP: NA POSEBEN NAČIN ODTISNJENI VALVASORJEVI TOPOGRAFIJI KRANJSKE IN KOROŠKE k albumu tiskal. Publikacijo zaključuje dve strani obsegajoč seznam gradov in krajev v slovenskem jeziku.Tu je kot zadnji naveden bakrorez, ki nosi številko 313 (Loibl). Prav zato, ker pri tej prvi Valvasorjevi topografski izdaji ni stroge sistematičnosti, je njena pionirska narava tem bolj očitna. Taka je na kratko označeno vsebinska podoba topografije. Po zunanji podobi paje ta album bakrorezov podolžnega formata 17,5 (hrbet) x 27 cm, s tem, da imajo nekateri izvodi respektni rob še nekoliko širši. Tudi slike se po velikosti nekoliko razlikujejo, na naslovnem listu, na primer, meri brez roba plošče 11,3 x 21 cm. Topografija Koroške ima izvirni naslov: Topographia Archiducatus Carinthiae modernae das ist Controfee aller Statt, Marckht, Closter, vndt Schlosser, wie sie anietzo stehen in dem Ertz - Hertzogthumb Kharndten. Heervorgebracht zu W agensperg in Crain im Jahr 1681. Mit sonderbarem Flei/3 durch Johann Weichart Valvasor. Je album z naslovnim bakrorezom in 223 bakrorezi koroških krajev in gradov. Izdaja je podobna topografiji Kranjske iz leta 1679 in tudi besedilo je enako urejeno. Od besedil sta na začetku nemško posvetilo koroškim deželnim stanovom, datirano na Bogenšperku 3. januarja 1681, in latinska pesem Pavla Ritterja Vitezovica. Na koncu albuma je 8 strani nemškega seznama slik in lastnikov gradov. Seznam se v tem primeru ujema z dejanskim številom podob. Besedila je natisnil Janez Krstnik Mayr v Ljubljani. V nasprotju s topografijo Kranjske izpred dveh let kaže topografija Koroške večjo spretnost celotne ekipe ustvarjalcev. Urejena je bolj sistematično in dosledno, plošče so oštevilčene tekoče in večinoma tudi signirane. Tehnično kažejo podobe od primera do primera manj razlik. Številni nešablonski in individualno različni prikazi gosposkih, meščanskih in kmečkih domov, gospodarskih poslopij, vsakovrstnih detajlov in vsega drugega so skrbno do podrobnosti izdelani. Nadaljno obogatitev pomenijo pridani grbi, ki jih v kranjski topografiji ni, medtem ko je vetrovnica zato navadno v levem, včasih tudi v desnem spodnjem vogalu slike. Celotna izvedba daje navzven zelo enoten in izbran vtis, vsebinsko pa je tudi ta album, tako kot kranjski, prvovrsten in edinstven zgodovinski vir. Po zunanji podobi, to je po formatu, je koroška topografija podobna kranjski. V zadnjem času pa je Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani s posredovanjem Trubarjevega antikvariata Cankarjeve založbe pridobila obe topografiji odtisnjeni na svojski način. Njihova posebnost je v tem, da sta na enem listu odtisnjena po dva bakroreza, zato sta primerka po formatu skoraj kvadratne oblike. Značilno je tudi, da so odtisi na posameznem listu tesno drug ob drugem, tako da upodobitev ni mogoče oddvojiti, ker bi bile v tem primeru na eni strani brez roba. Leta 1977 je prišla po tej poti v znanstveno evidenco na opisani način odtisnjena Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Izvod je Trubarjevemu antikvariatu odstopil v zamenjavo neki zbiralec iz Avstrije, nekoč pa je moral biti v lasti jezuitskega kolegija v Linzu v Zgornji Avstriji, kajti na privezanem listu posvetila je desno zgoraj vpis s črnilom: Coli. Line. S. J. Zvezek je imel platnice iz lepenke, prevlečene z marmoriranim knjigoveškim papirjem v rjavo - rdečem tonu, hrbet je bil vezan v temno rjavo usnje. Vezava ni bila sočasna z odtisi plošč, temveč znatno mlajša. Leta 1995 je bila knjiga prevezana in ima sedaj platnice iz umetnega usnja temno rjave barve. Primerek je velikosti 28 (hrbet) x 26 cm. Vsebuje na 136 listih 261 odtisov, ni pa več v prvotnem stanju, niti popoln, tudi listi niso vezani v pravem zaporedju. Na nekaterih listih je ena podoba odrezana, nekaj podob sploh manjka, nekatere podobe so obstrižene, nalepljene na drugačen papir in šele nato vključene v zvezek, ki ima privezano tudi celotno v Ljubljani tiskano besedilo, 324 MELIKOV ZBORNIK vendar to v podolžnem formatu predhodno opisanega primerka. Naslovnega bakroreza izvod nima. (Prim.: Branko Reisp, Tri dragocene pridobitve Knjižnice Narodnega muzeja; Knjižnica 26, 1982, str. 207 sl.) Leta 1999 je Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije pridobila še na enak način odtisnjeni album Topographia Archiducatus Carinthiae modemae. Naprodaj je bil v knjižnem antikvariatu Interlibrum iz Vaduza v kneževini Liechtenstein. Narodnemu muzeju ga je prav tako posredoval Trubarjev antikvariat. Izvod je velikosti 30 (hrbet) x 32 cm. Vezan je sočasno v gladko nebarvano usnje. Izjemno lepo in v popolnosti ohranjen album vsebuje na 112 listih 224 bakrorezov. Spredaj mu je na dveh listih (4 straneh) privezan tiskani seznam upodobitev. Po pridobitvi tega primerka koroške topografije je bibliotekarska svetovalka Anja Dular iz Narodnega muzeja Slovenije opravila v srednjeevropskih institucijah, ki hranijo koroško topografijo (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Univerzitetna knjižnica Maribor, Metropolitana Zagreb, Narodna i sveučilišna biblioteka Zagreb, bsterreichische Nationalbibliothek Wien, Landesbibliothek Coburg, Češky Krumlov /grad/) poizvedbe o formatih, vezavah in drugih značilnostih primerkov. Poizvedbe so dale zanimive rezultate. Izkazalo se je, da je bila koroška topografija iz leta 1681 izdana v dveh različnih formatih z eno ali dvema upodobitvama na enem listu. Od ohranjenih primerkov je skoraj polovica z dvema upodobitvama na enem listu. Prav tako so bili evidentirani tudi podobni primerki Valvasorjeve kranjske topografije iz leta 1679. Ker so odtisi plošč v obeh tu obravnavanih primerkih zelo dobri, bi bilo mogoče domnevati, da gre za prve ali morda celo poskusne odtise. Vsekakor to niso dokončne in popolne izdaje. Končni izdelek je podolžnega formata s po eno upodobitvijo na enem listu, kar je pogojeno že z obliko upodobitev, obliko naslovnega bakroreza in tiskanih spremnih besedil, kakor posvetila, voščila in indeksa. S pridobitvijo koroške topografije iz leta 1681 ima Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije popolno zbirko Valvasorjevih originalnih objavljenih del in to edino popolno zbirko na svetu sploh. Razvrščena po zaporedju izida so to: Dominicae passionis icones /Pasijonska knjižica/. Bogenšperk 1679. Grafični kabinet. Grafični ciklus v posameznih listih je leta 1901 pridobil za tedanji Kranjski deželni muzej v Ljubljani, danes Narodni muzej Slovenije, kustos Alfonz Mtillner od pomembnega antikvarja Rosenthala v Mlinchnu. Prvo na Bogenšperku v grafični delavnici Janeza Vajkarda Valvasorja izdano delo je ohranjeno oziroma znano le v dveh nepopolnih primerkih, ki pa se med seboj dopolnjujeta: v posameznih listih v grafičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije in kot knjižica v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Po obeh primerkih je bil leta 1970 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani napravljen popoln faksimiliran ponatis. Topographia Ducatus Camioliae modemae. Bogenšperk 1679 l.) Sign. 1835. Je po žigu sodeč v sedanjem Narodnem muzeju Slovenije vsaj že od zadnjih desetletij. stoletja. Izvod ni popoln, manjkajo bakrorezi, ki predstavljajo kraje in gradove v Istri, toda v albumu je uvezan izjemno redek bakrorez gradu Ehrenav. 2.) Sign. - . Je zgoraj opisani leta 1977 pridobljeni posebni primerek, kjer sta na enem listu odtisnjena po dva bakroreza. Zvezek ni v prvotnem stanju, niti popoln. 3.) Sign. N - AK 1577/1987 (vpis v akcesijsko knjigo). Je iz privatne knjižnice v Ljubljani leta 1987 pridobljeni izjemno lepo ohranjeni primerek z širšim respektnim robom v značilni sočasni vezavi. Po tu navedenih primerkih je bila leta 1995 pri Mladinski knjigi v Ljubljani v zbirki "Knjižnica Enciklopedije Slovenije" napravljena druga, izpopolnjena faksimilirana izdaja. 325 BRANKO REISP: NA POSEBEN NAČIN ODTISNJENI VAL VASORJEVI TOPOGRAFIJI KRANJSKE IN KOROŠKE Topographia arcium Lambergianarum. Bogenšperk 1679. Sign. 3994. Je iz privatne knjižnice v Sloveniji po posredovanju Trubarjevega antikvariata v Ljubljani leta 1966 pridobljeni primerek. (Prim.: Branko Reisp, Valvasorjeva Topographia arcium Lambergianarum; Kronika 14, 1966, št. 3, str. 153 sl.) Ovidii Metamorphoseos icones. Bogenšperk 1680. Sign. 1836. Knjižico je leta 1880 z delom zbirk barona Jožefa Kalasanca Erberga z Dola pri Ljubljani pridobil za Kranjski deželni muzej v Ljubijani kustos Karel Dežman. Erbergovo lastništvo izpričuje tudi žig z baronsko krono in besedo Erberg na naslovni strani dela. Po tem izvodu je bil leta 1984 pri Mladinski knjigi napravljen faksirnilirani ponatis. Topographia Archiducatus Carinthiae modernae. Bogenšperk 1681. Sign. N - AK 500 / 1999 (vpis v akcesijsko knjigo). Je zgoraj opisani leta 1999 pridobljeni posebni primerek, kjer sta na enem listu odtisnjena po dva bakroreza. Sočasno vezani primerek je popoln in zelo lepo ohranjen. Topographia Carinthiae Salisburgensis. Bogenšperk 1681. Sign. 7587. Izvod je bil leta 1931 kupljen v Augsburgu v antikvariatu J osefa Oberdorferja. Na prvi strani posvetila ima vpis s črnilom: Mofirij S. Petri Salisburgi. Theatrum mortis humanae tripartitum. Bogenšperk - Ljubljana - Salzburg 1682. Sign. 5630. Izvod je po žigu na naslovni strani sodeč v Narodnem muzeju vsaj od zadnjih desetletij 19. stoletja. Topographia Archiducatus Carinthiae antique et modernae scompleta. Ntirnberg 1688. Sign. 1887. Kakor izpričuje vpis v akcesijski knjigi leta 1967 pod št. 534 je bila knjiga takrat kupljena v Trubarjevem antikvariatu, izvira pa iz privatne knjižnice v Sloveniji. Die Ehre del3 Hertzogthums Crain. Ljubljana - Ntirnberg 1689. l.) Sign. 1625. Je poznorenesančno v brezbarvno usnje s tiskanimi vzorci vezani kodeks, ki je po žigu sodeč v Narodnem muzeju vsaj od zadnjih desetletij 19. stoletja. 2.) Sign. 1610. Žig "Krainisch Standisches Museum" priča, da je primerek v današnjem Narodnem muzeju že od prvih let njegove ustanovitve. Vezan pa je nekoliko neobičajno v 8 zvezkov, razdeljenih po knjigah takole: I / II, III/ IV, V/ VI, VII/ VIII, IX/ X, XI, XII/ XIII/ XIV, XV. Po prvem izvodu sta bili v kombinaciji z izvodom iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani napravljeni faksimilirani izdaji v založbi Mladinska knjiga in dr. dr. Rudolf Trofenik v Ljubljani in Mtinchnu leta 1970-1974 in v založbi dr. dr. Rudolf Trofenik v Mtinchnu leta 1971-1973. Iz navedenih podatkov je med drugim razvidna pomembna posredovalna kulturna funkcija, ki jo je pri izpopolnjevanju zbirke Valvasorjevih izdaj za Narodni muzej opravil pod vodstvom Štefana Tausiga in nato Marjana Podgorška ter Stanke Golob leta 1965 ustanovljeni reprezentativni Trubarjev antikvarjat Cankarjeve založbe v Ljubljani. Tako se zlasti v Knjižnici Narodnega muzeja Slovenije z zbranimi izvirniki in njihovimi ponatisi uresničuje in potrjuje izrek, ki se ponavlja v vinjetah na koncu IV., VI. in XII. knjige Die Ehre del3 Hertzogthums Crain: "et opera illorum sequuntur ipsos". 326 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Seltene Exemplare von Valvasors Topographien Krains und Kamtens, die auf besondere Art gedruckt wurden Aul3er dem Hauptwerk von Johann Weikard Valsavor "Die Ehre del3 Hertzogthums Crain" aus dem Jahre 1689 weisen zwei bedeutende Arbeiten Valvasors - die Topographie Krains aus dem Jahre 1679 und die Topographie Kamtens aus dem Jahre 1681 - auf die klinftige Ausrichtung von Valvasors Schaffen voraus. Die "Topographia ducatus Camioliae modemae" ist ein Album mit einem Kupferstich als Titelseite und 319 (in seltenen Fallen auch 320) Kupferstichen der Stadte, Markte, Kloster und Burgen des damaligen Krain. Eine Iateinische Widmung an die krainischen Stande und andere begleitende Texte erganzen das Werk. Das Buch hat ein langliches Format (Querformat), mit einer Abbildung auf jedem Blatt. Die "Topographia Archiducatus Carinthiae modemae" ist ebenso ein Album mit einem Kupferstich als Titelseite und 223 Kupferstichen Kamtner Stadte, Orte und Burgen. Am Anfang steht eine deutsche Widmung an die Landstande und ein Iateinisches Gedicht, am Schlul3 ein Verzeichnis der Bilder und der Besitzer der Burgen. Im Format ist die Kamtner Topographie ahnlich der Krainer. Im Jahre 1977 bzw. 1999 erwarb die Bibliothek des Slowenischen Nationalmuseums Exemplare beider Topographien, die auf eine besondere Weise gedruckt wurden. Ihre Besonderheit besteht darin, dal3 auf einem Blatt je zwei Kupferstiche Platz fanden, weshalb diese Exemplare dem Format nach fast quadratisch sind. Nach dem Erwerb der Kamtner Topographie erbrachte der Vergleich mit Exemplaren, die in anderen Institutionen aufbewahrt werden, interessante Ergebnisse. Es stellte sich heraus, dal3 auch in diesen Aufbewahrungsorten einige Exemplare beider Topographien mit zwei Abbildungen auf einem Blatt vorhanden sind. Vermutlich handelt es sich bei diesen Exemplaren um die Erstdrucke. Jedenfalls ist die endgliltige Form ein langliches Format mit einer Abbildung auf einer Seite, mit einem Kupferstich auf der Titelseite und abgedruckten begleitenden Texten. Die Bibliothek des Nationalmuseums Sloweniens in Laibach besitzt eine komplette Sammlung der Originalwerke Valvasors - Ubrigens die einzige komplette Sammlung der Welt. 327 MELIKOV ZBORNIK EVAHOLZ DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE DO ILIRSKIH PROVINC 1740-1809 (NJEGOVE GMOTNE RAZMERE IN SKOMINE) Za terezijansko obdobje razvoja državne uprave je bilo značilno prizadevanje osrednje oblasti za upravno poenotenje celotnega cesarstva. Primemo orodje za udejanjanje te želje pa je bila centralizirana uprava, v kateri je bilo zaposleno cesarju zvesto uradništvo. 1 Predstavljalo je cesarja v vojvodinah, pokrajinah in nižjih upravnih enotah, zato ni bilo vseeno kakšno je bilo obnašanje in znanje teh ljudi, kakšne so bile njihove moralne kvalitete ter njihovo materialno stanje, kajti prebivalci, ki so imeli z njimi opravka, so po vsem tem ocenjevali tudi moč in blišč svojega vladarja. Cesarica je pri uvajanju tako oblikovane uprave naletela na bolj ali manj prikrito nasprotovanje v vrstah že nastavljenega višjega uradništva. Ti uradniki so bili večinoma plemiškega rodu, zavedali so se svojega pomena in so branili priposestvovane pravice in ugodnosti. Njenim zahtevam so se znali na različne načine vljudno izmikati. 2 Cesar Jožef II. je poskušal terezijanskemu upravnemu sistemu podrediti tudi Ogrsko, vendar pa je ta poskus propadel. Njegov naslednik Leopold II. je tako prešel v upravi na stanje, kakršno je bilo v času Marije Terezije. V času vlade cesarja Franca II. (I.) se je cesarstvo spremenilo v policijsko državo, ki je pogrešala večjih spodbud, si je pa zato tem bolj zagrizeno prizadevala uveljaviti čim večjo avtoriteto oblasti, da bi ohranila red in mir pred večinoma namišljenimi sovražniki in nevarnostmi. V glavnem pa je terezijanski sistem oblasti ostal v veljavi do leta 1848. 3 Da bi se državno uradništvo razvijalo po cesaričinih željah, je bil sprejet predpis o tem, kdo je lahko sprejet v državno uradniško službo. Precejšen poudarek je bil na izobrazbi uradnikov, saj so morali ti marsikdaj sprejemati kar pomembne odločitve. Za tako službo niso bili primerni ljudje, ki so zagrešili težji prekršek ali pa hudodelstvo zato, da bi si pridobili kakršnekoli koristi. 4 Predpisi o izobrazbi uradništva, o njihovih 2 3 4 Hauke, Staatsbildung. Osterreichisches Staatsworterbuch. Handbuch des gesamten osterreichischen offentlichen Rechtes herausgegeben unter Mitwirkung zahlreicher Fachmanner von dr. Ernst Mischler, dr. Joseph Ulbrich. 4. Band, Wien 1909, 310 (v nadaljevanju Mischler-Ulbrich ... ). Eva Holz, Uradništvo v avstrijskem delu Istre v 18. stoletju. Prispevki z mednarodne konference Sistemi oblasti in oblast institucij, teorija in praksa držav evropskega Sredozemlja v novem veku s posebnim ozirom na jadransko območje. Koper, 9. - 11. oktober 1997. Acta Histriae VII., Koper 1999, 505-524. Mischler-Ulbrich, 310. Beamten des Staates, welche in einem Verbrechen betreten, und hierauf cassirt werden, sind nicht mehr zu k.k. Staatsdiensten geeignet. Hofrescript l. Juny 1761. Alphabetisch-chronologischc Ubersicht der k.k. Gesetze und Ycrordnungen vom Jahre 1740 bis zum Jahre 1821, als Haupt-Repertorium i.iber die theils mit hochster Genchmigung, theils unter Aufsicht der Hofstellen in 79 Banden erschienenen politischcn Gesetzsammlungen. Bearbeitet unter Aufsicht der k.k. Hofkanzley, herausgegeben von Joh. Nep. Fr. v. Hempel-Ki.irsinger. Wien I 825, 462-463 ( v nadaljevanju Hempel-Ki.irsinger. .. ). Patent vom 1.ten. September 1781. Josephs des Zwcytcn Romischen Kaisers Gcsetzc und Yerfassungen im Justizfache. Fi.ir Bohmen, Mahren, Schlesien, Oesterreich ob und unter Enns, Steycrmark, Kamten, Krain, Gorz, Gradisca, Triest, Tyrol und Yorlande in dcn ersten vier Jahren seiner Regierung. Prag und Wien 1786, 103 (v nadaljevanju Josph 11., ... ). Die Eigenschaften der Dienstwerber genau aufzufi.ihren. Decret der vereinten Hofkanzley vom 27. Februar 1806, an sammtliche Landerstellen. Sr. k.k. Majcstat Franz des zweyten politische Gesetze und 329 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE . spričevalih in šolanju so se pojavljali ves ta čas do francoske okupacije. V letu 1800 je cesar Franc II. določil, da je predpis iz leta 1787, ki je govoril o tiste vrste uradniški službi, katera naj končno pripelje do svetniškega položaja, naslova kresijskega komisarja ali podobnih služb, primeren za tiste osebe, ki so pravno in politično izobražene. Ta predpis je nepreklicno določal, da v take službe ni mogoče sprejemati ljudi, ki jim manjka del prej omenjenega šolanja in izobrazbe ter so to pomanjkljivost do sedaj nadomeščali le s privatno pridnostjo. Pri vsakem uradniku brez izjeme je bilo treba sedaj povprašati po šolanju. Tudi že nastavljeni uradniki so morali predložiti svoja spričevala. Leta 1806 so oblasti ob sprejemanju uradnikov v državno službo zahtevale natančno izpolnjevanje predpisanih rubrik; ob tem so se morali prosilci izogibati posplošenim izrazom, ki bi omogočali dvoumnosti. Kljub mnogim težavam se je osrednji oblasti le posrečilo izoblikovati upravni sistem in uradniški aparat, ki sta delovala dokaj dobro. Na našem ozemlju je ta razvoj prekinila francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc. 5 Med vse številčnejški uradniški stan so se povzpenjali tudi ljudje, ki niso izhajali iz bogatih družin. Ker so morali živeti na neki dogovorjeni družbeni in družabni ravni, ki je določala tako način bivanja kot tudi obnašanja in oblačenja, uradniške plače posebno na nižjih stopnjah pa niso bile visoke, so si poskušali uradniki do boljšega finančnega položaja pomagati na različne načine. Možnosti je bilo kar nekaj, od "daril" do kupčevanja z državnimi papirji in mahinacijami z dnevnicami. Osrednja oblast se je tega zavedala in je te prekrške prepovedovala; pogosto ponavljanje prepovedi pa govori o tem, da niso kaj prida zalegle. Kakšno je bilo življenje neke povprečne uradniške družine razkrijejo državni predpisi o uradniških vdovah in sirotah. Uradniški aparat je raste! in postajal za državo vse večje breme. To se je pokazalo predvsem takrat, ko so se začele kopičiti zunanje težave. V času napoleonskih vojn je to vprašanje prišlo na dan z vso grobostjo. Darila, zadolževanje in kupčevanje z državnimi papirji Predpisi o obnašanju ter davčnih obveznostih državnih uradnikov so se pojavili najprej v tistih predelih države, kjer so bile težave najbolj izrazite, nato pa so začeli postopoma veljati za vso monarhijo. Z obnašanjem dobrega državnega uradnika je bilo nezdružljivo ščuvanje proti davčnemu sistemu ter vnašanje kakršnekoli zmede in nezaupanja med davčne zavezance. Uradnike, ki so se tako zelo spozabili, so morali predstojniki poklicati na zagovor in jih glede na okoliščine tudi najstrožje kaznovati. 6 V drugi polovici 18. stoletja so se razmere med prebivalstvom toliko spremenile, da je cesarica ogorčeno ugotovila, da se je v njenem cesarstvu razpasla zapravljivost, in to ne le med plemstvom, kar bi še nekako razumela, ampak tudi med meščanstvom. 5 6 Ycrordnungen fUr die Oesterrcichischen. Bohmischen und Galizischcn Erblander. Auf allerhochsten Befehl, und unter Aufsicht <les Dircktorii herausgegeben. 26. Band, Wien 1808, 24 (v nadaljevanju Franz II., ... ). Studien-Zeugnisse von Amtswerbern. Dekret der Bohm.bsterr. Hoflrnnzley, vom 15. April 1800, an sammtliche Landarstellen. Franz II., 15. Band, Wien 1801, 55-56. Wie Beamte, die Uber <las Kontributionssistem reden, anzusehen sind. Hofrescript vom 2. September 1749. Sammlung aller k.k. Yerordnungen und Gesetze vom Jahre 1740 bis I 780, die unter der Regierung <les Kaisers Joseph <les II. thcils noch ganz bcstehen, theils zum Theile abgeandert sind, als ein Hilfs-und Erganzungsbuch zu dem Handbuch aller untcr dcr Regierung <les Kaisers Joseph <les II. fUr <lic k.k. Erblander crgangencn Yerordnungen und Gesctzc in einer chronologischen Ordnung. Erster Band, Wien 1786, 123 (v nadaljevanju Sammlung l...). 330 MELIKOV ZBORNIK Zmotilo jo je to, da so na račun zapravljivih mescanov zelo dobro zaživeli posojilodajalci in oderuhi. Opozarjala je na skušnjave, ki so jim bili izpostavljeni komaj polnoletni dediči, ko so se dokopali do družinskega premoženja in so ga bili sposobni zapraviti v kratkem času.7 Vendar pa cesaričina skrb, ki jo je izrazila v patentu, ni bila dovolj, da bi se razsipneži zamislili nad svojim početjem. Zapravljanje in s tem povezano zadolževanje je vse bolj postajalo življenjski slog mlajšega plemstva. Cesarica je sprejela patent, ki naj bi reševal ta problem na Češkem in v Avstriji, hkrati pa je sprejela tudi patent proti oderuhom. 8 Tak način obnašanja so prevzeli tudi višji meščanski krogi in uradništvo in se prav tako zapletli v mrežo zadolževanja. Z razmeroma razkošnim življenjskim slogom pa je bilo prej ali slej povezano tudi podkupovanje ali kot so rekli v teh galantnih časih, sprejemanje daril. Leta 1749 je dvorni predpis uradnikom prepovedal sprejemanje novoletnih daril; ta so smeli sprejemati le vratarji. 9 Na Češkem so oblasti to prepoved ponovile kresijskim glavarjem leta 1751. Posvarile so jih, da bodo kaznovani z denarno in telesno kaznijo. 10 O darilih je spregovorila cesarica tudi v letu 1752, tokrat za vso Avstrijo. Vsa mesta, občine in stranke je opozorila, naj deželni gosposki ne dajejo novoletnih in priložnostnih daril; če že mislijo, da morajo nekaj darovati, naj darujejo v ubožno blagajno. Kaznovani bodo tako tisti, ki dajejo darila kot tisti, ki jih sprejemajo, denar od kazni pa bo šel v ubožno blagajno. 11 Svarila proti sprejemanju daril je oblast v tem letu še enkrat ponovila, tokrat je opozorila davčne uradnike. 12 Razen s sprejemanjem daril so si poskušali uradniki popraviti finančni položaj še na drugačne načine; zanemarili niso niti možnosti pošiljanja svojih privatnih pisem s službeno pošto, kar je bilo prepovedano in kaznivo. Za tako dejanje je bilo treba plačati kazen, ki je znašala dvakratno vrednost poštnine. Če se je prekršek ponavljal, so takega uradnika lahko odpustili ali premestili na kakšno drugo službeno mesto. 13 Ob sprejemu v službo so morali prosilci predložiti priporočila prejšnjih delodajalcev, če so jih imeli. 14 Ko so bili enkrat v državni službi, pa naj je bila civilna ali vojaška, in ko so prisegli, niso smeli delovati kot agenti drugih strani ali celo sprejemati od njih denar. 15 Od zapriseženih uradnikov je oblast pričakovala molčečnost o službenih tajnostih. Čeprav so uradniki ob polaganju prisege zvestobe cesarju, morali podati tudi prisego o molčečnosti, so to obveznost kar pogosto kršili. Tako so na dan prihajala dejstva in podatki, še predno so bili potrjeni v svetu ali na višjih mestih. Dvorni dekret je zato leta 1793 ukazoval, da je ves uradniški personal od deželnih šefov navzdol, ne 7 8 9 1O 11 12 13 14 15 Auf die Verschwender Acht zu haben. Patent in Bohmen vom 24. fanner 1746. Sammlung l., 27-28. Minorenen Schuldeneinschrankungen. Patent fi.ir Bohmen und Oesterreich vom 26. Februar 1751. Sammlung l., 253-257. Wucherpatent. Patent flir die k.k. Erblander vom 26. April 1751. Sammlung l., 287-291. Ncujahrsgeschenke. Hofrcskript vom 19. u. 20. December 1749. Sammlung l., 133-134. Die Annahme der Prasente wird den Kreisamtern verboten. Hofreskript Bohmen betref. vom 29. October 1751. Sammlung l., 313. Neujahrs-und sonstige Geschenke werden abgcstcllt. Hofreskript vom 3. Janner 1752. Sammlung l., 345. Filialkassierern und ihren Schreibern wird die Annahme der Gcschenke unter Strafc verboten. Hofreskript Bohmen betreffend vom 11. November 1752. Sammlung l., 426. Beamte sollen mit den Amtspacketen ex officio keine Privatbriefc unter Strafe befordcrn. Hofreskript Wien den 11. April 1749. Sammlung l., 108-109. Bittwerber um k.k. Dienste sollen Zeugnisse ihrer Fahigkeit beibringen. Verordnung Wien den 17. fanner 1756. Sammlung l., 3. Band, 308. Agenzien werden den k. Beamten verboten. Vcrordnung Wien den 19. Juni 1756. Sammlung l., 3. Band, 333-334. 331 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE glede na njegov stan, zadolžen držati se najstrožjega uradnega molka o dogovorjenih zadevah, obenem pa je bilo vsem oznanjeno, da se bo kršenje službene molčečnosti brezobzirno kaznovalo. l 6 Vendar, cesarski predpisi so bili eno, uradniška praksa pa nekaj drugega. Zdi se, da je bilo finančnih nepravilnosti in goljufij vse več, da so bile tudi vse večje in da so se razpasle povsod, zato je cesarica sprejela nekaj poostrenih zakonov proti "nezvestim" uradnikom, ki so s svojimi goljufijami oškodovali tako deželnoknežje kot tudi državno premoženje. To lahko sklepamo po odloku za c.kr. dedne dežele iz leta 1753, ki je ostro opredelil nepošteno ravnanje uradnikov s "skupnim" denarjem. K skupnemu denarju pa je spadalo: knežji, komorni in drugi davki, rente, prihodki, ki so jih dobili v zakup in upravljanje od dvora ali od drugod. Sem je spadal denar od davkov od vlade, deželnih stanov, kresij, mest, trgov in drugih skupnosti, od božjih hiš, bratovščin, špitalov, hiralnic, sirotišnic, invalidov. Če so bile te ustanove zaupane uradnikom in so se ti pregrešili ter so jim goljufijo dokazali, je bilo treba proti takim uradnikom uporabiti predpisane kazni. Če je bil to uradnikov prvi prekršek in vsota ni presegala I O gld, so takega prestopnika odstranili z njegovega delovnega mesta, njegov predstojnik ga je lahko civilno kaznoval. Če so bile poneverjene večje vsote, pa se je to štelo kot kraja. Organizirani so bili sodni procesi, na katerih so bili uradniki obsojeni glede na višino povzročene škode. Samoumevno je seveda bilo, da so izgubili službo, in dobili oznako, da so neprimerni za vse uradniške službe; obsojeni so bili na sramotilni oder, na težko javno delo, če tega telesno niso zmogli, pa na zaporno kazen. Njena dolžina je bila odvisna od vsote poneverjenega denarja: za vsoto od I O do 30 gld je bila določena zaporna kazen enega leta, za vsoto od 30 do 60 gld dve leti, za vsoto od 60 do 100 gld štiri leta in za vsoto od 100 do 150 gld osem let. Kot tatu so na smrt z obešanjem obsodili osebo, ki si je prigoljufala vsoto višjo od 150 gld. Če je bila to oseba, ki se je v dednih deželah ni smelo obesiti, so ji z mečem odsekali glavo. Škodo je bilo treba povrniti iz premoženja te osebe. Kazen je bila milejša, če je goljufal nekdo, ki ni bil zaprisežen kot uradnik, in je lahko povrnil škodo, če pa škode ni mogel povrniti, so ga čakale vislice. Po objavi tega zakona so vsi, ki so imeli kakorkoli opravka z javnim denarjem, vedeli, kaj jih čaka, če bodo kradli in goljufali. 17 Ob sprejemu v službo so uradniki prisegli cesarju zvestobo. Iz sredine 18. stoletja ( 1750-1757) je ohranjen tudi slovenski obrazec prisege, ki se glasi: "Jest N: Richter v N: Persechem Gosud Bogu Usega Magoznimo, de jest ozem nashemo Suetlemo Cesariu, inu Kralu Franciscu, te Suetle Cesarize, inu Kralize Marie Theresie, tudi od tech Erbam, ne mere te vsoku imenitne Repraesentanze inu Camere, koker tudi temo napre postaulenmo Creis Hauptmana lete Cranske Deshele Suest, jeno pokom bitti, leto Richtarsko sluzbo prou, inu prauiznu pelate nieh Kraleuske Suitloste Ieme, postaue, sapoudi, prepoudi branite, inu Tardite, Tega posteniga Mesta Nez, prouizo, ienu gori-jemaine iskati inu dershati, prou Praudo ino Sodbo toku dobro temo bogemo, koker temo bogatemo, jenu usakterimo po Prauize, jeno per moie Vesti, tudi nobenumo pokriuimo nezh sturiti, nikar sa vole Schlachte, priasnosti, prikasni ali sourashtva enima ali drugima pomagati, ali kei Perloschitti Temuzh to prauo Resnizo jenoi Prauizo sturiti. Kader bi mi pack ulete Moije Richtarske složbe kei taskega na prei padlo uselei per te cesarske kraleue Reprezentanze inu Camere, koker tudi temo napre 16 Bcobachtungen der Verschwiegenheit in Amtsgcschaften. Hofdekret vom 6. Februar, an die Chcfs der sammtlichcn Landerstellcn. Franz II., 2. Band Wien 1793, 21-22. 17 Wie sich wider die ungetreucn Kassebeamten zu benehmen sei. Vcrordnung flir dic k.k. Erblandcr, Wien vom 2. April 1753. Sammlung I., 2. Band, 117-122. 332 MELIKOV ZBORNIK postaulenemo creishauptamno se oglasiti, jeno u Moije slusbi tako se sadersati, koker se enimo postenimo Moshu jeno Meistnemo Richterjo spodobi, koker mene Buch jeno ta Zista bres Vsega Madescha spozheta Diviza Mate Boschia Maria inu Vse Boschie Suetniki na Moi posledni Zash pomagaite. Amen". 18 Kresijski glavarji, še posebno pa njihovi tajniki so se pri komisijskih ogledih na terenu ali pri pisanju okrožnic zelo radi izražali izumetničeno. Oblast je zato od njih zahtevala, naj se izražajo v neizumetničeni nemščini in opustijo latinske fraze in besede, da jih bodo vaški sodniki in župani razumeli. 19 Tudi cesar Jožef II. se je spopadel tako z vprašanjem sprejemanja daril kot tudi z zapravljivostjo in zadolževanjem uradnikov. V njegovem času je bilo tudi uradniškim soprogam prepovedano sprejemati darila. 20 Zapravljivci pa naj bi izgubili službo, če so se zadolžili za več kot polovico letne plače in če je bila njihova plača edini dohodek, s katerim so razpolagali. Preden pa so zadolženega uradnika odpustili iz službe, je bilo treba ugotoviti, ali je bil zadolžen zaradi lahkomiselnega zapravljanja, ali pa so bile za zadolžitev krive nepričakovane in nesrečne okoliščine (n.pr. bolezen). Takim nesreč­ nikom je bilo po cesarjevem mnenju treba pomagati. 21 Ko so se pritožbe proti oderuhom stopnjevale, je Jožef II. sprejel dekret, v katerem je spodbujal ovajanje oderuhov, ki so škodovali tako državnim financam kot posameznikom. 22 Zgodba o zadolževanju pa se je nadaljevala. Dogajalo se je, da so javni uradniki za dolgove zastavili tudi celoletno plačo in to za daljši čas, ter tako popolnoma prešli v roke oderuhov. Zato je cesar Franc II. priklical v spomin predpis, ki je govoril o tem, da se smejo javni uradniki zadolžiti le do polovice svoje letne plače. Štajerska, Kranjska in Koroška so bile o tem obveščene 20. februarja, Trst pa 22. februarja 1794. 23 Očitno pa ta dvorni dekret svoje naloge ni opravil, saj je leta 1798 cesar znova grozil zapravljivim javnim uradnikom. 24 Ta patent so v začetku leta 1799 dopolnili z dodatkom, da velja tudi za uradnike v zastavljalnicah, bolnišnicah in skrbstevnih ustanovah ter za mestne uradnike. 25 Dvorna pisarna je patent o zadolževanju še dopolnila in dodala sklep, ki je govoril o tem, da ob uradnikovem napreduju in zato tudi višji plači, veljajo v razmerju do upnika dogovori, ki so bili napisani in podpisani že pred tem. 26 Še posebej so obravnavali zadolževanje javnih uradnikov v Galiciji. Najprej so ponovili zahteve, ki so l8 AS.- Reprezentanca in komora, 138. 19 Kreisamter haben die Expedizionen dcutlich zu vcrfassen, und sich aller lateinischen Ausdrlicke zu enthalten. Hofreskript Wien vom 3. August 1757. Sammlung I., 3. Band, 353. 20 Hofdekret vom 25. Junii 1784 an sammtliche Appellazionsgerichte, liber Yortrag der obersten Justizstelle. Joseph II., Prag und Wien 1786, 386. 21 Hofdekret vom 15. Janner I 787 an sammtliche Appellazionsgerichte in Folge hochster Resoluzion liber Yortrag der obersten Justizstelle vom 27. November 1786. Joseph II., Prag und Wien 1788, 82. 22 Hofdekret vom 9. August 1787 an sammtliche Appcllazionsgerichtc in Folge hochster Resoluzion liber Vortrag der Kompilazionshofkommission vom 28. Julius 1787. Joseph II., Prag und Wien 1788, 134135. 23 Dal3 mehr nicht als dic Halfte des Gehaltes von einem offentlichcn Beamten mit Yerboth belegt wcrden kann. Hofdekret vom 14. Februar 1794, an sammtliche Landerstellen. Franz II., 4. Band, Wien 1794, 13-14. 24 Gegcn das Yerschulden der Bcamten. Gegeben Wien den 25. Oktober 1798. Franz II., 13. Band, Wien 1799, 70-72. 25 Nachtrag zu dem Patente, gegen das Yerschulden der Staatsbeamten. Dekret der Bohm.Oesterr. Hofkanzlei, vom 26. Januar 1783, an sammtliche Landerstellen und Gerichtsbehorden. Franz II., 14. Band, Wien 1800, 41. 26 Nachtrage zu dem Patente gegen das Ycrschulden der Staatsbeamten. Dekret der Bohmisch-Oesterr. Hofkanzlei vom 5. April 1799, an sammtlichc Landerstellen und Gerichtsbehorden. Franz II., 14. Band, Wien 1800, 98. 333 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE .. bile že uveljavljene v ostalem delu monarhije, nato pa je bilo dodano: "sklenjeno je bilo tudi, da v primeru, če uradnik nima lastnega premoženja, sodna odločitev ne more poseči v alimente za ženo in otroke. Ta predpis naj bi še bolj kot dosedaj poskrbel, da bi se omejilo junaško zadolževanje uradnikov, na noben način pa ne namerava ogrožati naravnih in pozitivnih pravic in obveznosti moža in očeta do družine". 27 Ob vsej tej uradniški zadolženosti je postala oblast previdnejša tudi pri dodeljevanju predujmov, za katere so prosili uradniki. Z dekretom je bilo določeno, da se je treba najprej prepričati o tem, ali ni prosilec že zadolžen ter je zanj zato določena prepoved izplačila. 28 Ti predpisi so prestrašili upnike, zato je bilo objavljeno sporočilo, da predpisi ne veljajo za nazaj. Da pa bi tega ne izkoriščala ne ena ne druga stran, je cesar ukazal, da imajo pravico do poplačila le tisti upniki, ki v času treh mesecev pridejo s svojim dolžnikom pred sodnika, kjer se uradno potrdi dolžniško - upniško razmerje, ki je nastalo še pred sprejetjem tega zakona. Krajnsko deželno glavarstvo je bilo o tem obveščeno 11. oktobra 1800, Trst in Koroška pa 28. oktobra. 29 Leta 1803 je cesar Franc II. preklical 20 let star patent cesarja Jožefa II. Ta patent je nastal pod vplivom tedanjih gospodarskih gibanj in je poenostavljal in lajšal najemanje posojil (Patent von 29. Janner 1787 ftir gesamte Lander; Um dem durch Gesetzmassige Bestimmung der Zinnsen gehemmten Privatkredit Erleichtung zu verschaffen, und durch Befreiung vom Fiskalzwange den Zusammenflul3 der Darleicher zu vermehren. Hofdekret vom 9. August 1787), žal so se ideje Jožefa II. izrodile, niso "spodbudile svobodnega kroženja kapitala in tako podpirale koristi podjetji, pač pa se je razmahnilo neomejeno pridobitništvo, ki se je naslanjalo na noro zapravljanje in špekulacije; pridnost in normalno podjetništvo sta propadala, privatni krediti so bili uničeni, popačili so se običaji in mišljenje. Zato se čutimo dolžni, da končamo to zlo, ki se je že itak preveč razpaslo in ga z zakonskimi predpisi onemogočimo". V tem preklicu je cesar Franc II. navedel koga je šteti za oderuha na področju kapitala in koga na področju obresti, kdo so oderuhovi pomočniki ter kakšna kazen čaka oderuha in njegove pomočnike. Kazen za oderuha je bil izgon iz kraja, kjer je prebival, če je bil tujec, pa izgon iz dednih dežel. Sledile so tudi zaporne kazni, kaznovani so bili tudi pomočniki_30 Uradniki so poskušali svoj finančni položaj popraviti tudi s kupčevanjem z državnimi papirji. To možnost so imeli predvsem uradniki pri blagajni. Čeprav je bilo to prepovedano in kaznivo, kazen je bila sramotna odpustitev iz službe, so bile koristi premamljive, da bi se temu lahko odrekali. 31 Da bi se nekoliko zavarovala, je oblast od blagajniških in obračunskih uradnikov ob njihovem sprejmu v službo zahtevala plačilo kavcije. Na službena mesta, kjer so imeli uradniki neposredno opravka z denarjem, pa so nastavljali ljudi, ki so imeli v kraju, kjer so službovali, posest ali pa so bili člani 27 Nachtrage zu dem Patente gegen das Verschulden der Staatsbeamten. Dekret der Galizischen Hofkanzeli vom 19. April 1799, an die Gubernium in Ost und West-Galizien. Franz II., 14. Band, Wien 1800, 99-100. 28 Yorsicht bei YorschuBzahlungen an Beamte. Dekret der Finanz-Hofstelle vom 15. Oktob. 1799, an sammtliche Landerstellen und Finanz-Behorden. Franz II., 14. Band, Wien 1800, 183-184. 29 Gegen <las Yerschulden der Beamten (Nachtrag). Dekret der Bohm.bsterr. Hofkanzeli vom 30. September 1800 an sammtliche deutscherblandische Landerstellen; der Galizischen Hofkanzlei vom 23. Sept. 1800 an beiden Galizien, und der Finanz-Hofstelle vom 3. Marz 1801 an sammtliche FinanzBehorden. Franz II., 15. Band, Wien 1801, 159-160. 3o Aufhebung des Wucher-Patents vom 29. Januar I 787. Wien <len 2. December 1803. Franz II., 20. Band, Wien 1807, 131-146. 31 Den Kreditskasse und Buchhalterei-Beamten ist verboten, mit Staatspapieren zu negozieren. Hofdekret vom 15. Februar 1797, an sammtliche Landerstellen. Franz II.. 1O. Band, Wien 1798, 57. 334 MELIKOV ZBORNIK bogatih družin in naj bi bili tako odpornejši proti različnim nepravilnostim in goljufijam.32 Nemirna revolucijska in vojna leta so se odražala tudi v odnosu uradnikov do službe in do oblasti na splošno. Tudi državni uradniki so se vpisovali v tajna društva in bratovščine, kar je cesar seveda prepovedal. 33 Njihov odnos do državne lastnine in državnih papirjev je bil nekoliko bolj sproščen. Tako je moral cesar leta 1803 z dekretom oznaniti, da je vsem blagajniškim uradnikom prepovedano trgovanje z državnimi papirji. Kazen je bila takojšnja izguba službe. 34 V tem letu je cesar dopolnil dvorni dekret iz leta 1797 in tudi kresijskim ter vsem drugim uradnikom brez izjeme prepovedal kupčevanje z državnimi papirji. Prepoved je veljala za posredno in neposredno kupčevanje. 35 V letu 1806 so kljub temu govorili o vse pogostejših malverzacijah, ki so se razpasle med davčnimi uradniki. Sprejet je bil najvišji ukaz, ki je govoril o tem, da bodo v bodoče kaznovani uradniki, ki so se zapletli v malverzacije, pa tudi njihovi predstojniki, ki tega niso opazili. 36 Kljub cesarjevemu nezadovoljstvu pa so javni uradniki še naprej dopolnjevali svoje dohodke s trgovanjem z državnimi papirji ter z menjavanjem zlatega in srebrnega denarja. To je bilo dovoljeno le, če je uradnik kupoval za svoj lasten ali pa družinski denar. 37 Uradniki na mitnicah in carinah so bili v večnih skušnjavah, da bi izboljšali svoj materialni položaj. Če so mitniškega uradnika zalotili, ko je pomagal pri tihotapljenju in so mu to tudi dokazali, je moral plačati 10-kratno vrednost tihotapljenega blaga. Taka kazen je veljala tudi, če so ga tihotapci podkupili. 38 Ti uradniki pa so bili po drugi strani tudi večkrat izpostavljeni grobemu ravnanju strank, voznikov in potnikov. Ob težavah, ki so nastale ob prezavzetem pogajanju, ko se je iz prerekanja izcimil pretep, je bilo treba natančno določiti krivca. Kresijske oblasti so bile podrobno poučene o tem, kako naj pomagajo tem uradnikom.39 Osrednja oblast je bila prepričana, da je skrajno pohujšljivo, škodljivo in povsem neprimerno, da zahtevajo uradniki doplačila za vsa dela, ki niso povsem rutinska, sodijo pa v njihov delokrog. Zato se je zgražala nad deželnimi oblastmi, "katere prevzema nepojmljivo sočutje in tako mnenje uradnikov podpirajo". Tovrstni primeri poskusov 32 Wegen Anstellungen bei Kassa-Diensten. Dekret der Finanz-Hofstelle vom l. Junius 1798. an sammtliche Landerstellen und Gefalls-Administrationen. Franz II., 12. Band, Wien I 799, 176. 33 Gegen geheime Gesellschaften und YerbrUderungen. Dekret der Bohm.bsterr. Hotlrnnzlei vom 27. April 1801, an sammtliche Lander-Chefs und der Finanz-Hofstelle vom 30. April, an sammtliche ihr untergeordnete Behorden. Franz II., I 6. Band, Wien 1802, 78-80. Reverse wegen geheimer Gesellschaften. Dekret der vereinigten Hofstelle vom 24. November 1801, an sammtliche Landerstellen. Isto, I 30- I 3 l. 34 35 36 37 38 39 Reverse wegen geheimer gesellschaften, von neu anzustellenden Beamten. Hofdekret der vereinigten Hofstelle vom 29. Dec. 1801, an sammtliche Landerstellen. Isto, 201-202. Yerboth des Handels der Casse-Beamten mit Staatspapieren. Dekret der vereinten Hofkanzley vom 17. Januar 1803, an sammtliche Landerstellen. Franz II., 19. Band, Wien 1806, 8. Wegen des Handels der Beamten mit Staats-Papieren. Decret der vereinten Hofkanzley vom 1. September I 803, an sammtliche Landerstellen. Franz 11., 20. Band, Wien 1807, 71-72. Gegen Malversationen der Gefalls-Beamten. Decret der Hofkammer vom 2. September 1806, an sammtliche Bancal-Administrationen und Gefalls-Directionen. Franz I., 27. Band, Wien 1808, 83. Handel der Staatsbeamten mit Staatspapieren. Decret der vereinten Hofkanzley vom 25. August 1808, an sammtliche Landerstellen. Franz I., 31. Band, Wien 1810, 41-42. Yerordnungen in Mauth und Zoll-Sachen. Hofdekret vom 14. August 1795, an sammtliche BankalAdministrationen. Franz II., 7. Band, Wien 1796, 107-108. LandesfUrstliche Bancal-Diener wirksam gegen Mif3handlungen zu schUtzen. Dekret der Bohm.Oesterr. Hofkanzlei vom 8. Februar 1799, an sammtliche deutsch-erbl- Landerstellen. Franz II., 14. Band, Wien 1800, 41. 335 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE . izboljšanja uradniškega finančnega položaja so bili vse pogostejši in so se pojavljali v vseh pokrajinah. Osrednja državna oblast se je temu odločno uprla; tarnala je, kako propada pri uradnikih čut za čast in dolžnost in hkrati naznanila, da bo vse tovrstne prošnje odklanjala kot neprimerne. Uradniki pa naj se sramujejo, da poskušajo na tak način doseči nagrade.40 Dnevnice in službene poti O dnevnicah državnih uradnikov, kresijskih glavarjev, je odločala že cesarica Marija Terezija in določila, da sme kresijski glavar za službeni obhod ozemlja zaračunati 6 gld in 40 kr na dan, njegov spremljevalec (aktuar) pa 2 gld, vožnja jima je pripadala po službenih predpisih. 41 Cesar Jožef II. je podrobneje določil, kako se morajo ravnati kresijski glavarji na službenih potovanjih po kresiji, kako morajo pisati službeni dnevnik in obračunavati stroške. Na osnovi službenega dnevnika so zahtevali obračun diet. 42 V obdobju po francoski revoluciji in v času napoleonskih vojn je bil položaj uradništva v avstrijski monarhiji vse bolj negotov in vedno težji. Državna oblast si je po eni strani prizadevala zmanjšati stroške uprave in uradovanja, po drugi strani pa so uradniki poskušali ohraniti standard in privajen življenjski slog. Finančno praznino, ki je zazijala ob teh dveh povsem nasprotujočih si prizadevanjih, so poskušali uradniki zapolniti tudi z izkoriščanjem dnevnic in potnih stroškov. Tako so si v letu 1807 in 1808 kar sledili dekreti dvorne komore, ki so predpisovali, kako je treba pravilno obračunavati potne stroške in dnevnice. 43 Januarja 1807 je dekret dvorne komore podrobno razložil, kako je treba obračunavati dnevnice in tudi pojasnil, kakšna dnevnica pripada posamezni uradniški stopnji. 1. Namesto predpisanih stroškov za hrano, kot je bilo določeno leta 1781, je treba znova uveljaviti dieto (dnevnico). 2. Izmera višine dnevnice mora biti odvisna od službene stopnje uradnika. 3. Uradniki so razdeljeni v 12 razredov. V prvem razredu so ministri, katerim pripada dnevnica v višini 25 gld, v šesti razred spadajo svetniki, katerih dnevnica je znašala 10 gld. Uradniki od prvega do tretjega razreda so imeli pravico do šestih poštnih 4o Wegen Remunerazions-Gesuchen von Beamten. Dekret der Bohm.Osterr. Hofkanzlei vom l. Mai 1800, an sammtliche deutscherblandische Landerstellen. Franz II., 15. Band, Wien 1801, 58. 41 Den Kreishauptleuten werden in Partheifachen Liefergelder ausgemessen. Hofreskript Wien vom 6. Juli 1754. Sammlung I., 2. Band, Wien 1786, 360-361. 42 Hofdekret vom 16. November 1782, an die Gehorden in Bohmen und Mahren, liber Yortrag der bohm.osterr. Hofkanzeli vom 8 ten. Joseph II., Prag und Wien 1786, 186. 43 Yerglitung der Reise-und Zehrungskosten bey Reisen von Amtswegen. Dekret der Hofkammer vom 4. Junius 1807, an sammtliche Landerstellen, Administrationen und Direktionen. Franz I., 28. Band, Wien 1808. 155-156. Diaten flir Beamte der verschiedenen Fonds. Decret der vereinten Hofkanzley vom 9. Julius 1807, an alte Landerstellen. Franz I., 29. Band, Wien 1809, 15-16. Geschaftsreisen der Beamten. Decret der Hofkammer vom 20. August 1807, an sammtliche Landerstellen. Isto, 60-6 l. Einrichtung der Reise-Particular-Rechnungen. Decret der Hofkammer vom 20. August 1807 an sammtliche Landerstellen, Bancal-Administrationen und Directionen. Isto, 63-64. Diaten flir magistratische Beamte bey Criminal-Untersuchungen au13er dem Dienstorte. Decret der Hofkammer vom 11. Februar 1808, an sammtliche Landerstellen. Franz I., 30. Band, Wien 18 I O, 69-70. Diaten flir Magistrats-Beamte aus der Cameral-Casse. Decret der Hotkammer vom 24. May 1808, an sammtliche Landerstellen. Isto, 221-222. 336 MELIKOV ZBORNIK konj, od četrtega do šestega razreda pa do štirih poštnih konj. V šestih nižjih razredih (od sedmega do dvanajstega razreda) so bile dnevnice od 8 gld za sedmi razred do 2 gld za dvanajsti razred. Uradniki sedmega razreda so imeli pravico do treh konj, do dveh poštnih konj so imeli pravico uradniki od osmega do dvanajstega razreda. Priznani stroški so bili: kočijažu je bilo treba plačati 30 kr za dva konja za vsako postajo, za popravilo voza so računali 15 kr za vsako prevoženo miljo (ti stroški so bili priznani le, če se je uradnik peljal z lastnim vozom, pri uporabi službenega voza je bilo za povračilo stroškov popravila treba predložiti podtrdilo ), za vsako postajo je bilo treba plačati 8 1/2 kr za kolomaz. 4. Ta določila dnevnic so veljala le za čas draginje. Ko se bodo razmere uredile, se bodo dnevnice znižale. 5. Višino dnevnice in število poštnih konj je določala resnična službena stopnja uradnika in ne njegov naslov (n.pr. nek tajnik, ki ima naziv svetnika, prejme višino dnevnice in število poštnih konj, ki mu pripadajo kot tajniku). 6. Če se zgodi, da morajo na službeno pot diurnisti, je dvor dovolil, daj im za ta čas izplačajo normalno dnevno plačilo, včasih celo dvojno. 7. Za nekatere uradne in pisarniške sluge, ki jih potrebujejo na neki službeni poti zunaj njihovega delovnega mesta, je določena dnina I gld. 8. Uradnikom, ki še niso klasificirani v teh 12 razredov, mora splošna komora od primera do primera določiti, kam spadajo. 9. Če je izmera višjih plačil za državne uradnike, ki delajo na uradih zunaj monarhije nujna, odloča od primera do primera cesar. 10. Ker dobijo uradniki dnevnico, nimajo pravice do povrnitve stroškov za stanovanje, kurjavo, luč, postrežbo ali drugo. Vse te izdatke je treba plačati iz dnevnice, če nima posameznik posebnega pisnega dovoljenja za tovrstne usluge. Le če je delo komisije take vrste, da potrebuje uradnik poleg stanovanja še posebno sobo za delo komisije, lahko s posebnim računom pridobi denar za dodatek. 11. Praviloma morajo uradniki vsa komisijska potovanja opraviti s poštnimi konji. Le če je teh premalo, si lahko najamejo druge vožnje, ki jih je treba plačati po cenah, ki so v tistem kraju običajne. 12. Uradniki, ki potujejo po službeni dolžnosti, morajo plačati mitnino, imajo pa pravico do povračila tega stroška. 13. Izredne naloge, ki so neobhodno potrebne za nadaljevanje dela, vendar pa ne sodijo v uradnikov delokrog, je treba plačati posebej. 14. Uradnikom, ki so na poti in opravljajo neko nalogo, lahko komorna blagajna izplača predujem, uradniki pa morajo v šestih mesecih po končani nalogi oddati vse račune s poti in vrniti ostanek predujma. 15. Oblasti, ki urejajo te račune, si morajo priskrbeti potrdila o času, ki je naveden v računih in pri nalogi. Onemogočiti je treba izkoriščanje časa naloge službene poti. O službeni poti je treba voditi dnevnik, ki ga je treba priložiti obračunu potnih stroškov. Vse to je treba predložiti knjigovodstvu, ki na osnovi vse teh podatkov ažurira potne stroške glede na okoliščine in na uradnikovo pridnost. Ker službenega dnevnika ni mogoče vedno pisati, morajo oblasti, ki pošljejo uradnika na neko službeno pot določiti, kdaj je treba pisati dnevnik in kdaj ne. 16. Račune, ki se nanašajo na navadne službene poti, pregleda deželno knjigovodstvo in deželna oblast jih izplača. Takim računom je treba dodati blagajniški dnevnik, dvorno knjigovodstvo pa je zadolženo, da odkrite nepravilnosti takoj javi dvorni pisarni. Potna poročila deželnih šefov revidira dvorno knjigovodstvo in ne deželno. EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHI.II OD MARIJE TEREZIJE ... 17. Brez naročila ali dovoljenja mesta, ki ga to zadeva, ne sme na službeno pot noben uradnik. 18. Za službena pota v kraju, kjer je uradnik v službi, dnevnice niso dovoljene. Za službeno pot, ki je sicer zunaj službenega mesta, traja pa le pol dneva, se vseeno plača polna dnevnica. 19. Uradniki nižje stopnje dobijo za nalogo, ki bi jo sicer morali opraviti uradniki višje stopnje, dnevnico, ki pripada njihovi stopnji; uradnik lahko dobi višjo dnevnico le v primeru, če se zgodi, da zahteva naloga izrazito višjo kategorijo. Taka zahteva pa mora biti utemeljena s strani dvorne komore in predložena v najvišjo potrditev. 20. Glede komisij v strankinih zadevah pa je treba upoštevati: uradnikom se tudi v tem primeru plača zahtevane predujme, po predloženih računih pa erar plača stroške, nato pa vlada izterja stroške od stranke. 21. Končno, preneha se plačevanje are na dnevnico. Uradnikom je treba dnevnice izplačati v celoti, brez odtegljajev. 44 Te predpise so v juniju še nekoliko dopolnili. 1. Če se odpravijo uradniki na pot z lastnim konjem, ki pa ga po službeni dolžnosti niso dolžni vzdrževati in za njegovo vzdrževanje od države ne prejemajo nikakršne podpore, je treba predpis o potovanju prilagoditi tako kot je predpisano za primer, da bi uradnik ne bi imel lastnega konja. 2. Pri potovanju zunaj poštnih cest, morajo uradniki predložiti potrdilo o prepotovani razdalji, ki ga izda kresijski urad. Glede na to potrdilo uradniku poravnajo stroške. 3. V primeru, da je komisijski ogled v bližini uradnikovega doma, da je od njega oddaljen le nekaj ur in traja komisija le pol dneva, je drugo polovico dneva računati za pot in se tako prihrani ena dnevnica. 4. Komisije naj se opravijo hitro, naj ne trajajo niti dan dlje kot je nujno potrebno. Oblasti morajo o delu vseh komisij voditi dnevnike. 5. Uradniki (predvsem gradbinsko osebje) se včasih podajajo na zelo bližnje opazovanje dela in izplačila delavcem. Taki uradniki nimajo pravice do dnevnice, če spada to delo v njihov delokrog. Če pa mora tako delo opraviti uradnik kot dodatno delo poleg svojega delokroga, mu pripada nadomestilo za vožnjo. Dnevnice pa v obeh primerih izplačajo le, če je področje, kjer ima uradnik opravek, oddaljeno več kot dve uri od njegovega bivališča in nima zaradi svoje službe že določenega pavšala. 6. Če uradnik opravi vso pot ali pa en del peš in pri tem ne izgubi preveč časa in ne škoduje komisiji, mu pripada nadomestilo voznine. 45 Državna oblast in uradniške družine Državna oblast je postajala vse bolj previdna, ko je uradnikom podeljevala različne pravice, saj je s tem nekako prevzela nase tudi odgovornost za njihove družine. Če je od družine pričakovala "stanu primerno življenje" in neki nivo obnašanja, ji je morala v primeru nesreče zagotoviti možnost primernega preživetja, morala je poskrbeti za uradniške vdove in sirote. Civilni uradniki so se sicer lahko svobodno odločali, da se bodo poročili. O tem so morali le obvestiti svojega predstojnika. Dekret dvorne finančne pisarne pa je še leta 1800 določal, da nimajo pravice do pokojnine vdove in sirote uradnikov, ki so imeli v 44 Reise-und Diaten-Normale flir Staatsbeamte. Dccret der Hofkammer vom I 8. Januar I 807, an sammtliche Landerstellen. Franz I., 29. Band, Wien 1808, 13- 19. 45 Adjustirung der Rcise-Particulare. Decret der Hofkammer vom I l. Junius 1807, an sammtliche Landerstellcn, Administrationen und Directioncn. Isto, 162-164. 338 MELIKOV ZBORNIK glavnih mestih manj kot 400 gld letne plače, v provincialnih mestih je bil ta znesek na 300 gld in na deželi 200 gld. Iz tega predpisa so bili izvzeti uradniki pri solnem uradu, na carini in na mitnicah, ki so zaradi lege svojih postaj in zaradi dela, ki so ga opravljali, potrebovali ženo. 46 Če se je poročil uradnik, ki ni imel niti 200 gld letne plače z bogato nevesto, ki je imela vsako leto 100 gld dohodka, so žena in otroci lahko računali na pokojnino, ker je bilo dokazano, da ima tak uradnik še stalne stranske dohodke. 47 Posebne pogoje je oblast postavljala ženam obračunskih uradnikov že od leta 1767 dalje. Za žene tistih uradnikov, ki so morali ob sprejemu v službo plačati kavcijo, to so bili uradniki, ki so opravljali višje računske in obračunske posle, je bila uzakonjena t.i. odpoved (Weiber-Verzicht), če so po moževi smrti želele prejemati pokojnino. V letu 1793 je bil ta predpis z dvornim dekretom obnovljen. Objavljen je bil tudi formular odpovednega obrazca:" Ker je moj mož obračunski državni uradnik, je v tem pogledu od mene zahtevan ta odpovedni obrazec; z njim razglašam v dobri veri in po zrelem preudarku, da iz premoženja svojega moža, zaradi mojih zahtev, tako dolgo ne bom zahtevala plačevanja, dokler ne bo izpolnjena državna zahteva, ki izvira iz službe mojega moža, in da, če bo moj mož ali njegova zapuščina zašla v stečaj, bom svoj delež stečajne mase prepustila erarju do vsote, ki bi jo moral plačati mož glede na službene obveznosti. Proti tej moji prostovoljni odločitvi, s katero se pridružujem drugim ženam, me ne ščiti noben zakon." Če v času moževega službovanja žena ni podpisala tega obrazca, ji ni pripadala moževa pokojnina; nihče ni silil teh žena k podpisu obrazca. 48 V nižjih uradniških slojih sta bolezen in smrt pomenili, ob vsem drugem trpljenju, tudi hud finančni udarec za vso družino. V letu 1795 je cesar sklenil, da bodo vdove dohodninskih uradnikov, brez izjeme, prejemale po 400 gld letne pokojnine, vdove adjunktov pa po 350 gld. 49 Uradniške vdove, ki so bile prerevne, da bi lahko plačale zdravnika, zdravila in pogrebne stroške, so po cesarjevem sklepu dobile od države takoj 100 gld pogrebnine (Conduct-Quartal), potem pa so šele urejale vse potrebno zaradi pridobitve pokojnine. Tiste uradniške vdove, ki niso imele pravice do pokojnine, tudi niso imele pravice do pogrebnine. Tistim vdovam carinskih in bančnih uslužbencev, ki so sicer imele pravico do pokojnine, niso pa bile tako bogate, da bi lahko krile stroške pogreba in bolezni, so se ti stroški odšteli od pogrebnine. 50 Ker se je oblast odločila poskrbeti za uradniške vdove, si je tudi lastila pravico nadzorovanja njihovega življenje in obnašanja. Če se je vdova znova poročila z že upokojenim uradnikom, je izgubila pokojnino. Če pa je novi mož umrl v času, ko je bil določen 46 Verehelichung der Staatsbeamten. Dekret der Finanz-Hofstelle, vom 29. Juliua 1800, an sammtliche Landerstellen, Directionen und Administrationen. Franz II., 15. Band, Wien 1801, 10 l. 47 Verehelichung der Staatsbeamte. Dekret der Finanz-Hofstelle vom 17. Marz 1801, an sammtliche Landerstellen, Directionen. Administrationen etc. Franz II., 16. Band, Wien 1802, 29. 48 Vorschrift wegen der Weiber-Verzichte. Hofdekret vom 15. Marz 1793, an sammtliche Landerstellen, Administrationen, Direktionen und Kassen. Franz II., 2. Band, Wien 1793, 54-56. 49 Bestimmungen der Pension flir Witwen von Gefalls-Administratoren und deren Adjunkten. Hofdekret vom 3. Januar 1795, an <lic Taback-und Siegel-Gefallen-Directionen. Franz II., 6. Band, Wien 1795, 89. 50 Wegen Verabfolgung <les sogenannten Conduct-Quartals fiir Witwen von Beamten. Hofdekret vom 19. Januar 1797 an sammtliche Landerstellen; in Folge der vorstehenden Verordnung, ist unter dem 17. Marz an sammtliche Zoll-und Bankalgefallen-Administrationen nachstehende Anweisung ergangen. Hofdekret vom 17. Marz 1797, an sammtliche Zoll-und Bankalgcfallen-Administrationen. Franz II., 1O. Band, Wien 1798, 27-29. 339 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE . še zaposlen, ji je pripadala pokojnina. 51 Če se je poročila z oficirjem, ji ni bilo treba plačati kavcije, izgubila pa je pokojnino za čas novega zakonskega stanu. Ostala ji je formalna varnost, da je v primeru novega vdovstva spet prejemala prejšnjo pokojnino. Otroci iz prvega zakona so do svoje polnoletnosti prejemali polovico materine pokojnine, če je mati umrla ali se znova poročila.5 2 Svojim podanicam, ki so zašle v finančne stiske, to so bile vojaške in uradniške vdove, je oblast sklenila pomagati tudi tako, da so jim dali možnost najema trafike. Za to ugodnost so se lahko potegovali tudi podoficirji in uradniki nižje stopnje, ki so imeli družine, pa zelo majhno pokojnino, hčere in sinovi odsluženih vojakov ali uradnikov, ki niso nič zaslužili in so dobivali premalo podpore za življenje. Vsak, ki je v svoji provinci prosil za podelitev trafike, je moral imeti dovolj sredstev, da je sam pokril neizogibne stroške. Pri poslovanju se je moral držati splošnih predpisov, sicer je trafgiko izgubil. Če je pri prodaji goljufal kupce, je bil še posebej kaznovan. Na Štajerskem je bil ta predpis oznanjen 19., na Koroškem pa 25. januarja 1803. 53 Že Leopold II. je leta 1791 določil, da imajo uradniki na gospostvih, ki nimajo 200 gld letne plače, pravico do pokojnine. Njihovim vdovam je pripadla 1/3 moževe plače, prav toliko pa tudi otrokom, če so bili štirje in so ostali brez obeh staršev. Če jih je bilo več, jim je pripadala polovica očetove plače, v posebnih okoliščinah celo dve tretjini. Te dohodke so prejemali, dokler niso dosegli primerne starosti. 54 Dekleta so prejemala pokojnino do 18 leta in fantje do 20 leta starosti. Pri plačevanju pokojnin je morala blagajna upoštevati to starostno mejo. 55 Za sirote brez obeh staršev je bila pokojnina določena na 1/6 očetove plače. Znesek je bil lahko višji le tam, kjer so bile razmere izjemno težke. V primeru, da je prejela vdova pokojnino 1000 gld, je bilo treba za mladoletne sirote podati mnenje, sicer pa je bila oblast mnenja, da naj razmere ostanejo take kot so. 56 Že od leta 1790 so otroci prejemali pokojnino po osebi ali pa skupaj. Da bi se deželne oblasti izognile zmotam, je bilo rečeno, da se pokojnine otrokom podeljujejo po osebi (po glavi). Če je bilo več otrok, so pravico do pokojnine izgubljali drug za drugim, ko so dosegli določeno starost. Oblast je morala izplačevati pokojnino, dokler je bil živ še kdo, ki je imel do nje pravico. 57 Tiste uradniške hčere pa, ki so bile bolne, so imele pravico do pokojnine tudi potem, ko so že dosegle z zakonom določeno primerno starost. Vsako leto so morale o svoji bolezni predložiti zdravniško potrdilo. 58 51 Pensions-Vorschrift in Ansehung solcher Witwen, welche Pensionisten oder Quiescenten heurathen. Hofdekret vom 18. Octob. 1796, an sammtliche Landerstellen. Franz 11., 9. Band, Wien 1797, 78-79. 52 Witwen-Pensions Vorbchalte. Dekret der Finanz-Hofstelle vom 5. Mai 1801, an sammtlichc Landerstellen und Administrationen. Franz 11., 16. Band, Wien 1802, 82-83. 53 Verleihung der erledigten Tabak-Traffiken. Hofdckret vom 18. December 1802, an sammtliche Landerstellen. Franz 11., 18. Band, Wien 1806, 236-237. 54 Pensions-Normale flir Wirtschaftsbeamte auf Kammeral-und Staatsgi.item. Hofdckret dcr Hofkammer etc. vom 3. Junius 1791 an sammtliche Landerstellen. Sr. k.k. Majestat Leopold des zewyten politischc 55 56 57 58 Gesetze und Verordnungen fi.ir die deutschen, bohmischcn und galizischen Erblander. Auf allerhochsten Befehle und unter unmittelbarer Aufsicht der politischen Hofstelle herausgegeben. 2. band, Wien 1791, 153-154 (v nadaljevanju Leopold II., ... ). Wegen Bezahlung und Anweisung dcr Kinder-Pension. Hofdekret vom 27. Dezember 1793, an sammtliche Landerstellen. Franz 11., 3. Band, Wien 1794, 114-115. Pensions-Bcstimmung fi.ir eltemlose Waisen. Hofdekrct von 28. Julius 1797, an sammtliche Landerstellen. Franz II., 11. Band, Wien 1798, 18-19. Wegen Pensionen der Kinder. Hofdekret vom 25. August 1797, an sammtliche Landerstellen. Isto, 62-63. Wegen Tochter von Beamten, die Krankheits halber eine Pension bezichen. Dekret der Finanz-Hofstellc vom l. August 1798, an sammtliche Finanz-Behorden und der Bohm.Oesterr. Hofkanzlei vom 27. Aug. 1798 an sammtliche deutscherbl. Landerstellen. Franz II., 13. Band, Wien 1799, 17. 340 MELIKOV ZBORNIK Otroci nižjih uslužbencev, kot so bili nadzorniki, pregledniki, tisti, ki so dvigovali zapornico na mitnici, so prejemali pokojnino kot provizijo in sicer dečki do 14 leta starosti, deklice pa do 12 leta. Oblast je bila prepričana, da so otroci iz tega sloja prebivalstva v teh letih že sposobni poskrbeti zase in si poiskati službo. Ko so dosegli to starost, jim je podporo ukinila. 59 Odločitev o tem je bila nepreklicna. Z nižjimi uradniki so bili mišljeni vsi tisti, ki niso imeli pravice do pokojnine, pač pa so smeli prejemati le provizijo. 60 Da ne bi bilo nesporazumov, je cesar v maju 1799 še enkrat določil, da uradniški otroci, katerih starši imajo pravico do pokojnine, dosežejo normalno starost, ko se jim ta ne izplačuje več in sicer hčere pri osemnajstem letu, sinovi pa pri dvajsetem letu. Otroci, katerih starši pa imajo le pravico do provizije, dosežejo normalno starost dekleta pri dvanajstih in sinovi pri štirinajsteh letih. Ko prekoračijo ta leta ne morejo prejemati več ne pokojnine ne provizije, po preteku teh let so ukinili tudi t.i. denar za vzgojo. To se ni zgodilo le v primeru, če je bilo posebej navedeno, da neka oseba prejema denar "dokler ni preskrbljena" ali pa "doživljenjsko". Če so otroci iz kakršnega koli vzroka (n. pr. šibko zdravje) nesposobni za delo, je treba o tem sklepati od primera do primera in poročati dvorni pisarni. Nesposobnost za delo je bilo treba dokazati s primernimi potrdili. 61 V letu 1802 je cesar iz presežkov hallerške in sonnenburške ustanove oblikoval denarni fond iz katerega so del porabili za vzgojo uradniških hčera, del pa za doživljenjsko štipendijo le-teh. Za vzgojo so vsako leto razdelili pet štipendij po 100 gld in dve štipendiji po 120 gld. Za to štipendijo so se smele potegovati kandidatke, ki niso bile mlajše od 1O let in ne starejše od 16 let. Morale so biti "čednostne hčere dobrih in zaslužnih uradnikov". To štipendijo so lahko uživale do dopolnjenega 22 leta. Če so se takrat, ali pa tudi prej zaposlile ali poročile, so lahko prejemale štipendijo še leto ali dve, kot neke vrste doto. Če so se v tem času ponesrečile in so bile nesposobne za delo, so prejele doživljenjsko štipendijo. Kandidatke za doživljenjsko podporo so morale biti starejše od 24 let. Poleg omenjenih lastnosti so morale dokazati telesno nesposobnost za delo. Če so v času prejemanja štipendije dedovale, se poročile ali si pridobile dohodke, so štipendijo izgubile. Obe vrsti podpore so začeli podeljevati v letu 1803. 62 Upokojevanje Čeprav je država potrebovala uradnike, pa so ji postali breme, ko jim je bilo treba plačevati pokojnino, kajti večina uradnikov pač ni izhajala iz takih razmer, da je ne bi potrebovala. Leta 1791 je cesar Leopold II. določil, da imajo tudi tisti uradniki na komornih in državnih gospostvih, ki nimajo 200 gld letne plače, pravico do pokojnine. 63 Naslednje 59 Wic langc Kinder von mindcren Bancal-Bcamten eine Provision beziehen konnen. Dekret der FinanzHofstclle vom 4. Dezember 1798 an sammtliche Bancal-und Zollgcfallen-Administrationen. Isto, 105. 6 0 Ubcr dic Kindcrn untcrcr Bancal-Bcamtcn bcwilligten Provisioncn. Dekret der Finanz-Hofstcllc vom I 9. Februar 1799 an sammtliche Bancal-Administrationen. Franz 11., 14. Band, Wien 1800, 46-47. 61 Normal-Alter fiir Kinder von Staatsbeamten, welchc einen Erziehungsbeitrag aus dcr Staatskasse beziehen. Dekret der Finanz-Hofstellc vom 21. Mai I 799. an sammtliche Landerstellen und FinanzBehorden. ingleichen der Bohm.Oesterr. Hofkanzlei vom 8- Junius 1799 an sammtliche Landerstellen. Isto, 117-188. 62 Errichtung neuer Stipendien aus dem ueberschusse des Haller-und Sonnenburger-Stiftungs-Fondes fUr die Ti.ichter der k.k. Bcamten. Hofdecret vom 7. Julius 1802 an sammtliche d.e. Landerstellen. Franz II., 18. Band, Wien 1806, 5-7. 63 Pensions-Normalc fiir Wirtschaftsbeamte auf Kammeral-und StaatsgUtern. Hofdekret der Hotkammer etc. vom 3. Junius 1791 an sammtliche Landerstellen. Leopold II, 2. Band, Wien 1791, 153-154. 341 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE . leto je cesar Franc II. sklenil urediti položaj nižjih uradnikov po zgledu svojega predhodnika. 64 Vendar pa je v letu 1793 ta predpis popravil tako, da je začel veljati za tiste uradnike (in posledično za njihove družinske člane), ki so bili od 15. oktobra 1792 nastavljeni na službeno mesto, kjer so imeli manj kot 200 gld letne plače. 65 Marsikateri uradnik pa se je težko odločil za upokojitev. Tako so svoje delo poskušali še naprej opravijati ljudje, ki mu niso bili kos ne psihično ne fizično. Marsikdaj so zagrešili hude napake. Cesar je dovolil, da se taki uradniki, predvsem pri blagajni, upokojijo, tudi če še niso dosegli polne starostne dobe za pokojnino, kajti tako se bo država izognila marsikateri težavi. Ni pa ta sklep veljal kar povprečno za vse blagajniške uradnike. Tako upokojeni uradniki so obdržali vse dohodke ali pa njihov večji det. 66 Zaradi burnega dogajanja ob koncu 18. stoletja, v katerega je bila dodobra vpletena tudi avstrijska monarhija, je bila v državi vse bolj občutna stiska. Primanjkovalo je tako ljudi kot tudi sredstev. To se je odražalo tudi v odnosu do upokojenih uradnikov. V letu 1797 je cesar sklenil reaktivirati vse za delo še sposobne državne uradnike. Nove nastavitve niso bile dovoljene vse dotlej, dokler so si lahko pomagali z upokojenimi uradniki. Tudi za vratarje, kurjače, pisarniške sluge in hišne sluge naj bi sprejemali upokojene uradnike ali pa odslužene vojake, nikoli pa ne nastavljali ljudi iz privatnih služb. 67 V letu 1803 je cesar že zelo jasno spregovoril o tem, da uradniške pokojnine bremenijo državni proračun, in da je treba to breme čim bolj zmanjšati. Vsem deželnim vladamje naročil, naj skrbno pregledajo vse kategorije upokojenih uradnikov na svojem območju in naj jih poskušajo reaktivirati. Ob tem bi ti reaktivirani upokojeni uradniki ohranili svojo stopnjo in pokojnino, novih nastavitev pa ne bi bilo. V tedanjih razmerah je smel uradnik v pokoj le, če ni bil več sposoben za nikakršno delo. Če ni bil sposoben iz kakršnihkoli razlogov - za delo, ki ga je opravljal do sedaj, so ga razporedili na drugo lažje in manj odgovorno mesto, ohranil pa je svojo stopnjo in plačo. Določeno je bilo tudi, da je treba upokojenim uradnikom, ki sojih znova zaposlili, izplačati razliko, če jim na novem delovnem mestu po pravilniku pripada višja plača kot je njihova pokojnina; če pa je bila pokojnina višja od plače, ki jo prinaša delovno mesto, jim ostane pokojnina tako dolgo, dokler ne pridejo na službeno mesto, kjer sta pokojnina in plača enaki. 68 Kljub tej očitni stiski, ki je zavladala v upravni sferi, pa je cesar leta 1804 sprejel dekret, da je treba nesposobne in samopašne ter nemorlane uradnike odpustiti iz službe. 69 V letu 1806 je zaostril odnos do dolžnosti uradnikov. Tudi uradniki bi morali 64 Pensions-System fUr Staatsbeamte, welche weniger als 200 Gulden fixirten gehalt beziehen. Dekret der Hofkammer vom 15. October 1792. Franz II., l. Band, Wien 1793, 189- 190. 65 Wegen Pensionirung von Beamten, deren Gehalt 200 Gulden nicht erreicht. Hofdekret vom 18. Oktober 1793 an sammtliche Landerstellen und Finanzbehorden. Kundgemacht durch die Landerstelle in Kamten unter dem 13. November 1793. Franz 11., 3. Band, Wien 1794, 49-50. 66 Bei dem Antrage zur Jubilirung verdienstvoller Kassebeamten darf von dem Pensions-Normale abgegangen werden. Hofdekret vom 22. August 1794, an die Chefs sammtlicher Landerstellen, wie auch an die Prasidenten der k. Ungarischen Hofkammer und des SiebenbUrgischen Thesauriats. Franz 11., 5. Band, Wien I 795, 104- I 06. 67 Anstellung der Quiescenten. Dekret der Finanz-Hofstelle vom 21. december 1799, an sammtliche Landcrstellen. Franz II., 11. Band, Wien 1798, 228-229. 68 Untersuchung und Wiederanstellung der tauglichen Pensionisten, Quiescentcn und Jubilirten. Decret der Hofkammer an sammtlichc Landcrstellen vom 26. May 1803, an die Tabak-und Siegel-Gefallen-Dircctionen, sammtliche Bancal-Gefallen-Administrationen, die Salz-Direction in Lemberg, die Banco-Hauptbuchhalterey und k.k. Fabriken-Direction vom 21. Junius 1803. Franz II., 19. Band, Wien 1806, 185-187. 69 Wegcn dcs sittlichen Betragens der in offentlichen Dienste Anzustcllenden oder Angestellten. Dccrct der vereinten Hofkanzley vom 25. januar 1804, an sammtliche Landerstellen. Franz II., 21. Band, Wien 1807, 15-16. 342 MELIKOV ZBORNIK pomagati pri urejanju države, ki je v stiski. Zaradi spremenjenih razmer je bilo jasno, da je uradnikov preveč_70 V letu 1807 so se pojavile težave pri plačevanju uradnikov in upokojenih uradnikov v konvencijski vrednosti. 71 Odpuščali so tudi dvorne svetnike, za katere po odpustu iz službe niso več veljale ugodnosti, ki so jih bili prej deležni pri potovanju (sedaj so morali plačevati mitnino in cestnino), prepovedano jim je bilo brezplačno pošiljanje privatnih pisem, podrediti so se morali tudi pravnim normam iz 27. septembra 1783. 72 V letu 1809 je cesar govoril še o uradnikih, ki so se odločili, da bodo služili pri brambovcih ali pri prostovoljcih. Zanje je bilo določeno, da obdržijo svojo službeno stopnjo in pravico napredovanja na svojem civilnem službenem mestu in v plačilnem razredu do dne, ko prejmejo plačo kot oficirji pri brambovcih ali prostovoljcih. Plača se je ravnala po njihovi vojaški stopnji, poleg tega pa so dobivali še - vendar le do vključno stopnje kapitan-lajtnanta - poročeni 2/3 civilne plače in neporočeni 1/3 civilne plače. Od dne, ko so napredovali v pravega hauptmana, so poročeni dobivali še 1/3 civilne plače, dokler niso napredovali do štabnega oficirja.7 3 V letih od 1809 do 1813 se je upravna in teritorialna ureditev večine našega ozemlja spremenila; spremenil se je tudi uradniški aparat, ki pa v tej kratki dobi ni mogel prav zaživeti tudi zaradi kroničnega pomanjkanja denarja. ZUSAMMENFASSUNG Die staatliche Biirokratie in der Habsburgermonarchie von Maria Theresia bis zu den Illyrischen Provinzen 1740-1809 (materielle Verhaltnisse und Wiinsche der Beamten) In den Jahren von 1740 bis 1809 kamen auch die slowenischen Gebiete in den Genul3 der guten ebenso wie der schlechten Seiten einer zentralen Staatsverwaltung. Damit begonnen wurde schon unter Kaiserin Maria Theresia; ihr Sohn und seine Nachfolger setzten diesen Prozel3 fort. Die neue Yerwaltung verlangte auch eine immer gr613ere Anzahl von Staatsbeamten, die dem Kaiser treu ergeben, aber auch entsprechend gebildet sein mul3ten. Mit der Yergr613erung der Beamtenzahl wuchsen aber auch die Ausgaben ftir ihre Bezahlung. Ganz offensichtlich wurde das Problem in der Zeit der Napoleonischen Kriege, als es sowohl an Geld als auch an Menschen mangelte. Deshalb beschlol3 der Kaiser, pensionierte Beamte zu reaktivieren und jede neue Anstellung zu unterbinden. Ein wachsender Tei! der Beamtenschaft gehorte in der Hierarchie der unteren Schicht an. Diese Menschen hatten aul3er ihrer Besoldung keine anderen Einnahmen, sie mul3ten aber ihrem "Stand" entsprechend leben, was manchmal sehr schwer war. Um sich ein ertragliches Leben leisten und mit dem Lebensstil der Reicheren mithalten zu ?O KUnftige Vcrhandlung der Geschafte. Decrct dcr vercinten Hofkanzley vom 24. Januar I 806. an sammtliche Landcrstcllcn. Franz 11., 26. Band. Wien I 808, 1-3. 71 Verboth auf die Thcilzahlung der Beamtcn und Pensionisten in Conventions-MUnze. Decret der Hofkammcr vom 17. Februar 1807, an sammtliche Landcrstellen. Franz l., 28. Band, Wien 1808, 39-40. 72 Wegen Immunitatcn des ehemaligen Rcichshofraths-und Rcichskanzley-Personals. Dccret der vereinten Hofkanzlcy vom 11. Junius I 807 an die Nicder-Oesterreichische Regierung. Franz l., 28. Band, Wien 1808, I 60-161. 73 Bey der Landwehr dienendc Staatsbcamte, VorrUckung und Gehalt. Prasidial-Decret der vereinten Hofkanzley vom 7. April 1809, an sammtliche Landerstellen. Franz l., 32. Band, Wien 1811, 90-91. 343 EVA HOLZ: DRŽAVNO URADNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI OD MARIJE TEREZIJE . konnen, waren Beamte ziemlich empfanglich fiir Bestechungen und Geschenkannahme. Einige von ihnen haben sich zeitweilig verschuldet, was mit der Zeit zur wahren Mode auch unter Wohlhabenderen wurde. Auch Dienstreisen und die dafiir ausbezahlten Diaten dienten <lazu, ihre materielle Situation zu verbessern. Die Obrigkeit konnte nur mahnend eingreifen. Die Haufigkeit der Vorschriften iiber das Verbot der Geschenkannahme, der Verschuldung u.a. beweist aber, dal3 es nicht gelang, diese Probleme zu Ibsen. Da die staatlichen Beamten von den Zentralstellen abhangig waren, mu13te der Staat auch fiir die Zeit des Ruhestandes ihren Unterhalt sichem. Ebenso hatte der Staat fiir die Beamtenwitwen und -waisen zu sorgen, um ihnen nach dem Tod des Mannes bzw. des Vaters ein "standesgema13es Leben" zu gewahrleisten. Der Staat sorgte fiir die Waisen aus hoheren Beamtenkreisen bis zum 18. bzw. 20. Lebensjahr, bis zum 12. oder 14. Lebensjahr fiir Kinder von Beamten aus den niedrigsten Beamtenrangen, die aber definitiv gestellt waren. Jene Staatsdiener, die nicht definitiv gestellt waren, erhielten eine Provision und waren nicht pensionsberechtigt, weder sie noch ihre Familie. 344 MELIKOV ZBORNIK FRANCE M. DOLINAR JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNOPOLITIČNO GIBANJE? Slovenska kulturna zgodovina malodane vso katoliško usmerjeno iteligenco 18. in 19. stoletja označuje kot "janzenistično". Gre za pojem, ki sta ga v prvi polovici 20. stoletja v slovensko literarno zgodovino uvedla Ivan Prijatelj (1875-1937) in France Kidrič (1880-1950). Pojem sta prevzela iz polemike, ki se je znotraj Katoliške cerkve v notranjeavstrijskih deželah razplamtela zlasti v I 8. stoletju, vendar ga nista nikoli natančneje pojasnila. Za njima so tako označevanje nekritično povzeli zgodovinarji in teologi. Pri tem je presenetljivo, da se nihče ni potrudil vsebine del domnevno janzenističnih avtorjev na Slovenskem kritično soočiti s teološko vsebino janzenizma in tako jasno zamejiti njihovo morebitno povezavo z njim. Ob tem premisleku se nam postavlja logično vprašanje, kaj je pravzaprav janzenizem? Strogo vzeto je janzenizem teološki nauk, ki ga nekoliko poenostavljeno lahko strnemo v dve osnovni premisi: 1) da zaradi izvirnega greha "prizadeti" človek brez posebne božje milosti ne more spolnjevati božjih zapovedi, in 2) da se človek tej posebni božji milosti, če mu je naklonjena, ne more upreti. 1 Iz tega logično sledi, da vsi posebne božje milosti niso deležni, še več, da je človek pravzaprav žrtev nekega determinizma, pred katerim je brez moči. Človekova večna usoda, oziroma njegovo zveličanje je v zadnji konsekvenci tega nauka določeno že vnaprej. Gre torej za tisto usodno vprašanje, ki je pretresalo že Martina Luthra (14831546), Ulrika Zwinglija (1484-1531) in Jeana Kalvina (1509-1564). Gre za vprašanje o božji vsemogočnosti, za vprašanje o božji vsevednosti in njunem odnosu do človekove svobodne volje. To vprašanje, na katerega niso našli zadovoljivega odgovora ne reformatorji in ne tridentinski koncil (1545-1563), je nato skoraj še dve stoletji zaposlovalo katoliške in protestantske teologe. Omenjeno gibanje je dobilo svoje ime po škofu Korneliju Jansenu (v latinski obliki Cornelius Jansenius 1585-1638), ki je leta 1636 postal škof v zahodno flandrijskem mestu Ieper (fr. Ypres, nem. Ypern) v današnji Belgiji, vendar je že čez dve leti umrl za kugo. 2 Pred imenovanjem za škofa je bila za Jansenom bogata vzgojno pedagoška in znanstveno raziskovalna pot. V času svojega študijskega bivanja v Franciji je intenzivno proučeval predvsem patristično literaturo. Veljal je za enega najboljših poznavalcev del cerkvenih očetov in nesporno najboljšega poznavalca teologije sv. Avguština (354-430). V letih od 1617 do 1624 je vodil holandski kolegij sv. Pulherije v belgijskem Leuvenu 2 Enciclopedia cattolica, 6. zvezek, Citta del Vaticano 1951, 349-360; Lexikon fUr Theologie und Kirche (odslej LThK), 5. Band. Freiburg 1960, 865-870; LThK. 5. Band, Freiburg 1996, 739-744; Encyclopedia universalis, Corpus 10, Paris 1988, 402-404; Joseph LORTZ, Geschichte der Kirche in ideengeschichtlicher Betrachtung, Band 2, Mi.inster 1964, 234-242; Zgodovina Cerkve, 3. zvezek, Ljubljana 1994, 227-236; Nigel ABERCROMBIE, The origins ofjansenism, Oxford 1936. Kratek škofov življenjepis je bil objavljen že v prvi izdaji Jansenovega Auguština (Cornelii .lansenii episcopi Iprensis Augustinus ... , Lovanii 1640, 5 list. Kasnejše izdaje so objavile dva življenjepisa, prvega je napisal Libertus Fromondus, drugega Yalerius Andreas (npr. Izdaja, ki je brez navedbe datuma izšla po letu 1653 na str. III. - IX-); LThK, 5/1960, 865-870; LThK, 5/1996, 739-745; Enciclopedia cattolica, 6. zvezek, Roma 1951, 349-360. 345 FRANCE M. DOLINAR: JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNO POLITIČNO GIBANJE? (fr. Louvain), leta 1618 je postal profesor teologije in leta 1630 profesor sv. pisma na leuvenski univerzi. Zaradi svojega ugleda, ki ga je kot vzgojitelj in teolog užival v takratni Evropi, mu je leuvenska univerza zaupala posredovanje v sporu med španskima univerzama v Salamanci in Valladolidu, ki so ju vodili dominikanci ter jezuiti (162428). Jansen je po skrbnem tehtanju argumentov obeh strani spor odločil v prid obeh univerz in si s tem nakopal vsaj veliko negodovanje, če ne že kar odkrito sovraštvo v vrstah predstavnikov Družbe Jezusove. To nasprotovanje se je še zaostrilo, ko se je nekaj let kasneje Jansen proti jezuitom odločil tudi v njihovem sporu s hierarhijo v Angliji. Jansen je bil v prvi vrsti teolog. Sodobniki ga ocenjujejo kot vzornega in pobožnega duhovnika, ki je kot škof naravnost izgoreval za duhovno prenovo svoje škofije. Zastavil je obsežen načrt duhovne in nravne prenove škofije, angažiral se je zlasti na socialnem področju in v času kuge neustrašeno stregel kužnim bolnikom in umirajočim. Na znanstvenem področju je Jansen razvil izjemno dejavnost. Veljal je za neumornega iskalca resnice. Vsi, ki so prebirali njegove spise, so občudovali globino njegovega teološkega premisleka predvsem na bibličnem področju (napisal je komentar k evangelijem, k petim Mojzesovim knjigam in h knjigi Pregovorov) in na področju patristike. Vse paje zasenčila njegova analiza Avguštinove teologije. Jansenovo delo s skrajšanim naslovom Augustinus 3 je nastajalo več kot dvajset let, v tisku pa je izšlo šele leta 1640, torej dve leti po njegovi smrti. Natis knjige je dovolila uradna cerkvena oblast: v imenu mechelenskega nadškofa je dovoljenje podpisal nadškofov cenzor, brusselski arhidiakon Henricus Calenus in v imenu leuvenske univerze profesor sv. pisma Libertus Fromondus. Oba sta bila tudi Jansenova osebna prijatelja in nista skrivala, kako zelo ga cenita kot znanstvenika. Delo je med katoliškimi teologi vzbudilo izjemen odmev. Zdelo se je, da je Jansen s svojo analizo Avguštinove teologije avtoritativno posegel na občutljivo področje katoliškega nauka o milosti in dal jasne odgovore na vprašanja, na katera jih takratna teologija še ni bila sposobna dati. Večina je bila prepričana, da je Jansenov odgovor na ta občutljiva vprašanja, ki so že več kot eno stoletje zaposlovala katoliške in protestantske teologe, dokončen. Obsežno delo v treh folio zvezkih, ki je v naslednjih letih doživelo še vrsto izdaj, pomeni v določenem smislu pomembno duhovno, kulturno in politično prelomnico Evrope. Že naslednje leto (1641) so Jansenovega Avguština ponatisnili v Parizu in mu v uvodu dodali zapis tuamenškega 4 nadškofa Florencija Conria O otrocih, ki so umrli brez krsta. 5 Ta dodatek je še dodatno spodbudil Jansenove nasprotnike, da so začeli naravnost dlakocepsko analizirati celotno vsebino Jansenovega Avguština. Katoliški teologi v Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji so se razdelili v dva nasprotujoča si tabora: Jansena so odločno podprli pariška, sorbonska in leuvenska univerza, karmeličanski, avguštinski, benediktinski, dominikanski in frančiškanski teologi ter apostolski vikar Holandije, na3 4 5 Cornelii Jansenii episcopi Iprensis AUGUSTINUS. Tomus primus In quo haereses et mores Pelagii contra naturae humanae sanitatem, aegritudinem et medicinam recensentur ac refutantur, Lovanii 1640; Tomus secundus De statu lapsae et de statu naturae purae (in quo genuina sententia S. Augustini de humanae naturae stantis, lapsae, purae statu et viribus eruitur et explicatur, Lovanii 1640; Tomus tertius In quo genuina sententia profundissimi Doctoris de auxilio gratiae medicinalis Christi Salvatoris et de praedestinatione hominum et Angelorum proponitur ac dilucide ostenditur, Lovanii 1640; Kratka vsebina v: Pietro CHIOCCHETTA, Dizionario storico religioso, Roma 1966, 52-53. Tuam (tuamensis), mesto ob reki Clare severovzhodno od Galway(a) na Irskem. Od leta 1150 sedež metropolita. Accessit huius editioni tractatus F. Florentii Conrii Archiepiscopi Thuamensis de statu parvulorum sine baptismo decedentium juxta sensum B. Augustini. Ta dodatek je bil v pariški izdaji leta 1641 vključen že v sam naslov knjige. 346 MELIKOV ZBORNIK slavni nadškofFilip. 6 Prepričani so bili, da bo Jansenov Augustinus odločilno prispeval k umiritvi teoloških diskusij med katoliškimi teologi. Delu so odkrito nasprotovali le jezuiti, čeprav se zaradi premajhnega ugleda med teologi tega dela Evrope niso vključevali v javno teološko diskusijo glede Jansenovih trditev. So pa odločilno pripomogli k temu, da se je zgodilo ravno nasprotno. Jansenov Augustinus je proti očitni volji avtorja povzročil za Luthrom eno največjih kriz znotraj Katoliške cerkve v Evropi, krizo, ki se je že v nekaj letih s teološkega prenesla tudi na moralno, politično in celo kulturno področje. Za nadaljnji razvoj t.i. janzenističnega spora, ki je v celoti nastal po Jansenovi smrti, pa je pomembno, da ga tudi v idejnem smislu ni mogoče povezovati z njegovim domnevnim "začetnikom". Jansenje bil namreč globoko veren in Rimski cerkvi iskreno vdan teolog. Analize Avguštinove teologije se je lotil, ker je Luthru želel njegove "zmote" dokazati z njegovimi argumenti, to je s teologijo sv. Avguština, na katero se je Luther v svojem reformnem zanosu skliceval. Vendar je Jansen vsa svoja teološka razmišljanja podvrgel presoji Cerkve. V svoji oporoki, ki je datirana na dan škofove smrti dne 6. maja 1638, je škof Jansen med drugim zapisal: "Menim, da je /v mojem delu/ težko kaj spremeniti. Vendar, če Rimski sedež želi kaj spremeniti, sem /njegov/ pokoren sin in /pokoren sin/ te Cerkve, v kateri sem vedno živel in ji bil vse do te smrtne postelje pokoren. To je moja poslednja volja.'' 7 Na največji odmev je Jansenov Augustinus naletel v Franciji, ki je bila že nekaj časa pomembno žarišče različnih prenovitvenih gibanj znotraj Katoliške cerkve. Izjemno močno pa je bilo v Franciji tudi protijezuitsko razpoloženje. Plodna tla je našel Augustinus predvsem v krogu katoliških izobražencev, ki so se zbirali ob samostanu cistercijank v Port Royalu pri Versaillesu. Leta 1204 ustanovljeni samostan je zaradi nezdravega okolja opatinja Angelique Arnauld (1591-1661) 8 leta 1625 preselila v novo poslopje v pariškem predmestju. Ker se nekatere redovnice niso mogle vživeti v novo okolje, so se že čez nekaj let vrnile v stari samostan pri Versaillesu. Tako je nastala neke vrste podružnica pariškega samostana, s katerim je bila neločljivo povezana s skupnim vodstvom. Od prve polovice 17. stoletja torej razlikujemo Port Royal des Champs na deželi in Port Royal de Paris v mestu. Oba dela samostana sta v t.i. "janzenističnem" sporu odigrala pomembno vlogo. 9 Opatinja Angelique Amauld je pod duhovnim vodstvom komturskega opata v Saint Cyranu, Jeana Duvergier de Hauranne(ia), v literaturi bolj znanega pod imenom Saint Cyran (1581-1643), izvedla temeljito prenovo svojega samostana v duhu prvotne strogosti reda. Saint Cyran je prenovo verskega, duhovnega in cerkvenega življenja gradil na poglobljenem študiju in premišljevanju sv. pisma ter del cerkvenih očetov. Zavest božje veličine na eni in človekove grešnosti na drugi strani, ki jo je Sains Cyran, podobno kot pred njim že Luther, doživel ob študiju svetega pisma, je v njem utrdila zavest, da more človeka k pravi spreobrnitvi nagniti le stroga pokora. Temeljno izhodišče duhovne preobrazbe je bilo torej pri obeh enako, le da je Luther našel rešitev za 6 7 8 9 Vsaka izdaja je v uvodu navedla tudi predstavnike teoloških šol in cerkvenih ustanov, ki so Jansenovo delo podprli. Po konstituciji papeža Inocenca X., s katero je leta 1563 obsodil pet zmotnih Jansenovih stavkov, pa se je na naslovnici pojavil tudi provokativen napis: "Et, si Ecclesia cum aliquo contra debitum laeserat. parata erat corrigerte, ac in statum debitum reformare, et revocare sententiam, quam contra eium iniuste tulisset." "Sentio enim aliquid difficulter mutari posse. Si tamen Romana Scdes aliquid mutari vclit, sum obcdiens filius, et illius Ecclesiac, in qua scmper vixi, usque ad hunc lcctum mortis obedicns sum. !ta mca postrema voluntas est. Actum sexta maii 1638." Augustinus ... Lovanii 1640, 6. list. LThK, 1/1957, 588-589. LThK, 8/1963, 629-630; Encyclopcdia britanica, 2. zvezek, Chicago-London 1964, 462. 347 FRANCE M. DOLINAR: JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNOPOLITIČNO GIBANJE? svojo osebno stisko v veri, ki zaradi božjega usmiljenja "pokrije množico grehov", kot je zapisal, Saint Cyran pa je iskal izhod v božji pravičnosti, ki od človeka po njegovem mnenju zahteva ustrezno zadoščenje v pokori. 10 Zgledno življenje redovnic in njihova resnobna zbranost sta spodbudila vrsto intelektualcev iz uglednih pariških družin, da so si poiskali bivališča ob samostanu Port Royal pri Versaillesu in se v tihi zbranosti posvetili študiju in premišljevanju svetega pisma, patrističnih spisov in šolski dejavnosti. Zaradi te zadnje so kmalu prišli v konflikt z jezuiti, ker so odklanjali njihove vzgojne in pedagoške metode. Po zgledu redovnic so v molitvi, premišljevanju in telesnem zatajevanju želeli posnemati prvo krščansko skupnost v patristični dobi krščanstva. V to notranje cerkveno in duhovno sfero pa je nepričakovano in grobo vdrla politika. Klic k prenovi verskega in cerkvenega življenja v Franciji je namreč pomenil za Richelieujevo makiavelistično politiko veliko nevarnost. Čeprav kot kardinal visok cerkveni dostojanstvenik, je bil Maria Armand Jean du Plessis vojvoda Richelieu (15851642)11 predvsem politik in od leta 1624 pa vse do svoje smrti leta 1642 kot prvi minister dejanski strateg celotne francoske notranje in zunanje politike. Bil je naravnost obseden od neustavljive strasti zagotoviti Franciji vodilno vlogo v takratnem svetu in zaradi tega ves prežet z nepomirljivim sovraštvom do vsega, kar je bilo habsburško. Zato v času tridesetletne vojne (1618-1648) ni pomišljal v celoti financirati švedskih vojaških operacij na ozemlju nemškega cesarstva, proti katoliškemu cesarju pa se je povezal celo s turškim sultanom. Za v ideal antične Cerkve zagledane prenovitelje v Port Royalu in njihove somišljenike je bilo to nezaslišano dejanje. Zato so tako Richeliejevo politiko ostro kritizirali. Hujše od kritike pa je bilo dejstvo, da so redovnice in njihove somišljenike podpirali široki družbeni sloji in predvsem, da so jih podpirali galikansko usmerjeni parlamentarci. Te je Richelieu vedno bolj odrival od vzvodov oblasti v državi in sistematično omejeval njihove pristojnosti. V strahu za svoj vpliv, je dal leta 1638 zapreti duhovnega vodjo gibanja Saint Cyrana. Njegovo vlogo je nato prevzel mlajši brat opatinje Angelique Antoine Arnauld (1612-1694), ki je bil odličen jurist in teolog. Aurauld je še zaostril Saint Cyranovo zahtevo po nravni strogosti, ki je našla svoj najvidnejši izraz v zakramentalni praksi. Arnauld je namreč za prejem zakramentalne odveze in obhajila zahteval popolno človekovo neomadeževanost od vsakega greha. To pa je pri nenehnem poudarjanju človekove grešnosti, pomenilo odlaganje zakramentalne odveze in obhajila včasih celo do neposredne smrtne nevarnosti. Zaradi izjemne literarne in stilistične dovršenosti ter zaradi izrazitega protijezuitskega razpoloženja so ti Arnauldovi spisi imeli v francoski javnosti izjemen odmev. 12 Tu, v krogu okrog Port Royala se je torej še pred izidom postumnega Jansenovega Avguština oblikovala tista strogost moralnih norm, ki jo danes večina pozna pod pojmom "janzenistična strogost". Za razliko od Jansena, ki je bil predvsem teolog in je poskušal temeljne verske resnice pojasniti s teološkimi argumenti, so "port-royalovci" začeli postopoma zanemarjati teologijo in filozofsko-teološke argumente in se vedno bolj osredotočati na versko življenje in pobožnost. Zaradi teoloških izhodišč v Avguštinovi teologiji in zaradi Jansenove zavzetosti za študij svetega pisma in patri stike pa je njegov Augustinus, ki so ga leta 1641 ponatisnili v Parizu, tudi med "port-royalovci" kmalu postal uspešnica. IO LThK. 3/1959, 617; Zgodovina Cerkve 3, 230-231. l l LThK. 8, 1963, 1297-1298; Joseph LORTZ, Geschichte der Kirche, 220. 12 LThK 1/1957, 890; Zgodovina Cerkve 3, 231-232; Encyclopcdia britanica, 2. zvezek, Chicago-London 1964, 461. 348 MELIKOV ZBORNIK Na reakcijo jezuitov ni bilo treba dolgo čakati. Jansenov Augustinus je bil namreč direktni odgovor na jezuitsko moralno teologijo. Nasprotniki so ji namreč očitali aktivistično in populistično protireformatorsko naravnanost. Očitali so ji laksizem. Jezuiti so namreč učili, da se v vsakdanjem življenju ne da vedno ugotoviti, kaj je v konkretnem primeru kristjanova dolžnost in kaj ne. V takem primeru - tako jezuiti - se človek sme odločiti za tisto, kar se mu zdi verjetno, čeprav ima v svoji vesti proti temu tudi utemeljene pomisleke. Strokovno so ta nauk poimenovali probablizem. 13 Ker v tem času jezuiti v Rimu za svoje teološke distinkcije na področju nauka o milosti niso imeli dovolj podpore, so ubrali drugačno pot. Najprej so dosegli, da je Rim prepovedal prodajo že natisnjene knjige, češ da vsebuje zmote, ki so jih že pred tem obsodili papeži. Prepoved je v Belgiji ostala brez odmeva, ker brusselski dvor rimskemu odloku ni dal kraljeve privolitve (placetum regium). Naslednji korak je bila obsodba knjige, ki jo je brez podrobnejše raziskave vsebine leta 1642 objavil Sveti oficij. 14 Tudi ta bi ostala brez odmeva, če vprašanje Jansenovega Avguština nenadoma ne bi postalo eno ključnih vprašanj francoske politike. Richelieu namreč ni nikoli pozabil Jansenove odločne kritike njegove politike. Poleg tega si je francoski dvor moral zagotoviti zavezništvo Rimskega sedeža za svojo protihabsburško politiko v Italiji. Ob vztrajanju na "galikanskih pravicah" francoskega kralja v odnosu do Cerkve, si tako ni mogel privoščiti še dodatnega spora z Rimom. Predvsem pa Richelieu ni bil pripravljen trpeti nobene opozicije kraljevi absolutistični oblasti, katere strategje biI. 15 Odslej so si dejanja sledila v logičnem zaporedju. Jezuiti seveda niso mogli dokazati, da je Jansenovo delo v celoti sporno, zato so se osredotočili na pet stavkov, ki da so domnevno zapisani v Jansenovi knjigi. Po dolgih naporih so končno dosegli, daje papež Inocenc X. leta 1653 teh pet stavkov obsodil. Jansenovi zagovorniki, med njimi je bilo tudi več francoskih škofov, so sicer priznali spornost obsojenih stavkov (znamenita quaestio juris), vendar so odločno zanikali, da bi jih zapisal Jansen v svojem Avguštinu (quaestio facti). Teološke diskusije med Jansenovimi privrženci in njegovimi nasprotniki so se zaostrile do te mere, da je bil papež Klemen XI. (1700-1721) leta 1705 prisiljen sleherno razpravo o tej temi prepovedati. 16 Ludvika XIV. to teološko dlakocepstvo seveda ni zanimalo. Zaradi svojih zunanjepolitičnih interesov je ukazal takojšnjo popolno podreditev rimski odločitvi in nepokornim zagrozil z zaplembo cerkvene nadarbine. Po burnih zapletih v naslednjih letih je kralj leta 1707 razpustil samostan Port Royal des Champs, nato leta 1709 še samostan Port Royal de Paris in leta 171 O končno ukazal znamenito opatijo podreti. 17 S tem je bilo dejansko konec "port-royalskega" gibanja, ki neustrezno nosi Jansenovo ime. Mnogi njihovi pristaši so se umaknili v tujino, posamezne ideje tega gibanja pa so živele naprej. Odločujoča osebnost drugega obdobja t.i. "janzenističnega spora" (če zaradi še vedno uveljavljene terminologije smemo uporabiti ta izraz) je bil v Parizu rojeni oratorianski redovnik Pasquier Quesnel (1634-1719). Na pariški Sorboni promovirani teolog je postal znamenit, ko je rimska kongregacija leta 1676 zaradi galikanskih idej obsodila njegovo najpomembnejše znanstveno delo z naslovom Razlaga del papeža Leona Velikega. Že leta 1672 pa je Quesnel objavil svoje Reflexions morales sur les Evangelies (leta 1693 jih je ponatisnil v Brusselu), v katerih je še 13 14 15 16 17 Joseph LORTZ, Geschichtc dcr Kirche, 2. Band, 235; LThK, 8/1963, 777-778. Zgodovina Cerkve, 3, 229-230. Enciclopedia cattolica, 6. zvezek, Citta del Yaticano 1951, 355-356. Prav tam, 356. LThK, 8/1963, 629-630. 349 FRANCE M. DOLINAR JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNOPOLITIČNO GIBANJE? zaostril Jansenove ideje o milosti in opravičenju. Zapisal je, da se človek božji milosti ne more upreti, da Kristus ni umrl za vse ljudi in da je vsako dejanje poganov grešno. Ker je zaradi teh idej postalo njegovo bivanje v samostanu nevzdržno, je leta 1681 redovno skupnost zapustil in se čez tri leta celo umaknil v Brussel. Tu se je spoprijateijil z v izgnanstvu živečim Arnauldom. Ko so v času francoske nasledstvene vojne (17011714) francoske čete vdrle v Belgijo, seje Quesnel pred njimi umaknil na Nizozemsko. Kljub izrecni Quesnelovi podpori galikanskim idejam je Ludvik XIV. od papeža Klemena XI. zahteval, naj Quesnela obsodi. Pri tem ne gre spregledati Ludvikove zahteve, da mu mora papež bulo obsodbe predhodno poslati v cenzuro. Temu se je papež sicer uprl, je pa leta 1713 sporne Quesnelove trditve vendarle obsodiI. 18 Z obsodbo Quesnela se je končala direktna povezava prenovitvenih gibanj v Evropi s "port-royalsko" duhovno dediščino. Zahteva po prenovi Cerkve in verskega življenja pa je ostala živa, čeprav se je morala prilagajati trenutnim političnim razmeram v posameznih evropskih državah. Prenovitelji so se večinoma odpovedali utemeljitvam, ki so temeljile na avguštinski teologiji. Ostala paje kritika sholastične filozofije in zahteva po poglobljenem študiju svetega pisma in patristične literature. Le deloma nov ali bolje rečeno na novo oživljen element pa je bilo konciliaristično sklicevanje na sklepe vesoljnih cerkvenih zborov kot vrhovnih razsodnikov v teoloških in moralnih diskusijah. V tem kontekstu so dobili nov poudarek tudi odloki tridentinskega koncila kot najvišja pravna norma na področju teoloških diskusij in pastoralne dejavnosti. Vsa ta gibanja so želela ostati v Katoliški cerkvi in skladno s svojimi predstavami ohraniti zvezo z Rimom. Iz tega konteksta deloma izstopa le Nizozemska, kjer je bila Katoliška cerkev od konca 16. stoletja dalje zaradi prevlade kalvincev v diaspori. Demokratske prvine državne ureditve (če smem uporabiti ta sodobni, čeprav nekoliko sporni pojem) so močno okrepile episkopalistične težnje tudi nizozemske katoliške hierarhije. Izvolitev utrechtskega generalnega vikarja Corneliusa Steenovena za škofa proti volji Rima je leta 1724 privedla do ustanovitve za Rim v vsakem pogledu shizmatične t.i. utrechtske male Cerkve, ki je pri mnogih v Evropi v svojem prvem obdobju vzbujala občudovanje. 1 9 Bolj kompleksne so bile razmere v Italiji, kjer je dobilo prenovitveno gibanje nove vzpodbude v času papeža Benedikta XIV. ( 1740-1758). Prospero Lambertini je bil tudi kot papež odprt pozitivnim vrednotam v sodobni družbi in je podpiral različna prenovitvena gibanja znotraj Cerkve v Italiji. 20 Najpomembnejša središča so nastala v Modeni, Bologni in Rimu. Vsa so bila tesno povezana z rimskim sedežem. V tem pogledu odstopa le Scipione Ricci (1741-1810), od leta 1780 škof v Pistoji, ki je papeža v duhu konciliarizma postavil za prvega med enakimi v vrstah katoliških škofov. Kot škof je izvedel več koristnih in nujnih reform v svoji škofiji, ker pa ni sprejemal rimskega centralizma, ga je dal nadvojvoda, takrat že cesar Leopold II. ( 1790-1792) odstaviti in zapreti v Rignano. 21 Najdlje zunaj meja Italije je s svojim vplivom segel prenovitveni krog pri Chiesa nuova v Rimu. Tu se je namreč v času papeža Benedikta XIV. oblikovala vrsta teologov iz velikega dela srednje Evrope, ki so kasneje zasedli pomembna mesta v svojih deželah, med njimi kasnejši ljubljanski škofJanez Karel Herberstein (1772-1778). 22 18 19 20 2I 22 LThK, 8/1963, 935; Zgodovina Cerkve 3, 312-314; Zgodovina Cerkve, 4 zvezek, Ljubljana 1999, 67. LThK, 10/1965, 587-588. Franz X. SEPPELT- Georg SCHWEIGER, Geschichte der Papste, MUnchen 1964, 355-359. LThK, 8/1963, 1284-1285. France M. DOLINAR, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina, v: Bogoslovni vestnik, 36 (1976) 462-482. 350 MELIKOV ZBORNIK Zaradi različne politične in verske ureditve je v posameznih nemških deželah prenovitveno gibanje dobivalo različne oblike in različno vsebino. Med njimi izstopata predvsem dve struji. Prvo so oblikovali pripadniki episkopalizma, ki mu je dal trierski pomožni škof in vice kancler trierske univerze Johann Nikolaus von Hontheim ( 17011790) najbolj radikalen izraz. Oblikoval ga je v svojem obsežnem delu De statu ecclesiae et legitinza potestate Romani Pontificis, ki ga je v petih knjigah izdal v letih 1763 -73 pod psevdonimom Justinus Febronius. Izhajajoč iz nemških "gravamina", ki so jih vse od leta 1451 dalje nemški katoličani vedno znova naslavljali na rimsko kurijo, in pod vplivom galikanizma je Febronius formuliral najbolj radikalno obliko episkopalizma, ki je po njem tudi dobila svoje ime febronianizem. 23 Drugo strujo so sestavljali predstavniki t.i. reformnega katolicizma.Tudi pri tej skupini ne gre za jasno oblikovano gibanje, ki bi mu smer določala neka izjemna osebnost. Gre za skupino duhovnikov in škofov, ki so težko prenašali pozunanjene oblike baročne pobožnosti, nered na področju pastoralne dejavnosti in predvsem na področju zakramentalne prakse. Gre za skupino ljudi, ki se je zavzemala za temeljito prenovo Cerkve, kot jo je zahteval že tridentinski cerkveni zbor. Ne smemo pozabiti, da je tridentinska prenova posebej izpostavila vlogo škofa v krajevni Cerkvi. Zato prizadevanja škofov, ki smo jih uvrstili v skupino reformnega katolicizma, da bi celotno jurisdikcijo in celotno pastoralno dejavnost v škofiji osredotočili v svoji roki, ne smemo preprosto zamenjevati z njihovimi domnevnimi episkopalističnimi težnjami in jih še manj obtoževati "j anzen izma". 24 V tem kontekstu moramo opozoriti še na eno nepravilno mnenje, ki se še vedno pojavlja v našem zgodovinopisju: pojavi, ki jih dosedanja literatura z različnimi predznaki uvršča na seznam "janzenističnih" ali "pozno janzenističnih" gibanj, niso v politično in cerkveno politično življenje vnesli neke nove dimenzije, ki bi svetnemu vladarju dajala pravico posegati na cerkveno področje. To pravico so v 17. in 18. stoletju vladarji že imeli, pridobili pa so si jo (čeprav največkrat res izsiljeno) s soglasjem najvišje cerkvene oblasti - v avstrijskih deželah vsaj od cesarja Friderika III. (1440-1493), oziroma papeža Pija II. (1458-1464) dalje. Tako imenovani "janzenisti" so te pravice vladarja sprejeli kot danost in so se z njimi okoristili, tako kot so se v drugačnih okoliščinah z njo okoriščali papeži. Seveda pa moramo biti zelo pozorni na temeljne razlike v interesih vladarja v njegovem odnosu do Cerkve in obratno. 25 To velja zlasti za zadnjo skupino t.i. "poznega janzenizma", za katero je švicarski zgodovinar Peter Hersche kot prvi uporabil skupni pojem reformni katolicizem. 26 Reformne pobude so prihajale predvsem iz Italije. Njihovi nosilci so bili škofje, ki so teologijo študirali na italijanskih bogoslovnih šolah v času papeža Benedikta XIV. Na zagovornike cerkvenih reform v 18. stoletju je imel velik vpliv zlasti italijanski duhovnik, zgodovinar in duhovni pisatelj Ludovico Antonio Muratori (1678-1786). Po njegovem mnenju je dolžnost države omogočiti nemoten razvoj verskega življenja, preprečiti zlorabo vere v politične namene, na verskem področju pa prepustiti Cerkvi popolno svobodo. V tej točki je nujno moralo priti do konflikta med predstavniki reformnega katolicizma in prisilnimi ukrepi prosvetljensko naravnane absolutistične svetne oblasti, ki je v Cerkvi gledala komaj kaj več kot sredstvo za vzdrževanje 23 LThK, 4/1960, 46-4724 France M. DOLINAR, Verske razmere na Slovenskem v Baragovem času, v: Baragov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu), Celje 2000, 10-18. 25 France M. DOLINAR, Verske razmere, 10. 26 Peter HERSCHE, Der Spatjansenismus in Oesterreich, Wien 1977. 351 FRANCE M. DOLINAR: JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNOPOLITIČNO GIBANJE? državljanske pokorščine podložnikov. Kljub številnim skupnim stališčem kot so bila npr. borba proti izrojenemu čaščenju svetnikov in Marije, poenostavitev bogoslužja in cerkvene opreme, večja svoboda teološke diskusije, večje pristojnosti krajevne Cerkve oziroma škofa, so predstavniki reformnega katolicizma vendarle priznavali Cerkvi na njenem "notranjem področju" večjo svobodo delovanja, kot je bila to pripravljena storiti državna oblast. Do razhajanj med njimi paje prihajalo pri opredelitvi, kaj je pravzaprav tisto "notranje cerkveno področje", ki je pridržano izključno cerkveni oblasti in na katero vladar v nobenem primeru ne sme poseči. 2 7 In če se v tem kontekstu vrnemo k razmeram na današnjem slovenskem ozemlju, ugotovimo, da posegi Jožefa II. ( cesar od 1765, vladar habsburških dežel 1780-90) na cerkveno področje niso bili nič novega, kakor tudi ne priznanje teh pravic vladarju s strani vrhovne cerkvene oblasti. Habsburški vladarji so si vsaj od polovice 15. stol. dalje lastili pravico razpolaganja s cerkvenim premoženjem. Tako so npr.za financiranje obrambe proti Turkom zahtevali celo prodajo bogoslužnega posodja. Določali so izobraževalni sistem duhovniških kandidatov. V času reformacije so npr. prepovedali študij habsburških podložnikov na tujih univerzah, v osrednjo univerzo svojih dežel pa povzdignili jezuitski kolegij v Gradcu. Jožef II. pa je celo ukinil vsa škofijska semenišča in namesto njih ustanovil centralno semenišče v Gradcu, ki je bilo v vsem podrejeno centralni vladi na Dunaju. Dalje so habsburški vladarji določali konkretne oblike verskega življenja. Baročne oblike pobožnosti je namreč usmerjala in pospeševala volja in pobožnost habsburške vladarske hiše, ki je cerkvene zakone, kolikor so ji bili v prid, celo sankcionirala z državnimi zakoni, če pa ji niso bili v prid, jih je preprosto prepovedala objaviti. Pri tem so Habsburžani verska čustva svojih podanikov in zavest pripadnosti krajevni Cerkvi brez predsodkov uporabili tudi v politične namene, tako v boju proti Turkom in protestantom kot tudi v boju proti Benečanom. 28 Jožefu II. seveda ni mogoče odrekati iskrene religioznosti, čeprav ga je v njegovi zgodnji mladosti del vzgojiteljev vzgajal v duhu razsvetljenstva in racionalizma. Iz tega kroga si je kasneje izbral tudi svoje svetovalce, ki so na vseh področjih, vključno s cerkvenim, oblikovali njegovo politiko t.i. razsvetljenega absolutizma. Njegovemu poseganju na cerkveno področje cerkvena oblast načelno ni nasprotovala. Papež in nekateri škofje so protestirali takrat, ko so menili, da je kot vladar habsburških dežel prekoračil pooblastila, ki mu jih je na cerkvenem področju dala vrhovna cerkvena oblast, in takrat, ko se je dotaknil osebnih interesov posameznikov, v prvi vrsti škofov in redovnikov. Tako ostrega nasprotovanja novi razmejitvi župnij in škofij npr., kot smo mu priče v habsburških deželah, prizadeti škofje pač niso mogli utemeljiti s pastoralnimi razlogi. To velja še posebej za goriškega nadškofa Rudolfa grofa Edlinga (17741784) in salzburškega nadškofa Hieronima Franca Jožefa grofa Colloredo ( 1772-1812). Podobno velja za reakcijo na sicer nujno potrebno, čeprav v nekaterih primerih res pretirano prenovo redovništva, predvsem tistih Bogu posvečenih ljudi, ki niso bili sposobni niti voljni uresničevati svoje službe Bogu tudi v službi človeka. Prav to pa je bil namen Jožefove reforme redovništva, vsej njeni radikalnosti navkljub. 29 Slovenski teologi pa, presenetljivo, sploh niso diskutirali o milosti in opravičenju, čeprav je bila (kot smo videli) prav ta diskusija izhodišče in srčika Jansenovega teološkega premisleka in obenem temeljna vsebina "port-royalskega" gibanja. Vsi duhovni pisatelji in vsi škofje, ki jih je slovensko in deloma tuje zgodovinopisje 27 France M. DOLINAR, Verske razmere, !O. 28 France M. DOLINAR, Verske razmere, 7-8. 29 France M. DOLINAR, Verske razmere, 9. 352 MELIKOV ZBORNIK označilo kot janzeniste, so se v svojih delih izrecno distancirali od Jansenovih teoloških zmot in so na tem področju vsi brez izjeme priznali Rimu oblast vrhovnega razsodnika. Seveda je pri nekaterih predstavnikih reformnega katolicizma opaziti določeno podobnost z nazori "port-royalovcev". Pri tem mislim predvsem na njihovo kritiko pozunanjenih oblik baročne pobožnosti, na njihovo zahtevo po poglobljenem študiju svetega pisma in patristične literature in deloma celo na področju zakramentalne odveze in obhajila. Iz analize njihovih del pa je jasno, da strogost predstavnikov reformnega katolicizma ne korenini v teološkem premisleku o "odločujoči usmeritvi človekovih dejanj" po božji milosti, kot so učili Jansen in "port-royalovci", ampak v teološki vsebini in pastoralno-prenovitvenih zahtevah odlokov tridentinskega koncila. Zato predstavnikov reformnega katolicizma ne smemo preprosto enačiti z janzenisti. To velja tudi za tiste, ki so zagovarjali strožjo zakramentalno prakso, kot jo je priporočal tridentinski koncil. Zaradi zgoraj omenjenega razlikovanja jih smemo imenovati kvečjemu moralni rigoristi. Poleg tega se ekstremni moralni rigorizem pri nas splošno ni uveljavil in je bil prej izjema kot pravilo. Franc Ušeničnik, ki je pri nas doslej najbolj podrobno proučeval ta pojav, je v svojem članku Rigorizem naših janzenistov 30 na Slovenskem našel le tri avtorje, ki so bili glede zakramentalne odveze in obhajila ekstremno strogi. To so bili Janez Debevc, špiritual pri ljubljanskih uršulinkah, 31 Gašper Švab, župnik v Hotederšici in nato v Dobu 32 ter Janez Traven, župnik v Poljanah nad Škofjo Loko. 33 Nikakor pa v to skupino ni mogoče uvrstiti ljubljanskih škofov Janeza Karla Herbersteina (1772-1787) in Mihaela Brigida (1788-1806). Prvi je svojo pastoralno dejavnost v ljubljanski škofiji gradil na vzoru milanskega nadškofa sv. Karla Boromejskega, ki mu Katoliška cerkev priznava nesporno prvenstvo pri uresničevanju odlokov tridentinskega koncila, drugi pa je ozkosrčnost vladnega koncepta prosvetljensko naravnane izobrazbe in vzgoje duhovščine v habsburških deželah presegal s tem, da je poleg od države predpisanih teoloških učbenikov svojim duhovnikom ponudil tudi alternativno literaturo, ki za pravoverni Rim ni bila sporna. 34 Vse to prenovitveno vrenje je seveda tudi v slovenskem prostoru poleg političnega, cerkveno političnega, verskega in cerkvenega odmevalo tudi na kulturnem področju. Osnovna usmeritev prenoviteljev t.i. reformnega katolicizma je temeljila na poglobljenem proučevanju svetega pisma in patristične literature. Nič čudnega torej, če je bila ena prvih skrbi ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina dati slovenskemu katoličanu nov prevod celotnega svetega pisma. Od Dalmatinovega je preteklo že dvesto let, v tem času pa se ni spremenil samo jezik, obrabil se je tudi že papir. Knjiga je postajala očitno vedno redkejša. Na Herbersteinovo pobudo smo Slovenci v letih 1783-1802 v organizaciji Jurija Japlja (1744-1807) dobili nov prevod celotnega svetega pisma. Od p. Marka Pohlina dalje (1735-1801) so tudi katoliški duhovniki pogosteje prijemali za pero 3 0 Franc UŠENIČNIK, Rigorizem naših janzenistov, v: Bogoslovni vestnik. 4 ( 1924) 1-35. 97-127. 31 Janez DEBEVC, Kratki Navuki, Regelze inu Molitve sa Sakrament te pokore, Ljubljana 1783. Dopolnjeni ponatisi še leta 1792, 1802 in 1807. 32 Gašper ŠV AB, Katoljshki nauk od Sakramentov svete pokore inu presvetiga reshniga telesa, Ljubljana 1826; Nauk katoljshke zerkve od opravizhenja geshnika, Ljubljana 1832; Pogled v vezhnost, ali premishljcvanjc shtirih poslednjih reshi zhlovekovih (prevod iz nemščine), Ljubljana 1833; Pridige sa vse Nedelje in Prasnike zeliga leta, Ljubljana 1835. 33 Janez TRAVEN, Opominjevanje k pokori v svetim letu 1826, to je: Pridige od odpustikov, od pokore in nekterih drugih resniz, ktere greshnika k pravi pokori bude, Ljubljana 1828; Regelza ali kratko podvuzhenje S. Pokore sa Brate ino Sestre tretiga reda S. Franzhishka (prevod iz italijanščine in nemščine), Karlovac 1828. 34 France M. DOLINAR, Verske razmere, 10-14. 353 FRANCE M. DOLINAR: JANZENIZEM: VERSKOPRENOVITVENO ALI KULTURNOPOLITIČNO GIBANJE? in nam zapustili vrsto del v slovenskem jeziku. Če na tem mestu zanemarimo njihov delež na jezikovnem področju, ker presega namene tega prispevka, vsebina njihovih duhovnih spisov večinoma kaže njihovo globoko zakoreninjenost v idejah reformnega katolicizma. Molitev in cerkvena pesem sta postali treznejši (vsem, ki so bili nagnjeni k baročnemu pretiravanju so se seveda zdele hladne), pobožnost je iskala svoje korenine v svetem pismu in se je odrekla legendarnemu izročilu. 35 To je prišlo posebej do izraza v zametanju spornih relikvij po razvpitih božjepotnih cerkvah in s tem tudi romanj v te kraje. Veliko razburjenje je povzročilo npr. "čiščenje" pobožnosti križevega pota, oziroma odklanjanje postaj, o katerih sveto pismo ne govori. To je razkačilo predvsem frančiškane. Ker so imeli monopol nad to pobožnostjo, so že v vsakem izraženem dvomu v pravilnost te ali one postaje, oziroma smiselnosti določenih pobožnosti, videli janzenistične zmote in se temu primerno odzvali. Na tem področju bo treba še temeljito prevetriti in na novo ovrednotiti celotno literaturo, ki je nastala v obravnavanem obdobju in pravičneje opredeliti mesto, ki ga v našem političnem, cerkvenopolitičnem, verskem, duhovnem in kulturnem življenju zavzemajo naši predstavniki reformnega katolicizma in moralnega rigorizma v preteklosti. Iz povedanega pa je, upam, tudi dovolj jasno, da je bil janzenizem predvsem versko prenovitveno gibanje 17. stoletja in da ljudi, ki na ta ali oni način odstopajo od norm, ki si jih je postavila druga polovica 19. in nato 20. stoletje, ne smemo preprosto označevati z janzenisti. Kako nedorečen je vse do danes pojem janzenizma, morda najlepše osvetli primer francoskega misleca in enega najvidnejših predstavnikov PortRoyala, Blaisa Pascala (1623-1662). 36 Kot enega vodilnih predstavnikov francoskega janzenizma ga katoliška teologija odločno odklanja, istočasno pa njegovo nedokončano apologetsko delo z naslovom Misli (Pensees) uvršča v sam vrh religiozne literature. 37 ZUSAMMENFASSUNG Jansenismus: Religiose Erneuerungs- oder kulturpolitische Bewegung? Die slowenische Kulturgeschichte bezeichnet fast alle katholisch ausgerichteten Intellektuellen des 18. und 19. Jahrhunderts als "Jansenisten". Im vorliegenden Beitrag erklart der Autor deshalb zuerst den theologischen Inhalt des Jansenismus und stellt kurz die Entstehung und die Entwicklung der jansenistischen Bewegung dar. Weiters analysiert er die Wurzeln des moralischen Rigorismus. Hier handelte sich um einen typischen Wesenszug der Bewegung, die im Kreise der Freunde des Zisterzienserinnenklosters von Port Royal entstanden war. Die Bewegung forderte, daf3 die Heiligkeit von Einzelpersonen als Ausdruck der ernsten und intensiven Bemtihung um die innere Erneuerung der Kirche im Vordergrund stehen solite. Der Autor weist auf die Kontinuitat des spezifischen Verhaltnisses zwischen weltlicher Macht und Kirche in den europaischen und besonders in den innerosterreichischen Landern hin. Die Erforschung von Schriften der sogenannten "slowenischen Jansenisten" zeigte, daf3 sich ausnahmslos alle von den theologischen Irrttimern des J ansenismus distanzierten und im Hinblick auf die strittige Prage der Gnade und Vergebung die Lehrmeinung Roms ohne 35 Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 169-171. 36 LThK, 8/1963, 125-126. 37 Blaise PASCAL, Misli (prevedel Janez Zupet, Spremna beseda Janez Juhant), Celje 1980. 354 MELIKOV ZBORNIK Vorbehalte annahmen. Deshalb kann im slowenischen Raum nicht von Jansenismus die Rede sein, sondern nur von einem Reformkatholizismus und moralischen Rigorismus. Obwohl einige scheinbare Ahnlichkeiten mit der Erneuerungsbewegung des 17. Jahrhunderts, die als Jansenismus bezeichnet wird, zu bemerken sind, folgten die sogenannten "slowenischen Jansenisten" nicht den theologischen Schltissen des Jansenismus, sie sind vielmehr als Antwort auf die tibertriebene Betonung des Tridentinischen Konzils entstanden. 355 MELIKOV ZBORNIK JOŽE CIPERLE AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO 1773-1848 V obravnavanem obdobju je obstajal v zgodovini šolstva dolgo časa razmeroma nediferenciran, a negativen pogled na razvoj avstrijske gimnazije, višjih študijev. 1 Takšno gledanje je bilo predvsem posledica enostranske predstavitve pedagoške zgodovinske slike te dobe v delu "Zgodovina avstrijskega šolstva" /"Geschichte des osterreichischen Unterrichtswesens "/ liberalno, nemško-nacionalno usmerjenega avtorja, gimnazijskega učitelja in historika Gustava Strakoscha GraBmanna. Delo je bilo do osemdesetih let 20. stoletja edina celovita predstavitev avstrijske šolske zgodovine in je bilo že ob izidu leta 1905 sporno zaradi svojih očitnih strankarsko-političnih tendenc, je pa dajalo pečat avstrijski šolski zgodovini več kot pol stoletja. Vsebuje tudi prvi obsežni pregled razvoja avstrijske gimnazije od cerkvenih in samostanskih šol v srednjem veku do začetka 20. stoletja. Po izjavah samega avtorja se je opiralo izključno na objavljene vire, ki niso bili niti natančno citirani, niti kritično analizirani in interpretirani, tako da so se v njem pojavile "številne pomanjkljivosti, enostranski pogledi, nekritične trditve in izrecne napake". Te pomanjkljivosti so se manifestirale tudi v Strakosch-GraBmannovi predstavitvi gimnazijskega razvoja v času francoske revolucije in v predmarčnem obdobju. Niti reformni načrti dvorne študijske revizijske komisije niti inovativni gimnazijski koncept piarista Franza Innozenza Langa namreč nista bila natančno preučena in ustrezno ocenjena. Odločno antiklerikalno usmerjeni historik Strakosch GraBmann se je predvsem omejil na splošno kritiko redovnih šol, ki so po številu v tem času dominirale v avstrijskem gimnazijskem šolstvu, pri čem je leta 1814 reinstitucionaliziranemu, a za avstrijsko šolstvo 19. stoletja skoraj nepomembnemu jezuitskemu redu, posvetil nesorazmerno veliko prostora. Enostranski antiklerikalizem, antijezuitizem, negotova politična aktualiziranja in pogledi so tako pogojevali Strakosch-GraBmannov izmaličeni pogled na razvoj avstrijskega višjega šolstva v dobi restavracije. 2 Že več kot trideset let prej pa sta dunajski gimnazijski učitelj, ministerialni uradnik in statistik Adolf Ficker in graški gimnazijski direktor Richard Peinlich v svojih predstavitvah avstrijske oziroma graške gimnazije podala mnogo bolj podrobno, diferencirano in na ustreznem številu virov temelječo sliko o genezi avstrijskega gimnazijskega oziroma višjega šolstva v obravnavanem obdobju. Z njo se Strakosch-GraBmann na osnovi svojih političnih prepričanj očitno ni mogel poistovetiti. 3 Pač pa je tej usmeritvi sledil profesor klasične filologije v Paviji in Pragi, poznejši direktor akademske gimnazije na Dunaju, Franz Hochegger (1815-1875). Hochegger je leta 1863 v bstereichische Revue objavil študijo o razvoju avstrijske gimnazije od naselitve jezuitskega reda na Dunaju 1550 do svojega časa in pri tem posvečal največ 2 3 Gerald Grimm, Raziskovanje gimnazijske zgodovine v Avstriji. V: Zgodovinski časopis, 48/1, Ljubljana 1994, str. 71-72; Helmuth Engelbrecht, Geschichte des osterreichischen Bildungswesens, Erzichung und Unterricht auf dem Bodcn č>sterreichs, Bd. 1, Wien 1982, str. 40. Gerald Grimm, Elitarc Bildungsinstitution oder "BUrgerschule". Das ostcrreichische Gymnasium zwischen Tradition und lnovation 1773-1819. (Aspekte padagogischer lnnovationcn, Bd. 20). Frankfurt am Main-Berlin-Bern-Ncw York-Paris-Wien 1995, str. 10-11. Prav tam, str. 12-13. JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO I 773-1848 pozornosti 18. in 19. stoletju. Ta liberalno usmerjeni preučevalec in pedagog - ki je bil zelo dejaven v takratni razpravi o gimnazijski reformi in se je zlasti zavzemal za laizacijo gimnazijskih profesorjev - v svojem članku kritizira zanemarjanje sekundarnega področja v terezijanski izobraževalni politiki, kritizira usodno odločitev Marije Terezije za načrt piarista Gratiana Marxa in proti "osnutku" prosvetljenega pedagoga HeBa iz leta 1775, ker je zato začelo srednje šolstvo zaostajati. Hochegger je tako podal uničujočo sodbo o avstrijskem predmarčnem šolskem in študijskem sistemu in s tem položil temelje za prevladujoč nediferenciran negativen pogled nad celotno dobo 17731848 v avstrijski šolski zgodovini, kije obveljal do srede 20. stoletja. 4 Ob prelomu stoletja je med avstrijskimi srednješolskimi profesorji na osnovi pobud iz Nemčije opazno povečano zanimanje za zgodovino avstrijske gimnazije. Med njimi je še posebej opazen dunajski gimnazijski profesor za latinščino, grščino in filozofsko propedevtiko Karl Wotke (1861-1929). Po njegovem je bilo "pomanjkanje celovitega prikaza zgodovine našega višjega šolstva" krivo za to, da "v zgodovinah pedagogike, ki izhajajo v inozemstvu, Avstrija skorajda ni omenjena". 5 Kot že omenjeno, se je Strakosch-GraBmannovo delo skoraj izključno opiralo na tiskane vire o zgodovini vzgoje in izobraževanja v Avstriji, ki pa so bili takrat še hudo pomanjkljivi. Karl Wotke pa je imel drugačne predstave o celovitem prikazu zgodovine avstrijskega šolstva - ne samo v kvantitativnem, temveč predvsem tudi v kvalitativnem pogledu. Pred očmi je imel najprej večletno fazo intenzivnega preučevanja virov v vseh merodajnih arhivih, šele nato naj bi sledil korak k deskriptivno-interpretativni fazi, torej k prikazu. Njegova osnovna želja je namreč bila, z obsežno izdajo virov - ne samo "uradnih" - ustvariti predpogoje za resne znanstvene razprave o zgodovini gimnazije. Kajti "šele takrat, ko bo opravljeno to predhodno delo, lahko preidemo k pisanju zgodovine naših gimnazij", je zapisal leta 1905. Tako bi avstrijsko pedagoško zgodovinopisje izgubilo svoj do tedaj - ne nazadnje zaradi prevladovanja del ministrskih uradnikov - nedvomno politični značaj in zgodovina šolstva bi se polagoma uveljavila kot samostojna znanstvena disciplina - tako kot v Nemškem cesarstvu. Razen svojemu pedagoškemu delu se je Wotke od začetka 20. stoletja dalje profesionalno posvečal skoraj izključno preučevanju zgodovine avstrijske gimnazije. Osredotočil se je predvsem na do takrat popolnoma zanemarjeno zbiranje in izdajanje virov in tako postal utemeljitelj modernega preučevanja zgodovine avstrijskega gimnazijskega šolstva. Najprej je sistematično zbral vse dosegljive vire za terezijansko-jožefinsko dobo in jih objavil v obsežni, še danes nepogrešljivi izdaji virov "Das Oesterreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresias" /"Avstrijska gimnazija v času Marije Terezije"/ v zbirki "Monumenta Germaniae Paedagogica", ki jo je izdajalo"Gesellschaft flir deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte" /"Društvo za nemško zgodovino vzgoje in izobraževanja"/. S tem je hotel Wotke bistveno razširiti nezadostno bazo virov za zgodovino avstrijske gimnazije iz ministrsko-uradniške dobe in z novimi dokazi popraviti precej enostranske poglede na razvoj v času prosvetljenstva, ki so prevladovali do konca prejšnjega stoletja. Wotke je nato osredotočil svojo raziskovalno dejavnost na razvoj gimnazij za časa Franca II. oziroma I. (1792-1835). Tudi tu je njegova glavna pozornost veljala preučevanju zgodovinskih virov, ki jih je objavil v "Beitrage zur i:isterreichischen Erziehungs- und Schulgeschichte /"Prispevkih k avstrijski zgodovini vzgoje in izobra- 4 5 Prav tam, str. 14. Prav tam, str. I 5. 358 MELIKOV ZBORNIK ževanja"/. Vendar načrtovana in leta 1905 že najavljena druga velika zbirka dokumentov, ki bi zajela čas od 1792-1835 oziroma 1848, in ki bi izšla v zbirki "Monumenta", ni nikdar izšla. 6 Wotkejeve velike izdaje virov pa so ostale brez neposredne historične konsekvence. Celovitega prikaza zgodovine avstrijske gimnazije dunajski profesor namreč ni napisal čeprav nihče ne bi bil za to primernejši kot on. Tako je ostala utopija delo o razvoju visokega šolstva v habsburški monarhiji, ki bi bilo po obsegu in kakovosti vsaj kolikor toliko primerljivo z znamenitim delom Friedricha Paulsena "Geschichte des gelehrten Unterrichts" /"Zgodovina visokošolskega pouka"/ v dveh knjigah na Nemškem. Strakosch Gra13mannova "Zgodovina avstrijskega šolstva" je ostala do osemdesetih let edini - čeprav zaradi izredno selektivnega obravnavanja virov nezadovoljivi - celoviti prikaz zgodovine avstrijske gimnazije.7 Za čas od 1918 tja do šestdesetih let je značilno, da je raziskovanje splošne zgodovine avstrijske gimnazije skoraj popolnoma zamrlo. Odločilen preobrat pa je nastopil šele z večletnimi vztrajnimi raziskavami Helmutha Engelbrechta. Ta gimnazijski direktor v Kremsu in predavatelj na dunajski univerzi se je od poznih šesdesetih let dalje ukvarjal skoraj izklučno s sistematičnim raziskovanjem zgodovine avstrijskega šolstva. Njegove publikacije obsegajo prispevke k razvoju celotnega avstrijskega šolstva, glavna pozornost pa velja srednjim šolam. Njegova monumentalna petdelna "Zgodovina avstrijskega šolstva" /"Geschichte des osterreichischen Bildungswesens"/ obsega tudi prvi modemi celoviti prikaz razvoja gimnazijskega šolstva v Avstriji od začetkov v srednjem veku do današnjih dni. 8 I Časovno obdobje avstrijske zgodovine med 1774 predvsem pa od 1792 in 1848 je bilo tudi na šolskem področju dolgo časa označevano kot obdobje stagnacije. To pa le deloma ustreza dejanskim razmeram. Seveda bi se morali skoraj čuditi, če bi poznoterezijanskemu in jožefinskemu obdobju, ki je povezano s številnimi eksperimenti, takoj sledila doba z že utrjenim novo oblikovanim šolskim sistemom. Preveč zamisli in predlogov je bilo v poznoterezijanskem in jožefinskem obdobju spravljenih v obtok, da bi bilo to mogoče. Ti so še vedno imeli vpliv, čeprav ni bilo prav nobenih pogojev za njihovo realizacijo. Ne nazadnje pa so bili rezultati poznoterezijanskih in jožefinskih reform na sekundarnem področju šolstva vse prej kot zadovoljivi. Gimnazija, ki jo je osnoval piarist Gratian Marx (1721-1810), ni mogla služiti kot baza za miren nadaljnji razvoj. V sebi je nosila klice novih prestrukturiranj. 9 Presoja /ocena/ obdobja /1773-1848/ je otežena še s tem, da je mogoče ločiti vsaj štiri razvojne stopnje. Prvo zaznamuje iskanje nove organizacijske oblike in priza- 6 7 8 9 Prav tam, str. 17-18. Isti, Raziskovanje gimnazijske zgodovine. o.d .. str. 70-73. Elmar Lechner, Die Klassiker der osterreichischen Padagogischen Historiographie - Karel Wotke und Gustav Strakosch-GraBmann. V: Zur Geschichte des osterreichischcn Bildungswesens. Probleme und Perspektiven der Forschung. Elmar Lechner, Helmuth Rumplcr und Herbert Zdarzil (Hrsg.). Wien 1992, str. 126-139; Gerald Grimmm, Wege und Wendepunkte der Erforschung der Geschichte des osterreichischen Gymnasiums. Ein Beitrag der Geschichte und Methodologie der Padagogischen Historiographie in ČJsterreich. V: Zur Geschichte des osterrichischen Bildungswesens. Probleme und Perspektiven der Forschung. Elmar Lechner, Helmuth Rumpler und Herbert Zdarzil (Hrsg.). Wien 1992, str. 100-104. Glej Helmuth Engelbrecht, o. d., Bd. 3. Wien 1984, str. 244. 359 JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO I 773-1848 devanja za utrditev šolskih razmer. To obdobje se končuje leta 1805 s spreJetJem zakona, ki ga je Franc Inocenc Lang pripravil kot "gimnazijski načrt". Njegova realizacija predstavlja drugo obdobje. Leta 1818 odrejena ukinitev sistema predmetnega pouka in izključitev naravoslovnih predmetov pomeni vrnitev v že preseženo pedagoško pozicijo in predstavlja konec postopnega napredka v razvoju gimnazijskega pouka. V obdobju nazadovanja, ki je sledilo, je bilo mogoče doseči le skromen napredek v notranji reformi posameznih šol. Ko je bila leta 1838 ponovno dovoljena kritika, so se pojavile nove pedagoške misli, ideje, osnutki, skratka ponovno je oživela šolska diskusija. To zadnje obdobje pa je ostalo le pripravljalna faza, kajti uresničitev obravnavanih zamisli ni uspela. "Organizacijski načrt" /1849/, ki je gimnazije postavil na osnove, po katerih se ravnajo še danes, predstavlja zaključek neke izobraževalne dobe, ki pa je hkrati že zunaj njenih meja in predstavlja že začetek novega razvoja. 10 II Vlada Marije Terezije je od leta 1774 dajala prednost postopni izgradnji elementarnega šolstva na račun sekundarnega področja. 11 Zanimivo je, da razpustitev jezuitskega reda ni imela za posledico takojšnjega novega oblikovanja višjega šolstva gimnazij in univerz. Tako razpustitev jezuitskega reda ni predstavljala nobene pomembnejše cenzure v genezi avstrijske gimnazije. 12 Marija Terezija je namreč tudi v šolskem letu 1773/74 prepustila celotno višje šolstvo cerkvenim redovom, piaristom in benediktincem, predvsem pa bivšim jezuitom, ki so sedaj delovali kot posvetni duhovniki. Glede organizacije, vsebine in metode gimnazijskega pouka najprej ni prišlo do sprememb. Pač pa je razpustitev jezuitskega reda nudila Mariji Tereziji možnost, da izvede na gimnazijskem področju šolstva "strukturno selekcijo", če uporabimo moderni termin. Izrazito znižanje števila višjih in visokih šol je bilo namreč, kar se tiče gimnazij, sedaj realizirano. Pri tem je Marija Terezija zasledovala predvsem dva cilja: zaustavitev eksplozije stroškov v sekundarnem izobraževalnem sektorju in otežitev dostopa do višje izobrazbe za dijake nižjih in srednjih družbenih plasti. Zaprtje številnih gimnazij je bil conditio sine qua non za realizacijo obeh ciljev. Strukturno čiščenje v sekundarnem področju se je zdelo v poznoterezijanski Avstriji z vidika tistega časa opravičljivo, ker je mreža gimnazij in latinskih šol v avstrijskih dednih deželah postala dejansko izredno gosta, ne samo v večjih mestih, tudi v številnih manjših krajih so predvsem jezuiti, pa tudi piaristi in benedektinci vzdrževali gimnazije, ki so bile pogosto samo dvo do štiri razredne, so pa vendarle omogočile številnim sinovom kmečke ali malomeščanske provenience dostop do višje izobrazbe. To pa je bil za cesarsko vlado trn v peti, ker je menila, da je bila na ta način odvzeta dragocena delovna sila kmetijstvu in vse številčnejšim manufakturam. Nadaljnje vzdrževanje - sedaj z javnimi sredstvi - večinoma okrnjenih učnih ustanov je presegalo finančno moč države. 13 1O Prav tam, str. 244. 11 Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 44-47; James Van Hom Melton, Absolutism and the eighteenth-eentury originis of compulsory schooling in Prussia and Austria. Cambridge/New York/New Rochelle/Melboume/Sydney 1988, str. 91-96; Alfred Ritter von Ameth, Geschichte Maria Theresia' s. 9. Bd. Wien 1879, str. I 06-1 I O; Michael Topf, Die Authebung des Jesuitenordens in Oesterreich. Wien 1929 (doktorska disertacija), str. 170. 12 Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 49. 13 Prav tam, str. 50-63. 360 MELIKOV ZBORNIK Vkrnitev gimnazijskega sektorja pri istočasni krepitvi njegove reglementacije in normiranja naj bi izpostavila elitni namen teh šol. Zmanjšano število gimnazij je bilo mnogo lažje nadzirati in jih glede na njihovo izobraževalno raven kolikor toliko poenotiti. Misel, da ima država pravico, celo obveznost, da omeji dostop do višje izobrazbe zaradi družbeno- in gospodarsko političnih vzrokov seveda ni bil samo postulat sodobne utilitaristično usmerjene kameralistike ali posledica prosvetljenega absolutizma avstrijskih oznak, temveč spada predvsem med principe pedagoško reformnih stremljenj 18. stoletja. 14 O nujnosti reform na sekundarnem področju si je bila avstrijska vlada povsem na jasnem, glede njene izvedbe v krajšem časovnem razdobju pa je bila študijska dvorna komisija pač glede na izkušnje v zadnjih dveh desetletjih precej skeptična. Odločiti se je bilo treba, ali naj ostane gimnazija še nadalje samo zavod, v katerem se bodo dijaki naučili predvsem latinščine, ali naj postane splošno izobraževalna šola, na kateri bodo realni predmeti postali enakopravni z latinščino. Vsa ta vprašanja naj bi razvozljala študijska dvorna komisija. Ta pa je nalogo zaupala Antonu de Martiniju, ki je s pomočjo profesorja zgodovine na dunajski univerzi Ignaza HeBa izdelal načrt za reformo gimnazij. Hess je v svojem predlogu menil, da naj gimnazija postane splošno izobraževalna šola, kjer bodo realni predmeti enakopravni z latinščino. Ker dosedanji gimnazijski učitelji ne bi bili kos takemu pouku, saj razen latinščine in nemščine drugih predmetov niso obvladali v zadostnem obsegu, je Hess zahteval tudi dopolnilno izobraževanje vseh dotedanjih gimnazijskih profesorjev, novi učiteljski kandidati pa naj bi se za svoje učno delo izšolali na univerzi. Te HeB-Martinijeve misli, podane v novem učnem načrtu, ki so ga razposlali deželnim glavarstvom, so naletele na odpor in Marija Terezija je zaupala nadaljnje vodstvo gimnazijske reforme rektorju Savojske akademije na Dunaju - piaristu Gratianu Marxu, izkušenemu šolniku. Naročila mu je, naj izdela nov učni načrt za izvedbo gimnazijske reforme. Marx je dotedanjo šestrazredno gimnazijo spremenil v petrazredno - z razrednimi učitelji. Prvi trije razredi so ostali izrazito gramatikalni, zadnja dva razreda pa sta bila humanistična. Predmetnik, sestavljen po tem načrtu, je obsegal naslednje predmete: latinščino, verouk, grščino, nemščino, zemljepis, zgodovino, matematiko, naravoslovje (prirodopis). V predmetniku je res opaziti določene novosti v primerjavi s prejšnjim stanjem. Latinščina pa je po tem učnem načrtu ostala glavni predmet. Marxov gimnazijski načrt je torej, vsaj kar se curriculuma tiče, predstavljal pravo antitezo HeBovemu učne­ mu načrtu, v organizacijskem pogledu pa je med obema načrtoma mogoče ugotoviti velike paralele. 15 Gimnazijski načrt Gratiana Marxa je vseboval tako le malo novosti in je bil nasploh precej površen in fragmentaren, na bistvena vprašanja in probleme, predvsem na organizacijo, vsebino in metodo izobraževanja gimnazijskih učiteljev ni odgovarjal, oziroma jih je puščal nerešene. Kateri učni načrt naj dobi zakonsko moč, Marija Terezija seveda ni presojala z vidika pedagoško teoretičnih razglabljanj, temveč z državnopolitičnih in ekonomskih vidikov. Odločitev, kateri učni načrt naj postane obvezen v vseh avstrijskih gimnazijah 14 Johann Bernhard Basedow, utemeljitelj filantropizma, najpomembnejše usmeritve nemške prosvetljenske pedagogike, je v svojem spisu "Predstava za človekoljube" izrecno izpostavil misel, da se mora "število študirajočih in znanstvenikov ravnati po potrebah države in časa". Citirano po Johann Bernhard Basedow, Ausgewahlte padagogische Schriften. Besorgt von Albert Reblc (Schoninghs Sammlung padagogischer Schriften, Quellen zur Geschichte der Padagogik). Paderborn 1965, str. 21. 15 Gerald Grimm. Elitare Bildunginstitutio, o.d., str. 80-84. 361 JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO 1773-1848 od šolskega leta 1775/76 naprej, je videla predvsem kot politično in finančno, v nobenem pogledu pa ne kot pedagoško vprašanje. Kritične pripombe deželnih glavarstev na HeBov načrt so bile za cesarico tako veliko pomembnejše kakor pa pozitivna mnenja pedagoških strokovnjakov in od njihovega mnenja odvisnih gimnazijskih učiteljev. S potrditvijo precej konzervativnega gimnazijskega učnega načrta piarista Gratiana Marxa, ki je ohranjal latinski značaj avstrijskih gimnazij, je Marija Terezija sprejela odločitev s težkimi posledicami, saj je ostal avstrijski višješolski sistem za še eno generacijo v okviru podedovanih struktur redovnega šolstva. Šolski sistem piaristov, ki se je od jezuitskega sistema le marginalno razlikoval, je v Avstriji dokončno nasledil pedagoško dediščino jezuitskega reda. 16 Vprašanje razrednih ali predmetnih učiteljev pa je v diskusiji o avstrijiski gimnazijski reformi ostalo trajno žarišče sporov do leta 1848. 17 V drugi polovici sedemdesetih let in v jožefinskem obdobju pa je bila v središču pozornosti problematika šolanja gimnazijskih učiteljev. Pedagoško izobraževalni diskurs je zadeval predvsem vprašanje, ali naj poklic gimnazijskega učitelja ostane še naprej domena duhovščine, predvsem redovne, ali pa naj se v bodoče tudi posvetni profesorji v vse večji meri pojavljajo na višjih šolah. Odločitev Marije Terezije za razredni sistem pouka in tradicionalno poklicno izobrazbo je šla v korist nastavljanja duhovnikov kot učne moči na avstrijskih gimnazijah, saj je primanjkovalo ustreznih izobraževalnih mest za gimnazijske učitelje posvetne provenience. Ker pa je bilo od razpustitve jezuitskega reda stalno prisotno pomanjkanje kvalificiranih klerikov kot učne moči za višje šole, je postalo vprašanje vsaj delne sekularizacije gimnazijskega učiteljskega kadra, ki ga je sprožil že HeB, znova aktualno. Študijska dvorna komisija in gimnazijski študijski direktor vsekakor te problematike nista mogla več zanemarjati. 18 Materialni pa tudi idejni razlogi so vplivali na to, da je končno prodrl le v podrobnosti modificiran Marxov predlog z dne 5. februarja 1777. 19 Po tem načrtu naj bi pouk v gimnazijah prevzeli pripadniki različnih redov, pri čemer pa je kot neuporabne za pouk na višjih šolah izključil beraške redove kot "frančiškane, kapucine, bosonoge avguštince, karmeličane", pa tudi kartuzijance, cisterciance itd. Marx se je predvsem omejil na tiste redovne skupnosti, ki so se poleg dušnega skrbstva že od nekdaj ukvarjale z vzgojo in poučevanjem mladine, pri čemer je seveda svoji redovni skupnosti - piaristom - določil odločilno mesto. Glede posvetne duhovščine je izražal zadržke. Kajti le-ti naj bi bili izključno določeni za dušno skrbstvo, zaradi tega "pri njih ni računati na šolsko službo". Izobraževanje kandidatov za učiteljska mesta na višjih šolah naj bi po predstavah gimnazijskega študijskega direktorja potekalo povsem v tradicionalnem okviru, to je, ostalo naj bi avtonomna zadeva posameznih redov. Državne posege, se pravi predpise, Marx na področju izobraževanja gimnazijskih učiteljev ni smatral za potrebne. Daljnosežni predlog študijske dvorne komisije, ki je predvideval temeljito modernizacijo usposabljanja gimnazijskih učiteljev in popolnoma nov način za njihovo nastavitev, je bil s tem postavljen ad acta. Tako so morali redovni predstojniki organizirati šole za usposabljanje gimnazijskih učiteljev v enem ali v več samo- 16 Prav tam, str. 86. 17 Heribert Timp, Die Problematik "Klassenlehrer oder Fachlchrer" in den Gymnasialreformen von 1792 bis 1849 (Beitrage zur Geschichte des osterreichischen Bildungswesens, I ). Wien 1968, str. 15-162. 18 Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 130. 19 Allgemeines Yerwaltungsarchiv, Wien (A VA). Studienhotkommission, fasc. 39, št. 11 ex 1775, fol. l 7v.-18. 362 MELIKOV ZBORNIK stanih določenega reda. Sezname v teh šolah izšolanih učiteljev - redovnikov so morali poslati deželnim vladam, ki sojih odposlale neodprte na Dunaj. Po tem predlogu so bile gimnazije razdeljene v tri skupine. V prvo so spadale tiste, ki jih je v celoti oskrboval določen red brez prispevka države in jih je sam tudi upravljal, čeprav pod nadzorstvom deželne šolske komisije (pri nas frančiškanska gimnazija v Novem mestu in benediktinska gimnazija v Šenpavlu na Koroškem, ki pa je obstajala le od leta 1773-1783). V drugo skupino so spadale gimnazije zunaj deželnih mest, ki jih je vzdrževala država, čeprav se je poskušala tega bremena otresti (mariborska gimnazija). Gimnazije v glavnih mestih so spadale v tretjo skupino in so bile glede učne plače učiteljev razdeljene v dve skupini (v Ljubljani, Celovcu in Gorici so gimnazije spadale v drugo skupino učitelji so prejemali le 300 goldinarjev letne plače; v nasprotju s prvo, kjer so prejemali 400 goldinarjev). Samostani so z ustanavljanjem šol za usposabljanje učiteljev-redov­ nikov zavlačevali; na Slovenskem sta le frančiškanski provincial v Ljubljani in cistercijanski opat v Stični že leta 1777 poročala, da imata takšne šole. 20 Z realizacijo tega zelo konzervativnega koncepta usposabljanja gimnazijskih uči­ teljev in njihovega nameščanja so bili krogi okrog dvorne pisarne sicer prepričani, da bodo "javne latinske šole odslej z najmanjšimi stroški zasedene z najboljšimi učitelji, ki bodo opravljali svojo službo na najboljši možen način". 21 Neuspehi v praksi po so seveda zanikali to optimistično napoved. Vztrajanje vlade Marije Terezije ob koncu sedemdesetih let na za svoj čas brez dvoma neprimernem sistemu izobraževanja gimnazijskih učiteljev in na neprimernem sistemu njihove rekrutacije, ki so ju cerkveni redovi udejanjali od časa protireformacije, je pogojevalo, da že omenjena kriza avstrijske gimnazije ni bila presežena temveč samo podaljšana.22 III V času Jožefa II. je imela izgradnja primarnega šolskega sistema za cesarja brez dvoma izključo prednost, kar pa ne pomeni, da je jožefinska izobraževalna politika zavestno zapostavljala - navkljub rigoroznim varčevalnim ukrepom - višješolski sistem v gimnazijskem sektorju. K "pravemu prosvetljenstvu" ni spadala, po mnenju cesarja in njegovih sodelavcev, samo gosta mreža elementarnih šol za vse podložnike, ampak tudi funkcionalen, to je ekskluzivno elitni sistem višjega šolstva na ustreznem nivoju. 23 Prizadevanja jožefinske vlade na sekundarnem šolskem sektorju zato niso bila usmerjena na temeljito prenovo avstrijskega gimnazijskega šolstva, ampak v nadaljnjo izgradnjo, že s terezijanskimi reformami utemeljeno državno avtoriteto na področju višjega šolstva in njegovo integracijo v sistem "nacionalne vzgoje". 24 Višja raven gimnazijskega pouka, ki jo je načrtovala cesarska vlada, pa je spodletela prav zaradi kroničnega pomanjkanja kvalificiranih profesorjev in učiteljev. Piaristi še 20 21 22 23 Glej Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, l. Ljubljana 1963, str. 275-276. A V A, Studienhofkomnission, fasc. 39, št. 11 cx 1775, fol. 397v-398. Gcrald Grimm, Elitarc Bildungsinstitution, o. d. str. 146; Helmuth Engclbrccht, o.d., Bd. 3, str. 160. Glej Hclmuth Engclbrccht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 121; Gerald Grimm, Elitarc Bildungsinstitution, o.d., str. 190-196. 24 Glej Ernst Wangcrmann, Aufklarung und staatsbUrgcrlchc Erziehung. Gottfricd van Swicten als Reformator des ostcrrcichischen Unterrichtswescns 1781-179 l. (Ostcrreich Archi v, Schricftenrcihc des lnstituts fUr bsterrcichkundc). Wien 1978, str. 41-53; Hclmuth Engelbrecht, o.d. Bd. 3, Wien I 984, str. 160. 363 JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO I 773-1848 zdaleč niso zadoščali, da bi zasedli izpraznjena mesta, zaradi tega so v Avstriji še v osemdesetih letih morali posegati po bivših jezuitih kot gimnazijskih učiteljih, medtem ko so bili na Bavarskem bivši člani Jezusove družbe že od leta 1781 izključeni iz vsakega sodelovanja na šolskem področju. Bistven napredek v gimnazijskem šolstvu zaradi tega ni bil mogoč_25 Ker duhovnih kandidatov za gimnazijske učitelje ni bilo dovolj, so morali vse pogosteje posegati po posvetnih kandidatih. Toda tudi ti so bili redki, še zlasti, ker poklic gimnazijskega učitelja zaradi slabe plače ni bil atraktiven. Tudi uvedba konkurzov, ki so se jim morali podvreči kandidati ("konkurenti") za prosta gimnazijska mesta, je prispevala k temu, da so se javljali le redki posvetni kandidati. Da se je javljalo tako malo kandidatov za gimnazijska učna mesta, pa seveda ni bilo pogojeno samo z majhno plačo, privlačnost učiteljskega poklica je bila občutno zmanjšana s strogimi predpisi učnega procesa ter s strogim nadzorom profesorjev in prefektov, ki so jo izvajali državni uradniki ("direktorji" oziroma "vicedirektorji"). 26 Za lažjo kontrolo in učinkovito reglementiranje gimnazijskega pouka so se morali profesorji natančno držati predpisanih, novih učbenikov. Kakršenkoli odklon od omenjene norme je bil strogo prepovedan. Izdaja novih učbenikov, ki bi bili prilagojeni vsebinskemu in metodološkemu konceptu Marxovega učnega načrta, se je v sedemdesetih letih močno zavlekla, zato je Jožef II. ob začetku svoje vlade vprašanju o šolskih knjigah posvetil posebno pozornost in ga postavil v središče svojih izobraževalnopolitičnih ukrepov na področju gimnazijskega šolstva. Cesar je pospeševal tisk "še manjkajočih šolskih spisov" za pouk grščine, zgodovine, geografije, matematike in naravoslovja (fizike in biologije). S tem so bili ustvarjeni pogoji za enotno vsebinsko in metodološko-didaktično usmeritev gimnazijskega pouka v Avstriji, ki so omogočili napredek v uniformiranem jožefinskem višjem šolstvu. Težišče jožefinske politike o šolskih knjigah v gimnazijskem sektorju je bilo naravnano na področje "stranskih predmetov", kajti učbeniki, potrebni za pouk latinskega jezika, so izšli že v poznem terezijanskem času. 2 7 Medtem ko je v metodično-didaktični in vsebinski usmeritvi gimnazijskega pouka jožefinska doba imela vsaj delne uspehe, so cesarjevi reformni poizkusi na organizacijskem področju v celoti doživeli popoln zlom. Le-ti so bili predvsem usmerjeni v tesnejšo povezavo glavnih oziroma normalnih šol z gimnazijami, oziroma če uporabimo takratno terminologijo, nemških in latinskih šol, v koncept, ki so ga številni sodobniki vedno znova zahtevali, ki pa ga že v poznoterezijanski dobi ni bilo mogoče uresničiti. Posebnega uspeha cesar tudi ni imel z reformo šolskih počitnic, ko je glavne počitnice iz dotedanjega jesenskega termina (21. september do 31. oktobra) prestavil v poletje (od sredine julija do konca avgusta). Ob koncu vlade Jožefa II. se je avstrijsko višje šolstvo nahajalo v globoki krizi, ki je bila sicer omiljena s posameznimi uspehi na področju učbenikov, ni pa mogla biti presežena. 28 25 Gerald Grimm, Elilare Bildungsinstilution, o.d .. str. 220. 26 Prav tam, str. 221-223. 27 Glej Handbuch aller unter Regierung des Kaisers Joseph des II. flir die K.K. Erblander ergangenen Yerordnungen und Gesetze in einer sistemalischcn Vcrbindung. 18. Bde., Wien 1785-1790; Karl 28 Wotke, Das i:isterreichischc Gymnasium unter Kaiser Franz. V: XIX. Jahrcsbericht dcr Osterrcichischcn Gruppe dcr Gesellschaft flir dculsche Erziehungs- und Schulgeschichte. Wien/Leipzig 1913, str. 540615; Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 231-250. Handbuch aller unter Regicrung, o.d .. 10. Bd.; Karel Wotke, o.d .. str. 405,409,505. 364 MELIKOV ZBORNIK Ob tem seveda tudi znanstveni študiji niso ostali nedotaknjeni. Univerzitetna izobraževalna raven v Avstriji je v jožefinskem času stagnirala, da celo upadla. Temu stanju so precej pomagale omejitve akademskih učnih vsebin na uporabno, za spraševanje primerno, v predpisanih učbenikih zbrano znanje in zanemarjanje vsakršnega raziskovanja. Imitacija, eklekticizem in gola reprodukcija tujih raziskovalnih rezultatov so značilnosti avstrijske znanosti v predzadnjem desetletju 18. stoletja, kar so prosvetljensko usmerjeni sodobniki tudi spoznali in kritizirali. 29 Splošno nezadovoljstvo z gimnazijami in univerzami je spodbudilo cesarja, da je v posebnem dopisu zagovarjal temeljito reformo višjega in visokega šolstva, povsem odkrito priznal neuspeh svoje izobraževalne politike na sekundarnem in terciarnem področju, za kar je seveda krivil tudi svoje najvplivnejše svetovalce: Gottfrieda van Swietna in Josepha Sonnenfelsa.30 IV Leopold II., ki je z veliko modrostjo zmogel razmeroma hitro obvladati resnost položaja svoje države, ki mu jo je zapustil brat, je tudi na izobraževalnem področju obvladal situacijo. Pri tem seveda ni opustil od svojih predhodnikov začetega osnovnega koncepta šolstva, ki je bil usmerjen k državnim interesom in na katerega so vplivali državni strategi. 31 V načinu, kako priti do takšnega stanja, pa je izvedel bistveni preobrat. Željene reforme ni poskušal več doseči od zgoraj navzdol, temveč obratno skupaj in s pomočjo učiteljev. V ta namen je seveda moral najprej sprejeti precej ukrepov, da bi si pridobil njihovo zaupanje.3 2 Komisija za ureditev študij, ki je bila ustanovljena namesto stare študijske dvorne komisije in ki je pod predsedstvom univerzitetnega profesorja Karla Antona Martinija, spodbujevalca prosvetljensko-liberalnih principov na področju vzgoje in pouka, prvič zasedala 13. aprila 1790, je v času Lopolda II. od vsega začetka zavzela do učiteljev prijazen odnos. Martini je že 24. junija 1790 predložil cesarju svoj reformni načrt za reorganizacijo avstrijskega šolstva, čigar težišče paje bilo na univerzitetnem sektorju. 33 Njegov načrt ne predstavlja samo poskusa decentralizacije in demokratizacije višjega šolstva, ampak tudi drugačen pogled na učiteljski poklic. 34 Ugled učiteljev naj bi povečali tudi tako, da bi jim na osnovi njihovih znanj in izkušenj omogočili vplivati na študijske zadeve. 29 Allgemeine Uebersicht der Wissenschaften und Kunste in den k.k. Stalen. 1. Bd., Wien 1789, str. 6; Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 254. 30 Rokopis Jožefa II. višjemu kanclerju Leopoldu Kolowratu z dne 9. februarja 1790. Publiciran v: Rudolf Kink, Geschichte der kaiserlichen Universitat zu Wien, l. Bd./1. Thl.,Wien 1854, str. 588-590. 31 Ernst Wangermann, From Joseph II. to the Jacobin Trials. Government Policy and Public Opinion in the Habsburg Dominions in the Period of the French Revolution. Oxford 1959, str. 5-55, 56-105; Adam 32 33 34 Wandruszka, Leopold II. Erzherzog von bsterreich, GroBhcrzog von Toskana, Konig von Ungarn und Bohmen, Romischer Kaiser, Bd. II., Wien /Mtinchen 1963/65, str. 321-327; Otto Vicenzi, Das Gymnasium. Eine Chance ftir Europa. Wien/Koln/Graz 1983, str. 62-64. Gcrald Grimm, Stabilisierung versus Mobilisierung. Zum sozio-politischen Funktionswandel hoherer Bildung in bsterreich im 18. Jahrhundert. V: Bildung. Staat, Gesellschaft im 19. Jahrhundert. Mobilisierung und Disziplinierung. Stuttgart 1989, str. 92-96. Martinijev "nadvse ponižni predlog" z 24. junija 1790 pobliciran v: Rudolf Kink, Geschichte der kaiserlichen Universitat zu Wien, l. Bd./II. Thl. Wien 1854, str. 306. Franz Hochegger, Die osterreichischen Gymnasien. V: Oesterreichische Revue, Jg. 1863, str. 62-100; Helmuth Engelbrecht, o.d., Bd. 3, str. 201-202. 365 JOŽE CIPERLE: A VSTRJJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO 1773-1848 Pedagoško in didaktično vodstvo gimnazij je prešlo v roke učiteljev. Učiteljski zbori, ki so zasedali v določenih časovnih zaporedjih, in študijski konsens (na Slovenskem le v Ljubljani), 35 naj bi obravnavali šolske in študijske zadeve. Dvorni odloki - in to je bilo odločilno - naj bi oblikovali le grobi delovni okvir in podali glavne usmeritve, za praktično izvedbo in oblikovanje je bilo učiteljskim zborom in študijskim konsensom puščeno veliko manevrskega prostora. Temeljna misel te decentralizacije je bila ta, da vsaka šola svoje možnosti in potrebe najbolje pozna sama. Učitelji pa naj bi predvsem uresničevali reformne cilje, prilagojene lokalnim razmeram, in pripravljali predloge za izboljšanje šolstva. Notranja šolska reforma je bila s tem ločena od zunanje in je postala stvar učiteljev.36 Pomanjkanje učiteljskega osebja pa je še vedno zbujalo skrb. Vsekakor so v času kratkega vladanja Leopolda II. iskali v izobraževalni politiki nova pota, pri realizaciji paje večinoma ostalo vse pri konceptih in zasnovah. Vprašanja vzgoje in pouka so znova postala obrobna področja javnega zanimanja. Doba prosvetljenstva je minila; bili so zadovoljni, da so bili vsaj v primarnem šolstvu postavljeni dobri temelji. Glede financiranja izobraževanja so dospeli do skrajnih meja. Francoska revolucija in napetosti znotraj same Avstrije pa so v politiki postavile nove prioritete.37 Vsekakor pa je značilno, da se je v teh letih začela široka diskusija o šolskih problemih, ki ni potekala samo v visokih krogih ampak predvsem v bazi. Mnenja so se zelo razhajala, toda splošnemu nezadovoljstvu s šolo so dali prosto pot. Rešitev v tej fazi iskanja seveda še ni bilo videti, toda začelo se je spoznavanje različnih uporabnih poti, predvsem pa so se znova pojavile reformam prijazne razmere.3 8 Brez dvoma je avstrijsko šolsko sceno v časovnem obdobju 1792 in 1848 še nadalje obvladoval stanovsko orientirani izobraževalni konzervativizem. Revolucionarni izobraževalni koncepti, ki so se navezovali na pedagoške zahteve francoske revolucije, so se pojavili samo prehodno. Demokratične zasnove v šolski upravi so bile znova odpravljene. Prosvetljenske ideje pa so v zmerni obliki še nadalje učinkovale. 39 Že kmalu po smrti Leopolda II. se je nakazovala sprememba smeri. Visoka duhovščina - predvsem dunajski nadškof Anton Migazzi - se je vse bolj bala za svoj duhovniški naraščaj. Del javnosti je s skrbjo opazoval, kako so zaničevali in zasmehovali pedagoške avtoritete, mladina pa je v vedenju - navkljub častnim in sramotnim šolskim klopem - vse bolj izgubljala občutek za obveznosti in v učenju vse bolj popuščala. 40 Nasprotniki učiteljskih konferenc in študijskih konsesov - obe inštituciji so krivili, ne vedno po pravici, za te pomanjkljivosti - so se vse bolj formirali. Eksperiment s študijskimi konsesi so predstavili kot neuspel. Bili so ukinjeni in kot gimnazijski 3 5 Glej vlado Schmidt, o.d., str. 286-289. 36 Glej Martinijevo uradno "Poročilo o nekaterih šolskih in študijskih ustanovah v avstrijskih dednih deželah" ("Nachricht von einigen Schul- und Studienanstalten in den oesterreiehischen Erblandern"), ki jo je kot uredbo izdal leta 1791 Kurzbock na Dunaju, in ki predstavlja temeljni dokument leopoldinske izobraževalne reforme. Glej ponatis odredbe v: 1-Ieribcrt Timp, o.d .. str. 69-81. Na osnovi več predhodnih dvornih dekretov je obrazložila nove smernice za vodstvo šolstva. 37 Ernest Bruckmi.iller, Sozialgeschichte bsterreichs. Wien/Mi.inchcn 1985. str. 320-333. 38 Richard Mcister, Entwicklung und Reformen des osterreichischen Studienwesens (Sitzungsberichte der philosophisch-historischen Klasse der bsterreichischen Akademie dcr Wissenschaften, 239/1). Wien 1963, str. 44-50. 39 1-Ielmuth Engelbrecht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 245. 40 Prav tam. 366 MELIKOV ZBORNIK direktorji znova uvedeni okrožni glavarji ali drugi uradniki politične uprave. Neposredne delovne naloge, povezane z gimnazijskim učnim procesom, pa so ostale posameznim prefektom gimnazij.4 1 V teh letih so se množile pritožbe o nezadostnosti učnega procesa. 42 Glede višjega šolstva je postalo vse bolj odločilno mnenje piarista Franza lnnozenca Langa, 43 ki je bil leta 1802 imenovan za "gimnazijskega direktorja" v Avstriji pod Anižo, čigar ime pa je postalo znano že v poznih devetdesetih letih z inovativnim reformnim načrtom sekundarnega šolstva v habsburških deželah. Lang je bil v dvorno študijsko revizijsko komisijo poklican kot referent za gimnazijsko šolstvo. Pobudo za reformo gimnazij je sprožil državni svet. Glede šolskih zadev je tu odločal konferenčni svetnik Martin Lorenz, posvetni duhovnik zmerno jožefinskih pogledov. Glede višjega šolstva se je po pravilu opiral na mnenje Franza Innozenca Langa. Že leta 1803 je Martin Lorenz predložil cesarju "predlog za literarno in moralno izboljšanje v avstrijski državi obstoječih gimnazijskih šolskih ustanov", kateremu je Lang predložil "shemo za gimnazije s 5 učnimi kurzi, 5 učitelji in 1 katehetom". Lang je predložil učni načrt, ki naj bi privedel do splošne izobrazbe in predlagal nastavitev predmetnih učiteljev. Poleg razrednika naj bi po tem načrtu nastavili še dva do tri predmetne /strokovne/ učitelje. To mnenje je uspešno zastopal že v študijski revizijski komisiji. Število učnih ur na teden, ki jih je tam zahteval, pa je sedaj, ker je poznal mnenje cesarja, zmanjšal na 18 ur. Treba je poudariti, da niso v vsakem šolskem letu poučevali vseh sedem učnih predmetov. Leta 1804 je bil Langov učni načrt potrjen, vendar so ga pred splošno uvedbo še preizkušali na nekaj šolah. 44 Med tem časom se je znova vse bolj uveljavljala misel o šestrazredni gimnaziji in Langje leta 1805 pripravil nov osnutek za "gimnazijo s šestimi razredi, 5-6 učitelji in 1 katehetom". V tem "gimnazijskem načrtu" je bil pouk latinščine nekoliko skrajšan v korist grščine in prirodoslovja. Splošno uvedbo Langovega učnega načrta pa je cesar določil za šolsko leto 1806/07. Lang je medtem (1807) pripravil "Zbirko odlokov in predpisov o zasnovi in ureditvi gimnazij" ("Sammlung der Verordnungen und Vorschriften i.iber die Verfassung und Einrichtung der Gymnasien"), ki je bila natisnjena v naslednjem letu in je doživela pet modificiranih ponatisov. Ta "gimnazijski kodeks" je ostal v veljavi do leta 1848. 45 v Hkrati s prizadevanji za novo organizacijo gimnazijskega šolstva so sprejeli še celo vrsto drugih ukrepov, da bi izboljšali brez dvoma izredno stanje na izobraževalnem področju. Najprej se je izkazalo, da je potrebno večje število gimnazij zunaj večjih populacijskih središč. Predvsem podeželska mladina je bila takrat v veliki meri izključena od višješolske izobrazbe. Zaradi tega je začelo primanjkovati naraščaja za posvetno in redovno duhovščino; prav tako je primanjkovalo gimnazijskih učiteljev 41 Prav tam. 42 Heribert Timp. o.d .. 45-58; Karel Wotkc. Das ostcrreichische Gymnsium unter Kaiser Franz. V: 43 44 45 XIX. Jahresbericht der bsterreichischen Gruppe der Gesellschaft flir deutsche Erziehungs- und Schulgeschichtc. Wien/Leipzig 1913. str. 10-12. Glej Constant von Wurzbach. Biographisches Lexikon <les Kaiserthums Ocsterreich. 14. Thl.. Wien 1856. str. 83. Helmuth Engelbrecht, o.d .. Bd. 3, Wien I 984, str. 246. Gerald Grim. Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 455-466. 367 JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO 1773-1848 posvetnega stanu in marsikatero prosto učno delovno mesto ni moglo biti zasedeno. Razen tega so si mesta, ki so izgubila svoje višješolske učne centre, prizadevala, da bi smela znova odpreti svoje nekdanje šole. 46 Dunaj tem željam ni nasprotoval, vendar pod pogojem, da država s tem ne bi imela posebnih stroškov. To stališče je razumljivo, če pomislimo na stanje avstrijskih državnih financ v času vojn s Francozi. Kot edina rešitev se je ponujala vrnitev na samostansko šolsko tradicijo. Tako so samostani dobili nalogo, naj takoj začno ustanavljati gimnazije. Prizadete redovne skupnosti seveda niso bile prav nič navdušene, da jim država, ki je od leta 1773 izvajala Iaizacijo dela avstrijskih gimnazij, sedaj - z Jožefom II. omejen vpliv na področju šolstva - znova širi. Pri tej ponovni vključitvi samostanov v pouk mladine so bili motivi države prav glede na njene finančne zmožnosti preveč prozorni. 47 Večina avstrijskih gimnazij je mogla obstajati, ker so redovi nudili potreben uči­ teljski kader. Na ta - za državo tako varčen način - je mreža višjih šol postala nekoliko gostejša. 48 VI Po desetletja dolgih diskusijah vendarle uveden sistem predmetnih učiteljev na avstrijskih gimnazijah naj bi, kakor so upali reformatorji, uvedel novo stopnjo v šolski razvoj na sekundarnem področju. Primanjkovalo je strokovno izobraženih učnih moči za matematiko, naravoslovje, pa tudi za geografijo in zgodovino, primerne učbenike je bilo treba šele pripraviti. Medtem ko je Lang še menil, da bo "pozornost in marljivost učitelja, ki je bila prej razdeljena na vse predpisane predmete, sedaj usmerjena v en sam predmet, ki ga je prostovoljno izbral, in ki ga bo sedaj s toliko večjim navdušenjem poučeval", 49 pa so se vse bolj širili glasovi, ki so bili do reforme nezaupljivi. Predmetni učitelj je na marsikateri gimnaziji zbujal pravi strah. Nevarnostim, ki so izvirale iz predmetnega učnega sistema, sprva namreč niso bili kos. Padec učne storilnosti, ki naj bi bil posledica uvedbe predmetnega učnega sistema, je bil v javnosti namerno izpostavljen. Prav ta negativen odziv v javnosti, čeprav se je študijska dvorna komisija postavila na stran Langove reforme, je leta 1818 sprožil cesarjevo odločbo, da odslej vse glavne in stranske predmete poučujejo razredni učitelji. Samo učitelju za verouk je bilo poslej dovoljeno, da na vseh stopnjah poučuje samo verouk. Razredni učitelj je s svojimi učenci napredoval od prvega do četrtega razreda, nato pa jih je poučeval učitelj obeh humanitetnih razredov: v petem in šestem razredu, kot na nekakšni višji stopnji. so Vprašanje, ali so tudi učenci občutili predmetni sistem kot povsem neuporaben, ostaja odprto, na primer Franz Exner, ki je obiskoval Akademsko gimnazijo na Dunaju v času, ko je bila v veljavi Langova gimnazijska reforma, je v svojem znamenitem gimnazijskem "Organizacijskem načrtu" iz leta 1849 omogočil predmetnemu sistemu v Avstriji dokončno uveljavitev.5 1 46 Helmuth Engelbrccht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 247. 47 Gustav Strakosch-GraBmann, Gcschichte dcs osterreichischen Unterrichtswesen. Wien 1905, str. 154; Helmuth Engelbrccht, o.d., Bd. 3., Wien 1984, str. 247. 48 Prav tam. 49 Glej citat pri Heribcrt Timpu, o.d., str. 29. SO Helmuth Engelbrccht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 249; Gcrald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 544-560. 51 Helmuth Engelbrccht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 249. 368 MELIKOV ZBORNIK Brez dvoma je bil s tem cesarskim sklepom, "da poučujejo v vseh gimnazijah moje države znova razredni učitelji", 52 nadaljnji razvoj na področju srednjega šolstva ne samo nenadoma prekinjen, ampak je bila tudi študijska dvorna komisija prisiljena začeti znova na ravni, ki jo je že zdavnaj zapustila in za katero se je zdelo, da je dokončno premagana. VII Druge Langove spremembe v organizaciji gimnazije so potekale po stopnjah: npr. uvedba šesrazredne gimnazije, nova določila o počitnicah, vzpostavitev rednih šolskih inšpekcij z obsežnimi vizitacijskimi poročili, ki predstavljajo glavni vir za zgodovino avstrijske predmarčne gimnazije, dvig učiteljeve poklicne varnosti in izboljšanje njegovega materialnega položaja /učitelj na gimnaziji je v predmarčnem obdobju brez dvoma dosegel ugled in samozavest; najboljši med njimi so našli pot do učnih stolic na univerzah/, nadalje s številnimi ukrepi nadzorovano število dijakov, kar je seveda preprečevalo explosion scolaire, kakor temu pravimo danes itd. V curriculumu so želeli spremembe, ki so se že nekaj časa najavljale: preprečevanje enostranske izobrazbe in površnega znanja ter odklon od mehanskega načina učenja. Latinščino so potiskali v ozadje in poučevati so jo morali s posebnim oziram na nemščino. Drugi splošni predmeti kot geografija, zgodovina in naravoslovje pa so se mogli razvijati samostojno. Posebno pozornost so posvečali verouku, ki so ga odslej znova poučevali kot samostojen predmet. Grščina je bila za vse učence obvezna. 53 Vsekakor ob Langovi reformi lahko rečemo, da se je gimnazija začela počasi spreminjati od latinske šole v splošnoizobraževalno šolo. 54 Toda od leta 1818 - z odpravo predmetnega učnega načrta - je bilo naravoslovje znova črtano, število učnih ur za geografijo in zgodovino zmanjšano in tako pridobljeni učni čas znova namenjen latinščini. V matematiki je bila algebra odpravljena iz gramatikalnih razredov (nižje stopnje gimnazije) in prenešena v humanistične razrede (višjo stopnjo). Poučevali so jo v latinščini, prav takor geografijo in zgodovino v drugem humanističnem razredu. To je bila vrnitev v prejšnje stanje, kar se ni več pričakovalo. 55 Učitelj latinščine je ponovno obvladal šolo. Celo nekaj tistih stranskih predmetov, ki so jih poučevali v višjih razredih, se je podredilo pouku latinščine. 56 Pouk nemščine, ki že doslej ni bil samostojen, je ostal vključen v učni načrt latinščine. 57 52 Dekret študijske dvorne komisije z dne 3. septembra 1818 ponatisnjen tudi pri Hcribcrtu Timpu, o.d., str. 71. 53 Glej Sammlung dcr Vcrordnungen und Yorschriften Ober <lic Yerfassung und Einrichtung der Gymnasicn. Wien 1808 (2. izd.); Gerald Grimm, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 503-534. 54 Helmuth Engelbrccht, o.d., Bd. 3, str. 250. 55 Heribert Timp, o.d., str. 79-80. 56 Prav tam, str. 251. 57 Glej Georg Jager, Zur literarischen Gymnsialbildung in bsterreich von der Aufldarung bis zum Yormarz. V: lnternationale Archiv flir Sozialgeschichte der deutschen Literatur, Bd 1 (1976), str. 115-118. 369 JOŽE CIPERLE: AVSTRIJSKA GIMNAZIJA NA POTI V SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNO SREDNJO ŠOLO I 773-1848 VIII V tridesetih letih 19. stoletja izkazujejo glavna letna poročila še povsem ugodno sliko avstrijskih gimnazij. 58 Formulacije so okvirne in prikrivajo pomanjkljivosti, namesto da bi jih jasno označile. Toda vse bolj je bil prisoten vtis o nazadovanju v šolskem razvoju. 59 Ko se je takrat javnost znova močneje začela zanimati za šolstvo, ko so napake postajale vse bolj očitne in so bile pobude za reformo vse bolj pogoste, je študijska dvorna komisija po nalogu cesarja zahtevala od deželnih vlad kakor tudi od ustreznih oseb predloge, kako bi bilo mogoče izboljšati tedanje "gimnazijsko šolstvo". 60 Odgovore so pošiljali sicer že od leta 1839 in so vsebovali najrazličnejše, med seboj nasprotujoče si kritične ugotovitve, vprašanja in pobude. 61 Diskusija o nemškem šolskem razvoju se je v Avstriji močno razširila. V naslednjih letih je študijska dvorna komisija prejela tudi precej ekspertiz; med univerzitetnimi profesorji, ki so bili zaprošeni za mnenje, je bil tudi za kasnejši razvoj avstrijskega šolstva tako pomemben dr. Franz Exner (Praga). Vprašanje reforme je ostalo virulentno. 62 Revolucija 1848 pa je odprla pot razvoju, o katerem se je razpravljalo že dolgo časa. Četudi je sprva izgledal rezultat teh dolgotrajnih razglabljanj, ki so temeljila na strokovnih pedagoških razhajanjih in so jih spremljali številni predlogi, mnenja in vloge, popolnoma nepomemben, vendarle razglabljanja niso končala v zaprašenem aktu. Tako izraženo reformno mišljenje je kmalu prodrlo iz ozkega kroga šolskih strokovnjakov v širše okolje. Javnost je bila prav zato za šolska in izobraževalna vprašanja na sekundarnem področju močno zavzeta. Na splošno so vsi odobravali prenovo gimnazije, o njeni organizacijski obliki in njenem učnem programu pa so seveda obstajala še globoka razhajanja. Na ta način so se pripravljala tla za spremembe v letu 1848/49. Hitri in hkrati razumljivi prodor novih predstav o pouku in vzgoji v revolucionarnem letu 1848 je bil posledica teh desetletja dolgih, v šolsko realnost usmerjenih diskusij in eksperimentov. Da je bil rezultat, nova ureditev iz leta 1848, za gimnazijo odločilen skoraj eno stoletje, nas mora navesti k temu, da njeni pripravljalni fazi v času od 1792 do 1848 damo tudi primerno oznako.63 58 Sabrina Mittcrstogcr, Zum vormarzlichen Gymnasialstudienwescn bsterreichs. Wien 1979 (doktorska disertacija), str. 189-207. 59 Helmuth Engclbrecht, o.d., Bd. 3, Wien 1984, str. 257. 60 Glej Heribert Timp, o.d., str. 87-127. 61 Prav tam, str. 177-97, 183-186; Adolf Ficker, Geschichte, Organi sati on und Statistik des oster- 62 63 reichischen Unterrichtswescns (Bericht liber osterreischisches Unterrichtswesens. Aus Anlass der Weltausstcllung 1873, l. Thl.). Wien 1873, str. 135; Richard Pichler, Das Studienwesen des Erzherzogthums untcr der Enns (Wien und Niedcrostereich) 1740-1870, 1. Bd., Frankfurta.M., str. 211-216. Helmuth Engelbrecht, o.d. Bd. 3, Wien 1984, str. 259. Prav tam; Gerald Grim, Elitare Bildungsinstitution, o.d., str. 566-567. 370 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Das osterreichische Gymnasium auf dem Weg zur allgemeinbildenden Mittelschule 1773-1848 Die Entwicklung des osterreichischen Gymnasiums im Untersuchungszeitraum war in der Schulgeschichte tange Zeit mit einem negativen Vorzeichen versehen, was primar eine Folge der einseitigen Darstellung der Bildungsgeschichte dieser Zeit im Werk von Gustav Strakosch-Gral3mann ist. NatUrlich konnte der spattheresianischen und josefinischen Zeit, die zahlreiche Experimente auf dem Gebiete des Schulwesens durchflihrte, nicht sofort eine Periode mit einem neustrukturierten und zugleich stabilen Schulsystem folgen. Vier Entwicklungsstufen lassen sich im Untersuchungszeitraum unterscheiden: Die erste erscheint durch die Suche nach einer neuen Organisationsform und durch das Bemlihen um eine Konsolidierung der schulischen Verhaltnisse gekennzeichnet. Diese Phase dauert bis 1805, als der Piarist Franz Innozenz Lang seinen neuen Gymnasialplan erarbeitete. Seine Realisierung flillt die zweite Phase aus. Die 1818 verfligte Abschaffung des Fachlehrersystems und der Ausschlul3 der naturwissenschaftlichen Gegenstande aus dem Facherkanon der Gymnasien bedeutete die Rtickkehr zu einer schon tiberwunden geglaubten padagogischen Situation (Gymnasium als Lateinschule) und das Ende der Entwicklung der Gymnasien. In der nun folgenden Stagnationsphase (dritte Phase) konnte man nur bescheidene Fortschritte in der inneren Reform einzelner Schulen erreichen. Als 1838 Kritik wieder moglich war, traten neue padagogische Ansichten, ldeen und Konzepte an die Offentlichkeit, kurzum - die Schuldiskussion erfuhr eine neuerliche Belebung. Aber eine Realisierung dieser Konzepte blieb in dieser (vierten) Phase aus. Der schnelle und gleichzeitig verstandliche Durchbruch neuer Vorstellungen liber Unterricht und Erziehung im Revolutionsjahr 1848 war die Folge jahrzehntelanger theoretischer Diskussionen und Experimente im Schulalltag dieser insgesamt so negativ beurteilten Periode. Die neue Organisation der Gymnasien von 1849 war flir diese Bildungsinstitution dann durch etwa ein Jahrhundert grundlegend. 371 MELIKOV ZBORNIK ALOJZ CINDRIČ KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Doktorski naslov, ta najvišji akademski naslov, so slovenski izobraženci - študenti do ustanovitve lastne slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 pridobili lahko le na univerzah, ki so delovale izven slovenskega narodnostnega prostora. V predmarčnem obdobju sta na Kranjskem za splošno izobraževanje prebivalstva skrbeli poleg osnovnih šol (trivialke, glavne šole, normalke) še gimnaziji v Ljubljani in Novem mestu. Absolventi le-teh so nadaljevali šolanje na liceju, ki je bil v Ljubljani in je imel dva letnika filozofskih študijev, potrebnih za vsak nadaljnji univerzitetni študij. Za vpis na univerzo so do reforme filozofskega študija (leta 1824) morali opraviti še tretji letnik filozofije (študij tretjega letnika je bil prilagojen izbrani "višji" fakulteti), katerega ni bilo mogoče opraviti na liceju v Ljubljani, zato so ga opravljali v univerzitetnih središčih drugod ali pa so pristopili k privatnim izpitom. V okviru liceja so izvajali celotni štiriletni študij teologije kot tudi dve- oz. triletni medikokirurški študij s priključenim tečajem za babice. 1 Študij na ljubljanskem liceju je bil organiziran podobno kot na univerzah oz. licejih po monarhiji, le da niso imeli pravice izvajati rigorozov in podeljevati doktorskih naslovov, kar je bil privilegij univerze. Študenti s Kranjske, ki so nadaljevali šolanje na univerzi, so se najpogosteje odločali za dunajsko univerzo, saj je bila že več stoletij tradicionalni univerzitetni center, kjer so študirali študenti iz naših dežel, sledi Gradec, pozneje Praga. Nekateri so se odločali za študije na drugih univerzah, visokih šolah in akademijah v monarhiji ali inozemstvu. Po ugotovitvah profesorja Vasilija Melika so bili to večinoma posamezniki, ki so imeli boljše materialne možnosti, posebno ugodno priložnost ali kaj podobnega. 2 Na Dunaju so v predmačnem obdobju delovale tudi druge visoke šole in akademije (Polytechnikum oz. Tehnische Hochschule, Akademie der bildenden Kunste, K.k. Ingenieur Akademie, Konsularakademie ). 3 Šolske reforme od Marije Terezije in Jožefa II. naprej so bile bolj usmerjene na nižje in srednje šolstvo in celotno izobraževanje je vedno bolj prehajalo pod okrilje in skrb države. Na univerzitetnem nivoju sta bila reform deležna predvsem medicinski in pravni študij, kjer uvajajo nove stolice in ustanavljajo številne inštitute. Ostalih študijev se reforme dotaknejo le bežno. Absolviranje filozofskega študija v predmarčni dobi še vedno predstavlja samo splošno izobrazbo, ki je pogoj za vpis na t. i. "višje fakultete". Država v smislu utilitarizma (naj se poučuje predvsem tisto, kar je potrebno za prakso) skuša omejevati svobodo znanstvenega in raziskovalnega razmišljanja ter poučevanja. 2 3 F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana 1969, 32-45. V. Melik, P. Vodopivce, Slovenski izobraženci in avstrijske visoke šole 1848-1918, Zgodovinski časopis (Ljubljana), 40, 1986, 274. L. Szogi, Zur Gcschichtc dcs Univcrsitatsbesuchs inncrhalb dcr Habsburger-Monarchie 1790-1850. v. Aspekte dcr Bildungs und Univcrsitatsgeschichte: 16. bis 19. Jahrhundert, Wien, 1993, 372-382. (Hrsg. Kurt MUhlbcrger, Thomas Maiscl). ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Po letu 1848 so reforme šolstva temeljito reorganizirale in reformirale univerzitetni študij, tako da je dunajska univerza doživela ponoven razcvet, ki ji je prinesel svetovni sloves na nekaterih znanstvenih področjih. Na dunajski univerzi je bilo mogoče promovirati na vseh štirih fakultetah (pravni, medicinski, teološki in filozofski), za pridobitev naslova znanstvene stopnje - doktorata - pa so morali kandidati prestali težke pogoje v obliki strogih ustnih izpitov (rigorozov in disputacij 4 ) in znanstvenih del, t. j. predstavitev in javni zagovor disertacije. Predpisi za dosego doktorata so se spreminjali in razlikovali tako po obdobjih kot tudi od fakultete do fakultete, kandidati so morali zadostiti tudi formalnim pogojem in predložiti spričevala o opravljenih izpitih, ustrezna mnenja profesorjev, nravstveno spričevalo (Sitten ausweisen), se imatrikulirati 5 ter plačati pristojbino oz. izpitno takso, ki je bila pogoj za pristopitev k rigorozom in promociji, ter je po reformah univerzitetnega študija od leta 1850 postala enotna in je znašala 110 goldinarjev konvencijske veljave6 (20 gld. - disertacija, 40 gld. rigorozi, 20 gld. za obveznosti poleg rigorozov in 30 goldinarjev promocija).7 Izpiti so trajali različno dolgo ter so v glavnem potekali v latinskem jeziku. 8 Fakultete so imele pred promocijo pravico presoditi nravstveno stanje kandidata, 4 5 6 7 8 Disputacija, lat. razpravljanje oz. znanstveni spor, o katerem razpravlja kandidat javno s profesorji. Na medicinski fakulteti na Dunaju jo leta 1785 odpravijo, na filozofski fakulteti 1850, na pravni in teološki fakulteti pa je odpravljena v štud. letu. 1872/73. F.Gall, Alma Mater Rudolphina 1365-1965, Wien 1965, 106. lmatrikulacija, vpis v glavno univerzitetno matriko, je bil povezan s plačilom vpisne takse, ki je v predmarčni dobi znašala za neplemiče I gld., za nižje plemstvo 2 gld. in za visoko plemstvo 4 gld. 30 krajcarjev, revni študenti pa so bili oproščeni plačila vpisne takse. Denar, zbran od imatrikulacij, se je uporabil za izplačilo fakultetnih štipendij. Denarna enota v predmarčni dobi je bil goldinar, ki se je delil na 60 krajcarjev. V obtoku pa je krožil goldinar različne menjalne vrednosti - konvencijska veljava in dunajska veljava (papirnati denar), le-ta je vreden le dve petini konvencijske veljave. V prispevku je vrednost goldinarja navedena po konvencijski veljavi, čeprav smo včasih lahko v zadregi pri branju zneskov, predvsem tam, kjer ni navedeno, za katero veljavo gre. V kakšnem gmotnem položaju so študenti živeli oz. koliko sredstev so potrebovali za študij na Duna,ju, pa je bilo odvisno od premoženjskega stanja staršev kakor tudi od potreb posameznega študenta. Eksistenčni minimum za preživetje je ob prehodu v 19. stoletje na Dunaju znašal na leto: za stanovanje 30 gld., les za kurjavo peči in ognjišča (1 O klafter) je znašal 40 gld., strošek za razsvetljavo je znašal 18 gld. (3 kr. dnevno), za pranje oblačil 12. gld., za zajtrk 24 gld., za obleko je bilo potrebno odšteti 80 gld., za hišna opravila in služinčad 50 gld., za življenje kakor tudi za plačilo različnih poslov pa je bilo potrebnih 150 goldinarjev. Skupaj je torej znašal eksistenčni minimum 424 goldinmjev. Plače profesorjev na filozofski fakulteti po predlogu fakultetne uprave iz leta 1819 pa so bile naslednje: dva starejša profesor:ja sta zaslužila po 2000 goldinarjev letno, profesorja srednjih let sta dobila vsak po 1800 goldinarjev, dva mlajša profesorja pa po 1500 goldinarjev. Učitelj religije pa je prejel 1200 goldinarjev plače. v: E. Giirtler, "Das Studium an den Gymnasien und an der philosophischen Fakultat der Alma mater Rudolphina in der Zeit von 1800 bis zur Revolution 1848". Wien 1980, 76, 83.; Knafljeva štipendijaje leta 1828 znašala 100 goldinarjev na leto. Kilogram kruhaje stal v Ljubljani leta 1816 približno I O krajcerjev, plača vodje licejske knjižnice, je leta I 834 znašala 800 gld. na leto, plača prefesorja na liceju I 000 gld., višji gradbeni direktor ljubljanskega gubernija je imel 1800 gld. letne plače, enomesečna na,jemnina za dvosobno stanovanje paje leta 1837 znašala približno 16 gld .. Mlad poljski plemič konfiniran v Ljubljano paje leta 1837 tarnal, da težko shaja s petdesetimi goldinarji na mesec, ki mu jih je pošiljal oče, za kosilo (goveja juha, kos kuhane govedine in pečenka z zelenjavo ali solato; brez kruha) je plačeval 14. gld. na mesec, za kurjavo pa je plačeval okrog 5 goldinarjev na mesec. v: V. Melik, Neka,j o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi. Zgodovinski časopis (Ljubljana), 39, 1985, 67-73. F. Gali, Alma Mater Rudolphina 1365-1965: die Wiener Universitat und ihre studenten, Wien I 965, 100. Od ene ure na filozofski fakulteti, na pravu dve ali tri uri, na teologiji 2 uri, na medicini 2 uri oz. več ur pri izpitih, povezanih s promocijo. 374 MELIKOV ZBORNIK ki se je potegoval za doktorsko čast. Dr. Francetu Prešernu je takšno spričevalo napisal baron, komornik in major Franc Dubsky iz Trebomyslic na Moravskem, v katerem pravi, daje kandidat "živel redno ter izražal načela, ki so vredna poštenega moža". 9 Doktorat na filozofski fakulteti Predpisi študijske obveznosti za dosego doktorata so povzeti po študijskem almanahu (Taschenbuch der Wiener Universitat) 10 za leto 1828. Za doktorja filozofije je moral kandidat predložiti spričevala o opravljenih izpitnih obveznostih iz izbirnih predmetov ter opraviti tri rigoroze pred komisijo v sestavi: predsednik in direktor filozofskih študijev kot predsednik, 11 dekan, vicedirektor ter dva profesorja izpraševalca. Prvi izpit je obsegal snov iz teoretične in praktične filozofije, drugi iz matematike in fizike in tretji iz splošne zgodovine. Leta 1817 je znašala pristojbina za opravljanje treh strogih izpitov - rigorozov, ki jo je moral plačati doktorski kandidat, na filozofski fakulteti 24 goldinarjev, od tega za predsednika in vicedirektorja po 3 goldinarje, za dekana štiri in pol, po dva gld. so dobili štirje profesorji, za notarja in šolske sluge pa je bilo treba plačati 5 gld. in trideset krajcarjev. Pri promociji je moral kandidat plačati še po 4 gld. in 30 kr. za rektorja in kanclerja, za štiri dekane je bilo treba odšteti 18 gld., za notarja 4 gld. 30 kr., za šolsko osebje 3 gld., za vpis v matriko (doktorjev) 2 gld. in za doktorsko diplomo s podpisom rektorja 17 gld., torej skupno 54 goldinarjev. Istega leta so povišali pristojbino za opravljanje rigorozov na 44 goldinarjev. 12 Doktorat na pravni fakulteti Za doktorat iz pravno-političnih znanosti je bilo potrebno absolvirati štiriletni pravni študij ter opraviti štiri izpite oz. rigoroze: a) naravno pravo, kriminalno pravo in statistika, b) rimsko, cerkveno (kanonsko) in fevdno pravo, c) avstrijsko meščansko-civilno pravo, trgovinsko in menično pravo ter d) politične znanosti in zakonitosti, sodni postopki in kazensko pravo. Pri vseh štirih rigorozih so komisijo sestavljali predsednik in direktor pravno-političnih študijev, dekan, vicedirektor ter šest profesorjev. Po opravljenih izpitih je kandidat dobil pravico za javno disputacijo oz. obrambo tez iz vseh delov pravnih ali političnih študijev ali pa je napisal znanstveno razpravo (disertacijo) ter jo pred komisijo zagovarjal. 9 L Pintar, Prešeren v šolah. Ljubljanski zvon (Ljubljana) 22, 1902, 631.; A. Urbanc, Ali je France Prešeren za dosego doktorske časti res napisal disertacijo?, Ljubljana 1953, 2-3. lO Taschenbuch der Wiener Universittit flir das Jahr 1828. Wien 1828. 11 V predmarčnem obdobju je univerzitetna uprava - magistrat organizirana na sledeči način: na čelu je rektor (Rector Magnificus), voljen vsako leto v začetku decembra; univerzitetni upravitelj (Kanzler, cerkveni dostojanstvenik in prošt pri Sv.Štefanu, varuh cerkvenih interesov na univerzi). Sledijo: predsednik teološke fakultete in direktor teoloških študijev, predsednik pravne fakultete in direktor pravnopolitičnih študijev, predsednik medicinske fakultete in direktor medicinsko-kirurških študijev, predsednik filozofske fakultete in direktor filozofskih študijev; direktor gimnazijskih študijev (v tem obdobju so v univerzo vključene tudi tri gimnazije): sledijo dekan teološke fakultete, dekan pravne fakultete, dekan medicinske fakultete, dekan filozofske fakultete; nato še najstarejši član (senior) teološke, pravne, filozofske in medicinske fakultete ter prokuratorji akademskih nacij (avstrijska, renska, ogrska in saška) in pravni svetovalec (syndicus). 12 E. Glirtler, "Das Studium an den Gymnasien und an der philosophischen Fakulttit der Alma mater Rudolphina in der Zeit von 1800 bis zur Revolution 1848". Wien 1980, 102, (doktorska naloga). 375 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Na pravni fakulteti je leta 1809 pristojbina za vsak izpit znašala za direktorja po 2 in za vsakega spraševalca po 1 dukat, pri javni obrambi disertacije pa je dekanu pripadala dvojna taksa. Taksa za promocijo je znašala: a) 100 goldinarjev za vdovski fond, ki je pripadal fakukteti, b) osem dukatov je pripadalo pisarni, c) osem dukatov pa je bilo potrebno plačati za prisotnost članov univerzitetnega konzistorija (rektor, kancler univerze, ter štirje dekani), pri čemer sta rektor in promotor dobila dvojno takso. 13 Doktorat na medicinski fakulteti V okviru medicinske fakultete je bilo moč študirati za doktorja medicine ali za višje ranocelnike. Študij je trajal pet let (tri leta teoretični del in dve leti praktični del v bolnišnici etc., za doktorja kirurgije ter civilne in podeželske ranocelnike pa dve oz. od 1833 tri leta). Tega leta je bil na novo organiziran medicinsko-kirurški študij, ki je uvedel doktorje medicine (štiriletni študij) ter doktorje medicine in kirurgije (petletni študij). V okviru medicinske fakultete je od leta 1813 potekal tudi dveletni študij veterine14 ter študij kemije in farmacije kot tudi razne specializacije in tečaji. Za doktorja medicine so bili predpisani še posebej zahtevni pogoji. Preden je kandidat pristopil k rigorozu, je moral po zaključenem petem letniku napisati vpogled v zgodovino posameznih bolezni, o katerih je poslušal predavanja na fakulteti kot tudi na kliniki oz. v bolnišnici .. Ko so profesorji pregledali zapiske in dali pozitivno mnenje, je kandidat lahko pristopil k rigorozom. Prvi izpit je vključeval naslednje predmete: anatomija, zeliščarstvo, prirodopis (naravoslovje), fiziologija, splošna in specialna patologija notranjih in zunanjih, splošnih in krajevnih boleznih, semiotika in splošna terapija. Komisijo so sestavljali: predsednik in direktor medicinsko-kirurških študijev, dekan in pet profesorjev izpraševalcev. Drugi izpit je vključeval naslednje predmete: kemija, sodna medicina, očesno zdravljenje, materia medicina in izdajanje receptov, praktična diagnoza o zdravljenju in dieti na osnovi bolezenskega vedenja bolnikov v bolnišnicah. Komisijo so tvorili predsednik in direktor, dekan, vicedirektor in pet profesorjev izpraševalcev. Po obeh izpitih je moral kandidat napisati disertacijo ter jo ustno zagovarjati pred javnostjo in komisijo: predsednik in direktor, dekan in štirje profesorji zdravilstva. Za višje ranocelnike so kandidati morali opraviti dva stroga izpita, in sicer: prvi izpit iz anatomije, kemije, nauka o zdravilih in njih sestavi, sodne medicine, očesnega zdravilstva, teoretične in praktične kirurgije pred komisijo v sestavi: predsednik in direktor, dekan ter sedem profesorjev. Drugi izpit je kandidat opravljal javno, in sicer v secirnici pred študenti in komisijo. Opravil je dva operativna posega na umrlem, pojasnil dele telesa in operacijske metode, navedel instrumente, ki jih je potreboval, in prikazal obvezovanje po operaciji. Komisija: predsednik in direktor, dekan in štirje profesorji. Doktorat iz kemije so opravljali kandidati, ki so predložili spričevalo, da so z odliko absolvirali humanistične razrede, obiskovali predavanja iz specialnega naravoslovja in 13 14 W. Unger, Systcmatische Darstelung der gesetze uber dic hohercn Studien in den gesamten deutchitalienischen Provinzen der osterreichischen Monarchie. Wien 1840, 2. del.. 153. lbidem, l. del. 192, (Hof Kanzlei=Decret vom 10. Juni 1813, an dic n.o. Regirung). S cesarjevim odlokom l. 1813 c.k. Inštitut za živinozdravstvo (K, k, Thicrarzney-lnstitut) uvrstijo k medicinskokirurškim študijem dunajske univerze, na katerem so se lahko izšolali za "Kurschmiede" ("konjski zdravnik" ali "živinozdravni kovač" po Wolfovem nemško slovenskem slovarju iz leta 1860), študij pa je trajal dve leti, za živinozdravnika - veterinarja tri leta (Tierartz), za magistra živinozdravstva pa so lahko študirali slušatelji, ki so že zaključili študij medicine ali pa so že bili diplomirani ranocelniki. 376 MELIKOV ZBORNIK botanike v prvem letu, v drugem letu pa predavanja iz kemije in farmacije ter opravili izpite z odliko (prvi red). Nato so morali opraviti teoretični strogi izpit iz splošnega in specialnega naravoslovja, teoretične kemije in farmacije. Pri praktičnem delu izpita so morali opraviti dva kemijska poizkusa v kemijskem laboratoriju na univerzi, ki ju je bilo potrebno v pisni obliki predstaviti ter zagovarjati pred javnostjo in strokovnim osebjem. Pri obeh izpitih je prisostvovala komisija v sestavi: predsednik in direktor, dekan, vicedirektor ter dva profesorja. Za pridobitev magisterija iz farmacije je moral kandidat opraviti strogi izpit, ki je obsegal predmete iz naravoslovja, botanike, apotekarstva, kemije in farmacije, predložiti pa je moral še potrdilo o štiriletni učni dobi v lekarni (tirocinij). Komisijo so sestavljali presednik, dekan, vicedirektor, profesor botanike in kemije ter profesor naravoslovja. Za pridobitev naslova magistra kirurgije je moral kandidat opraviti humanistične razrede z najvišjo oceno, poleg tega je moral opraviti semestralne izpite oz. letne izpite ter predložiti potrdilo, da je obiskoval dveletni kirurški študij (po letu 1833 triletni). Poleg tega je moral predložiti spričevalo, da je opravil izpit iz kirurških inštrumentov in povezovanja ran, ki ga je izdal profesor na kliniki za kirurgijo. Nato je smel pristopiti k strogemu izpitu. Prvi izpit je obsegal anatomijo, teoretično in praktično kirurgijo, sodno medicino, teoretično in praktično medicino. Komisija: predsenik, dekan, profesorji za anatomijo, teoretično in praktično kirurgijo in sodno medicino. Drugi strogi izpit je predstavljal delo v secirnici, kjer je kandidat opravil operacijo na truplu pred komisijo, ki so jo sestavljali predsednik, dekan ter profesorja za anatomijo in praktično in teoretično kirurgijo. Pristojbine za doktorat na medicinski fakulteti so bile po študijskem načrtu iz leta 181 O naslednje: za doktorja medicine je bilo potrebno plačati 35 gld. za prvi rigoroz, za drugega 63 gld., za pregled in oceno disertacije 4 gld. 30 krajcarjev; za prisotnost komisije na javnem zagovoru disertacije 27 goldinarjev in za promocijo 69 gld. 30 krajcerjev (rektor, štirje dekani ter promotor vsak po 4 gld. 30 kr, notar 6 gld., vdovski fond 13 gld. 30 kr., za šolske sluge 4 gld. 30. kr., za doktorsko listino (pergament, nje pisanje, pečat, puščico in vosek) 1O gld. in za rektorjev podpis 2 gld., torej skupaj 199 tlorintov. 15 Po študijskem dekretu iz leta 1835 pa je bila predpisana taksa: za doktorje zdravilstva je znašala pristojbina 195 gld.; za doktorje zdravilstva, ki so želeli postati tudi doktorji medicine, 114 gld. in 30 krajcarjev; za doktorje medicine, ki so želeli postati tudi doktorji kirurgije, 110 gld.; za magistre kirurgije 103 gld. 30 krajcarjev; za mestne in deželne ranocelnike (dva stroga izpita) 54 gld. 30 krajcarjev; za porodničarje (strogi izpit) 39 gld. in 30 krajcerjev; izpit za babice 34 gld. in 30 krajcarjev; za apotekarje (strogi izpit) 86 gld.; za okuliste (dva izpita) 47 gld. in 18 krajcarjev; za zobozdravnike (strogi izpit) 55 gld. in 54 krajcarjev. 16 Doktorat na teološki fakulteti Za doktorja teologije je bilo potrebno absolvirati štiriletni teološki študij ter opraviti štiri stroge izpite - rigoroze iz naslednjih predmetov: a) osnove iz biblijskih študijev (Stara in Nova zaveza); b) cerkveno pravo in cerkvena zgodovina; c) dogmatika in d) moralna in pastoralna teologija. Komisijo so sestavljali predsednik teološke fakultete in direktor teoloških študijev kot predsednik, vicedirektor, dekan ter štirje oz. trije pro!5 Ibidem 2. del. 376-385. I 6 lbidcm 376-385. ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 fesorji. Ko je kandidat opravil vse izpite, je moral napisati disertacijo ter jo javno zagovarjati pred komisijo in publiko. Promovirani doktorji s Kranjske 1815-1848 Arhivsko gradivo - viri: Podatke o promoviranih doktorjih na dunajski univerzi v predmarčnem obdobju prinašajo tako rokopisni kot tiskani viri. Rokopisne vire predstavljajo matrike promoviranih magistrov in doktorjev, ki jih hranijo v univerzitetnem arhivu na Dunaju. V analizi predstavljajo primarni vir rokopisna gradiva, to so matrike, promocijske matrike in matrike - protokoli rigorozov dunajske univerze. 17 Za primerjavo sem v analizo vključil še nekatere podatke, ki jih nudijo glavne univerzitetne matrike o vpisanih (imatrikuliranih) študentih (Hauptmatrikeln); 18 poleg tega sem pritegnil še objavljene matrike ljubljanskega liceja oz. gimnazije, 19 novomeške gimnazije 20 ter podatke iz že omenjenih študijskih almanahov (Taschenbuch). 21 Matrike doktorjev, ki so pisane v latinskem oz. nemškem jeziku, nudijo naslednje podatke o promoviranih doktorjih: osebno ime, krajevno poreklo (dežela, škofija, kraj, fara), datum promoviranja, smer študija. Podatki v matrikah se od fakultete do fakultete razlikujejo, nekatere so bolj bogate s podatki, druge manj. Tako je npr. v promocijskih matrikah pravne fakultete naveden podatek o prevzemu doktorske diplome s podpisom doktoranta (slika 1), v matrikah rigorozov pa je naveden rojstni datum in včasih tudi podatek o veroizpovedi, 22 pogosto pa tudi ocene, ki so jih dosegli pri strogih izpitih - rigorozih. So pa tudi pomanjkljivosti, nastale pri zapisovanju, kot tudi dejstvo, da se marsikateri promovirani doktor iz različnih vzrokov ni vpisal v matriko doktorjev, so pa navedeni v drugih virih, npr. v že omenjenih študijskih almanahih. Kljub navedenih pomankljivosti so rezultati analize dovolj natančni in zadostujejo za splošen prikaz oris problematike, ki jo obravnavam. 17 Za doktorje oz. magistre filozofije - Nomina Magistrorum et Baccalauerum 1657-1873; za doktorje teologije - Protocollum Promotiones Sacre Facultatis 1761-1964; za doktorje medicinskih ved - HauptProtokoll der Rigorosen pro doctoratu medicinae, chirurg. et chemie von Jahre 1821-1871 ter Medizinisches Promotions Protokoli 1818-1840 (M. 33.1) in Medizinisches Promotions Protokoli 1840-1854 (M. 33.2); za doktor:je pravno-političnih ved - Juridisches Promotions Protokoli 1812-1875 (M. 32.1 ), žal pa nisem uspel pregledati katalog rigorozov Phil. Rigorosen Protocollum 1813-1843 in Catalogus Medicinae Doctorum ab anno 1752 ad 1821 incl. Rigorose examinatorum. I 8 Matrike! Album XI. (1779-1833), Matrike! Album XII. (1833-1842), Matrike! Album XIII. (18421849/50). Rokopisno gradivo hranijo v Univerzitetnem arhivu na Dunaju. 19 Ljubljanski klasiki: 1563-1965, Ljubljana 1999 (ur. odbor Ž. Črnivec et al.). 2 0 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971 (ur. odbor J. Sever et al.). 21 Taschenbuch der Wiener Universitat fUr die Jahre 1810-1836; Taschenbuch der Wiener Universitat fUr die Jahre 1837 und 1838 (Hrsg. Von dem k. k. Universitats - Pedellen - Amte Wien); Taschenbuch der Wiener k.k. Universitat fUr die Jahre 1839-1848 (Hrsg. Von dem k.k. Universitats - Pedellen - Amte Wien). Žepne izdaje študijskih almanahov dunajska univerza izdaja vsako študijsko leta od 1810 do 1851. 22 Leta 1579 zahteva kancler dunajske univerze, Melchior Khlesl, od vseh absolventov prisego rimokatolški veroizpovedi. Odlok cesarja Ferdinand III. iz leta 1649 zavezuje rektorje, profesorje, doktorante, da prisežejo na brezmadežno spočetje Marije Device, ki je bila zaščitnica Avstrije. Leta 1778 je dopuščeno tudi protestantom pridobiti akademske nazive, od tolerančnega edikta leta 1782 pa to pravico pridobijo na medicinski in pravni fakulteti tudi Judi, hkrati pa je ukinjena prisega na brezmadežno spočetje Marije Device. Šest let kasneje odpravijo prisego na vseh posvetnih fakultetah dunajske univerze. v: Rundgang durch die Geschichte der Universitat Wien, Wien 1999 (Hrsg. K. MUhlberger, T. Maisel). 378 MELIKOV ZBORNIK Slika 1: Podpis dr. Franceta Prešerna - vir: Juridisches Promotions Protokoli 18121875 Sig. M 32. 1, Univerzitetni arhiv Dunaj Tiskane vire predstavljajo že omenjene žepne izdaje univerzitetnih almanahov, ki nam nudijo koristne podatke o študijskem in organizacijskem ustroju univerze, prinašajo pa še vrsto drugih podatkov, kot so napotki za študente (seznam univerzitetnega osebja, predmetnik, umik, obveznosti oz. pogoji za dosego doktorata, seznami vsakoletnih promoviranih doktorjev, šolske počitnice, etc.). Tudi pri tem tiskanem viru ne gre vse gladko, saj so služili predvsem vsakoletnemu informiranju študentov. Seznami vsakoletnih promoviranih doktorjev po fakultetah niso popolni, največji problem pa predstavlja dejstvo, da pri doktorjih ni navedeno krajevno oz. deželno poreklo, tako da imajo ti seznami kot vir majhno vrednost, saj iz osebnega imena ni moč sklepati objektivne zaključke in jih je nujno potrebno primerjati z drugimi pristnimi viri, kot npr. z matrikami doktorjev ali z matrikami vpisanih (imatrikuliranih) študentov na posameznih fakultetah. Posebno vrednost predstavljajo naslovi disertacij doktorjev medicinskih študijev, ki jih navajajo ob kandidatu. Najpomebnejši podatek v matrikah, na katerem je analiza osnovana, je regionalni izvor doktorjev. Pri 98 doktorjih je navedena dežela (zapis v latinski ali nemški obliki Carniola, Illyrien in Krain) pri ostalih ljubljanska škofija, pri dveh tretjinah pa je navedeno tudi krajevno poreklo, od teh jih je tretjina prišla iz Ljubljane, ostali dve tretjini pa iz ostalih mest, trgov in s podeželja. Na osnovi podatkov, ki jih nudijo pregledane matrike doktorjev, je razvidno, da je v predmarčnem obdobju na dunajski univerzi doseglo doktorski naslov 11 O študentov s Kranjske (grafikon 1). V matrikah jih je najti 104, šest pa jih je povzetih po almanahih (Taschenbuch). Marsikateri študent je opravil samo izpite (skušnje), kar je zadostovalo za opravljanje poklica, in je s tem študij zaključil. Nekateri študentje so študij na dunajski univerzi prekinili in ga nadaljevali na kakšni drugi univerzi. Tako je npr. Matej Gollmayer iz Žirovnice zaključil študij prava s kriminalističnim izpitom; študent Karel Ullepitsch iz Žužemberka je najprej študiral v Gradcu, se leta 1830 prepisal na Dunaj, doktoriral paje v Padovi.23 23 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1, 1925, 228 in Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, IV, 1980-1991, 282. 379 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 9 8 8 8 7 7 6 6 6 6 5 5 5 4 4 4 4 4 3 3 3 3 3 3 3 3 3 2 2 2 2 2 2 2 1 o 1 1 1 1 1 CD CD CD CXICDCDCXICDO) u, a, __, CXICOO N N 1 11 1 11 1 o N 1 N NW l.sto Grafikon 1: Promovirani doktorji s Kranjske na dunajski univerzi 1815-1848 Če primerjamo število doktorjev z imatrikuliranimi (vpisanimi) študenti v glavne univerzitetne matrike, na osnovi le-teh se je v predmarčnem obdobju na dunajsko univerzo vpisalo 459 študentov, ugotovimo, da je dobra petnajstina študentov študij uspešno zaključila z doktoratom, kajti 32 doktorjev se ni imatrikuliralo v glavne matrike. Uspešnost študija je preračuna na osnovi 78 doktorjev, ki so bili v le-te v vpisani. Povprečna doba študija je znašala, razen nekaj izjem, šest do sedem let. Nekateri so navedeni dvakrat, saj so dosegli več naslovov. Na osnovi imatrikulacij glavnih matrik se je imatrikuliralo štirinajst študentov na leto, doktorski naslov pa so dosegli v povprečju trije na leto oz. dobrih dvajset odstotkov. Pri doktorjih medicinskih študijev navajam tudi naslove disertacij, ki jih povzemam po študijskih almanahih ter tudi podatke o letu in oceno rigoroza, ki jih povzemam po matriki rigorozov. Petindvajset kandidatov je dobilo oceno zadovoljivo (Sujficienter), trije oceno dovolj dobro (Sat bene) in dva oceno dobro (Bene). Glede na študijsko usmeritev jih je največ promoviralo na medicinski fakulteti (48), sledi pravna fakulteta s 46 doktorji, na teološki je študij z doktoratom zaključilo 12 študentov, le šti1je pa na filozofski fakulteti (grafikon 2). 380 MELIKOV ZBORNIK Veter. 1% 5% Grafikon 2: Promovirani doktorji študijske smeri. Jur. 41% s Kranjske v predmarčni dobi na dunajski univerzi - Velik interes za študij medicine in prava je povezan z možnostjo zaposlitve v javnih službah in s tem povezanim socialnim vzponom. Majhen delež doktorjev na teološki fakulteti pa si moremo razlagati s tem, da je v Ljubljani obstajal študij teologije in je absolviranje le-tega zadoščalo za opravljanje duhovniškega poklica. Za višje cerkvene službe pa je bil doktorski naslov predpisan že za časa papeža Urbana VIII. iz začetka 17. stoletja. 24 Nadaljevanje študija na Avguštineju, kjer so se študentje pripravljali na doktorat, je bilo odvisno od kandidatove nadarjenosti oz. presoje cerkvenih vrhov, nekaterim paje bilo omogočeno šolanje v Rimu. Majhno število doktorjev filozofskih študijev (4) lahko razlagamo s splošno namembnostjo filozofskega študija kot pripravljalnega študija, ki je bil predpisan kot pogoj za študij na "višjih" fakultetah, kot tudi z manjšo možnostjo zaposlitve. V obdobju 1815-1848 je doseglo doktorski naslov na dunajski filozofski fakulteti le 125 25 kandidatov iz vse monarhije, kar izpričuje krizo filozoskega študija v tistem času. Podatki o socialnem položaju doktorjev so v matrikah zelo redki (trije plemiški naslovi, trije duhovniki, štirje profesorji javnih šol) ali jih ni, jih pa vsebujejo glavne matrike vpisanih študentov za predmarčno obdobje. Iz njih izvemo, da so doktorji pripadali oz. izvirali iz vseh socialnih slojev oz. skupin: med njimi niso bili le sinovi iz višjih slojev, temveč tudi iz srednjih in nižjih, mestnih in podeželskih. Pri dvanajstih doktorjih je v glavnih matrikah zaznamek, da izhajajo iz revnih družin (arm), trinajst jih je bilo oproščenih vpisne takse, plačalo pa jo je dvanajst študentov, in sicer deset redno takso po en goldinar, dva pa po 30 krajcarjev. Podatek o štipendijah, o katerih matrike doktorjev ne govorijo, glavne matrike vpisanih pa podatke o štipendiji navajajo redkeje, sem povzel po knjigi Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. 26 Kar 56 doktorjev je med študijem prejemalo štipendijo, od tega 45 Knafljevo, ki je veljala za solidno, njena višina je nihala med 100 in 120 goldinarji na leto, deset doktorjev pa je živelo v bogoslovnem zavetišču Avguštineju. 24 F. M. Dolinar, Prošti novomeškega kapitlja 1493-1993, Novo mesto 1993, 49. 25 R. Meister, Gesehiehte des Doktorates der Philosophie an der Universitat Wien, Wien 1958, 144. 26 P. Vodopive, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove, Ljubljana 1971, 68-70. 381 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Tudi podatki o šolanju pred vpisom na univerzo so zelo skromni in pomanjkljivi in jih najdemo le v matrikah rigorozov. Dosegljivi pa so drugi viri, ki sem jih pritegnil v analizo in iz katerih je razvidno, da je večina (več kot dve tretjini doktorjev) potrebno preduniverzitetno izobrabo pridobila doma. V objavljenih matrikah ljubljanskega liceja, ki vsebuje tudi podatke o gimnazijcih, jih je najti 76, enajst sem jih zasledil v novomeških matrikah, dva sta pa bila vpisana na dunajskih gimnazijah. Za ostalih 21 nimam podatkov o tem, kje so se šolali pred prihodom na univerzo; morda se niso imatrikulirali v matrike, lahko so se šolali v bližnjih krajih (Gorica, Zagreb, Karlovec, Reka etc.) ali so celo opravljali privatne izpite. Podatek, da so se nekateri imatrikulirali šele v višjih letnikih (eden v drugi, šestnajst v tretji, trije v četrti in štirje v peti letnik), lahko kaže na to, da so prišli od drugod ali so se imatrikulirali zato, da so lahko pristopili k rigorozom. Tudi menjavanje šol ni bilo redko, tako je npr. Ivan Čuber (Czuber) obiskoval gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani, filozofijo nadaljeval v Zagrebu, vpisal medikokirurške študije na liceju v Ljubljani in nadaljeval na Dunaju, kjer je leta 1816 promoviral za doktorja medicine. 27 Jožef Oberster, sin trgovca iz Ribnice, ima zaznamek, da se je šolal na filozofskem kolegiju v Zagrebu, se v štud. letu 1834/35 imatrikuliral v tretji letnik medicine, bil oproščen vpisne takse, dobil Knafljevo štipendijo leta 1835 ter promoviral na medicinski fakulteti leta 1840, naslov teme disertacije pa je bil Diss. de febri intennitentte. Na tem mestu bi rad za ilustracijo predstavil še študijsko pot nekaterih študentov: Simon Strupi, rojen leta 1812 v Čirčicah, je po osnovni šoli v Kranju nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani (1825-29) in jo absolviral na gimnaziji v Novem mestu ( 1830). Po prvem letniku filozofije (1831) v Ljubljani je študiral medicino na Dunaju in bil leta 1834 med Knafljevimi štipendisti. V glavno matriko dunajske univerze se je imatrikuliral šele v študijskem letu 1836/37 kot študent petega - zadnjega letnika medicine ter je 6. avgusta leta 1838 promoviral iz veterine na podlagi disertacije Defebribus (febris lat., mrzlica, groznica). 28 Jernej Zupanec, rojen leta 1810 v Martinj Vrhu, je osnovno šolanje pričel v Železnikih, nadaljeval tretji razred normalke v Ljubljani, prav tako tudi gimnazijo in licej (1825-33). Leta 1830 sije pridobil spričevalo za domačega učitelja. Študiral je pravo (1833-3 7), opravil pa je tudi izpite iz neobveznih predmetov (zgodovine, klasične književnosti, italijanščine ... ). Nekaj let je bil domači vzgojitelj pri dunajskih družinah, leta 1843 pa je promoviral na pravni fakulteti ter postal doktor prava. 29 Žiga Graf je bil rojen leta 1801 v Ljubljani, kjer je dokončal srednjo šolo in tirocinij pri stricu lekarnarju. V glavno matriko dunajske univerze je bil vpisan leta 1821 kot študent farmacije. Še istega leta je opravil strogi izpit iz farmacije in leta 1824 promoviral za doktorja kemije in kirurgije. 30 Janez Pogačar Zlatoust, kasnejši ljubljanski škof, se je rodil 1811 v Vrbi. Obiskoval je ljudsko šolo na Bledu, nadaljeval na ljubljanski normalki ter v letih 1822-28 obiskoval gimnazijo prav tako v Ljubljani. Tu je 27 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, IV, 1980- 1991, 804. 28 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, lil. 1960-71, 162 (v SBL so podatki glede študija po- manjkljivi): V knjigi Ljubljanski klasiki njegovega imena ni moč zaslediti med vpisanimi, bil pa je leta 1825 vpisan Peter Strupi iz Kranja in morda gre za isto osebo, saj dve krstni imeni v tistem času nista redkost; Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije. Novo mesto 1971, 414, Haupt matrike! Album 1833-1842. Sig. M. 12, Haupt-Protokoll der Rigorosen pro doetoratu medi zine, chirurg et chemie von Jahr 1821-71 in Medizinisches Promotions Protokoli 1818- 1840. Sig. M. 33.1 in Taschenbuch der Wiener Universitat, Wien 1839, 149. 29 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, IV, 1980-1991, 904. 3o Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, I, 1925, 242. 382 MELIKOV ZBORNIK opravil tudi študij filozofije (1828-30) in študij teologije (1830-34) ter bil leta 1834 posvečen v novomašnika. Jeseni istega leta ga je ljubljanski škof. A. A. Wolf poslal na študij v Avguštinej na Dunaj (1834-37), kjer je leta 1837 promoviral za doktorja teologije.31 Josip Čižman, rojen 1820, iz Ljubljane je gimnazijo (1832-37) in licej obiskoval v domačem kraju. Jeseni leta 1839 je odšel peš na Dunaj, kjer je vpisal študij prava in ga končal 1843 leta. Nadaljeval je študij orientalskih jezikov ter bil promoviran za doktorja filozofije leta 1848. 32 Janez Bleiweis je bil rojen leta 1809 v Kranju. Med leti 1815-19 je hodil v ljudsko šolo v Kranju. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji (1819-24) in liceju (182426). Pot ga je vodila na Dunaj, kjer je leta 1832 postal doktor zdravilstva na podlagi disertacije De hirudine medicinali. Naslednje leto si je pridobil diplomo porodniškega magistra ter leta 1835 še diplomo iz veterine.33 Koliko doktorjev se je vrnilo v domovino, kjer so svoje znanje uspešno uporabljali in kasneje postali znana imena našega kulturnega in javnega življenja, ni natančno ugotovljeno, a vendar jih je skoraj tretjino (33) najti v Slovenskem biografskem leksikonu. Rečemo lahko, da je dunajska univerza imela zelo pomembno vlogo pri nastajanju slovenskega izobraženstva, to pa je vplivalo na oblikovanje družbe in meščanstva, ki je imelo odločilno vlogo pri krepitvi nacionalne zavesti tako na kulturnem kot na političnem področju 19. stoletja. Promovirani doktorji s Kranjske 1815-1848 V seznamu so doktorji razvrščeni kronološko po letu promocije v matrikah doktorjev. Debeli pokončni tisk predstavlja podatke iz promocijskih knjig - matrik doktorjev (priimek, ime, dežela, kraj po slovensko je dodal avtor, kraj v latinski oz. nemški obliki zapisa, leto promocije, študijska smer, vir in tekoča številka vpisa v matriko). V kurzivi so podatki iz glavnih matrik vpisov (Hauptmatrikeln): leto imatrikulacije, podatki o poklicu staršev, štipendija, Avguštine}). Naslov disertacije je povzet po študijskih almanahih dunajske univerze (Taschenbuch), leto rigoroza in oceno ter opombo povzemam iz matrike rigorozov za leta 1821-1871; podatki o Knafljevi štipendiji (KŠ) so povzeti iz knjige P. Vodopivca, Luka Knafelj ... ; sledi zaznamek, če je doktorja najti v SBL, ter podatek o šoli pred vpisom na univerzo. Le-ti so iz knjige Ljubljanski klasiki, npr. 1808 in 225 let gimnazije v Novem mestu, npr. NM 1830. Osebna imena in vsi ostali podatki so navedeni v obliki in zapisu, kot je navedeno v matrikah, izjemo predstavlja le kraj, ki ga navajam tudi v slovenščini. 31 32 33 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, II, 1933, 404-405. Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, IV, 1980-1991, 803. Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1, I 925, 42.; Taschenbuch der Wiener Universitat, Wien I 834, 107. 383 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM O13DOl3JU 1815-1848 LEGENDA: M 32. 1 - pravno- politični študiji M 33. 1 in M 33. 2 - medicinski študiji P.P.S.F. - teološki študiji Sig. Ph.22 - filozofski študiji T 1833 - študijski almanach za leto 1833 - Taschenbuch ... SBL - Slovenski biografski leksikon Napreth Andreas, Krain, Tržič, Noenmarkt, 1808, 1815, Jur., M 32. 1, 31, KŠ 1809, 1804 Schrott Vinzenz, Krain, Ljubljana, Laibach, 1816, Jur., M 32. 1, 42, SBL, III, 196071, 162, 1808 Czuber Joh., Mokronog, 1813, 1816, Med., Diss. de phthisi pulmonali, T 1816, KŠ 1816, Beamter, SBL, IV, 1980-91, 804, Li. SBL Seraph Franz, Krain, 1817, Jur., M 32. 1, 59 Sterger Antonius, Krain, Gradič, 1817, Jur., M 32. 1, 60, 1809 Ovijatsch Blasius, Krain, Ljubljana, Laibach, 1810, 1818, Jur., M 32. 1, 66, KŠ 1810, SBL, II, 1933, 238, 1810 Primus Blasius, Illyrien, 1818, Jur., M 32. 1, 68 Laurin Joh. Bapt., lllyrien, Vipava, Vippacensis, 1813, 1818, Jur., T 1818, KŠ 1814 Thominz Mathaus, Illyrien, Lome pri Črnem Vrhu, 1814, 1819, Jur., M 32. 1, 78, KŠ 1817, SBL, IV, 1980-91, 116, Li.SBL Debellack Antonius, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1815, 1819, Jur., M 32. 1, 92, KŠ 1817, Beamter, 1810 Zorrer Georgius Julius, Carniolus, Moravče, Maraitschensis, 1814, 1819, Med., M 33. 1, KŠ 1816, NM1808 Kicher Antonius, Illyrus, Ljubljana, Labacensis, 1814, 1819, Med., M 33. 1, KŠ 1816 Burger Mathias, Krain, Voglie, 1821, Jur., M 32. 1, 104, 1812 Klobus Ignatz, Krain, Ljubljana, Labacensis, 1821, Jur., M 32. 1, 120, 1809 Kopatsch Johann, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1816, 1822, Jur., M 32. 1, 123, KŠ 1818, Landmann, SBL, I, 1925, 495, Li.SBL Mau Mathaus, Krain, Preterž, Brettersch, 1817, 1823, Jur., M 32. 1, 134, KŠ 1818, Bauer, 1814 Baumgartner Leopoldus, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1815, 1824, Jur., M 32. 1, 151, Beamter, 1811 Koller Andreas, Krain, Leskovec, 1816, 1824, Jur., M 32. 1, 146, 1820 Graf Sigismund, Carniola, Ljubljana, Laibach, 1821, 1824, Pharm. Chemia, Chir., Dissertatio inaug. Botanico-chemico-pharmaceutica: de Cortice peruviano, M 33. 1, Glaser, SBL, I, 1925, 242, 1815 Laurencig Andreas, Illyrien, Vrhpolje, Oberfeld, 1818, 1825, Jur., M 32. 1, 161, KŠ 1822, Landmann, 1815 Crobath Blasius, Illyrien, Železniki, 1825, Jur., M 32. 1, 164, SBL, I, 1925, 86-87, 1816 Knees Primus, Carniolus, 1825, Phil., Sig. Ph. 22 Hladnig Georg, Illyrien, Črni Vrh, Schwarzenberg, 1820, 1826, Jur., M 32. 1, 181, KŠ 1824, Auctmann, 1816 384 MELIKOV ZBORNIK Edlauer Franz, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1820, 1826, Jur., M 32. 1, 182, KŠ 1823, Beamter, 1816 Paschali Joann Albert, Illyricn, Ljubljana, Labacensis, 1826, Jur., M 32. 1, 186, 1818 Steyrer Johann Nep., Ljubljana, Labacensis, 1826, Thcol., P. P. S. F., Labacensis, postea archidiocesis Salisburgensis Zhuber Antonius, Carniolus, Mokronog, 1818, 1827, Chir., Diss. de sistellS: nova quaedam experimenta in animalibus instituta, eorumque resultata circa arteriarum regenerationem etc., 1827, Sat bene. M 33. 1, KŠ 1822, Beamter, NM1818 Traun Jakob, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1821, 1828, Jur., M 32. 1, 217, KŠ 1824, Postmeister, 1818 Preschern Franz, Illyrien, Rodine, Rodein, 1821, 1828, Jur., M 32. 1, 218, KŠ 1822, Landmann, SBL, II, 1933, 517-564, 1819 Gollmayr Andreas, Ljubljana, Labacensis, 1828, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, SBL, I, 1925, 229, 1816 Papesch Franciscus, Carniolus, Novo mesto, Rudolphswerthensis, 1822, 1829, Med., Diss. de hydrargyrosi ex vaporibus, 1829, Su{ficienter. M 33. 1, KŠ 1824, Lederer, SBL, II, 1933, 260, NM1820 Andriolli August Edler von, Carniola, Ljubljana, Laibach, 1822, 1829, 2, Med. Chir., 1829. M 33. 1, KŠ 1825, Beamter, SBL, I, 1925, 12, 1820 Kautschitsch (Kauzhizh), Mathaus, Krain, Medvode, Zwischenwiissern, 1824, 1830, Jur., M 32. 1,253, KŠ 1825, Landnzamz, SBL, I, 1925, 438-439, 1822 Zima Anton, Krain, Ljubljana, Labacensis, 1830, Jur., M 32. 1,246 Terpinz Joannes, Carniola, Kranj, Crainburgensis, 1822, 1830, Med., 1829, Sufficienter. M 33. 1, KŠ 1823, Weber, 1820 Pretner Josephus, Carniolus, Bled, Rozhiza, 1823, 1830, Med., J830, Su{ficienter, M 33. 1, Weber, 1821 Tallavania Innocentius M, Carniola, Ljubljana, Laibach, 1823, 1830, Med., 1830, Sufficienter. M 33. 1, Beanzter Dollar Primus Feliciannes, Illyrien, Vranja Peč, Rabensbergensis, 1827/28, 1830, Med., 1830, Sufficienter. M 33. 1, KŠ 1827, Landnzann, 1821 Vivenot Rudolphus, Carniola, 1830, Med. Chir., M 33. 1 Russ Aloysius, Illyrum, Ljubljana, Laibach, 1824, 1831, Med., Diss. de renzediis acido hydrocyanico officacibus, 1830, Su{ficienter. M 33. 1, Advokat, 1822 Zhessnik Antonius, Carniola, Cerklje, Zirsc., 1824, 1831, Med., Diss. de dolore capitis, 1831, Sufficienter. M 33. 1, Stip., Landmamz, SBL, IV, 1980-91, 802, 1822 Suppantschitz Ferdinand, Krain, Ljubljana, Laibach, 1824, 1831, Jur., T 1831, KŠ 1826, Tobakverleger, SBL, III, 1960-71, 162, 1822 Gerbetz Ludovicus Bernardes, Illyrum, Škofja Loka, Locopolithanus, 1825/26, 1832, Med., Diss. de 111enstruis, 1831, Sufficienter. M 33. 1, KŠ 1830, Kirurg, SBL, I, 1925, 245, 1823 Dolnitscher Joseph, Illyrum, Ljubljna, Laibach, 1825/26, 1832, Med., Diss. de dispositione infantum ad morbos, 1832, Bene, M 33. 1, Lmzdmamz, 1823 Melzer Raimondus, Carniola, Ljubljana, Laibaclz, 1826/27, 1832, Med., Diss. de scarlievo, 1832, Bene. M 33. 1, Stip., Professor, SBL, II, 1933, 92, 1824 Tuschek Johann, Michael, Carniolus, Martinji Vrh, Martinsbergensis, 1826/27, 1832, Med., Diss. de sistens: tlzeoriam cizo/ere, 1832. M 33. 1, Stip., Landmann, SBL, IV, 1980-91, 260-261, 1824 385 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Bleyweiss Joannes, Carniola, Kranj, Krainburg, 1832, Med., Diss. de hirudine medicinali, 1832 Sat bene, Sufficienter, M 33. 1, SBL, I, 1925, 42-47, 1824 Wurzbach Carol. Ludov., Illyrien, Carniolus, Ljubljana, Labacensis, 1827/28, 1832, 1833, Phil., Jur., Sig. Ph.22, M32.1, 297, KŠ 1830, Advokat, SBL, IV, 1980-91, 726, 1825 Vessel Carolus Bor, Carniola, Postojna, Adelsberg, 1824, 1833, Med., Diss. de singulae medendi methodi in cura infantum valore, 1833, Sufticienter, M 33. 1, Stip., Kreishauptmann, SBL, IV, 1980-91, 425, NM1821 Gracheg Michael, Carniola, Črnomelj, Tschernemel, 1826/27, 1833, Med., Diss. de carcinomate uteri, 1833, Su[ficienter, M 33. 1, Landmann, NM1824 Krenu Georgius, Illyrum, Kočevje, Gottschee, 1826/27, 1833, Med., M 33. 1, KŠ 1829, Handelsmann Copin Laurentius, Illyrum, Škofja Loka, Locopolitanus, 1833, Med., Diss. de borace, M 33. 1, KŠ 1831, 1825 Egger Franz, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1820, 1834, Jur., M 32. 1, 315, KŠ 1822, Beamter, Gramm. cl. in gym. Acad. Thomann Joannes, Krain, Kamna gorica, Steinbuchl, 1826127, 1834, Jur., M 32. 1, 311, KŠ 1830, Hammergewerk, 1824 Wurzbach Maximilian, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1827/28, 1834, Jur., M 32. 1, 309, Advokat, 1825 Zudermann Georgius, Carniola, Kranj, Krainburg, 1826127, 1834, Med., Diss. de haematuris, 1834, Su(ficienter, M 33. 1, Stip., Landmann, 1824 Simonitsch Georgius, Carniola, Drašiči, Draschitsch, 1827/28, 1834, Med., Diss. de hydrothorace legitimo, 1834, Sufficienter, M 33. 1, Landmann Seunig Franciscus, Illyria, Ljubljana, Laibach, 1827/28, 1834, Med., Diss. de prosopalgia, 1834, Su(ficienter, M 33. 1, Kaufmann, 1825 Pollich Lucas, Illyrum, 1834, Med., Diss. de scorbuto, M 33. 1 Legat Bartholomaeus, Naklo, Naklas, 1826, 1834, Theol., T 1833, Organist, A vguštinei SBL, SBL, I, 1925, 631, 1824 Gogola Franciscus, Carniola, Nova vas, Neudorf, 1821, 1835, Med., Diss. de arte formulas concinnandi, 1834, Sufficienter, M 33. 1, Landwirth, Gramm. cl. in gym. los., 1824 Scaria Johannes, Carniola, Kranj, Krainburg, 1827/28, 1835, Med., Diss. de paracentesi pectoris, 1834, Su(ficienter, M 33. 1, Richter Schoklizh Joannes, Carniola, Kranj, Krainburg, 1827/28, 1835, Med., Diss. de ictero, 1835, Sufficienter, M 33. 1, Stip., Wirth, 1825 Schrott Constantinus Josephus, Carniola, Novo mesto, Rudolphwerth, 1828/29, 1835, Med., Diss. de eh/orosi, 1835, Sufficienter, M 33. 1, KŠ 1832, Apotheker, 1826 Homanu Ignatius, Illyrum, Škofja Loka, Locopolitanis, 1828/29, 1835, Med., Diss. de epilepsia, 1835, Sufficienter, M 33. 1, KŠ 1830, Advokat, 1826 Regnard Joseph, Illyrien, Kočevje, Gottschee, 1830/31, 1836, Jur., M 32. 1, 351, Stip., Beamter, 1828 Schmid Ignatz, Carniolus, Radeče, Ratschachensis, 1831 /32, 1836, Med., 1836, Sufficienter, M 33. 1, KŠ 1833, Kleidermacher, 1826 Skedl Franciscus, Carniola, Šentrupert, St. Ruprecht, 1831/32, 1836, Med., Diss. de cura febris intermittentis, 1836, Su[ficienter. M 33. 1, KŠ 1833, Fleischhauer, SBL, III, 1960-71, 162, NM1828 386 MELIKOV ZBORNIK Komm Joannes Nep, Illyrum, Ljubljana, Labacensis, 1836, Chir., M 33. 1, SBL, I, 1925, 493, Li.SBL, Professor Vogel Josephus, Carniola, 1836, Med. Chir., Diss. de genio morborum epidemico anni 1834, M 33. 1, T 1835, T 1836 Pichler Melchior, Illyrum, Moravče, Maraitschensis, 1837, Med., M 33. 1 Pogazhar Joannes Chrysostomus, R. D., Ljubljana, Labacensis, 1837, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, SBL, II, 1933, 404-408, 1828 Polz Joannes R. D., Ljubljana, Labacensis, 1837, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, 1826 Jellouschek Jos.(eph), Carniola, Vrhnika, Nauportensis, 1834/35, 1838, Med. Chir., Diss. de ictero, 1838, Sufficienter, M 33. 1, Gutsbezitzer, 1829 Strupi Simon, Carniola, Čirčice Kranj, Crainburgensis, 1836/37, 1838, Veter., Diss. defebribus, 1838, M 33. 1, KŠ 1834, Landmann, SBL, III, 1960-71, 162, NM1830 Hafner Franciscus, Carniola, Škofja Loka, Locopolitanis, 1836/37, 1838, Med., Diss. de colicaflatulenta, 1838, Sufficienter, M 33. 1, 1830 Dolnizhar Martin, Carniola, St. Martin, St. Martin, 1838, Med., Diss. de vi naturae medicatrice, M 33. 1, KŠ 1832, 1828 Rudolph Anton, Krain, Ljubljana, Laibach, 1829/30, 1839, Jur., M 32. 1,389, Kaufmann, SBL, III, 1960-71, 162, 1827 Recher Nicolaus, Krain, Ljubljana, Laibach, 1832/33, 1839, Jur., M 32. 1, 405, Kaufmann, 1830 Kaus Joseph, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1833/34, 1839, Jur., M 32. 1, 388, Kaufmann, 1829 Skedl Joseph Michael, Illyrum, Šentrupert, Set. Ruprecht, 1833/34, 1839, Jur., M 32. 1,569, KŠ 1839, Gutsbesitzer, NM1829 Hann Heinrich, Illyrien, Ljubljana, Laibach, 1834/35, 1839, Jur., M 32. 1,387, Stip. Krain. Unterrichtsgelder-Stifungen Geld, Beamter, 1829 Smuk Johann, Illyrien, Metlika, Mottling, 1834/35, 1839, Jur., M 32. 1, 402, Stip. Krain. Unt. Geld., Burger, 1816 Klanzhnik Simon Adm. R. D., Ljubljana, Labacensis, 1839, Theol., P. P. S. F., Avguštinei SEL, SBL, I, 1925, 457-458, 1828, in C. R. Lyceis Labacensis studii biblici V.F. et linguarum orientalium, Professor publ.ordinario Dollenz Mathias, lllyrien, Vipava, Wippach, 1834/35, 1839, Jur., T 1839, Stip. (Sigurisches Handstipendium), Biirger Suppantschitsch Franz, Krain, Ljubljana, Laibach, 1832/33, 1840, Jur., M 32. 1, 429, KŠ 1835, Beamter, 1830 Premerstein Joann De, Illyrien, Idrija, ldriensis, 1834/35, 1840, Jur., M 32. 1, 420, Gutsbesitzer, 1829 Zhop Johann, Illyrien, Žirovnica, Scheraunitz, 1834/35, 1840, Jur., M 32. 1, 438, KŠ 1836, Landmann, 1831 Suppan Joseph, Carniola, Kropa, Kropa, 1840, Med. Chir., Diss. de strabismo, 1838, Sat bene, M 33. 1, KŠ 1835, 1830 Oberster Joseph, Krain, Ribnica, Reifnitz, 1834/35, 1840, Med., Diss. de febri intermittente, 1840, Sufficienter, M 33. 1, KŠ 1835, Kaufmann, coli. phil. Zagrabia Dollenz Bartholomaus, Krain, Vipava, Wippach, 1840, Med. Chir., Diss. de pernionibus, 1840, Sufficienter, M 33. 2, 12, KŠ 1839 Steiner Joannes, Krain, Ljubljana, Laibach, 1833/34, 1841, Jur., M 32. 1, 464, Stip., Giirtler, 1831 387 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTOR.JI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 Lehmann Ernest Edler von, Krain, Novo mesto, Neustadtl, 1834/35, 1841, Jur., M 32. 1,449, Beamter, SBL, I, 1925, 632, 1832 Schurga Franz, Krain, Ljubljana, Laibach, 1835/36, 1841, Jur., M 32. 1, 461, KŠ 1836, Wirth Burger Joseph, Krain, Šenčur, St. Georgen, 1837/38, 1841, Jur., M 32. 1, 460, KŠ 1838, Landmann, 1832 Bescheck Anton, Krain, Idrija, Postojna, ldria, Adelsberg, 1834/35, 1841, Med., Diss. de camphora, 1841, M 33.2, 107, KŠ 1835, Bergmann, 1831 Leben Matthias, Ljubljana, Labacensis, 1841, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, 1831, sublimoris presbyterorum educationis instituti ad S. Augustinum membrum Urbantschitsch Alojz, Krain, Preddvor, Hofflein, 1836/37, 1842, Med., Diss. de visu et conspicillorum uso congruo, 1842, Suf{icienter, M 33.2, 180, Kaufmann, 1834 Jarz Antonius, Ljubljana, Labacensis, 1842, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, SBL, I, 1925, 385-386, NM1832 Supanz Bartholomaus, Illyrien, Selce, Selzah, 1833/34, 1843, Jur., M 32. 1, 522, Landmann, SBL, IV, 1980-91, 904, 1831 Backes Adolph, Krain, Ljubljana, Laibach, 1837/38, 1843, Med., Diss. de sist. nonnulias de morbo scarlievo notiones, 1843, M 33.2, 282, Beamter, 1835 Kosti Franciscus, Krain, Kranj, Krainburg, 1832/33, 1843, Med., M 33. 2, 310, KŠ 1830, Lederer Hradeczky Victor, Krain, Škofja Loka, Lack, 1844, Jur., M 32. 1,529, 1834 Semen Joannes Adm. R. D., Ljubljana, Labacensis, 1845, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, NM1834, Presbyterorum ad S Augustinum Instituto, diocesis labacensis Presbyter, studio biblici V. F. in Lyceum Professor pubi. ordinario Zhischmann Anton, Carniolus, Ljubljana, Labacensis, 1843/44, 1846, Jur., M 32.2, Professor, SBL, IV, 1980-91, 802-803, 1838 Jenko Josephus, Krain, Kranj, Krainburg, 1846, Phil., Sig. Ph.22, Professor matematik Klofutar Leonardus, Ljubljana, Labacensis, 1847, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, SBL, I, 1925, 464, 1837 Zhebashek Andreas, Ljubljana, Labacensis, 1847, Theol., P. P. S. F., S. Augustinum, NM1834 Gogola Mathias, Krain, Bled, Veldes, 1833/34, 1847, Theol., T 1847, Weissgiirber, 1830 Zhischmann Josephus, Carniolus, Ljubljana, Labacensis, 1839/40, 1848, Phil., Sig. Ph. 22, KŠ 1840, Professor, SBL, IV, 1980-91, 803-804, 1837 Abecedni seznam doktorjev 1815-1848 Andriolli, August Edler von, 1829 Backes, Adolph, 1843 Baumgartner, Leopoldus, 1824 Bescheck, Anton, 1841 Bleyweiss, Joannes, 1832 Burger, Mathias, 1821 Burger, Joseph, 1841 Capin, Laurentius, 1833 Crobath, Blasius, 1825 Czuber, Joh., 1816 Debellack, Antonius, 1819 Dollar, Primus Feliciannes, 1830 Dollenz, Bartholomaus, 1840 Dollenz, Mathias, 1839 Dolnitscher, Joseph, 1832 Dolnizhar, Martin, 1838 Edlauer, Franz, 1826 Egger, Franz, 1834 388 MELIKOV ZBORNIK Gerbetz, Ludovicus Bernardes, 1832 Gogala, Franciscus, 1835 Gogala, Mathias, 1847 Gollmayr, Andreas, 1828 Gracheg, Michael, 1833 Graf, Sigismund, 1824 Hafner, Franciscus, 1838 Hann, Heinrich, 1839 Hladnig, Georg, 1826 Homann, lgnatius, 1835 Hradeczky, Victor, 1844 Jarz, Antonius, 1842 Jellouschek, Jos.(eph), 1838 Jenko,Josephus, 1846 Kaus, Joseph, 1839 Kautschitsch (Kauzhizh), Mathaus, 1830 Kicher, Antonius, 1819 Klanzhnik, Simon Adm. R. D., 1839 Klobus, Ignatz, 1821 Klofutar, Leonardus, 1847 Knees, Primus, 1825 Koller, Andreas, 1824 Komm, Joannes Nep, 1836 Kopatsch, Johann, 1822 Kosti, Franciscus, 1843 Krenn, Georgius, 1833 Laurencig, Andreas, 1825 Laurin,Joh.Bapt, 1818 Leben, Matthias, 1841 Legat, Bartholomaeus, 1834 Lehmann, Ernest Edler von, 1841 Mau, Mathaus, 1823 Melzer, Raimondus, 1832 Napreth, Andreas, 1815 Oberster, Joseph, 1840 Ovijatsch, Blasius, 1818 Papesch, Franciscus, 1829 Paschali, Joann Albert, 1826 Pichler, Melchior, 1837 Pogazhar, Joannes Chrysostomus, 1837 Pollich, Lucas, 1834 Polz, Joannes R. D., 1837 Premerstein, Joann De, 1840 Preschern, Franz, 1828 Pretner, Josephus, 1830 Primus, Blasius, 1818 Recher, Nicolaus, 1839 Regnard,Joseph, 1836 Rudolph, Anton, 1839 Russ, Aloysius, 1831 Scaria, Johannes, 1835 Schmid, Ignatz, 1836 Schoklizh, Joannes, 1835 Schrott, Vi nzenz, 1816 Schrott, Constantinus J osephus, 1835 Schurga, Franz, 1841 Semen, Joannes Adm. R. D., 1845 Seraph, Franz, 1817 Seunig, Franciscus, 1834 Simonitsch, Georgius, 1834 Skedl, Joseph Michael, 1839 Skedl, Franciscus, 1836 Smuk, Johann, 1839 Steiner, Joannes, 1841 Sterger, Antonius, 1817 Steyrer, Johann Nep., 1826 Strupi, Simon, 1838 Supanz, Bartholomaus, 1843 Suppan,Joseph, 1840 Suppantschitsch, Franz, 1840 Suppantschitz, Ferdinand, 1831 Tallavania, lnnocentius M, 1830 Terpinz, Joannes, 1830 Thomann, Joannes, 1834 Thominz, Mathaus, 1819 Traun,Jakob, 1828 Tuschek, Johann, Michael, 1832 Urbantschitsch, Alojz, 1842 Vessel, Carolus Bor, 1833 Vivenot, Rudolphus, 1830 Vogel, Josephus, 1836 Wurzbach, Maximilian, 1834 Wurzbach, Carol. Ludov., 1832 Zhebashek, Andreas, 1847 Zhessnik, Antonius, 1831 Zhischmann, Anton, 1846 Zhischmann, Josephus, 1848 Zhop,Johann, 1840 Zhuber, Antonius, 1827 Zima, Anton, 1830 Zi:irrer, Georgius Julius, 1819 Zudermann, Georgius, 1834 389 ALOJZ CINDRIČ: KRANJSKI DOKTORJI NA DUNAJSKI UNIVERZI V PREDMARČNEM OBDOBJU 1815-1848 ZUSAMMENFASSUNG Die Doktoranden aus Krain an der Wiener Universitat im Vormarz zwischen 1815 und 1848 Der Beitrag behandelt die Doktoranden aus Krain, die im Vormiirz an der Wiener Universitat ihr Studium beendeten. Die Hauptquelle bilden die im Universitatsarchiv in Wien aufbewahrten Matrikeln der Doktoranden sowie die Hauptmatrikeln der Immatrikulierten. In die Analyse eingebunden wurden aber auch andere Quellen (Studienalmanache, Matrikeln des Laibacher Lyzeums, des Gyrnnasiums in Rudolfswert [Novo mesto] etc.). Die Resultate der Untersuchung zeigen, daB im Vormiirz (18151848) 110 Studenten aus Krain die Doktorwtirde erhielten, durchschnittlich also drei pro Jahr. Der Vergleich mit <len in <len Hauptmatrikeln imrnatrikulierten Studenten - im Vormarz waren es 459 aus Krain, also durchschnittlich vierzehn pro Jahr, und <len eingetragenen Doktoranden in den Matrikeln (110), erlaubt den SchluB, daB gut ein Flinftel der Studenten das Studium mit einem Doktorat beendete. Die meisten Promovierten gab es an der Medizinischen Fakultiit (48), es folgte die Juridische mit 46 Doktoranden; 12 promoviertenan der Theologischen und vier an der Philosophischen Fakultiit. Die durchschnittliche Studiendauer betrug sechs bis sieben Jahre. Das groBe Interesse ftir das Medizin- und vor allem ftir das Jusstudium war in den guten Berufschancen im offentlichen Dienst und dem damit verbundenem sozialen Aufstieg begrtindet. Der relativ geringe Anteil an Theologiedoktoranden ist dadurch zu erkliiren, daB es auch in Laibach [Ljubljana] ein Theologiestudium gab und daB der AbschuB dieses Studiums ftir die Austibung des Priesterberufes ausreichte. Aus <len sozialen Daten der Studenten, die in <len Hauptimrnatrikulationsbtichem eingetragen sind, geht hervor, daB die Doktoranden allen sozialen Schichten bzw. sozialen Gruppen der damaligen Gesellschaft angehorten, darunter befanden sich nicht nur Sohne aus hoheren, sondem auch aus mittleren und unteren, stiidtischen und biiuerlichen Schichten. Aus dem vorhandenen Material ist auch ersichtlich, dal3 mehr als zwei Drittel der Doktoranden ihre notwendige voruniversitare Bildung an den heimischen Schulen erhielten. Viele Doktoranden wurden spiiter zu bedeutenden Personlichkeiten des slowenischen kulturellen und offentlichen Lebens und einige von ihnen (33) sind im Slowenischen biographischen Lexikon zu finden. Die Wiener Universitat spielte bei der Entstehung des slowenischen Bildungsschicht eine bedeutende Rolle. Ihre Auswirkung auf die Formierung der Gesellschaft und des Blirgertums, <las die Stiirkung <les nationalen Bewul3tseins auf dem kulturellen und politischen Gebiet <les 19. Jahrhunderts entscheidend beeinfluBte, ist unbestritten. 390 MELIKOV ZBORNIK ANDREJ STUDEN HELENIA EVROPI DRAGA Nekaj drobcev o grški osvobodilni vojni in njenih odmevih na Slovenskem Obdobje med letoma 1815 in 1848 "je po eni strani izpolnjeno z naporom narodov, da si izvojujejo ustavo, po drugi strani pa z odporom oblastnikov, da to stremljenje zatro. Temu trenju se je pridružilo še stremljenje narodov, da se njihovi deli zedinijo in združijo v eno samo celoto". 1 Po dunajskem kongresu, ki naj bi na novo preuredil evropski politični sistem, je nastopilo obdobje restavracije in konzervativizma. Konzervativnemu pogledu na svet, za katerega je bil značilen strah pred ponovno revolucijo, sta se postavila nasproti liberalizem in nacionalizem, ki sta poskušala odpraviti obstoječe družbene strukture. Dunajski kongres naj bi torej po dokončnem zatrtju Napoleona v Evropi ponovno vzpostavil ravnotežje sil, to ureditev pa naj bi skupno zagotavljale evropske velesile. Orkester velesil so sestavljale Avstrija, Prusija, Rusija, Velika Britanija in malo kasneje tudi poraženka Francija. 2 Po Napoleonovem porazu pri Waterlooju je konec septembra 1815 zaživela tudi Sveta aliansa, ki naj bi ohranjala ponapoleonsko ureditev Evrope in jo zavarovala pred revolucionarnimi gibanji. Ohranila in zagotovila naj bi ravnovesje sil v Evropi in to pod varstvom velesil. Zanjo je bilo pomembno načelo legitimnosti in solidarnost konzervativnih sil v obrambi pred liberalnim in nacionalnim gibanjem. Vodstveno vlogo v Sveti aliansi je igral krmar "čolniča avstrijske državne politike" 3 Clemens Wenzel Lothar knez Metternich, ki je "diplomatsko spremenil sveto alianso v inštrument moči, ki je na eni strani dovoljeval vsako intervencijo v imenu monarhičnega principa, po drugi strani paje s sklicevanjem na enakost monarhov zakonito izključeval vsako vodstveno zahtevo ene same sile. Med sabo sta se ujemala ravnotežje in posredovanje. "4 Sveta aliansa je v prvih letih delovanja še kaj dosegla, vseh pet velesil je delovalo solidarno, njihov cilj je bil mir po svetu. Že 1820 pa je v vrstah Svete alianse prišlo do razkola zaradi liberalnih in narodnoosvobodilnih gibanj in teženj v Španiji, Italiji in na Portugalskem. V konzervativnem bloku so ostale le še vzhodne velesile Svete alianse Avstrija, Prusija in Rusija -, ki so se na kongresu v Opavi leta 1820 zavzele za posredovanje sil Svete zveze proti narodnoosvobodilnim gibanjem. Na ljubljanskem kongresu Svete alianse leta 1821 je bilo sprejeto posredovanje v Italiji. Orkester velesil se je v popolni zasedbi zadnjič sestal v Veroni ( 1822), kjer so privreli na dan različni interesi posameznic. Skupnih kongresov je bilo konec. Julijska revolucija v Franciji leta 1830 je dokončno odpravila načelo legitimnosti kot temelja mednarodne politike. Moč in vpliv politike Svete alianse sta se v različnih državah obdržala različno dolgo in z različno močjo. V Avstriji seje to čutilo vse do revolucije 1848. 2 3 4 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, II. del, Celje 1993, (dalje: Mal, Zgodovina ... ), str. 275. Francija je bila med velesile sprejeta na kongresu Svete alianse v Aachnu leta I 8 I 8. Mal, Zgodovina... , str. 272. Fischer Weltgeschichte, Das Zeitalter der europaischen Revolution 1780-1848, Band 26, Frankfurt am Main 1969, (dalje: Fischer Weltgeschichte ... ), str. 218. 391 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRAGA *** V dobi, ki smo jo pravkar na kratko prikazali, se Je začel tudi grški boj za neodvisnost (1821-1830). 5 Marca 1821 je izbruhnil upor v Moldaviji in Vlaški, v kneževinah pod turško nadoblastjo, ki sta bili od leta 1812 pod ruskim protektoratom. Medtem ko so se v Vlaški uprli domačini proti Grkom, ki so jim Turki podeljevali najvišja upravna mesta, je imel upor v Moldaviji širše razsežnosti in drugačne cilje. To je bil upor Grkov proti turški nadoblasti. Upor je bil že dolgo načrtovan. Že leta 1814 je bila namreč v Odesi ustanovljena tajna organizacija "Philike Hetairia" ali društvo prijateljev, ki si je zadalo preprost cilj - osvoboditev domovine. Njen prvi predsednik je bil Aleksander Ypsilanti, grški oficir iz znane fanariotske družine, ki je služil v ruski vojski. 6 6. marca 1821 je Ypsilanti na čelu "svetega bataljona", ki so ga sestavljali grški patrioti iz srednjega in višjih razredov, prekoračil reko Prut in začel se je upor proti Turkom v Moldaviji. 7 Tri mesece kasneje so Turki bataljon sesekali pri Dragašanih. Ypsilanti se je umaknil na Sedmograško in končal v avstrijskem zaporu. Nekaj privržencev "svetega bataljona" je vstajo nadaljevalo, toda manj kot štiri mesece po začetku upora, so Turki upornike dokončno potolkli in le nekaj preživelih Ypsilantijevih vojščakov je preplavalo reko Prut in se rešilo na rusko ozemlje. 8 Manj kot tri tedne po uporu v Moldaviji je izbruhnil upor na Peloponezu. Tu, pa tudi v Tesaliji in v južnem Epiru ter na otokih so bili Grki uspešnejši. Januarja 1822 so razglasili neodvisnost Grčije, osnovali prvo nacionalno demokratično vlado Grčije in sprejeli ustavo. Upor v Moldaviji in Vlaški seveda ni obšel ljubljanskega kongresa. Aleksander Ypsilanti "je želel zanetiti širši grški upor, zanašal pa se je na pomoč ruskega carja, ki se je tokrat znašel v precepu. Na eni strani bi moral po sklepih Svete alianse braniti kristjane pred muslimanskim nasiljem, po drugi strani pa bi moral prav tako po sklepih Svete alianse zagovarjati zakonitost turške nadoblasti. Kongres je prepustil odločitev carju, ki se je odločil za zakonitost turške nadoblasti. Obsodil je upor in izjavil, da uporniki ne morejo računati na rusko pomoč. Ruski poslanik v Carigradu je moral sultanu zagotoviti carjevo lojalnost. Kneževini naj ohranita tak položaj, kot sta ga imeli, turške čete pa naj se po obnovitvi reda vrnejo čez Donavo. Ljubljanski kongres je upor v Moldaviji in Vlaški obravnaval na eni sami "mali" izredni seji, na kateri so udeleženci le izvedeli za carjeve odločitve. "9 Nesporna zvezda ljubljanskega kongresa, knez Metternich, ima vsekakor največje zasluge, da je car odklonil podporo grškemu osvobodilnemu gibanju. Metternich je namreč podobno kot proti drugim uporom v sredozemskem prostoru nastopal tudi ,proti vstaji v Grčiji. Proti grškim stremljenjem po neodvisnosti je nastopal z enakimi mednarodnopravnimi ugovori kot drugod. Tudi tu je stal na strani legitimne, torej turške oblasti. 10 5 Podrobnejši študiji o grški osvobodilni vojni sta npr.: Misha Glenny, The Balkans 1804-1999. Nationalism, War and the Great Powers, London 1999, poglavje: The Greek War of Independence: Greece and the Ottoman Empire, 1821-30, (dalje: Glenny, The Balkans ... ), str. 22-39; L. S. Stavrianos, The Balkans since 1453, London 2000, (dalje: Stavrianos, The Balkans ... ), str. 282-292. 6 Prim.: Glenny, The Balkans ... , str. 26; Stavrianos, The Balkans ... , str. 282. 7 Stavrianos, The Balkans ... , str. 283. 8 lbidem. 9 Eva Holz / Henrik Costa, Ljubljanski kongres, Ljubljana 1997, (dalje: Holz / Costa, Ljubljanski ... ), str. 8. Glej tudi: Mal, Zgodovina ... , str. 294. IO Prim.: Fischer Weltgeschichte ... , str. 225-226. Omenimo še, da so na zadnjem kongresu Svete alianse v 392 MELIKOV ZBORNIK Vstaje Grkov, navkljub neuspehu Ypsilantijevega "svetega bataljona", ni bilo mozaustaviti. Vedno več uporov ljudstva se je, kot rečeno, razžarelo na otokih in na Peloponezu. Grki in Turki so se v medsebojnih pokolih neizprosno pobijali. Grškim voditeljem pa zlasti zaradi sporov z vojaškimi vodji ni uspelo doseči državne enotnosti. Postopoma se je zdelo, da bodo Turki z izkoreninjenjem grškega prebivalstva uspeli vstajo zadušiti. Delacroixjeva slika z mrtvimi in umirajočimi na Hiosu in smrt lorda Byrona v Missolunghiju, ki je na koncu padla v roke Turkom, pa sta nasprotno priči naraščajočega zanimanja, ki ga je vzbudil grški osvobodilni boj pri evropskih liberalcih in romantikih. Grčija je konec koncev postala svobodna, ker je bila reklamirana z javnim mnenjem kot del krščanske Evrope in evropske izobražene družbe. Rusija, Anglija in Francija so se od leta 1826 navzele vseevropskih simpatij in se postavile v službo lastne politike moči. Ne da bi sultanu napovedale vojno, so leta 1827 intervenirale in porazile turško floto pri Navarinu. S tem pomorskim posegom se je grška vstaja mednarodno legitimirala, Rusija pa je v vojni s Turčijo, ki je sledila, Turke prisilila k sklenitvi miru. Vzpostavila je svobodno plovbo skozi Bospor, zasedla ustje Donave kot tudi nekatere predele kavkaške obale Črnega morja (mir pri Adrianoplu 1829). 11 Dokončna rešitev grško-turškega problema je padla v Londonu, kjer so bile v seriji konferenc postavljene meje, kjer je bila določena politična ureditev in kjer je bil končno izbran tudi princ, ki so ga po atentatu na grofa Capo d'Istrio (9. oktober 1831) 12 ponudili Grkom ( 1832). Pod zaščito francoskih enot se je nato trideset let tam obdržal na prestolu Otto von Bayern. Grkom tako z osvobodilnim bojem ni uspelo institucionalizirati liberalno ustavno življenje, za uveljavitev katerega so jim prihitele na pomoč stotine prostovoljcev. 13 goče več *** Grški osvobodilni boj je zlasti po maščevalnem turškem pokolu na otoku Hiosu (1822), kjer so pobili ok. 25 000 kristjanov, preostale pa so prodali v sužnost, 14 vzbudil velike simpatije do Grkov in sprožil filhelensko gibanje v zahodni Evropi. V okviru filhelenskega gibanja najdevamo mešanico različnih političnih in ideoloških predstav: "od klasicizma vzpodbujeno spoštovanje Grkov, krščansko-romantično gorečnost, ideje francoske revolucije kot so suverenost ljudstva in nacionalna država in ne nazadnje tudi opozicijo proti restavraciji, ki je vladala v Evropi." 15 Povsod so se ustanavljale organizacije za idejno in materialno podporo grškega osvobodilnega boja. Najprominentnejši filhelen je gotovo bogati mladi angleški pesnik George Gordan Noe! lord 11 12 13 14 15 Veroni v odnosu do upora v Grčiji "Avstrija, Anglija in Rusija nastopile enotno. Predstavniki grških upornikov niso smeli na kongres. Wellington pa je naložil Angliji, da je pri Porti dosegla umik turške vojske iz Moldavije in Vlaške, imenovanje "gospodarjev" in spoštovanje ter obrambo grške pravoslavne vere". - (Holz /Costa.Ljubljanski. .. , str. 9). Prim.: Fischer Weltgeschichte ... , str. 226. Joanes Antonius grof Capo d'lstria (Kapodistrias) si je ves čas prizadeval za grško svobodo in je bil oster Metternichov nasprotnik. Metternich ga je na ljubljanskem kongresu popolnoma porazil. Leta 1827 je bil Capo d'Istria izvoljen za regenta Grčije. Ker je nastopal vse bolj diktatorsko in absolutistično, so nanj izvedli atentat. Prim.: Fischer Weltgeschichte ... , str. 226. Glej: Hendrik Willem van Loon, Zgodovina človeštva, Ljubljana 1965, (dalje: van Loon, Zgodovina... ), str. 379. lmanuel Geiss (Hg.), Chronik des 19. Jahrhunderts, Augsburg 1996, str. 219. 393 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRA.GA Byron, ki smo ga že omenili. Njegova smrt ni samo v Angliji, temveč tudi drugod po Evropi okrepila navdušenje za grški osvobodilni boj. Omenili smo tudi znanega slikarja Eugena Delacroixa. Leta 1824 je naslikal sliko Masaker na Hiosu, ki jo hrani pariški Louvre. Slika prikazuje grozovit pokol, ki so ga leta 1822 povzročile turške čete, ko so pustošile po tem otoku pred obalo Male Azije. Dve leti kasneje ( 1826) pa je padel že cele mesece oblegani Missolunghi. Nastalo je Delacroixevo platno Zaton Grčije na ruševinah Missolunghija. Med znanimi literati naj omenimo še Fran~oisa Reneja Vicomte de Chateaubrianda, Alphonsa de Lamartinea, Victorja Hugoja, Adelberta von Chamissoja in Wilhelma Mi.illerja. 16 Liberalnemu meščanstvu v nemških deželah in v Avstriji, ki mu je bilo prepovedano kakršnokoli sodelovanje v politiki, je solidarnost z Grki prek filhelenstva pomenila protest proti nazadnjaškim razmeram doma. Potem ko je leipziški učenjak Wilhelm Traugott Krug na veliko noč leta 1821 natisnil spis, v katerem je branil pravico Grkov, da se borijo za svobodo in neodvisnost, so bila v mnogih nemških mestih zunaj Avstrije in Prusije ustanovljena številna grška društva. Častilcem Grkov so pripadali demokratično usmerjeni študentje kot tudi Ludwig I. Bavarski (od leta 1825 kralj). "Te organizacije so zbirale denar in ustanavljale zbirna mesta, kjer so se lahko prijavili prostovoljci. Skrbele so tudi za politično ustvarjanje javnega mnenja proti restavraciji. V spisih so obravnavali grško vprašanje in pri tem so prepustili bralcu, da vleče vzporednice s situacijo v Nemčiji. 1822 je odšlo več kot 200 nemških prostovoljcev v Grčijo, da bi se pridružilo filhelenskemu korpusu, ki je v bojih leta 1826 utrpel velike izgube." 17 V Metternichovi policijski državi je vladala stroga cenzura. Odlok o cenzuri z dne 14. septembra 181 O je ostal v veljavi vse predmarčno obdobje in je dajal oblastem pravno podlago, da so lahko svoj nos vtaknile v vse, kar je bilo napisano ali natisnjeno, pa tudi narisano. Za uporabo in izvajanje cenzurnih odredb je skrbela cela hierarhično razvejana armada cenzurnih uradnikov v Dvornem uradu za policijo in cenzuro. Še zlasti "socialnokritični spisi so bili strogo prerešatani in večinoma prepovedani" . 18 Ustanavljanje grških društev je bilo v Avstriji prepovedano. Metternich je Grkom odklonil kakršnokoli pomoč. Na kratko jim je povedal "naj se evro v lastni masti" in "zaprl meje prostovoljcem, ki so hoteli priskočiti grškim patriotom na pomoč". 19 Toda filhelenstvo se je pojavilo tudi v Avstriji. Cenzurni posegi pričajo, da je bil zgodovinski junak obravnavanega časa Ypsilanti pogosto uporabljen kot podoba za določene politične nazore. "Zato je bilo njegovo upodabljanje na prstanih, okrasnih broškah, manšetnih gumbih ali na glavah pip strogo prepovedano. Le malo usmiljenja so bila deležna tudi poročila o uporih Grkov ... Vse objave lahko mirno imamo za politične. 1120 Povejmo še, da je ravno grški osvobodilni boj pahnil "kočijaža Evrope" Metternicha v prepad in ga porazil na področju takratne diplomacije. 21 Novembra 1827 je vrh tega kancler poskrbel še za škandal, ki je šokiral dunajsko aristokracijo. Poročil se je namreč z nemodrokrvno mladenko Antonietto Leykam, enaindvajsetletno hčerko dunajske pevke. V škandal so vpleteni tudi grški dogodki. Grofica Dorotheja Lieven, s katero je 16 Prim.: ibidcm. 17 lbidcm. 18 Julius Marx, Dic ostcrrcichischc Zcnsur im Vormarz, Dunaj 1959, (dalje: Marx, Dic ostcrrcichischc Zcnsur... ), str. 61. 19 Van Loon. Zgodovina .... str. 379. 2 0 Marx, Dic ostcrrcichischc Zcnsur ... , str. 62. 21 Prim.: Friedrich Hartau. Clcmcns Fiirst von Metternich. Rcinbck bei Hamburg 1977, str. 117. 394 MELIKOV ZBORNIK bil tako in tako že nekaj časa sprt zaradi popolnoma nasprotnih pogledov na grško vprašanje, je namreč takrat s knezom Metternichom dokončno pretrgala vse stike. O njem ni od takrat hotela slišati niti besedice. 22 *** Za obveščenost prebivalcev deželnega stolnega mesta Ljubljane o najpomembnejših dogodkih doma in po svetu sta v obravnavanem času skrbela Laibacher Zeitung in njegova koristna in zabavna književna priloga Illyrisches Blatt. Pozornemu bralcu sta oba lista - kljub strogi cenzuri - posredovala marsikatero zanimivo informacijo o pomembnejših evropskih dogodkih. Pa vendar, če se ozremo po sočasnem pisanju graških ali tržaških časnikov, si radovednejši meščan ali izobraženec z branjem ljubljanskih listov svojega obzorja ni mogel dovolj razširiti. Graški in tržaški listi so bili namreč zaradi previdnosti urednikov Laibacher Zeitung "zlasti v posredovanju vesti o tehničnih in znanstvenih novostih in gospodarskih spremembah na evropskem zahodu precej širokogrudnejši kot ljubljanski časnik". 23 Za novice o aktualnih političnih dogodkih pa velja, da Laibacher Zeitung o njih največkrat poroča z večtedensko zamudo, da nima svojih lastnih dopisnikov in zato povzema pisanje dunajskih in drugih časnikov in seveda, da v novicah ni ne duha ne sluha o kakršnihkoli svobodomiselnih, socialnokritičnih, protirežimskih ali revolucionarnih idejah. To velja tudi za novice o grški osvobodilni vojni. Laibacher Zeitung je o dogodkih v Moldaviji in Vlaški ter sploh v nemirnem Turškem cesarstvu dokaj pogosto poročal. Za ponazoritev, kaj so ljubljanski bralci lahko izvedeli o tamkajšnjem dogajanju, si oglejmo poročila o uporu v Moldaviji in Vlaški leta 1821, poročila o podvigu lorda Byrona in njegovih filhelenskih privržencev ter pesnikovi smrti leta 1824 in poročila o odločilni bitki pri Navarinu leta 1827. Prva vest, ki se neposredno nanaša na upor v Vlaški in Moldaviji, je novica o smrti "gospodarja" Vlaške, kneza Aleksandra Suzze. Za njegovega naslednika na Vlaškem je Porta izbrala Karla Callimachija, bivšega "gospodarja" Moldavije. 24 Kmalu po smrti kneza Suzze je na Vlaškem izbruhnil upor pod vodstvom domačina Todorja z vzdevkom Vladimiresko. Laibacher Zeitung, ki povzema po poročilu Wiener Zeitunga, poudari, da to ni upor proti Porti, temveč samo upor proti bojarjem in javnim uradnikom dežele. Bolj zaskrbljujoč je upor kneza Aleksandra Ypsilantija, ki je s svojimi številnimi "Arnavti" vdrl v Moldavijo in "se oznanil za osvoboditelja Grkov izpod turške nadoblasti". Časopis poroča, da je Ypsilanti pozval k uporu vse prebivalce Moldavije in Vlaške, obrnil pa se je tudi na Grke v drugih provincah turškega cesarstva. Ypsilanti naj bi v svojih proklamacijah grškemu narodu naravnost poetično poudaril, da je čas za revolucijo, ki so jo patriotske tajne organizacije pripravljale že več let, zdaj vsepovsod zrel in da lahko računajo na močno zaščito velike sosednje velesile. Ypsilanti se je s prošnjo za podporo obrnil na ruskega carja Aleksandra. Takoj ko so novice o tem prispele v Ljubljano, je njegovo veličanstvo, car Aleksander, pojasnilo, da ima "podvig kneza Ypsilantija samo za učinek nemirnega duha, ki je značilen za sedanji čas". Ypsilantija je označil za neizkušenega in lahkomiselnega. Časopis nato obelodani, da je ruski car zaukazal, da kneza Ypsilantija izključijo iz ruske vojaške službe, da nikakor ne 22 Ibidem, str. I 18. 23 Peter Vodopivec. Prispevek k zgodovini mentalitete na Slovenskem v času biedermaie1:ja, v: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinei, zvezek 22, Szombathely 1994, str. 82. 24 Laibacher Zeitung (dalje: LZ), 23. 3. I 821. 395 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRAGA odobrava njegovega podviga in da pri tem nikoli ne more računati na kakršnokoli rusko pomoč. 25 Konec aprila 1821 Laibacher Zeitung ponovno poudari, da je ruski car za uporniški podvig v Moldaviji in Vlaški "slišal z veliko nejevoljo, ter da pobudniku ni odrekel samo kakršnekoli podpore, temveč mu je z najhujšimi izrazi dal vedeti, da je pri njem v največji nemilosti". 26 V mesecu maju pa časnik objavi Metternichu dopadljivo notico, da je grški patriarh v Carigradu izobčil in preklel "Mihaela Suzzo, Aleksandra Ypsilantija in vse tiste, ki so se udeležili podle zarote proti sultanu, svojemu zakonitemu suverenu". 27 Junijska poročila o stanju v kneževinah Moldaviji in Vlaški govorijo o vsesplošni anarhiji, ki se je v mesecu maju širila iz dneva v dan. 28 Razmere v takratni evropski Turčiji pa razlaga tudi časopis Osterreichischer Beobachter, Metternichovo trobilo, po katerem je ljubljanski časnik zelo veliko povzemal. 29 Todorjev ali Vladimireskov upor je označil kot "upor proti Grkom (pravzaprav proti Fanariotom v Carigradu, proti velikim grškim družinam, iz katerih so izvirali 'gospodarji' obeh kneževin, tolmači Porte in ostali visoki uslužbenci centra vlade, katerih mesta so bila pridržana Grkom) ... Todorjeve izjave proti Porti se zavoljo tega nikakor ne ujemajo z Ypsilantijevimi proklamacijami." Ypsilanti namreč stopi na prizorišče "kot zastopnik čisto grške stvari, katere naravni privrženci živijo na Peloponezu ... Ravno v preteklem mesecu marcu je Ypsilanti skrivoma poslal zaupnika k vodji srbskega ljudstva Milošu Obrenovicu, da bi ga pripravil k uporu in pozval k podpori grškega podviga. Toda med Srbi in Grki obstaja tako izrazito nacionalno sovraštvo, da se nikakor ni začuditi, da Miloš predlogom ni prisluhnil, temveč je Porti prisegel zvestobo srbskega naroda ... Dejanski grški podvig se torej v enem smislu omejuje na Peloponez in grške otoke. Izbruh kneza Ypsilantija se zdi v tej zvezi mnogo prezgoden. Ta s skrivno sekcijo Heteristov v Grčiji ima za svoj cilj ponovno vzpostavitev stare Grčije ... " V nadaljevanju 6sterreichischer Beobachter pove, da "so vsi revolucionarni podvigi v prejšnjem in sedanjem letu edinstveni in vzpodbujeni na podlagi politične prevare"_30 Vladimireskov upor na Vlaškem pa naj bi bil po mnenju Metternichovega trobila usmerjen naravnost proti Heteristom. Pisec članka podčrta, da sta obe kneževini ob Donavi uživali razširjene privilegije in da sta bili skorajda popolnoma neodvisni od Turkov. V duhu podpornika restavracije zapiše, da "pritožbe tamkajšnjega prebivalstva nikakor niso usmerjene proti turški nadvladi, temveč proti pritisku grških knezov, ki so v teh dveh deželah stalno vladali z neomejenim nasiljem ... "31 Sredi julija so Ljubljančani izvedeli, daje bila vojna v obeh kneževinah konec junija že končana. 32 Na začetku avgusta pa so izvedeli, da se je knez Ypsilanti zatekel na Sedmo graško. 33 Zanimiva je tudi zgodba o slovitem poetu lordu Byronu, ob čigar pesmih je menda 25 Poročila o dogodkih 6. in 7. marca so ljubljanski bralci spremljali šele na začetku aprila (LZ, 3. 4. 1821). 26 LZ, 27.4.1821. 27 LZ, 22. 5. 1821. 28 LZ, 12. 6. 1821. 29 Osterreichischer Beobachter (ustanovljen 1810) je vodil in urejal publicist in politik Friedrich Gcntz, ki je bil Metternichov pomočnik in desna roka na ljubljanskem kongresu 1821. (Holz / Costa, Ljubljanski ... , str. 232). 3o LZ, 19. 6. 1821. 31 lbidem. 32 LZ, 13. 7. 1821. 33 LZ,3.in7.8.1821. 396 MELIKOV ZBORNIK jokala vsa Evropa. Ljubljanski bralci so na začetku aprila leta 1824 izvedeli, da se je pesnik konec decembra 1823 podal "z dokaj številnim spremstvom pustolovcev vseh narodov proti Missolunghiju. "34 Uradno avstrijsko časopisje pesnikovega podviga in drugih filhelenov seveda nikakor ni preveč slavilo. Spremljalo ga je celo s kančkom ironije: "Lord Byron je bil v Missolunghiju sicer sprejet s topovskimi salvami in velikim veseljem, toda mnoge okoliščine že kažejo na to, da dobro prijateljstvo in sloga med uporniki in Angleži ne bodo dolgo trajali. Svoj kredit so izgubili s tem, da se je večina od njih vedla tako kot da delujejo na ukaz ali vsaj v tajnem sporazumu s svojo vlado." 35 Dan po Byronovi smrti, o kateri ljubljanski časopis ni obvestil svojih bralcev, pa zasledimo poročilo o tragičnem dogodku v Missolunghiju, poročilo, za katerega se zdi, da je imelo namen odvračanja misli filhelenskih privržencev na odhod v "okrutno in divjo" Grčijo. Neki suliot je namreč brez pravega vzroka ustrelil nemškega stotnika.36 Dogodek je lorda Byrona hudo pretresel. Nesrečni prizor pa je imel poniževalni konec tudi za avtoriteto poveljnika Maurocordata. Potem ko je bil nemški oficir ustreljen, so mnogi filheleni, ki so delali v tamkajšnji orožarni, med njimi spretni tehniki in matematiki, zbežali na otok Zante. Suliot, ki je umoril oficirja, naj bi bil kaznovan, toda temu se je uprlo 700 soborcev, ki jih je moral Maurocordato pomiriti. 37 Konec maja so Ljubljančani izvedeli, da je 22 Angležev, ki so prispeli z lordom Byronom v Missolunghi, zaradi izredno slabega ravnanja z njimi zapustilo vojaško službo. "Šestnajst se jih nahaja v sanitetnem lazaretu na Zantu in se hočejo vrniti nazaj v Anglijo, kjer njihove pripovedi o stanju stvari v Grčiji nikakor ne bodo Grkom v korist. Sicer pa tudi menijo, da tudi sam lord Byron ne bo več dolgo zdržal. Sulioti, na katere sta skupaj z Maurocordatom še najbolj računala, so nedavno ponovno postali zelo samopašni in neukrotljivi in dva Angleža sta pri nekem hudem sporu z njimi izgubila življenje. 11 38 Da je lord Byron v Grčiji za vedno zatisnil oči (umrl je 19. aprila 1824), so Ljubljančani lahko razbrali šele iz julijske novice iz Turškega cesarstva. 39 Na začetku avgusta pa je časopis po londonskem časniku povzel novico, da so truplo lorda Byrona 12. julija odpeljali v družinsko grobnico v Newstead-Abbeyu. Pogreb je bil veličasten, udeležilo se ga je ogromno ljudi. Na čelu pogrebnega sprevoda je stopal polkovnik Leigh, lordov tast, sledili so mu mnogi ugledni člani opozicije, zaključila pa sta ga dva grška poslanca, "ki sta se zdela bolj žalostna kot vsi ostali prisotni" .40 Pomorska bitka pri Navarinu, 20. oktobra 1827, je utrla pot grški neodvisnosti. Dan pred bitko je Laibacher Zeitung, ki je povzemal po Allgemeine Zeitung z dne 26. septembra, poročal, da se je v navarinskem zalivu zbrala cela turška in egipčanska flota, ki jo Angleži skupaj s Francozi strogo nadzorujejo. "Navarino je najbrž kraj, kjer se bo odločilo veliko vprašanje, kjer bomo datirali ali mir ali nasprotno po turškem običaju premirje ali pa nezaslišan poraz celotne turške pomorske sile. Kaj tretjega skorajda ni mogoče, saj moramo potem podvomiti v čast prvih nacij v Evropi." 41 Po tem poročilu o krizni situaciji v navarinskem zalivu so morali Ljubljančani na 34 35 36 37 38 39 40 41 LZ, 2. 4. 1824. lbidcm. LZ, LZ, LZ, LZ, LZ, LZ, 20. 4. 1824. 30. 4. 1824. 25. 5. 1824. 9. 7. 1824. 3. 8. 1824. 19. 10. 1827. 397 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRJ\GA nove novice čakati kar do srede novembra. Ljubljanski časnik je namreč šele takrat objavil dopis iz Ancone z dne 2. novembra 1827, ki podrobneje opisuje izredno krvavo bitko med tremi zaveznicami in turško-egipčansko floto. V bitki je bilo uničenih več kot 50 turških bojnih ladij, pomenljive izgube paje utrpela tudi eskadra zaveznikov. 42 *** Preostane nam še, da si ogledamo odmeve na grške dogodke v tedniku za korist in zabavo Illyrisches Blatt. V prvem letu grške osvobodilne vojne naletimo na zanimiv potopis o Atenah, v katerem pisec obrobno omeni tudi aktualne dogodke: "Atene, kjer sta nekoč obstajali umetnost in znanost na najvišji ravni in se od tam razširili po celi Evropi, gotovo zaslužijo najodličnejšo pozornost kasnejših generacij. In ker vrhu vsega ravno sedaj politični dogodki v Grčiji terjajo sočustvovanje vseh, je ravno pravi čas, da podamo kratek opis glavnega mesta te dežele v današnjem stanju. 1143 Naslednje leto, v letu pokola na Hiosu, Illyrisches Blatt prinaša podrobno poročilo o gluhonemem Grku in njegovi usodi. Nesrečni mladenič je predstavljen kot "simbol celega grškega naroda", kot simbol trpljenja zaradi dogodkov v takratni ubogi Grčiji. 44 Nato v "Ilirskem listu" vse do leta 1827 ni nobenih prispevkov, ki bi se nanašali na grške dogodke. Avgusta 1827 so se bralci lahko naslajali ob srce parajoči zgodbi o Byronovi poslednji ljubezni, ki jo je na družabnem večeru v Ženevi pripovedoval neki Grk, ki se je bojeval v Missolunghiju ter se s svojimi bojnimi tovariši uspel prebiti skozi turške vrste. Objavljena zgodba je v bistvu edini primer v takratnem ljubljanskem časopisju, ki lepo slika filhelensko navdušenje in močno zanimanje za grško stvar v salonih zahodne Evrope. Pisec o pripovedovalcu pove: "Njegove poteze so bile plemenite, njegove oči so žarele, a še vedno so se na njegovem obrazu kazale sledi prestane mizerije in lakote." Spiliades, tako je bilo Grku ime, je prišel v Švico iskat zdravja. "Seveda so se vsi drenjali okoli njega. Prisotni, še posebno dame, so kar izcejali hvalo in poveličevanje na njegovo hrabrost in na pogum njegovih tovarišev. Možje so hoteli slišati vse podrobnosti o obleganju in preboju iz trdnjave. Pogovor je nanesel tudi na lorda Byrona. Spiliades je o njem govoril z največjim entuziazmom in s solzami v očeh in nam povedal naslednjo zgodbo, ki se je Byronu pripetila leto dni pred smrtjo. "45 Na kratko povzeta zgodba se glasi takole: Pesnik naj bi svojo poslednjo ljubezen srečal na lovu. Iz ljubke hiše naj bi zaslišal ubrano igranje klavirja, ki ga je spremljalo čudovito petje. Tako redkost tega inštrumenta v tej deželi kot tudi lepo petje sta ga močno presenetila. Hrup suliotov, ki so ga spremljali, je povzročil, da je petje nenadoma utihnilo in radovedna mladenka je prišla na balkon. Pred očaranim pogledom lorda se je prikazala postava, katere lepota je po njegovih kasnejših izjavah, presegala vse lepe ženske, ki jih je kdajkoli videl v Grčiji. Njen duh je pesnika zelo prevzel. Bila je tudi omikana. Poleg novogrščine in francoščine je obvladala tudi italijanščino, ki jo je lord Byron še posebno oboževal. Še posebej pa ga je očaral njen določen romantičen polet. Byron se je vanjo zaljubil. Sprva ji je to dal vedeti s pogledi, kasneje pa s strastnimi besedami. Toda lord, ki ga je dekle občudovalo zaradi njegovih progrških čustev, je ostal, navkljub svojemu trudu, v ljubezni neuslišan. Svoje srce je namreč mladenka že prej podarila grškemu borcu za svobodo in mu prisegla večno ljubezen. 42 43 44 45 LZ, 16. 11. 1827. Illyrischcs Blati (dalje: IB), Das heutige Athcn, 7. 9. 1821. IB, Dcr taubstummc Griechc in Herm Allc's Taubstummcn - Anstalt in GmUnd, 14. 6. 1822. IB, Lord Byrons lctzte Licbc, 3. 8. 1827. 398 MELIKOV ZBORNIK Zaključek romantične zgodbe, če je verjeti pripovedovalcu, je nadvse tragičen. Njen ljubljeni je padel za svobodo domovine in prelepo dekle je izjavilo: "Moja usoda je določena. S temi besedami se je začela opotekati. Byron jo je prijel, toda ona se je na njegovih rokah s strupom, ki ga je použila, poslovila od sveta. Od tega dne ni bil Byron nikoli več vedro razpoložen."46 V letu 1827 zasledimo še dva zapisa, ki se nanašata na obravnavano temo. Prvo je poročilo o grškem popotniku Nikolaju Leonidasu, ki je bil zajet ob predaji Missolunghija. "Medtem so ga izpustili, ker je Rešid paši, kateremu se ima Leonidova družina zahvaliti za marsikatero podporo in morda tudi za njegovo življenje, obljubil, da se nikdar več ne bo boril proti Turkom. Šele grško društvo v Parizu je popolnoma pozdravilo njegove rane. "47 Drugi zapis pa je kratka biografija grofa Capo d'lstrie, ki jo je ljubljanski tednik povzel po londonskem Timesu. 48 Na začetku leta I 828 se v "Ilirskem listu" pojavi zapis, ki bralcem razlaga, da je vzrok za hude izgube ruskih in francoskih ladij pri Navarinu iskati predvsem v težkem kalibru turških topov. 49 Marca pa so lahko ljubljanski bralci prebirali poročilo o otoku Hydra, ki je igral nemajhno vlogo v uporu proti Porti. 50 Naslednje leto zasledimo natančen opis Garnerayeve slike Bitka pri Navarinu. Poročevalec meni, da je bil ravno Garneray poklican, da je ustvaril to umetnino. Ravno on "je bil sam dolgo na morju in ravno on si zna popolnoma predstavljati potek neke pomorske bitke". 51 Zanimiv je tudi obsežnejši članek o grškem načinu bojevanja, ki ga je ljubljanski tednik povzel po informacijah nekega filhelena v Grčiji. 52 Naš pregled objav v Illyrisches Blattu zaključuje oda Jeana Laurenta, ki se ob priliki bližajočega prihoda kralja Otta, takole obrača na Grke: Fast zwei Tausend Jahre sind es Seit euch Philopomen starb Der als letzter eurer Helden Um den Ruhm der Viiter warb. Mit ihm sank die alte Groj3e, Ahnenruhm blieb euch allein, Und der Griechen Stemenhimmel hiillten diistre Wetter ein. Auf denn! Hellas alte Volker! Lost das Band, das euch beengt, Eurem Lande naht der Retter, Der zum Heil die Pforte sprengt. Eure Ketten sind gebrochen, Jauchzt empor! ihr seyd nunfrei, Griechenland soli neu erstehen, Daj3 es grofi wie einstens sei. 46 lbidcm. 47 48 49 50 51 52 IB, IB, IB, IB, IB, IB, Nicolas Lconidas, 28. 9. 1827. Graf Capo d'lstria, 19. 10. 1827. Dic Wirkung des tlirkischen Geschlitzes, 3. l. 1828. Die Insel Hydra, 1. 3. 1828. Gameray's Gcmalde von der Schlacht bei Navarin, 1. 8. 1829. Griechischc Kriegswcisc, 19. 10. 1829. 399 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRAGA Kriiftig wie das alte Hellas Bliiht jetzt hoch das deutsche Land, Und aus Deutschland Fiirstensohnen Naht ein Konig eurem Strand, Auf den Griibern eurer Ahnen, Van der Viiter Geist umweht, Schwort dem neuen Konig Treue Daj3 ihr kraftvoll ausersteht! Laj3t des Jubels Lied erklingen Wo Homeros Harfe klang, Wo Tyrtiios Lieder tonten, Sappho sich den Preis errang. Fiihrt sie auf Thaliens Tempe/, Wo mit hoher Meisterkraft Sophokles des Lebens Treiben, Einst, im Bilde, treu erschaft. Baut sie auf der Kunste Hallen, Fiihrt den rauhen Fels und Stein, Wie einst Phidias kiihner Meisel In das Reich des Lebens ein. Zu dem Tempe[ hoher Weisheit Leitet eure Jugend an, Wo schon sieben Sterne leuchten, Und ein Plato weis't die Bahn. Niihrt zum Vaterland die Liebe, Ob sie Gut und Blut begehrt, Seyd der Ahnen werth im Kampfe, Wie 's Themwpylii bewiihrt. Dann Gluck zu! ihr Millionen, Hellas steht vam Grabe auf, Alfe Wetter werden schwinden, Neu ergliihn der Sterne Lauf 53 *** Močna progrška čustva, ki so sicer razvnemala pesniška srca evropskih literatov predmarčne dobe, sta gojila tudi pesnika Urban Jarnik in France Prešeren. Jarnik je leta 1832 napisal prigodno pesem Helenia Eur6pi draga. Pesem je nastala decembra, v času, ko so skozi Koroško proti Trstu marširale bavarske čete, od tam pa so jih prepeljali v Grčijo. Bavarski princ Otto je zapustil Mi.inchen 6. decembra. 54 Ti dogodki so navdihnili pesnika: 53 18, Jean Laurcnt, An die Griechcn bei der Gclcgcnhcit der hcrannahenden Ankunft ihrcs Konigs Otto, 22. 12. 1832. 54 Erik Prunč, Urban Jarnik (1784-1844 ). Textologische Untersuchung seiner Sprachc, Bd. 1, Celovec 1988, str. 286-287. 400 MELIKOV ZBORNIK Helenia Europi draga Iz ptujih pot odrešena! Englez, Francoz in Rus prijatli, Svobodnost ti perpravljajo, 'Z teb'je človeštvo percvetwilo, Svoj duh po svetu vsem dajalo, Krotkost vučflo Rimljana. V pušavo djali so trinogi Dežele tvoje slavni cvet, Mor{li rod, in uk in dela, Pa zidali so sami nič. Tvoj duh je bežal v druge zemle, Kar Sk{t ne zna, Evropa jemle In ti zahvalno da nazaj. 55 Mojster pevec slovenske literature, največji slovenski pesnik France Prešeren, je grških dogodkov prisluškoval na Dunaju, kjer je bila "v marsikaterem oziru doba tišine in resignacije", torej v okoliščinah, "v kakršnih rastejo v borbenost le redki ljudje". 56 Po vrnitvi v Ljubljano leta 1828 je s simpatijo spremljal nekatere politične dogodke, med drugim tudi zmago Rusov nad Turki, proglasitev polsamostojnosti podonavskih kneževin 1829 in grške samostojnosti leta 1830. 57 Dve leti za Urbanom Jarnikom je Prešeren "datiral napis na velikem zvonu pri Sv. Joštu ne s kakšno versko prelomnico, marveč s pomorsko bitko pri Navarinu (20. oktobra 1827), se pravi z dogodkom, ki je ne le zapečatil osmansko prevlado nad Grčijo, temveč je napovedal tudi konec Metternichovega sistema v evropski politiki. Prešeren je torej zvonu poleg alegoričnega pomena (oznanjanje božje časti "iz svet'ga Jošta lin") podelil še simboličnega: ni le instrument vere, temveč tudi glas svobode. 58 Na koncu poleg omenjenih pesnikov omenimo še mariborskega profesorja Rudolfa Gustava Puffa, ki se je leta 1847 proslavil s knjigo o Mariboru na Štajerskem, o njegovi okolici, prebivalcih in zgodovini. Iz Puffove avtobiografije je razbrati, da profesor v začetku 30. let v Mariboru ni bil preveč zadovoljen. Kolegi v službi so nanj gledali zviška, kot na novega vsiljivca. Prefekta Kerpana, ki je bil takrat na čelu gimnazije, je tako označil za "svetohlinskega in popolnoma zabitega Istrana"; ravnatelja, namestnika okrožnega glavarja pl. Illesseya, za "nadutega, topoglavega, nezaupljivega Madžara"; profesorja verouka Alexandra Herzoga, ki je imel vrhovno oblast, pa za "skrajno spletkarskega, osladnega, zlobnega meniha". 59 Herzog je Puffu za mnogo let zagrenil življenje. Priskutni sovražnik ga je čedalje bolj stiskal v svoje zanke. Profesor Puff piše, da je "ducat prošenj za dosego takšne ali drugačne predavateljske stolice za filozofijo več kot očitno dokazoval moj odpor do razmer v kraju, kjer sem bil tedaj nastavljen". 60 Razočarani profesor, ki mu je bil "zmeraj posebno pri srcu vojaški stan", 61 se je večini 11 55 lbidem, str. 105. 56 France Kidrič, Prešeren 1800-1838. Življenje pesnika in pesmi, Ljubljana 1938, str. LV. 5 7 Prim.: ibidem, str. CLVIII. 58 Igor Grdina, Prešeren pred Prešernom, Zgodovina za vse, leto VI, 1999, št. 2, str. 7. 59 Rudolf Gustav Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, (dalje: Puff, Maribor. .. ), str. 9. 6 0 lbidem, str. I O. 61 lbidem, str. 12. 401 ANDREJ STUDEN: HELENIA EVROPI DRAGA navduševal nad Grčijo. Zavoljo razmer v Mariboru je pogosto razmišljal, da bi odšel v to novo državo na evropskem političnem zemljevidu. Upal je, da mu bo selitev v Grčijo prinesla več zadovoljstva v življenju. V avtobiografiji je zapisal: "Hotel sem oditi v Grčijo in severno Afriko, zakaj pred seboj sem videl sijajno prihodnost le še v ponosni vojaški karieri v nasprotju z odurno, grozno sedanjostjo, na katero sem se čutil obsojenega. "62 Puffove simpatije do Grkov in Grčije pa izpričuje tudi njegova korespondenca. Še zlasti leti 1835 in 1836 sta bili za Puffa zelo kritični. Še vedno je čakal na dosego takšne ali drugačne predavateljske stolice za filozofijo na mariborski gimnaziji. Poleg čakanja na "definitivnost" pa se je raznesla tudi vest, "da namerava vlada oddati nekatere (ali celo vse) srednje šole - med njimi tudi mariborsko gimnazijo, v roke jezuitom. To je Puffa zelo zbegalo, ker se je bal, da potem ne bo dobil službe ... 1163 V tej svoji zbeganosti se je Puff obračal na vse strani za nasvete. Sklenil je celo, da se bo z družino preselil v Grčijo. Zato se je začel intenzivno učiti novo grščino, prevajal je celo novogrške pesmi. Karel Adam Kaltenbrunner je v pismu Puffu z dne 18. novembra 1834 takole izrazil svoje mnenje o zamišljeni preselitvi v Grčijo: "Na Grško! Velika in lepa zamisel - ki tudi mene samega zapolnjuje z neskončnim navdušenjem - toda v ozadju stojijo resne mračne sence, ki zvežejo pogled preudarneža in ohromijo nihanje hrepenenja. Res je, Grčija cveti, je dežela polna lepih upov, toda tudi polna barbarske sile in nacionalne zahrbtnosti. Slednjega in sovraštva do tujcev pa se mora bati tudi pošteni Nemec. "64 Johann Gabriel Seidl iz Celja, ki je bil Puffov "najljubši kolega in najboljši prijatelj",65 paje v pismu z dne 13. januarja 1835 o Puffovi odločitvi, da se bo preselil na Grško, takole razmišljal: "Kar zadeva vašo odločitev, o kateri ste me povprašali za nasvet, lahko odkrito rečem, da ste me potisnili v zadrego. Vaše domače razmere in razmere drugje mnogo premalo poznam, da bi v tej zadevi lahko jasno sodil in zato zmorem presojati samo na podlagi lastnega mnenja. Kar zadeva mene, bi se, tako dolgo kot bi to bilo le mogoče, s poslednjimi nitmi pritrdil v domovini, pri čemer gojim notranje prepričanje, da za tistega, ki je kaj boljšega spoznal in se naučil, kot Vi in jaz, gotovo ni potrebno, da bi si pogoj svojega obstoja pridobil s spremembo podnebja. Mirno razmislite o tem in mogoče mi boste dali prav. Prav rad slišim pripovedovati o Grčiji, tudi potrpim, če me kdo s slikanjem njenega modrega neba pusti pomodreti ali mi na slepo trosi v oči pesek njene čudovite obale. Toda še vedno hočem raje vzdržati svoj čas kontumacije med zidovi Capo d'Istrie kot pa v predsedniškem sedežu Capodistrie. 1166 62 lbidcm, str. 1O. 63 Jože Glonar, Literarni odnošaji med štajerskimi Slovenci in Nemci v predmarčni dobi, ČZN, 11. letnik, Maribor 1914, (dalje Glonar, Literarni odnošaji ... ), str. 2. 64 lbidcm, str. 2-3. 65 Puff. Maribor ... , str. 1O. 66 Glonar, Literarni odnošaji ... , str. 4. 402 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Helenia Evropi draga (Ubersetzung: Hellenien! Europen theuer) Einige Bemerkungen zum Befreiungskrieg der Griechen und dessen Widerhall bei den Slowenen Das Europa des Vormarz wurde unter anderem durch den griechischen Unabhangigkeitskampf (1821-1830) erschiittert, der auch im slowenischen Raum mit lnteresse verfolgt wurde. Die philhellenische Bewegung und die grof3en Sympathiebeweise fiir die Griechen machten auch vor diesem Raum nicht halt. Im Staate Mettemichs, wo die Polizei gute Arbeit leistete und es eine starke Zensur gab, waren die Griindung von progriechischen Vereinen und vor allem sozialkritische Schriften verboten. Trotzdem war der Philhellenismus auch den Slowenen nicht fremd. Die Obrigkeit verbot jede Art von Darstellungen, die mit der griechischen Frage in Verbindung gebracht werden ki:innten (z.B. die Portraitierung des Helden von damals, Ypsilanti, auf Ringen, Broschen, Manschettenkni:ipfen oder auf Pfeifenki:ipfen). Auch Berichte iiber die Aufstande der Griechen stief3en auf wenig Verstandnis. Alle Veri:iffentlichungen dieser Art waren daher von politischer Relevanz. Die Bewohner Laibachs bekamen ihre Informationen iiber die Ereignisse in Griechenland aus der Laibacher Zeitung und aus ihrer niitzlichen und unterhaltsamen Beilage, dem Illyrischen Blatt. Der Autor analysiert in seinem Beitrag die Frage, welche Berichte die Bewohner Laibachs iiber das Geschehen in Griechenland iiberhaupt zu lesen bekamen. Fiir die Laibacher Zeitung ist bezeichnend, da/3 sie iiber die Ereignisse in Griechenland meistens mit mehrwi:ichiger Verspatung berichtete, und da sie iiber keine eigene Korrespondenten verfiigte, war sie auf Berichte der Wiener und anderer Zeitungen angewiesen. Es ist nicht verwunderlich, da/3 in den Nachrichten kein Hauch von freidenkerischen, sozialkritischen, regimefeindlichen oder revolutionaren Ideen zu finden war. Auch die eher seltenen Geschichten im Illyrischen Blatt konnten den Horizont des Laibacher Lesers iiber die aktuellen Ereignisse in Griechenland nicht wesentlich erweitern. Starke progriechische Gefiihle, die die dichterischen Herzen der europaischen Literaten des Vormarz hi:iher schlagen lief3en, hegten auch die beiden slowenischen Dichter Urban Jarnik und France Prešeren. Als der Stem Metternichs in den dreif3iger Jahren auf dem diplomatischen Feld schon an Glanz verlor, fiihlte sich unter anderen auch der Marburger Gymnasialprofessor Rudolf Gustav Puff von Griechenland angezogen und erwog, enttauscht iiber die Verhaltnisse in seiner Heimat, mit seiner Familie eine Ubersiedlung nach Griechenland. Er hoffte, da/3 ihm der Umzug in den neuen Staat auf der politischen Karte Europas mehr Zufriedenheit im Leben bringen wiirde. 403 MELIKOV ZBORNIK TEODOR DOMEJ DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU France Prešeren velja za največjega slovenskega pesnika, čeprav je že več kot poldrugo stoletje mrtev in je šele po njegovi smrti prišlo do vsestranskega razvoja slovenske književnosti. Literarni in kulturni zgodovinarji so obrnili vsako bodisi natisnjeno bodisi rokopisno ohranjeno Prešernovo besedo, 1 lotili so se celo že njegove neavtorizirane dediščine. 2 Mnogi so napeli Prešerna na svoja kopita. Tako raznolik je, da so nastale različne podobe o njem. Vsi ideološki tabori so si ga že lastili in v prihodnje ne bo nič drugače. Sproščeno bi lahko rekli: "Vsi imajo prav, vsi imajo pravico, da ga razumejo po svoje." Kljub tej izredni odprtosti Prešernovega opusa je težko povedati kaj novega o njem. Po mnenju raziskovalcev je Prešernovo življenje "tisto poglavje slovenske slovstvene zgodovine, ki je pravzaprav najbolje obdelano, do podrobnosti pregledano, razčlenjeno in popisano". 3 Čeprav je bilo seveda tudi Prešernovo dunajsko in celovško obdobje že predmet mnogih razprav, bom poskušal osvetliti ti njegovi obdobji ob upoštevanju zgodovinskega ozadja s posebnim oziram na dejavnike, ki bi utegnili vplivati na Prešernov pesniški opus in razvoj njegovega pogleda na slovenstvo. Dunajsko in celovško obdobje se razlikujeta v marsičem, ne le po dolžini trajanja. Na Dunaju je Prešeren študiral in se vsaj svetovnonazorsko še oblikoval, v Celovec je prišel za slovenske razmere že kot precej uveljavljen slovenski pesnik. Iz dunajskih let nimamo dosti neposrednih virov - niti umetniških niti podrobnih biografskih, iz kratkega celovškega obdobja pa je na voljo nekaj Prešernovih pisem, ki osvetljujejo Prešernov odnos do slovenske kulture in lastnega ustvarjanja, njegov značaj in oblike medosebnih odnosov. Pri njegovem kratkem celovškem obdobju se bom osredotočil na vidik enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki je opazneje nastajal v prvi polovici devetnajstega stoletja in ga je v marsičem sooblikoval tako tedanji krog slovenskih kulturnih delavcev na Koroškem kot tudi Prešernov krog na Kranjskem. Tako vidika pokrajinskosti in policentričnosti kot tudi zraščanje se odražajo v Prešernovih stališčih v pesmi in predvsem v pismih, ki so razmeroma zgoščeno ohranjena prav iz tega kratkega celovškega obdobja. Prešeren na Dunaju Prešernova dunajska leta so zavita v malodane nepredorno tančico, ker je neposrednih virov zelo malo. Več kot skopo bio- in faktografsko ogrodje nam ne ostane za interpretacijo. S Kranjskega se je peš napotil v prestolnico avstrijskega cesarstva konec oktobra 1821 in se vpisal v tretji letnik filozofije, da bi dokončal na ljubljanskem liceju začeti študij. Jeseni leta 1822 se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. 4 2 3 4 Za čas do leta 1970 je izšla obširna bibliografija: Štefka Bulovec, Prešernova bibliografija (Maribor 1975). Samo leta 1999 je bilo narejenih v vzajemnem katalogu slovenskih knjižnic 96 zapisov bibliografskih enot, ki govorijo o Prešernu. France Prešeren, Zbrano delo, Druga knjiga (=Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, V Ljubljani 1996) 77-79. Miran Hladnik, Apokrifni Prešeren. V: Prešernovi dnevi v Kranju (Kranj 2000) 115 sl. Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo I (Ljubljana 1976) 7. Slovenski biografski leksikon (= SBL), II. knjiga (v Ljubljani 1933-1952) 521. 405 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU Kmalu je dobil službo domačega učitelja in vzgojitelja v inštitutu (pravzaprav dijaškem domu) Friedricha Augusta Klinkowstroma, kjer je ostal do začetka leta 1824. Absolutorij pravnega študija je dosegel avgusta 1826, se vrnil na Kranjsko in aprila naslednjega leta spet šel na Dunaj, da bi opravil rigoroze. Približno eno leto (od pomladi 1827 do poletja 1828) je živel v družbi študenta prava grofa Emanuela Dubskega ( 18061881 ), doma v Lysicah pri Brnu, 5 poznejšega člana češkega narodnega gibanja in deželnega namestnika na Moravskem. 6 Prešeren je marca 1828 zelo uspešno zaključil univerzitetni študij z javno disputacijo pred mnogoštevilno komisijo. Vrnil se je na Kranjsko in septembra 1828 začel prakticirati v odvetniški pisarni dr. Leopolda Baumgartna v Ljubljani.7 V pismu staršem (24. maja 1824), v katerem dokončno zavrača njihovo in sorodnikov željo, da bi postal duhovnik, sploh edinem pismu, ki je ohranjeno iz dunajskih let, beremo stavke, ki kažejo, da se kot študent na Dunaju ni vedno dobro počutil: "Jake bi bil od konca to vedi) kar zdej vem, to skusil kar sim zdej skusil, toko bi jest gvišno nikol na bil vidi) Duneja; / ... / Sramota, zgubleni čas, zgubleni perjatli, nova zamera mi branja v Teologio nazaj jiti, in jest Vam odkritoserčno povem, de sim terdno sklenil velike težave raj prestati, in vsako reč pred skusiti, koker ta stan, v katerga sim se podal zapustiti, in kateri mi je bil gvišno namenen." Starše pa le tolaži s tem, da se je razmeroma dobro znašel, ker je dobil štipendijo ("Ke bi stiftenge na blo, bi mi blo prov hudo šlo, toko je pa še za prestati."), predvsem pa zato, ker je razvil zanimanje za študij prava ("In zdej mi še ta stan koj dovel dopade. "). 8 Ti biografski podatki seveda ne povedo vsega. Treba je omeniti tudi prvi in značilen spor v poklicnem življenju, zaradi katerega je moral zapustiti službeno mesto v Klinkowstromovem zavodu. Nadvse važno za nadaljnjo pot literarnega snovanja pa je bilo srečanje z Jernejem Kopitarjem (1780-1844). Moramo upoštevati, daje Kopitar združeval vsaj dve pomembni funkciji: od leta 1809, ko je izšla njegova slovnica "Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karoten und Steyermark" ,9 je bil je nesporna avtoriteta za vprašanja slovenskega knjižnega jezika, v literarnem življenju pa je imel od leta 181 O naprej položaj cenzorja za slovanske in novogrške knjige. Hkrati je bil Kopitar od leta 181 O skriptor dvorne knjižnice, kjer je naglo napredoval in leta 1819 dosegel mesto prvega skriptorja. 10 Dunaj v Prešernovem času, politika in univerzitetni študij Ko se je Prešeren začasno poslovil od Ljubljane, je imela okoli 10.000 prebivalcev.11 Razlika med kranjskim glavnim mestom in metropolo avstrijskega cesarstva je bila ogromna, saj je na Dunaju leta 1824 živelo 290.000 ljudi, od tega 50.000 znotraj obzidja. 12 Zunanja podoba mesta se je spreminjala. Pred cesarskim dvorcem je nastal Tezejev tempelj (dokončan leta 1823; tega leta so park "Volksgarten" odprli vsem 5 SLB, II, 524 sl. 6 Emanuel je bil bratranec soproga znane avstrijske avtorice Maric von Ebncr-Eschenbach ( 1830-1916). 7 SBL, II, 525. 8 France Prešeren, Zbrano delo. Druga knjiga (Ljubljana 1996) 167 sl. 9 (Bartholomaus Kopitar), Grammatik dcr Slavischen Sprache in Krain, Karnten und Stcycrmark (Laibach 1808). !O SBL, I. 501. 11 Enciklopedija Slovenije, 6 (Ljubljana 1992) 232. 12 Robert Waissenbergcr, Bicdcrmcicr und Vormarz - Sinncsart eincr Zeitspanne. V: BUrgcrsinn und Aufbegchrcn. Bicdermeier und Vormarz in Wien 1815-1848 (Wien 1987) 302. 406 MELIKOV ZBORNIK slojem prebivalstva), v istem času so zgradili tudi zunanja vrata v cesarsko rezidenco ( dokončana leta 1824; danes na Burg-Ringu). Izmed velikih stavb so nastale v času Prešernovega bivanja na Dunaju na primer dom judovske verske skupnosti s sinagogo (Seitenstattengasse) in Schottenhof na trgu Freyung. Na ulicah in trgih je mogel videti gonilna kolesa, zgodnjo razvojno obliko kolesa. Če se je zanimal za tehnološki razvoj, si je lahko ogledal parnik, ki je zaplul po Donavi leta 1818. Leta 1825 je začel delovati prvi parni stroj v predmestni tovarni. 13 Prešernovo šolanje z univerzitetnim študijem vred je potekalo v okvirih predmarč­ nega političnega sistema, katerega temelj so bili sklepi Dunajskega kongresa ( 1815), sodelovanje vladarjev Avstrije, Prusije in Rusije v okviru Svete alianse, Nemška zveza in notranja ureditev držav po restavrativnih načelih. Avstrijsko varianto predmarčnega sistema povezujemo predvsem z imeni kneza Klemensa Venclja Metternicha (17731859), ki se je iz diplomatske službe hitro povzpel na najvplivnejši položaj v Avstriji. Metternich je vodil Dunajski kongres (1814-1815), ki je po dokončni zmagi nad Napoleonom (Waterloo, 18. junija 1815) določil smernice nadaljnjega političnega razvoja na evropskem kontinentu. Metternich se je opredelil za ohranitev stare absolutistične družbene ureditve v Avstriji in v Evropi. Bil je dosleden nasprotnik demokratičnih, liberalnih in narodnih gibanj, kajti v njih je bistroumno prepoznal življenjsko nevarnost za tedanjo družbeno ureditev. Leta 1821 je postal "hišni, dvorni in državni kancler". Drugo ime, ki je postalo simbol obdobja, je Josef Sedlnitzky (1778-1855). Leta 1817 je postal predsednik vrhovnega policijskega in cenzurnega urada in to ostal do marčne revolucije 1848. Pod njegovim vodstvom se je v Avstriji razvila gosta mreža ovaduštva in tajne policije, ki naj bi utesnjevala in dušila zagovornike in nosilce demokratičnih idej. Dunajski kongres pa ni le ločnica z negativnim prizvokom, z njim se je končalo četrtstoletno obdobje evropskih vojn, ki so sledile francoski revoluciji. Sklepi naj bi postali podlaga za ravnotežje sil v Evropi in jamstvo trajnega miru. Dunajskemu kongresu je sledilo dolgo obdobje brez vojn v Evropi. V najtesnejši zvezi z Dunajskim kongresom je nastala Nemška zveza, ki je pogodbeno povezala Avstrijsko cesarstvo (vendar je samo del njegovega ozemlja bil pri Nemški zvezi), kraljestva Prusijo, Bavarsko, Saško, Hannover in Wi.irttemberg, sedem volilnih kneževin, deset kneževin, dvanajst vojvodin, eno grofijo in štiri mestne republike. Eden izmed namenov zveze je bil preprečiti narodno gibanje. Posebnega pomena so bili sklepi konference v Karlovih Varih (6.-31. avgusta 1819). Pobudo zanje je dal Metternich z argumentom, da "se morajo v trenutku, v katerem sistematično početje revolucionarne stranke ogroža nadaljnji obstoj vseh vlad, le-te najtesneje združiti", soglasno pa jih je sprejela zvezna skupščina v Frankfurtu. Vsebovali so med drugim strog nadzor nad univerzami, odpust učiteljev in profesorjev revolucionarnega duha, zatiranje nemškoliberalnega študentskega gibanja (burševstva, ki je leta 1817 imelo svoj veliki nastop na gradu Wartburg) in prav takih telovadnih društev, izvajanje predcenzure za časopise in tiske, ki so obsegali manj kot dvajset pol. Karlovarski sklepi so ostali v veljavi do leta 1848. Na evropski ravni naj bi podoben smoter imela Sveta aliansa, sklenjena septembra 1815 med avstrijskim cesarjem Francem I., ruskim carjem Aleksandrom I. in pruskim kraljem Friedrichom Wilhelmom I., ki so ji pristopili vsi evropski monarhi razen angleškega kralja, turškega sultana in papeža. Čeprav so bili glavni nosilci različnih veroizpovedi, so se obvezali, da bodo "v imenu krščanske vere" zatirali revolucionarna gibanja in si proti njim vzajemno pomagali. Glavna Prešernova zadolžitev na Dunaju je bil univerzitetni študij. Izobraževanje in 13 BUrgersim und Autbegehren. Biedermaier und Vormarz in Wien 1815- 1848 (Wien 1988) 674. 407 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU javna vzgoja sta bila pod ostrim nadzorom absolutistične države. V tem okviru so bile vse avstrijske univerze popolnoma v primežu države. Dunajska je bila ena redkih v državi, ki je imela vse fakultete (popolne univerze so obstajale še v Pragi, Lvivu in Olomoucu). Število študentov dunajske univerze se je gibalo med 4000 in 5000. Med njimi so bili mnogi iz slovanskih predelov monarhije. Filozofski študij, ki je trajal na licejih praviloma dve leti, na univerzah pa tri, je bil priprava na univerzitetni študij. Študijski red je cesar razglasil leta 1805. Tretji letnik, ki ga je Prešeren vpisal na Dunaju, je obsegal pet tedenskih ur študija klasikov (služili naj bi izoblikovanju okusa), dve tedenski uri verouka in kot pripravo na nadaljnji študij tri tedenske ure prava. Poleg tega je bil študentom na razpolago niz izbirnih predmetov (npr. estetika, pedagogika, diplomatika, heraldika, numizmatika, astronomija in različni modemi jeziki). Študij prava na dunajski univerzi je trajal štiri leta in bil organiziran po letnikih in semestrih. Prešeren je študiral po študijskem redu, ki je stopil v veljavo leta 1810 z dekretom dvome študijske komisije in je veljal za univerzi na Dunaju in v Pragi ter za liceja v Gradcu in Olomoucu. V prvem letniku je bilo po splošnem uvodu v študij prava predavanje iz naravnega in kriminalnega prava (v vsakem semestru po dvanajst tedenskih ur) in predavanje iz "statistike" (šest tedenskih ur). Predmet statistike je vseboval zelo različne vsebinske sklope. Predvsem naj bi nudil študentom pregled držav z geografskega, demografskega, gospodarskega vidika in obsegal tudi njihov politični in ustavni položaj. Do neke mere je služilo predavanje pač poglabljanju splošne izobrazbe s težiščem na socialni geografiji in novejši zgodovini. V drugem letniku so študenti poslušali v prvem semestru rimsko pravo (z dvanajstimi urami tedensko), v drugem semestru pa predavanja iz cerkvenega prava in ekonomije (tudi dvanajst tedenskih ur). Študenti tretjega letnika so imeli v obeh semestrih predavanja iz avstrijskega civilnega prava (dvanajst tedenskih ur) ter iz fevdnega, trgovinskega in meničnega prava (prav tako dvanajst ur). V četrtem letniku sta bili predpisani predavanji iz političnih znanosti in postavoznanstvo (v vsakem semestru po dvanajst ur) ter o slogu uradnih spisov in sodnem postopku (šest ur tedensko). Seminarjev in vaj študenti niso imeli. 14 V središču je bila nova avstrijska zakonodaja in njena razlaga za praktično uporabo v poklicu (1811 je izšel Obči državljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijske monarhije 15 ). Zgodovinski ali filozofski zorni kot pravnih znanosti je bil le na samem robu pozornosti. Veljala so posebna navodila, kakšna naj bodo predavanja v posameznih predmetih, kateri so učbeniki in kako potekajo izpiti. Do kraja določeni predpisi glede preverjanja znanja so študentom skorajda onemogočali izgubljanje semestrov. 16 Ob koncu semestrov so bili obvezni ustni in pisni izpiti. Za dosego doktorata so bili potrebni štirje rigorozi, v katerih so bili kandidati izprašani iz snovi predavanj, in nazadnje javna disputacija. Ne le študenti, tudi profesorji so bili tesno vpeti v predmarčni državni politični sistem. Bili so pod nadzorom ne le v poklicnem življenju, tudi v zasebnem življenju so morali ustrezati moralnim merilom. Najhujšemu nadzoru so bili podvrženi prav v dvajsetih letih devetnajstega stoletja, v obdobju, ko je Metternich gradil jez proti revo14 Robert Walter, Die Lehre <les Verfassungs- und Verwaltungsrechts an der Universitat Wien von I 8101938. V: Juristische Blatter, 10/1988 (110. letnik), 609 sl. 15 Allgemeines blirgerliches Gesetzbuch flir die gesammten Deutschen Erblander. 16 Helmut Engelbrecht, Geschichte <les osterreichischen Bildungswesens. Erziehung und Unterricht auf dem Boden bsterreichs. Band 3. Von der frlihen Aufldarung bis zum Vormarz (Wien I 984) 279. Gerhard Oberkofler, Die Verteidigung der Lehrblicher von Karl Anton von Martini ( 1726-1800) und Franz von Zeiller (1751-1828). Eine Studie liber <las osterreichische Juristenmilieu im Vormarz. V: Tiroler Heimat 43/44 ( 1979/1980) 256 sl. 408 MELIKOV ZBORNIK lucionarnim idejam vsake vrste. Ne glede na to, da je le deželna vlada izstavljala dovoljenja za izposojo knjig proti veri, nravnosti in državi ali knjig revolucionarne vsebine, je imel knjižničar univerzitetne knjižnice izrecno nalogo, da poroča o tem, kakšno gradivo so si izposojali profesorji. 17 Študenti so bili primorani živeti več ali manj šolsko življenje. Predavanja so morali redno obiskovati, v primeru bolezni pa predložiti opravičila. Sedeži v predavalnici so bili oštevilčeni in dodeljeni posameznim študentom. Sedežni red se je spreminjal vsako leto, da ne bi nastajale klike. Ob nedeljah in praznikih so se morali študenti udeleževati akademske maše in duhovnih nagovorov. Študenti filozofije so morali svojemu veroučitelju dokazati, da so bili v letu šestkrat pri spovedi in obhajilu. Pod strogim nadzorom je bilo tudi njihovo čtivo. Študenti niso imeli dostopa do romanov ali zabavne literature, celo enciklopedij, ki so bile tiskane v inozemstvu, niso smeli uporabljati. 18 Koliko so študenti uspeli obiti te predpise in premagati omejitve in ovire, pa je drugo vprašanje. Dunaj - kulturno središče Kljub Metternichovemu sistemu je bila avstrijska prestolnica v letih, ko je tam bival Prešeren, nadvse živahno kulturno središče. V svetovni, evropski, predvsem pa srednjeevropski, nemški in avstrijski kulturni zgodovini bodo za vedno zapisani nekateri dogodki tretjega desetletja 19. stoletja, ki so povezani z Dunajem. Kulturna infrastruktura avstrijskega glavnega mesta je bila dobro razvita. V dvajsetih letih 19. stoletja je Dunaj premogel okoli 30 tiskam, okoli 50 knjigam, izhajalo je okoli 30 političnih in prav toliko nepolitičnih in znanstvenih časopisov in revij. Na Dunaju je živelo kakih 550 literarnih ustvarjalcev. 19 V svetovnem merilu neminljiv sloves so si pridobili dunajski glasbeniki tega časa. Na glasbenem področju je bil glavna osebnost Ludwig van Beethoven (1770-1827), čigar deveto simfonijo so prvič zaigrali v dunajskem opernem gledališču 7. maja 1824. V Prešernovih dunajskih letih je nastala tudi Beethovnova znamenita "Missa solemnis" (1819-1823). V zadnjem ustvarjalnem obdobju velikega klasika so nastali njegovi godalni kvarteti. Odličen predstavnik romantike na področju glasbenega ustvarjanja je bil Dunajčan Franz Schubert ( 1797-1828). Posebno popularna zvrst glasbe je postal valček, ki je ob koncu 18. stoletja izpodrinil menuet. Kot glavna komponista sta se v dvajsetih letih 18. stoletja uveljavila Josef Lanner (1801-1843) in Josef Strauss oče ( 1804-1849). V slikarstvu je zaslovel Ferdinand Georg Waldmiiller (1793-1865). Umetna obrt, zlasti izdelki iz stekla, porcelana in srebra ter vse vrste nakita in pohištva so zunanji izraz, da se je spremenil slog življenja meščanov. Za obdobje in njegov prevladujoči slog se je uveljavil pojem bidermajer. V njem prihaja do izraza zadržana emancipacija meščanstva. Cesar Jožef II., ki je poskušal odstraniti nekaj pregrad med družbenimi sloji, je še po svoji smrti prispeval k temu, da je Dunaj imel nekaj prizorišč, kjer so se lahko v prostem času srečevali ljudje zelo različnih družbenih stanov. Odprl je dvorane dunajskega dvora in dal na razpolago Prater, loko ob Donavi. Ne vemo, ali se je Prešeren na Dunaju kaj brigal za družabno življenje. Priložnosti bi našel dosti. Prav ob začetku 19. stoletja je nastalo v mestu in predmestjih več velikih odličnih lokalov in plesnih dvoran. V njih so igrali plesni orkestri. Za oblikovanje prostega časa so bile na razpolago številne kavarne. V salonih so se shajali vodilni družbeni sloji. V okras so jim 17 Engelbrecht, Geschichte des i.isterreichischen Bildungswesens 3, 281 sl. 18 Engelbrecht, Geschichte des i.isterreichischen Bildungswesens 3, 284. 19 Walter Kleindel, bsterreich. Daten zur Geschichte und Kultur (Wien 1955) 233. 409 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU bili kulturni ustvarjalci in druge vplivne osebnosti, v središču pozornosti pa so bile tudi ženske, nekatere izmed njih izobražene in razgledane. Vzpon je doživela gledališka dejavnost. Dunaj je imel dva dvorna odra in tri predmestna gledališča. Najpomembnejši dvorni oder je bil Burgtheater (Dvorno gledališče), ki je bil pod neposredno dvorno upravo. V času Prešernovega bivanja na Dunaju je imelo utrjen položaj prvega dramskega gledališča v vsem nemškem jezikovnem prostoru. Vodil gaje Josef Schreyvogel (1814-1832), ki je poleg domačih avtorjev uvrstil na spored drame Friedricha Schillerja, Williama Shakespeara in španskih dramatikov. Drugo dvorno gledališče je bilo Karntnertortheater (Gledališče ob Koroških vratih), kjer so predvajali zlasti nemške in italijanske opere ter balete. Predmestna gledališča Theater in der Leopoldstadt, Theater an der Wien in Theater in der Josefstadt so imela mešan repertoar, od burk prek melodram do oper in dram, vse tja do predstav umetnostnega jahanja. V predmestnih gledališčih se je razvilo za Dunaj značilno ljudsko gledališče. Največja avtorja (in hkrati igralca) te zvrsti sta bila Ferdinand Raimund (1790-1836) in Johann Nepomuk Nestroy (1801-1862). Prvi je v dvajsetih letih prodrl kot avtor (leta 1826 je bila krstna uprizoritev dela "Kmet kot milijonar"), drugi si je najprej pridobil slavo kot igralec na številnih evropskih odrih (na Dunaju je uspel šele v tridestih letih kot komik in pisec). Na področju literarnega ustvarjanja je nemški del Avstrije tedaj šele lovil korak z ostalim nemškim prostorom, kjer sta vse zasenčila nemška klasika Johann Wolfgang Goethe (1749-1832) in Friedrich Schiller (1759-1805). Na Dunaju se je ravno proti koncu drugega desetletja devetnajstega stoletja uveljavil dramatik, pesnik in pisatelj Franz Grillparzer (1791-1872). Svoj prvi uspeh je slavil leta 1817 s tragedijo "Die Ahnfrau" (Stara mati). Leta 1825 je bila praizvedba njegove drame "Kralja Otokarja sreča in konec", leta 1828 pa krstna uprizoritev tragedije "Zvest služabnik svojega gospodarja". Hkrati s Prešernom je nekaj časa študiral na dunajski univerzi pesnik Nikolaus Lenau (1802-1850). Lenau (njegovo pravo ime je Nikolaus Franz Niembsch pl. Strehlenau), dober znanec Antona Aleksandra Auersperga, je objavil leta 1828 svojo prvo pesem. 20 Med študenti prava je bil Eduard von Bauernfeld (1802-1890), ki je že v svojih študentskih letih uspešno prevajal Shakespeara in se zgodaj uveljavil kot dramatik. 21 Dunajsko ljudsko gledališče je vzcvetelo in postalo kakovostnejše zlasti po zaslugi Ferdinanda Raimunda (1790-1836). 1823 je Raimund predstavil dramo "Der Barometermacher auf der Zauberinsel" (Izdelovalec barometrov na čarobnem otoku), leta 1824 pa "Der Diamant des Geisterkonigs" (Diamant kralja duhov). V nemški literaturi je zablestelo ime Heinricha Heineja (1797-1858). Leta 1827 je izšla njegova "Knjiga pesmi". Sloviti nemški pesniki te dobe so še Novalis (1772-1801), Ludwig Tieck (1773-1853), Clemens Brentano ( 1778-1842), Adalbert von Chamisso ( 1781-1838), Ludwig Achim von Arnim (1781-1825), Ludwig Uhland (1787-1862), Joseph von Eichendorff (1788-1857) in drugi. To so imena literatov, ki so si ohranila sloves do danes. Ob njih je delovala vrsta drugih, ki so bili sočasno podobno priznani, pa so kmalu utonili več ali manj v pozabo. Utesnjujoče vzdušje, ki ga je kritiziral Seasfield, lahko dobro ilustriramo z dunajskim literarnim škandalom iz leta 1819. Mladi Grillparzer je v nekem literarnem almanahu objavil pesem "Campo vaccino", ki jo je razumela - kot je zapisal v avtobiografiji prizadeti pesnik sam - "katoliška stranka, ki je tedaj bila še 'in herbis"', kot blatenje krščanstva. 22 S čim je Grillparzer izzval tako močan val ogorčenja? V pesmi je opisal nekaj spontanih ° 2 Christian Beck-Mannagetta. Nikolaus Lenau. V: Biedermeier und Vormarz in Wien, 429 sl. 21 Aus Alt- und Neu-Wien (=Gesammelte Schriften von Bauernfeld, 12. Band, Wien 1873) 113. 22 Franz Grillparzer, Samtliche Werke (ed. August Sauer), Sechzehnter Band, Prosaschriften IV, Selbstbiographie (Wien), 156. 410 MELIKOV ZBORNIK zaključkov ob pogledu na rimske antične razvaline sredi Rima (Forum Romanum). Cesarja Konstantina, ki je proglasil krščanstvo za državno vero, je obdolžil, da je s tem uničil največji imperij - Rim. Razjezil se je nad znamenjem križa v Koloseju in zahteval, da ga odstranijo. Pesem je zaključil z verzi: "Riesige Vergangenheit! / Flach dahin auf flachem Boden / Geh' die neue, flache Zeit!" (Velikanska preteklost! Nizko pri tleh naj se plazi novi, plitvi čas.). Upravičeno so sodobniki videli v pesmi kritiko aktualnih razmer in v politično in kulturno vladajočih krogih je vladalo veliko ogorčenje nad pesmijo. Grillparzer se je ostro odzval na ukrepe, ki so sledili (iz almanaha so na zahtevo iztrgali strani, kjer je bila natisnjena sporna pesem), v pismih in dnevniku pa se je pikro izrazil o vodilnem človeku v krogu, ki mu je pripisoval odgovornost za tako vzdušje. O Friedrichu Schleglu je med drugim zapisal: "Značaja človeka ne moremo nikjer bolje spoznati, kot na njegovi bolniški postelji, nazorov pa v pijanosti. Dva najvidnejša apostola novega krščanstva sem videl v teh stanjih in ustrašil sem se, ker se s te strani pričakuje odrešenje. 1123 Dvojno moralo dela teh krogov je opazila tudi Karolina Pichler, ki je tedaj vodila na Dunaju vpliven literarni salon. Pri Dorothei Schlegel, ženi Friedricha Schlegla, je presenečena in začudena opazila, kako se je "krčevito v čudeže verujoče podrejanje zastarelim pogledom dobro ujemalo s skrajno čutnostjo in nepoštenimi nagoni. "24 Pisatelj avstrijskega pokolenja Charles Seasfield (njegovo pravo ime je bilo Karl Posti) je leta 1827 objavil potopis "Austria as it is". Obračunal je z duhovnim stanjem tedanje Avstrije in izpostavil omejitve, ki jih je moral upoštevati pisatelj tedanjega časa: "Avstrijski pisatelj je pač najbolj mučeno bitje na svetu. Ne sme kritizirati nobene vlade, nobenega ministra, ne urada, niti duhovščine niti plemstva, ne sme biti svobodomiseln, ne filozofski, ne humorističen, skratka, nič ne sme biti. Med prepovedanimi stvarmi nista le satira in humor, sploh se ne sme poglobiti, ker bi to lahko spodbudilo k resnejšemu razmišljanju." 25 Kot dobre je omenil le nekaj redkih posameznikov, med njimi filozofa Bernarda Bolzana, ki je leta 1819 padel v nemilost, in pisatelja Franza Grillparzerja. 26 Na Dunaju se je oblikovalo novo središče slovanskega kulturnega ustvarjanja. Jernej Kopitar je postal njegov glavni dunajski predstavnik, organizator in povezovalec znanstvenega in kulturnega življenja slovanskih narodov habsburške monarhije, osebnost s številnimi zvezami s kulturnimi in znanstvenimi delavci širom Evrope. Prešeren je imel z njim nekaj stikov, številne zabavljive pesmi in druge opazke pa kažejo na precej motene odnose med glavnima predstavnikoma slovenskega kulturnega življenja prve polovice devetnajstega stoletja. Zlasti iz Prešernovih izjav lahko razberemo globoko zamero do Kopitarja. Dejstvo je, da Prešeren ni bil vključen v gosto mrežo Kopitarjevih dopisnikov in sodelavcev. Zavzemanja, zanimanja in nazori obeh osebnosti so bili očitno preveč različni. Po eni strani Kopitar Prešerna ni mogel (ali hotel) navdušiti za svoje projekte, po drugi strani pa Prešeren pri Kopitarju tudi ni našel podpore za svoje pesniško snovanje. Mogoče je bil vzrok napetih odnosov prav kritični pogled Kopitarja na Prešernove pesniške poskuse. Prešernu se je močno vtisnilo v spomin srečanje s pomembnim rojakom in predvsem odziv na njegove pesmi. Matiji Čopu je mnogo let pozneje poročal, kaj je kustos v dvorni knjižnici in cenzor za slovanske jezike rekel študentu prava, ki mu je prinesel pokazat svoje pesmi. Mladi pesnik ni bil preveč 2 3 Grillparzers samtliche Werke 1, 16. 24 Karoline Pichlcr. Denkwlirdigkeiten aus meinem Leben, II. Tei! (Wien 1844) 103. 25 Cit. po Glinter Schnitzler, Grillparzcr und dic Spataufklarung. V: Gerhard Neumann (izd.), Franz Grillparzer. Historie und Gcgenwartigkeit (Freiburg im Breisgau I 994) 179 sl. 26 Loc. cit. 411 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU navdušen, ker je slišal "dober svet, naj (pesmi) nekaj let pusti ležati in potem vzame pilo v roke." 27 Vendar je Prešeren nasvet upošteval in skoraj vse pesmi mladostne dobe uničil, ostale so le tri, med njimi kot najbolj znana "Povodni mož". Vprašanje, zakaj je Prešeren svoje mladostne pesmi zažgal, mora ostati brez odgovora, ker pesnikove utemeljitve ne poznamo. Vsekakor zaradi prenagljenega ali premišljenega dejanja nimamo dobrega vpogleda v zgodnje etape njegovega literarnega ustvarjanja. Dejanju pač ni botrovala samo zadržana Kopitarjeva ocena. Prešernovi stiki z ideologi in kritiki romantičnega nacionalizma Prešeren se je na Dunaju odločil stopiti na stran "frajgajstov", svobodomislecev, ki so bili vsaj v notranji opoziciji do vladajočega totalitarnega režima. Na začetku pa stoji obdobje, ko je imel priložnost od blizu spoznati osebnosti notranjega kroga restavracijskega gibanja na Dunaju. Dobil je "dobro službo", 28 postal je domači učitelj v zasebnem "Vzgojnem zavodu za dečke katoliške vere vseh stanov", ki ga je ustanovil (leta 1818) in vodil slikar in otroški pisatelj Friedrich August Klinkowstrom (17781835), doma v Stralsundu ob Baltskem morju. Klinkowstrom je postal član precej vplivne dunajske skupine konvertitov, bivših protestantov, ki so prestopili v rimsko-katoliško cerkev. Podobno razvojno pot je izbral pisatelj Friedrich Schlegel (1772-1829), ki je s svojo ženo Dorotheo leta 1808 prestopil v rimsko katoliško vero. Glavna osebnost, okoli katere se je ta krog verskih spreobrnjencev zbiral, pa je bil na Moravskem rojeni redemptoristični pater Klemens Maria Hofbauer (1751-1820; 1886 proglašen za blaženega, 1909 za svetnika), med drugim zaščitnik Klinkowstromovega zavoda. Prešeren je nastopil vzgojiteljsko službo po Hofbauerjevi smrti, prav gotovo pa je osebno poznal Friedricha Schlegla, ki je zahajal k prijatelju Klinkowstromu. V Klinkowstromovem zavodu, ki ni imel več kot petdeset gojencev, je Prešeren delal ob svojem študiju prava kot hišni učitelj oziroma vzgojitelj. Službo je opravljal v izrazito katoliškem okolju. Gojenci so se morali vsak dan udeleževati svete maše in drugih pobožnosti, moliti zjutraj in zvečer ter seveda tudi pri mizi. Vendar so ob tem imeli v zavodu tudi raznovrstne priložnosti za razvedrilo kot na primer igre, ples, glasbo in gledališko dejavnost. 29 V tem zavodu je Prešeren srečal med gojenci kranjskega rojaka, plemiča Antona Aleksandra Auersperga ( 1806-1876). Menda je Prešeren prebiral klasične avtorje Hezioda, Evripida, Sofokleja, Plavta, Terenca in Ovida ter Boccaccia, torej v očeh strogega katoliškega ravnatelja leposlovje deloma pohujšljive vsebine. Brez dvoma je bil nadpovprečno razgledan v klasični literaturi, kar mu je posredno povzročilo težave in konflikt, zaradi česar je utrpel bistveno poslabšanje materialnega položaja. Svojemu gojencu Auerspergu je sporno čtivo posojal oziroma mu omogočal dostop do njega. Zaradi tega prestopka je Klinkowstrom konec leta 1823 ali v prvih dnevih leta 1824 Prešerna odslovil, nič čudnega, saj so bili odnosi med ravnateljem in uslužbencem že dalj časa napeti. Prešernovo obnašanje je bilo, če sledimo pričevanju njegovega rojaka Gollmayerja, za katoliški vzgojni zavod tedanjega časa vsekakor opazno in drzno: "Prešeren je preveč svoboden in pokončen, da bi v tej hiši lahko obstal, zato ker tu je prav tako kot v kakšnem seminarju; kdor zna bolj hinavčiti, bolje mu je. Prešeren tudi nikoli ni šel k spovedi in obhajilu in ne dnevno k maši in ni mu 27 Prešeren, Zbrano delo II, 174. 28 France Prešeren, Zbrano delo II, 168. 29 Eduard Castle (izd.), Anaslasius Gri.ins Werke. Ersler Tei! (Berlin, Leipzig. Wien, Stuttgart 1909) XXI sl. 412 MELIKOV ZBORNIK (Klinkowstromu, op. T. D.) zadosti dvoril." 30 Prešerovo vedenje je bilo torej vse prej kot usklajeno z navadami in predpisi, ki so vladali v zavodu, na univerzi in v državi. Friedrich Schlegel (1772-1829) je bil glavni ideolog avstrijskega restavracijskega gibanja, ob tem pa še pisatelj in primerjalni jezikoslovec. Zaslovel je zlasti z dunajskimi predavanji iz let 1810 do 1812 (leta 1812 in 1822 so izšla pod naslovom "Geschichte der alten und neuen Literatur"). V njih je med drugim razvil model emancipacije nemškega jezika. V času Napoleonovih osvajalskih pohodov po Evropi se je v mnogih družbah zbudil duh nacionalizma, ki posredno veje tako iz Schleglovih predavanj kot tudi iz pisanja njegovega sodobnika, nemškega filozofa Johanna Gottlieba Fichteja (1762-1814 ). Glede na Prešernov svetovni nazor si moramo postaviti vprašanje, ali je dejansko tako močno črpal iz Friedricha Schlegla. Večje svetovnonazorsko razhajanje kot med njima si komaj moremo predstavljati. Tukaj konvertitsko goreč in nestrpen katoličan, tam že v mladih letih do verskega življenja hladen, celo negativno razpoložen pesnik. Edina stična točka med obema je mogla biti kvečjemu narodna ideologija, pri čemer pa ne gre pozabiti, da si je Schlegel prizadeval za obrambo nemškega naroda pred francoskim vplivom. Domnevati moremo, da je Prešeren poznal Schleglova dunajska predavanja, koliko pa je dejansko črpal iz njih, ostaja odprto vprašanje. Schlegel nikakor ni bil edini predstavnik romantične ideologije v Avstriji. Mogoče se je slovenska literarna zgodovina premočno osredotočila nanj in zato precenjuje njegov vpliv na mladega in zrelega Prešerna. Presenetljivo bi bilo, če bi Prešeren iskal navdih pri človeku in mislecu, ki so ga odklanjali mnogi, ki so bili kritičnih misli. Zakaj slovenska literarna zgodovina ne proučuje drugih možnih vplivov, ko sta bila Dunaj in monarhija kljub navideznemu enoumju polna različnih odtenkov in smeri tako na katoliški kot tudi na liberalni strani? 31 Mislec, ki bi bil lahko vsaj posredno vplival na Prešerna in njegov krog, je Bernard Bolzano (1781-1848), filozof, matematik in teolog. Bil je zgodnji kritik nacionalizma in zagovornik enakopravnega sožitja različnih narodov. Od leta 1805 naprej je bil profesor na Karlovi univerzi v Pragi, njegovi nazori pa so motili tako državo kot cerkev. 32 V svojih duhovnih nagovorih se je Bolzano med drugim dotaknil tudi izzivov, ki jih prinaša sožitje različnih narodov v eni deželi oziroma državi. 33 Odkrito je nasprotoval verskemu in narodnemu navdušenjaštvu, ki po njegovem vodi k temu, "da se hvalevredna ljubezen do domovine in naroda, ki mu pripadamo, izrodi v navdušeno precenjevanje njegovih prednosti in v nepravično ravnanje z drugimi narodi." 34 Nasprotoval je nazorom Friedricha Schlegla. 35 Medtem ko je Friedrich Schlegel pisal predvsem za Nemce, je Bolzano govoril za medsebojno spoštovanje med narodi v večnacionalni državi. Leta 1820 so Bolzanu odvzeli mesto univerzitetnega učitelja in univerzitetnega kateheta ter mu prepovedali nadaljnje javno delovanje in 30 Cit. po Boris Paternu, France Prešeren 1800-1849 (V Ljubljani 1994) 27. 31 Eduard Winter, FrUhliberalismus in der Donaumonarchie. Nationales und religioses Dcnkcn von 1790 bis 1868 (=Beitrage zur Geschichtc dcs religioscn und wissenschaftlichen Denkens, Band 7, Berlin 1968). 32 Eduard Winter ctc., Bernard Bolzano. Ein Denkcr und Erzieher im osterreichischen Vormarz (=Osterreichischc Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sitzungsberichte, 252. Band, 5. Abhandlung, Vcroffcntlichungcn dcr Kommission fUr Geschichte der Erziehung und <les Unterrichts, Heft 8, Wien 1967) 14 f. 33 Eduard Wintcr, Dic Sozial- und Ethnocthik Bernard Bolzanos (=Osterreichische Akadcmie der Wissenschaftcn, Philosophisch-historischc Klasse, Sitzungsberichte, 316. Band, Veroffentlichungen der Kommission fUr Geschichtc dcr Mathematik, Naturwissenschaften und Medizin, Heft 19, Wien 1977). 3 4 Winter, FrUhliberalismus, 77. 35 Wintcr, Die Sozial- und Ethnocthik, 24 sl. 413 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU publiciranje. Kljub temu so njegove ideje ohranile vpliv, ker so za izdajo nekaterih njegovih del poskrbeli njegovi učenci in somišljeniki. 36 Utemeljitelj slavistike Josef Dobrovsky (1753-1829) je štel med njegove prijatelje in zagovornike, 37 najvidnejši med njegovimi učenci pa je bil Mihael Josef Fese! oz. Fesi (1788-1863), nekaj časa profesor biblijskih ved v Litomericah na Češkem (1819 suspendiran, 1820-23 interniran v servitskem samostanu na Dunaju). Z njim je imel Kopitar dolgoletne stike. 38 Prešeren se ni opazno zapisal v dunajsko kulturno dogajanje in v poznejših letih ni vzdrževal stikov z njegovimi predstavniki. Niti zveze z Auerspergom niso bile zelo tesne, oziroma so bile bolj enostranske, ker se je Auersperg v glavnem zanimal za slovenske ljudske pesmi. 39 Ohranjeni sta samo dve vsebinsko plehki Prešernovi pismi bivšemu gojencu, ki pa prej dokazujeta, da so stanovske pregrade med njima ostale nepremagane. Prešeren je šest let mlajšega grofa Auersperga vikal in naziva! s plemiškim naslovom, poleg tega pa se je podpisoval kot njegov "najvdanejši služabnik". 40 Nekoliko sta sicer literarno sodelovala, saj je Prešeren (kot nekateri drugi zbiralci, npr. Vraz, Korytko, Kopitar, Ravnikar, Zalokar, Bleiweis) Auerspergu dal na razpolago nekaj svojih zapisov slovenskih narodnih pesmi. Auerspergovi prevodi so izhajali 1838-1845 v raznih almanahih, leta 1850 pa zbrani izšli v knjigi "Volkslieder aus Krain", 41 nekaj jih je ostalo neobjavljenih. 42 Ob Prešernovi smrti je Auersperg zložil priložnostno pesem ("Nachruf an Preschern"), v kateri pa ne manjka sledov ločevanja na narodni podlagi, do katerega je prišlo po marčni revoluciji. 43 Prešeren na Dunaju ni zapustil sledov. Ne najdemo ga v literarnih salonih, čeprav so se v njegovih časih uveljavljali literati neredko že v mladih letih. Da si pozneje Prešeren ni dopisoval z drugimi literati, je več kot namig, da njegovo sodelovanje z dunajskimi literarnimi krožki ali posameznimi ustvarjalci ni moglo biti intenzivno. Celo v novejših razpravah o zgodovini avstrijsko-slovenskih literarnih odnosov zavzema Prešernov opus razmeroma obrobno mesto. 44 Verjetno bi v pesmih, ki jih je Prešeren napisal v dunajskem obdobju in jih pozneje predal ognjenim zubljem, zaznali močnejše neposredne vplive takratnega dunajskega kulturnega utripa. Prešernov koroški intermezzo Po končanem študiju je Prešeren postal praktikant v odvetniški pisarni dr. Baumgartna v Ljubljani in na ljubljanskem sodišču. Odprl si je dve razvojni poti, odvetniško in sodniško, kot pravnik pa bi se mogel zaposliti tudi v raznih uradih ali v privatnem gospodarstvu. Aprila 1829 je zaprosil za šesttedensko neplačano konceptno prakso pri davčnem uradu, v upanju, da bi po tem obdobju dobil mesto praktikanta z denarno 36 V knjižnici celovškega bogoslovja je ohranjen prvotisk Bolzanovega dela "Lehrbuch der Religionswissenschaft" (Sulzbach 1834). 37 Winter. Bolzano. 16. 38 Jože Pogačnik. Bartholomaus Kopitar. Leben und Werk (=Geschichte Kultur und Geisteswelt der Slowenen, XV. Band, Mi.inchen 1978) 66 sl. 39 Glej Prešernovo pismo Stanku Vrazu. Prešeren, Zbrano delo 11, 194 sl. 4 0 Prešeren, Zbrano delo II, 209 sl. 41 Eduard Castle (izd.), Anastasius Gri.ins Werke, Erster Tei! (Berlin, Leipzig, Wien, Stuttgart, s. an.) CXLIV-CXLVII. 42 Glej: Breda Požar, Anastasius Gri.in in Slovenci (Maribor 1970) 205-262. 43 Eduard Castle (izd.), Anastasius Gri.ins Werke, Dritter Tei! (Berlin. Leipzig, Wien, Stuttgart s. a.) 97-99. 44 Andreas Brandtner, Werner Michler (izd.), Zur Geschichte der osterreichisch-slowenischen Literaturbeziehungen (Wien 1998). 414 MELIKOV ZBORNIK podporo. Poleti 1829 je zaprosil za razpisano mesto v celovškem davčnem uradu, vendar brez uspeha. Spomladi 1830 je ponovno poskusil, z enakim negativnim rezultatom. Prešeren je nadaljeval pravno delo na dveh področjih, pri odvetniku in v fiskalni praksi. Konec leta 1831 je zaprosil za študijski dopust, da bi se mogel poglobljeno in brez siceršnjih obveznosti pripraviti na sodnijski in odvetniški izpit. Prešernovo kratko bivanje v Celovcu (od januarja do konca maja 1832) je dokumentirano bolje kot dunajsko. 45 Ohranjenih je šest pisem, pet jih je naslovil na Matija Čopa in eno na Matija Kastelca. Celovško obdobje je vpeto v eno najplodnejših v njegovem življenju. Paternu ga visoko doneče, vendar povzeto po eni osrednjih Prešernovih metafor tega obdobja, imenuje "orfejsko obdobje romantike", ki ga omejuje z leti 1829 in 1834. 46 Slovo od mladosti, Sonetje nesreče in Sonetni venec so vrh v Prešernovem umetniškem ustvarjanju. Slovo od mladosti je napisal pred bivanjem v Celovcu, Sonete nesreče in Sonetni venec pa kmalu po tem. Vendar le o eni sami Prešernovi pesmi slovenska literarna zgodovina meni, da je nastala v Celovcu, pa še to brez neizpodbitnega dokaza. Gre za manj znano "Elegijo svojim rojakom", ki jo Paternu označuje kot narodnopolitično pesem. Kaj je Prešeren delal v Celovcu? Tja se ni podal na turistično ali izobraževalno potovanje, kar je ravno v intelektualnih in umetniških krogih tedanjega časa postalo zelo moderno. Za to bi mu brez dvoma primanjkovalo potrebnih denarnih sredstev. Pot ga je pripeljala v koroško prestolnico, ker je hotel opraviti na apelacijskem sodišču za Notranjo Avstrijo odvetniški in sodniški izpit, da bi si pridobil potrebno spričevalo, ki naj bi mu odprlo vrata v boljšo poklicno prihodnost. Njegovo kratko celovško obdobje je dobilo prav v zvezi z izpitom bridek priokus. Pri odločilni skušnji 26. maja 1832 po mnenju komisije ni blestel in je zato dobil le zadostno oceno, pač prenizko za blestečo pravniško, sodniško ali uradniško kariero. Drugo vsebinsko težišče Prešernovih celovških mesecev je bilo koroško kulturno dogajanje. Prišel je na Koroško že kot razmeroma uveljavljen slovenski pesnik in kulturnik, član glavne skupine narodno emancipacijskega gibanja na Kranjskem. Živo se je zanimal za utrip kulturnega življenja zlasti med Slovenci, nekoliko pa tudi med nemškim celovškim meščanstvom. Znašel se je v vlogi poslanika kranjskega slovenskega kulturniškega kroga. Pred njim je izmed redkih velikih imen slovenske literature prišel za daljše obdobje s Kranjske v Celovec edinole Jurij Japelj (1744-1807), ki se je preselil na Koroško leta 1799 in tu opravljal do leta 1807 pomembne dolžnosti v okviru krške škofije (v bogoslovju in šolskem nadzorstvu) in s tem nekoliko vplival na razvoj slovenske kulturne misli na Koroškem. Prešeren se je mudil v Celovcu, ko so se odnosi med slovenskimi in nemškimi kulturnimi ustvarjalci že močno ohladili. Jarnik se je krogu okoli celovške revije "Carinthia" odtujil zlasti po objavi tez o germanizaciji Koroške. 47 Slovenskih pesmi Carinthia v tridesetih letih ni več objavljala, manj je bilo tudi drugih razprav in poročil iz slovenske zgodovine in iz sodobnega slovenskega kulturnega življenja. Le slovenska abecedna vojna je še odmevala na straneh celovškega glasila. Kot popotnik se je Prešeren najbolj zanesel na svoje kranjske rojake, danes bi rekli na etnično omrežje. Oglasil seje pri Andreju Smolnikarju (1795-1869), Čopovem sošolcu, ki je bil v letih 1829-1837 profesor na celovškem bogoslovju. V Celovcu je pesnik imel mlajšega (in od leta 1818 edinega) brata Jurija (1805-1868), ki se je pri45 SBL II, 525-533. 46 Boris Paternu, France Prešeren 1800-1849 (v Ljubljani 1994) 47 sl. 47 Urban Jarnik, Andcutungcn i.ibcr Karntcns Gcrmanisirung. Ein philologisch-statistischer Versuch. V: Carinthia 1826. št. 14-26. 415 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU pravljal na duhovniški poklic. Tudi Jernej Levičnik ( 1808-1883), sodelavec Kranjske Čbelice, je tedaj bival v Celovcu. Med profesorji bogoslovja je bil še Jožef Poklukar ( 1791-1866), kateremu je Prešeren izročil voščilno pesem Jakoba Zupana. 48 Na drugem mestu etničnega omrežja so sledili Slovenci iz Štajerske in Koroške. Sestajal se je z Antonom Slomškom ( 1800-1862), ki ga je bi I spoznal že kot sošolca na ljubljanskem liceju, obiskal je Urbana Jarnika (1784-1844) in se družil z drugimi, ki so sodelovali v slovenskem kulturnem življenju. Od konca leta 1830 so se v Celovcu na pobudo Slomška, Poklukarja in Matija Ahacla ( 1779-1845) namreč začeli slovenski sestanki. 49 Celovec je bil podobno veliko mesto kot Ljubljana, vendar je imelo največje koroško mesto manj funkcij centralnega kraja kot glavno mesto Kranjske. Od leta 1825 je bila Koroška upravno podrejena ljubljanskemu guberniju. 50 Poleg škofijskega sedeža (od leta 1786) je bil v mestu še okrožni urad in nekaj drugih uradov in sodišč, rudarski inšpektorat, vojaška kasarna in kot ustanova nadregionalnega pomena notranjeavstrijsko-primorsko apelacijsko sodišče. Apelacijsko sodišče je bilo pristojno med drugim za izpite sodnikov in odvetnikov. 51 V Celovcu so bile centrale nekaterih pomembnih gospodarskih podjetij. Na področju šolstva in izobraževanja je Celovec premogel normalko, gimnazijo, licej in bogoslovne študije. Leta 1831 je Celovec imel nekaj več kot 12.000 prebivalcev, 52 med njimi je bilo znotraj mestnega obzidja samo nekaj več kot tisoč Slovencev. Ko je Prešeren prišel v Celovec, so se tam spletale rahle, a pomembne notranjeslovenske povezave. Glavna ustanova, ki je podpirala zraščanje, je bilo celovško bogoslovje. V njem so se od leta 1811 naprej pripravljali na poklic bogoslovci iz krške in lavantinske škofije, med njimi pa so bili tudi posamezni bogoslovci iz drugih slovenskih pokrajin. Gonilna sila slovenskega kulturnega dela je bil Anton Slomšek, od leta 1829 duhovni vodja celovškega bogoslovja in hkrati učitelj slovenščine. Število študentov teologije je doseglo v tem času svoj vrh. Bilo jih je okoli 150, 53 približno tretjina se jih je udeleževala Slomškovih tečajev slovenščine. V okviru tega tečaja je Slomšek razvil načrt prevajalske dejavnosti. Odločil se je, da bo v slovenskem prevodu izdal nekaj mladinskih vzgojnih povesti Christopha Schmida. O projektu je govoril s Prešernom; ta je konec marca spraševal Čopa, ali ni že Jožef Burger dal natisniti prevoda Schmidovih mladinskih spisov. Če je izšel, naj mu ga pošlje na Koroško. 54 Res sta v Ljubljani in Celovcu takorekoč vzporedno izšla dva tiska s prevodi Schmidovih povesti.55 Pred drugo polovico 19. stoletja so bile kulturne vezi prek Karavank precej ohlapne. Za sodelovanje so se zavzemali redki posamezniki, predvsem tisti, ki jih je življenjska pot za dlje časa pripeljala v sosednjo deželo. Širokega odmeva pa ta dejavnost zaenkrat 48 Anton Slodnjak, Janko Kos, Pisma Matija Čopa, 215 sl. 49 Franc Kovačič, Služabnik božji Anton Martin Slomšek knezoškof lavantinski (v Celju 1934) 71. SO Jože Žontar in sodelavci, Uprava Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja 1747/48 do 1848. V: Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primoi:ju in Štajerski do leta 1918. Zgodovinsko-bibliografski vodnik (=YerMfentlichungen des Steiermarkischen Landesarchives, Band 15, Graz, Klagenfurt. Ljubljana, Gorizia. Trieste 1988) 78 sl. 5 I Žontar, Uprava, 84. 52 Herbert Paschinger, Klagenfurt im Jahre 1827. V: Gotbert Moro (red.), Dic Landeshauptstadt Klagenfurt. Aus ihrer Vergangenheit und Gcgenwart. Band II (Klagcnfurt 1970) 8. 53 Jakob Obcrstcincr, Zur Gcschichte dcs altcn Klagenfurtcr Priesterhauses. V: Gotbert Moro (red.), Die Landeshauptstadt Klagenfurt. Aus ihrer Vergangenheit und Gegenwart, Bd. 1, Klagenfurt 1970) 457. 54 Prešeren, Zbrano delo II, 179. 55 Jožef Burgar je prevedel tri povesti (Nedolžnost preganjana. Pomoč v sili, Evstahi). Glej SBL l. 65. V Celovcu so pri Kleinmaycrju izšle "Prijetne perpovedi za otroke. Iz Nemškiga naslovenili mladi duhovni v Celovški duhovšnici." 416 MELIKOV ZBORNIK ni imela. Tudi Prešeren je to opazil. Čopu je poročal, da "Korošci nočejo kupovati naše Čbelice", ker "pri Kleinmayerju leži še cela pošiljka neprodana. 1156 Enotni slovenski kulturni prostor - v nastajanju V Prešernovem času je nastajala in se počasi krepila zavest o skupnem slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru. Med seboj pa so tekmovali različni pogledi in predstave. Deželne zavesti (kranjska, koroška, štajerska), četudi z močno primesjo posebne slovenske etnične zavesti, so bile pred vseslovensko, ta pa je spet tekmovala z južnoslovansko in vseslovansko idejo. Vse te si niso nujno nasprotovale, prej bi lahko rekli, da je ena drugo dopolnjevala. Pri Prešernu in njegovih sodobnikih vidimo, da so se prepletale. Paternu ugotavlja, da je v Prešernovi poeziji "živela in iz nje delovala predstava o razvitem, svobodnem in kompletnem narodu, čeprav takega naroda še sploh ni bilo in je počasi ter mukoma šele nastajal. 1157 Vprašajmo se, kdaj se je uveljavila pri Prešernu ta narodna identiteta, ki je presegla slovensko pokrajinsko razcepljenost in pri kom se je učil? Splošna ločnica za Kranjsko je gotovo Kopitarjeva "Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem", ki je v odločilni meri utrdila prepričanje o jezikovni enotnosti tega prostora. Vendar tako pri Prešernu kot pri njegovih kranjskih sodobnikih še na več mestih jasno odmeva pokrajinska identiteta. Matija Čop, ozek Prešernov prijatelj ter jezikovni in literarni svetovalec, ni bil izjema. Ko je leta 1831 pripravljal za Pavla Josefa Šafarika bio- in bibliografski oris slovenske književnosti, nosi besedilo na več mestih znake kranjske pokrajinskosti, in to že v delovnem naslovu, saj je imel namen spisati "pregled kranjskega slovstva" ("Ubersicht der krainischen Literatur"). 58 Na tej stopnji razvoja je Prešeren prišel na Koroško in naletel na nekoliko drugačen pogled na slovenstvo. Peščica vodilnih slovenskih kulturnih ustvarjalcev, ki so se družili v Celovcu, se ni opredeljevala tako poudarjeno pokrajinsko kot kranjska slovenska elita. Ali je srečanje Prešerna s celovškim krogom vplivalo na nadaljnjo razvojno pot narodne misli pri Slovencih? Po mnenju slovenske literarne zgodovine je napisal Prešeren v Celovcu eno samo pesem, "Elegijo svojim rojakam". Paternu jo opredeljuje kot narodno politično in "prvo izrazito narodnoprebudno pesem". Naslov pa izdaja, da je v primerjavi z "Dramilom" Valentina Vodnika že v zasnovi pesimistična. 59 Izšla naj bi v četrtem zvezku Kranjske Čbelice, vendar ni prišlo do tega. Povsem sprejemljivega vzroka slovenska literarna zgodovina ne navaja, razen domneve, da se je to zgodilo "po Kopitarjevih cenzorskih očitkih in zaradi nadaljnje morebitne nevarnosti za Čbelico". 60 Vzroki morajo biti globlji, saj se Kopitar ni obregnil ob vsebino pesmi, pravzaprav je predlagal le nekaj upravičenih jezikovnih popravkov. 61 Kaj je privedlo k temu, da Prešeren pesmi ni 56 Prešeren. Zbrano delo II. 179. Ko so leta 1843 v Ljubljani začele izhajati Bleiweisove "Kmetijske in rokodelske novice", so imele na Koroškem vendarle že nekaj manj kot petdeset naročnikov. Bistveno drugače je na Koroškem postalo leta 1848, zlasti pa potem, ko sta začela kulturno in politično delovati Anton Janežič ( 1828-1869) in Andrej Einspieler ( 1813-1888). Z njima je povezano tudi začetno obdobje in vzpon Moho~jeve družbe, ustanovljene leta 1851. 57 Paternu, France Prešeren, 11. 58 Anton Slodnjak, Pisma Matija Čopa, Druga knjiga, Literatura Slovencev (=Korespondence pomembnih Slovencev 6/11, Ljubljana 1986) 9. 59 Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo 1, 182. 60 Loc. cit. 61 Prešeren, Zbrano delo II, 250. Prvič je bila objavljena sploh šele leta 191 O. 417 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU uvrstil niti v "Poezije", niti drugje objavil? Mogoče je treba iskati vzrok prav v osnovnem sporočilu pesmi, iz katere krepko veje kranjska pokrajinska zavest, poudarjeni deželni patriotizem. V času porajajoče se vseslovenske narodne zavesti je bila pesem, ki je apelirala na čut deželne pripadnosti, že manj primerna. Tako Prešernova "Elegija svojim rojakam" posredno kaže na slovensko zamudništvo. Mogoče se je tega zavedel tudi pesnik in jo umaknil še pred objavo. Nekaj verzov "Elegije" naj ponazori Prešernov čisti deželni patriotizem: "Zemlja kranjska, draga mati! / kdaj bo utihnil najni jok?/ AI kdej bova vidla vstati / bratov jaz, ti čast otrok? / .. ./ Kaj de vedno še zakriva / zemljo našo temna noč, / kaj de slava ljubezniva/ zarja Kranjcam ne napoč? / .. ./ Kranjc! ti le dobička išeš, / bratov svojih ni ti mar, / kar ti bereš, kar ti pišeš, / more dati gotov dnar! / Kar ni tuje, zaničuješ, / starih šeg se zgublja sled,/ pevcov svojih ne spoštuješ,/ za dežele čast si led! / Tiho, pesem! bolečine / ne razglašaj naših ran, / če nečast te naša gine, / domu, Kranjc moj, zvest postan'!" Vendar mu celo v elegiji uidejo humoristični verzi, ko o Ljubljani hudomušno, če ne posmehljivo pravi: "Kaj de tuj'c ne ve od mesta,/ ko de tu megle je dom,/ ko de skozi pelje cesta,/ tje, kjer val morja se lom'?"6 2 Vsebinsko se Elegija v marsičem pokriva s prvim pismom iz Celovca Matiju Čopu (5. 2. 1832), kjer se je poskušal Prešeren z značajskim označevanjem Celovčanov, ki jih je kontrastiral z Ljubljančani: "Celovec poznaš tako dobro kakor jaz. Ljudje so po svoje prisrčni, če hvališ vse, kar je hvale vredno ali pa tudi ni. Zlasti se košatijo na račun Ljubljane. Ljubljančani imajo neprimerno več svetskega čuta ko Celovčani. Le preveč strpni so v marsikaterem pogledu: vsakega pritepenega kričača puste kričati in prvačiti. Naravno je, da se skušajo ljudje, ki sami nič niso, uveljaviti tako, da v nič devljejo domačine. V tem so Korošci pametnejši: takemu bahaču znajo, če že ne z jezikom, pa vsaj s pestjo zamašiti gobec. Doslej sem se le malo ogledal, pa Ti o Celovcu ne vem veliko povedati. Ljubljanke se mi zde v splošnem zaljše kakor meščanske Celovčanke; vendar paje ena izmed njih napravila name vtis, ki o tem nekdo ne bi smel nič izvedeti. Preproste Korošice so povprek zale, pa zelo nesnažne. 1163 Na kratko bi lahko rekli: posploševal in poenostavljal je. Vendar ne delajmo mu krivice, kajti zasebno in hudomušno pismo pač ni znanstveno delo s področja politologije ali etnopsihologije. Ob Elegiji in pismu se brž porodi vprašanje, iz katerega zornega kota so na Kranjskem slovenski kulturniki in znanilci emancipacije slovenstva gledali na Koroško (in na Štajersko). Pri Prešernu (in nekaterih njegovih prijateljih) lahko spremljamo postopnost razvoja od pokrajinske (sicer tudi etnično obarvane) zavesti do nadpokrajinske narodne misli, ki jo je nadgrajevala celo vseslovanska prvina. Najprej se je dokopal do nadpokrajinskosti na ravni slovenskega standardnega jezika. Številne so pesmi, v katerih se je Prešeren ukvarjal z jezikoslovnimi vprašanji, zlasti še z vprašanji oblikovanja slovenskega standardnega jezika. Ponavadi je bil sarkastičen. "Nova pisarija", objavljena v prvem zvezku "Kranjske Čbelice" ( 1831 ), je dober primer. V sonetu "Ne b6d'mo šalobarde!", 64 ki je bil prvič objavljen v tretjem zvezku "Kranjske Čbelice", se je norčeval iz pristašev ilirizma pri Slovencih. V njej se je zavzel za razvoj slovenskega standardnega jezika, ki se ne bi oddaljil od jezikovne baze slovenskih dežel. Še več pa je Prešeren napisal pesmi, v katerih se izraža iskanje jezikovnih in kulturnih meja znotraj slovanskega sveta, hkrati pa narodne individualnosti Slovencev. 62 Prešeren, Zbrano delo II. 12 sl. 63 Nemški original v Zbranem delu II, 170. Prevod v slovenščino V: Anton Slodnjak (ur.), France Prešeren, Pesnitve in pisma (V Ljubljani 1962) 220 sl. 6 4 Prešeren, Zbrani spisi I, 163. 418 MELIKOV ZBORNIK Prešeren uporablja pojme "slovenski", "slovenstvo", "slovenščina", "Slovenec", "Sloveni" v več pomenih in nedosledno. Po kri vajo lahko vsebinsko polje, kakršno imajo besede danes, deloma pa širše. V nekaterih primerih ni povsem jasno, kaj oziroma koga ima Prešeren v mislih, ali Slovence ali Slovane in njihov jezik. 65 "Slavščina" se pojavlja v pomenu "slovanski jezik", "slovenščina" v pomenu "slovenski jezik" in "slovenski narod". Lahko je razumeti pojme "kranjski", "kranjščina", "Kranj", "Kranjec", "Kranjica", "Kranjsko". 66 Delna negotovost je izraz iskanja in sprotnega spreminjanja, tako značilne­ ga za prvo polovico devetnajstega stoletja, hkrati pa tudi nedorečenosti na ravni etnommov. Tam, kjer postane Prešeren patetičen, najhitreje naletimo na vseslovansko miselnost. V "Zdravljici" strnjeno gradi lok od rodne dežele prek vsega slovenskega sveta k slovanski skupnosti: "Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, / kar nas je/ sinov sloveče matere!// V sovražnike 'z oblakov/ rodu naj naš'ga treši grom; / prost, ko je bil očakov, / naprej naj bo Slovencov dom; / .. ./ Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo; / otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v roke sežejo / .. ./. 11 67 Za podobno ideološko konstrukcijo se je odločil v "Krstu pri Savici": "Šest mescov moči tla krvava reka, / Slovenec že mori Slovenca, brata - / Kako strašna slepota je človeka! / .. ./ Narveč sveta otrokam sliši Slave, / tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi / si prosti v61Jo vero in postave."68 Kmalu po celovškem obdobju je Prešeren napisal "Sonetni venec". V prvem verzu prvega soneta že srečamo pojem "Slovenci" ("Poet tvoj nov Slovencam venec vije 1169 ), prav tako v drugem ("Ran mojih bo spomin in tvoje hvale / glasil Slovencam se prihodnje čase"). 70 Vendar tudi še sledovi pokrajinske zavesti: "Vremena bodo Kranjcam se zjasnile, / jim milši zvezde, kakor zdej sijale,/ jim pesmi bolj sloveče se glasile."71 V šestem sonetu srečamo spet motiv iz "Elegije svojim rojakam", ko pesnik izpoveduje bojazen, da bo s pesmijo ogovorjeno mestno dekle zavrnilo osvajanje, ker je pesnik izbral od nekaterih zaničevano slovenščino. 72 Obsežno se je posvetil namenu umetniškega ustvarjanja v slovenščini v sedmem sonetu: "De bi nebesa milost nam skazale! / otajat' Kranja našega sinove, / njih in Slovencov vseh okrog rodove, / z domačmi pesmam' Orfeja poslale! / De bi nam srca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije,/ in spet zedinil rod Slovenš'ne cele! / De b' od sladkate njega poezije / potihnil ves prepir, bile vesele/ viharjov jeznih mrzle domačije!" 73 Tako v šestem kot v sedmem sonetu je opozoril na zelo neugodne pogoje ustvarjanja v slovenščini ("Cvetlice naše poezije stale / do zdej so vrh snežnikov redke rož'ce, / obdajale so utrjene jih skale,// ko nekdaj Orfejovih strun glasove, / ki so jim ljudstva Tracije surove / krog Hema, Rodope bile se vdale. "74 ). Prešeren pravi, da ga navdaja globok in močan občutek, takorekoč nagon "domovinske ljubezni", in ga ob tem mučijo "skeleče misli, 65 Ruskemu jezikoslovcu Izmajlu Sreznjevskemu je leta 1841 zložil napis: "Si slovenskega rodu, / te ne prašam kam, čemu, / kadar boš prišel domC1, / sin neumrjoče Slave, / spomni bratov se krog Save!" (Prešeren, Zbrano delo II, 73). 66 Peter Scherer. Slovar Prešernovega pesniškegajezika (v Mariboru 1977). 67 Prešeren, Zbrano delo I, 28 sl. 68 Prešeren, Zbrano delo I, 176 sl. 69 Prešeren, Zbrano delo I, 137. 7o Prešeren, Zbrano delo I, 138. 71 Prešeren, Zbrano delo I, 138. 72 Prešeren, Zbrano delo I, 142. 73 Prešeren, Zbrano delo I, 143. 74 Prešeren, Zbrano delo I, 142 sl. 419 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU de Slovenec mile/ ne ljubi matere, vanj upajoče". Želi si, "de zbudil bi Slovenš'no celo, / de bi vrnili k nam se šasi sreče. 11 75 Nedvomno največji korak stran od pokrajinskosti je storil Prešeren v žalostinki, ki jo je napisal ob nenadni smrti Matija Čopa ("Dem Andenken des Matthias Čop" 76 ) leta 1835. Izbral si je svetovljanski zorni kot, ki je obsegal takorekoč vso takrat cenjeno evropsko literarno dediščino. V Župančičevem prevodu se verzi glasijo: "Jezike vse Evrope si govoril: / kar so pisali Grki, kar Rimljani, / v navdiha spev Britanec je pretvoril, / kar Luzitanci, Španci, Italijani,/ Francozi, Nemci položili v svoje/ so pesmi kdaj, od ognja v sebi gnani,/ vse ti ljubo je pelo, kot da poje/ v jeziku maternem. V zemiji polnočni,/ ko bil si tam, srce pojili tvoje/ Mickiewicza akordi so mogočni/ in, kar v svet Čeh in Srb in Rus pošilja, / vse so bili glasovi ti sozvočni. 1177 Pesniško pravi, da je Čopu končal zemeljsko življenje "Sveta duh" ("Weltgeist") sredi naravnih lepot Gorenjske. Terminološko najdoslednejši je Prešeren v nemških pesmih. Tam kranjske pokrajinskosti skoraj ne najdemo. Skoraj izključno uporablja pojme "Slowenen" in "slowenisch". V pesmi "Dem Andenken des Matthias Čop" strne gledanje v verze: "Nicht mehr wird Dich die alte Wunde brennen, / Dass fremd das Vaterland ist seinen Sohnen, / Dass sie sich scheu'n Slowenen sich zu nennen, / Dass abhold sie den teuren slil3en Tonen, / In denen sie die Mutter auferzogen, / Nur fremder Sitte, fremder Sprache fronen.".7 8 Ko definira položaj slovenskega in nemškega jezika v tedanji družbi na večjem delu slovenskega etničnega ozemlja, zapiše: "Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande / Die Herrinnen und Herren, die befehlen, / Slowenisch die, so von dem Dienerstande. "79 Vendar najdemo tudi še sledove dvojnosti. V sonetu, ki ga je poklonil ljubljanskemu županu Janezu Nepomuku Hradeckemu, je imenoval Ljubljano mesto Slovencev ("In Laibach, der Slowenen Stadt"), 80 v priložnostnem sonetu, ki ga je napisal ob preselitvi apelacijskega svetnika Antona Tschoppa iz Ljubljane v Celovec, pa je Kranjsko označil kot domovino ("Zieh' gllicklich fort aus deinem Vaterlande."). 81 Celovca na Koroškem očitno ni imel več za sestavni del domovine. Pojem "slawisch" uporablja le v dveh sonetih, tako v sonetu "Ihr, die entsprossen aus dem Slawenstamme", ki problematizira odnos med narodi, ki so na različni stopnji kulturnega razvoja, 82 in v sonetu "Relata refero". 83 Podobno redek je v pesmih pojem "krainisch", ki ga srečamo le v sonetu, naperjenem proti Kopitarju in cenzuri. V njem je imenoval literaturo, za katero je ustvarjal, "krainische Literatur". 84 Odmevi na abecedno vojno Slovenska kulturna zgodovina in zgodovina slovenskega standardnega jezika je bila 75 76 77 78 79 80 8l 82 83 84 Prešeren, Zbrano delo I, 145. Prešeren, Zbrano delo II, 95 sl. Anton Slodnjak (ur.), France Prešeren, Pesnitve in pisma (V Ljubljani 1962) 167 in 169. Prešeren, Zbrano delo 11, 96. Prevod Otona Župančiča: "Ne bo te pekla rana več strupena, / da rod sinov se domovini odtuja, / da se plaše slovenskega imena,/ da milih, dragih glasov ne spoštuje,/ ki jih nekoč ga mati je učila, / le tujca jezik, šege občuduje." Prešeren, Zbrano delo II, 99. Prevod Otona Župančiča: "Po nemško govori pri nas večina / gospa, gospodov. vajenih veleti,/ in po slovensko služna njim družina." Prešeren, Zbrano delo 11, 116. Prešeren, Zbrano delo 11, 126. Prešeren, Zbrano delo II, 86. Prešeren, Zbrano delo II, 112 sl. Prešeren, Zbrano delo II, 114. 420 MELIKOV ZBORNIK polna razpotij, stranpoti, zablod in iskanj prav v prvih dveh tretjinah devetnajstega stoletja. Mnogi slovenski kulturniki so bili zapleteni v abecedno vojno in druge razprave o slovenskem standardnem jeziku. Razhajanja so bila velika, tako da je Prešeren v "Novi pisariji" (1831), nastali kratko pred odhodom na Koroško, položil "učencu" na jezik verze: "Te čudne zmesi stariga ostanka/ in iz novink Slovenc ne v Korotani, / Ne borazumi) Štajerc, ne Ljubljanka. "85 Tudi v Prešernovih celovških pismih najdemo odmeve na takratno slovensko abecedno vojno in druge razprave o slovenskem standardnem jeziku. Abecedna vojna je sestavljen pojav, saj ni šlo le za reformo abecede. Iskanje pisave, ki naj bi točno izražala foneme slovenskega standardnega jezika, je, čeprav le prikrito, odprlo razpravo o poenotenju pisne in ustne oblike slovenskega standardnega jezika. Dotlej je šlo predvsem za poenotenje pisne variante. Druga raven abecedne reforme je presegala slovenski okvir, saj so zagovorniki reforme hoteli najti rešitev za prostor, ki je bil mnogo širši od slovenskega. Prizadevanje za kultiviranje standardnega jezika (slovenskega, južnoslovanskega) je moralo obsegati tudi bogatenje besednega zaklada. Ko je Čop leta 1833 objavil svoj programatični članek o slovenskem standardnem jeziku, kjer je zagovarjal uvajanje slovenščine ("kranjsko slovenskega jezika") v "višje življenje in vednost", 86 je moral ta projekt v ušesih mnogih sodobnikov zveneti kot utopija. Obdobje prve polovice 19. stoletja je tako tudi obdobje iskanja novih razvojnih poti in tveganja slovenske standardnojezikovne individualnosti. Črkopis je bil eden prvih izzivov. Prepričanje, da je najboljši tak črkopis, ki ima za vsak fonem slovenskega jezika na razpolago tudi svojo črko, je med Slovenci sprožilo vrsto eksperimentov. V Prešernovem obdobju so tekmovali med seboj kar štirje sistemi: tradicionalna bohoričica ter nove abecede dajnčica (1824), metelčica (1925) in po češki pisavi prirejena gajica (na Slovenskem po letu 1838). V kratkem obdobju, ki ga je preživel Prešeren na Koroškem, so mnogi kulturni delavci polemizirali o tem vprašanju. Na Koroškem je bil Urban Jarnik zagovornik reforme. Leta 1813 je o tem v pismih razpravljal s Kopitarjem, v predgovoru h knjigi "Zber lepih ukov za Slovensko mladino" pa je zapisal: "Dočakaj z-meno vkratkim tejsti veseli čas, ko bojo visoko vučeni moži za vse Slovence k-navadnim latinskim čerkam še druge slovenskimu jeziku namerjene izumili. "87 Pozneje ga je zelo motil razdor in si je želel, da bi čas kmalu zacelil povzročene rane. Opazil je, da črkarska pravda močno rahlja medregionalne kulturne vezi na Slovenskem in hudo ogroža medsebojne procese zbliževanja. Tarnal je: "Zaradi shizme so tri sosednje dežele izolirane in brez povezav, stara usoda Slovanov v deminutivnem merilu." 88 Slomšek je na krog slovenskih kulturnih delavcev na Koroškem vplival pomirjevalno. Vztrajal je pri bohoričici, ne iz načelnega navdušenja zanjo, temveč zato, ker je njemu (in mnogim drugim Korošcem) bila zoprna "malenkostna ambicioznost". 89 Prešeren se je že v prvem pismu iz Celovca dotaknil črkarske pravde. Osnovno sporočilo je bilo, da so na Koroškem za staro abecedo, za bohoričico. Bili so sprva sicer pripravljeni na prehod na metelčico, ker so bili mnenja, da na Kranjskem vsi tako hočejo, ko se je pa tam začela polemika, so si premislili. Izvedel je, da sta prvi dve črki Jarnikovega slovarja bili postavljeni v novi abecedi in so potem spet prešli na bohoričico. V Ljubljano je sporočil, da Slomšek zavrača avtorstvo članka "Bildung der slowenischen Sprache", ki je izšel 31. 85 86 87 88 89 Prešeren, Zbrano delo 1, 103. Cit. po Paternu, Prešeren, 51. Urban Jarnik, Zber lepih ukov za Slovensko mladino (V-Celovcu I 814) Vlil. Pisma Jarnikova Stanku Vrazu. V: Letopis Matice slovenske za leto 1877 (v Ljubljani I 877) 15 l. Tako beremo v spremni besedi k zbirki Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene (V'Celovci 1833) XI. 421 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU decembra 1831 v časopisu "Illyrisches Blatt". V Celovcu je tudi izvedel za Dajnkovo zvijačno zbiranje podpisov za dajnčico. 90 Nagovarjal je Čopa, naj končno napiše temeljit članek o zadevi abecede. 91 V pismih, ki so sledila, Prešeren črkarske pravde ne omenja več, kar lahko tolmačimo kot znak, da debata na Koroškem ni bila preveč vroča. Prešeren - opazovalec slovenskega kulturnega življenja zunaj Kranjske Prešeren je kmalu opazil, da koroški glasniki slovenstva delajo v neprimerno slabših kot kranjski. Ob obisku pri Urbanu Jarniku, kamor se je podal s Slomškom že kmalu po svojem prihodu na Koroško, je začuden videl, da starosta slovenskih kulturnih delavcev na Koroškem ni imel vseh potrebnih pripomočkov za slovarsko delo. Jarnik je zaključeval delo na slovarju "Etymologikon", ki je bil tedaj že v tiskarski stavnici. 92 Od neslovenskih slovarjev je videl pri Jarniku le nemško-ruski in ruskonemški slovar. 93 Čopu je svetoval, naj v recenziji "pohvali vse, kar se le pohvaliti da". 94 Potem je Prešeren navedel vzrok, zakaj se mu zdi pozitivna kritika tako zelo primerna in potrebna: "Mož je pošteno hotel dobro, ni domišljav, je voditelj karantanske stranke in pripravljen, da se nam popolnoma priključi. 1195 Razen tega je bil prepričan, da je koristen vsak pospešek slovenskega dela ("In slovenicis calcare non frenis opus esse" 96 ). "Intelligenzblatt zur Klagenfurter Zeitung" je 25. marca 1832 objavil oglas, da je pravkar izšel "Etymologikon der slowenischen Mundart in lnner-bsterreich". 97 28. marca je izšel obširnejši oglas. Verjetno je avtor daljšega besedila Jarnik sam, kajti v njem zagovarja, zakaj se je odločil za etimološki pristop v razvrščanju besednega gradiva v slovarju, in navaja pomen, ki ga je pripisoval etimologiziranju pri oblikovanju jezika: "Jedro vsakega jezika leži v njegovi etimologiji; temeljito raziskovanje besed je ključ do jezikovnega bogastva, ker raziskuje izvor besed, in jih spremlja do korenov in izhodiščnih besed in iz njih izvaja njihov pomen in uči posrečeno ustvarjati nove, potrebne besede in že ustvarjene pravilno razumeti." Med drugim je poudaril, da je tudi sam, kjer je to bilo potrebno - in ker je to nujno pri vseh jezikih, ki se šele oblikujejo tvoril nove besede "v skladu z duhom jezika". 98 Čop je moral dobiti kmalu v roke svež izvod Etymologikona, ker je že 27. marca napisal prvo splošno kritiko o njem in jo poslal Prešernu v Celovec. Ob prvem prelistavanju se je Čop hkrati veselil in jezil: "Bralcu, ki mu je kaj do raziskovanja slovanskega jezika, je v veselje, da tukaj najde marsikatero pristno slovansko besedo prvič zabeleženo in od marsikatere pravilno naveden koren, ki ga do zdaj nismo poznali (za nas Kranjce je še zlasti zanimivo, da upošteva koroške različice) itd. Knjiga se sploh dobro bere; žal pa slovar ni predvsem namenjen temu, da bi ga brali; če pa iščemo kako besedo, nas pri tem slovarju mine vsako potrpljenje - bolj kakor pri kateremkoli drugem, ki ga poznam. / .. ./ Ne glede na take pomanjkljivosti je knjiga zelo dragocena, uporabna pa je očitno le za poznavalce ali vsaj za ljubitelje slavistike, medtem ko tisti ljudje, ki (po predgovoru) povprašujejo okoliščinah 90 Prešeren. Zbrano delo II, 172 in 328. 9 l Prešeren, Zbrano delo II, 172. 92 Urban Jarnik, Yersuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-bsterreich (Klagenfurt 1832). 9 3 Prešeren, Zbrano delo 11, 171 in 327. 94 Prešeren, Zbrano delo II, 172. 95 Prešeren, Zbrano delo II, 172. Prevod: Slodnjak (ur.), Prešeren, Pesnitve in pisma, 221. 96 Prešeren, Zbrano delo II, 328 ("V slovenskih zadevah ni potrebna brzda, ampak ostroga"). 97 Intelligenzblatt zur Klagenfurter Zeitung, 25. Marz 1832, št. 25, 294. 98 Intelligenzblatt zur Klagenfurter Zeitung, 28. Marz 1832, št. 26, 3 I 3. 422 MELIKOV ZBORNIK po Gutsmannovem slovarju, z Jarnikovim delom zagotovo ne bodo vedeli kaj početi. 1199 Prešeren se je s Čopovo oceno strinjal, saj je v odgovoru zapisal: "Tvoje mnenje o Jarniku bi utegnilo najti, kolikor je neugodno, mnogo, kolikor pa je ugodno, morda manj pristašev. Njegov način etimologiziranja žalostno dokazuje, da se vsak greh lahko podeduje. Sicer pa zasluži prizanašanje in prepričan sem, da mu bo pravičen ocenjevalec prizanesel. Da bi delo splošno koristilo, bi se ga moral lotiti šele kak filološki Virgilius, da bi iz te množice smeti izločil zlata zrna. 11100 Prek Slomška se je Prešeren v Celovcu seznanil z Murkovo slovensko slovnico in prvim delom njegovega slovenskonemškega slovarja. IOI O Murkovem delu je imel podobno mnenje kot o Jarnikovem slovarju. "Slovar se zdi zelo bogat z besedami. Kritik pa bi utegnil najti med tolikim zlatom vendarle veliko žlindre. Neslovenske besede na primer zaznamuje s+; kdor pa bi imel vse besede brez križa za slovenske, bi moral biti slep rodoljub." 102 Da je bil Prešernov pogled na slovenstvo ob njegovem prihodu na Koroško pretežno sredinski, hote ali nehote prihaja do izraza tudi v označitvi Jarnika. Čopu je pisal, da se Jarnik, "vodja karantanske stranke" ("Fiihrer der karantanischen Partei"), "hoče popolnoma priključiti" kranjskemu krogu kulturnih delavcev. Čopu kot ocenjevalcu je predlagal, naj bo kolikor mogoče prizanesljiv do Jarnikovega slovarja. S tem je prvič dokumentiran dolgo (do danes?) veljaven vzorec odnosa osrednjega slovenskega prostora do slovenskega kulturnega ustvarjanja na Koroškem. Tudi Štajerca Murka ocenjuje močno s sredinskega zornega kota. Po drugi strani pa vemo, da se je pozneje (1837/38) - v zvezi z razpravami o skupnem južnoslovanskem jeziku - odločno branil, da bi njega imenovali kranjskega separatista. 103 Prešeren se je opredelil za slovensko opcijo (z dodatkom, da naj bo težišče na Kranjskem), proti ilirizmu, proti skupnemu južnoslovanskemu ali celo vseslovanskemu jeziku. Preprosto rečeno, ni verjel v tak razvoj. Osrednja Prešernova samoopredelitev se glasi takole: "Tendenca naših pesmi ("carrnina") in druge literarne delavnosti ni nič drugega, kot kultivirati naš materin jezik. Če imate vi drugačen cilj, ga boste težko dosegli. Združitev vseh Slovanov v en knjižni jezik bo najbrž ostala pobožna želja. / .. ./ Vendar je tudi napačno prizadevanje boljše kot apatija do vsega domovinskega." 104 Lahko domnevamo, da je ta samoopredelitev veljala tudi v celovškem obdobju, le da se je pod vplivom koroških srečanj omilila osredotočenost na Kranjsko. Leta 1832 Prešeren ni bil zadnjič na Koroškem (kot verjetno niti ne prvič). Brata Jurija (* 1805), duhovnika, in neporočeni sestri Uršo (* 1809) in Lenko (* 1811 ), ki sta dolga leta živeli pri Juriju, je obiskal poleti 1846. Šel je na grob svoje matere Marije, ki je umrla 25. aprila 1842 v Šentrupertu pri Beljaku (St. Ruprecht am Moos) in je bila tam tudi pokopana. 105 Na Koroško je prišel v družbi svojega delodajalca, ljubljanskega 99 Anton Slodnjak, Janko Kos, Pisma Matija Čopa, Prva knjiga (=Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev 6/1, Ljubljana 1986) 222 sl. IOOslodnjak (ur.), Prešeren, Pesnitve in pisma, 229. IOI Anton Johann Murko, Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre fUr Deutsche nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Karnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten. Nebst einem Anhange der zum Sprechcn nothwendigsten Worter, einer Auswahl deutsch-slowenischen Gesprache fUr das gesellschaftliche Leben. und kurzer slowenischer Aufsatze zum Obersetzen ins Deutsche (Gratz 1832). Anton Janez Murko. Slovensko-Nemški in Nemško-Slovenski ročni besednik. Kakor se slovenšina govori na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim in v' zahodnih stranih na Vogerskim (V' Gradci 1833 ). l0 2 slodnjak (ur.). Prešeren, Pesnitve in pisma, 221. 103 Prešeren, Zbrano delo II, 195 sl., 197, predvsem pa 198 sl. 104 Prešeren. Zbrano delo 11, 197. 105 Črtomir Zorec, Po Prešernovih stopinjah na Koroškem. V: Slovenski vestnik 20/1965, št. 50-52. 423 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU odvetnika Blaža Crobatha 106 (bilo je to kratko pred Prešernovo preselitvijo v Kranj). Brat Jurij, ki je bil župnik v Šentrupertu do leta 1856, je umrl leta 1868 kot župnik v Ovčji vasi v Kanalski dolini. Sodeč po arhivskih virih tesnih vezi s koroškimi slovenskimi kulturnimi ustvarjalci Prešeren po letu 1832 ni ohranil oziroma gojil. Kratko bivanje na Koroškem pa mu je le spravilo v evidenco sosednjo deželo in slovenski kulturni utrip v njej. Nanj se je odzival kritično, vendar so ohranjeni le kratki epigrami "Ahaceljnovim pesmam 11107 in Slomšku.108 Verjetno pa je teh nekaj mesecev bistveno prispevalo k ublažitvi centralističnega pogleda na slovenski standardni jezik in k razvoju vseslovenske zavesti. Prešernov značaj Prešernova celovška pisma odkrivajo nekaj pesnikovih značajskih potez. Kaže se nam kot razgledan, hitro dojemljiv, hudomušen, prijazen, prizanesljiv človek, kritičen do svojega pesniškega dela, I09 vendar hkrati dovzeten za pohvalo. Lepo je brati, kako se je razveselil priznanja, ki mu ga je izkazal Murko z objavo nekaterih pesmi: "O slovnici lahko samo zapišem, da sta izšla na koncu med maloštevilnimi vajami za branje moje Slovo od mladosti in Povodni mož z opombo, ki bi morala biti pogodi kakemu Goetheju, si esset Slovenus. / .. ./ Oceni Murka dobrohotno, multa fecit - puer (saj menda še šol ni končal), sudavit in, kar je zame poglavitno, me laudavit, t. j. navedel me je in pohvalil." 110 Precej manj prizanesljiv je do dela drugih. Brez olepšavanja in kritično je označil pogoje, v katerih je opravljal Jarnik svoje znanstveno delo: "Mož je skoraj brez vseh pripomočkov", in zaključil, da "ima več talenta za poezijo kot za jezikoslovje" . 111 Pravzaprav velik kompliment in priznanje šestnajst let starejšemu Korošcu, ki je bil na področju literanega ustvarjanja samouk in brez mentorja. Ob tem si lahko postavimo vprašanje, ali je Jarnik Prešernu pokazal svoje pesniško delo. Ker Prešeren splošne ocene o kvaliteti pesniškega ustvarjanja ni pospremil s podatkom, da je videl zajeten rokopis Jarnikovih pesmi, menim, da tega ni storil. Razlikuje med kritiko, objavljeno v javnosti, in tisto, izpovedano na štiri oči, oziroma zapisano v zasebnih pismih. Ob tem je mogoče pripomniti, da dobrohotno in prizanesljivo javno kritiko predlaga človek, ki meni, da stoji nad ocenjenim. Prizanesljivost mu je sredstvo, ki služi določenemu cilju. Prešeren je cilj sam ubesedil: gre mu za "kultiviranje materinščine" . 112 Malce posmehljivo (ali mogoče le ne) se izraža le, ko poroča o celovški prireditvi ob rojstnem dnevu njegovega veličanstva cesarja Franca I. Ob njej se mu je porodil sklep, da "golšava (pri nas na Koroškem bi rekli krofasta, op. T. D.) Koroška rojeva zveste podložnike". 113 Utrinek iz predmarčne policijske države V celovškem obdobju je Prešeren pokazal zanimanje za literarno senzacijo s političnim predznakom, namreč izid pesniške zbirke Antona Auersperga "Spaziergange 558. 107Prešeren, Zbrano delo I, I I5. 108 Prešeren, Zbrano delo 11, 68. I09Prešeren, Zbrano delo 11, 174. 1IOslodnjak (ur.), Prešeren, Pesnitve in pisma, 221. 111 Prešeren, Zbrano delo II, I7 I (prevod: Slodnjak, Prešeren, 22 I). 112 Prešeren, Zbrano delo 11, 197. 113 Prešeren, Zbrano delo II, 174 sl. Prireditev v mestnem gledališču je bila I2. februarja I 832 (Klagenfurter Zeitung, 19. Homung I 832, št. I 5, 59). I 0 6 SBL II, 424 MELIKOV ZBORNIK eines Wiener Poeten" (1831). Zbirka je dvignila mnogo prahu, ker je bila naperjena proti Metternichovemu sistemu in je pod pesnikovim psevdonimom Anastasiusa Grtina izšla v inozemstvu, v Hamburgu. Javna prodaja zbirke je bila v Avstriji seveda nemogoča. Prešeren knjige v Celovcu ni mogel kupiti, zato jo je želel dobiti iz Ljubljane. V sicer nemško pisano pismo (7. marca 1832) Čopu je Prešeren vrinil slovenski stavek "Zelencovih sprehodov ni sim dobil" 114 (Zelenec je prevod psevdonima Grtin, ki si ga je nadal bivši Prešernov učenec). Čop mu je hotel nemudoma ustreči. 20. marca 1832 je sporočil v Celovec: "Turjačan je pripravljen zate; toda ne splača se s poštnim vozom pošiljati samega; saj ga ljudje tudi tam morajo imeti. Če ga pa vendarle potrebuješ, Ti ga bom poslal prihodnji torek s pošto." 115 Prešeren mu je konec marca odgovoril z latinskim vrinkom, da naj "Turjačana ne pošilja" ("Turjač. ne mittas."). 116 Živo ga je zanimalo, ali je njegov bivši gojenec v preiskovalnem zaporu zaradi suma zločina motenja javnega miru, kot se je govorilo v Celovcu. Ne Čop ne Prešeren ni zapisal pesnikovega pravega imena niti psevdonima. Oba sta se zatekla k nazivu gradu (Turjak), s katerega je izvirala rodbina Auerspergov, ker sta očitno hotela ukaniti morebitno pisemsko cenzuro, kar meče značilno luč na predmarčno obdobje. Literarna snovanja Ob pripravah na izpit, poleg zanimanja za slovensko (in verjetno tudi nemško) kulturno prizorišče na Koroškem, ob sodelovanju v mestnem družabnem življenju in spogledovanju z ženskami je Prešeren v Celovcu našel čas misliti na nadaljevanje lastnega umetniškega ustvarjanja. V Ljubljani sta Kastelic in Čop zaključevala tretjo številko "Kranjske Čbelice". V enem izmed Prešernovih pisem vidimo, daje imel pesnik kritičen odnos do svojega umetniškega ustvarjanja. "Prav mi je, da ste izločili Romanco od dohtarja, ker se ne spodobi, da bi pesnik mojih let postregel s takimi otročarijami. Sploh mi moje pesmice nič ne ugajajo, ko jih vidim natisnjene. S Sršeni sem se prenaglil, imajo pač komaj želo brenclja. Soldaška, Astrologam, Še miru in Strah bi moral napisati kak študent filozofije, da bi ga mogli opravičiti. Ko povezujem te pesmice s svojim sedanjim izpitom, začnem obupavati nad seboj in se sprašujem, če se bom sploh kdaj spametoval." Seveda lahko beremo to izpoved na različne načine. Distanciran, samoironičen in hkrati sproščen odnos do samega sebe pa vendar veje iz vsake njegove besede. V Celovcu je Prešeren razmišljal o tem, da bi se poskusil v novi literarni zvrsti. Pri Čopu se je pozanimal, katera verzna oblika bi bila najbolj primerna za "kranjsko romantično tragedijo", 117 Kastelcu pa je sporočil, da je izdelal načrt za "kranjsko tragedijo": "Snov bo bogata z dejanjem in zapletljaji, a ne da bi jih povzročal intrigant, samo premalo tragična se bo morda zdela. Ljubezen bo poglavitna tema. Reminiscence na tragedije ali tudi povesti bo težko najti. Kakor hitro opravim izpit, se hočem lotiti izdelave." 118 Slovenska literarna zgodovina do danes ugiba, kako resno se je Prešeren posvetil pisanju tragedije oziroma drame. Edino njegovo besedilo, ki nosi nekaj lastnosti drame, je "Krst pri Savici", katerega osrednji del je napisan v obliki dialogov, torej dramatsko. Ali mogoče gre za torzo dramskega besedila? Ali je Prešeren spremenil prvotni načrt in namesto drame napisal epsko pesnitev? Dokončnega odgovora ne moremo dobiti. Nekaj stičnih l l4Prešeren, Zbrano delo II. 177. l l 5 Slodnjak, Kos, Pisma Matija Čopa, 218. l l6Prešeren, Zbrano delo II, 179. l l 7 Prešeren, Zbrano delo II, 177. l l 8 Prešeren, Zbrano delo II, 180. 425 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU točk, čeprav mogoče samo posrednih, pa med Prešernovim bivanjem na Koroškem in "Krstom pri Savici" vendarle obstaja. Prešeren je v opombi na koncu epa navedel Valvasorjevo "Slavo vojvodine Kranjske" kot vir, iz katerega je črpal zgodovinsko snov pokristjanjevanja Karantancev. 119 V sedmi knjigi je Valvasor, sklicujoč se na Eneja Silvija Piccolominija, obdelal dogajanje, ki ga postavlja v glavnem v osmo stoletje. Prešeren je dokaj prosto prevzel ta okvir (in protagoniste Valjhuna, Kajtimarovega sina, Avrelija in Droha) in vanj postavil usodo svojih glavnih junakov Črtomira in Bogomile. Medtem ko pokristjanjevanje Slovencev (Karantancev) dotlej literarne obdelave v slovenščini še ni doživelo, je snov na Koroškem zbujala zanimanje že pred Prešernovim "Krstom pri Savici". Johann Georg Fellinger (1781-1816), literat iz kroga koroške revije "Carinthie" in prevajalec nekaterih Jarnikovih pesmi v nemščino, je napisal dramo "Inguo". 120 Prizore, povezane s protikrščanskim uporom v Karantaniji, je leta 1826 opisal koroški pesnik in pisatelj Johann Nepomuk Thaurer vitez Gallenstein (1779-1840), ki ga danes pozna javnost le še kot avtorja koroške deželne himne (besedilo je prvič izšlo leta 1822 v Carinthii). Gallensteinov opus je precej obsežen. Poleg številnih drugih del je napisal 22 zgodovinskih povesti, med drugim tudi nekaj takih, ki imajo za vsebino srednjeveško obdobje Karantanije. 121 Zlasti povest "Magdalenenkapelle am Lurnfeld" 122 (Kapelica svete Magdalene na Lurnskem polju), ki opisuje dogajanja okoli poganske vstaje v letu 772 in v katero je Gallenstein vpletel tudi nekaj koroških ljudskih povesti, v nekaterih delih tematsko in motivno spominja na vsebino Prešernovega "Krsta pri Savici", čeprav se močno razlikuje od njega v končnem razpletu. Pri Gallensteinu oče Zoithmar, pogan in župan Požarnice, poveljnik poganskih upornikov, ki ga po izgubljeni bitki ujetega privedejo pred krščanskega karantanskega kneza Baldunga, ubije svojo hčerko Luitwindo, ki je sprejela krščansko vero in z njo ime Magdalena, se pa potem ves skrušen sam spreobrne. V posameznostih se Prešeren sicer ni zgledoval po Gallensteinu, mogoče pa je pri njem le dobil namig, da si izbere snov iz zgodnjega obdobja slovenske zgodovine. Prav verjetno je, da sta Prešeren in Gallenstein poznala dela drug drugega, med Prešernovim bivanjem v Celovcu pa so se najbrž križale njune poti. 123 Prešeren, ki se je na Koroškem družil s slovenskimi kulturnimi delavci, je verjetno imel stike tudi z nemškimi pisatelji in pisci sosednje dežele. V pismu Čopu omenja svoj obisk v celovškem gledališču, kjer so za praznik rojstnega dneva cesarja Franca I. uprizorili dramo "Adolph, Graf von Nassau, romisch-deutscher Kaiser" Čopovega poklicnega kolega Budika. Peter Alcantara Budik (1792-1858), od leta 1827 ravnatelj celovške licejske knjižnice, je avtor več razprav in dramskih besediI.124 Se je Prešeren zgledoval pri Arndtu? V drugem pismu, ki ga je Prešeren pisal Čopu iz Celovca, je uvodoma omenil nem- l l 9 Prešeren, Zbrano delo II, 198. 12 0Erich Nussbaumer, Geistiges Karnten. Literatur- und Geistcsgcschichtc dcs Landes (Klagenfurt 1956) 337-340. 121 Nussbaumer. Geistigcs Karntcn. 327. Povesti "Das Opfcr" (Žrtev). "Magdalcnenkapelle am Lunrfcld", "Gundakar vom Gurktale". "Magyaren in Karantanien" imajo za izhodišče karantansko srednjeveško zgodovino. 122 Johann Ritter von Gallcnstein, Dic Magdalencn-Kapcllc am Lunrfeldc. Eine romantisch-historische Sage aus Karntens graucr Vorzeit. V: Karntncrischc Zcitschrift, 5. Bandchcn (Klagenfurt 1826) 1-35. 123 Gallenstcin je bil ravnatelj registrature koroških deželnih stanov. l 24 Nussbaumcr. Geistiges Karntcn, 340-343. 426 MELIKOV ZBORNIK škega pesnika Arndta. 125 Nanj se je - neupravičeno sicer - skliceval ob nemških pesniških besedilih, ki jih je leta 1833 objavil v "Illyrisches Blatt" pod skupnim naslovom "Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier". 126 Ernst Moritz Arndt ( 1769-1860) je bil vnet zagovornik združitve Nemcev v narodni državi in najbolj splošno znan politični publicist in pesnik o vojnah proti Napoleonu. Napisal je več agitacijskih pesmi, ki so po eni strani polne patetičnih pozivov na nemški narodni čut, po drugi strani pa napadalnega sovraštva do Francozov, nacionalizma in šovinizma s prvinami rasizma. Gojile so občutek nemške večvrednosti in vplivale na literaturo sovraštva, ki se je razbohotila v dvajsetem stoletju, predvsem v nacističnem obdobju. Nekaj pesmi je zgodaj doživelo uglasbitev in bilo prevzetih v razne patriotične pesmarice. Med drugim so Arndtove pesmi radi prepevali na prireditvah nemških študentskih organizacij. Arndt je leta 1820 zgubil delovno mesto profesorja novejše zgodovine na univerzi v Bonnu zaradi sklepov konference v Karlovih Varih in njim sledečih ukrepov proti nemškemu narodnemu gibanju (leta 1840 gaje rehabilitiral pruski kralj Friedrich Wilhelm IV.). Paternu, ki je do potankosti analiziral ves Prešernov pesniški opus in izluščil več neposrednih pobud za nastanek njegove "Zdravljice", je opozoril na možnost, da so na vsebino pesmi vplivali najrazličnejši miselni vzorci sodobne evropske politike in literature.127 Arndta med možnimi vzorniki ni omenil. Čeprav pripadata Prešeren in Arndt v marsikaterem pogledu različnim miselnim svetovom, so oblikovna in vsebinska stičišča med Prešernovo "Zdravljico" in Arndtovo pesmijo "Sind wir vereint zur guten Stunde" precej očitna. Arndtova pesem je nastala leta 1815 ("Bundeslied"). 128 Prešernova "Zdravljica" in Arndtova "Zvezna pesem" imata podoben namen. Ustvarjeni in primerni sta za vzneseno recitiranje in petje v ritmu koračnice (obe sta zloženi v jambih). Podatek, da je ohranjenih nekaj obrabljenih Prešernovih rokopisov, potrjuje, da je pesnik nosil pesem s seboj, pač zato, dajo je ob ugodnih priložnostih recitirai. 129 Pesnika Arndt in Prešeren se obračata zaporedoma na različne skupine. 130 Pri Arndtu se ponavlja vprašanje oziroma poziv: "Wem soli der erste Dank erschallen?" (Komu naj zadoni prva zahvala?), "Wem soli der zweite Wunsch ertonen?" (Komu naj zadoni druga želja?), "Das dritte/ .. ./!" (V tretje), "Das vierte/ .. ./!" (V četrto), "Ri.ickt dichter in der heil'gen Runde und klingt den letzten Jubelklang!" (Strnite se tesneje v sveto vrsto in zapojte zadnji zvok radosti). Tudi pri Prešernu je na uvodnem mestu vprašanje "Komu narpred veselo zdravljico, bratje! črno zapet'!" in nato naštevanje skupin, ki naj jim velja zdravica. Predvsem pa imata obe pesmi navdušujočo vsebino v smislu narodnega gibanja. K bogu kot najvišji instanci se uvodoma obračata oba pesnika. Vzporednost je velika zlasti med drugo kitico Arndta in tretjo Prešerna. Medtem ko se Arndt zahvaljuje bogu, ki "nas" je rešil iz dolgotrajne noči sramote, ker je z bliski razbil kljubovalnost sovražnikov, Prešeren boga prosi, da bi se nekaj podobnega zgodilo: "V sovražnike 'z oblakov rodu naj naš'ga treši grom!" Arndt tudi v tretji kitici želi pogubo vsem sramotilcem domovine, srečo pa tistim, ki z njo padejo in stojijo. Ali ne srečamo podobnega motiva v šesti Prešernovi kitici, ki se obrača na mladeniče ("Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup.")? Pri Arndtu je prisotna ideja svobode ("Die Freiheit heiBet deutsche Freude,/ die I 25 Prešeren, Zbrano delo 11, 173. 126 Prešeren, Zbrano delo 11, 300. 127 Boris Paternu. France Prešeren in njegovo pesniško delo II (Ljubljana 1977) 236-247. 12 8oskar Anwand (izd.), Arndts Gedichte (Berlin, Leipzig, s. a.) 170 sl. 12 9Patemu, Prešeren 11,236. 130 rri Prešernu: "Komu narprcd veselo zdravljico, bratje! čmo zapet!/ .. ./ Bog živi vas Slovenke/.. ./ Mladcnči, zdaj se pije zdravljica vaša. vi naš up/ .. ./." Pri Arndtu: "Wem soli der erste (zweite, dritte, vierte) Dank erschallen?" TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU Freiheit ftihrt den deutschen Reih'n,/ Ftir sie zu leben und zu sterben,/ Das flammt durch jede deutsche Brust."). Domnevam, da je Prešeren Arndtovo pesem poznal in da jo je prikrojil slovenskim potrebam. Prešernov zorni kot se je moral zaradi drugačnih zgodovinskih pogojev, v katerih so živeli Slovenci, razlikovati od Arndtovega. Medtem ko je Prešeren ubesedil svoje ideje kot želje, ki naj bi se izpolnile v prihodnosti, se je Amdt deloma že zahvaljeval za storjeno in doseženo, čeprav tudi pri njem ne manjka pozivov k nadaljnjemu boju. V obeh besedilih je v središču narodna misel. Pri Prešernu beremo: "Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo/ .. ./!", pri Arndtu pa: "Es lebe alte deutsche Treue, es lebe deutscher Glaube hoch." Obstajajo seveda tudi opazne razlike. Arndtova pesem ni zdravica, v njej ni govora o vinu in nazdravljanju. Njegova pesem je mešanica molitve, zaklinjanja in pozivov, ki so vsi v službi nemštva. V zaključni kitici poziva na boj proti prevaram tirana (Napoleona). Daljnji odmev pozivov na boj proti tiranom bi lahko slišali tudi v Prešernovih verzih sedme kitice, kjer si pesnik želi časa, "ko rojak prost bo vsak". In še ena paralela: Amdt želi, da nam noben hudič ne bi vzel odrešenja, in Prešeren tudi vplete v besedilo vraga, vendar v drugačni vlogi. Preveč paralel med pesmima, da bi mogli izključiti domnevo, da se je Prešeren zgledoval po Arndtu, čeprav je problematika vsebinskega vzorništva gotovo širša, ker je bila marsikatera prvina "Zdravljice" sestavni del politične misli tedanjega časa, poleg tega pa so nekatere kitice oziroma variante pesmi pravzaprav med seboj v vsebinskem nasprotju. Nekaj zaključkov: V koledarju celovške Mohorjeve družbe za leto 2000 je izšel članek koroškega znanstvenika Wilhelma Bauma, ki nosi naslov "France Prešeren - slovenski pesnik v Avstriji." 131 Ob naslovu mi je najprej zastal dih, po kratkem premisleku pa sem dejal, zakaj pa ne? Končno je Prešeren vse življenje (če izvzamemo kratko obdobje Ilirskih provinc) živel v Avstrijskem cesarstvu, večinoma v političnih in družbenih pogojih tako imenovanega Metternichovega sistema, torej totalitarne države po meri in v okvirih možnosti prve polovice 19. stoletja. Prešeren je izvrsten kritik in avtentična priča tega obdobja. Vendar za ta naslov ne najdemo zgolj zgodovinskih argumentov, temveč tudi dandanes veljavne, saj je Prešeren umetniško ubesedil marsikaj, kar je slejkoprej vredno upoštevanja. Da omenim samo, kako naj bi se oblikovali odnosi med narodi in kakšen odnos je imel do kulturne in jezikovne asimilacije. In še ena koroška pripomba. V okviru celovške proslave ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2000 je skupina dijakov slovenske gimnazije občinstvu predstavila recital, sestavljen iz Slomškovih besedil. Če upoštevamo Prešernov odnos do Slomškovega literarnega nazora, vsekakor presenetljiva točka na sporedu. Nekaj mesecev, preden je prišel v Celovec, je Prešeren objavil svojo "Novo pisarijo", kjer je trdo vzel v precep zagovornike utilitaristične slovenske književnosti. Njegovi verzi so drastični in pikri: "Poj rajši to, kar treba je pri hiši,/ Za hleve treba, treba je na polji,/ Poj to, kar kmet in meščan s pridam sliši." Vendar moramo upoštevati, da sta bili ciljni skupini Prešerna in Slomška precej različni. Prešeren je hotel dati izobražencem literaturo na ravni razvitega evropskega sveta, Slomšek je hotel opismeniti kmečko prebivalstvo in ga spraviti na neizhojeno pot izobraževanja ter ga obvarovati pred ponemčenjem. Resnici na ljubo 131 Wilhelm Baum, France Prešeren - slovenski pesnik v Avstriji. V: Koledar Mohocjeve družbe v Celovcu 2000 (Celovec, Ljubljana, Dunaj 1999) 34-39. Glej tudi: Wilhelm Baum (izd.), France Prešeren, Deutsche Dichtungen (=Buchreihe "Tangenten", Klagenfurt 1999). 428 MELIKOV ZBORNIK moramo reči, da se je slovenski narod v 19. stoletju oblikoval kot neke vrste sinteza Prešernovega in Slomškovega koncepta. Prešeren je živel v obdobju, ko se je začelo v družbenem življenju uveljavljati narodno gibanje, ki je do korenin spremenilo odnose med jezikovnimi in etničnimi skupinami v našem delu srednjeevropskega sveta. Bil je odličen predstavnik slovenskega emancipacijskega gibanja in njegov glasnik z dolgoročnim vplivom. Pravzaprav je za desetletja prehitel družbeni razvoj. Zagovarjal je enakopravnost narodov, velikih in malih, razvitih in manj razvitih. Želel si je, "de zbudil bi Slovenš'no celo, de bi vrnili k nam se časi sreče", kot je zapisal v Sonetnem vencu. 132 V pesmih se je na mnogih mestih dotaknil odnosa med slovensko in nemško kulturo v tem prostoru, med slovenščino in nemščino. Gradil je novo slovensko narodno kulturo - in njegova ciljna skupina so bili izobraženci. Zavzemal se je za vsestranski kulturni razvoj Slovencev - po tedaj med evropskimi intelektualci veljavnih visokih merilih. Močno ga je motil malomarni odnos izobražencev slovenskega rodu do kulturne rasti lastnega naroda. Literarno je ustvarjal v obeh jezikih (ena petina pesmi je nemških, med njimi so tudi prevodi iz poljščine) in bil glasnik sodelovanja prek jezikovnih mej. Prešeren je dal Slovencem samozavest kulturnega naroda in do današnjih dni je naš največji pesnik in naš najvidnejši predstavnik v svetovni literaturi. Prešernova celovška pisma odstirajo pogled na takratni utrip slovenskega kulturnega delovanja. Kažejo, da se je ves ogrel za projekt polnopravnega vstopa Slovencev v krog razvitih evropskih narodov. Izbral si je besedno umetnost in z ustvarjanjem na tem področju odločilno prispeval k uveljavitvi slovenščine. Nujen pa je bil tudi napredek na drugih ravneh pisne in ustne rabe slovenskega jezika. Med seboj so tekmovali različni koncepti, kar je imelo za posledico mnoge spore in nesporazume med nosilci slovenskega kulturnega življenja. Prešeren je spore in nesporazume sooblikoval s svojimi stališči, ki jih je izpovedoval v pesmih in pismih. Verjetno bi bilo upravičeno in umestno razširiti izpoved Prešernih verzov, ki sta se ohranila v ustnem izročilu in ju je baje želel imeti vklesana na svojem grobu, z verske na splošno raven. V verzih "Tukaj počiva Franc Prešeren, / nejeveren in vendar veren" 133 izpoveduje to zavzeto iskanje v stanju negotovosti - ne nazadnje na jezikovni in umetniški ravni. ZUSAMMENFASSUNG Wien und Karoten in Prešerens Leben France Prešeren (1800-1849) ist der bedeutendste slowenische Dichter. Er nahm entscheidenden Einfluss auf den slowenischen Nationsbildungsprozess. Einige wenige Jahre seines Lebens verbrachte Prešeren auBerhalb seiner engeren Heimat Krain. Dazu gehoren seine Studienzeit an der Wiener Universitat (1821-1827) und ein Aufenthalt in Klagenfurt/Celovec (von Janner bis Ende Mai 1832), wo er sich auf die Anwalts- und Richterpri.ifung vorbereitete. In Wien wurde Prešeren geistig und politisch geformt, in Klagenfurt erlitt er wegen des maBigen Pri.ifungserfolgs einen Karriereknick. Aus Prešerens Wiener Jahren gibt es kaum Selbstzeugnisse oder direkte Quellen, weshalb man bezi.iglich seiner ki.instlerischen und weltanschaulichen Entwicklung i.iberwiegend auf indirekte Ri.ickschli.isse angewiesen ist. Entscheidend ist, dass er sich vom 13 2 Prešeren, Zbrano delo 1, 145. 133Prešercn, Zbrano delo II, 79. 429 TEODOR DOMEJ: DUNAJ IN KOROŠKA V PREŠERNOVEM ŽIVLJENJU klerikalen Umfeld emanz1p1erte, in dem er zunachst eine Arbeitsstelle fand (er war Erzieher in der von F. A. Klinkowstrom geleiteten "Erziehungsanstalt fUr Knaben katholischer Religion"). Die slowenische Literaturgeschichtsforschung geht Uberwiegend davon aus, dass vor allem Friedrich Schlegel (1772-1829) einen grol3en Einfluss auf Prešeren ausgelibt hatte. Obzwar davon auszugehen ist, dass Prešeren den bei Klinkowstrom verkehrenden Schlegel sowohl als Person als auch als Theoretiker kannte, sprechen einige lndizien dafUr, dass der junge Prešeren nicht vom Hauptideologen der Wiener Romantik geformt wurde. Schlegel war namlich bei wichtigen zeitgenossischen Wiener Kulturschaffenden wegen seiner restaurativen Einstellung umstritten. Der nationalismuskritische Prager Philosoph Bernard Bolzano (1781-1848) wurde von der slowenischen Forschung als mogliche direkte oder indirekte Einflussgrol3e fast Uberhaupt nicht berlicksichtigt, obwohl er beim emanzipatorischen Charakter der slowenischen Kulturbewegung des Vormarz viel eher in Betracht zu kommen scheint als Schlegel, der vor allem Vertreter des deutschen, gegen die franzosische Dominanz gerichteten Nationalismus und der antirevolutionaren Ideologie war. Wichtig, wenngleich an der Grenze zum Traumatischen fUr Prešerens weitere dichterische Laufbahn war der Kontakt mit dem slowenischen Philologen und Zensor Bartholomaus Kopitar ( 1780-1844 ). Kaum vorhanden dUrften Prešerens Beziehungen zur Wiener kulturellen, insbesondere literarischen Szene gewesen sein (einzige Ausnahme war sein Landsmann Anton Auersperg alias Anastasius Grlin). Dabei hatte es eine Reihe von Kontaktmoglichkeiten mit Dichterkollegen derselben oder etwas alteren Generation geben konnen, etwa mit Franz Grillparzer (1791-1872), Nikolaus Lenau (1802-1850), Eduard von Bauernfeld (18021890) oder Ferdinand Raimund ( 1790-1836). Das erste Halbjahr 1832 verbrachte Prešeren in Klagenfurt. Er pflegte Kontakt mit den dortigen Reprasentanten des aufkeimenden slowenischen kulturellen Lebens, insbesondere mit dem Dichter und Philologen Urban Jarnik (1784-1844) und dem aus der Steiermark geblirtigen Theologen und Literaten Anton Slomšek (1800-1862). Die sich dadurch intensivierende Zusammenarbeit zwischen dem kulturellen Zentrum Ljubljana/ Laibach und den Subzentren in Karnten und der Steiermark gab dem Vereinheitlichungsprozess der slowenischen Standardsprache wichtige Impulse. Prešerens Horizont des slowenischen Kultur- und Sprachraumes, zuvor auf Ljubljana und Krain ausgerichtet, weitete sich, was anhand eines Gedichtes gezeigt werden kann, das er in Klagenfurt verfasste (Elegija svojim rojakom - Elegie an meine Landsleute). Gerade die Nichtveroffentlichung dieses Gedichts offenbart Prešerens Entwicklung weg vom krainischen Landespatrotismus hin zu einer gesamtslowenischen Schau. Die Offenheit bzw. Labilitat der nationalen Identitat (Nebeneinander von Landespatriotismus, gesamtslowenischer ldentitat und pathetischem Panslawismus ), ein Charakteristikum der slowenischen kulturellen Entwicklung zumindest des zweiten Drittels des 19. Jahrhunderts, ist in zahlreichen poetischen Werken Prešerens vorhanden. An in Klagenfurt verfasste Briefe Prešerens anknlipfend wird im Artikel moglichen Anregungen zu zwei popularen Werken Prešerens nachgegangen. Zum Versepos "Taufe an der Savica", das die Christianisierung der Karantanerslawen behandelt, konnte er in Karnten, wo dieses Thema bereits vorher in deutscher Sprache behandelt worden war, inspiriert worden sein. In einem der Klagenfurter Briefe erwahnt Prešeren den Dichter der Befreiungskriege gegen Napoleon, Ernst Moritz Arndt (1769-1860). Parallelen zwischen Prešerens "Trinklied" (Zdravljica) und Arndts "Bundeslied" sind nicht ganz von der Hand zu weisen. 430 MELIKOV ZBORNIK WALTER LUKAN "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR!" IN PENZELNOVEGA HORACIJA! Verjetno ni šolarčka v Sloveniji, ki ne bi poznal Prešernovega soneta "Apel podobo na ogled postavi", ali vsaj zadnjega, v naslovu izpostavljenega stavka tega soneta, ki je veliko pripomogel k temu, da je nastal v slovenskem zgodovinskem spominu, tudi pri izobražencih, stereotip: svetli Prešeren - temni Kopitar. Čeprav se znanstveniki v zadnjih letih precej trudijo, da bi se ta nepravična slika popravila, 1 se v slovenskem javnem mnenju še ni kaj dosti spremenilo. Ironija zgodovine pa je, da je morda Kopitar celo sam nehote in nevede nekaj prispeval k rojstvu tega Prešernovega soneta, v katerem ga pesnik neizprosno omeji na slovničarsko vedo in mu odreka pristojnost za presojanje poezije. I. Ker nas v pričujočem sestavku, in sicer iz primerjalnih ozirov, še posebej zanima Prešernov način poigranja z ljudsko stanovskim imenom "kopitar" v smislu slabšalnega naziva za poklic čevljarja, prenešeno na osebno ime "Kopitar", naj bo satirični sonet tukaj v celoti objavljen. Prešeren - to naj bo vnaprej povedano - namreč ni bil prvi, ki se je na podlagi zgodbice o znamenitem grškem slikarju Apelu (356-308 pr. n. št.) poigral s priimkom velikega slavista. Apel in čevljar2 (Po Plinijovi pravljici.) Apel podobo na ogled postavi, Ker bolj resnfco ljubi kakor hvalo, Zad skrft vsevprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi. 2 Prim. v tem oziru predvsem monografije: Jože Pogačnik, Jernej Kopitar (=Znameniti Slovenci, Ljubljana 1977); Jože Pogačnik, Bartholomaus Kopitar. Leben und Werk (= Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 15, Mlinchen I 978); Sergio Bonazza, Bartholomaus Kopitar, ltalien und der Vatikan (= Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 16, Mlinchen 1980); ter zbornika: Bartholomaus (Jernej) Kopitar. Neue Studi en und Materialien anlal3lich seines I 50. Todestages, izd. Walter Lukan (= Osthefte, Sonderband II, Wien 1995); Kopitarjev zbornik. Mednarodni simpozij v Ljubljani, 29. junij do 1. julij 1994: Jernej Kopitar in njegova doba. Simpozij ob stopetdesetletnici njegove smrti, uredil Jože Toporišič(= Obdobja 15, Ljubljana 1996). [Toporišič, Kopitarjev zbornik]. V to vrsto prizadevanj spada tudi mnogo člankov Stanislausa Hafnerja ter lanskoletna razstava Kopitarjeve zasebne knjižnice v Ljubljani: Walter Lukan, Jernej Kopitar (1780-1844) in evropska znanost v zrcalu njegove zasebne knjižnice. Vodnik po razstavi / Bartholomaus Kopitar (1740-1844) und die europaische Wissenschaft im Spiegel seiner Privatbibliothek. Flihrer durch die Ausstellung (Ljubljana 2000). Poezije Doktorja Franceta Prešerna (V Ljubljani 1847) 160. Naslov soneta je iz prve izdaje (1833). Prim. tudi Prešeren 1: Pesnitve, pisma. Izdajo je priredil France Kidrič (Ljubljana 1936) 166.[= Kidrič, Prešeren I] ter standardno izdajo Prešernovega Zbranega dela 1-11 (Ljubljana 1965-1966) od Janka Kosa v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 431 WALTER LUKAN: "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPIT ARI" - IN PENZELNOVEGA HORACIJA 1 Pred njo s kopiti čevljarčik se ustavi; Ker ogleduje smolec obuvalo, Jermenov meni, de ima premalo; Kar on očita, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan spet mož kopitni, N amest', de bi šel dalj po svoji poti, Ker čevlji so pogodi, meč se loti; Zavrene ga obraznik imenitni, In tebe z njfm, kdor napčen si očitar, Rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Nemški prevod je leta 1901 spesnil Fran Vidic 3: Apelles stellt sein Bild dem Volk zur Schaue; da ihm die Wahrheit lieb, statt Lob, das schale, lauscht er, welch Urtheil ihm vom Ktinstler falle und was ein Gaffer sich zu sagen traue. Mit Leisten kommt ein Schusterlein, das schlaue; Weil es betrifft das Schuhwerk in dem Falle, zu wenig Riemen, meint es, dass er male; und was er tadelt, macht Apeli genaue. Als wieder kam der Mann am nachsten Tage, anstatt zu geh'n auf seinem Wege weiter, bekriteln will die Waden er, der Streiter; doch da verweist der Bildner ihn nicht zage und die, die falsch zu tadeln sich erdreisten, und ruft: "Der Schuster bleib' bei seinem Leisten!" Prešernov sonet sloni na tekstu rimskega pisatelja Plinija Starejšega, ki ima v 35. knjigi svoje "Naturalis historia" pripovedko o Apelu, ki dopusti čevljarju, da sodi o čevljarskih rečeh na njegovi sliki, ne pa o čem drugem. Mesto pri Pliniju se glasi: "[Apelles ... ] perfecta opera proponebat in pergula transeuntibus atque, ipse post tabulam latens, vitia, quae notarentur, auscultabat, volgum diligentiorem iudicem quam se praeferens. feruntque reprehensum a sutore, qod in crepidis una pauciores intus fecisset ansas; eodem postero die superbo emendatione pristinae admonitionis cavillante circa crus, indignatum pro-spexisse denuntiantem, ne supra crepidam sutor judicaret, quod et ipsum in proverbium abiit. "4 "[Apel ... ] je svoja dovršena dela razstavil v pergoli svoje hiše za mimoidoče in, za tablo skrit, čul napake, ki so se očitale, pri čemer je imel ljudstvo za skrbnejšega 3 4 Fr. Prešeren Poesien. In deutscher Obertragung gcsammelt und herausgegeben von Dr. Fr. Vidic (Wien 1901) 153. Prim. n. pr. C. Plinii Secundi, Naturalis Historiae libri XXXVII, liber XXXV, ed. R. Konig, G. Winkler (Miinchen I 978) 66-67. 432 MELIKOV ZBORNIK sodnika kot samega sebe. In poroča se, kako je čevljar grajal, da je na notranji strani premalo vnesel; ko pa je ta, objesten po popravi prej omenjene napake, naslednji dan obnergaval nekaj na nogi, naj bi Apel, razs1jen nad tem, ven pogledal in dejal: le o čevljih sme čevljar soditi, kar je tudi postalo pregovor." Prešeren se je torej precej vestno držal Plinijeve predloge. Pri Pliniju omenjeni pregovor, ki je nastal, se v latinščini glasi: "ne sutor sutra crepidam!" (čevljar naj ne gre više od sandala), in v nemškem prevodu: "Schuster bleib bei deinem Leisten!" (čevljar ostani pri svojem kopitu). 5 Za novi in ustvarjalni slovenski "prevod" pa je poskrbel ravno Prešeren. Rek "Le čevlje sodi naj Kopitar!" je namreč prerasel polemiko med Prešernom in Kopitarjem, iz katere je nastal, se osamosvojil in prešel med popularne pregovore, zadevajoč človeka, ki sodi o stvareh, na katere se ne spozna. Za ta ponarodeli pregovor, tako točno konstatira literarni zgodovinar, "je moral dati Kopitar velik, celo prevelik del svojega sicer zaslužnega imena. 116 Zgodovina nastanka Prešernovega Apela je dobro znana. Sega pa nazaj v čas, ko se je Prešeren prvič srečal s Kopitarjem. To je bilo v študijskem letu 1825/26, ko je mladi pesnik in jurist četrtega letnika dunajske univerze svoje pesniške prvence na prigovarjanje nekega sošolca dal v presojo takratrat že splošno priznanemu znanstveniku, jezikoslovcu. Kopitar je Prešernu nasvetoval, naj pesmi pusti nekaj let ležati, nato pa naj vzame pilo v roke. Upoštevaje nasvet, je Prešeren potem tri pesmi opilil in jih pozneje objavil v Čbelici, 7 druge pa kot nepopravljive vrgel v ogenj. Vse to izvemo od Prešerna samega, in sicer iz pisma, ki ga je naslovil 13. februarja 1832 na prijatelja Matijo Čopa.s čevljev rinčico 5 6 7 8 Razlaga prav tam, str. 212. K razlagi Plinijevega teksta z ozirom na Prešernov Apel glej še: Jože Kastelic, Umreti ni mogla stara Sibila. Prešeren in antika (Ljubljana 2000) 152-154 [Kastelic, Sibila]; Josip Puntar, Sonitus de formulario, v: Čas 13 (1919) 169- 190. France Prešeren, Pesmi in pisma. Izbral, uredil, spremno besedo, razlage in opombe napisal Boris Paternu (Ljubljana 2000) 243. Pritrditi je treba Paternujevi dovršeni analizi Prešernove besedne igre. Naj bo zaradi tega tukaj v celoti citirana: Ugledno osebno ime Kopitar je z etimološko besedno igro ponižal nazaj v neugledno ljudsko stanovsko ime "kopitar", v besedo, ki je bila celo slabšalni naziv za poklic čevljarja. Od tod pa je segel še nižje k izrazu "smolec" (v rokopisni varianti tudi "smolar", "dretar") in nazadnje v dvoumno označitev "mož kopitni" (v nasprotju s slikarjem, ki je "obraznik imenitni"). Poigral se je tudi z izrazom "očitar" (kritik), ki se je rimal z imenom Kopitar. Etimološko besedno igro je nenehno kombiniral z glasovno. Verjetno tudi zato, ker je imel pred seboj jezikoslovca, je te svoje jezikovne zmožnosti stopnjeval do najvišje mere. V sam vrh, se pravi v sklep soneta, je postavil sodbo, v katero se je nazadnje iztekla njegova besedna igra: "le čevlje sodi naj Kopitar'" Prim. tudi Boris Paternu, France Prešeren. Ein slowenischer Dichter 1800-1849 (= Geschichte, Kultur und Gcisteswclt der Slowencn XXIII, Miinchen 1993) 143. [Paternu, Prešeren]. Slovenska izdaja: France Prešeren, 1800-1849 (Ljubljana 1994). Krajnska Zhbcliza, Na svitlo dal M. Kasteliz, Ljubljana 1(1830), 11(1831 ), IIl(l 832), IV() 834), V( 1848). Od teh treh pesmicah je Prešeren prve dve (Povodni mož, Lenora) objavil v prvem, tretjo (Lažnivi pratika1:ji, pod spremenjenim naslovom Astrologam) pa šele v tretjem zvezku Čbelicc. Prešeren Čopu, 13. 2. 1832: "Ich bin ihm [Kopitar] zur Dankbarkeit verpflichtet. Audi rcm: Als Jurist des 4. Jahres hattc ich cinc Thcke Carminum carn. meinen Freunden gezeigt, untcr denen mich cin gewisser Trcnz, dcr gegenwartig irrsinnig ist, iiberredet hal, ich solle solche dem formul. [formularius = Kopitar] lesen lasscn. Sic waren in mctrischcr und gramatischcr Form bcilaufig <las, was etwa die Cantilencn <les Lcvičnjek. Form. gab mir <len guten Rat, ich soli sie ein paar Jahrc licgcn lassen und dann <lic Fcilc zur Hand nchmen. Quod consilium sccuts omnia incendio tradidi cxccptis: Povodnji mož, Lenora et Lažnivi pratika,:ji, wovon die erstcn noch jctzt. was Rcim und Metrum betrifft, documenta dant, quo sint tcmpore nata, licct limac non impatiens fuisscm. Allc iibrigen habe ich als unverbesserlich voriges Jahr vcrbrannt. Dahcr mag es kommcn, dal3 Kopitar meine Carmina fiir schwacher halt, als sie cs viellcicht sind." - Kidrič, Prešeren I, 279-280. 433 WALTER LUKAN: "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPIT ARI" - IN PENZELNOVEGA HORACIJA! Prešeren je najbrž že ob tem osebnem stiku čutil, da Kopitar njegove pesmi posebno ne ceni. Morda mu je Kopitar ob tej priliki to dal tudi bolj ali manj jasno vedeti. Verjetno drug drugemu tudi nista bila bogve kako simpatična. Vsekakor pa je potem Prešeren od Čopa tudi izvedel o neugodnem mnenju Kopitarja glede njegovih pesmih v prvem zveku Čbelice (1830). 9 Zaradi tega je, kot piše Čopu v omenjenem pismu, hotel Kopitarju stopiti "malce na prste" in ga spet opozoriti nase. 10 Zbral si je v ta namen znano antično zgodbico o Apelu in jo - verjetno še v drugi polovici leta 1830 11 - prelil v satirični sonet, v katerem samozavestno dodeli Kopitarju vlogo čevljarja= rokodelca, medtem ko sam zavzame mesto Apela = umetnika. Prešeren je sonet namenil za tretji zvezek Čbelice ( 1832), vendar ga je Čop iz previdnosti zadržal in ga poslal najprej cenzorju Kopitarju, ki ga pa, kar ne preseneča, ni bil pripravljen sprejeti kot šalo. O tem piše Prešeren češkemu pesniku in jezikoslovcu Františeku L. Čelakovskemu 14. marca 1833. Navaja v pismu tudi tekst soneta z razlago, da slovenski čevljarji svoja kopita sami izdelujejo in da je zaradi tega mogoče imenovati čevljarja tudi kopitar. 12 Prešeren je moral torej po odločitvi Čopa sonet umakniti iz Čbelice. Istočasno pa je z jedkimi besedami grajal prijatelja, naj se vendarle končno emancipira od Kopitarja. Namenil mu je distihon (v slovenskem prevodu): "Podrsujoč z nogo, se poklanja Kopitarju Čop moj, prdca od sebe ne da, preden ne piše v Beč." 13 Za te ostre besede se je Prešeren Čopu malo pozneje, v pismu 7. marca, opravičeval, češ da se je s sonetom toliko trudil, da ga ni mogel drugače umakniti, kakor da je izbruhnil v besne besede, podobno kot junak Ahil iz Homerjeve Ilijade, ko je moral izročiti ljubico Brizeido kralju Agamemnomu. 14 Trenutek za objavo Prešernovega Apela je napočil šele, ko se je razvnela črkarska pravda in ko sta se vanjo vključila tudi Kopitar in Čop. Takrat je sonet izšel v prilogi lista Illyrisches Blatt (27. julija 1833), in sicer v skupini Prešernovih satiričnih, proti Kopitarju naperjenih besedil z nemškim naslovom "Literarische Scherze in August 9 lO 11 12 13 14 Prim. pismo Prešerna F. L. Čelakovskemu, 14. 3. 1833. Kidrič, Prešeren 1, 290-291. Glej tudi Čopovo pismo Kopitarju, z dne 16. maja 1830, iz katerega so razvidne glavne poteze Kopitarjeve kritike Prešernovih pesmi. Anton Slodnjak, Janko Kos, Pisma Matija Čopa. Prva knjiga (= Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Korespondence pomembnih Slovencev 6/1, Ljubljana 1986) 171-173). [= Slodnjak/Kos, Pisma Čopa]. "Meine Absicht war, ihm ein biBchen auf die Zehen zu treten, um ihn auf mich wieder aufmerksam zu machen." Kidrič, Prešeren 1, 280. Prim. France Kidrič, Prešeren 1800-1838. Življenje pesnika in pesmi (Ljubljana 1938) CCXL VI. [= Kidrič, Prešeren II]. Prešeren Čelakovskemu, 14. 3. 1833: "De nas Kopitar morebiti še bolj, ko zaslužimo zaničuje, vemo iz njegovih pisem Čopu pisanih. V rokopismih (Handschrift) zadnje bučelice je za tega voljo nasledijoči Sonet stal, v· katerimu sim ga hotel Plinjove pravljice od čevljar:ja, kateri per nas vselej tudi kopitarstvo oskerbljuje spomniti: [sledi tekst Apela] Ker pa možovu ni dano šal (šala Scherz) čislati, (Čop mu je sonet poslal) sim ga nazaj uzel, de ne bo mogel vsih 'Slovanov patriarh' (tako imenovan od Šafarika) tožiti: 'nemo prophcta in patria'." Kidrič, Prešeren L 292. V nemškem originalu: "Vici kratzfUBclnder BUcklinge macht Freund Čop dem Kopitar, laBt kein FUrzclcin los, eh' er geschricben nach Wien." Prešeren Čopu, 13. 2. 1833. Kidrič, Prešeren 1, 279. Slovenski prevod v: France Prešeren, Pesnitve in pisma, uredil Anton Slodnjak(= Knjižnica Kondor 25 in 35, Ljubljana 1962) 223. "Solite ich Dir in meinem letzten Schreiben zu wchc gctan haben, so halte es dem Umstande zu Gutem, daB ich auf <len Sonitus in Kop. selu vici MUhe verwendet habe und solchen gleich einer gcliebten Brisčis nicht, ohne in tobende Worte auszubrechcn, fahren lassen konnte." Pismo Prešerna Čopu, 7. 3. 1833. Kidrič, Prešeren I, 282. 434 MELIKOV ZBORNIK Wilhelm v. Schlegels Manier (Literarne šale po zgledu A. W. Schlegla) hkrati s Čo­ povim polemičnim odgovorom Kopitarju. Prešeren je Apela objavil potem še malce predelanega v Poezijah (1847), v razdelku "Zabavljivi sonetje". 15 Med drugim je zapisano ime "kopitar" v objavi 1833 z malo začetnico, v Poezijah pa (kot tudi v omenjenem pismu Čelakovskemu) z veliko. Prešernov Apel je bil že ustrezno postavljen v širši kontekst slovenskega jezikovnega in kulturnega razvoja tega časa in bil po pravici označen kot "najbolj jasna in dokončna razmejitev s Kopitarjevim jezikovnem mišljenjem", 16 saj je Prešeren Kopitarju to povedal s satiro, kar je Čop strokovno povedal Kopitarju v pismih in - vzporedno z objavo Apela - v polemiki v časopisu "Illyrisches Blatt". 17 Ravno v pismenem odgovoru Čopa na Kopitarjevo kritiko Prešernovih prispevkov za prvi zvezek Čbelice (Lenora, Slovo od mladosti) je dobro zajeto jedro takratne jezikovno-kulturološke problematika. Čop oporeka Kopitarjevi koncepciji o funkciji slovenskega knjižnega jezika, knjižnega jezika, ki naj sloni, očiščen germanizmov, na temelju ljudskega jezika in bi bil zaenkrat tudi namenjen predvsem jezikovno nepokvarjenemu kmečkemu prebivalstvu. Pesniki in pisatelji pa bi se naj zgledovali po ljudskem pesništvu in pripovedništvu. Čop, ki seveda ni nasprotoval temu, kot tudi Prešeren ne, da naj bo živi ljudski jezik temelj knjižnemu jeziku, je opozoril Kopitarja, da je Čbelica namenjena omikanim, ne kmečkim bralcem, in da hoče obrniti pozornost izobražencev na deželni (slovenski) jezik in jih vneti za njegovo omiko. V tem oziru hvali ravno Prešernovo poezijo, medtem ko od Kopitarja priporočano posnemanje Srbov zavrne, češ da bi neposredno posnemaje slovenske ljudske poezije dovedlo kvečjem do afektacije. 18 Kot vemo, je ostal Kopitar pri svoji zoženi koncepciji in pri presojanju Prešernovih pesmi v mejah purističnega pragmatizma, s tem da je iskal jezikovne napake in vsebinske spodrsljaje. Zanimivo pa je, da je dve desetletji prej pri presojanju novogrške lirike izpod peresa Athanasia Christopoula 19 izbral mnogo širša merila. Pritrdil je namreč Adamantiju Komisu, takrat najbolj markantni osebnosti grškega kulturnega življenja, in poudaril, da sme novogrški jezik kot tudi vsak drugi jezik "pričakovati zakonodajo od dobrega pesnika, ne pa od slovničarja". 2 ° Ko bi le bil tako sprejel tudi Prešerna! Saj Kopitar ni bil amuzičen človek, kar pokažejo nenazadnje tudi njegovi grobi prevodi Karadžicevih srbskih narodnih pesmi. 21 Različni pogledi na slovenski kjiževni jezik so gotovo igrali važno vlogo za nesrečni spopad med Prešernom in Kopitarjem; razloge za ta spor pa je treba iskati tudi v 15 Glej op. 2. 16 Boris Paternu, Kopitar- Prešeren, v: Toporišič, Kopitai:jev zbornik 197-203, citat na str. 200. 17 Polemika je izšla tudi kot posebna brošura. Nouvo Discacciamento di lettere inutili, Das ist: Slowenischer ABC=Krieg. Eine Beilage zum Illyr. Blatt. (Vom BibliothekarZh6p.) Laibach. 1833. 18 Pismo Čopa Kopitai:ju, 16. 5. 1830. Slodnjak/Kos. Pisma Čopa 1, 171-173. H Kopitai:jevim, Čpovim in Prešernovim nazorom o poeziji prim še: Jože Toporišič, Kopitar - Prešeren - Čop, v: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (= Obdobja 2, Ljubljana 1981) 389-408; France Bernik. Kopitai:jev in Čopov nazor o poeziji. v: Slavistična revija 29 (1981) 1-4, 201-213: Fedora Ferluga-Petronio, Jernej Kopitar - Matija Čop. v: Toporišič, Kopitai:jev zbornik 223-228; Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo (Ljubljana 1976). 19 Athanasios Christopoulos, Lyrika (En Bienne [Dunaj] 1811 ). 20 Kopitarjeva ocena v: Wiener allgemeine Literaturzeitung 1813, str. 1232. Ponatis v: Barth. Kopitars kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnografischen und rechtshistorischen Inhalts. Herausgegeben von Fr. Miklosich. Erster Theil (Wien 1857) 228-229. [Miklosich, Kopitars kleinere Schriften]. 21 Prim. Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba: doba sodelovanja v "JahrbUcher der Literatur" 1818-1834, izd. Rajko Nahtigal, 1 (Lubljana 1944) 28-85. [Nahtigal, Kopitarjevi spisi 11/1 ]. 435 WALTER LUKAN: "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR'" - IN PENZELNOVEGA HORACIJA! obojestranski osebni antipatije dveh povsem različnih znacaJev, ki dobi potem izraz v izredno ostrem tonu obračuna. Apel je v tem oziru še kar dostojna pesnitev, če jo primerjamo z drugimi Prešernovimi napadi na Kopitarja: n. pr. z nemškim sonetom "Ihr horet von der Zwerge argem Sinnen" (Saj veste, s čim so škratje se pečali), v katerem polemizira proti rdečelasemu škratu (cenzorju Kopitarju), ki ugrabi in zapre lepo deklico (slovensko literaturo), 22 ali, še huje, s prav tako nemško spesnjenim obrekovanjem "Relata refero" (Povem, kaj sem zvedel), v katerem - čeprav ve da to ni res javno sumniči Kopitarja, da ni avtor prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, 23 češ da jo je samo podpisal, njen pravi avtor pa da je Žiga Zois. 24 Na drugi strani pa n. pr. Kopitar v spisu "Ein Wort liber den Laibacher ABC-Streit" (Beseda o ljubljanskem abecednem prepiru) ironično govori o Čopovem "ljubčku" ("Liebling"), onemu "zelo spretnemu doktor-pesniku P. "("der vielgewandte Doctor-Dichter P. "), 25 in v nekem pismu slavnemu nemškemu jezikoslovcu Jakobu Grimmu prezirljivo apostrofira Prešerna - ne da bi ga sploh imenoval - z besedami "ein von mir nicht genug gelobter Dichterling" (neki od mene ne dovolj pohvaljeni rimar). 26 Krono vsega pa predstavlja Kopitarjevo cenzurno poročilo o rokopisu četrtega zvezka Čbelice, kjer dunajski cenzor podeli Prešernovem pesništvu etiketo nemoraličnosti, da o grobih in žaljivih obrobnih pripombah na manuskriptu sploh ne govorimo. 2 7 II. V zvezi z rekonstrukcijo Kopitarjeve zasebne knjižnice, ki je bila nato lansko leto (2000) razstavljena v Ljubljani, 28 se je pojavilo med mnogimi Kopitarju namenjenimi posvetili v knjigah tudi posvetilo, v katerem se avtor knjige, in sicer ravno tako kot Prešeren, v povezavi z zgodbico o Apelu poigra z priimkom velikega slavista, z imenom Kopitar, le da je to bilo že dvanajst let prej. Ta avtor je bil saški filolog, geograf, polihistor in tudi eden najboljših nemških poznavalcev slovanskih kultur, Abraham Jakob Penzel (1749-1819). 29 Nadarjen, vendar nestanoviten možje veliko časa prebival med Slovani in bil v letih 1795-98 tudi gimnazijski profesor v Ljubljani ter tam tudi Ko22 Pesem je nastala 1833, pa v tistem času ni prišla mimo domače cenzure. Kidrič, Prešeren 1, 236. Slovenski prevod: France Prešeren, V tujem jeziku napisal sem knjigo. Prešernove nemške pesmi. Prevedel Kajetan Kovič (Lubljana 1989) 45. [Kovič, Prešeren]. - Prim. tudi Peter Herrity, Kopitar in njegov krog v Prešernovih verznih sestavkih, v: Toporišič, Kopitarjev zbornik 213-221. 23 [Bartholomaus Kopitar], Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kamten und Steyermark (Laibach 1808 [izšla 1809]). 24 Objavljeno skupaj z Apelom v Jllyrisches Blati 27. 7. 1833. Kidrič, Prešeren 1, 237. Slovenski prevod: Kovič, Prešeren 39. Prim. tudi Niko Košir, France Prešeren (= Znameniti Slovenci, Ljubljana 1977) 72. Prešeren prevzame v tem sonetu poročilo keltske akademije v Parizu, v katerem pisec sluti, da je Zois avtor slovnice, ker verjetno ni pogledal na konec Kopitarjeve knjige, kjer je Kopitarjevo ime natisnjeno. 25 Illyrisches Blatt, 6. 7. 1833, štev. 27, str. 107-112. Ponatis v: Jerneja Kopitarja spisov II. del, 2. knjiga, priredil Rajko Nahtigal (Ljubljana 1945) 321-339, citat na str. 323. 26 Pismo Kopitarja Grimmu, z dne 21. l. 1936. Max Vasmer, B. Kopitars Briefwechsel mit Jakob Grimm (= Abhandlungen der Preu/3ischen Akademie der Wissenschaften 1937, Philosophisch-historische Klasse 7, Berlin 1938) 138-139, citat na str. 139. Prim. tudi Jože Glonar, Korespondenca med Kopitarjem in J. Grimmom, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XIX (Lubljana 1938) 139. 27 Prim. Paternu, Prešeren 149. 28 Bibliografski podatek v opombi 1. 29 Prim. R. Hoche, Penzel. Abraham Jakob, v: Allgemeine Deutsche Biographie 25 (Leipzig 1887) 363364; Wilhelm Zeil, Slawistik in Deutschland. Forschungen und lnformationen liber die Sprachen, Literaturen und Volkskulturen slawischer Volker bis 1945 (= Bausteine zur slavischen Philologie und Kulturgeschichte, Rcihe A: Slavistische Forschungen N. F. 9 (69), Koln/Weimar/Wien 1994) 92-93. 436 MELIKOV ZBORNIK pitarjev učitelj - poučeval ga je v šestem razredu poetiko. V avtobiografiji pripoveduje Kopitar zgodbico o "zelo učenem, poštenem, vendar vsak večer ravno tako pijanem" učitelju Penzelnu, kako gaje kot učenec moral enkrat popravljati: šlo je za neko mesto v Eneidi. Penzel pa naj bi dobrodušno sprejel kritiko z besedami: "Imate čisto prav in zato vas vpišem v zlato knjigo. Tako naj bi dijaki sodelovali. 1130 Nekdanji Kopitarjev učitelj je torej leta 1818 poslal nekdanjemu učencu in zdaj že priznanemu jezikoslovcu Kopitarju svojo ravnokar obelodanjeno knjižico: "Quintus Horatius Flaccus. Zueignungsgesang der ersten Sammlung seiner lyrischen Werke vorgesetzt. Prob' einer neuen kritischen Ausgabe aller romischen Lyriker (Helmstaedt: C. G. Fleckeisensche Buehhandlung 1818)" 31 s sledečim rokopisnim posvetilom: "Penzelius KOPITARIO S[alutens] D[ieit] Ego vero, amiee, iuvenilibus annis Kopyto TIBI fui / nosti nimirum eeleberrimum istud Petri Chelciezkii opus: Kopyta o obrazu sselmij / atque naetus skyton egrerium, skytotomos fui egrerius, et hypodema eonfeei de quo glorior et in quo ne Apellis quidem Critieus emendari aliquid velet: nune vero mutatis temporibus rogo, ut praestes TE dignum nomine TUO fiasque Kopyto mihi, indieando, in aliquo eommentario Vindobonensi literario omnia ea quae in perieulo isto vel aperta falsa, vel saltim minus reete dieta arbitraberis. Vale ae me TIBI eommendatissimum habe. Ienae Kal. Oetobribus MDCCCXVIII." V slovenskem prevodu: "Penzel KOPITARJU pozdrav Jaz sem bil TEBI, prijatelj, v mladostnih letih Kopito (poznaš tisto nadvse znamenito delo Petra Chelčickega: Kopyta o obrazu sselmij) in ker sem našel izvrstno usnje sem bil izvrsten čevljar in izdelal sem obuvalo, s katerim se ponašam in pri katerem tudi kritik Apela ne bi hotel, da se kaj izboljša: zdaj pa, ko so se časi spremenili, TE prosim, da se izkažeš vrednega SVOJEGA imena in postaneš Kopito meni, s tem da pokažeš v nekem dunajskem literarnem komentarju vse, kar boš sodil, da je v tem [drznem] poizkusu očitno napačno ali vsaj ne [čisto] prav rečeno. Pozdravljen in mi bodi TI kar najbolj naklonjen. V Jeni, na oktobrske kalende 1818." Penzel misli - v opozorilu v oklepaju - na zbirko teoloških traktatov, ki jih je napisal eden od najpomembnejših čeških mislecev 15. stoletja, namreč Petr Chelčieky (umrl pred letom 1460), 32 in ki je dobila skupen naslov "O šelme a obrazu jejfm" (O zveri [apokaliptična zver/ pošast: anikrist] in njeni podobi). 33 Dolgo časa se je mislilo, in še Dobrovsky in Jungmann sta bila tega mnenja, da je bil Chelčicky, duhovni oče "Českih bratov", 34 po poklicu najprej čevljar, saj so ga nasprotniki imenovali "Kopyta" 35 ali 30 Miklosich, Kopitars kleinere Schriften 6-7. 31 NUK 18990. 32 Iz obsežne literature o Chclčickcm, klasiku verskega mišljenja, prim. n. pr. Alois Mika, Petr Chelčicky (Praha 1963 ). 33 Ottuv slovnik naučny 12 (Praha 1897) 126-131. Chelčicky je te traktate napisal okrog leta 1450, v času, ko je pričakoval konec sveta in ki se najbolje označi za njegov "apokaliptični intermeco". Prim. komentar k novi izdaji njegovega glavnega dela: Petr Chelčicky, Ze site viry [Mreža vere], ed. Eduard Petru (Praha 1990) 158. 34 Cirkev českobratska - Unitas Fratrorum Bohemorum. 437 WALTER LUKAN: "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR!" - IN PENZELNOVEGA HORACIJA! tudi "doctor kopitorum", "doktor kopyt", njegove spise pa „libri copitorum". 36 Tudi v češčini obstoji, v istem pomenu kot v slovenščini, povezava med poklicnimi nazivi čevljar in kopitar: švec - kopytaf; in Apelov pregovor se glasi v tem jeziku: "Ševce, drž se sveho kopyta". Na to imensko povezavo je hotel Penzel Kopitarja z navedbo Chelčickega opozoriti, na več verjetno ne. V diametralnem nasprotstvu k Prešernovem "kopitarju" pa ima "Kopyto" (kopito= čevljar= Kopitar= kritik) pri Penzelnu pozitivno konotacijo, saj je čevljar/kopitar Penzel ("Kopyto") izoblikoval iz izvrstnega "usnja" (nadarjenega dijaka) priznanega strokovnjaka - Kopitarja, ki je seveda v stanju, da presodi Penzelnovega Horacija, še več: za Penzelna bi pomenilo čast, če bi ta izredni kopitar (izvedenec, kritik) ocenil njegovo delo. Da bi Kopitar potem napisal recenzijo Penzelnovega Horacija, o tem, ob robu povedano, ni kaj znanega. Samo ob sebi se stavlja vprašanje, ali je Prešeren Penzelnovo posvetilo poznal in tako posredno od Penzelna dobil idejo za poznejši satirični napad na Kopitarja, v katerem je izpoved Penzelnovega posvetila na glavo postavljena, ali pravilneje: v katerem je od Penzelna na glavo postavljeni izrek Apela zopet na noge postavljen. Prav lahko bi bilo mogoče, daje Prešeren v dunajskem času Penzelnovo posvetilo pri Kopitarju videl. Kopitarjeva bogata zasebna knjižnica, bogata tudi na področju rimskih in grških klasikov, ki so mu bili zelo pri srcu, je bila širše znana in za klasiko zaintresirani študent Prešeren bi si iz nje lahko kaj izposodil. Morda je Kopitar Prešerna celo opozoril na to novejšo izdajo Horacija, pesnika, ki ga je sam tako visoko cenil. - Ugibanja! Dejstvo je, da o Prešernovih stikih s Kopitarjem - množina je verjetno že pretiravanje - ni dosti znanega. Edini vir, ki nam je glede tega na razpolago, je zgoraj omenjeno Prešernovo pismo Čopu, z dne 13. februarja 1832, v katerem se pesnik spominja, kako je izročil Kopitarju svoj "zvezek kranjskih pesmi" v presojo. Omembe pa je vredno, da je ravno v tem pismu tudi govora o zadevnem sonetu proti "visokemu gromovniku". III. Morda pa je za nekoga, ki je bil kot Prešeren klasično izobražen, 37 ležala Plinijeva parabola kot nastavek za satirično pesem, naperjeno proti človeku/kritiku, ki sodi o stvareh, ki jih ne razume, takorekoč v zraku. V to smer ugibanja bi kazal "Sapožnik" (Čevljar) Aleksandra Puškina, ki prav tako uporablja zgodbico o Apelu kot ugovor zoper neprimerno literarno kritiko. Puškin je satirično pesem napisal leta 1829, objavljena pa je bila šele sedem let kasneje (1836). 38 Naj bo, za primerjavo s Prešernovo, tudi ona tukaj navedena: 35 Joseph Dobrowsky. Geschichte der Bohmischen Sprache und alteren Literatur (Prag 1818) 229; Josef Jungmann, Historie literatury česke (W Praze 1849) 39: "Chelčicky, Petr. - Starši bratr česky, femesla sweho šwec, a protož od nepfatel Kopyta nazwany [... ]." 36 Geza Gottas, Soziale und philosophische ldeen bei Peter Chelčicky (Wien: dis. 1966) 8. O zasebnem življenju Chelčickega se malo ve. zato si znanost do danes ni na jasnem, kateri poklic je imel preden je postal filozof in teolog. Zelo verjetno pa je, da je bil laik. 37 Prešeren je poznal Plinijevo zgodbo o Apelu gotovo že iz gimnazije - iz latinske hrestomatije za četrti razred. Kasteliz, Sibila 152. 38 V 3. zvezku časnika "Sovremenik". 438 MELIKOV ZBORNIK Cano;Kum.: 39 (npH1-na) Kapnrny pa3 BblCMaTpHBaJI canmKHHK 11 B o6yBH OWH6Ky yKa3aJI; B351B TOT'-IaC KHCTb, HcnpaBHJIC51 xy.D,O)KHHK. BoT, no.D,6oLJacb, canO)KHHK npo.D,OJI)KaJI: "MHe Ka)KeTC51, JIH~O HeMHoro KpHBO ... A :na rpy.D,b He CJIHWKOM JIH Hara? ... 11 TyT AneJIJiec npepBaJI HeTepnem1Bo: "CyAH, APY)KOK, He CBbIWe canora!" EcTb y MeH51 npH51TeJib Ha npHMeTe: He Be.D,aJO, B KaKOM 6bi OH npe.D,MeTe bbIJI 3HaTOKOM, XOTb CTpor OH Ha CJIOBax; Ho YepT ero HeCeT cy.D,HTb o CBeTe: TTonpo6yi1 OH cy.D,HTb o canorax! V prvi kitici se torej Puškin naslanja na Plinijevo zgodbico, le da se v njegovi verziji objestni čevljar po kritiki čevljev spodtakne v razliko k predlogi nad licem in preveč razgaljenimi prsi, preden ga Apel ustavi z opominom "Le o čevljih, prijateljček, lahko sodiš!". V drugi kitici si pa privošči, ne da bi navedel njegovo ime, "prijatelja" Nikolaja l. Nadeždina (1804-1856), literarnega kritika, publicista in etnografa, 40 o katerem ne bi vedel povedati, na kaj se sploh spozna, ima pa strupen jezik. Hudič ga jaha, da si prisvaja sodbo o vsem mogočem. Naj poskusi najprej soditi o čevljih, ali drugače rečeno, če bi vsaj toliko znal, da bi lahko čevlje sodil. V rokopisu je dodal Puškin pesmici še zgovoren epigraf: "No vidio po vsemu, čto on seminarist". 41 Nadeždinje namreč končal bogoslovje, od Puškina ne ravno cenjega ustanova za pridobitev dobre izobrazbe. Drugače kot Prešeren Kopitarju, očita Puškin torej ostremu kritiku Nadeždinu, da se ima povsod za strokovnjaka, čeprav se niti na čevlje ne spozna, da torej niti rokodelskega (osnovnega) znanja nima. Prešeren pa ob priliki prve objave svojega soneta v "Illyrisches Blatt" ( 1833) v pojasnilu pod črto izrecno poudari, da Kopitarju kot slovničarju pušča vso veljavo in da se sonetna kritika "omejuje samo na njegovo estetsko sodbo". 42 Mimogrede povedano: Kopitar je bil tudi z Nadeždinom v stiku. Ruski vseznal je celo, sicer na prigovarjanje Kopitarja, 43 v okviru spisa "Die Mundatren der russischen Sprache" (Narečja ruskega jezika), objavljen v dunajskih "Jahrbticher der Literatur" (1841), 44 ocenil Kopitarjev polemičen spis "Hesychii glossographi discipulus". 45 Poskusil se je torej tudi kot ekspert na jezikoslovnem področju. A. S. Puškin. Sobranie sočinenij. Tom vtoroj: Stihotvorenija 1825-1836 godov (Moskva 1974) 21 l. Prim. komentar k pesmi v navedeni izdaji na str. 584. Prav tam. lllyrisehes Blatt. 27. julija 1833. priloga. Opomba k izreku v zadnji vrstici Apela- "Le zhevlje s6di naj kopitar": "Um nieht mil3verstanden zu werden, erklaren wir. dal3 wir das Fach der Grammatik dem Herrn K. als seine "crepida" gelten lassen. Cuique suum. Wir beschranken daher diesen Ausspruch lediglich auf sein asthetisches Urtheil." 43 Nahtigal. Kopitarjevi spisi II/ l. XVIII. 44 Nepodpisan članek: Die Mundarten der russischen Sprache, v: JahrbUcher der Literatur 95 (1841) 180240. NUK Ms 1444/VII. 39 40 41 42 439 WALTER LUKAN: "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR 1" - IN PENZELNOVEGA HORACIJA 1 Od navedenih "kopitarskih" čevljarjev, je vsekakor Prešernov najbližji Plinijevi predlogi. Poigranje s priimkom Kopitar si pa Prešeren deli s Penzelnom, ki ga je v tem oziru časovno prehitel in morda - vsaj ni izključeno - celo inspiriral. ZUSAMMENFASSUNG "Nur das Schuhwerk beurteile Kopitar!" - und Penzels Horaz! Im Beitrag wird France Prešerens satirisches Sonett "Apelles und der Schuster", mit zwei weiteren Texten verglichen, die ebenfalls die alte, von Plinius dem Alteren iiberIieferte Anekdote liber den griechischen Maler Apelles, der dem Schuster lediglich erlaubt, liber Schusterdinge auf seinem Bild zu urteilen, als Ansatz haben. Der slowenische Dichter verwendete die Parabel, um dem Sprachwissenschaftler und Kritiker Jernej Kopitar durch ein suggestives Wortspiel mit den Berufsbezeichnungen "čevljar" (Schuster) und "kopitar" (Leistner, pejorativ fiir Schuster), das im Ausspruch "Le čevlje sodi naj Kopitar!" (Schuster bleib bei deinem Leisten) gipfelt, die Kompetenz zum Urteil liber Poesie abzusprechen. In disesem Zusammenhang wird auf die Entdeckung hingewiesen, daB Prešeren nicht der erste war, der mit dem Zunamen des bedeutenden Slawisten spielte: der Polyhistor und ehemalige Gymnasiallehrer Kopitars, Abraham Jakob Penzel, tat dies zwolf Jahre friiher, und zwar mit seiner handschriftlichen Widmung in seiner Horaz-Ausgabe, die er von Kopitar, dem kompetenten Leistner/ Kritiker - also, anders als bei Prešeren, positiv konnotiert - rezensiert haben wollte. Prešeren konnte die Widmung sogar gekannt haben. AbschlieBend wird als Vergleichsbeispiel noch Alexander Puškins "Schuster" (Sapožnik) vorgestellt, in dem der russische Dichter mit seinem Apelles den librigens auch mit Kopitar in Kontakt stehenden "Alleswisser" und scharfen Kritiker Nikolaj Nadeždin - ohne ihn beim Namen zu nennen - aufs Kom nimmt, indem er ihm rat, es zunacht mit der Beurteilung von Schuhwerk zu versuchen. 45 Bartholomaeus Kopitar, Hesychii glossographi discipulus et epiglossistes russus in ipsa Constantinopoli sec. XII-XIII [... ] (Yindobonae 1839). 440 MELIKOV ZBORNIK OLGA JANŠA-ZORN VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU S POSEBNIM OZIROM NA KRANJSKO l. Uvod Vprašanje deljivosti kmetij se je na Kranjskem in tudi v drugih deželah postavljalo že v srednjem veku, bolj aktualno pa je postalo v začetku novega veka. Ponekod so zemljiški gospodje dovoljevali delitev hub na polovične, tretjinske in četrtinske, če so pri tem tudi sami imeli določeno korist. Z razvojem zgodnjega kapitalizma je prihajalo do večje gospodarske diferenciacije na vasi. Kmetije se sicer v tem obdobju načelno še vedno ne bi smele deliti, kljub temu pa je bilo razkosanje dopuščeno, če ni bilo nevarnosti, da bi se s tem zmanjšale dajatve zemljiškemu gospodu. Drobljenje kmetij je bilo bolj pogosto na ravninskih predelih ali blizu naselij z razvitimi neagrarnimi dejavnostmi. Bližina mest je prebivalcem z malo zemlje omogočala raznovrstne dodatne zaslužke. Tudi v predelih z izrazito razvito živinorejo je bil kmet manj navezan na kmetijo, saj je bil tam bolj odvisen od skupne gmajne, ki pa je tudi v primeru razdelitve kmetije ostala nerazdeljena vsaj do druge polovice 18. stoletja. Razvoj kajžarstva sega v srednji vek, zelo pa se je razvilo v 16. stoletju. V manjši meri so kajže nastale znotraj starih naselij (če je kmet odstopil otroku manjši del zemlje) ali na propadlih hubah. V glavnem pa so kajže zrasle na srenjskem svetu ob obstoječih naseljih na robu gruntarskega polja. Po obsegu in kvaliteti so kajže imele skromno zemljo. Zlasti na Dolenjskem pa je bilo značilno, da se je odvečno prebivalstvo usmerjalo v vinogradniške predele, kjer so jih vabila gorskopravna zemljišča. Številnim kajžarjem je bilo obdelovanje zemlje stranska gospodarska panoga, kajti zaslužek so iskali predvsem v neagrarnih dejavnostih. 1 V času terezijansko-jožefinskih reform se je spremenil odnos do srenjske zemlje. Po patentu Marije Terezije iz leta 1768 naj bi pašnike razdelili med podložnike v obsegu, ki bi bil sorazmeren z njihovimi osnovnimi kmečkimi enotami brez upoštevanja kasneje pridobljenih parcel. Prejemniki naj bi jih v naslednjih dveh letih kultivirali v njive in travnike, kar pa je v praksi potekalo precej bolj počasi. 2 Iz te razdelitve pašnikov so bili izvzeti skalnati oz. peščeni kompleksi in planinski pašniki. Tudi del pašniških gmajn okrog naselij je ostal nerazdeljen in namenjen izključno za pašo ovac, deloma tudi konj. Ob teh ukrepih so bili prizadeti prebivalci brez zemlje, ki so dotlej smeli pasti na skupnih pašnikih npr. po eno kravo ali nekaj prašičev. Tudi gruntarji nad to delitvijo niso bili vedno navdušeni, saj razdeljeni pašniki niso bili ograjeni, kot je bilo to v navadi pri njivah in travnikih.3 Delitve srenjske zemlje so bili deležni poleg gruntarjev, polgruntarjev in drugih manjših posestnikov tudi kajžarji. Ključ za pridobitev zemlje ni bil povsod enak, ponekod so jo delili, kot je bilo že omenjeno, glede na velikost zemljišča, drugod glede 2 3 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog l., Ljubljana 1970, str. 167173. Prav tam, str. 173. Prav tam, str. 156- 157. 441 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU na število živine, spet drugje so upoštevali tudi število ljudi v gospodinjstvu. Kot je za kmete in kajžarje to bila po eni strani pomembna pridobitev, pa je zaradi pomanjkanja paše zlasti za marsikaterega kajžarja bil to tudi udarec. S tem ko so doslej neobdelana zemljišča spreminjali v njive in travnike, se je površina obdelovalne zemlje na kmetiji povečala in tako se je povečala tudi možnost za delitev kmetij. Za novo nastale posestnike je bilo pomembno dejstvo, da so bili kmečki sinovi ob prevzemu kmetije rešeni služenja vojaške službe. 4 V zvezi z delitvami kmetij, ki so bile v zakupnem razmerju, je treba poudariti, da je bil zemljiški gospod tisti, ki je odločal o tem, ali se bo kmetija delila, če ne, pa tudi o tem, kdo od dedičev bo dobil kmetijo. Pri kupnih kmetijah je praviloma dedoval en dedič, drugi so dobili odpravščino v denarju, vendar je bila ta precej manjša, kot če bi dobili nepremičnine. 5 Za podložniška zemljišča so na Kranjskem leta 1769 začeli uvajati zemljiške knjige, ki so jih vodila zemljiška gospostva oz. patrimonialna sodišča. Vsekakor pa si je država v 18. stoletju v duhu fiziokratskih reform prizadevala ohraniti grunte in zagotoviti kmečko dedno nasledstvo. Delitev kmetij je bila v praksi omejena le na redke primere, ki bi povečali rentabilnost gospodarstva. Gospodarski razlogi so govorili za ohranitev primerno velikih kmetij, demografski pa za drobitev posesti. Potrebe vojaških naborov so glede na dejstvo, da so bili kmečki gospodarji oproščeni vojaške službe, prevesile tehtnico bolj na stran delitve kmetij. 6 Sredi 18. stoletja je torej, če je že prišlo do delitve kmetije, bil za to potreben pristanek zemljiškega gospoda, kresije in tudi podložnika. Sicer pa na sploh teh delitev ni bilo veliko in določene razlike so obstajale tudi med posameznimi deželami. 2. Delitev kmetij od časa Ilirskih provinc do konca 60. let 19. stoletja Na Kranjskem in Goriškem je bilo npr. z odlokom dvorne pisarne leta 1807 prepovedano (do nove ureditve davčnega sistema) razkosavanje kmetij brez pristanka zemljiških gospodov, kresije in deželne vlade. Če pa je že prihajalo do delitev, je bilo treba paziti, da ta ne bi šla na škodo vojne moči in gledati je bilo treba tudi, da bi nove enote zemljiškega kompleksa zadoščale za vzdrževanje in izplačevanje davkov. V obdobju francoske zasedbe je bil na ozemlju Ilirskih provinc (1809-1813) uveljavljen Code Civil, ki kakih omejitev glede razpolaganja s kmečko zemljo ne pozna več, saj je naslonjen na rimsko dedno pravo, 7 po katerem imajo vsi dediči enake pravice pri dedovanju, vsak lahko zahteva svoj delež v naravi, če pa to ni izvedljivo, ima pravico do sodne dražbe zapuščine.s V sicer kratkem obdobju francoske zasedbe je torej že prihajalo do svobodne delitve kmetij. Po restavraciji avstrijska vlada na ozemlju, ki je bilo v Ilirskih provincah, ni vzpostavila starega stanja, temveč je pustila v veljavi francosko zakonodajo, ki je dopuščala delitev kmetij, uveljavljeno paje bilo določilo, da mora to potrditi tudi zemljiški gospod. Tako stanje je na Kranjskem trajalo do zemljiške odveze 1848. Ko pa je z zemljiško 4 5 6 7 8 Prav tam, str. 174. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog II.. Ljubljana, 1980, str. 443, 457. Prav tam, str. 458. J. Vošnjak (ur.): Poročilo o kmetijski enkcti dne 17. in 18. aprila 1884 v Ljubljani. Ljubljana 1884, str. 18. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog II.. Ljubljana 1980, str. 460. 442 MELIKOV ZBORNIK odvezo odpadlo potrebno dovoljenje za razdelitev kmetij s strani zemljiškega gospoda, do nekih novih predpisov na tem delu slovenskega ozemlja ni prišlo in delitev je bila dejansko svobodna. Naredba justičnega ministrstva z dne 17. 7. 1850 je razglasila, da veljavni predpisi ostajajo do uvedbe novega zakona. Tako je svobodna delitev kmetij veljala še naprej na Goriškem, v beljaškem okrožju, v Istri, Trstu in na Kranjskem. 9 Na Kranjskem je bil proces delitve kmetij najbolj izrazit na Notranjskem in Dolenjskem. O tem vprašanju in sploh o krizi v kmetijstvu so precej razpravljali v strokovnih društvih (Kranjska kmetijska družba, Juridično društvo za Kranjsko) in pisali v tedanjem časopisju. Novice so v razmišljanjih o razmerah na slovenskem podeželju med drugim opozarjale tudi na potrebo razdelitve srenjske zemlje in srenjskih pašnikov, s čimer bi se povečala količina obdelovalne zemlje, svarile pred pustošenjem gozdov in pred vsesplošnim obubožanjem na podeželju. Tudi odprava ženitnih omejitev je povzročila glasen ugovor. Bleiweis je npr. odločno zagovarjal pravico občin, da izdajajo ženitna dovoljenja in omejujejo ženitve, če bodoča zakonca nimata potrebnega premoženja za vzdrževanje družine. 10 Peter Hicinger, dekan v Postojni, je v Novicah leta 1860 pod naslovom Kmetovanje na Notranjskem in kako bi se dalo na bolje oberniti 11 objavil članek, v katerem je omenil več vzrokov za nastali položaj na Notranjskem ter svetoval, kako naj bi kmetje ukrepali, da bi se rešili iz nastalih težav. Slabe razmere v kmetijstvu na Notranjskem je opravičeval z dejstvom, da je tu zemlja slabša kot na Gorenjskem in Dolenjskem, vendar je menil, da je rešitev predvsem v naprednejšem poljedelstvu. Pravi sicer, da so na Vrhniki, Logatcu, Planini boljše razmere, čeprav kmetje večkrat mešajo kulture kot so koruza, krompir in fižol, bolje je tudi okrog Loža in Cerknice ter v Vipavski dolini, precej slabo paje na Pivki, kjer bi po njegovem bilo treba dvigniti predvsem živinorejo, potem bi bilo mogoče zemljo bolje gnojiti in posledica bi bil večji pridelek. Prav tako za to območje priporoča izboljšanje sadjarstva, pri tem bi mogle več storiti zlasti šole. Nenazadnje priporoča, naj se Pivčani lotijo kakega rokodelstva. Vzpodbujen zaradi Hicingerjevega pisanja, se je oglasil neki B., ki je v več nadaljevanjih pod naslovom Kmetovanje na Pivki prikazal svoj precej kritičen pogled na nastali položaj in opisal še nekatere druge vzroke, ki naj bi povzročili žalostno stanje kmetijstva na Pivškem. Pisec je, kot sam pravi, doma s Pivke 12 in zato razmere precej dobro pozna. Kot prvi vzrok propada kmetijstva je navedel "predrobno razkosanje posestev", ob tem je opozoril na dejstvo, da starši dvema, trem ali celo štirim sinovom poskušajo zapustiti vsakemu lastni dom, tako so se na kupu zidale koče ob koči in nastala je vas Koče. Tu je skupaj 16 kmetij, vendar imata le dve po pol grunta, vse ostale so manjše, celega grunta v vasi ni več. Vendar naj bi bil tukaj položaj še znosen, marsikje naj bi bilo precej slabše. V 16 vaseh slavinske fare omenja pisec le še štiri cele kmetije, vse ostalo je razkosano; posamezniki imajo majhne kose zemlje in še ti ne ležijo skupaj, ampak so raztreseni, tako da kmetje izgubijo veliko časa, da jih obdelajo tudi zaradi velike medsebojne oddaljenosti. Zaradi majhnosti parcel je oranje zelo otežkočeno. Mar9 Prav tam, str. 464. IO P. Vodopivce: Gospodarski in socialni nazori Bleiweisovega kroga. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 7. zv .. Bleiweisov zbornik. Ljubljana 1983, str. 33-35. 11 Novice 1860, str. 154-155. 12 Pod pojmov Pivka je mišljeno širše območje južno od Postojne. to kar je danes Pivška kotlina. 443 OLGA JANŠA-ZORN VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU ... sikje je lastništvo parcel spolovinarsko, tu pa se pokažejo razlike med dobrim in slabim gospodarjem, kar vodi potem v nesoglasja in spore. Avtor poudarja, da zemlja na Pivki ni posebno dobra, ni je mogoče primerjati npr. z gorenjsko zemljo. Posebno težavo vidi v tem, da tu niso razdelili skupnih pašnikov. Zato predlaga razdelitev pašnikov in komasacijo, da bi kmet imel svoje parcele čimbolj skupaj. Zanimiv je med drugim predlog, naj bi župniki storili kaj več za boljšo izobrazbo kmetov, v nadaljevanju pa avtor predlaga, naj se ustanovijo 5 do 6 članske komisije za posamezne vasi, ki bi ob podpori župnika in koga z graščine pravično razdelili pašnike. Avtor je kar precej kritičen do svojih rojakov, jezi se nad slabim gospodarjenjem nasploh, omenja, da kmetje na Pivki mislijo, da se jim ne spodobi ukvarjati z obrtjo in celo priprava orodja za vsakdanjo rabo, ki ga mora imeti vsak gospodar, se jim zdi odveč in to orodje raje za drag denar kupujejo. Takole pravi: "Toliko izgledov imajo, da na Pivki naj lože živi, kdor se ne peča samo s svojo premajhno kmetijo, temuč poleg nje s kakim prekupovanjem, kupčevanjem itd., po kateri poti se v malo letih iz pri proste pivške koče celo v teržaško palačo preseliti da." 13 Pravi pa tudi, da če že ne bi šlo s trgovanjem, naj bi se oprijeli kakega rokodelstva, tako pa na Pivki še vedno velja, da naj kmet samo kmetuje, čevljar naj pa čevljari. Za vzgled jim avtor postavlja Ribničane in meni, da bi tudi Pivčani lahko izdelovali predmete iz lesa ali pa kovali srpe in sekire. Še bolj kritičen je potem, ko navaja, da je Pivčane sram nesti prodajat celo tisto, kar so pridelali na polju, kvečjemu bi voz sena ali krompirja peljali v Trst, če bi ga imeli. "Najgotovejša dota, ktero mladi Pivčanček prejme in odrasel uživa, je ta-le: spomladi, poleti in jeseni poveršno poljsko delo, pozimi pa za ognjem sedeti ... , kolovrat se redkokdaj sliši ... , spomladi jih nekoliko spet oživi, pa ni orodja, živeža ni, zdaj dirjajo okrog, iskaje ta kolesa, uni krampe, tretji otike ali spolovinarja orača; nemara več kot k adventni zornici jih roma v farovž denarja na posodo prosit." Pisec se zgraža ob dejstvu, da ne spoznajo, da bi lahko ves denar, ki so ga ob žetvi plačali Vipavcem in Kraševcem, imeli v svojih žepih. Tako pa je na Pivki navada, da se vrši košnja, žetev in mlačev vse naenkrat, zato najamejo Dolanke, Vipavce in Vipavke ter Kraševce za razna dela, oče pa se sprehaja med njimi kot kak grajski valpet, medtem ko mati vse dni kuha in peče, namesto da bi bilo delo bolje razporejeno in opravljeno postopno z manj delovne sile. Ob tako kritičnem pisanju je celo sam avtor članka zapisal, da Novice tega pisanja ne bodo objavile, toda urednik Bleiweis je v opombi pod črto zapisal: "Da vidite pomoto, ako mislite, da Novicam niso všeč Vaši spisi, Vas pri tej priči lepo prosimo, berž ko morete mož beseda biti z vsemi obljubljenimi spisi." 14 B. se je ponovno oglasil čez približno tri mesece s prispevki z enakim naslovom Kmetovanje na Pivki, kjer je najprej podrobneje spregovoril o problemu razdelitve pašnikov in o živinoreji. Menil je, da so pašniki velik zaklad, stanje pašnikov na Pivki pa naj bi bilo žalostno. Omenja, da prihajajo sem Tolminci za črednike (paša se pričenja ob sv. Juriju, 24. aprila). Črednik pa se navadno kmalu zameri vaščanom, ker slabo skrbi za živino, tako da mora potem nekaj vaških otrok pustiti šolo in pomagati čred­ niku. Velik problem v zvezi z živino je pomanjkanje vode v poletni vročini, zaradi česar živina zelo trpi in je tudi mleka vedno manj. Prebivalci sicer vsako leto obljubljajo, kako bodo rešili težave z vodo, vendar vse ostane le pri obljubah. Po tem uvodu o slabem stanju živinoreje preide pisec na konkretne predloge o razdelitvi pašnikov in njihovi spremembi v njive in travnike, kar bi kmetom omogočilo 13 Tu je avtor morda mislil na tri rojake, rojene v Slavini, in sicer Janeza Kalistra, ki se je ukvarjal s prevozništvom, pri čemer je obogatel in postal trgovec v Trstu. Njegov nečak Franc Kalister je bil veletrgovec v Trstu, sorodnik Josip Gorup pa prav tako. 14 Novice, 1860, str. 186-187. Kdo je pisec članka nisem mogla ugotoviti. 444 MELIKOV ZBORNIK pridelavo sena, ki bi ga morda celo lahko prodali, predvsem pa uporabili za krmo živini v hlevu. Del razdeljenih pašnikov naj bi zasadili z drevjem, tu bi dobivali steljo, nekaj bi prihranili, ker črednika ne bi bilo treba plačati, otroci pa bi redno hodili v šolo. V nadaljevanju še predlaga, naj bi konje prodali (prevozništva je tako ali tako vedno manj), krave naj bi redili v hlevih, tudi volov malim in srednjim kmetom ni treba, potrebni so le večjim kmetom. Pomembno je, da bi kmet okrog dve tretjini (ali vsaj polovico) pridobljene gmajne očistil kamenja in brinja ter zgradil zid, za ograjo pa bi imel sadni vrt, polje in travnik ter gojil deteljo. Ostali del bi lahko pogozdii. 15 Če bi krnet imel lasten gozd, bi bil preskrbljen s kurjavo, namesto da "celi dan po senožeški Lozi cimbre pobira ali pa v strahu in trepetu krade". Avtor ošvrkne tudi kmete na Pivki, češ da so ovčerejo zanemarili, zlasti v letih, ko se je gradila železnica. Sedaj ko je železnica zgrajena in je prevozništvo zelo upadlo, naj bi spet bolj gojili ovce, ki da se v Trstu dobro prodajajo, poleg tega dajejo volno dvakrat letno, mleko, gnoj itd_ 16 Poseben prispevek je B. posvetil poljedelstvu in ponovno naglasil, da je vzrok revščine preveliko razkosanje kmetij, poudaril potrebo po komasaciji, vendar dvomi, da bi tukajšnji prebivalci to z veseljem sprejeli, ker se bojijo, da bi dobili slabši kos zemlje. Glede velikosti kmetij pravi, da je celih kmetij na opisanem območju malo, več je polovičnih, rnaselčarjev 17 in polmaselčarjev. Omenja, da gredo male kmetije večkrat na boben. Čeprav pivška zemlja ni zelo rodovitna, je po njegovem glavni vzrok slabega stanja v zaostalosti, v prevladovanju pastirstva, namesto poljedelstva, v nekaterih slabih navadah, kot je npr. ta, da repo in korenje prezgodaj poberejo, saj bi bila lahko vsaj še en mesec na polju in bi pridobila na teži. Tu pa tako hitijo s pospravljanjem pridelkov zato, da spustijo živino na njive, kjer se pase, vendar naredi tudi precej škode, ker zemljo preveč stepta. 18 Med nasveti, ki jih je avtor še priporočal kmetom, velja omeniti zlasti nasvete glede gnojenja, nasvete o sadjereji (pridelavo jabolk, hrušk in sliv), priporoča sajenje murv za gojenje sviloprejke itd. I 9 Poleg Novic in v okviru Kranjske kmetijske družbe so o vprašanju razkosanja kmetij na Kranjskem razpravljali tudi v drugih okoljih. Ko je 1861 začelo delovati Juridično društvo v Ljubljani, ki je že 1862 združevalo prek 100 članov, pretežno juristov s Kranjske, deloma tudi s Štajerske, Koroške, Goriške, posamezniki so bili še z Dunaja in Zagreba, so v okviru društvenih mesečnih sestankov, še zlasti v letu 1861 in 1862 veliko razpravljali o vprašnju razkosanja kmetij. V tem okviru je bila razprava na višji strokovni ravni, saj so se mnogi člani društva kot advokati, sodniki, notarji v praksi neposredno srečevali s to problematiko. Precej predavanj na to temo je bilo objavljenih v društvenem glasilu Verhandlungen und Mittheilungen der juristischen Geselschaft in Laibach. 20 Med pisci tovrstnih razprav izstopajo zlasti Etbin Henrik Costa, njegov oče Henrik Costa, Wilhelm Fritsch in Anton Schoppl. 15 16 17 18 19 20 Novice 1860, str. 325-327. Novice 1860, str. 335-336. Maselčar je lastnik četrtine kmetije. Novice I 860, str. 357-358. Novice 1860, str. 366, 381-382. Olga Janša-Zorn: Prispevek k zgodovini delovanja Juridičnega društva v Ljubljani ( 1861-1868). Vilfanov zbornik, Pravo - zgodovina - narod, Ljubljana I 999, str. 497-509. 445 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. Prvi je o tej temi predaval E. H. Costa 21 že novembra in decembra 1861. Najprej je v predavanju Razkosanje in posledice kmečkega dedovanja 22 opozoril na dve gledanji na to problematiko in sicer a) konservativno, ki ima za potrebno "die Menschen ... am Gangelbande zu flihren" in b) liberalno, ki nasprotno poudarja najsvobodnejše gibanje v vseh smereh, popolno avtonomijo in torej tudi ne nasprotuje prepovedi razkosanja kmetij. Kakor se pokaže v nadaljevanju, je Costa zagovarjal prepoved razkosanja kmetij. V nadaljevanju je opozoril na patente iz 18. stoletja, ki so prepovedovali razkosanje kmetij, spregovoril je o organizacijskem statutu (cesarskem dekretu) Ilirskih provinc, izdanem v Parizu 15. aprila 1811, ki je na Kranjskem, v beljaškem okrožju, Istri, civilni Hrvaški, Dalmaciji in Dubrovniku razveljavil prej obstoječe zakone in uvedel upravljanje po francoski zakonodaji. Po vrnitvi avstrijskih oblasti so bili spet uveljavljeni avstrijski zakoni, izjema pa je bila uredba o kmetijah in dedovanju. Čeprav so bila določila začasna, pa pravi Costa, da še vedno niso bila razveljavljena in obstoje še sedaj. Po njegovem mnenju je nujno, da se razkosanje kmetij, "ta prvi in najmočnejši vzrok obubožanja kmetov ustavi". Costa našteva še razne druge uredbe in na koncu tega dolgega predavanja spet prepričuje poslušalce, da v nasprotju z ostalimi slovensko-nemškimi deželami na Kranjskem ne obstaja nobena omejitev razkosanja, kar ni dobro. Tudi v predavanju Drobci za presojo o vprašanju razkosanja 23 je Costa obtožil številne delitve kmetij kot veliko socialno in gospodarsko zlo. Primerjal je razmere na Kranjskem z razmerami na WUrtemberškem (kjer je bilo veliko razkosanja in bede, kjer pa se razmere izboijšujejo zaradi uspešnega razvoja industrije) ter z razmerami v Prusiji in Franciji. V Prusiji je bilo prav tako veliko razprav glede vprašanja razkosanja kmetij, je pa značilno, da so poslanci kmečkega stanu v združenem deželnem zboru 1847 vsi glasovali proti prejšnjemu omejevanju razkosanja. Francija tudi trpi zaradi pritlikavih kmetij (Zwergwirtschaften), kmečki srednji sloj naj bi se tu proletariziral od revolucije dalje. Kar se Kranjske tiče Costa meni, da zlasti bližina Ljubljane, kjer je več industrije (papirna, oljna) pospešuje razkosanje kmetij. Podaja tudi statistične podatke za okraj Ljubljana-okolica, kjer je leta 1852 bilo 79 razkosanj, vendar pravi, daje treba razlikovati med a) pravim razkosanjem, b) delitvijo kmetij na dva dela in c) ločitvijo posameznih parcel od dediščine (verjetno misli na prodajo zemljišč zaradi prezadolženosti ali zaradi izplačila dedičem). Daleč največ je teh zadnjih, kar 58, ostala dva primera sta po številu precej izenačena. Glede velikosti kmetije se sklicuje na razpravo W. Fritscha, ki omenja, da cela kmetija na Kranjskem meri 13,9 oralov, kar je približno 8 ha. Svoje poglede na razkosanje E. Costa strne v ugotovitev, da se pravo razkosanje redkeje dogaja, da pa gre v mnogih primerih za ločitve posameznih parcel od kmetije. Svoje trditve podkrepi še z ugotovitvami, ki jih je na eni od sej Juridičnega društva predstavil ljubljanski notar dr. B. Suppanz, ki je za leto 1860 in 1861 vodil evidenco glede delitev kmetij v svojem uradu in ki navaja za 1860. leto 15 delnih delitev in nobene delitve celotne kmetije, za letol861 pa 30 delnih delitev in 4 delitve celotne kmetije. Novo nastale parcele je kupilo v obeh letih 166 kmetov in 11 nekmetov. 24 21 E. II. Costa je bil v letih 1861-1867 prvi tajnik Juridičnega društva in urednik društvenega glasila, sicer pa pravnik in zelo dejaven tudi v drugih društvih (Kranjska kmetijska družba, Historično društvo za Kranjsko, načelnik Južnega Sokola. kasneje predsednik Slovenske Matice itd.). 22 E. 1-1. Costa: Die Grundzerstlickelung und die Bauernerbfolge in Krain. - Yerhandlungen und Mitthcilungen der juristischen Geselschaft in Laibach (odslej Yerhandlungen ... ) I., 1861, H. 1, str. 6-24. 23 E. H. Costa: Fragmente zur Wlirdigung der Frage liber die Grundzerstlickung. - Yerhandlungen ... l., 1862, št. 4, 5, 6, str. 186-198. 24 Prav tam, str. 195-197. 446 MELIKOV ZBORNIK Podobne nazore glede razkosanja kmetij je zastopal tudi Henrik Costa, 25 ki je v svojem predavanju omenil, da je notranje ministrstvo 21. 2. 1850 poslalo kranjskemu deželnemu predsedniku dopis, v katerem naglaša interes vlade, da se deželo obvaruje pred veliko razcepljenostjo kmetij, ker je to največji vzrok obubožanja. Costa opozarja tudi na ekonomske posledice razkosanja in kot primer navaja, da je Avstrija doživela v letu 1861 pecejšen vzpon v izvozu žita, nasprotno pa je v Franciji, kjer je dovoljeno razkosanje kmetij, veliko pomanjkanje žita. Ne le Francija, tudi dežele ob Renu, celo Anglija, Belgija in Italija se zanimajo za avstrijsko žito, pri čemer pomembno vlogo igrata železnica in izvoz preko tržaškega pristanišča. S tem skuša poudariti, da je tam, kjer ni razkosanja kmetij, pridelek večji. O Kranjski pravi, sklicujoč se na "Tafeln zur Statistik des Steuerwesens im osterr. Kaiserstaate" za leto 1858, da obsega 1,653.991 oralov produktivne zemlje, ki je razdeljena med 120.394 posestnikov, kar bi po izračunu zneslo 13,9 oralov ( okrog 8 ha) na posamezno posestvo, v resnici pa je povprečje 4,08 oralov, kar pomeni 2 ha 60 arov. Do teh številk pridemo, ker imamo na eni strani veleposest na drugi pa veliko razdrobljenih kmetij. Izvemo tudi, da je minister za kmetijstvo in rudarstvo sklical 1849 posvet zastopnikov Kmetijskih družb iz vseh dežel na Dunaju, skupaj je bilo 52 udeležencev, od tega tudi pet s Kranjske (Bleiweis, Orel, Terpinc, Ullrich in Volk), kjer so med drugim sklenili, da naj bo glede razkosanja v vsaki deželi ohranjeno obstoječe stanje, ker je tako zakonsko določeno. 26 V naslednjem prispevku je H. Costa nastopil zlasti proti stališču A. Schopla, ki je trdil, da svobodna delitev kmetij privede k temu, da dobijo posest tisti, ki so sposobni zemljo obdelovati, zato naj bi bile po Schopplovem mnenju posledice razkosanja koristne. Nasprotno pa Costa trdi, da to ne more veljati za zelo pritlikave kmetije (Zwergwirtschaften), kajti lastniki teh so reveži, ki v slabih letinah ne morejo preživeti sebe in svoje družine in ki tudi sicer svojih izdatkov ne morejo plačevati, zidajo pa bedne kajže, kjer živijo v veliki revščini s svojo naraščajočo družino. Po njegovem so tako Zwergwirtschaften enako kot latifundije neprimerne, Costa sam bi najbolj priporočal srednje kmetije. Vendar tudi Costa pozna izjeme in kot primer navaja ljubljanski predmestji Krakovo in Trnovo, kjer je razvito "vrtno gospodarstvo", kjer pridne žene ribičev in čolnarjev z neumorno spretnostjo dosegajo uspehe. Podobno kot že prej omenjeni pisec B. v Novicah, tudi Costa opozarja na dejstvo, da zelo majhni kmetje redko delajo pri kaki neagrarni dejavnosti ali gredo na dnino k veleposestniku, saj imajo na svojem, ob pomanjkanju živine in pluga, veliko ročnega dela z lopato, kar pa je huda izguba časa. Take majhne kmetije pridejo velikokrat na dražbo, lastniki pa na beraško palico in postanejo breme občine s svojo družino vred. 27 Zelo obsežna predavanja o isti problematiki je v okviru Juridičnega društva imel Wilhelm Fritsch. 28 V prvem prispevku o razkosanju kmetij na Kranjskem29 je podal 25 H. Costa je bil višji carinski ravnatelj, član mnogih društev (o njem glej prispevek O. Janša-Zorn v Grafenauerjevem zborniku, Ljubljana 1996. str. 573-586. 26 H. Costa: Die GrundzerstUekungsfrage vom national-(iconomischen Standpunkte aus betrachtct. - Yerhandlungcn ... l., 1862, H. 4, 5. 6, str. 142-146. 27 H. Costa: Yortrag liber die GrundzerstUckung. - Yerhandlungen ... l., 1862, H. 4, 5, 6. str. 225-238. 28 Wilhelm Fritsch Ritter v., c. k. rudniški komisar v Ljubljani, je kot član Juridičnega društva veliko pisal o različni gospodarski problematiki. V glasilu tega društva Yerhandlungen ... je objavil med drugim članke: Ober die Neubesteuerung des osterr. Bergbaues im Allgemeinen. - Yehandlungcn ... l., 1861, H. 7-8, str. 247-264; Die Montan-lndustric Krains und die Ncubcsteuerung dcs osterr. Bcrgbaucs.Ycrhandlungen ... l., 1861, H. 7-8, str. 264-295. 29 W. Fritsch: Ueber die GrundzerstUckung in Krain nach dem Standpunctc der Empirie. - Ver- 447 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU . historični oris različnih kategorij posesti od dominikalne do kmečke (znotraj te omenja kmetije vseh velikosti, poleg tega še svobodnjaške in gorske kmetije), cerkvene, meščanske. Omenja tudi dopisovanje notranjega ministra in kranjskega deželnega namestnika v zvezi z razkosanjem kmetij. Notranji minister je 25. 3. 1853 ukazal kranjskemu namestniku, naj poroča: katere zakonske odredbe o razkosanju kmetij so na Kranjskem obstajale pred letom 1848, kaj se je po zemljiški odvezi storilo, da se ohranijo te odredbe, ali se kaže potreba novih zakonskih uredb, da se ohrani večja in manjša zemljiška posest. V zvezi s tem Fritsch omenja stališča desetih okrajnih glavarjev Kranjske z dne 11. 11. 1856, ki so predlagali najmanjšo površino, ki naj bi ostala po delitvi, upoštevajoč tudi okoliščine, kje kmetija leži (npr. v bližini mest, v ravninskem predelu z dobro zemljo ali v gorskih odmaknjenih predelih brez cestne povezave). Vsekakor bi se morali po njihovem mnenju ozirati na takšno velikost kmetije, da lahko preživi S-člansko družino. V letu 1860 so znova spraševali za mnenje okrajne oblasti in od teh se jih je 26 izreklo proti razkosanju posesti, izjema so bile le okrajne oblasti v Ilirski Bistrici, Vipavi, Kamniku in Tržiču, ki so menile, naj ostane v veljavi prosto razpolaganje z zemijišči. 30 Fritsch pravi, da je potem vlada za mnenje o razkosanju kmetij vprašala31 še Kranjsko kmetijsko družbo. Ta je na sestanku 20. 11. 1860 o tem imela živahno diskusijo in prišlo je celo do glasovanja, kjer se je večina izrekla proti razkosanju. Kot pove Fritsch, je zato tudi Juridično društvo v Ljubljani čutilo potrebo, da o tem vprašanju razpravlja. Sam je v predavanju navajal predvsem tri razloge proti razkosanju in sicer političnega, kmetijskega in moralnega, ki jih je tudi podrobneje razložil. V precej obsežnem tekstu je postregel s številnimi statističnimi podatki in primerjal Kranjsko s sosednjimi deželami. Na sploh je na podlagi teh podatkov ugotavljal, da je razkosanje prav na Kranjskem največje in še vedno napreduje. Kot primer navaja podatke ljubljanskega davčnega katastra, po kateremje tu bilo letno 800-1000 novih razkosanj, in primer okrajnega urada Rateče, kjer je od l. 7. 1850 do januarja 1853 bilo kar 45 razkosanj kmetij, čeprav gre za majhno krajevno območje. Omenja tudi, da je še najmanj razkosanj v okrajih Vipava in Kamnik. Dalje navaja, da k razkosanju pripomore tudi klima in geografska lega, saj je velik del Kranjske "gorata, hribovita dežela". Nenavadno je po njegovem dejstvo, da obsega cela kmetija na Dolenjskem manj zemlje, kakor četrt hube na Gorenjskem. Tudi po njegovem mnenju gre pri razkosanju kmetij ali za delitev celotnega kompleksa ali za ločitev posameznih parcel od celote. Ugotavlja, da se na majhnih parcelah pogosto gradijo hiše in tako nastajajo naselbine, kjer živi podeželski proletariat. Vzrok za razkosanje pa ni vedno dedovanje, ampak pogosto tudi lahkomiselnost, zapravljivost ter odvisnost lastnikov zemljišč od upnikov. V zvezi s problematiko velikega drobljenja kmetij na Kranjskem je Fritsch poudarjal, da ima Kranjska boljše pogoje za živinorejo, ker je tu veliko travnikov, kot za poljedelstvo. Vendar pa je pridelek živinske krme prav tako odvisen od razkosanja kmetij, kajti kjer je razkosanja preveč, tudi živinoreja ne more uspevati. Po drugi strani, piše Fritsch, pa ponekod gojijo več živine, kot je morejo vzrediti. In nenazadnje še opozarja, da čezmerno razkosanje gozdov predstavlja oviro za razvoj železarstva, ki je handlungen ... l., 1862, H. 4, 5, 6, str. 119-142. 3 o Prav tam, str. 124- 126. Fritscheve podatke iz omenjene razprave je povzel tudi Josip Vošnjak v prispevku Socialni problem in kmetski stan, Letopis MS, 1885, str. 33-34. 31 Dokument št. 14397 z dne 8. 11. 1860. 448 MELIKOV ZBORNIK močno odvisno od gozdnega bogastva (pridobivanje oglja). V zvezi z moralnim ozirom glede delitve kmetij navaja, da če bo posest preveč razdrobljena, bodo tudi mejni spori številnejši, revščina bo še večja, povečevala se bo neizobraženost ljudi, zmanjšal se bo šolski obisk in poslabšalo se bo materialno stanje šolskih organov. Že sedaj je marsikje na Kranjskem velika revščina, ponekod poznajo kruh le po imenu. Zaradi revščine bo prihajalo do kraje, gozdne škode ipd. Torej je prevelika deljivost kmetij tudi člen v verigi socialnega zla, ki je (ali še bo) prizadelo prebivalstvo. Glede dejstva, da so nekateri razpravljalci v okviru Juridičnega društva bili proti omejitvam razkosanja kmetij zaradi "omejevanja osebne svobode", je Fritsch mnenja, da ti v slepi pravni zavisti za neomejeno osebno svobodo ne priznavajo odličnega pregovora: "Summum ius, summa iniuria." 32 Sicer pa se mu je zdelo pomembno razsvetljevanje ljudi s pomočjo šol, kmetijskih družb in občinskih organov. Tudi razvoj industrije je važen, da Kranjska ne bi bila le dežela usmerjena v pridobivanje surovin. 33 Fritsch se je kasneje oglasil še enkrat s predavanjem na isto tematiko.3 4 V njem je zavrnil nasprotnike, zlasti dr. Schoppla in v podkrepitev svoje teze podal celo natančen prikaz fizikalnega stanja tal na Kranjskem (razlikuje 7 kategorij prsti in 5 različnih klimatskih območij). Sicer pa meni, da bi se Kranjci morali truditi, da bi povečali pridelek v žitu (Koroška npr. pridela na osebo 7 mernikov, Kranjska pa slabih 6), da ne bi bili odvisni od uvoza iz sosednjih dežel. Potem ponovi že znano tezo, naj bi Kranjska podobno kot Švica, Tirolska in Koroška bolj razvijala živinorejo, kajti njeno sedanje stanje je bolno (izjema so nekateri deli Gorenjske, npr. Bohinjska dolina). Predvsem obsoja dejstvo, da glavno mesto dežele, Ljubljana, uvaža živino iz drugih dežel, namesto, da bi se oskrbovala z domačim mesom. Sklicujoč se na podatke Kranjske kmetijske družbe omenja, da se število živine (tako goveje kot tudi drobnice in konj) na Kranjskem v zadnjih desetletjih zmanjšuje in predlaga več zaščitnih ukrepov. V deželah, kjer ni razkosanja kmetij, je stanje živinoreje boljše. Po podatkih Czoernigove statistike 35 gojijo na Kranjskem na 10.000 prebivalcev 413 konj, na Koroškem 667 in na Štajerskem 512. Goveje živine je na Kranjskem na 10.000 prebivalcev 3175, na Koroškem 4663, na Štajerskem 3687. Zanimiv je tudi podatek, da je v letih 1830-1846 število goveje živine na Kranjskem upadlo za 2,5%, medtem ko je na Koroškem naraslo za 26,9%, na Štajerskem pa prav tako naraslo za 13,4%. Izmed 17 avstrijskih dežel (brez ogrskega dela) je Kranjska glede prirastka goveje živine na zadnjem mestu. Medtem ko pride na enega prebivalca Koroške letno 46,8 funtov 36 mesa, na prebivalca Štajerske 36,3 funte, pa odpade na prebivalca Kranjske le 30,4 funtov mesa. Tudi ovčereja je na Kranjskem upadla, na Koroškem in Štajerskem pa narasla. Enako neugodni so tudi rezultati glede pridelka žita, saj Štajerska in Koroška pokrivata večji del potreb po žitu z lastnim pridelkom, Kranjska pa ga uvaža. 37 Te podatke Fritsch podkrepi še z omembo pisma ministerialnega svetnika dr. Pabsta Kranjski kmetijski družbi (15. 4. 1855), kjer ta navaja, da pride na Kranjskem na 100 3 2 Najvišje pravo je lahko največja krivica. 33 W. Fritsch: Ueber die ... , kot v op. 29, str. I 39-142. 34 W. Fritsch: Noch ein polemisches Wort der Empirie liber die Grundzerstiickung in Krain. Verhandlungen ... I., 1862, H. 4, 5, 6, str. 198-225. 35 C. Czoernig: Statistisches Handbiichlcin fiir die osterreichische Monarchie. Wien 1861, 2. izd., str. 5455. 36 Funt kot utežna mera je v avstrijskem prostoru bila 560,06 g. 37 W. Fritsch: Noch ein polemisches ... , kot v op. 34, str. 207-208. 449 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. prebivalcev le 37 glav govedi, medtem ko v drugih alpskih deželah Avstrije od 50 do 100. Kot vzrok takega stanja navaja Pabst poleg slabe krme in slabega gnojenja tudi razkosanje kmetij. Fritsch pa se sklicuje tudi na mnenje Vincenca Fererija Kluna, ki v znanem delu Industrielle Briefe aus Krain (1856) naglaša kot glavno oviro za uspešen razvoj poljedelstva na Kranjskem preveliko razdrobljenost kmetij, iz česar izhaja stiska malih posestnikov. Fritsch citira tudi statistika Haina, ki pravi, da bi bilo treba za splošni interes podpirati združevanje posesti ne pa razkosanje, in ekonomista dr. Hlubeka, ki je že 1853 nasprotoval razkosanju kmetij in je med drugim zapisal: "Kein Vogel zerstort sein eigenes Nest, keine Bauernfamilie zerstrummert ihren Besitzstand". Omenja tudi Fridricha Lista, nemškega gospodarstvenika, politika in teoretika narodnogospodarske šole, ki je leta 1842 v eni svojih razprav v zvezi z zakonodajo o prepovedi razkosanja kmetij opozoril na posledice, ki jih trpijo pritlikave kmetije predvsem zaradi nepretrganega izseljevanja. 38 Nato Fritsch zavrača trditve nasprotnikov, da je pri svobodni delitvi kmetij pozitivno, da pride kmetija iz rok indolentnega lastnika v roke solidnega gospodarja. Ta trditev se mu zdi nesprejemljiva, ker so možnosti glede dobrih in slabih gospodarjev različne. Nasprotniki tudi trdijo, da si nihče ne gradi hiše, da bi v njej gladoval, vendar pa, tako trdi Fritsch, se prav to pogosto dogaja. Fritsch razlaga, zakaj je bilo Napoleonu veliko do tega, da je dovolil razkosanje kmetij. S tem je namreč nastalo več družin in dana je bila možnost za večje število vojakov. Po Blanquiju navaja, kako veliko je razkosanje v Franciji, ki naj bi imela kar I O milijonov posestnikov; posest je razdeljena v več kot 123 milijonov parcel, na enega posestnika pride v povprečju 6 oralov (3,5 ha) zemlje. Fritsch se tudi ne strinja z nasprotniki, ki odobravajo obstoj malih kmetij zlasti blizu industrijskih središč, čeprav meni, da je dobro, da se obrtni (industrijski) delavci ukvarjajo z obdelovanjem svojega majhnega kosa zemlje, vendar opozarja, da žal včasih ni uspešna niti obrt niti poljedelstvo. Od neagrarnih dejavnosti izpostavlja zlasti gorenjsko železarstvo, ki da ima pretežno stalne delavce, medtem ko je železarstvo na Dolenjskem (Gradac, Dvor) vezano na tujo delovno silo, ki ni nagnjena k obdelovanju zemlje. Odobrava ustanavljanje hipotekarnih bank, sicer pa glede davčnih dolgov naglaša, da so ti neprimerno višji na Kranjskem kot v drugih avstrijskih deželah. Glede razdelitve zemlje na parcele primerja predvsem Kranjsko in Štajersko in ugotavlja, da je na Štajerskem na kvadratno miljo samo 6.443 parcel, na Kranjskem pa 10.279, kar je nedvomno posledica delitve kmetij. Za konec svoji obsežni razpravi je dodal še misel, naj bi Kranjska posnemala saškoweimarsko vlado, ki je pred kratkim v svoji zbornici predlagala omejitev razkosanja kmetij, in zaključil z mislijo, naj bo blaginja države najvišji zakon. 39 Fritsch, ki je glede na delovanje v Juridičnem društvu verjetno pripadal vrsti nemških uradnikov na Kranjskem, se je torej postavil na stališče, ki ga je zagovarjala Kranjska kmetijska družba, čeprav je kdaj pa kdaj tudi pri njem opaziti vpliv liberalnih gospodarskih idej, kot jih zasledimo npr. pri V. F. Klunu. Člani Juridičnega društva v Ljubljani so razen nekaterih izjem podpirali omejiev razkosanja kmetij. Predavanja E. H. Coste in W. Fritscha je društvo posredovalo tudi kranjskemu deželnemu zboru. Največji nasprotnik omejevanja svobodne delitve kmetij je bil v okviru Juridičnega 38 Prav tam, str. 211-212. 3 9 Prav tam, str. 220-225. 450 MELIKOV ZBORNIK društva dr. Anton Schoppl, tedaj deželni svetnik v Ljubljani, podpredsednik Juridičnega društva in član nekaterih drugih društev. Pred tem je bil strokovnjak pri deželni komisiji za izvajanje zemljiške odveze. V njej je bil najprej tajnik, avgusta 1850 je postal redni član komisije v svojstvu predstavnika komorne prokurature, novembra 1851 je prevzel mesto podpredsednika te komisije. 4 Ker je zelo aktivno sodeloval pri izvedbi zemljiške odveze, je vsekakor dobro poznal posestne razmere na Kranjskem. Njegova stališča glede delitve kmetij so značilno liberalna, pri tem je imel podporo predvsem v krogih kranjskega nemškega meščanstva. 41 Ohranjeno je njegovo daljše poročilo o izvajanju zemljiške odveze. Iz tega so zanimivi tudi naslednji podatki glede velikosti tistih posestev na Kranjskem, ki so bila vključena v zemljiško odvezo. ° Kmetije na Kranjskem, ki so bile Velikost cele (in večje) kmetije ¾ kmetije ½ kmetije 3/8 kmetije 1/3 kmetije ¼ kmetije 1/6 kmetije 1/8 kmetije manjše kot 1/8 kmetije vključene število 8.367 1.236 15.671 987 7.752 9.905 2.378 2.811 69.606 v zemljiško odvezo: % 7,04 1,04 13,20 0,83 6,53 8,34 2,00 2,36 58,63 42 Ta statistika jasno kaže, da je na Kranjskem prevladovala mala posest. V okviru Juridičnega društva je Schoppl polemziral zlasti z E. H. Costo, z njegovim očetom H. Costo in seveda z W. Fritschem. V daljši razpravi 43 je priznal, da so nasprotniki v svojih prispevkih upravičeno opozorili na marsikatero slabost kranjskega gospodarstva, vendar pa je menil, da prevečkrat vidijo vzroke za slabo stanje gospodarstva izključno v razkosanju kmetij, nasprotno pa sam meni, da je vzrokov več. Nasprotnike je tudi spomnil, da je že francoska oblast dovolila delitev kmetij med dediče, pa tudi deželnogospodarski kongres 1849 v avstrijski monarhiji se je izrekel za delitev v tistih deželah, kjer je to že bilo v veljavi. Na sploh trdi, da ni mogoče omejiti pravice dedovanja grunta med več dedičev, kajti to bi bilo omejevanje osebne svobode. Nikakor se ne strinja s trditvijo nasprotnikov, da razkosanje vodi v "obubožanje deželnega prebivalstva, k 4 o A. Krošl: Zemljiška odveza na Kranjskem. Ljubljana 1941, str. 17, 39. 41 Dr. A. Schoppl je ob priliki svoje kandidature za kranjski deželni zbor (izvoljen 1861 v mestni kuriji) na vprašanje, kakšno je njegovo stališče v jezikovnem vprašanju po poročilu Klagenfurter Zeitung (27. 3. 1861) odgovoril, da je "za omiko kranjskega jezika", ne pa tudi že za uvedbo slovenščine v urade, "ker je takšna, kakršna se zdaj piše, tako pomešana s hrvatskimi in srbskimi besedami, da jo kmet še manj razume kakor nemščino. Naglaša, da če primerjamo uradne razglase iz časa cesarice Marije Terezije z današnjimi (v slovenskih prevodih), vidimo veliko razliko. V onih je prava kranjščina (Stimmen aus lnnerčistereieh 1861, str. 30-31 ). Po poročilu v praslovanskem dunajskem časniku Ost und West (1861, št.! !)je Sehoppl vendarle dejaL naj se slovenščina najprej v ljudskih in tudi v višjih šolah goji tako, da jo bodo učenci po šolanju prav tako znali govoriti in pisati kakor nemščino; šele ted3:j bi se lahko uvedla v urade (citirano po Kermavnerjevih opombah k drugi knjigi Ivana Prijatelja, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 1848-1895. Ljubljana I 956, str. 464). 4 2 A. Krošl, n. d., str. 76. 43 A. Schoppl: Gegen das V erbot der Grundzerstlickung, Verhandlungen ... 1, 1862, H. 4, 5, 6, str. 164-186. 451 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKII I DEŽELAH V 19. STOLETJU ... beraškemu gospodarstvu in k povečanju števila proletariata". Po njegovem je stanje v praksi drugačno, kajti kmetje sami naj ne bi želeli prevelikega razkosanja zemlje, ampak si nasprotno želijo obseg zemlje povečati. Če pa že prihaja do obubožanja, piše, da to večkrat prizadene velike posestnike, ki jim dohodki od posestva ne krijejo izdatkov, medtem ko majhni posestniki z dodatnim zaslužkom celo kaj prihranijo. Poudarja, da se na Kranjskem mnogo kajžarjev ukvarja z raznimi obrtmi, medtem ko so večji kmetje zadolženi (predvsem zato, ker ne morejo izplačati dedičev, op. avtorice). Res paje, da ob slabih letinah zelo majhne kmetije bolj trpijo, vendar to še ne pomeni, da je delitev kmetij glavni vzrok obubožanja. Glede delavskega stanu meni, da je na Kranjskem njegovo število sorazmerno majhno in je treba ob večjih delih najemati tujo delovno silo. Kar pa se delavskih plač tiče, celo trdi, da naj bi bile te v primerjavi z drugimi deželami ugodne, le v dveh deželah naj bi bile višje kot na Kranjskem. Ugotavlja, da je razkosanje pogostejše tam, kjer je v bližini možnost dodatnega zaslužka, npr. v raznih obrtnih dejavnostih kot so krošnjarjenje, lončarstvo, lesna obrt, sitarstvo, železarstvo, ali pa, če so blizu mesta, kjer ti mali kmetje lahko najdejo dodatni zaslužek. Vlada torej naj ne bi imela vzroka prepovedati razkosanje, kajti pritlikavi posestniki bodo že kako preživeli, če ne z zemljo pa z delom v obrti. Na Kranjskem je malo delavskega sloja, ki bi bil popolnoma brez imetja (gre za šestdeseta leta 19. stoletja), zato lažje preživi, predvsem pa ima streho nad glavo. Iz ekonomskega razloga naj bi delitev zemlje ne bila škodljiva, ampak celo koristna, kajti mnoge naredi bolj prizadevne, vrednost zemlje se veča in s tem tudi nacionalni dohodek. Schoppl zelo optimistično napoveduje, da bo svobodna delitev zemlje ob naraščajočem prebivalstvu in razcvetu industrije deželo spremenila v en sam vrt. Če pa bo prišlo do omejitve razkosanja kmetij, se lahko zgodi, da bo posest ostala v rokah indolentnih in lahkomiselnih lastnikov in morda neobdelana. Pomislek, da zaradi delitve kmetij živinoreja propada, se zdi Schbpplu nesprejemljiv, oz. pravi, da se to morda dogaja v redkih primerih, ko je večja kmetija zaradi prezadolženosti prisiljena živino prodati. Na drugi strani je znano, da kajžarji gojijo celo preveč živine. Vendar avtor priznava, da je v letih 1850-1858 živinoreja res upadla, se pa od leta 1859 dalje stanje izboljšuje, kar naj bi potrjevalo domnevo, da z razkosanjem nima nobene zveze. Po Schopplovem mnenju bi svobodna delitev zemlje tudi omogočila arondacijo, kar bi bilo zelo koristno. Če bi primerjali agrarne razmere na Koroškem in Štajerskem, kjer delitev kmetij doslej ni bila možna, z razmerami na Kranjskem, po njegovem mnenju ni bistvene razlike. Nikakor pa po njegovem mnenju ne drži, da bi bila Kranjska na robu propada, kjer številni proletariat strada, ostali dve deželi pa naj bi imeli cvetoče poljedelstvo. Trdi pa, da se razkosanje deloma dogaja tudi tam, kjer je prepovedano, "saj je to podobno, kot če bi mislili, da se knjige, ki so prepovedane, ne berejo, ali da otroci ne bodo rojeni, če starši niso dobili dovoljenja za poroko. Kolikor močnejša je namreč prepoved, toliko bolj se iščejo nekakšni izhodi." Strinja pa se z mislijo, da ni mogoče razkosanja potem, ko je že bilo izvedeno, razveljaviti. Ne sprejema pa trditve, da je na Kranjskem tako veliko število parcel nastalo zaradi razkosanja kmetij, Schoppl namreč trdi, da je število parcel odvisno od terena in kulturnih vrst, ki jih kmetje gojijo. V goratih predelih naj bi bile parcele manjše kot v ravninskem delu. Navaja pa še druge vzroke, npr., da je večje število parcel posledica razdelitve občinskih pašnikov, in dejstva, da so mnoga zemljiška gospostva svoje servitute razrešila s prostovoljno razdelitvijo gozdov, na Dolenjskem pa so nekatera gospostva razdelila del dominikalne zemlje med podložnike z nalogo, da se na 452 MELIKOV ZBORNIK njej kultivirajo vinogradi, pri gradnji cest in železnice so bili nekateri deli posesti razlaščeni in nastale so nove parcele. Prav tako je izvedba zemljiške odveze po Schopplovem nmenju povzročila nastanek novih parcel. Nenazadnje še opozarja, da se zdi število posestnikov po katastru v resnici večje, sam meni, da so bolj zanesljive statistične tabele, ki so bile po zemljiški odvezi natančno izdelane in kjer je tudi označena velikost gruntov. Dalje še pove, da če je kje na Kranjskem treba obžalovati preveliko razkosanje, je to Dolenjska (vinogradniške in gorske kmetije), ta posest gre tudi zelo hitro iz rok v roke, tako da je lastnik komaj znan. V končni fazi, kljub odločnemu zagovarjanju delitve kmetij, Schoppl priznava, da ima ta delitev tudi marsikatero napako. 44 V svojem naslednjem predavanju o isti problematiki 45 je dr. Schoppl ponovil in še bolj podkrepil nekatere svoje teze, med drugim, da razkosanja na Kranjskem ni mogoče jemati kot vzrok zmanjšanega pridelka žita ali zmanjšanja števila živine. Zlasti glede živinoreje, ki je v letih 1850-1858 res nazadovala, je menil, da je bila to posledica dogajanja leta 1848, ko je zaradi zemljiške odveze prišlo do velikih sprememb. Veleposestniki naj bi se čutili oropane delovne sile, zato je njihovo kmetijstvo za dlje časa ohromelo. Nasprotno so nekdanji podložniki, ki so nekaj časa upali na brezplačno odpravo podložniškega razmerja, ko se to ni zgodilo, prav tako zašli v težave. Tako sta bili obe strani razočarani. V času po zemljiški odvezi so bile še slabe letine, epidemije, lakote, prišlo je do dviga cen krme za živino ipd., kar je vse vplivalo na krizo v živinoreji. Cene živine so kljub težavam ostale visoke, kajti ogrska živina, ki je prej obvladovala trg, je bila po Schopplovem mnenju zaradi državljanske vojne (1848/49) zelo prizadeta. Zato naj bi kranjski posestniki v stiski začeli živino prodajati, pa tudi v kasnejših letih je marsikdo zaradi visokih cen živine, ki so jo ponudili Italijani, živino prodal. 46 Svoje nestrinjanje izrazi s trditvijo, da mala posest sili prebivalce k dodatni zaposlitvi. Po njegovem namreč zgodovinski razvoj kaže, da je dodatna zaposlitev bila pridobitev, ki so jo poljedelci imeli že prej in da je torej razkosanje posledica dodatne zaposlitve in ne obratno. Prav tako ne sprejema trditve o prenaseljenosti kot posledici razvoja zadnjih 50 let, saj dokazuje, da ob določenih priložnostih celo primanjkuje delovne sile in prihajajo tuji delavci na Kranjsko. Torej prepoved razkosanja kmetij ne more služiti kot regulacija prebivalstva, kot bi nekateri radi dokazali. 47 Mala posest je po Schopplovem prepričanju nujna, ker tako industrija kot veleposest ne smeta izgubiti potrebne delovne sile, obenem je tudi zaželena stabilnost delavskega razreda. Za konec še enkrat naglasi, da je pravica do dedovanja osnovna človekova pravica. V okviru Juridičnega društva je predaval tudi Avgust Dimitz in sicer o agrarnih razmerah na Kranjskem v toku zgodovinskega razvoja. 48 Naglasil je, da so po njegovem dominikalne gosposke najbolj podpirale razkosanje kmetij, ker so s tem dobile več podložnikov, tudi več tlake in desetine, poleg tega pa še "mastne lavdemije". Po letu 1862 Juridično društvo v svojem krogu ni več načenjalo tega vprašanja, tudi 44 Prav tam, str. 164-186. 45 A. Schoppl: Schlul3bemerkungen "gegcn das Vcrbot der GrundzerstUckung". Verhandlungcn ... I., 1862, H. 4, 5, 6, str. 228-238. 4 6 Prav tam, str. 230-231. 47 Prav tam, str. 232. 48 A. Dimitz: Dic agrarische Vcrhaltnissc Krains in ihrer historischen Entwicklung. - Verhandlungen ... I., 1862, H. 4, 5, 6, str. 146-164. 453 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. Novice se s to problematiko ne ukvarjajo intenzivneje vse do sprejetja nove zakonodaje 1868. 3. Od izenačenja zakonodaje leta 1868 do konca 19. stoletja Kljub številnim polemikam v različnih krogih in kljub precejšnjemu nasprotovanju delitvi kmetij na Kranjskem je bil 27. junija 1868 sprejet zakon 49 , ki je odpravil prejšnje zakone in uredbe in v 11 avstrijskih deželah (razen Tirolske) 50 uvedel novo zakonodajo glede dednega nasledstva kmetij. Vsaka dežela je dobila glede tega še svojo lastno zakonodajo, Štajerska npr. z uredbo z dne 26. sept. 1868, št. 17, Koroška pa 11. nov. 1868, št. 29, medtem ko so Kranjska, Primorska in Dalmacija v bistvu tako zakonodajo imele še iz časa Ilirskih provinc. Tako je novi zakon glede dedovanja kmetij večino avstrijskih dežel, kjer je doslej veljalo, da kmetijo deduje najstarejši sin, če tega ni, pa najstarejša hči (dedič pa mora druge dediče izplačati), med seboj izenačil. Novi zakon je predpisal: - člen 1: V členu 761 občega državljanskega zakonika omenjene uredbe, ki zadevajo dedovanje kmečke posesti, so neveljavne. Čez tri mesece po razglasitvi tega zakona ni več omejitve glede razkosanja kmetij; - člen 2: Dediščine, ki jo je dedič že dobil pred razglasitvijo novega zakona, ta zakon ne zadeva; - člen 3: Ministroma za pravosodje in notranje zadeve je poverjena izpeljava tega zakona. 51 Nova zakonodaja je veljala od 27. sept. 1868 tudi za Kranjsko, odpravljen je bil deželni zakon št. 560 z dne 15. marca 1850. Glavna sprememba, ki je odslej veljala za vse dežele in je sledila iz občega državljanskega zakonika (člen 727 in 732), je torej bila v tem, da se je kmetija, če je lastnik umrl po 27. sept. 1868 in ni naredil oporoke, razdelila med dediče v enakih delih. Zanimiv komentar k temu zakonu je v Novicah objavil dr. Janez Bučar, ki je kmetom svetoval, kako naj ravnajo v primerih dedovanja. Takole piše: "Povelje, da se ima kmetija deliti otrokom po enacih delih, pomeni to, da vsak otrok ima dobiti nekoliko kmetije, kos hiše, kos vrta, kos njive, kos nagrada, kos senožeti, kos pašnika itd., nekaj denarja, tirjav itd. To pomeni, da se bodo pri nas kmetije še bolj na drobna posestva pripravile, kakor so, žalibog, že zdaj, ... koščki se bodo eden za drugim prodajali, kupovala bode gospoda ... Slovenska domovina je močna, dokler ima močnega kmeta. Vi tedaj, pošteni slovenski gospodarji! Pripomagajte, da dežela pod zlo ne pride, - odvračajte nesrečo s tem, da vsak brez odklanjanja precej napravi svoj testament, v kterem svoji kmetiji stavi prihodnjega gospodarja." 52 Dr. Bučar, ki je kot advokat imel precej izkušenj prav s kmečkimi dedovalnimi zadevami, je še povedal, da je zelo pomembno, kako je testament narejen, saj se je v praksi dogajalo, da je bil velikokrat ovržen zaradi nepravilnosti, zato bi bilo po njegovem najbolje narediti oporoko po nasvetu človeka, ki se na to spozna. Poleg oporoke je po njegovem še ena možnost, da ne pride do razdelitve kmetije in sicer "izročilno pismo, ki ga živi oče da ali sinu ali hčeri, ali zetu ali komu drugemu". V takem primeru 49 Reichs-Gesetz-Blatt fiir <las Kaisethum Oesterreich, 1868, št. 79 (27. junij 1868). str. 235. SO Te dežele so bile: Bukovina, Moravska. Štajerska. Gornja Avstrija, Spodnja Avstrija. Predarlska, Šlezija. Salzburška. Galicija. Koroška in Češka (Novice 1884. str. 165-166). 51 Reichs-Gesetz-Blatt flir <las Kaiserthum Oesterreich, 1868 (27. 7. 1868), št. 79, str. 235. 52 .J. Bučar: O novem redu dedovanja med kmeti. Novice 1868, str. 391. 454 MELIKOV ZBORNIK mladi gospodar prevzame kmetijo, skrbeti pa mora za starše, izplačati brate in sestre ter dolgove, kar je bilo tudi veliko breme. Potem Bučar opiše, kako je pri Hrvatih, ne da bi hotel vsiljevati enak način, vendar v premislek. Na Hrvaškem se namreč sinovi ženijo v očetovi hiši in tu tudi ostanejo, žene jim prinašajo doto. Slednjič oče naredi oporoko in ponavadi zapusti najstarejšemu sinu celotno premoženje, tako kmetija ostane skupaj. In kaj svetuje Bučar, če kmet umre brez oporoke? Priporoča, naj bi se dediči sporazumeli, da kmetijo dobi en dedič, drugim pa naj se izplačajo primerni deleži v denarju. Če takega sporazuma ni mogoče doseči, bo razdelitev kmetije neizogibna. 53 Razmere, ki so bile prej značilne za Kranjsko, so se s sprejemom novega zakona polagoma začele kazati tudi na Koroškem in Štajerskem. Če glavni dedič ni mogel izplačati drugih dedičev, je najel posojilo ali pa del parcel odprodal. Zaradi splošne krize v kmetijstvu, se je država že leta 1881 spet začela ukvarjati z mislijo na novi zakon glede dedovanja. Ob tem so Novice opozorile, da so v praksi uveljavljeni trije načini dedovanja, od katerih pa nobeden ni dober, namreč: l. neomejena razdelitev na enake dele vodi k razkosanju in nastajanju pritlikavega gospodarstva, kjer družine ne morejo preživeti; 2. če dediči postanejo solastniki kmetije, položaj tudi ni dober, ker pride prej ali slej do prodaje lastninskih delov; 3. prodaja kmetije na dražbi paje najslabša možnost. 54 Novice povzemajo poročilo kranjskega deželnega predsednika Andreja Winklerja poljedelskemu ministru na Dunaju z dne 4. marca 1882, kjer deželni predsednik opozarja, da svobodna delitev kmetij po njegovem ni glavni vzrok nazadovanja kmečkega blagostanja na Kranjskem, ampak so vzroki še drugje. Omenja, da je Kranjska v primerjavi z drugimi deželami manj rodovitna, zato si kmetje iščejo postranskega zaslužka. Ko se je gradila južna železnica, je bilo tega zaslužka kar precej, po njeni zgraditvi pa je prevozništvo močno upadlo. Železnica je prizadela kmeta še zaradi uvoza tujih kmetijskih pridelkov, zaradi česar je domača proizvodnja trpela. Po pisanju deželnega predsednika Kranjska sedaj izvaža le še les in živino, priznava pa, da se je položaj kmeta poslabšal tudi zaradi prevelikega drobljenja kmetij. 55 V svojem pismu je še opozoril, da ni dobro, če mora prejemnik kmetije ostale dediče izplačati, kajti s tem svojo posest zelo obremeni z dolgovi. Zaradi dediščine prihaja mnogokrat do pravdanja in marsikdaj se vse konča s prodajo kmetije. Žal pa kupci niso kmetje, ampak oderuhi, ki se na zemljo ne spoznajo in jo po kosih prodajo. 56 Po predsednikovem mišljenju bi bilo treba svobodno razpolaganje z zemljo omejiti, če že ne odpraviti. Svetuje, naj bi nove uredbe veljale za vse podedovane kmetije in nasprotuje uvajanju t. i. "Hoferolle" - posebne knjige za vpis kmetije z omejeno pravico razpolaganja. Meni namreč, da če bi bilo vpisovanje le prostovoljno, se to ne bi obneslo, ker je kranjski kmet nezaupljiv do vpisovanja takih kmetij, oz. bi se čutil preveč vezanega. Podobno kot Kranjska kmetijska družba je tudi deželni predsednik menil, da bi bilo najbolje, če se vsa "na eni strani posestne pole v novi zemljiški knjigi vpisana zemljišča smatrajo kot ena kmetijska domačija". In če naj bi nova zakonodaja na Kranjskem uspela, bi morale za prejemnike takih kmečkih domov veljati olajšave.5 7 53 54 55 56 5? Prav tam, Novice 1868, str. Novice 1884, str. 245. Novice, 1884, str. 261. Novice 1884, str. 286. Novice 1884, str. 293. 400. 455 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. Ker so iz vseh dežel srednje Evrope vedno pogosteje prihajale pritožbe o slabem položaju kmetov, je vlada štela kot svojo dolžnost zadevo raziskati in tudi nekaj ukreniti. Na seji 25. januarja 1881 je kot odgovor na interpelacijo grofa Hohenwarta in še nekaterih pojasnila, kje so po njenem vzroki za slabo stanje v kmetijstvu. Med drugim je bil omenjen tudi zakon o dednem nasledstvu iz leta 1868. Vlada je nato pripravila osnutek novega zakona o dednem pravu in ga dala v razpravo, predvsem je želela, da bi deželni zbori o njem povedali svoje mnenje. 58 Tako je kranjski deželni zbor na seji 13. oktobra 1883 sklenil, naj deželni odbor: - razišče vzroke propadanja kmečkega stanu in poda statistične podatke o zadolženosti kmetij, dražbah, višini obresti; - skliče naj posvet 59 zastopnikov deželnega zbora, Kranjske kmetijske družbe, deželne vlade in drugih zainteresiranih; - na podlagi dobljenih podatkov naj pove svoje mnenje o rešitvi problemov. Deželni odbor je potem, da bi dobil natančnejše podatke, razposlal vsem župnijam, okrajnim sodnijam in glavarstvom poseben vprašalnik. Odgovori so pokazali, da so kmečki dolgovi narasli, 60 težave so v živinoreji, gozdovi se uničujejo, davki so visoki, ponekod je prej cvetoča obrt propadla, železnica je vzela kruh mnogim prevoznikom. Svoje so prispevale še slabe letine, predvsem pa možnost razkosanja kmetij na Kranjskem že od Ilirskih provinc dalje.6 1 17. in 18. aprila 1884 je bil v Ljubljani posvet, na katerem so sodelovali: deželni glavar grof Thum-Valsassina, deželni predsednik baron A. Winkler, vladni svetovalec A. Wurzbach pl. Tannenberg, mnogi deželni poslanci: dr. K. Bleiweis, E. Dev, dr. H. Dolenc, P. Grasselli (tudi ljubljanski župan), J. Kersnik, K. Klun, M. Lavrenčič, dr. A. Mosche, P. Pakiž, dr. F. Papež, W. Pfeifer, dr. J. Poklukar, L. Robič, K. Rudež, dr. M. Samec, dr. J. Sterbenec, L. Svetec, J. Schneid-Treuenfeld, F. Šuklje), deželni odborniki (K. Dežman, O. Detela, J. Murnik, dr. J. Vošnjak). Kranjsko kmetijsko družbo so zastopali predsednik baron K. Wurzbach-Tannenberg, podpredsednik J. Seunig, tajnik G. Pirc, prisotni so bili še nekateri okrajni glavarji (npr. A. Globočnik), župani in veleposestniki. 62 Glavna obravnavana vprašanja na posvetu so bila: dedno pravo, kmečki domovi, hipotekami dolgovi na kmečkih posestvih, skrb za dvig kmetijstva, pospeševanje domače industrije, preganjanje žganjepivstva. Za posamezna vprašanja so bili določeni poročevalci in sicer Luka Svetec za vprašanja dednega prava, Josip Vošnjak za kmečke domove in hipotekarne dolgove, Oton Detela za dvig kmetijstva, Janez Murnik za vprašanja domače obrti in M. Samec za problem žganjepivstva. Tu se bomo omejili le na vprašanja, ki zadevajo drobljenje kmetij. Med najbolj prizadevnimi razpravljalci o tej tematiki so bili J. Vošnjak, L. Svetec, I. Namorš (župan iz Velike Doline), O. Detela, J. Poklukar. Če na kratko povzameno stališča omenjenih razpravljalcev, vidimo, da so se ta stališča včasih med seboj razlikovala, vendar so vsi želeli doseči izboljšanje kmetovega položaja. Vošnjak je opozarjal, da vse pomanjkljivosti izhajajo iz napačne zakonodaje. Posle58 Novice, 1884, str. 126. 59 Viri uporabljajo izraz anketa oz. enketa. 6 0 O kmečkih dolgovih glej: Ž. Lazarevič: Kmečki dolgovi na Slovenskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848-1948. Ljubljana 1994, 171 str. 61 J. Vošnjak (ur.): Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884 v Ljubljani. Ljubljana 1884, str. 7. 62 Prav tam, str. 4-5. 456 MELIKOV ZBORNIK dica te je ne le preveliko razkosanje zemlje, ampak tudi čezmerno sekanje gozdov, čez­ merna prodaja živine, posledično pomanjkanje gnoja in manj pridelkov. Zaradi naraščanja dolgov kmet nima veselja do dela, vdaja se pijači (predvsem je bilo razširjeno zelo škodljivo pitje krompirjevega žganja oz. špirita, na kar je opozarjal že Schi:ippl v začetku 60. let), raznim igram in razuzdanosti. 63 Vošnjak pravi, da se agrarnega vprašanja ne da rešiti z neznatnimi spremembami, ampak je treba izvesti temeljito prenovo zakonodaje. Eden od pomembnih predlogov, ki je žel odobravanje, vendar tudi nekaj nasprotovanj, je bil predlog, naj se na Kranjskem ustanovijo t. i. "kmečki domovi", ki se ne bi smeli deliti, prodajali pa bi se lahko le kot celota. Po členu 16 novega vladnega načrta bi bilo mogoče ustanoviti take kmetije. Zlasti Vošnjak se je zelo zavzemal za takšno rešitev ter sam podrobneje raložil, kako naj bi se zadeva izvedla. Na drugi strani je L. Svetec izražal pomisleke, češ da so ljudje na Kranjskem že 70 let navajeni, da se posest prosto deli, zato jim bo težko to pravico odvzeti. Svetec je menil, da kmet mnogokrat proda del zemlje, da bi rešil kmetijo, če pa to v bodoče ne bo mogoče, se lahko zgodi, da bo kmetija propadla. Tudi Namorš je trdil, da bi bila to prevelika omejitev za kmeta, če s svojo zemljo ne bi več mogel svobodno razpolagati, če ne bi mogel dobiti posojila (te vrste kmetije se ne bi smele zadolževati). Če pa zaradi tega ne bi mogel plačevati davkov, bi kmetija prav tako propadla. Pomisleke so imeli še nekateri drugi npr. O. Detela, ki je nasprotoval ideji, da bi bilo vpisovanje "kmečkih domov" obvezno, kajti s tem bi lastnik omejil pravice tudi svojim potomcem. Predlagal je, naj bi bilo vpisovanje "kmečkih domov" prostovoljno. V nadaljnji razpravi je Vošnjak pojasnil, da bi bil kot "kmečki dom" vezan le del zemlje, z ostalim delom pa bi kmetje še naprej prosto razpolagali. Pozitivna plat take zakonodaje bi bila predvsem v tem, da bi se ohranile srednje in večje kmetije, pri malih kmetijah pa se storjena napaka ne da več odpraviti. Vošnjak se sklicuje na podobno reševanje razmer v Nemčiji in navede tudi ameriški zakon o homestead. Po njegovem mnenju je to edini način, da se prepreči to, kar se je dogajalo zadnja leta npr. na Krškem polju, kjer je bilo na tisoče parcel prepuščenih sodedičem ali prodanih in je v kratkem nastalo 720 majhnih koč z malo ali nič zemlje. 64 Pri glasovanju se je od 42 udeležencev 27 izreklo za ustanavljanje "kmečkih domov". Potem pa je vprašanje, ali naj bo vpisovanje kmetij med "kmečke domove" obvezno, sprožilo največ razprav. Vošnjak je menil, da bi to moralo biti obvezno, nad tem bi bedele občine, čemur je ponovno nasprotoval Namorš, češ da bi tako občine imele pravico diktirati, kaj je "kmečki dom", s tem pa se neha vsa svoboda kmeta. Odločnost Namorša in Detele je pripomogla k temu, da je bil sprejet predlog o prostovoljnem vpisovanju "kmečkih domov"_65 Različna so bila tudi mnenja o tem, kaj je tisti osnovni inventar (fundus instructus), ki naj bi ga imela taka kmetija. Posamezniki so naštevali razna poljedelska orodja (plug, brano itd.), število živine, vendar je potem obveljalo mnenje, naj ta merila določijo strokovnjaki. Precej časa so na posvetu namenili problematiki kmečkih dolgov z oziram na bodoče "kmečke domove". Vošnjak je opozarjal, da v poljedelskih državah, kot sta Rusija in ZDA, ne poznajo hipotekarnih dolgov na kmečko posest, zato je svetoval, naj bi se na "kmečki dom" ne vknjižilo več dolga, kakor znaša dvanajstkratni čisti katastrski dohodek, kar je bilo tudi sprejeto.66 63 Prav tam, str. 8. 6 4 Prav tam, str. 18-22. 65 Prav tam, str. 22. 66 Prav tam, str. 24. 457 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. Glede na to daje večina kmetij že bila precej zadolžena, je Vošnjak predlagal, da bi bilo smotrno ustanoviti deželno hipotekarno banko. 67 Informiral pa je tudi o stanju posojilnic, kijih je tedaj bilo v slovenskih deželah že 18 (6 na Kranjskem, 10 na Štajerskem in 2 na Primorskem). Ob vprašanju, kdaj se "kmečki dom" lahko proda in pod kakšnimi pogoji, je spet Vošnjak predlagal, da se ne sme prodati pod polovično ceno. Predkupno pravico pa imajo občine, kar je bilo sprejeto. Govorili so tudi o izboljšanju razmer v kmetijstvu, o boljšem obdelovanju zemlje, tam pa, kjer se to še ni zgodilo, naj železni plug zamenja lesenega, ker je z železnim predvsem mogoče globlje oranje. Treba bi bilo izboljšati razmere pri pridelovanju krme in žita, dvigniti živinorejo, bolj skrbeti za pouk kmetijstva na šolah, ustanoviti vinogradniške in sadjarske šole itd. 68 Ponovno se je govorilo o razdelitvi pašnikov in o tem, da naj bi deželni zbor izdal uredbo proti pijančevanju na Kranjskem. Kljub temu daje kazalo, da bo vendarle prišlo do delne omejitve razkosanja kmetij z organizacijo "kmečkih domov", pa se to ni zgodilo. Šele čez pet let je vlada predlog zakona, o katerem so razpravljali na omenjenem posvetu, z majhnimi spremembami razglasila za "zakon o uvedbi posebnih predpisov o dedovanju kmetij srednje velikosti". 69 Novi zakon, ki je bil razglašen 1. aprila 1889, veljati pa je začel 20. aprila istega leta, je bil zelo splošen. Načelno je sicer dopuščal (člen 16) možnost omejitve razkosanja srednjih kmetij, vendar je odločanje o tem prepuščal podrobnejšim določbam deželne zakonodaje. Sicer pa zakon pravi, da lastnik srednje kmetije, ki spada pod novo zakonodajo, ni omejen v razpolaganju z njo ali z njenim posameznim delom. Določila tega zakona veljajo po zakonitem dedovanju po testamentu ali po pogodbenem dedovanju, če je zapustnik določil kot dediča eno osebo izmed oseb, ki jih kot dediče priznava splošni državljanski zakonik (člen 3). Če celotno premoženje pripada več osebam, sme kmetija s pritiklinami preiti na eno osebo. Kaj se pojmuje kot pritiklina določa splošni državljanski zakonik (člen 4). Pri razdelitvi dediščine dobi kmetijo prejemnik, ki do višine neobremenjene vrednosti kmetije postane dolžnik zapuščine (člen 6). Vrednost kmetije določijo dediči z dogovorom, če do tega ne pride, lahko prejemnik zahteva od sodišča, da to določijo strokovnjaki in odobri občina. Deželna zakonodaja sme določiti, da namesto sodnijske cenitve stopi v veljavo cenitev na podlagi mnogokratnika čistega katastrskega dohodka (člen 7). Razdelitev med sodediči se vedno izvrši pred sodiščem (člen 8). Prejemnik je dolžan najkasneje v treh letih od dneva pravnomočnosti odločbe o prisojeni dediščini, sodediče izplačati. Če bi kmetija medtem prišla v roke tretje osebe, so sodediči upravičeni takoj zahtevati izplačilo (člen 9). Vrednost, za katero dedič prevzame kmetijo v skladu z določili tega zakona, mora biti osnova za izračun pristojbin za premoženjski prenos, ki morajo biti plačane državi (člen 12). Zakon tudi določa, kako ravnati v primeru mladoletnosti dedičev, ko kmetijo vodijo starši le-teh in kako je v primeru, če si je kateri od dedičev izbral drug poklic in ne živi na kmetiji (člen 13). V primeru, če k zapuščini spada več kmetij in nastopa več zakonitih dedičev, bo deželna zakonodaja določila vrstni red prevzemnikov (člen 15). Najvažnejši je bil gotovo 16. člen, ki govori o tem, da kadar deželna zakonodaja za srednje velike kmetije določa omejitve svobodne deljivosti ali 67 Prav tam, str. 30. 68 Novice, str. I 74-175 (Tretja seja enkete o kmetskih razmerah na Kranjskem). 69 Reichsgesetzblatt fUr die im Reichsrathe vertretenen Konigreiche und Lander. XXIII. StUck, ausgegeben und versendet am 20. April 1889. Wien 1889. str. 197-199. 458 MELIKOV ZBORNIK postavlja pravila, je lastnik pri razpolaganju z njo omejen v skladu z deželno zakonodajo. Pomemben je tudi 17. člen, ki postavlja pogoj, da postane ta zakon veljaven istočasno v vseh deželah z vsemi tistimi uredbami, ki jih je sprejela zakonodaja posameznih dežel. Edina dežela, ki je kasneje sprejela potrebno zakonodajo, je bila Koroška, leta 1903. Drugod pa delitev kmetij ni bila zaustavljena. Res se je zgodilo to, kar so posamezniki pisali že v začetku šestdesetih let, namreč, da je postajal agrarni proletariat vedno številnejši. Drobljenje kmetij pa sedaj ni bila le posebnost Kranjske in Primorske, ampak tudi Štajerske. Dejstvo, da so se na Gorenjskem nekoliko bolj ohranjale večje in srednje kmetije, podobno kot na Koroškem, je verjetno treba pripisati tradiciji. Na Kranjskem sta bili najbolj razkosani Dolenjska in Notranjska, zunaj Kranjske pa še Goriška in Istra. Drobitve kmetij in zadolženost kmetov so privedli do mnogih eksekucijskih prodaj kmetij. Na Kranjskem je bilo v letih 1868 do 1893 na prisilnih dražbah prodanih kar 13% kmetij. 70 Poseben je bil položaj v Prekmurju, kjer so se kmetije delile že od leta 1700 dalje. Ogrsko pravo je namreč sprejelo načelo rimskega prava o delitvi zapuščine med dediče po enakih delih, dopuščalo pa je tudi odtujitev posameznih parcel, tako se je tu zemlja prav tako močno drobila.7 1 Statistični podatki kažejo, da je v slovenskih deželah (brez Beneške Slovenije in Prekmurja) prevladovala mala posest. Leta 1902 je bilo male posesti do 2 ha zemlje kar 39% (od tega so imele pritlikave kmetije do 1 ha 24%, do 2 ha pa še nadaljnjih 15%). K mali posesti upravičeno štejemo še kmetije od 2-5 ha, ki jih je bilo 19%, tako dobimo skupno 58% male posesti. Istočasno je odpadlo na srednje kmetije (5-10 ha) 17% kmetij, na velike kmetije (10-20 ha) še 15%, ostalo je odpadlo na veliko posest. Posledice splošnega slabega stanja na podeželju so znane, zaradi njih pride ob koncu 19. stoletja do preseljevanja ne le v mesta in novo ustanovljena industrijska središča doma, ampak tudi v razne evropske države in v Ameriko, zlasti v ZDA. Za drugo polovico 19. stoletja je značilno neprestano naraščanje mestnega prebivalstva in upadanje odstotka kmečkega prebivalstva, kar je bila navsezadnje tudi posledica drobitve kmetij na eni in naraščanja industrializacije na drugi strani. Leta 1857 je bilo na ozemlju današnje Slovenije še 83% kmečkega prebivalstva, leta 1880 še 81 %, 1890 76%, 1900 73% in 191 O le še 67% kmečkega prebivalstva.7 2 ZUSAMMENFASSUNG Die Frage der Zerstiickelung der Bauerngiiter in den slowenischen Landern im 19. Jahrhundert mit besonderer Beriicksichtigung Krains Der Zerstiickelung von Bauernhofen begegnet man in den slowenischen Gebieten schon seit dem Mittelalter, jedoch nicht sehr haufig, da bei den Kaufrechtsgiitern das Anerbenrecht galt; die weichenden Erben erhielten eine grol3ere oder kleinere Abfertigung. Bei den Miethuben bestimmte der Grundherr, ob das Bauerngut geteilt 7 o Ž. Lazarevič. Kmečki dolgovi .... kot op. 60. str. 19. 71 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog II., Ljubljana 1980, str. 469. 72 F. Gestrin - V. Melik: Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966, str. 244. 459 OLGA JANŠA-ZORN: VPRAŠANJE RAZKOSANJA KMETIJ V SLOVENSKIH DEŽELAH V 19. STOLETJU. wurde. Im 18. Jahrhundert war fiir die Teilung nicht nur die Zustimmung des Grundherrn notwendig, sondern auch die des Kreisamtes und des Untertanen selbst. In der Zeit der Illyrischen Provinzen (1809-1813) war fiir die Frage der Gi.iterteilung die franzosische Gesetzgebung maBgebend, nach der alle Erben gleiche Rechte im Erbfall hatten. Nach der Restauration der osterreichischen Herrschaft blieb diese Gesetzgebung in jenen Teilen der slowenischen Gebiete in Geltung, die davor zu den Illyrischen Provinzen gehort hatten (Krain, Villacher Kreis, Gorz, Istrien und Triest). Bis 1848 muBte jedoch der Grundherr den Teilungen zustimmen, danach war die Teilung freigestellt. In der Abhandlung werden zwei Standpunkte im Hinblick auf diese Frage diskutiert, die sich in Krain entwickelt haben. Gegen die Freiteilbarkeit der Bauerngi.iter bezogen die "Novice" von Bleiweis und die Mehrzahl der Mitglieder der krainischen Landwirtschaftsgesellschaft Stellung, ebenso der i.iberwiegende Tei! des juridischen Vereines in Laibach (dari.iber schrieben E. H. Costa, H. Costa und W. Fritsch). Fi.ir die Freiteilbarkeit waren einige Herren aus demjuridischen Verein, vor allem A. Schoppl, sowie die eher liberal orientierten hoheren deutschen Beamten in Krain. Aus den publizierten Stellungnahmen der beiden Seiten kann man auf die damaligen Verhaltnisse in der Landwirtschaft schlieBen. In Krain kam es zu einer erheblichen Zersti.ickelung der Bauerngi.iter, besonders in Unter- und Innerkrain. Es wurden daher Vorschlage zur Anderung der Gesetzgebung gemacht, um eine weitere Aufsplitterung einzudammen. Die Gegner behaupteten jedoch, daB die Zwergwirtschaften notwendig seien, da auf diese Weise Arbeitskrafte fiir Industrie und GroBgrundbesitz bereitgestellt wi.irden. Am 27. Juli 1868 glich ein neues Gesetz das bauerliche Erbrecht in elf osterreichischen Landern (mit Ausnahme Tirols) an jenen Zustand an, der in Krain, Gorz, Istrien, Triest, Dalmatien und im Villacher Kreis schon bisher gegolten hatte. Auf dem ganzen slowenischen Siedlungsgebiet war jetzt im Erbfall eine Aufteilung in gleiche Teile notwendig, falls es kein Testament, das anderes verfiigt hatte, oder keinen Ubergabevertrag gab. Da sich in den folgenden Jahren die Situation verschlechterte, bereitete die Regierung einen neuen Gesetzesentwurf var. Uber diesen wurde bei einer Beratung in Laibach am 17. und 18. April 1884 diskutiert, an der die Abgeordneten zum Krainer Landtag, die Landesausschtisse, die Vertreter der Krainer Landwirtschaftsgesellschaft, einige Btirgermeister, Bezirkshauptleute und GroBgrundbesitzer teilnahmen. Man forderte die Einfiihrung der sag. "bauerlichen Heimstatte", eine Art von geschtitzten Bauemhofen mittlerer GroBe, die nicht geteilt werden di.irften. Dabei tauchten zahlreiche Fragen auf, z. B. ob die Eintragung als bauerliche Heimstatte freiwillig oder verpflichtend sein solite. Es tiberwog die Meinung, da8 die Eintragung freiwillig erfolgen mi.isse. Erst mit l. April 1889 wurde das Gesetz "betreffend die Einfiihrung besonderer Erbteilungsvorschriften fiir landwirtschaftliche Besitzungen mittlerer GroBe" verlautbart, nach welchem es keine Einschrankung bei der Erbteilung geben solite, doch eroffnete Art. 16 die Moglichkeit einer Einschrankung der Teilbarkeit, wenn die Landesgesetzgebung dies vorsehen solite. Das einzige Land, das Bestimmungen i.iber Einschrankungen in diesem Sinne verabschiedete, war Karnten im Jahre 1903. Die zahlreichen Teilungen der bauerlichen Gi.iter lasten gegen Ende des 19. Jahrhunderts gro8e Bevolkerungsbewegungen in Richtung der Stadte und der Industriezentren aus. Sie waren auch mit ein Grund fiir die Auswanderung in andere europaische Staaten und nach Amerika. 460 MELIKOV ZBORNIK JIRi KOR.ALKA SLOWENISCHE BRIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN HISTORIKERS UND POLITIKERS FRANTIŠEK PALACKY Der in Ostmahren geborene und in der tschechischen bUrgerlichen Gesellschaft als "Vater der Nation" anerkannte Historiker und politische Denker František Palacky (1798-1876) unterschied sich bei seiner Ankunft in Prag im April 1823 von der Uberwiegenden Mehrheit der damaligen tschechischer Patrioten in mehreren Richtungen. Konfessionell war er ein Iiberal und rationell denkender Protestant, wahrend die tschechische Gesellschaft der ersten Jahrzehnte des 19. Jahrhunderts fast ausschliel3Iich katholisch war. Die breite Grundbildung, die er sich in Oberungarn (der heutigen Slowakei) erwarb, war im Vergleich zum damaligen osterreichischen Schulsystem weitaus starker von neuen Gedanken aus den protestantischen Landern Deutschlands und Westeuropas beeinflu/3t. Im Unterschied zur sehr bescheidenen Lebensweise der meisten tschechischen Patrioten bewegte sich Palacky einige Jahre lang im Umfeld der Mittel- und Kleinadels, was ihm auch den Zutritt zu aristokratischen Kreisen in Bohmen und in deren reiche Familienarchive erleichterte. Als Redakteur einer deutschen und einer tschechischen Zeitschrift des Vaterlandischen Museums in Bohmen, spater als bohmisch-standischer Historiograph, veroffentlichte er einen wesentlichen Tei! seiner Werke zunachst deutsch. DarUber hinaus heiratete er im September 1827 eine in deutscher Sprache erzogene, katholische Prager Advokatentochter, was ihm einige tschechische Patrioten verlibelten und zugleich mi/3gonnten. 1 In den ersten drei Jahrgangen der tschechischen Museumszeitschrift au/3erte sich Palacky wiederholt zu breiteren europaischen Zusammenhangen des Aufstiegs der neuzeitlichen tschechischen Sprache und Literatur. In seinem mit l. Oktober 1827 datierten "Wort an die Patrioten" 2 flihrte er als eine der wichtigsten Anregungen fUr seine Tatigkeit die Tatsache an, da/3 nationale GefUhle in fast ganz Europa ermutigt werden und alle Volker die Herausbildung ihrer Nationalitat eifrig erstreben. Palacky hielt es fUr notwendig, flir die nationale Ehre der Bohmen einzutreten und forderte seine Zeitgenossen auf, sich ihrer Vorfahren, die in einigen Zeitperioden ihre Nachbarn hoch Uberragt hatten, wUrdig zu erweisen. Von den vorhergehenden Generationen hatten die zeitgenossischen Bohmen die nationale Geschichte, Sprache und Literatur als den gro/3ten Schatz geerbt, dessen Erhaltung und Ausbildung am meisten zur Entfaltung der Nationalitat beitrage. Die nationalen Zeitschriften als "Pfleger der Bildung" schienen Palacky das geeignetste Mittel dafUr zu sein. Von hohem Belang zwaren Palackys Uberlegungen vom April 1828 liber die Bedeutung der internationalen Verstandigung unter den europaischen Nationen in der 2 Dazu _jetzt ausfiihrlich Jifi KORALKA, Franlišek Palacky (1798-1876). Živo/opis [Biographie], Praha 1998, S. 69, 106-107, 118-119. František PALACKY, Slovo k vlastencum od redaktora [Ein Wort an die Patrioten vom Redakteur], Časopis Společnosli Vlaslenskeho museum v Čechach, Jg. 1 (1827), Bd. 4, S. 145-152; neu gedruckt in: František PALACKY, Radhosl. Sbirka spisuv drobnych z oboru reči a lileralury česke, krasovedy, hislorie a politiky [Radegast. Eine Sammlung kleiner Schriften aus dem Gebiet der tschechischen Sprache und Literatur, A.sthetik, Geschichte und Politik], Bd. 1, Praha 1871, S. 145-152. 461 JIRi KOR.ALKA: SLOWENISCHE BRIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN HISTORIKERS .. Zeit nach dem Ende der napoleonischen Kriege. 3 Es schien ihm, als ob jedes Volk in Europa erst in jiingster Zeit erneut zum Bewul3tsein seiner besonderen Nationalitat auferwacht ware. Im Unterschied zum philanthropischen Kosmopolitismus, der sich von Frankreich aus in der zweiten Halfte des 18. Jahrhunderts in andere Lander anszubreiten und iiberall das Gefiihl der Nationalitat zu ersticken begann, fiihle sich nun der Bewohner Frankreichs als Franzose, und auch die Deutschen seinen auf der Suche nach ihren nationalen Besonderheiten im Verhaltnis zu romanischen und slawischen Stammen. Von den kleineren Volkern fiihrte Palacky das Beispiel der Niederlander, Danen, Schweden, Polen und Magyaren an, die sich anstrengten, ihre eigene nationale Existenz, ihre Interessen und ihre nationale Ehre. Besonders habe sich die den iibrigen Volkern und ihren Literaturen gewidmete Aufmerksamkeit erhoht. Noch am Anfang des 19. Jahrhunderts hatten sich - so Palacky - Englander, Franzosen, Italiener und Deutsche nur ausnahmsweise fiir die Literaturen ihrer ostlichen Nachbarn interessiert. Das habe sich infolge der Kriege mit Frankreich geandert, als Feldziige grol3er Armeen in fremde Lander zahlreichen Menschen ermoglicht hatten, den Charakter, die Gedankenwelt und die Vorziige anderer Nationen kennenzulernen. Eine noch grol3ere Bedeutung mal3 Palacky bereits im dritten Dezennium des 19. Jahrhunderts der schnellen Verbreitung von Nachrichten aus aller Welt bei, womit verschiedene Volker und deren Denken einander naherriickten. Palacky war geradezu bezaubert davon, da13 die an einem Ende Europas ausgesprochenen W orte in wenigen Tagen auch am anderen Ende des Kontinents erschallten und damit die Gefiihle und Gedanken anderer Volker zu beeinflussen vermochten. Obgleich Palacky nicht zu den unkritischen Slawophilen gehorte, die vom Machtzuwachs Rul3lands nach dem Ende der napoleonischen Kriege beeindruckt waren und von Rul3land eine bessere Zukunft des Slawentums erwarteten, zeigte er als Redakteur der beiden Prager Museumszeitschriften fiir das gesellschaftliche und kulturelle Leben einzelner slawischer Volker gro13er Interesse. Palacky selbst veroffentlichte in der tschechischen Museumszeitschrift zwei grundlegende Analysen iiber die Zustande in den multiethnischen Konigreichen Ungarn 4 und Polen, 5 in denen er den verschiedenen ethnisch-sprachlichen Gruppen besondere Aufmerksamkeit widmete. Bereits in seinem Ungarn betreffenden Aufsatz erwahnte er die slowenische Minderheit in den ungarischen Komitaten Somogy, Zala und Eisenburg (Vas), deren Angehorige als Wenden (irrtiimlich als Vandalen) bezeichnet werden, aber "mit den Karntner und Krainer Slawen eigentlich ein und dasselbe Volk" bilden wiirden. 6 Fiir die deutschsprachigen Prager Museumsjahrbiicher, die er in den Jahren 18301831 anstatt der urspriinglichen Monatsschrift redigierte, schrieb Palacky eine allgemeine Obersicht iiber dieim Slawen in Europa, die er wesentlichen als eine scharfe Kritik der ungenauen, manchmal geradezu verzerrten Angaben der deutschen Geographen iiber einzelne slawische Volker verstanden wissen wollte.7 "Es ist unangenehm 3 4 5 6 7 Časopis Společnosti Vlastenskeho museum v Čecluich, Jg. 2 (1828), Bd. 2, S. 131- 133; neu gedruckt in: PALACKY, Radlwst. Bd. 1, S. 25-27. František PALACKY, O narodech uhcrskych. zvlaštč o Slovanech [Obcr die Yolkcr in Ungarn. bcsondcrs liber dic Slawcn], in: Časopis Společnosti Vlastenskeho museum v Čechcich, Jg. 3 (1829), S. 11-38. Františck PALACKY, O narodech polskych [Obcr dic Volkcr in Polen], in: Časopis Společnosti Vlastenskeho museum v Čechach, Jg. 4 (1830), S. 69-89. PALACKY, O narodcch uhcrskych, S. 30. Franz PALACKY, Die slawischcn Volksstamme in Europa, in: Jahrbiicher des bohmischen Museums fiir Natur- und Uinderkunde, Geschichte, Kunst und Literatur, Jg. 1 ( 1830), Bd. 1, S. 79-95. 462 MELIKOV ZBORNIK und peinlich zu sehen, wie sich gewisse Irrtlimer, die einmal ihren Weg zum gro13en Publikum genommen haben, tausendmal wiederholen ... ". Palacky veranschaulichte dies am Beispiel der "Slowencen", wie er damals die Slowenen nannte, die in einem Falle zusammen als eine Volksgruppe mit den polnischen Kaschuben eingereiht, ein anderes Mal aber wieder von den slawischen "Vandalen" in Ungarn getrennt wlirden. Nach Palackys eigener Charakteristik hatten die "Slowencen oder Winden in Krain, UnterSteiermark und Unter-Karnten, ferner in den ungrischen Comitaten Szala und Eisenburg (die sogenannten Vandalen)" zusammen etwa eine Million Menschen betragen. Palacky erwahnt, dal3 die altesten Denkmaler ihrer Literatur aus einem Mlinchener Kodex aus dem 10. Jahrhundert stammen und ordnet dann, die Entfaltung der slowenischen Nationalliteratur richtig in die zweite Halfte des 16. Jahrhunderts ein, mit der kritischironischen Anmerkung, dal3 "die Menge der in neuerer Zeit geschriebenen Grammatiken und Schriftsysteme [ ... ] auffallend mit der geringen Anzahl ihrer auch flir die Nachwelt gezeugten poetischen und prosaischen Produkte" kontrastiere. 8 Vom 13. April bis zum 15. Mai 1832 arbeitete Palacky in Wien, wo er Quellen zur Geschichte Bohmens im Staatsarchiv und in der k. k. Hofbibliothek erforschte. Bei dieser Gelegenheit machte er die Bekanntschaft seines slowenischen Altersgenossen Matija Čop ( 1797-1835), der als Bibliothekar am Laibacher Lyzeum angestellt war und als Organisator der jungen slowenischen Schriftstellergeneration wirkte. Es ist moglich, dal3 Jernej Kopitar die ersten Kontakte zwischen Matija Čop, dem Historiker Palacky und dem Dichter František Ladislav Čelakovsky vermittelt hat, 9 aber zuletzt waren die guten Beziehungen Čops zu den Protestanten Palacky und Pavel Josef Šafarik/Šafarik Kopitar zuwider. 10 Čelakovsky bestellte in Laibach zehn Exemplare des literarischen Almanachs Kranjska Čbelica [Krainer Bienchen] und war angenehm liberrascht, dal3 er darin mehr fand, als er erwartet hatte. Die Liebesgedichte von France Prešeren fesselten und ergotzten ihn und seine Freunde derart, dal3 er flinf davon ins Tschechische umdichtete. In dem von Palacky redigierten Časopis Českeho museum [Zeitschrift des Bohmischen Museums] veroffentlichte dann Čelakovsky seine gelungenen Obersetzungen im Rahmen einer liberwiegend positiven Besprechung der drei Bandchen des Laibacher Almanachs. 11 Er !obte vor allem France Prešeren als einen gebildeten Dichter und Meister der slowenischen Sprache, dessen Verse sich liber die bisherige Literatur "unserer lieben in Krain, Karnten und der Steiermark wohnenden Slawen" hoch emporhoben hatten. Dagegen verurteilte Čelakovsky die nutzlosen grammatikalischen Kampfe, vornehmlich alle Versuche um die Einflihrung neuer Buchstaben, und empfahl den Slowenen, ihr Alphabet nach dem Vorbild der Tschechen und Polen einzurichten. Matija Čop und seine Freunde waren liber die aus Prag kommende Unterstlitzung ihrer Bemlihungen hocherfreut, war sie doch gegen konservative Stromungen unter den Slowenen gerichtet, und sie klindigten ihre Absicht an, eine deutsche Obersetzung der tschechischen Rezension abzudrucken. 8 9 Ebenda, S. 94-95. V gl. Vaclav ŽJ\ČEK u. a .. Češi a Jilwslovane v minulosti. Od nejstaršich dob do roku I 9 I 8 [Tschcchen und SUdslawen in dcr Ycrgangenhcit. Von <len altesten Zeitcn bis zum Jahrc 1918], Praha 1975, S. 250- 251. JO Karel PAUL, Pavel JosefŠafaNk, Praha 1961, S. 95. 11 Františck Ladislav ČELAKOVSKY, Krajinska literatura [Dic Krainer Literatur], in: Časopis Českeho 11111seu111, Jg. 6 (1832), S. 443-454. 463 JIRi KOR.ALKA: SLOWENISCI-IE BRIEFPARTNER DES TSCI-IECI-IISCI-IEN I-IISTORIKERS . 1833, Januar 14. Matija Čop erinnert František Palacky an die Begegnung in Wien und bittet um Hilfe bei der Vorbereitung einer genauen Obersetzung der im Časopis Českeho museum verdjfentlichten Rezension Čelakovskys, weil die alten tschechischen Sprachworterbii.cher fii.r das Verstiindnis der neutschechischen Sprache unzureichend seien. 12 Laibach, 14. Janner 1833. Verehrter Herr und - ich glaube es sagen zu diirfen - Freund! 1hr freundschaftliches Benehmen gegen rnich bey meiner letzten Anwesenheit in Wien ermuthigt mich, Sie mit einer Bitte zu belastigen, deren Gewahrung ich um so eher hoffen darf, da der Gegenstand derselben Ihnen nicht ganz fremd ist. Herr v[on] Čelakowsky hat die Herren Preshern und Kastelitz durch die Zusendung der in Ihrer Zeitschrift erschienenen Anzeige der Krajnska Zhbeliza auf das Angenehmste iiberrascht. Wir lasen diese so wohlwollende Beurtheilung mit dem grafiten Interesse - nicht nur wegen des Lobes, dessen sie diese Unternehmung wiirdigt, sondern selbst wegen des Tadels, den sie hin und wieder enthalt, welcher uns nicht minder willkommen ist; denn er ist groBtentheils Wasser auf unsere Miihle. (Ich spreche per "uns", nicht als ware ich ein Mitarbeiter an der Zhbeliza - die unbedeutenden, mit Z. unterzeichneten Gedichte sind von einem gewissen Ziegler - sondern nur, weil ich an dem Erfolge meiner Freunde Antheil nehme.) Es ist daher sehr natiirlich, daB wir diese Recension auch unsemz Publikum bekannt zu machen wiinschen, was am fiiglichsten durch das sogenannte "Illyrische Blatt", eine Beylage der Laibacher Zeitung, geschehen kann, in welchem Blatte ohnehin die Zhbeliza noch gar nicht angezeigt worden ist. Es handelt sich also um eine genaue und richtige deutsche Ubersetzung Ihres Artikels. Wir haben denselben wohl beyliiufig verstanden, nahmentlich ich mit Htilfe des Polnischen; indessen wollten wir doch, um sicher zu seyn, auch einige geborne Bohmen iiber Einzelnes fragen, die uns indessen wenig Auskunft zu geben wuBten. Einer derselben hat eine schriftliche Ubersetzung des ganzen Artikels versucht; ich habe dieselbe, da in derselben mehrere offenbare Unrichtigkeiten vorkamen, etwas durchcorregiert; aber Manches blieb mir dunkel oder zweifelhaft, da Eure Worterbiicher: Reschelius, l3 D. Ad. z Weleslawjna, 14 Wussin, l5 Tomsa 16 etc. einen gleich im Stich lassen. Wir sind daher so frey, Ihnen hiemit eine Abschrift dieser von einem Bohmen verfertigten und von mir etwas verbesserten (oder verschlechterten) Ubersetzung einzusenden, mit der Bitte, dieselbe durchsehen, die darin vorkommenen Liicken ausfiillen und nahmentlich die roth angestrichenen Stellen, wenn es nothig seyn solite, berichtigen zu wollen. Vielleicht wiirde H[err] v[on] Čelakowsky selbst so gut seyn, diese Muhe zu 12 Literarni archiv Pamatnfku narodnfho pfscmnictvf [Literarisches Archiv dcr Gcdcnkstatte des tschechischcn Schrifttums, im weitcrcn LA PNP] Prag, Nachlal3 František Palacky, Matija Čop an Palacky. 13 Dcr katholische Pri ester Tomaš Rcšel-Rcschelius (um 1520-1562), veroffentlichte ein Dictionarium latino-bohemicwn und Dictionarium bohemico-latinum im Jahre I 560. 14 In dcn Wortcrblichcrn von Danici Adam z Veleslavfna (1546-1599), Nomenclatur quadrilinguis und Silva quadrilinguis, Pragac 1598, bildete Tschechisch dic Grundlage. 15 Dcr Prager Buchhandler Kašpar Vusfn bcarbeitctc das Dictionarium von dreien Sprachen (Dcutsch, Latein, Bohmisch) um das Jahr 1706. 16 František Jan Tomsa (1753-1814) gab sein Vollstdndiges Worterbuch der bohmisch-deutschlateinischer Sprache im Jahrc 1791 mit eincm Vorwort von Josef Dobrovsky heraus. 464 MELIKOV ZBORNIK Ubernehmen, das es ihm zunachst daran liegen dlirfte, daJ3 seine Arbeit den deutschen Lesern nicht zu sehr entstellt vorgelegt werde. Die verbesserte Ubersetzung wlinschen wir so bald als moglich mit der Briefpost zurlickzuerhalten. (Es versteht sich von selbst, daJ3 das Briefporto der H[err] Kasteliz hier zahlt, da er dabey zunachst interessiert ist. Nur ein Recepisse bitten wir der Sicherheit wegen dort zu nehmen.) Der Artikel wird dann sogleich (wahrscheinlich mit einigen Postillen von mir begleitet) im "Ill[yrischen] Blatt'' erscheinen. Die Herren Preshern und Kasteliz lassen sich einstweilen durch mich bey H[err]n v[on] Čelakowsky - den Sie wohl haufig sehen - for das Gesendete verbindlichst bedanken. Preshern wird nachstens selbst schreiben. Da H[err] v[on] Čelakowsky den Dr Preshern auf die bohmische Ubersetzung von Blirger's Leonore aufmerksam macht, 17 so ersucht mich H[err] Kasteliz, der sich eben mit einer Bearbeitung von Schiller's "Glocke" beschaftigt, zu fragen, ob eine gute bohmische Ubersetzung derselben vorhanden ist. Ware dieses der Fali, so wlirden Sie uns sehr verbinden, wenn sie dieselbe, sie mag einzeln oder sonst in irgend einem Bande erschienen seyn, (gegen unverzligliche Verglitung der Kosten) mit dem Postwege unter seiner Adresse (Michael Kasteliz, Scriptor der k.k. Lycealbibliothek) hieher einsenden mochten, falls Ihnen dieJ3 nicht zu viel Ungelegenheit machen wtirde. lch bitte sowohl wegen dieses eiligen und unformlichen Gekritzels als wegen meines Anliegens tausendmahl um Vergebung, und verharre mit ausgezeichneter Hochachtung 1hr ergebenster Mathias Zh6p, Lycealbibliothekar. lch wtirde Sie bitten, mich H[err]n v[on] Hanka zu empfehlen, aber ich darf es kaum wagen, da ich ein langst erhaltenes Schreiben von ihm nicht beantwortet. František Palacky beantwortete den Brief von Matija Čop den damaligen Umstanden entsprechend fast postwendend, bereits am 26. Januar 1833, und begrtiJ3te die darin erwahnten Bestrebungen der jungen slowenischen Schriftsteller, weil sie seiner Ansicht entsprachen, daJ3 die Gebildeten aus allen slawischen Volkern der Monarchie moglichst viel voneinander wissen sollten. 18 In Prag wurde die aus Laibach gesandte Ubersetzung redigiert, so daJ3 Matija Čop binnen weniger Wochen an Čelakovsky berichten konnte, daJ3 sie im Illyrischen Blatt erschienen sei und bei den BefUrwortern der neuern Krainer Buchstaben ein groJ3es MiJ3vergntigen verursacht habe. 19 Zwei Monate spater veroffentlichte die von Palacky redigierte tschechische Museumszeitschrift einen ausfohrlichen Bericht von Pavel Josef Šafarik unter dem Tite! Literatura vindickych Slovenuv od roku 1820 [Die Literatur der windischen Slawen 20 seit dem Jahre 1820], 21 in den Šafarik 38 Kurzbiographien slowenischer Schriftsteller, darunter auch jene von Miha Kastelic, France Prešeren und Matija Čop aufnahm. Der Almanach Kranjska Čbelica geriet nach dem Erscheinen des vierten Bandchens unter den vereinigten Druck 17 Františck Ladislav Čelakovsky an France Prešeren 24. 12. 1832; František BILY (Hg.), Korrespondence a ::apisky Franti!ika Ladislava Čelakovskeho [Bricfwcchsel und Aufzcichnungcn von F. L. Čelakovsky], Bd. 2, Praha 19IO, S. 286-287. 18 žAčEK u.a., Češi a Jihoslovane, S. 252. 19 Matija Čop an F. L. Čelakovsky 13. 8. 1833; BIL Y (Hg.), Korrespondence a zapisky, Bd. 2, S. 295-297. 20 Dic Begriffe Sloveni, slovensky bcnutzte Šafarik in diesem Aufsatz im Sinne der heutigen Termini Slovane, slovansky, das heif3t Slawen, slawisch. 21 Pavel Joscf ŠAFAidK, Pfehled litcratury illyrskych Slovcnuv [Obcrsicht der neuesten Literatur dcr illyrischcn Slawen], in: Časopis Českeho museum, Jg. 7 (1833), S. 164-181; cs war der vierte Tei! seiner grof3angelegten Abhandlung liber dic siidslawischcn Literaturen. 465 JIRi KOR.ALKA: SLOWENISCHE BRIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN HISTORIKERS . der konservativen Widersacher und der Zensur, sodal3 die Moglichkeit einer Herausgabe der slowenischen Volkspoesie in Prag erwogen wurde. Beim Besuch Matija Čops in Prag 1834 kam auch die Grlindung einer slowenischen Zeitschrift in Laibach zur Sprache. 22 Die vielgelesene Prager Kulturzeitschrift Kvčty [Blliten], deren Redaktion František Palacky oft besuchte, 23 berichtete im Juni 1844 liber die Zeitschrift Kmetijske in rokodelske novice, die Janez Bleiweis (1808-1881) im Juli 1843 in Laibach herauszugeben begann. 24 Der Name Bleiweis, er gehorte einer der flihrenden Personlichkeiten des slowenischen gesellschaftlichen Lebens in Krain, 25 war in Prag im Frlihjahr 1848 gut bekannt. Daher wurde "Redakteur Jan Bleiweis" auf Vorschlag des spater flihrenden tschechischen Politikers František Ladislav Rieger auch zum Prager SlawenkongreB eingeladen. 26 Er nahm aber dann nicht daran teil, obwohl seine Zeitung am 17. Mai 1848 die Einberufung dieses Kongresses volli unterstlitzte. 27 Die von Bleiweis vertretene gemal3igte Richtung der slowenischen Bewegung stand den Ansichten Palackys liber die tschechische und osterreichische Politik des Jahres 1848 sehr nahe. František Palacky betrat im Juli 1848 den konstituierenden osterreichischen Reichstag in Wien als der allgemein anerkannte politische Flihrer der Tschechen, dem zwei Monate vorher ein Ministerposten in der osterreichischen Regierung angeboten worden war. 28 In allen seinen bedeutsamen Auftritten in der Revolutionsperiode zog Palacky nicht nur die erwlinschte Autonomie der historischen Kronlander, sondern vor allem eine weitreichende Durchsetzung des ethnisch-nationalen Prinzips und die Gleichberechtigung aller Nationalitaten und Konfessionen der Habsburgermonarchie in Erwagung. In seinen Betrachtungen machte er darauf aufmerksam, dal3 sich die Emanzipation der Nationalitaten in der nachsten Zukunft kolossal ausweiten werde. Die Gesamtmonarchie solite daher die Gleichberechtigung der Nationalitaten nicht nur aussprechen, sondern in der Praxis durchflihren. Anderenfalls ware die osterreichische Vielvolkermonarchie der Gefahr ihres Zerfalls ausgesetzt. "Wir mlissen bsterreich so konstruieren, dal3 die Volker gern in bsterreich existieren, das sei die uns leitende Idee", erklarte Palacky im Verfassungsausschul3 des osterreichischen Reichstags. 29 Solche Gedanken waren zweifellos ganz im sinne slowenischer Politiker und ermutigten Janez Bleiweis, einen Brief an Palacky zu richten. 22 F. L. Čelakovsky crinnertc Matija Čop am I O. 3. 1835 an dieses Gcsprach; ebenda, S. 610-6 I l. 23 Palacky soli Initiator des Zcitschriftentitcls Kvety [Dic BIUtcn] anstatt dcs ursprUnglichcn Jindy a nynf [Damals und jctzt] gewcscn scin, weil die Beitrage junger Autoren ihm wie "lauter BIUten am Pfropf unserer Literatur" vorkamen. Vgl. KOR.ALKA, František Palacky. S. 158. 24 Kvety, Nr. 69 vom 8. 6. 1844; vgl. žAčEK u.a., Češi a Jihoslovane, S. 273-274. 25 Unser Jubilar Vasilij Melik wies darauf hin, daB Janez Bleiweis - ahnlich wie František Palacky bei <len Tschechen - <len Beinamen "Vater <les slowenischcn Volkes" erhiclt. Vasilij MELIK, Zur Entwicklung der slowenischen Nation. in: Hans LEMBERG, Karel LITSCH, Richard Georg PLASCHKA und Gyorgy RANKI (Hgg.), Bildungsgeschichte, Bevdlkerungsgeschichte, Gesellschaftsgeschichte in den bdhmischen Liindem und in Europa. Festschrift fiir Jan Havranek ;:,11111 60. Geburtstag, Wien-MUnchen 1988 (= Schriftenreihe <les bsterreichischen Ost- und SUdosteuropa-lnstituts 14). S. 137. 26 Vaclav žAčEK (Hg.). Slovansky sje::d 1848. Sbirka dokumen/11 [Der SlawenkongrcB 1848. Eine Dokumentensammlung], Praha 1958, S. 44. 27 Ebenda, S. 158. 28 Vgl. .liri KOl{ALKA Palacky und Osterreich als Vielvolkerstaat. in: ČJsterreichische Osthefte, Jg. 28 (1986), S. 22-37. 29 Anton SPRINGER (Hg.), Protokolle des Verfasrnngs-Aussclwsses in Osterreichischen Reichstage 1848-1849, Leipzig 1885, S. 26. 466 MELIKOV ZBORNIK 1848 September 29, Laibach. Janez Bleiweis bittet František Palack_y, auf dem Wiener Reichstag die slowenische Petition zur Griindwzg einer Universitiit in Laibach zu unterstiitzen und bringt seine Hochschiitzwzg fiir Palackys Bemiihungen um die Gleichberechtigung der Nationalitiiten im Kaisertum Osterreich zum Ausdruck. 30 Euer W ohlgeboren ! Personlich unbekannt, doch aufgemuntert durch die Mittheilung unseres ReichstagsDeputirten Dr Kavčič, daf3 auch Sie die Petition Krains wegen einer Slovenischdeutschen Universitaet in Laibach in !hren miichtigen Schutz nehmen wollen, erlaube ich mir diese Zeilen an Euer Wohlgeboren nothgedrungen zu richten, da es hier so eben verlautet, dal3 das Ministerium des Unterrichts unter Bedauem die Errichtung einer Universitaet in Laibach wegen finanzieller Unzuliinglichkeit nicht genehmigt habe. Neulich lasen wir in der Zeitung, daf3 im Petitionsausschusse des Reichstags die Universitaetsfrage in Laibach vorgemerkt sey - und nun hat das Ministerium schon ftir sich entschieden, ohne noch den Grundsatz festgestellt zu haben: ob die Universitaeten auf Staats- oder Provinzialkosten errichtet werden. Werden sie, wie es in dem "Entwurfe des Unterrichts-Ministeriums" heil3t, vorherrschend auf Staatskosten errichtet, warum soli das grof3e slovenische Gebieth von Krain, Steyermark, Kiimthen, Istrien und Gorz nicht auch das gleiche Recht haben, wie andere Provinzen? Soli unsere slavische Nationalitaet noch immerfort unter dem friihern Drucke seufzen? Soli ihr immer noch keine geistige Menschenwerdung zu Theil werden? O ja, wenn es nach dem Kopfe einzelner, ihre Nationalitaet ganz verliiugnender Bureaukraten und Aristokraten gehen konnte - dann soli das ganz slavische Krain bald ganz deutsch werden, damit das Volk noch immer wegen der egoistischen Tendenzen Einiger zu seinen Rechten nicht gelange! Wir wollen nicht Beseitigung des deutschen Unterrichtes in der Stadt, allein die nationale Sprache stehe oben an, und neben ihr gehe die deutsche, die wir jetzt noch um so weniger entbehren konnen, bis unsere Landessprache, Jange geknechtet und unterdriickt, emancipirt werden kann. Meine Bitte geht daher dahin, dal3 im Vereine mit unseren slovenischen Deputirten Euer Wohlgeboren die Universitaetsfrage in Laibach mit jener Liebe und jenem Nachdrucke behandeln wollten und unterstiitzen, die Sie so sehr immer und immer ausgezeichnet haben in dem Kampfe ftir die Gleichberechtigung der Nationalitaten. Die beim Ministerium erliegenden Einlagen in dieser Beziehung werden Euer Wohlgeboren die erforderliche niihere Einsicht in diese Angelegenheit verschaffen, wodurch einzig und allein das Aufleben der slovenischen Nationalitaet bedingt ist. Dr Kavčič und Ambrož werden Ilmen mit Vergniigen auch weitere Mittheilungen machen. Entschuldigen, dal3 ich Ihnen zur Last falle - allein die Sache ist von gro13er Wichtigkeit und ich wiinschte meinem Vaterlande alle Miinner zu gewinnen, denen das Volkswohl am Herzen ist. Mit ausgezeichneter Hochachtung Euer Wohlgeboren ergebenster Diener Prof. Dr. Bleiweis, Redacteur der Novice. Laibach den 29. Sept. 1848. Sr. Wohlgeboren P. T. Herrn Reichstags-Deputierten Dr Palacky in Wien. 3o LA PNP Prag, NachlaB Františck Palacky, Janez Bleiweis an Palacky. 467 JIRi KOR.ALKA: SLOWENISCHE 13RIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN HISTORIKERS. Nach der Wiederaufnahme des konstitutionellen Lebens im Kaisertum bsterreich in den Jahren 1860-1861 wurde František Palacky immer mehr als Patriarch der tschechischen Nationalbewegung und Schopfer des nationalen Geschichtsbildes anerkannt und gefeiert, aber er Ubergab bereits die tatsachliche FUhrung der tschechischen Politik seinem Schwiegersohn František Ladislav Rieger. Alle Briefe, die zu dieser Zeit an Palacky geschickt wurden und slowenische Angelegenheiten betrafen, rechneten bereits mit dieser Ausnahmestellung Palackys und brachten die Ehererbietung ihm gegenuber klar zum Ausdruck. In Krain, Steiermark und Karnten kam es bereits bei den ersten Landtagswahlen 1861 und bei allen spateren Wahlen zu scharfen Auseinandersetzungen zwischen der slowenischen und der deutschliberalen Partei. 31 Als ein Kenner und aufrichtiger Freund der Slowenen wirkte damals Jan Vaclav Lego (1833-1906), der in den Jahren 1857-1860 in Krain in einem Bezirksamt und in der Prasidialkanzlei der Laibacher Statthalterei, spater nuch in Triest amtierte und sich mit Janez Bleiweis, Fran Levstik, Fran Cegnar und anderen slowenischen Patrioten anfreundete. 32 1863 Juli 4, Wien. Jan Vaclav Lego wiirdigt den Aufstieg der slowenischen Nationalbewegung, besonders die Verdienste von Janez Bleiweis, undfordert František Palacky auf, der slowenischen Feier zum zwanzigjdhrigen Jubildum der offentlichen Tdtigkeit von Bleiweis ein Gruj3telegramm zu senden. 33 Vaše Slovutnosti ! Lublanska "Čitalnica" usporada zitra dne 5. července po osme hodine večer slavnou besedu ku poete D"' Jana Bleiweisa, pri niž mu stribrne psaci načini se zlatym perem odevzdano bude na dukaz lasky a uznalosti, kterou si dvacetiletym pusobenim co redaktor Novic ve všem narodu Slavinskem vydobyl. Kdo pozoruje vyvin a postup narodniho uvedomeni a takovehož vzdelani na Slovinsku, nemuže jinak uznati, nežli že byly Bleiweisovy Novice do nedavna jedinym a budou ješte mnoha leta hlavnim budidlem tamniho narodniho života, a uvažime-li z jedne strany skrovny počet naroda Slovinskeho, z druhe strany pak čisla osmnacti set, v nemž Novice vychazeji, snadno pochopime onen čily narodni ruch, ktery tam všemi tfidami, na mnoze až na stupni prave nadšenosti, tak mocne hybe. Bylt' jsem po nekolik let sam očitym svedkem tohoto ovoce Bleiweisovy neunavne činnosti, a seznav smer a stupen narodniho ruchu i jinych slovanskych vetvi, neostycham se tvrditi, že jak co do vzdelanosti jadra naroda, tak i co do čiste slovanskeho uvedomeni a smyšleni Slavinec po Čechu prvni misto mezi Slovany zaujima - i dovoluju si v tomto padu odvolati se k usudku p. prof. Hattaly, ktery se minuleho podzimku na ceste sve do Dubrovnika na Slovinsku stave!. Pfipominam-li dale onu zvlaštni uctu a pozornost', kterou Bleiweis českemu narodu a jeho zajmum jak svym !istem, tak i soukrome venuje, a všecky podniky českeho naroda na poli narodnim neustale svym rodakum za vzor stavi, myslim, že se nedopouštim chyby, když pozornost' Vaši Slov(1tnosti k duležitosti one svrchu dotknute slavnosti 31 Dem Jubilar Vasilij Melik verdankt die intcrnationalc Geschichtswissenschaft die ausflihrliche Darstellung und Analyse dieser Auseinandersetzungcn. Vgl. zulctzt Vasilij MELIK, Wahlen im alten Osterreich. Am Beispiel der Kronliinder mit slowenischsprachiger Bevolkerung, Wien-Ki:iln-Weimar 1997 (= Anton Gindely Reihe zur Geschichte der Donaumonarchie und Mittelcuropas 3), S. 219-291. 32 Ott11v slovnik naučny, Bd. 15, Praha 1900, S. 796; žAčEK u. a., Češi a Jihoslovane, S. 408. 33 LA PNP Prag, NachlaB Palacky, Jan Vaclav Lego an Palacky. 468 MELIKOV ZBORNIK obracuj i. Smim-li tedy nyni, a sice jen v nejvečši prospech vzajemnosti Slovanske nejakou prosbu k Vaši Slovutnosti vznesti, byla by ta, kdybyste co nejpfednejši Čech Dru Bleiweisovi, nejpfednejšimu Slovinci, pri teto vhodne pfiležitosti svou pozornost snad cestou telegrafickou - na jevo dati se neobtežoval, i mohu hned ujišteni pripojiti, že toto pfiležite osvedčeni bratrske lasky slovanske všeobecne jasani a nadšeni po všem narode vzbudi, a lasku onu v nem ješte vice sesili a upevni. Konečne si dovoluji pripomenouti, že or Bleiweis z tiskoveho soudu sveho snad už za nedlouho cestu do žalafe nastoupi, a že tato slavnost prispivati bude jak udrženi jeho autority u one tridy, ktera v politickych vecech naležite dospelosti ješte nema, tak i vubec ješte v dalšimu rozšifeni narodniho uvedomeni. Slavnost' tuto ohlasil "Naprej" v poslednim čisle, totiž v č. 52. Račte prijmouti ubezpečeni o nekonečne ucte, s kterouž zustava Vaši Slovutnosti nejoddanejši služebnik Jan Vaclav Lego, akcesista pri namofskem ministerstvu. Ve Vidni dne 4. července 1863. Deutsche Ubersetzung: Euer W ohlgeboren ! Die Laibacher "Čitalnica" veranstaltet morgen, den 5. Juni, nach acht Uhr abends eine Festversammlung zu Ehren von Dr. Janez Bleiweis, wobei ihm ein silbemes Schreibzeug mit goldener Feder iiberreicht werden wird, als Beweis der Liebe und der Anerkennung, die er sich im gesamten slowenischen Volk wiihrend seines zwanzigJiihrigen Wirkens als Redakteur der Novice erworben hat. Wer die Entwicklung und das Zunehmen des nationalen Bewuj3tseins und der nationalen Bildung in Slowenien beobachtet, kann nicht anders als anerkennen, daj3 die Novice von Bleiweis bis unliingst der einzige Erwecker des dortigen nationalen Lebens waren und noch viele Jahre dessen wichtigster Erwecker bleiben werden. Wenn wir einerseits die bescheidene Anzahl des slowenischen Volkes, andererseits aber die Auflage von achzehnhundert Exemplaren betrachten, in der die Novice herausgegeben werden, so verstehen wir leicht das rege nationale Leben, welches dort alle Klassen, oft bis zum Grade der wirklichen Begeisterung, so miichtig bewegt. lch war einige Jahre Lang selbst Augenzeuge dieser Friichte von Bleiweis' unemziidlicher Tiitigkeit, und nachdem ich die Richtung und den Grad des nationalen Lebens auch anderer slawischen Zweige kennengelernt hatte, scheue ich mich nicht zu behaupten, daj3 der Slowene nach dem Tschechen den ersten Platz unter den Slawen einninznzt, was sowohl die Bildung des nationalen Kerne s als auclz das rein slawische Bewuj3tsein und Denken betrifft. !eh erlaube mir, mich in diesem Falle auf das Urteil des Herrn Professors Hattala 34 zu berufen, der sich inz vergangenen Herbst auf dem Weg nach Dubrovnik in Slowenien aujhielt. Wenn ich weiter die besondere Verehrung und Auftnerksamkeit erwiihne, die Bleiweis dem tschechisclzen Volk und seinen lnteressen sowohl in seiner Zeitung, als auch privat widnzet, und alle Bestrebungen des tsclzechischen Volkes auf nationalem Gebiet stiindig seinen Landsleuten als Muster var Augen hiilt, glaube ich, daj3 ich keinen Fehler begehe, wemz ich die Aufnzerksanzkeit Euer Wohlgeboren auf die Wichtigkeit der oben angefuhrten Feier Lenke. Darf ich nun deshalb, und zwar nur zwn grafiten Vorteil der slawisclzen Wechselseitigkeit, Euer Wolzlgeboren die Bitte vortragen, ob Sie als der bedeutendste Tscheche Dr. Bleiweis als dem bedeutendsten Slowenen bei dieser passen34 Martin Hattala (1821- 1903), Professor der slawischen Philologie an der Universitat Prag. 469 JIRi KOR.ALKA: SLOWENISCHE BRIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN HISTORIKERS ... den Gelegenheit, vielleicht auf telegraphischem Wege, Ihre Anerkennung ausdrii.cken wollten. /eh kann gleich die Versicherung beifii.gen, daj3 dieser gebiihrende Ausdruck brii.derlicher slawischer Liebe Jubel und allgemeine Begeisterung im ganzen Volk erwecken und diese Liebe in ihm noch mehr verstiirken und festigen wird. Schliej3lich erlaube ich mir anzufii.hren, daj3 Dr. Bleiweis wegen seines Pressegerichtsverfahrens vielleicht schon bald den Weg in den Kerker antreten wird, und daj3 diese Feier sehr zur Feistigung seiner Autoritiit bei jener Klasse beitragen wird, die noch nicht die notige Reife in politischen Angelegenheiten hat, wie auch ii.berhaupt zur weiteren Verbreitung des Nationalbewuj3tseins. Diese Feier hat "Naprej" in der letzten Ausgabe, niimlich in Nr. 52, angekii.ndigt. Nehmen Sie die Versicherung unendlicher Verehrung entgegen, in welcher Euer Wohlgeboren ergebenster Diener verbleibt, Jan Vaclav Lego, Akzessist beim Marineministerium. Wien, den 4. Juli 1863. Unmittelbar nach dem osterreichisch-ungarischen Ausgleich von 1867 fanden in den tschechischsprachigen Gebieten Bohmens, Mahrens und bsterreichisch-Schlesiens dutzende Volksversammlungen unter freiem Himmel statt, die in bewuBter Anknlipfung an die Tradition der Hussitenrevolution des 15. Jahrhunderts tabory genannt wurden.35 Da sich die Tschechen und die Slowenen in mancher Hinsicht in einer ahnlicher Lage gegenliber der drohenden "zweifachen Zentralisation" 36 befanden, wurden die in der Untersteiermark, im KUstenland, in Krain und in anderen slowenischen Gebieten organisierten Protestversammlungen ebenfalls als tabori bezeichnet. 37 /869 Mai 9, Laibach. Janez Bleiweis sendet einen Gruj3 an František Palacky im Zusammenhang mit einer nach dem Vorbild der tschechischen tabory einberufenen slowenischen Volksversammlung unter freiem Himmel am 17. Mai 1869. Slavni Gospod! Kakor iz doloženega poziva vidite, napravimo 17. dne t. m. v središču Slovenije Tabor. Počestujeme se Vam, slavni Gospod! osobito narodno to svečanost naznaniti, da blagovolite isti den v duhu se spominjati bratov Svojich na Slovenskem. Prejmite izraz iskrenega spoštovanja! V Ljubljani 9. maja 1869. Dr. Jan. Bleiweis 35 Ygl. Jaroslav PURŠ, Tabory v čcskych zcmich v lctech 1868-1871 !Yolksversammlungcn in dcn bohmischcn Landem 1868-1871], in: Československy časopis historic/...y, Jg. 6 ( 1958), S. 234-266, 446470, 661-690. Dicse Bczeichnung schlug der spater fUhrende tschechische Historiker und Universitatsprofcssor Jaroslav Goli vor. 36 Eine treffende Charakteristik des osterreichisch-ungarischen Dualismus bei František PALACKY, Osterreichs Staatsidee, Prag 1866, S. 50 (Ubersetzung der tschechisch geschriebenen /dea stcitu rakouskeho von 1865). 37 Vgl. die Studie alcs Jubilars Melik: Tabori 1868-1871, in: Taborsko gibanje na Slovenskem, LjubljanaLjutomer 1981, S. 11-21. 470 MELIKOV ZBORNIK Die beiden letzten slowenischen Briefe, die sich im Palacky-Nachlal3 befinden, wurden wenige Wochen vor dem Tode Palackys anlal3lich einer auf den 23. April 1876 nach Prag einberufenen Festversammlung zum Abschlul3 des Lebenswerkes des grol3en tschechischen Geschichtsschreibers abgesandt. Eine Einladung zu dieser Prager Feier, die der Herausgabe des letzten Bandes der tschechischen Fassung der Dejiny narodu českeho v Čechach i v Morave [Geschichte des bohmischen Volkes in Bohmen und Mahren] von František Palacky gewidment war erhielt unter anderen auch die Fi.ihrungspersonlichkeit der slowenischen Abgeordneten im steirischen Landtag, Mihael Hermann (1822-1883 ), in Graz. 1876 April 14, Graz. Mihael Hemzann sendet an den Verband tschechischer Landtagsabgeordneten (Česky klub) in Prag einen Gru/3- und Entschuldigunsbrief zur Palacky-Feier. 38 Veleslavno društvo "Česki klub"! Slavno politiško društvo Česki klub mi je skazalo visoko čast in me je uljudno povabilo k slavnostni gostiji, ktera se bode 23. t. m. obhajala k proslavljenji velikega rodoljuba in historiografa Dr Franciška Palackya. Predrago in dokaj milo bi bilo sicer za me onemu velikemu rodoljubu skazati svoje osebno češčenje, ali zarad mnogih razlogov mi ni mogoče ustreči čestitemu povabilu. Naj blagovoli slavni Česki klub sprejeti mojo preiskreno zahvalo in zagotovilo odličnega spoštovanja. V Gradcu 14. aprila 1876. M. Herman Palackys jahrzehntelanger Verehrer und Freund Janez Bleiweis gehorte zu den Hauptorganisatoren einer ahnlichen Feier in der slowenischen Narodna čitalnica in Laibach, an der auch die in Krain tatigen Tschechen mitwirkten. 1876 April 29, Laibach. Janez Bleiweis berichtet an František Palacky iiber die Feier zu seinen Ehren und iibersendet ihm ein Exemplar der Zeitschrift Novice mit einem Bericht iiber diese Feier. 39 Slavni gospod Doktor! Da vidite, kako navdušeno in presrčno smo Slovenci v središči svoje domovine slavili Vaše neizmerne zasluge za narod slovanski, počastujem se Vam slavni gospod doktor poslati zadnji list našega po Slovenskem najbolj razširjenega časnika "Novice",40 v katerem se nahaja popis svečanosti 22. dne t. m. Vam na čast v narodni naši čitalnici napravljeni. Sprejmite blagovoljno mali ta spominek od Vašega najiskrenejšega častitelja Dr. Jan. Bleiweis. V Ljubljani dne 29. aprila 1876. 38 LA PNP Prag, NachlaB Palacky, Mihael Hermann an Palacky. 39 LA PNP Prag, NachlaB Palacky, Janez Bleiweis an Palacky. 40 Novice gospodarske, obrtniške in narodne, Jg. 34, Nr. 17 vom 26. 471 4. 1876. JIRI KORALKA: SLOWENISCHE BRIEFPARTNER DES TSCHECHISCHEN IIISTORIKERS. In der Festrede hob Janez Bleiweis hervor, da/3 in der Person Palackys nicht ein Slawe gegen die Ungarn und die Deutschen, sondern ein Mann der allgemeinen Wissenschaft und Bildung gefeiert werde, dessen monumentales Werk kein Historiker Ubersehen konne, der eine europaische Geschichte zu schreiben beabsichtige. 41 Es war eine wtirdige Kronung der langen Verbundenheit zwischen František Palacky und <len slowenischen Patrioten. POVZETEK Dopisovanje češkega zgodovinarja in politika Františka Palackega s slovenskimi partnerji Zgodovinar čeških stanov František Palacky, - za češko meščanstvo velja za "očeta naroda" - je med leti 1827-1829 večkrat izpostavil svoje mnenje o razvoju češkega jezika in literature v novem veku, vpetega v splošni evropski kontekst. Domneval je, da se je vsak narod v Evropi šele po koncu napoleonskih vojn začel zavedati svoje lastne narodnosti. Od manjših narodov navaja Palacky primer Nizozemcev, Dancev, Švedov, Poljakov in Madžarov, ki so se trudili spoznavati sami sebe - glede na lastno eksistenco, svoje interese in nacionalno čast. Čeprav Palacky ni sodil med nekritične slavofile, pa je kot urednik Praškega muzejskega časopisa gojil veliko zanimanje za družbeno in kulturno življenje drugih slovanskih narodov. Med svojim študijskim bivanjem na Dunaju od aprila do maja 1832 je Palacky spoznal slovenskega sodobnika Matijo Čopa, ki je bil neke vrste organizator mlade slovenske pisateljske generacije. V časopisu Časopis Českeho museum, ki ga je urejal Palacky, je pesnik Frantisek Ladislav Čelakovsky objavil pretežno pozitivno oceno treh snopičev ljubljanskega almanaha Krajnska čebelica. Hvalil je zlasti Franceta Prešerna kot izobraženega pesnika in mojstra slovenskega jezika, odklanjal pa je nekoristne slovnične boje, zlasti vse poskuse uvajanja novih črk. Matija Čop in njegovi prijatelji so bili priznanja iz Prage zelo veseli. V pismu z dne 14. januarja 1833, v Ljubljani, spominja Matija Čop Palackega na njuno srečanje na Dunaju in ga prosi za pomoč pri pripravi natančnega prevoda recenzije Čelakovskega. Palacky je že 26. januarja 1833 odgovoril na Čopovo pismo in pozdravil omenjena prizadevanja slovenskih pesnikov in pisateljev, saj je tudi sam želel, da bi intelektualci slovanskih dežel čim več vedeli drug o drugem. V Pragi so iz Ljubljane poslan prevod pregledali in Matija Čop je nekaj tednov nato lahko sporočil Čelakovskemu, da je recenzija že izšla v časopisu Illyrisches Blatt in da je med pripadniki nove kranjske pisave povzročila veliko razburjenje. Dva meseca pozneje je Časopis češkega muzeja objavil poročilo Pavla Josefa Šafarika o literaturi "slovenskih Slovanov" od dvajsetih let dalje - s 38 kratkimi življenjepisi slovenskih pesnikov in pisateljev, med njimi tudi Mihe Kastelica, Franceta Prešerna in Matije Čopa. Ime Janeza Bleiweisa je bilo v Pragi že pred letom 1848 dobro poznano. Veljal je za eno od vodilnih osebnosti slovenskega družbenega življenja na Kranjskem. Na predlog pozneje vodilnega češkega politika Františka Ladislava Riegerja je dobil vabilo na Slovanski kongres v Prago. Bleiweisova zmerna linija slovenskega gibanja je bila na41 "In prav v ta program spada nocojšna svečanost naša: čestitati namreč hočemu možu, ki je po 40 letnem trudu dovršil knjigo monumentalne vrednosti, knjigo, ki jo čisla tudi Nemec in Francoz - knjigo, katere prezreti ne more noben zgodovinopisec, ki se loti pisanja Evropejske zgodovine." 472 MELIKOV ZBORNIK zorom Palackega o češki in avstrijski politiki leta 1848 zelo blizu, saj se je Placky zavzemal za uveljavitev etnično-nacionalnega principa in za enakopravnost vseh narodnosti in veroizpovedi v habsburški monarhiji. Bleiweis je 29. septembra 1848 prosil Palackega, naj v Dunajskem državnem zboru podpiše peticijo za ustanovitev univerze v Ljubljani Iz pisem Palackemu, ki so jih po letu 1860 nanj naslovili Slovenci, je razvidno, da je imel Palacky med Čehi izjemen položaj in da so ga tudi Slovenci nagovarjali z izrednim spoštovanjem. Zelo značilno je bilo pismo češkega prijatelja Slovencev Jana Vaclava Lega z dne 4. julija 1863 ob dvajseti obletnici Bleiweisowega javnega dela. Po avstroogrski nagodbi je poslal Bleiweis Palackemu 9. maja 1869 pozdravno pismo ob slovenskem ljudskem zborovanju - taboru, ki so ga organizirali po češkem vzoru. Zadnji dve, na Palackega naslovljeni pismi v njegovi zapuščini sta datirani nekaj tednov pred njegovo smrtjo: Mihael Hermann in Janez Bleiweis sta ju poslala ob sklicanju slavnostnega zborovanja 23. aprila 1876 v Pragi, ko so proslavili zaključek življenskega dela tega velikega češkega zgodovinarja. Slavje v Narodni čitalnici v Ljubljani, ki so ga priredili v čast Palackemu, je okronalo dolgotrajno sodelovanje med Palackim in slovenskimi narodnimi delavci. 473 MELIKOV ZBORNIK STANE GRANDA Slovenci in propaganda proti frankfurtskim volitvam Vasilij Melik je v slovenskem zgodovinopisju sinonim za raziskovanje zgodovine volitev. Te oznake si ni pridobil šele s svojo disertacijo, ampak že z eno svojih prvih in še danes verjetno najdaljših temeljnih razprav Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem. Objavljenaje bila v Zgodovinskem časopisu letnik 1948-1949, št. 2-3. Obsega 65 strani in dva dvostranska zemljevida. Čeprav se ni mogla izogniti značilnostim in omejitvam časa (železna zavesa), v katerem je nastala, je še danes temeljna in nepresežena tudi v mednarodnem merilu. Raziskovanje propagande proti frankfurtskim volitvam je mogoče tu razumeti zgolj kot dopolnjevanje Melikove znamenite razprave v omejenem obsegu. V ospredju namreč niso volitve, ampak tretja točka slovenskega narodnega programa, ki je le-te zavračala. Protifrankfurtska nastrojenost je bila trajna značilnost slovenske politike in ni prenehala po volitvah. Opazimo jo ob podpisovanju peticije za Združeno Slovenijo, ob poročilih o delu parlamenta in zlasti v jeseni ob sprejemanju nekaterih sklepov v Frankfurtu, ko dajejo pobudo za odpoklic poslancev, spomladi 1849, ko si Avstrijsko cesarstvo znova prizadeva za primat v Nemški zvezi in ukaže poslancem, da zasedejo svoja mesta v parlamentu, namesto tistih, ki so odstopili, pa so morali voliti nove poslance. Vsekakor pa je protifrankfurtska propaganda dosegla višek v času pred volitvami, in kasnejše dogajanje ni prineslo bistveno novih vsebinskih momentov. Nasprotno, pokazalo se je, da so bile slovenske trditve v marsičem upravičene. Slovenci so pričakovali, da bodo za svojo zvestobo Avstriji in Habsburžanom nagrajeni. Zgodilo pa se je tisto, česar skoraj nihče ni pričakoval. Andrej Einspieler je bil menda prvi, ki je ugotovil: "Kar so drugi dobili za kazen, so Slovenci dobili za nagrado." Slovenska prizadevanja za Združeno Slovenijo v okviru cesarstva so bila označena za separatistična in nasprotna monarhiji. Ob revoluciji 1848, ki so jo v naših deželah mnogi takoj dojeli ne zgolj kot socialnopolitično, ampak tudi kot narodno-afirmativno dejanje, je moralo biti vsakemu razgledanejšemu človeku jasno, da bo slej ali prej prišlo do konfliktov narodnih interesov. Ideja nemške združitve je bil že od samega začetka eden od takih konfliktov. S tem je bil v njenih nederjih že od samega začetka vgrajen nemško-slovanski spor, saj naj bi Združena Nemčija vključevala vse dežele nekdanjega nemškega cesarstva. To so ugotovili že na zasedanju predparlamenta v Frankfurtu, ko so v volilnih pravilih zamenjali izraz "vsak Nemec" z "vsak državljan", 1 predvsem pa z vabilom Františku Palackemu. Kot je razvidno iz znamenitega Majarjevega članka Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca!,2 se je tega prvi javno zavedel prav on in ugotavljal, da morata med "Slaveni, Nemci Italijani in Vogri" vladati strpnost in enakopravnost, da ima vsak pravico živeti v "svoji deželi kakor mu je drago in ljubo". Nemci, Italijani in Madžari morajo dopustiti Slovanom lastno pot in glede tega nimajo kaj popuščati. To omogoča Slovencem, da bodo živeli "po slovensko". Očitno se je zavedal, da to načelo ni samoumevno, saj pravi, da morajo to pravico Slovani zahtevati "z vso močjo". Vsak Slovenec naj zato stalno govori in trdi, da med željami in cilji avstrijskih narodov ni nasprotij. 1 2 Vasilij Melik. Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem. ZČ 2-3, 1948-1949. str. 75. Novice, 29. 3. 1848. 475 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Prve zametke prihodnjih konfliktov je mogoče videti tudi v diskusiji o barvi trakov, ki naj bi jih nosile narodne straže. Marsikje, predvsem pa v narodno mešanih področjih, so dajali prednost avstrijskim barvam pred nemškimi. Nekaj takega se je moralo dogajati tudi v Ljubljani-3 Namestnik ljubljanskega župana je poudarjal belo in rdečo barvo, ki je avstrijska. Verjetno pa so si nekateri želeli pripeti kokarde ali trakove "nemške" barve. Da bi kdo v tistem trenutku pomislil na slovenske, je manj verjetno. Nemško združitveno navdušenje je naglo naraslo ob sklicu nemškega predparlamenta in ob koncu posvetovanja Odbora petdesetih prve dni aprila, ko so bila v grobem določena volilna pravila. Jasno je postalo, da se nemški načrti začenjajo uresničevati, hkrati pa je to pomenilo za nasprotnike te politične akcije, da morajo tudi oni začeti s konkretnim delom. Izjemno pomembno mesto v razvoju protifrankfurtske agitacije pri Slovencih ima znamenito pismo dunajskih Slovencev Mili bratje Slovenski!, ki sta ga napisala in podpisala "v imenu Slovencov na Dunaju" študenta prava na dunajski univerzi Martin Semrajc in Anton Globočnik. 4 V Ljubljano je prispelo pred 5. aprilom, ko so bile Novice, ki so izšle 5. aprila že natiskane, 12. aprila paje bilo objavljeno. V bistvu gre že za drugo pismo dunajskih študentov v Ljubljano, saj je bilo prvo namenjeno kranjskim stanovom in jih je nagovarjalo k oblikovanju slovenskih zahtev dunajski vladi. 5 V pismu je že direktno rečeno: "Varujmo se dalje, da nas ne bodo zopet nemški deržavni vezi (deutscher Bund) prtisnili." Nemcem očitajo, da si lastijo vsa dobra dela in žrtve Slovanov za Avstrijo, denimo vojskovanje avstrijskih vojakov slovanskega porekla v Italiji. Nato nadaljuje: "Ozrimo se na Nemško politiko, ktera se zmiraj bolj očitno pokaže. Prusovski kralj je Pozno iz svoje oblasti spustil, de se bodo Poljci sami Rusam branili, Nemci pa za njih herbtam stali. Nemci vedo, de je velik del Avstrije Slovanski, pa ga hočejo k nemški deržavni vezi potegniti, de bi hrabri vojščaki slovanski še dalje za nemško slavo se bojevali." Gornje pismo je izjemno pomembno, ker dokazuje, da so Slovenci samostojno, ne pod vplivom Palackega, zavrnili vključitev Slovencev v Nemško zvezo. Argumenta sta dokaj enostavna. Prvi je z današnjega stališča manj močan, saj očita Nemcem prilaščanje tujih junaških dejanj, pravzaprav zlorabo Slovanov za lastne nacionalne in politične potrebe. Drugi argument izhaja iz prvega in Nemce neposredno dolži, da si prizadevajo, da bi se slovanski vojaki še naprej borili in krvaveli za njihove koristi. Glede na to, da so bili takrat slovenski in slovanski vojaki že v Italiji, je bil tak argument seveda zelo učinkovit: sedaj v Italiji se borite za Avstrijo, če boste v Nemški zvezi, se boste morali boriti še zanjo. Seveda pa je bil to le eden izmed pogledov na nemško-slovenske odnose. Na Kranjskem so bili razmeroma številni tisti, ki se jim niso zdeli problematični, predvsem pa ne do te mere, da bi ogrožali Slovence. Zlasti so tako mislili "Kranjci", ljudje z močno deželno zavestjo. Med temi je bila tudi velika večina zlasti starejšega kranjskega plemstva, ki sta jim bila nemška in slovenska kultura, nemški in slovenski jezik, sestavni del njihove kranjske identitete. Vedno in v vseh časih pa obstajajo tudi pošteni in ugledni ljudje, ki vse sodijo po sebi, so naivni, predvsem pa nimajo izostrenega političnega čuta za družbena vprašanja. Takih je bilo takrat med Slovenci veliko, kar glede na predmarčne razmere tudi ni nenavadno. Tako je J. O. (Jožef Orel?), kije bil v delegaciji kranjskih stanov v začetku aprila na Dunaju, v članku Poslušajte, kaj se zdaj na Dunaju godi zapisal: "Ljubezen, ne pa oblast bode zanaprej zveza Slovencov z Nemci." 6 3 4 s 6 Ljubljanska mestna gosposka. Novice, 29. 3. 1848. Novice, 12. 4. I 848. Iz Ljubljane. Novice, 5. 4. I 848. Novice, 19. 4. 1848. 476 MELIKOV ZBORNIK Zapleti z volitvami so se začeli stopnjevati, ko je postalo jasno, da dunajski dvor znova mika nemška krona in da načrtuje, kako bi postala Avstrija vodilna članica Nemške zveze. S tem je ves konflikt dobil nove dimenzije. Protifrankfurtska stališča so bila poslej v nasprotju z interesi vlade. To je bilo za ljudi, ki so ji bili vajeni povsem slediti, oziroma, ki so ji zaradi službe in osebnega prepričanja morali slediti velik problem. Temeljnih pridobitev revolucije, to so svoboda mišljenja, združevanja, govora, niso razumeli, da morejo in smejo tudi oni sami o državnih in političnih vprašanjih oblikovati lastna stališča in si v demokratičnem boju prizadevati za njihovo uveljavitev in prevlado, kar mora na koncu upoštevati tudi vlada. 15. aprila so bila poslana gubernijem že navodila glede volitev. V Ljubljani so oblasti sklicale poseben posvetovalni odbor, katerga člana sta bila tudi škof Anton Alojzij Wolf in urednik Novic dr. Janez Bleiweis-7 Med njegovimi najbolj zagnanimi člani naj omenimo Friedricha viteza Kreizberga, guberialnega svetnika, izjemno ambicioznega človeka, ki je bil pripravljen vse storiti za svoj vzpon na družbeni lestvici. Sklic tega neformalnega organa, sestavljenega iz nekaterih najuglednejših Kranjcev je pomenil, da volitve na Kranjskem bodo. Friedrich vitez Kreizberg ni mogel potrpeti in čakati na razvoj dogodkov. Že 18. aprila je izdal samostojni lepak An achtbaren Wahler im Herzogthume Krain, 8 v katerem se je ponujal rojakom kot resen kandidat. Skliceval se je na svoje kranjsko poreklo, na dolgoletno službovanje v deželi, zaradi česar naj bi njene probleme dobro poznal. Še posebej se je čutil poklicanega ponuditi se postojnskim volilcem, ker je bil tam rojen. Dr, Janez Bleiweis, od katerega so zaradi urednikovanja dotlej edinega slovenskega časopisa mnogo pričakovali, je bil v zelo neprijetnem položaju. Radikalizem mu je bil tuj, občutek za krivice pa ne. Če že ne poprej, pa je kot član kranjske delegacije ob obisku v prestolnici v razgovoru z dunajskimi Slovenci spoznal vso zapletenost razmer. Osebno se je lahko prepričal, da mnogi med njimi niso pripravljeni brezpogojno slediti politiki vlade. Razmere so bile zanj zelo zapletene, saj na njegovem položaju radikalizacija političnih stališč ni bila možna. V Ljubljani in na Kranjskem so že od samega začetka revolucije, podobno kot drugod v Avstrijskem cesarstvu, obstajale različne struje. Maloštevilna je bila struja, sestavljena iz pripadnikov plemstva, konzervativnega meščanstva in verjetno starejše duhovščine, ta je revolucijo povsem zavračala in je bila v tistih pomladanskih tednih bolj tiho. Med pristaši revolucije moramo najpreje omeniti kmečko radikalno strujo, h kateri bi po mestih šteli tudi nekatere obrtnike in zlasti njihove delavce, "slovensko" strujo, ki so jo sestavljali predvsem dijaki, študentje, nekateri svetni izobraženci, med njimi tudi državni uradniki in dokaj številni duhovniki, "meščansko"strujo, ki so jo sestavljali predvsem izobraženi meščani, trgovci in drugi podjetniki in "birokratsko" strujo, ki je sledila politiki vlade. Slovenstva ni nobena od njih mogla ignorirati, je pa nanj rada pozabila. Seveda je to zgolj shema, ki v številnih podrobnostih ne drži, ker ne zajema ljudi, ki se niso istovetili z nobeno od naštetih opcij. Vsekakor pa sta zadnji dve struji navijali za volitve v Frankfurstki parlament, vendar do 20. aprila še nista povsem prevladali. 19. aprila so Novice objavile Oglas, v katerem je bilo objavljeno, da bo začel prihodnji mesec zasedati v Frankfurtu "veliki deržavni zbor", kamor morajo izvoliti 26. aprila tudi Kranjci svojih sedem poslancev. Podrobnosti bodo naknadno objavljene v posebnem listu. Oglas je izjemno suhoparen in brez komentarja ali kakršnegakoli dru- 7 8 Melik, Frankfurtske volitve, str. 77. Original v zbirki lepakov iz leta 1848/49 v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. 477 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM gega stališča. Urednik dr. Janez Bleiweis se je očitno znašel v precejšnji stiski, če že ne v pravem precepu v razmerah, ki so vladale doma v Ljubljani, in onimi, ki jih je spoznal na Dunaju. Očitno ni dojel, da je treba železo kovati dokler je vroče. Motila ga je precejšnja razlika v stališčih, nezaupanje v globino in trajnost političnih sprememb na Dunaju, predvsem pa nestrpnost: "Mirno pripravljanje, pa ne silno neprevdarjeno tišanje, nam je perva potreba." Očitno je bilo takšno početje njegovemu temperamentu, pa tudi življenjskim izkušnjam, dokaj tuje. Poudaril je nujnost enotnosti med vsemi avstrijskimi narodi in zvestobo vladarju in državi. Potrebe vladarja in države naj bi očitno bile tiste, ki bodo narekovale stališča in politiko avstrijskih narodov. Zato je lahko zaključil: "Dragi Slovenci! nikar ne mislite, de bi nam zdej mogel kdo našo narodnost vzeti, ako po bratovsko Nemcam roko podamo. Nemci že dobro vedo, de jim Slovani nismo več podložni in de jim tudi nočemo podložni biti; ustava nas je osvobodila. Oni bojo našo narodnost spoštovali in nam je ne bodo kratili, kakor mi njih ne kratimo. Tako si zamoremo dragi bratje eniga Cesarstva, eniga Cesarja biti, ki nam je vsim mil oče." Vprašanje, na katerega ne znamo odgovoriti, je, koliko je to Bleiweisovo pisanje plod lastnega razmišljanja, koliko pa plod okolja, ki ga je moral upoštevati. Novice so bile namreč last Kranjske kmetijske družbe, ne njegove. Vsekakor pa se povsem jasno kaže velika razlika med stališči v Ljubljani in onimi, ki so prevladovala med politično aktivnimi Slovenci v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Prav v tistih dneh po 16. aprilu so namreč začela nastajati slovenska politična društva, katerih dejavnost je bila v protifrankfurstki propagandi izjemnega pomena. Če je čutiti pri Novicah nekakšno zadrego v zvezi z frankfurtskimi volitvami, pa so se odločnejši zagovorniki oglašali v Laibacher Zeitung. 9 Ti so na eni strani zanikali nemško nevarnost, na drugi pa kaže njihovo pisanje nezaupanje v avstrijsko državo, da bi bila zmožna uresničiti demokratične cilje, ki si jih je zastavila revolucija. Zato najdemo med zagovorniki volitev tudi take odločne in razmeroma radikalne Slovence, kot sta bila pravnika dr. Janez Ahačič in dr. Karel Lavrič. Kot silno pomemben moment, zakaj morajo Slovenci voliti, pa je bil tudi gospodarski pomen Trsta. V sem je bilo popolnoma logično, da bo del Nemške zveze, ker prihodnja Nemčija brez njega ne bo mogla. Zaradi lepakov, ki sta jih na Kranjsko pošiljali Dunajska in Graška Slovenija, vsa upanja na spremembo politične klime v deželi in zlasti njeni prestolnici še niso bila zgubljena. V predmarčnem času naši predniki namreč niso bili povsem brez narodne zavesti. To so oblasti vedele. 20. aprila so namreč poslali okrožjem dopis, naj volilcev na voliščih, kjer bodo prevladale panslavistične demonstracije, ne silijo k volitvam. 10 Ustanovitev Slovenskega društva v Ljubljani 25. aprila, v katerem so bili tudi posamezniki, ki so se "okužili" pri dunajskih Slovencih bi lahko bila v tedanjih razmerah prelomna. Tega so se nekateri bali in so začetke društva spremljali s posmehom. Čeprav je bil njegova osrednja osebnost študent Janez Bučar izjemno delaven in neustrašen, društvo žal ni uspelo pritegniti tistih vplivnih in uglednih mož, ki so krojili javno mnenje v Ljubljani. 26. aprila je v Ljubljano prišel iz Frankfurta ugleden Kranjec grof Anton Aleksander Auersperg - Anastazij GrUn. Mož ki je slovenske kulturne, politične in gospodarske razmere dobro poznal, je v veliki meri izkoristil svoj nesporni ugled in vodilni položaj v takratni družbi v prid vsenemški ideji oziroma frankfurstkim volitvam. Kot pripadnik najuglednejše kranjske plemiške rodbine je bil velika avtoriteta v kranjskih deželnih 9 Josip Apih, Slovenci in I 848. leto. Ljubljana, I 888. str. 95-96; Melik, Frankfurtske volitve, str. 120. IO V. Melik, Frankfurtske volitve, str. 83-84. 478 MELIKOV ZBORNIK stanovih, še zlasti ker je uspešno izpeljal akcijo za znižanje zemljarine. Kot človeku liberalnega prepričanja so mu radi prisluhnili tudi v meščanskih liberalnih krogih. Slovence je vsekakor že smatral za narod in je bil v tem pogledu, pozabiti ne gre tudi njegovih kulturnih dejavnosti, dobro sprejet tudi pri njih. V takratni ljubljanski družbi si je takoj po prihodu "s krepko besedo dokazati prizadjal, de bi bilo napčno in nevarno, ako bi zdej iz Slovenskiga (! ! ! op. S. G) ne poslali poslancov v Frankfort, ker to še nikoga ne sili, pri zavezi ostati, temuč vsak narod ima in si lahko zaderži pravico odstopiti, kakor hitro so mu za vezne postave nevarne in škodljive zdijo." V nadaljevanju poročila o njegovi vrnitvi na Kranjsko so na kratko povzeli njegovo odprto pismo Mojim slovenskim bratom, ki ga je poslal Dunajski Sloveniji in ga bomo v nadaljevanju podrobneje analizirali. Kot opombo k povzetku je uredništvo časopisa pod črto objavilo seznam kandidatov za poslance Frankfurtskega parlamenta, ki so ga sestavili v Ljubljani v nekakšnem ad hoc volilnem odboru, ki so ga Novice poimenovale Ljubljanski zbor. Seznam velja navesti v celoti. "Ljubljanski zbor naslednje može v abecednim redu za poslance v Frankfurt priporoči: Ambroža Mihaela, komisarja v Smledniku; grofa Antona Aleksandra A versperga (Anastazja Grtina); gosp. Baumgartnerja Janeza, kupca, gosp. Dr. Burgerja Matija, gosp. Dr. Krobata Blažeta; gosp. Dr. Dolenca Matijata (zdej na Dunaji); gosp. Haana Henrika, gosp. grof Hohenvartha Andreja, gosp. Dr. Hradeckita Viktorja, gosp. Dr. Kaučiča Matevža, gosp. prof. Klemana Janeza; gosp. Lašana Antona, v Belaku; gosp. Lukmana Lamberta, kupca; gosp. Vilhelma Maka v Kerškim mestu, gosp. Dr. Melcerja Rajmunda; gosp. Mihleisna Janeza, kupca; gosp. Philippa Leopolda, v Terstu; gosp. Raaba Karlna, v Ljubljani, Njih ekcelencijo gosp. dr. Šrotta Vincenca, zdej na Dunaji; gosp. Sevnika Jožefa, grajšaka; gosp. Dr. Supančiča Franc, v Novim mestu; gosp. dr. Ulepiča Korlna; gosp. Matija Vertovca, fajmoštra v Šent-Vidu nad Vipavo. - Ne ve se, ali so vsi imenovani gospodje to poslanstvo prevzeti hotli; več druzih, tukaj neimenovanih, je že odpovedalo, ker jim okoljšine ne pripuste, za dalj časa od doma iti." Gornji seznam je izredno dragocen, saj kaže na vso politično zmedo, ki je vladala v Ljubljani. Očitno so pri njegovem sestavljanju sodelovali tudi ljudje, ki so se tudi politično opredelili za Slovence. Med njimi so politični radikali kot je na primer dr. Crobath ali konzervativci kot krški Mack, zavedni Slovenci kot dr. Matija Dolenc ali že odtujeni Laschan, ljudje, ki so bili blizu kmetom, kakršen je bil Mihael Ambrož in pripadnik liberalnega meščanstva dr. Matevž Kavčič. Povsem prepričani smo lahko, da nekateri nikoli ne bi dovolili, da so na tem seznamu. V zapisu je zelo opazno tudi slovenjenje imen in primkov kandidatov za Frankfurtski paralment, kar pa verjetno bolj kaže na takratne razmere v Ljubljani in določen vzpon slovenstva kot na taktiziranje. Auerspergovo prepričanje je bilo gotovo iskreno in je izhajalo iz preveč idealiziranega pogleda na revolucijo. Nekaj takega bi verjetno takrat našli še pri marsikomu, mogoče tudi pri Ambrožu, ki mu odločne narodne zavesti ni odrekati. Grof je precenjeval demokratičnost njenih nosilcev v Nemčiji. Nenazadnje to dokazuje tudi dejstvo, da je Anton Aleksander grof Auersperg nekatere dokumente o odnosu Slovencev do Frankfurta poslal tamkajšnjemu pripravljalnemu odboru vsenemškega parlamenta, "de bo nemški zbor zvedi!, kako de ima ravnati, de se ne bo Slovanam ne nar manjši krivica zgodila." II Vsekakor je bil pri svojih prizadevanjih v Ljubljani uspešen in je začasno prepričal tudi nekatere nedvomno zavedne Slovence, na kar kaže tudi rezultat frankfurtskih volitev v Ljubljani. I I Mojim slovenskim bratom. Novice 3. 5. 1848. Glej tudi opombo pod črto. 479 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Vsekakor pa grofov glas do kmečke radikalne struje ni segel, saj se je ta oblikovala po drugačnih načelih in tudi drugi ljudje so bili njeni mnenjski voditelji. Nenazadnje je bil Anastazij Griin pri reševanju svojega gospodarsko precej zavoženega gospostva zelo krut, kar je odmevalo daleč naokoli. Medtem ko je grof Anton Aleksander Auersperg po Ljubljani agitiral za volitve v Frankfurt, so politično daljnovidnejši Slovenci v Celovcu, Gradcu in na Dunaju dokončno obupali nad slovensko narodno zavestjo Ljubljančanov in se odločili, da bodo delovali s pomočjo političnih društev in časopisja. Ista številka Novic je namreč poročala tudi o ustanovitvi slovenskih društev na Dunaju in v Ljubljani, napovedala izdelavo slovenske peticije, ki jo bodo Slovenci podpisovali in poslali cesarju, ter bližnji začetek izhajanja "politiških in duhovskih Novic". Kot posebna priloga iste številke Novic je bil priložen tudi lepak Slovenskega društva v Ljubljani, 12 ki najavlja začetek svojega delovanja. "Slovenski zbor", kakor se je še takrat imenoval, si je zadal za cilj "organiško razsnovanje in povzdignjenje slovenske narodnosti pod krila avstrianskega cesarstva ... " Nemškega parlamenta in bližnjih volitev ne omenja, vsekakor pa vidi prihodnost Slovencev znotraj avstrijskega cesarstva, "ker smo iz serca prepričani, de dobro osnovano Slovenstvo avstrianskimu cesarstvu le veči moč in terdnost dati zamore". Zavrnitev ideje Združene Nemčije, ki bi obsegala tudi slovenske dežele, je vzbudilo "natolcevanje" in obrekovanje, katerega vzrok vidijo ustanovniki Slovenskega društva v napačnem razumevanju njihovega namena. Seveda, pa to ni bil, saj je takratna Ljubljana očitno podlegla Auerspergerjevemu prepričevanju. Ni bilo pomote, bila je politična odločitev. Vsekakor pa v njej ne smemo videti kakšnega kulturnega protislovenstva, kajti na drugi strani so takrat v Ljubljani ulice "zraven dozdanjih nemških dobile tudi nadpise v slovenskem jeziku." l3 Razmere, nastale ob volitvah v Frankfurtski parlament, niso bile tako enostavne, saj so bili zelo močni tako glasovi za kot proti njim. Veliko je bilo odvisno od lokalnih razmer, kjer so se predvolilni boji dejansko odvijali, saj vloge tiska v tem času ne gre precenjevati. Gotovo je bila pomembnejša osebna propaganda. O njej imamo dragoceno poročilo z Bleda. Frankfurtsko propagando v zgornji Savski dolini je širil radovljiški okrajni komisar Euzebij Rizzi, brat znamenitega Korošca Vinzenza. Velikega simpatizerja, če že ne neposrednega sodelavca, je našel v gozdarju Hieronimu Ulrichu, zaposlenem na blejskem posestvu briksenških škofov. Proti njima je slovenska stališča zagovarjal "ljudski tribun", za katerimi se mogoče skriva radovljiški duhovnik Lovro Pintar ali, kar je bolj verjetno, kakšen študent. Na dan pravolitev je prišel "ljudski tribun" na volišče, volilne pravice tam ni imel, in nagovarjal ljudi proti volitvam. Nemce bi morali po njegovem prepričanju zbrcati iz dežele, kot so to storili Lahi. Propagiral je tudi slovansko vzajemnost. Sodeč po nekaterih stavkih, ki mu jih pripisujejo, bi lahko poznal lepak dunajske Slovenije Poziv slovenskim bratom. Na koncu naj bi pravolilce pozval, da naj volilne može, če se bo v Frankfurtu za Slovence izteklo neugodno, zadavijo. Ker so bili tam navzoči pristaši volitev zaradi njegovega govorjenja prizadeti, jih je dodatno užalil z nespodobno gesto. 14 Ne gre podcenjevati stališč dvora in vlade, ki sta bila volitvam naklonjena. To je pomenilo, da so jih podpirale tudi podrejene oblasti. Te so še posebno pritiskale na duhovščino, ki je morala kmete na volitve pripravljati celo s prižnice. 12 Slovenski zbor. Posebna priloga. Novice 3. 6. 1848. 13 Slovenske reči. Novice, 1O. 6. 1848. 14 Stane Granda, Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995, Radovljica, 1995, str. 148. 480 MELIKOV ZBORNIK Politična stališča do frankfurtskega parlamenta, ki sta jih zastopala dr. Janez Bleiweis in Novice, so gotovo odmevale tudi med Slovenci, zlasti na Kranjskem, ne bi pa smeli njihovega pomena poveličevati. Na politično razpoloženje naših ljudi, zlasti inteligence, uradnikov in duhovnikov, so poleg vladnih in škofijskih okrožnic vplivali še številni drugi, zlasti dunajski, graški in tržaški časopisi. Tudi pomena zagrebškega časopisja ni zanemariti. Nemogoče paje izmeriti vpliv osebnih stikov, zlasti s sorodniki in znanci, kot tudi vpliv številnih potnikov skozi naše dežele, ki so bili med glavnimi razširjevalci novic. Oblasti na Kranjskem so 20. aprila izdale tudi poseben dvostranski slovenski lepak 15 Poduk, kako se ravnati za veliki zbor v Frankfortu Majnskim.1 6 Ker lepak našteva tudi število poslancev za Koroško, je bil verjetno razposlan tudi onstran Karavank. V njem niso samo tehnična navodila za volitve, teh glede možnosti za odklonitev volitev in oblikovanja protesta sploh ni, ampak je v njem tudi nekaj stavkov, ki jih je bilo mogoče razumeti kot propagando, če že ne vsaj posredni ukaz, da ljudje morajo voliti. Vsekakor pa so volitve v njem predstavljene kot vladni interes. Posebno vrsto propagande za frankfurtske volitve predstavlja znameniti lepak Krajnc Kranjcam. Datiran je s 24. aprilom. Njegovo avtorstvo, podpisan je namreč "Odkritoserčni Krajnc", so že takrat pripisovali Henriku Costi .. Zanimivo pa je vseeno dejstvo, daje na izvod, ki je v dunajski državni knjižnici, s svinčnikom nekdo napisal že zgoraj omenjenega viteza Kreizberga. To so nekateri domnevali že tudi leta 1848, vendar je mož to zanikal. Domnevam, da je bil naročnik, stari, že tako dovolj nepriljubljeni Costa, ki nad političnimi spremebami ni bil navdušen, pa izvajalec. Lepak podpira zahtevo, da morajo uradniki znati slovensko, vendar zaradi gospodarskih potreb Kranjske in izobraževanja tudi nemško. Nemškega jezika se morajo zato učiti tudi v mestnih šolah. Njegovim argumentom na načelni ravni glede potrebnosti zanja nemškega jezika ni mogoče nasprotovati, vendar pove dovolj stavek: "Zatorej moramo tudi s ptujimi narodi posebno z Nemci v prijaznosti živeti, ki so nas 17 pred več sto leti kristijansko vero učili, in nas omikali, od kterih še zdaj veliko dobrega se naučiti zamoremo." Volitve zagovarja, ker bi si s pomočjo parlamenta cesar lahko povrnil nemško krono. Posebno naj bi "Krajnce" sililo k volitvam dejstvo, da bi lahko v nasprotnem primeru zgubili Trst, ki "derži" z "Austrijani in Nemci". Tudi on straši z Rusi in še bolj Hrvati: "Pred zavezo z Nemci so vas svarili, in sicer, kakor časopisi pravijo, de bi mi Hrovatje ali Rusi ne ratali. Pred nekaj leti smo že s Horvati združeni bili, pa noben dober Krajnc take zaveze si ne bo nazaj vošil, dobro se spomnimo, kako majhno ceno so takrat naše vina, naše žita, naša živina in drugi deželni pridelki imeli, ker se je tako blago iz hrovaške dežele prosto upeljati smelo. Tudi bi zaveza s Slovenci na Štajarskim in Koroškim in z Hrovati, kar morebiti ti žele, narediti znala, de bi se naše deželno poglavarstvo v Zagreb, v Varaždin ali Bog ve kam preneslo. Kakšna škoda bi bilo to za Ljubljano in za deželo! kdo bi po tem naše poljske pridelke, ki jih zdaj na tergih v Ljubljani prav dobro prodamo, pokupil, kjer bi se imenovano mesto velik majn imelo. Rusovske oblasti se moramo pa še bolj bati, kjer bi nas siliti znali, našo vero zatajiti. Od Rusov in Hrovatov nočemo nič hudiga misliti, od Nemcov pa mi zvunaj njih jezika, se tudi njih navade učimo. Mi se torej nočemo od naših nemških bratov ločiti. 15 Obstajala je tudi njegova nemška verzija. 16 Lepak je ohranjen v številnih primerkih v različnih ljubljanskih zbirkah. 17 Lepak je tiskan v gajici, tu pa se je prikradel s v bohoričici, kar je mogoče razumeti tudi kot namerno opozorilo, da gre za človeka stare usmeritve. 481 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Mi hočemo sicer tudi z našimi sosedi Slovenci in Hrovati prijatli biti, pa Krajnci ostati, naši veri in našimu Cesarju zvesti, z našimi nemškimi bratami pa edini ostati, kakor smo že več let bili, pa bomo Krajnci našo narodnost nar lepši pokazali." Kot vidimo, je besedilo lepaka zelo prefinjeno sestavljeno, saj je bolj kot profrankfurtsko, usmerjeno protislovensko. Avtor natačno ve, da je ilirizem bolj popularen na Koroškem in Štajerskem, natančno ve, da so mnogi slovenski ilirci obiskovali gimnazijo v Varaždinu in da imajo zveze z Zagrebom. Poleg gospodarskih nevarnosti opozarja tudi na verske, za kar so imeli naši ljudje veliko posluha. Zvestoba veri in cesarju sta bili za Slovence veliki vrednoti. Isti lepak so oblasti po uradni poti pošiljale po deželi tudi ob podpisovanju peticije za Združeno Slovenijo. Še predno je bila polemika glede Nemške zveze in pošiljanja poslancev v Frankfurt končana, so bile tako pravolitve kot volitve že izvršene. Novice jim niso namenjale velike pozornosti. Njihovo poročilo o njih je korektno, vendar silno splošno: "Volitev poslancev za Frankfort je - kar nam je znano - sicer v vsih volitnih okolicah Kranjskiga in Štajarskiga dokončana, tode nekteri za volitelje izvoljeni možje niso hotli poslancov voliti, ampak v več krajih so komisarju z besedo ali po pismu na znanje dali, de zvesti podložni svojimu cesarju ne potrebujejo poslancov k nemški zavezi". Mogoče je malo pretirano, toda ni se mogoče znebiti vtisa, da je bil Bleiweis na nek način vesel takega rezultata, predvsem pa je upal, da bo konec prepira, ki je povzročil tako politično napetost med Slovenci. Glede na izid volitev na Kranjskem in Štajerskem bi bilo poročilo lahko povsem drugačno, vsekakor pa nam jasno pove, da kranjsko podeželje ni sledilo Ljubljani. Pri iskanju vzrokov za tak izid narodne zavesti ne gre povsem zavreči, upoštevati pa je treba tudi razpoloženje kmetov, ki niso bili le zvesti svojemu cesarju, ampak so imeli že dovolj vojne v Italiji. Zato je bilo opozarjanje na možnost, da se bodo morali, če bodo v Nemški zvezi, boriti še za interese nemške države, kar je slovenska protifrankfurtska propaganda posebno poudarjala, nedvomno zelo učinkovit protifrankfurtski argument. Dogodki ob volitvah poslanca v Kranju so zelo zgovorni. Šmartinski kaplan Luka Stanovnik je namreč zbrane volilne može prepričal, da pomeni izvolitev poslanca pristanek na možnost priključitve Kranjske k nemški državni zvezi, ki bo imela dva cesarja in obema bo treba služiti. Vsaj delne pozitivne odmeve protifrankfurtske propagande je najti tudi v Kamniku in Novem mestu, ne pa na Mirni, kjer je prevladalo antifevdalno razpoloženje. 18 Uredništvu Novic moramo priznati, da ob polemiki glede farnkfurtskih volitev ni bilo v lahki situaciji, saj je nekatere (vplivne) bralce motila že skromna odprtost za politiko. Uredništvo je moralo svojim kritikom (in lastniku), ki so mu očitali "kako je to, de smo že v več listih kmetijske in rokodelske reči popolnoma zanemarili - in opomnili so nas, de bi po izgledu druzih kmetijskih in rokodelskih Novic, ki se tudi zdej za politiko clo nič ne menijo" obljubiti, "de politika nikdar ni bila njih poklic" in da bodo "vse politiške reči" perpustili politiškim Novicam, 19 ktere se bojo kmalo začele". 20 Bleiweis je tu klonil le toliko, da je odgovoril svojim kritikom, še naprej pa je ravnal v skladu s svojim prepričanjem, ki je bilo slovensko. Že v naslednji številki Novic je objavil pesem Lovra Tomana Edinost, v kateri lahko preberemo: 18 Podrobneje glej Melik, Frankfurtske volitve. str. I 03 ss. 19 Mišljena je Slovenija. 20 Odgovor vredništva Novic častitim slovenskim dopisnikam. Novice. I O. 6. I 848. 482 MELIKOV ZBORNIK "Slovenci predragi! Zdaj hitro na noge, Odrešimo ptujnosti hude nadloge Slovenijo drago, nam cenjeno mati, de krasna začne se iz spanja vzdigvati, Svobodniga Duha, edin'ga serca. De narodnost naša, Beseda de naša, U naši deželi le terdno velja." Dejansko je v tem času prišlo v Bleiweisovem prepričanju do končnega preloma z velikonemškimi načrti, ki so vključevali tudi slovensko ozemlje. To dokazuje tudi objava članka Jovana Vesela Koseskega Moje misli,2 1 ki ga je uredništvo dobilo 8. maja. Čeprav naj bi urednika Novic k objavi članka napeljalo predvsem spoznanje, daje to doslej o spornem frankfurtskem vprašanju "najbolj krepko in kratko pisan" članek, gre očitno tudi za urednikov dokončni prelom z dotedanjim političnim odnosom do Frankfurta. To nam potrjuje na svoj način tudi pripis k natisu vabila za Slovanski kongres v Pragi. 22 V njem zagovarja neokrnjeno Avstrijsko cesarstvo in zvestobo vladarju. Obračunava tudi s tistimi, ki so obsojali takratna slovenska politična stališča: "gerd lažnjivec in nesramen obrekovavec je, ki od ločenja, od Rusovske zaveze in kaj enaciga govori, s čim avstrijanski Slovani nimajo nič opraviti" V bistvu ponavlja tudi misel iz znamenitega Majarjevega članka Slava Bogu v višavah ... 23 : "da Nemci svoje pravice, Slovani pa tudi svoje pravice zadobe, in ne de bi en narod druziga zateral", le da jih je Korošec veliko lepše povedal. Ne glede na vse politične premike v takratni Ljubljani, pa nam "politični spregled" dr. Janeza Bleiweisa samo potrjuje zamudništvo takratne slovenske prestolnice, kajti frankfurtske volitve so bile že zdavnaj mimo. Obetavni politični razvoj v Ljubljani pa so znova zavrli dogodki na Dunaju sredi maja, ki so dokaj zmanjšali odmevnost majskega obiska dunajske Slovenije v Ljubljani. Cesar je 17. maja iz prestolnice pobegnil. Med zmernimi in konzervativnimi politiki je kot najvišje načelo prevladala ljubezen do cesarja, ki predpostavlja tudi zahtevo pa kar največji enotnosti državljanov, kar je praktično pomenilo, da je treba slovenske politične cilje postaviti v drugi plan. "Zdej ni čas enostranske ločitve in samosvojnih razpertij med Nemci in Slovenci - zakaj naše Cesarstvo je v silni nevarnosti, ako bi nas mili Cesar zapustili. Bratovska edinost med Slovenci in Nemci ... varnost in mir". 24 V članku Moje misli naj bi, po zatrjevanju urednika dr. Janeza Bleiweisa pesnik prvič razodel tudi svoje ime in priimek. Da je to storil ravno na političnem področju, ima gotovo svoj pomen. Igor Grdina, ki Koseskega označuje za pesnika revolucije, ugotavlja: "Vesel je na slovensko nacionalno idejo prisegal kot nihče pred njim." 25 Veselov članek se začenja z znamenitim stavkom: "Mi nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti." Znameniti pesnik ugotavlja, da so državljani dobili ustavo, da cesar zagotavlja jezikovne in narodnostne pravice. Ker Frankfurstki parlament ne more obsega podeljenih pravic, ki si jih Slovenci tudi po stoletnih prizadevanjih verjetno ne bi mogli priboriti, ne zvečati ne zmanjšati, je ta zanje brez pomena. Iz nadaljevanja zvemo, da je Koseskega o vsem prepričal znameniti odgovor Palackega, po katerem so imeli v 2l 22 23 24 25 Novice. 17.5.1848. Povabilo Slovanam. Novice, 17. 5. 1848. Novice. 29. 3. 1848. Potrebne besede. Novice, 24. 5. 1848 Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana. 1999. str. 74. 483 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM odnosu do nemške krone obveznosti le češki, moravski in šlezijski "vladavci" osebno, ne pa tudi ozemlja oziroma ljudje, ki jih naseljujejo. V prihodnji združeni Nemčiji vidi "nevarnosti in zatiranje". Ne verjame tudi zagotovilom frankfurtskih parlamentarcev, "de se slavjanske narodnosti v naših zemljah ne bodo dotikali". Sumljivo mu je, da ne povedo, koga vidijo v prihodnosti na čelu Združene Nemčije, da govorijo le o nemški državi, zastavi, brodovju, armadi, narodnsti. Dvomi tudi, da se bodo Slovenci kdaj pripravljeni boriti za nemške interese proti Francozom in Dancem, "znabiti tudi našim bratom, ki ne bodo v nemški zavezi". Na koncu navede še gospodarske argumente proti vstopu v Nemško zvezo. Verjame, da bo carinska meja z ogrskimi deželami ukinjena. Narobe svet se mu zdi tudi možnost, da bi v primeru vključitve v nemško državo, ta Slovence s svojimi carinami ločila od ilirskih, čeških, moravskih in poljskih bratov. Skratka, zanj so načrti frankfurtskega parlamenta ne le povsem nepotrebni, ampak tudi škodljivi. Primorski Slovenci in Frankfurt S predstavitvijo stališč Ivana Vesela Koseskega smo nekoliko nehote zašli v raziskovanje odnosa tržaških Slovencev oziroma Avstrijskega primorja26 v širšem smislu do frankfurtskih volitev oziroma Nemške zveze. Na podlagi gornjega članka lahko sklepamo, da je tudi v tržaških slovenskih krogih sprva obstajala določena nejasnost glede Frankfurta. K razjasnitvi stališč pa ni pripomogla toliko slovenska politika Dunajske in Graške Slovenije, ampak pismo Palackega. Očitno so bile zveze z obema pomembnima slovenskima političnima centroma še razmeroma slabe, čeprav je verjetno, da sta se dejanski vodja Graške Slovenije dr. Jožef Muršec in "Janez Cerer, uradnik velke colnije v Terstu", ki je takrat veliko pisal v Novice, tudi osebno poznala. Iz "slavjanskega čustvovanja" Koseskega, ki v citiranem članku deli mnenje z graško Slovenijo o nujnosti odprave carinske meje z Ogrsko, je mogoče čutiti tudi napoved ustanovitev tamkajšnjega Slavjanskega društva. O razmerah v Trstu v zvezi z volitvami v Frankfurtski parlament je doslej strokovna pozornost raziskovalcev te tržaške problematike veljala predvsem nemško-italijanskim odnosom, ki so bili v ospredju. Vsaj na načelni ravni so bili dotlej vodilni tržaški nemški krogi bistveno bolj naklonjeni Italijanom, med njih so se vključevali tudi najuglednejši tržaški Judje, kot Slovencem. Smatrali so jih za gosposki narod. Le redki so se zavedali, da je to zelo kratkovidno. Italijansko nacionalno gibanje, ki je imelo številne pristaše tudi v najpomembnejšem avstrijskem pristanišču, je videlo Trst kot italijansko mest, pristaši Združene Nemčije pa si brez tega jadranskega mesta niso mogli predstavljati pomorske prihodnosti bodoče velike Nemčije, pri čemer so mislili verjetno predvsem na njen avstrijski del. V Trstu je dejansko prišlo do nemško-italijanskega konflikta. Razgledanejši tržaški meščani so bili pri tem v precejšnjem precepu, saj so vedeli, da je gospodarski razcvet tega sevenojadranskega mesta usodno povezan z bližnjim slovenskim in daljnim nemškim zaledjem. Avstrijske in nemške interese je v Trstu javno zastopal predvsem tržaški Lloyd s svojo poslovno in publicistično dejavnostjo, zlasti s svojim časopisom. Ta Italijanom ni bil nenaklonjen, vendar pa je dajal jasno vedeti, kdo naj bi bil gospodar, kdo pa gost v mestu. Takrat so mu prišli prav tudi tržaški Slovenci. V enem aprilskih člankov 27 je ugotavljal, da je 26 La Vcnezia Giulia e la Dalmazia nela rivulozione nazionale del 1848-1849. Trst 1-3, 1949. 27 Triest und Deutschland. Journal des Oesterreichischen Lloyd, 6. 4. 1848. 484 MELIKOV ZBORNIK Avstrija naredila iz Trsta veliko mesto, zaradi nje bi lahko postalo znova nepomembno. Kar 90% takratnega prebivalstva, bilo naj bi ga okoli 80.000, naj bi se v mesto naselilo po razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče v času Karla VI. Trstje po mnenju časnika mednarodno mesto, leži pa znotraj dežele, ki je slovanska. Trst mora zaradi samoohranitve biti avstrijski. Samo Pahor v doslej še vedno najboljšem slovenskem članku 28 o Trstu v letu 1848/49 navaja, naj bi bilo v njem v letih neposredno pred revolucijo okoli tretjina, v neposredni okolici pa preko 80% Slovencev. Tudi med uglednejšimi prebivalci, predvsem med duhovščino, pa tudi uradništvom, je bilo kar nekaj Slovencev. Najpomembnejši je bil škof Jernej Legat in nekateri člani stolnega kapitlja. Čeprav doslej kakšnih posebnih vesti o politični dejavnosti tamkajšnjih Slovencev do volitev v Frankfurtski parlament nimamo, pa to ne pomeni, da je bilo vse mirno. Med volilnimi možmi je bilo kar nekaj Slovencev. Neki zapleti z volitvami v Frankfurtski parlament pa so morali biti tudi v tržaški okolici, saj 5. maja, ko so objavili seznam volilnih mož za tržaško okolico, volilnih mož za Prosek, Sežano in Dolino še niso mogli navesti. 29 O narodni zavesti dela Sežancev, ti so sicer sodili k Goriški, so pa bili ob frankfurtskih volitvah priključeni tržaškemu volilnemu okraju, oziroma širše okolice Trsta nam govori tudi znamenita, čeprav malo mlajša zgodba iz leta 1848 o gostilničarju Mahorčiču. Ta je italijanskim poslancem za Dunajski parlament, ki so se ustavili v njegovi gostilni, govoril o slovenski polastitvi Trsta in izrinjenju Italijanov v morje. Marca 1849 so morali imeti v Trstu ponovne volitve za Frankfurtski parlament, ker je dotedanji poslanec odstopil. Očitno so sklicali volilne može še iz prejšnjega leta, ki pa zaradi italijanskega in slovenskega nasprotovanja tem volitvam niso hoteli voliti. O politični dejavnosti slovenskih Istranov v protifrankfurtski agitaciji, še ni veliko znanega. Povsem mirno očitno ni bilo. Tržaški guverner je o volitvah, ki naj bi povsod potekale v redu, poročal nadrejenim: "Sollo nel distretto di Castelnuovo del Circolo istriano, formata di soli comuni slavi, gli eletottori delle adunanze "primarie" si rifiutarono di nominare gli eletori, e precisamente, come essi stessi s'espressero, per attaccamento al loro imperatore Ferdinanda, per il quale essi vogliono di buon grado sacrificare la vita, mentre non riconoscono ne una necessita ne un vantaggio ne! fatto che l'Austria si unisca alla Lega germanica. "3 Kot vidimo, so imeli v Podgradu težave pri pravolitvah, ko so pravolilci navajali pomisleke, ki jih poznamo iz slovenske protifrankfurtske propagande. Njene neposredne pobudnike gre iskati v tamkajšnjih uradnikih, med katerimi je bilo nekaj slovenskemu gibanju zelo naklonjenih mož, in duhovniki. Težje je povedati, ali so nanje neposredno vplivali iz Ljubljane ali Dunaja. Zdi se, da so bili stiki s cesarsko prestolnico oziroma njenimi Slovenci tedaj in žal tudi kasneje prešibki.3 1 Vprašanje je tudi, ali smemo majhno udeležbo volilnih mož na volitvah v II. volilnem okraju Avstrijskega Primorja, ki ga je tvorila nekdanja avstrijska Istra brez Doline, pripisati zgolj političnemu razpoloženju ali tudi siceršnjemu nezaupanju prebivalstva do političnih novosti. ° 28 Samo Pahor, Tržaški Slovenci v letih 1848-49 in Slavjanski rodoljub. Slavjanski rodoljub, faksimile, Trst, 1971. 2 9 N. 110/P. A vviso. Trieste, il 5 Maggio 1848. 3 0 Ettorc Chcrsi, Trieste e il parlamcnto di Francoforte. La Vcnczia giulia c la Dalmazia nella rivoluzione nazionalc del 1848-1949. Trieste 1949, str. 559. 31 Stanc Granda; Narodne razmere v vzhodni Istri v letu 1848/49. Annales 18/99, str. 327-346. 485 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM 1848. leta je bilo vse slovensko ozemlje pod močnim vtisom vojne v Italiji. Tja je moralo odkorakati tudi veliko slovenskih fantov in mož. Skozi slovenske vasi so se premikale avstrijske vojaške enote. Toliko bolj so bile izjemne razmere v mestih ob etnični meji, kjer so lahko celo brez daljnogledov opazovali boje z upornimi Italijani. Tako so, denimo, Goričani z mestne in okoliških vzpetin opazovali obleganje Palmanove.32 Italijansko narodno gibanje je imelo pristaše zlasti v Trstu, manj pa v Gorici, vendar so morali biti zaradi vojnih razmer bolj pritajeni. Tudi goriški Slovenci so bili pod pritiskom časa, saj je bilo treba volitve izvesti, predno so volilci lahko dojeli vse njihove dimenzije. O kakšnih velikih prepirih glede frankfurtskih volitev ni neposrednih vesti. Kljub vsemu pa nasprotovanja njim ni mogoče izključiti ne pri italijanski ne pri slovenski strani. Za Gorico, tam je živel dr. Jožef Kozler, Petrov brat, je v tem pogledu simptomatična ustanovitev Slavjanskega bravnega (čitavnega) društva. Datum njegove domnevne ustanovitve je 15. april. To je malo verjetno. Ne zato, ker bi bilo potemtakem najstarejše med sorodnimi slovenskimi društvi, ampak zato, ker razmere kljub temu še niso bile zrele za njegov nastanek. Domnevam, da se je bilo društvo ustanovljeno mesec kasneje. K temu nas napeljuje sklicevanje statuta na ustavo, ki je bila sprejeta šele 25. aprila. Vsekakor pa nekatere misli njegovega političnega programa kažejo protifrankfurtske osti. Najbolj jasno je to razvidno iz poudarjanja namena društva "terdna ohrana samostalnosti avstrijanskiga vesolniga cesarstva, zvesta nepremakljiva vdanost cesarju in domovini. "33 Na Tržaškem in Goriškem je revolucija 1848/49 potekala ves čas v senci bližine vojaškega konflikta. Glede na precejšen intelektualni potencial tamkajšnjih Slovencev ni izključeno, da bodo dala nova raziskovanja tudi kakšne presenetljivejše rezultate. Protifrankfurtska propaganda med koroškimi Slovenci V senci Trsta naj bi se odločala tudi usoda Slovencev na Koroškem. Znameniti Vincenz Rizzi, občudovalec našega Prešerna in poznavalec slovenskih kulturnih razmer, je namreč ugotavljal, da Slovenci nimajo realne perspektive, ker živijo na ozemlju, ki Nemčijo povezije s Trstom brez katerega, ker je edino južno pristanišče, ta nima prihodnosti.34 Ta znamenita izjava je sicer v povezavi s slovenskim zavračanjem vključitve naših dežel v Nemško zvezo, ne pa neposredno z volitvami, saj je bila objavljena v začetku julija. Boj za in proti vključitvi Slovencev v Nemško zvezo je bil najbolj krut in najmanj enakopraven na Koroškem. Že v uvodnih stavkih smo zapisali, da je bil Matija Majar prvi, ki je opozoril na bližnje konflikte med Slovenci in Nemci. Zdi se, da se je tudi mnogo pred drugimi zavedal, da bodo ti izredno ostri, in zato predlagal, naj Slovenci ves čas poudarjajo, da med željami in cilji avstrijskih narodov ni nasprotij in da se morajo za svoje politične cilje zavzemati z vso močjo. Ni slučaj, da je ravno koroški Slovenec Matija Majar-Ziljski postal prvi politični preganjanec v ravolucionarnem letu 1848 in to prav v zadnji fazi boja okoli frankfurtskih volitev. Šibkost slovenske politike 1848. leta na Koroškem je bila v tem, da ni imela enakih možnosti kot drugod na Slovenskem. Tako kot koroški tudi štajerski Slovenci niso imeli svojega časopisa, vendar so bili v Gradcu neprimerneje tolerantnejši, saj so pustili, da 32 Branko Marušič, Prispevek k poznavanju leta 1848 na Goriškem. Annales 18/99, str. 347-360. 33 Ravno tam, str. 350. 34 Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 96. 486 MELIKOV ZBORNIK sta obe nasprotujoči si strani izražali svoja stališča. Slovencem na Koroškem je škodilo tudi tamkajšnje protikranjsko razpoloženje, ki ga je bilo mogoče hitro obrniti tudi v protislovensko smer. Koroška je bila v politično-upravnem pogledu namreč podrejena Ljubljani, kar so mnogi "pravi Korošci" razumeli kot veliko krivico za njihovo starodavno in ponosno deželo. Takšne nazore je mogoče čutiti tudi pri nekaterih, ki so se javno deklarirali za Slovence. V Celovcu se je vse skupaj začelo veliko mirneje kot v Ljubljani. "Pri nas je tako, da v Celovcu, kar stoji, še nikoli ni bilo takega veselja. Na novim velikim tergu stoje ljudje, gospoda, šolska mladost, kmetje duhovniki i.t.d. včeraj ves dan - danes od ranega pa spet celi dan. Učenci in tudi drugi ljudje imajo od četrtka do nedele praznik. Jaz zares od včeraj Celovca skoro ne poznam več. Danes smo ustanovili narodno stražo, h kateri je silno veliko mestnjanov pristopilo. Žlahtniki vsi so se zapisali med proste vojake. Vse kar hlače nosi, ima bele kokarde - v veselo znamnje da so nas preblagi Oče Ferdinand oslobodili Meternichove stiske. Danes je Celovec razsvitljen. "3 5 Razmere med četrtkom 16. in nedeljo 19. marca, kot jih je videl opisovalec Matija Majar - Ziljski, pa niso trajale dolgo. Zlasti podeželje je vse bolj začelo spominjati na Kranjsko in marsikdo, ki je imel stare zamere s kmeti, ni mirno spal. Nenazadnje nam posredno o tem govori že stavek: "Žlahtniki vsi so se zapisali med proste vojake." Poleg Celovca je bil zelo pomemben Beljak, ki je koroško prestolnico v radikalnosti celo nekoliko presegal. Koroško meščanstvo so nove politične razmere zelo pritegnile. Hoteli so biti aktivni državljani in so se vključevali v politično življenje. Prvotno navdušenje za revolucijo se je zelo hitro povezalo tudi z navdušenjem za Združeno Nemčijo, kar je mnogim pomenilo eno in isto. Mnogim, zlasti državnim uslužbencem, se je bilo zelo težko orientirati. Svoje osebne poglede so bili vajeni podrejati državnim. Seveda so bili tudi med njimi številni, ki so si želeli političnih sprememb, predvsem pa so želeli plavati s tokom. Poleg slovenskih duhovnikov in semeniščnikov krške in lavantinske škofije je bilo na Koroškem kar nekaj svetnih izobražencev slovenskega rodu in tudi slovenske narodne zavesti. Na prvem mestu bi omenili člane Notranjeavtrijskega-primorskega apelacijskega in višjega kriminalnega sodišča (K.K. innerosterreichisch - ktistenlandisches Appellations - und Criminal-Obergericht) v Celovcu, kot so bili na primer Franc Avsec (AuBez), Jožef Rak (Rack), Prešernov prijatelj Anton Čop (Tschop), poleg njih je še vrsta uslužbencev s povsem nedvoumnimi slovenskimi priimki. Slovence najdemo tudi na visokih položajih in kot navadne uradnike na obeh koroških kresijah in po okrajnih gosposkah. Med advokati je bil gotovo Slovenec Matija Rulic (Rulitz). Vsekakor je določena kadrovska osnova za slovensko politiko na Koroškem obstajala, vendar je bila njena narodna zavest pod vsemi pričakovanji ali pa dokaj zmedena. Tipičen primer takega človeka je Janez Matevž Preželj (Preschl), okrajni komisar in sodnik iz Zgornje Bele (Obervellach), ki se je navduševal nad nemško trobojnico. 36 Mnogi ljudje so bili kot prišleki na Koroško preveč pod vtisom svojega nedomačinskega statusa in so se trudili biti bolj koroški kot Korošci. Tak je bil na primer Anton Zupančič, dekan stolnega kapitlja, stolni kanonik in infulirani štrasburški prošt. Nekaj podobnega bi lahko bil tudi Janez Rabič, dekan v spodnjem Rožu in župnik v Kaplji. Naj na tem mestu dodamo, da so iz tistega časa znani prepiri v celovškem semenišču, ki so "odnesli" spirituala Pikla, bili disciplinarnega, ne pa nacionalnega značaja. 35 Matija Majer, Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca! Novice 29. 3. 1848. Opomba pod črto. 3 6 Josip Apih, Slovenci in I 848. leto. str. 72. 487 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Narodna zavest je bila najvišja v duhovniških krogih. Vsem na čelu sta stala Matija Majar in Andrej Einspieler. Bila sta eden najpopolnejših političnih duetov v vsej slovenski zgodovini, četudi ne brez napak. Kot je znano, je bil Matija Majar prvi, ki je javno postavil zahtevo po Združeni Sloveniji, prvi oblikoval ustrezno peticijo, pa tudi prvi, ki je zavrnil slovensko vključitev v veliko Nemčijo. Njegovi argumenti niso bili narodno-nestrpni, ampak zgolj racionalni. Človek, ki se je tako nekritično ogrel za revolucijo, je ravno v tem pogledu pokazal izjemno politično treznost, kar sicer ni bila njegova odlika. Osrednja osebnost protifrankfurtskega boja na Koroškem je bil Matija Majar Ziljski. Sprva je deloval predvsem preko Novic in verjetno tudi z osebnimi pismi. Kmalu je uvidel, da je to premalo. Zato je sestavil peticijo in lepak Kaj Slovenci terjamo? 37 Matija Majar je že v svojem znamenitem članku Slava Bogu na višavah, ki je bil objavljen v Novicah 29. marca, zastavil temeljne misli tako glede Združene Slovenije kot odnosa do Nemške zveze in se s tem posredno zavzel tudi proti frankfurtskim volitvam. Nekako v istih dneh, ko je bil ta članek, napisan sicer 17. marca, objavljen, je sestavil tudi peticijo v osmih točkah. Njenega slovenskega besedila ne poznamo, pač pa le nemško in hrvaško varianto. Čeprav je znano, da jo je razposlal po slovenskem ozemlju, ni doslej znan noben njen originalni primerek, verjetno pa se je ohranil del podpisov, ki so jih kasneje pridodali peticiji Dunajske Slovenije. V hrvaški skrajšani varianti, ki je bila objavljena v Gajevih Novine dalmat.-horvatsko-slavonske 11. aprila, dopis iz Majarjevega celovškega kroga je datiran točno sedem dni poprej, je v 8. točki zapisano: "Pri tako zvanom "deutschen Bund" nečemo biti." Popolni prevod originala je bil objavljen v istem časopisu 22. aprila: "Kot nemačkoga saveza nečemo da budemo. Mi čemo kao 38 i do sada uvek biti verni, neporušivo verni podložnici vašega veličanstva, krepko priverženi ustavnoj vladi, mi čemo vse narode austrianske monarkie smatrati kao našu bratju i s njima čversto svezani biti; nu s ostalimi vladami Nemačke nečemo da sklopimo savez, jer bi to našemu narodu, narodnosti i jeziku samo štetu nanelo." Vasilij Melik je odkril, da je bil naslednji Majarjev lepak Kaj Slovenci terjamo natisnjen 5. aprila v Ljubljani. Medtem ko je bila peticija namenjena vladarju, je bil ta slovenskemu ljudstvu. V bistvu je to obsežnejše besedilo teoretična, predvsem pa preprosta utemeljitev njegove peticije. Takšno prakso, peticijo in obsežno utemeljitev kot dva samostojna komplementarna lepaka, je kasneje posnemala tudi dunajska Slovenija pri svoji peticiji. Čeprav se lepak Kaj Slovenci terjamo od peticije razlikuje, v njem je na primer le 6 točk, je tudi tu zadnja glede prihodnjih povezavah z Nemčijo nedvoumna, saj jih popolnoma odklanja. Pri obeh dokumentih sta poleg vsebine izjemno pomembna tudi datuma verjetnega nastanka oziroma tiskanja. Povsem nedvoumno je, da sta nastala pred znamenitim odgovorom Palackega nemškemu predparlamentu. Zato so vsi tovrstni očitki, da je slovensko protifrankfurtsko propagando vzpodbudil znameniti in ugledni Čeh, neutemeljeni. V zvezi z Majarjevo dejavnostjo moramo odgovoriti še na vprašanje njenega odmeva, zlasti na Koroškem. Običajno se v zvezi s tem citira znameniti Slomškovi pismi svojima duhovnima sobratoma, prijateljema in sodelavcema. Celjeskemu opatu Vodušku je pisal 6. aprila: "Der Klagenfurter Slawist Matija Mayer fangt auch den Verstand zu verliehren, und macht Petitionen ganz eigener Art, wozu er Unterschirften 37 Vasilij Melik, Die nationale Programme dcs Matija Majar - Ziljski. Matija Majar - Ziljski. Celovec Ljubljana, 1995, str. 93-106. 38 V originalu tiskovna napaka: kano. 488 MELIKOV ZBORNIK sammelt. "39 Slomšek je, kot je že znano, pri tej politični akciji in tudi sicer v politiki, sodelovanje svoji duhovščini odsvetoval. Drugo pismo je bilo poslano Mihaelu Stojanu, dekanu v Braslovčah. 19. aprila40 je zapisal: "Das Ubertriebene Treiben des Uberspanten Mayers erregt hier in Karnten allgemeine Indignation; es nimmt von uns Niemand Antheil an dieser Agitation. Wir wollen Ostr. Slowenen bleiben, ohne zum deutschen Bund - noch zum Kroathenthum zu gehoren. Unsere Petitionen wollen wir zu einer gelegenen Zeit machen." V podrobnosti glede vzrokov za takšna škofova stališča, v obeh citatih so že nakazani, se tu ne moremo spuščati. Vsekakor pa si velja zapomniti, da Slomšek ni popolnoma proti Majarjevi peticiji, le prezgodnja se mu zdi. Ozadje in posledice "allgemeine Indignation" poznamo že nekaj časa, 41 saj vemo, da je bil Majar zaradi nje iz Celovca prestavljen v faro Žabnice. Že Apih 42 je na podlagi člankov v Klagenfurter Zeitung poročal o slovenskim zahtevam nasprotnih glasovih, pri čemer velja bolj kot doslej poudariti, da sta bila med pisci tako Scheliessnig kot Preželj deklarirana Slovenca. V podrobnostih in konkretnostih pa je "odmev" Majarjevega dela osvetlil šele Wilhem Baum. Celovški škof Lidmansky je moral Majarja zaradi nasprotovanja vplivnih posameznikov njegovi dejavnosti opozoriti že 4. aprila. Majar je bil preveč zagret Slovenec in preveč prepričan v pravilnost svojega delovanja, da bi se za to zmenil. 25. aprila sta se k škofu zoper Matijo Majarja prišla pritožit dva ugledna Korošca advokata, Andreas Koller in Matija Rulitz. Zadnji se je prišteval k Slovencem. Lidmansky, ki nacionalnim in političnim razmeram na Koroškem ni bil povsem dorasel, je zaradi Majarjevega neupoštevanja prvega opomina moral ostreje ukrepati. 27. aprila je ukazal njegovo premestitev na Sv. Višarje in dva dni kasneje je stolni kapitelj dobil nalogo, da mora celovški kaplan svojo novo službo prevzeti brez odlašanja in čakanja na naslednika. Kot je znano, se je Majar odpravil 3. maja na pot. Dva dni kasneje je v Beljaku ob volitvah poslancev v parlament še prepričeval tam navzoče ziljske kmete, naj ne volijo poslanca v Frankfurt, ker bodo morali poslej vzdrževati dva cesarja. 43 Odmev protifrankfurtske agitacije na Koroškem zasledimo tudi v delovanju Andreja Einspielerja. Ob tem velja ponovno poudariti, da je njegova narodna in politična zavest gotovo starejša od znamenitega Murščevega članka, ki mu nekateri pripisujejo ključno vlogo pri odločitvi za njegovo politično angažiranje. Einspieler se je na dan pravolitev podal v Rož ter "povsod budil rojake in svaril jih pred Frankobrodom". Zelo pomembna je podrobnost, da naj bi v zvezi z njegovim agitacijskim potovanjem po deželi krožila celo svarilna pisma, ki jih je razpošiljal železnokapeljski dekan. Tudi ta je bil verjetno Slovenec. Po povratku v Celovec je škof Lidmansky tudi Einspielerja poklical na zagovor, vendar si je ta z "možatim" odgovorom pridobil mir. 44 Zgolj dva primera o odmevnosti protifrankfurtske slovenske agitacije na Koroškem dovoljujeta sklep, da ta le ni bila tako skromna. Reakcije so namreč nerazumljivo ostre. Odmev in razburjenje sta morala biti bistveno širša, kar nam posredno sporoča tudi Slomšek. Odsotnost svetnih izobražencev, državnih uslužbencev in tudi večjega števila 39 Kovačič dr. Fran: Slomšckova pisma. Arhiv za zgodovino in narodopisje I, Maribor 1930-1932, str. 104-105. 4 o Ravno tam, str.74. Pravilno datacijo pisma je postavil Vasilij Melik, saj je v objavi naveden 19/3. 41 Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem. Ljubljana, 1965. Glej zlasti str. 22 ss. 4 2 Jos. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 96. 43 Wilhelm Baum, Kamten im Zeitaltcr von Aufklarung und Vormarz. Matija Majar-Ziljski und sein geistiges Umfeld (1789-1848). Matija Majar - Ziljski, str. 39. 44 Stane Granda, Andrej Einspeler in revolucionarno leto I 848/49. Einspelerjev simpozij v Rimu. Celje 1997, str. 151. 489 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM duhovnikov pri protifrankfurtski agitaciji daje misliti, da je bilo tu velikonemško navdušenje izjemno nekritično. V primerjavi z Kranjsko pogrešamo namreč tudi neslovenske napsrotnike velikonemške agitacije. Ali so preko Frankfurtskega parlamenta mislili znova priti do "samostojnosti" Koroške, ki je bila državno-upravno pod Kranjsko? Ali so se pristaši volitev, med njimi so bili graščaki, državni uradniki, podjetniki in vsi tisti, ki morajo biti vedno zraven ( po tem sta si Kranjska in Koroška še danes neverjetno sorodni), bali, da se bosta povezala nacionalni in socialni moment? Popolnejši odgovor bodo lahko dale samo nadaljnje mikroštudije, za kar je, kot vse kaže, na Koroškem še vedno veliko možnosti. Protifrankfurtska agitacija med slovenskimi Štajerci Bistveno drugačne, čeprav ne enotne, so bile razmere na Slovenskem Štajerskem. Tamkajšnje narodno gibanje se je lahko naslonilo na že razmeroma močno narodno zavest, ki je bila prisotna tudi med širšimi sloji prebivalstva na podeželju. Nesporno politično središče tega gibanja je bil Gradec. Močan odmev je našlo protifrankfurtsko gibanje tudi v Celju in Ptuju, medtem ko je bil Maribor po političnem pomenu leta 1848 še precej v ozadju. Zaradi položaja, ki ga je imel lavantinski škof Anton Martin Slomšek, bil je takratni najvidnejši štajerski Slovenec, so bila izjemno pomembna tudi njegova stališča, ki jih je izražal predvsem v svojih pismih duhovnikom. Med njimi je bil najpomembnejši njegov celjski naslednik opat Matija Vodušek. Gradec kot glavno deželno mesto, sedež univerze in škofije je bil za štajerske Slovence izjemno pomemben. Tam se je šolala večina najodličnejših rojakov, tam je dobilo razmeroma odlične službe kar nekaj izobražencev svetnega in cerkvenega stanu. Gradec so štajerski Slovenci čutili kot svoje, ne kot tuje mesto. Dijaki, študentje in v Gradcu zaposleni Slovenci so tako sestavljali razmeroma močno slovensko skupnost, katere osrednja osebnost je bil dr. Jožef Muršec, profesor verouka na graški realki, pisec slovenske slovnice ter razpečevalec slovenskih in slovanskih knjig. Prav s slednjo dejavnostjo je ustvaril v predmarčni dobi mrežo medsebojno povezanih oseb, kar je bilo za delovanje v revolucionarnem letu 1848/49 ključnega pomena. Graški Slovenci so v letu 1848 razvili izjemno politično dejavnost, in to zelo hitro. Živahno delovanje je moralo steči takoj po sprejetji vesti o revoluciji na Dunaju, saj so te naletele v graških, zlasti akademskih krogih na buren odmev. V študentsko legijo tamkajšnje narodne garde so vstopili tudi številni slovenski dijaki in študentje. Čeprav vseh podrobnosti ne poznamo, pa lahko z veliko gotovostjo domnevamo, da jih je sprva večina podprla revolucijo, da paje že v aprilu začelo prihajati do razkola, saj Slovenci z nemškimi sorojaki niso bili pripravljeni deliti navdušenja nad nemškimi načrti. 16. aprila je bilo ustanovljeno Ustavno politično društvo Slovenija, "prvo ustavno društvo marčne Štajerske in celo cesarstva", katerega osnovni namen je bilo dvigovanje slovenske samozavesti. Tistega dne naj bi sprejeli tudi osnutek peticije, katere 4. točka se glasi: "Kot Slovani nočemo pripadati nemški, na nemški nacionalnosti temelječi zvezi, hočemo pa se z neomajno zvestobo trdno držati po šele formirajočem se načinu v državi dosedaj enakopravnih dežel, ustavne vlade in vse narode velikega cesarstva upoštevati in spoštovati kot brate." Kot je razvidno iz besedila, so brezkompromisno zavrnili vsenemško idejo. Že naslednji dan po ustanovitvi društva pa je v Gratzer Zeitung začel izhajati znameniti Murščev članek Theilweise Beleuchtung der driickenden Sprachund damit verkniipfen Lebensverhaltnis6e der Slovenen in Steiermark, Krain, Karnthen, Istrien, im Triestiner und Gorzer Gebiete, ki ni samo "prvo pomembno 490 MELIKOV ZBORNIK žurnalistično delo", ampak tudi prvi politični elaborat v takratnem poGratzer Zeitungu. V njem so izredno obširno in podrobno analizirane kulturne in politične razmere med Slovenci. Prav dejstvo, da je uredništvo tak obširen, nemštvu nasproten članek sprejelo, sledila so mu namreč še tri obsežna nadaljevanja, kaže na takratne razmere v Gradcu, ko je revolucionarno navdušenje še prevladovalo nad narodno nestrpnostjo. Murščev članek, nanaša se na vse Slovenece, izhaja iz naravne pravice vsakega naroda do razvoja kulture na podlagi njegovega jezika. Slednje ne zagotavlja samo njegovega obstoja, ampak je tudi vzvod njegovega intelektualnega razvoja. Muršec obsežno, temeljito in neverjetno ostro, tako teoretično kot z navajanjem dejstev analizira položaj slovenskega jezika v preteklosti in sedanjosti in obtoži "nemški pricip" za krivca razmer, v katerih se nahajajo Slovenci. Njegov zaključek je jasen: "Sistem zgodovinskega prava je mrtev!" Združena Nemčija, ki izhaja iz zgodovinskega prava, je nesmiselna. Slovenci zato in zaradi zgodovinskih izkušenj nimajo v njej kaj iskati. Ta izjemno analitičen članek je bil namenjen tako slovenskim kot nemškim sodeželanom, saj so bili med njimi tudi taki, ki so bili Slovencem, zlasti njihovi kulturi, naklonjeni. Jasno in argumentirano jim je bilo razloženo, zakaj morajo Slovenci reagirati, tako kot reagirajo. Vzrok njihovega ravnanja ni v sovraštvu do kogarkoli, ampak zgolj v prizadevanjih za uresničevanje po naravi prirojene pravice do lastnega kulturnega razvoja. Slovenci hočejo biti enaki drugim evropskim narodom. Vsekakor moramo v članku videti enega izmed vrhov slovenskega intelektualnega boja proti frankfurtskim volitvam. Murščev članek, zlasti pa objava peticije, mnogih v Gradcu in širše na Štajerskem nista navdala z veseljem. Očitali so jima, da izražata egoistična strankarska prizadevanja. To je v konkretnem primeru pomenilo očitanje slabitve revolucionarnih prizadevanj, če že ne kar nasprotovanje revoluciji. V imenu graških Slovencev in Slovanov je kot zasebnik na številne očitke odgovoril Josip Dragani Krenovsky s člankom Die Slovenen in Inner Oesterreich. 45 V njem je pozival nemške sodržavljane, naj bodo pošteni, saj Slovenci ne želijo nič drugega kot Nemci sami. Tudi on izhaja iz naravnega prava, po katerem ima vsak individuum, tudi narod, pravico ohraniti se in se razviti. Očitke avstrijskim Slovanom o nezvestobi zavrača. Avstrijskim Nemcem očita, da hočejo državo zapustiti, ko jih ta najbolj potrebuje. Spori zaradi slovenskih narodnih in političnih pogledov in načrtov so segli zelo na široko. Vanjo je bila vključena tudi duhovščina. Slovenske duhovnike po vseh slovenskih deželah so njihovi škofi na zahtevo oblasti pozvali, naj se ne vpletajo v nacionalna prizadevanja Slovencev, medtem ko nasprotnih pozivov praktično ni. 46 Dejstvo je, da škofi tega poziva niso razumeli kot ukaz, ampak priporočilo. Zaradi njegovega neupoštevanja, Majarjev primer je specifičen, niso nikogar doletele cerkvene kazni. Slovencem na Štajerskem, osrednji graški časopis Gratzer Zeitung je bil zelo popularen in so ga brali tudi na Kranjskem, je graška Slovenija verjetno v drugi polovici aprila razposlala lepak "Aufruf an das Volk der Slovenen". Dobila ga je od dunajske Slovenije. Je nedatiran. Besedila je razmeroma malo, zgolj na eni strani in je izrazito jasno in nedvoumno. Namenjeno je najširšim krogom slovenskega prebivalstva. Izhaja iz trditve, da nemški načrti ogrožajo avstrijskega vladarja, državo in Slovence. Slovenci slovensko marčnem 4 5 Gratzer Zeitung, 28. 4. 1848. 46 Primerjaj Offcnc Antwort auf das offene Schrcibcn an dic dcutschc und slovcnische Geistlichkeit in der Grazcr Zcitung Nr. 70, von F.W. Nedatirana priloga Gratzcr Zcitung. 491 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM so zato dolžni biti proti tem volitvam. Nemci svojih obljub ne držijo, zato njihovim obljubam ne smejo nasesti. Protest proti volitvam morajo tudi pismeno protokolirati pri oblasteh. Lepak končujejo vzkliki državi, cesarju ter Slovencem in vsem ostalim avstrijskim bratom. Muršec piše v svoji rokopisni zgodovini društva Slovenije, da so ga razposlali v več tisoč izvodih po Štajerski, Kranjski in Koroški. To razpošiljanje naj bi sploh bila prva konkretna množična politična akcija Graške Slovenije. Tik pred volitvami je graška Slovenija objavila še posebno prilogo h Gratzer Zeitungu "Zur Beherzigung". V njej so natisnili znameniti odgovor Palackega Odboru petdsetih v Frankfurtu, v katerem kot Slovan zavrača volitve in vključitev Češke v Združeno Nemčijo. Češka je bila z nemškim cesarstvom povezana le z vladarjem, ne pa tudi s stanovi in drugimi organi ter ostalimi prebivalci. Zato, trdi Palacky, tudi ne pride v poštev, da bi v Nemško zvezo vključili češke dežele. Naslednji članek v zvezi s frankfurtskimi volitvami, je razmišljanje barona Buschmanna, ki je namenjeno "vsem pravim Avstrijcem v frankfurtski zadevi", je poziv tistim, ki so sicer za združitev avstrijskih dežel z Nemčijo, vendar v obliki zveze držav, v nekakšno konfederacijo, ne pa zvezno državo, ki bi oblast avstrijskega cesarja okrnila, njene avstrijske Slovane pa zato od nove državne tvorbe odvrnila. Tretji članek je izjava avstrijske vlade glede Frankfurta. Ta poudarja, da se Avstrija svojim posebnim interesom ne bo mogla nikoli odpovedati, čeprav je z vsem srcem za združitev z Nemčijo. V bistvu tudi ona podpira zvezo držav. Ta obsežna, dvostranska priloga časopisa, ki pa so jo verjetno razširjali tudi posebej, je vsebinsko in glede ciljne publike heterogena, saj je dejansko namenjena vsem tistim, ki še niso prepričani: ne le Slovencem, tudi Nemcem. Poleg publicistične dejavnosti in razširjanja lepakov, je graška Slovenija delovala še po osebah, zlasti dijakih in študentih, ki so v drugi polovici aprila odhajali na velikonočne počitnice. Ker se ljudje v takih dneh veliko več družijo kot sicer, željni pa so bili tudi novic iz velikega mesta, si lahko predstavljamo uspešnost tovrstnega dela. 47 Seveda pa tudi zagovorniki volitev niso sedeli križem rok. Tudi oni so izdali lepake za volitve. Podpirali so jih tudi mnogi državni uradniki in graščaki. O tem imamo dragoceno pričevanje malonedeljskega župnika dr. Lovra Vogrina. V pismu dr. Jožefu Muršcu piše: "Z druge strani pa me je Tvoj list z žalostjo napunil, ker sem v tistem štel, da nemški emiseri po slovenskem hodijo, no našo ljudstvo mešajo, ino moja žalost je tolko vekša bivala, kader sem v kratkem slišal, ki so tiste osobe, katere si meni oglasil, resnično okoli hodile, no Slovence z vsoj siloj k nemški zvezi nagovarjale. Pa glej lubeznivi prijate!, stranom tota okolšina, stranom pa, ki so tudi graišine zvekšima to namero imele, Slovence z Nemci zediniti, je med ludstvom dvomba nastala, jeli bi ta zaveza, ker Nemci njo tako silno želijo, nebila k njegovi pogibeli. 1148 Kot vidimo, je bil politični boj za in proti frankfurtskim volitvam izjemno hud. Graška Slovenija je celo vedela, kateri agitatorji hodijo med Slovenci po deželi in delujejo proti njej. Vogrin tudi potrjuje, da so se ob volitvah zelo angažirali tudi nekateri graščaki. Taki primeri so morali biti precej pogosti tudi na Koroškem in Kranjskem, zlasti na Dolenjskem. Vsekakor so na Slovenskem Štajerskem volitve v Frankfurtski parlament ljudi zelo in na široko razburkale. Jožef Muršec je bil prepričan, da je bil potek in izid volitev na Štajerskem, ko so pravolitve marsikje zavrnili, na volitvah na Ptuju pa na predpisani 47 Podrobneje o Graški Sloveniji glej v Stanc Granda, Graška Slovenija v letu 1848/49. Zgodovinski časopis 18, 1974, str. 45-84. 48 Lovro Vogrin Muršcu 12. 5. 1848. Dr. Fran Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca. Zbornik SM VII, 1905, str. 64. 492 MELIKOV ZBORNIK nacm tudi volitev poslanca, rezultat dejavnosti graške Slovenije. 49 Vsekakor je s protifrankfurtskimi aktivnostmi graških Slovencev tesno povezan tudi boj glede barv zastave akademske legije, kjer Slovenci niso bili pripravljeni popustiti. 50 O uspešnsti delovanja Graške Slovenije na Celjskem imamo ohranjeno nadvse zaninimo pričevanje z nasprotne strani. Tako je Dr. Pongratz iz Celja objavil zanimiv slovenski lepak Zakaj pa bomo poslanike (Deputirte) v mesto Frankfurt poslali? 51 Je nedatiran in je možno, da je bil napisan že po volitvah. Lepak je rameroma kratek in v analitičnem pogledu nepomemben, saj v diskusijo ne prinaša novih argumentov. Izhaja iz naslednje uvodne ugotovitve: "Žalost nas obhaja, ko slišimo de v nekterih krajih moži se branijo poslanike zvaliti, in v Frankfurt poslati, zato k nevejo kaj za opravek imajo." V nadaljevanju našteva vse dežele, ki so spadale v Nemško zvezo in Avstrijsko cesarstvo. Pove, da je bila stara navada, da so se preko poslancev deželnih knezov oziroma posameznih vladarjev sestajale članice Nemške zveze, da pa bo odslej drugače, ker bodo le-te subjekt pogajanj o medsebojnih odnosih: " ... zakaj dežele bolj vejo, na katere može se je zanesti." Že iz tega stavka je razvidno, da mož, ki je sicer imel akademski naslov, ni razumel bistva sporov. Subjekt politike po takratnem slovenskem razumevanju niso bile dežele, ampak narodi. Zanimivo pri Pongratzevem pisanju pa je, da je v bistvu nasedel na slovensko socialno vsebino antifrakfurtske propagande: "V Frankfurtu ne bode govor od tlake, kazna, desetine in drugih gosposkih davkov, ktere reči bodo sdej preč. Za to in druge reči vam bo v kratkim rečeno na Dunej može poslati." Ker je bilo vprašanje fevdalizma osrednje vprašanje slovenskih kmetov in s tem večine prebivalstva, je pomen volitev znižal. Njegov argument za volitve je silno šibek. Dejansko potrjuje slovenska opozorila, da je bistvo nove države obrambna zveza, vprašanje odnosov med nemškimi deželami, tako tistimi, ki so članice Nemške zveze, kot onimi, ki niso bile: "V Frankfurt bo pogovor, kako bi se mi z drugim nemškim deželam (!), 52 ktere niso našiga Cesarja, terdnejši zvezali, de bi se lajši ptujim sovražnikam braniti mogli; zakaj skuz nemški zvez bomo močnejši." Vsekakor pomeni po Pongratzu Nemška zveza novo obrambno breme. Zaključek njegovega lepaka je medel, v zadnjem stavku pa hinavski. Sejanje dvoma in širjenje suma v politične nasprotnike je najbolj uspešna antipropraganda, saj ne sloni na racionalnih, ampak psihičnih momentih. Nihče namreč noče biti izigran: "Ne branite se tedaj može v Frankfurt poslati. Ne bojte se, de bi nam našiga preljubiga Cesarja al naše nove pravice vzeli. Dokler imemo v žilah še kej tekoče kervi, hočemo zvesti biti našimu svetlimu Cesarju Ferdinandu I. Kdor dergač govori, al to reč ne zastopi, al vas zmešati hoče," Razmere na Štajerskem in še posebej v Celju lahko razmeroma dobro spremljamo tudi preko časopisa Cillier Wochenblatt, Zeitschrift zur Belehrung und Vetretung des Burger- und Bauernstandes. Moto tega prviga celjskiga tednika, izhajati je začel 1. aprila I 848, je bil, luč, pravo, resnica. Tiskal in zalagal ga je celjski tiskar J. B. Jeretin, urejala pa sta ga profesor Vincenz Prasch in J. E. Ganser. Časopis ni samo tipičen otrok dobe, ampak tudi trenutka. Že v programu časopisa na naslovni strani prve številke beremo, da izhaja iz prepričanja, da je nemška država že dejstvo. Kot prvo nalogo čas­ nika namreč postavlja "Wahrung der deutsche Nationalitat". Pod zadnjo besedo seveda 49 V arhivu Jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti obstaja tudi "ilirski" izvod Murščeve zgodovine graške Slovenije: "Razširna zgodbina ustavne političke družbe Slovenija u Gradcu. Sig. II. b. 118, f I v. SO Glej S. Granda, Graška Slovenija v letu 1848/49, str. 68-60. 51 NUK, Rokopisni oddelek, Auerspergova zapuščina, mapa 3. 5 2 Zopet zgolj dežele. 493 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM ne misli narodnosti, ampak državljanstva. V vseh deželah Nemške zveze naj bi bili navdušeni nad demokratičnimi pridobitvami in velikimi upanji, ki jih prinaša bodoči parlament: "und zum ersten Mahle wurde sich auch der Wende bewust, das er zu den groBen deutschen Familie im politischen Sinne gehi:ire" Na podlagi teh besed seveda ne moremo označiti časopisa kot nemškutarskega, ampak kvečjemu kot nekritično revolucionarnega. Izraz Wend mu pomeni Slovana in nima slabšalnega prizvoka. Besede Slovenec v prvi številki časopisa ni. Tudi naslednje aprilske dni je bilo Celje še polno revolucionarne euforije. Celjski časnik je dokaj podrobno poročal o razobešenju nemške zastave na cerkvi sv. Štefana na Dunaju. Ponovitev tega dogodka na graškem SchloBbergu ni bila deležne kaj več kot omembe. Bolj zanimiv pa je razširjen sestanek celjskega mestnega odbora 7. aprila. Med tiste, ki so ga številčno okrepili, sta sodila tudi urednik časopisa Prasch in Vincenc Gurnik ter še nekatere druge znane osebnosti. Presenetljiva sta drugi in tretji sklep zasedanja tega celjskega mestnega organa. Prizadeval naj bi si namreč, da bo "die Aufforderung erlassen werde, zum deutschen Parlamente nach Frankfurt Deputirte nach MaBgabe der Bevi:ilkerung der Provinz zu senden" in nagovarjal druge deželnoknežja mesta in trge, da se temu sklepu brezpogojno pridružijo. Vprašanje, ki se tu zastavlja, ni v vsebini sklepa, ampak zakaj so ga morali sprejeti. Ali so njegovi člani že ugotovili, da vsi meščani in sodeželani nad vključitvijo v Nemško zvezo niso navdušeni? Vsekakor je po dveh številkah časopisa že mogoče ugotoviti, da njegova urednika ne le nista imela zvez s slovenskim narodnim gibanjem, ampak ga tudi nista pobliže poznala. Do 15. aprila, ko je izšla tretja številka celjskega tednika, njegovo uredništvo še ni uspelo registrirati slovenskih pogledov na vprašanje Nemške zveze. Čutiti pa je rahlo ohladitev nemškega navdušenja. Poročilo o končanju zasedanja Frankfurtskega predparlamenta je stvarno in brez vsakih političnih parol. Zgolj pove, da se bo v začetku maja sestal v Frankfurtu nemški parlament, da bo poslanec izvoljen na približno 50.000 prebivalcev in da bo Štajerska zastopana z najmanj 17 poslanci. V naslednjih dneh so se zaradi pravolitev in volitev v Frankfurtski parlament morale politične razmere razjasniti. Revolucionarno navdušenje se je moralo soočiti z realnostjo. Taktika, ki jo je do takrat ubiralo vodstvo časopisa, da problema ni, če ga ne obravnavaš, se je izkazala za zgrešeno. Navodilom za volitve je sledilo prvo razočaranje, saj je na Štajersko odpadlo 16 poslancev. Začeli so se pojavljati tudi kandidati. Dr. Friedrich Pongratz, 29-letni pravnik, ki je bil aktiven tudi v dunajskih pravniških krogih, sicer pa doma iz Zbelova, je poleg naštevanja svojih vrlin tudi obljubil, da se bo, če bo izvoljen, zavzemal za trdno varstvo slovanskih jezikov in interesov. Njegov proglas je bil datiran Slovenska Bistrica, 19. april 1848. Le dan mlajši oglas je podpisal znameniti Titus Mareck. Obljubljal je, da ne bo gledal ne na levo ne na desno, ampak bo korakal le naprej, zasledujoč pravo in zakon. V parlamentu bo zastopal splošne interese, pa tudi poseben interes volilcev, ki se jim ponuja, namreč obstoj in spoštovanje vsake nacionalnosti. Dve veliki napaki ima ta volilni proglas. Za Slovence nedvomno ve, niso mu neznana njihova prizadevanja, vendar jih ne zmore poimenovati z njihovim imenom. Prav takoj ih tudi posredno ponižuje. Trdi, da bo zasledoval koristi vseh, ki so za pravo in svobodo, pa tudi posebne nacionalne interese volilcev. Vsekakor tu posredno z omenjanjem posebnih nacionalnih interesov ponavlja očitek avstrijskim Slovanom, da proti splošnim svobodoljubnim poudarjajo svoje posebne interese. Uredništvo, ki je bilo Marecku idejno verjetno precej blizu, je tako njega kot Pongratza najtopleje priporočilo. Še več, v Marecku je videlo celo posredovalca med interesi obeh narodov. S tem je vsaj posredno priznalo tudi slovenske interese. Seveda je bilo uredništvo prepričano, da je v 494 MELIKOV ZBORNIK sporih nepristransko. Kot dokaz temu je objavilo dva dopisa, ki zastopata nasprotujoče si interese. Prvega, Nekaj besed našim slovenskim bratom, je podpisal neki V. S ... k v imenu vseh Slovencev na Dunaju. V prvem delu izraža razočaranje in ogorčenje, ker so v več slovenskih krajih in tudi v Ljubljani, "naravnemu središču slovenstva", razobesili nemško zastavo. S takimi samoponiževalnimi dejanji naj bi Slovenci delali nacionalni in politični samomor. V drugem delu članka predlaga pravilno pot. Ker je to besedilo z oziram na datum pisanja, 17. april, to je dan po ustanovitvi graške Slovenije in tri dni pred ustanovitvijo enakega društva na Dunaju, silno pomembno, ga zaradi možne nepreciznosti prevoda velja prepisati v originalni obliki. "Auf also, auf, theure Landsleute! lal3t uns unsere Jange getretene National-Ehre wieder herstellen, lal3t uns eine s elbststandige Nation werden! Vereinigen wir Slovenen uns zu Einem grol3en Bunde! flihren wir in allen unseren Schulen und in allen Amtern unsere Muttersprache ein; la13en wir uns nicht dem deutschen Bunde einverleiben, diel3 ware unser Todesstol3!" Kot vidimo, imamo pred seboj doslej najstarejšo obliko slovenske peticije v znamenitih treh točkah. To hkrati pomeni, da je pisec sodil v najožji dunajski slovenski krog. V nadaljevanju obljublja pisec Nemcem vselej sodelovanje, ne pa vključitve v njihovo državo. Rojake poziva, naj namesto nemške, nosijo avstrijsko-slovanske barve, saj enako lepo sodijo na prsi kot nemške in zaključuje: "Also nochmals: nationale Selbststandigkeit! osterreichische Gesinnung! keine Einverleibung in den deutschen Bund!" Kot vidimo, je slovenski program že zelo trdno oblikovan. Verjetno bi kazalo v prihodnosti raziskati, kaj pravzaprav pomeni "selbststandige Nation", "nationale Selbststandigkeit". Tu ni govora o slovenski kronovini, ampak, "Bunde". Ali sta obstajala na Dunaju dva pogleda na slovensko prihodnost: trši, ki je zagovarjal "Bund" in mehkejši, ki je zagovajal "Konigreich" in na koncu zmagal? Drugi dopis, Ali bodo Slovenci poslali poslance v nemški parlament, je približno trikrat obsežnejši. Napisal ga je dr. Foregger, ena izmed vidnejših osebnosti takratnega političnega dogajanja na Štajerskem. Ugotavlja, da je sklic nemškega parlamenta prestrašil Slovane na Štajerskem in Kranjskem, ker so se zbali za usodo svoje narodnosti in jezika. Slavisti in germanisti naj bi si stali nepomirljivo nasproti. Po avtorjevem mnenju je vse to odveč, Slovani naj bi imeli pravico do uvedbe slovanskega jezika v šole, sodišča in urade, uradniki bi morali znati oba jezika. Slovani morajo podati Nemcem roko kot svobodni sodržavljani. V Frankfurtu jim bosta narodnost in jezik zagotovljena, vključitev v Nemško zvezo bo zgolj politična. Po njegovem mnenju se Kranjska in slovenski del Štajerske ne moreta osamosvojiti, ker sta prešibka. Priključiti se morata Hrvaški ali pa Nemški zvezi. Prvo bi bilo kulturno nazadovanje, pa tudi neodgovorno, ker prihodnost Hrvaške zaradi madžarsko-hrvaških odnosov ni bila jasna. Privlačnost Hrvaške naj bi zmanjšala tudi nova avstrijska ustava. Priključitev k Nemčiji skupaj z drugimi nemško-avstrijskimi deželami pa ob varstvu narodnosti in jezika zagotavlja trajno in srečno prihodnost. Zato je treba poslati v Frankfurt poslance in prispevati tako k varovanju svojega jezika in narodnosti. Ne sovraštvo, ampak bratsvo med Germani in Slovani naj zapustijo svojim potomcem. Ta izjemno simpatičen zagovor frankfurtskih volitev je svojevsrtna politična mojstrovina, saj izpušča vse tisto, kar so zahtevali Slovenci: lastno deželo, lastni parlament, jezikovne pravice so zgolj ena od zahtev. Foregger molči o koroških, goriških in tržaških Slovencih, molči o Sloveniji, ignorira slovenske izkušnje v dotedanji Avstriji in slovenske protifrankfurtske argumente. Zanj je nemška združitev enostavno potreba časa in konec. Drugi se ji morajo podrediti ali pa propasti. Tretje poti ni. Avstroslavistični koncepti se mu ne zdijo vredni niti komentarja. Zadnja aprilska številka, izšla je 27., je bila posvečena 495 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM ustavi, ki je bila izdana 25. aprila. V zvezi s Frankfurtom so razložena le volilna pravila. Iz njih razberemo, da je pravolilna enota "politični davčni okraj", volilni odbor pa so sestavljali okrajni komisar, tamkajšnji župniki in predstojniki davčnih občin. Pravolitve so bile 26. aprila, volitve pa so bile sprva predvidene za 29. april, vendar so jih kasneje prestavili na 3. maj. Objavljeni so tudi podatki o pravolitvah v Celju, imena volilnih mož in kandidatov za poslanca. O pravolitvah zvemo nekoliko več v prvi majski številki, ki je izšla dan po volitvah poslancev. Po večjem delu celjskega okrožja je po mnenju časopisa prihajalo do "obžalovanja vrednih dogodkov". Župniki naj bi na eni strani ne bili dorasli nalogi, na drugi strani pa naj bi bili silno dovzetni za glasove "one znane strani, ki je z lepaki nagovarjala k zavrnitvi pravolitev". Konkretneje opiše dogodke le v Laškem, 53 kjer je bilo zelo razburljivo. 54 Tu naj bi župnik spraševal kmete, ali so za slovenskega ali nemškega cesarja? Pomešal naj bi se med kmete in jim govoril o svoji desetini, potem naj bi jim predstavil željo Slovencev, da rešijo svojo narodnost tako, da se ločijo od cesarske hiše, k Nemški zvezi ne pristopijo, ustanovijo pa lastno vlado. Končno naj bi jih vprašal, ali hočejo ostati pod dosedanjim vladarjem ali pa se priključijo "Slovenenbunde". Na tem mestu se velja spomniti stavka iz Voduškovega pisma Muršcu z dne 29. aprila: "Nam za zdaj obstojnost Austrianske države veliko više velja ko Slovensko, če ovo obstoji, bo tudi toto živelo. 1155 Kmetje naj bi bili modrejši kot izobraženi in naj bi odgovarjali: "Wir waren gut kaiserlich und wollen gut kaiserlich bleiben." Čeprav je gornje poročilo verjetno vsaj malo tendenciozno, celjski tednik je bil namreč najbolj antiklerikalen med časopisi, ki so izhajali pri nas 1848. leta, pa ga ne gre zanemariti. V njem je namreč vrsta misli in stavkov, ki jih sicer poznamo iz silno težko razumljivih "hrvaških peticij". Zdi se, da je dejansko prišlo do neke zmede znotraj pristašev graške in dunajske Slovenije. Nekatere temeljne ideje Združene Slovenije jim niso bile povsem jasne in so nastopali nekoliko kontroverzno. Nenazdnje moramo tudi upoštevati, da duhovščina v teh mesecih med kmeti ni bila najbolj priljubljena, vsekakor pa manj na Celjskem kot v slovenskem delu sekovske škofije. Tudi uradniki, ki so morali sodelovati na volitvah in so jih zagovarjali, jo niso najbolje odnesli. Kmetje so od njih hoteli zvedeti predvsem o usodi fevdalnih obveznosti, ne pa prejemati volilno-politična navodila. Rezultat volitev glede na slovensko protifrankfurtsko propagando v celjskem okrožju verjetno prav zato ni bil toliko ugoden kot v mariborski kresiji. Zanimivo je tudi dejtvo, da Cillier Wochenblatt Slovencev po njih več ne ignorira, saj trdi, da je enakopravnost Nemcev in Slovencev najtrdnejše zagotovilo čvrstega (innigen) pobratenja. Ta številka prvega celjskega tednika prinaša tudi nemški prevod zgolj slovenskega lepaka, ki geje med svoje slovenske sodeželane poslal dr. Pongratz. O njem smo obširneje govorili v zvezi z odmevom delovanja Graške SlovemJe. Seveda pa imamo tudi drugačna poročila o pravolitvah. V pravolilni enoti Jurklošter so volilci izjavili, da pričakujejo dobro samo od avstrijske vlade, v povezavi z Nemčijo pa vidijo uničenje slovanske narodnosti. Zato iz njihovega davčnega okraja ne bo odšel noben volilni mož v Sevnico, ki je bila sedež volilnega okraja. Hkrati so določili tudi 53 Kraj je naveden zgolj oznako T-, vendar ni nobenega dvoma, daje to TUffer-Laško. 54 Med drugim naj bi prišlo celo do pretepa, saj naj bi župnik s palico udaril mladeniča, ki so ga kmetje prosili, naj nadzira delo pri zapisniku. 55 Dr. Fran Ilešič. Korespondenca dr. Jos. Muršca. Zbornik SM 6, 1904, str. 160. Pismo je datirano 29. brezna, to je marca. Očitno je to zopet ena tipičnih napak tistega časa, ko so se pogosto zmotili za mesec dni. Pismo je bilo napisano dejansko 29. aprila. 496 MELIKOV ZBORNIK deputacijo, ki naj bi šla na Dunaj izrazit vdanost cesarju. 56 O odmevnosti in uspešnosti delovanja kroga okoli prvega celjskega tednika v Celju imamo na razpolago že takratno slovensko oceno. Matija Vodušek je 29. aprila 1848 57 pisal Muršcu glede uspeha slovenski protifrankfurtskih prizadevanj. "Tudi po Celskimu krogu mu vstavlajo roge naprot, in se mu vstavlajo, ker njegov namen ne umijo; V Celju pak so nas čisto poderli, prevrešali ino premagali". Podobno kot v mestu ob Savinji je bilo tudi v drugih mestih znotraj slovenskega etničnega ozemlja. Tokrat so meščani prevladali nad okoličani. Ob volitvah v dunajski parlament je bilo v večini primerov ravno obratno. Omenili smo že, da je Cillier Wochenblatt v revolucionarnem navdušenju v prvih številkah ignoriral Slovence kot sodeželane, zlasti pa njihove politične načrte. Uredništvo je potrebovalo razmeroma veliko časa, da je sprevidelo, da je ta pot zgrešena. Namesto nasprotovanja Slovencem je bilo treba vzpostaviti sodelovanje. Zato so ustanovili Društvo za posredovanje med slovansko in nemško narodnostjo. Izraza Slovenci zopet niso zmogli uporabiti. Predsednik je postal dr. Foregger. Dokaj samostojen nastop glede Frankfurtskega parlamenta, zlasti pa odnosa med Nemško zvezo in Avstrijskim cesarstvom, si je privoščil celjski okrožni komisar Adolf von Pichler. Povod zanj je bilo pismo dr.Gottharda barona Buschmanna Aufruf an alle wahren Oestreicher in der Frankfurter Sache, ki je bilo objavljeno v Wiener Zeitung 20. aprila, in poziv avstrijske vlade 21. aprila, objavila ga je tudi graška Slovenija, ki si je tudi za vnaprej pridržala notranjo samostojnost tistega dela njene države, ki naj bi sodil v novo nemško državo. Po mnenju dunajske vlade naj bi bilo tam za veljavo zakonov, ki jih bo sprejemal Frankfurtski parlament, potrebno tudi njeno soglasje. 21. Aprila je Pichler v Celju izdal poseben lepak Aufruf an alle Biirger Oestreichs. 58 Pisec je zhajal iz trezne analize razmer, saj je ugotavljal, da ima država zaradi svoje večnarodne sestave specifičen položaj, ki ne dopušča zvezne države, ampak le zvezo držav. Ugotavljal je, da bodo Madžari ob vključitvi nemških dežel Avstrije v Nemško zvezo ubrali svojo pot in dodal:"selbst die zum Theile slavischen Provinzen Oestreichs, die gegenwartig zum deutschen Bunde gehi:iren, als Bohmen, Mahren, Krain, ein besonderer Theil von Steriermark und Karnthen wUrden in diesem Aufgehen Oestreichs in Deutschland eine Bedrohung ihrer Nationalitat sehen, und laut und taglich lauter erheben sich so viele Stimmen aus diesen Provinzen dagegen." Ta lepak je za nas posebno dragocen, in sicer ne zato, ker dopušča njegov pisec celo možnost državljanske vojne, ampak ker nam govori o razpoloženju slovenskega prebivalstva, še pred izidom poglavitnih tekstov Dunajske Slovenije. Naša društva narodne zavesti niso šele ustvarjala (omenja tudi Koroško!), ampak so jo krepila in usmerjala. Podobno kot v celjski kresiji se je dogajalo tudi v mariborski. Verjetno so bili narodni boji tam še hujši. Tu je imel dr. Muršec dejansko veliko prijateljev in sodelavcev. Žal nimamo na razpolago dovolj virov, ker arhiv mariborske kresije za 1848 leto ni znan, časopisa pa Mariborčani niso zmogli. Glavnino dela je tu opravila duhovščina, in to zelo uspešno. O delovanju graške Slovenije proti frankfurtskim volitvam preko njenih članov ali pristašev imamo več splošnih poročil. Vodstvo mariborskega okrožja je 26. aprila pisalo sekavskemu ordinariatu v Gradcu, da duhovščina z nekim lepakom in s prižnice nagovarja Slovence proti volitvam. Konkretno so navedli kaplana Antona 56 Wochenschau. Cillier Wochenblatt, 11. 5. I 848. 57 Dr. Fran Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca. Zbornik SM 6, 1904, str. 159-160. 58 Gradec, Štajerski deželni arhiv, Zbirka I 848/49, fasc. 1/7. 497 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Krefta iz gornje Radgone.59 Tako kot v Celju so tudi v Mariboru kasneje ustanovili podobno posredovalno društvo med Slovani in Nemci. Podrobnosti o prepirih v mestu ne poznamo, razen onega glede barv zastave mariborske narodne straže. 60 Žal je bilo društvo enako "uspešno" in enako kratkega daha kot celjsko. Lavantinski škof Anton Martin Slomšek si zasluži posebno obravnavo. Ne zgolj zato, ker je bil takrat po svojem cerkvenem položaju najuglednejši narodno povsem nedvoumno opredeljeni Slovenec, ampak tudi zato, ker je lahko zelo vplival na delovanje njemu podrejene duhovščine, predvsem v celjskem okrožju. Zaradi boljšega in predvsem netendecioznega razumevanja njegovih stališč iz revolucionarnega leta 1848/49, ki so bila v preteklih desetletjih politikantsko izrabljena tudi s strani zgodovinarjev, naj poudarimo, daje bil kot škof odgovoren tako za verski kot ekonomski položaj svoje škofije in njenih fara. V začetku revolucije so ga silno pretresli in celo prestrašili napadi na duhovščino, zlasti v Gradcu. V trenutnih razmerah se je težko znašel. Predvsem mu ni bilo jasno, kako bo v spremenjenih razmerah z ekonomskim položajem fara in duhovščine. Seveda kot duhovnik in še posebno škof ni mogel odobravati revolucionarnega nasilja. Vse te zadrege izraža tudi njegovo znamenito pastirsko pismo Svetla resnica v zmešani svet, ki je ponekod kmete tako razjezilo, da ga v cerkvah niso pustili prebrati do konca. Slomšek je eno svojih prvih stališč do nemških političnih načrtov zapisal v že tolikokrat citiranem pismu prijatelju Mihaelu Stojanu 19. aprila 1848. 61 V njem je na eni strani obsodil "das tiberrtriebene Treiben des tiberspanten Mayrs", hkrati pa v bistvu vsaj delno posredno podprl njegovo stališče, ko je zapisal: "Wir wolen Oest. Slowenen bleiben, ohne zum deutschen Bund - noch zum Kroathenthum zu gehoren." 62 Slomšek se ni strinjal s politično aktivnostjo duhovnikov, ki so ob frankfurstkih volitvah marsikje zašli v konflikte s kmeti. Zagovarjal je "pass. Haltung". Tako je za znamenitega Lovra Hašnika, ki ga je označil za koristnega moža, če ga vodi dobri duh, 63 zapisal, da bo njegovo prerivanje s kmeti ob frankfurtskih volitvah pri sv. Jurju pod Taborom zanj dobro zdravilo. 64 Čeprav so bila njegova stališča do slovenskega kulturnega razvoja in s tem do frankfurtskega vprašanja razmeroma jasna, jih ni bil pripravljen javno izpostavljati. Če bi hoteli biti obzirni, bi rekli, da se je taktično, ne načelno umikal. To jasno kaže tudi njegovo pismo celjskemu opatu Matiji Vodušku 2. maja. Ta se je na pravolitvah za Frankfurtski parlament dokaj izpostavil. O dogodkih poroča tudi Celska kronika Ignaca Orožna. Ker je primer zelo ilustrativen, ga bomo dobesedno citirali: "26. aprila na velikonočno sredo, je bila na Jarmenčah volitev poslancev za frankobrodski parlament. Le malo jih je bilo, ki so si prizadevali sbranemu ljudstvu dokazovati, kako nevarno ino nespamentno je za austriance, poročnike pošiljati v frankobrodski parlament. Zoper te se je vzdignilo mnogo mestlanov, ki so modrovali od velike sreče, ki nam bode iz Frankobroda došla, da, nekega dijaka, ki je iz Dunaja sem k valitvi došel, ino je tudi za frankobrodski parlament ves vnet bil, so neki mestlani na svoje roke vzdignili, od koder si je prizadeval dopovedati, kako bode vse razpadlo, ako se ne bode 59 60 61 62 Štajerski deželni arhiv, Pras. 1337/1848. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1934, str. 692. Pomotoma datirano 19. 3. 1848. Slomškovo pismo Mihaelu Stojanu 19. 4. 1848. Arhiv za zgodovino in narodopisje. Knjiga 1, Maribor, 1930-1932, str. 74. 63 Ravno tam, str. 73. 64 Slomšek Mihaelu Stojanu 10. 5. 1848. Arhiv za zgodovino in narodopisje, str. 41. 498 MELIKOV ZBORNIK za Frankobrod volilo; onim pa, ki pred volitvoj svarili, so bili neki mestlani ta dan mačjo musiko namenili, kojo je pa velite) narodne straže zabranil." 65 Ignac Orožen, takratni celjski kaplan, ni povedal, da je do "mačje muzike" dejansko prišlo, čeprav verjetno v zmanjšanem obsegu, in da je bila naperjena predvsem zoper njegovega prepostavljenega župnika oziroma opata Matijo Voduška. Slomšek je hitro zvedel za dogodke, ne pa podrobnosti. Na podlagi prejetih poročil je imel vtis, da je njegov prijatelj in naslednik "ein Gegner der ganzen Frankfurter Verhandlung" in da ga bodo razglasili "Deutschthi.imler als einen Landesverrather". Vodušek je skušal delovati preko študentov in kmetov. Glede na to, da je bil celjski prvi duhovnik njegov resnično intimni prijatelj, saj sta se tikala, mu je tudi zelo odkrito sporočil svoje mnenje: "Es ist weder Zeit noch Ort mein pol. Glaubenskenntnil3 hier nieder zu legen; meinen Wunsch darf ich aber nicht unterdri.icken, dal3 meine Seelsorger keine pol. Agitatoren machen wi.insche ich; keine Inconsequenzen begehen." 66 Zadnji stavek, po mojem mnenju je beseda Inconsequenz napačno zapisana ali prepisana, mišljene so konsekvence, lepo označuje stališče takratnih škofov. Nad političnim angažiranjem duhovnikov niso bili navdušeni, želeli so, naj bodo nevtralni, tisti, ki so se odločali za drugačno pot, pa zaradi tega niso trpeli posledic. Podobne primere bi lahko navedli tudi iz ljubljanske škofije. Če duhovnikov seveda ni kdo uradno tožil in so škofje morali ukrepati, kot se je to zgodilo z Matijo Majarjem. Sekovski duhovniki so imeli to "srečo", da je njihov škof Roman Sebastijan Zangerle dober mesec dni po revoluciji umrl. Graška škofija je bila tako "brez glave", njen stolni kapitelj pa razdvojen tako zaradi nasledstva kot tudi vpletanja nekaterih njegovih članov, na primer stolnega prošta, v politiko na nemški strani. Težave s svojimi farani je imel ob frankfurtskih volitvah tudi laški župnik in Slomškov "mein guter" Žuža. Lavantinskemu škofu ni njegova bolj deklarirana kot dejanska nevtralnost nič pomagala. Zgodilo se je, kar je bilo pričakovati. Duhovniki, in to celo najbližji Slomškovi sodelavci, so do vratu zabredli v politiko. Naenkrat je, tudi po pisanju dunajskega časopisja, veljal Slomšek na slovenskem Štajerskem za vojvodo Slovanov, Vodušek in Žuža pa naj bi bila njegova prva pomočnika. Tudi Slomšek, ki je dotlej že ogromno naredil za kulturni in narodni preporod Slovencev, se v nedogled ni mogel pretvarjati, da ne vidi nacionalnih prepirov in celo bojev. Kljub dejstvu, da je imel v lastni škofiji tudi nemške vernike in duhovnike, mu je zavrelo in je zapisal: "Tako se ne da višej v miri živeti; svete vojske prijeti se mormo. Ali se bomo Nemcov alj Slovencov deržali? Le Slovencov, kar je prav. Nemci nam žugajo materno kerv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti. "67 Žal je to spoznanje prišlo nekoliko prepozno, saj sega v začetek junija. Dunajski Slovenci in njihov prevzem vodenja protifrankfurtske propagande Poleg Gradca je bil v protifrankfurtski propagandi najodločnejši "slovenski" Dunaj, nedvomno slovensko intelektualno in revolucionarno središče v letu 1848. Tamkajšnji Slovenci so se družili med seboj in z ostalimi Slovani že pred revolucijo in te neformalne ali polformalne zveze so se z revolucijo začele še krepiti. Nedvomno so na to vplivali tudi odzivi drugih avstrijskih narodov. Bili so v samem središču dogajanja in imeli najboljši pregled nad celotnim dogajanjem v cesarstvu. Neposredne informacije in 65 Ignac Orožen, Celska kronika. Celje, 1854 (ponatis 1997). str. 205-206. 66 Slomšek Matiji Vodušku 2. 5. 1848. Arhiv za zgodovino in narodopisje, str. 102. 67 Slomšek Vodušku 2. 6. 1848. Arhiv za zgodovino in narodopisje, str. 108. 499 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM neposredno opazovanje dejavnosti avstrijskih narodov, zlasti slovanskih, so jim naravnost narekovale smer, vsebino in hitrost narodno-politične dejavnosti. Dunajski Slovenci se v nasprotju z graškimi niso mogli nasloniti na "organizacijo", kot jo je ustvaril na Štajerskem dr. Jožef Muršec z razširjanjem slovenskih knjig. Bili so tudi dlje od neposrednega slovenskega zaledja. Zato so morali delovati na drugačen način: s članki preko časopisov, s pozivi oblastem in samostojnimi tiskanimi lepaki. Izjemno pomembni so bili tudi osebni stiki. To se je še posebno pokazalo, tudi v negativni luči, ko je prišla v cesarsko prestolnico v začetku aprila 1848. leta delegacija kranjskih deželnih stanov. V njej je bil tudi dr. Janez Bleiweis. Spoznanje o njihovi nesposobnosti, da dojamejo globino političnih sprememb, zlasti pa nezmožnosti, da svojo kranjsko zavest zamenjajo s slovensko in se postavijo na čelo narodnega gibanja, je določilo nadaljne delovanje dunajskih Slovencev. O najpomembnejših člankih smo že govorili, ko smo predstavili pisanje Novic. Med pozivi oblastem imamo v mislih predvsem Adreso 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom, ki so jo sprejeli na sestanku 29. marca na Dunaju. 68 V njej ni besede proti Frankfurtu, ker to tisti moment še ni bilo toliko aktualno, so pa misli, ki nedvomno zavračajo vse, kar bi škodilo kulturnemu razvoju Slovencev. Stanovi morajo izhajati iz dejstva, "da je naš narod slovenski narod, da njega zatore ne morejo osrečiti vcepljena mu tuja, nego samo razvita in čvrsta, pristna, a žal zanemarjena svojstva." Pisci ne govorijo o nemški, ampak avstrijski domovini. "Venec" avstrijskih kronovin, se je po mnenju dunajskih Slovencev zbudil v novo slavno življenje. "Odkar se je zbudila narodna zavest, morajo raznarodujoče težnje ostati brez nade ugodnega uspeha; one so tudi sramotne za njene pospešitelje in grozovite za narod, ki so si ga izbrale za žrtev in ga hočejo primorati, da bi se pomešal s tujimi, nenaravnimi življi; tak narod zarad tega ne more doseči one stopinje razvoja, do ktere mu nadarjenost njegova daje pravico vspeti se; narodu vzeti narodnost, to se pravi oropati ga domovine, kajti ostaviti mu je pristno, po previdnosti mu odkazano domovino, tista pa mu je tuja, ki se mu sili, in mu ostane tuja." Vsekakor je s temi stavki zavrnjena vsaka misel o vključitvi Slovencev v Združeno Nemčijo. "Zadnji opomin" pred prelomom z dotedanjo prakso pisanja posameznikov iz kroga dunajskih Slovencev v Novice in nagovarjanja kranjski deželnih stanov pa je pomenil dvojezični in dvostranski lepak Slavjanski poročniki (poslanci) na Dunaju svojim bratam Slovencam na Krajnskim, Primorskim, Stajerskim in Koroškim oziroma Die slavischen Deputationen in Wien an ihre Brilder die Slovenen in Krain, Kilstenland, Steiermark und Karnten. 69 Izdan je bil 5. aprila. Apih trdi, da ga je napisal Anton Globočnik. 70 Nastal je ob obisku delegacije kranjskih deželnih stanov na Dunaju, ko so dunajski Slovenci pričakovali, da se bodo postavili na čelo slovenskega narodnega gibanja. Takrat so bile na Dunaju tudi druge slovanske deputacije in dunajski Slovenci so jih očitno prosili za javno posredovanje. Upali so, da bodo "združeni avstrijski Slovani" prepričali Kranjce. V lepaku člani hrvaške in češke deputacije, Poljaki so svoje podpise umaknili, pozivajo Slovence "od slavjanskih bregov Avstrije do bistre Drave in Mure", naj presežejo dotedanjo meddeželno razdrobljenost in zahtevajo Slovenijo. Z njim so dunajski Slovenci dosegli svojevrstno mednarodno "pri68 Adreso povzemam po Josip Apih, Slovenci in 1848. lcto, str. 77-79. 69 NUK, Auerspergova zapuščina. Lepak je tudi v Murščevi zapuščini. Nemška varianta govori o 500 hrvaških poslancih. slovenska o 400. Podobne težave opazimo tudi pri Muršcu. V svoji nemški rokopisni zgodovini Graške Slovenije pravi, da je Poziv slovenskim bratom razposlal v več tisoč, v "ilirski "verziji pa v več sto. 7 o Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 84. 500 MELIKOV ZBORNIK znanje" slovenskih političnih zahtev. Širša slovanska podpora, ki jo predstavljajo podpisi predstavnikov slovanskih delegacij, ki so bile takrat na Dunaju, namreč pomeni, da so te del splošnih slovanskih, ne pa zgolj slovenske zahteve. Lepak ima bolj posredno kot neposredno zvezo s prizadevanji proti frankfurtskim volitvam. Zahteva po Sloveniji, ki jo lepak zahteva, je seveda že v nasprotju s pogledi tistih, ki so se zavzemali za vključitev dežel s slovenskim prebivalstvom v Nemško zvezo. Vsebina lepaka je pisana v močnem slovanskem in še posebno južnoslovanskem duhu. Slovence poziva k sodelovanju z ostalimi Slovani, zlasti Hrvati, Čehi in Poljaki. Glede na podpisnike drugačna vsebina skoraj ni možna. Povsem konkretnejši in odločno protifrankfurtski pa so bili dunajski Slovenci na ustanovnem sestanku dunajske Slovenije 20. aprila, ko so sprejeli lepak Slovenski zbor v Beču (na Dunaju). Ta lepak že vsebuje znamenite tri točke slovenskega narodnega programa, katerega tretja se glasi: "Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškem zboru namestovana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal". Ta točka je napisana na dnu zgornje polovice lepaka, besedilo, ki sledi, paje njeno utemeljevanje: "Naš Cesar nam je vstavo dovolil. Nič se ne more brez dovoljenja naših poročnikov in Cesarja storiti. Nemci nas hočejo, brez da bi nas vprašali, v svojo oblast vpestiti. Zakaj pa Nemci našiga cesarstva tako silijo, se z drugimi Nemci tako zjediniti, da bi imeli enega poglavarja, en zbor? Nemci tako le pravijo: Veliki del prebivavcov Austrijanskiga cesarstva je slavjanski. Ako zdaj ne storimo, da se ne samo mi, ampak tudi ti Slavjani nemškimu zboru podvržemo, bode Austrijansko cesarstvo kmalo Slavjansko; ako se pa vse nemškimu zboru podveržemo, nas bode Nemcov zedinjenih, veliko več kakor Slavjanov, in zopet jih bodemo zatirali. Zakaj drugi Nemci zunaj Avtrijanskiga cesarstva tako silijo, vse Austrijanske dežele pod svojo oblast dobiti? l. kdor nemške Novice bere, mu je znano, de se jih iz Nemškiga vsako leto veliko v Ameriko preseli, ker v nemških deželah je že toljko ljudi, da jih ne morejo več rediti. Zdavnej že so bile nemške vošila, take nemške naseljevavce namesto v Ameriko v dežele preko Donave poslati, da bi 2. njih oblast po takimu naselovanju do černiga morja razširiti in Terst, kteriga imenujejo glavo nemšine, vgotovili. To vgotovljenje, mislijo, jim ne bode odšlo, če bodo vse Avstrijanske dežele od nemškiga zbora v Frankfurtu postavo dobivale. Nemci bodo našo Slovenjo naselili, in naše mile brate Slovence zaterli .. Ker obraniti se našim poročnikam ne bilo mogoče; koga bi tako majhno število, kakor bode njih, proti toljkim, kakor bode Nemcov, zamoglo? 3. zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga ljubiga jezika peti, - zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemšino čas zgubovati - dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobrnil; zopet bi slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopavati i.t.d. 4. Naš Cesar bi mogel biti nemškimu cesarju, nemškimu zboru podveržen. Kaj bi bilo z njegovo sovre'nite', kaj z njegovo močjo? On bi ne imel svoje vojske, on ne bi mogel postav dajati, ampak iz Frankfurta bi mu bile nasiljene. Čimu je tega potreba? Alj ni Austrijansko cesarstvo za-se zadosti močno? Slavjani v temu ne dvomijo; alj Nemci jih hočejo v nemški jarm vpresti. Hočejo zdaj cesarja postaviti nemške edinosti in 501 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM nemške moči; pa zdaj iz Rastadta Pavarsk vojšake preganJaJo. Nemci pravijo, da se mora Avstrija na njih operati, da bode zamogla obstati, in glejte! naš cesar zdaj vojšake Nemcam k pomoči pošilja. Čujte! Nemci so toljko vpili od nemške edinosti in nemške moči! - Dani Šlezvig-Holštajnerje v vojski pobivajo, alj Nemca jim ni bilo k pomoči! Kakošno pomoč bi imeli še le mi Slavjani od njih pričakovati, ako svojim nemškim bratam na Šlezvig-Holštajnskimu le z upitjem pomagajo; kadar pa čas pride za delati, druge narode k delu kličejo? Na Dunaju se bere v novicah in po ulicah nabito: pojte Ogri, pojte Austrijani! Holštajncam pomagat! O neizreklive neumnost tistih, kteri pravijo, Austrijanski Cesar mora od Nemcov rešitve iskat!!! Mi pa rečemo: Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj jo bode našel, mi nismo obupali. Nemči hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa ko bi jim Rus ali Francoz na vrat prišel? - zgodba kaže, kako so jo Nemci pod Napoleonam vozili, in kdo jih rešil? Nikdar ne bodo Austrijani takimu ljudstvu podložni; ako pa nemško ljudstvo edinosti hoče, kakor pravi iz ljubezni do svojih rojakov, naj se našimu Cesarju podverže. Ako se Rusov in Francozov Nemci bojijo, naj z nami, kakor z svobodnim narodam, naj sklenejo, de bodemo eden drugimu proti vsakimu sovražniku pomagali; alj njih podložni ne bodemo nikdar. Alj Nemci na Laškim pomagajo? Alj Nemci, kteri Slovencov še po imenu ne poznajo, bolj vedo, kaj nam je potrebno in koristno, kakor mi, da bi šli v Frankfurt postav iskat? Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode vsimu se serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami tako težke naloge ne moremo izpeljati. Prosimo pomoči!" Obsežen citat lepaka, Slovenski zbor v Beču (na Dunaju), ki je bil gotovo namenjen preprostim ljudem, nam razkriva vsebino in taktiko slovenske protifrankfurtske propagande. Kot razvidimo iz besedila, ne izhaja toliko iz slovenske samozavesti kot iz avstrijskega patriotizma in prirojene previdnosti do vsega novega, zlasti tistega, kar prinaša nove obveznosti. Te so jim dunajski Slovenci predstavili tako v krvi kot v denarju. Nemci niso predstavljeni kot dedni sovražniki, ampak zoprni, nekorektni sosedje, ki bi se radi na račun Slovencev okoristili. Prikazani so kot nezanesljivi in na račun drugih živeči ljudje. Takih ljudi zdrava kmečka pamet ne mara in sestavljalci besedila so se tega zelo zavedali. Posebno moramo biti pozorni na poudarjanje vloge in pomena avstrijskega cesarja. Kot je znano iz zgodovine, so mu naši ljudje vselej zaupali, preveč in prenaivno, predstavljal jim je nekoga, pri katerem bodo na koncu svojih pravičnih prizadevanj našli poštenje in tudi svojo osebno čast. V letu 1848 to potrjujejo številne deputacije, ki so jih kmetje poslali na Dunaj. Zdi se, da odmeve tega lepaka dunajske Slovenije, vsebina ni bila vselej pravilno razumljena, najdemo v ravnanju številnih naših kmetov tako pri pravolitvah in volitvah v dunajski parlament kot v tako imenovanih "hrvaških peticijah". Temu lepaku je v naslednjih dneh ali pa celo hkrati z njim, vsekakor je to bilo pred 26. aprilom, sledil po obsegu skromnejši, vendar v vsebinskem pogledu tudi izjemno pomemben lepak Aufruf an das Volk der Slovenen.7 1 Nekateri stavki kažejo vsebinsko in dobesedno sorodnost s prejšnjim. Vsekakor je slednji namenjen tistim, ki so bili sposobni sami brati in razumeti, torej ne tistim, ki potrebujejo razlago in utemeljevanje. Z njim so hoteli pisci vplivati na tiste posameznike za katere so mislili, da bodo lahko najbolj vplivali na naše ljudi ob volitvah v Frankfurtski parlament oziroma na tiste, za katere so mislili, da bodo na volitvah sami sodelovali. Takratne politične 71 Josip Apih. Slovenci in 1848. leto, str. 94-95 ga v prevodu v celoti navaja. 502 MELIKOV ZBORNIK razmere so prikazane kot usodne za cesarstvo, monarha in narod, saj naj bi bilo vse to ogroženo. Nemčija naj bi pod masko pobratenja hotela zasaditi Avstriji smrtni udarec. Slovenci in Slovani hočejo in morajo Avstrijo ohraniti. Zato je bilo poudarjeno, da je potrebno ob volitvah "jede Wahl von Volksvetretern flir Frankfurt abzulehnen, gegen die von Behorden zu diesem Zwecke an Euch ergehende Aufforderung zu protestiren und auf die amtliche Protokollirung des Protestes zu dringen". Kot je bilo že omenjeno, je bil lepak v velikem številu razposlan po deželah s slovenskim prebivalstvom, pri čemer je bila posebno aktivna graška Slovenija. O odmevih obeh lepakov, ki jih je tudi Graška Slovenija razpošiljala po podeželju na slovenskem Štajerskem, zlasti v mariborskem okrožju, imamo dragoceno pričevanje v že delno citiranem pismu dr. Lovra Vogrina dr. Jožefu Muršcu: "Med tem pa so že od Slovenskega zbora iz Beča prišle pisme, katere so toto pogibel očitno dokaživale ino poslanike v Frankobrod zvaliti odsvetavale. Kedar pa se je to razglasilo, si je lustvo za svojo narodnost tako pozdinalo, ki je vsakiga gospoda, kater je nebi! domorodec, htelo pregnati, ino neki gospodi, lubeznivi prijate], so zdaj k Slovencom prvergli, kateri so perle proti njim govorili ino delali, zakaj ovači bi nje iz Slovenje pregnali, ino neke graišine, kak Negovska no Dornoska nam župnikom že zdaj v Slovenskem jeziku dopisavajo, druge pa bojo njihov zgled že v kratkem slediti začele." Kot vidimo, je s protifrankfurtsko agitacijo še kako povezana tudi rast narodne zavesti. Dunajska Slovenija je dala tiskati še en, vsebinsko enak lepak, vendar naslovljenega na Ljubljančane "Aufruf an die treuen Burger Laibachs". To dokazuje, kako sodunajski Slovenci že gledali na Ljubljano kot na osrednje slovensko mesto in kljub razočaranjem še vedno upali, da bo prevzela vlogo, ki ji je bila očitno določena. Navodilo, da je treba volitve ne le odkloniti, ampak pismen protest vnesti v volilni protokol, ki smo ga zgoraj navedli dobesedno v nemškem jeziku, je vzpodbudil grofa Antona Aleksandra Auersperga (Anastazija Grtina) k hitri reakciji. Očitno je uvidel, da je prav ta poduk nevarnejši kot zgolj politično prepričevanje. 26. aprila je v Ljubljani objavil osemstransko brošurico malega formata An meine slovenische Brtider! kot "Ein Antwort zur Verstandigung gelegentlich des vom Vereine "Slovenja" in Wien ergangenen Aufrufes". Tiskal jo je Jožef Blaznik. Njen začetek je zelo pomirljiv, saj imenuje dunajsko slovensko društvo kot patriotsko. Ljudem želi ponuditi samo drugo gledanje na isti problem, da bi se lažje odločili. V nadaljnem besedilu je avtor veliko bolj neposreden. Za trditev, da hočejo Nemci "kot eden najplemenitejših narodov Evrope" zasaditi smrtni udarec Avstriji, zahteva javno objavo dokazov. Trdi, da volilni proglas za volitve v Frankfurtski parlament ne govori zgolj o Nemcih, ampak o pripadnikih države, kar naj bi bila garancija za enakopravnost vseh narodov. Poudarja pomen svobode, ki naj bi bila najboljša garancija za narodnost, vključitev v Nemško zvezo naj bi bila vključitev v zvezo, ki temelji na vzajemnosti in bratstvu, enakopravnosti, humaniteti in svobodi. Zavrača očitke glede Schleswig-Holsteina. Nemci naj bi v zgodovini, zlasti v bojih proti Turkom, vselej pokazali nesebičnost. Pripisuje jim tudi zasluge za padec starega družbenega sistema. Auersperg je prepričan, da so zahteve dunajskega društva naj Slovenci ne volijo in protestirajo, v nasprotju z voljo avstrijske države, ki želi biti zastopana v Frankfurtu. Ločitev od Nemčije bi bila ločitev Slovencev od Avstrije. Sprašuje jih, ali so sposobni in dovolj enotni, da bi vzdrževali lastno slovensko upravo. Izbira lastne poti naj bi jih vodila v roke Rusije. Po grofovem mnenju naj bi si slovenski poslanci v ustavodajnem parlamentu v političnem boju pri oblikovanju ustave prizadevali doseči varstvo svojih narodnih pravic. Tam se bo odločalo o obliki bodoče države in Slovenci naj ne bi smeli z odsotnostjo oslabiti avstrijskih 503 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM interesov. Če slučajno v Frankfurtu ne bi uspeli, tedaj šele smejo protestirat, 111 to protokolirati in izstopiti. Avstrija mora vstopiti v Nemško zvezo v vsej svoji moči in sijaju. Slovenci naj se trdno držijo Avstrije in v Frankfurt pošljejo najbolj svobodomiselne, samostojne, domoljubne in prosvetljene može. Na koncu vzklika Slovencem, cesarju in ustavni Avstriji in zaključuje s pozivom k tesni (innigen) zvezi Avstrije z enotno Nemčijo. Auerspergov poziv slovenskim bratom ni protislovenski. Kot iskrenemu pristašu revolucije mu moramo verjeti, da je iskreno mislil, kar je tu govoril. Temeljna napaka v njegovem razmišljanju pa je, da se je premalo poglobil v vseslovensko gledanje na problem. Očitno o razvoju slovenskega narodnega gibanja ni veliko vedel. Slovencem je Nemška zveza bila tuja in je niso čutili kot Avstrijo, ki so jo imeli za svojo. Vsekakor pa ni poznal občutkov, ki so jih slovenski in slovanski študentje na Dunaju (in v Gradcu) imeli ob druženju s tamkajšnjimi Nemci. Slovenske takratne grenkobe, občutkov zapostavljanja in prezira, nemške večvrednosti dejansko v krajih s slovensko večino ni čutiti in je viri ne potrjujejo. Bistveno drugače pa je moralo biti v obeh omenjenih prestolnicah in ponekod na Koroškem. Dunajska Slovenija je odgovorila s podobno brošuro 30. aprila, ki tudi po zunanjosti spominja na Grtinovo .. Vsekakor imamo opraviti z izjemno hitrim reagiranjem, če upoštevamo, da je komaj štiri dni poprej izšla v Ljubljani Auerspergova. Naslov je "Offenes Sendschreiben des Vereines "Slovenja" in Wien an Herrn A. Grafen v. Auersperg (Anastasius Griin). Apih, ki se je še osebno pogovarjal z nekaterimi Slovenci, ki so vodili takratno slovensko politiko, trdi, da jo je napisal dr. Matija Dolenc.7 2 Dunajski Slovenci uvodoma ugotavljajo, da imajo z grofom Auerspergom glede veličine in moči Avstrije enake poglede, razlikujejo pa se glede poti do teh ciljev: on jo išče izven, oni pa v njej. Dunajska Slovenija je za tesne gospodarske in kulturne zveze z Nemčijo, politična veličina in moč Avstrije pa zahtevata njeno samostojnost. Zato Slovenci kot dobri Avstrijci ne morejo pristati, da pošljejo poslance v Frankfurt, ker bo tam parlament na podlagi sklepov večine odločal o obliki prihodnje države. Za Slovence je sprejemljiva edino zveza držav (Staatenbund), ne pa zvezna država (Bundesstaat). Avstrijski poslanci zaradi preglasovanja ne bodo mogli na zasedanjih frankfurtskega parlamenta uveljaviti lastnih interesov. Več kot dve tretjini nemških poslancev bo slabi tretjini avstrijskih lahko vsililo nemške gospodarske, politične in vojaške interese. Tako bi morali z avstrijskimi vojaki in sredstvi braniti nemške meje proti Francozom in Rusom, Nemci bi lahko zatrli Trst v korist Hamburga. Tudi če bi bili tokrat poslanci večine naklonjeni avstrijskim pogledom, ni nikakršnih garancij, da ne bodo tega v prihodnosti spremenili. Z uresničitvijo zvezne države bi bila Avstrija postavljena na raven njenega okrožja, njen cesar pa na raven političnega komisarja. Predparlament v Frankfurtu je po mnenju Dunajske Slovenije z odnosom do upornih Italijanov in predlogom, da bi Avstrija odstopila Galicijo prihodnji poljski državi, dokazal, da ji njene integritete ni mar. Javni odgovor grofu Auerspergu oponaša, da ta vidi jamstva za humanost in svobodo le v Nemčiji in ne upošteva, daje Avstrija izvedla revolucijo brez nemške pomoči. Njen naraven razvoj je možen le znotraj lastnih okvirov. Torej bi vključitev v Nemčijo škodila razvoju humanosti in svobode. Prav zato, ker glede prihodnosti ni nikakršnih zagotovil, je potrebno že v kali zatreti vsako možnost, ki bi položaj Avstrije poslabšala. Avstrijski poslanci ne smejo priti v Frankfurstki parlament, ker bodo s s vojim prihodom priznali njegove kompetence. Zato je treba protestirati tudi že ob samih volitvah. S 72 Ravno tam, str. 99. 504 MELIKOV ZBORNIK tem je dobil grof Auersperg pojasnilo za sporni citat, ki ga je napeljal k pisanju. Odprto pismo Dunajske Slovenije Auerspergu v nadaljevanju dokazuje, da so za slavo in moč ter veličino Avstrije veliko storili tudi njeni nenemški državljani. Grofa so pozvali, naj konkretno pove, kateri neavstrijski Nemci so se v zgodovini žrtvovali zanjo. Če se torej dežela Avstrija želi priključiti Nemčiji, to ne še ne pomeni, da ji morajo drugi slediti. Dunajski Slovenci so bili torej pogojno tudi za Avstrijo brez Nemcev. Na koncu brošure je pojasnjeno, da si Slovenci želijo ne glede na preteklost ustvariti samostojno slovensko-nacionalno upravo (eine selbststandige slovenisch-nationale Verwaltung). To lahko uresničijo le v okviru dosedanje državne zveze, zato o njenih zadevah nemški parlament ne sme odločati niti z besedico. Slovenci se ne bojijo Rusov, ker se jih bodo lahko z drugimi avstrijskimi naroda obranili. Prepričani pa so, da bosta z veliko, močno in neodvisno Avstrijo želeli živeti v miru in prijateljstvu tako Nemčija kot Rusija. Tehten, nežaljiv, vendar odločen odgovor grofu Auerspergu, ki je v vsej Avstriji užival velik ugled in bil zaradi tega tudi član frankfurtskega predparlamenta, je bil v dotedanji zgodovini nekaj posebnega. Pripadnik najstarejše kranjske plemiške družine, ki je uživala izjemen ugled tudi v monarhiji, je namreč sprejel dunajski slovenski krog za enakopravnega sogovornika. To seveda ni isto, kot, da bi bili sprejet za reprezentanta Slovencev, toda narod, ki ga ni bilo dotlej ne v zgodovini, ne v geografiji, ne v upravi, kot pravi pogosto Vasilij Melik, je postal subjekt politične diskusije na dotlej najvišjem nivoju, odkar je živel pod Habsburžani. Grof Anton Alexander Auersperg (Anastazij Gri.in) je bil preveč povezan s takratnim političnim dogajanjem, da ne bi reagiral. Trdil je, da mora kot Kranjec odgovoriti, posebno pa še kot človek, ki se zaveda usodnosti prepirov med avstrijskimi Slovani in Nemci. Zato je napisal kar I O strani obsežen odgovor Antwort auf das Offene Sendschreiben des Vereines "Slovenja" in Wien. Brošura, malo obsežnejša kot njegova prva je datirana z Gradec, 6. maj. Presenetljiv je njegov uvod. V njem Auersperg namreč trdi, daje ideja Slovenije kot na novo oblikovane države (neuzuschaffenden Reiches mit selbststandiger ebenfalls neu zu gestaltender politischer Abgrenzung) prvič uporabljena v znamenitem pozivu 500 slovanskih poslancev bratom na Kranjskem, Primorskem, Štajerskem in Koroškem. Dunajsko slovensko društvo naj bi torej ti obudili k življenju, proti Frankfurtu pa so se obrnili, ko je Palacky dal negativni odgovor odboru petdesetih frankfurtskega predparlamenta. Iz tega je razvidno, da Bleiweisovih Novic v tem času ni spremljal, še manj pa podrobneje poznal slovenske politične razmere. V tistih tednih njegova "domovina" ni bila niti Avstrija, ampak kar "združena Nemčija". Auersperg citira oba poziva, tako Slovencem kot Ljubljančanom, ki ju je izdala Dunajska Slovenija. Čeprav naj bi po njegovem prepričanju Dunajska Slovenija nastala iz nedomačih pobud in naj bi se trudila za uresničitev ciljev, ki so jih Slovencem določili drugi, gre torej za določeno deklasiranje političnega nasprotnika in znižanje nivoja politične kulture, jim priznava, da je politična polemika z njimi legitimna: tako kot je njegova glavna naloga ljudi pridobiti za volitve, je njihova Slovence od njih odvrniti. Auersperg ugotavlja, da je ob izidu njegovega drugega polemičnega spisa glede frenkfurtskih volitev že vse odločeno. Za svoje prvo pisanje Dunajski Sloveniji pravi, da je naletelo na pozitiven odziv med njegovimi rojaki. Predmet razprave zokrat niso torej več volitve, ampak zelo pomembna vprašanja, o katerih mora pojasniti svoja stališča. Strinja se z očitkom, da išče rešitev izven Avstrije. To dela zato, ker Avstrija 505 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM razpada. Išče njeno rešitev, ne veličino. Pri tej misli, mu lahko priznamo izjemno daljnovidnost. Anastazij Gri.in je prepričan, da bodo Madžari odšli po svoje in da Avstrija tudi Lombardije in Galicije ne bo mogla obdržati. Rešitev zanjo je torej le v močni povezavi z Nemčijo. Odločitev glede zvezne države ali zveze držav prepušča ustavodajnemu parlamentu v Frankfurtu. Bližje mu je zvezna država, toda zanj je pomembneje, da bo prihodnja Nemška zveza slonela na volji ljudstva. Prepričan je, da bodo dežele(!) v njej lahko zaščitile svoje posebnosti in svojo kulturo. Slovence tu obravnava Auersperg čisto folklorno. Prihod poslancev na zasedanje ustavodajnega parlamenta po njegovem mnenju še ne pomeni priznavanja njegovih sklepov, ampak zgolj izrabo možnosti sodelovanja pri razpravah in oblikovanju sklepov. Te bodo na koncu kot celoto sprejeli ali odklonili in ve se, kakšne so potem posledice. Žal konkretneje ne pove, kdo je v tem primeru subjekt odločanja: poslanci ali dežele. Vsekakor alovenskega argumenta o nevarnosti preglasovanja s tem ni zavrnil. Zavrača tudi očitke glede podrejenosti avstrijskega parlamenta in cesarja v načrto­ vani Nemški zvezi. Mimogrede Dunajski Sloveniji še pritakne, da se boji ukazov iz Frankfurta, ne pa Prage ali Zagreba, kar pomeni v končni inštanci St. Petersburga. Avstrijski vladar se je že z izdajo avstrijske ustave omejil in tako bo moral ravnati tudi glede zvezne nemške ustave. Razmeroma simpatično je brati Auerspergove misli glede Lombardije in Galicije, ki ju ne vidi trajno v nemški zvezi. Ne more skriti simpatij za narodno gibanje Italijanov in Poljakov. Revolucija v Avstriji je po njegovem prepričanju del širše evropske in tako imajo za avstrijsko zasluge tudi drugi narodi. Auerspeg zavrača nevarnost germanizacije Slovencev, ker tega sodobna Nemčija ne dela s silo, ampak s kulturo. Takemu kulturnemu boju se po njegovem ni mogoče izogniti. Dunajski Sloveniji očita, da našteva le slabe posledice združitve z Nemčijo, pozablja pa na prednosti. Duštvo dunajskih Slovencev po njegovem menju ne sme enačiti nemških in slovanskih interesov avstrijskih državljanov. Z ločitvijo od nemškega dela avstrijske monarhije se po njegovem menju avstrijski Slovani izpostavljajo lastnemu koncu, saj naj bi ne imeli ničesar skupnega. Oslabljeni in razdrobljeni bi bili lahek plen za vsakogar. Odgovarja jim še na nekatere zgodovinske očitke in dokazuje, kaj vse so storili Nemci v obrambi avstrijskih Slovanov od Avarov do Napoleona. Razlaga jim, da se boji Rusov kot prijateljev in rešiteljev Avstrije. Avstrijski Slovani jim zato ne smejo dajati povoda, kar je lahko ločitev od Nemčije. Auersperg upa, da si bodo v prihodnosti segli v roko, ker si oboji prizadevajo za dobro domovine. Zase je prepričan, da bi bilo za Kranjsko najbolje, če se priključi Nemčiji. Anastaziju Gri.inu ne moremo očitati nerazgledanosti. Vrsta njegovih argumentov je takih, ki bi jih verjetno takoj podpisali tudi mnogi člani Dunajske Slovenije. Bistvena razlika je prazprav v tem, da so avstrijski Slovani prepričani, da prav zato Avstrijsko cesarstvo mora obstati, on pa misli, da se mora vključiti v Nemčijo. Auerspergov obsežen odgovor je bistveno drugačne vrste, kot je bilo njegovo prvo pisanje Dunajski Sloveniji. Besede slovenski narod ne zapiše, pač pa slovensko ljudstvo. Pogosto mu uhaja v ospredje zgolj Kranjska kot njegova domovina. Prav na tem področju je bistvo spora in vrsta vprašanj na katera Dunajski Sloveniji ni odgovoril. Kljub vsemu pa njegove polemike in zlasti stališč ne gre ocenjevati negativno, ampak predvsem kor različnost mnenj in ocen. Mnoge so se kasneje izkazale za točne. Mogoče bi k njim lahko prišteli tudi naslednjo: "Auch ich glaube an eine grof3e schone Zukunft des slavischen Namens, und ich begleite das slovenische Volk auf seinem Bildungsgange mit dem warmsten Herzensantheile. Moge Slovenia noch eine Weile an dem 506 MELIKOV ZBORNIK Arme ihrer altern Schwester Austria wandeln, dieser Leitung darf sie sich nicht schamen, sie ist zwar keine Minderbegabte, aber doch die JUngere. Wenn sie einst die Tage ihrer vollstandigen Reise erreicht hat, dano wird auch die Trennung nattirlich und darum minder schmerzhaft seyn." Dunajska Slovenija polemike z uglednim članom kranjskega plemstva in velikim iskrenim zagovornikom avstrijske vključitve v Nemško zvezo ni nadaljevala. V prvih dneh maja je dala namreč že tiskati znamenito slovensko peticijo v treh točkah in njeno razmeroma obsežno utemeljitev Kaj bomo Slovenci Cesarja prosili? S tem je nadaljevala prizadevanja za Združeno Slovenijo in se borila proti vključitvi v Nemško zvezo. Med zelo odločne protifrankfurtske pozive z Dunaja v dneh prepirov okoli frankfurtskih volitev sodi tudi sedemstranska brošurica malega formata Der Ruf eines Slovenen in Wien an seine Briider an der Sava, Drava, Soča und der Adria, ki jo je napisal Jurij (Georg) Jenko. Natisnjena je bilo verjetno na Dunaju. Kraj in datum tiska nista navedena. Brošuro so širili kot prilogo Novic. Besedilo je polno zanosa, pa tudi brezkompromisno ostro do političnih in narodnih nasprotnikov. V bistvu je svojevrsten teoretični izraz tistega dela slovenskih pripadnikov revolucije, ki so brezkompromisno zahtevali, da živijo Slovenci v Sloveniji po slovensko. To je konkretno pomenilo: uradovati po slovensko. Kdor tega ne zna, naj naše kraje zapusti. Nekaj sorodnosti z besedili Matije Majarja vsekakor obstaja. Dejansko so kasneje taki nazori prestrašili nekatere slovenskega jezika slabo vešče prišleke in domačine, ki so se zbali, da bodo zaradi tega zgubili službe, in so se začeli obračati od Slovencev, čeprav so jim bili sprva zelo naklonjeni in so celo podpisovali slovenske zahteve. Temu primeren je tudi jezik in slog pisanja. Poleg analize slovenskih razmer, zlasti jezikovnih in nacionalnih, velja poudariti predvsem njegov poziv Slovencem ob Savi, Dravi, Soči, "Adriji", naj se prebudijo, povežejo in enotni vzamejo usodo v svoje roke. Poudarja pomen slovenskega jezika. Toži nad Ljubljano, kjer je pogumna patriotskega duha polna skupina pod hudim pritiskom prišlekov. Ne podpira misli na maščevanje za njihovo dosedanje početje, ne smejo pa dopustiti njegovega nadaljevanja. Proti Slovencem hočejo ti prišleki naščuvati javnost. Po njihovem mnenju naj bi bili Slovenci iznajdba "lačnih literatov". Jenko jih opozarja, naj se zavedajo, da so Slovenci za svoja načela in visoke cilje pripravljeni tudi veliko pretrpeti. Slovence poziva, naj bodo pripravljeni na očitke, da so skrajneži. Frankfurtsko idejo, nekateri jo podpirajo predvsem zaradi želja po poslanski dieti, in garancije Slovencem zavrača povsem brez rokavic. Prišlekom očita, da hočejo Slovence germanizirati. Slovenski Dunajčan opozarja rojake, da zopet dvigajo glave pristaši starega režima, ki besede Slovan ni dovolil in ki je videl v pogovoru češkega in slovenskega delavca na železnici že panslavizem. Jenko poudarja, da sebe in somišljenike prišteva k panslavistom, ker zagovarjajo tesnejšo povezavo avstrijskih Slovanov, da bi lažje zavarovali svojo narodnost in avstrijski prestol, če bi bil ta s katerekoli strani ogrožen. Ne morejo biti enaki cilji za Slovence izdajalski, za Nemce pa odlika. Pisec poudarja, da je za Avstrijo usodnejši pangermanizem kot pa panslavizem avstrijskih Slovanov. Slovenski cilji so jasni in zakoniti. Slovenci naj si ne dajo vzeti poguma, trdni 111 neomaJlll naj bodo kot skala. "Plemenito je naše prizadevanje, hudič podlega nebesom". Sklepne ugotovitve Propaganda proti frankfurstkim volitvam je bilo prvo politično dejanje, ki je Slovence povezalo kot narod preko deželnih meja. Res je marsikje šepala, marsikje je niso 507 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM razumeli, marsikje pa je tudi ni bilo, so pa zato njene posledice prišle kasneje do izraza. Potekala je v svojevrstnih razmerah. Zdi se, da je njena učinkovitost bila manjša od pričakovane zato, ker je bilo toliko Slovencev nepismenih. Zato je bila njena uspešnost zelo veliko odvisna od tistih lokalnih mnenjskih voditeljev, ki so znali brati in ljudem razlagati. Njim so namenjeni predvsem pojasnjevalni lepaki. Logično je bilo pričakovanje, da bo z njo začela in jo vodila Ljubijana kot središče slovenstva. Dejansko pa je bil prvi celovški kaplan Matija Majarar - Ziljski, sledila sta mu Dunaj in Gradec oziroma Slovenska Štajerska, nato se je zbudila Ljubljana in njej so sledili v večji meri tudi drugi. Prvi uspehi so se marsikje pokazali že na pravolitvah, čeprav ne gre podcenjevati dejstva, da je šlo Slovencem na roko tudi kmečko nezaupanje v politične novotarije. Prav tako moramo vedeti, da je kmete v prvi vrsti zanimala odprava fevdalizma, daje bila ta zanje osrednje politično vprašanje. Slovenska propaganda je to izrabljala, saj je bilo dejansko že takrat jasno, da bo o tem odločal dunajski parlament. Tako po njej Frankfurtski parlament ni bil le nevaren za nadaljni obstoj Avstrijskega cesarstva in vladarjevega prestola, ampak v smislu nujne in pričakovane odprave fevdalizma nepomemben. Še več! Grozil je povečati obveznosti državljanov. Ponekod so k "slovenskim uspehom" nemalo prispevali tisti zagovorniki ideje nemške združitve in nujnosti volitev, ki so bili pred revolucijo nenaklonjeni kmetom. Za poslance v Frankfurtski parlament so bili kmečki volilni možje pripravljeni izvoliti nekmete, ker so jim pripisovali manjši pomen in se jim je vse skupaj zdelo manj usodno za njihovo prihodnost. Za dunajskega pa so sklenili vzeti stvari v svoje roke. Slovenska politika je imela zaradi agrarnega vprašanja ob obeh volitvah skoraj enake težave. Obakrat je bilo kmete težko pridobiti. Zato je še vsak pozitiven rezultat toliko več vreden. Ob volitvah v Frankfurtski parlament je slovenska protifrankfurtska propaganda dosegla oprijemljive uspehe v Kranju in na Ptuju (ali je bilo v teh volilnih okrajih znanje branja največje?), brez vpliva ni bila tudi pri mnogih drugih volilcih. Pri volitvah v Novem mestu je povsem jasno, da so kmetje slišali za neka odklonilna stališča glede volitev v Frankfurtski parlament, vendar niso natančno vedeli, kaj morajo storiti. Poglavitni uspeh protifrankfurtske propagande pri Slovencih ni v preprečitvi izvolitve poslancev v pralament, ampak predvsem v opozorilu, da stopajo Slovenci na oder zgodovine kot politični subjekt, ki želi sam odločati o svoji usodi na glede na to, kaj menijo o tem sosedje ali vladar. ZUSAMMENFASSUNG Die Slowenen und die Propaganda gegen die Wahlen in das Frankfurter Parlament Die slowenische Politik nahm im Revolutionsjahr 1848/49 eine Frankfurt-feindliche Haltung ein. Diese aul3erte sich in ihrem Verhaltnis zu den Wahlen in das Frankfurter Parlament, in der Beurteilung seiner Arbeit und seiner Beschltisse, in der Meinung liber die Neu- und Erganzungswahlen von Abgeordneten u. a. mehr. Diese Politik war nicht deutschfeindlich in sprachlicher oder kultureller Hinsicht, sondern nur in politischer. Ihren Gegnern warf sie vor, dal3 sie sich in entscheidenden Momenten vom osterreichischen Kaisertum abwandten und nicht an eine Demokratisierung des Staates glaubten. Weiters warf man ihnen vor, sie wollten das Kaisertum in einen Kreis des 508 MELIKOV ZBORNIK Deutschen Bundes umwandeln und den Kaiser in den Rang eines Statthalters herabsetzen. Die Abgeordneten konnten vom deutschen Parlament - trotz der momentan versprochenen Garantien zur Wahrung der nationalen Rechte nicht erwarten -, daf3 ihre Vorschlage angenommen wtirden, da die Gesamtzahl der osterreichischen Abgeordneten weniger als ein Drittel betrage. Die Slowenen beftirworteten eine konstitutionelle, demokratische und reformierte osterreichische Monarchie, die - aus einem Bund feudaler Lander - ein Nationenbund der zur Monarchie gehorenden Nationen werden solite. Slowenien solite eine solche nationale Einheit bilden. Wurde die Agitation gegen das Frankfurter Parlament als Polemik ausgesprochen intellektuell und rechtlich fundiert geftihrt, so muf3te sie ftir propagandistische Zwecke ftir das einfache Volk eher demagogisch ausfallen. Die haufigsten Vorwtirfe lauteten, daf3 die Beftirworter des Deutschen Reiches den Fortbestand des osterreichischen Kaisertums und seines Herrschers bedrohten, daB sie diesen in schweren Zeiten, als seine Soldaten mit den aufstandischen Italienem kampften, im Stich gelassen hatten, daf3 im Rahmen des Deutschen Reiches ftir zwei Kaiser zu sorgen ware, zwei Armeen erhalten werden mtif3ten, und man ftir deutsche Interessen gegen Franzosen und Russen kampfen mtif3te. Die Deutschen hatten sich gegentiber bsterreich im bisherigen Verlauf der Geschichte immer als Egoisten und unverlaf3liche Nachbam erwiesen, bsterreich rettete hingegen die Deutschen und Europa vor den Gefahren aus dem Stidosten. Mehrmals stand zu lesen, daB die Slowenen im Deutschen Reich keine Perspektiven ftir ihre eigene kulturelle und nationale Entwicklung hatten, daf3 noch weiter in nichtslowenischer Sprache amtiert werden wtirde und daf3 sie auf Ubersetzungen angewiesen sein wtirden. Das slowenische Siedlungsgebiet sei in Gefahr, da sich die deutsche Ansiedlung statt nach Amerika in den Stidosten Europas richten werde. Eine wichtige Propagandaparole gegen die Wahlen in das Frankfurter Parlament lautete: dieses Parlament werde sich sicher nicht ftir die Aufhebung der Robot oder des Feudalismus einsetzen - ein Argument, das ftir die slowenischen Bauem, also ftir die Mehrheit der slowenischen Bevolkerung, von entscheidender Bedeutung war. Die Propaganda gegen das Frankfurter Parlament war inhaltlich nicht antideutsch. Die Slowenen billigten den nichtosterreichischen Deutschen das Recht auf Vereinigung zu. Auch ihren deutschen Landsleuten wollten sie den Abgang in den neuen Staat nicht verwehren. In diesem Fali ware bsterreich eben slawisch. Die Slowenen wtinschten sich ein bsterreich im bisherigen Rahmen, als parlamentarische, Monarchie mit der habsburgischen Dynastie an der Spitze. Mit dem Deutschen Reich konne diese einen Staatenbund eingehen, dtirfe aber nicht als Bundesstaat in ihm untergehen. Die Propaganda gegen das Frankfurter Parlament fand ihren Ausdruck in personlichen Briefen und Kontakten, in Zeitungsartikeln (Novice, Laibacher Zeitung, Klagenfurter Zeitung, Grazer Zeitung) und in Flugblattem. Den Anfang machte der Klagenfurter Domkaplan Matija Majar-Ziljski, dem sich spater die Vereine der Grazer und Wiener Slowenen anschlossen. Besonders aktiv war die Wiener Slovenija, die sich auch in eine umfangreiche Polemik mit dem Grafen Anton Alexander Auersperg Anastasius Grtin einlief3. Laibach spielte in diesem Zusammenhang nicht jene Rol le, die sich die Slowenen in den anderen Landern, vor allem aber in Wien (Miklošič, Kozler, Dolenc, Globočnik, Deschmann) und Graz (Muršec, Krajnc) erhofften. Die chronologische Uberprtifung der Frankfurt-feindlichen Propaganda zeigt zweifelsfrei, daf3 sie vor der bertihmten Anwort Palackys an den Ausschuf3 der Ftinfzig am 11. April 1848 entstanden ist, daf3 sie nicht unter dem Einfluf3 anderer Slawen oder konservativer Regimefreunde zustande gekommen ist und daher autochthon war. 509 STANE GRANDA: SLOVENCI IN PROPAGANDA PROTI FRANKFURTSKIM VOLITVAM Die Wahlen in das Frankfurter Parlament untersuchte Vasilij Melik im Zgodovinski 2-3, 1948-1949. In zwei Wahlbezirken (Ptuj, Kranj [Pettau, Krainburg]) wurden die Wahlen abgelehnt. Mancherorts scheiterten die Wahlen, vor allem die Urwahlen. Das Wahlergebnis kann nicht nur mit der Frankfurt-feindlichen Agitation erklart werden; viele Grlinde waren daflir mal3gebend: die slowenische Propaganda, die antifeudale Stimmung bei den Wahlern sowie die Skepsis und Abneigung gegen politische Neuerungen. Das Wesen des Erfolges der Frankfurt-feindlichen Propaganda ist nicht im Wahlresultat zu erblicken, sondern im Erfolg der politischen Aktion, die die Slowenen liber die Landesgrenzen hinweg zusammenflihrte und der Obrigkeit vor Augen flihrte, dal3 die Slowenen als eine Nation, als politisches Subjekt in die politische Realitat Osterreichs eingetreten waren. časopis 510 MELIKOV ZBORNIK GORAZD STARIHA NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽA VE OB ZAČETKU OBČINSKE SAMOUPRAVE "Začasna srenjska postava" - se je imenovala nova samupravna pridobitev, ki se je ponašala z datumom 17. 3. 1849. To je pomenilo začetek uvajanja svobodnih občin z voljenimi občinskimi odbori in sveti. Mnenja ob uvedbi občinske samouprave so bila zelo deljena in dostikrat so nasprotovala temu namenu. Tako je bil gubernijski svetnik, vitez Kreizberg, proti temu, da bi občinski zastop volili, saj bi tako "najbolj miroljubni in najboljši ljudje izostali, kričači in spletkarji pa bili (iz)voljeni za občinske predstojnike. "1 Zelo zanimiva so tudi poročila kranjskih okrožnih glavarjev, ki so jih le-ti napisali na zahtevo guvernerja Welserheimba po izidu zakona s pomladi 1849. Postojnski okrožni glavar Jožef Košakar je glede mnenja prebivalstva ob uvajanju občin in občinskih dolžnosti zapisal: "Na sedanji kulturni stopnji ima kmet le tvarni dobiček pred očmi. Največji mogoči dobiček ob najmanjši dejavnosti mu je vodilo za njegovo mnenje. "2 V poročilu novomeškega okrožnega glavarja Antona pl. Laufensteina pa stoji: "Take organizacije ljudstvo niti ne želi, ker samo uvidi, da nima niti umstvene sposobnosti niti sredstev za bremena, združena z občinsko upravo ... Kmetsko ljudstvo v okrožju se peča večinoma s poljedelstvom in vinogradništvom ter brez socialne izobrazbe ne pozna drugih interesov kakor osebni gmotni interes. Nm,protno je vsaki novotariji, čije tvorne koristi se še ne morejo pregledati, in se torej sploh ne ali le z nejevoljo loti dejavnosti za višje namene, ki je neredko združena z žrtvami." V nadaljevanju je dodal: "Vsekakor pa je neizogibno, da vlada zaenkrat odvzame občinam preneseni delokrog in ga upravlja tako dolgo po uradnikih, da se sedanje razmere spremene in se z napredovanjem splošne ljudske omike ustvarijo predpogoji za uspešno organizacijo svobodne občinske uprave. "3 Tudi izjava svetnika Jožefa viteza Scheuchenstuela za Slovence ni ravno pohvalna: "Neglede na neredke izjeme je ljudstvo vobče surovo, vdano vinu in pretepaštvu; razum mu je bolj razvit kakor srce. Avtoriteto spoštuje Kranjec le toliko, kolikor je z dostojanstvom združena notranja vrednost človeka. Domačinu bo le težko dovolil oblast nad seboj in se bo ob enakih razmerah podredil prej tujcu nego domačinu. Dejstvo pa je, da je dober uradnik pri nas še vedno spoštovan, njegova pisarna je polna ljudstva, ki ga sprašuje za svet tudi v zasebnih zadevah. "4 Svetniki in glavarji so bili v glavnem mnenja, da ljudstvo še ni bilo zrelo za občinsko samoupravo. To je strnil guverner Welserheimb v poročilu ministru Stadionu, ki je na njegova izvajanja razdraženo odgovoril, da "so se trditve, da je ljudstvo surovo, nezaupno napram novostim, pokazale, splošno postavljeno, kot fraze. Izkušnja uči, da so to vedno gesla udobne povprečnosti, ki skuša s tem olepšati svojo lastno majhno sposobnost. "5 2 3 4 5 Polec Janko. Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/50, Zgodovinski časopis (ZČ) letnik VI-Vil, 1952-53, str. 692. Prav tam, str. 70 l. Prav tam, str. 701-702. To možnost je dajal tudi § 126 občinskega zakona. Prav tam, str. 703. Prav tam, str. 705. 511 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE. Kakorkoli že, 17. 3. 1849 je vlada izdala občinski zakon, katerega duhovni oče je bil notranji minister grof Stadion. Zakon je dajal občinam pravico odločanja o stvareh, ki so zadevale občinske koristi, poleg tega naravnega delokroga pa so občine opravljale tudi nekatere dolžnosti, ki jim jih je naložila država. Župani so bili voljeni, in sicer so občani najprej volili občinski odbor, ki je nato iz svoje srede izvolil občinski svet oz. zastop. Občinske odbornike so lahko volili občani in izmed občinskih pripadnikov 6 krajevni dušebrižniki, državni uradniki, častniki, nameščenci s častniškim činom, osebe z akademsko stopnjo in javni učitelji(§ 28 občinskega zakona). Mladoletni in tisti pod skrbstvom so lahko volili le po svojih zastopnikih, žene po svojih možeh, vdove, ločenke in neporočene ženske pa po pooblaščencih(§ 30). Po pooblaščencih so lahko volili tudi a) člani občine, če so bili v javnem interesu odsotni iz občine in b) posestniki, ki so bili sicer pripadniki ene občine, vendar so imeli v drugi občini za upravljanje svojega posestva nastavljenega upravitelja ali najemnika, ki je v tem primeru kot pooblaščenec uresničeval njihovo aktivno volilno pravico(§ 31 ). Če je bilo več imetnikov ene posesti ali podjetniška družba z več člani, ki je plačevala davek, so ti v obeh primerih imeli le en glas kot celota(§ 33). Tako so bili torej določeni volilci z aktivno volilno pravico, glede pasivne volilne pravice pa niso mogli biti izvoljeni: 1. našteti v § 30; 2. aktivne vojaške osebe; 3. občinski uradniki in sluge; 4. osebe, ki so bile v ubožni oskrbi, služinčad, dninarji; 5. osebe, ki niso imele avstrijskega državljanstva. Izvoljeni niso smeli biti: 1. zamudni občinski plačniki; 2. osebe, katerim je bilo poverjeno občinsko premoženje ali so bili zadolženi za kakšno občinsko ustanovo, pa še niso predložili obračuna; 3. osebe, katerih premoženje je bilo v stečaju, in tiste, za katere se je po stečajni obravnavi (preiskavi) izkazalo, da niso brez krivde; 4. tisti, ki so bili spoznani za krive nečastnega dejanja(§ 35). Glasovanje je bilo ustno in javno, ustne izjave so se zapisovale v volilni zapisnik. Za izvoljene odbornike in namestnike so se smatrali tisti, ki so dobili relativno večino volilnih glasov(§ 52, § 54). Funkcija odbornikov in namestnikov je bila neplačana(§ 63). Po končanih volitvah občinskega odbora je slednji iz svoje sredine z absolutno večino glasov izvolil občinski zastop, ki je bil sestavljen iz župana in najmanj dveh svetnikov (§ 58). Člani občinskega zastopa niso smeli biti med seboj v sorodu ali svaštvu do drugega kolena(§ 59). Po pravilno izpeljani izvolitvi občinskega zastopa ga je najstarejši odbornik ob zbranem občinskem odboru zaprisegel, zaprisežno listino pa so predložili okrajnim oblastem(§ 61). 6 § 7 občinskega zakona je med vsemi, ki so živeli v občini razlikoval: I. Občane (Gemeindeglieder) in 2. tujce. Člani občine so se delili na: a) občinske sodruge. deležnike (Gemeindebiirger) in b) domačine (Gemindeangehorige). Občinski sodrugi. deležniki so bili: a) tisti, ki so imeli v občini hišo oz. posest in tisti, ki so od obrti ali zaslužka (s sedežem v občini) plačevali določen letni neposredni davek ali b) tisti, ki jih je občina formalno priznala za občane (§ 8). Domačini so bili tisti, ki so bili po rojstvu ali sprejemu v občinsko zvezo pristojni v občino (§ 11 ). K domačinom so spadali tudi državni uradniki, častniki, nameščenci s častniškim činom, duhovni in javni učitelji (vsi ti so bili pripadniki občine v kateri so bili nameščeni); § 14. MELIKOV ZBORNIK Župan in občinski svetniki so morali domovati v občini (§ 62). Praviloma je moral vsak, kdor je bil izvoljen za odbornika ali namestnika, za svetnika ali za kakšno drugo brezplačno občinsko dolžnost, to dolžnost (in čast) tudi sprejeti. Pravico do zavrnitve izvolitve so imeli le: a) vojaške osebe, ki niso bile več v aktivni službi; b) duhovniki in državni uradniki; c) osebe stare prek 60 let; d) osebe, ki so bile v prejšnjem volilnem obdobju izvoljene za župana ali svetnike, so lahko izvolitev odklonile za naslednje volilno obdobje; e) osebe, ki so bile tri zaporedna volilna obdobja aktivne kot odborniki ali namestniki, so lahko izvolitev odklonile le za naslednje volilno obdobje(§ 64). Kdor izvolitve in dolžnosti ne bi sprejel ( ob upoštevanju naštetih izjem), je bil lahko kaznovan z denarno kaznijo do 100 goldinarjev konvencijske veljave(§ 65). Občinski odbor in zastop sta bila voljena za tri leta, pred iztekom mandata pa jemoralo županstvo (zastop) razpisati nove volitve(§ 66). Izvoljeni župan je zastopal občino tako v moralnem, kot tudi v upravnih in civilnopravnih zadevah (§ 108). Moral je izvrševati sklepe občinskega odbora (razen če bi bili ti v nasprotju z zakonom), skrbeti za poslovanje z občinskim premoženjem, odboru predlagati obračun in proračun občine. Župan je imenoval občinske uradnike in sluge, ki so mu bili podrejeni in disciplinsko odgovorni. Med najpomembnejše županove skrbi so spadale skrbi za javno čistočo, zdravje, za uboge, za ceste, požarno varnost, tržni red, spodobnost, gradbene zadeve, nadzor nad posli, nadalje nadzor nad občinskimi mejami in skrb za varnost oseb in premoženja. Moral je skrbeti za preganjanje cestnega oz. uličnega beračenja in za odgon beračev, ki niso bili pristojni v njegovo občino. Njegova je bila tudi odgovornost za vzdrževanje notranjega miru in javne varnosti (§ 108 - § 121 ). Prekrške glede naštetih dejavnosti je župan lahko kaznoval z globo do deset goldinarjev konvencijske veljave(§ 122). V primeru, da prekrškar ni bil zmožen plačila globe, se je le-ta lahko spremenila v do en teden trajajoče "občini koristno delo" (§ 124). Pravico nadzora nad celotnim poslovanjem občinskega zastopa, kot tudi do nadzora nad upravami občinskih ustanov, paje imel občinski odbor (komisijski nadzor);§ 90. Za primer konstituiranja nove občinske uprave omenimo občino Kranj, kjer so 2. 8. 1850 na prvih občinskih volitvah izbrali odbornike, ti pa so naslednji dan izvolili župana in tri svetovalce-7 Čez dva dni je okrajni glavar Pauker potrdil ustanovitev mestne občine Kranj in izvolitev župana Konrada Lokarja ter občinskih svetnikov Franca Mayrja, Jakoba Jalna in dr. Hradezkya. Obenem jih je pozval, da začno delovati kot zahteva zakon in predpisi. 8 Osmega avgusta je bilo nato prvo zasedanje občinskega odbora, na katerem se je zbralo dvanajst odbornikov in trije svetniki pod predsedstvom župana Lokarja. 9 Najprej so se pogovarjali o izvolitvi blagajnika in soključarja, vendar so posebne volitve za ti dve mesti in še za pisarja (tajnika) izpeljali šele 22. 10. 1850. V drugi točki so nastavili dva občinska stražnika in župan ju je še posebej opozoril na strog nadzor sumljivih tujcev oz. potujočih, kot tudi na odpravljanje tujih beračev iz 7 8 9 Josip Žontar. Zgodovina mesta Kranja. Muzejsko društvo za Slovenijo v Ljubljani. 1939. str. 313. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Enota za Gorenjsko Kranj (ZAL). fond: Občina Kranj (KRA-2), arhivska enota (a. e.): 306. ZAL, KRA-2, a. e. 307. 513 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE mesta. Zapisali so tudi, da je njuna dolžnost, da župana vsak čas poslušno ubogata (§ 118 občinskega zakona!). Nadalje so določili kvartirmojstra, dva mesogleda in upravnika občinske bolnišnice. Zelo pomembna je bila tudi zadolžitev enega od svetnikov za nadzor nad občinskimi potmi, jarki in mostovi ter drugega za vodnjake, vodovodne napeljave in gasilsko opremo oz. potrebščine. 10 Občinski svet (župan in svetniki) se je kasneje največ ukvarjal s prošnjami za obrtna dovoljenja, za poročna soglasja in sprejemi v občinsko zvezo. Dolžnosti in skrbi pa so imeli župani tudi z obveznostmi, ki jih je nanje prenesla država. Najprej je bil župan seveda dolžan izpolnjevati ukaze oblasti, skrbeti je moral za pobiranje in odvajanje neposrednih davkov, sodelovati pri nabornih zadevah, skrbeti za vojaško nastanjevanje in pripreganje, na svojem ozemlju je moral loviti hudodelce in dezerterje, naznanjevati osumljene nečednih dejanj in obveščati okrajne oblasti o dogodkih, ki bi bili lahko pomembni za državno oblast(§ 127 - § 133). Še posebno so morali župani bedeti nad tujci, jih popisovati in preverjati, izdajati so morali domovinske liste občanom in potrdila o bivanju tujcem; nazadnje pa so morali bedeti še nad merami in utežmi ( § 134 - § 13 7). Pri tako širokem delokrogu in poslovanju se je pojavljalo precej problemov in razhajanj v mnenjih. Najprej si poglejmo nemajhen problem, ki ga je predstavljal jezik. Vladne naredbe so bile seveda nemške in v več primerih so župani od svojih nadrejenih okrajnih oblasti zahtevali, da z njimi poslujejo v slovenščini, saj si niso mogli poleg obilice zastonjkarskega dela plačevati še tajnika, da bi jim prevajal nemške dopise in sestavljal odgovore. 11 Po drugi strani pa je med ljudstvom nekaj veljal le tisti, ki je znal nemško. Bleiweis je v Novicah ugotavljal, da so ljudje pri volitvah župana gledali le na to, da je ta znal nemško pisati, ker so mislili, da je zaradi tega pametnejši od njih. 12 Tako so se tudi nemščine nevešči župani lotevali nemškega pisanja in dostikrat izumili prav grozljive umotvore. O tem so precej pisale Novice in ugotavljale, da iz vseh krajev dopisujejo, kako se župani trudijo pisati v nemščini (dopisnik iz Kopra je vedel poročati o enakem primeru v italijanščini) 13 in kako so njihove nemočne pisarije predmet posmehovanja. Za primer, ki izpričuje, kako ljudje ne znajo ne nemško, ne slovensko, Novice navajajo neko povabilo z Dolenjske: "Sr. Hochwollgeboren, dem Hernn, Hernn u. S. w Bessisser das Hrscht N. Richtar und Burgarmaister, erklart, De v četrtek, tuje ta 6. tejga Mejsca prideta v Kralevz za meje vgenit in Melnike postavit Jest mislim ob anih devetih al desetih bomo že tam. O. am 3. Marz 1851, Gehorsamster Fr. G. "14 Kako so se ljudje odzivali na nemške uredbe, nam je ohranil naslednji zapis: "Od strani vestnih slovenskih županov Celjskiga okrajniga poglavarstva so se že 1O Po § I 40 občinskega zakona je župan lahko za vsa področja svojega delovanja na svojo odgovornost zadolžil občinske svetnike. 11 Našle so se tudi izjeme. Novice kmetijskih. obcrtnijskih in narodskih stvari (Novice) so 19. 2. 1851 zapisale: "S1idslavische Zeitung piše, de v neki iupanii na meji Koroškiga, Kranjskiga in Štajerskiga je neka natakarca (kelnarca) iupan, odbor in spisavka ::apisnikov - vse ob enim. Ker namreč v tisti iupanii ra::1111 g. fajmoštra noben drug brati in pisati ne ::na, kakor natakarca, ki je v sluibi pri iupanu, mora ona vse pisarije opravljati. /,epa reč je to, in iivo ::nam nje, kako nam šol manjka." 12 Novice, 29. l. 185 l. 13 Novice. 18. 6. 185 l. 14 Novice, 16. 4. 185 l. 514 MELIKOV ZBORNIK dolgo pravične pritožbe slišale, de v nekterih kerčmah večkrat noč in dan pokoja ni. In kaj je okrajno poglavarstvo storilo? V čisto slovenske županije, kjer 2-3 ure da/ječ nobeniga človeka ni, ki bi le nekoliko nemško znal, je policijski red samo v nemškim jeziku razposlalo! Že se pijanci s temi velikimi polami v gostivnicah norčujejo, in pravijo: To ni cesarsko, ker ni slovensko; torej storimo kar hočemo, ker nič ne vemo, kaj de na lotih velikih po/ah stoji. Župan naj kvanta kar hoče: saj tudi ne ve kaj na lotih velikih po/ah zapisaniga stoji. - Marsikateriga vestniga župana silna žalost tlači; pa vondar si ne more nič pomagati. "15 Neukost in preprostost nekaterih županov pa so Novice predstavile takole: "Iz Notranjskiga Pred nekimi dnevi pride k županu na V neki človek, srenjak tiste županije, in ga prosi, de bi mu za popotovanje v pluje kraje in druge kronovine domovinski list naredil. Župan mu na to odgovori: Prijate!, jaz scer pisati ne znam, pa bova že naredila, de bo prav! Župan vzame potem za en pave debel kline, naredi robaš, ter ga na več krajih počez zareže, ga potem podolgama na dvoje prekolje, in en del preklaniga klinca shrani, druziga pa prosivcu izroči, rekoč: Vzemi ta kline in ga dobro zhrani, kadar boš spet domu prišel, ga pernesi meni ali pa mojimu nasledniku pokazat. Če se bo tebi izročeni kline v zarezah in v vsim tistimu primeril, kteriga sim shranil, boš ti zopet za domačina spoznan, če se pa klinca eden drugimu primerila ne bata, ti pa pomagati ne bom mogel. Prosivec vzame kline in se ž njim na pot poda; tode ker si s klincam popotovanje pomagati ni mogel, jo je bil kmalo domu pritiral. " 16 Dopisnik je zagotovil, da "to ni nikaka godčevska pravlica", ampak čista resnica, da "v celi srenji na V., ktera okoli 380 srenjanov šteje, zvunaj gospoda duhovniga nobeden pisati ne zna. " Te "županske zanimivosti" so zapisali na začetku petdesetih let, potem so novice take vrste prenehale, tako da je dobrodušna anekdota iz leta 1855 že izjema: "Zjutraj kovač, popoldne župan Neka soseska si je svojega kovača, poštenega in pametnega moža, za župana izvolila. Pri vsi svoji pridnosti pa vendar ni mogel dvojnega dela zmagati kakor je mislil in želel. Ko je imel kot župan v sejo iti, so mu prišli konji za podkovat, - in kadar je ravno naj bolje pri kakem vozu kolesa ravnal, mu prineso domovinsk list podpisat. Tako je šlo vsaki dan, da je že bil županijstva sit do gerla. Da bi tedaj svoje opravilo v red djal, pribije na hišne duri tablo s sledečim napisom: "J.J., župan, dopoldne za živino, popoldne za ljudi. 17 Ob koncu desetletja so Novice objavile še "razne liste iz zapuščine nekega srenjskega župana, drugim za poduk in kratek čas, nabral Borovčan: /.) An den N. N. zu * Den selben wirt himit auf getragen das von Bezirks Hauptmannschaft ist auftrag kommen das sollen sie Eine Magd binnen acht tiig Fermallen, oder wirt sie weiter ekspedirt. /eh kann nichts mer helfen, weil mich das gesetzliche auftrage fordern N.N. Biirgemzeister 2.) Herzgeliebtes Bez. Hauptmannschaft! Unser Pfarer wil N.N. nicht keurathen, ich bite ihm eine Nasen zu machen. Hier folgt eine Kratscha. 11 l 5 Novice, 16. 1O. 1850. 16 Novice,29.1. 1851. 17 Novice. 10. 3. 1855. 515 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE . 3.) An den Herrn N.N. erster Roth in * Sie werden ersucht und wird ihnen bekanntgenzacht das sie den 20. August als Rath gewiihlt sind so werden sie vorgeladen den 19. Oktober vor Mittag um 9 Uhr vorleslich Horanzt zu erscheinen, zu berichten wie das neue Gemeinde Ordnung auf gesetzt werden wirt. "18 Če so bili vsi ti, v Novicah objavljeni primeri le bolj nekakšni tragikomični ocvirki, pa si je oblast dala več opraviti s pismom župana iz Selc, Pavla Šmida, ki ga je ta naslovil na kranjskega okrajnega glavarja: l9 "Ljubi naš Časti in Hvale vredni Gospod okrajni Poglavar! Ker Oni vsako reč prov previdjo, koko deb blo bol prov, tok imam tud jest žele ene besede z Njimi govarit, in imam upanje de bodo moje žele spovnili. De bodo Oni kar te moje opravila zadene, men na kransko šrifto pisali. Pervi oržoh je ker se ljudje pertožjo, de u oštariji nočjo imet šlibarja zato, ker morjo preveč zapit. Drugi oržoh je pa ta, de jest za ose te opravke in cemige, nimam en let 60 Goldinarjev dost. De pa jest doma takiga šlibarja na morem imet, de bi nemšk pisat znov zato, ker ima pemajin Lon, po Kransko pa doma naredeva. Debi se to zgod/o žele Gospodje, in tudi drugi ljudje, in jest tud to želim debi se po Kransko pisal, de bom saj vedu za koga se podpišem. Če pa to ni mogoče debi se zgod/o, tok Jeh pa lepo prosim, nej pa namest mene enga drugiga postavjo. Sdej Jeh pa lepo pozravim in ostanem Njeh ponižni služabnik Paul Shmid Shupan Selca ta 5ga Malga Serpana 1851 Matija Šmid" (verjetno sin, ki je pismo tudi napisal, oče pa se je samo podpisal - op. pis.). Glavar Pauker je vprašal ljubljansko namestništvo, ali bi bilo tej, prvič na tak način pisno izraženi želji, ustreči. Pri tem je pripomnil, da so mu take želje, prošnje že nekajkrat ustno izrazili. On da je tudi samo ustno odgovoril, in sicer jih je zavrnil z utemeljitvijo, da tako dolgo, dokler ne dobi ukaza z višjega mesta, da zamenja nemški jezik za slovenskega, mora v pisnih stikih z občinami uporabljati nemščino, ki je jezik oblasti in tega da se morajo ravno tako držati, kot so se prej pod tujim robstvom morali v uradnem poslovanju držati francoščine. Selškemu županu pa bi težko pisno odgovoril oz. ga zavrnil, toliko manj, ker je v časopisju prebral, da naj bi v sosednjem kamniškem okraju in v enem južnoštajerskem uvedli slovensko korespondenco. 20 On da sicer ni nikak nasprotnik slovenščine, vsekakor pa da je mnenja, da se morajo vsa okrajna glavarstva enako obnašati - da vsi ostanejo pri nemščini, ali pa vsi dopisujejo v slovenščini. Naj mu torej pomagajo odgovoriti županu iz Selc.2 1 Na to prošnjo kranjskega glavarja Paukerja, naj mu pomagajo iz zadrege, je namestnik Chorinsky vprašal kamniškega okrajnega glavarja, kako je z njegovim dopisovanjem in kako je on opravil z zahtevo po slovenskem uradovanju. 22 I 8 Novice, 16. 2. I 859. 19 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond: Deželno predsedstvo za Kranjsko. splošni spisi (AS-16), del. št.944/1851 (5.7.1851). 20 To vest so objavile Novice 4. 6. I 851, in sicer. da so iz celjskega okrajnega glavarstva začeli dobivati uradne razglase v slovenščini, prav tako so vedeli povedati tudi v Trzinu (kamniški okraj). 21 ARS. AS-16, del. št. 944/1851 (9.7.1851). 22 ARS, AS-16, del. št. 944/1851 (10.7.1851). 516 MELIKOV ZBORNIK Kamniški glavar je odgovoril, da posluje v slovenščini z župani, ki sploh ne znajo nemško, znajo pa brati in pisati slovensko. Izmed 73 občin v okraju je torej takih s slovensko korespondenco 34. Na tak način da poslujejo nemoteno že od zaživetja novih občin dalje. 23 Poleg selškega župana gre tu omeniti tudi župana iz Male Nedelje, Tomaža Spindlerja, ki je jeseni leta 1850 v neki zapuščinski razpravi pri ljutomerskem sodišču zahteval slovenske cenilce in slovensko obravnavanje. Dejal je, da drugačnih spisov ne bo sprejel, ker da je Slovenec prav tako kakor Italijan ali Oger upravičen, da se mu dajo sodni izpiski v maternemjeziku.24 Kljub tem primerom pa ne moremo reči, da se oblasti niso zavedale pomena posameznih narodnih jezikov, saj je bil nenazadnje njihov interes, da je ljudstvo razumelo njihove ukaze. Na Kranjskem so po marčni ustavi leta 1849 oblasti najprej snubile Bleiweisove Novice, da bi postale tudi uradni list v slovenščini, vendar pa je 18. l. 1850 minister Bach pisal namestniku Chorinskyu, da pogajanja z urednikom Novic dr. Bleiweisom glede uredništva uradnega lista v slovenskem jeziku niso pripeljala do želenega cilja, zato da se je obrnil na Chorinskya in ga pooblastil, da nemudoma stori potrebno za osnovanje uradnega lista v slovenščini. V nekem prejšnjem poročilu, je pisal Bach, so mu priporočili prevajalca Malavašiča, za katerega pa se je bal, da če bi bil urednik lista, da ne bi mogli dobiti potrebnega števila sodelavcev in tudi ne odjemalcev, bralcev med slovenskim prebivalstvom. Za vodstvo izdajateljskega podjetja da bi bil primeren pri slovenskem občinstvu priljubljeni katoliški duhovnik Pintar, vzgojitelj v hiši grofa Thurna v Radovljici. Če ne bi imeli pomislekov glede njegove politične zanesljivosti, naj mu proti primernemu honorarju, seveda ob neposrednem vplivu namestništva na vodstvo lista, takoj zaupajo uredništvo. Če pa bi bili glede Pintarja zadržki, potem naj Chorinsky izbere drugega, primernejšega kandidata. Chorinsky je Bachu odgovoril, da mu je za Pintarja škof Wolf rekel, da je sicer zelo sposoben človek, vendar pa tudi prenapet, pregoreč in glede stanovitnosti manj zanesljiv. Škof da je seveda preudaren, razsoden človek in njegovi sodbi glede njegovih duhovnikov mu gre zaupati, torej Chorinsky Pintarja ne more z mirno vestjo izbrati za urednika. Po več poizvedbah in odgovorih se je Chorinsky nazadnje odločil za šentviškega župnika, Blaža Potočnika, ki so mu ga opisali kot izobraženega, v popolnosti jezikovno podkovanega in politično primernega, kar je potrdil tudi škof. Potočnik je kot pogoj za prevzem uredništva zahteval 800 gld letno in da bi tiskal uradni časopis v slovenščini Jožef Blaznik. Višino honorarja, 800 gld (Chorinsky mu je ponudil 600 gld), je Potočnik utemeljil s težavnostjo uredniške naloge, saj bo moral dobiti prevajalca, dopisnike in sodelavce. Pa tudi sla bo rabil, za stike z založnikom, saj je sam od Ljubljane oddaljen eno uro. Da bi tisk in založbo dali Blazniku, pa je pojasnil s tem, da popolnoma zaupa Blaznikovi tiskarni tiskanje v slovenščini, se zanese na njegove delavce, da bodo pravilno tiskali, saj zaradi omenjene oddaljenosti od Ljubljane ne bo mogel sam opravljati korektur. Chorinsky je pristal na Potočnikove pogoje in sklenil z njim oris pogodbe, tako da je bil urednik za slovenski uradni list zagotovljen. Za tisk in založništvo pa se je šel pogajat k Blazniku, ne glede na visoko priporočilo Kleinmayerja (minister Bach je v 23 ARS, AS-16, del. št. 998 (18.7.1851). 24 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda (Mal. Zgodovina ... ), Mohorjeva družba, Celje 1993, str. 801. 517 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE gornjem pismu za tiskarja označil kot primernega Kleinmayerja, ki je že tiskal Laibacher Zeitung, torej uradni list v nemščini). Po eni strani zato, ker je bil to Potočnikov pogoj in po drugi, ker je bila Blaznikova tiskarna najbolje opremljena za tiskanje v slovenščini, imela je mnoge stike s podeželani in vpliv nanje, tako da so lahko pričakovali širjenje lista tudi med kmeti. Blaznik je iz lastnega nagiba tudi zagotovil, da bo v primeru, da se mu zaupa tisk in založba uradnega časnika v slovenščini, opustil tiskanje opozicijskega časnika Slovenija. Tudi z Blaznikom je Chorinsky sklenil oris pogodbe, ki naj bi trajala od l. 3. do 31. 12. 1850. Časopis naj bi torej začel izhajati 1. 3. 1850, pod imenom Ljubljanske Novine. Bach se je strinjal, da je urednik uradnega lista v slovenščini župnik Blaž Potočnik. Glede na dane razmere se je strinjal tudi z izbiro Blaznika za tiskarja. Po preteku prvega četrtletja izhajanja uradnega časnika v slovenščini, Ljubljanskega časnika (ime so torej spremenili), se je 30. 7. 1850 Chorinskyju zdelo, da je čas, da Bachu poroča o njegovem delovanju, učinkovanju. Po njegovem mnenju so prvi uspehi in rezultati ustrezali pričakovanjem. Povzdiga lista in podjetja do točke, stopnje, ki bi v popolnosti izpolnilo pričakovanja vlade, pa da nikakor ni bilo pričakovati v bližnji prihodnosti. Uradni slovenski časopis je imel v prvem četrtletju svojega izhajanja 322 naroč­ nikov, od tega 188 na Kranjskem, 88 na Štajerskem in Koroškem, 41 v Trstu in Istri in 13 v ostalih kronovinah - takšne množičnosti Chorinsky na začetku ni pričakoval. Če bi ta množičnost naročnikov temeljila med ljudstvom, bi lahko obetala najboljša priča­ kovanja. Vendar pa temu ni bilo tako. Velika večina naročnikov je pripadala duhovskemu stanu, oz. tistim izobražencem, ki so bili ogreti za interese slovenske narodnosti, na katere niso mogli vplivati z uradnim listom v slovenščini in za katere poseben organ v slovenskem jeziku, pri vseh obstoječih uradnih časnikih v nemščini (ki so jo izobraženci seveda obvladali), ni bil nujno potreben. Torej je imela ta, za začetek presenetljiva množičnost naročnikov, pomen samo v toliko, kolikor bi računali na posreden vpliv naročnikov na ljudstvo, in sicer prek duhovnikov. Seveda paje za trdno sodbo preteklo še premalo časa. Nadalje se je zdela cena letne naročnine (6 gld) za kmete nekoliko visoka, za tuje naročnike pa je bilo treba prišteti še stroške pošiljanja. Cena naj bi bila kar pomemben dejavnik pri naročanju na časopis, in to toliko bolj, ker so bili kmetje že naročeni oz. navajeni na starejše Novice, ki so po jeziku in vsebini ter naročnini 2 gld na tedanji kulturni stopnji zadovoljevale njihove duhovne potrebe in so se jim nadaljnji izdatki za časopise zdeli negospodarni. Predvsem pa je bila ovira politična nezrelost "deželnega ljudstva" oz. kmetov. Chorinsky je menil, da bi bilo to treba graditi zlagoma in da bodo prav občine, delovanje občin, ljudstvo naredilo bolj samostojno, svobodne občine da morajo zaživeti. Brez tega prebujenja da bodo vsi poskusi vplivanja, delovanja, neuspešni. 25 Vendar pa je imel časnik vedno manj naročnikov in po enem letu je tiskar Blaznik odpovedal pogodbo za založbo in tisk, ker je imel izgubo. Karl Melzer, ki je nasledil Potočnika, pa se je odpovedal uredništvu. Tako je Bach odločil, naj s koncem leta 1851 Ljubljanski časnik neha izhajati. 26 Z uradnim listom v slovenščini tako ni bilo nič in 25 ARS. AS-16, del. št. 27/1850 (18. l.. 8.2.1850); 13.3.1850; št. 273/1850 (30.7.1850). 26 Vlado Valenčič. Slovenščina v uradni publicistiki od srede 18. do srede 19. stoletja, ZČ XXXI. 1977, št. 3. Valenčič, str. 329-360. Ljubljanski časnik je bil velikega pomena tudi za razvoj slovenske literature, ker je zadnjo stran določil za t. i. "lepoznanski list", kjer je svoje prispevke objavljal zlasti Trdina, pa tudi Cegnar, Valjavec, 518 MELIKOV ZBORNIK uradne zadeve je v nemščini priobčevala Laibacher Zeitung. S problemom pomanjkanja pismenih in vsaj za silo sposobnih županov so se ubadali tudi drugod po cesarstvu. V želji po izbiri najboljšega oz. najimenitnejšega po ljudski pameti so tako na Štajerskem volili za župane tudi graščake (seveda ne samo na Štajerskem) in v nekaterih občinah so bili med svetovalci tudi duhovniki. V nekem okraju pa so gorjanci za odbornika izvolili kar cesarja. 27 Podobni problemi so se pojavljali tudi na Hrvaškem, kjer so v pomanjkanju pismenih in vsaj za silo sposobnih ljudi za župane volili fevdalce. 28 Na občinskih volitvah leta 1850 je bila vrsta zemljiških gospodov izvoljena v občinske odbore tudi na Češkem. 29 Če je kmečkim občinam primanjkovalo županskih kandidatov, pa to ni veljalo za mesta. Kdo bo župan v večjih oz. v glavnih deželnih mestih, ni bilo vseeno niti vladi. Zato lahko zasledimo v ljubljanski predsedstveni registraturi spis, v katerem je "po zaupni poti" minister Bach prosil namestnika Chorinskya, da naj si pri volitvah za ljubljanskega župana prizadeva, da bo izvoljen mož, ki mu vlada lahko zaupa. Priporočal je dr. Burgerja ali Antona Samasha. Zlasti da bi se lahko oprli na dr. Burgerja. 30 In dr. Matija Burger je res postal župan. Jezikovni problemi za večino županov niso bili najpomembnejši, pač pa so se morali vsi spopadati z večno praznimi občinskimi blagajnami. Revne pa niso bile samo občin­ ske blagajne, ampak tudi številni občani brez imovine, ki so, po številnih spisih sodeč, predstavljali županom zelo velik in večni problem. Občine so se revežev in njihovih stroškov otepale na vse načine. Nadalje je bil za celo monarhijo značilen strah pred porokami revežev in občinska zastopstva so zavračala njihove prošnje za poročna soglasja, na drugi strani pa so jih izdajali sinovom premožnih kmetov še pred dopolnjenim osemnajstim letom, da so se ti lahko izognili vojaščini. Omenjeni strah pred porokami revežev je pustil precej zapisanih sledov tudi na Kranjskem. Čeprav je splošno ženitno svobodo podložnikom prinesel dvorni dekret že leta 1765 in je Marija Terezija ukinila obstoječe ženitne omejitve podložnikov, je bila praksa precej zapletena in to še zdaleč ni pomenilo, da so se lahko vsi ljudje poročali brez vseh ovir. 31 27 28 29 30 3l Navratil, Levstik (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, DZS 1955, str. 180, 187). Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II.del (1849-1941), Celje 1974, str. 255,256. Mirjana Gross, Počeci moderne Hrvatske (Gross, Počeci ... ), Globus Zagreb 1985, str. 93. Stolzl Christoph, Die Ara Bach in Bohmen, Veroffentlichungen des Collegium Carolinum, 1971. str. 39. ARS, AS 17, spis z dne 7. 3. 1851. Glede svobode ženitve, ženitnih dovoljenj in zglasnic so bili na Kranjskem župani in ljubljanski magistrat precej "ostri". pravzaprav so delovali nezakonito. O tem piše Vlado Valenčič v članku z naslovom O ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma, objavljenem v ZČ 22, št. 3-4, 1968, str. 249-250. Povzetek dela članka. ki govori o ženitnih zglasnicah po občinskem zakonu se glasi: "Provi::.orični občinski ::.akon od 17. marca 1849 ni imel sicer nobene posebne določbe o ženitnih dovoljenjih ali ::.glasnicah, toda 'Začasna srenjska postava ::.a Ljubljano' od 9. junija 1850 je med nalogami magistrata v prenesenem področju v členu 116 navajala i::.dajanje ali odklanjanje ženitnih dovoljenj na podlagi ::.akonskih predpisov. To določbo, ki je v tej formulaciji najbrž po naključju prišla v ljubljanski občinski ::.akon, i::.dan od dunajske vlade, je magistrat tolmačil ::.elo ekslen::.ivno. Popolnoma je pre::.rl omembo ::.akonilih predpisov, na ka/erih mora sloneli podeljevanje ženilnih dovoljenj in kalerih na Kranjskem ni bilo, /er jih je ::.ačel odklanjali ženitnim kandidatom, največkral rokodelskim pomočnikom, poslom in dninwjem, ki po njegovem mnenju niso imeli dovolj možnosli za v::.drževanje družine. Ženi/ne ::.glasnice, ki jih je moral na ::.ahlevo i::.dati vsakemu prosilcu, so ::.amenjala ženi/na 519 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE Mišljenje vaških premožnežev je npr. jasno povzel članek z naslovom "Župani glejte kaj delate", ki je v Novicah svaril pred kajžarji, kajžarstvom. V njem avtor piše, da si "močen hlapec, ki je kaj prihranil, ali vojak, ki pride domov, hitro postavi hišico," te da rastejo kot gobe po dežju, odkar so osnovane nove občine, "si poišče žensko, ukani premalo pazljivo deželsko gosposko in dobi ženitno dovoljenje ter zakoplje oba v revščino." Iz kajžarstva po njegovem izvira "pomanjkanje poslov", saj kajžarji raje hodijo za težake, dninarje, kot da bi bili hlapci in dekle, ker tako več zaslužijo, nobeden jih ne krega, ob nedeljah so sami svoji gospodarji, nadalje "tatvine na polju, v hostah in vinogradih", saj kajžarji ne morejo sami dovolj pridelati, ker nimajo dovolj svoje zemlje oz. premajhen najet košček. Prevelika in nepremišljena dobrota županov, ki vsakomur dado ženitno dovoljenje, podpira tudi "razuzdanost", množi se "siromaštvo" ter otroci, za katere se slabo skrbi. Pisec zaključuje, da naj bo "to rečeno od tistih le, kteri zunej hiše nič nimajo in tudi nobenega rokodelstva ne znajo, zlasti če niso domače srenje, in če je hišarjev že preveč v soseski. Zato rečem še enkrat: župani, kadar privoljenje za napravo novih hiš in za ženitev dajete, kadar ptujce v sosesko sprejemljete, pomislite, da ste prisegli za hasen in prid srenje skerbeti. "32 Značilna za to vprašanje je tudi razprava, ki se je godila na občinski seji v Vodicah 3. 5. 1850. Na dnevnem redu so obravnavali prošnjo tesarskega rokodelca (30), da bi se poročil z deklo (22). On je imel samo zdrave, pridne roke, ona pa je "našparala" 120 gld. Prvi odbornik je dejal: "Komaj so dobile županije pravico v ženitnih zadevah kaj govoriti in določiti, pa že hočejo po stari struni brenkati, kakor poprej, ko se je vsak hlapčon smel ženiti. Naj bo delavec še tako dober, če mu roke odrečejo, bo pa županii na rame padel, -naj bo nevesta še tako varčna, če ne bo mož nič zaslužil, ne bo imela nič varovati. Tistih 120 gld. bo šlo kmalu rakam žvižgat, ako pridejo 3 ali 4 ferkolini v hišo, česar je pričakovati, ker sta oba še mlada in terdna. Kaj pa bo potem, ako moža kakošna nesreča zadene? Ali nimamo še dosti gostačev, ki nam po polju in po borštih po sadežih in lesu segajo. Ako se zdaj ne bomo ustavljali, ko imamo pravico zato, nam ni pomagati, - jez sim in bom vselej zoper take ženitve." dovoljenja, katera je izdajal po svoji presoji. V primerih. ko so se zavrnjeni ženitni kandidati pritožili zoper odločbe magistrata, je deželna vlada pritožite/jem povečini ugodila, toda tudi zavrnjeni rekurzi niso bili le izjeme ... Okrajni uradi naj bi ženitna dovoljenja izdajali po zaslišanjih občinskih predstojnikov. Toda ta določba je govorila le o i:::dajanju ženitnih dovoljenj, ki so bila po veljavnih predpisih tedaj potrebna in jih ni na novo uvajala, kakor so to pozneje marsikdaj tolmačili. 'Novice' so v začetku leta 1849 prinesle pod naslovom 'Županom in soseskam sploh v preudarek' vest, da je bilo v neki župniji blizu Ljubljane 13 parov, katerim so soseskini možje dovolili, da se poročijo, naenkrat oklicanih. Tej vesti je sledilo svarilo, da bodo morale občine preživljati družine, ako se ne bodo mogle same. Bil je to jasen poziv za omejevanje porok vaškega proletariata. Leto nato je priobčil Ambrož v 'Novicah' članek 'Potreba novih srenjskih naprav'. Zavzemal se je, da bi se izdajanje ženitnih dovoljenj preneslo od okrajnih uradov (kantonskih poglavarstev) na občine (srenje). Okrajni uradi so morali dati dovoljenje vsakomur, tako so se ženili tudi hlapci, ki so z družinami padli v breme občin, ko niso mogli več delati. Zato bi bilo prav, da o ženitnih dovoljenjih odločajo občine. Dasi ni bilo zakonite osnove, so občine in okrajni uradi od leta 1850 dajali ali odklanjali ženitna dovoljenja, dokler ni centralna vlada leta 1863 te prakse odpravila, od tedaj so na Kranjskem i:::dajali zopet ženitne zglasnice po predpisih gubernijske naredbe iz leta 1832 ... " 32 Novice, 7., 11. 5. 1853. 520 MELIKOV ZBORNIK Drugi odbornik ga je zavrnil, da so ljudje pač različni, vsi reveži da niso enaki. Tudi bogatini pridejo na beraško palico in marsikdo se povzpne v boljši stan. Pa tudi - "če bi le bogatini pravico imeli, se ženiti, kje pa se bojo vojaki jemali?" Po glasovanju je občinski svet poroko dovolil. 33 Iz Kranja je znan primer slepega lončarskega pomočnika, ki se je na vsak način hotel poročiti z "razuzdanko", ki je imela že dva nezakonska otroka. Občina se je temu seveda silovito upirala, vendar je po vsem pritoževanju in pisarjenju ministrstvo pritožbo občine zavrnilo. 34 Župan je v svoji pritožbi na ministrstvo glede odločitve deželne vlade, ki je zavrnila prvo pritožbo občine, med drugim zapisal tudi, da bi bilo dovoljenje take poroke s strani nadrejenih oblasti prehud udarec občinski avtonomiji, če naj ta ne bi obstajala le na papirju.35 Spor slepega ženina z občino je dobil sodni epilog sredi šestdesetih let, ko so občine že ponovno zaživele. Z denarjem so bile povezane tudi težave ob plačevanju zemljiškoodveznih dajatev. Prvi zemljiškoodvezni patent je bil izdan dne 7. 9. 1848, drugi, zmernejši, dne 4. 3. 1849. Zakonodajalec je razdvojil zemljiškoodvezne operacije v ožjem smislu od zemljiškoodveznih operacij v širšem smislu. Z zemljiškoodveznimi operacijami v ožjem smislu so odpravili tlako in dvolastništvo zemlje z vsemi privilegiji oziroma dajatvami, ki so izvirale iz tega razmerja. Pod zemljiško odvezo v širšem smislu pa razumemo servitutne operacije, katerih izvedba je pomenila veliko večje tehnične težave in so jih izvedli po zemljiškoodveznih operacijah v ožjem smislu. 36 Zemljiška odveza seveda ni potekala brez odškodnine za plemstvo in tudi davke je bilo treba plačevati še naprej. Pri tem pa je prihajalo do glavnih nesporazumov, saj so kmetje v mnogih primerih mislili, da je odprava tlačanstva "brezplačna" in da tudi davkov ne bo treba več plačevati. Pa ni bilo tako. In ker se oblast ni bila pripravljena zlepa odpovedati svoji odškodnini, jo je hotela izterjati s silo. Naslednji primer je iz Horjula, kjer so se kmetje uprli prisilni izterjatvi zemljiškoodveznih dolgov. Enaindvajsetega maja 1851 je horjulski župan pisal davčnemu uradu, da naj bi po visoki naredbi v vasi izvršili prisilno izterjavo, vendar pa da so vaške ženske župana in eksekutorja tako hudo zmerjale, vpile nanju in se jima upirale, da sta bili njuni življenji v nevarnosti, tako da je župan eksekutorja raje odslovil, češ da mu bodo že prišli na pomoč žandarji ali vojska. Župan je odkrito pisal, da noče imeti nič več z eksekucijo in da naj pošljejo kar vojsko. Vrhniški davčni urad je obvestil okrajno glavarstvo in ga pozval k ukrepanju. Komisar Lašan, ki so ga poslali na kraj dogodka, je poročal, da so oba moža res zmerjali z lumpoma, ravbarjema, vendar ne vsi Horjulci, ampak I moški in 5 žensk. Lašan je prebivalce posvaril, da jim bodo zaplenili tudi pohištvo, če ne bodo plačali svojih dolgov. Vendar pa se kmetje še niso podali in tako seje oblast res odločila za rubež. Minister Bach je namestniku Chorinskyju pisal, da iz poročil vidi, da je horjulski zemljiškoodvezni upor zaenkrat osamljen, vendar pa da take napačne blodnje, do katerih lahko pride iz neznanja ali zlonamerno, lahko resno otežkočijo zemljiškoodvezno zadevo, če se razširijo in postanejo ustaljen način ravnanja. Zato je Chorinskyju 33 Novice, 21. 5. 1851. 34 Gorazd Stariha, Zgodbe o Kranjčanih kot jih je pisalo življenje v prejšnjem stoletju, v: Kranjski zbornik 1995, str. 109-111. 35 ZAL, KRA-2, a. e. 638. 36 Marijan Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem, Slovenska matica 1964, str. 263. 521 GORAZD STARI HA NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽA VE . naročal, da ukrene vse, da bodo zmotne blodnje bivših tlačanov odpravljene in naj z vso strogostjo postopa proti vsem, ki širijo lažne govorice ali zakonom nasprotne poglede. Bach ni dvomil, da bo Chorinskyju uspelo zatreti zlo v kali, pri tem naj se opira na politične organe, na zanesljive dušebrižnike in na župane. Zlasti na zadnji dve, ustrezno podučeni "kategoriji", naj se obračajo podložniki za pojasnila glede zemljiškoodveznih zadev. Če pa bi se posamezni župani ali dušebrižniki spozabili in bi delovali v nasprotju s pričakovanji oblasti, naj jim da Chorinsky za tako zlorabo položaja čutiti vso strogost zakona-3 7 Županom, predvsem vaškim, verjetno res ni bilo lahko pri izterjavi zemljiškoodveznih dolgov, pa tudi rednih davkov, ko so na eni strani oblasti od njih zahtevale "kar je cesarjevega", obenem pa naj bi zastopali sovaščane, ki so se na vse načine otepali takšnih in drugačnih dajatev. Seveda bi se o tem še dalo modrovati in tudi primerov na to temo je veliko, ampak poglejmo si še kakšno drugo župansko obveznost. Na primer naborniško. Kot že omenjeno, je občinski zakon od županov zahteval tudi sodelovanje pri naboru. Nabornike so na njihovi verjetno prvi uradni poti spremljali župani. Primer iz Celja se nam je ohranil kot zapis o sporu, ki je nastal med civilnimi in vojaškimi oblastmi. Za spor izvemo iz pisma, ki ga je celjski okrajni glavar pisal graškemu deželnemu namestniku Strassoldu. V njem piše, da je z "visokega mesta" dobil pošto, češ da se je več županov pritožilo, da naj bi jih pri naboru naborni častnik, stotnik Matanič, žaljivo odstranil iz nabornega urada. Glavar je na pritožbe odgovarjal, da naj bi častnik tistega dne, 6. 3. 1854, po deveti uri, ko se je v nabornem uradu zbralo že več županov, prišel k njemu in mu dejal, da naj župane odstrani iz urada, ker da ti po nabornem predpisu iz leta 1848 niso člani naborne komisije. Glavar naj bi odvrnil, daje organizacija političnih oblasti sedaj drugačna. Prej naj bi za dovedbo nabornikov skrbeli okrajni komisarji, zdaj pa naj bi to delali župani, in da samo ti lahko posameznim nabornikom razložijo razglase in rešijo zaplete. Matanič naj bi na to pripomnil (glavar je poudaril "pripomnil", in nič več), da župani lahko počakajo pred nabornim uradom, ki je bil v kasarni in ne na okrajnem uradu, ali pa naj gredo v sobo, kjer so se slačili naborniki. Na to da mu je glavar dejal, da ne more od županov pričakovati, da bodo ves dan stali na dvorišču kasarne, kot tudi ne, da se bodo pustili zapreti skupaj z rekruti v nabito polno slačilnico. Po izmenjavi besed, ki naj bi trajala nekaj časa, da je stotnik Matanič slednjič nehal vztrajati, da naj se župani odstranijo iz urada. Vendar pa da so tisti župani, ki so bili navzoči že od začetka, medtem že zapustili urad, ne da bi čakali na izid pogovora, in ne da bi glavar med pogovorom s stotnikom to opazil, pohiteli k advokatu dr. Foreggerju, ki naj bi jim napisal pritožbo, nato pa odšli domov. Kmalu zatem naj bi prišli v naborni urad še drugi župani, ki prej niso bili navzoči, kasneje pa da so se vrnili tudi tisti, ki so podpisali pritožbo in da nobenemu ni stotnik Matanič branil prisotnosti. Navedba, da naj bi stotnik Matanič spodil župane iz nabornega urada, da je torej povsem neresnična, kot tudi, da je prepir potekal v navzočnosti vojaških obveznikov, ker naj bi bili ti v povsem ločenem sosednjem prostoru. 38 Okrajni glavar je v poročilu 37 ARS, AS-16, del. št. 764/1851; 910/1851; 930/1851; 978/1851; 1000/1851; 1110/1851, 1153/1851; 1213/1851; 1277/1851. 38 Štajerski deželni arhiv v Gradcu - Steiermarkischcs Landcsarchiv Graz - (Št. dež. arh.), fond: Gubcrnial Prasidium (Gub. Pras.), del. št. 535/1854 (9.3.1854). 522 MELIKOV ZBORNIK seveda hotel omiliti svoj spor s stotnikom, ki pa verjetno ni bil tako malenkosten, če oba predstavnika oblasti še tega nista opazila, kdaj jo je zdrava kmečka pamet ucvrla iz nabornega urada po pomoč k pijavki drugačne sorte - advokatu. V istem času kot nove občine in novi župani je "ugledala luč sveta" tudi žandarmerija39 in županom je zakon narekoval da z njo sodelujejo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti iz prenesenega delokroga. To pa večinoma ni bilo niti prijetno niti lahko. Prav nasprotno. Priljubljeni žandarji niso bili nikjer, stalno so bili v sporih z ljudmi, s krajevnimi oblastmi, z uradništvom in s Cerkvijo. Zaradi svojega primitivnega in bahavega obnašanja, zlorabe pooblastil, slabega ravnanja s prebivalstvom in ovajanja, so žandarji izzivali ogorčen odpor, ki se je lahko končal tudi z ubojem. Takoj so si prišli navzkriž tudi s političnimi oblastmi. Kot rod vojske, so se smatrali za ustanovo nad politično oblastjo, s katero se njihovi poveljniki niso posvetovali in so mnogokrat postopali v nasprotju z odločitvami le-te. 4 0 V naslednji zgodbi 41 bo govor o nasilju žandarjev nad ljudstvom, v njej pa ima eno od glavnih vlog tudi župan. Enaindvajsetega julija leta 1851 je glavar okrajnega urada Ljubljana okolica, Klanč­ nik, predsedstvo obvestil, da so žandarji 13. oz. 14. 7. fanta Primoža Pečnikarja tako pretepli, daje 18. 7. v bolnici v Ljubljani za posledicami umrl. O dogodku so z županom iz Podgorice, Johanom Dolničarjem, na okrajnem uradu napisali tudi zapisnik: Bilo je okrog ene ure ponoči, ko se je župan predramil in se šel olajšat na prag pred hišo, kar je iz sosednje vasi Pšata zaslišal zelo "glasno razpravljanje." To ga je zaskrbelo in žena mu je rekla, da bi temu kričanju lahko naredila konec žandarja, ki sta spala pri županu na seniku. Župan ju je torej prebudil in odpravili so se v sosednjo vas. Ko so prispeli, je bilo razgrajanja že konec, v krčmi Jakoba Janežiča pa so našli kmeta Jakoba Gregorca in vulgo Bošaja, oba z ženama. Izrekli so prepoved nadaljnjega točenja (pozna ura) in odpatruljirali še v vas Dragomelj. Tam je bilo vse v redu in podali so se nazaj k županu v Podgorico. Pri županu, ki je bil tudi krčmar, sta žandarja spila še vsak po polič (O, 7 1) piva in se odpravila spat nazaj na senik. Še preden pa sta zaspala, sta na obisk k županu prikolovratila birta Primož Pečnikar in Andrej Snoj iz Šentjakoba in eden od žandarjev jima je takoj prepovedal vstop k županu. Slednji je zaslišal prepir pred hišo in se je zavzel za kolega, ki sta ga obiskala z namenom, da bi pri njem spila po maseljc (0,35 1) piva, ki ga sama nista točila. Župan je žandarja prepričeval in mu priporočal željo obeh birtov toliko bolj, ker se je že začel delati dan in ne bi bilo nič hudega, če bi postregel dvema dostojnima možema (in morda tudi sam nagnil maseljc - op. pis.). Vendar pa njegovo prigovarjanje ni pomagalo, krčmarja sta postala nejevoljna in Pečnikar je pripomnil, da je bil on vendar tudi soldat in da tudi nekaj ve o redu (" ... wisse daher auch von Ordnung zu sprechen "). Župan se je vrnil v hišo, v tem pa se je s poda spustil še drugi žandar in s sabljo 39 Žandarmerija je bila ustanovljena z ministrskim odlokom z dne 18. 1. 1850 za vse kronovine avstrijskega cesarstva kot vojaško organizirano telo. Bila je sestavni del vojske, podrejena vojaškemu sodstvu. Žandar:ji so imeli pooblastila glede vojaških in civilnih oseb, ustne ukaze pa so prejemali samo od svojih nadrejenih iz regimenta, ne od civilnih ali drugih vojaških oblasti. Generalni inšpektor žandarmerije je bil Johann Kempen, ki je 25. 4. 1852 postal še šef Vrhovne policijske oblasti in je imel tako večjo moč kot notranji minister Bach (Gross. Počeci ... , str. 22; Novice 12.5.1852). 4 0 Gross, Počeci .... str. 120. 41 ARS, AS-16, del. št. 1181/1851 (21. 7., 16.8.1851). 523 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽA VE . udaril Pečnikarja, ki se je spustil v beg, žandarja pa za njim. Na polju sta ga dohitela in ga tako zdelala, daje čez štiri dni v bolnišnici umrl. Takoj ko sta žandarja pretepla Pečnikarja, je prišel Snoj k županu in mu dejal, da leži Pečnikar na polju in stoka. S Snojem sta ga pobrala in ga nesla v županovo hišo. Prizadevala sta si, da bi Pečnikarju ustavila krvavitve, medtem pa sta se vrnila žandarja in od župana zahtevala vprego, da bi ranjenca prepeljala v Ljubljano. Ker se je vsa vlečna živina iz vasi nahajala na občinskem pašniku, župan tej prošnji ni mogel takoj ustreči in je dejal žandarjema, da bo že on poskrbel, da bo ranjenec v nekaj urah odpravljen v Ljubljano v bolnico. V zapisniku je dejal, da tudi če bi lahko takoj priskrbel vprego, tega ne bi storil, ker bi v Šentjakobu zagotovo prišlo do velikega izgreda, če bi Pečnikarja spremljala žandarja, ki sta ga pobila. Žandarja sta takoj odšla, župan paje poskrbel za prevoz v Ljubljano. Izjava žandarjev je bila drugačna od županove. Dejala sta, da naj bi kmalu zatem, ko sta se podala k počitku, prišlo pred županovo hišo dvanajst kmečkih fantov z muziko, ki naj bi jih župan spustil v hišo. Župan je to zanikal, priznal pa je, da so bili razen obeh krčmarjev navzoči še "približno" trije fantje, o kaki muziki da ni bilo govora, prav tako da ni nikogar spustil v hišo. Fantje so se na županov in žandarjev ukaz odstranili še prej, preden je Pečnikar pred hišo dobil prvi udarec s sabljo. Nadalje je župan kot povsem izmišljene zanikal trditve žandarjev, da sta, ko naj bi se razgrajajoči kmečki fantje nahajali v njegovi krčmi, stopila v županovo sobo in mu ukazala, da ne sme več točiti vina, ker je ura že več kot dve, župan pa da je na to odvrnil, da mu v njegovi hiši ne bo nihče ukazoval. Tudi ni slišal, da bi Pečnikar žandarja imenoval za smrkavca in da naj bi zagrabil enega od njiju in ga skušal vreči po tleh. Nadalje je župan je zanikal, da bi na Pečnikarjevo vpitje na pomoč prihiteli fantje s kamni in koli, kot tudi, da naj bi župan preprečil odvedbo aretiranega Pečnikarja s tem, da je klical po vasi, naj vaščani ubijejo žandarja. Zato naj bi se tudi zbralo kakih 40 kmetov, ki so žandarja spustili šele, ko je na čelo kmetov stopil župan. Ko je ranjeni Pečnikar ležal pri županu, da je k njemu res prišlo več vaščanov, vendar ne da bi napadli žandarje, ker bi jih skliceval župan, ampak iz radovednosti. Na koncu zaslišanja župan ni imel druge pripombe kot to, da je bil že dan, ko so vaščani v potešitev svoje radovednosti prišli pred županovo hišo. Šestnajstega avgusta so iz urada ministra Bacha, kateremu so poslali zadevo v vednost, vrnili spise, v pričakovanju, da ga seznanijo še z rezultati sodne obravnave glede proti žandarmeriji zagrešene nezakonitosti. 42 Zadevo so torej obravnavali kot napad na žandarje. Manj tragičen je bil drugi primer žandarsko županskega spora. V njem je 26. oktobra leta 1852 župan Jesenic, Franc Gril, prijavil okrajnemu glavarstvu v Radovljici poveljnika žandarjev, Mihaela Kuhla, da ga je le-ta 24. 1O. ob 1O uri dopoldan aretiral v njegovi pisarni in ga zaprl v arest žandarske kasarne. Zapletlo naj bi se pri plačilu kuhinjske posode za žandarske potrebe in žandar je zaradi domnevne žalitve zaprl župana za en dan. Župan se je seveda ves užaljen pritožil na okrajno glavarstvo in obenem zaprosil, da to pritožbo posredujejo naprej na ministrstvo na Dunaj, kar so očitno tudi storili, saj so z notranjega ministrstva 11. 3. 1853 odgovorili, da naj namestništvo v Ljubljani zadevo reši, če je še ni. 42 ARS, AS-16, del. št. 1181/1851 (21. 7., 16.8.1851). 524 MELIKOV ZBORNIK Sedemnajstega marca 1853 so z namestništva o dunajskem odgovoru obvestili poveljnika kranjskih žandarjev v Ljubljani. Namestnik Chorinsky je žandarjem v pismu dal čutiti, da ga na Dunaju podpirajo, da so mu namreč naročili, da naj morebitne še nerešene zadeve iz pritožbe reši do konca (žandarja Kuhla so očitno kaznovali, oz. vsaj uvedli preiskavo, že takoj ob pritožbi). O rezultatih uradne obravnave naj torej žandarski polkovnik obvesti Chorinskyja. 43 Žandarske nadloge so spadale v krog prenesenih dolžnosti, skrb za red, mir in nravnost pa je bila bolj notranjega značaja in je več težav povzročala v mestnih občinah. Na mestni nočni mir so včasih precej vplivali obrtni pomočniki, ki so imeli premalo denarja in samostojnosti za družinsko življenje, dovolj pa za razne nočne podvige, ki so jih omenjale tudi oblastne okrožnice. V eni takih, naslovljenih na obrtnike leta 1851, je kranjski župan ugotavljal, da je že več let, kar se je med pomočniki razpasla navada "plavih ponedeljkov", to pa da zato, ker brezdelni postopajo po mestu, se nacejajo po gostilnah in pijani povzročajo izgrede. Po njegovem ta razvada ni vodila samo v moralno sprijenost, ampak je kvarno vplivala tudi na finančni položaj pomočnikov in izgubo mojstrov s takimi pomočniki. Pomočnike da bi morali mojstri trdo prijeti, da bi se to stanje uredilo, drugače da bo župan prekrške te vrste brez milosti kaznoval s petimi goldinarji. Če bi obrtniki pri opominjanju naleteli na odpor, pa naj pomočnike prijavijo županstvu. Župan je mojstre ponovno opomnil, da se morajo potne bukvice pomočnikov hraniti v mestni pisarni in da je treba ob sprejetju novih pomočnikov le-tem zabičati, da se v mestu ne bo trpelo nobenega plavega ponedeljkovanja. 44 Župani so se ravno vživeli v svoje funkcije, nekateri še preveč, 45 ko je bila s patentom z dne 31. 12. 1851 razveljavljena tudi občinska samouprava. S tem je bil njen razvoj v petdesetih letih zavrt. Od tedaj dalje je morala župane potrditi vlada (ali pa jih je postavila kar sama), občinske sklepe so morale potrditi državne oblasti, odpravljene so bile javne razprave na občinskih sejah. Občinski zastopi, sestavljeni iz predstavnikov najpremožnejših slojev in deloma imenovani od oblasti, so zasedali za zaprtimi vrati in izgubljali zaupanje ljudstva in njihovo komaj prebujeno zanimanje za občinske zadeve. Občinski predstojniki (župani) so bili tako prej izpostave politične oblasti, kot pa zastopniki ljudstva. Delovanje občinskih organov je onemogočalo tudi pokroviteljstvo uradnikov. Doba samouprave v letih 1850-1851 je bila prekratka, da bi bili iz mestnih svetov odstranili uradniški kader, nameščen še v obdobju pred revolucijo. Ta je tedaj začel ponovno predstavljati glavno oporo vladnemu vplivu v občinah. V petdesetih letih je oblast tudi stalno širila preneseni delokrog politične uprave na občine (in občinske stroške). Z vsako novo preneseno vlogo je rasla odvisnost občine od oblasti in poslabševala njen gospodarski položaj. Občine so morale za opravljanje dodatnega dela nastavljati nove uslužbence, poleg tega pa so bile vedno znova pritegnjene k novim neproduktivnim nalogam, kot npr. k vpisovanju državnega posojila. 46 43 ARS, AS-16, del. št. 1042/1853 (26. 10. 1852, 17. 3. 1853). 44 ZAL, KRA-2, a. e. 327 (22.7.1851). 45 Ponekod so si župani v preveliki vnemi prisvajali tudi sodno oblast (Mal, Zgodovina ... , str. 937-939). 46 Prispevanje državnega posojila se je pričakovalo in zahtevalo od občin npr. v času krimske vojne. Večji zneski so se pričakovali od mestnih občin, ki nad tem niso bile navdušene in so same predlagale precej manjše zneske. kot jih je od njih pričakovala država. V Celju je npr. župan najprej pisal okrožnemu glavarju v Maribor, da se njegova občina lahko udeleži razpisanega državnega posojila samo z 2000 gld. Okrožni glavar je izrazil nezadovoljstvo glede celjskega predloga in je "primernost" ocenil na 10.000 goldinarjev. Občinski odbor je na naslednji seji. namenjeni državnemu posojilu. ubral nekako srednjo 525 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE. Pod takimi pogoji samostojno upravljanje s premoženjem ni moglo voditi k pozitivnim rezultatom. Prav nasprotno - po mnenju (nekaterih) sodobnikov je bila občinska uprava v petdesetih letih bolj potratna od one v predmarčnem obdobju. Poleg tega so z ukinitvijo fevdalne odvisnosti mnoga mesta izgubila dohodke od svojih posesti, z ločitvijo sodstva od uprave pa so bila ob izkupiček od vplačanih sodnih taks. Na gospodarjenje občin je negativno vplivala tudi popolna odsotnost nadzora občinskih organov s strani ljudstva. Posebno na deželi so stremeli premožni kmetje, ki so bili seveda na čelu občin, za tem, da so sporna vprašanja o uporabi občinske (srenjske) zemlje reševali nepovratno v svojo korist. Ravno v tem času se je izvedla največja privatizacija skupne občinske posesti. 47 Občinske zadeve je pozneje urejeval cesarski patent z dne 24. aprila 1859 in pa državni zakon iz leta 1862. Iz tega časa sta zanimivi nasprotujoči si izjavi graškega namestnika, ki je leta 1858 v svojem poročilu o ljudskem zadržanju zapisal, da so zelo pogoste želje, da bi občinske zadeve čimprej organizirali, na drugi strani pa je čez dve leti dodal svojemu poročilu tudi ugotovitev mariborskega okrožnega glavarja Ritschla, da razprave, da bi začel veljati občinski zakon, povečini na ljudi niso naredile nobenega vtisa. Ljudje da se samo bojijo, da bodo občinski stroški še večji. 48 Ob razglasitvi oktobrske diplome je notranji minister Schmerling namestnikom z okrožnico ukazal zbrati mnenja oz. odzive na razglasitev ustave. Namestniki so okrožnico posredovali okrajnim glavarjem in ti so poročali o razpoloženju ljudstva na to temo. Seveda so bila to bolj mnenja posameznih okrajnih glavarjev, če so se sploh kaj bolj potrudili z odgovori, večina je namreč odgovarjala s standardno floskulo, da je vse v redu in mirno ter se veseli cesarskih ukazov. Take vrste glavar vsekakor ni bil Ogrinc iz Loža, ki je v poročilih o razpoloženju ljudstva vedno govoril brez dlake na jeziku. Tokrat je sporočil na namestništvo, da je bila objava ustave sprejeta povsem brezbrižno. Le v toliko da je povzročila skrbi, da bo s tem občinam naloženo še več prenesenih opravkov in stroškov in da bodo s tem občanom ponovno odtegnjene njihove pravice, ker se zaradi tega ne bodo opravljala dela in opravila, nujna za občino, občane. 49 pot in enoglasno sklenil. da bo mestna občina prispevala za državno posojilo 5000 gld (Zgodovinski arhiv Celje. fond: Mestna občina Celje 1850-1918, AŠ l. zapisnika z dne 16. 7. in 30.7.1854). 47 Jifi Klaboueh, Die Gemeindeselbstverwaltung in bsterreich 1848-1918, R. Oldenburg. Miinchen-Wien 1968, str. 49-50. 48 Št. dež. arhiv. Statth. Pras .. del. št. 5-462/1854 (31. 3. 1858, l. l. 1860). 49 ARS. AS-16. del. št. 2633/1860 (30. 1O. I 860). 526 MELIKOV ZBORNIK ZUSAMMENFASSUNG Die neugewahlten Biirgermeister und ihre Schwierigkeiten mit der Einfiihrung der Gemeindeselbstverwaltung Die Einfiihrung der Gemeindeselbstverwaltung loste bei vielen hohen Verwaltungsbeamten Zweifel liber die Sinnhaftigkeit dieser Reform aus. Sie meinten, da/3 das Volk im allgemeinen noch zu rtickstandig und zu unreif fiir eine solche Neuerung sei. Vor allem zweifelten sie an der Funktionsfahigkeit der Gemeinden in Bezug auf den ihnen Ubertragenen Wirkungsbereich. Aller Skepsis zum Trotz wurde das Provisorische Gemeindegesetz erlassen und legte unter anderem fest, wer wahlberechtigt war, wer zum Mitglied des Gemeindeausschusses, zum Gemeinderat oder zum Blirgermeister gewahlt werden konnte, bzw. wie der nattirliche und Ubertragene Wirkungsbereich des Blirgermeisters aussah. Mit der Einflihrung der Gemeindeselbstverwaltung (1849) wurden neue Blirgermeister gewahlt. Das provisorische Gemeindegesetz Ubertrug den Blirgermeistern bzw. der Gemeindeverwaltung zahlreiche Pflichten im "nattirlichen" ebenso wie im "Ubertragenen" Wirkungsbereich. Wer in Osterreich, vor allem bei der eigener Bevolkerung etwas gelten wollte, mul3te Deutschkenntnisse haben. Daher glaubten manche Blirgermeister, da/3 ihr Ansehen noch gesteigert werden konne, wenn sie die deutsche Sprache beherrschten und in der Sprache der "Herrschaft" auch manche Schriftsatze verfal3ten. Diesen Schriftsatzen gilt heute mehr Aufmerksamkeit, als den zahlreichen grammatikalisch und stilistisch perfekten Akten in deutscher Sprache. Einige national bereits "erwachte" (und widerspenstige) Btirgermeister verlangten offen von der Obrigkeit, da13 mit ihnen in slowenischer Sprache verkehrt werde. Andererseits hatten aber auch die Behorden gro13es Interesse, da/3 die Leute ihre Erlasse versttinden; daher erschien das Amtsblatt Ljubljanski časnik [Laibacher Blatt] auch in slowenischer Sprache, mul3te jedoch wegen der zu geringen Zahl an Abonnenten das Erscheinen nach gut achtzehn Monaten einstellen (Ende des Jahres 1851 ). Ftir die meisten Blirgermeister stellte aber nicht die Sprache das Hauptproblem dar, sondern die Ieere Gemeindekassa. Die Gemeinden und ihre Blirgermeister, die nach der neuen Gemeindeordnung verpflichtet waren, fiir Bettler und Arme in der eigenen Gemeinde zu sorgen, wollten Bettler aus anderen Gemeinden grundsatzlich nicht aufnehmen - ihre schlechten Gemeindestral3en konnten sie ja auch nicht woandershin schicken. Von den Gemeinden gefiirchtet waren Ehen von armen und besitzlosen Personen, die mit ihren Familien unter Umstanden eine Gefahr flir die Gemeindekassa bedeuten konnten. Finanziell bedingt waren auch die Schwierigkeiten bei der Zahlung der Grundentlastungsentschadigungen, weil die Bauern nicht selten Uberzeugt waren, da13 sie keine Steuern mehr zu leisten hatten, erst recht nicht Zahlungen flir die Grundentlastung. Die Behorden konnten aber auf ihre Einnahmen nicht verzichten, daher kam es nicht selten zu Zwangseintreibungen der Steuern und der Grundentlastungsschulden. Die Blirgermeister waren in einer schwierigen Situation, da sie mit den Behorden zusammenarbeiten mul3ten, andererseits waren sie aber gewahlte Vertreter der Bauern und lebten in deren Mitte. Unannehmlichkeiten bereiteten den Blirgermeistern aber nicht nur finanzielle Angelegenheiten. Sie mul3ten beispielsweise die 527 GORAZD STARIHA: NOVOIZVOLJENI ŽUPANI IN NJIHOVE TEŽAVE . jungen Manner zur Stellung begleiten, wo es haufig zu Verwicklungen mit militarischen und zivilen Behi:irden kam. Zuvor wurden sie noch von den Bezirksbehi:irden getadelt, weil es in ihrem Di:irfern so viele Stellungsfllichtlinge gab. Eine Plage besonderer Art waren die Gendarmen, mit denen die Blirgermeister bei der Herstellung von Ruhe und Ordnung und der Bekampfung der Kriminalitat kooperieren muBten. Das war wegen des Hochmutes und Stolzes der Gendarmen nicht immer einfach. In den flinfziger Jahren wurde der tibertragene Wirkungsbereich der politischen Verwaltung auf die Gemeinden - auf deren Kosten - immer mehr ausgeweitet. Mit jeder neuen Aufgabe vergri:iBerte sich die Abhangigkeit der Gemeinde von den tibergeordneten Behi:irden und verschlechterte sich ihre wirtschaftliche Situation. Die Gemeinden muBten - um die zusatzliche Arbeit leisten zu ki:innen - neue Bedienstete anstellen. AuBerdem wurden sie zu neuen unproduktiven Aufgaben herangezogen, wie z. B. zur Registrierung der Zeichner der groBen N ationalanleihe ( 1854). 528 MELIKOV ZBORNIK JOŽE ŽONTAR UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 Marčna revolucija leta 1848 je sprožila med drugim tudi preoblikovanje celotnega sodnega in političnega ustroja avstrijske države. 1 Najprej je minister za notranje zadeve grof Franc Stadion v uredbi z dne 7. decembra tega leta poudaril, da je eden prvih in najvažnejših pogojev močne izvršilne oblasti v svobodni ustavni državi skladno delovanje političnih upravnih organov, brez razlike, ali delujejo na višji ali nižji stopnji. To skladnost pa je možno doseči le, če se vsak posamezni uradnik točno in vestno ravna po usmeritvi, ki jo daje celotni politični upravi centralna oblast, to je ministri. Zato je moral "vsak uradnik v službi in izven službe tako govoriti in ravnati, da o njegovem odkritosrčnem delovanju v vladinem smislu in duhu sploh ne bo mogoče podvomiti. "2 V začetku naslednjega leta so bili določeni obrisi nove politične ureditve, tako da je 8. februarja v tej zadevi minister za notranje zadeve že poslal navodilo tudi deželnemu šefu, guvernerju Ilirije Leopoldu grofu Welsersheimbu. Grof Stadion mu je sporočil, da je pravosodni minister poslal v vse dežele komisarje, da bi opravili na kraju samem preddela za reorganizacijo celotnega sodstva in posebej za določitev bodoče pravosodne razdelitve. Nujno je potrebno, da se istočasno in skladno z deli omenjenih komisij začno tudi preddela za administrativno razdelitev in za vpeljavo občinske organizacije. Deželni šef naj bi nemudoma oblikoval komite iz uradnikov, ki so izkušeni v političnem uradnem poslovanju in jim je poznan duh novih inštitucij, ki jih je treba udejaniti, ter se v deželi dobro spoznajo, in s tem sosvetom naj bi se takoj začela preddela. Da bi bil deželni šef seznanjen z načeli, po katerih je imel minister namen izvesti politično administrativno razdelitev dežele, organizacijo upravnih oblasti in občin, mu je poslal odgovarjajoče število provizoričnega občinskega zakona ter nekaj primerkov načrtovane organizacije političnih upravnih oblasti. Oba dokumenta sta bila sicer šele osnutka in ju niso smeli upoštevati kot dokončna. Čeprav bosta ravno pri detajlni izvedbi doživela razne spremembe, vendar naj bi zadoščala, da se deželni vodja seznani z glavnimi načeli, po katerih se je treba ravnati. Kot izhodišče nove organizacije oblasti je grof Stadion postavil občino. Kjer je bila katastrska izmera že končana, - tak primer je bil tudi na Kranjskem - naj katastrske občine določijo kot krajevne občine. Le na ta način mogoče doseči, da ima vsaka občina sklenjeno ozemlje, kar je bilo za ureditev zemljiških knjig na osnovi nove občinske organizacije neizogibno. Oblikovanje občin na tej osnovi je bilo na vsak način potrebno tudi zaradi predpisovanja davkov. Kjer pa katastrska izmera še ni bila končana, so se morali držati načela, da se prizna dejansko obstoječa krajevna občina kot taka, pri čemer naj okoliščine, ki so služile kot vodilo pri katastrski izmeri občin, namreč sklenjenost ozemlja, kar se da upoštevajo. Občine naj bi se na osnovi svojih naravnih okoliščin in medsebojnih razmerij 2 Carl v. Czocring, bsterrcichs Ncugcstaltung 1848-1857, Wien 1857. - Adolf Ficker, Dic Vcranderungen in der Glicdcrung der politischcn Bchordcn des osterreichischcn Kaiserstaates und dcr ihnen zugewicscncn Vcrwaltungsgebietc wahrcnd der Jahre 1848-1855, v: Mitteilungen aus dem Gebicte der Statistik 4/1855. - 100 Jahrc Bczirkshauptmannschaften in bstcrrcich, Wien 1970. Allgcmcincs Rcichs-Gesctz- und Rcgicrungsblatt flir das Kaiserthum Oesterreich 1849, zbirka predpisov iz časa 2.12.1848 - 3 l. 10. 1849, št. 13. 529 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 združevale v župe (Gau). Zato je bila nadaljnja naloga komiteja, da pripravi na osnovi krajevnih prilik načrt razmejitve žup, tako na karti kot v obliki preglednice. Pri tem sta morali biti približno izkazani površina in prebivalstvo vsake župe ter katero večje naselje na ozemlju župe naj se določi kot njen glavni kraj. Po besedilu občinskega zakona ter glede na pojem in bistvo razdelitve na župe, naj bi za to izbrali tisto naselje, v katerem so se interesi v župi ležečih občin takorekoč združevali. To naj bi bilo bodisi mestece ali trg, lahko tudi sedež bivšega gosposkega urada. Pri tem so morali, razumljivo, upoštevati oddaljenost posameznih naselij ter krajevne razmere, ki jih s splošnimi določbami ni bilo mogoče označiti. Poznavanje prebivalstva župe je bilo potrebno, ker naj bi to služilo kot osnova za izračun števila odposlancev, ki bi tvorili okrožni zastop. 3 V nadaljevanju so morali razmejiti politične okraje. V interesu državne uprave in potrebne skladnosti pri delovanju administrativnih oblasti in sodišč je bilo potrebno, tako grof Stadion - da se meje obojih okrajev pokrivajo. Čeprav bodo morali imeti po naravi stvari politični okraji na splošno večji obseg kot sodni, so morali kot pravilo upoštevati, da se posamezni sodni okraji nikoli ne smejo deliti med več političnih okrajev ter obratno, da bi moral zato en politični okraj po pravilu obsegati dva ali več sodnih okrajev. Velikost posameznih političnih okrajev se na splošno ni dala natančno enotno določiti, vendar je moglo kot pravilo veljati, da mora vsak okraj obsegati približno 50.000 prebivalcev, z izjemo tistih predelov, kjer so manj številno prebivalstvo in večje terenske ovire zahtevale manjše okraje. Deželnemu šefu so naročili, naj takoj stopil v stik s komisarji pravosodnega ministrstva ter naj sploh v soglasju z njimi deluje. Grof Stadion pa se je obrnil med drugim na pravosodno ministrstvo, da posreduje potrebne akte, posebno že gotove elaborate, da bi kar se da hitro dosegli sporazum med deželnim šefom in omenjeno komisijo. Glede na pomen omenjenih del, zlasti še ker je potreboval minister predloge najkasneje do 15. marca tekočega leta, je bil deželni šef naprošen, naj se jim posveti z vso vnemo in nemudoma. Najprej je moral zaslišati predstojnike okrožij ter od njih zahtevati vsa preddela v duhu teh naročil. 4 V osnutku organizacije političnih upravnih oblasti, ki je bil priložen pismu ministra, je bilo največ govora o novih okrajnih oblasteh. Te bi obstajale iz okrajnega glavarja, najmanj dveh namestnikov (adjunktov), okrajnega zdravnika, potrebnega tehničnega osebja in najmanj enega uradnega sluge. V odsotnosti bi okrajnega glavarja nadomeščal najstarejši namestnik. Če bi bilo treba zaradi geografskih ali političnih razmer postaviti izpostavo (reprezentanta) okrajne oblasti, bi moral kak namestnik okrajnega glavarja v zadevnem kraju dobiti občasno ali trajno svoj uradni sedež, ne da bi nastopila v njegovi odvisnosti od okrajne oblasti kaka sprememba. Uradnike bodo imenovala, začasno ali trajno upokojevala in odpuščala pristojna ministrstva. Njihova dolžnost je bila, da službene odredbe in naročila okrajnega glavarja vestno izpolnjujejo, še posebej pa so bili okrajni namestniki obvezani, da rešujejo zadeve na način, kot jih okrajni glavar označi, ker je bil on edini za to odgovoren. To pa je pomenilo, da bo temeljila nova politična uprava na monokratskem sistemu. Za opravljanje manipulacijskih zadev pa bi prejemali okrajni uradi letni pavšal. V nadaljevanju je bilo podrobno govora o nalogah okrajnih oblasti, še posebej o odnosu do občin. Okrajni glavar naj bi imel popoln nadzor 3 4 O organizaciji občin prim. Janko Polec. Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/1850, v: Zgodovinski časopis 6-7/1952-1953. str. 686-728 (za "Gau" je uporabil izraz okoliš). - O istočasni organizaciji sodišč prim. Sergij Vilfan. Organizacija sodišč leta 1849 in narodnostne meje (zlasti na Štajerskem in Koroškem). v: Zgodovinski časopis 42/1988, str. 169-172. ARS 16. Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849. št. 41 O. 530 MELIKOV ZBORNIK nad krajevnimi občinami in župami, ne le da bi moral župane in predstojnike žup kakor tudi njihove odbore poučevati in jih opozarjati na interese občin, temveč na njihovo delovanje tudi stalno paziti. Pri okrajnih občinah pa bi okrajni glavar kar vodil delo njihovih odborov. Kot naslednji višji politični upravni organ je bila predvidena okrožna vlada, ki bi bila sestavljena iz okrožnega predsednika, najmanj dveh svetnikov, iz potrebnega tehničnega osebja, vratarja in uradnega sluge. Okrožni predsednik bi bil podrejen guvernerju province.s Marca 1849 je grof Stadion urgiral pri deželnem šefu grofu Welsersheimbu, da bi operat o bodoči politični razdelitvi dežele kolikor mogoče hitro poslali. Posvetovanja s komisarji, ki jih je poslalo pravosodno ministrstvo, ter dela, ki bi jih morali nato dokončati, naj bi kolikor mogoče pospešili ter operate, četudi bi bili končani le za posamezna okrožja, nemudoma poslali na Dunaj. 6 Pri novi politični razdelitvi pa je bilo trebna misliti tudi na osebje. Zato je grof Stadion marca 1849 pisal deželnemu guvernerju grofu Welsersheimbu, da bi bilo zaželeno ob napredovanju preddel za razdelitev posameznih kronovin, spoznati tudi kompetentne osebe za mesta predstojnikov ter namestnikov (adjunktov) političnih okrajev. Ni še mogel z gotovostjo objaviti števila novih službenih mest in z njimi povezanih dohodkov. Verjel paje, da se bo našlo pri načelu, ki ga upošteva ministrstvo, da morajo biti dohodki vsakega uradnika v sorazmerju z zahtevami, ki se predenj stavljajo, že sedaj zadostno število povsem sposobnih prosilcev. Zato naj deželni guverner zasedbo teh mest, ki bo sledila v bližnji prihodnosti, javno objavi. Prosilci so morali pri okrožnih uradih vložiti zahtevke z dokazili o potrebnih lastnostih za zaprošeno mesto. Razpis je bil nato objavljen v časopisu Laibacher Zeitung (27. marca). V istem mesecu je notranji minister zahteval tudi imena uradnikov na Kranjskem, ki bi bili primerni za sekretarje in konceptne uradnike. 7 Ko pa je novi provizorični minister za notranje zadeve Aleksander Bach - od aprila grof Stadion zaradi bolezni ni mogel več opravljati svojega dela - meseca maja zahteval podatke o kvalifikacijah konceptnih uradnikov političnih oblasti na Kranjskem, mu je deželni guverner, zaskrbljen zaradi njihove prihodnosti, poslal v premislek svoja zapažanja o tem. Ugotavljal je, da se bodo kategorije političnih uradnikov, službene zahteve, ki se bodo postavljale pred nje ter ekonomska načela bistveno drugače izoblikovala kot nekoč, število političnih uradnikov, vključno z manipulacijskimi uradniki, se bo občutno zmanjšalo. Mnoge konceptne uradnike, ki so v svoji dotedanji službi in po dotedanjem sistemu popolnoma ustrezali in bi svoje službeno mesto lahko še dolgo časa zadovoljivo zasedali, ali celo lahko računali na napredovanje ter utemeljeno upali, da bodo po pretečenih službenih letih s polno plačo odšli v pokoj, čaka, da bodo zaradi novega administrativnega položaja, brez svoje krivde, prestavljeni v službeno kategorijo z nižjimi prejemki ali v boren upokojenski stan. Uradniki, ki so se izobrazili zgolj za svoj poklic in v njem preživeli več ali manj večji del svojega delovanja, bodo, posebno če so starejši, težko ali pa sploh ne bodo dobili drugega zaslužka, ker se službe ali zaposlitve, za katere bi bili primerni, ne pojavljajo ravno pogosto. Posebno prizadeti bosta dve kategoriji uslužbencev, namreč pripravniki in manipulacijsko osebje. Med prvimi so bili mnogi, ki so služili z vso prizadevnostjo, mnogi z odliko, deset in več let, deloma brezplačno, deloma za majhno podporo. Le nekaterim, in sicer manjšini, bo 5 6 7 ARS 16. Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 41 O. ARS 16. Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 625. ARS 16. Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 715, 740. - Laibachcr Zcitung 1849, št. 37 (27. 3.). 531 JOŽE ŽONTAR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 mogoče zagotoviti službo, ostalim pa bodo šla službena leta povsem v izgubo, vzelo se jim bo zanesljivo upanje na preskrbljeno bodočnost. Nič manj, v mnogih ozirih pa še slabše kot konceptnim uradnikom, kaže manipulacijskim uradnikom, ki se jim pri sistemu pisarniškega pavšala ponuja skrajno majhno upanje na stabilno s pokojnino povezano nastavitev. Deželni guverner pa je opozoril tudi na posledice za državno politiko, ki bi jih imela odpustitev ali neugodno ravnanje s tako številnimi uslužbenci. Nastala bo vojska brezposelnih, revnih nezadovoljnežev, vrsta preudarnega izobraženega proletariata, ki lahko nudi volilcem ter prevratniški stranki marsikatero dobrodošlo ter nevarno orodje za nepoštene namene. Minister Bach je v odgovoru deželnemu guvernerju glede bodočega zavarovanja eksistence uradnikov lahko dal le v splošnem pomirjujoče zagotovilo, da se bodo pri reorganizaciji politične administracije ozirali na uradnike, ki jim ne bi mogli zaradi starosti, duševne opešanosti ali drugih vzrokov, ki niso bili posledica slabega dela, zagotoviti službe. Skrb, da ne bi preveč občutno okrnili eksistence posameznih, za nadaljnjo službo sploh neprimernih ali manj primernih uradnikov, pa ga ne bi smela odvračati od vestnega opisa uradnikov, katerih dotedanje delovanje je bilo zadovoljivo. 8 Po dveh mesecih, 8. aprila 1849, je bil pri deželnem predsedstvu pripravljen predlog za notranjega ministra o novi politični razdelitvi Kranjske. V njem so navedli, da je bil že na podlagi uredbe z dne 20. oktobra 1848 za Kranjsko določeni pravosodni organizacijski komisar deželni sodni svetnik Jožef pl. Scheuchenstuel naprošen, da sporoči okrožnim uradom svoje predloge glede bodoče pravosodne razdelitve, ti pa so bili pozvani, da na njeni podlagi sporočijo svoje predloge glede ureditve najnižjih političnih organov. Ta poziv je bil v navodilu z dne 8. februarja 1849 obnovljen. Okrožni uradi so potem, ko jim je pravosodni komisar poslal zadevni elaborat, na njega navezali svoja poročila, upoštevajoč krajevne in župne občine, kakor tudi politične okraje. Pravosodni komisar je predlagal razdelitev Kranjske na 35 posamičnih in 4 kolegijska sodišča. Pri tem je upošteval dotedane okraje z izjemo, da je v novomeškem okrožju okraj Krupa razdelil med dve posamični sodišči, namesto okrajev v Mirni in Višnji Gori pa predlagal okraja v Šmartnem pri Litiji in v Šmarjah. Nadalje je v vseh treh okrožjih več posamičnih sodišč na podlagi prestavitve občin iz enega dotedanjega političnega okraja v drugega, ne glede na dotedanje okrožne meje, bolje povezal. Okrožni uradi niti deželni šef k temu niso imeli pripomb. Predlog pravosodnega komisarja je izgledal takole: Kolegijsko Kranj sodišče Posamična sodišča Kranjska Gora Radovljica Tržič Ljubljana 8 Kranj Škofja Loka Smlednik Kamnik Brdo (pri Podpeči) Zalog (pri Moravčah) Šmartno (pri Litiji) Prebivalcev 7.109 19.765 6.404 24.983 24.356 6.219 19.732 13.268 12.456 9.609 Biographisches Lexicon des Kaiserthums Oesterreich, 37, Wien 1878, str. 12-13. - ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1363, 1449. 532 MELIKOV ZBORNIK Stična Postojna Šmarje Ljubljana okolica Ljubljana mesto Velike Lašče Ribnica Vrhnika Planina Idrija Lož Postojna Ilirska Bistrica Senožeče Novo mesto Vipava Trebnje Mokronog Radeče Krško Kostanjevica Novo mesto Žužemberk Kočevje Poljane Črnomelj Metlika 8.452 12.629 20.109 19.515 10.737 13.787 16.775 14.693 15.979 9.519 10.649 11.493 7.959 12.750 10.321 13.136 10.169 15.636 11.568 23.842 12.336 20.242 7.195 15.627 12.304 Glede na to, daje bil kataster na Kranjskem že v celoti gotov in katastrske občine kot krajevne občine določene, so okrožni uradi predlagali območja sodnih okrajev kot župne občine. Medtem pa je izšel provizorični občinski zakon (17. marca), ki župnih občin ni več predvideval, nakar razdelitev na župe ni prihajala več v poštev. Nadalje so predlagali, da bi Kranjsko razdelili na 1O političnih okrajev z 1O okrajnimi glavarji in 32 namestniki, od katerih bi jih bilo več na trajnih izpostavah. To pa deloma zaradi geografskih razmer, predvsem pa zato, ker bo pri nezadostni stopnji intelektualnega in političnega razvoja večine prebivalstva, posebno na kmetih, ena najtežjih nalog nižjih administrativnih organov, da delujejo v novih razmerah z nadzorom, vodenjem in nasvetom. Predlagani politični okraji so obsegali po več sodnih okrajev, pri čemer so zagotovili, da so povsod meje obeh sovpadale. Glede mej kolegijskih sodišč pa se tega niso vseskozi držali, po mnenju pl. Scheuchenstuela, pa tudi niso mogli držati. Menili so, da to najbrž niti ni bil ministrov namen. Predlagana upravna razdelitev je izgledala takole: 9 Okrožje Postojna Novo mesto 9 Okrajni urad Postojna Posamična sodišča Vipava, Senožeče, Ilirska Bistrica, Postojna Logatec ali Planina Lož, Planina, Vrhnika, Idrija Kočevje Kočevje, Poljane, Črnomelj, Metlika ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1917. 533 Št. preb. 42.852 56.466 55.368 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 Višnja gora Ljubljana Mirna Novo mesto Radovljica Kranj Kamnik Ljubljana Ribnica, Velike Lašče, Šmarje, Stična, Šmartno (pri Litiji) Trebnje, Mokronog, Radeče, Krško Kostanjevica, Novo mesto, Žužemberk Kranjska gora, Radovljica Tržič, Kranj, Škofja Loka Smlednik, Kamnik, Brdo (pri Podpeči), Zalog (pri Moravčah) Ljubljana mesto, Ljubljana okolica 55.212 49.262 47.746 26.874 55.743 51.615 39.624 Za presojo okrožnouradnih predlogov je deželni guverner grof Welsersheimb v duhu navodil z dne 8. februarja tekočega leta oblikoval komite in k temu pritegnil tudi pravosodnega komisarja. Ker je provizorični občinski zakon opustil župne občine, se je moral komite omejiti le na preverjanje predlaganih okrajnih uradov, števila namestnikov in izpostav glede na načela, ki jih je določil minister. Poučeni z izkušnjami glede izpostav, ki so bile v deželi že potrebne zaradi del pri gradnji železnice - je bil komite mnenja, da te - zaradi običajno obstoječih ribarij med njimi in njim predpostavljenimi uradi, - v glavnem bolj zavirajo kot pospešujejo javno službo. Zato so predlagali, da ne bi nobenega namestnika postavili na trajno izpostavo. V primerih, ko bi bila izpostava potrebna, bi pri okrajnem uradu število namestnikov primerno pomnožili ter jih obdržali v popolni odvisnosti od okrajnega glavarja, ki je bil edini odgovoren za delo urada. Njemu pa bi omogočili, da bi lahko vedno, ko bi se pokazala potreba, namestnika, ki bi ga imel za najbolj primernega, občasno poslal na izpostavo. S tem predlogom se je strinjal tudi deželni guverner. Z načrtom postojnskega okrožnega urada za dva okrajna urada, v Postojni in Logatcu ali Planini, sta soglašala tako komite kot deželni guverner. Oba pa sta menila, da bi morali kot uradni sedež izbrati Logatec, ker je ta na začetku pomembne ceste, ki jo nameravajo speljati skozi Hrušico in zato v političnem oziru pomembnejši od Planine, kjer je predlagan sedež za posamično sodišče. Zaradi splošnega mnenja bi predlagana izpostava v Idriji odpadla in zato bi za okrajni urad Logatec predvideli tri namestnike, medtem ko bi za okrajni urad v Postojni zadoščala dva. K predlogu novomeškega okrožnega urada so imeli precej pripomb. Zaradi geografskih razmer so nastopili pomisleki glede okrajnega urada Kočevje. Namesto tega bi iz sodnih okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče oblikovali politični okraj z uradnim sedežem v Ribnici, z dvema namestnikoma in 44.765 prebivalci. Bil bi zelo dobro povezan, ker so ti trije sodni okraji ležali skupaj v hriboviti dolini, Ribnica pa je bila približno v njeni sredini. Z izgubo obeh sodnih okrajev Velike Lašče in Ribnica, kot uradni sedež Višnja Gora ne bi bila več primerna, ker ne bi bila v sredini okraja in je bilo treba najti rešitev v povezavi s sodnimi okraji ljubljanskega okrožja. Za sodne okraje Metlika, Črnomelj in Poljane pa so predlagali okrajni urad s sedežem v Črnomlju in dvema namestnikoma. Glede okrajnega urada Novo mesto so se ugovori nanašali na to, da je preveč raztegnjen, ker se razprostira od mej okraja Ribnica do hrvaških meja pri Zagrebu. Zato naj bi zamenjali sodni okraj Kostanjevica s sodnim okrajem Trebnje iz predlaganega političnega okraja Mirna. Politični okraj z uradnim sedežem v Novem mestu ter dvema namestnikoma bi tako imel še vedno 20.499 prebivalcev. Mirna zaradi te zamenjave ne bi bila primerna kot uradni sedež okraja, ampak bi ga morali prenesti v Krško. Za to ni govorila le geografska lega, ker je ležalo Krško bolj v središču tako oblikovanega političnega okraja, marveč tudi zaradi političnih razmer, ker je bilo Krško 534 MELIKOV ZBORNIK najpomembnejši kraj za skladiščenje ob reki Savi, ker je bila projektirana poštna cesta od železniške postaje Zidani most prek Radeč in Krškega na Hrvaško, pa tudi sicer ne bi obstajala ob vsej važni cesti, potekajoči vzdolž reke Save, nobena politična nadzorna oblast. Okraj bi moral, zaradi občasne izpostave v Mokronogu, šteti tri namestnike. Ljubljanski okrožni urad je predlagal ustanovitev štirih političnih okrajnih uradov. Po mnenju komiteja kranjski okraj ne bi bil glede števila prebivalstva v skladu s pravilom, ki ga je postavil minister. Zopetna dodelitev sodnega okraja Tržič Radovljici je bila videti primernejša, ker so ta okraj od tod že upravljali, dokler je tam obstajala privatna okrajna gosposka. V ostalem pa bi mogli, kadar bi bilo treba, od dveh namestnikov, dodeljenih okrajnemu uradu Radovljica, enega občasno poslati na izpostavo v Tržič. Tako bi vendar štel okraj Radovljica 33.278 prebivalcev, okraj Kranj pa bi še vedno obdržal 49.339 prebivalcev. Pri njem bi nastavili, zaradi občasne izpostave v Škofji Loki, tri namestnike. Glede političnega okraja Kamnik je okrožni urad pripomnil, da leži Kamnik ob koncu okraja, kar pa ni ugodno. Zaradi pomanjkanja kakega drugega večjega kraja pa ni preostalo drugega, kot da se ta kraj izbere kot uradni sedež. Ko bo stekla železnica iz Celja, bo mogoče sodni okraj Zalog (pri Moravčah) dodeliti ljubljanskemu političnemu okraju, nakar bi Kamnik ležal v sredini političnega okraja, ki bi štel 39.219 prebivalcev in imel dva namestnika. Po predlogih okrožnih uradov v Ljubljani kot Novem mestu bi ostala vsa železniška proga od Ljubljane do Radeč brez vsake neposredne politične nadzorne oblasti, kar bi toliko bolj zaslužilo, da se popravi. Že pri ureditvi deželnoknežjih okrajnih komisariatov so mislili, namesto okraja Mirna, na postavitev okrajnega komisariata v tej okolici, namreč v Šmartnem pri Litiji, kar je bilo na Dunaju tudi odobreno. Ko se je nadalje med gradnjo železnice pokazalo, da tukaj manjka politična oblast, so si pomagali s provizoričnima političnima izpostavama v Šmartnem in v Zagorju. Zaradi prometa po železnici, ko bi ta začela obratovati, in zaradi posebnega pomena, ki bi ga s tem dobilo tamošnje območje, je pravosodni komisar predlagal novo posamično sodišče v Šmartnem pri Litiji. Pomanjkanje politične oblasti pa bi rešili z boljšo ureditvijo političnih okrajev. Združili bi sodna okraja Šmartno in Stična iz novomeškega okrožja s sodnim okrajem Zalog iz ljubljanskega okrožja v politični okraj z uradnim sedežem v Šmartnem pri Litiji, z dvema namestnikoma ter 30.517 prebivalci. Menili so, da nastanitev urada ne bo predstavljala nobene posebne ovire, če ne v samem Šmartnem ali Litiji, sicer pa v okoliških gradovih Grmačah, Selu pri Šmartnem ali Črnem Potoku. Res je reka Sava ločevala sodni okraj Zalog (pri Moravčah) od obeh ostalih in prek nje tedaj ni bilo nobenega mostu. Toda v bližini Šmartnega je prečkala Savo železnica in na drugem bregu, približno nasproti Šmartnega, so postavili železniško postajo. Takoj ko bi železnica stekla, kar naj bi se po dotedanjih poizvedbah zanesljivo zgodilo v prihodnjih mesecih septembru ali oktobru, bi bila tako vzpostavljena tudi neprekinjena komunikacija med okrajema Zalog in Šmartno. Če pa naj bi začeli delovati politični okrajni uradi še pred odprtjem železnice, pa ne bo treba nič drugega, kot sodni okraj Zalog v političnem oziru, dokler bodo trajale te razmere, izjemoma upravljati s pomočjo trajne izpostave z namestnikom. Sodnega okraja Zalog pa tudi ne bi bilo mogoče dodeliti okrajnemu uradu Ljubljana zaradi vmes ležečega sodnega okraja Brdo. Ustanovitev političnega okraja v Šmartnem pa bi tudi omogočila, da dodelijo predlagani novi sodni okraj Šmarje, kamor bi spadalo 12 občin bivšega političnega okraja Ig, okrajnemu uradu Ljubljana. To naj bi storili že zaradi bližine Ljubljane, še bolj pa zato, ker naj bi bili prebivalci teh 12 občin od nekdaj med najbolj upornimi prebivalci okrožja in zaradi tega potrebujejo strožji politični nadzor. Ta pa se ne bi mogel izvajati, če bi os- 535 JOŽE ŽONTAR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 tal sodni okraj Šmarje dodeljen v političnem oziru okrajnemu uradu Višnja Gora, ki bi bil odvisen od okrožnega urada Novo mesto. Okrajni urad Ljubljana bi na ta način obstajal iz sodnih okrajev Šmarje, Ljubljana okolica ter Ljubljana mesto z 52.253 prebivalci ter bi imel najmanj tri, če ne glede na potrebe glavnega mesta Ljubljane, štiri namestnike. Skupno bi tako imela kronovina Kranjska 11 okrajnih uradov z okrajnimi glavarji in 26 namestniki. Priložili so tudi karto, ki je izkazovala meje posameznih katastrskih občin, predlaganih posamičnih sodišč, političnih okrajnih glavarstev ter kolegijskih sodišč. 10 Na koncu je deželni guverner opozoril še na pripombo ljubljanskega okrožnega urada, za kar so dale povod predvidene župne občine. Bil je mnenja, ker so tukajšnje občine z malo izjemami brez premoženja, da bi morali uporabiti § 4 provizoričnega občinskega zakona in kot pravilo obdržati dotedanje glavne občine ali bivše francoske merije. Čeprav pripomba ni bila neutemeljena, pa je deželni šef menil, da ne sodi k tokratni obravnavi. Prav tako ni želel presojati okrožnouradnega predloga glede plač okrajnoglavarskih uradnikov, ker da ni za to niti višjega poziva niti kake druge podlage. 11 S predlagano upravno razdelitvijo pa na Dunaju niso bili zadovoljni, ker že razdelitev sodnih območij ni ustrezala. Pravosodni minister Aleksander Bach je 18. junija poslal pismo deželnemu guvernerju grofu Welsersheimbu, v katerem ga je obvestil, da so na pravosodnem ministrstvu - pritegnili pa so tudi izvedence za Kranjsko - pripravili za to kronovino novo sodno razdelitev, s čimer je bila določena tudi njena politična razdelitev. Za Kranjsko sta bili določeni dve deželni sodišči, eno v Ljubljani, drugo v Novem mestu. Pri razdelitvi okrajnih sodišč so upoštevali tudi razdelitev na kantone, ki je obstajala pod francosko vlado in je bila večinoma pogojena z lokalnimi razmerami. Območja predlaganih kolegijskih sodišč (po novem: okrajnih sodišč prvega razreda, oziroma okrajnih kolegijskih kazenskih sodišč o prestopkih) pa so bila preobsežna in so zato njihovo število povečali od 4 na 10 (ljubljansko ter novomeško okrajno sodišče je bilo združeno s tamošnjim deželnim sodiščem): Okrajna sodišča I. razreda, istočasno okrajna kolegijska kazenska sodišča o prestopkih Območ·e Ljubljana Kran· Radovl"ica Posto·na Vi ava Okrajna sodišča deželne a sodišča v L"ubl"ani: Ljubljana mesto, Ljubljana okolica, Vrhnika, Kamnik, Brdo (pri Pod eči , Zalo ri Moravčah 104.183 rebivalcev Radovl"ica, Kran"ska ora (26.859 rebivalcev) Posto·na, Planina, Senožeče, Lož, Ilirska Bistrica 55.421 Območ·e rebivalcev deželne a sodišča Novo mesto: Novo mesto Novo mesto, Kostan·evica, Krško (51.046 rebivalcev) Trebnje Trebnje, Stična, Žužemberk, Mokronog, Šmartno (pri Litiji), Novi dvor ( ri Radečah 68.462 rebivalcev Kočev·e Kočev·e, Ribnica, Velike Lašče (44.766 rebivalcev Črnomel· Črnomel", Metlika 35.190 rebivalcev 10 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1416. 11 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849. št. 783, 784. 536 MELIKOV ZBORNIK Izpostave okrajnih uradov so bile predvidene le v Trnovem (pri Ilirski Bistrici), Idriji, Krškem in Radečah. Politična razdelitev je morala sovpadati s sodno, tako da so se politični okraji praviloma krili z območji okrajnih kazenskih sodišč o prestopkih, kar pri prejšnji razdelitvi niso upoštevali. Glede števila političnih okrajev se je nova razdelitev samo nekoliko razlikovala od predlagane (obveljalo je 1O okrajev), toda območja političnih okrajev so postala precej drugačna, pri čemer Logatec, Ribnica, Krško ter Šmartno pri Litiji niso več prišli v poštev kot sedeži političnih okrajev. Lahko pa je območje okrajnega kazenskega sodišča obsegalo več političnih okrajev. Na Češkem je bilo to skoraj pravilo, na Kranjskem pa je bil tak primer le pri Ljubljani, kjer so zaradi velikega števila prebivalstva ljubljansko kazensko sodno območje razdelili na dva politična okraja, v Ljubljani za sodne okraje Ljubljana mesto, Ljubljana okolica in Vrhnika (58.727 prebivalcev) ter v Kamniku za sodne okraje Kamnik, Brdo (pri Podpeči) in Zalog (pri Moravčah; 45.456 prebivalcev). Minister Bach je še pripomnil, daje treba šteti to razdelitev kot dokončno, kar pa ne izključuje možnosti naknadnih popravkov, če bi se pokazala potreba glede razmejitve okrajev kot prestavitve uradnih sedežev. 12 Naknadno je dobil deželni guverner še seznam personalnega staleža ter predračun stroškov namestništva in okrajnih glavarstev na Kranjskem. Namestnik bi imel 5.000 gld. letne plače ter 2.000 gld. funkcijskega dodatka, namestniški svetnik 3.000 gld., okrožna svetnika pa po 2.000 oziroma 1.800 gld. plače. Predvideli so 4 okrajne glavarje prvega razreda (s plačo 2.000 gld.) ter 6 drugega razreda (s plačo 1.800 gld.), 10 okrajnih komisarjev (ne imenujejo se več namestniki) prvega razreda (s plačo 1.000 gld.) in 15 komisarjev drugega razreda (s plačo 800 gld.), 10 sekretarjev (s plačo 500 gld.) ter 10 uradnih slug (s plačo 300 gld.). Z izjemo komisarjev (ne imenujejo se več namestniki) drugega razreda bi bil torej povsod po en uradnik posamezne kategorije. Letni pisarniški pavšali so znašali pri polovici okrajnih glavarstev 1.000, pri ostali polovici pa 800 gld. Kot potne pavšale so predvideli 1.000, 900 oziroma 800 gld. Pri odmeri plač, kot pri določanju položaja funkcionarjev, so si prizadevali, da bi spravili v določeno razmerje službene kategorije novih oblasti s kategorijami tedaj obstoječih administrativnih oblasti kakor tudi med seboj. Stroški za celotno državno upravo na Kranjskem so bili tako predvideni na 92.100 gld. letno. 13 Časopis Laibacher Zeitung je že ob koncu junija iz zanesljivih krogov posredoval bralcem novico o novi upravni politični razdelitvi na Kranjskem, nakar so tudi Novice 4. julija prinesle vest o tem, na katere politične in sodne okraje (za okraj so uporabile izraz kanton) bo kranjska dežela v prihodnje razdeljena. Poudarile so, da bo nova ustavna ureditev spremenila poleg njihovih opravil tudi uradne sedeže. 14 Skoraj istočasno ( 14. junija) je Franc Jožef podpisal cesarski sklep, s katerim je odobril osnove nove sodne ureditve, 15 26. junija pa cesarski sklep, s katerim je odobril osnove za organizacijo političnih upravnih oblasti. 16 Ob tem so Novice izrazile željo, da bi "Bog dal, da bi se povsod taki kronovinini in kresijski pa tudi kantonski glavarji izvolili, ki bojo ne le vikšimu vladarstvu, temuč tudi ljudstvu po volji, s katerim bojo 12 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1416, 1917. 13 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1917. - Laibacher Zeitung 1849, št. 118 (2. 10). Amtsblatt zur Laibacher Zeitung 1849, št. 119 (4. 10.). 14 Laibacher Zeitung 1849, št. 77 (28. 6.). - Novice kmetijskih, rokodelskih in narodnih reči 1849, št. 27 (4. 7.). 15 Allgemeines Reichs-Gcsctz- und Regierungsblatt flir das Kaiserthum Oesterreich 1849, št. 278. 16 Allgcmeines Reichs-Gcsetz- und Regierungsblatt flir das Kaiserthum Oesterreich 1849, št. 295. 537 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 opraviti imeli." Za okraj so uporabile izraz "kanton". 17 Osnove za organizacijo političnih upravnih oblasti so bile v primerjavi z osnutkom iz meseca februarja, razumljivo mnogo bolj dodelane. V prvem delu so prinesle določbe o položaju in delokrogu političnih organov. Na čelu uprave posameznih kronovin so stali, skladno z določili oktroirane ustave z dne 4. marca 1849, namestniki (Statthalter), ne več guvernerji ter jih je imenoval cesar. Njim podrejeni okrožni predsedniki so vodili upravo okrožij. V kronovinah, ki jih niso razdelili na okrožja, je bil namestnik obenem okrožni predsednik. Okraje, ki so tvorili v administrativnem pogledu najnižjo politično enoto, so upravljali okrajni glavarji, ki so bili neposredno podrejeni okrožnemu predsedniku. Okrajni glavarji so morali skrbeti za politično poslovanje na nižji stopnji ter prevzeti za obseg svojega okraja delokrog dotedanjih političnih gosposk in okrožnega urada. Ta je bil prilagojen na podlagi državne ustave in občinskega zakona, v zvezi z odpravo in reguliranjem podložniškega in zemljiško-posestnega razmerja ter na podlagi drugih novih zakonov. Pritožbe proti odločbam okrajnega glavarja so šle na okrožnega predsednika. Za pomoč pri poslovanju so dodelili namestniku in okrožnemu predsedniku namestniške oziroma okrožne svetnike, okrajnemu glavarju okrajne komisarje ter ostalo potrebno uradniško in pomožno osebje. Namestništvom, ki so obenem opravljala administrativno funkcijo okrožnega predsednika, so dodelili še okrožne svetnike. Osnove niso več vsebovale določb o uradnikih. Predvideli so, da bo določila glede načinov in pogojev njihovega sprejemanja v državno službo, razporejanja in napredovanja, odpusta ali upokojitve ter disciplinske zadeve urejala službena pragmatika. Politična administracijaje sodila v področje ministrstva za notranje zadeve. Na splošno je med naloge političnih organov spadala - v obsegu uradnega območja skrb za objavljanje in izvajanje zakonov ter za vzdrževanje in vzpostavitev varnosti, javnega reda in miru. V okviru meja, določenih s predpisi, pa je obsegalo področje njihovega delovanja zlasti vodenje evidence prebivalstva, ugotavljanje in sestavljanje statističnih podatkov, sodelovanje pri dopolnjevanju, preskrbi in nastanitvi vojaštva, priprego, nadzor nad rojstnimi, poročnimi in mrliškimi knjigami, zadeve v zvezi s potnimi listi, domovinsko pravico in tujci, uporabo žandarmerije ali nadomestnega stražnega oddelka, nadalje obrtne in trgovske zadeve, zdravstvene, občinske, cerkvene in šolske zadeve ter zadeve ustanov, vrhovni nadzor nad dobrodelnimi in humanitarnimi ustanovami in nad vsemi javnimi institucijami, skrb za nedotakljivost in vzdrževanje evidence o državnih in deželnih mejah ter za vzdrževanje deželnih in vodnih poti, zadeve deželne kulture, nadzor nad tiskom in društvi ter privilegijske zadeve, nadalje sodelovanje pri razlastitvah, sporih o vodnih pravicah in gradnjah, pri sestavi seznama porotnikov ter pri organizaciji in uporabi meščanske straže, sestavi predračunov za politično administracijo, za gradnje cest in vodne gradnje ter za državne ustanove uradnega območja. V skladu z davčnim in pristojbinskim zakonom so imeli politični organi tudi naloge pri odmeri in prisilnem pobiranju direktnih davkov ter odpisu posameznih davčnih zneskov. Enako so morali sodelovati s pristojbinskimi organi pri njihovih uradnih zadevah. Osnove niso več vsebovale določb o nalogah političnih oblasti v zvezi z deželnimi, okrožnimi, okrajnimi in občinskimi zastopi, ker naj bi to urejale deželne ustave, deželni volilni redi ter občinski zakon. 18 V utemeljitvi osnov za organizacijo političnih upravnih oblasti je Aleksander Bach najprej obrazložil potrebe in namen reform, ki so bile v teku. Ločitev in medsebojna 17 Novice I 849. št. 28 (II. 7.). 18 Allgcmcincs Rcichs-Gesetz- und Rcgicrungsblatt flir das Kaiserthum Ocstcrreich I 849, št. 295. 538 MELIKOV ZBORNIK neodvisnost pravosodja ter uprave sta bili neizogibno potrebni tako za preglednost in samostojnost sodstva, kot za urejen potek administracije. Načelo je bilo izraženo v državni ustavi, nova sodna ureditev je to tudi dosledno upoštevala. Njeno udejanjenje pa je imelo za posledico nujnost temeljite reforme ostalih vej javne službe. Razen tega je s preoblikovanjem državnega življenja postal dotedanji upravni sistem neskladen. Tako so bili v večini kronovin skoraj povsod nižjim sodiščem zaupani tudi politični in kameralni posli ter nasprotno, na politične oblasti - še celo na višjih instancah - so bile poleg njihovih administrativnih, prenešene obenem sodne funkcije. Če se naj vse sodne oblasti in gosposke ukinejo in na novo uredijo in se naj organom sodstva odvzamejo vse v bodoče tuje zadeve, je bilo treba med drugim poskrbeti za nadaljnje vodenje teh zadev, sicer bo administracija zastala, na način, ki bi ogrozil javni red in varnost ter bi bil škodljiv za državni proračun. Nujni reorganizaciji političnih oblasti se je pridružila še možnost, da bi preoblikovali upravno organizacijo tako, da bi omogočala upravljanje političnih zadev na mnogo preprostejši in krajši način kot do tedaj, brez nepotrebnih pisarij, prelaganja reševanja od urada do urada in z znatno manj osebja. Možnost enostavnejše organizacije ni bila utemeljena le z izločitvijo vsega sodnega delovanja, marveč predvsem z reformami, ki so jih vpeljali zakoni glede zemljiške posesti ter podložniških razmerij kot glede občin. Patenta o zemljiški odvezi z dne 7. septembra 1848 ter 4. marca 1849 sta razbremenila sleherno politično oblast velike množine uradovanj, ki so izvirala iz podložniškega razmerja, kakor tudi uradovanj, ki so se nanašala na dajatve in storitve, ki so bile odpravljene ali jih je bilo mogoče odkupiti. Občinski zakon z dne 17. marca 1849 ni le prinesel političnim oblastem ogromno olajšanje, s tem da jim je kot osnovno pravico priznal avtonomijo v njihovih notranjih zadevah. Vlada je tudi vse dele izvršilne oblasti, ki so bili z življenjem komun neločljivo in naravno povezani, prenesla na občinske organe in s tem uredila poglavitno nižjo administracijo na način, ki je odgovarjal ustavni državni obliki. Potrebo in smotrnost preoblikovanja političnih uradov je minister Bach utemeljeval tudi s tem, da je treba zagotoviti odločno in učinkovito ravnanje po zakonu in izvajanje zakonov, kar je bilo pri novih političnih razmerah še toliko pomembneje. Nova ureditev političnih oblasti se je držala dvojnega načela: da obstoji za vse zadeve, ki so dopuščale kakršenkoli pritožbeni postopek ali so potrebovale višje odločitve, trojno stopnjevanje političnih inštanc in da, vsaki predstavniški korporaciji višji od občine, stoji ob strani vedno tudi vladni organ. Tako naj bi poleg legislativnega državnega zbora obstajalo odgovorno ministrstvo kot nosilec izvršilne oblasti, v posameznih kronovinah pa naj bi ob okrajnem odboru, okrožnem zastopu in deželnem zboru, stal ob strani tudi vladni organ v osebi okrajnega glavarja, okrožnega predsednika in namestnika. Glede manjših kronovin pa je minister Bach poudaril, da ne bodo razdeljene na okrožja in se bo deželna občina (to je deželni zbor) neposredno oblikoval iz okrajnih občin. Kot v predstavniškem, bo odpadel tudi v upravnem sistemu vmesni člen, zaradi česar bo moral poleg deželnega zbora delujoči namestnik, v takih deželah obenem v administrativnem oziru opravljati tudi posle okrožnega predsednika z neposredno podreditvijo pod ministrstvo. Osebje, ki bo v pomoč namestnikom, okrožnim predsednikom in okrajnim glavarjem, bo dodeljeno po najstrožje odmerjenih potrebah. Za pisarniško poslovanje so smeli pri vsaki oblasti sistemizirati le enega stalnega uradnika, ki bo določen za vodstvo teh del. O predpisih glede uradnikov pa je minister Bach poudaril, da morajo biti tako uravnani, da bo uradnik spodobno plačan ter zavarovan pred samovoljo predpostavljenih. 539 JOŽE ŽONTAR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 Prizadevnemu in zaslužnemu uradniku mora biti obljubljeno odgovarjoče priznanje, malomarnemu in tistemu, ki zanemarja dolžnosti, pa strogo ravnanje. S tem so bila postavljena načela glede položaja uradnikov, ki so veljala vse do konca monarhije in ki so omogočala zanesljivo delovanje državnega aparata. Delokrog organov politične administracije je bilo po mnenju ministra Bacha mogoče zaenkrat določiti le v splošnih obrisih, ne da bi zašli v neskončno in vendar nezadostno kazuistiko in ne da bi hoteli prehiteti bodoče reforme na ostalih področjih uprave. Ni bilo mogoče, da bi vse posle izvajanja, sodelovanja, nadziranja in vplivanja, ki so bili političnim oblastem dodeljeni, drugače označili kot na podlagi približnega naštevanja in z opozorilom na pristojnost dotedanjih političnih uradov ter na zakone in predpise, ki so tedaj urejali politično poslovanje. Minister za notranje zadeve pa bo moral tako delovati, da bo potek administracije kolikor mogoče poenostavljen, obravnava zadev skrajšana in se bo izvajala manj na podlagi pisnih naročil in poročil, mnogo bolj pa z neposrednim vplivanjem na ljudstvo, na podlagi osebnega poučevanja in nadziranja ter na podlagi primernega ukrepanja za vzdrževanje miru in reda in za ravnanje po zakonih na kraju samem. Izdatka, ki ga bo terjala politična uprava po prikazani ureditvi, še ni bilo mogoče izraziti s točnimi številkami. Minister je v prizadevanju, da bo kolikor mogoče varčna, izrazil upanje, da izdatki za nove politične oblasti, izdatkov za dotedanjo politično administracijo verjetno sploh ne bodo presegli ali pa vsaj ne pomembno. Ob tem pa bodo morali biti postavljeni nižji deželnoknežji organi v mnogo večjem številu kot prej, ko je bilo opravljanje političnih poslov v veliki meri prepuščeno magistratom in dominijem.19 26. julija 1849, to je že dober mesec po izidu cesarskega sklepa, je bila nova organizacija sodišč v kronovinah Koroški in Kranjski tudi uradno objavljena,2° 13. avgusta 1849 pa tudi omenjena nova organizacija političnih upravnih oblasti kronovine Kranjske, ki je vsebovala razdelitev kronovine na politične okraje in njihove uradne sedeže, v drugem delu pa stalež osebja, ki je bil potreben za zasedbo teh upravnih oblasti, kot zanje potrebne plače in uradne pavšale. 21 Z vsem tem so bile deželne oblasti, kot smo videli, že prej seznanjene. Minister Bach je ob cesarskem sklepu o organizaciji političnih upravnih oblasti v češki kronovini (31. julija 1849), ki je izšel kot prvi, podal prikaz vzrokov in ozirov, ki so ga na splošno vodili pri njihovi izdelavi. Poudaril je, da so se morali pri razdelitvi kronovin na manjša politična upravna ozemlja ozirati tako na predstavniški položaj in dejavnost okrajev in okrožij, kot na zahteve administrativne službe. Krajevne občine kot temeljni kamen celotne državne organizacije, niso smeli imeti za slučajen skupek posameznikov, marveč za svobodno združbo na nekem ozemlju naseljenih družin in njihove trajne zveze, ki je imela osnovo v skupnosti deloma lokalnih, deloma višjih interesov. Enak način pojmovanja naj bi veljal tudi pri občinah višjih kategorij, namreč pri okrajni in okrožni občini, ki sta se uvrščali med krajevno in deželno občino. Tako naj bi se okraj in okrožje oblikovala tam, kjer je obstajala na podlagi geografskega položaja, zgodovinskega razvoja, civilizacije in jezika, socialnih, proizvodnih in kulturnih razmer, podjetništva in prometa trajna skupnost interesov, ki so bili tako široki, da se zastopniki posameznih krajevnih občin o njih ne bi mogli več posvetovati in nanje paziti, vendar pa se niso dali identificirati s splošnimi interesi vse kronovine. 19 Laibacher Zeitung 1849, št. 107 (6. 9.). 20 Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblalt flir das Kaiserthum Oesterrcich 1849, št. 340. 21 Allgemeincs Reichs-Gesetz- und Rcgierungsblatt flir das Kaiserthum Oesterrcich 1849, št. 375. 540 MELIKOV ZBORNIK Okraji so morali biti po pravilu že obsežnejši, ker bodo imeli življenja zmožno predstavništvo le, če bo več občin povezanih po interesih, ki potrebujejo zastopstvo višjega političnega telesa. Kronovine, ki zaradi svojega majhnega obsega ali posebnih razmer svojega prebivalstva, niso obsegale dveh ali več ozemeljskih delov, ki bi se razlikovali po interesih - tako minister Bach - ne bodo razdeljene na okrožja. Sicer bi nastal na podlagi njihovega zastopstva v predstavniškem organu ne le odvečen, temveč tudi moteč člen, ki bi moral paziti ali skrbeti za iste interese in zadeve, tako kot okrajni odbor ali deželni zbor. Politična uprava ter predstavniški organi pa naj bi bili med seboj tako povezani, da jih je bilo potrebno skladno urediti. Vlada se je s tem, da je postavila občine kot avtonomne organe, odpovedala pokroviteljskemu vmešavanju v njihove notranje zadeve in vsemu, kar bi bilo v škodo dobrobiti in svobodi civilne vlade ter se odrekla podrobnemu upravljanju na spodnji sferi državnega življenja. Celo pri delokrogu, ki naj bo prenešen na občine, bi morala država ukrepati le v obliki kontrole in nasveta. Država pa naj bi omogočila tako poenostavitev in olajšanje teh poslov, da jih bodo zmogli občinski organi opravljati brez posebne težave, brez strokovne predizobrazbe in brez porabe časa in truda, ki bi oviral njihov siceršnji poklic. V zvezi z drugim delom organizacijskih osnutkov, ki so vsebovali personalni stalež ter stroške, pa je minister pripomnil, da manjka izkustveno merilo o obsegu poslov, da bi lahko točno določili število funkcionarjev posamezne nove politične oblasti. Šele praktična dejavnost teh oblasti bo pokazala, ali bo tu in tam treba osebje pomnožiti, ali pa ga bo mogoče delno skrčiti. Ko bodo občinsko ustavo bolj in bolj razumeli in jo začeli izvajati, bo mogoče izročiti občinam marsikatere, sedaj še političnim oblastem dodeljene posle. Pri določanju položaja ter plač osebja je ministra na splošno vodilo prepričanje, da je za javne službe bistveno, da bodo nastavljeni poslušni uslužbenci, četudi jih bo manj po številu, toda z boljšo plačo kot do tedaj. Minister je pripisoval velik pomen tudi skrbi za uradniški naraščaj. V vsaki kronovini naj bi politične oblasti glede na svoje potrebe sprejele primerno število konceptnih praktikantov. Zagotoviti bi jim morali zmerne prejemke (adjutum), ki bi omogočali njihovo materialno eksistenco. Do tedaj so morali namreč pripravniki vzeti v zakup večletno brezplačno opravljanje državne službe. Pisarniški pavšal posameznih političnih oblasti ter najemnine za uradne lokale je bilo mogoče le približno oceniti. Dokončen izračun pa naj bi bil mogoč, ko bo obseg teh potreb ugotovljen na podlagi izkustva in se bo dalo presoditi, ali so zadostne razpoložljive erarialne zgradbe ali prostori, ki bi jih ponudili privatniki in občine. Tudi potne pavšale je bilo mogoče le približno oceniti. Minister je še pripomnil, da so tozadevni prejemki predvideni za vso oblast in ne le za njenega šefa. K temu so prišli še izredni izdatki, nastali zaradi začasne nastavitve uradnikov pisarniške stroke, ki so postali z novo organizacijo politične uprave odveč. V redne in izredne proračune kronovin pa ni bilo mogoče vnesti izdatkov za gradnje, adaptacije in ureditve uradnih prostorov, kot tudi ne za uvajanje novih oblasti, ker za to v tako kratkem času ni bilo mogoče zbrati potrebnih izračunov.22 Ker je bila organizacija političnih oblasti neposredno vezana na organizacijo sodišč, je treba spregovoriti o uredbi glede konkretne organizacije sodišč na Kranjskem z dne 26. julija. Ta je ugotavljala, da je obsegala kronovina 173,2 kvadratnih milj ( 1 kvadratna milja = 57,546 km2 ), da je štela 474.525 prebivalcev ter da je sodila v kategorijo 22 Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt fUr das Kaiserthum Oesterreich 1849, št. 352; ARS I 6, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 1917. 541 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 goratih dežel. Zadnje naj bi povzročalo glede sodne razdelitve velike težave, če naj bi bila smiselna, skladna s potrebami in ne predraga. Pred tedanjo reformo je obstajalo 18 deželnoknežjih okrajnih uradov, ki so opravljali pravosodno ter politično poslovanje, v preostalih 20 okrajih so te posle izvajali dominiji jure delegationis. V primerjavi s predlogom okrajne razdelitve pl. Scheuchenstuela so izvedli nekatere združitve odvečnih okrajnih sodišč (Smlednik, Šmarje in Poljane), sedež okrajnega sodišča Radeče pa prenesli v Novi dvor pri Radečah. Območja okrajnih kolegijskih sodišč so morali na novo sestaviti, pri čemer se niso dosti ozirali na predlog političnih okrajev, ki so ga dobili iz Ljubljane. Glavni razlogi, ki so jih pri tem upoštevali, naj bi bili kakovost zemljišč, potek reke Save, ki je pri višjem vodostaju pogosto ni bilo mogoče premostiti, različne deželne meje ter promet, ki bo deloma zaradi predvidene železnice preusmerjen, a je bil pomemben zaradi soseščine Italije, Trsta in avstrijske morske obale, kakor tudi številčnost in interesi prebivalstva. Odlok, s katerim je bila razglašena organizacija političnih upravnih oblasti (z dne 23. avgusta), je ugotavljal, da spada Kranjska med kronovine, pri katerih ni zaradi teritorialnega obsega, niti števila prebivalstva, niti različnosti njenih interesov, potrebna delitev na okrožja. Deželnemu namestniku s sedežem v Ljubljani je bila zato zaupana istočasno v administrativnem pogledu uradna dejavnost okrožnega predsednika. 23 Prvi korak za uvedbo nove politične organizacije je bila postavitev deželne komisije, ki je morala poskrbeti za njeno konkretno izvedbo. Za predsednika je bil, ob uradni objavi novih političnih upravnih oblasti kronovine Kranjske, imenovan deželni guverner grof Welsersheimb, za člane pa je na njegov predlog minister Bach 1O. septembra imenoval dvornega svetnika grofa Andreja Hohenwarta ter gubernijska svetnika Dominika Brandstetterja in viteza Friderika Kreizberga, od pravosodne organizacijske komisije pa je bil prideljen deželni svetnik pl. Scheuchenstuel. Od članov se je zahtevalo natančno poznavanje tukajšnjega osebja in deželnih razmer, temeljito poznavanje administrativnega poslovanja ter uživanje zaupanja v javnosti. V svojem predlogu je grof Welsersheimb poudaril, da prva dva v celoti izpolnjujeta zahtevane lastnosti, glede viteza Kreizberga pa je bila utemeljitev daljša. Poudaril je, da je izvrsten, delaven, v organizacijski stroki izkušen sodelavec, ki natančno pozna deželne in administrativne razmere. Od ponovne zasedbe dežele, z izjemo nekaj let, ki jih je prebil pri tedanji dvorni pisarni, je bil stalno v Iliriji in sicer po večini na Kranjskem in kot Kranjec po rodu jezik popolnoma obvlada. 24 K posvetovanjem o predlogih in ukrepih večje važnosti je predsednik lahko pritegnil tudi strokovnjake in zaupnike, kot tudi izkušene uradnike drugih službenih kategorij. Naloge komisije so bile določene v inštrukciji z dne 27. junija tekočega leta, 25 morala pa je, ker se je delo obeh komisij močno prepletalo, stalno sodelovati s sodno uvedbeno komisijo. Tej prideljene tehnične in račun­ ske uradnike je smela uporabiti tudi politična komisija za presojo in nadzor pri gradnjah, pri oceni predračunov stroškov in drugih zadevah, ki so se nanašale na računsko stroko. Ostalo pomožno osebje je izbral njen predsednik izmed uslužbencev deželnega ali okrožnega urada na sedežu komisije. Sicer pa je morala politična deželna komisija delovati samostojno in neodvisno od ostalih političnih deželnih oblasti, okrožni uradi 23 Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt fUr das Kaiserthum Oesterreich 1849, št. 340. - Sergij Vilfan. Organizacija sodišč leta 1949 in narodnostne meje (zlasti na Štajerskem in Koroškem), v Zgodovinski časopis 42/1988, str. 180-182. 24 O Frideriku vitezu Kreizbergu prim.: Janko Polec. Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/1850. v: Zgodovinski časopis 6-7/1952-1953, str. 690. 25 Objavljeni v Wiener Zeitung 1849, št. 158 (5. 7.). 542 MELIKOV ZBORNIK ter politične gosposke so morale izvajati njene naloge. 26 Že pred tem je dal 6. septembra deželni guverner v časopisu Laibacher Zeitung objaviti osnovne predpise, ki so se nanašali na novo politično organizacijo, 27 27. septembra pa je imela komisija za vpeljavo politične organizacije v kronovini Kranjski svojo prvo sejo. 28 Kot prednostne naloge je minister Bach ob njenem imenovanju v pismu z dne 1O. septembra označil razpis službenih mest (z izjemo namestnika in namestniških svetnikov) ter dostavo predlogov za njihovo zasedbo, zatem pripravo in izdelavo detajlnih predpisov o pripravljalnih delih za uradno predajo in vpeljavo novih političnih organov za začetek njihovega delovanja, kakor tudi o začasnih ukrepih glede zadev, ki niso bile v bodoče več v njihovi pristojnosti. Minister je nadalje označil kot prav tako nujno nalogo komisije, da zagotovi potrebne prostore za nove urade. Glede dveh zadev pa je minister še posebej želel, da jih komisija takoj obravnava in poda svoje mnenje. Razdelitev in razmejitev okrajev in okrožij ter določitev njihovih uradnih sedežev je bila na splošno dokončna, niso pa bile izključene, zaradi posebnih razmer in ozirov, izjemoma manjše spremembe, bodisi na podlagi zahtev prebivalstva ali pa na podlagi ugotovitev same komisije. Pri tem so morali imeti pred očmi, poleg resničnih potreb javne službe, tudi finančno stran. Druga zadeva, ki jo je minister priporočil, da jo komisija presodi, se je nanašala na stalež osebja novih oblasti. Kar je bilo o tem v organizacijskem osnutku vsebovano, je predstavljalo približen izračun, ki je bil določen glede na nujno poenostavitev in prihranek stroškov v administraciji, kakor tudi glede na to, da je odpadla zelo pomembna množina dotedanjih zadev zaradi izločitve vseh sodnih zadev, zaradi prenehanja podložniške zaveze in izvajanja kurate! nad občinami in korporacijami, ter zaradi izločitve skoraj vseh davčnih in katastrskih poslov iz delokroga političnih uradov. Poudaril je, da natančneje tega ni bilo mogoče določiti, a da bo v prehodnem obdobju potreba verjetno večja. Merilo za število dejansko potrebnih delovnih moči naj bi dala primerjava dotedanjega obsega poslov z bodočim, ob upoštevanju, da bo politična uprava, za katero je do tedaj skrbelo malo državnih oblasti, v bodoče v okrajnih glavarstvih enakomerno porazdeljena prek vse dežele. Razen tega bo treba odločno izvesti poenostavitev poslovanja ter odpraviti nepotrebno prenašanje reševanja zadev od urada do urada ter nepotrebne pisarije. Pri tem komisije sploh ne bi smeli voditi postranski razlogi, kako bi čimveč razpoložljivih uradnikov zaposlili, temveč edino službeni interes ter nujnost varčevanja, ki so ga narekovale finančne razmere. Komisija je morala čimprej predložiti tudi seznam dotedanjega pisarniškega osebja, iz katerega bo razvidno, kako ga mislijo porazdeliti in dodeliti, da bi lahko točneje ugotovili potrebe glede pisarniških pavšalov. Da bi olajšali njihov položaj, so jih namreč lahko za prehodno obdobje, glede na njihovo uporabnost, dodelili posameznim oblastem, s tem da so obdržali dotedanjo plačo. 29 V časopisu Laibacher Zeitung je politična deželna komisija 2. (in ponovno 4.) oktobra objavila razpis za zasedbo mest pri političnih upravnih oblasteh na Kranjskem (z izjemo namestnika in namestniškega svetnika). Kot pogoj za zasedbo službenega mesta so na splošno veljali, kolikor ni bilo to povezano zgolj s pisarniško-manipulacijskimi posli, končani juridično-politični študiji ter dokaz odgovarjajoče prakse v politični 26 Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt fiir das Kaiserthum Oesterreich 1849. št. 375. - ARS 16. Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849. št. 1917. 2072. - Laibacher Zeitung 1849. št. 107 (6. 9.). 27 Laibacher Zeitung 1849, št. 107 (6. 9.). 28 ARS 41. Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko. spisi 1-150. 20. 9. 1849. 29 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849. št. 2072: ARS 41. Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko, spisi 1-150, 20. 9. 1849. 543 JOŽE ŽONTAR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 službi. Posameznim kandidatom je bilo prepuščeno - tako po besedilu razpisa - da predložijo dokaze o svojem jezikovnem znanju. Izjemoma ni bilo treba pri prvi zasedbi mest novih političnih oblasti predložiti dokazila o pravnih študijah kandidatom, ki so do tedaj samostojno dalj časa opravljali in vodili v popolno zadovoljstvo politične posle kakega ne povsem nepomembnega okraja. Prošnjo so morali vložiti tudi kandidati, ki so se že javili na predhodni razpis, da jih upoštevajo pri novi politični organizaciji. 30 Novice so se že 19. septembra, ob razpisu sodne komisije za koroško in kranjsko kronovino v časopisu Klagenfurter Zeitung, ki je poleg drugega zahteval za zasedbo službenih mest le izkaz jezikovnega znanja, pridružile pozivu Slovenije, da "se ima slovenski jezik tudi v kancelije vpeljati" in da morajo "komisije za nove sodniške in politiške uradnike terjati zdej od vsaciga, ki za službo na Slovenskim prosi, da gotovo skaže in spriča, da zna popolnoma slovenski jezik, to je jezik tistiga naroda, s katerim bo imel z besedo in s pisanjem opraviti. "31 Ko je izšel razpis kranjske politične komisije v časopisu Laibacher Zeitung, so Novice ponovno ugotavljale, "da je močno Krajnce v serce zabolelo, ko so enaki razpisek tudi krajnske politiške vstanovivne komisije brali, v katerim se bere, de naj tisti, ki žele na Krajnskim službo zadobiti, sebi lastne jezikavednosti razlože ... Zakaj se kratko pa razločno ne reče: de se slovenskiga jezika popolnama znanost natanjko spričati mora? ... in prašniki bi bili spoznali, de je za cesarskiga vradnika na Slovenskim zdej resnica, slovenski jezik popolnama znati. "32 3. oktobra je minister Aleksander Bach pozval deželne šefe, da je treba pospešiti organizacijska dela: vedno bolj se kaže potreba, da se upravne reforme s papirja, prenesejo v resnično življenje ter da se preoblikuje državni organizem iz neizogibno izjemnega in prehodnega stanja v urejeno izvajanje javne službe. Marsikje so prejšnji organi administracije, posebno na nižjih nivojih, izgubili nekdanjo avtoriteto, tako zaradi spremenjenih razmer, zaradi prenehanja patrimonialnega gospostva in deloma zato, ker so prizadete osebe zaradi negotovosti lastne eksistence pustile, da gredo zadeve svojo pot. Uvedba novih institucij, uresničenje načela enakosti pred zakonom, konstituiranje svobodnih občin in postavitev njihovih organov in zastopnikov ter aktiviranje reform, ki so skoraj v vseh vejah državnega življenja postale potrebne in so jih marsikje že začeli izvajati, toliko časa ne bo možna, dokler ne bodo postavljeni taki organi, ki stojijo neposredno v stiku s prebivalstvom, posebno še na področjih javne službe. Minister je poudaril, da možnost predhodne izboljšave ali dopolnitve organizacije ne odtehta škode, ki bi nastala kot posledica daljšega prestavljanja začetka delovanja novih oblasti, toliko manj, ker bodo njene morebitne pomanjkljivosti z gotovostjo očitne šele potem, ko bo nova organizacija presajena v praktično življenje. Potem bo še vedno obstajala možnost, da se izvedejo izpopolnitve, za kar ni merodajna nobena teorija, temveč le izkušnja. Minister Bach je naročil, da mu najkasneje do 1. novembra tekočega leta pošljejo predloge za zasedbo sistemiziranih službenih mest pri novih političnih oblasteh ter nadaljnje predloge za dodelitev in zaposlitev posameznikov, ki ne bodo predlagani za sistemizirana mesta, so pa že do tedaj bili v državni službi. Organizacijska preddela pa naj tako pospešijo, da bodo lahko 1. januarja 1850 nove politične oblasti začele delovati. Ministru naj vsake pol meseca poročajo o napredku del. 33 6. oktobra je imela komisija za uvedbo političnih organov v kronovini Kranjski 2. 30 ARS 41, Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko, spisi 1-150, 27. 9. 1849. - Laibacher Zeitung 1849, št. 118 (2. 1O.); T.- Amtsblatt zur Laibacher Zeitung 1849, št. 119 (4. 10.). 3 I Novice 1849, št. 38 (19. 9). 3 2 Novice 1849, št. 42 (17. 10.). 33 ARS 41, Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko, spisi 1-150, št. 12. 544 MELIKOV ZBORNIK sejo, na kateri so predvsem govorili o ministrovem pismu. Predsedujoči deželni guverner grof Welsersheimb je postavil vprašanja, ali je možno, smotrno in pametno s 1. januarjem 1850 postaviti nove politične oblasti in ali je pričakovati, da bodo tudi sodišča postavljena v istem času, potem ko je do tedaj veljalo načelo, da mora politična organizacija zaživeti istočasno s sodno. PI. Scheuchenstuel je pojasnil, da je bil njegov provotno predlagani sistem glede sodne organizacije drugačen kot ta, ki ga je nato določil ministrov kabinet. Slednji je privedel do združevanja sodnih oblasti in političnih uradov v istem kraju, čemur se je sam hotel izogniti. Sedaj se ravnajo po ministerialnem sistemu, katerega izvedba pa povzroča pri povezovanju organov stiske ter težave zaradi pomanjkanja možnosti za primerne nastanitve uradov na podeželju. K temu je prišel še neugoden letni čas, v katerem so tudi manjše adaptacije težko izvedljive. Zaradi vseh teh ovir je menil, da bi mogla sodišča na Kranjskem začeti z delom v najboljšem primeru šele v maju 1850, morda še kasneje. Grof Hohenwart je menil, če bi vprašanje pisarn za okrajna glavarstva imeli le za vprašanje sekundarnega pomena, bi bilo mogoče politične urade do novega leta postaviti. Toda upa, da ne bo prišlo do tega, da bi okrajnim glavarjem dali v roko nek pavšal in jih pustili iskati pisarne, ko bi morali že uradovati. Izgleda, da istočasna postavitev političnih in sodnih uradov ni več glavni pogoj. Toda tukajšnje podeželske oblasti so mešane, tako da bodo pri razpustitvi sedanjih okrajnih komisariatov sodni in davčni uradi obviseli v zraku. Ministrstvu bi morali tudi predstaviti, da tukaj, kjer so podeželske oblasti deželnoknežje, taka nuja za vpeljavo nove organizacije ne obstoji kot v deželah s patrimonialnim sodstvom. Razen tega je grof Hohenwart še menil, da bo imelo zmanjšanje števila političnih uradnikov, kot se bo zgodilo z novo organizacijo, v tem trenutku zelo slabe posledice, ker občine še niso organizirane, za organiziranje pa potrebujejo mnogo pomoči političnih uradnikov. Z mnenjem grofa Hohenwarta se je strinjal tudi gubernijski svetnik Brandstetter. Vitez Kreizbergje menil, da bi morali v predlaganem poročilu še posebej opozoriti na nepravilno predpostavko ministrstva, kot da bi bila na Kranjskem politična reorganizacija izredno nujna ter se sklicevati na več poslanih poročil o stanju v deželi, zlasti še na tisto iz januarja tekočega leta ministru grofu Stadionu o stanju javne varnosti, delovanju političnih oblasti, mnenju ljudstva itd. Že tedaj niso mogli najti vzrokov, toliko manj pa sedaj pri izboljšanem stanju, da bi bila odprava obstoječih političnih upravnih oblasti nujna. Ne glede na to pa bi bilo treba nadaljevati s postavitvijo političnih uradov, kot je z novim letom 1850 sedaj ukazano, čeprav so težave s policijsko upravo, ker še ni žandarmerije, in z oblikovanjem občin, ki jih v najboljšem primeru pred koncem februarja ni mogoče organizirati in ne bi mogle začeti delovati. Brez žandarmerije pa ne bi imele politične oblasti, potem ko bi bile skrčene na okrajna glavarstva, prav nobene prisile (brachium) ter bi postalo stanje javne varnosti slabše v primerjavi s sedanjim, ko ga okrajne gosposke za silo vzdržujejo, te gosposke pa se ravno želi prenagljeno odpraviti. Kreizbergje v nadaljevanju opozoril, da razpis za zasedbo mest pri političnih uradih na Kranjskem ne vsebuje zahtevka, da morajo kandidati dokazati znanje kranjskega (prvotno je bilo napisano slovenskega) jezika, temveč le poziv, da izkažejo jezikovno znanje nasploh. Javnemu mnenju o tem, ki pa ni ugodno, je treba prisluhniti, o tem smo obvezani na podlagi odredb kabineta. Če je bil v starem režimu vedno izrecno postavljen kot pogoj za nastavitev na Kranjskem - tako Kreizberg - da je moral kandidat dokazati znanje ljudskega jezika, bi morali ta pogoj še bolj poudarjeno zahtevati v novem režimu. Zato je predlagal dopolnitev razpisa natečaja v tem smislu, da bo znanje kranjskega jezika izrecno določeno kot pogoj za nastavitev. 545 JOŽE ŽONTAR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 Grof Hohenwart je bil proti predlogu gubernijskega svetnika Kreizberga, ker da zahteva, da kandidati za službena mesta izkažejo jezikovno znanje, vsebuje že v sebi dokazovanje deželnega jezika in na Kranjskem pride najprej v poštev prav ta jezik. Tudi ostali člani komisije niso podprli Kreizberga, nakar je grof Welsersheimb odločil, da se razpis ne dopolni. Sicer paje predsedujoči zaključil sejo z ugotovitvijo, daje postavitev političnih uradov z novim letom 1850 še vedno možna, ni pa v kronovini Kranjski smotrna in ni pametna. Zato bodo sicer začeli s potrebnimi deli za izvedbo ministrove volje, bodo pa tudi ministrstvu za notranje zadeve predstavili na seji izrečene pomisleke. Končno so med člane komisije porazdelili naloge, ki so bile določene v instrukcij i za deželne komisije za uvedbo politične organizacije. 34 Sredi oktobra je poslal deželni guverner okrožnim uradom navodilo o pripravah za uradno predajo poslov, tako pri njih, kot pri okrajnih komisariatih ter okrajnih gosposkah. Predajo poslov so morali tako pripraviti in izvesti, da bo mogla vsaka nova oblast njej dodeljene uradne posle takoj in neprekinjeno opravljati. Vse tekoče zadeve so morali po možnosti rešiti do dneva predaje, ki bo v drugi polovici meseca decembra. Tako naj bi predali novim oblastem le neizogibne zaostanke. Ostale predpriprave so se nanašale na spise ter gospodarjenje z denarjem in s tem povezane račune in blagajne. Tako so morali okrajni komisariati ter okrajne gosposke izdvojiti vse spise v zadevah, ki v bodoče niso bile več v pristojnosti političnih oblasti, torej vse spise, ki so zadevali davke in kataster, pristojbine, težke policijske prestopke in zemljiško knjigo. Davčne in katastralne akte so morali izročiti posameznim davčnim uradom, spise v zvezi s pristojbinami kameralnim, spise nanašajoče se na težke policijske prestopke, kazenske uvodne preiskave ter sploh vsakršne kazenske zadeve ter zemljiško knjigo, pa pravosodnim oblastem. Preostali spisi so bili dveh kategorij, glede na to, ali so bili to tekoči ali pa starejši spisi, določeni za hrambo v arhivih. Pri prvih je šlo za spise, ki so se nanašali na še trajajoče, torej nerešene in nekončane postopke; te so morali predati novim pristojnim okrajnim glavarstvom, skupaj s seznamom. Starejši spisi so morali začasno, do nadaljnjih navodil, ostati pri okrožnih uradih ter okrajnih komisariatih in okrajnih gosposkah. Gospodarjenje z denarjem se je nanašalo na različne blagajne. Okrajne gosposke so vodile poleg sodnih sirotinskih in depozitnih blagajn, politične depozitne, davčne in okrajne blagajne, okrajne gosposke, ki so bile istočasno komisariati za priprego tudi tozadevne blagajne, vsi okrajni komisariati pa rentne blagajne. Za predajo niso morali pripraviti le blagajniških knjig, iz katerih bi bili razvidni gotovinski ostanki z morebitno glavnico, obveznicami itd., marveč tudi izvlečke, ki bi izkazovali neporavnane aktive in pasive. Izročanje sodnih sirotinskih in depozitnih blagajn je urejala instrukcija sodne uvedbene komisije. Glede politične depozitne blagajne je deželni guverner naročil, da pospešeno realizirajo aktive in pasive, ostalo pa popišejo in izročijo okrajnim glavarstvom v nadaljnje poslovanje. Za davčne blagajne so bila predvidena posebna navodila gubernija. Pri okrajnih blagajnah so si morali prizadevati za realizacijo aktive in pasive, blagajniški preostanek pa izročiti novo konstituiranim občinam. Preostanke rentnih blagajn so morali odvesti blagajni za kameralne izdatke. Preostanke blagajn za priprego je moral prevzeti okrožni urad, da bi jih odvedel blagajni za kameralne izdatke.3 5 Z zaključkom poslovanja so imeli torej kar dosti dela. Zadnjega oktobra je politična organizacijska komisija natisnila dvojezično deželno 34 ARS 41. Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko, spisi 1-150, št. 13. - Prim. Janez Kranjc. Slovenščina kot uradni jezik (zgodovinski vidiki), v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete 58/1998, str. 172-173. 35 ARS 41, Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko, spisi 1-150, št. 19. 546 MELIKOV ZBORNIK razdelitev Kranjske na sodne okraje, okrajna glavarstva in davčne okraje ter objavila pravico reklamacije. V roku osmih dni so namreč smele sporočiti zahtevke za spremembo mej okrajev, da bi na ta način prišle v drug sodni okraj ali okrajno glavarstvo. Za besedo "Bezirk" so v razglasu prvič uporabili v slovenščini izraz okraj, tako "okrajni sod" in "okrajno poglavarstvo", medtem ko so Novice še vedno uporabljale izraz kanton.36 Tik pred nastavitvijo uradnikov je vladar na predlog ministra za notranje zadeve 8. decembra imenoval nižjeavstrijskega deželnega šefa Gustava grofa Chorinskyja za namestnika na Kranjskem, 12. decembra pa dvornega svetnika pri ljubljanskem guberniju Andreja grofa Hohenwartha za namestniškega svetnika. 37 Naslednjega dne je podpisal minister za notranje zadeve Aleksander Bach uredbo, na podlagi katere so bili vsi konceptni uradniki pri gubernijih, deželnih vladah, okrožnih uradih ter prvih deželnoknežjih političnih instancah stavljeni na razpolago. Bilo jih je mogoče razporediti povsod v državni službi, ne glede na kronovino. Obdržali pa so s svojo dotedanjo službeno stopnjo povezano sistemizirano plačo, kakor tudi osebne doklade, ki so jih prejemali. Tudi so se jim službena leta brez prekinitve štela dalje. To stanje je prenehalo, če je dobil uradnik sistemizirano službeno mesto pri novih oblasteh, če je bil začasno upokojen, ko po enem letu ni dobil takega mesta, ali če je bil trajno upokojen. Na enak način so bili stavljeni na razpolago tudi s plačo nastavljeni manipulacijski uradniki pri deželnoknežjih oblasteh. Če ne bi dobili sistemiziranega mesta, ali pa ne bi bili po predpisih trajno upokojeni, bi jih uporabili pri posameznih novih oblasteh, s tem da bi prejemali primeren znesek iz pisarniškega pavšala, ki je bil posameznim oblastem odmerjen. Tudi pisarniške praktikante, ki so najmanj tri leta z uspehom opravljali delo, naj bi deželna komisija upoštevala primerno in jih začasno dodelila kakemu političnemu uradu. Po možnosti naj bi prejemali primeren znesek iz pisarniškega pavšala. Vsi uradniki v državnih uradih so bili razvrščeni v kategorije: prvo so predstavljali okrožni predsedniki ter namestniški svetniki, drugo okrožni svetniki in okrajni glavarji, tretjo konceptni uradniki pri namestništvih, pri okrožnih vladah ter okrajni komisarji. 38 V svojem komentarju je časopis Laibacher Zeitung poudaril, da se bo na ta način dosegla večja gibljivost uradnikov, vlada pa bo mogla brez kakih ozirov, uporabiti kapacitete po svojem najboljšem preudarku. Odločila pa se je za sistem stalno nastavljenih uradnikov. Birokracija je postala tako poleg vojske pravi integracijski faktor habsburške monarhije. 39 Sredi decembra je minister za notranje zadeve imenoval uradnike pri novih političnih upravnih oblasteh na Kranjskem. Imenovanje sekretarjev, kakor tudi vseh poslov pri okrajnih glavarstvih pa je bilo prepuščeno deželnemu šefu, pri čemer se je moral predvsem ozirati na posle, ki so že bili zaposleni pri oblasteh, katerih dejavnost je prenehala. Sistemiziranih mest konceptnih namestnikov (adjunktov) pa notranji minister trenutno še ni zasedel, ker ni bil prepričan, da so predlagali dovolj sposobne osebe. Po treh meobčinam 36 37 38 39 ARS 41. Politična deželna organizacijska komisija za Kranjsko. spisi 1-150, št. I 16. - Glede naziva okraj: Janko Polce. "Župan" in "občina" v novejšem slovenskem izrazoslovju, v: Zgodovinski časopis 511951, str. 231-232. Laibacher Zeitung I 849. št. I 52 (20. I 2.). Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt fi.ir das Kaiserthum Oesterreich 1849. št. 47.Amtsblatt zur Laibacher Zeitung I 849, št. I 53 (22. I 2.). Laibacher Zeitung 1849, št. 15 I (18. 12.). - Ernst Bruckmi.iller, Habsburški absolutizem in narod dvornih svetnikov, v: Zgodovinski časopis 38/1984. str. 44. 547 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 secih je pričakoval ponoven predlog za zasedbo teh mest. Končno je naročil še poročilo o dotedanjih uradnikih, ki niso dobili zaposlitve pri novih oblasteh, ter za kakšne posle bi jih mogli uporabiti, oziroma katere bi trajno upokojili. Kdo so postali okrajni glavarji? Okrajni glavar v Postojni je postal bivši ljubljanski okrožni glavar Ludvik baron Mac-Neven, sicer pa so postali to dotedanji gubernijski sekretarji in nekateri okrožni komisarji, od katerih so imeli trije plemiški naslov (Jožef pl. Schiwizhofen v Kočevju, Viktor baron Schmidburg v Vipavi, Karl pl. Pavitsch v Kamniku). Za okrajne komisarje so bili imenovani ostali dotedanji okrožni komisarji, gubernijski konceptni uradniki (nekaj teh je bilo še pripravnikov), dotedanji okrajni komisarji in okrajni aktuarji ter predstojnik mitnice. Iz drugih dežel so prišli Jožef pl. Schiwitzhofen, ki je bil do tedaj v Gorici okrožni komisar (za okrajnega glavarja v Kočevje), Hugo grof Thurn, ki je bil nadštevilčni okrožni komisar prav tako na območju primorskega gubernija (za okrajnega komisarja v Trebnje), Hyacinth grof Thurn, ki je bil nadštevilčni okrožni komisar v Celovcu (za okrajnega komisarja v Kranj) ter Viljem Jettmar, ki je bil okrožni komisar v Galiciji (za okrajnega komisarja v Kočevje). Nova organizacija je pomenila veliko spremembo v uradniški strukturi, ne kaže pa, da bi se s tem zmanjšala birokracija. 40 20. decembra je prejel guverner grof Welsersheimb od notranjega ministrstva telegrafsko sporočilo, da morajo nove oblasti brez izjeme s 1. januarjem 1850 začeti z delom, uradne instrukcije za okrajne glavarje pa da bodo v kratkem objavljene. Glede uradne predaje naj uredi kot bi bilo primemo in skrbi za to, da ne bo pri opravljanju nalog nastopila nobena bistvena motnja. Deželni guverner je moral pohiteti s pošiljanjem namestitvenih dekretov novoimenovanim uradnikom. Najprej so se morali okrajni glavarji javiti v uradu deželnega šefa zaradi prisege. Najkasneje zadnjega decembra pa so morali vsi uradniki in posli dospeti v kraj, kjer je bil sedež okrajnega glavarstva, kamor so bili dodeljeni, da bi naslednjega dne prisegli (za to so prejeli posebne obrazce) pred okrajnim glavarjem ter začeli z delom. 41 Obenem je to pomenilo, da so po stotih letih delovanja okrožni uradi na Kranjskem, ki so bili glavna opora tedanje oblasti, prenehali delovati. Konec decembra je politična organizacijska komisija za kronovino Kranjsko objavila dvojezični razglas o začetku delovanja novih političnih oblasti, opozorila pa na to, da dotedanja okrajna sodišča in okrajni davčni uradi zaenkrat še nadaljujejo delo. Ker pa bodoča sodna razdelitev, na kateri je temeljila tudi bodoča politična razdelitev dežele, še ni bila dokončana - številne občine so vložile reklamacije - so se območja okrajnih glavarstev zaenkrat ravnala po obstoječi sodni razdelitvi. Tako so obsegali: Okrajno glavarstvo Ljubljana Kamnik Kranj Radovljica Še obstoječi sodni okraji Mesto Ljubljana, Ljubljana okolica, Vrhnika Mekinje, Brdo (pri Podpeči), Zalog (pri Moravčah) Kranj, Škofja Loka, Tržič, Smlednik Radovljica, Kranjska Gora 4 o ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849. št. 3037. - Laibacher Zeitung 1849, št. 152 (20. 12.). Eva Holz. Okrajna glavarstva in okrajni glavarji na Notranjskem v drugi polovici 19. stoletja (Teritorialne spremembe in upravna ureditev), v: Notranjski listi (Cerknica) 3, 1986, str. 85-98. - ista, Državni uradniki na Dolenjskem in v Beli krajini. v: Dolenjski zbornik 1990, str. 143-162. - Jožef pl. Schiwitzhofen, kasneje namestniški svetnik v Ljubljani je bil oče Ludvika, avtor:ja dela: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Gorz 1905: Slovenski biografski leksikon lil, str. 219. 41 ARS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1849, št. 3037. 548 MELIKOV ZBORNIK Postojna Vipava Novo mesto Trebnje Kočevje Črnomelj Postojna, Planina, Senožeče, Snežnik, Ilirska Bistrica Vipava, Idrija Novo mesto, Kostanjevica, Krško Trebnje, Mirna, Stična, Višnja Gora, Žužemberk, Mokronog, Boštanj Kočevje, Ribnica, Turjak Krupa, Poljane Razglas uporablja za "Bezirk" izraz okraj, v oklepaju kanton. Glede delokroga novih oblasti pa je opozarjal na spremembo, da so kazenske uvodne preiskave in sodstvo v težkih policijskih prestopkih v prvi in drugi stopnji odslej prenešeni na sodne organe. 42 Reklamacije občin, ki so dospele v zvezi z razglasom politične organizacijske komisije za Kranjsko z dne 31. oktobra 1849, so v naslednjih mesecih rešili, nakar je namestništvo 8. marca 1850 objavilo dokončno razdelitev Kranjske na deželna sodišča, okrajna glavarstva, kazenska okrajna sodišča, okrajna sodišča, davčne urade, katastrske občine in naselja. Spremembe (nekaj jih je bilo še kasneje) so se nanašale na dodelitev posameznih občin. Razmejitve okrajnih glavarstev in davčnih okrajev so stopile takoj v veljavo, medtem ko je glede sodstva še nadalje veljala dotedanja ureditev in sicer do začetka delovanja novih sodišč, kar se je nato zgodilo 1. julija 1850, potem ko je nekaj dni pred tem cesar objavil zakon o organizaciji sodišč. 43 Naknadno je bila na podlagi provizoričnega občinskega reda z dne 9. junija 1850 Ljubljana izvzeta iz okrajne ureditve.44 političnih ZUSAMMENFASSUNG Die Einfiihrung der Bezirksverwaltung in Krain im Jahre 1849 Die Marzrevol uti on des Jahres 1848 bewirkte unter anderem auch die totale Neustrukturierung des osterreichischen Staates in den Bereichen Justiz und politische Verwaltung. Zuerst wurde die Reorganisation der Gerichtsbarkeit in Angriff genommen. Im Februar 1849 wurden die Chefs der Lander mit der Aufgabe betraut, ein Komitee zu bilden, in dem Vorschlage zur politisch-administrativen Aufteilung des Landes gemacht werden sollten - in der politischen Amtstatigkeit erfahrene und liber das jeweilige Land gut informierte Beamten sollten dabei zugezogen werden. Als Unterlage sollten die beiden Entwlirfe liber das provisorische Gemeindegesetz sowie liber die Organisation der politischen Verwaltungsbehorden dienen. Nach dem Willen des Innenministers Graf Stadion sollten die Gemeinden die Basis der neuen Behordenorganisation bilden. Diese wiederum vereinigten sich in Gauen, weiters in Bezirken, Kreisen und in Kronlandern. Im Entwurf zur Organisation der politischen Verwaltungsbehorden wurde den neuen politischen Bezirken viel Aufmerksamkeit gewidmet, ebenso 42 Landesgesetz- und Regierungs-Blatt flir das Kronland Krain 1849. št. 26. - Laibacher Zeitung 1849, št. 155 (27. 12.). 43 44 Landesgesetz- und Regierungs-Blatt flir das Kronland Krain 1850, št. 92. 134. - Allgemeines ReichsGesetz- und Regierungsblatt flir das Kaiserthum Oesterreich 1850, št. 234, 258. Landesgesetz- und Regierungsblatt flir das Kronland Krain 1850, št. 276. - Marko Kambič, Pravni in praktični vidiki ljubljanske občinske avtonomije od marčne revolucije do propada monarhije, v: Zbornik znanstvenik razprav Pravne fakultete 55/1995, str. 155. 549 JOŽE ŽONT AR: UVEDBA OKRAJNE UPRAVE NA KRANJSKEM LETA 1849 den Fragen des Personals und der Aufgaben dieser Behorde. Als nachsthohere politische Verwaltungseinrichtung wurde die Kreisregierung vorgesehen. Der Vorschlag des Komitees liber die neue politische Verwaltungseinteilung Krains wurde im April 1849 fertiggestellt, die Meinung der Kreisamter wurde dabei aber nur wenig berUcksichtigt. Es wurden 11 politische Bezirke vorgeschlagen, an deren Spitze sollten Bezirkshauptleute stehen. Mit diesem Vorschlag gab man sich in Wien jedoch nicht zufrieden, da die Gerichtseinteilung, auf der die politischen Bezirke basieren sollten, nicht angemessen war. Die Zahl der politischen Bezirke wurde auf 10 reduziert. Der kaiserliche Erlaf3 vom 26. Juni 1849 schuf die Basis flir die politische Verwaltungsorganisation, die im Vergleich zum Entwurf vom Februar viel genauer ausgearbeitet wurde. Die Bezirke bildeten im administrativen Sinne die unterste politische Einheit. Der neue Innenminister Bach erklarte die Notwendigkeit und die Zweckmaf3igkeit der Verwaltungsreorganisation. 1hr Ziel war, durch die Trennung von Verwaltung und Justiz, durch die Abschaffung der Grundherrschaft und der Untertanenverhaltnisse sowie durch die Schaffung der neuen Gemeinden die Verwaltung von politischen Belangen zu vereinfachen; weiters sollte ein wirkungsvolles und gesetzmaf3iges Handeln garantiert werden. Die Neustrukturierung der politischen Behorden verfolgte zwei Prinzipien: bei allen Belangen, in denen Berufungsverfahren moglich bzw. eine hohere Entscheidungsinstanz notig war, solite es drei Stufen von politischen Instanzen geben. Jeder reprasentativen, liber der Gemeinde stehenden Korporation sollte immer auch ein Regierungsorgan zur Seite gestellt werden. Das Funktionieren der politischen Verwaltungsorgane basierte auf einem monokratischen System. Am 13. August 1849 regelte der Kaiser die Reorganisation der Behorden der politischen Verwaltung des Kronlandes Krain. Festgelegt wurde die Aufteilung auf politische Bezirke und ihre Amtssitze, im zweiten Tei! wurde der Status des Amtspersonals behandelt. Es wurde weiters bestimmt, dal3 im Hinblick auf die geographische Ausdehnung und die Bevolkerungszahl die Aufteilung in Kreise in Krain nicht notwendig sei und dal3 ihre Aufgaben der Statthalterei Ubertragen werden sollten. Der erste Schritt der neuen politischen Organisation war die Errichtung der flir die DurchfUhrung zustandige Landeskommission. Auf der Kommissionssitzung machte Ritter von Kreizberg im Zusammenhang der Stellenausschreibung flir die politischen Amter in Krain aufmerksam, dal3 es dabei keine Forderung nach Beherrschung der krainischen (slowenischen) Sprache fUr die Kandidaten gab, was im alten Regime immer die Bedingung flir eine Anstellung in Krain gewesen war. Ende Oktober gab die politische Organisationskommission eine zweisprachige Landeseinteilung Krains in Gerichtsbezirke, Bezirkshauptmannschaften und Steuerbezirke in Druck und bestimmte die Einspruchsfrist flir die Gemeinden. FUr das Wort "Bezirk" gcbrauchte man zum ersten Mal den slowenischen Begriff "okraj", "okrajni sod" und "okrajno poglavarstvo," wahrend die Zeitschrift "Novice" flir "Bezirk" noch immer den Ausdruck "kanton" verwendete. Die neuen Behorden hatten am l. Januar 1850 mit der Arbeit zu beginnen. Weil die Reklamationen der Gemeinden im Hinblick auf die zukUnftige Verwaltungseinteilung noch nicht berlicksichtigt wurden, orientierten sich die Gebiete der Bezirkshauptmanschaften vorlibergehend an der bestehenden Gerichtseinteilung. Schon am 8. Marz 1850 konnte die Statthalterei die endgUltige Landeseinteilung Krains veroffentlichen. Im nachhinein wurde Laibach, auf Grundlage der provisorischen Gemeindeordnung vom 9. Juni 1850, als Landeshauptstadt aus der Bezirksorganistaion ausgenommen. 550 MELIKOV ZBORNIK JAN HAVRANEK GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH 19. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA PRI VZGOJI ČEŠKE INTELIGENCE Že več kot dve stoletji predstavljajo gimnazije v srednji Evropi šolo, skozi katero je šla večina tistih, ki so potem absolvirali univerzitetni študij. Zato so bile in vse dotlej so osnova za vzgojo in izobraževanje bodoče inteligence. Gimnazije imajo še starejše korenine in so veliko pomenile v zgodovini evropskega šolstva. Pred sto Jetije označil njihov pomen v osnovni češki enciklopediji, v Ottovem znanstvenem slovarju, František Drtina, profesor za filozofijo in pedagogiko na češki univerzi: "Od začetka 16. stoletja se je inštitut, ki je podajal popoln tečaj latinščine in grščine, imenoval gimnazija; če pa je vseboval tudi osnove univerzitetnega študija, je slovel kot gimnasium illustre oziroma academicum. V zunanjih okvirih je v mnogočem ohranjen način prejšnjih samostanskih šol. Dijaki so stanovali ločeno v celicah, nosili enak kroj, delali in jedli skupaj, med kaznimi je tu omeniti metlo, zapor, post; med učnimi predmeti pa sta bili latinščina in grščina, izmed avtorjev so bili obravnavani Ciceron, Vergil, Terene, Izokrat, Ksenofanes, Plutarh, Hesiod in Theognis." Melanchtonov učni načrt iz leta I 528 je zgodaj postal splošno veljaven. Poznati klasične jezike in tudi hebrejščino, jezike biblije - to je bilo predpogoj za spoznanje prave božje besede, nesprevrnjene, po kakršni je klicala reformacija. Tudi jezuiti so dojeli, da je ta pet- oziroma šestletna šola lahko optimalna oblika izobraženosti za duhovno službo. Res je, že na prelomu 17. stoletja se (z Drtinovimi besedami) "v skladu z značajem dobe nenadno v večji meri uvajata matematika in fizika, čeprav sejimaje prebijati s precejšnjo nejevoljo pri odločilnih činiteljih; razen tega trpi ta študij od pomanjkanja sposobnih učiteljev". 1 Te je bilo nujno iskati med laičnimi strokovnjaki. Zlom v tej smeri je prinesel hallski Pedagogij, ki ga je ustanovil Hermann Franck in ta je v svojem poudarku odprl pot, ki je vodila k realkam in realnim gimnazijam. Vse do preloma 18. stoletja je gimnazija, orientirana predvsem v dobro osvojitev latinščine, jezika katoliške cerkve, imela v deželah pod žezlom Habsburžanov položaj ene in edine šole, ki je pripravljala na visokošolski študij. Njeni diplomanti so predstavljali večji del inteligence. To se je pokazalo pri oblikovanju tega socialnega sloja v čeških deželah. Leta 1781 je bilo med odraslimi moškimi na Češkem I 0.255 duhovnikov in 5697 uradnikov in dostojanstvenikov (0.82% in 0.45% vseh moških, starejših od 18 let). Leta 1800 je tu živelo 6715 duhovnikov in 6294 uradnikov (0.54% in 0.50%), leta 1815 je število posvetnih izobražencev že izrazito preseglo število duhovnikov - posvetnih je bilo 14 251 (1.19%), duhovnikov že samo 6327 (0.53%). Te številke se nič kaj dosti niso spremenile do leta 1850, vendar pa glede na številčno rast populacije v deželi je delež obeh kategorij v okviru celotnega odraslega moškega prebivalstva padel za 30 odstotkov. 2 O premiku zanimanja študentov, ki so šli skozi gimnazije ter skozi dve- ali triletni študij filozofskih smeri, o nadaljnjih uveljavitvah v življenju pričajo podatki o številu študentov bogoslovja na praški univerzi na eni strani ter študentov posvetnih fakultet, prava in medicine, na drugi. Leta 1784 je bilo tu vpisanih 584 bogoslovcev, 174 1 2 Ott(1v slovnik naučny. zv. 1O, str. 651-653. Čcska statistika. 1978/13, Obyvatelstvo českych zemi v letech 1754-1918. dil l. 1754-1865, str. 61-63. 551 JAN HAVRANEK: GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH 19. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA. pravnikov in 73 medicincev, na deset bogoslovcev so torej prišli samo štirje študenti posvetnih fakultet. Njihovo število je bilo leta 1789 skoraj enako, toda na teologiji je bilo vpisanih takrat že samo 164 študentov, tako da je na deset bogoslovcev prišlo takrat 15 študentov prava in medicine. Takšno razmerje je trajalo naslednja štiri desetletja, vendar pa je v štiridesetih letih 19. stoletja nastala nagla sprememba. V šolskem letu 1850/51 je bilo na univerzo vpisanih 186 bogoslovcev, 765 pravnikov in 328 medicincev.3 Kakšen delež so pri tem razvoju imele gimnazije? V primerjavi z veliko spremembo, ki so jo elementarnemu šolstvu prinesle reforme Marije Terezije in Jožefa II., je bila reforma gimnazij v letu 1775 manj izrazita. Langov učni načrt šestrazrednih gimnazij iz leta 1808, veljaven vse do Bonitz-Exnerjeve reforme v letu 1849, je puščal latinščini 49% ur, grščini 6% in verouku 12%, tako da je za vse preostale predmete ostalo samo 33% pouka. V tem času so odšle naprej tudi že devetrazredne gimnazije v Prusiji, kjer so leta 1825 oba klasična jezika in verouk imeli 54%, v študijski red pa je bila tja uvrščena tudi filozofska propedevtika, izvržena iz njega spet po porazu revolucije leta 1849. Takrat se je na avstrijskih, od leta 1849 že osemrazrednih, gimnazijah število ur, posvečenih latinščini, grščini in verouku, ustalilo na 49% pouka in se skoraj ni več spreminjalo vse do leta 1908. Sprememba je bila bolj v tem, da so gimnazije polagoma izgubljale svoj monopol v izobraževanju mladih mož za visokošolski študij. Poleg njih so to najprej dosegle realke (Realschulen). Mnoge izmed prvih šol s tem imenom so imele značaj strokovnih šol; realka, ki je bila ustanovljena leta 1829 v Rakovniku, je bila poklicna šola kmetijsko-gozdarske smeri, realka v Libercu iz leta 1837 pa trgovska in obrtna šola. Stanovska realka v Pragi je bila seveda vse od svoje ustanovitve leta 1833 usmerjena v izobraževanje mladeničev za študij na Visoki tehniški šoli. Leta 1849 se je najprej zdelo, da bodo vse realke, takrat šestletne, postale predvsem šole, ki pripravljajo za študij tehnike, vendar pa je v prihodnjih dvajsetih letih v njih prevladala orientacija na prakso. Zgodilo se je tako zato, ker so se absolventi dobro uveljavili v industriji in v gradbeništvu, kjer so podjetniki cenili resnično znanje in spretnost bolj kot spričevalo z visokih šol. Šele po letu 1869, ko so bile realke podaljšane na sedem let in bile zaključene z maturo,je šolanje za študij na Visoki tehniški šoli spet prevladalo. Na začetku 20. stoletja, v času ko je na gimnazije prihajalo vse več fantov in postopoma tudi deklet, je slišati močne glasove, da je pouk dveh mrtvih jezikov za večino bodočih izobražencev odvečna obremenitev. Šole, ki se ustanavljajo v hitro rastočih predmestjih Prage in v novih industrijskih mestih, so že poimenovane realne gimnazije, moderni jezik pa, najpogosteje francoščina, nadomešča grščino in za naravoslovne predmete je najti več ur v njihovem urniku. Gimnazije so bile neizogibna predstopnja visokošolskega študija. Najstarejši podatki o številu gimnazijcev v čeških deželah, ki ga posredujejo državne statistike, govorijo o tem, da je leta 1816 bilo na 38 šestrazrednih gimnazijah v čeških deželah vpisanih 7600 fantov, kar je bilo 0.62 odstotka vseh oseb ustrezne starosti. Delež gimnazijcev med generacijo se v naslednjih petdesetih letih ni preveč spremenil in na osemrazrednih gimnazijah in sedemrazrednih realkah je študiralo leta 1860 0.73% generacije. Naslednje polstoletje pa je prineslo spremembo. V letu 1900 je šlo skozi gimnazije v čeških deželah 1.64% mladih ljudi. V prvih desetih letih 20. stoletja je raslo število gimnazijcev približno štiri odstotke na leto; v letu 191 O, ko je bilo na 191 gimnazijah in realkah v čeških deželah vpisanih 54.000 študentov, pa je doseglo 2.04% iz generacije. Pri naglem naraščanju njihovega števila od začetka 20. stoletja je prinesel svoj delež 3 Dčjiny Univcrzity Karlovy zv. 3 (1802-1918), Red Jan Havranek, str. 27-28, 357-359. 552 MELIKOV ZBORNIK tudi razvoj dekliškega študija. Poleg gimnazijcev je bila tu, čeprav takrat še manj številna, skupina tistih, ki so se v starosti od 15-19 let po končanih meščanskih šolah še dalje izobraževali na trgovskih akademijah, na obrtnih ali kmetijskih šolah. Leta 191 Oje bilo ob popisu prebivalstva 3.46% vseh poklicno aktivnih oseb uvrščenih med "uradnike". Takrat je bila med "belimi ovratniki" graduiranih visokošolcev, maturantov in absolventov strokovnih šol verjetno le polovica. Na Češkem sta živeli vse do druge svetovne vojne ena zraven druge dve etnični skupini, Čehi in Nemci. V češkem delu države je živelo leta 1900 66% Čehov in 34% Nemcev, na Moravskem je bil delež češko govorečih prebivalcev 71 %, nemško pa je govorilo 29% Moravcev. Zapletene narodnostne razmere so bile v Šleziji, tj. v tistem njenem delu, ki je ostal v 19. stoletju pod vlado Habsburžanov. Tam je živelo 45% Nemcev, 33% Poljakov in 22% Čehov. Te relacije so bile bolj ali manj stabilne za leta 1781-193 8. Na podeželskih področjih je bil upoštevani jezik, v katerem se je učilo na osnovnih šolah, določen po etničnem značaju kraja. Bolj zapleten je bil položaj v mestih, kjer je tudi tam, kjer so Čehi med prebivalstvom prevladovali, kot npr. v Pragi, Plznu ali pa v Čeških Budejovicah v elementarnem šolstvu vse do leta 1861 prevladovala nemščina. Na Moravskem - v Brnu, Olomoucu in drugih mestih - so pogosto hodili v nemške osnovne šole tudi češki otroci in šele deželni zakon "Lex Perek", sprejet v okviru moravskega pakta leta 1906, je zahteval, da naj bodo v šole sprejeti samo otroci, ki obvladajo njihov jezik. Učni jezik na gimnazijah je bila do reform Jožefa II. latinščina, na tradicionalnih jezuitskih oziroma piarističnih gimnazijah pa so bili dijaki vanjo uvrščeni na osnovi svoje materinščine, češčine in nemščine. Od leta 1784 je nemščina postala učni jezik na praški univerzi, latinščina pa je podaljševala svoje življenje v nekaterih predmetih na teološki in medicinski fakulteti. 4 Tretja izmed osmih zahtev peticije, naslovljena na vladarja, ki so jo dne 15. marca 1848 sprejeli v veliki avli praškega Karolina univerzitetni študenti in jo skupaj z njimi podpisali tudi člani akademskega senata, se je glasila: "Da bi bilo vsakemu omogočeno, da se do popolnosti izobrazi v obeh deželnih jezikih, in to v vseh poučevanih predmetih". Na kabinetnem listu je bilo vsem zahtevam akademskega kroga ugodeno. Ena izmed posledic v enakopravnsti češčine in nemščine je bila tudi enakopravnost obeh jezikov na gimnazijah, na katerih je bila dana možnost tudi češkim dijakom, da se izobražujejo v svojem rodnem jeziku. V revolucionarnem letu 1848 je češčina postala učni jezik na desetih gimnazijah na Češkem. Na prvem mestu med njimi je bila Akademska gimnazija v Pragi, nameščena v univerzitetni stavbi Klementina. Kljub temu je ta revolucionarna pridobitev naletela po porazu revolucije na odpor uradov. Že od leta 1853 se je na praški Akademski gimnaziji poučevalo le v nemščini, od leta 1856 pa se je tudi na ostalih gimnazijah po Češkem uporabljala češčina samo pri dveh učnih predmetih, pri češčini in verouku. 5 Seveda pa so si od obnovljene ustavnosti leta I 861 Čehi prizadevali za počeščenje gimnazij povsod tam, kjer je bila češčina materinščina večini dijakov. V češkem delu države so dosegli v tem pogledu popoln uspeh z zakonom iz dneva 18. januarja 1866, ko je češčina postala učni jezik vseh predmetov na gimnazijah v čeških mestih. Nemški jezik pa je tu moral biti obvezen učni predmet v vseh osmih razredih prav tako, kot je češčina morala biti obvezen predmet na vseh nemških gimnazijah na Češkem. Ta deželni zakon je bil z nemške strani zavrnjen in označen kot "Sprachenzwanggesetz". Zato pa je bila v Decembrsko ustavo iz leta 1867 vnesena odločba, da dijaki v šolah ne morejo biti prisiljeni 4 5 Dejiny Univerzity Karlovy, 3, str. 20. Československa v lasti veda, dil 1O. Osveta. Praha 1931, str. 139-141. JAN HAVRANEK: GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH 19. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA ... k temu, da bi se morali učiti jezika, ki se ga nočejo učiti. Zato je bila od leta 1868 nemščina na čeških gimnazijah na Češkem neobvezen jezik, enako kot češčina na nemških gimnazijah. V čeških gimnazijah je nemščino absolviralo okoli 97% dijakov, praviloma vsi z izjemo nekaj posameznikov, ki so od doma znali nemščino tako dobro, da bi bil šolski pouk zanje odveč. Na nemških gimnazijah pa se je fakultativna češčina realizirala samo v mestih z jezikovno mešano populacijo, in tudi tam, kot npr. v Pragi, so od devetdesetih let nacionalisti agitirali pod geslom, da se nemški študent ne bo učil češčine. To se je končalo šele v letu 1918, ko je nemščina postala prvi obvezni jezik v vseh osmih razredih češkoslovaških gimnazij in podobno tudi češčina oziroma slovaščina na gimnazijah z nemškim učnim jezikom. Leta 1848 je bilo na Češkem deset gimnazij, ki so začele poučevati v češčini. Med njimi so ile največje po številu dijakov Akademska gimnazija v Pragi, gimnazija v Hradcu Kralove in na tretjem mestu gimnazija v Jičinu, kjer je študiralo 294 fantov. Jičinsko gimnazijo je leta 1624 ustanovil Albrecht iz Valdštejna v središču svojega dominija, imenovanega Veodstvf Frydlantske in je pripeljal sem jezuite. Ta gimnazija se je dobro zavedala svoje davne tradicije in je veliko pozornosti posvečala svoji zgodovini. V letu 1999 je priredila konferenco ob 375. obletnici svoje ustanovitve: "Preteklost, sodobnost in prihodnost gimnazijskega izobraževanja". 6 Prav na osnovi gradiva o tej gimnaziji, zlasti njenih dobro ohranjenih Letnih poročil, sem skušal rekonstruirati nekatera splošno veljavna spoznanja pri nastanku češke inteligence, ki je imela nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju novodobnega češkega naroda in njegove države. Upošteval sem tudi podatke o drugih čeških gimnazijah, in sicer gimnazij v Pragi, Pisku, Crudimu in Plznu. Pri ustanavljanju mreže gimnazij in realk v čeških deželah druge polovice 19. stoletja - leta 1851 jih je bilo tu 31, leta 1881 121 in leta 1910 191 - so si pridobile velike zasluge mestne samouprave, ki so šole ustanavljale, materialno opremljale in finansirale tako dolgo, dokler jim ni uspelo predati jih v upravljanje državi. Obstoj gimnazije je meščanom prinašal gmotne koristi - v mestih so živeli in zapravljali študenti in profesorji - glavna njihova motivacija pri ustanavljanju šol in pri gradnji reprezentativnih stavb pa je sledila prestižu njihovega mesta. Med študenti so bili tudi njihovi sinovi, vendar so ti bili v manjšini, več pa je bilo takih dijakov, ki so prihajali od drugod, iz sosednjih mest in mestec ter iz podeželskih krajev. Letna poročila gimnazij ne vsebujejo informacij o poklicu staršev njihovih dijakov. To informacijo pa nam lahko nadomestijo rezultati študij o socialnem izvoru visokošolcev, absolventov gimnazij. Poleg sinov iz premožnih meščanskih družin, za katere še ni bil v drugi polovici 19. stoletja študij na gimnazijah vprašanje družbenega prestiža, pač pa bolj zagotovitev za tiste, ki se v podedovani obrtni dejavnosti niso uveljavili, tu so bili v izraziti meri zastopani fantje iz uradniških in učiteljskih družin. Na prelomu 19. stoletja je bilo čedalje več tudi sinov iz družin uslužbencev, po letu 1900 pa niti otroci iz delavskih družin niso bili v gimnazijskih razredih izjema. V eni smeri so se češke gimnazije precej razlikovale od drugih. Od začetka 19. stoletja je tu študiralo nemajhno število kmečkih sinov. Veliko zanimanje so za izobraževanje na teh šolah kazali v drugi polovici 19. stoletja fantje iz židovskih družin, ki so bili najprej usmerjeni le na nemške gimnazije, vendar od 80-ih let so mnogi med njimi, zlasti iz južnih in vzhodnih predelov Češke in nazadnje tudi iz Prage prihajali tudi na češke šole.Prav tako kot je prevladoval delež evangeličanskih družin med prebivalstvom, se je 6 Minulost. současnost a budoucnost gymnazijniho vzdelavani. In: Z Českcho raje a Podkrkonoši. Supplemcntum 5. Ed. Robert R. Novotny, Semily 2000, 255 str. 554 MELIKOV ZBORNIK to odrazilo tudi v številu evangeličanov med študenti. V zadnjih dveh predvojnih desetletjih so na gimnazije prihajala tudi dekleta, najprej na privatno gimnazijo "Minerva", malo pred vojno pa že tudi na fantovske gimnazije. V prvi generaciji so med njimi prevladovale hčere iz družin intelektualne in premožne špice v češki družbi. Če spremljamo nadaljnje življenjske usode absolventov gimnazij iz čeških mest, ugotavljamo, da so se v šestdesetih in sedemdesetih letih mnogi izmed njih - za razliko od absolventov s praških gimnazij - preorientirali na bogoslovni študij, niso pa ga vsi dokončali. Od osemdesetih let se je največ maturantov odločilo za študij prava, ob prelomu stoletja je počasi raslo zanimanje tudi za medicino. Med petino maturantov, ki so odhajali na filozofsko fakulteto, je bilo vse več interesentov za študij tujih jezikov in naravoslovnih znanosti v škodo tistih, ki so hoteli učiti latinščino in grščino. Bojazni, da se po več let, celo desetletij ne bodo mogli uveljaviti na gimnazijah - te bojazni so okoli leta 1910 polnile študentske časopise in koledarje - so se po letu 1918 hitro razblinile. Samo kakšna četrtina maturantov je navajala, da nočejo več dalje študirati in da se zaposlijo na uradniška mesta, za katera je bila matura zadovoljiva kvalifikacija. Pomen jičfnske gimnazije je v času druge polovice 19. stoletja postopoma padal. Mesto, v katerem je gimnazija prebivala, je raslo precej počasi in ne tako zelo daleč so nastajale še druge srednje šole, tako da se je krog, iz katerega so prihajali v Jičfn dijaki, začel postopoma zmanjševati. Rezultat tega je bilo, da je v letu 1898, ko je bilo na Češkem 35 čeških gimnazij (poleg njih 14 realk) in 12 čeških gimnazij je delovalo na Moravskem, ena pa v Šleziji, že 27 izmed njih imelo več dijakov kot Jičfn, ki jih je v tem letu zabeležil samo 254, manj kot petdeset let prej. V jičfnskih letnih poročilih najdemo podatke o tem, kam so tedanji maturanti hoteli iti okoli leta 1900. Te lahko primerjamo s podatki o tem, kako je gimnazijsko izobraževanje vplivalo na socialni vzpon v češki družbi in na graditev njenih intelektualnih elit v 19. stoletju. Študij ali profesija, na katero so se abiturienti jičinske gimnazije orientirali na osnovi svoje izjave pri maturi. (iz Letnega poročila gimnazije po ustreznih letih) Bogoslovje Pravo Medicina Filozofija Kmetijstvo Poštna storitev Železnična stor. Leta 1897, 98, 99 Število v% 12 18 22 33 14 21 14 21 2 3 1 1 2 3 Leta 1900, 02, 06 Število v% 4 6 26 38 10 14 21 30 1 1 - 1 1 - Izbiranje je bilo pod vplivom dejstva, da je v Jičfnu obstajala hkrati še realka, študenti katere so bili orientirani na visoko tehniško šolo ali na poklice, kjer so se s svojo matematično izobrazbo in znanjem risanja mogli dobro uveljaviti. Bežno primerjanje podatkov o rojstnem kraju študentov jičinske gimnazije iz tridesetih in petdesetih let 19. stoletja in iz začetka 20. stoletja kaže, da so na tej šoli fantje iz vasi sestavljali približno polovico vseh študentov, medtem ko je bilo jičfnskih rojakov samo šestina. Letna poročila gimnnazij pri vsakem dijaku od začetka navajajo, kje se je rodil, vendar šele v 20. stoletju je iz njih včasih razbrati, ali so njihovi starši stanovali v mestu, kjer je bil sedež šole. Z analizo seznamov dijakov, natisnjenih vedno 555 JAN HAVRANEK: GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH I 9. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA v letnih poročilih, je mogoče priti do rezultatov, kakršne prinašajo naslednje tabele, ki govore o okolju, v katerem so študenti odraščali. Rojstni kraj študentov jičinske gimnazije (šestrazredne) v letu 1837/38 (Iz seznamov, objavljenih v letnem poročilu za šolsko leto 1902/03, str. 47-51). Razred 1. gramatični 2. gramatični 3. gramatični 4. gramatični 1. humanistični 2. humanistični Skupaj Jičin 7 4 4 3 3 1 22 Mesta ali mesteca 15 6 7 6 3 9 46 Vasi 17 18 10 11 10 7 73 Skupaj 39 28 21 20 16 17 141 Leta 183 7, ko je učni jezik bila tu kot povsod po Češkem nemscma, so 16% tukajšnjih dijakov sestavljali jičinski rojaki, 32% jih je izšlo iz mest in mestec ter iz precej oddaljene okolice, in sicer tudi z nemškega jezikovnega področja severovzhodne Češke, 52% pa jih je bilo iz vasi širše jičinske okolice. Študenti so bili, razen 4 Izraelcev, večinoma katoliške vere. Razred l. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. Skupaj Jičin 9 10 8 7 4 5 l 2 46 Mesta ali mesteca 20 10 10 11 12 9 11 9 92 Vasi 39 15 20 23 19 9 17 10 152 Skupaj 60 35 38 41 35 23 29 21 290 Rojakov iz Jičina je bilo v tem letu, ko se je v Jičinu poučevalo vecmoma v nemščini, delno pa tudi v češčini, 16% študentov, iz mest in mestec je prišlo študirat 32% dijakov in iz vasi 52%. V poročilu za leto 1851 je tudi podatek o narodnosti študentov: 254 (88%) je bilo Čehov, 8 (3%) Nemcev in 28 (9%) je bilo navedeno kot "utrakvistov". Leto pozneje je bila ta skupina v letnem poročilu označena kot "Nemci, ki znajo češko". Izraelcev je bilo 6, od evangeličanov nobenega. Dva študenta sta bila navedena kot privatista, kasneje v petdesetih letih je število privatistov naraslo na pet ali šest, velikokrat so to bili dijaki s plemiškim predikatom. 556 MELIKOV ZBORNIK Rojstni kraj ,i/tudentov jičinske gimnazije v letu 1901/02 (Iz seznamov, objavljenih v letnem poročilu za leto 1901/02) Razred LA LB II.A. II.B III.A 111.B IV. V. VI. VII. VIII. Skupaj Jičin Mesta ali mesteca Vas Skupaj 5 4 5 2 4 6 8 6 2 3 4 49 8 8 7 7 8 5 18 18 20 15 18 15 16 16 18 15 18 14 183 31 32 27 10 8 5 5 89 27 27 27 42 34 25 26 23 321 Jičinskih rojakov je v tej, po 35 letih povsem češki gimnaziji, bilo 15%, iz mest in mestec je prišlo 32% in iz vasi 53% dijakov, tako da se njihova sestava po mestu izvora v sedemdesetih letih sploh ni spremenila. V letu 1901 nam je znano tudi stanovanje staršev, ki so pri 116 študentih živeli v Jičinu in v predmestjih, 205 pa jih je stanovalo drugje. Vsi študenti so se izrekli za češčino kot za svoj jezik. Razen enega evangeličana (reformiranega) in treh Židov so bili še vedno vsi študenti katoličani. Pri delu s seznami dijakov se je pokazalo, da je j ičinska gimnazija imela, z izjemo petdesetih let 19. stoletja, razmeroma malo privatistov, le-ti so bili večinoma vpisani na praških gimnazijah, izmed čeških največ na Akademski v Pragi. Dijaki gimnazije v Jičinu, podobno kot z drugih čeških gimnazij, so se rodili zvečine v mestih, ki niso bila preveč oddaljena od Jičina, pri čemer se je radius šole postopoma zmanjševal. Zlom je prineslo zadnje desetletje pred prvo setovno vojno, ko so gimnazije ali realke bile ustanovljene še v štirih ne preveč oddaljenih mestih. Mreža čeških gimnazij v notranjosti Češke je bila leta 1914 že popolnoma zgrajena in Češkoslovaška republika je gimnazije ustanavljala največ na Slovaškem, pa tudi tam, kjer so v nemško poseljenih obmejnih območjih živele številne češke manjšine. Posledice tega razvoja, skupaj z demografskimi dejavniki - za časa vojne se je rodilo le zelo malo otrok - so se pojavile po letu 1918 v padajočem številu jičinskih gimnazijskih študentov, ki je doseglo svoje dno na koncu šolskega leta 1929/30, ko jih je tu študiralo že samo 152. V odobju med vojnama je vsakodnevna vožnja v šolo prevladovala nad številom stanujočih podeželskih fantov v najemniških sobah. Poročilo za leto 1931/32 navaja, da je v Jičinu pri starših stanovalo 96 dijakov, pri odgovornih nadzornikih 38, prihajalo peš 15, dnevno pa se jih je vozilo, skoraj večinoma z vlakom, 61, tj. 30%. V 19. stoletju dnevna vožnja v šolo ni bila mogoča in tako so bile študentske najemniške sobe za mnogajičinska gospodinjstva vir prihodkov in poceni prehrane. Podatki o rojstnem kraju študentov zjičinske gimnazije se v celoti ujemajo s podatki drugih čeških gimnazij, čeprav je bil polovični delež rojakov z vasi precej visok in je odražal premožnost kmetov s tukajšnjega okraja. Vendar pa rezultati, ugotovljeni na tej gimnaziji, niso v nasprotju s podatki, zaenkrat najbolje obdelanimi, s podatki o socialnem izvoru visokošolcev, ki so bili pridobljeni z analizo katalogov s praške češke univerze. Na kratko jih posredujeta dve naslednji tabeli. 557 JAN HAVRANEK GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH I 9. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA ... Socialni izvor študentov češke univerze v letih 1890 in 1913 (Podatki v odstotkih o študentih fakultet in celotne univerze, ki so navedli poklic očeta oziroma varuha*) 7 Leto 1890 Poklic očeta: veleposestnik meščan svoboden poklic uradnik teologija 1 11 1 Fakulteta pravo 2 20 7 medicina 3 23 4 Univerza filozofija 1 11 5 v celoti 2 20 5 21 34 29 36 31 17 43 6 100 12 22 3 100 11 29 1 100 19 22 6 100 12 27 3 100 učitelj obrtnik kmet delavec Seštevek Leto 1913 Poklic očeta: veleposestnik meščan svoboden poklic uradnik, teologija o 7 1 Fakulteta pravo 2 15 7 medicina 1 18 6 Univerza filozofija 1 15 3 v celoti 2 13 5 34 45 44 45 45 20 26 12 100 6 18 5 100 7 18 4 100 11 9 19 5 100 učitelj obrtnik kmet delavec Seštevek 19 6 100 * Študentom, ki so bili polnoletni, tj. starejši od 24 let, ni bilo potrebno navajati ime in poklic očeta oziroma varuha. Pri teološki fakulteti, ki je bila v letu 1890 še skupna, se je upoštevalo samo študente češke narodnosti. Pri primerjanju obeh prejšnjih tabel se pokaže, da je bil delež iz družin aristokratov in veleposestnikov na češki univerzi komaj dvoodstoten. Tisti, ki so kot poklic svojega očeta navedli meščan, imetnik realij, tovarnar in trgovec, so predstavljali leta 1890 petino med študenti, 1913 pa že samo 15%. Medtem ko se je njihov delež na študiju prava in medicine zmanjšal za četrtino, je naraste! v enaki meri na filozofiji, kjer so 1913 že študirala mnoga dekleta iz teh družin. Tudi zastopanost otrok iz obrtniških družin je upadla iz 12% na 9%. Iz 27% na 19% se je zmanjšal tudi delež otrok iz kmečkih družin, vendar pa ena petina zastopanih kmečkih sinov je spadala v letu 1913 k najvišjim na lestvici v Evropi, 27% pa je bilo leta 1890 že kar izjema. Delež otrok od 7 Jan Havranek, Gymnazia, realky a vychova elit. Acta polytechnica. 4 (Vl.2), Praha 1990, str. 83 558 MELIKOV ZBORNIK advokatov in zdravnikov, ki so prevladovali v kategoriji svobodnih poklicev, se ni spremenil in s 5 odstotki je bil visok zlasti glede na to, da je tej kategoriji pripadal največ en odstotek prebivalstva. Za polovico je padel med leti 1890 in 1913 delež otrok iz družin uradnikov in učiteljev ter dosegel 45% med univerzitetnimi študenti. To govori o prizadevanju srednjega sloja, tipičnega za razvijajočo se industrijsko družbo, zagotoviti otrokom dostop do zaposlitve staršev oziroma do poklicev z višjo kvalifikacijo, prestižem in boljšim dohodkom. Po dovolj nagli začetni rasti češke inteligence v drugi polovici 19. stoletja se je ta sloj na začetku 20. stoletja stabiliziral ter v nemajhni meri dopolnjeval svoje vrste s svojimi lastnimi otroki. Iz tri je na pet odstotkov zraslo število študentov, ki so navedli "delavec" kot poklic svojega očeta. Tudi to število je bilo za ta čas razmeroma visoko. Socialna struktura čeških visokošolcev kaže, da je gosta mreža čeških gimnazij, kjer šolnina ni bila visoka in so je bili nepremožni, zlasti pri odličnem spričevalu, lahko oproščeni, odpirala vrata k širšim slojem prebivalstva. Vloga čeških gimnazij v podeželskih mestih, takšnih, kakršno je bilo mesto Jičin, je bila velika pri demokratizaciji izobrazbe v drugi polovici 19. stoletja in tudi kasneje. Ne samo to, gimnazije so postale središča kulturnega življenja v teh mestih. Spomnimo se samo na njihove imenitne profesorske in dijaške knjižnice, med katerimi je spadala jičinska knjižnica k vodilnim - že leta 1850 je imela 3538 zvezkov, 1906 je imela tukajšnja profesorska knjižnica 7725, dijaška pa 4183 zvezkov. 8 Letna poročila gimnazij so vedno prinašala znanstveno študijo, ki jo je napisal kateri od njihovih profesorjev. Zlasti pred nastankom češke univerze so imele te češke študije nemajhen pomen v tem, ker so izkazovale zrelost češke strokovne terminologije in znanstveno zmožnost čeških gimnazijskih profesorjev. Že v dosledno dvojezičnem jičinskem gimnazijskem "Programu" iz leta 1851 najdemo obširno in z ilustracijami dopolnjeno študijo o veliki zatemnitvi sonca z dne 28. junija 1851, ki naj bi v tem mestu približno v devetdesetih odstotkih zakrivala sončni kolobar; avtor besedila je bil Anton Fahnrich. Bilo je napisano v nemščini, skupaj z njim pa je bil v Letnem poročilu natisnjen članek Josefa Uhlifa "O prednostih in napakah češke proze naših dni", ki je bil v pomoč dijakom gimnazije - in ne samo njim - pri orientiranju v hitro razvijajoči se češki literaturi. Svoje kulturno poslanstvo so mogle gimnazije izpolnjevati zahvaljujoč temu, ker so v njihovih vrstah delovali kot profesorji znanstveniki, pisatelji, umetniki in v glavnem izrazite pedagoške osebnosti, ki so razumevale svoj poklic kot poslanstvo in bile prav zaradi tega deležne resnosti in spoštovanja v svojem kraju in v celotnem narodnem občestvu. 8 Vyročni zprava c.k. gymnasia v Jičfnč za školnf rok 1905/06, str. 25. 559 JAN HAVRANEK: GIMNAZIJE V ČEŠKIH DEŽELAH 19. STOLETJA IN NJIHOVA VLOGA. ZUSAMMENFASSUNG Die Gymnasien in den bohmischen Landern im 19. Jahrhundert und ihre Rolle bei der Herausbildung der tschechischen Intelligenz Die Sozialstruktur der tschechischen HochschUler zeigt, dal3 das dichte Netz von tschechischen Gymnasiuen, in denen das Schulgeld nicht hoch und auch fUr die nicht vermogenden Gruppierungen, besonders bei ausgezeichnetem Erfolg, leicht zu leisten war, die TUr fUr eine ziemlich breite Schicht der Bevolkerung offnete. Die Rolle des tschechischen Gymnasiums in einer Landstadt wie beispielsweiseJičin war ftir die Demokratisierung der Bildung in der 2. Halfte des 19. Jahrhunderts und auch spater hochst bedeutend. Die Gymnasien entwickelten sich aber auch zu Zentren des kulturellen Lebens in diesen Stadten. Man braucht da nur an ihre bedeutenden Professoren- und SchUlerbibliotheken zu erinnern. Unter diesen zahlte die von Jičin zu den ftihrenden - schon 1850 zahlte sie 3538 Bande, 1906 umfal3te die Professorenbibliothek 7725, die SchUlerbibliothek immerhin 4183 Bande. Die Jahresberichte enthielten immer wissenschaftliche Studien, die von einigen Professoren verfal3t wurden. Besonders bei der GrUndung der tschechischen Universitat hatten diese tschechischen Studien eine nicht geringe Bedeutung, da sie die Reife der wissenschaftlichen Terminologie und die wissenschaftlichen Fahigkeiten der Professoren aufzeigten. Im konsequent zweisprachig geschriebenem "Programm" aus dem Jahre 1851 ist eine ausfUhrliche, mit Illustrationen versehene Studie liber die Sonnenfinstemis vom 28. J uni 1851 in dieser Stadt, wo die Sonne zu neunzig Prozent verdeckt war, zu finden; verfal3t wurde sie von Anton Fahnrich in deutscher Sprache. In der gleichen Nummer des Jahresberichtes erschien auch der Artikel von Josef Uhlir liber die tschechische zeitgenossische Prosa, die den SchUlern - aber nicht nur ihnen - als Orientierungshilfe in der sich rasch entwickelnden tschechischen Literatur diente. Die Gymnasien konnten mit ihren Professoren, die selbst als Wissenschaftler, Schriftsteller und Kunstler tatig und meistens grol3e Padagogen waren, die ihren Bildungsauftrag mit Idealismus ausfUhrten und deshalb sehr geschatzt wurden, ihren Kulturauftrag gut erfUllen. 560 MELIKOV ZBORNIK DUŠAN KOVAČ AUSSENPOLITISCHE PLANE UND VORSTELLUNGEN DER SLOWAKEN IN DER ARA DES DUALISMUS Der britische Generalkonsul in Budapest, Francis William Stronge, auBerte in seinem Bericht an den britischen Ambassador in Wien im Marz 1905 die Ansicht, daB es in der Welt nur wenige Lander wie Ungarn gabe, wo die AuBenpolitik so wenig diskutiert, und wo man sie so wenig verstehen wtirde. "Der typische Hungaricus" - so schrieb Stronge - "ist besessen von der Innenpolitik und ist indifferent gegentiber der internationalen Stellung der Monarchie. Das fiir die Armee oder die AuBenpolitik verwendete Geld wird als fiir bsterreich, bzw. ftir die Dynastie hinausgeworfenes Geld betrachtet." 1 Der britische Generalkonsul hatte seinen Sitz in Budapest, er kannte und verfolgte die Presse und das politische Geschehen in der Hauptstadt Ungarns. Angesichts dieser Tatsache ist seine Festellung glaubhaft und verstandlich. Die britischen Diplomaten hatten aber nur geringe Kenntnisse tiber die Politik der nichtmagyarischen Nationalitaten und verfolgten ihre Presse tiberhaupt nicht. Ware Konsul Stronge in der Lage gewesen, zum Beispiel die slowakische Presse jener Zeit zu lesen, ware er sicher tiberrascht gewesen, wieviel Raum man darin der Aul3enpolitik widmete und welch ausftihrliche und oft auch kompetente Komrnentare diese Presse ihren Lesern bot. Diese Erscheinung ist sicher beachtenswert. Woher kam bei den Slowaken dieses Interesse an dem aul3enpolitischen Geschehen, ein Interesse, das laut Francis Stronge "ftir Ungarn untypisch" war? Dabei hatten die Slowaken nicht den geringsten EinfluB auf die auBenpolitische Orientierng der Monarchie. Die AuBenpolitik war und blieb auch in bsterreich-Ungarn die Domane des Hofes und des mit ihm verbundenen Hochadels. Nach dem Ausgleich anderte sich nur eines: Es begannen sich in der AuBenpolitik sehr vehement die magyarischen Politiker durchsetzten. Die Vertreter der Slowaken gelangten nicht einmal zu einer niederen diplomatischen Karriere. Eine gewisse parlamentarische Kontrolle der Aul3enpolitik sollten die Delegationen darstellen. Wahrend sich in den osterreichischen Delegationen, hauptsachlich nach den allgemeinen Wahlen von 1907, Tschechen und Slowenen profilieren konnten, besal3en die Slowaken nie eine Vertretung in den ungarischen Delegationen. 2 Dennoch und vielleicht gerade deshalb ist das slowakische Interesse an der Aul3enpolitik unter den ungarischen politischen Bedingungen so aul3ergewohnlich. Die Erklarung fiir diese Erscheinung liegt jedoch in der ungarischen Innenpolitik. Die slowakischen politischen Vertreter formulierten schon Mitte des 19. Jahrhunderts das slowakische politische Programm. Dieses Programm bestand, kurt zusammengefal3t, in der Forderung nach slowakischer Autonomie im Rahmen Ungarns 3 und erhielt seine 2 3 Public Record Office, London, (PRO) Foreign Oflice (FO) 7-1367, Generalkonsul in Budapest F.W. Stronge an den Botschafter in Wien, Marz 1905. Siehe die Dokumente im Bestand: Delcgationen des Ostereichischen Reichsrates und Ungarischen Landtages, Osterreichischen Staatsarchiv (◊STA), Haus-Hof-und Staatsarchiv Wien (HHSTA). Das slowakische politische Programm, von 1'.udovit Štur formuliert, war in seiner Zeitung S/ovenskje nciroidiije novim· (seit 1845), und dann als Manifest mit dem Namen Žiadosti slovenskeho naroda wahrend der Revolution 1848 publiziert worden. Siehc František Bokes: Dokumcnty k slovenskemu narodnemu hnutiu (Dokumente zur slowakischen Nationalbewcgung), Bd. 1, Bratislava 1962. 561 DUŠAN KOVAČ AUSSENPOLITISCHE PLANE UND VORSTELLUNGEN DER SLOW AKEN . konkrete Form wahrend der Revolution 1848; im Kampf gegen die Kossuth-Anhanger wurde die Realidierung der slowakischen Autonomie kurzfristig sogar au13erhalb Ungams angestrebt. 1861 wurde dieses politische Programm durch das slowakische Memorandum bestatigt. 4 Bei den Auseinandersetzungen innerhalb der slowakischen Politik ging es nicht so sehr um dieses Programm als vielmehr um die Taktik und das Vorgehen, wie dieses Ziel erreicht werden solite. Nach dem Ausgleich gewannen die magyarischen Politiker praktisch die uneingeschrankte Macht in Ungarn. Der Herrscher in Wien war plotzlich viel zu weit weg. Man gelangte nur liber Budapest zu ihm. Und die magyarische Politik machte kein Hehl daraus, da/3 sie nicht bereit war, liber die slowakische Autonomie oder liber irgendeine Dezentralisierung Ungams auch nur zu diskutieren. Die slowakische Politik stand vor der Aufgabe, die Quadratur des Kreises zu lasen. Sie versuchte dies auf verschiedene Art und Weise zu bewerkstelligen. Immer mehr kristallisierte sich jedoch als einzig mogliche Losung die Umwandlung der slowakischen Frage in eine intemationale, europaische Frage heraus, und eine Anderung der Stellung der Slowaken erwartete man sich am ehesten noch von neunen Entwicklungen in der europaischen Politik. Das war aber reine Theorie, vor allem nach der Unterzeichnung des Zweibundvertrages 1879, als sich der mitteleuropaische Raum immer mehr in sich selbst zu verschliel3en begann. 5 Das aul3erordentliche Interesse der slowakischen Politiker und der slowakischen Presse an dem intemationalen Geschehen wa jedoch eine logische Folge dieser Situation. Es ist aber in diesem Zusammenhang auf altere Traditionen hinzuweisen. Das slowakische politische Programm begann sich in einer Atmosphare herauszubilden, die durch den Durchzug zunachst der napoleonischen und dann der russischen Truppen durch Mitteleuropa entstand. Das Eingreifen des russischen Zaren in die Revolution 1848/49 in der Habsburger Monarchie konnte als weiterer historischer Prazedenzfallangesehen werden. Grol3e Aufmerksamkeit lenkten der Krimkrieg und die aul3enpolitischen Mil3erfolge der Habsburger Monarchie auf sich, die von einer gewissen Entspannung in der Innenpolitik begleitet waren. Eine logische Folge davon war, da/3 sich die Slowaken wahrend des Preul3isch-Osterreichischen Krieges auf die Seite der Monarchie stellten. "Und wie sollen wir Slawen flir die deutsche Idee in den Kampf ziehen?" - fragte die Zeitung Pešt'budinske vedomosti. "Die Deutschen ziehen in den Kampf flir die deutschen Interessen - wir Slawen in bsterreich haben keine solche Intressen, die uns in den Kampf treiben wlirden. Wir wollen flir osterreichische lnteressen kampfen, da wir darin auch unser eigenes Wohl sehen. "6 Dies war nicht nur eine selbstverstandliche Loylitatsbekundung gegenliber dem Herrscher und dem Staat. Die slowakischen lnteressen wurden von den Pešt'budinske vedomosti so formuliert: "Wir fordem von den Magyren die gleichen Rechte im Land, wie sie die Deutschen im Staat haben, wenn wir schon mit ihnen gemeinsam in den Reihen der Kampfer stehen. "7 Die Slowaken aul3erten sich sehr kritisch zum magyarischen Verrat, konkret vor allem, als der magyarische General Klapka zusammen mit den Preul3en in das Trenčiner Komitat einfiel. Was aber war das Ergebnis? Nach der Niederlage suchte der Herrscher mit den illoyalen und rebellischen Magyaren einen Ausgleich, die loyalen Slowaken hingegen erlebten in der dualistischen Monarchie die schwerste Zeit in ihrem nationalen 4 5 6 7 F. Bokes: op. cit. Vgl. Helmut Rumplcr, Jan Paul Nicdcrkom (Hrsg.): Dcr "Zweibund" 1879. Das dcutsch - ostcrrcichisch - ungarischc BUndnis und dic curopaische Diplomatic. Wien 1996. Pcšt"budinske vcdomosti (PV). 22. 5. 1866. PV, 18. 5. 1866. 562 MELIKOV ZBORNIK Emanzipatonskampf. Ein Grund mehr, das Augenmerk und die Hoffnungen auf das aul3enpolitische Geschehen zu richten. Seit der Mitte der siebziger Jahre richteten die Slowaken ihre Aufmerksamkeit vor allem auf das Geschehen auf dem Balkan. Schon der Aufstand in Bosnien-Herzegowina hatte unter den Slowaken einen ungewohnlichen Widerhall hervorgerufen. Sie organisierten Hilfssammlungen flir die Aufstandischen und es meldeten sich Freiwillige, die bereit waren, den Aufstandischen zu Hilfe zu eilen. Der Sieg der antitiirkischen Koalition wurde mit gro13er Genugtuung aufgenommen. Der Historiker Pavel Križko schrieb in den Narodne noviny (Nationalzeitung): "Als im Si.idosten ein neuer Tag begann, freuten wir uns, wie vielleicht nirgendwo in der slawischen Welt. Wir freuten uns, da13 die Ketten der Leibeigenschaft vom Korper unserer leiblichen Bri.ider gefallen waren, dal3 die Feuer der Freiheit die W elt erwarmen und auch uns die Zahne nicht mehr klappem werden. "8 Nicht nur Sympathie fi.ir die Balkanvolker, sondem gleichzeitig auch die Untersti.itzung flir das russische Eingreifens in diesem Raum wurde damit zum Ausdruck gebracht. In der slowakischen Politik, vor allem bei den um die Zeitung Narodne noviny in Turčiansky Sv. Martin gescharten Politikem, beginnt sich die Konstruktion von einer parallelen Entwicklung auf dem Balkan und in Mitteleuropa zu verfestigen, narnlich die Vorstellung von einem Aufstand der Slawen gegen die Unterdrlickung, der durch den russischen Machteinflul3 und einen russischen militarischen Eingriff zum Erfolg gefi.ihrt werden konnte. Dichterischer Ausdruck dieser politischen Idee ist der Gedichtband von Svatozar Hurban Vajansky, den der Autor treffend Tatry a more (Die Tatra und das Meer) nannte. 9 Nach einer kurzen Euphorie kam allerdings die Emlichterung in Form des Berliner Kongresses. Alles, was die Stidslawen zusammen mit Rul3land erreicht hatten, wurde schliel3lich von den europaischen Grol3machten unter dem Vorsitz des "gro13en Maklers", Otto von Bismarck, gri.indlich korrigiert. Zielscheibe der slowakischen Kritik war aul3er Bismarck vor allem Grol3britannien, dessen Unterstlitzung fi.ir die besiegte Ttirkei am offenssichtlichsten war. Mit dem Berliner Kongrel3 erhielten die slowakischen aul3enpolitischen Erwagungen eine neue Dimension: Europa. Es zeigte sich, dal3 Rul3land allein nicht in der Lage war, die politischen Ziele seiner Schlitzlinge zu sichern. Rul3land blieb zwar der Hauptansatzpunkt der slowakischen aul3enpolitischen Orientierung, gleichzeitig jedoch richtete sich die Aufmerksamkeit der Slowaken in grol3erem Mal3e auf die Entwicklung der europaischen Machtkoalitionen. Es liberrascht daher nicht, dal3 die Unterzeichnung des Zweibundvertrages, der zwar "geheim" war, von dem aber alle wul3ten, bei den slowakischen Politikern auf kein Verstandnis stiel3. Schon kurz nach der Unterzeichnung des Vertrages schrieb man liber ihn auch in der slowakischen Presse, wobei das Blindnis bsterreich-Ungams mit Deutschland als reines Instrument der deutschen imperialistischen Politik angesehen wurde, als Schritt zur Vorbereitung eines Krieges gegen Frankreich und Rul3land. Die Narodne noviny verwiesen auch auf die Ungleichheit des Bi.indnisses, indem sie den Zweibund mit der Allianz eines Lowen mit Kater verglichen, "wenngleich mit einem sattgefressenen und gelehrigen, einem aber eben nur mit einem Kater." 10 Die nachfolgende Entwicklung zeigte, dal3 die Befi.ichtungen der Slowaken hinsichtlich des Zweibundes berechtigt waren. Der Zweibund zog nicht nur bsterreichS Narodne noviny (NN), 5.3.1878. 9 Das Buch Tatry a more wurde 1880 veroffcntlicht. IO Vgl. Mikul,1š Pisch: Trojspolok a Dohoda v slovcnskcj buržoaznej politike (1879 až 1907), Historicky časopis 23, 1975, 4, S. 533-542. 563 in: DUŠAN KOVAČ: AUSSENPOLITISCHE PLANE UND VORSTELLUNGEN DER SLOWAKEN. Ungarn in das deutsche Koalitionsspiel hinein, sondern bedeutete auch eine Starkung des deutschen Einflusses auf die inneren Verhaltnisse in der dualistischen Monarchie. Uberraschenderweise aul3erte sich dies gerade in ihrem ungarischen Tei! starker. Die deutsche Unterstlitzung ftir den magyarischen Zentralismus war ganz offensichtlich. Nur mit dieser Unterstlitzung im Rlicken konnten die herrschenden Spitzen in Ungarn nicht nur ihre zentralistischen, sondern auch ihre Assimilationsplane verwirklichen, deren Opfer die nichtmagyarischen Volker werden sollten. 11 Die Reaktion auf den Zweibund war zunachst das russisch-franzosische Geheimabkommen von 1892. So wie liber andere Geheimdokumente, wurde auch liber diesen Vertrag viel in der Presse, auch in der slowakischen, geschrieben. Die russischfranzosische Koalition war zweifellos jene Gruppierung, auf die sich auch die slowakische Politik auszurichten begann. Parallel dazu begannen die Versuche, die franzosische Offentlichkeit, var allem die Bildungswelt, liber die Stellung der Slowaken in Ungarn zu informieren. Viele dieser Bemlihungen wurden liber die tschechische frankophile Gesellschaft vermittelt. Die franzosischen Slawisten, var allem die Gruppe um die Zeitschrift Revue des deux Mondes, spielten hier die Rolle von Wegbereitem, auch wenn die Ergebnisse sehr bescheiden waren und die franzosische Gesellschaft im gesamtem gesehen kaum etwas liber die Situation in Ungam wul3te. Im Bezug zu Frankreich durchlief die slowakische Politik einen grol3en Bogen: von der Ablehnung des Bonapartismus Napoleons III. liber die Akzeptierung des republikanischen Frankreich bis zu den auf die russisch-franzosische Koalition gesetzten Hoffnungen. Die Zeitung Narodne noviny sah die Situation sehr zugespitzt und lebte in der Erwartung eines militarschen Konflikts zwischen Frankreich und Deutschland. In ihren Augen war Ende des Jahrhunderts jeder in Europa entweder ein Franzose oder ein Deutscher. Sie sagte es war nicht wortwortlich, dennoch war klar jedem, dal3 der Kreis um die Narodne noviny eindeutig ftir die Franzosen Partei ergriff. Diese Neuorientierung der slowakischen Politik kann man als einen wichtigen Meilenstein im Kontext der slowakischen historischen Entwicklung ansehen. Bekanntlich waren ja die slowakische Kultur und Bildung bis zu diesem Zeitpunkt sehr eng mit den deutschen Universitaten und mit der deutschen Bildung verbunden. Es waren nicht nur Herder und Hegel, sondem die deutschen Universitaten im allgemeinen, auf denen die slowakische Intelligenz ihre Ausbildung erhielt. Die Abkehr von dieser Ausrichtung begrlindete der Hauptideologe der slowakischen Bewegung dieser Zeit, Hurban Vajansky, mit den Worten: "Alles, was uns der deutsche Geist versprach, alles, wodurch er ftir andere Volker wertvoll war, loste sich in Schall und Rauch auf, und tibrig blieb das die Augen schmerzende Blitzen der Bajonette, es blieb das schreckliche Prinzip, dal3 die materielle Starke als einzige Recht hat und alle Ideen var der Idee der deutschen Gefral3igkeit weichen mlissen. Alle Volker spliren die Last der deutschen Ubermacht und einst werden sie sich, getrieben vam Geftihl der Selbsterhaltung, in einem Lager gegen die deutsche geistlose Maschine wiederfinden." 12 Der Widerstand gegen die deutsche Politik bedeutete gleichzeitig auch die Abkehr von einer alten Tradition der slowakien Politik: der Erwartung von Hilfe seitens der Krone. Dualismus und Zweibund zerstorten auch die letzten Reste der Hoffnungen, die in den Herrscher und in die osterreichiscihe Politik gesetzt wurden. Die slowakische Politik begann in Richtung der sich abzeichnenden Entente zu galoppieren. In diesem Zusammenhang ist die Entwicklung interessant, die die slowakische 11 V gl. Dušan Kovač: Od Dvojspolku k politike anšlusu, Bratislava 1979. l 2 M. Pfsch, op. cit., S. 536. 564 MELIKOV ZBORNIK Politik in bezug auf Grol3britannien durchlief. Schon seit dem Krimkrieg war Grol3britannien fUr die Slowaken ein typisch imperialistisches Land, dessen Imperialismus auf dem materialistischen Prinzip beruhte, auf der Eroberung weiterer Gebiete, Kolonien und auf dem unehrenhaften Handel. Es ist interessant, die slowakische Presse wahrend der Burenkriege zu verfolgen. Die Slowaken standen eindeutig auf der Seite der Buren. Vor allem die Narodne noviny brachten scharfe und sarkastische, gegen Grol3britannien gerichtete Kommentare: "Wir sahen den rUcksichtslosen Kampf des Kapitalismus, dem nichts auf der Welt heilig ist, der keine intemationalen Ordnungen und Vertrage kennt, wenn sie seine Plane durchkreuzen. Einziges Ziel ist die Ausbeutung zum eigenen Nutzen, wo es nur geht." 13 Die Annaherung Frankreichs und Grol3britanniens nach Faschoda bewirkte Verlegenheit im slowakischen politischen Lager, es war dies zunachst kein BUndnis nach "slowakischen Vorstellungen". Allmahlich begegnen wir aber in der slowakischen Presse Kommentaren von der Art: "Die Freunde unserer Freunde sind auch unsere Freunde." Und nach der Unterzeichnung des BUndnisvertrags zwische Ru131and und Gro13britannien kam es auch in der slowakischen Presse zu einer grundsatzlichen Meinungsanderung. Die Angriffe horten auf, es tauchten mitunter auch schon Sympathieau13erungen auf. Auf die Anderung der slowakischen Haltungen hatte zweifellos auch die Tatigkeit von Robert W. Seton-Watson (Pseudonym: Scotus Vaitor) Einflul3, der fUr die Slowaken als Historiker und Joumalist auBerordentlich wertvoll war. Gerade durch ihn gelang es den Slowaken in der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg in das Bewul3tsein der europaischen bffentlichkeit, aber auch der europaischen Politik zu gelangen. Auch wenn man diesen Einflul3 nicht Uberschatzen solite, weisen doch Dokumente im britischen Foreign Office auf eine gewisse Haltungsanderung hin. Wahrend man die Ereignisse in Černova 1907 in London noch keines Kommentars wUrwUrdig hielt, nahm das Foreign Office 1910, als der britische Konsul in Budapest, Esme Howard, sich abfallig Uber die Artikel von Scotus Viator aul3erte, der den Verlauf der ungarischen Wahlen kommentiert hatte, den Bericht des Konsuls mit groBen Vorbehalten entgegen und stellte sich auf die Seite Seton-Watsons, den es als sehr seriosen und informierten Autor bezeichnete. 14 Das war natUrlich nur eine kleine Akzentuierung, keine wesentliche Wende im der britischen Politik, aber hier konnte dann die neue Entwicklung in den Jahren des Ersten Weltkrieges ansetzen. Und fUr die "kleinen slowakischen Veraltnisse" war auch eine so kleine Anderung von Bedeutung. 15 In dieser Ausrichtung der slowakischen Aul3enpolitik vor dem Ersten Weltkrieg auf die Entente gibt es jedoch eine Ausnahme. Das war die Politik des jungen Politikers und Journalisten Milan Hodža. Im Unterschied zur Martiner Zeitung Narodne noviny, die einen Ausweg in den europaischen Kombinationen und Koalitionen suchte, setzte Hodža auf eine Politik der inneren Reform bsterreich-Ungarns. Diese Orientierung Hodžas ergab sich aus der Zusammenarbeit mit dem Thronfolger Franz Ferdinand im sogenannten Bel vederekreis. Das erhalten gebliebene Material der "Belvedere-Werkstatt" 16 zeigt, dal3 fUr den 13 NN, 12. l. 1900. 14 PRO, FO 371-827 (1910), 27-33. In dcn "minutes" ist cinc rclativ scharfe und "undiplomatischc" Kritik an dem Budapcstcr Konsul Howard zu finden. 15 Vgl. R.W. Seton-Watson and His Rclations with thc Czcchs and Slovaks, Documents 1906-1951, Praha-Bratislava 1995. 16 Vgl. OSTA, HHSTA, Nachlal3 Franz Ferdinand, Thronwcchscl. 565 DUŠAN KOVAČ: AUSSENPOLITISCHE PLANE UND VORSTELLUNGEN DER SLOWAKEN ... Thronfolger die Innenpolitik dominierend war. Geplant war, vereinfacht gesagt, die Starkung der Stellung der Dynastie und des Hofes durch die Abschaffung des Dualismus und die Foderalisierung des Reiches. Die auBenpolitischen Aspekte dieser Konzeption bleiben eher im Hintergrund, dennoch existierten sie. In erster Linie ging es um das Verhaltnis zu Deutschland. Die recht komplizierte Beziehung Franz Ferdinands zum deutschen Kaiser, die von auBerordentlich herzlich bis feindselig oszillierte, war aber dabei offenbar nicht von wesentlicher Bedeutung. Nach auBen hin konnte Franz Ferdinand nattirlich nicht anders als korrekt gegeniiber dem Verbiindeten der Monarchie aufzutreten. Dennoch konnten seine Reformplane nicht verwirklicht werden, ohne den deutschen EinfluB im Staat zumindest einzuschranken. Und die Liquidation des Dualismus hatte mit groBter Wahrscheinlichkeit einen bewaffneten Konflikt mit den Magyaren bedeutet. In diesem Ringen ware gewiB der russische Zar ein zuverlassigerer potentieller Verbiindeter gewessen als Deutschland. Das Spiel mit der russischen Karte war also weder Franz Ferdinand, noch dem Slowaken Hodža fremd. 17 Daher trat nach auBen hin in der slowakischen politischen Publizistik kein emsterer Widerspruch zwischen der sogenannten Martiner Orientierung und jener von Hodža auf. Hodžas Verlagerung des Schwerpunktes der Politik vom Ausland und von den Ententelandem weg nach Wien konnte noch keine Bestatigung der Zweibundorientierung sein. Vor dem Krieg auBerte sich dieser Unterschied nur als Meinungsdifferenz in einigen Fragen, am markantesten in der Haltung zum zweiten Balkankrieg. Wahrend der erste Balkankrieg von den Slowaken als weiterer Akt der Befreiung der Balkanvolker aus der tiirkischen Unterdriickung begriiBt wurde, rief der zweite Balkankrieg betrachtliche Verlegenheit hervor. Narodne noviny und die sozialistischen Robotnfcke noviny (Arbeiterzeitung) traten dabei anfangs iibereinstimmend fiir die Notwendigkeit einer MaBigung und KompromiBbereitschaft ein. Der Konflikt zwischen den bislang verbiindeten slawischen Volkem - Serben und Bulgaren - iiberraschte die slowakische Politik offenbar. Die Narodne noviny forderte die Vermittlung RuB!ands, damit durch seinen EinfluB diesem Ungliick in der slawischen Welt ein Ende bereitet werde. Die slowakische Presse nahm gleichzeitig eine sehr kritische Haltung zur Politik bsterreich-Ungarns ein, das beschuldigt wurde, der Hauptanstifter Bulgariens gegen Serbien zu sein. Narodne noviny gelang es, sich nach anfanglichem Zogern dennoch zu orientieren und sie stellten sich in diesem Krieg schlieB!ich auf die Seite Serbiens. Auch Milan Hodža hielt in seinem Wochenblatt Slovensky tyždennik den Krieg im Prinzip fiir ungliicklich und brudermorderisch, lehnte jedoch die russische Arbitrage ab und stellte sich, im Einklang mit der offiziellen Politik bsterreich-Ungarns, auf die Seite Bulgariens. Die unterschiedlichen Haltungen beruhten zwar nur auf unterschiedlichen Anschauungen, sie schufen jedoch zwischen Hodža und der Zeitung Narodne noviny eine tiefe Kluft. In der slowakischen Politik wirkte standig der Imperativ des gemeinsamen Ringens um das nationale Programm. Durch das Attentat von Sarajevo endete die Belvedere-Episode der slowakischen Politik. Die slowakischen Anhanger der Belvedere-Politik legten einen Kranz auf das Grab des Thronfolgers mit weiB-blau-roter Schleife und der Aufschrift: "Der groBen Hoffnung, der erwarteten starken Schirmherrschaft, die tiefbetriibten Slowaken." Dann kam der Krieg. Die politischen Gruppen einigten sich und die slowakische 17 Vgl. Dušan Kovač: Milan Hodža. Vom Bclvedcrckreis zum Fiiderationgcdanken im Zwciten Weltkrieg, in: Mittclcuropa-Konzcptioncn in dcr crstcn Halftc des 20. Jahrhundcrt, Hrsg. von Richard G. Plaschka, Horst Hasclstcincr. Arnold Suppan, Anna M. Drabck u. Brigitta Zaar. Wien 1995. S. 165-170. 566 MELIKOV ZBORNIK Politik fand sich auf der Seite der Entente wieder. Milan Hodža gehorte zu den aktivsten Politikern, die fUr die Grtindung der Tschecho-Slowakei arbeiteten. Die Entwicklung hatte somit jenen Recht gegeben, die behauptet hatten, daB die slowakische Prage nur im Rahmen des europaischen Kraftespiels und im Rahmen der europaischen Politik gelost werden konne. POVZETEK Zunanjepolitični načrti in predstave Slovakov v Pričujoča času dualizma študija je analiza slovaških zunanjepolitičnih načrtov v luči slovaškega tiska. V ospredju slovaške politike je stal program slovaške avtonomije znotraj ogrske državne polovice. Ker pa se načrt zaradi dualizma in zaradi zveze med Avstro-Ogrsko in Nemčijo [Dvozveza 1879] ni uresničil, je slovaška politična in kulturna elita odtlej upala na rešitev slovaškega vprašanja v zvezi s spremembami v mednarodni evropski politiki. Slovaki so pri tem najbolj računali na pomoč Rusije. Z njeno pomočjo bi slovaški zunanjepolitični načrti prišli v stik z antanto. V slovaškem taboru pa je hotel Milan Hodža uveljaviti drugačen koncept in sodelovati s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Dvosmernost slovaške politike pa je prišla do izraza le v zvezi z drugo balkansko vojno. političnega 567 MELIKOV ZBORNIK ANTONI CETNAROWICZ DIE SLOWENISCHE NATIONALBEWEGUNG IN DEN AUGEN DER GALIZISCHEN PRESSE IN DEN ERSTEN JAHREN DES DUALISMUS (1867-1870) Die Niederlage im Krieg gegen Preul3en und die wachsende innerstaatliche Krise, die u.a. durch die Unzufriedenheit der einzelnen nationalen Gruppen mit der schwankenden Wiener Regierungspolitik verursacht wurde, flihrten an der Jahreswende 1866/67 zu einer Verstarkung der Tendenzen hin zu einer dualistischen Ordnung der Habsburger Monarchie. Die Slowenen hatten mit dem Kabinett R. Belcredi Hoffnungen auf die Erflillung ihrer nationalen Forderungen verbunden und flihlten sich bitter geund enttauscht. Denn die Wende hin zu einer dualistischen Losung barg nach Ansicht vieler slowenischer Politiker die Gefahr in sich, die Slawen wlirden der gemeinsamen Hegemonie der Deutschen und Ungarn unterworfen werden. Diese Bedrohungsangst mobiliserte die slowenische Nationalbewegung in erheblichem Ausmal3. Die auf Anfang Januar 1867 ausgeschriebenen Landtagswahlen und die diesen vorausgehende Wahlagitation gaben den Slowenen Gelegenheit, ihre diesbezligliche Haltung offen zu demonstrieren. Sie hofften auf ein sol