22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
POSLOVNA ETIKA KOT NUJNI POGOJ ODLIČNOSTI
Dejan Jelovac3
Povzetek
Članek obravnava temeljno vprašanje sedanjega časa v poslovnem
življenju pri nas, ki se glasi: zakaj potrebujemo poslovno moralo? Kot
odgovor na to vprašanje je možno artikulirati dovolj močne razloge za
potrditev vodilne teze avtorja o neizogibni potrebi opiranja poslovnežev
na norme in načela poslovne morale pri vsakokratnem poskusu
doseganja odličnosti v mišljenju in delovanju znotraj poslovnega sveta.
Članek se zaključi s premislekom o tem, kaj je v tako zastavljenem
diskurzu še potrebno povedati in narediti v zvezi z doseganjem filozofije
življenja kot iskanja univerzalne odličnosti in dobrega gospodarjenja na
Slovenskem.
Ključne besede: poslovna etika, poslovna morala, poslovnež, odličnost,
dobro gospodarjenje.
BUSINESS ETHICS AS A NECESSARY CONDITION OF EXCELLENCE
Abstract
The article deals with a key business person's dilemma of our times:
Why do we need business morality? As an answer to this question we
articulated sufficiently strong reasons for affirming the author's central
thesis which states that there is an inescapable necessity for
businesspeople to shape their thinking and conduct in their everyday
endeavors towards excellence based on norms and principles of
business ethics. The article concludes with a reflection on what remains
3
izr. prof. dr. Dejan Jelovac, Gea College ‐ Visoka šola za podjetništvo, Ljubljana,
Slovenija
83
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
to be said and done in order to fulfill a philosophy of life defined as a
search for universal excellence and good governance in Slovenia.
Keywords: business ethics, business morality, businessman, excellence,
good governance
1. Uvod
Nezadovoljstvo s stanjem stvari v svetu je ena temeljnih značilnosti
človeka kot bitja. Že na samem začetku naše kulture lahko zasledimo
odkritje neke fundamentalne diference med tistim, kako se stvari v
vsakdanjem življenju dogajajo in tistim, kako bi si želeli, da se dogajajo.
Platon je na tej primarni napetosti zgradil svojo metafiziko, ki ponuja
sliko sveta kot sistema dveh strogo ločenih svetov. Na eni strani je
empiria, to je svet tukajšnjih, minljivih, gnilih stvari, na drugi je svet idej
kot večnih, nespremenljivih in pravih vzorov vseh stvari. S tem je bil
dokončno zarisan razkol med stvarnostjo in idealom v duhu zahodnega
človeka. Platonova umno urejena država večno stoji nasproti obstoječe
nepopolne, slabe vladavine, ki jo srečujemo v vsakdanjem življenju.
Aristotel je ohranil učiteljev lok med stvarnostjo in idealom s tem, da ga
je preusmeril na vsakdanje človekovo sobivanje v polisu. Po njemu ljudje
ne sobivajo v državi, da bi živeli skupaj, temveč, da bi ustvarili dobro
življenje. Polis ima notranji namen obstoja (entelehio), ki se kaže kot
stalni gon od nižjih k višjim oblikam popolnosti bivanja. S tem je
odličnost in potreba po njej s pomočjo izpopolnjevanja v vrlinah postala
končni cilj človekove eksistence. Človek se kot moralno bitje nikoli več
ne bo sprijaznil s svojo nepopolnostjo in nepopolnostjo sveta v katerem
prebiva. Njegovo razmišljanje in delovanje v celotni zgodovini
zahodnoevropske civilizacije se je odvijalo kot projekt zavestnega
obvladovanja sveta življenja s pomočjo intelektualnega in moralnega
84
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
izpopolnjevanja v cilju doseganja univerzalne odličnosti. Na začetku 20.
stoletja je Max Weber protestantsko etiko postavil v samo središče
kapitalizma, čigar duh je etika odgovornosti poslovnih ljudi in njihovih
skupnosti. S tem je Weber zastavil temelje sodobne poslovne etike kot
vede, ki skrbi za refleksijo procesov izpopolnjevanja poslovnega življenja
s stališča razumnega ločevanja dobrega od slabega poslovanja. Do
začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja so moralna vprašanja
povezana s poslovanjem preučevana predvsem v teologiji in filozofiji.
Tekom šestdesetih se je okrepil interes za družbeno dimenzijo
poslovanja. To je postavilo temelje za nastanek poslovne etike kot
samostojne znanstvene in pedagoške vede. V osemdesetih se je le‐ta
konsolidirala kot akademska disciplina, ki je postala priznana v krogih
praktikov. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla
institucionalizacijo poslovne etike kot orodja za samoregulacijo
poslovnih procesov. Od začetka 21. stoletja poslovna etika usmerja svoj
fokus na razvoj nove organizacijske in globalne etične kulture (Ferrell et
al., 2008, 10‐17). Tako v diskurzu sodobne poslovne etike dobivamo
poglobljeno refleksijo o razmerju med etiko in ekonomijo, z ozirom na
moralne osnove poslovanja, temelje lastnine, odnosa poslovanja in
prava ter poslovne morale kot elementa realnega poslovnega sveta (De
George, 2006, 3‐29). Pozornost stroke sta pritegnila, posebej v obdobju
pospešene globalizacije, odkritje in razlaga pomembnosti izobraževanja
študentov in managerjev na področju poslovne morale (Crane in
Matten, 2007, 9‐14). Dominantne perspektive poslovne etike so postali
individualni, korporacijski in mednarodni vidiki poslovanja z namenom
doseganja dobrega upravljanja in trajnostnega razvoja (Fisher in Lovell,
2006, 295‐376). V tej luči se je odprlo vprašanje družbene odgovornosti
podjetij, ne samo multinacionalk, temveč malih in srednjih podjetij
(Moore in Spence, 2006, 219‐226; Lepoutre in Heene, 2006, 257‐273;
Jenkins, 2006, 241‐256). Etična raziskovanja so se usmerila tako na
zasebni, kot tudi na javni sektor. Vprašanja kvalitete uslug javne uprave
85
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
v spreminjajočem se svetu so postala bistvenega pomena za delovanje
in razvoj sodobne družbe (Lawton, 2004, 231‐243; Lawton in Doig, 2006,
11‐33, Žurga, 2007, 45‐63).
Dimenzija poslovanja, ki je pritegnila posebno pozornost raziskovalcev
na področju poslovne etike, so vrednote. Zaradi njihove pomembnosti
so postale predmet ne le teoretičnih (Jorgenson in Bozeman, 2007, 354‐
381) študij, temveč tudi empiričnih raziskav (Inglehart in Baker, 2000,
19‐51; van der Wal in Huberts, 2008, 264‐285). Pri iskanju odličnosti
igrajo vrednote, poleg vrlin, ključno vlogo za premik od trenutno
veljavnih standardov k zaželenim idealom delovanja. Z namenom, da
ugotovimo kakšno je stanje na tem področju pri nas, smo v obdobju
oktober ‐ december 2009 izvedli empirično raziskavo o vrednotah in
integriteti v zasebnem in javnem sektorju. Vzorec zajema 400 naključno
izbranih managerjev iz obeh sektorjev. Respondenti so bili med ostalim
naprošeni, da rangirajo 20 organizacijskih vrednot, povzetih iz panorame
vrednot, ki sta jih van der Wal in Huberts uporabila v svoji empirični
raziskavi, izpeljani na Nizozemskem leta 2005. Gre za naslednje
vrednote:
odgovornost,
kolegialnost,
predanost,
uspešnost,
učinkovitost, strokovnost, poštenost, nepristranskost, nepodkupljivost,
inovativnost, zakonitost, poslušnost, dobičkonosnost, zanesljivost,
odzivnost, samoizpolnitev, uslužnost, družbena pravičnost, trajnostni
razvoj in transparentnost. Iz nabora vseh naštetih vrednot je bilo
potrebno na lestvici od 1‐5 rangirati pet vrednot, ki se po oceni
respondentov trenutno uporabljajo pri njihovem odločanju in delovanju.
Potem so bili naprošeni, da še enkrat rangirajo vrednote iz istega nabora
na lestvici od 1‐5, vendar z vidika zaželenosti. Spraševali smo jih, katere
vrednote bi pravzaprav morale biti najpomembnejše za doseganje ciljev
organizacije. Rezultati, ki smo jih dobili so indikativni. V zasebnem
sektorju so se na prvih petih mestih glede trenutnega stanja znašle:
odgovornost, strokovnost, poštenost, uspešnost in učinkovitost. Na
86
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
lestvici zaželenih so prve tri ostale na enakih mestih, učinkovitost in
uspešnost pa sta zamenjali mesta. Ugotovili smo, da se v javnem
sektorju popolnoma ujemata trenutno in zaželeno stanje. Namreč ‐
odgovornost, strokovnost, zakonitost, poštenost in učinkovitost so
zasedle enaka mesta. Če bi posplošili rezultate naše raziskave, ki je
opravljena na reprezentativnem vzorcu, bi prišli do ugotovitve o tem, da
signifikantne razlike med stvarnostjo in idealom sploh ni. Kako pojasniti
takšno stanje? To bi lahko pomenilo, da naši managerji ne razlikujejo
stvarnega stanja od zaželenega stanja, kar posledično pripelje do tega,
da obstoječe stanje vidijo kot zaželeno oz. da so njihovi ideali že
uresničeni. Ali to pomeni, da smo dosegli popolnost ali pa, da smo
nekritični do sebe in dosežkov svojega delovanja? To so problemi, ki
zahtevajo resen premislek. Prav zaradi tega smo se odločili, da v
nadaljevanju ponovno raziščemo osnove, na katerih se sploh lahko
pojavi in ohrani razlikovanje med katerimkoli ravnanjem ali kakršnimkoli
dosežkom in tistim, ki predstavlja mojstrovino. Pot, da se prebijemo do
njih, nas pelje k poslovni etiki, znotraj katere najdemo pojmovno
metodološki aparat, ki nam omogoča, da ne spregledamo razlike med
"je" in "naj bi bilo".
2. Zakaj sploh potrebujemo poslovno moralo?
Odgovor na tako zastavljeno vprašanje je v bistvu odvisen od naše
uspešnosti iskanja dovolj dobrih razlogov v prid teze o neizogibni potrebi
opiranja na norme in načela poslovne morale pri vsakokratnem poskusu
doseganja odličnosti ‐ tako v življenju na sploh, kot še posebej v
poslovanju. Zaradi tega je smiselno, da se takoj lotimo artikulacije in
argumentacije tistih razlogov, ki zadostno legitimirajo aplikacijo moralne
dimenzije razmišljanja in delovanja pri implementaciji odličnosti v
sodobnem poslovnem svetu. Biti dober gospodar in ohraniti ta sloves
navkljub vsem izzivom in zankam ‐ to je delikatna naloga vsakega
87
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
poslovneža, ki je ni možno mojstrsko opraviti brez opiranja na poslovno
etiko.
Poslovnež je nosilec svobode gospodarske pobude. Že od nastanka
tržnega gospodarstva se je svoboda pojmovala kot predpogoj obstoja in
razvoja družbe blaginje. Svoboda je dojeta kot možnost izbire,
nemotenost delovanja. Na tem sloni ideal proste trgovine in pretoka
blaga, ljudi in idej ter individualne podjetniške iniciative. Svoboda je
postala temeljna človekova pravica v smislu "svobode od" in "svobode
za". V pogledu prve je človek razvezan suženjstva in odvisnosti od
različnih oblik gospodarjev, v drugem pogledu pa gre za neomejeno
pravico avtonomnega odločanja o tem kaj hoče storiti. Na ta način
svoboda posameznika postaja omejena z enako svobodo drugega
posameznika. Ustavno in civilno pravo določata svobodo kot temeljno
človekovo pravico, ki je hkrati omejena s pravnimi normami na tak
način, da ščiti drugega človeka pred možnostjo zlorabe njegove
svobode. Svoboda poslovnežev se končuje na meji, ko krati enako
svobodo drugemu poslovnežu. V ta namen je družba vpeljala celotno
obligacijsko, gospodarsko, delovno in civilno pravo. Zgodovina
kapitalizma pa je pokazala, da to ni dovolj. Pravo in represivne institucije
države namreč niso mogle preprečiti zlorabe svobode. Fantom svobode
rabi dodatno brzdanje. Kajti svoboda brez odgovornosti lahko postane
pošast. Zato potrebujemo poslovno moralo, ki nam narekuje, da vse kar
ni prepovedano s pozitivno pravno normo, ne pomeni, da je s tem
avtomatično dovoljeno. V polju dovoljenega obstaja lok med zaželenim,
manj zaželenim in nezaželenim. Vloga poslovne morale je ravno v tem,
da poslovnežu nakaže tisto, kar je človeka dostojno ravnanje. Seneka
pravi: Id facere laus est, quod decet, non quod licet (Odlika je delati tisto
kar je dostojno, ne pa le tisto kar je dovoljeno).
88
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
Poslovnež ima moč. Ne glede na to ali gre za obrtnika, podjetnika,
managerja ‐ poslovnež je tisti, ki ima zaradi posedovanja moči hkrati
možnost za njeno uporabo ali zlorabo. Saj moč je po svoji naravi
možnost za dobro ali slabo gospodarjenje. Moč postavlja poslovnežu
pravi sirenski izziv. Zaradi tega poslovnež potrebuje "kompas", če želi
najti pravo pot med čermi uporabe moči. To je dober razlog, da se začne
opirati na moralni čut kot svoje vodilo na zemljevidu vsakdanjega
poslovnega življenja na poti k odličnosti.
Odločitve poslovneža prizadenejo ljudi. To pomeni, da imajo poslovneži
močan vpliv na življenje in dobrobit posameznikov in skupin. Ta vpliv je
lahko delni ali celovit, kratkotrajen ali dolgoročen. V vsakem primeru
pušča posledice ne le na počutje ljudi, temveč tudi na njihovo
eksistenco. V sedanji svetovni recesiji lahko opazujemo tudi to, kako je
vpliv nekaterih poslovnežev in njihovih poslovnih odločitev pridobil
globalne razsežnosti. Usoda posameznih gospodarskih družb, sistemov
in panog, kot tudi celotnega svetovnega gospodarstva je postala talec
peščice mogotcev in njihovih lobijev, katerih odločitve razen lastne
požrešnosti in pohlepa niso upoštevale vitalnih potreb in pričakovanj
drugih deležnikov v procesu gospodarjenja. To je že dober razlog, da
morajo jemati poslovneži pri odločanju v poštev posledice svojih načrtov
in dejanj, kar pravzaprav ne pomeni nič drugega kot to, da morajo
postati moralno odgovorni akterji. To se pravi, da morajo postati
gospodarski subjekti, ki jemljejo v zakup ne le lastno blaginjo, temveč
tudi potrebe posameznikov in blaginjo skupnosti, v kateri živijo in
poslujejo.
Poslovnež ima interes. Poslovno življenje je neskončna borba v kateri
tekmujejo konkurenti. Za zmago v tej tekmi ima poslovnež možnost
preferiranja in favoriziranja. Lahko da poslu prednost pred človekom.
Lahko v ospredje postavi profit, denar, dobrine, lahko pa kvaliteto
89
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
življenja, duševni mir in srečo. Povsod, kjer so preference, se hkrati
pojavlja potreba po vrednotah, ki med ostalim opravljajo tudi
pomembno funkcijo sistema za selekcijo med različnimi možnimi
izbirami. To je pa še en dober razlog za aktiviranje poslovne morale v
obliki nenapisanih pravil, vzorcev in maksim za sistematično
organiziranje, upravljanje, krmiljenje in ohranitev gospodarjenja v okviru
moralno sprejetih, s kulturno tradicijo podedovanih obrazcev obnašanja
in zaželenih norm ravnanja ter značajev poslovnih ljudi (Jelovac, 2000).
Poslovnež distribuira. Ta možnost izhaja že iz same narave ekonomije
kot
proizvodno‐distribucijskega
procesa.
Prerazporejanje
je,
potemtakem bistvena sestavina vsakega gospodarjenja. Če je njemu kaj
do tega, da je njegovo gospodarjenje tudi dobro, potem postane
pomembno to, kako se ta proces izvaja. Z drugimi besedami, pri
prerazporejanju virov in rezultatov gospodarske aktivnosti postanejo
pomembna "pravila igre", ki jih poslovnež pri tem upošteva. Kajti, vedno
se lahko odprejo dileme in spori o tem, ali je bila distribucija in/ali
redistribucija opravljena po pravilih fair playa, ali pač "kar tako". S tem
je poslovnež že globoko znotraj prostora poslovne morale kot diskurza, v
katerem se ni možno izogniti problematiziranju vrednostnih sodb o
pravičnosti oz. nepravičnosti distribucje, kar pravzaprav pomeni, da ni
več možno ostati v udobnem položaju vrednostne indiferentnosti.
Poslovnež načrtuje, organizira, koordinira in kontrolira izvajanje
poslovne politike podjetja. To ga postavlja v izjemno kočljiv, in včasih
privilegirani položaj, v katerem ima priložnost uporabe diskrecijske
pravice odločanja o odstopanju od veljavnih vzorcev in norm pravilnega
ravnanja. Kdo, zakaj, kdaj, kako, koliko, za koga, do kdaj bo lahko delal
izjeme od pravila? Vse te dileme imajo v poslovnem življenju, poleg
strokovne, tudi svojo izrazito moralno plat. Ta najprej pride do izraza v
preizkušnji poštenosti, kot ene temeljnih vrlin poslovnega človeka.
90
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
Poštenost je osvobojenost od nagnjenosti k prevari, laži in prisvajanju
tistega, kar človeku ne pripada. To je odpornost na vsakršno
podkupljivost in grabežljivost. Poštenost je občutek ravnovesja, s
katerim se uresničuje umetnost doslednega spoštovanja pravil igre,
dajanja in sprejemanja, nagrajevanja in kaznovanja, spodbujanja in
brzdanja.
Poslovnež vzpostavlja pravo mero med organizacijskimi in osebnimi
vrednotami ter cilji. Uspešen je le tisti poslovnež, ki obvladuje
potencialno napetost med lastnimi željami in potrebami na eni strani in
cilji organizacije na drugi. S tem preprečuje izbruh konflikta ciljev kot
dejanskega vzroka nastanka krize v organizaciji. Le‐ta se najbolj pogosto
kaže v razhajanju med lastnimi vrednotami in vrednotami podjetja. Kako
ravnati v takih primerih? Kateremu sistemu vrednot dati prednost v
primeru konflikta vrednostnih sistemov? Gre za dilemo, ki je po svoji
naravi v domeni poslovne morale. To nam daje še en dober razlog, da se
v poslovnem svetu pri ločevanju zaželenega od nezaželenega,
sprejemljivega od nesprejemljivega, korektnega od nekorektnega,
opremo na moralne vrednote, standarde in dobre poslovne običaje.
Poslovnež gradi mostove med različnimi deležniki organizacije. Zaradi
svojega mesta, vloge in položaja deležniki organizacije imajo različne,
pogosto zelo nasprotujoče si interese, potrebe in pričakovanja. Lastniki
in zaposleni, financerji in kupci, partnerji in lokalna skupnost, dobavitelji
in sindikati, če le‐te vzamemo kot primer, kažejo na včasih oddaljena
stališča o tem, kaj bi si v resnici želeli od sodelovanja ali življenja v dani
gospodarski organizaciji. Delavci bi hoteli višje plače, boljše pogoje dela
in s tem večje zadovoljstvo pri delu, kar posledično zvišuje stroške
poslovanja. Lastniki pa si želijo večji profit, kar pomeni nižje stroške.
Zaradi tega pritiskajo na management, da se osredotoči na »rezanje«
stroškov, kar ponavadi vključuje zmanjšanje stroškov dela. Po tej poti
91
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
obvladovanja stroškov se lastniki in management hitro najdejo v
navzkrižju interesov z zaposlenimi. V tej situaciji se managementu lahko
kot izhod v sili porodi ideja o zviševanju cen ali slabšanju kakovosti
izdelka/storitve. To ima za posledico nezadovoljstvo kupcev, katerih
primarna potreba je dobiti vrednost za najnižjo možno ceno. Zaradi tega
nezadovoljni kupci poiščejo zadovoljitev svojih potreb pri konkurenci.
Padec prodaje povzroči slabšanje ekonomičnosti poslovanja, kar bo
management poskusil kompenzirati na hrbtu dobaviteljev. Pritiska na
dobavitelje, da znižajo cene, podaljšajo plačilne roke, tolerirajo finančno
nedisciplino itn. Tako nastane verižna reakcija, v kateri se ustvari
nezaupanje med deležniki, kar posledično pelje v upad gospodarske
aktivnosti. Zato mora poslovnež preventivno delovati tako, da vse
ključne deležnike svoje organizacije obravnava enakovredno. To pomeni,
da mora potrpežljivo graditi trdne vezi med njimi. Uravnotežena
pozornost do vsakega posebej in vseh skupaj se v praksi kaže kot tista
mojstrovina, ki prinaša optimalno dobrobit za vse. S tem smo podali še
en dober razlog v prid potrebe po poslovni etiki v vsakdanjem
gospodarskem življenju.
Poslovnež deluje v gospodarstvu kot podsistemu moderne družbe.
Poslovanje nima namen sam na sebi. Posledično tudi na gospodarstvo
ne moremo gledati kot na nek izolirani otok, na katerem poteka življenje
neodvisno od drugih delov družbe. Kajti namen obstoja gospodarstva je,
da njegovi subjekti omogočajo glavni doprinos družbi na tak način, da
proizvajajo blago in storitve, ki jih ljudje potrebujejo, ponujajo
zaposlitev, plačujejo davke, delujejo kot gonilna sila ekonomskega
razvoja, ipd. Kako in koliko je ta doprinos dejansko prispeval k blaginji
celotne družbe, če sploh je, predstavlja dilemo, ki odpira pomembne
moralne aspekte, ki se dotikajo samega bistva družbene vloge
poslovnežev in poslovanja v sodobnem svetu. Z drugimi besedami, gre
za t. i. družbeno odgovornost, ki jo morajo vsi gospodarski subjekti na
92
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
določen način prevzeti nase. To pomeni, da bodo v praksi opustili
nemoralno strategijo maksimiranja profita za vsako ceno. Kajti cilj ne
opravičuje sredstev: visoki profiti nam nikoli ne nadomestijo uničenega
okolja, ne vrnejo zdravja, ki je poškodovano zaradi slabih pogojev dela,
ne vrnejo zapravljenega zaupanja potrošnikov zaradi slabih
izdelkov/storitev, ne zagotovijo lojalnosti partnerjev, če so bili prineseni
naokrog. Tu smo spet pri poslovni etiki, ki nam pomaga, da poiščemo
načine in poti do trajnostnega razvoja družbe kot celote in smisla
obstoja posameznika v njej.
Poslovnež je nosilec dobrih poslovnih običajev. V vsakdanji poslovni
praksi se stvari dogajajo na naslednji način: ni si mogoče zamisliti
osamljenega poslovneža, ki bi bil izoliran od drugih in od okolja, v
katerem živi in posluje. Posamezen poslovnež ali skupnost seveda lahko
odkriva svoje osebne in specifične odgovore na problemski položaj, s
katerim se sooča vsak dan. Vendar pa to postane poslovni običaj šele
tedaj in samo tedaj, ko določen tip odgovora postane širše sprejemljiv in
ga potrdi prepričanje drugih članov skupnosti, to je, ko določeni tip
udejanjanja lastne razsodne moči sčasoma postane vzor presojanja, ki se
z zgodovinsko tradicijo kristalizira v običaj. Potemtakem zaželena
poslovna običajnost začne funkcionirati kot nepisano pravilo
razločevanja dobrega od slabega poslovnega obnašanja, odločanja,
delovanja in upravljanja. Na osnovi tovrstnih primerov dobrih praks, ki
vlečejo druge poslovneže in skupnosti, se svet poslovnega življenja za
vedno moralno konstituira kot intencionalni akt človekove smotrne
poslovne dejavnosti. Le‐ta torej nastaja samo v medsebojnem delovanju
in soodvisnosti posameznikov, ki delujejo kot poslovni ljudje. Kajti šele
tako postane mogoče oblikovanje skupnega moralnega prepričanja,
skupnega verovanja v dobre prakse, skratka, kolektivno sprejemljivih
načel in norm gospodarskega delovanja, ki oblikujejo jasno izražene
skupne značilnosti pripadnikov neke poslovne skupnosti.
93
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
Poslovnež inducira mobilnost. Funkcija svobodnega podjetništva je, da
nepretrgoma spodbuja socialno in geografsko gibljivost ljudi, kapitala in
znanja. Njihova mobilnost je danes razpotegnjena na ves planet. Le‐ta je
izbrisala razliko med metropolo in provinco, med mestom in vasjo, zato
je sodobni človek priča napredku, ki je zajel tudi tiste dele sveta, ki so bili
v prejšnjih zgodovinskih obdobjih zakotni in obrobni. Vendar mobilnost
ni prinesla samo napredka in blaginje. Kot vsaka stvar na svetu ima tudi
ta svojo temno plat. Mobilnost je omogočila globalno razpršitev vsega
slabega, kar se je v prejšnjih časih dogajalo samo lokalno. Vsaka goljufija
danes obrne krog od LA do Vladivostoka in nazaj. Preselitev industrijske
proizvodnje iz razvitih zahodnih družb na Daljni vzhod predstavlja
zgovoren primer temne plati mobilnosti kapitala, ki je poiskal cenejšo
delovno silo. Za posledico imamo brezposelnost doma, posledično pa
bomo izgubili sposobnost, da karkoli proizvajamo. Po drugi strani prihaja
v razvite države slabo izobražena delovna sila iz nerazvitih delov sveta
kot tudi njihovi poslovneži, ki nelojalno konkurirajo domačinom s slabo
kvaliteto in nizko ceno svojih storitev. Zaradi tega rabimo poslovna
etiko, ki nam ponuja orodja za zaščito negativnih učinkov nekontrolirane
mobilnosti. Sprejetje etičnih kodeksov in standardov poslovne kulture
skupaj s častnimi razsodišči znotraj poslovnih skupnosti lahko pripomore
k vzpostavitvi mehanizmov samoregulacije, s katerimi mobilnost
ohranimo v mejah zdrave gibljivosti.
Poslovnež deluje samo‐regulatorno. Živimo v svetu, v katerem skoraj na
vsakem koraku srečujemo simptome moralne krize, kot so recimo
splošna negotovost, goljufije, divje lastninjenje, verižna nelikvidnost,
gospodarske afere in škandali, porast bankrotov, porast javnega dolga,
porast gospodarskega kriminala, nezaustavljivo naraščajoča samovolja in
nered u poslovnem življenju. Posledično, čim slabša je poslovna morala,
tem močnejše je voluntaristično improviziranje znotraj gospodarskega
94
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
sistema. Zaradi tega poslovnež nujno potrebuje moralne vrednote v
obliki idealov in/ali norm kot pripomočkov za pravilno samo‐orientacijo
na poti k svojemu cilju.
3. Zaključek
V našem prispevku smo poskusili predstaviti in pojasniti bistvene
razloge, s katerimi je možno podpreti našo nosilno tezo o neizogibni
potrebi sodobnega poslovnega človeka po poslovni etiki pri doseganju
odličnosti v praksi vsakdanjega gospodarskega življenja. Zdaj nam ostaja
še premislek o tem, kaj je v tem diskurzu potrebno še povedati v zvezi z
doseganjem tako zastavljene filozofije. Pri tem bomo fokus zožili na
Slovenijo, ki se je na pot tržnega gospodarstva, demokratične politične
ureditve in pravne države odpravila po osamosvojitvi. V obdobju dveh
desetletij se je težišče procesa postsocialistične tranzicije trdno zasidralo
v sferi lastninskega preoblikovanja gospodarstva in prilagajanja
zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Pozornost politične in
gospodarske elite je bila osredotočena na regulacijo gospodarskega
sistema s pomočjo prava in ekonomije. Oba sta šla skozi hude porodne
krče. Zakonodaja je nastajala prepočasi, zamujala je za dogodki in
procesi, posebej na področju privatizacije. Zaradi tega je nastala šibka
tržna ekonomija s pojavi divjega lastninjenja, paradržavnih gospodarskih
subjektov, monopolov, zanemarljivega deleža neposrednih tujih
investicij, nelojalne konkurence, plačilne nediscipline, nezadostnega in
neustreznega vlaganja v raziskave in razvoj ... V tem in takem kontekstu
se je pri nas porodil mit o amoralnem poslovanju. Ta mit je naš stari
znanec iz obdobja zgodnjega kapitalizma, predvsem Amerike v 19.
stoletju. V našem primeru je ta mit udejanjan v praksi bolj subtilno in
podtalno. Če se je kaj javno povedalo, je bilo to v slogu: divja
privatizacija je brez dvoma zlo, vendar je v nacionalnem interesu in je
pomembno, da to zlo čim krajše traja. O moralni plati tega procesa se
95
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
javno ni govorilo. Še manj je bil ta proces predmet resnih znanstvenih
raziskav. Poslovna etika je tako v teoriji kot v praksi pri nas sramežljivo
vstopala na sceno predvsem kot potreba posameznikov in skupin v
obrambi lastne integritete in javnega dobra pred navalom amoralnega
obnašanja na vseh področjih družbenega življenja. V devetdesetih letih
prejšnjega stoletja se je pod vplivom razvitih zahodnih družb poslovna
etika najprej prebila kot izbirni učni predmet na nekatere poslovne šole,
postopoma pa je pod vplivom medijev, posameznih razumnikov in
civilne družbe vstopila v obliki kodeksov v določena združenja pa tudi v
nekatera podjetja in ustanove. Naše poslovno okolje je pogosto
posnemalo uvajanje kodeksov poslovne morale, ki prihaja kot zahodni
modni trend. Naenkrat so vsi mislili, da ne morejo živeti brez da bi imeli
sprejet etični kodeks. Seveda sprejet in arhiviran v nekem predalu, v
novejšem času še izobešen na spletnih straneh podjetja. Takšna
kodifikacija poslovne morale je bila povsem neprimerna, ker ni prihajala
iz notranje potrebe organizacije in njenih deležnikov, temveč kot
institucionalna, formalizirana in "od zgoraj" vsiljena. Pri tem je nastala
kot posledica nestrokovnosti in amaterizma pri izdelavi kodeksov v
večini primerov neka nenavadna oblika, ki je po naši oceni mešanica
med pravili službe, bontonom, pravnimi akti, poslovniki in moralnimi
maksimami ter kulturnimi manifesti (Jelovac, 2000, 213‐220). Tovrstni
izdelki so seveda postali neuporabni za aplikacijo v vsakdanji praksi.
Pregled teh zgodnjih kodeksov skupaj z analitičnimi prispevki številnih
domačih avtorjev najdemo v zborniku Profesionalna etika pri delu z
ljudmi, ki ga je uredil Ludvik Toplak (Toplak, 1996).
V zadnjem obdobju je nov zamah obujanju zanimanja za poslovno etiko
pri nas dala po eni strani svetovna recesija, po drugi pa kriminalizacija
procesa privatizacije, ki so jo sprožili mediji in organi pregona. Zdaj smo
priča tako legitimizaciji potrebe po poslovni etiki kot tudi prepričanju
širše javnosti v njeno praktično koristnost. Zato je naša naloga, da ta
96
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
trend obrnemo v prid splošnega dobra. V ta namen smo analizirali
aktualno stanje na področju kodifikacije in izdelali za potrebe skladnega
razvoja, predvsem regionalnega Kodeks podjetniške kulture (Jelovac in
Juričan, 2007, 311‐318). Uveljavljanje strategije izpopolnjevanja, ki jo
zastavljajo kodeksi poslovne morale in kulture je delikatna naloga. V
praksi vsakdanjega življenja ne bo zaživela brez tega, da zastavimo
celovit nacionalni strateški program, ki bi zajel družbo v razponu od
šolstva, znanosti, kulture, medijev, civilne družbe do gospodarstva.
Namesto moralnega pridiganja in indoktrinacije heteronomnih
posameznikov je treba vzgojiti nove generacije odgovornih in
avtonomnih oseb, ki bi lahko ponotranjili vrline, vrednote in maksime
človeka dostojnega razmišljanja in delovanja. Cilj je izpopolnjevanje
poslovne morale kot kulture humanizacije, katere temeljna značilnost so
kolektivni napori, da se v poslovnem življenju preseže boj za golo
preživetje ali pa se ta vsaj ohrani v mejah, ki jih je mogoče nadzorovati.
Tako bo poslovna morala prispevala k utrjevanju produktivne
organizacije družbe in razvoju duhovnih sposobnosti in ustvarjalnosti
ljudi, ki vplivajo na poslovno kulturo, in s tem na znižanje ali sublimacijo
nasilja in bede.
4. Literatura
Aristotel (2002): Nikomahova etika, Slovenska matica, Ljubljana.
Aristotel (1975): Politika, BIGZ, Beograd.
Brown, Andrew (1998): Organisational Culture, Pearson Education Ltd.,
Essex.
Crane, Andrew, Matten, Dirk (2007): Business Ethics, second edition,
Oxford University Press, Oxford.
De George, Richard (2006): Business Ethics, Pearson Education, Upper
Saddle River.
97
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
Deresky, Helen (2008): International Management – Managing Across
Borders and Cultures, sixth edition, Pearson Education Ltd., London.
Ferrell, O. C., Fraedrich, Johan, Ferrell, Linda (2008): Business Ethics:
Ethical Decision Making and Cases, seventh edition, Houghton Mifflin
Co., Boston‐NY.
Fisher, Colin and Lovell, Alan (2006): Business Ethics and Values, Pearson
Education Ltd., Essex.
Inglehart, Ronald, Baker, Wayne (2000): Modernization, Cultural
Change, and the Persistence of Traditional Values, American Sociological
Review, vol. 65, pp. 19‐51.
Jelovac, Dejan (2000): Podjetniška kultura in etika, VSŠP, Portorož.
Jelovac, Dejan (2000): The Predominant Cultural Values and Moral
Standards of the Slovenian Business Environment Today. V: Vadnjal,
Jaka (ur.) Dynamic Entrepreneurship for New Economy, Portorož: VSŠP,
str. 1‐6.
Jelovac, Dejan (2000): Podjetniška etika in kultura. V: Glas, Miroslav
(ur.), Pšeničny, Viljem (ur.): Podjetništvo – izziv za 21. stoletje. Ljubljana:
Gea College, str. 379‐396.
Jelovac, Dejan, Juričan, Dobran (2007): Kodeks podjetniške kulture za
skladen regionalni razvoj, v: Veliki razvojni projekti in skladni regionalni
razvoj, ur. Janez Nared et al., Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 311‐318.
Jenkins, Heledd (2006): Small Business Champions for Corporate Social
Responsibility, Journal of Business Ethics, No. 67, pp. 241‐256.
Jorgensen, Torben‐Beck, Bozeman, Barry (2007): Public Values: An
Inventory, Administration & Society, vol. 39, No. 3, pp. 354‐381.
Lawton, Alan, Doig, Alan (2006): Researching Ethics for Public Service
Organizations: The View from Europe, Public Integrity, vol. 8, No. 1, pp.
11‐33.
Lawton, Alan (2004): Public service ethics in a changing world, Futures,
No. 37, pp. 231‐243.
98
22. forum odličnosti in mojstrstva, Otočec 2010
Lepoutre, Jan, Heene, Aime (2006): Investigating the Impact of Firm Size
on Small Business Social Responsibility: A Critical Rewiev, Journal of
Business Ethics, No. 67, pp. 257‐273.
Moore, Geoff, Spence, Laura (2006): Editorial: Responsibility and Small
Business, Journal of Business Ethics, No. 67, pp. 219‐226.
Plato (1978): The Collected Dialogues of Plato, Edith Hamilton and
Nuntington Cairns (eds), Princeton University Press, Princeton.
Simons, George (2002): Euro Diversity: A Business Guide to Managing
Difference, Butterworth‐Heinemann.
Sundaramurthy, Chamy (2008): Sustaining Trust Within Family
Businesses, Family Business Review, vol. XXI, No. 1, pp. 89‐102.
Toplak, Ludvik, urednik (1996): Zbornik: Profesionalna etika pri delu z
ljudmi, Univerza v Mariboru, Maribor.
Van Der Wal, Zeger, Huberts, Leo (2008): Value Solidity in Goverment
and Business: Results of an Empirical Study on Public and Private Sector
Organizational Values, The American Reviw of Public Administration, vol.
38, No. 3, pp. 264‐285.
Weber, Max (1988): Protestantska etika in duh kapitalizma, Založba
ŠKUC ‐ Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana.
Žurga, Gordana (2007): Public services between quality, efficiency and
public interest. In Gordana Žurga (Ed.), Good practices in Slovene public
administration, 2nd enlarged ed., Ljubljana, Ministry of Public
Administration, pp. 45‐63.
99