Velika nagrada Avstralije 1994

Velika nagrada Avstralije 1994
Podrobnosti o dirki
16. dirka Formule 1 od 16-ih v sezoni 1994.
	;
Datum	13. november 1994
Urad. ime	LIX Australian Grand Prix
Lokacija	Adelaide Street Circuit; Adelaide, Avstralija
Dirkališče	Ulično dirkališče, 3,78 km
Razdalja	81 krogov, 306,18 km
Najboljši štartni položaj
Najhitrejši krog
Stopničke
	Vodilni dirkači ;

Velika nagrada Avstralije 1994 je bila šestnajsta in zadnja dirka Svetovnega prvenstva Formule 1 v sezoni 1994. Odvijala se je 13. novembra 1994.

Dirka je najbolj znana po trčenju obeh dirkačev, ki sta se še borila za naslov, Damona Hilla in Michaela Schumacherja, zaradi katerega sta morala oba odstopiti, naslov pa je s točko prednosti osvojil Schumacher. To je bila tudi zadnja dirka moštva Lotus, ki je osvojilo sedem konstruktorskih naslovov.

Poročilo

Pred dirko

Od Velike nagrade Japonske je bilo nekaj sprememb med dirkači. Larrousse sta zastopala dirkača Jean-Denis Délétraz in Hideki Noda, Simtek pa je nadomestil Takija Inoueja z Domenicom Schiattarello.

Kvalifikacije

V kvalifikacijah je bil Michael Schumacher pod velikim pritiskom in je v petek dopoldne doživel močno trčenje, osvojil pa je drugo štartno mesto za Nigelom Mansllom z Williamsom. V soboto je deževalo, tako da je Damon Hill štartal kot tretji, Mika Häkkinen z McLarnom kot četrti pred dvema Jordanoma, Rubensom Barrichellom in Eddiejem Irvinom. Johnny Herbert (Benetton) je bil sedmi, pred Jeanom Alesijem s Ferrarijem, Martinom Brundlom s McLarnom in Heinz-Haraldom Frentzenom z Sauberjem.

Dirka

Na štartu je Schumacher uspel prehiteti Mansella in je povedel, na drugo mesto pa se je prebil Damon Hill, ki ni preveč zaostal za Schumacherjem. Mansell je naredil napako, zaradi česar sta ga prehitela Häkkinen in Barrichello. Šele po petnajstih krogih je Mansell uspel prehiteti Barrichella in začel loviti tudi Häkkinena. Vrsti red se je pomešal ob postankih v boksih, le vodilna sta še ostala na stezi.

Schumacher (desno) in Hill (levo) ob znamenitem trčenju v ovinku *Flinders Street*

V 36. krogu je v ovinku East Terrace Schumacherja odneslo s proge in z desno stranjo dirkalnika je rahlo trčil v ogrado. Schumacher se je lahko takoj vrnil na stezo, toda Hill je bil takoj za njim in ga v petem ovinku želel prehiteti. Schumacher ga je zaprl in trčila sta^[1], pri tem pa je Schumacherjev dirkalnik dvignilo v zrak in odneslo s proge. Hill je zapeljal v bokse in zaradi poškodbe sprednjega levega vzmetenja moral odstopiti. Tako sta oba dirkača ostala brez točk in naslov je osvojil Schumacher z le točko prednosti. Nekateri predvsem britanski mediji so za nesrečo krivili Schumacherja, toda komisarji so odločili, da je šlo za dirkaško nesrečo. Schumacher je pri 25. letih postal prvi Nemec z naslovom prvaka Formule 1.

Mansell je po odstopu vodilnih prišel v vodstvo, tik za njim pa je bil Berger, ki so mu sledili še Alesi, Häkkinen, Barrichello in Brundle. Alesi je imel počasen postanek v boksu in zaostal. Borba med Mansellom in Bergerjem je bila napeta, toda Berger je napravil napako in zaostal, s tem pa Mansellu prepustil zmago. Brundle je končal kot tretji, Häkkinen je zaradi trčenja odstopil, tako da je bil četrti Barrichello. Točke sta osvojila še Olivier Panis (Ligier-Renault) in Alesi.

Po dirki

Schumacher je vodno trdil, da je bilo trčenje običajna dirkaška nesreča in da bi bil rezultat enak tudi ob zamenjanih vlogah. Dolgoletni komentator dirk Formule 1 na BBCju, Murray Walker, ki je bil velik Damonov oboževalec, je tudi menil, da Schumacher ni povzročil nesreče namenoma. Leta 2007 je Damon Hill priznal, da je bilo trčenje njegova krivda.^[2]

Rezultati

Kvalifikacije

Poz	Št	Dirkač	Konstruktor	Čas	Zaostanek
1	2	Nigel Mansell	Williams-Renault	1:16,179
2	5	Michael Schumacher	Benetton-Ford	1:16,197	+0,018
3	0	Damon Hill	Williams-Renault	1:16,830	+0,651
4	7	Mika Häkkinen	McLaren-Peugeot	1:16,992	+0,813
5	14	Rubens Barrichello	Jordan-Hart	1:17,537	+1,358
6	15	Eddie Irvine	Jordan-Hart	1:17,667	+1,488
7	6	Johnny Herbert	Benetton-Ford	1:17,727	+1,548
8	27	Jean Alesi	Ferrari	1:17,801	+1,622
9	8	Martin Brundle	McLaren-Peugeot	1:17,950	+1,771
10	30	Heinz-Harald Frentzen	Sauber-Mercedes	1:17,962	+1,783
11	28	Gerhard Berger	Ferrari	1:18,070	+1,891
12	26	Olivier Panis	Ligier-Renault	1:18,072	+1,893
13	4	Mark Blundell	Tyrrell-Yamaha	1:18,237	+2,058
14	12	Alessandro Zanardi	Lotus-Mugen-Honda	1:18,331	+2,152
15	3	Ukjo Katajama	Tyrrell-Yamaha	1:18,411	+2,232
16	24	Michele Alboreto	Minardi-Ford	1:18,755	+2,576
17	29	Jyrki Järvilehto	Sauber-Mercedes	1:18,806	+2,627
18	23	Pierluigi Martini	Minardi-Ford	1:18,957	+2,778
19	9	Christian Fittipaldi	Footwork-Ford	1:19,061	+2,882
20	25	Franck Lagorce	Ligier-Renault	1:19,153	+2,974
21	10	Gianni Morbidelli	Footwork-Ford	1:19,610	+3,431
22	11	Mika Salo	Lotus-Mugen-Honda	1:19,844	+3,665
23	19	Hideki Noda	Larrousse-Ford	1:20,145	+3,966
24	31	David Brabham	Simtek-Ford	1:20,442	+4,263
25	20	Jean-Denis Délétraz	Larrousse-Ford	1:22,422	+6,243
26	32	Domenico Schiattarella	Simtek-Ford	1:22,529	+6,350
DNQ	33	Paul Belmondo	Pacific-Ilmor	1:24,087	+7,908
DNQ	34	Bertrand Gachot	Pacific-Ilmor	7:40,317	+6:42,138

Dirka

Poz	Št	Dirkač	Konstruktor	Krogi	Čas/Odstop	Št. m.	Toč
1	2	Nigel Mansell	Williams-Renault	81	1:47:51,480	1	10
2	28	Gerhard Berger	Ferrari	81	+ 2,511 s	11	6
3	8	Martin Brundle	McLaren-Peugeot	81	+ 52,487 s	9	4
4	14	Rubens Barrichello	Jordan-Hart	81	+ 1:10,530	5	3
5	26	Olivier Panis	Ligier-Renault	80	+1 krog	12	2
6	27	Jean Alesi	Ferrari	80	+1 krog	8	1
7	30	Heinz-Harald Frentzen	Sauber-Mercedes	80	+1 krog	10
8	9	Christian Fittipaldi	Footwork-Ford	80	+1 krog	19
9	23	Pierluigi Martini	Minardi-Ford	79	+2 kroga	18
10	6	Jyrki Järvilehto	Sauber-Mercedes	79	+2 kroga	17
11	25	Franck Lagorce	Ligier-Renault	79	+2 kroga	20
12	7	Mika Häkkinen	McLaren-Peugeot	76	Zavrten	4
Ods	24	Michele Alboreto	Minardi-Ford	69	Vzmetenje	16
Ods	4	Mark Blundell	Tyrrell-Yamaha	66	Trčenje	13
Ods	20	Jean-Denis Deletraz	Larrousse-Ford	56	Menjalnik	25
Ods	11	Mika Salo	Lotus-Mugen-Honda	49	El. sistem	22
Ods	31	David Brabham	Simtek-Ford	49	Motor	24
Ods	12	Alessandro Zanardi	Lotus-Mugen-Honda	40	Pedal za plin	14
Ods	0	Damon Hill	Williams-Renault	35	Trčenje	3
Ods	5	Michael Schumacher	Benetton-Ford	35	Trčenje	2
Ods	32	Domenico Schiattarella	Simtek-Ford	21	Menjalnik	26
Ods	3	Ukjo Katajama	Tyrrell-Yamaha	19	Zavrten	15
Ods	19	Hideki Noda	Larrousse-Ford	18	Puščanje olja	23
Ods	10	Gianni Morbidelli	Footwork-Ford	17	Puščanje olja	21
Ods	15	Eddie Irvine	Jordan-Hart	15	Zavrten	6
Ods	12	Johnny Herbert	Benetton-Ford	13	Menjalnik	7

Opombe

Zadnja zmaga: Nigel Mansell
Michael Schumacher je po trčenju z Damonom Hillom osvojil svoj prvi naslov prvaka s prednostjo le ene točke.

Reference

↑ YouTube video posnetek trčenja
↑ »Neprijetni trenutki za Hilla«. f1magazin.com. 11. januar 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2016. Pridobljeno 11. januarja 2006.

Brazilija • Pacifik • San Marino • Monako • Španija • Kanada • Francija • V. Britanija Nemčija • Madžarska • Belgija • Italija • Portugalska • Evropa • Japonska • Avstralija

Predhodna dirka: Velika nagrada Japonske 1994	Prvenstvo Formule 1 sezona 1994	Naslednja dirka: Velika nagrada Brazilije 1995

Predhodna dirka: Velika nagrada Avstralije 1993	Velika nagrada Avstralije	Naslednja dirka: Velika nagrada Avstralije 1995
1928 • 1929 • 1930 • 1931 • 1932 • 1933 • 1934 • 1935 • 1937 • 1938 • 1939 • 1947 • 1948 • 1949 • 1950 1951 • 1952 • 1953 • 1954 • 1955 • 1956 • 1957 • 1958 • 1959 • 1960 • 1961 • 1962 • 1963 • 1964 • 1965 1966 • 1967 • 1968 • 1969 • 1970 • 1971 • 1972 • 1973 • 1974 • 1975 • 1976 • 1977 • 1978 • 1979 • 1980 1981 • 1982 • 1983 • 1984 • 1985 • 1986 • 1987 • 1988 • 1989 • 1990 • 1991 • 1992 • 1993 • 1994 • 1995 1996 • 1997 • 1998 • 1999 • 2000 • 2001 • 2002 • 2003 • 2004 • 2005 • 2006 • 2007 • 2008 • 2009 • 2010 2011 • 2012 • 2013 • 2014 • 2015 • 2016 • 2017 • 2018 • 2019 • 2022

[1] YouTube video posnetek trčenja

[2] »Neprijetni trenutki za Hilla«. f1magazin.com. 11. januar 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2016. Pridobljeno 11. januarja 2006.

[1]

[2]