Pojdi na vsebino

Sint Odiliënberg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sint Odiliënberg
vas
Sint Odiliënberg ob reki Rur
Sint Odiliënberg ob reki Rur
Zastava Sint Odiliënberg
Zastava		Grb Sint Odiliënberg
Grb
51°8′35″N 6°0′7″E / 51.14306°N 6.00194°E / 51.14306; 6.00194
DržavaZastava Nizozemske Nizozemska
ProvincaLimburg
ObčinaRoerdalen
Površina
 • Skupno930 km2
Nadm. višina25 m
Prebivalstvo
 (2021)[1]
 • Skupno3,730
 • Gostota0,0040 preb./km2
Časovni pasCET
Poštna številka
6077[1]
Omrežna številka0475
glavne cesteN293
Sint Odiliënberg

Sint Odiliënberg (nizozemsko: [sɪnt oːˈdilijə(m)bɛr(ə)x]) je vas na jugovzhodu Nizozemske, leži v Roerdalenu v Limburgu v dolini reke Rur. Leži vzhodno od Meusa v dolini Rural. Je eno izmed šestih središč občine Roerdalen. Vas ima kulturnozgodovinski pomen zaradi tamkajšnje bazilike svetega Vira, Plehelmusa in Otgerja iz 11. stoletja in sosednje kapele Naše Gospe in gradu Hoosden.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Rimljani so se tukaj naselili zelo zgodaj. Okrog leta 700 so menihi misijonarji iz Northumbrije sveti Viro, Plehelmus in Otgerus tam zgradili samostan, ki je bil pomemben pri pokristjanjevanju Nizozemske.[3] V času vikinških vpadov je tu našla zavetje utrechtska duhovščina.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]
Odilija Köelnska s palmovo vejico, simbolom njenega mučeništva, kip v baziliki iz 18. stoletja

Najzgodnejši viri ne omenjajo Sint Odiliënberg, ampak Petrusberg. V življenjepisu (biografiji) svetega Vira se na primer govori o "mons petri" (Petrovi gori). Vas se prvič omenja v prvi polovici 9. stoletja kot "Mons Petri". Sedanje ime pomeni "hrib Odile Alzaške".[4] V drugih virih se govori o Bergu (gori), na primer v darilni listini iz leta 858, kjer se govori o kapeli sv. Petra , »ki se imenuje Bergh«. Tudi leta 870 v pogodbi iz Meerssena je govora o 'Berchu'. Leta 943 se pojavlja ime 'Hereberc' [5], leta 1057 in 1131 pa ime 'Berche'. [6]

Leta 1297 se prvič uporablja izraz – po postavitvi Magdaleninega oltarja – o »Mons Odylie« (Odiliënberg).[7] Poleg tega latinskega črkovanja najdemo tudi srednje nizozemske različice, kot so Ullemberghe (1525), Udelenberge in Odelenberg. Ime Berg(he) se prav tako še vedno uporablja, kot leta 1422 in v zvezi z vključitvijo župnije v kapitelj leta 1430. Po besedah sestre Marije Mateje, prednice Taborskega priorata , je bil Odiliënberg v preteklosti, tako kot danes, uradno ime, Berg pa neformalno. [6]

Ni jasno, ali je Odiliënberg dobil ime po Odiliji iz Alzacije ali Odiliji iz Kölna. Čeprav je v baziliki kip Odilije iz Kölna, obstajajo dokazi, da se samo ime nanaša na Odilijo iz Alzacije. Alzacija je tudi kraj kjer se nahaja gora Odiliën, Mont Sainte-Odile. Balderik, škof v Utrechtu, ki je sredi 10. stoletja obnovil cerkev svetega Odiliënberga, je leta 966 obiskal samostan Hohenburg (danes Mont Sainte-Odile). Drugi pokazatelj je, da je papež Leon IX. , ki je bil zavetnik Hohenburga in je izhajal iz iste družine kot Odilija Alzaška, veliko pomenil za Lotaringijo, kjer je ustanovil in podpiral več samostanov, vključno z verjetno samostanom svetega Odiliënberga.

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]

Po izročilu so samostan v Sint Odiliënbergu v začetku 8. stoletja ustanovili misijonarji Viro, Plehelmus in Otgerus. Po istem izročilu naj bi bili tudi pokopani v Sint Odiliënbergu. Leta 857 se je utrechtski škof Hungerus Frisus zaradi plenjenja Vikingov v okolici Utrechta začasno preselil v Sint Odiliënberg.[8] Leta 954 naj bi škof Balderik iz Utrechta preselil skoraj celotno Plehelmusovo telo v cerkev Oldenzaal, ki je bila od takrat naprej tudi posvečena temu svetniku. [9] Leta 1361 so preostale relikvije prenesli v Roermond. 12. maja 1686 je bil del teh vrnjen v Sint Odiliënberg.[10]

Plošča iz zlata in emajla iz 10. stoletja, najdena v Sint Odiliënbergu (zbirka Centre Céramique, Maastricht)

2. januarja 858 je Lotar II., kralj Lotaringije, podaril ta samostan in druge posesti Hungerju, škofu Utrechta. Razlog za to je bil izgon škofa iz mesta Utrechta s strani Vikingov. [11] Škof Hunger je pozneje ustanovil kapitelj v Sint Odiliënbergu .

Ta donacija je morala biti pomembna, saj je škof Balderik leta 943 hčerki nekega grofa Reinerja ali Raynerja in njenima sinovoma dal v užitek 65 kmetij v Roerju, Leropu, Linneju, Swalmenu, Vlodropu, Asseltu, Melicku in Maasnielu.[11]

Po tem je moč škofije Utrecht še naprej upadala. Listina iz leta 1057 kaže, da je imel škof le posesti v Sint Odiliënbergu in Linnu. Leta 1222 je bil Utrechtski škof Oton II. prisiljen podeliti svoj alodij Gerhardu III., grofu Gelderskemu. Cerkveno je sveti Odiliënberg spadal v škofijo Liège. Samostan je bil preoblikovan v posvetni kapitelj, v katerem je bil kot predstojnik eden od proštov stolne cerkve v Utrechtu.[11]

Od sredine 13. stoletja je bil Sint Odiliënberg del Urada Montfort , ki je bil del Vojvodina Gelders. [12] Leta 1361 je bil po nasvetu škofa iz Liègea kapitelj Sint Odiliënberga prestavljen v Roermond zaradi sporov med Heeckereni in Bronckhorsti.[11] Leta 1437 je bil samostan Saint Odiliënberg podarjen Redu božjega groba. Približno 70 let prej, leta 1365, so kanoniki Sint Odiliënberga prevzeli v uporabo dobrine reda Ivanovcev ( cerkve Svetega Duha s pritiklinami). Donacija svetega Odiliënberga Božjemu grobu je bila morda zamenjava za cerkev Svetega Duha. [13]

Red božjega groba je samostan začel uporabljati šele leta 1467, verjetno zaradi pomanjkanja menihov. Pod prvim priorjem, Janezom Abroeškim, je Sint Odiliënberg prerasel v središče reda na Nizozemskem in v Nemčiji.[14] Od leta 1482 dalje so bili kanoniki Božjega groba vključeni tudi v službo župnije v Sint Odiliënbergu. [11] Od leta 1485 je bil prior Sint Odiliënberga tudi provincialni vikar Spodnje Nemčije.[14] Iz Sint Odiliënberga je bilo ustanovljenih več kot trideset samostanov, na primer samostan Hoogcruts (ustanovljen okoli leta 1498),[15] samostan Trans-Cedron v Venlu (prevzet leta 1500)[16] in Bonnefantenklooster v Maastrichtu.


Po osemdesetletni vojni je to območje prišlo pod špansko oblast; leta 1715 je bila predana republiki Nizozemski. Do reorganizacije francoske občinske uprave je St. Odiliënberg pripadal upravni enoti, znani kot Urad Montfort. Leta 1810 je postala ločena komuna/občina. Leta 1991 se je občina Sint Odiliënberg združila v Urad Montfort, ki se je januarja 2007 združila v občino Roerdalen.

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

Na hribu stoji romanska bazilika z dvema zvonikoma iz 11. stoletja. Ob baziliki je kapela iz 10. stoletja, ki je bila prvotno župnijska cerkev.

Galerija slik

[uredi | uredi kodo]


Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 »Kerncijfers wijken en buurten 2021«. Central Bureau of Statistics. Pridobljeno 25. aprila 2022.
  2. ↑ »Postcodetool for 6077AA«. Actueel Hoogtebestand Nederland (v nizozemščini). Het Waterschapshuis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 25. aprila 2022. Arhivirano 2018-12-26 na Wayback Machine.
  3. ↑ »Sint Odiliënberg - (geografische naam)«. Etymologiebank (v nizozemščini). Pridobljeno 25. aprila 2022.
  4. ↑ »Sint Odiliënberg - (geografische naam)«. Etymologiebank (v nizozemščini). Pridobljeno 25. aprila 2022."Sint Odiliënberg - (geografische naam)".
  5. ↑ Vendar se to ime pojavi samo enkrat.
  6. ↑ 6,0 6,1 Matthea (1969), str. 16.
  7. ↑ Matthea (1969): str. 17.
  8. ↑ url=https://www.frisiacoasttrail.com/post/a-frisian-bishop-who-proceeded-the-hunger-games |titel=Škof iz Frizije, ki je nadaljeval Igre lakote |achternaam=Faber |voornaam=Hans |datum=2024-01-13 |bezochtdatum=2024-02-24 |werk=frisia-coast-trail |taal=en
  9. ↑ Anoniem (1938), str. 7.
  10. ↑ Anoniem (1886), str. 2.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 Van Gils (1930), str. 11.
  12. ↑ Doppler (1902), str. 29.
  13. ↑ Matthea (1969), str. 18.
  14. ↑ 14,0 14,1 Anoniem (1888), str. 2.
  15. ↑ Anoniem (1910), str. 51.
  16. ↑ Franquinet (1879), str. 153.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sint_Odiliënberg&oldid=6345490«