Pojdi na vsebino

Rusija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Ruska federacija)
Ruska federacija
Российская Федерация
Rossijskaja Federacija
Himna: Državna himna Ruske federacije
Lega Rusije (svetlo zeleno: ozemlja pod rusko okupacijo, ki mednarodno niso priznana kot del Rusije)
Lega Rusije (svetlo zeleno: ozemlja pod rusko okupacijo, ki mednarodno niso priznana kot del Rusije)
Glavno mestoMoskva
55°45′N, 37°37′E
Uradni jezikiruščina1
Etnične skupine
Religija
    • 61 % krščanstvo
      • 60 % pravoslavje
      • 1 % drugi kristjani
  • 24 % ateizem
  • 9 % islam
  • 2 % drugo[1]
  • 4 % neopredeljeno
Demonim(i)Rús, Rúsinja, Rúsi, Rúsinje
Vladapolpredsedniška
zvezna republika
• predsednik:
Vladimir Putin
Mihail Mišustin
Ustanovitev
• razglašena
12. junija 1990
• dokončana
25. decembra 1991
Površina
• skupaj
17.075.400 km2 (1.)
• voda (%)
13
Prebivalstvo
• ocena 2022
144 980 061 (brez Krima) (9.)
• popis 2021
147.182.123
• gostota
8,4/km2 (209.)
BDP (ocena 2023)[4]
• skupaj (nominal.)
1,86 bilijona $ (11.)
• skupaj (PKM)
5,06 bilijona $ (6.)
• na preb. (nominal.)
13.006 $ (72.)
• na preb. (PKM)
35.310 $ (60.)
Gini (2020)36,0[5]
srednji
HDI (2021)0,822[6]
zelo visok · 52.
Valutarubelj (RUB)
Časovni pasUTC +2 do +12
Klicna koda7
Internetna domena.ru, .рф (rezervirana tudi .su)
  1. Na posameznih območjih so uradni še številni drugi jeziki.

Rusija (rusko Росси́я, Rossíja) ali[a] Ruska federacija (Росси́йская Федера́ция, Rossíjskaja Federácija poslušaj) je država v Vzhodni Evropi in Severni Aziji. Je največja država po površini na svetu, razteza se čez enajst časovnih pasov in meji na štirinajst držav.[b] Po prebivalstvu je Rusija na devetem mestu med državami sveta in prva v Evropi. Glavno in največje mesto države je Moskva. Sankt Peterburg je drugo največje mesto v Rusiji in velja za »kulturno prestolnico« države. Druga večja mesta so Novosibirsk, Jekaterinburg, Nižni Novgorod, Kazan, Čeljabinsk, Krasnojarsk, Samara in Omsk.

Prva vzhodnoslovanska država, Kijevska Rusija (prednica današnjih Ukrajine, Belorusije in Rusije), je nastala v 9. stoletju in leta 988 je sprejela pravoslavno krščanstvo od Bizantinskega cesarstva. Kijevska Rusija je kasneje razpadla, iz nje pa je med drugim izšla Moskovska velika kneževina, ki je zrasla v Rusko carstvo. Do začetka 18. stoletja se je Rusija močno povečala z osvojitvami, priključitvami in dosežki ruskih raziskovalcev ter postala Ruski imperij, ki ostaja tretji največji v zgodovini. Ruska revolucija leta 1917 je končala monarhično vladavino in zamenjala jo je RSFSR, prva ustavno socialistična država na svetu. Po ruski državljanski vojni je RSFSR s še tremi sovjetskimi republikami ustanovila Sovjetsko zvezo, v kateri je bila največja in najpomembnejša članica. Sovjetska zveza je v 30. letih na račun milijonov življenj doživela hitro industrializacijo in v drugi svetovni vojni na vzhodni fronti odigrala odločilno vlogo za zaveznike. V obdobju hladne vojne je tekmovala z Združenimi državami za globalni ideološki vpliv. Sovjetsko obdobje je bilo čas najpomembnejših ruskih tehnoloških dosežkov, vključno s prvim umetnim satelitom in prvo človeško odpravo v vesolje.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Ruska SFSR postala neodvisna Ruska federacija. Sprejeta je bila nova ustava, ki je uveljavila federalni polpredsedniški sistem. Od preloma stoletja v ruskem političnem sistemu dominira Vladimir Putin, pod komer je država doživela demokratično nazadovanje in premik proti avtoritarizmu. Rusija je bila vpletena v več vojn v bivših sovjetskih in drugih državah, vključno s prvo in drugo čečensko vojno, rusko-gruzijsko vojno ter rusko-ukrajinsko vojno. Leta 2014 je okupirala in si po mednarodno nepriznanem referendumu priključila Krimski polotok, leta 2022 pa še štiri ukrajinske oblasti. Zaradi agresije na Ukrajino je Rusija od 2014 in zlasti od 2022 podvržena večjemu številu mednarodnih sankcij.

Na mednarodnem nivoju se Rusija uvršča na najnižja mesta (en) po merilih demokracije, človekovih pravic in svobode medijev, zaznamuje jo tudi visok nivo korupcije.[7] Rusko gospodarstvo je 11. na svetu po nominalnem BDP in se močno zanaša na svoje obilne naravne vire. Njeni mineralni in energetski viri so največji na svetu in prihodki od proizvodnje nafte ter zemeljskega plina so globalno visoko uvrščeni. Ruski BDP na prebivalca je 68.; Rusija ima največjo zalogo jedrskega orožja in tretje najvišje izdatke za obrambo na svetu. Država je stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, članica G20, Šanghajske organizacije sodelovanja, BRICS, Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Svetovne trgovinske organizacije. Je vodilna članica postsovjetskih organizacij, kot so Skupnost neodvisnih držav, Evrazijska ekonomska unija in Organizacija dogovora o skupni varnosti. V Rusiji je 30 objektov Unescove svetovne dediščine.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Rusko ime države Россия (Rossija) izhaja iz bizantinskega grškega imena za Kijevsko Rusijo Ρωσία (Rosía).[8] Nova oblika imena Rus', Росия (Rosija), je bila izposojena iz grškega izraza in je bila prvič uporabljena leta 1387.[9] Ime Rossija se je v ruskih virih pojavilo konec 15. stoletja, vendar so državo njeni prebivalci do konca 17. stoletja pogosteje imenovali med drugim »Rus'«, »ruska zemlja« (Russkaja zemlja) ali »Moskovska država« (Moskovskoje gosudarstvo).[10][11][12] Leta 1721 je Peter Veliki spremenil ime države iz Ruskega carstva (Russkoje carstvo) v Ruski imperij (Rossijskaja imperija).[10][12]

Čeprav v slovenščini tudi v zgodovinskem kontekstu (še posebno pri Kijevski Rusiji) uporabljamo besede Rusija/Rus'/Rusi, ki so po zapisu enake oz. podobne sodobnemu pomenu teh besed, jih ne moremo enačiti, saj se nanašajo na skupno prednico sodobne Ukrajine, Belorusije ter Rusije.[13] Belorusi in Rusi so šele kasneje prevzeli to ime.[14] Za ločeno rusko državo se je beseda Rus/Rusija v sodobnem pomenu deloma začela uporabljati v 15. stoletju,[11] vse do 18. stoletja se je zanjo predvsem v Evropi uporabljalo ime Moskovija (latinsko Moscovia).[13][15]

V ruščini je več besed, ki se v slovenščino prevedejo kot »Rusi«: – русские, russkije, ki se nanaša na narodnostne Ruse, российские, rossijskije, državljani Rusije ne glede na narodnost, in v zadnjem času priljubljeno россияне, rossijane, ruski državljani ruske države.[11][16] Po Zgodovini minulih let izhaja beseda Rus' iz Ruskih ljudi, ki so bili švedsko pleme in so bili izvorni trije člani dinastije Rurikidov.[17] Finska beseda za Švede, ruotsi, ima isti izvor.[18] Poznejše arheološke študije večinoma potrjujejo to teorijo.[19]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Rusije.

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prve človeške naselbine na območju Rusije segajo v zgodnji paleolitik. Predstavniki Homo erectusa so pred okrog 2 milijonoma let migrirali na območje Tamanskega polotoka v južni Rusiji.[20] Na Severnem Kavkazu so našli kremenasta orodja, stara okrog 1,5 milijona let.[21] Radiokarbonsko datirani primerki iz Denisove jame v gorovju Altaj nakazujejo, da je najstarejši denisovec živel 195–122.700 let nazaj.[22] V omenjeni jami je bil odkrit tudi fosil Denny, križanke med neandertalcem in denisovcem, ki je živela okrog 90.000 let nazaj.[23] V Mezmajski jami v Rusiji so bili najdeni eni zadnjih preživelih neandertalcev izpred okrog 45.000 let.[24]

Prve sledi zgodnjih sodobnih ljudi v Rusiji segajo 45.000 let nazaj v Zahodno Sibirijo.[25] Gosto posejane kulturne ostanke anatomsko sodobnih ljudi, stare vsaj 40.000 let, so odkrili v Kostjonki-Borščjovem[26] in stare 34.600 let pri Sungirju, oboje v Evropski Rusiji.[27] Arktično Rusijo so ljudje dosegli vsaj 40.000 let nazaj v Mamontovi Kurji.[28] Antično severnoevrazijsko prebivalstvo Sibirije, genetsko podobno maltinsko-buretski in afontovski kulturi, je bilo pomemben genetski darovalec antičnim ameriškim domorodcem in vzhodnoevropskim lovcem-nabiralcem.[29]

Bronastodobna širitev Jamne kulture stepskega pastirskega porekla med 3300 in 1500 pr. n. št.,[30] vključno z Afanasijevo kulturo južne Sibirije

Po kurganski hipotezi je regija ob Volgi in Dnepru na jugu Rusije in v Ukrajini pradomovina Protoindoevropejcev.[31] Zgodnje indoevropske migracije iz Pontsko-kaspijske stepe v Ukrajini in Rusiji so razširile poreklo jamne kulture in indoevropske jezike po velikem delu Evrazije.[32][33] Nomadsko pastirstvo se je razvilo v Pontsko-kaspijski stepi na začetku bakrene dobe.[34] Ostanke teh stepskih civilizacij so odkrili v krajih, kot so Ipatovo,[34] Sintašta,[35] Arkaim,[36] in Pazirik,[37] ki vsebujejo najzgodnejše znane sledi konj v bojevanju.[35] Genetsko sestavo govorcev jezikov uralske družine v severni Evropi je oblikovala migracija iz Sibirije, ki se je začela vsaj 3500 let nazaj.[38]

Med 3. in 4. stoletjem našega štetja je v južni Rusiji obstajalo gotsko kraljestvo Ojum, ki so ga pozneje zasedli Huni. Med 3. in 6. stoletjem našega štetja so nomadske invazije, ki so jih vodila vojaška plemena, kot so bili Huni in Avari, nadvladale tudi Bosporsko kraljestvo, helenistično državo, ki je nasledila grške kolonije.[39][40] Hazari, turško ljudstvo, so do 10. stoletja vladali stepam med Kavkazom na jugu, porečjem Volge na vzhodu in zahodno vse do Kijeva na Dnepru.[41] Za njimi so prišli Pečenegi, ki so ustvarili veliko konfederacijo, ki so jo prevzeli Kumani in Kipčaki.[42]

Predniki Rusov so slovanska plemena, ki so se ločila od Protoindoevropejcev, ki so se pojavili v severovzhodnem delu Evrope okrog 1500 let nazaj.[43] Vzhodni Slovani so postopoma poselili zahodno Rusijo (približno med današnjima Moskvo in Sankt Peterburgom) v dveh valovih: prvem iz Kijeva do današnjih Suzdala in Muroma ter drugem iz Polocka do Novgoroda in Rostova.[44] Pred slovanskimi selitvami so to območje poseljevala ugrofinsko govoreča ljudstva. Od 7. stoletja naprej so prispeli Vzhodni Slovani počasi asimilirali domorodce.[45][46]

Izoblikoval se je vladajoči razred knezov, bojarjev in njihovega oboroženega spremstva mužov.[47]

Kijevska Rusija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kijevska Rusija.
Kijevska Rusija po svetu pri Ljubeču leta 1097

Vzpostavitev prvih vzhodnoslovanskih držav v 9. stoletju je sovpadla s prihodom Varjagov, Vikingov z območja današnje Švedske,[47] ki so se podali vzdolž vodnih poti, ki so se raztezale od vzhodnega Baltika do Črnega in Kaspijskega morja. Po Zgodovini minulih let so leta 862 Varjaga po imenu Rurik iz ljudstva starih Rusov izvolili za vladarja Novgoroda. Leta 882 se je njegov naslednik Oleg podal na jug in osvojil Kijev, ki je pred tem plačeval davek Hazarom.[45] Rurikov sin Igor in Igorjev sin Svjatoslav sta podvrgla vse lokalne Vzhodne Slovane kijevski oblasti in uničila hazarski kaganat[48] ter sprožila več vojaških odprav v Bizanc in Perzijo.[49][50]

V 10. in 11. stoletju je bila Kijevska Rusija ena največjih in najbolj cvetočih držav v Evropi. Vladavina Vladimirja I. (980–1015) in njegovega sina Jaroslava Modrega (1019–1054) predstavljata zlato dobo Kijeva, v kateri je bila od Bizanca sprejeta pravoslavna krščanska vera in zapisan prvi vzhodnoslovanski zakonik, Russkaja Pravda.[45] Sledilo je obdobje fevdalizma in decentralizacije, za katero so značilni neprestani politični boji med člani ruriške dinastije, ki je kolektivno vladala Kijevski Rusiji. Nastajale so nove kneževine.[47] Dominanca Kijeva je upadala, kar je koristilo Vladimiro-Suzdalski kneževini na severovzhodu, Novgorodski republiki na severu in Gališko-volinski kneževini na jugozahodu.[45] Do 12. stoletja je Kijev izgubil svojo premoč in Kijevska Rusija je razpadla na več kneževin.[51] Knez Andrej Bogoljubski je leta 1169 oplenil Kijev in za svoj sedež določil Vladimir,[51] s čimer se je politična moč premaknila na severovzhod.[45]

Pod poveljstvom Aleksandra Nevskega so Novgorodčani odbili švedski napad v bitki na Nevi leta 1240,[52] pa tudi nemške križarje v bitki na Čudskem jezeru leta 1242.[47][53]

Mongoli so si po bitki pri Kalki leta 1223 podjarmili vse ruske kneževine razen Novgoroda.[47] Kijevska Rusija je naposled podlegla mongolski invaziji v letih 1237–1240, ki ji je sledilo plenjenje Kijeva (1240) in drugih mest, pa tudi smrt velikega dela prebivalstva.[45] Napadalci, pozneje znani kot Tatari, so oblikovali državo Zlato hordo, ki je območju vladala naslednji dve stoletji.[54] Tuji zasedbi se je izognila le Novgorodska republika, tako da se je dogovorila za plačilo davka Mongolom.[45] Gališko-volinska kneževina je kasneje postala del Litve in Poljske, medtem ko je Novgorodska republika še naprej cvetela na severu. Na severovzhodu so bizantinsko-slovanske tradicije Kijevske Rusije prilagodili in oblikovali rusko avtokratsko državo.[45] Pod Mongoli in Tatari je Rusija zaostala za evropskim družbenim razvojem.[47]

Moskovska velika kneževina

[uredi | uredi kodo]
Sergij Radoneški blagoslavlja Dimitrija Donskega v Trojiškem samostanu sv. Sergija pred kulikovsko bitko, upodobljeno na sliki Ernsta Lissnerja

Uničenju Kijevske Rusije je sledil vzpon Moskovske velike kneževine, sprva kot del Vladimiro-Suzdalske kneževine.[55](str.11–20) Čeprav je bila Moskva še vedno pod vladavino Mongolov-Tatarov, so ji ti dopustili, da na začetku 13. stoletja začela uveljavljati svoj vpliv na tem območju[56] in je postopoma postala v vodilna sila v »zbiranju ruskih dežel«.[57] Ko se je leta 1325 v Moskvo preselil sedež metropolita Ruske pravoslavne cerkve, se je njen vpliv povečal.[58] Moskovski veliki knezi so s pomočjo cerkve, mest in novega plemstva postavili temelje centralizirane države.[47] Moskovski poslednji tekmec, Novgorodska republika, je cvetela kot glavno središče trgovine s kožami in najvzhodnejše pristanišče Hanzeatske zveze.[59]

Leta 1380 je združena vojska ruskih kneževin pod vodstvom Dimitrija Donskega Moskovskega zadala Mongolom-Tatarom prelomni poraz v kulikovski bitki.[45] Z Moskvo se je postopoma zlila materinska kneževina in sosednje kneževine, vključno z nekdaj močnimi tekmeci, kot sta Tverska kneževina in Novgorodska republika.[57]

Ivan III. (»Veliki«) se je znebil nadoblasti Zlate horde (prenehal ji je plačevati davek)[47] in utrdil celotno severno Rusijo (zlomil je vpliv Tvera in Novgoroda)[47] pod oblastjo Moskve; bil je prvi ruski vladar, ki si je nadel naziv »Veliki knez vseh Rusov«. Po padcu Konstantinopla leta 1453 si je Moskva lastila nasledstvo za dediščino Vzhodnorimskega cesarstva. Ivan III. se je poročil s Sofijo Paleolog, nečakinjo zadnjega bizantinskega cesarja Konstantina XI. Paleologa, in sprejel bizantinskega dvoglavega orla za svoj ter navsezadnje ruski grb.[57] Vasilij III. je na začetku 16. stoletja združil celotno Rusijo s priključitvijo nekaj zadnjih neodvisnih ruskih držav.[60]

Rusko carstvo

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Rusko carstvo.
Ivan IV. je bil med letoma 1533 in 1547 veliki moskovski knez in nato car Rusije do svoje smrti leta 1584.

V duhu ideje o tretjem Rimu je bil leta 1547 Ivan IV. (»Grozni«) uradno okronan kot prvi car Rusije. Car je razglasil nov zakonik (Sudebnik iz leta 1550), ustanovil prvo rusko fevdalno predstavniško telo (zemski sobor), prenovil vojsko, omejil vpliv duhovščine in reorganiziral lokalno upravo.[57] Med svojo dolgo vladavino je Ivan skoraj podvojil že tako veliko rusko ozemlje s priključitvijo treh tatarskih kanatov: Kazanskega in Astrahanskega ob Volgi[47][61] ter Sibirskega v jugozahodni Sibiriji. Nazadnje se je do konca 16. stoletja Rusija razširila vzhodno od Uralskega gorovja.[62] Toda carstvo je oslabila dolga in neuspešna livonska vojna proti koaliciji kraljevine Poljske in Velike litovske kneževine (pozneje združeni v Republiki obeh narodov), kraljevine Švedske in Dansko-Norveške za dostop do baltske obale in pomorske trgovine.[63] Leta 1572 je ruska vojska napadajoče Krimske Tatare popolnoma porazila v ključni bitki pri Molodjah.[64]

S smrtjo Ivanovih sinov leta 1598 se je končala stara dinastija Rurikov, kar je skupaj s strašno lakoto 1601–1603 sprožilo politično krizo, znano kot obdobje težav, vključno z državljansko vojno, vladavino pretendentov in tujim posredovanjem.[65] Razmere je izkoristila Republika obeh narodov in zasedla dele Rusije vse do prestolnice Moskve.[66] Leta 1612 je ruski prostovoljski korpus pod poveljstvom trgovca Kuzma Minina in kneza Dimitrija Požarskega Poljake prisilil k umiku.[67] Leta 1613 je po odločitvi zemskega sobora prestol zasedla bojarska dinastija Romanovih in država si je postopoma opomogla od krize.[68]

V 17. stoletju, obdobju Kozakov, je Rusija nadaljevala z ozemeljsko rastjo.[69] Leta 1654 je ukrajinski voditelj Bogdan Hmelnicki ponudil Ukrajini zaščito ruskega carja Alekseja, čigar sprejetje te ponudbe je vodilo v še eno rusko-poljsko vojno. Nazadnje so Ukrajino razdelili vzdolž Dnepra, tako da sta bila Levobrežna Ukrajina in Kijev pod rusko vladavino.[70] Na vzhodu se je nadaljevalo hitro rusko raziskovanje in kolonizacija velikanske Sibirije v lovu na dragocene kože in slonovino. Ruski raziskovalci so pritiskali na vzhod predvsem po sibirskih rečnih poteh in do sredine 17. stoletja so zrasle ruske naselbine v vzhodni Sibiriji, na Čukotskem polotoku, vzdolž reke Amur in na obali Tihega oceana.[69] Leta 1648 je Semjon Ivanovič Dežnjov postal prvi Evropejec, ki je preplul Beringov preliv.[71]

Ruski imperij

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Ruski imperij.
Širjenje in ozemeljski razvoj Rusije od kronanja Ivana IV. do smrti Petra I.

Peter I. je leta 1721 Rusijo proglasil za imperij in vzpostavil kot eno evropskih velesil. V svoji vladavini med letoma 1682 in 1725 je porazil Švedsko v veliki severni vojni (1700–1721), s čimer je državi zagotovil dostop do morja in pomorske trgovine. Leta 1703 je Peter I. na Baltskem morju ustanovil novo rusko prestolnico Sankt Peterburg. Med svojo vladavino je uveljavil radikalne reforme, s katerimi je Rusijo kulturno približal zahodni Evropi, vendar se je položaj tlačanov v tem obdobju poslabšal.[47][72] Spodbujal je manufakture, trgovino in gospodarstvo.[47] Na prestolu ga je nasledila Katarina I. (1725–1727), ki jo je nasledil Peter II. (1727–1730), njega pa Ana. Med vladavino hčere Petra I. Elizabete v letih 1741–1762 se je Rusija vpletla v sedemletno vojno (1756–1763). Med tem spopadom so ruske enote zasedle Vzhodno Prusijo in dosegle Berlin.[73] Toda po Elizabetini smrti je Prusiji naklonjeni car Peter III. vse te osvojitve vrnil kraljevini Prusiji.[74]

Katarina II. (»Velika«), ki je vladala med letoma 1762 in 1796, je vodila rusko razsvetljenstvo. Ruski politični nadzor je razširila na Poljsko-litovsko državo in Rusiji priključila večino njenih ozemelj, s čimer je postala država z največjim številom prebivalcev v Evropi.[75] Na jugu je v uspešnih rusko-turških vojnah proti Osmanskemu cesarstvu rusko mejo pomaknila do Črnega morja in razpustila Krimski kanat ter priključila Krim.[76] Po zmagah nad kadžarskim Iranom med rusko-perzijskimi vojnami v prvi polovici 19. stoletja je Rusija osvojila tudi Kavkaz.[77] Naslednik Katarine, sin Pavel, je bil nestanoviten in se je osredotočal predvsem na domače zadeve.[78] Po njegovi kratki vladavini je strategijo Katarine nadaljeval Aleksander I. (1801–1825), ki je leta 1809 oslabljeni Švedski iztrgal Finsko,[79] leta 1812 pa Osmanom Besarabijo.[80] V Severni Ameriki so Rusi postali prvi Evropejci, ki so dosegli in kolonizirali Aljasko.[81] V letih 1803–1806 je bilo izvedeno prvo rusko obplutje sveta.[82] Leta 1820 je ruska odprava odkrila celino Antarktiko.[83]

Velesila in razvoj družbe, znanosti in umetnosti

[uredi | uredi kodo]

Med napoleonskimi vojnami se je Rusija pridružila zavezništvu različnih evropskih sil, ki so se borile proti Franciji. Francoska invazija na Rusijo na višku Napoleonove moči leta 1812 je dosegla Moskvo, vendar je na koncu spodletela, saj je trdovraten odpor v kombinaciji z ostro rusko zimo močno porazil napadalce, vseevropsko vojsko Grande Armée pa privedel na rob popolnega uničenja. Pod vodstvom Mihaila Kutuzova in Michaela Andreasa Barclaya de Tollyja je Ruska imperialna vojska izrinila Napoleona in v vojni Šeste koalicije napredovala po Evropi ter naposled vstopila v Pariz.[84] Aleksander I. je nadzoroval rusko delegacijo na dunajskem kongresu, ki je določil zemljevid postnapoleonske Evrope.[85]

Napoleonov umik iz Moskve, Albrecht Adam (1851)

Častniki, ki so Napoleona preganjali v Zahodno Evropo, so nazaj v Rusijo prinesli ideje liberalizma in v ponesrečenem uporu dekabristov leta 1825 poskušali zmanjšati carjevo moč, vendar je bila vstaja zadušena.[47][86] Ob koncu konservativne vladavine Nikolaja I. (1825–1855) je vrhunec ruske moči in vpliva v Evropi prekinil poraz v krimski vojni.[87]

Velike liberalne reforme in kapitalizem

[uredi | uredi kodo]

Nikolajev naslednik Aleksander II. (1855–1881) je širom države sprejel velike spremembe, vključno s kmečko reformo 1861.[88] Te reforme so spodbudile industrializacijo in posodobile Rusko imperialno vojsko, ki je ob koncu rusko-turške vojne (1877–1878) osvobodila velik del Balkana izpod turške vladavine.[89] Večino 19. in začetek 20. stoletja sta Rusija in Britanski imperij skrivoma sodelovala glede emirata Afganistana in sosednjih območij v Centralni in Južni Aziji; rivalstvo med dvema velikima evropskima imperijema je postalo znano kot Velika igra.[90]

Na koncu 19. stoletja je v Rusiji prišlo do vzpona različnih socialističnih gibanj. Aleksandra II. so leta 1881 ubili revolucionarni teroristi.[91] Vladavina njegovega sina Aleksandra III. (1881–1894) je bila manj liberalna, vendar miroljubnejša.[92] Rusija se je v tem času povezala s Francijo, ruski nacionalizem pa je postal pomembna politična sila, ki se je navzven kazal kot panslavizem (predvsem proti Avstro-Ogrski), navznoter pa kot rusifikacija Poljske in Finske.[47]

Z industrijskim proletariatom se je pojavilo tudi delavsko gibanje. Leta 1897 je bila ustanovljena Ruska socialdemokratska delavska stranka, ki se je lete 1903 razcepila na boljševike (Lenin, Trocki) in menjševike (Plehanov, Akselrod, Martov).[47]

Ustavna monarhija in svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]

Pod zadnjim ruskim carjem Nikolajem II. (1894–1917) je ponižujoč poraz v rusko-japonski vojni sprožil revolucijo leta 1905.[93] Vstaja je bila zadušena, vendar je bila vlada prisiljena sprejeti velike reforme (ruska ustava 1906), vključno s svobodo govora in zbiranja, legalizacijo političnih strank ter oblikovanjem izvoljenega predstavniškega telesa, državne dume,[94] ki je predstavljala interese meščanstva.[47]

Revolucija in državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]
Carja Nikolaja II. in Romanove so boljševiki ubili leta 1918.

Leta 1914 je Rusija v odgovor na vojno napoved Avstro-Ogrske ruski zaveznici Srbiji vstopila v prvo svetovno vojno[95] in se borila na več frontah, čeprav je bila izolirana od svojih zaveznikov v antanti.[96] Leta 1916 je Ruska imperialna vojska z Brusilovsko ofenzivo skoraj v celoti uničila avstro-ogrsko vojsko na vzhodni fronti, a so ji lastne velike izgube onemogočile nadaljnje napredovanje.[97] Ne glede na to so rastoči stroški vojne, velike žrtve ter sumi korupcije in izdaj še poglobili nezaupanje javnosti v režim. Vse to je ustvarilo vzdušje za rusko revolucijo leta 1917, ki je bila izpeljana v dveh dejanjih – februarski in oktobrski revoluciji.[98] Na začetku leta 1917 je bil Nikolaj II. prisiljen abdicirati; on in njegova družina so bili zaprti in pozneje usmrčeni med rusko državljansko vojno.[99] Monarhijo je zamenjala negotova koalicija političnih strank, ki se je razglasila za začasno vlado[100] in je razglasila Rusko republiko. 19. januarja 1918 je Ruska ustavodajna skupščina Rusijo razglasila za demokratično federalno republiko (in je tako ratificirala odločitev Začasne vlade). Naslednji dan je Ustavodajno skupščino Vseruski centralni izvršni komite razpustil.[98]

Obstajal je alternativni socialistični establišment, Petrograjski sovjet, mu je vpliv dajal demokratično izvoljen svet delavcev in kmetov, sovjet. Vladavina nove oblasti krize v državi ni rešila, temveč jo je še poslabšala. Oktobrska revolucija pod vodstvom boljševiškega voditelja Vladimirja Lenina je strmoglavila začasno vlado in dala polno moč vladanja sovjetom ter tako ustvarila prvo socialistično državo na svetu.[98] Med protikomunističnim Belim gibanjem in boljševiki s svojo Rdečo armado je izbruhnila ruska državljanska vojna.[101] S podpisom brestlitovskega miru, ki je končal sovražnosti s centralnimi silami v prvi svetovni vojni, je boljševiška Rusija predala večino svojih zahodnih ozemelj, ki so predstavljala 34 % njenega prebivalstva, 54 % njene industrije, 32 % njene kmetijske zemlje in okrog 90 % rudnikov premoga.[102]

Vladimir Lenin in Lev Trocki med govorom leta 1920 v Moskvi

Zavezniki so sprožili neuspešno vojaško posredovanje v podporo protikomunističnim silam.[103] Medtem so tako boljševiki kot tudi belo gibanje drugi proti drugim izvajali kampanje deportacij in usmrtitev, kar je znano kot rdeči in beli teror.[104] Ob koncu nasilne državljanske vojne sta bili ruska ekonomija in infrastruktura močno poškodovani in življenje je izgubilo do 10 milijonov ljudi, večinoma civilistov.[105] Milijoni so postali beli emigranti.[106] Ruska lakota 1921–1922 je terjala do pet milijonov žrtev.[107]

Sovjetska zveza

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Sovjetske zveze.
Lega Ruske SFSR (rdeče) v Sovjetski zvezi leta 1936

Plansko gospodarstvo in sovjetska družba

[uredi | uredi kodo]

30. decembra 1922 so Lenin in sodelavci z združitvijo Ruske SFSR, Beloruske, Ukrajinske in Transkavkaške republike v eno državo ustanovili Sovjetsko zvezo.[108] Postopoma so notranje spremembe mej in priključitve med drugo svetovno vojno ustvarile unijo republik; največja po ozemlju in prebivalstvu je bila Ruska SFSR, ki je uniji dominirala politično, kulturno in gospodarsko.[109]

Po Leninovi smrti leta 1924 je bila za prevzem oblasti imenovana trojka (Josif Stalin, Grigorij Zinovjev in Lev Kamenjev). Na koncu je Stalin, generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, uspel zatreti vse opozicijske frakcije in utrditi moč v svojih rokah ter v 30. letih postal državni diktator.[110] Leva Trockega, glavnega zagovornika svetovne revolucije, so leta 1929 izgnali iz Sovjetske zveze[111] in uradna linija je postala Stalinova ideja socializma v eni državi.[112] Nadaljnji notranji boji v boljševiški partiji so vodili v veliko čistko.[113]

Stalinizem in nasilna modernizacija

[uredi | uredi kodo]

Pod Stalinovim vodstvom je država uveljavila plansko gospodarstvo, industrializacijo večinoma kmečke države in kolektivizacijo svojega kmetijstva. V tem obdobju hitrih ekonomskih in socialnih sprememb so milijone ljudi poslali v kazenska delovna taborišča, vključno z veliko političnimi obsojenci, obsojenimi za domnevno ali dejansko opozicijo Stalinovi vladavini;[114] milijone ljudi so deportirali ali izgnali v odročne predele Sovjetske zveze.[115] Tranzicijska dezorganizacija državnega kmetijstva, ostre državne politike in suša[116] so povzročili sovjetsko lakoto 1932–1933, ki je vzela življenje do 8,7 milijona ljudi, od tega 3,3 milijona v Ruski SFSR.[117] V kratkem časovnem obdobju je Sovjetska zveza izvedla drago preobrazbo pretežno kmetijskega gospodarstva v veliko industrijsko silo.[118]

Druga svetovna vojna in Združeni narodi

[uredi | uredi kodo]
Bitka za Stalingrad, največja in najbolj krvava bitka v zgodovini bojevanja se je končala leta 1943 z odločilno sovjetsko zmago nad nemško vojsko.

Sovjetska zveza je vstopila v drugo svetovno vojno 17. septembra 1939 s svojo invazijo na Poljsko,[119] skladno s tajnim protokolom v okviru pakta Ribbentrop-Molotov z Nacistično Nemčijo.[120] Pozneje je Sovjetska zveza napadla Finsko,[121] okupirala ter si priključila baltske države,[122] pa tudi dele Romunije.[123]:91–95 22. junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo[124] in tako odprla vzhodno fronto, največje prizorišče druge svetovne vojne.[125]:7

Nemčija je zajela okrog 5 milijonov enot Rdeče armade;[126]:272 s stradanjem do smrti ali na druge načine je ubila 3,3 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov in veliko število civilistov, saj so Nemci sledili »Hungerplanu« za uresničitev Generalplana Ost.[127]:175–186 Čeprav je Wehrmacht sprva dosegal velike uspehe, je njihov prodor zaustavila bitka za Moskvo.[128] Pozneje so Nemci doživeli velike poraze v bitki za Stalingrad pozimi 1942–1943,[129] nato pa še v bitki za Kursk poleti 1943.[130] Še en nemški poraz je bilo obleganje Leningrada, v sklopu katerega je bilo mesto med letoma 1941 in 1944 na kopnem popolnoma obkoljeno s strani nemških in finskih sil ter je utrpelo stradanje in več kot milijon smrti, vendar se ni predalo.[131] Sovjetske sile so se v letih 1944–1945 podale skozi vzhodno in srednjo Evropo in maja 1945 zajele Berlin.[132] Avgusta 1945 je Rdeča armada napadla Mandžurijo in izrinila Japonce iz severovzhodne Azije ter tako prispevala k zavezniški zmagi nad Japonsko.[133]

Obdobje druge svetovne vojne med letoma 1941–1945 je v Rusiji znano kot velika domovinska vojna.[134] Sovjetska zveza je skupaj z Združenimi državami, Združenim kraljestvom in Kitajsko veljala za velike štiri zavezniške sile druge svetovne vojne in so kasneje postale »štirje policisti«, kar je bila osnova za Varnostni svet Združenih narodov.[135]:27 Med vojno so sovjetske civilne in vojaške žrtve znašale okrog 26–27 milijonov,[136] kar je predstavljalo približno polovico vseh žrtev druge svetovne vojne.[137]:295 Sovjetska ekonomija in infrastruktura sta utrpeli množično uničenje, ki je povzročilo sovjetsko lakoto 1946–1947.[138] Toda za ceno velikih žrtvovanj je Sovjetska zveza postala svetovna velesila.[139]

Velesila in hladna vojna

[uredi | uredi kodo]
The "Veliki trije" na Jaltski konferenci februarja 1945, Winston Churchill, Franklin D. Roosevelt in Josif Stalin

Po drugi svetovni vojni je Rdeča armada skladno z odločitvami potsdamske konference zasedla dele vzhodne in srednje Evrope, vključno z Vzhodno Nemčijo in vzhodnim delom Avstrije.[140] V satelitskih državah Vzhodnega bloka so bile nastavljene komunistične vlade.[141] Ko je Sovjetska zveza postala druga jedrska sila na svetu,[142] je ustanovila zavezništvo Varšavski pakt[143] in s tekmecema Združenimi državami in zvezi NATO vstopila v boj za svetovno prevlado, znan kot hladna vojna.[144]

Otoplitvene reforme Hruščova in gospodarski razvoj

[uredi | uredi kodo]

Po Stalinovi smrti leta 1953 in kratkem obdobju kolektivnega vodstva je novi voditelj Nikita Hruščov javno obsodil Stalina in začel politiko destalinizacije, v okviru katere je iz delovnih taborišč gulagov izpustil veliko političnih zapornikov.[145] Splošna sprostitev represivnih politik je postala pozneje znana kot »hruščovska otoplitev«.[146] Hkrati so hladnovojne napetosti dosegle vrhunec, ko sta se rivalska bloka spopadla zaradi namestitve ameriških raket Jupiter v Turčiji in sovjetskih raket na Kubi.[147]

4. oktobra 1957 je Sovjetska zveza izstrelila prvi umetni satelit, Sputnik 1, in tako začela vesoljsko dobo.[148] Ruski kozmonavt Jurij Gagarin je na krovu vesoljskega plovila s posadko Vostoka 1 12. aprila 1961 postal prvi človek v Zemljini orbiti.[149]

Obdobje razvitega socializma ali stagnacije

[uredi | uredi kodo]

Po odstavitvi Hruščova leta 1964 je sledilo še eno obdobje kolektivnega vodstva (Leonid Iljič Brežnjev, Aleksej Nikolajevič Kosigin in Nikolaj Viktorovič Podgorni),[150] dokler ni postal vodja Leonid Brežnjev. Obdobje 70. in začetka 80. let je bilo kasneje poimenovano »obdobje zastoja«. Reforma Kosigina je skušala izvesti delno decentralizacijo sovjetske ekonomije.[151] Po saurski revoluciji leta 1979 v Afganistanu so sovjetske sile izvedle invazijo na državo ter začele sovjetsko-afganistansko vojno.[152] Maja 1988 so Sovjeti zaradi mednarodnega nasprotovanja, vztrajnega protisovjetskega gverilskega bojevanja in pomanjkanja podpore sovjetskih državljanov začeli z umikom iz Afganistana.[153]

Mihail Gorbačov v pogovorih na štiri oči z Ronaldom Reaganom na Reykjaviškem srečanju leta 1986

Perestrojka, demokratizacija in ruska suverenost

[uredi | uredi kodo]

Leta 1985 je zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je v sovjetskem sistemu poskušal uveljaviti liberalne reforme, uveljavil politiko glasnosti (odprtost) in perestrojke (prestrukturiranje), da bi končal obdobje gospodarske stagnacije in demokratiziral vlado.[154] Toda to je vodilo v vzpon močnih nacionalističnih in separatističnih gibanj po vsej državi.[155] Pred letom 1991 je bila sovjetska ekonomija druga največja na svetu, toda v svojih zadnjih letih je zapadla v krizo.[156]

Leta 1991 je ekonomski in politični nemir prekipel, saj so se baltske države odločile odcepiti od Sovjetske zveze.[157] 17. marca 1991 je v državi potekal referendum, na katerem je večina glasovala za spremembo Sovjetske zveze v prenovljeno federacijo.[158] Junija 1991 je Boris Jelcin na predsedniških volitvah v Ruski SFSR leta 1991 postal prvi neposredno izvoljen predsednik v ruski zgodovini.[159] Avgusta 1991 je skupina članov Gorbačovove vlade v poskusu ohranitve Sovjetske zveze poskušala izvesti državni udar proti Gorbačovu, vendar je to povzročilo konec Komunistične partije Sovjetske zveze.[160] 25. decembra 1991 je po razpadu Sovjetske zveze nastala sodobna Rusija in še štirinajst drugih postsovjetskih držav.[161] S slednjimi, z izjemo baltskih držav, se je Rusija povezala v Skupnost neodvisnih držav.[162][163][164][165]

Neodvisna Ruska federacija

[uredi | uredi kodo]
Vladimir Putin daje prisego kot predsednik skupaj z Borisom Jelcinom leta 2000

Tranzicija v tržno gospodarstvo in politične krize

[uredi | uredi kodo]

Gospodarski in politični zlom Sovjetske zveze je Rusijo pahnil v globoko in dolgo depresijo.[166][167][168][169] Med in po razpadu Sovjetske zveze so bile sprejete korenite reforme, vključno s privatizacijo in tržno ter trgovinsko liberalizacijo, in radikalne spremembe skladno z doktrino »šokterapije«.[170][171] Nadzor nad večino podjetij je od državnih agencij prešel v roke posameznikov s povezavami v vladi, kar je omogočilo vzpon zloglasnih ruskih oligarhov.[172] Veliko novoobogatelih je iz države odneslo milijarde gotovine in sredstev.[173] Depresija v gospodarstvu je vodila v sesutje socialnih služb, stopnja rodnosti je padla, stopnja umrljivosti pa zelo zrasla[174][175] in milijoni so bili pahnjeni v revščino;[176] razmahnili pa so se tudi ekstremna korupcija,[177] kriminalne združbe in organizirani kriminal.[178]

Konec leta 1993 so trenja med Jelcinom in ruskim parlamentom prerasla v ustavno krizo, ki se je končala nasilno z vojaškim posredovanjem. Med krizo je imel Jelcin podporo zahodnih vlad, več kot 100 ljudi pa je bilo ubitih.[179]

Moderna liberalna ustava, mednarodno sodelovanje in gospodarska stabilizacija

[uredi | uredi kodo]

Po decembrskem referendumu je bila leta 1994 sprejeta nova ruska ustava,[180] ki je močno povečala predsednikova pooblastila.[181] V devetdesetih letih se je na Severnem Kavkazu zgodilo več oboroženih spopadov med lokalnimi etničnimi skupinami ter kot posledica separatističnih islamističnih vstaj.[182] Potem ko so čečenski separatisti na začetku 90. let razglasili neodvisnost, je potekala občasna gverilska vojna med uporniškimi skupinami in ruskimi silami.[183] Čečenski separatisti so izvajali teroristične napade proti civilistom, kar je terjalo na tisoče ruskih življenj.[c][184]

Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija prevzela odgovornost za poravnavanje njenih zunanjih dolgov.[185] Leta 1992 je bil večinoma ukinjen nadzor nad cenami potrošniških izdelkov, kar je povzročilo močno inflacijo in je močno devalviralo rubelj.[186] Kombinacija visokih proračunskih primanjkljajev, vse večjega bega kapitala in nezmožnost poplačila dolgov so povzročili rusko finančno krizo 1998, zaradi katere je BDP še upadel.[187][188]

Premik k modernizirani ekonomiji, politična centralizacija in demokratično nazadovanje

[uredi | uredi kodo]

31. decembra 1999 je predsednik Jelcin nepričakovano odstopil[189] in predal svoje mesto na novo nastavljenemu premierju in svojemu izbranemu nasledniku Vladimirju Putinu.[190][191][192][193][194][195][196] Putin je nato zmagal na ruskih predsedniških volitvah leta 2000[197] in v drugi čečenski vojni premagal čečenski odpor.[198]

Putin je zmagal na ruskih predsedniških volitvah leta 2004.[199] Visoke cene nafte in rast tujih investicij so pripomogli k izboljšanju ruske ekonomije in dvigu življenjskega standarda.[200] Putinova vladavina je povečala stabilnost, vendar je Rusijo preobrazila v avtoritarno državo.[201] Leta 2008 je Putin zavzel mesto premierja, predsednik pa je na ruskih predsedniških volitvah leta 2008 za en mandat postal Dmitrij Medvedjev.[202] To obdobje so opisali kot »tandemokracijo«.[203]

Rusko-gruzijska vojna je izbruhnila 1. avgusta 2008 po diplomatski krizi s sosednjo Gruzijo. V vojni, ki je trajala do 12. avgusta, je Rusija priznala dve separatistični državi na gruzijskem ozemlju, Abhazijo in Južno Osetijo.[204] To je bila prva evropska vojna 21. stoletja.[205]

Rusko-ukrajinska vojna

[uredi | uredi kodo]

Po valu protestov gibanja Evromajdan v Ukrajini in posledičnem strmoglavljenju tedanjega ukrajinskega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča je Rusija leta 2014 okupirala[d] ukrajinski polotok Krim ter si ga po mednarodno nepriznanem referendumu priključila.[206] Sočasno je prišlo do trenj med Ukrajinci in etničnimi Rusi na vzhodu Ukrajine, ki so prerasla v vojno v Donbasu, v kateri je Rusija podpirala separatiste v mednarodno nepriznanih Donecki in Luganski ljudski republiki. Čeprav Rusija in Ukrajina nista uradno vstopili v medsebojno vojno, se obdobje med letoma 2014 in 2022 pogosto opisuje kot obdobje hibridne vojne.[207][208]

Ruska zasedena ozemlja v Ukrajini 30. septembra 2022 v času razglasitve njihove priključitve

Februarja 2022 je Rusija najprej priznala neodvisnost Donecke in Luganske republike, nato pa ob najavi »posebne vojaške operacije« odkrito napadla Ukrajino.[209] Gre za največjo konvencionalno vojno v Evropi po drugi svetovni vojni.[210] Po uspešnih ukrajinskih protiofenzivah je Rusija prvič po drugi svetovni vojni razglasila »delno mobilizacijo«.[211] Konec septembra je Rusija po izvedbi mednarodno nepriznanih referendumov razglasila priključitev štirih vzhodnih in južnih ukrajinskih oblasti, čeprav jih ne nadzirajo v celoti.[212] Aneksijo, ki je bila največja v Evropi po drugi svetovni vojni,[212] je generalna skupščina ZN označila za nezakonito.[213] Vojna poteka tudi v Rusiji,[214] ki je med drugim avgusta 2024 izgubila nadzor nad delom Kurske oblasti.[215]

Ocenjuje se, da je zaradi vojne umrlo več sto tisoč ljudi,[216] kar je še dodatno poglobilo demografsko krizo v Rusiji.[217] Večji del mednarodne skupnosti je vojno obsodil in zahteval takojšen umik ruskih sil iz Ukrajine,[218] Rusija pa je bila izključena iz Sveta Evrope[219] in Sveta ZN za človekove pravice.[220] Predvsem zahodne države so razširile sankcije proti Rusiji.[221] Več držav in mednarodnih organizacij je Rusijo razglasilo za državo, ki podpira terorizem, nekatere pa tudi za teroristično državo.[222][223]

Junija 2023 je ruska najemniška skupina Wagner izvedla neuspešen poskus državnega udara.[224] Vodja upora Jevgenij Prigožin je bil kasneje ubit v stmoglavljenju svojega letala nad Rusijo.[225][226]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Topografski zemljevid Rusije

Ozemlje Rusije obsega vzhod Evrope in sever Azije.[227] Razteza se čez skrajno severni del Evrazije in ima četrto najdaljšo obalo na svetu, dolgo več kot 37.653 km.[e][229] Leži med zemljepisnima širinama 41 ° in 82 ° S ter med zemljepisnima dolžinama 19 ° V in 169 ° Z. Od vzhoda do zahoda meri okrog 9000 km, od severa proti jugu pa okrog 2500 do 4000 km.[230] Po kopnem ozemlju je večja od treh celin[f] in ima enako površino kot Pluton.[231]

Rusija ima devet velikih gorstev, ki ležijo v njenih skrajno južnih predelih. Med njimi je velik del Kavkaza (vključno z goro Elbrus, ki je s 5642 m najvišji vrh Rusije in Evrope,[232] Altaj in Sajanske gore v Sibiriji, Vzhodnosibirsko gorovje ter polotok Kamčatka na Ruskem Daljnem vzhodu (vključno s Ključevsko Sopko, ki je s 475 m najvišji aktivni vulkan v Evraziji).[233][234] Uralsko gorovje, ki poteka od severa proti jugu na zahodu države, je bogato s surovinami in tvori tradicionalno mejo med Evropo in Azijo.[235] Najnižja točka Rusije in Evrope leži ob Kaspijskem jezeru, kjer Kaspijska depresija doseže okrog 29 m pod morsko gladino.[236]

Rusija je ena od treh držav na svetu, ki mejijo na tri oceane,[227] in ima povezave z velikim številom morij.[g][237] Njeni največji otoki in arhipelagi so Nova dežela, Dežela Franca Jožefa, Severna dežela, Novosibirski otoki, Wranglov otok, Kurilsko otočje (katerega štirje otoki so predmet ozemeljskega spora z Japonsko) in Sahalin.[238][239] Diomedova otoka, od katerih je eden pod rusko in drugi pod ameriško upravo, sta le 3,8 km narazen,[240] otok Kunašir pa je le 20 km od Hokaida na Japonskem.[241]

V Rusiji je več kot 100.000 rek.[227] Njena jezera vsebujejo približno četrtino svetovne tekoče sladke vode.[234] Bajkalsko jezero, največje in najvidnejše od ruskih sladkovodnih teles je najgloblje, najčistejše, najstarejše in najprostornejše sladkovodno jezero na svetu in vsebuje več kot petino svetovne sladke površinske vode.[242] Ladoško in Oneško jezero v severozahodni Rusiji sta največji jezeri v Evropi.[227] Po skupnih obnovljivih vodnih virih je pred Rusijo le Brazilija.[243] Volga v zahodni Rusiji velja za rusko nacionalno reko in je najdaljša reka v Evropi ter oblikuje delto Volge, največjo rečno delto na celini.[244] Sibirske reke Ob, Jenisej, Lena in Amur so med najdaljšimi rekami na svetu.[245]

V državi so, predvsem v Sibiriji, velika rudna bogastva (zemeljski plin, nafta, črni premog, železo, baker, svinec, cink, platina, zlato, diamanti, boksit, fosfati in soli).[47][246]

Zahod države leži na Baltskem ščitu in Ruski plošči.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Köppnova podnebna klasifikacija Rusije

Velikost Rusije in odmaknjenost veliko njenih območij vodi v dominanco vlažnega celinskega podnebja v večini države, razen v tundri in skrajnem jugozahodu. Gorske verige na jugu in vzhodu blokirajo tok toplih zračnih mas z Indijskega in Tihega oceana, Evropska ravnica, ki se razteza na njenem zahodu in severu, pa jo odpira vplivu Atlantskega in Arktičnega oceana.[247] Večina severozahodne Rusije in Sibirije imata subpolarno podnebje z ekstremno hudimi zimami v notranjih regijah severovzhodne Sibirije (večinoma Jakutija, kjer je severni tečaj mraza z rekordno nizko temperaturo –71,2 °C),[238] in bolj zmernimi zimami drugod. Ruske obsežne obale ob Arktičnem oceanu in Ruski arktični otoki imajo polarno podnebje.[247]

Obalni del Krasnodarskega okraja ob Črnem morju, zlasti Soči, in nekateri obalni in notranji pasovi Severnega Kavkaza imajo vlažno subtropsko podnebje z milimi in vlažnimi zimami.[247] V veliko pokrajinah Vzhodne Sibirije in Ruskega Daljnega vzhoda je zima suha v primerjavi s poletjem; drugi deli države imajo bolj enakomerne padavine v vseh letnih časih. Zimske padavine v večini delov države padajo kot sneg. Skrajno zahodni deli Kaliningrajske oblasti in nekateri deli na jugu Krasnodarskega okraja in Severnega Kavkaza imajo oceansko podnebje.[247] Regija ob spodnji Volgi in ob obali Kaspijskega morja ter nekaj skrajno južnih drobcev Sibirije imajo semipuščavsko podnebje.[248]

V velikem delu ozemlja sta le dva različna letna časa, zima in poletje, saj sta pomlad in jesen običajno kratka.[247] Najhladnejši mesec je januar (ob obali pa februar); najtoplejši je običajno julij. Značilne so velike razlike v temperaturah. Pozimi so temperature nižje od juga proti severu in od zahoda proti vzhodu. Poletja so lahko dokaj vroča, celo v Sibiriji.[249] Podnebne spremembe v Rusiji povzročajo vse pogostejše divje požare[250] in taljenje velikih prostranosti permafrosta v državi.[251]

Biotska raznovrstnost

[uredi | uredi kodo]
Narodni park Jugid Va v republiki Komi je največji narodni park v Evropi.[235]

Rusija ima zaradi svoje gigantske velikosti raznolike ekosisteme, vključno s polarno puščavo, tundro, gozdno tundro, tajgo, mešane in listopadne gozdove, gozdno stepo, stepo, polpuščavo in subtropski pas.[252] Približno pol ruskega ozemlja je pogozdeno[232] in država ima največje območje gozda na svetu,[253] ki izloči eno največjih količin ogljikovega dioksida na svetu.[253][254]

Ruska biotska raznovrstnost vključuje 12.500 vrst višjih rastlin, 2200 vrst briofitov, okrog 3000 vrst lišajev, 7000–9000 vrst alg in 20.000–25.000 vrst gliv. Rusko živalstvo sestavlja 320 vrst sesalcev, več kot 732 vrst ptic, 75 vrst plazilcev, okrog 30 vrst dvoživk, 343 vrst sladkovodnih rib (visoki endemizem), okrog 1500 vrst morskih rib, devet vrst Cyclostomi in okrog 100–150,000 nevretenčarjev (visoki endemizem).[252][255] Približno 1100 redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst je vključenih v Rusko rdečo knjigo.[252]

Celotni naravni ekosistemi Rusije so ohranjeni v približno 15.000 posebnih zaščitenih naravnih območjih različnih statusov, ki zasedajo več kot 10 % celotne površine države.[252] V to številko je vključenih 45 biotskih rezervatov,[256] 64 narodnih parkov in 101 naravni rezervat.[257] Država ima še vedno veliko ekosistemov, ki veljajo za neokrnjene, čeprav so ti v upadanju; večinoma ležijo v severnih območjih tajge in subarktične tundre v Sibiriji.[258] Rusija je imela leta 2019 Indeks integritete gozdne pokrajine 9,02 in s tem zasedala 10. mesto med 172 državami; bila je prva med velikimi državami.[259]

Vlada in politika

[uredi | uredi kodo]

Rusija je po ustavi iz leta 1993 simetrična federalna republika s polpredsedniškim sistemom, kjer je predsednik državni poglavar,[260] predsednik vlade pa vodja vlade.[232] Strukturirana je kot večstrankarska predstavniška demokracija, v kateri je zvezna vlada sestavljena iz treh vej:[261]

  • Zakonodajna: dvodomna zvezna skuščina Rusije je sestavljena iz 450-članske Državne dume in 170-članskega Sveta federacije,[261] ki sprejema zvezne zakone, napoveduje vojno, sprejema pogodbe, razpolaga z državno blagajno in močjo razrešitve predsednika.[262]
  • Izvršilna: predsednik je vrhovni poveljnik oboroženih sil in imenuje Rusko vlado (kabinet) ter druge funkcionarje, ki upravljajo in izvajajo zvezne zakone in politike.[260] Predsednik lahko izdaja dekrete neomejenega obsega, dokler niso v neskladju z ustavo ali zvezno zakonodajo.[263]
  • Sodna: Ustavno sodišče Rusije, Vrhovno sodišče Rusije in nižja zvezna sodišča, katerih sodnike imenuje Svet federacije po priporočilih predsednika,[261] interpretirajo zakone in jih lahko spremenijo, v primeru, da ocenijo, da so v neskladju z ustavo.[264]

Upravne delitve

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Federalni subjekti Rusije.

Federalni subjekti Rusije, imenovani tudi subjekti Ruske federacije (субъекты Российской Федерации, subjekti Rossijskoj Federacii) ali preprosto kot subjekti federacije (субъекты федерации, subjekti federacii), so sestavne enote Rusije, njene najvišje politične enote po ustavi Rusije.[265] Od 18. marca 2014 Rusko federacijo po ustavi sestavlja 85 zveznih subjektov.[266] Dva, ki se nahajata na ukrajinskem polotoku Krim, Sevastopol in Republika Krim, nista mednarodno priznana kot del Rusije. Kaliningrajska oblast je edini zvezni subjekt, geografsko ločen od preostale Ruske federacije z drugimi državami.

Po ruski ustavi Rusko federacijo sestavljajo republike, okraji, oblasti, avtonomna mesta, avtonomna oblast in avtonomna okrožja, ki so vsi enakopravni subjekti Ruske federacije.[267] Tri ruska avtonomna mesta (Moskva, Sankt Peterburg in Sevastopol) imajo status mesta in ločenega zveznega subjekta, ki ga sestavljajo druga mesta (Zelenograd, Troick, Kronštadt, Kolpino itd.) znotraj vsakega zveznega mesta, pri čemer ostajajo starejše strukture poštnih naslovov. Leta 1993 je Ruska federacija obsegala 89 zveznih subjektov. Do leta 2008 se je število zveznih subjektov zaradi več združitev zmanjšalo na 83. Leta 2014 sta po okupaciji in aneksaciji Sevastopol in Republika Krim s stališča Rusije postala njena 84. in 85. zvezna subjekta, vendar mednarodnopravno gre za dela Ukrajine.[268][269]

Federalni subjekti Rusije.
Federalni subjekti Rusije.

Znotraj federacije obstaja (vključuje mednarodno nepriznana ozemlja):

  • 21 republik z visoko stopnjo neodvisnosti. Nekaj republik ustreza ozemljem nekaterih etničnih manjšin.
  • 9 okrajev (край),
  • 48 oblasti (oziroma pokrajin) (область),
  • 3 avtonomna mesta (oziroma mesta zveznega pomena, город федерального значения),
  • 4 avtonomna okrožja (автономный округ) in
  • 1 avtonomna oblast (автономная область).

Nekdaj je bila ena od višjih upravnih enot v carski Rusiji gubernija (губерния), njen sestavni del pa ujezd (уезд).

Federalna okrožja

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Federalna okrožja Rusije.

Federalna okrožja (rusko федера́льные округа́, federal'nye okruga) so skupina federalnih subjektov Rusije. Zvezna okrožja niso omenjena v državni ustavi, nimajo lastnih pristojnosti in ne upravljajo regionalnih zadev. Obstajajo izključno za spremljanje skladnosti med zveznimi in regionalnimi pravnimi organi ter za zagotavljanje vladnega nadzora nad javno upravo, sodstvom in zveznimi agencijami, ki delujejo v regijah.[270]

  1. Osrednje federalno okrožje (rusko Центра́льный федера́льный о́круг, tr. Central'nyj federal'nyj okrug)
  2. Južno federalno okrožje (rusko Ю́жный федера́льный о́круг, tr. Južnyj federal'nyj okrug)
  3. Severnokavkaško federalno okrožje (rusko Се́веро-Кавка́зский федера́льный о́круг, tr. Severo-Kavkazskij federal'ny okrug)
  4. Severozahodno federalno okrožje (rusko Северо-Западный федеральный округ)
  5. Daljnovzhodno federalno okrožje (rusko Дальневосто́чный федера́льный о́круг, tr. Dal'nevostočnyj federal'ny okrug)
  6. Sibirsko federalno okrožje (rusko Сиби́рский федера́льный о́круг, tr. Sibirskij federal'ny okrug)
  7. Uralsko federalno okrožje (rusko Ура́льский федера́льный о́круг, tr. Uralskij federal'ny okrug)
  8. Privolško federalno okrožje (rusko Приво́лжский федера́льный о́круг, tr. Privolžskij federal'nyj okrug)

Človekove pravice

[uredi | uredi kodo]

Kot državo naslednico Sovjetske zveze, Rusko federacijo še vedno zavezujejo isti sporazumi o človekovih pravicah, ki jih je podpisala in sprejela njena predhodnica, kot so mednarodni pakti o državljanskih in političnih pravicah ter ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. V poznih devetdesetih letih dvajsetega stoletja je Rusija ratificirala tudi Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (s pridržkom) in od leta 1998 dalje je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu postalo zadnje pritožbeno sodišče za ruske državljane iz njihovega nacionalnega pravosodnega sistema. V skladu s 15. členom 1. poglavja ustave iz leta 1993 imajo te izvedbe mednarodnega prava prednost pred nacionalno zvezno zakonodajo.[271][272]

Rusija je imela, kot nekdanja članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami.[273]

Po ruski invaziji na Ukrajino 2022 so bili protivojni protesti v Rusiji zatrti s splošno represijo, približno 15.000 ljudi je bilo aretiranih.[274]

S strani demokracij in skupin za človekove pravice se vse pogosteje pojavljajo kritike kršitev človekovih pravic v Rusiji. Amnesty International in Human Rights Watch sta Rusijo označila za nedemokratično ter kritizirali odsotnost političnih pravic ter svoboščin državljanov.[275][276]

Organizacija Freedom House Rusijo od leta 2004 označuje kot »nesvobodno«.[277] Od 2011 Intelligence Unit skupine the Economist Rusijo uvršča med avtoritarne režime v svojem indeksu demokracije, kjer Rusija zaseda 146. mesto med 167 državami (2022).[278] Organizacija Novinarji brez meja v svojem indeksu svobode medijev Rusijo uvrščajo na 155. mesto med 180 državami (2022).[279]

Ruska vlada je bila s strani političnih disidentov ter aktivistov za človekove pravice kritizirana zaradi nepravičnih volitev,[280] zatiranja opozicijskih strank ter protestov,[281][282] preganjanja nevladnih organizacij, utišanja ter umorov neodvisnih novinarjev[283][284][285] in cenzure medijev in interneta.[286]

V Rusiji so bili pregona deležni muslimani (še posebno salafisti).[287][288] Ruske oblasti so bile obtožene pobojev,[289] aretacij, prisilnih izginotij in mučenja civilistov z namenom zatiranja vstajnikov v severnem Kavkazu.[290][291] V Dagestanu so nekateri muslimani bili žrtve nadlegovanja oblasti zaradi svojega izgleda in v operacijah proti vstajnikom so jim razstrelili domove.[292][293] Čečeni in Inguši so v ruskih zaporih deležni več zlorab kot ostale etnične skupine.[294]

Rusija v velikem obsegu krši človekove pravice na ozemljih, ki jih okupira v Ukrajini. Na Krimu so se po okupaciji leta 2014 začele sistematske kršitve človekovih pravic, vključno z zatiranjem jezikov, verske svobode in sistemsko diskriminacijo Ukrajincev in Krimskih Tatarov.[h] Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 so se kršitve razširile še na novo okupirana ozemlja. Tam je Rusija vzpostavila »filtracijska taborišča«, kjer so mnogi Ukrajinci podvrženi zlorabam, posilstvom, mučenju, stradanju, umorom, prisilnim deportacijam v Rusijo ter drugim kršitvam človekovih pravic. Deportiranih je bilo 1,6 milijona Ukrajinev, od tega 250.000 otrok.[297] Rusija deportacije zanika in jih imenuje »evakuacija«.[298]

Rusija omejuje LGBT pravice. Od leta 2020 prepoveduje istospolne zakonske zveze in LGBT organizacije klasificira kot »tuje agente«.[299][300]

Vojska

[uredi | uredi kodo]
Suhoj Su-57, lovec pete generacije Vojnega letalstva Rusije[301]

Oborožene sile Ruske federacije se delijo na kopenske sile, vojno mornarico in zračno-vesoljske sile ter dve neodvisni veji: strateške raketne sile in zračno-desantne enote.[232] Leta 2021 je imela vojska okrog milijon aktivnih pripadnikov, s čimer se je uvrščala na peto mesto na svetu, in 2–20 milijonov rezervistov.[302][303] Vojaška služba je obvezna za vse moške v starosti 18–27 in traja eno leto.[232]

Rusija je med petimi prepoznanimi jedrskimi državami in ima največjo zalogo jedrskega orožja na svetu; Rusija poseduje več kot polovico svetovnega jedrskega orožja.[304] Rusija poseduje drugo največjo floto strateških jedrskih podmornic[305] in je ena med samo tremi državami, ki uporabljajo strateške bombnike.[306] Rusija ima tretje najvišje izdatke za vojsko na svetu in je leta 2022 porabila 86,4 mrd USD ali 4,1 % BDP.[307] Leta 2023 je bila tretja največja izvoznica orožja na svetu in je imela veliko ter v celoti domačo obrambno panogo in je tako proizvajala večino svoje vojaške opreme.[308][309]

Korupcija

[uredi | uredi kodo]

Ruski politični sistem nekateri opisujejo kot oligarhijo,[310] plutokracijo[311] in kleptokracijo.[312] V Evropi Rusija dosega najnižjo uvrstitev na indeksu percepcije korupcije Transparency International; v letu 2021 je dosegla 136. mesto med 180 državami.[313] V začetku vladavine Putina je Rusija padla z 90. mesta leta 2004 na 126. mesto 2005.[314] Korupcija je velik problem države in ima dolgo zgodovino.[315] Vpliv korupcije je viden v različnih sektorjih; podjetništvu,[316] ekonomiji,[317] policiji,[318] vojski,[319] zdravstvu,[320][321] izobrazbi[322] ter javni upravi.[323] Šibka vladavina prava v državi je en izmed razlogov za korupcijo.[324]

Poskusi boja proti korupciji so se pričeli 1992 pod predsednikom Borisom Jelcinom. 2008 je bil pod Medvedjevem z namenom ratifikacije Konvencije proti korupciji OZN in Kazenskopravne konvencija o korupciji Sveta Evrope sprejet prvi paket protikorupcijskih zakonov. V sledečih letih je bilo sprejetih še več drugih zakonov proti korupciji. S Protikorupcijsko kampanjo, ki še traja, ruska vlada skuša zmanjšati stopnjo korupcije. Od 2012 morajo po novem zakonu vsi uradniki javnih organizacij razkriti vse svoje premoženje. V tem zakonu je bil tudi prvič definiran konflikt interesov za javne uslužbence.[325]

Po 2022 so se opustile mednarodne obveze boja proti korupciji. Rusija se je umaknila iz kazenskopravne konvencije o korupciji in konsistentno onemogoča sodelovanje civilne družbe pri boju proti korupciji.[326] Indeks percepcije korupcije se kljub boju ne izboljšuje[327] in uvrstitev Rusije na lestvici držav ostaja v spodnji četrtini.[328]

Opozicijski politik Aleksej Navalni je ustanovil neprofitno organizacijo Protikorupcijska fundacija, ki je izdala več poročil o vpletenosti visokih uradnikov v korupcijo. Pravni sistem je ugotovitve ignoriral oz. jih uporabljal le za poskuse diskreditacije organizacije.[329] 2019 je bila označena kot »tuji agent«[330] in 2021 kot »ekstremistična« ter ukinjena.[331]

Pravo in kriminal

[uredi | uredi kodo]

Pravo Rusije je osnovano na ustavi. Pravni viri se najpogosteje sklicujejo na civilni zakonik in kazenski zakonik.[332][333][334]

Rusija ima drugi največji trg z ilegalnim orožjem na svetu (za ZDA). Po indeksu organiziranega kriminala dosega prvo mesto v Evropi in 32. na svetu. Rusija ima eno izmed največjih populacij v zaporu.[335][336][337]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Moskovski mednarodni poslovni center v Moskvi. Mesto ima eno največjih urbanih ekonomij.[338]

Rusija ima tržno gospodarstvo z enormnimi naravnimi resursi, zlasti nafto in zemeljskim plinom.[339] Ima deveto največje gospodarstvo po nominalnem BDP in šesto največje po pariteti kupne moči. Velik storitveni sektor ustreza 62 % BDP, industrijski sektor 32 %, kmetijski sektor pa je s 5 % najmanjši.[232] Rusija ima nizko stopnjo brezposelnosti, ki znaša 4,1 %.[340] Njene devizne rezerve so pete največje na svetu in znašajo 540 mrd USD.[341] Ima delovno silo, ki je z okrog 70 mio šesta največja na svetu.[342]

Rusija je 13. največji izvoznik in 21. največji uvoznik na svetu.[343][344] Močno se zanaša na prihodke iz naslova davkov in izvoznih dajatev na nafto in zemeljski plin, ki so januarja 2022 znašali 45 % prihodkov ruskega zveznega proračuna,[345] leta 2019 pa do 60 % vsega izvoza.[346] Rusija ima eno najnižjih ravni zunanjega dolga med velikimi gospodarstvi,[347] čeprav je njena dohodkovna in premoženjska neenakost med gospodinjstvi ena najvišjih med razvitimi državami.[348] Težava je tudi velika regionalna neenakost.[349][350]

Po letu 2000 je Rusija doživela desetletje hitre gospodarske rasti, ki je bila posledica visokih cen nafte in rasti deviznih rezerv ter investicij.[351] To se je končalo z okupacijo Krima in izbruhom vojne v Donbasu leta 2014 in prvemu valu zahodnih sankcij, ki so škodovale ruskemu gospodarstvu.[352] Nadaljnje sankcije in bojkoti so sledile ruskemu napadu na Ukrajino leta 2022, Rusija je postala najbolj sankcionirana država na svetu.[353][354] Rusija od aprila 2022 zaradi učinkov sankcij ne objavlja več velikega dela ekonomskih podatkov o stanju gospodarstva.[355] Kljub obsežnim sankcijam je država ohranila gospodarsko stabilnost zaradi uspešnega prestrukturiranja trgovinskih odnosov in povečanega domačega povpraševanja. Dosegla je tudi gospodarsko rast, ki pa so jo poganjali predvsem veliki izdatki za vojsko ter povečan obseg izvoza energentov. Vseeno pa ekonomisti ocenjujejo, da bodo sankcije imele dolgoročne posledice na gospodarstvo.[356][357][358][359]

Slovensko-ruska gospodarska izmenjava je leta 2022 zrasla kljub sankcijam zaradi rusko-ukrajinske vojne in je obsegala 2,5 mrd EUR, od tega 1,2 mrd izvoz in 1,3 mrd uvoz. Leta 2023 je uvoz močno padel - na manj kot polovico predvojnega stanja. Glavni slovenski izvozni artikel so bili leta 2023 farmacevtski proizvodi, glavni uvozni artikel pa različni naftni derivati. Leta 2023 je bila Rusija 19. največja slovenska trgovinska partnerica.[360]

Transport in energija

[uredi | uredi kodo]
Transsibirska železnica je najdaljša železnica na svetu in povezuje Moskvo ter Vladivostok.[361]

Železniški transport v Rusiji je večinoma pod nadzorom državnih Ruskih železnic. Celotna dolžina železniških tirov je tretja najdaljša na svetu in znaša več kot 87.000 km.[362] Rusija ima z 1,5 mio km cest peto najdaljše cestno omrežje na svetu,[363] gostota cest pa je med najnižjimi na svetu.[364] Ruske celinske vodne poti so s 102.000 km najdaljše na svetu.[365] Med 1218 letališči v Rusiji[366] je najprometnejše letališče Šeremetjevo v Moskvi. Največje pristanišče v Rusiji je Pristanišče Novorossijsk v Krasnodarskem okraju ob Črnem morju.[367]

Rusija velja za energetsko velesilo.[368] Ima največje znane rezerve zemeljskega plina na svetu,[369] druge največje zaloge premoga,[370] osme največje rezerve nafte,[371] in največje zaloge nafte iz skrilavcev v Evropi.[372] Rusija je tudi največji izvoznik zemeljskega plina na svetu,[373] drugi največji proizvajalec zemeljskega plina[374] in drugi največji proizvajalec in izvoznik nafte.[375][376] Ruska proizvodnja nafte in zemeljskega plina je vodila v globoka ekonomska razmerja z Evropsko unijo, Kitajsko in bivšimi sovjetskimi državami ter državami Vzhodnega bloka.[377][378] Ruski delež oskrbe celotne EU (vključno z Združenim kraljestvom) z zemeljskim plinom se je v zadnjem desetletju povečal s 25 % leta 2009 na 32 % februarja 2022.[378]

Sredi 2000. let je bil delež nafte in zemeljskega plina v BDP okrog 20 %, leta 2013 pa 20–21 %.[379] Delež nafte in zemeljskega plina v ruskem izvozu je okrog 50 %, prav tako znašajo prihodki zveznega proračuna okrog 50 %, kar je veliko. Dinamika ruskega BDP je močno odvisna od cen nafte in zemeljskega plina,[380] vendar je njihov delež manj kot 50 %. Glede na prvo takšno celovito oceno, ki jo je leta 2021 objavila Ruska statistična agencija Rosstat, znaša delež ruske panoge nafte in zemeljskega plina v ruskem BDP, vključno s črpanjem, rafiniranjem, transportom in prodajo ter vsemi podpornimi dejavnostmi, okrog 19,2 % leta 2019 in 15,2 % leta 2020. To je podobno kot delež BDP na Norveškem in v Kazahstanu. Je veliko manj kot delež v BDP Savdske Arabije ali Združenih arabskih emiratov.[381][382][383][384][385]

Rusija je leta 2019 ratificirala Pariški sporazum.[386] Toplogredne emisije Rusije so četrte največje na svetu.[387] Rusija je četrti največji proizvajalec elektrike.[388] Rusija je bila tudi prva država na svetu, ki je razvila civilno jedrsko energijo in zgradila prvo jedrsko elektrarno na svetu.[389] Rusija je bila leta 2019 četrti največji proizvajalec jedrske energije na svetu,[390] leta 2021 pa peti največji proizvajalec hidroenergije.[391]

Kmetijstvo in ribištvo

[uredi | uredi kodo]
Pšenica v Tomski oblasti v Sibiriji

Ruska kmetijska panoga prispeva k BDP okrog 5 %, čeprav panoga zaposluje okrog eno osmino vse delovne sile.[392] Rusija ima s 1.265.267 km² tretjo največjo obdelano površino na svetu. Vendar je zaradi ostrosti okolja le okrog 13,1 % okolja kmetijske površine[232] in okrog 7,4 % vsega ozemlja je plodnega.[393] Kmetijska površina države velja za žitnico Evrope.[394] Več kot ena tretjina zasejane površine je namenjena krmnim poljščinam, preostala kmetijska zemljišča pa so namenjena industrijskim poljščinam, zelenjavi in sadju.[392] Glavni produkt ruskega kmetijstva je bilo vedno žito, ki zaseda veliko več kot polovico kmetijskih zemljišč.[392] Rusija je največji izvoznik pšenice na svetu,[395][396] največji proizvajalec ječmena in ajde, med največjimi izvozniki koruze in sončničnega olja ter vodilni proizvajalec gnojil.[397] Najpomembnejša kmetijska območja v državi so v pasu gozdne stepe in stepe ter v južni Sibiriji.[47]

Različni analitiki s področja prilagoditve podnebnim spremembam predvidevajo, da se bodo za rusko kmetijstvo v preostanku 21. stoletja odprle velike priložnosti zaradi povečanja plodne površine v Sibiriji, kar bo vodilo tako v interno, kot tudi eksterno migracijo v to regijo.[398] Zaradi svoje dolge obale med tremi oceani in dvanajstimi robnimi morji ima Rusija šesto največjo ribiško panogo na svetu. Leta 2018 je ujela skoraj 5 mio ton rib.[399] Iz Rusije prihaja najboljši kaviar na svetu, beluga kaviar; Rusija tudi proizvede tretjino vseh rib v konzervah in četrtino vseh svežih ter zamrznjenih rib na svetu.[392]

Znanost in tehnologija

[uredi | uredi kodo]
Mihail Lomonosov (1711–1765), polihistor znanstvenik, izumitelj, pesnik in umetnik

Rusija je leta 2019 za raziskave in razvoj porabila okrog 1 % svojega BDP, kar je bil deseti najvišji proračun na svetu.[400] Leta 2020 je zasedla deseto mesto na svetu po številu znanstvenih objav z okrog 1,3 mio člankov.[401] Od leta 1904 je bila Nobelova nagrada za fiziko, kemijo, medicino, ekonomijo, literaturo in mir podeljena 26 Sovjetom in Rusom.[402] Rusija je leta 2023 zasedala 51. mesto na Globalnem inovacijskem indeksu, leta 2021 pa 45.[403][404]

Ruski matematiki so med najbolj vplivnimi na svetu. Od časov Nikolaja Ivanoviča Lobačevskega, ki je bil pionir neevklidske geometrije, do Pafnutija Lvoviča Čebišova, uglednega tutorja.[405] Dimitrij Ivanovič Mendelejev je izumil periodni sistem elementov, glavno orodje sodobne kemije.[406] Devetim sovjetskim in ruskim matematikom je bila podeljena Fieldsova medalja. Grigorij Jakovljevič Perelman je prejel Clay Millenium Prize Problems nagrado za rešitev Poincaréjeve domneve leta 2002 in Fieldsovo medaljo leta 2006.[407]

Aleksander Stepanovič Popov je bil med izumitelji radia,[408] Nikolaj Genadijevič Basov in Aleksander Mihajlovič Prohorov pa sta soizumitelja laserja in maserja.[409] Oleg Vladimirovič Losev je naredil ključne prispevke na področju priključkov polprevodnikov in je odkril svetleče diode.[410] Vladimir Ivanovič Vernadski velja za enega od utemeljiteljev geokemije, biogeokemije in radiometričnega datiranja.[411] Ilja Iljič Mečnikov je znan po svojih inovativnih raziskavah v imunologiji.[412] Ivan Petrovič Pavlov je znan po svojem delu v klasičnem pogojevanju.[413] Lev Davidovič Landau je naredil temeljne prispevke na veliko področjih teoretične fizike.[414]

Nikolaj Ivanovič Vavilov je znan predvsem po odkritju geografskih izvorov kultiviranih rastlin (t. i. Vavilovih centrov).[415] Trofim Denisovič Lisenko je znan zlasti po Lysenkoizmu.[416] Veliko ruskih znanstvenikov je bilo emigrantov. Igor Ivanovič Sikorski je bil pionir letalstva.[417] Vladimir Kozmič Zvorikin je bil izumitelj ikonoskopskih in kineskopskih televizijskih sistemov.[418] Feodosij Grigorjevič Dobržanskij je bil osrednja oseba na področju evolucijske biologije zaradi svojega dela v oblikovanju sodobne sinteze.[419] Georgij Antonovič Gamov je bil eden najpomemnejših zagovornikov teorije velikega poka.[420]

Raziskovanje vesolja

[uredi | uredi kodo]
Mir, ruska vesoljska postaja, ki je delovala v nizkozemeljski orbiti

Roskosmos je ruska nacionalna vesoljska agencija. Dosežki države na področju vesoljske tehnologije in raziskovanja vesolja segajo v čas Konstantina Edvardoviča Ciolkovskega, očeta teoretične astronavtike, čigar dela so navdihovala sovjetske raketne inženirje, kot sta bila Sergej Pavlovič Koroljov in Valentin Petrovič Gluško in veliko drugih, ki so prispevali k uspehu Sovjetskega vesoljskega programa v zgodnjih stopnjah vesoljske tekme in kasneje.[421]:6–7,333

4. oktobra 1957 je bil izstreljen prvi umetni satelit v zemeljski orbiti, Sputnik 1. 12. aprila 1961 je bil izstreljen v vesolje prvi človek, Jurij Gagarin. Sledilo je veliko sovjetskih in ruskih rekordov pri raziskovanju vesolja. Leta 1963 je Valentina Vladimirovna Tereškova postala prva in najmlajša ženska v vesolju, leteč sama na odpravi Vostok 6.[422] Leta 1965 je Aleksej Arhipovič Leonov postal prvi človek, ki je izvedel vesoljski sprehod, ko je zapustil kapsulo med odpravo Voshod 2.[423]

Leta 1957 je Lajka, sovjetski vesoljski pes, na Sputniku 2 postala prva žival v orbiti Zemlje.[424] Leta 1966 je Luna 9 postala prvo vesoljsko plovilo, ki je doseglo mehak pristanek na vesoljskem telesu, Luni.[425] Leta 1968 je Zond 5 pripeljal prva Zemeljska živa bitja (dve želvi in druga živa bitja]] v Lunino orbito.[426] Leta 1970 je Venera 7 postala prvo vesoljsko plovilo, ki je pristalo na drugem planetu, Veneri.[427] Leta 1971 je Mars 3 postal prvo vesoljsko plovilo, ki je pristalo na Marsu.[428]:34–60 V istem obdobju je Lunohod 1 postal prvi vesoljski raziskovalni rover,[429] Saljut 1 pa je postal prva vesoljska postaja na svetu.[430]

Aprila 2022 je imela Rusija v vesolju 172 aktivnih satelitov, kar je bilo tretje največ na svetu.[431] Med zadnjim poletom programa Space Shuttle leta 2011 in človeško odpravo podjetja SpaceX leta 2020, so bile rakete Sojuz edina vozila za transportiranje astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo.[432] Luna 25, izstreljena avgusta 2023, je prva od lunarnega raziskovalnega programa Luna-Glob.[433]

Turizem

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Turizem v Rusiji.
Palača Petergof v Sankt Peterburgu, mesto Unescove svetovne dediščine

Po podatkih Svetovne turistične organizacije je Rusija 16. najbolj obiskana država na svetu in 10. v Evropi. Leta 2018 je imela več kot 24,6 mio obiskov.[434] Po podatkih Federalne agencije za Turizem je število potovanj v Rusijo tujih državljanov leta 2019 znašalo 24,4 mio.[435] Ruski izkupiček mednarodnega turizma je leta 2018 znašal 11,6 mrd USD.[434] Leta 2019 so potovanja in turizem znašali 4,8 % državnea BDP.[436]

Glavne turistične poti v Rusiji vključujejo potovanja po Zlatem obroču Rusije, tematska pot po starodavnih ruskih mestih, križarjenje na velikih rekah, kot je Volga, vzpone na gorske verige, kot je Kavkaz,[437] in potovanja po slavni Transsibirski železnici.[438] Najbolj priljubljene in obiskane točke v Rusiji so Rdeči trg, palača Petergof, Kazanski kremelj, Trojiški samostan sv. Sergija in jezero Bajkal.[439]

Moskva, kozmopolitansko glavno mesto države in zgodovinsko jedro, je živahno megamesto. Ohranja svoje klasične in sovjetske arhitekture ter se ponaša z visoko umetnostjo, baletom svetovnega razreda in sodobnimi stolpnicami.[440] Sankt Peterburg, imperialna prestolnica je znana po klasični arhitekturi, katedralah, muzejih in gledališčih, belih lučeh, prečkanju rek in številnih kanalov.[441] Rusija je svetovno znano po svojih bogatih muzejih, kot so Državni ruski muzej, Ermitaž in Tretjakovska galerija ter po gledališčih, kot sta Bolšoj teater in Mariinsko gledališče. Moskovski kremelj in Cerkev Vasilija blaženega sta med najpomembnejšimi kulturnimi točkami v Rusiji.[442]

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Rusi in Seznam mest v Rusiji.
Etnične skupine v Rusiji
Etnične skupine v Rusiji s prebivalstvom nad milijon po popisu 2010
Delež etničnih Rusov po federalnih subjektih po popisu 2021

Rusija je ena od najredkeje poseljenih in urbaniziranih držav,[232] velika večina prebivalstva pa je zgoščena v svojem zahodnem delu.[443] Na popisu prebivalstva leta 2010 je imela 142,8 mio prebivalcev,[444] na popisu leta 2021 pa 144,7 mio prebivalcev (brez Krima in Sevastopola).[445] Rusija je najbolj naseljena država v Evropi in deveta najbolj naseljena država na svetu z gostoto poselitve 8/km².[446]

Od 1990. let je ruska umrljivost večja od rodnosti, kar so nekateri analitiki poimenovali demografska kriza.[447] Leta 2022 je bila skupna plodnost v Rusiji ocenjena na 1,42 otroka na žensko,[448] kar je pod stopnjo obnovljivosti 2,1 in je ena najnižjih stopenj plodnosti na svetu.[449] Narod ima posledično enega najstarejših prebivalstev na svetu s mediano starosti 40,3 leta.[232] Leta 2009 je zabeležila letno rast prebivalstva prvič v petnajstih letih in od takrat rusko prebivalstvo raste zaradi upadajoče smrtnosti in rastoče rodnosti ter povečanega priseljevanja.[450]

Od leta 2020 se je ruski prirast prebivalstva obrnil, saj je presežna smrtnost zaradi pandemije covida-19 vodila v največji mirodobni upad v zgodovini.[451] Po ruski invaziji na Ukrajino se je demografska kriza v državi poglobila,[452] saj je država utrpela velike žrtve, zahodne sankcije in bojkoti pa so vodili v beg možganov.[453]

Rusija je večnacionalna država z veliko federalnimi subjekti, povezanimi z različnimi manjšinami.[454] V državi je več kot 193 narodnostnih skupin. Ob popisu prebivalstva leta 2010 je bilo okrog 81 % prebivalstva etničnih Rusov, preostalih 19 % pa so bile narodne manjšine;[455] več kot štiri petine ruskega prebivalstva je evropskega izvora, od tega velikanska večina Slovanov,[456] opazni manjšini pa so ugrofinski ljudje ter Germani.[457][458] Po podatkih Združenih narodov je ruska imigracija tretja največja na svetu in šteje več kot 11,6 mio ljudi;[459] večina prihaja iz postsovjetskih držav, največ iz Srednje Azije.[460]

 
p · p · u · z
Največja mesta države Rusija
Rang Federalni subjekt Preb. Rang Federalni subjekt Preb.
Moskva
Moskva
Sankt Peterburg
Sankt Peterburg
1 Moskva Moskva 13.010.112 11 Rostov na Donu Rostovska oblast 1.142.162 Novosibirsk
Novosibirsk
Jekaterinburg
Jekaterinburg
2 Sankt Peterburg Sankt Peterburg 5.601.911 12 Omsk Omska oblast 1.125.695
3 Novosibirsk Novosibirska oblast 1.633.595 13 Krasnodar Krasnodarski okraj 1.099.344
4 Jekaterinburg Sverdlovska oblast 1.544.376 14 Voronež Voroneška oblast 1.057.681
5 Kazan Tatarstan 1.308.660 15 Perm Permski okraj 1.034.002
6 Nižni Novgorod Niženovgorodska oblast 1.228.199 16 Volgograd Volgograjska oblast 1.028.036
7 Čeljabinsk Čeljabinska oblast 1.189.525 17 Saratov Saratovska oblast 901.361
8 Krasnojarsk Krasnojarski okraj 1.187.771 18 Tjumen Tjumenska oblast 847.488
9 Samara Samarska oblast 1.173.299 19 Toljatti Samarska oblast 684.709
10 Ufa Baškortostan 1.144.809 20 Barnaul Altajski okraj 630.877

Kultura

[uredi | uredi kodo]
Bolšoj teater v Moskvi ponoči

Ruski pisatelji in filozofi so imeli pomembno vlogo v razvoju evropske literature in misli.[462][463] Rusi so tudi močno vplivali na klasično glasbo,[464] balet,[465] šport,[466] slikarstvo[467] in film.[468] Narod je tudi močno prispeval k znanosti in tehnologiji ter raziskovanju vesolja.[469][470]

V Rusiji je 30 mest UNESCO svetovne dediščine, od katerih je 19 kulturnih; 27 mest je na poskusnem seznamu.[471] Velika globalna ruska diaspora je prav tako imela veliko vlogo pri širjenju ruske kulture po svetu. Ruski nacionalni simbol, dvoglavi orel, izvira iz carskega obdobja in je v njenem grbu ter ruski heraldiki.[57] Ruski medved in Mati Rusija sta pogosto uporabljena v personifikacijah države.[472][473] Matrjoške pogosto veljajo za kulturno ikono Rusije.[474]

Slovensko-ruska kulturna izmenjava je bogata in vključuje npr. skrb za Rusko kapelico na Vršiču, ki so jo med 1. svetovno vojno zgradili vojni ujetniki iz Ruskega cesarstva. Kulturne prireditve organizirata društvo Slovenija – Rusija in Ruska dača.[475][476] V času Kraljevine SHS je prišlo v državo veliko ruskih profesorjev.[477]

Umetnost in arhitektura

[uredi | uredi kodo]

Zgodnje rusko slikarstvo predstavljajo ikone in vibrantne freske pod bizantinskim vplivom.[47] Na začetku 15. stoletja je mojster ikon Andrej Rubljov narisal eno od najbolj cenjenih religioznih umetnosti.[478] Ruska akademija umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1757 za učenje ruskih umetnikov, je pripeljala v Rusijo zahodne tehnike posvetnega slikanja.[72] V 18. stoletju so postali vplivni akademiki Ivan Argunov, Dmitrij Levicki in Vladimir Borovikovski.[479] Na začetku 19. stoletja sta Karl Brjullov in Aleksander Andrejevič Ivanov ustvarila veliko pomembnih slik in sta znana po svojih romantičnih zgodovinskih oljnih slikah.[480][481] Še en romantični slikar je bil Ivan Konstantinovič Ajvazovski, ki velja za enega največjih mojstrov pomorske umetnosti.[482]

V 1860. letih je skupina kritičnih realistov (Peredvižniki) pod vodstvom Ivana Kramskega, Ilje Repina in Vasilija Perova prekinila z akademijo in je v slikah portretirala večstranske vidike družabnega življenja.[483] Prelom z 20. stoletjem je pomenil dvig simbolizma; predstavljata ga Mihail Vrubel in Nikolaj Rerih.[484][485] Ruska avantgarda je cvetela približno med leti 1890 in 1930; globalno vplivni umetniki iz tega obdobja so El Lisicki,[486] Kazimir Severinovič Malevič, Natalja Gončarova, Vasilij Kandinski in Marc Chagall.[487]

Zgodovina ruske arhitekture se začne z zgodnimi lesenimi stavbami starih Slovanov in cerkveno arhitekturo Kijevske Rusije.[488] Po pokristjanjevanju Kijevske Rusije je bila več stoletij predvsem pod vplivom bizantinske arhitekture.[489] Aristotle Fioravanti in drugi italijanski arhitekti so v Rusijo prineslie renesačne trende.[490] V 16. stoletju je prišlo do razvoja šotorskih cerkev in čebulastih kupol, ki so značilna lastnost ruske arhitekture.[491] V 17. stoletju je v Moskvi in Jaroslavlju cvetel vilasti način okrasitve in je počasi utiral pot Nariškinemu baroku iz 1680. let.[492]

Po reformah Petra Velikega je ruska arhitektura postala pod večjim vplivom Zahodnoevropskih slogov. Okus za rokoko arhitekturo je vodil v odlična dela Francesca Bartolomea Rastrellija in njegovih sledilcev. Najvplivnejši ruski arhitekti 18. stoletja so Vasilij Baženov, Matvej Kazakov in Ivan Starov, ki so ustvarili trajne spomenike v Moskvi in Sankt Peterburgu in vzpostavili osnovo za bolj ruske oblike, ki so sledile.[478] Med vladavino Katarine Velike je Sankt Peterburg postal muzej neoklasične arhitekture na prostem.[493] Pod Aleksandrom I. je Empir postal de facto arhitekturni slog.[494] V drugi polovici 19. stoletja sta prevladovala neobizantinski slog in slog ponovne obuditve.[495] Na začetku 20. stoletja je postal trend ruska neoklasična ponovna obuditev.[496] Prevladujoči slogi poznega 20. stoletja so Art Nouveau,[497] konstruktivizem[498] in socialistični klasicizem.[499]

Glasba

[uredi | uredi kodo]
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893), slika iz leta 1893, Nikolaj Dmitrijevič Kuznecov

Od 10. stoletja naprej so bili prisotni potujoči ljudski pevci, skomorohi.[47] Glasba v Kijevski Rusiji je bila pod bizantinskim vplivom (a capella).[47] Od 13. stoletja so bile značilne biline, junaške epske pesmi v ruski folklori. Glasbeno središče države je bil od 13. stoletja Novgorod, od 16. stoletja pa Moskva.[47] Pisali so inštrumentalno glasbo za citre, gusle in gudok.[47] V sakralni glasbi je prevladovalo večglasje. Leta 1736 je nastala prva operna predstava, leta 1756 pa prvo operno gledališče v Sankt Peterburgu.[47]

Do 18. stoletja je bila glasba v Rusiji sestavljena večinoma iz cerkvene glasbe in ljudskih pesmi ter plesov.[500] V 19. stoletju je bila opredeljena z napetostjo med klasičnimi skladatelji (Mihail Glinka) skupaj z drugimi člani mogočne peterke, ki jih je pozneje nasledil krog Beljajeva,[501] in Ruskim glasbenim društvom, ki sta ga vodila skladatelja Anton in Nikolaj Rubinstein.[502] Poznejšo tradicijo Petra Iljiča Čajkovskega, enega največjih skladateljev Romantičnega obdobja, ki je obe skrajnosti združil,[47] je v 20. stoletju nadaljeval Sergej Vasiljevič Rahmaninov. Svetovno znani skladatelji iz 20. stoletja so med drugimi Aleksander Nikolajevič Skrjabin, Aleksander Glazunov,[500] neoklasicista Igor Stravinski in Sergej Prokofjev ter ekspresionist Dmitrij Šostakovič,[47] in pozneje Edison Denisov, Sofija Gubajdulina,[503] Georgij Sviridov[504] ter Alfred Garjevič Šnitke.[503]

V sovjetskem obdobju je delovalo več znanih skladateljev žanra popularne glasbe, kot sta pevca balad Vladimir Semjonovič Visocki in Bulat Okudžava,[503] in izvajalci, kot je Ala Pugačova.[505] Čeprav so sovjetske oblasti džez sankcionirale, je ta cvetel in se razvil v eno najbolj priljubljenih glasbenih oblik.[503] V 80. letih je postal v Rusiji priljubljen rock in nastale so skupine, kot so Aria, Akvarium,[506] DDT,[507] in Kino;[508] pevec slednje je bil sploh velikanska osebnost.[509] Od 60. let cveti v Rusiji pop glasba z globalno znanimi skupinami, kot je t.A.T.u.[510]

Književnost in filozofija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Ruska književnost.
Lev Nikolajevič Tolstoj (1828–1910), velja za enega največjih pisateljev vseh časov, z deli kot je Vojna in mir.[511]
Fjodor Dostojevski (1821–1881), eden največjih romanopiscev vseh časov, katerega mojstrovina je med drugim Zločin in kazen[512]

Ruska književnost velja za eno najvplivnejših in najbolj razvitih na svetu.[462] Slediti ji je možno od srednjega veka, ko so bili napisani epi in kronike v starovzhodnoslovanščini.[513] V obdobju razsvetljenstva je književnost z deli Mihaila Vasiljeviča Lomonosova, Denisa Ivanoviča Fonvizina, Gavrila Deržavina in Nikolaja Karamzina zrasla na pomenu.[514] V zgodnjih 30. letih 19. stoletja, med zlato dobo ruske poezije, je književnost doživela osupljivo zlato dobo v poeziji, prozi in drami.[515] Romantika je omogočila razcvet pesniškega talenta Vasilija Žukovskega, pozneje pa je prišel v ospredje njegov varovanec Aleksander Sergejevič Puškin.[516] Sledeč stopinjam Puškina se je rodila nova generacija pesnikov, vključno z byronistom Mihailom Jurjevičem Lermontovim,[47] Nikolajem Nekrasovim, Aleksejem Konstantinovičom Tolstojem, Fjodorjem Tjutčevim in Afanasijem Fetom.[514]

Prvi ruski veliki romanopisec je bil Nikolaj Vasiljevič Gogolj, ki je razvil naturalno šolo.[47][517] Sledil mu je Ivan Sergejevič Turgenjev, ki je bil mojster tako kratkih zgodb kot tudi romanov; njegovo delovanje pomeni vrhunec realizma.[47][518] Realista Fjodor Dostojevski in Lev Nikolajevič Tolstoj sta hitro mednarodno zaslovela. Mihail Saltikov Ščedrin je pisal satiro,[519] Nikolaj Semjonovič Leskov pa je najbolj uspel s kratkimi leposlovnimi zgodbami.[520] V drugi polovici stoletja je Anton Pavlovič Čehov uspel s kratkimi zgodbami in postal vodilni dramaturg.[521] Pod vplivom francoskega razsvetljenstva je v drugi polovici 18. stoletja deloval pravljičar Ivana Andrejeviča Krilova,[47][522] neleposlovni pisatelji, kot je kritik Visarjon Belinski[523] in dramatike kot sta Aleksander Gribojedov in Aleksander Ostrovski.[524][525] Začetek 20. stoletja velja za srebrno dobo ruske poezije. V tem obdobju so delovali pesniki, kot so Aleksander Blok, Ana Andrejevna Ahmatova, Boris Leonidovič Pasternak in Konstantin Balmont.[526] Prav tako so delovali prvovrstni romanopisci in pisci kratkih zgodb, kot so Aleksandr Kuprin, nobelovec Ivan Aleksejevič Bunin, Leonid Andrejev, Jevgenij Ivanovič Zamjatin in simbolisti Andrej Beli, Dmitrij Sergejevič Merežkovski, Fjodor Sologub, Aleksander Aleksandrovič Blok in Valerij Jakovljevič Brjusov.[514] V obdobju moderne sta delovala pesnika Inoketij Fjodorovič Anenski in Afanasij Afanasjevič Fet ter pisatelja Anton Pavlovič Čehov in Vsevolod Mihajlovič Garšin.[47] Predstavnika akmeizma in futurizma sta bila Vladimir Vladimirovič Majakovski in Viktor Vladimirovič Hlebnikov.[47]

Po ruski revoluciji leta 1917 se je ruska književnost razdelila na sovjetsko in belo emigrantsko. V 30. letih 20. stoletja je prevladujoč trend v Rusiji postal socialistični realizem. Njegova vodilna osebnost je bil Maksim Gorki, ki je postavil temelje za ta slog.[527] Mihail Afanasjevič Bulgakov je bil eden vodilnih piscev sovjetskega obdobja.[528] Roman Nikolaja Ostrovskega Kako je bilo jeklo ojačano je bil med najboljšimi deli ruske književnosti. Vplivni emigrantski pisci vključujejo Vladimirja Nabokova[529] in Isaaca Asimova, ki velja za enega od Velikih treh znanstvenofantastičnih piscev.[530] Z nastopom destalinizacijske odjuge se dvigne družbenokritična literatura A. P. Platonova, I. G Erenburga in nobelovec Aleksander Solženicin, ki je pisal o življenju v gulagih.[47][531]

Ruska filozofija je bila zelo vplivna. Aleksander Ivanovič Gercen velja za enega od očetov agrarnega populizma.[532] Mihail Bakunin velja za očeta anarhizma.[533] Peter Kropotkin je najpomembnejši avtor anarhokomunizma.[534] Pisanje Mihaila Bahtina je močno vplivalo na strokovnjake.[535] Helena Blavacki je dobila mednarodne sledilce kot vodilna teoretičarka teozofije in je soustanovila Teozofično društvo.[536] Vladimir Lenin, pomemben revolucionar, je razvil različico komunizma, ki je znana kot leninizem.[537] Lev Trocki je po drugi strani ustanovil trockizem.[538] Aleksander Zinovjev je bil pomemben filozof v drugi polovici 20. stoletja.[539] Aleksander Dugin velja za »guruja geopolitike«.[540]

V politično-filozofskih razprave se na začetku 19. stoletja pojavita dve strani: zahodnjaki (npr. Ivan Turgenjev) in slavofili (npr. Konstantin Aksakov).[246]

Kulinarika

[uredi | uredi kodo]
Kvas je stara in tradicionalna ruska pijača.

Na rusko kulinariko je vplivalo podnebje, kulturne in verske tradicije ter ogromna geografija naroda; podobnosti deli s kulinariko sosednjih držav. Poljšine , pšenica, ječmen in proso so sestavine različnih kruhov, palačink in žit ter različnih pijač. Kruh v več različicah[541] je zelo priljubljen širom Rusije.[542] Okusne juhe in obare so med drugim šči, boršč, uha, soljanka in okroška. smetana in majoneza sta pogosto dodani juham in solatam.[543][544] Pirožki,[545] blini,[546] in sirniki so avtohtone oblike palačink.[547] Govedina Stroganov,[548]:266 Piščanec po kijevsko,[548]:320 pelmeni[549] in šašlik so priljubljene mesne jedi.[550] Druga mesna jed so sarme (golubci), običajno napolnjene z mesom.[551] Solate so med drugim ruska solata,[552] vinegret[553] in oblečena sled.[554]

Ruska nacionalna brezalkoholna pijača je kvas,[555] nacionalna alkoholna pijača pa vodka; njena proizvodnja v Rusiji (in drugod) sega v 14. stoletje.[556] Država ima največjo porabo vodke na svetu,[557] pivo pa je najbolj priljubljena alkoholna pijača.[558] Vino je v 21. stoletju vse bolj priljubljeno.[559] Čaj je v Rusiji priljubljen že stoletja.[560]

Množični mediji in film

[uredi | uredi kodo]
Ostankinski stolp v Moskvi, najvišja prostostoječa struktura v Evropi[561]

V Rusiji je več kot 400 tiskovnih agencij, mednarodno največje pa so TASS, RIA Novosti, Sputnik in Interfax.[562] Najbolj priljubljen medij v Rusiji je televizija.[563] Med 3000 licenziranimi radijskimi postajami v državi so najbolj znane Radio Rossiji, Vesti FM, Eho Moskve, Radio Majak in Russkoje Radio. Od 16.000 registriranih časopisov so najbolj priljubljeni Argumenty i Fakty, Komsomolskaya Pravda, Rossijskaja Gazeta, Izvestija in Moskovskij Komsomolec. Državni Prvi kanal in Rusija-1 sta vodilna kanala z novicami, RT pa je vodilni v ruskih mednarodnih medijskih operacijah.[563] Rusija ima največje tržišče za videoigre v Evropi z več kot 65 mio igralci v državi.[564]

Ruski in pozneje sovjetski film je bil leglo inovacij, kar je vodilo v svetovno znane filme, kot je Križarka Potemkin, ki je bila na bruseljskem svetonem sejmu leat 1958 razglašena za najboljši film vseh časov.[565][566] Sovjetski ustcarjalci filmov, predvsem Sergei Eisenstein in Andrej Tarkovski, so bili eni najbolj inovativnih in vplivnih režiserjev na svetu.[567][568] Eisenstein je bil učenec Leva Kuleševa, ki je razvil inovativno sovjetsko teorijo montaže v urejanju filma na prvi filmski šoli na svetu, Vsesovjetskem inštitutu filma.[569] Teorija Kino-oko Dzige Vertova je imela ogromen vpliv na razvoj dokumentarnih filmov in filmski realizem.[570] Veliko sovjetskih realističnih filmov je bilo umetnostno uspešnih, tako Čapajev, Letijo žerjavi in Balada vojaka.[468]

V 60. in 70. letih 20. stoletja je v sovjetskem filmu bilo več različnih umetnostnih slogov.[468] Komedije Eldarja Rjazanova in Leonida Gajdaja so bile takrat izjemno priljubljene, veliko fraz pa je še vedno v uporabi.[571][572] Sergej Bondarčuk je v letih 1961–1968 režiral filmsko serijo filmske priredbe epične klasike Leva Tostoja Vojna in mir, ki je bila najdražji film, narejen v Sovjetski zvezi in je bil nagrajena z oskarjem.[468] Leta 1969 je bil izdan film Vladimirja Motila Belo sonce puščave, zelo priljubljen film v zvrsti ostern; film tradicionalno gledajo kozmonavti pred potovanjem v vesolje.[573] Po razpadu Sovjetske zveze je ruska filmska panoga doživela velike izgube, vendar od poznih 2000. let ponovno doživlja rast in širitve.[574]

Šport

[uredi | uredi kodo]
Maria Šarapova, bivša najboljša tenisačica na svetu in najboljše plačana športnica na svetu enajst zaporednih let.[575]

Od poletnih olimpijskih iger 1952 do poletnih olimpijskih iger 2012 niso sovjetski in pozneje ruski atleti nikoli padli pod tretje mesto po skupnem številu medalj. Po številu medalj na vseh olimpijskih igrah so sovjetske/ruske ekipe na drugem mestu za ZDA. Ruski atleti so bili zgodovinsko eni najbolj uspešnih na olimpijskih igrah.[466] Ruska federacija se je udeležila sedmih poletnih in osmih zimskih olimpijskih iger. Še treh poletnih olimpijskih iger se je udeležil Ruski imperij. ZSSR se je udeležila devetih poletnih in devetih zimskih olimpijskih iger. V Moskvi so potekale Poletne olimpijske igre 1980,[576] Zimske olimpijske igre 2014 in Zimske paraolimpijske igre 2014 pa so potekale v Sočiju.[577][578]

Rusija je vodilna država v ritmični gimnastiki, rusko sinhrono plavanje pa velja za najboljšega na svetu.[579] Umetnostno drsanje je še en šport, ki je priljubljen v Rusiji.[580] Rusija je imela veliko pomembnih igralcev tenisa.[581] Zelo priljubljen hobi v državi je šah in desetletja so bili ruski igralci najboljši na svetu.[582]

V Rusiji je zelo priljubljen hokej na ledu in sovjetska hokejska reprezentanca je šport mednarodno dominirala v celem času svojega obstoja.[466] Ruski nacionalni šport je bandy in zgodovinsko je bila Rusija najbolj uspešna država v tem športu.[583] Ruska košarkarska reprezentanca je zmagala na Evropskem prvenstvu v košarki 2007,[584] ruski košarkarski klub CSKA Moskva je med najbolj uspešnimi evropskimi košarkarskimi ekipami.[585] Letna Formula 1 Velika nagrada Rusije je potekala na Avtodromu Soči v Olimpijskem parku Soči vse do prekinitve po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022.[586][587]

V Rusiji ima dolgo tradicijo tudi nogomet.[588] Sovjetska reprezentanca je z zmago na Evropskem prvenstvu v nogometu 1960 postala prvi evropski prvak,[589] na Evropskem prvenstvu v nogometu 1988 pa je dosegla finale.[590] Ruska kluba CSKA Moskva in Zenit Sankt Peterburg sta zmagala evropsko ligo v letih 2005 in 2008.[591][592] Ruska nogometna reprezentanca je na Evropskem prvenstvu v nogometu 2008 dosegla polfinale.[593] Rusija je bila država gostiteljica za pokal konfederacij 2017[594] in Svetovno prvenstvo v nogometu 2018.[595] Trenutno so ruske ekipe suspendirane s FIFA in UEFA tekmovanj.[596]

Rusiji je bilo zaradi (tudi državno organiziranega) dopinga odvzetih 43 olimpijskih medalj, kar je največ med vsemi državami in predstavlja skoraj tretjino vseh odvzetih medalj na svetu.[597] Zaradi dopinga in poskusov vmešavanja v preiskave je Rusiji bilo 2019 prepovedano nastopanje na vseh mednarodnih tekmovanjih za 4 leta (kasneje zmanjšano na 2), med drugim tudi na poletnih olimpijskih igrah 2020.[598][599][600] Zaradi invazije in okupacije dela Ukrajine je Rusiji trenutno prepovedano sodelovati v velikem številu različnih mednarodnih tekmovanj, sodelovanje na Poletnih olimpijskih igrah 2024 bo dovoljeno le pod nevtralno zastavo.[601][602]

Leta 2008 je bilo v Rusiji 2687 stadionov z vsaj 1500 sedišči in 3762 bazenov.[603]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Iz 1. člena Ustave Rusije: »Imeni Ruska federacija in Rusija sta enakovredni.«
  2. Rusija meji na zahodu na Norveško, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko (zadnji dve prek eksklave na obali Baltskega morja), Belorusijo, Ukrajino, na jugu pa na Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Mongolijo, Kitajsko, Severno Korejo. Na jugovzhodu ima morsko mejo z Japonsko.
  3. Predvsem Kriza s talci v Budjonnovski bolnišnici, Bombardiranje ruskih stanovanj, Teroristični napad v gledališču Dubrovka in Obleganje šole v Beslanu
  4. Nadzor nad polotokom so prevzeli ruski vojaki v neoznačenih uniformah, kar je Rusija uporabljala za zanikanje svoje vpletenosti. Ukrajina in del mednarodne skupnosti sta očitala Rusiji, da vojaki v neoznačenih uniformah pripadajo vojaškemu osebju Črnomorske flote, ki je bilo stacionarno na Krimu v skladu z Razdelitveno pogodbo o statusu in pogojih Črnomorske flote (1997) in s Sporazumom med Ukrajino in Rusijo o Črnomorski floti (2017). Kasneje so to dejstvo v različnih obsegih priznali tudi Rusi.
  5. Rusija ima tudi dodatnih 850 km obale ob Kaspijskem morju, ki je največje celinsko vodno telo na svetu in ga opredeljujejo različno kot jezero ali morje.[228]
  6. Rusija je po ozemlju večja od celin Avstralije, Antarktike in Evrope; čeprav pokriva velik del slednje. Njena ozemeljska površina je približno primerljiva z Južno Ameriko.
  7. Rusija meji na, v smeri urnega kazalca, na jugozahodu na Črno morje in Azovsko morje, na zahodu na Baltsko morje, na severu na Barentsovo morje (Belo morje, Pečorsko morje), Karsko morje, morje Laptevov in Vzhodnosibirsko morje, na severovzhodu na Čukotsko morje in na Beringovo morje in na jugovzhodu na Ohotsko morje ter Japonsko morje.
  8. Obsodba Evropskega sodišča za človekove pravice[295][296]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Shevchenko, Nikolay (21. februar 2018). »Check out Russia's Kalmykia: The only region in Europe where Buddhism rules the roost«. Russia Beyond. Pridobljeno 11. februarja 2023.
  2. »Передача иконы "Троица" Русской православной церкви« (v ruščini). Фонд Общественное Мнение, ФОМ (Public Opinion Foundation). 22. junij 2023.
  3. »Передача иконы "Троица" Русской православной церкви« (v ruščini). Фонд Общественное Мнение, ФОМ (Public Opinion Foundation). 22. junij 2023.
  4. »World Economic Outlook Database, October 2023 Edition. (Russia)«. IMF.org. Mednarodni denarni sklad. 10. oktober 2023. Pridobljeno 10. oktobra 2023.
  5. »GINI index (World Bank estimate) – Russian Federation«. World Bank. Pridobljeno 23. junija 2022.
  6. »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  7. »New Reports Highlight Russia's Deep-Seated Culture of Corruption«. Voice of America (v angleščini). 26. januar 2020. Pridobljeno 13. januarja 2024.
  8. Milner-Gulland, R. R. (1997). The Russians: The People of Europe. Blackwell Publishing. str. 1–4. ISBN 978-0-631-21849-4.
  9. Obolensky, Dimitri (1994). Byzantium and the Slavs. Crestwood, NY: St. Vladimir's Seminary Press. str. 17. ISBN 9780881410082.
  10. 10,0 10,1 Langer, Lawrence N. (2021). Historical Dictionary of Medieval Russia (2nd izd.). Lanham: Rowman & Littlefield. str. 182. ISBN 978-1538119426.
  11. 11,0 11,1 11,2 Hellberg-Hirn, Elena (1998). Soil and Soul: The Symbolic World of Russianness. Aldershot [Hants, England]: Ashgate. str. 54. ISBN 1855218712.
  12. 12,0 12,1 Plokhy, Serhii (2010). The origins of the Slavic nations: premodern identities in Russia, Ukraine, and Belarus (1st izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. str. 213–14, 285. ISBN 978-0-521-15511-3.
  13. 13,0 13,1 Malmenvall, Simon Malmenvall (2017). »Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji«. Zgodovinski časopis. str. 9. Pridobljeno 25. januarja 2024. Ime Kijevska Rusija sledi uveljavljenemu poimenovanju v mednarodni historiografiji, s katerim se označuje prva etapa državnosti v kontekstu daljšega predmodernega pojava Stare Rusije. Rus' po eni strani zaobjema različne srednjeveške in zgodnje novoveške politične entitete v vzhodnoslovanskem prostoru, po drugi pa tudi nekdanjo etnično skupino, ki jo je mogoče šteti za nekakšno predhodnico današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov. Staro Rusijo in Stare Ruse oziroma Rus' je tako treba ločevati od Rusije (rus. Россия, ukr. Россія, blr. Расія), s katero se od začetka 18. stoletja naprej označuje moderna ruska država (Ruski imperij in Ruska federacija).
  14. »Rus | Slavs, Vikings & Scandinavia | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 25. januarja 2024.
  15. Шмидт С. О. Памятники письменности в культуре познания истории России. М., 2007. Т. 1. Стр. 545
  16. Merridale, Catherine (2003). »Redesigning History in Contemporary Russia«. Journal of Contemporary History. 38 (1): 13–28. doi:10.1177/0022009403038001961. ISSN 0022-0094. JSTOR 3180694. S2CID 143597960.
  17. Duczko, Wladyslaw (2004). Viking Rus. Brill Publishers. str. 10–11. ISBN 978-90-04-13874-2.
  18. The Origin of Rus'. Omeljan Pritsak. The Russian Review. Vol. 36, No. 3 (Jul. 1977), pp. 249-273 (25 pages). https://doi.org/10.2307/128848; https://www.jstor.org/stable/128848
  19. »The Swedish Vikings: Who Were the Rus?«.
  20. Shchelinsky, V.E.; Gurova, M.; Tesakov, A.S.; Titov, V.V.; Frolov, P.D.; Simakova, A.N. (30. januar 2016). »The Early Pleistocene site of Kermek in western Ciscaucasia (southern Russia): Stratigraphy, biotic record and lithic industry (preliminary results)«. Quaternary International. 393: 51–69. Bibcode:2016QuInt.393...51S. doi:10.1016/j.quaint.2015.10.032.
  21. Chepalyga, A.L.; Amirkhanov, Kh.A.; Trubikhin, V.M.; Sadchikova, T.A.; Pirogov, A.N.; Taimazov, A.I. (2011). »Geoarchaeology of the earliest paleolithic sites (Oldowan) in the North Caucasus and the East Europe«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2013. Pridobljeno 18. decembra 2013.
  22. Douka, K. (2019). »Age estimates for hominin fossils and the onset of the Upper Palaeolithic at Denisova Cave«. Nature. 565 (7741): 640–644. Bibcode:2019Natur.565..640D. doi:10.1038/s41586-018-0870-z. PMID 30700871. S2CID 59525455.
  23. Warren, Matthew (22. avgust 2018). »Mum's a Neanderthal, Dad's a Denisovan: First discovery of an ancient-human hybrid«. Nature. 560 (7719): 417–418. Bibcode:2018Natur.560..417W. doi:10.1038/d41586-018-06004-0. PMID 30135540.
  24. Igor V. Ovchinnikov; Anders Götherström; Galina P. Romanova; Vitaliy M. Kharitonov; Kerstin Lidén; William Goodwin (30. marec 2000). »Molecular analysis of Neanderthal DNA from the northern Caucasus«. Nature. 404 (6777): 490–493. Bibcode:2000Natur.404..490O. doi:10.1038/35006625. PMID 10761915. S2CID 3101375.
  25. Fu Q, Li H, Moorjani P, Jay F, Slepchenko SM, Bondarev AA, Johnson PL, Aximu-Petri A, Prüfer K, de Filippo C, Meyer M, Zwyns N, Salazar-García DC, Kuzmin YV, Keates SG, Kosintsev PA, Razhev DI, Richards MP, Peristov NV, Lachmann M, Douka K, Higham TF, Slatkin M, Hublin JJ, Reich D, Kelso J, Viola TB, Pääbo S (23. oktober 2014). »Genome sequence of a 45,000-year-old modern human from western Siberia«. Nature. 514 (7523): 445–449. Bibcode:2014Natur.514..445F. doi:10.1038/nature13810. hdl:10550/42071. PMC 4753769. PMID 25341783.
  26. Dinnis, Rob; Bessudnov, Alexander; Reynolds, Natasha; Devièse, Thibaut; Pate, Abi; Sablin, Mikhail; Sinitsyn, Andrei; Higham, Thomas (2019). »New data for the Early Upper Paleolithic of Kostenki (Russia)« (PDF). Journal of Human Evolution. 127: 21–40. doi:10.1016/j.jhevol.2018.11.012. PMID 30777356. S2CID 73486830.
  27. Sikora, Martin, in sod. (2017). »Ancient genomes show social and reproductive behavior of early Upper Paleolithic foragers«. Science. 358 (6363): 659–662. Bibcode:2017Sci...358..659S. doi:10.1126/science.aao1807. PMID 28982795.
  28. Pavlov, Pavel; John Inge Svendsen; Svein Indrelid (6. september 2001). »Human presence in the European Arctic nearly 40,000 years ago«. Nature. 413 (6851): 64–67. Bibcode:2001Natur.413...64P. doi:10.1038/35092552. PMID 11544525. S2CID 1986562.
  29. Balter, M. (25. oktober 2013). »Ancient DNA Links Native Americans With Europe«. Science. 342 (6157): 409–410. Bibcode:2013Sci...342..409B. doi:10.1126/science.342.6157.409. PMID 24159019.
  30. Gibbons, Ann (21. februar 2017). »Thousands of horsemen may have swept into Bronze Age Europe, transforming the local population«. Science.
  31. Anthony, David W.; Ringe, Don (1. januar 2015). »The Indo-European Homeland from Linguistic and Archaeological Perspectives«. Annual Review of Linguistics. 1 (1): 199–219. doi:10.1146/annurev-linguist-030514-124812. ISSN 2333-9683.
  32. Haak, Wolfgang; Lazaridis, Iosif; Patterson, Nick; Rohland, Nadin; Mallick, Swapan; Llamas, Bastien; Brandt, Guido; Nordenfelt, Susanne; Harney, Eadaoin; Stewardson, Kristin; Fu, Qiaomei (11. junij 2015). »Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe«. Nature. 522 (7555): 207–211. arXiv:1502.02783. Bibcode:2015Natur.522..207H. doi:10.1038/nature14317. ISSN 0028-0836. PMC 5048219. PMID 25731166.
  33. Gibbons, Ann (10. junij 2015). »Nomadic herders left a strong genetic mark on Europeans and Asians«. Science. AAAS.
  34. 34,0 34,1 Belinskij, Andrej; Härke, Heinrich (1999). »The 'Princess' of Ipatovo«. Archeology. 52 (2). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2008. Pridobljeno 26. decembra 2007.
  35. 35,0 35,1 Drews, Robert (2004). Early Riders: The beginnings of mounted warfare in Asia and Europe. New York: Routledge. str. 50. ISBN 978-0-415-32624-7.
  36. Koryakova, L. »Sintashta-Arkaim Culture«. The Center for the Study of the Eurasian Nomads (CSEN). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. februarja 2019. Pridobljeno 13. maja 2021.
  37. »1998 NOVA documentary: "Ice Mummies: Siberian Ice Maiden"«. Transcript. Pridobljeno 13. maja 2021.
  38. Lamnidis, Thiseas C.; Majander, Kerttu; Jeong, Choongwon; Salmela, Elina; Wessman, Anna; Moiseyev, Vyacheslav; Khartanovich, Valery; Balanovsky, Oleg; Ongyerth, Matthias; Weihmann, Antje; Sajantila, Antti; Kelso, Janet; Pääbo, Svante; Onkamo, Päivi; Haak, Wolfgang (27. november 2018). »Ancient Fennoscandian genomes reveal origin and spread of Siberian ancestry in Europe«. Nature Communications (v angleščini). 9 (1): 5018. Bibcode:2018NatCo...9.5018L. doi:10.1038/s41467-018-07483-5. ISSN 2041-1723. PMC 6258758. PMID 30479341. S2CID 53792952.
  39. Tsetskhladze, G. R. (1998). The Greek Colonisation of the Black Sea Area: Historical Interpretation of Archaeology. F. Steiner. str. 48. ISBN 978-3-515-07302-8.
  40. Turchin, P. (2003). Historical Dynamics: Why States Rise and Fall. Princeton University Press. str. 185–186. ISBN 978-0-691-11669-3.
  41. Weinryb, Bernard D. (1963). »The Khazars: An Annotated Bibliography«. Studies in Bibliography and Booklore. Hebrew Union College-Jewish Institute of Religion. 6 (3): 111–129. JSTOR 27943361.
  42. Carter V. Findley, The Turks in World History (Oxford University Press, 2004) ISBN 0-19-517726-6
  43. Zhernakova, Daria V.; in sod. (2020). »Genome-wide sequence analyses of ethnic populations across Russia«. Genomics. Elsevier. 112 (1): 442–458. doi:10.1016/j.ygeno.2019.03.007. PMID 30902755.
  44. Christian, D. (1998). A History of Russia, Central Asia and Mongolia. Blackwell Publishing. str. 6–7. ISBN 978-0-631-20814-3.
  45. 45,0 45,1 45,2 45,3 45,4 45,5 45,6 45,7 45,8 Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Early History«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 29. junija 2021.
  46. Ed. Timothy Reuter, The New Cambridge Medieval History, Volume 3, Cambridge University Press, 1995, pp. 494-497. ISBN 0-521-36447-7.
  47. 47,00 47,01 47,02 47,03 47,04 47,05 47,06 47,07 47,08 47,09 47,10 47,11 47,12 47,13 47,14 47,15 47,16 47,17 47,18 47,19 47,20 47,21 47,22 47,23 47,24 47,25 47,26 47,27 47,28 47,29 47,30 47,31 47,32 Ogrizek, Maja (2006). Leksikon Sova. Cankarjeva založba. ISBN 961-231-522-1.
  48. Plokhy, Serhii (2006). The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. Cambridge University Press. str. 13. ISBN 978-0-521-86403-9.
  49. Obolensky, Dimitri (1971). Byzantium & the Slavs. St. Vladimir's Seminary Press. str. 75–108. ISBN 978-0-88141-008-2.
  50. Logan, Donald F. (1992). The Vikings in History (2nd izd.). Routledge. str. 201. ISBN 978-0-415-08396-6.
  51. 51,0 51,1 Channon, John (1995). The Penguin historical atlas of Russia. London: Penguin. str. 16. ISBN 0140513264.
  52. »Battle of the Neva«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 22. junija 2021.
  53. Ostrowski, Donald (2006). »Alexander Nevskii's "Battle on the Ice": The Creation of a Legend«. Russian History. 33 (2/4): 289–312. doi:10.1163/187633106X00186. JSTOR 24664446.
  54. Halperin, Charles J. (1987). Russia and the Golden Horde: The Mongol Impact on Medieval Russian History. Indiana University Press. str. 7. ISBN 978-0-253-20445-5.
  55. Glenn E., Curtis (1998). »Muscovy«. Russia: A Country Study. Washington DC: Federal Research Division, Library of Congress. ISBN 0-8444-0866-2. OCLC 36351361.
  56. Davies, Brian L. (2014). Warfare, State and Society on the Black Sea Steppe, 1500–1700 (PDF). Routledge. str. 4.
  57. 57,0 57,1 57,2 57,3 57,4 Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Muscovy«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
  58. Gleason, Abbott (2009). A Companion to Russian History. Chichester: John Wiley & Sons. str. 126. ISBN 978-1444308426.
  59. Halperin, Charles J. (september 1999). »Novgorod and the 'Novgorodian Land'«. Cahiers du Monde russe. EHESS. 40 (3): 345–363. JSTOR 20171136.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  60. Anderson, M.S. (2014). The Origins of the Modern European State System, 1494–1618. Routledge. ISBN 978-1317892755.
  61. Perrie, Maureen (april 1978). »The Popular Image of Ivan the Terrible«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 56 (2): 275–286. JSTOR 4207642.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  62. Skrynnikov, R. G. (1986). »Ermak's Siberian Expedition«. Russian History. Brill Publishers. 13 (1): 1–39. doi:10.1163/187633186X00016. JSTOR 24655823.
  63. Filyushkin, Alexander (2016). »Livonian War in the Context of the European Wars of the 16th Century: Conquest, Borders, Geopolitics«. Russian History. Brill. 43 (1): 1–21. doi:10.1163/18763316-04301004. JSTOR 44647035.
  64. Skrynnikov, R. G. (2015). Reign of Terror: Ivan IV. Brill. str. 417–421. ISBN 978-9-004-30401-7.
  65. Dunning, Chester (1995). »Crisis, Conjuncture, and the Causes of the Time of Troubles«. Harvard Ukrainian Studies. Harvard Ukrainian Research Institute. 19: 97–119. JSTOR 41036998.
  66. Wójcik, Zbigniew (1982). »Russian Endeavors for the Polish Crown in the Seventeenth Century«. Slavic Review. Cambridge University Press. 41 (1): 59–72. doi:10.2307/2496635. JSTOR 2496635. S2CID 164176163.
  67. Bogolitsyna, Anna; Pichler, Bernhard; Vendl, Alfred; Mikhailov, Alexander; Sizov, Boris (2009). »Investigation of the Brass Monument to Minin and Pozharsky, Red Square, Moscow«. Studies in Conservation. Taylor & Francis. 54 (1): 12–22. doi:10.1179/sic.2009.54.1.12. JSTOR 27867061. S2CID 138066784.
  68. Orchard, G. Edward (Julij 1989). »The Election of Michael Romanov«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 67 (3): 378–402. JSTOR 4210028.
  69. 69,0 69,1 »The Russian Discovery of Siberia«. Washington, D.C.: Library of Congress. 2000. Pridobljeno 25. januarja 2022.
  70. Frost, Robert I. (2000). The Northern Wars: War, State and Society in Northeastern Europe, 1558–1721. Routledge. str. 13. ISBN 978-0-58206-429-4.
  71. Oliver, James A. (2006). The Bering Strait Crossing: A 21st Century Frontier between East and West. Information Architects. str. 36–37. ISBN 978-0-9546995-8-1.
  72. 72,0 72,1 Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Early Imperial Russia«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
  73. Kohn, Hans (1960). »Germany and Russia«. Current History. U of California Press. 38 (221): 1–5. doi:10.1525/curh.1960.38.221.1. JSTOR 45310370. S2CID 249687838.
  74. Raeff, Marc (Junij 1970). »The Domestic Policies of Peter III and his Overthrow«. The American Historical Review. Oxford University Press. 75 (5): 1289–1310. doi:10.2307/1844479. JSTOR 1844479.
  75. Perkins, James Breck (Oktober 1896). »The Partition of Poland«. The American Historical Review. Oxford University Press. 2 (1): 76–92. doi:10.2307/1833615. JSTOR 1833615.
  76. Anderson, M.S. (december 1958). »The Great Powers and the Russian Annexation of the Crimea, 1783–1784«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 37 (88): 17–41. JSTOR 4205010.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  77. Behrooz, Maziar (2013). »Revisiting the Second Russo-Iranian War (1826–1828): Causes and Perceptions«. Iranian Studies. Taylor & Francis. 46 (3): 359–381. doi:10.1080/00210862.2012.758502. JSTOR 24482847. S2CID 143736977.
  78. Ragsdale, Hugh (1992). »Russia, Prussia, and Europe in the Policy of Paul I«. Jahrbücher für Geschichte Osteuropas. Franz Steiner Verlag. 31 (1): 81–118. JSTOR 41046596.
  79. »Finland«. The American Political Science Review. American Political Science Association. 4 (3): 350–364. Avgust 1910. doi:10.2307/1945868. JSTOR 1945868.
  80. King, Charles (Julij 1993). »Moldova and the New Bessarabian Questions«. The World Today. Royal Institute of International Affairs (Chatham House). 49 (7): 135–139. JSTOR 40396520.
  81. »Exploration and Settlement on the Alaskan Coast«. PBS. Pridobljeno 13. januarja 2022.
  82. McCartan, E. F. (1963). »The Long Voyages-Early Russian Circumnavigation«. The Russian Review. 22 (1): 30–37. doi:10.2307/126593. JSTOR 126593.
  83. Blakemore, Erin (27. januar 2020). »Who really discovered Antarctica? Depends who you ask«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2021. Pridobljeno 12. januarja 2022.
  84. Kroll, Mark J.; Toombs, Leslie A.; Wright, Peter (Februar 2000). »Napoleon's Tragic March Home from Moscow: Lessons in Hubris«. The Academy of Management Executive. Academy of Management. 14 (1): 117–128. JSTOR 4165613.
  85. Ghervas, Stella (2015). »The Long Shadow of the Congress of Vienna«. Journal of Modern European History. SAGE Publishers. 13 (4): 458–463. doi:10.17104/1611-8944-2015-4-458. JSTOR 26266203. S2CID 151713355.
  86. Grey, Ian (9. september 1973). »The Decembrists: Russia's First Revolutionaries«. History Today. Zv. 23, št. 9. Pridobljeno 23. novembra 2021.
  87. Vincent, J.R. Vincent (1981). »The Parliamentary Dimension of the Crimean War«. Transactions of the Royal Historical Society. Cambridge University Press. 31: 37–49. doi:10.2307/3679044. JSTOR 3679044. S2CID 153338264.
  88. Zenkovsky, Serge A. (Oktober 1961). »The Emancipation of the Serfs in Retrospect«. The Russian Review. Wiley. 20 (4): 280–293. doi:10.2307/126692. JSTOR 126692.
  89. Gunter, Michael M. (Marec 2013). »War and Diplomacy: The Russo-Turkish War of 1877–1878 and the Treaty of Berlin«. Journal of World History. University of Hawaiʻi Press. 24 (1): 231–233. doi:10.1353/jwh.2013.0031. ISSN 1527-8050. S2CID 159687214.
  90. Fromkin, David (1980). »The Great Game in Asia«. Foreign Affairs. 58 (4): 936–951. doi:10.2307/20040512. JSTOR 20040512.
  91. Frank, Goodwin (1995). »Review: [Untitled]«. The Slavic and East European Journal. 39 (4): 641–43. doi:10.2307/309128. JSTOR 309128.
  92. Taranovski, Theodore (1984). »Alexander III and his Bureaucracy: The Limitations on Autocratic Power«. Canadian Slavonic Papers. 26 (2/3): 207–219. doi:10.1080/00085006.1984.11091776. JSTOR 40868293.
  93. Esthus, Raymond A. (Oktober 1981). »Nicholas II and the Russo-Japanese War«. The Russian Review. 40 (4): 396–411. doi:10.2307/129919. JSTOR 129919.
  94. Doctorow, Gilbert S. (1976). »The Fundamental State Laws of 1906-04-23«. The Russian Review. 35 (1): 33–52. doi:10.2307/127655. JSTOR 127655.
  95. Williamson, Jr., Samuel R. (1988). »The Origins of World War I«. The Journal of Interdisciplinary History. The MIT Press. 18 (4): 795–818. doi:10.2307/204825. JSTOR 204825.
  96. Schmitt, Bernadotte E. (april 1924). »Triple Alliance and Triple Entente, 1902–1914«. The American Historical Review. Oxford University Press. 29 (3): 449–473. doi:10.2307/1836520. JSTOR 1836520.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  97. Schindler, John (2003). »Steamrollered in Galicia: The Austro-Hungarian Army and the Brusilov Offensive, 1916«. War in History. 10 (1): 27–59. doi:10.1191/0968344503wh260oa. JSTOR 26061940. S2CID 143618581.
  98. 98,0 98,1 98,2 Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Revolutions and Civil War«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
  99. Walsh, Edmund (Marec 1928). »The Last Days of the Romanovs«. The Atlantic. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  100. Mosse, W. E. (april 1964). »Interlude: The Russian Provisional Government 1917«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 15 (4): 408–419. JSTOR 149631.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  101. Figes, Orlando (november 1990). »The Red Army and Mass Mobilization during the Russian Civil War 1918–1920«. Past & Present. Oxford University Press. 129 (190): 168–211. doi:10.1093/past/129.1.168. JSTOR 650938.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  102. Figes, Orlando (25. oktober 2017). »From Tsar to U.S.S.R.: Russia's Chaotic Year of Revolution«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. aprila 2021. Pridobljeno 27. novembra 2021.
  103. Carley, Michael Jabara (november 1989). »Allied Intervention and the Russian Civil War, 1917–1922«. The International History Review. 11 (4): 689–700. doi:10.1080/07075332.1989.9640530. JSTOR 40106089.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  104. Blakemore, Erin (2. september 2020). »How the Red Terror set a macabre course for the Soviet Union«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2021. Pridobljeno 26. junija 2021.
  105. »Russian Civil War – Casualties and consequences of the war«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  106. Schaufuss, Tatiana (Maj 1939). »The White Russian Refugees«. The Annals of the American Academy of Political and Social Science. SAGE Publishing. 203: 45–54. doi:10.1177/000271623920300106. JSTOR 1021884. S2CID 143704019.
  107. Haller, Francis (8. december 2003). »Famine in Russia: the hidden horrors of 1921«. Le Temps. International Committee of the Red Cross. Pridobljeno 26. julija 2021.
  108. Szporluk, Roman (1973). »Nationalities and the Russian Problem in the U.S.S.R.: an Historical Outline«. Journal of International Affairs. Journal of International Affairs Editorial Board. 27 (1): 22–40. JSTOR 24356607.
  109. Brzezinski, Zbigniew (1984). »The Soviet Union: World Power of a New Type«. Proceedings of the Academy of Political Science. The Academy of Political Science. 35 (3): 147–159. doi:10.2307/1174124. JSTOR 1174124.
  110. Glassman, Leo M. (april 1931). »Stalin's Rise to Power«. Current History. University of California Press. 34 (1): 73–77. doi:10.1525/curh.1931.34.1.73. JSTOR 45336496. S2CID 248843930.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  111. Getty, J Arch. (Januar 1986). »Trotsky in Exile: The Founding of the Fourth International«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (1): 24–35. JSTOR 151989.
  112. Bensley, Michael (2014). »Socialism in One Country: A Study of Pragmatism and Ideology in the Soviet 1920s« (PDF). University of Kent. Pridobljeno 26. junija 2021.
  113. Kuromiya, Hirosaki (2005). »Accounting for the Great Terror«. Jahrbücher für Geschichte Osteuropas. Franz Steiner Verlag. 53 (1): 86–101. JSTOR 41051345.
  114. Rosefielde, Steven (Januar 1981). »An Assessment of the Sources and Uses of Gulag Forced Labour 1929–1956«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 33 (1): 51–87. JSTOR 151474.
  115. Kreindler, Isabelle (Julij 1986). »The Soviet Deported Nationalities: A Summary and an Update«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (3): 387–405. JSTOR 151700.
  116. Zadoks, J.C. (2008). On the political economy of plant disease epidemics: Capita selecta in historical epidemiology. Wageningen Academic Publishers. str. 171. ISBN 978-90-8686-653-3. Pridobljeno 8. decembra 2022.
  117. Wolowyna, Oleh (Oktober 2020). »A Demographic Framework for the 1932–1934 Famine in the Soviet Union«. Journal of Genocide Research. 23 (4): 501–526. doi:10.1080/14623528.2020.1834741. S2CID 226316468.
  118. Rosefielde, Steven (1988). »Excess Deaths and Industrialization: A Realist Theory of Stalinist Economic Development in the 1930s«. Journal of Contemporary History. SAGE Publishing. 23 (2): 277–289. doi:10.1177/002200948802300207. JSTOR 260849. PMID 11617302. S2CID 26592600.
  119. Kornat, Marek (december 2009). »Choosing Not to Choose in 1939: Poland's Assessment of the Nazi-Soviet Pact«. The International History Review. Taylor & Francis. 31 (4): 771–797. doi:10.1080/07075332.2009.9641172. JSTOR 40647041. S2CID 155068339.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  120. Roberts, Geoffrey (1992). »The Soviet Decision for a Pact with Nazi Germany«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 44 (1): 57–78. JSTOR 152247.
  121. Spring, D. W. (april 1986). »The Soviet Decision for War against Finland, 1939-11-30«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 38 (2): 207–226. JSTOR 152247.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  122. Saburova, Irina (Januar 1955). »The Soviet Occupation of the Baltic States«. The Russian Review. Wiley. 14 (1): 36–49. doi:10.2307/126075. JSTOR 126075.
  123. King, Charles (1999). The Moldovans: Romania, Russia, and the Politics of Culture. Hoover Institution Press. ISBN 978-0-817-99791-5.
  124. Stolfi, Russel H. S. (Marec 1982). »Barbarossa Revisited: A Critical Reappraisal of the Opening Stages of the Russo-German Campaign (June–December 1941)«. The Journal of Modern History. The University of Chicago Press. 54 (1): 27–46. doi:10.1086/244076. JSTOR 1906049. S2CID 143690841.
  125. Wilson, David (2018). The Eastern Front Campaign: An Operational Level Analysis. Eschenburg Press. ISBN 978-1-789-12193-3.
  126. Chapoutot, Johann (2018). The Law of Blood: Thinking and Acting as a Nazi. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-66043-4.
  127. D. Snyder, Timothy (2010). Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin. New York: Basic Books. ISBN 978-0-465-00239-9.
  128. Assmann, Kurt (Januar 1950). »The Battle for Moscow, Turning Point of the War«. Foreign Affairs. Council on Foreign Relations. 28 (2): 309–326. doi:10.2307/20030251. JSTOR 20030251.
  129. Clairmont, Frederic F. (Julij 2003). »Stalingrad: Hitler's Nemesis«. Economic and Political Weekly. 38 (27): 2819–2823. JSTOR 4413752.
  130. Mulligan, Timothy P. (april 1987). »Spies, Ciphers and 'Zitadelle': Intelligence and the Battle of Kursk, 1943«. Journal of Contemporary History. SAGE Publishing. 22 (2): 235–260. doi:10.1177/002200948702200203. JSTOR 260932. S2CID 162709461.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  131. Krypton, Constantin (Januar 1955). »The Siege of Leningrad«. The Russian Review. Wiley. 13 (4): 255–265. doi:10.2307/125859. JSTOR 125859.
  132. Kagan, Neil; Hyslop, Stephen (7. maj 2020). »The Soviet victory in the Battle of Berlin finished Nazi Germany«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2021. Pridobljeno 29. maja 2021.
  133. Morton, Louis (Julij 1962). »Soviet Intervention in the War with Japan«. Foreign Affairs. Council on Foreign Relations. 40 (4): 653–662. doi:10.2307/20029588. JSTOR 20029588.
  134. »Russia's Monumental Tributes To The 'Great Patriotic War'«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 8. maj 2020. Pridobljeno 29. maja 2021.
  135. Gaddis, John Lewis (1972). The United States and the Origins of the Cold War, 1941–1947. New York: Columbia University Press. ISBN 978-0-231-12239-9.
  136. Ellman, Michael; Maksudov, S. (1994). »Soviet Deaths in the Great Patriotic War: A Note«. Europe-Asia Studies. 46 (4): 671–680. doi:10.1080/09668139408412190. JSTOR 152934. PMID 12288331.
  137. Cumins, Keith (2011). Cataclysm: The War on the Eastern Front 1941–45. Helion and Company. ISBN 978-1-907-67723-6.
  138. Harrison, Mark (14. april 2010). »The Soviet Union after 1945: Economic Recovery and Political Repression« (PDF). University of Warwick.
  139. Reiman, Michael (2016). »The USSR as the New World Superpower«. About Russia, Its Revolutions, Its Development and Its Present. Peter Lang. str. 169–176. ISBN 978-3-631-67136-8. JSTOR j.ctv2t4dn7.14.
  140. Wills, Matthew (6. avgust 2015). »Potsdam and the Origins of the Cold War«. JSTOR Daily. Pridobljeno 28. januarja 2022.
  141. Bunce, Valerie (1985). »The Empire Strikes Back: The Evolution of the Eastern Bloc from a Soviet Asset to a Soviet Liability«. International Organization. The MIT Press. 39 (1): 1–46. doi:10.1017/S0020818300004859. JSTOR 2706633. S2CID 154309589.
  142. Holloway, David (Maj 1981). »Entering the Nuclear Arms Race: The Soviet Decision to Build the Atomic Bomb, 1939–1945«. Social Studies of Science. SAGE Publishing. 11 (2): 159–197. doi:10.1177/030631278101100201. S2CID 145715873.
  143. Wolfe, Thomas W. (Maj 1966). »The Warsaw Pact in Evolution«. The World Today. Royal Institute of International Affairs (Chatham House). 22 (5): 191–198. JSTOR 40393859.
  144. Wagg, Stephen; Andrews, David (2007). East Plays West: Sport and the Cold War. Routledge. str. 11. ISBN 978-1-134-24167-5.
  145. Jones, Polly (2006). The Dilemmas of De-Stalinization: Negotiating Cultural and Social Change in the Khrushchev Era. Routledge. str. 2–4. ISBN 978-1-134-28347-7.
  146. Reid, Susan E. (1997). »Destalinization and Taste, 1953–1963«. Journal of Design History. Oxford University Press. 10 (2): 177–201. doi:10.1093/jdh/10.2.177. JSTOR 1316131.
  147. Fuelling, Cody. »To the Brink: Turkish and Cuban Missiles during the Height of the Cold War«. International Social Science Review. University of North Georgia. 93 (1). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2022. Pridobljeno 28. maja 2021.
  148. »USSR Launches Sputnik«. National Geographic. 7. julij 2021. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  149. Dowling, Stephen (12. april 2021). »Yuri Gagarin: the spaceman who came in from the cold«. BBC. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  150. Golob, Nataša (1982). Zgodovina v slikah. DZS.
  151. Kontorovich, Vladimir (april 1988). »Lessons of the 1965 Soviet Economic Reform«. Soviet Studies (Europe-Asia Studies). Taylor & Francis. 40 (2): 308–316. JSTOR 151112.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  152. Westad, Odd Arne (Februar 1994). »Prelude to Invasion: The Soviet Union and the Afghan Communists, 1978–1979«. The International History Review. Taylor & Francis. 16 (1): 49–69. doi:10.1080/07075332.1994.9640668. JSTOR 40106851.
  153. Daley, Tad (Maj 1989). »Afghanistan and Gorbachev's Global Foreign Policy«. Asian Survey. University of California Press. 29 (5): 496–513. doi:10.2307/2644534. JSTOR 2644534.
  154. McForan, D. W. J. (1988). »Glasnost, Democracy, and Perestroika«. International Social Science Review. Pi Gamma Mu. 63 (4): 165–174. JSTOR 41881835.
  155. Beissinger, Mark R. (Avgust 2009). »Nationalism and the Collapse of Soviet Communism« (PDF). Contemporary European History. Princeton University. 18 (3): 331–347. doi:10.1017/S0960777309005074. JSTOR 40542830. S2CID 46642309. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 25. junija 2021.
  156. Shleifer, Andrei; Vishny, Robert W. (1991). »Reversing the Soviet Economic Collapse« (PDF). Brookings Papers on Economic Activity. Brookings Institution. 1991 (2): 341–360. doi:10.2307/2534597. JSTOR 2534597. S2CID 153551739.
  157. Dahlburg, John-Thor; Marshall, Tyler (7. september 1991). »Independence for Baltic States: Freedom: Moscow formally recognizes Lithuania, Latvia and Estonia, ending half a century of control. Soviets to begin talks soon on new relationships with the three nations«. Los Angeles Times. Arhivirano iz spletišča dne 3. junija 2021. Pridobljeno 28. septembra 2021.
  158. Parks, Michael (19. marec 1991). »Vote Backs Gorbachev but Not Convincingly: Soviet Union: His plan to preserve federal unity is supported—but so is Yeltsin's for a Russian presidency«. Los Angeles Times. Pridobljeno 30. maja 2021.
  159. Remnick, David (14. junij 1991). »Yeltsin Elected President of Russia«. The Washington Post. Pridobljeno 6. junija 2021.
  160. Gibson, James L. (september 1997). »Mass Opposition to the Soviet Putsch of August 1991: Collective Action, Rational Choice, and Democratic Values in the Former Soviet Union«. The American Political Science Review. American Political Science Association. 97 (3): 671–684. doi:10.2307/2952082. JSTOR 2952082. S2CID 145141360.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  161. Foltynova, Kristyna (1. oktober 2021). »The Undoing Of The U.S.S.R.: How It Happened«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  162. »1988—1991. Распад СССР и путь к СНГ«. Arhivirano iz prvotnega dne 10. decembra 2013. Pridobljeno 4. februarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  163. »Прибыловский В., Точкин Гр. Кто и как упразднил СССР«. Arhivirano iz spletišča dne 26. januarja 2021. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  164. »Стенограмма 21 заседания 4 сессии Верховного Совета РСФСР 12 декабря 1991« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 6. maja 2021. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  165. Правда, 1991, 13 декабря
  166. »Открытое письмо Президенту СССР, в кн.:Ф. Харрисон, Г. Титова, Т. Роскошная. «Мёртвый» груз экономики. — СПб, 1999 — с. 62«. Arhivirano iz spletišča dne 8. februarja 2022. Pridobljeno 24. aprila 2022. {{navedi splet}}: no-break space character v |title= na mestu 103 (pomoč)
  167. Горшков А. Российские реформы и западные экономисты, Челябинск, 2001, с. 4.
  168. Заявление о намерениях группы экономических преобразований, Проблемы прогнозирования, 1994, № 4.
  169. »Якунин В., Сулакшин С., Макаров В., Симонов В., Государственная экономическая политика и Экономическая доктрина России: К умной и нравственной экономике, в 5 томах., М., 2008, с. 160«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. februarja 2022.. ISBN 978-5-91290-022-8.
  170. Авен, Пётр. (2013). Революция Гайдара: История реформ 90-х из первых рук (v ruščini). М.: Альпина Паблишер. str. 472. ISBN 978-5-9614-4384-4.
  171. Shleifer, Andrei; Treisman, Daniel (2005). »A Normal Country: Russia After Communism« (PDF). Journal of Economic Perspectives. Harvard University. 19 (1): 151–174. doi:10.1257/0895330053147949. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  172. Watson, Joey (2. januar 2019). »The rise of Russia's oligarchs – and their bid for legitimacy«. ABC News. Pridobljeno 28. maja 2021.
  173. Tikhomirov, Vladimir (Junij 1997). »Capital Flight from Post-Soviet Russia«. Europe-Asia Studies. Taylor & Francis. 49 (4): 591–615. doi:10.1080/09668139708412462. JSTOR 153715.
  174. Hollander, D. (1997). »In Post-Soviet Russia, Fertility Is on the Decline; Marriage and Childbearing are Occurring Earlier«. Family Planning Perspectives. Guttmacher Institute. 29 (2): 92–94. doi:10.2307/2953371. JSTOR 2953371.
  175. Chen, Lincoln C.; Wittgenstein, Friederike; McKeon, Elizabeth (september 1996). »The Upsurge of Mortality in Russia: Causes and Policy Implications«. Population and Development Review. Population Council. 22 (3): 517–530. doi:10.2307/2137719. JSTOR 2137719.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  176. Klugman, Jeni; Braithwaite, Jeanine (Februar 1998). »Poverty in Russia during the Transition: An Overview«. The World Bank Research Observer. Oxford University Press. 13 (1): 37–58. doi:10.1093/wbro/13.1.37. JSTOR 3986388.
  177. Shlapentokh, Vladimir (Marec 2013). »Corruption, the power of state and big business in Soviet and post-Soviet regimes«. Communist and Post-Communist Studies. University of California Press. 46 (1): 147–158. doi:10.1016/j.postcomstud.2012.12.010. JSTOR 48610380.
  178. Frisby, Tanya (Januar 1998). »The Rise of Organised Crime in Russia: Its Roots and Social Significance«. Europe-Asia Studies. Taylor & Francis. 50 (1): 27–49. doi:10.1080/09668139808412522. JSTOR 153404.
  179. Goncharenko, Roman (3. oktober 2018). »Russia's 1993 crisis still shaping Kremlin politics, 25 years on«. DW News. Deutsche Welle. Pridobljeno 2. februarja 2022.
  180. Ogrizek, Maja (2006). Leksikon Sova. Cankarjeva založba. ISBN 961-231-522-1.
  181. »Who Was Who? The Key Players In Russia's Dramatic October 1993 Showdown«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 2. oktober 2018. Pridobljeno 28. maja 2021.
  182. Wilhelmsen, Julie (2005). »Between a Rock and a Hard Place: The Islamisation of the Chechen Separatist Movement«. Europe-Asia Studies. 57 (1): 35–37. doi:10.1080/0966813052000314101. ISSN 0966-8136. JSTOR 30043851. S2CID 153594637.
  183. Hockstader, Lee (12. december 1995). »Chechen War Reveals Weakness in Yektsubm Russia's New Democracy«. The Washington Post. Pridobljeno 6. junija 2021.
  184. Sinai, Joshua (2015). »The Terrorist Threats Against Russia and its Counterterrorism Response Measures«. Connections. Partnership for Peace Consortium of Defense Academies and Security Studies Institutes. 14 (4): 95–102. doi:10.11610/Connections.14.4.08. JSTOR 26326421.
  185. »26 years on, Russia set to repay all Soviet Union's foreign debt«. The Straits Times. 26. marec 2017. Pridobljeno 11. decembra 2021.
  186. Lipton, David; Sachs, Jeffrey D.; Mau, Vladimir; Phelps, Edmund S. (1992). »Prospects for Russia's Economic Reforms« (PDF). Brookings Papers on Economic Activity. 1992 (2): 213. doi:10.2307/2534584. ISSN 0007-2303. JSTOR 2534584.
  187. См: «Гражданское право». В 4 т. Т.1: Общая часть. Москва, 2008, стр. 13, серия «Классический университетский учебник», ответственный редактор учебника — доктор юридических наук, профессор, заведующий кафедрой гражданского права юридического факультета МГУ им. М. В. Ломоносова Суханов Е. А.: «Вместо охраны этой сферы от злоупотреблений и недобросовестных действий разного рода мошенников, неизбежно появляющихся в период „первоначального накопления капитала“, государство само выстроило крупнейшую финансовую „пирамиду“ государственных краткосрочных обязательств (ГКО), падение которой стало главной причиной известного кризиса („дефолта“) 1998 г.»
  188. Chiodo, Abbigail J.; Owyang, Michael T. (2002). »A Case Study of a Currency Crisis: The Russian Default of 1998« (PDF). Canadian Parliamentary Review. Federal Reserve Bank of St. Louis. 86 (6): 7–18.
  189. »Yeltsin resigns«. The Guardian. 31. december 1999.
  190. Bohlen, Celestine (1. januar 2000). »Yeltsin Resigns: The Overview; Yeltsin Resigns, Naming Putin as Acting President To Run in March Election«. The New York Times. Pridobljeno 30. maja 2021.
  191. Galeotti, Mark (12. maj 2022). A Short History of Russia. Ebury Publishing. str. 224. ISBN 978-1-5291-9928-4.
  192. Plohij, Sergij (16. maj 2023). The Russo-Ukrainian War: From the bestselling author of Chernobyl. Penguin Books Limited. str. 269. ISBN 978-1-80206-179-6.
  193. Ostrow, Joel (30. oktober 2007). The Consolidation of Dictatorship in Russia: An Inside View of the Demise of Democracy. Bloomsbury Academic. str. 77–99, 168. ISBN 978-0-313-34594-4.
  194. Kelley, Donald (5. oktober 2016). Russian Politics and Presidential Power: Transformational Leadership from Gorbachev to Putin. CQ Press. str. 108, 304. ISBN 978-1-4833-2089-2.
  195. Snyder, Timothy (5. april 2018). The Road to Unfreedom: Russia, Europe, America. Random House. str. 261. ISBN 978-1-4735-5620-1.
  196. »The Road to Unfreedom« (v angleščini). Wikipedia. 29. november 2023.
  197. Wines, Mark (27. marec 2000). »Election in Russia: The Overview; Putin Wins Russia Vote in First Round, But His Majority Is Less Than Expected«. The New York Times. Pridobljeno 30. maja 2021.
  198. O'Loughlin, John; W. Witmer, Frank D. (Januar 2011). »The Localized Geographies of Violence in the North Caucasus of Russia, 1999–2007«. Annals of the Association of American Geographers. Taylor & Francis. 101 (1): 178–201. doi:10.1080/00045608.2010.534713. JSTOR 27980166. S2CID 52248942.
  199. Mydans, Seth (15. marec 2004). »As Expected, Putin Easily Wins a Second Term in Russia«. The New York Times. Pridobljeno 30. maja 2021.
  200. Ellyatt, Holly (11. oktober 2021). »5 charts show Russia's economic highs and lows under Putin«. CNBC. Pridobljeno 19. januarja 2022.
  201. Kotkin, Stephen (2015). »The Resistible Rise of Vladimir Putin: Russia's Nightmare Dressed Like a Daydream«. Foreign Affairs. Council on Foreign Relations. 94 (2): 140–153. JSTOR 24483492.
  202. Harding, Luke (8. maj 2008). »Putin ever present as Medvedev becomes president«. The Guardian. Pridobljeno 6. junija 2021.
  203. Monaghan, Andrew (Januar 2012). »The vertikal: power and authority in Russia«. International Affairs. Oxford University Press. 88 (1): 1–16. doi:10.1111/j.1468-2346.2012.01053.x. JSTOR 41428537.
  204. Harzl, B.C.; Petrov, R. (2021). Unrecognized Entities: Perspectives in International, European and Constitutional Law. Law in Eastern Europe. Brill. str. 246. ISBN 978-90-04-49910-2. Pridobljeno 18. decembra 2022.
  205. Emerson, Michael (Avgust 2008). »Post-Mortem on Europe's First War of the 21st Century« (PDF). CEPS Policy Brief. Št. 167. Centre for European Policy Studies. doi:10.2139/ssrn.1333553. S2CID 127834430. SSRN 1333553. Pridobljeno 6. aprila 2022.
  206. Yekelchyk, Serhy (2020). Ukraine: What Everyone Needs to Know (2nd izd.). New York: Oxford University Press. str. 117. ISBN 978-0-19-753213-3. OCLC 1190722543.
  207. Fedorov, Yury E. (15. januar 2019). »Russia's 'Hybrid' Aggression Against Ukraine«. Routledge Handbook of Russian Security (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-351-18122-8.
  208. Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.). Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115. ISBN 978-3-8382-7383-9.
  209. »Russian forces launch full-scale invasion of Ukraine«. Al Jazeera. 24. februar 2022. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  210. Herb, Jeremy; Starr, Barbara; Kaufman, Ellie (24. februar 2022). »US orders 7,000 more troops to Europe following Russia's invasion of Ukraine«. CNN. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  211. »Putin announces partial mobilisation and threatens nuclear retaliation in escalation of Ukraine war«. The Guardian. 21. september 2022.
  212. 212,0 212,1 Landay, Jonathan (30. september 2022). »Defiant Putin proclaims Ukrainian annexation as military setback looms«. Reuters. Pridobljeno 6. oktobra 2022.
  213. »Generalna skupščina ZN-a zavrnila rusko priključitev ukrajinskih ozemelj«. MMC RTV-SLO. 12. oktober 2022.
  214. »Border raid exposes Russian defenses and divisions«. NBC News (v angleščini). 25. maj 2023. Pridobljeno 22. avgusta 2024.
  215. »Ukraine says it has seized 1,000 sq km in Kursk offensive as Putin vows 'worthy response'«. The Guardian (v britanski angleščini). 13. avgust 2024. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 22. avgusta 2024.
  216. »Troop Deaths and Injuries in Ukraine War Near 500,000, U.S. Officials Say«. The New York Times. 18. avgust 2023.
  217. »Putin's War Escalation Is Hastening Demographic Crash for Russia«. www.bloomberg.com. 18. oktober 2022. Pridobljeno 1. julija 2024.
  218. Borger, Julian (2. marec 2022). »UN votes to condemn Russia's invasion of Ukraine and calls for withdrawal«. The Guardian. Washington, D.C. Pridobljeno 5. aprila 2022.
  219. »The Russian Federation is excluded from the Council of Europe« (tiskovna objava). Council of Europe. 16. marec 2022.
  220. »UN General Assembly votes to suspend Russia from the Human Rights Council«. United Nations. 7. april 2022. Pridobljeno 18. junija 2022.
  221. Walsh, Ben (9. marec 2022). »The unprecedented American sanctions on Russia, explained«. Vox. Pridobljeno 31. marca 2022.
  222. »European Parliament declares Russia a state sponsor of terrorism«. reuters.com. Reuters. 23. november 2022. Pridobljeno 1. julija 2024.
  223. »Estonian parliament declares Russia a terrorist state«. POLITICO (v britanski angleščini). 18. oktober 2022. Pridobljeno 1. julija 2024.
  224. »Armed rebellion by Wagner chief Prigozhin underscores erosion of Russian legal system«. AP News (v angleščini). 7. julij 2023. Pridobljeno 1. julija 2024.
  225. »US intelligence says an intentional explosion brought down Wagner chief Prigozhin's plane«. AP News (v angleščini). 24. avgust 2023. Pridobljeno 1. julija 2024.
  226. Pettersson, Eliza Mackintosh,Gianluca Mezzofiore,Benjamin Brown,Katie Polglase,Henrik (25. avgust 2023). »Explosion likely brought down aircraft purportedly carrying Wagner boss, flight data and video analysis suggest«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 1. julija 2024.
  227. 227,0 227,1 227,2 227,3 »Russia«. National Geographic Kids. 21. marec 2014. Pridobljeno 26. maja 2021.
  228. »Is the Caspian a sea or a lake?«. The Economist. 16. avgust 2018. Pridobljeno 27. junija 2021.
  229. »Coastline – The World Factbook«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 27. junija 2021.
  230. »Russia – Land«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 14. decembra 2021.
  231. Clark, Stuart (28. julij 2015). »Pluto: ten things we now know about the dwarf planet«. The Guardian. Pridobljeno 20. junija 2021.
  232. 232,0 232,1 232,2 232,3 232,4 232,5 232,6 232,7 232,8 »Russia – The World Factbook«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 4. marca 2022.
  233. »Klyuchevskoy«. Global Volcanism Program. Smithsonian Institution. Pridobljeno 24. julija 2021.
  234. 234,0 234,1 Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Topography and Drainage«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 8. julija 2021.
  235. 235,0 235,1 »The Ural Mountains«. NASA Earth Observatory. NASA. 13. julij 2011. Pridobljeno 27. maja 2021.
  236. »Europe – Land«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 4. aprila 2022. The lowest terrain in Europe, virtually lacking relief, stands at the head of the Caspian Sea; there the Caspian Depression reaches some 95 čevljev (29 metrov) below sea level.
  237. Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Global Position and Boundaries«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 8. julija 2021.
  238. 238,0 238,1 »Russia«. The Arctic Institute – Center for Circumpolar Security Studies. Pridobljeno 27. junija 2021.
  239. Aziz, Ziryan (28. februar 2020). »Island hopping in Russia: Sakhalin, Kuril Islands and Kamchatka Peninsula«. Euronews. Pridobljeno 27. junija 2021.
  240. »Diomede Islands – Russia«. Atlas Obscura. Pridobljeno 27. junija 2021.
  241. Chapple, Amos (4. januar 2019). »The Kurile Islands: Why Russia And Japan Never Made Peace After World War II«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 26. januarja 2022.
  242. »Lake Baikal – A Touchstone for Global Change and Rift Studies«. United States Geological Survey. Pridobljeno 26. decembra 2007.
  243. »Total renewable water resources«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 9. julija 2021.
  244. Hartley, Janet M. (2020). The Volga: A History. Yale University Press. str. 5, 316. ISBN 978-0-300-25604-8.
  245. »Russia's Largest Rivers From the Amur to the Volga«. The Moscow Times. 15. maj 2019. Pridobljeno 26. maja 2021.
  246. 246,0 246,1 Boden, Martina (2004). Evropa: Naša preteklost in sedanjost. Mladinska knjiga. ISBN 86-11-15868-7.
  247. 247,0 247,1 247,2 247,3 247,4 Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Climate«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 10. julija 2021.
  248. Beck, Hylke E.; Zimmermann, Niklaus E.; McVicar, Tim R.; Vergopolan, Noemi; Berg, Alexis; Wood, Eric F. (30. oktober 2018). »Present and future Köppen-Geiger climate classification maps at 1-km resolution«. Scientific Data. 5: 180214. Bibcode:2018NatSD...580214B. doi:10.1038/sdata.2018.214. ISSN 2052-4463. PMC 6207062. PMID 30375988.
  249. Drozdov, V. A.; Glezer, O. B.; Nefedova, T. G.; Shabdurasulov, I. V. (1992). »Ecological and Geographical Characteristics of the Coastal Zone of the Black Sea«. GeoJournal. 27 (2): 169. doi:10.1007/BF00717701. S2CID 128960702.
  250. »Putin urges authorities to take action as wildfires engulf Siberia«. euronews (v angleščini). 10. maj 2022. Pridobljeno 24. junija 2022.
  251. »Why Russia's thawing permafrost is a global problem«. NPR. 22. januar 2022. Pridobljeno 7. julija 2022.
  252. 252,0 252,1 252,2 252,3 »Russian Federation – Main Details«. Convention on Biological Diversity. Pridobljeno 27. junija 2021.
  253. 253,0 253,1 Gardiner, Beth (23. marec 2021). »Will Russia's Forests Be an Asset or an Obstacle in Climate Fight?«. Yale University. Pridobljeno 11. decembra 2022.
  254. Schepaschenko, Dmitry; Moltchanova, Elena; Fedorov, Stanislav; Karminov, Victor; Ontikov, Petr; Santoro, Maurizio; See, Linda; Kositsyn, Vladimir; Shvidenko, Anatoly; Romanovskaya, Anna; Korotkov, Vladimir; Lesiv, Myroslava; Bartalev, Sergey; Fritz, Steffen; Shchepashchenko, Maria; Kraxner, Florian (17. junij 2021). »Russian forest sequesters substantially more carbon than previously reported«. Scientific Reports. Springer Science and Business Media LLC. 11 (1): 12825. Bibcode:2021NatSR..1112825S. doi:10.1038/s41598-021-92152-9. ISSN 2045-2322. PMC 8211780. PMID 34140583.
  255. »Species richness of Russia«. REC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. maja 2021. Pridobljeno 27. junija 2021.
  256. »Russian Federation«. UNESCO. Junij 2017. Pridobljeno 7. junija 2021.
  257. »Look Inside Russia's Wildest Nature Reserves – Now Turning 100«. National Geographic. 11. januar 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2021. Pridobljeno 28. junija 2021.
  258. Danilov-Danil'yan, V.I.; Reyf, I.E. (2018). The Biosphere and Civilization: In the Throes of a Global Crisis. Springer International Publishing. str. 234. ISBN 978-3-319-67193-2. Pridobljeno 6. decembra 2022.
  259. Grantham HS, in sod. (2020). »Anthropogenic modification of forests means only 40% of remaining forests have high ecosystem integrity – Supplementary Material«. Nature Communications. 11 (1): 5978. Bibcode:2020NatCo..11.5978G. doi:10.1038/s41467-020-19493-3. ISSN 2041-1723. PMC 7723057. PMID 33293507.
  260. 260,0 260,1 »The Constitution of the Russian Federation«. (Article 80, § 1). Pridobljeno 27. decembra 2007.
  261. 261,0 261,1 261,2 DeRouen, Karl R.; Heo, Uk (2005). Defense and Security: A Compendium of National Armed Forces and Security Policies. ABC-CLIO. str. 666. ISBN 978-1-85109-781-4.
  262. »Chapter 5. The Federal Assembly | The Constitution of the Russian Federation«. www.constitution.ru. Pridobljeno 4. februarja 2022.
  263. Remington, Thomas F. (2014). Presidential Decrees in Russia: A Comparative Perspective. New York: Cambridge University Press. str. 48. ISBN 978-1-107-04079-3. Pridobljeno 13. avgusta 2022.
  264. »Chapter 7. Judicial Power | The Constitution of the Russian Federation«. www.constitution.ru. Pridobljeno 4. februarja 2022.
  265. »The Constitution of the Russian Federation: Chapter 3, The Federal Structure«. Pridobljeno 28. aprila 2013.
  266. »Constitution of the Russian Federation«. Russian Presidential Executive Office. Pridobljeno 28. aprila 2013.
  267. »Chapter 1. The Fundamentals of the Constitutional System – The Constitution of the Russian Federation«. Pridobljeno 7. maja 2016.
  268. Kremlin.ru. Договор между Российской Федерацией и Республикой Крым о принятии в Российскую Федерацию Республики Крым и образовании в составе Российской Федерации новых субъектов (Treaty Between the Russian Federation and the Republic of Crimea on Ascension to the Russian Federation of the Republic of Crimea and on Establishment of New Subjects Within the Russian Federation) (rusko)
  269. Steve Gutterman and Pavel Polityuk (18. marec 2014). »Putin signs Crimea treaty as Ukraine serviceman dies in attack«. Reuters. Pridobljeno 7. maja 2016.
  270. Russell, Martin (Oktober 2015). »Russia's constitutional structure« (PDF). European Parliamentary Research Service. European Parliament. doi:10.2861/664907. ISBN 978-92-823-8022-2. Pridobljeno 3. novembra 2021.
  271. »The Constitution of the Russian Federation«. www.russianembassy.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2004. Pridobljeno 24. junija 2019. Article 15. 4. The commonly recognized principles and norms of the international law and the international treaties of the Russian Federation shall be a component part of its legal system. If an international treaty of the Russian Federation stipulates other rules than those stipulated by the law, the rules of the international treaty shall apply.
  272. The Constitution of the Russian Federation. Washington, D.C.: Embassy of the Russian Federation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. januarja 2004. Pridobljeno 16. marca 2008.
  273. »Russian law on the priority of the RF Constitution over resolutions of intergovernmental human rights bodies«. 2. februar 2016. Pridobljeno 13. julija 2018.
  274. Shevchenko, Vitaliy (15. marec 2022). »Ukraine war: Protester exposes cracks in Kremlin's war message«. BBC. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  275. »Russian Federation«. Amnesty International. Pridobljeno 16. marca 2020.
  276. »Russia«. Human Rights Watch. Pridobljeno 20. novembra 2021.
  277. »Russia: Freedom in the World 2021«. Freedom House. Pridobljeno 20. novembra 2021.
  278. »The world's most, and least, democratic countries in 2022«. The Economist. 1. februar 2023. ISSN 0013-0613. Pridobljeno 2. februarja 2023.
  279. »Russia«. Reporters Without Borders. Pridobljeno 8. junija 2022.
  280. Simmons, Ann M. (18. september 2021). »In Russia's Election, Putin's Opponents Are Seeing Double«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 22. decembra 2021.
  281. Kramer, Andrew E. (10. junij 2021). »In Shadow of Navalny Case, What's Left of the Russian Opposition?«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2021. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  282. Seddon, Max (13. februar 2021). »Russian crackdown brings pro-Navalny protests to halt«. Financial Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2022. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  283. Goncharenko, Roman (21. november 2017). »NGOs in Russia: Battered, but unbowed«. DW News. Deutsche Welle. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  284. Yaffa, Joshua (7. september 2021). »The Victims of Putin's Crackdown On The Press«. The New Yorker. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  285. Simon, Scott (21. april 2018). »Why Do Russian Journalists Keep Falling?«. NPR. Pridobljeno 7. oktobra 2022.
  286. »Russia: Growing Internet Isolation, Control, Censorship«. Human Rights Watch. 18. junij 2020. Pridobljeno 24. novembra 2021.
  287. Herszenhorn, David M. (1. julij 2015). »Russia Sees a Threat in Its Converts to Islam«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2015.
  288. »U.S. Report Says Russia Among 'Worst Violators' Of Religious Freedom«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 21. april 2021.
  289. Clancy Chassay (19. september 2009). »Russian killings and kidnaps extend dirty war in Ingushetia«. The Guardian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2022.
  290. DENIS SOKOLOV (20. avgust 2016). »Putin's Savage War Against Russia's 'New Muslims'«. Newsweek (v angleščini). Pridobljeno 17. novembra 2022.
  291. 🇷🇺Ingushetia: A second Chechnya? l People and Power (v angleščini), Al Jazeera, 13. oktober 2010
  292. Russia's Invisible War: Crackdown on Salafi Muslims in Dagestan (v angleščini), Human Rights Watch, 17. junij 2015, pridobljeno 17. novembra 2022
  293. Associated Press (25. november 2015). »Russian Crackdown on Muslims Fuels Exodus to IS«. Voice of America (v angleščini).
  294. Mairbek Vatchagaev (9. april 2015). »Abuse of Chechens and Ingush in Russian Prisons Creates Legions of Enemies«. Jamestown Foundation.
  295. »Top European court finds Russia guilty of rights violations in Crimea«. Al Jazeera (v angleščini). Pridobljeno 29. junija 2024.
  296. »Russia tortured and disappeared Ukrainians in Crimea, says human rights court«. POLITICO (v britanski angleščini). 25. junij 2024. Pridobljeno 30. junija 2024.
  297. »Russia transfers thousands of Mariupol civilians to its territory« (v britanski angleščini). 27. marec 2022. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  298. »Минобороны отчиталось об эвакуации более 500 тыс. человек в Россию«. РБК (v ruščini). 2. april 2022. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  299. »Russia, Homophobia and the Battle for 'Traditional Values'«. Human Rights Watch. 17. maj 2023. Pridobljeno 9. avgusta 2023.
  300. Sauer, Pjotr (24. november 2022). »Russia passes law banning 'LGBT propaganda' among adults«. The Guardian. Pridobljeno 11. avgusta 2023.
  301. Ryan Bauer and Peter A. Wilson (17. avgust 2020). »Russia's Su-57 Heavy Fighter Bomber: Is It Really a Fifth-Generation Aircraft?«. RAND Corporation. Pridobljeno 28. junija 2021.
  302. International Institute for Strategic Studies (2021). The Military Balance. London: Routledge. str. 191. ISBN 978-1-85743-988-5.
  303. Nichol, Jim (24. avgust 2011). »Russian Military Reform and Defense Policy« (PDF). Congressional Research Service. Library of Congress. Pridobljeno 22. decembra 2021.
  304. »Nuclear Weapons: Who Has What at a Glance«. Arms Control Association. Avgust 2020. Pridobljeno 7. junija 2021.
  305. »Ballistic missile submarines data«. Asia Power Index. Lowy Institute. 2021. Pridobljeno 25. januarja 2022.
  306. Paul, T. V.; Wirtz, James J.; Fortmann, Michael (2004). Balance of power: theory and practice in the 21st century. Stanford University Press. str. 332. ISBN 978-0-8047-5017-2.
  307. »Trends in World Military Expenditure, 2022« (PDF). Stockholm International Peace Research Institute. april 2023. Pridobljeno 29. aprila 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  308. Bowen, Andrew S. (14. oktober 2021). »Russian Arms Sales and Defense Industry«. Congressional Research Service. Library of Congress. Pridobljeno 20. decembra 2021.
  309. »European arms imports nearly double, US and French exports rise, and Russian exports fall sharply | SIPRI«. www.sipri.org (v angleščini). 11. marec 2024. Pridobljeno 31. marca 2024.
  310. Guriev, Sergei; Rachinsky, Andrei (2005). »The Role of Oligarchs in Russian Capitalism«. The Journal of Economic Perspectives. American Economic Association. 19 (1): 131–150. doi:10.1257/0895330053147994. JSTOR 4134996. S2CID 17653502.
  311. Åslund, Anders (2019). Russia's Crony Capitalism: The Path from Market Economy to Kleptocracy. Yale University Press. str. 5–7. ISBN 978-0-300-24486-1.
  312. Fish, M. Steven (april 2018). »What Has Russia Become?«. Comparative Politics. New York City: City University of New York. 50 (3): 327–346. doi:10.5129/001041518822704872. JSTOR 26532689.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  313. »Corruptions Perceptions Index 2021«. Transparency International. 25. januar 2022. Pridobljeno 11. aprila 2022.
  314. »2005 - CPI«. Transparency.org (v angleščini). Pridobljeno 30. januarja 2024.
  315. »New Reports Highlight Russia's Deep-Seated Culture of Corruption«. Voice of America. 26. januar 2020. Pridobljeno 16. marca 2020.
  316. »Russia Corruption Report«. GAN Integrity. Junij 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2019. Pridobljeno 5. novembra 2020.
  317. Alferova, Ekaterina (26. oktober 2020). В России предложили создать должность омбудсмена по борьбе с коррупцией [Russia proposed to create the post of Ombudsman for the fight against corruption]. Izvestia Известия (v ruščini). Pridobljeno 5. novembra 2020.
  318. Gerber, Theodore P.; Mendelson, Sarah E. (Marec 2008). »Public Experiences of Police Violence and Corruption in Contemporary Russia: A Case of Predatory Policing?«. Law & Society Review. Wiley. 42 (1): 1–44. doi:10.1111/j.1540-5893.2008.00333.x. JSTOR 29734103.
  319. Cranny-Evans, Sam; Ivshina, Olga (12. maj 2022). »Corruption in the Russian Armed Forces«. Westminster: Royal United Services Institute (RUSI). Pridobljeno 6. oktobra 2022. Corruption in the Russian armed forces, and society in general, has been a long-acknowledged truism.
  320. »Corruption Pervades Russia's Health System«. CBS News. 28. junij 2007. Pridobljeno 20. novembra 2021.
  321. Klara Sabirianova Peter; Zelenska, Tetyana (2010). »Corruption in Russian Health Care: The Determinants and Incidence of Bribery« (PDF). Georgia State University. Pridobljeno 4. decembra 2015.
  322. Denisova-Schmidt, Elena; Leontyeva, Elvira; Prytula, Yaroslav (2014). »Corruption at Universities is a Common Disease for Russia and Ukraine«. Harvard University. Pridobljeno 4. decembra 2015.
  323. Suhara, Manabu. »Corruption in Russia: A Historical Perspective« (PDF). Slavic-Eurasian Research Center. Pridobljeno 4. decembra 2015.
  324. »New Reports Highlight Russia's Deep-Seated Culture of Corruption«. Voice of America (v angleščini). 26. januar 2020. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  325. »Quick Reference Guide 4: Anticorruption Laws of Russia« (PDF). squirepattonboggs.com. Squire Sanders. 1. januar 2012. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  326. »Russia in the Corruption Perceptions Index 2022: score of 28 and 137th place - Трансперенси Интернешнл-Р«. web.archive.org. 24. julij 2023. Arhivirano iz prvotnega dne 24. julija 2023. Pridobljeno 30. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  327. »Russia Corruption Index«. tradingeconomics.com. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  328. »Russia Corruption Rank«. tradingeconomics.com. Pridobljeno 30. januarja 2024.
  329. Kazyrytski, Leanid (2. julij 2019). »Fighting Corruption in Russia: Its Characteristics and Purpose«. Social & Legal Studies. 29 (3): 421–443. doi:10.1177/0964663919859052. S2CID 198781248.
  330. »The Ministry of Justice recognized the Navalny fund as a foreign agent | Vedomosti«. vedomosti.ru. 9. oktober 2019. Pridobljeno 13. maja 2021.
  331. »The court restricts the activities of Navalny's funds on the claim of extremism | BBC Russia«. BBC News Русская Служба. Pridobljeno 13. maja 2021.
  332. Yılmaz, Müleyke Nurefşan İkbal (31. avgust 2020). »With its Light and Dark Sides; The Unique Semi-Presidential System of the Russian Federation«. Küresel Siyaset Merkezi. Pridobljeno 23. maja 2023.
  333. Partlett, William (7. julij 2010). »Reclassifying Russian Law: Mechanisms, Outcomes, and Solutions for an Overly Politicized Field«. Search eLibrary. SSRN 1197762. Pridobljeno 23. maja 2023.
  334. Butler, William E. (1999). Criminal Code of the Russian Federation. Springer.
  335. »Criminality in Russia«. The Organized Crime Index. 4. maj 2023. Pridobljeno 23. maja 2023.
  336. »The Organized Crime Index«. The Organized Crime Index. Pridobljeno 23. maja 2023.
  337. »Russia behind bars: the peculiarities of the Russian prison system«. OSW Centre for Eastern Studies. 7. februar 2019. Pridobljeno 23. maja 2023.
  338. Churkina, Natalie; Zaverskiy, Sergey (2017). »Challenges of strong concentration in urbanization: the case of Moscow in Russia«. Procedia Engineering. Elsevier. 198: 398–410. doi:10.1016/j.proeng.2017.07.095.
  339. Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Russia – Natural Resources«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
  340. »Russian Federation – Unemployment Rate«. Moody's Analytics. Pridobljeno 4. aprila 2022.
  341. »International Reserves of the Russian Federation (End of period)«. Central Bank of Russia. Pridobljeno 21. junija 2021.
  342. »Labor force – The World Factbook«. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 16. junija 2021.
  343. »List of importing markets for the product exported by Russian Federation in 2021«. International Trade Centre. Pridobljeno 27. junija 2022.
  344. »List of supplying markets for the product imported by Russian Federation in 2021«. International Trade Centre. Pridobljeno 27. junija 2022.
  345. »Frequently Asked Questions on Energy Security – Analysis«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 18. maja 2022.
  346. Davydova, Angelina (24. november 2021). »Will Russia ever leave fossil fuels behind?«. BBC. Pridobljeno 3. marca 2022. Overall in Russia, oil and gas provided 39% of the federal budget revenue and made up 60% of Russian exports in 2019.
  347. »Russian finances strong but economic problems persist«. TRT World. 29. maj 2020. Pridobljeno 12. februarja 2022. Now Russia is one of the least indebted countries in the world – thanks to all the oil revenue.
  348. Russell, Martin (april 2018). »Socioeconomic inequality in Russia« (PDF). European Parliamentary Research Service. European Parliament. Pridobljeno 25. januarja 2022.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  349. Remington, Thomas F. (Marec 2015). »Why is interregional inequality in Russia and China not falling?«. Communist and Post-Communist Studies. University of California Press. 48 (1): 1–13. doi:10.1016/j.postcomstud.2015.01.005. JSTOR 48610321.
  350. Kholodilin, Konstantin A.; Oshchepkov, Aleksey; Siliverstovs, Boriss (2012). »The Russian Regional Convergence Process: Where Is It Leading?«. Eastern European Economies. Taylor & Francis. 50 (3): 5–26. doi:10.2753/EEE0012-8775500301. JSTOR 41719700. S2CID 153168354.
  351. Ellyatt, Holly (11. oktober 2021). »5 charts show Russia's economic highs and lows under Putin«. CNBC. Pridobljeno 19. januarja 2022.
  352. Likka, Korhonen (2019). »Economic Sanctions on Russia and Their Effects« (PDF). CESifo Forum. Munich: Ifo Institute for Economic Research. ISSN 2190-717X. Pridobljeno 2. oktobra 2022.
  353. Wadhams, Nick (8. marec 2022). »Russia Is Now the World's Most-Sanctioned Nation«. Bloomberg L.P. Pridobljeno 2. oktobra 2022. Russia has vaulted past Iran and North Korea to become the world's most-sanctioned nation in the span of just 10 days following President Vladimir Putin's invasion of Ukraine.
  354. Sonnenfeld, Jeffrey (22. marec 2022). »Over 300 Companies Have Withdrawn from Russia – But Some Remain«. Yale School of Management. Pridobljeno 10. marca 2022.
  355. Whalen, Jeanne; Dixon, Robyn; Nakashima, Ellen (25. avgust 2022). »Western sanctions are wounding but not yet crushing Russia's economy«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Pridobljeno 27. januarja 2024.
  356. »Steve Rosenberg: Russia's economy is growing, but can it last?«. www.bbc.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 19. julija 2024.
  357. Martin, Nik (6. september 2022). »Is Russia's economy really hurting?«. DW News. Deutsche Welle. Pridobljeno 2. oktobra 2022.
  358. Reporter, Brendan Cole Senior News (8. julij 2024). »Russian economy faces "creeping Crisis", economists warn«. Newsweek (v angleščini). Pridobljeno 19. julija 2024.
  359. Rascoe, Ayesha (17. december 2023). »Russia's economy is going strong despite sanctions from the U.S. and its allies«. NPR. Pridobljeno 14. septembra 2024.
  360. »Poslovno sodelovanje Slovenije z Rusijo«. Pridobljeno 4. februarja 2024.
  361. Warren, Katie (3. januar 2020). »I rode the legendary Trans-Siberian Railway on a 2,000-mile journey across 4 time zones in Russia. Here's what it was like spending 50 hours on the longest train line in the world«. Business Insider. Pridobljeno 10. junija 2021.
  362. »Railways – The World Factbook«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 15. junija 2021.
  363. »О развитии дорожной инфраструктуры« [On the development of road infrastructure]. Government of Russia. 29. april 2016. Pridobljeno 14. januarja 2021.
  364. »Europe continues to report the world's highest Road Network Density, followed by East Asia and Pacific«. International Road Federation. 16. december 2020. Pridobljeno 19. maja 2021.
  365. »Waterways – The World Factbook«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 15. junija 2021.
  366. »Airports – The World Factbook«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 15. junija 2021.
  367. Guzeva, Alexandra (20. april 2021). »10 Biggest port cities in Russia«. Russia Beyond (v ameriški angleščini). Pridobljeno 13. februarja 2022.
  368. Elizabeth Buchanan, ur. (2021). Russian Energy Strategy in the Asia-Pacific: Implications for Australia. Australian National University. str. 86. ISBN 978-1-76046-339-7. OCLC 1246214035.
  369. »Natural gas – proved reserves«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2022. Pridobljeno 15. februarja 2022.
  370. »Statistical Review of World Energy 69th edition« (PDF). bp.com. BP. 2020. str. 45. Pridobljeno 8. novembra 2020.
  371. »Crude oil – proved reserves«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2023. Pridobljeno 2. julija 2021.
  372. 2010 Survey of Energy Resources (PDF). World Energy Council. 2010. str. 102. ISBN 978-0-946121-02-01. Pridobljeno 8. novembra 2020. {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: dolžina (pomoč)
  373. »Energy Fact Sheet: Why does Russian oil and gas matter? – Analysis«. International Energy Agency. 21. marec 2022.
  374. »Natural gas – production«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2023. Pridobljeno 2. julija 2021.
  375. »Crude oil – production«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2023. Pridobljeno 2. julija 2021.
  376. »Crude oil – exports«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. marca 2023. Pridobljeno 2. julija 2021.
  377. »Oil Market and Russian Supply – Russian supplies to global energy markets – Analysis«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 18. maja 2022.
  378. 378,0 378,1 »Gas Market and Russian Supply – Russian supplies to global energy markets – Analysis«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 18. maja 2022.
  379. »Нефть со всеми вытекающими«. www.kommersant.ru. 27. oktober 2014.
  380. Movchan, Andrey (14 September 2015). "Just an Oil Company? The True Extent of Russia's Dependency on Oil and Gas." Carnegie Endowment for International Peace (CarnegieMoscow.org). Retrieved 17 July 2023.
  381. »Определение доли нефтегазового сектора в валовом внутреннем продукте Российской Федерации« (PDF). rosstat.gov.ru (v ruščini).
  382. »Росстат впервые рассчитал долю нефти и газа в российском ВВП«. РБК. 13. julij 2021.
  383. »Oil & gas share of Russia's GDP dropped to 15% in 2020«. neftegazru.com. 14. julij 2021.
  384. »Oil & gas share of Russia's GDP dropped to 15% in 2020 | NORVANREPORTS.COM | Business News, Insurance, Taxation, Oil & Gas, Maritime News, Ghana, Africa, World«. 14. julij 2021.
  385. »Oil & Gas Share Of Russia's GDP Dropped To 15% In 2020«. OilPrice.com.
  386. Sauer, Natalie (24. september 2019). »Russia formally joins Paris climate pact«. Euractiv. Pridobljeno 19. decembra 2021.
  387. Hill, Ian (1. november 2021). »Is Russia finally getting serious on climate change?«. Lowy Institute. Pridobljeno 19. decembra 2021.
  388. »Electricity – production«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2022. Pridobljeno 2. julija 2021.
  389. Long, Tony (27. junij 2012). »1954-06-27: World's First Nuclear Power Plant Opens«. Wired. Pridobljeno 8. junija 2021.
  390. »Nuclear Power Today«. world-nuclear.org. World Nuclear Association. Oktober 2020. Pridobljeno 8. novembra 2020.
  391. Whiteman, Adrian; Akande, Dennis; Elhassan, Nazik; Escamilla, Gerardo; Lebedys, Arvydas; Arkhipova, Lana (2021). Renewable Energy Capacity Statistics 2021 (PDF). Abu Dhabi: International Renewable Energy Agency. ISBN 978-92-9260-342-7. Pridobljeno 3. januarja 2022.
  392. 392,0 392,1 392,2 392,3 »Russia – Economy«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 1. julija 2021.
  393. »Arable land (% of land area) – Russian Federation«. World Bank. Pridobljeno 15. junija 2021.
  394. »System Shock: Russia's War and Global Food, Energy, and Mineral Supply Chains«. Woodrow Wilson International Center for Scholars. Washington, D.C. 13. april 2022. Pridobljeno 24. junija 2022. Together, Russia and Ukraine—sometimes referred to as the breadbasket of Europe—account for 29% of global wheat exports, 80% of the world's sunflower oil, and 40% of its barley.
  395. Medetsky, Anatoly; Durisin, Megan (23. september 2020). »Russia's Dominance of the Wheat World Keeps Growing«. Bloomberg L.P. Pridobljeno 15. junija 2021.
  396. »Wheat in Russia | OEC«. OEC – The Observatory of Economic Complexity.
  397. »The importance of Ukraine and the Russian Federation for global agricultural markets and the risks associated with the current conflict« (PDF). Rim: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. 25. marec 2022. Pridobljeno 8. julija 2022.
  398. Lustgarten, Abrahm (16. december 2020). »How Russia Wins the Climate Crisis«. The New York Times. Pridobljeno 15. junija 2021. Across Eastern Russia, wild forests, swamps and grasslands are slowly being transformed into orderly grids of soybeans, corn and wheat. It's a process that is likely to accelerate: Russia hopes to seize on the warming temperatures and longer growing seasons brought by climate change to refashion itself as one of the planet's largest producers of food
  399. The State of World Fisheries and Aquaculture (PDF). Rim: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. 2018. ISBN 978-92-5-130562-1. Pridobljeno 4. februarja 2021.
  400. »Gross domestic spending on R&D«. OECD Data. doi:10.1787/d8b068b4-en. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2017. Pridobljeno 4. aprila 2022.
  401. »SJR – International Science Ranking«. SCImago Journal Rank. 2020. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  402. Кто из российских и советских ученых и литераторов становился лауреатом Нобелевской премии [Which of the Russian and Soviet scientists and writers became the Nobel Prize laureate]. Tacc ТАСС (v ruščini). TASS. 10. december 2019. Pridobljeno 8. novembra 2020.
  403. WIPO. »Global Innovation Index 2023, 15th Edition«. www.wipo.int (v angleščini). doi:10.34667/tind.46596. Pridobljeno 28. oktobra 2023.
  404. »RUSSIAN FEDERATION« (PDF). World Intellectual Property Organization. United Nations. Pridobljeno 17. novembra 2021.
  405. Vucinich, Alexander (1960). »Mathematics in Russian Culture«. Journal of the History of Ideas. University of Pennsylvania Press. 21 (2): 161–179. doi:10.2307/2708192. JSTOR 2708192.
  406. Leicester, Henry M. (1948). »Factors Which Led Mendeleev to the Periodic Law«. Chymia. University of California Press. 1: 67–74. doi:10.2307/27757115. JSTOR 27757115.
  407. Morgan, Frank (Februar 2009). »Manifolds with Density and Perelman's Proof of the Poincaré Conjecture«. The American Mathematical Monthly. Taylor & Francis. 116 (2): 134–142. doi:10.1080/00029890.2009.11920920. JSTOR 27642690. S2CID 6068179.
  408. Marsh, Allison (30. april 2020). »Who Invented Radio: Guglielmo Marconi or Aleksandr Popov?«. IEEE Spectrum. Institute of Electrical and Electronics Engineers. Pridobljeno 12. julija 2021.
  409. Shampo, Marc A.; Kyle, Robert A.; Steensma, David P. (Januar 2012). »Nikolay Basov – Nobel Prize for Lasers and Masers«. Mayo Clinic Proceedings. 87 (1): e3. doi:10.1016/j.mayocp.2011.11.003. PMC 3498096. PMID 22212977.
  410. Zheludev, Nikolay (april 2007). »The life and times of the LED – a 100-year history«. Nature Photonics. 1 (4): 189–192. Bibcode:2007NaPho...1..189Z. doi:10.1038/nphoton.2007.34.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  411. Ghilarov, Alexej M. (Junij 1995). »Vernadsky's Biosphere Concept: An Historical Perspective«. The Quarterly Review of Biology. The University of Chicago Press. 70 (2): 193–203. doi:10.1086/418982. JSTOR 3036242. S2CID 85258634.
  412. Gordon, Siamon (3. februar 2016). »Elie Metchnikoff, the Man and the Myth«. Journal of Innate Immunity. 8 (3): 223–227. doi:10.1159/000443331. PMC 6738810. PMID 26836137.
  413. Anrep, G. V. (december 1936). »Ivan Petrovich Pavlov. 1849–1936«. Obituary Notices of Fellows of the Royal Society. Royal Society. 2 (5): 1–18. doi:10.1098/rsbm.1936.0001. JSTOR 769124.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  414. Gorelik, Gennady (Avgust 1997). »The Top-Secret Life of Lev Landau«. Scientific American. Scientific American, a division of Nature America, Inc. 277 (2): 72–77. Bibcode:1997SciAm.277b..72G. doi:10.1038/scientificamerican0897-72. JSTOR 24995874.
  415. Janick, Jules (1. junij 2015). »Nikolai Ivanovich Vavilov: Plant Geographer, Geneticist, Martyr of Science« (PDF). HortScience. 50 (6): 772–776. doi:10.21273/HORTSCI.50.6.772.
  416. Wang, Zhengrong; Liu, Yongsheng (2017). »Lysenko and Russian genetics: an alternative view«. European Journal of Human Genetics. 25 (10): 1097–1098. doi:10.1038/ejhg.2017.117. ISSN 1476-5438. PMC 5602018. PMID 28905876.
  417. Hunsaker, Jerome C. (15. april 1954). »A Half Century of Aeronautical Development«. Proceedings of the American Philosophical Society. American Philosophical Society. 98 (2): 121–130. JSTOR 3143642.
  418. »Vladimir Zworykin«. Lemelson–MIT Prize. Pridobljeno 12. julija 2021.
  419. Ford, Edmund Brisco (november 1977). »Theodosius Grigorievich Dobzhansky, 1900-01-25 – 1975-12-18«. Biographical Memoirs of Fellows of the Royal Society. 23: 58–89. doi:10.1098/rsbm.1977.0004. ISSN 1748-8494. PMID 11615738.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  420. »The Distinguished Life and Career of George Gamow«. University of Colorado Boulder. 11. maj 2016. Pridobljeno 21. januarja 2022.
  421. Siddiqi, Asif A. (2000). Challenge to Apollo: The Soviet Union and the Space Race, 1945–1974. United States Government Publishing Office. ISBN 978-0-160-61305-0.
  422. »Vostok 6«. NSSDCA. NASA. Pridobljeno 26. januarja 2022.
  423. Rincon, Paul (13. oktober 2014). »The First Spacewalk«. BBC. Pridobljeno 31. maja 2021.
  424. Wellerstein, Alex (3. november 2017). »Remembering Laika, Space Dog and Soviet Hero«. The New Yorker. Pridobljeno 18. januarja 2022.
  425. »Luna 9«. NASA Space Science Data Coordinated Archive. NASA. Pridobljeno 1. junija 2021.
  426. Betz, Eric (19. september 2018). »The First Earthlings Around the Moon Were Two Soviet Tortoises«. Discover. Pridobljeno 18. januarja 2022.
  427. Avduevsky, V. S.; Ya Marov, M.; Rozhdestvensky, M. K.; Borodin, N. F.; Kerzhanovich, V. V. (1. marec 1971). »Soft Landing of Venera 7 on the Venus Surface and Preliminary Results of Investigations of the Venus Atmosphere«. Journal of the Atmospheric Sciences. Moscow: Academy of Sciences of the Soviet Union. 28 (2): 263–269. Bibcode:1971JAtS...28..263A. doi:10.1175/1520-0469(1971)028<0263:SLOVOT>2.0.CO;2.
  428. Perminov, V.G. (Julij 1999). The Difficult Road to Mars – A Brief History of Mars Exploration in the Soviet Union (PDF). NASA History Division. ISBN 0-16-058859-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. julija 2019. Pridobljeno 29. januarja 2024.
  429. »Lunokhod 01«. NSSDCA. NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2022. Pridobljeno 1. junija 2021.
  430. »50 Years Ago: Launch of Salyut, the World's First Space Station«. NASA Space Science Data Coordinated Archive. NASA. 19. april 2021. Pridobljeno 1. junija 2021.
  431. »Satellite Database«. Union of Concerned Scientists. Pridobljeno 18. avgusta 2022.
  432. »SpaceX successfully launches first crew to orbit, ushering in new era of spaceflight«. The Verge. 30. maj 2020.
  433. »Russia launches Luna-25 moon lander, its 1st lunar probe in 47 years«. Space.com (v angleščini). 10. avgust 2023.
  434. 434,0 434,1 »UNWTO World Tourism Barometer«. UNWTO World Tourism Barometer English Version (v angleščini). World Tourism Organization (UNWTO). 18 (6): 18. 2020. doi:10.18111/wtobarometereng. ISSN 1728-9246.
  435. Выборочная статистическая информация, рассчитанная в соответствии с Официальной статистической методологией оценки числа въездных и выездных туристских поездок – Ростуризм [Selected statistical information calculated in accordance with the Official Statistical Methodology for Estimating the Number of Inbound and Outbound Tourist Trips – Rostourism]. tourism.gov.ru (v ruščini). Federal Agency for Tourism (Russia). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2021. Pridobljeno 11. novembra 2020.
  436. »Russian Federation Contribution of travel and tourism to GDP (% of GDP), 1995–2019«. Knoema.
  437. Tomb, Howard (27. avgust 1989). »Getting to the Top In the Caucasus«. The New York Times. Pridobljeno 4. decembra 2021.
  438. »Tourism Highlights 2014« (PDF). UNWTO (World Tourism Organization). 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. januarja 2015. Pridobljeno 20. januarja 2015.
  439. Vlasov, Artem (17. december 2018). Названы самые популярные достопримечательности России [The most popular sights of Russia are named]. Izvestia (v ruščini). Pridobljeno 15. decembra 2020.
  440. Sullivan, Paul (7. marec 2021). »48 hours in... Moscow, an insider guide to Russia's mighty metropolis«. The Daily Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2022. Pridobljeno 4. decembra 2021.
  441. Hammer, Joshua (3. junij 2011). »White Nights of St. Petersburg, Russia«. The New York Times. Pridobljeno 4. decembra 2021.
  442. »Kremlin and Red Square, Moscow«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. februarja 2022.
  443. Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Demographics«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 18. novembra 2021.
  444. Ruska zvezna državna statistična služba (2011). »Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1« [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010, vol. 1]. Всероссийская перепись населения 2010 года [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010] (v ruščini). Ruska zvezna državna statistična služba.
  445. Предварительная оценка численности постоянного населения на 1 января 2022 года и в среднем за 2021 год [Preliminary estimated population as of 2022-01-01 and on the average for 2021]. Russian Federal State Statistics Service (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča (XLS) dne 24. marca 2022. Pridobljeno 30. januarja 2022.
  446. »Population density (people per sq. km of land area)«. Svetovna banka. Pridobljeno 16. junija 2021.
  447. Koehn, Jodi. »Russia's Demographic Crisis«. Kennan Institute. Woodrow Wilson International Center for Scholars. Pridobljeno 18. julija 2021.
  448. Суммарный коэффициент рождаемости [Total fertility rate]. Russian Federal State Statistics Service (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča (XLSX) dne 10. avgusta 2023. Pridobljeno 10. avgusta 2023.
  449. »Russia's Putin seeks to stimulate birth rate«. BBC. 15. januar 2020. Pridobljeno 5. januarja 2022.
  450. Foltynova, Kristyna (19. junij 2020). »Migrants Welcome: Is Russia Trying To Solve Its Demographic Crisis By Attracting Foreigners?«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 9. julija 2021. Russia has been trying to boost fertility rates and reduce death rates for several years now. Special programs for families have been implemented, anti-tobacco campaigns have been organized, and raising the legal age to buy alcohol was considered. However, perhaps the most successful strategy so far has been attracting migrants, whose arrival helps Russia to compensate population losses.
  451. Saver, Pjotr (13. oktober 2021). »Russia's population undergoes largest ever peacetime decline, analysis shows«. The Guardian. Pridobljeno 17. novembra 2021. Russia's natural population has undergone its largest peacetime decline in recorded history over the last 12 months...
  452. Goble, Paul (18. avgust 2022). »Russia's Demographic Collapse Is Accelerating«. Eurasia Daily Monitor. Washington, D.C.: Jamestown Foundation. 19 (127). Pridobljeno 6. oktobra 2022.
  453. Cocco, Federica; Ivanonva, Polina (4. april 2022). »Ukraine war threatens to deepen Russia's demographic crisis«. Financial Times. London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2022. Pridobljeno 6. oktobra 2022.
  454. Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Ethnic Composition«. Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  455. »EAll- Russian population census 2010 – Population by nationality, sex and subjects of the Russian Federation«. Demoscope Weekly. 2010. Pridobljeno 7. julija 2021.
  456. »Russia – The Indo-European Group«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 18. julija 2021. East Slavs—mainly Russians but including some Ukrainians and Belarusians—constitute more than four-fifths of the total population and are prevalent throughout the country.
  457. Kowalev, Viktor; Neznaika, Pavel (2000). »Power and Ethnicity in the Finno-Ugric Republics of the Russian Federation: The Examples of Komi, Mordovia, and Udmurtia«. International Journal of Political Economy. Taylor & Francis. 30 (3): 81–100. doi:10.1080/08911916.2000.11644017. JSTOR 41103741. S2CID 152467776.
  458. Bartlett, Roger (Julij 1995). »The Russian Germans and Their Neighbours«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 73 (3): 499–504. JSTOR 4211864.
  459. Kirk, Ashley (21. januar 2016). »Mapped: Which country has the most immigrants?«. The Daily Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2022. Pridobljeno 30. junija 2021.
  460. Ragozin, Leonid (14. marec 2017). »Russia Wants Immigrants the World Doesn't«. Bloomberg L.P. Pridobljeno 5. julija 2023.
  461. »Оценка численности постоянного населения по субъектам Российской Федерации«. Federal State Statistics Service. Pridobljeno 1. septembra 2022.
  462. 462,0 462,1 McLean, Hugh (september 1962). »The Development of Modern Russian Literature«. Slavic Review. Cambridge University Press. 21 (3): 389–410. doi:10.2307/3000442. JSTOR 3000442. S2CID 163341589.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  463. Frank, S. (Januar 1927). »Contemporary Russian Philosophy«. The Monist. Oxford University Press. 37 (1): 1–23. doi:10.5840/monist192737121. JSTOR 27901095. S2CID 146985312.
  464. Swan, Alfred J. (Januar 1927). »The Present State of Russian Music«. The Musical Quarterly. Oxford University Press. 13 (1): 29–38. doi:10.1093/mq/XIII.1.29. JSTOR 738554.
  465. Lifar, Sergei (Oktober 1969). »The Russian Ballet in Russia and in the West«. The Russian Review. 28 (4): 396–402. doi:10.2307/127159. JSTOR 127159.
  466. 466,0 466,1 466,2 Riordan, Jim (1993). »Rewriting Soviet Sports History«. Journal of Sport History. University of Illinois Press. 20 (4): 247–258. JSTOR 43609911.
  467. Snow, Francis Haffkine (november 1916). »Ten Centuries of Russian Art«. The Art World. 1 (2): 130–135. doi:10.2307/25587683. JSTOR 25587683.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  468. 468,0 468,1 468,2 468,3 Bulgakova, Oksana (2012). »The Russian Cinematic Culture«. University of Nevada, Las Vegas. str. 1–37. Pridobljeno 13. januarja 2022.
  469. Hachten, Elizabeth A. (2002). »In Service to Science and Society: Scientists and the Public in Late-Nineteenth-Century Russia«. Osiris. The University of Chicago Press. 17: 171–209. doi:10.1086/649363. JSTOR 3655271. S2CID 144835649.
  470. Ipatieff, V.N. (1943). »Modern Science in Russia«. The Russian Review. Wiley. 2 (2): 68–80. doi:10.2307/125254. JSTOR 125254.
  471. »Russian Federation«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 13. avgusta 2021.
  472. Platoff, Anne M. (2012). »The 'Forward Russia' Flag: Examining the Changing Use of the Bear as a Symbol of Russia« (PDF). Raven: A Journal of Vexillology. 19: 99–126. doi:10.5840/raven2012197. ISSN 1071-0043.
  473. Riabov, Oleg (2020). »The Symbol of the Motherland in the Legitimation and Delegitimation of Power in Contemporary Russia«. Nationalities Papers. 48 (4): 752–767. doi:10.1017/nps.2019.14. ISSN 0090-5992. S2CID 214578255.
  474. Joanna, Hubbs (1993). Mother Russia: The Feminine Myth in Russian Culture. Indiana University Press. str. 19. ISBN 978-0-253-20842-2.
  475. »Društvo Slovenija – Rusija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. februarja 2024. Pridobljeno 4. februarja 2024.
  476. »Ruska dača«.
  477. »Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani v obdobju Kraljevine SHS«.
  478. 478,0 478,1 Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Russia – Architecture and Painting«. Washington D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 30. julija 2021.
  479. Grover, Stuart R. (Januar 1973). »The World of Art Movement in Russia«. The Russian Review. Wiley. 32 (1): 28–42. doi:10.2307/128091. JSTOR 128091.
  480. Dianina, Katia (2018). »The Making of an Artist as National Hero«. Slavic Review. Cambridge University Press. 77 (1): 122–150. doi:10.1017/slr.2018.13. JSTOR 26565352. S2CID 165942177.
  481. Sibbald, Balb (5. februar 2002). »If the soul is nourished ...«. Canadian Medical Association Journal. 166 (3): 357–358. PMC 99322.
  482. Leek, Peter (2012). Russian Painting. Parkstone International. str. 178. ISBN 978-1-780-42975-5.
  483. Valkenier, Elizabeth Kridl (1975). »The Peredvizhniki and the Spirit of the 1860s«. The Russian Review. Wiley. 34 (3): 247–265. doi:10.2307/127973. JSTOR 127973.
  484. Reeder, Roberta (Julij 1976). »Mikhail Vrubel': A Russian Interpretation of "fin de siècle" Art«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 54 (3): 323–334. JSTOR 4207296.
  485. Archer, Kenneth (1986). »Nicholas Roerich and His Theatrical Designs: A Research Survey«. Dance Research Journal. Dance Studies Association. 18 (2): 3–6. doi:10.2307/1478046. JSTOR 1478046. S2CID 191516851.
  486. Birnholz, Alan C. (september 1973). »Notes on the Chronology of El Lissitzky's Proun Compositions«. The Art Bulletin. CAA. 55 (3): 437–439. doi:10.2307/3049132. JSTOR 3049132.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  487. Salmond, Wendy (2002). »The Russian Avant-Garde of the 1890s: The Abramtsevo Circle«. The Journal of the Walters Art Museum. The Walters Art Museum. 60/61: 7–13. JSTOR 20168612.
  488. Conant, Kenneth John (Avgust 1944). »Novgorod, Constantinople, and Kiev in Old Russian Church Architecture«. The Slavonic and East European Review. Cambridge University Press. 3 (2): 75–92. doi:10.2307/3020237. JSTOR 3020237.
  489. Voyce, Arthur (1957). »National Elements in Russian Architecture«. Journal of the Society of Architectural Historians. 16 (2): 6–16. doi:10.2307/987741. ISSN 0037-9808. JSTOR 987741.
  490. Jarzombek, Mark M.; Prakash, Vikramaditya; Ching, Frank (2010). A Global History of Architecture (2nd izd.). John Wiley & Sons. str. 544. ISBN 978-0-470-40257-3.
  491. Lidov, Alexei (2005). »The Canopy over the Holy Sepulchre. On the Origin of Onion-Shaped Domes«. Academia.edu: 171–180.
  492. Hughes, Lindsey A. J. (Oktober 1977). »Western European Graphic Material as a Source for Moscow Baroque Architecture«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 55 (4): 433–443. JSTOR 4207533.
  493. Munro, George (2008). The Most Intentional City: St. Petersburg in the Reign of Catherine the Great. Cranbury: Farleigh Dickinson University Press. str. 233. ISBN 978-0-8386-4146-0.
  494. Ivask, George (1954). »The "Empire" Period«. The Russian Review. Wiley. 13 (3): 167–175. doi:10.2307/125968. JSTOR 125968.
  495. Wortman, Richard S.; Marker, Gary (2014). »The "Russian Style" in Church Architecture as Imperial Symbol after 1881«. Visual Texts, Ceremonial Texts, Texts of Exploration: Collected Articles on the Representation of Russian Monarchy. Academic Studies Press. str. 208–237. doi:10.2307/j.ctt21h4wkb.15. ISBN 978-1-618-11347-4. JSTOR j.ctt21h4wkb.15.
  496. Brumfield, William C. (december 1989). »Anti-Modernism and the Neoclassical Revival in Russian Architecture, 1906–1916«. Journal of the Society of Architectural Historians. University of California Press. 48 (4): 371–386. doi:10.2307/990455. JSTOR 990455.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  497. Brumfield, William (1987). »The Decorative Arts in Russian Architecture: 1900-1907«. The Journal of Decorative and Propaganda Arts. Florida International University Board of Trustees. 5: 12–27. doi:10.2307/1503933. JSTOR 1503933.
  498. Fer, Briony (1989). »Metaphor and Modernity: Russian Constructivism«. Oxford Art Journal. Oxford University Press. 12 (1): 14–30. doi:10.1093/oxartj/12.1.14. JSTOR 1360263.
  499. Zubovich-Eady, Katherine (2013). »To the New Shore: Soviet Architecture's Journey from Classicism to Standardization« (PDF). University of California, Berkeley. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. januarja 2022. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  500. 500,0 500,1 Curtis, Glenn E. (1998). »Russia – Music«. Washington D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 25. junija 2021.
  501. Carpenter, Ellon D. (2002). »Review of A History of Russian Music: From Kamarinskaya to Babi Yar«. Notes. 59 (1): 74–77. doi:10.1353/not.2002.0113. ISSN 0027-4380. JSTOR 900748. S2CID 191601515.
  502. Garden, Edward (Januar 1969). »Classic and Romantic in Russian Music«. Music & Letters. Oxford University Press. 50 (1): 153–157. doi:10.1093/ml/L.1.153. JSTOR 732909.
  503. 503,0 503,1 503,2 503,3 »Russia – Music«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 7. julija 2021.
  504. Gillies, Richard Louis (april 2019). »Otchalivshaia Rus': Georgii Sviridov and the Soviet Betrayal of Rus'«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 97 (2): 227–265. doi:10.5699/slaveasteurorev2.97.2.0227. S2CID 151076719.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  505. Smale, Alison (28. februar 2000). »A Superstar Evokes a Superpower; In Diva's Voice, Adoring Fans Hear Echoes of Soviet Days«. The New York Times. Pridobljeno 7. julija 2021.
  506. McGrane, Sally (21. oktober 2014). »Boris Grebenshikov: 'The Bob Dylan of Russia'«. BBC. Pridobljeno 7. julija 2021.
  507. Pellegrinelli, Lara (6. februar 2008). »DDT: Notes from Russia's Rock Underground«. NPR. Pridobljeno 10. julija 2021.
  508. O'Connor, Coilin (23. marec 2021). »'Crazy Pirates': The Leningrad Rockers Who Rode A Wind Of Change Across The U.S.S.R.«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 7. julija 2021.
  509. »Musician, Songwriter, Cultural Force: Remembering Russia's Viktor Tsoi«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 12. avgust 2015. Pridobljeno 19. julija 2021.
  510. »Tatu bad to be true«. The Age. 14. junij 2003. Pridobljeno 7. julija 2021.
  511. Thirlwell, Adam (8. oktober 2005). »A masterpiece in miniature«. The Guardian. Pridobljeno 25. julija 2021.
  512. Dahlkvist, Tobias (Oktober 2015). »The Epileptic Genius: The Use of Dostoevsky as Example in the Medical Debate over the Pathology of Genius«. Journal of the History of Ideas. University of Pennsylvania Press. 76 (4): 587–608. doi:10.1353/jhi.2015.0028. ISSN 0022-5037. JSTOR 43948762. PMID 26522713. S2CID 37817118.
  513. Letopisi: Literature of Old Rus'. Biographical and Bibliographical Dictionary. ed. by Oleg Tvorogov. Moscow: Prosvescheniye ("Enlightenment"), 1996. (rusko Летописи // Литература Древней Руси. Биобиблиографический словарь / под ред. О.В. Творогова. – М.: Просвещение, 1996.)
  514. 514,0 514,1 514,2 Glenn E. Curtis, ur. (1998). »Russia – Literature«. Washington D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. Pridobljeno 27. julija 2021.
  515. Prose, Francine; Moser, Benjamin (25. november 2014). »What Makes the Russian Literature of the 19th Century So Distinctive?«. The New York Times. Pridobljeno 19. julija 2021.
  516. Emerson, Caryl (1998). »Pushkin, Literary Criticism, and Creativity in Closed Places«. New Literary History. The Johns Hopkins University Press. 29 (4): 653–672. doi:10.1353/nlh.1998.0040. JSTOR 20057504. S2CID 144165201.
  517. Strakhovsky, Leonid I. (Oktober 1953). »The Historianism of Gogol«. The American Slavic and East European Review (Slavic Review). Association for Slavic, East European, and Eurasian Studies. 12 (3): 360–370. doi:10.2307/2491790. JSTOR 2491790.
  518. Henry Chamberlin, William (1946). »Turgenev: The Eternal Romantic«. The Russian Review. Wiley. 5 (2): 10–23. doi:10.2307/125154. JSTOR 125154.
  519. Neuhäuser, Rudolf (1980). »The Early Prose of Saltykov-Shchedrin and Dostoevskii: Parallels and Echoes«. Canadian Slavonic Papers. 22 (3): 372–387. doi:10.1080/00085006.1980.11091635. JSTOR 40867755.
  520. Muckle, James (1984). »Nikolay Leskov: educational journalist and imaginative writer«. New Zealand Slavonic Journal. Australia and New Zealand Slavists' Association: 81–110. JSTOR 40921231.
  521. Boyd, William (3. julij 2004). »A Chekhov lexicon«. The Guardian. Pridobljeno 15. januarja 2022.
  522. Pirie, Gordon; Chandler, Robert (2009). »Eight Tales from Ivan Krylov«. Translation and Literature. Edinburgh University Press. 18 (1): 64–85. doi:10.3366/E096813610800037X. JSTOR 40340118.
  523. Gifford, Henry (1948). »Belinsky: One Aspect«. The Slavonic and East European Review. 27 (68): 250–258. JSTOR 4204011.
  524. Brintlinger, Angela (2003). »The Persian Frontier: Griboedov as Orientalist and Literary Hero«. Canadian Slavonic Papers. 45 (3/4): 371–393. doi:10.1080/00085006.2003.11092333. JSTOR 40870888. S2CID 191370504.
  525. Beasly, Ina (1928). »The Dramatic Art of Ostrovsky. (Alexander Nikolayevich Ostrovsky, 1823–86)«. The Slavonic and East European Review. 6 (18): 603–617. JSTOR 4202212.
  526. Markov, Vladimir (1969). »Balmont: A Reappraisal«. Slavic Review. 28 (2): 221–264. doi:10.2307/2493225. JSTOR 2493225. S2CID 163456732.
  527. Tikhonov, Nikolay (november 1946). »Gorky and Soviet Literature«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 25 (64): 28–38. JSTOR 4203794.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  528. Lovell, Stephen (1998). »Bulgakov as Soviet Culture«. The Slavonic and East European Review. Modern Humanities Research Association. 76 (1): 28–48. JSTOR 4212557.
  529. Grosshans, Henry (1966). »Vladimir Nabokov and the Dream of Old Russia«. Texas Studies in Literature and Language. University of Texas Press. 7 (4): 401–409. JSTOR 40753878.
  530. Freedman, Carl (2000). Critical Theory and Science Fiction. Wesleyan University Press. str. 71. ISBN 978-0-819-56399-6.
  531. Rowley, David G. (Julij 1997). »Aleksandr Solzhenitsyn and Russian Nationalism«. Journal of Contemporary History. SAGE Publishing. 32 (3): 321–337. doi:10.1177/002200949703200303. JSTOR 260964. S2CID 161761611.
  532. Kelly, Aileen (1980). »The Destruction of Idols: Alexander Herzen and Francis Bacon«. Journal of the History of Ideas. University of Pennsylvania Press. 41 (4): 635–662. doi:10.2307/2709278. JSTOR 2709278.
  533. Rezneck, Samuel (1927). »The Political and Social Theory of Michael Bakunin«. The American Political Science Review. American Political Science Association. 21 (2): 270–296. doi:10.2307/1945179. JSTOR 1945179. S2CID 147141998.
  534. Adams, Matthew S. (2014). »Rejecting the American Model: Peter Kropotkin's Radical Communalism«. History of Political Thought. Imprint Academic. 35 (1): 147–173. JSTOR 26227268.
  535. Schuster, Charles I. (1985). »Mikhail Bakhtin as Rhetorical Theorist«. College English. National Council of Teachers of English. 47 (6): 594–607. doi:10.2307/377158. JSTOR 377158. S2CID 141332657.
  536. Bevir, Mark (1994). »The West Turns Eastward: Madame Blavatsky and the Transformation of the Occult Tradition«. Journal of the American Academy of Religion. Oxford University Press. 62 (3): 747–767. doi:10.1093/jaarel/LXII.3.747. JSTOR 1465212.
  537. Brinkley, George (1998). Harding, Neil; Pipes, Richard (ur.). »Leninism: What It Was and What It Was Not«. The Review of Politics. 60 (1): 151–164. doi:10.1017/S0034670500043965. ISSN 0034-6705. JSTOR 1408333. S2CID 144930608.
  538. Day, Richard B., ur. (1973), »The myth of Trotskyism«, Leon Trotsky and the Politics of Economic Isolation, Cambridge Russian, Soviet and Post-Soviet Studies, Cambridge: Cambridge University Press, str. 3–16, doi:10.1017/CBO9780511524028.002, ISBN 978-0-521-52436-0, pridobljeno 14. marca 2022
  539. Brom, Libor (1988). »Dialectical Identity and Destiny: A General Introduction to Alexander Zinoviev's Theory of the Soviet Man«. Rocky Mountain Review of Language and Literature. Rocky Mountain Modern Language Association. 42 (1/2): 15–27. doi:10.2307/1347433. JSTOR 1347433. S2CID 146768452.
  540. Rutland, Peter (december 2016). »Geopolitics and the Roots of Putin's Foreign Policy«. Russian History. Brill Publishers. 43 (3–4): 425–436. doi:10.1163/18763316-04304009. JSTOR 26549593.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  541. Azhnina, Maria (13. julij 2017). »7 kinds of Russian bread you'll want to bite the crust off of«. Russia Beyond. Pridobljeno 5. decembra 2021.
  542. Thatcher, Gary (16. september 1985). »When it comes to bread, Russians don't loaf«. The Christian Science Monitor. Pridobljeno 7. avgusta 2021.
  543. Eremeeva, Jennifer (15. maj 2021). »Spotlight on Smetana: Russia's Sour Cream«. The Moscow Times. Pridobljeno 18. maja 2021.
  544. Shearlaw, Maeve (21. november 2014). »Understanding Russia's obsession with mayonnaise«. The Guardian. Pridobljeno 5. decembra 2021.
  545. Goldstein, Darra (1999). A Taste of Russia: A Cookbook of Russian Hospitality (2nd izd.). Russian Information Service. str. 54. ISBN 978-1-880-10042-4.
  546. Curtis, Michele (2018). In the Kitchen: The New Bible of Home Cooking. Hardie Grant Publishing. str. 66. ISBN 978-1-743-58555-9.
  547. Sacharow, Alla (1993). Classic Russian Cuisine: A Magnificent Selection of More Than 400 Traditional Recipes. Alfred A. Knopf. str. 281. ISBN 978-1-628-72079-2.
  548. 548,0 548,1 Volokh, Anne; Manus, Mavis (1983). The Art of Russian Cuisine. New York: Macmillan Publishers. ISBN 978-0-026-22090-3.
  549. Grigson, Jane (2007). Jane Grigson's Vegetable Book. University of Nebraska Press. str. 144. ISBN 978-0-803-25994-2.
  550. Naylor, Tony (22. julij 2020). »From sizzling shashlik to spicy seekh kebabs: barbecue recipes from around the world«. The Guardian. Pridobljeno 5. januarja 2021.
  551. Eremeeva, Jennifer (10. februar 2021). »North Meets South in Mini Golubtsy«. The Moscow Times. Pridobljeno 5. januarja 2022.
  552. Cloake, Felicity (5. avgust 2020). »How to make the perfect Russian salad«. The Guardian. Pridobljeno 5. januarja 2022.
  553. »Russian Vinegret salad: Super-easy and super-traditional«. Russia Beyond. 13. september 2017. Pridobljeno 5. januarja 2022.
  554. »Global Snack: Herring under a fur coat«. DW News. Deutsche Welle. 12. april 2020. Pridobljeno 5. januarja 2022.
  555. Eremeeva, Jennifer (4. julij 2020). »Kvas: Russia's National Tipple«. The Moscow Times. Pridobljeno 19. maja 2021.
  556. Nosowitz, Dan (7. april 2016). »How To Drink Vodka Like a Russian«. Atlas Obscura. Pridobljeno 19. maja 2021.
  557. Ferdman, Roberto A. (23. februar 2014). »Map: Where the world's biggest vodka drinkers are«. Quartz. Pridobljeno 18. maja 2021.
  558. Obzor rossiyskogo rynka alkogol'noy produktsii. IV kvartal 2020 Обзор российского рынка алкогольной продукции. IV квартал 2020 (PDF) (poročilo) (v ruščini). Analytical Center for the Government of the Russian Federation. Februar 2021. str. 11. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. aprila 2021. Pridobljeno 10. februarja 2022.
  559. Russia Wine Market Overview. Foreign Agricultural Service (poročilo). United States Department of Agriculture. 22. april 2021. Pridobljeno 7. januarja 2022.
  560. Teslova, Elena (31. januar 2021). »Russian samovars make tea-time distinctive tradition«. Anadolu Agency. Pridobljeno 17. novembra 2021.
  561. Sinelschikova, Yekaterina (8. avgust 2017). »The high life: How to get to Ostankino Tower and what to do there«. Russia Beyond. Pridobljeno 23. decembra 2021.
  562. Krasnoboka, Natalya. »Russia – Media Landscape«. European Journalism Centre. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2018. Pridobljeno 15. maja 2021.
  563. 563,0 563,1 »Russia profile – Media«. BBC. 8. junij 2021. Pridobljeno 25. novembra 2021.
  564. »Russia Games Market 2018«. Newzoo. 11. julij 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2020. Pridobljeno 27. januarja 2020.
  565. Miller, Jamie (2006). »Soviet Cinema, 1929–41: The Development of Industry and Infrastructure«. Europe-Asia Studies. 58 (1): 103–124. doi:10.1080/09668130500401715. JSTOR 20451166. S2CID 153570960.
  566. Hodgson, Jonathan (4. december 2020). »Eisenstein, Sergei – Battleship Potemkin – 1925 Russia«. Middlesex University. Pridobljeno 10. julija 2021.
  567. Brown, Mike (22. januar 2018). »Sergei Eisenstein: How the "Father of Montage" Reinvented Cinema«. Inverse. Pridobljeno 27. maja 2021.
  568. Gray, Carmen (27. oktober 2015). »Where to begin with Andrei Tarkovsky«. British Film Institute. Pridobljeno 27. maja 2021. He made only seven features, but Russian director Andrei Tarkovsky is widely regarded as one of cinema's true masters.
  569. »All-Union State Institute of Cinematography«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 29. junija 2021.
  570. Teare, Kendall (12. avgust 2019). »Yale film scholar on Dziga Vertov, the enigma with a movie camera«. Yale University. Pridobljeno 21. junija 2021.
  571. »Eldar Ryazanov And His Films«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 30. november 2015. Pridobljeno 27. maja 2021.
  572. Prokhorova, Elena; Beumers, Birgit (2008). »The Man Who Made Them Laugh: Leonid Gaidai, the King of Soviet Comedy«. A History of Russian Cinema. Berg Publishers. str. 519–542. ISBN 978-1-84520-215-6.
  573. »White Sun of the Desert«. Film at Lincoln Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2008. Pridobljeno 18. januarja 2008.
  574. Aris, Ben (18. januar 2019). »The Revival of Russia's Cinema Industry«. The Moscow Times. Pridobljeno 25. maja 2021.
  575. Badenhausen, Kurt (8. marec 2016). »How Maria Sharapova Earned $285 Million During Her Tennis Career«. Forbes. Pridobljeno 15. februarja 2020.
  576. »Moscow 1980 Summer Olympics – Athletes, Medals & Results«. Olympics.com. Mednarodni olimpijski komite. 24. april 2018. Pridobljeno 31. maja 2021.
  577. »Sochi 2014 Winter Olympics – Athletes, Medals & Results«. International Olympic Committee. 23. april 2018. Pridobljeno 31. maja 2021.
  578. »Sochi 2014«. International Paralympic Committee. Pridobljeno 31. maja 2021.
  579. »Russian mastery in synchronized swimming yields double gold«. USA Today. 19. avgust 2016. Pridobljeno 21. junija 2021.
  580. Jennings, Rebecca (18. februar 2021). »Figure skating is on thin ice. Here's how to fix it«. Vox. Pridobljeno 21. junija 2021.
  581. Caffrey, Oliver (11. februar 2021). »Russian domination at the Australian Open«. The West Australian. Pridobljeno 26. januarja 2022.
  582. Beam, Christopher (25. september 2009). »Why are the Russians so good at chess?«. Slate. Pridobljeno 21. junija 2021.
  583. Trisvyatsky, Ilya (14. februar 2013). »Bandy: A concise history of the extreme sport«. Russia Beyond. Pridobljeno 7. julija 2021.
  584. Gancedo, Javier (16. september 2007). »EuroBasket 2007 final: 2007-09-16«. EuroLeague. Pridobljeno 31. maja 2021.
  585. Burks, Tosten; Woo, Jeremy (4. avgust 2015). »Follow the Bouncing Ball«. Grantland. Pridobljeno 13. avgusta 2021.
  586. »Russia – Sochi«. Formula One. Pridobljeno 31. maja 2021.
  587. Benson, Andrew (3. marec 2022). »Formula 1 terminates contract with Russian Grand Prix«. BBC. Pridobljeno 7. julija 2022.
  588. Gorokhov, Vitalii Aleksandrovich (2015). »Forward Russia! Sports Mega-Events as a Venue for Building National Identity«. Nationalities Papers. Cambridge University Press. 43 (2): 278. doi:10.1080/00905992.2014.998043. S2CID 140640018.
  589. »EURO 1960: all you need to know«. UEFA Champions League. 13. februar 2020. Pridobljeno 31. maja 2021.
  590. »Classics: Soviet Union vs Netherlands, 1988«. UEFA Champions League. 29. maj 2020. Pridobljeno 31. maja 2021.
  591. »Sporting-CSKA Moskva: watch their 2005 final«. UEFA Champions League. 7. avgust 2015. Pridobljeno 31. maja 2021.
  592. Terry, Joe (18. november 2019). »How a brilliant Zenit Saint Petersburg lifted the UEFA Cup in 2008«. These Football Times. Pridobljeno 31. maja 2021.
  593. Ingle, Sean (26. junij 2008). »Euro 2008: Russia v Spain – as it happened«. The Guardian. Pridobljeno 31. maja 2021.
  594. »2018 FIFA Confederations Cup Russia 2017«. FIFA. Pridobljeno 31. maja 2021.
  595. »2018 FIFA World Cup Russia™«. FIFA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2020. Pridobljeno 31. maja 2021.
  596. Brito, Christopher (28. februar 2022). »FIFA and UEFA suspend Russian national teams and clubs from all competitions "until further notice"«. CBS News. Pridobljeno 13. junija 2022.
  597. Keh, Andrew; Panja, Tariq (8. december 2019). »Will Russia Be Thrown Out of the Olympics on Monday? A Primer«. The New York Times. Pridobljeno 9. januarja 2022.
  598. »Russia Banned From Olympics, World Cup, For State-Sponsored Doping«. TIME (v angleščini). 9. december 2019. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  599. Maese, Rick (10. december 2019). »Russia banned from 2020 Tokyo Olympics and 2022 Beijing Games«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  600. »Sports Court Cuts Russia Doping Ban in Half«. wsj.com. The Wall Street Journal. 17. december 2020. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  601. »Full list of sports and competitions that have cut ties with Russia over Putin's invasion«. itv.com. ITV NEWS. 3. marec 2022. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  602. Farrell, James. »Russians Can Compete In 2024 Olympics Despite Ukraine War—But Only As Neutral Athletes«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 31. januarja 2024.
  603. Социально-экономические показатели Российской Федерации в 1992—2008 гг. Arhivirano 2013-09-25 na Wayback Machine. // Росстат

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]