Intarzija

Intarzija je okrasni vložek v lesu, zlasti iz drugobarvnega lesa ^[1]. Podobna tehnika je inkrustacija - okrasni vložek iz kamna, biserovine, slonove kosti. Termin se uporablja za podobne tehnike, kjer se uporablja majhne, visoko polirane kamne v podobi marmorja.

Zgodovina

Tehniko intarzije se je uporabljala za vstavke iz lesa (včasih s kontrastno slonovo kostjo ali biserovino) v trdni kamniti matrici tal, sten ali mize in drugega pohištva; nasprotno od intarzije je vzorec iz furnirja prilepljena na osnovo. Beseda intarzija izhaja iz latinske besede interserere, kar pomeni vstaviti.

Ko je v sedmem stoletju prišel Egipt pod arabsko oblast, so se avtohtone umetnosti intarzije in vstavki iz lesa, ter sposojeni ne-reprezentačni dekorji in vzorci in polaganje ploščic, razširili po Magrebu. ^[2] Tehnika intarzije je že bila izpopolnjena v islamski Severni Afriki, preden je bila uvedena v krščanski Evropi na Siciliji in Andaluziji. Umetnost je bila nadalje razvita v Sieni in tedanji mojstri so jo uporabili v katedrali v Orvietu, kjer je bila figurativna intarzija prvič izdelana okoli leta 1330 in se je nadaljevala v 15. stoletju ^[3] ter v severni Italiji v petnajstem in šestnajstem stoletju. Širila se je v nemške centre, flamski mojstri so jo uvedli v London v kasnejšem šestnajstem stoletju. Najboljše primere intarzije lahko najdemo na omarah iz tega obdobja, ki so predstavljale veliko razkošje in prestiž. ^[4] Po približno letu 1620 se je intarzija pojavila tudi v urbanem pohištvu.

Izdelava

Intarzija je tehnika obdelave lesa, ki uporablja različne oblike, velikosti in vrste lesa, da bi skupaj ustvarila mozaično sliko z iluzijo globine. Intarzija je ustvarjena z izbiro različnih vrst lesa, ki upošteva njihove naravne vzorce zrn in barvo (lahko vključuje uporabo madežev in barvil), za ustvarjanje razlik v vzorcu. Po izbiri posebnih vrst lesa, ki se bodo uporabljali v vzorcu, se vsak kos posebej nareže v ustrezne oblike in vstavi. Včasih vzorci ustvarjajo večjo ali manjšo globino. Ko so posamezni kosi popolni, se zložijo skupaj kot sestavljanka in prilepijo na leseno podlago, ki se včasih odreže v obliki bodoče slike.

Marmorna intarzija (opere di commessi), imenovana tudi pietre dura in velja za poldrago kamenje kombinirane z barvnimi marmorji, je intarzija barvnih kamnov vstavljenih v beli ali črni marmor. Zgodnji primeri so iz Firenc iz sredine petnajstega stoletja in so dosegli vrhunec prefinjenosti in zapletenosti z nasipom v Medičejski kapeli, izdelane pod pokroviteljstvom Medičejcev v Opificio delle Pietre Dure, ki jo je ustanovil Ferdinando I. de' Medici. Kasnejši kompleksni modeli in izpopolnitev tehnike se je razvila v Neaplju ob začetku 17. stoletja. Tla bazilike svetega Petra v Rimu so še posebej opazen primer marmorne intarzije. Kasneje je ta oblika dekoracije postala značilnost baročne notranje opreme, še posebej v sicilijanskem baroku po potresu leta 1693.

Pojmi

Marketerija je intarziranje pohištva ali lesenih delov z lesom, biserno matico, slonovino, želvovino ali kovino.
Tavširanje je vlaganje kovine v kovino.
Damasciranje (po Damasku) je tavširanje orožja; vzorec se imenuje damast.
Niello je kovinska gravura izpolnjena s stopljenim žveplovim srebrom, bakrom ali svincem.

Vir: Koch, Umetnost stavbarstva, MK 1999, ISBN 86.11-14124-5

Viri

↑ SSKJ [1]
↑ MS Dimand, "An Egypto-Arabic Panel with Mosaic Decoration" The Metropolitan Museum of Art Bulletin, 33.3 (March 1938:78-79)
↑ Antoine Wilmering, "Domenico di Niccolò, Mattia di Nanni and the Development of Sienese Intarsia Techniques Domenico di Niccolò, Mattia di Nanni and the Development of Sienese Intarsia Techniques", The Burlington Magazine 139 No. 1131 (June 1997:376-97).
↑ Ángeles Jordano, "The Plus Oultra Writing Cabinet of Charles V: Expression of the Sacred Imperialism of the Austrias", Journal of Conservation and Museum Studies 9 (2011:14-26), DOI: 10.5334/jcms.91105.

Opificio delle Pietre Dure, Florence, an institute of the Ministry for Cultural Heritage
Jackson, F. Hamilton, Intarsia and Marquetry, (London: Sands & Co.) 1903 excerpt

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Intarzija.

Scrollsaw Association Arhivirano 2021-12-16 na Wayback Machine.
The Gubbio Studiolo and its conservation, volumes 1 & 2, from The Metropolitan Museum of Art Libraries (fully available online as PDF), which contains material on intarsia (see index)

[1] SSKJ [1]

[2] MS Dimand, "An Egypto-Arabic Panel with Mosaic Decoration" The Metropolitan Museum of Art Bulletin, 33.3 (March 1938:78-79)

[3] Antoine Wilmering, "Domenico di Niccolò, Mattia di Nanni and the Development of Sienese Intarsia Techniques Domenico di Niccolò, Mattia di Nanni and the Development of Sienese Intarsia Techniques", The Burlington Magazine 139 No. 1131 (June 1997:376-97).

[4] Ángeles Jordano, "The Plus Oultra Writing Cabinet of Charles V: Expression of the Sacred Imperialism of the Austrias", Journal of Conservation and Museum Studies 9 (2011:14-26), DOI: 10.5334/jcms.91105.

[1]

[2]

[3]

[4]