Pojdi na vsebino

Miron

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Miron
Rojstvo5. stoletje pr. n. št.
Fortress of Eleutherai[d]
Smrt5. stoletje pr. n. št.
DržavljanstvoAtene
Poklickipar, umetnik, kipar v bronu
Torzo Diskobola, Musée Saint-Raymond, Toulouse.

Miron iz Eleutere (starogrško: Μύρων), ki je delal c. 480 pr. n. št. - 440 pr. n. št., je bil atenski kipar [1]. Rojen je bil v Eleuteri na meji Beocije in Atike. Po Plinijevi Naturalis Historia je bil njegov učitelj Ageladas iz Argosa [2]. Geograf Pavzanias je opozoril, da so Mironove skulpture stale in situ še v 2. stoletju.

Ugled

Miron je delal izključno v bronu [3] in čeprav je naredil nekaj kipov bogov in junakov, se je njegova slava osredotočila predvsem na njegove predstavitve športnikov, v katerih je po mnenju komentatorjev v antiki naredil revolucijo z uvedbo večje drznosti poze in bolj popoln ritem, ki deli dele v celoto. Plinij je pripomnil, da so Mironova dela numerosior od tistih Poliklejta in "bolj skrbna" [4], se zdi da kažejo, da so bili v proporcih (numeri) in hkrati bolj prepričljive v realizmu še bolj harmonične: diligentia je označevala "pozornost za detajle", ki je bila značilna za najboljša umetniška dela, glede na antične kritike. [5]

Dela

Mironov Diskobolos

Njegova najbolj znana dela po Plinijjevi Naturalis Historia (34.57-59), so bila telica, pes (canem, Kerber?), Perzej, satir Marsij občuduje flavto in Minerva (Atena), Heraklej, ki je bil sprejet v svetišču posvečenem Pompeju Velikem v Circus Maximus, Discobolus (Metalec diska) in Apolon za Efez, "ki ga je Antonij zmagoslavno vzel iz Efeza, vendar poveličeval Avgust, ki ga je obnovil, potem ko je bil opozorjen v sanjah". [6] Zgodnji cesarski rimski pisatelji so Mirona cenili kot največjega grškega kiparja, in njegov sodobni ugled je ostal visok. Zdi se, da je Telica svojo slavo zaslužila predvsem s tem, da je služila kot kljuka, na katero so obesili epigrame [7], ki ne kaže ničesar o položaju živali.

Chionisa, olimpijskega zmagovalca iz Šparte iz 7. stoletja pr. n. št. je Miron upodobil v idealiziranem bronu. [8]

Pripisano

Epigram o Ladasu, najhitrejšemu tekmovalcu njegovega časa, ugotavlja, da je bil obeležen v Mironovi skulpturi; Mironovega Ladasa ni nobene znane kopije. Lucianov opis[9] je dokončno opredelil Mironov Discobolus, od katerega obstaja več kopij, od katerih je najboljša0 v Palazzo Massimi alle Terme v Rimu. Strabo je registriral umazane pripombe na Mirona, še posebej veliko skupino iz Samosa; več ohranjenih glav je C.K. Jenkins leta 1926 določil kot kopije Mironove Samian Athene. [10]

Marmorna figura v Lateranskem muzeju, ki je zdaj obnovljena kot plesoči satir, je skoraj zagotovo kopija Mironovega dela, Marsiasa, ki je želel pobrati aulos, ki jih je Atena odvrgla. [11] Celotna skupina je kopirana na atenske kovance, na vaze in v reliefu, ki predstavljajo Marsiasa kot nihajočega med radovednostjo in strahom zaradi nezadovoljstva Atene. Starodavni kritiki pravijo o Mironu, da mu je čudovito uspelo podati življenje in gibanje svojim figuram, vendar ni uspel spremeniti čustev v umu. Telesa njegovih moških so veliko večja od glave. Obraz Marsiasa je skoraj maska; toda iz pogleda dobivamo živahen vtis strasti, ki ga ziba. Obraz Metalca diska je miren in neroden, vendar so vse mišice njegovega telesa koncentrirane v napor.

Adolfa Furtwängler je veliko drugih obstoječih del pripisal šoli ali vplivu Mirona. [12] Ti pripisi niso bili podvrženi preizkusu časa. Papirus iz Oksirinha prikazuje datume zmagovalcev v Olimpiji, od katerih je Miron izdelal kipe športnika Timantesa, ki je zmagal v Olimpiji leta 456 pr. n. št., in Lycinusa, zmagovalca leta 448 pr. n. št. in 444 pr. n. št. To nam pomaga, da popravimo njegov datum. Bil je sodobnik, a nekoliko starejši, Fidija in Poliklejta. [13]

Sklici

  1. ↑ Pausanias' references (e.g. 6.8.4, etc.) seem to suggest that he habitually signed his works "Myron the Athenian": Eleutherae became an Athenian Deme|demos in 460 BCE.
  2. ↑ Pliny, Natural History 34.57, suggests that Myron was also in some sense self-taught: "Hageladae et ipsum discipulum." The account of Myron directly follows Pliny's account of Polyclitus of Sicyon, also a pupil of Ageladas.
  3. ↑ Pausanias thought a xoanon was by Myron (Pausanias 2.30.2)
  4. ↑ "numerosior in arte quam Polyclitus et in symmetria diligentior"
  5. ↑ Ellen E. Perry, "Notes on Diligentia as a term of Roman art criticism" Classical Philology 95.4 (October 2000), pp. 445-458.
  6. ↑ "fecit et canem et discobolon et Perseum et pristas et Satyrum admirantem tibias et Minervam, Delphicos pentathlos, pancratiasta, Herculem, qui est apud circum maximum in aede Pompei Magni. fecisse et cicadae monumentum ac locustae carminibus suis Erinna significat. fecit et Apollinem, quem ab triumviro Antonio sublatum restituit Ephesiis divus Augustus admonitus in quiete"
  7. ↑ There are thirty-six epigrams on Myron's heifer in the Greek Anthology, most of them remarking on its realism.
  8. ↑ Pausanias iii.14.3.
  9. ↑ Lucian of Samosata, Philopseudes 18.
  10. ↑ C.K. Jenkins, "The Reinstatement of Myron" The Burlington Magazine for Connoisseurs 49 No. 283 (October 1926), pp. 182-192.
  11. ↑ Pausanias, 1.24.1; H. Anne Weis, "The 'Marsyas' of Myron: Old Problems and New Evidence" American Journal of Archaeology 83.2 (April 1979), pp. 214-219, distinguishes two versions.
  12. ↑ A. Furtwängler, Masterpieces of Greek Sculpture, (London) 1907, 168—2 19
  13. ↑ Bernard Pyne Grenfell and Arthur Surridge Hunt, The Oxyrhynchus Papyri 1899, p 86f.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Miron.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Miron&oldid=4917465«