Himalaja

Za druge pomene glej Himalaja (razločitev).

Himalaja
Himalaja z Mount Everestom, pogled iz vesolja v smeri jugo-jugozahoda iznad Tibeta.
Najvišja točka
Vrh	Mount Everest (Nepal & Kitajska)
Nadm. višina	8.848 m
Koordinate	29°N 84°E
Dimenzije
Dolžina	2.400 km
Geografija
Države	Butan, Kitajska, Indija, Nepal, Pakistan in Mjanmar

Himalája je gorstvo v Aziji, ki ločuje Indijsko podcelino od Tibetanske visoke planote. V njen okvir spadajo najvišje gore sveta kot Mount Everest, K2 in Kandženzenga. Himalaja v sanskrtu pomeni »bivališče snega« (hima - sneg, alaja - bivališče).

Razteza se prek petih držav - Pakistana, Indije, Kitajske, Butana in Nepala. V njej imajo povirje tri velike svetovne reke - Ind, Brahmaputra in Ganges. Njena dolžina je približno 2400 km, od Nanga Parbata na zahodu do Namče Barva na vzhodu.

Nastala je z alpidsko orogenezo, torej je eno najmlajših gorstev našega planeta. Dviga se še danes - približno 5 milimetrov na leto, saj se indijska litosferska plošča še vedno nariva na evrazijsko.

Ima velik vpliv na podnebje Azije. Preprečuje mrzlim arktičnim vetrovom, da bi ohlajali področje Indijske podceline, obenem pa predstavlja pregrado za monsune, ki pihajo proti notranjosti. Je vzrok za nastanek puščav v notranjosti Azije, denimo Gobi.

Lega

Himalajsko pogorje se v širokem loku razteza iz smeri vzhod-zahod približno 3000 km daleč in se nato proti severu nadaljujejo v Ljubljansko visoko planoto. Na zahodu je lok širok 320 km, na vzhodu pa 170 km. Skupna površina Himalaje je tako več kot 600.000 km2. Njenih mej ni mogoče natančno določiti, saj se mnenja geografov razlikujejo o tem ali lahko kot Himalajo imenujemo tudi pogorja Karakoruma, hindukuša in Pamirja, ki ležijo na skrajnem zahodu Himalaje. Prav tako je nejasna tudi meja med Himalajo in Tibetsko visoko planoto, saj sta obe gorstvi istega nastanka, vendar sta zaradi velikih političnih razlik med strogo vladavino LR Kitajske v Tibetu in vladavino v Nepalu prometno ločena. Po uradnih podatkih se Himalaja na zahodu začenja ob reki Ind, od tam se razteza proti jugu in vzhodu skozi severozahodni Pakistan, Kašmir, Tibet, Nepal, Bangladeš, Sikkim in Butan in se končuje ob reki Brahmaputra tik ob Burmi. Velika porečja, ki so si svoje struge izdolbla globoko v gorska verige, delijo Himalajo od zahoda proti vzhodu na štiri velike dele: med rekama Ind in Sutlej se nahaja Pandžapska Himalaja, med Sutlejem in Kali Gandakijem Kumanska Himalaja, med rekama Kali Gandaki in Tista Nepalska Himalaja in med Tisto in Brahmaputro pa Asamska Himalaja. Po višini se Himalaja od osrednjeazijskih planot postopno spušča proti jugu v indijsko ravnino. Čisto na severu je njen najvišji del, Velika Himalaja, z vrhovi, ki segajo nad 6000 m, južno od nje je Mala Himalaja z višinami od 2100 do 4500 m, kjer je večina velikih mest kot je Katmandu, čisto na jugu pa je Zunanja Himalaja, ki jo omejujeta hribovji Chure in Sivalik. Posamezna gorstva v teh delih imajo še svoja imena. Na skrajnem vzhodu se nahajajo Asamska, Butanska in Sikkimska Himalaja, zahodneje je najvišja Osrednja Himalaja, na skrajnem zahodu pa sta Pandžapska in Kašmirska Himalaja v hindukušu ter Karakorum, ki se nadaljuje proti severozahodu v Pamir.

Pamir

Pamir je gorstvo, ki po mnenju večine geografov ne spada več v sklop himalajskega pogorja. Med Karakorumom in Hindukušom, ki sta skrajno zahodni gorovji Himalaje in med Pamirjem, je sicer reka Ind s svojo globoko dolino izdolbla mejo vendar pa se vse pogosteje govori o Pamirju kot podaljšku Himalaje. Pamir se razprostira na ozemlju Tadžikistana, Afganistana in LR Kitajske v loku dolgem 500 km. Deli se na Pamiro-Alajsko pogorje, Centralni Pamir z najvišjim vrhom Pik Komunizma (7495 m), južneje pa se nahajata še Jugozahodni Pamir in Vzhodni Pamir.

Hindukuš

Gorovje se od Pamirja vleče proti jugozahodu v loku dolgem 800 km. Razprostira se pretežno po ozemlju Afganistana, z obronki pa sega tudi v Pakistan in celo v Indijo. Delimo ga na Vzhodni Hindukuš, ki v svojem 200 km dolgem hrbtu skriva vseh 29 sedemtisočakov, na Centralni Hindukuš in zahodni Hindukuš, ki pa sta nižja.

Karakorum

Na severozahodu se Himalaja razveji. Ena od vej je gorovje Karakorum, ki se razteza ob zgornjem toku Inda na ozemlju Kašmirja, Indije, Kitajske in Afganistana in sega v loku okoli 900 km daleč in 100 km v širino. Karakorum je visok povprečno 6100 m, z vrhom K2 pa doseže tudi višino 8611 m od katerega je višji samo še Everest. Karakorum delimo na Veliki Karakorum, ki zajema sedem gorskih skupin in se trikrat dvigne v višino nad 8000 m z gorami K2, Broad Peak in Gašerbrum I ter Gašerbrum II. Južneje se nahaja Mali Karakorum s štirimi skupinami, severneje pa Severni Karakorum s skupinama Ghujerab in Lupghar.

Centralna Himalaja

Glavni himalajski greben spremlja nekaj vzporednih gorskih pasov. Na jugu se iz doline reke Ganges dviga nad nižinsko džunglo Terai do višine 1500 m poraslo hribovje Sivalik. Nekoliko severneje je Mahabharat, katerega vrhovi presegajo 3000 m, še bolj na severu pa sta 1000 km dolga hrbta Zanskar in Transhimalaja, ki dosežeta višino 7000 m. Osrednji in najvišji sta Nepalska in Garvalska Himalaja, ki se delita na 18 gorskih skupin, v katerih je 8 od štirinajstih osemtisočakov. Najzahodnejši je Daulagiri (8167 m), vzhodneje od njega si sledijo Anapurna (8091 m), Šiša Pangma (8027 m), Manaslu (8163 m), Čo-Oju (8210 m), Mount Everest (8848 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m).

Sikkim in Butan

Sikkimska, Butanska in Asamska Himalaja so najvzhodnejše gorske skupine. Razprostirajo se skozi Butan in Indijsko provinco Sikkim ter merijo v dolžino 400 km, v širino pa nekaj več kot 100 km. Povprečna višina je 2500 m, najvišji vrh pa je Kangčendzenga na meji med Nepalom in Sikkimom in je s 8586 m tretji najvišji vrh na svetu.

Nastanek

Himalaja pripada alpidskim gorstvom. Tako imenujemo niz gorovij, ki se vleče od Pirinejskega in Apeninskega polotoka prek Alp, Karpatov, Dinarskega gorstva, Balkana, Turčije, Irana, Tibeta in Himalaje in še naprej proti vzhodu Azije. Alpidi so se nagubali v času alpidske gorotvornosti ali orogeneze, ki se je začela v poznem mezozoiku pred približno 80 milijoni let, višek pa je dosegla pred 20 milijoni let v terciarju. Himalajsko pogorje gradijo v glavnem metamorfne kamenine iz predkambrija, kot so gnajsi in blestniki. Vsi so močno preoblikovani in različne mineralne sestave. Gnajse gradijo glinenci, kremen in sljude, blestniki pa so iz plasti kremena in sljud. Ko se je Indija premikala proti Aziji, so njene severne predele še prekrivali v plitvem morju odloženi staropaleozojski, morda celo predkambrijski skladi, ki jih danes, sicer nekoliko preoblikovane, najdemo na najvišjih vzpetinah Himalaje kot skrilavce in marmorje. Kot npr. Ljubljana.

Pred 250 milijoni let so bili vsi kontinenti združeni v enotno celino Pangeo, ki se je pred 200 milijoni let začela cepiti na dve veliki celini, severno Lavrazijo in južno Gondvano, med njima pa se je razprostrl ocean Tetida ali Tetis. Pozneje se je Lavrazija razdelila na Severno Ameriko, Grenlandijo in Evrazijo, Gondvana pa na Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Antarktiko ter več manjših kontinentov med katerimi je tudi podcelina Indija. Pred 120 milijoni let je bila Indija še mnogo bliže Afriki kot tedanji Aziji. Vendar pa se je proti njej premikala in se z njo, pred približno 50 milijoni let združila na območju Tibeta. Pri tem je prišlo do gorotvornosti ali orogeneze in nastanka Himalaje, obenem pa je umaknilo morje Tetis. Indijska plošča z debelo litosfersko skorjo je deloma potonila v astenosfero in tako ustvarila visoko planoto Tibet. Pojavu pravimo podrivanje, vendar pa je prišlo pri nastanku Himalaje tudi do narivanja, saj plošča ni potonila v celoti in se je nato del, ki ni potonil začel narivati na nasproti ležeče obale Azije. Pri tem je začela rasti Himalaja, ki so jo nato preoblikovale številne reke in ledeniki. Himalaja je razmeroma mlado gorovje katerega gorotvornost še traja. V geološki prihodnosti se bo s Himalajo najverjetneje zgodilo podobno kot z današnjimi evropskimi sredogorji iz mlajšega paleozoika ali Kaledonidi Norveške iz starejšega palozoika, katerih gorotvorni procesi so že zdavnaj končani, erozija pa je pustila le ostanke teh nekdaj visokih gorstev.

Podnebje

Himalaja je po svoji velikosti in višini zelo razsežna zato, ima nekaj zelo različnih podnebnih območij. Obenem je s svojo neprehodnostjo tudi klimatska pregrada med suho severno Azijo in vlažno monsunsko Indijo, zato so severna in zahodna področja pod vplivom suhega zmerno toplega podnebja, južna in vzhodna področja pa pod vplivom monsunov. Poleg teh dveh prevladujočih tipov podnebja pa zasledimo v višjih predelih Himalaje tudi hladno gorsko podnebje.

Monsunsko podnebje

Monsun ima velikanski vpliv na življenje milijonov ljudi povsod po Indijski podcelini. Beseda monsun je prevzeta iz arabščine in pomeni »letni čas«, čeprav v resnici označuje dva vetrova, ki sta značilna za glavna letna časa; poletni in zimski monsun. Poletni mosum vlada med aprilom in oktobrom. Spomladi sonce zmeraj bolj ogreva zemljo in kopno se segreva hitreje kot morje. Ker je hladnejši zrak gostejši in težji od toplejšega se nad hladnimi območji, torej nad morjem pojavi območje visokega zračnega pritiska, nad kopnom pa nizkega zračnega pritiska. Ker se zrak vedno preliva z območja visokega tlaka na območje nizkega, pihajo vetrovi z morja na kopno in tako nasičeni z vlago prinašajo obilne padavine. Vetrovi navadno pihajo čez Indijski ocean in se ob jugu Indije razdelijo na dve veji; ena povzroča močno deževje v zahodnem primorju, druga pa se usmeri preko Bengalskega zaliva proti osrednji in vzhodni Himalaji, kjer se ustavi in prinese severu Indijske ravnine prepotrebno osvežitev, saj je to področje med najbolj naseljenimi na svetu. Zimski monsun deluje ravno nasprotno poletnemu. Ker zimski vetrovi pihajo iz suhih področij Himalaje, prinašajo veliko manj vlage in tako se od oktobra do aprila suh in hladen zrak zliva s kopnega proti Indijskemu oceanu ter pri tem prinaša v pokrajine Indijske podceline sušno obdobje.

Monsunsko podnebje najbolj vpliva na osrednjo in vzhodno Himalajo, kjer poletni monsun prinaša izredno vlažno vreme. Najvišja letna količina padavin je 2500 mm v Sikkimu, na ravnini Tarai v južnem Nepalu pa je zaradi bolj celinske lege količina že 1250 mm. Veliko manj padavin je v zahodni in severozahodni Himalaji, kamor monsun zaradi visokih gorskih pregrad ne more prodreti, zato je tam količina padavin le 250 mm. Vetrovi močno vplivajo tudi na temperaturo ozračja, saj se zaradi vlažnih poletnih vetrov temperature močno dvignejo in s tem povzročijo hitro taljenje snega in ledu v višjih predelih, s tem pa je povezan višji pretok rek. V nižinah centralne Himalaje se povprečne teperature pozimi spustijo do -5 °C, v višjem svetu pa do -30 °C. Nekoliko drugače je na zahodu, kjer je zaradi nedostopnost monsunov, skozi celo leto hladneje in veliko bolj suho.

Gorsko podnebje

Himalaja se v velikem delu svojega površja dviga nad višino 3000 m, kjer monsunsko in suho podnebje nimata več tako velikega vpliva. Na tej višini se zaradi značilnih temperatur in rastja, prične hladno gorsko podnebje, ki se širi od gorskih travnikov pa do večnega snega na višinah več kot 8000 m. V centralni in vzhodni Himalaji, ki sta še pod monsunskim vplivom so na višinah od 1500 do 3000 m povprečne letne temperature okrog 15 °C in rastejo obširni gozdovi zimzelenega rododendrona, nekoliko višje, do višine 3500 m se temperature že spustjo pod ničlo in rastejo iglasti gozdovi. Na višini od 3500 do 4800 m se povprečne letne temperature gibljejo okrog -15 °C in prevladuje zimzeleno visokogorsko rastje. Nad to mejo se že pričenja skalovje gnajsev in skrilavcev ter večni sneg in led, ki se v obliki ledenikov spustita do višine 3000 m. Najnižje temperature na teh višinah se spustijo tudi do -50 °C. Zahodneje, kjer monsuni ne vplivajo več na gorsko podnebje, se višinski pasovi vrstijo podobno, vendar se v nižjem svetu pojavljajo višje temperature in manj rastja, saj se gorsko podnebje kaže v veliko bolj suhi obliki. Zaradi vplivov suhega in toplega podnebja je tudi veliko manj snega in ledenikov, vendar pa sta Zahodna Himalaja in Karakorum prepredena z mnogimi ledeniškimi dolinami, ki so ostanek pleistocenske poledenitve, ko se je led zajedal globoko v Kitajsko gričevje na vzhodu.

Vrhovi

Vidnejši vrhovi
Ime vrha	Druga ime in pomeni	Nadm. višina (m)	Rang	Prvi pristopi	Opombe
Everest	Sagarmatha (Nepali), »Čelo neba«,	8.848	1	1953	Njegov vrh in greben predstavljata mejo med Nepalom in Tibetom.
K2	Chogo Gangri, Qogir Feng, Mount Godwin Austen, Dapsang	8.611	2	1954	Na meji med Xinjiang, PRC in Gilgit–Baltistan Pakistan. Najvišji vrh Karakoramskega masiva.
Kangčendzenga	Kangchen Dzö-nga, »Pet snežnih zakladov«	8.586	3	1955	Na meji med Nepalom in indijsko zvezno državo Sikim.
Lhotse	»Južni vrh«	8.516	4	1956	Na meji med Kitajsko in Nepalom. Je del masiva Everesta.
Makalu	»Veliki črni«	8.462	5	1955	Na vzhodu Nepala, med Everestom in Kangčendzengo
Cho Oyu	Qowowuyag, »Turkizna boginja«	8.201	6	1954	Na meji med Tibetom in Nepalom, zahodno od Everesta.
Dhaulagiri	»Bela gora«	8.167	7	1960	Osrednji Nepal, zahodno od reke Kaligandagi.
Manaslu	Kutang, »Gora duha«	8.156	8	1956	Osrednji Nepal, zahodno od Pokhara.
Nanga Parbat	Diamir, »Gola gora«	8.126	9	1953	Na meji med Pakistanom in Indijo.
Anapurna	»Boginja žetve«	8.091	10	1950	Osrednji Nepal, severno od Pokhara.
Gašerbrum I	»Lepa gora«	8.080	11	1958	Pakistanski Karakoram
Broad Peak	Faichan Kangri	8.047	12	1957	Pakistanski Karakoram
Gašerbrum II	»Lepa gora«	8.035	13	1956	Pakistanski Karakoram
Šiša Pangma	Shishapangma, Xixiabangma, »Greben nad travnatimi ravnicami«, Gosainthan, »Božje bivališče«	8.013	14	1964	Tibet, približno 10 km severno od Nepalse meje.
Gyachung Kang	neznano	7.952	15	1964	Na Nepalski (Tibet) meji. Najvišji vrh pod 8.000 metri.
Gašerbrum IV	–	7.925	17	1958	Pakistanski Karakoram
Nuptse	»Zahodni vrh« v Tibetanščini	7.861	12 (Nepal)	1961	Nepal Mahalangur Himal
Masherbrum	neznano	7.821	22	1960	Pakistanski Karakoram
Nanda Devi	»Boginja Nanda«	7.817	23	1936	Uttarakhand, Indija. Najvišji vrh, ki se v celoti nahaja znotraj Indije.
Rakapoši	»Sijoča stena«	7.788		1958	Pakistanski Karakoram
Tirič Mir	»Kralj senc«	7.708		1950	Pakistan blizu Chitrala. Najvišji vrh v Hindukušu
Gangkhar Puensum	Gankar Punzum, "Three Mountain Siblings"	7.570		Nepreplezano	Butan. Najvišji neosvojeni vrh na svetu, ki ga zaradi duhovnih razlogov ni dovoljeno plezati.
Vrh Ismaila Somonija	»Pik Stalina« 1933–1962 »Pik Komunizma« 1962–1998	7.495	50	1933	Tadžikistan Pamir, najvišji vrh v bivši ZSSR
Langtang Lirung	»Langtang Himal«	7.227		1978	Nahaja se južno od Šiša Pangma, Nepal.
Machapuchare	»Ribji rep«	6.993		1957	V masivu Anapurne, Nepal. Velja za sveto goro, na kateri domujejo bogovi, zato Nepalci ne dovolijo vstopa nanjo.
Dorje Lakpa	»Langtang Himal«	6.966		1992	Nahaja se severozahodno od Katmanduja, Nepal.
Ama Dablam	»Mati-Svetinja«	6.848		1961	Regija Khumbu, Nepal.
Kailash	Sanskrit: Kailāsa Parvata, Tibetan: Kang Rinpoche (Precious Snow Peak), Mandarin Chinese: Gāngrénbōqí fēng	6.638		Nepreplezano	V zahodnem delu Tibeta. Sveta gora več religijam.

Vidnejši tuji alpinisti

• GB: George Mallory (1886–1924) - Poskus prvega pristopa na Mount Everest v letih 1922 in 1924; umrl na »North Face« skupaj z Andrew Irvine - prva znana alpinista, ki se nista vrnila z gore.
• GB: Noel Odell (1890–1987) - britanski pionir, skupaj z Williamom Haroldom (Bill) Tilmanom sta opravila prvi vzpon na Nanda Devi leta 1936, ki je ostal do leta 1950 najvišji osvojeni vrh. Bil je zadnja oseba, ki je videla Mallorya in Irvina pri vzponu na Everest leta 1924.
• GB: Bill Tilman (1898–1977) - britanski pionir, z Noelom Odellom, je leta 1936, opravil prvi vzpon na Nanda Devi.
• GB: Frank Smythe (1900–1949) - leta 1931 je prvi priplezal s petimi tovariši na Mount Kamet.
• GB: Eric Shipton (1907–1977) - odkril pot na Everst preko ledenika Khumbu.
• GB: John Hunt (1910–1998) - vodja britanske ekspedicije na Everest leta 1953.
• NPL: Tenzing Norgay (1914–1986) - nepalski šerpa. Prvi človek na vrhu Eversta, skupaj z Edmund Hillary-em.
• FRA: Maurice Herzog (1919-2012) - prvi pristop na Anapurno, leta 1950. Zaradi ozeblin je ostal brez večine prstov na rokah in nogah. Vrh je bil ponovno dosežen šele leta 1970. Njun vzpon predstavlja enega največjih mejnikov v zgodovini alpinizma ter je bil deležen izjemnega zanimanja, ki ga je presegla le osvojitev Everesta, ki je tri leta kasneje uspela Edmundu Hillaryu in Tenzingu Norgayu.
• NZ: Sir Edmund Hillary (1919–2008) - novozelandski plezalec in raziskovalec, prvi človek na vrhu Everesta skupaj s šerpo Tenzing Norgay-em
• GB: Tom Bourdillon (1924–1956) - član britanskih ekspedicij na Everest late 1951, 1952 in 1953, ustavil se je 90 m pred vrhom Everesta tri dni predno sta ga osvojila Hillary and Norgay.
• AUT: Hermann Buhl (1924–1957) - prvi vzpon na Nanga Parbat in Broad Peak. Buhlov vzpon na Nanga Parbat leta 1953 je bil svetovna senzacija. Najnevarnejši osemtisočak tistega časa je do Buhlovega vzpona zahteval že enaintrideset življenj. Umrl je pri padcu na Čogolisi, telesa niso nikoli našli.
• ZDA: Willi Unsoeld (1926–1979) - ameriški pionir, prvi vzpon na Everest preko zahodnega grebena (1963). Umrl je v plazu na Mount Rainierju, 1979.
• GB: Chris Bonington (r. 1934) - vodil je odpravo, ki je prva premagala zloglasno južno steno Anapurne, 4 dostopi na Everest. Že leta 1983 je v alpskem slogu priplezal na še neosvojen vrh Shivling (6501 m) v indijski Himalaji.
• IND: Nawang Gombu (1935-2011) - indijski plezalec. Prva oseba, ki je stopila na vrh Everesta dvakrat: 1963 in 1965.
• ITA: Reinhold Messner (r. 1944) - italijanski plezalec. Prvi človek, ki je preplezal vseh štirinajst osemtisočakov.
• POL: Jerzy Kukuczka (1948–1989) - poljski plezalec. V samo osmih letih mu je le dva meseca po Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Enajst osemtisočakov je preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času.
• SWI: Erhard Loretan - švicarski plezalec. Kot tretji zemljan se je povzpel na vseh 14 osemtisočakov. Znan je postal leta 1986, ko je splezal na Everest brez dodatnega kisika, vrh pa je osvojil v 40 urah, plezal je namreč tudi ponoči.
• PAK: Nazir Sabir - pakistanski plezalec. Prvi dostop na dva osemtisočaka (Broad Peak & Gašerbrum II) v enem poskusu.
• GB: Casey Mackins - angleški plezalec. Leta 1990 se je kot prvi človek vzpel na Everst iz nivoja morske gladine.
• VEN: José Antonio Delgado (1965–2006) - prvi venezuelski plezalec, ki je dosegel vrh petih osemtisočakov.
• ZDA: Ed Viesturs (r. 1959) - prvi američan, ki se je povzpel na vseh štirinajst osemtisočakov in šesti plezalec, ki je na vse osemtisočake prišel brez uporabe dodatnega kisika.
• NPL: Pemba Dorjie (r. 1977) - šerpa,  ki je lastnik hitrostnega rekorda v vzponu na Everest. 21.maja 2004 je od baznega tabora na višini 5.300 metrov pa do vrha potreboval 8 ur in 10 minut..
• NPL: Apa Sherpa (r. 1960) - 11.amaja 2011 je z 21. vzponom na vrh Everesta, postavil nov svetovni rekord v številu vzponov na Everest.
• POL: Krzysztof Wielicki (r. 1950) - poljski plezalec. Peti človek, ki je preplezal vseh štirinajst osemtisočakov. Na tri izmed njih (Mount Everest, Kangčendzenga in Lhotse) se je kot prvi človek povzpel pozimi.

Slovenski alpinisti v Himalaji

Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina uspehov in tragedij. Eden izmed vidnejših dosežkov slovenskih alpinistov v Himalaji je bil korak naprej v razvoju in spremembe načina plezanja v Himalaji, ko se je uveljavil alpski slog - tj. na čim bolj preprost način z minimalno količino opreme in čim hitreje splezati na vrh in se vrniti. Znanih je 22 slovenskih žrtev v Himalaji.

• 1975 - Prvi osemtisočak Makalu, ki so ga osvojili slovenski alpinisti. Osvojili so ga po prvenstveni smeri v južni steni. To je bila takrat šele tretja preplezana stena v Himalaji. Vrh je doseglo kar sedem alpinistov, Marjan Manfreda - Marjon celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat edinstven uspeh.
• 1977 - Po Makaluju je leta 1977 sledila odprava Gašerbrum, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik preplezala prvenstveno smer po jugozahodnem grebenu. Poslabšanje vremena in slabo zdravstveno stanje ekipe je preprečilo nadaljnje vzpone. V zadnjem taboru je kljub temu vztrajal Drago Bregar, vendar so soplezalci kmalu izgubili stik z njim in vsako upanje, da bi v snežnih metežih ostal živ. 
• 1979 - Jugoslovanska odprava Everest. 13. maja 1979 sta na vrhu najvišje gore stala prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Ob sestopu je alpiniste ujel vihar. Zjutraj so jim odšli na pomoč Ivč Kotnik, Borut Bergant in Vanja Matijevec. Ob srečanju je šerpa Ang Phu nenadoma zdrsnil po pobočju in se ubil.  Čez dva dni sta vrh osvojila še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić. Prvenstveno je bila preplezana smer po po zahodnem grebenu, ki je poimenovana tudi »Jugoslovanska smer«  in še danes velja za najdaljšo in najtežjo prvenstveno smer na Everest: v 25 poskusih v 30 letih je bila samo enkrat uspešno ponovljena.
• 1981 - Skoraj preplezana južna stena Lhotseja 1981. Visoka in strma južna stena, 3300 metrov granitnih skal in ledu, je tedaj veljala za enega največjih izzivov v Himalaji, za problem alpinizma prihodnosti. Kljub temu, da odprava zaradi slabega vremena ni osvojila vrha, je uspeh alpinistov, preplezana stena, naletel na priznanje alpinistične javnosti.
• 1981 - Problem alpinizma prihodnosti je bila tudi južna stena Dhaulaghirija. Naveza Belak-Berčič-Tratnik je dosegla rob stene, povzpeli so se preko 8000 metrov, a morali sestopiti. Odisejade Daulagirija se je srečno razpletla po petnajstih dnevih plezanja in sestopanja.
• 1985 - Prvi vzpon na Jalung Kang, zahodni vrh Kangčendzenge, je leta 1985 uspel Tomu Česnu in Borutu Bergantu, vendar se slednji ni vrnil z gore.
• 1989 - prvenstvena smer v jugozahodni steni Šiša Pangma (Kozjek, Štremfelj, Bence, Grošelj)
• 1989 - solo prvenstveni vzpon Toma Česna na Kumbakarna ali Džanu, začetek solo vzponov in alpskega načina.
• 1990 - Marija Štremfelj, prva in edina Slovenka, je osvojila Everest, ter se s tem uvrstila med 13 žensk, ki so se do tedaj uspele povzpeti na vrh.
• 1995 - Štirinajsti, torej zadnji osemtisočak Anapurno so Slovenci dosegli leta 1995. Prvi uspešni smučarski spust z vrha do baze sta naredila brata Davo in Andrej Karničar, uspeh je z vrhom dopolnil Tomaž Humar.
• 1999 - Solo vzpon na Daulagiri I Tomaža Humarja. Z vstopom v vpadnici vrha in izstopom na istem mestu kot odprava 1981, predvsem pa s prvim internetnim prenosom plezanja v himalajski steni je lep čas držal v napetosti in pred ekrani »ves svet«. Reinhold Messner je vzpon označil za vzpon tretjega tisočletja.
• 2006 - Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar so kot prva ženska naveza ponovile, in to v alpskem slogu, smer »Eternal flame« na Trango Nameless Tower na višini 6251 metrov.
• 2011 - Naveza Irena Mrak in Mojca Švajger sta v steni Nanga Parbata dosegli višino 7590 metrov. Zaradi slabega vremena sicer vrha nista osvojili. Njuna smer, ki sta jo poimenovali sta jo »Slovenska smer«, je od ledenika Diama 4470 m do roba stene visoka 3120 metrov. Ob vračanju iz stene sta v strmem ledu obe zdrsnili. Padca sta se kakšnih 150 metrov nižje srečno končala brez zlomov, a s kar veliko krvi. Deveti dan plezanja sta dosegli bazo.

Vodovje in ledeniki

Večni led ali ledeniki se nahajajo po vsej Himalaji. Najdemo jih na višinah od 3000 do 6000 m, navadno pa so dolgi okrog 40 km, kar je desetkrat več kot so v povprečju dolgi ledeniki v Alpah. V ledeni dobi oz. pleistocenu je bila zaradi nižjih temperatur poledenitev veliko večja in posledica tega so številne reke in jezera. Himalajski ledeniki so vzrok številnim Azijskim rekam med katera sodijo tudi največje reke kot so Ind na zahodu, Sutlej in Kaligandaki v osrednji Himalaji ter Brahmaputra na vzhodu. Tukaj pa izvira tudi sveta reka Ganges, ki se nato kot večina ostalih izlije, preko severne Indijske ravnine, v Benegalski zaliv. Posledica poledenitve so tudi ledeniška jezera, ki jih najdemo v pasu do višine 5000 m in navadno niso velika.

Glej tudi

• Osemtisočak

Zunanje povezave

• http://www2.arnes.si/~sodurust/himalaja.html