Firduzi
Hakim Abdul Kasim Mansur Firdusi Tusi (tudi Firduzi; perzijsko حکیم ابوالقاسم فردوسی توسی), perzijski pesnik, * 935, Tus, Iran, † 1020, Tus, Iran.
Firdusi je bil zelo spoštovan. Bil je avtor narodnega epa Šahname (Knjiga kraljev) perzijsko govorečega sveta kot tudi celotnega iranskega kulturnega sveta.
Rodil se je v neki vasi blizu Tusa v Velikem Korasanu, danes iranska pokrajina Razavi Korasan. Njegov oče je bil bogati posestnik in pobožni musliman. Firdusijev veliki ep Šahname, kateremu je posvetil več kot 35 let, je bil izvirno napisan za predstavitev samanidskim princom Korasana, ki so bili pobudniki ponovnega razcveta iranske kulturne tradicije po arabski osvojitvi v 7. stoletju.
Ko mu je bilo 23 let, je našel Šahname, ki jo je napisal Abu-Mansur Almoamari. Knjiga ni bila v pesniški obliki. Vsebovala je starejše različice, ki jih je naročil Abu-Mansur ibn Abdol-razah. Odkritje te knjige je pomenilo usodni preobrat v pesnikovem življenju. Svojo različico Šahname je začel pisati leta 977, še v dobi samanidske dinastije. Za časa njegovega življenja in pisanja knjige je ozemlja samanidske dinastije zavzel gasnavidski imperij.
Po tridesetih letih težkega dela je končal delo. Dve ali tri leta kasneje je odšel v Gasno, glavno mesto gasnavidskega imperija, da bi predstavil knjigo kralju. V srednjeveških besedilih obstaja več zgodb, ki opisujejo nezanimanje novega kralja sultana Mahmuda Gasnija za Firdusija in njegovo življenjsko delo. Mahmud je obljubil Firdusiju 1 dinar za vsako dvostišje, zapisano v Šahname (60.000 dinarjev), vendar je kasneje obljubo preklical, in mu podaril dirhame (20.000 dirhamov), ki so bili v tem času veliko manj vredni od dinarjev. 1 dinar je bil 100 dirhamov. Nekateri menijo, da je na to sultanovo podlo odločitev vplivala ljubosumnost drugih pesnikov na kraljevem dvoru. Dogodek je ohrabril Firdusijeve sovražnike na dvoru. Firdusi je zavrnil denar in ga je po nekaterih pričevanjih podaril ubogemu prodajalcu vina. Nekaj časa je bival v pokrajinah Sistan in Mazandaran, na zadnje pa se je strt in ogorčen vrnil v Tus.
Napisal je pesnitev za kralja. Bila je dolga in jezna pesem, bolj podobna kletvi in se je končala z besedami: »Nebeško maščevanje ne bo pozabilo. Z mojimi ognjenimi besedami bo uplašila trinoga in ta se bo tresel zaradi pesnikove jeze.«
Verjamemo, da je Firdusi umrl leta 1020 v 90. letu v revščini, zagrenjen zaradi kraljevega omaloževanja. Bil pa je popolnoma prepričan v uspeh in slavo svojega dela, ki se še posebej vidi v zadnjih vrsticah knjige. Ena zgodba pripoveduje, da je Mahmud poslal obljubljeni znesek v Firdusijevo vas, vendar je po prihodu sela, Firdusi umrl nekaj ur kasneje. Darilo so potem dali njegovi hčeri, ker je njegov sin umrl pred njim v 37. letu starosti. Hči je zavrnila denar, in tako so Firdusijeve Šahname postale nesmrtne.
Kasneje je kralj ukazal, da so denar uporabili za popravilo gostišča na poti od Merva v Tus z imenom »Robat Čaheh«, ki bi spominjalo na pesnika. Gostišče je sedaj v ruševinah, vendar še vedno obstaja.
Nekateri viri navajajo, da je Firdusijeva hči nasledila očetov težko zaslužen denar in je zgradila nov in močan most z lepim kamnitim prenočiščem za popotnike, ki bi se spočili in si pripovedovali zgodbe.
Firdusija so pokopali na dvorišču njegovega doma, kjer sedaj stoji njegov mavzolej. Za časa vladavine šaha Reze Pahlavija so ga v njegov spomin zgradili leta 1925.
