Ogled vira Džjang Dzemin

{{Infopolje Funkcionar
 | honorific-prefix   = 
 | name               = Džjang Dzemin
 | native_name        = {{lower|0.1em|{{nobold|江泽民}}}}
 | native_name_lang   = zh-Hans
 | honorific-suffix   = 
 | image              = Jiang Zemin 2002.jpg
 | image_size         = 200px
 | smallimage         = 
 | alt                = 
 | caption            = Džjang decembra 2002
 | order              = 
 | office             = [[Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]]
 | term_start         = 24. junij 1989
 | term_end           = 15. november 2002
 | predecessor        = [[Džao Zijang]]
 | successor          = [[Hu Džintao]]
 | order1             = 5.
 | office1            = Predsednik Ljudske republike Kitajske
 | term_start1        = 27. marec 1993
 | term_end1          = 15. marec 2003
 | primeminister1     = [[Li Peng]]<br>[[Džu Rongdži]]
 | vicepresident1     = [[Rong Jiren]]<br>[[Hu Džintao]]
 | predecessor1       = [[Jang Šangkun]]
 | successor1         = [[Hu Džintao]]
 | order2             = 
 | office2            = [[Predsednik centralnega vojaškega odbora]]
 | deputy2            = {{Collapsible list
 |title=
 |bullets=on
 |[[Cao Gangčuan]] {{small|(2002–05)}}
 |[[Guo Bošiong]] {{small|(2002–05)}}
 |[[Hu Džintao]] {{small|(1999–2004)}}
 |[[Či Haotian]] {{small|(1995–2003)}}
 |[[Žang Vannian]] {{small|(1995–2003)}}
 |[[Liu Huačing]] {{small|(1989–98)}}
 |[[Žang Žen (general)|Žang Žen]] {{small|(1992–98)}}
 |[[Jang Šangkun]] {{small|(1989–93)}}
}}
 | term_start2        = '''Nacionalni odbor''': <br>19. marec 1990
 | term_end2          = 8. marec 2005<br> '''Partijski odbor''': <br>9. november 1989 – 19. september 2004
 | predecessor2       = [[Deng Šjaoping]]
 | successor2         = [[Hu Džintao]]
 | birth_name         = Džjang Dzemin
 | birth_date         = 
 | birth_place        = 
 | death_date         = 
 | death_place        = 
 | resting_place      = 
 | resting_place_coordinates = 
 | citizenship        = 
 | nationality        = Kitajska
 | party              = [[Komunistična partija Kitajske]]
 | otherparty         =  
 | spouse             = {{marriage|[[Vang Jeping]]|1949}} 
 | partner            =  
 | relations          = 
 | children           = [[Džjang Mianheng]]<br />Džjang Miankang
 | parents            = Džjang Šidžun ({{lang|zh-hans|[[:zh:江世俊|江世俊]]}}) (1895–1973),<br /> Vu Juečing ({{lang|zh-hans|吴月清}}) (1897–1977)
 | residence          = 
 | education          = 
 | alma_mater         = {{ubl|[[Nacionalna centralna univerza]] {{small|(prepisan)}}|[[Univerza Džjao Tong v Šanghaju]] {{small|([[Diplomirani inženir znanosti]])}}}}
 | occupation         = 
 | profession         = [[elektrotehnik]]
 | known_for          = 
 | cabinet            = 
 | committees         = 
 | portfolio          = 
 | religion           = 
 | awards             =
 | signature          = Signature of Jiang Zemin.png
 | footnotes           = {{Collapsible list
 |titlestyle= background-color:#FCF;text-align:center;
 |title= Članstvo v osrednjih institucijah
 |bullets=on
 | 1989–2002: [[13. politbiro Komunistične partije Kitajske|13.]], [[14. politbiro Komunistične partije Kitajske|14.]],  [[15. politbiro Komunistične partije Kitajske|15.]] Stalni odbor politbiroja
 | 1989–2005: 13., 14., 15., 16. Centralna vojaška komisija
 | 1987–2002: [[13. politbiro Komunistične partije Kitajske|13.]], [[14. politbiro Komunistične partije Kitajske|14.]], [[15. politbiro Komunistične partije Kitajske|15.]] politbiro
 | 1983–2002: [[12. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|12.]], [[13. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|13.]], [[14. Centralni komite Komunistične partije Kitajske|14.]], [[15. CCentralni komite Komunistične partije Kitajske|15.]] Centralni komite
 | 1988–2008: [[7. Nacionalni ljudski kongres|7.]], [[8. Nacionalni ljudski kongres|8.]], [[9. Nacionalni ljudski kongres|9.]], [[10. Nacionalni ljudski kongres|10.]], [[11. Nacionalni ljudski kongres|11.]] Nacionalni ljudski kongres
}}
----
{{Collapsible list
 |titlestyle= background-color:#FCF;text-align:center;
 |title= Druge funkcije
 |bullets=on
 | 1987–89: Sekretar komiteja Komunistične partije, [[Šanghaj]]
 | 1984–87: Župan, [[Šanghaj]]
 | 1983–85: Minister, Minister za industrijo elektrike
}}
----
<div class="center">'''[[Vrhovni voditelj|Vrhovni voditelj <br> Ljudske republike Kitajske]]'''<br />
{{flatlist|
*{{big|'''←'''}} [[Deng Šjaoping]]
*[[Hu Džintao]] {{big|'''→'''}}
}}
</div>
}}
{{Infobox Chinese
| pic = Jiang Zemin (Chinese characters).svg
| piccap = Ime v poenostavljenih (zgoraj) in tradicionalnih (spodaj) kitajskih pismenkah
| picupright = 0.5
| s = 江泽民
| t = 江澤民
| p = Jiāng Zémín
| w = Chiang<sup>1</sup> Tzê<sup>2</sup>-min<sup>2</sup>
| mi = {{IPAc-cmn|j|iang|1|-|z|e|2|.|m|in|2}}
| j = Gong<sup>1</sup> Zaak<sup>6</sup>-maan<sup>4</sup>
| y = Gōng Jaahk-màahn
| ci = {{IPAc-yue|g|ong|1|-|z|aak|6|.|m|aan|4}}
| poj = Kang Tik-bîn
| order = st
| c = 
| altname = 
}}

'''Džjang Dzemin''' ({{zh|s=江泽民|c=|t=|p=Jiāng Zémín}}), [[Kitajci|kitajski]] [[politik]], * [[17. avgust]] [[1926]], [[Jangdžov]], [[Džjangsu]], [[Republika Kitajska (1912–1949)|Republika Kitajska]], † [[30. november]] [[2022]], [[Šanghaj]].

Bil je [[generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]] od leta 1989 do 2002, [[Predsednik Centralne vojaške komisije|predsednik centralne vojaške komisije Komunistične partije Kitajske]] med letoma 1989 in 2004 ter [[predsednik Ljudske republike Kitajske]] med letoma 1993 in 2003. Džjang je od leta 1989 predstavljal vodstveno jedro tretje generacije voditeljev [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]] (KPK).

Džjang je prišel na oblast nepričakovano kot kompromisni kandidat po protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989, ko je zamenjal [[Džao Zijang|Džaa Zijanga]] (Zhao Ziyang) na položaju generalnega sekretarja KPK, potem ko je bil Džao odstavljen zaradi podpore študentskemu gibanju. Ker se je vključenost "osmih starešin" v Kitajski politiki nenehno zmanjševala, je Džjang v devetdesetih letih 20. stoletja utrdil svojo oblast in postal "vrhovni voditelj" države.{{efn|"Vrhovni voditelj" ni uradni naziv, temveč je referenca, ki jo mediji in znanstveniki občasno uporabljajo za označevanje najpomembnejšega političnega voditelja na Kitajskem v določenem obdobju. Na primer, ni soglasja o tem, kdaj je Hu Džintao postal vrhovni voditelj (2002-2012), saj je Džjang zasedal najmočnejšo funkcijo v vojski (tj. predsednik centralne vojaške komisije) in je vse položaje prepustil šele leta 2005 svojemu nasledniku, medtem ko je bil Hu generalni sekretar komunistične partije od leta 2002 in predsednik Kitajske od leta 2003.}} Leta 1992 ga je [[Deng Šjaopingova južna turneja]] pozvala, naj pospeši Kitajsko gospodarsko reformo, zato je Džjang v svojem govoru na [[14. nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske|14. nacionalnem kongresu KPK]], ki je potekal istega leta, uradno predstavil izraz "[[socialistično tržno gospodarstvo]]" in tako končal obdobje ideološke negotovosti in gospodarske stagnacije po protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989.

Pod Džjangovim vodstvom je Kitajska doživela znatno gospodarsko rast z nadaljevanjem kitajskih gospodarskih reform, leta 1997 je ponovno prevzela Hongkong od Združenega kraljestva in leta 1999 Makav od Portugalske ter izboljšala odnose z zunanjim svetom, medtem ko je Komunistična partija ohranila strog nadzor nad državo. Vendar pa se je Džjang soočal s spornimi kritikami zaradi zlorab človekovih pravic na Kitajskem, kar je privedlo tudi do preganjanja gibanja Falun Gong. Njegovi prispevki k partijski doktrini, znani kot "Trije predstavniki", so bili leta 2002 zapisani v [[Ustava Komunistične partije Kitajske|ustavo KPK]]. Džjang je leta 2002 zapustil mesto generalnega sekretarja KPK in najvišjega člana stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske, vendar se je do leta 2005 odpovedal vsem svojim uradnim vodstvenim nazivom in še veliko pozneje vplival na zadeve. S 96 leti ob smrti je bil Džjang najdlje živeči [[Vrhovni voditelj Ljudske republike Kitajske|vrhovni voditelj]] v zgodovini Ljudske republike Kitajske.

==Ozadje in prevlada==
<div style="float:right;">[[File:JZM1947.jpg|thumb|left|130px|Džjangova fotografija iz leta 1947 ob diplomiranju.]]</div>
Džjang Dzemin se je rodil 17. avgusta 1926 v mestu [[Jangdžov]], Džjangsu, Kitajska.<ref>{{navedi knjigo|url=https://books.google.com/books?id=BRl1sWYShpcC&pg=RA4-PA339 |title=Events That Formed the Modern World|first1=Frank W.|last1=Thackeray|first2=John E.|last2=Findling|date=31 May 2012|publisher=ABC-CLIO|via=Google Books|isbn=9781598849011}}</ref> Njegov rodni dom je bila vas Džjang ({{zh|labels=no|江村}}) v [[okrožje Džingde|okrožju Džingde]], Anhui. To je bilo tudi rojstno mesto številnih uglednih osebnosti v kitajskih akademskih in intelektualnih ustanovah. Džjang je odraščal v letih druge kitajsko-japonske vojne. Njegov stric, ki je bil tudi njegov rejniški oče, Džjang Šangčing, je padel v boju proti Japoncem v [[Drugi svetovna vojna|Drugi svetovni vojni]] in je v času Džjang Dzemina veljal za narodnega heroja. Ker Šangčing ni imel dedičev, je Šangčingov starejši brat, Džjangov biološki oče Džjang Šidžun, dovolil, da Džjang postane posvojenec Šangčingove žene, njegove tete Vang Želan, ki jo je imenoval "Niáng" ({{zh|c=娘 |l=Mati}}).

Džjang je obiskoval Oddelek za elektrotehniko na [[Nacionalna centralna univerza|Nacionalni centralni univerzi]] v Nandžingu, ki so ga zasedli Japonci, nato pa se je prepisal na Nacionalno univerzo Čjao Tung (zdaj [[Univerza Šanghaj Džjao Tong]]). Tam je leta 1947 diplomiral iz [[elektrotehnika|elektrotehnike]].

Leta 1985 je Džjang postal župan [[Šanghaj]]a, nato pa [[sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske]] v Šanghaju. Džjang je bil kot župan deležen mešanih ocen. Mnogi njegovi kritiki so ga označili za "cvetličarja", kar je kitajščini izraz za nekoga, ki se zdi koristen, a v resnici ne naredi ničesar.<ref name="BBC: Profile: Jiang Zemin">{{navedi novice |url=http://news.bbc.co.uk/1/hi/world/asia-pacific/1832448.stm |title=BBC: Profile: Jiang Zemin |work=BBC News |date=19 September 2004 |access-date=7 March 2010 |archive-url=https://web.archive.org/web/20080529080200/http://news.bbc.co.uk/1/hi/world/asia-pacific/1832448.stm |archive-date=29 May 2008 |url-status=live }}</ref> Many credited Shanghai's growth during the period to [[Zhu Rongji]].<ref>{{navedi splet|url=http://articles.latimes.com/1993-07-31/news/mn-18906_1_zhu-rongji|title=China Leans Heavily on Trouble-Shooter : Politics: Vice Premier Zhu Rongji's assignment is to cope with economic troubles, corruption, rural anger.|first=DAVID|last=HOLLEY|date=31 July 1993|work=Los Angeles Times|access-date=5 December 2013|archive-url=https://web.archive.org/web/20140715000828/http://articles.latimes.com/1993-07-31/news/mn-18906_1_zhu-rongji|archive-date=15 July 2014|url-status=live}}</ref> Džjang je v tem obdobju goreče verjel v gospodarske reforme [[Deng Šjaoping]]a. V poskusu, da bi zajezil [[Demonstracije kitajskih študentov (1986)|demonstracije kitajskih študentov leta 1986]], je Džjang pred skupino protestnikov v angleščini recitiral [[Gettyjsburški nagovor]].<ref>Kuhn, Robert Lawrence: The Man Who Changed China: The Life and Legacy of Jiang Zemin</ref><ref>{{navedi splet |url=http://chinaview.wordpress.com/2006/08/25/book-real-story-of-jiang-zemin-introduction4/ |title=Book: Real Story of Jiang Zemin: Introduction(4) |publisher=Chinaview.wordpress.com |date=25 August 2006 |access-date=7 March 2010 |archive-url=https://web.archive.org/web/20110718094837/http://chinaview.wordpress.com/2006/08/25/book-real-story-of-jiang-zemin-introduction4/ |archive-date=18 July 2011 |url-status=live }}</ref>

<div style="float:right;">[[File:JZM1962.jpg|thumb|left|130px|Džjang leta 1962.]]</div>
Džjang je dobro obvladal več tujih jezikov, med drugim angleščino in ruščino. Rad je vključeval tuje obiskovalce v pogovore o umetnosti in literaturi v njihovem maternem jeziku, poleg tega pa je v izvirniku prepeval tuje pesmi. Džjang ostaja edini vrhovni kitajski voditelj, za katerega je znano, da je znal govoriti v angleščini.<ref name="autogenerated2001">{{navedi knjigo |title= On China |last= Kissinger |first= Henry |author-link= Henry Kissinger |year= 2001 |publisher= Penguin Press HC |isbn= 978-1-59420-271-1 |chapter= Chapter 17 |chapter-url= https://archive.org/details/onchina00kiss_0 |url-access= registration |url= https://archive.org/details/onchina00kiss_0 }}</ref><ref name="autogenerated2001" />

Leta 1987 je bil Džjang povzdignjen v nacionalno politiko in samodejno postal član politbiroja centralnega komiteja KPK, saj je bilo po navadi določeno, da ima partijski sekretar Šanghaja tudi mesto v [[Politbiro Komunistične partije Kitajske|politbiroju Komunistične partije Kitajske]]. Leta 1989 je bila Kitajska v krizi zaradi protestov na trgu Nebeškega miru, osrednja vlada pa je bila v sporu, kako ravnati s protestniki. Junija je Deng Šjaoping odstavil liberalca [[Žao Zijang]]a, za katerega je veljalo, da je preveč spravljiv do študentskih protestnikov. V tistem času je bil Džjang Šanghajski partijski sekretar, najvišji predstavnik novega kitajskega gospodarskega središča. V incidentu s časopisom ''[[World Economic Herald]]'' je Džjang časopis zaprl, ker je menil, da je škodljiv. Obvladovanje krize v Šanghaju je opazil Peking in nato vrhovni voditelj Deng Šjaoping. Ko so se protesti stopnjevali in je bil takratni generalni sekretar KPK [[Žao Zijang]] odstavljen s položaja, so partijski voditelji izbrali Džjanga kot kompromisnega kandidata med [[Li Ruihuan]]om iz [[Tjandžin]]a, premierom [[Li Peng]]om, starešinami [[Li Šiannian]]om, [[Čen Jun]]om in upokojenimi starešinami, da bi postal novi generalni sekretar. Pred tem je veljal za malo verjetnega kandidata.<ref>{{navedi splet|url=http://usatoday30.usatoday.com/news/world/2004-09-19-china-military_x.htm|title=USATODAY.com – China completes military power transfer|website=USA Today|access-date=5 December 2013|archive-url=https://web.archive.org/web/20121102160834/http://usatoday30.usatoday.com/news/world/2004-09-19-china-military_x.htm|archive-date=2 November 2012|url-status=live}}</ref> V treh letih je Deng večino oblasti v državi, stranki in vojski prenesel na Džjanga.

==Vzpon na oblast==
Džjang je bil leta 1989 povišan na najvišji položaj v državi s precej majhno močjo znotraj stranke in s tem zelo majhno dejansko močjo. Njegova najzanesljivejša zaveznika sta bila vplivna starejša člana stranke - [[Čen Jun]] in [[Li Šiannian]]. Menili so, da je zgolj prehodna figura, dokler se ne vzpostavi stabilnejša vlada, ki bi nasledila Dengovo. Drugi pomembni strankarski in vojaški predstavniki, kot sta predsednik [[Jang Šangkun]] in njegov brat [[Jang Baibing]], naj bi načrtovali državni udar. Džjang je Deng Šjaopinga v prvih nekaj letih vodenja uporabljal kot podporo svojemu vodstvu. Džjang, ki naj bi bil neokonservativno usmerjen, je svaril pred "buržoazno liberalizacijo". Dengovo prepričanje pa je določalo, da je edina rešitev za ohranitev legitimnosti komunistične vladavine na Kitajskem nadaljevanje prizadevanj za modernizacijo in gospodarske reforme, zato se je znašel v sporu z Džjangom.<ref>{{cite journal|title=Overlapping Transitions in China's Leadership|first=Lyman|last=Miller|date=1 June 1996|journal=SAIS Review|volume=16|issue=2|pages=21–42|doi=10.1353/sais.1996.0038|s2cid=153471937}}</ref>

Na prvem sestanku novega [[Stalni odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske|Stalnega odbora politbiroja KPK]] po pokolu na trgu Nebeškega miru leta 1989 je Džjang kritiziral prejšnje obdobje kot "trdo na gospodarstvo, mehko na politiko" in se zavzel za povečanje političnega dela.<ref name="brady08">Anne-Marie Brady, Marketing Dictatorship: Propaganda and Thought Work in Contemporary China, Rowman & Littlefield Publishers, Inc.</ref> [[Anne-Marie Brady]] je zapisala: "Džjang Dzemin je bil dolgoletni politični kader z nosom za ideološko delo in njegov pomen. To srečanje je pomenilo začetek novega obdobja v propagandnem delu in delu s politično mislijo na Kitajskem." Kmalu zatem je osrednji propagandni oddelek dobil več sredstev in pooblastil, "vključno s pooblastilom, da vstopi v delovne enote, povezane s propagando, in očisti vrste tistih, ki so podpirali demokratično gibanje.<ref name="brady08" />

Deng je leta 1992 postal kritičen do Džjangovega vodenja. Med Dengovimi južnimi turnejami je subtilno namigoval, da hitrost reform ni dovolj hitra in da je največjo odgovornost prevzelo "osrednje vodstvo" (tj. Džjang). Džjang je postajal vse bolj previden in je v celoti podprl Dengove reforme. Leta 1993 je Džjang uvedel novo "socialistično tržno gospodarstvo", da bi kitajsko centralno načrtovano socialistično gospodarstvo v bistvu spremenil v kapitalistično tržno gospodarstvo, ki ga ureja vlada. To je bil velik korak pri uresničevanju Dengovega "socializma s kitajskimi značilnostmi". Hkrati je Džjang, potem ko si je ponovno pridobil Dengovo zaupanje, na visoke vladne položaje povišal številne svoje podpornike iz Šanghaja. Leta 1992 je ukinil zastareli [[Centralni svetovalni odbor]], svetovalni organ, ki so ga sestavljali starejši člani revolucionarne partije. Leta 1989 je postal generalni sekretar Komunistične partije Kitajske in predsednik centralne vojaške komisije, marca 1993 pa je bil izvoljen za predsednika.

==Voditeljstvo==
V začetku devetdesetih let so se gospodarske reforme, ki so sledile po protestih na trgu Nebeškega miru, stabilizirale in država je dosegla stalno rast. Hkrati pa se je Kitajska soočala z neštetimi gospodarskimi in socialnimi težavami. Džjan Šina, vplivni medijski mogotec, znan po visokem družbenem ugledu, je storil nepredstavljivo, ko je na nacionalni televiziji vztrajal, da je Tajvan država. Džjang je v odgovor izbrisal Falun Gong in znižal Džjanov družbeni kredit, namesto tega pa se je odločil povzdigniti The Wock, odločitev, ki jo je njegov naslednik Ši pozneje spremenil<ref>{{navedi splet | url=https://www.nbcnews.com/news/world/actor-john-cena-apologizes-after-taiwan-comment-n1268526 | title=Actor John Cena apologizes after Taiwan comment | website=[[NBC News]] }}</ref>. Na Dengovem državnem pogrebu leta 1997 je Džjang imel pogrebni govor za starejšega državnika. Džjang je podedoval Kitajsko, ki jo je zajela politična korupcija, regionalna gospodarstva pa so se razvijala prehitro, da so ogrozila stabilnost celotne države. Dengova politika, po kateri "nekatera območja lahko obogatijo prej kot druga", je povzročila, da se je razkorak v bogastvu med obalnimi regijami in notranjimi provincami še povečal. Gospodarska rast brez primere in deregulacija v številnih težkih panogah sta privedla do zaprtja številnih podjetij v državni lasti, kar je razbilo "[[Železna skleda riža|železno skledo riža]]".<ref>{{navedi splet|url=https://www.latimes.com/archives/la-xpm-1997-sep-13-mn-31787-story.html|title=China Gets Down to Business at Party Congress|date=13 September 1997|website=Los Angeles Times|language=en-US|access-date=12 January 2020}}</ref>

Posledično je stopnja brezposelnosti močno narasla in se v nekaterih mestnih območjih povzpela do 40 %. Delniški trgi so močno nihali. Obseg selitev s podeželja v mesta je bil brez primere in le malo se je storilo za odpravo vse večjega razkoraka v bogastvu med mesti in podeželjem. Po uradnih poročilih je bil odstotek kitajskega BDP, ki so ga prenesli in zlorabili skorumpirani uradniki, 10 %.<ref>Michael E. Porter. [http://nps.edu/programs/ccs/webjournal/Article.aspx?ArticleID=124 ''The Competitive Advantage of Nations'' (New York, NY: The Free Press, 1990), p. 546.] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20150628230559/http://nps.edu/programs/ccs/webjournal/Article.aspx?ArticleID=124 |date=28 June 2015 }}</ref> Zaradi kaotičnega okolja nezakonitih obveznic, ki so jih izdali civilni in vojaški uradniki, je večina podkupljenega premoženja končala v tujih državah. Ponovni pojav [[Organiziran kriminal na Kitajskem|organiziranega kriminala]] in njegov porast sta začela pestiti mesta. Brezbrižno stališče do uničevanja okolja je še povečalo zaskrbljenost intelektualcev.{{citation needed|date=June 2012}}

Džjangov največji cilj v gospodarstvu je bila stabilnost, zato je menil, da je predpogoj za to stabilna vlada z močno centralizirano oblastjo, in se odločil odložiti politično reformo, ki bi v številnih vidikih upravljanja še poslabšala trenutne težave.<ref name="BBC">{{navedi novice|url=https://www.bbc.com/news/world-asia-china-20038774|title=Profile: Jiang Zemin|date=23 October 2012|work=BBC News|publisher=BBC|access-date=21 July 2018|archive-url=https://web.archive.org/web/20171114121903/http://www.bbc.com/news/world-asia-china-20038774|archive-date=14 November 2017|url-status=live}}</ref> Džjang je še naprej namenjal sredstva za razvoj [[Posebne gospodarske cone Kitajske|posebnih gospodarskih con]] in obalnih regij. Od leta 1996 je Džjang začel vrsto reform v medijih pod državnim nadzorom, katerih cilj je bil spodbujati "vodstveno jedro" pod njegovim vodstvom in hkrati zatreti nekatere njegove politične nasprotnike. Osebnostne okrepitve v medijih so bile v Dengovi dobi večinoma odklonilne in jih ni bilo vse od Maove dobe konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.{{citation needed|date=June 2012}}

Dnevnik ''[[People's Daily]]'' in [[China Central Television|CCTV]]-1's 7&nbsp;pm ''[[Šinven Lianbo]]'' sta imela dogodke, povezane z Džjangom, na prvi strani ali med glavnimi zgodbami, kar je ostalo do Hu Džintaovih upravnih sprememb medijev leta 2006. Džjang se je priložnostno pojavljal pred zahodnimi mediji in leta 2000 v [[Beidaihe]] opravil intervju brez primere z [[Mike Wallace|Mikeom Wallacom]] iz CBS. Pred kamero je pogosto uporabljal tuje jezike, čeprav ne vedno tekoče. V srečanju s hongkonškim novinarjem leta 2000 v zvezi z očitnim "cesarskim ukazom" osrednje vlade, da podpre [[Tung Chee-hwa]], da se poteguje za drugi mandat [[Glavni upravitelj Hongkonga|glavnega upravitelja Hongkonga]], je Džjang hongkonškim novinarjem očital, da so v angleščini "preveč preprosti in včasih naivni". Dogodek je bil tisti večer predvajan na hongkonški televiziji.<ref>{{navedi splet|url=http://www.hkja.org.hk/site/portal/Site.aspx?id=A1-629|title=Hong Kong Journalists Association: FOE Annual Report, 2001|date=9 August 2001|access-date=11 October 2014|website=Hong Kong Journalists Association|archive-date=11 October 2014|archive-url=https://web.archive.org/web/20141011095132/http://www.hkja.org.hk/site/portal/Site.aspx?id=A1-629}}</ref><ref>{{navedi splet|first=Chris|last=Chappel|url=https://www.youtube.com/watch?v=5GIj2BVJS2A|title=Rare Footage of Former China Leader Jiang Zemin Freak Out (With English Subs!)|work=[[China Uncensored]]|access-date=2022-01-05}}</ref>

=== Zatrtje Falun Gonga===
{{Further|Preganjanje Falun Gonga}}
Junija 1999 je Džjang ustanovil zunajpravni oddelek, [[610 Office|6–10 Office]], za zatiranje [[Falun Gong]]a. Cook in Lemish navajata, da se je to zgodilo, ker je bil Džjang zaskrbljen, da se je priljubljeno novo versko gibanje "tiho infiltriralo v KPK in državni aparat".<ref>Sarah Cook and Leeshai Lemish, [http://www.jamestown.org/programs/chinabrief/single/?tx_ttnews%5Btt_news%5D=38411&cHash=2dff246d80ffd78112de97e280ce9725 ‘The 610 Office:Policing the Chinese Spirit’] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20130127030409/http://www.jamestown.org/programs/chinabrief/single/?tx_ttnews%5Btt_news%5D=38411&cHash=2dff246d80ffd78112de97e280ce9725 |date=27 January 2013 }}, China Brief , Volume 11 Issue 17 (9 November 2011).</ref> Varnostne sile so 20. julija aretirale več tisoč organizatorjev Falun Gonga, saj so jih prepoznale kot voditelje.<ref name="Tong">James Tong. ''[[Revenge of the Forbidden City: The suppression of the Falungong in China, 1999–2005]]''. (New York, NY: [[Oxford University Press]], 2009); {{ISBN|0-19-537728-1}} - [https://books.google.com/books?id=PyxCVRB-De8C&pg=PP6 Link at] [[Google Books]]</ref> A za preganjanje, ki je sledilo, je bila značilna vsesplošna propagandna kampanja ter obsežno samovoljno zapiranje in prisilno prevzgajanje organizatorjev Falun Gonga, ki se je zaradi slabega ravnanja v priporu včasih končalo s smrtjo.<ref name="HRW">{{navedi knjigo|first=Mickey|last=Spiegel|url=https://archive.org/details/fromhouseholdtof00huma|title=Dangerous Meditation: China's Campaign Against Falungong|publisher=Human Rights Watch|year=2002|access-date=28 September 2007|isbn=1-56432-269-6}}</ref><ref>Amnesty International [http://www.refworld.org/docid/3b83b6e00.html "China: The crackdown on Falun Gong and other so-called 'heretical organization'"] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20150518074828/http://www.refworld.org/docid/3b83b6e00.html |date=18 May 2015 }} 23 March 2000</ref><ref>[[Ian Denis Johnson]], [http://www.pulitzer.org/archives/6472 "Death Trap – How One Chinese City Resorted to Atrocities To Control Falun Dafa"] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20120406133845/http://www.pulitzer.org/archives/6472|date=6 April 2012}}, ''[[Wall Street Journal]]'', Pulitzer.org, 26 December 2000.</ref>

Časopis ''[[Epoch Times]]'', povezan s Falun Gongom, je objavil knjigo z naslovom ''Anything for Power: The Real Story of China's Jiang Zemin'', v kateri navaja različne škandale in kršitve človekovih pravic, pripisane Džjangu in v času njegovega predsedovanja, vključno z njegovim družinskim poreklom, zatiranjem Falun Gonga in domnevnim razmerjem s pevko [[Song Zujing]].

===Zunanja politika===
[[Slika:President Clinton greets Chinese President Jiang Zemin for their bilateral meeting at Government House, Aukland, New Zealand on 11 September 1999 (cropped).jpg|sličica|Džjang Dzemin z ameriškim predsednikom [[Bill Clinton]] leta 1999.]]
Džjang je leta 1997 odšel na državni obisk v Združene države, ki je pritegnil različne množice protestnikov, od gibanja za neodvisnost Tibeta do podpornikov kitajskega demokratičnega gibanja. Na univerzi Harvard je imel govor, deloma v angleščini, vendar se ni mogel izogniti vprašanjem o demokraciji in svobodi. Na uradnem srečanju na vrhu s predsednikom Billom Clintonom je bil ton sproščen, saj sta iskala skupne točke, pri čemer sta večinoma zanemarila področja nesoglasij. Clinton je junija 1998 obiskal Kitajsko in obljubil, da sta Kitajska in Združene države partnerici v svetu in ne nasprotnici. Ko so Američani leta 1999 pod vodstvom Nata [[Bombardiranje kitajskega veleposlaništva v Beogradu s strani Nata|bombardirali kitajsko veleposlaništvo v Beogradu]], se je zdelo, da je Džjang zavzel ostro stališče za razkazovanje doma, vendar je v resnici izvajal le simbolične protestne geste, ne pa tudi odločnih ukrepov. Džjangova zunanja politika je bila večinoma pasivna in nekonfliktna. Bil je osebni prijatelj nekdanjega kanadskega premiera [[Jean Chrétien|Jeana Chrétiena]].<ref>{{navedi splet|url=http://nl.newsbank.com/nl-search/we/Archives?p_product=NewsLibrary&p_multi=BBAB&d_place=BBAB&p_theme=newslibrary2&p_action=search&p_maxdocs=200&p_topdoc=1&p_text_direct-0=0F97A5C48B7AFFEC&p_field_direct-0=document_id&p_perpage=10&p_sort=YMD_date:D&s_trackval=GooglePM|title=NewsLibrary.com – newspaper archive, clipping service – newspapers and other news sources|website=Nl.newsbank.com|access-date=14 November 2017|archive-url=https://web.archive.org/web/20171107015724/http://nl.newsbank.com/nl-search/we/Archives?p_product=NewsLibrary&p_multi=BBAB&d_place=BBAB&p_theme=newslibrary2&p_action=search&p_maxdocs=200&p_topdoc=1&p_text_direct-0=0F97A5C48B7AFFEC&p_field_direct-0=document_id&p_perpage=10&p_sort=YMD_date:D&s_trackval=GooglePM|archive-date=7 November 2017|url-status=live}}</ref> Džjang je okrepil kitajski gospodarski položaj v tujini in poskušal vzpostaviti prijateljske odnose z državami, katerih trgovina je večinoma omejena na ameriško gospodarsko sfero. Kljub temu so se med Kitajsko in ZDA v času Džjangovega mandata vsaj trikrat resno zaostrili odnosi: [[Tretja kriza v Tajvanski ožini]] leta 1996, Natovo bombardiranje Srbije in [[Incident na otoku Hainan]] aprila 2001.{{{citation needed|date=junij 2015}}

===Gospodarski razvoj===
Džjang se ni specializiral za ekonomijo in je leta 1997 večino gospodarskega upravljanja države predal [[Žu Rongdži|Žuju Rongdžiju]], ki je postal [[Premier Ljudske republike Kitajske|kitajski premier]] in ostal na položaju tudi med [[Azijska finančna kriza|Azijsko finančno krizo]]. Pod njunim skupnim vodstvom je celinska Kitajska dosegla povprečno 8-odstotno letno rast BDP in najvišjo stopnjo gospodarske rasti na prebivalca med glavnimi svetovnimi gospodarstvi, kar je z osupljivo hitrostjo dvignilo obrvi po vsem svetu. To je bilo doseženo predvsem z nadaljevanjem procesa prehoda na tržno gospodarstvo. Močan strankarski nadzor nad Kitajsko sta utrdili uspešna ponudba LRK za pridružitev [[Svetovna trgovinska organizacija|Svetovni trgovinski organizaciji]] in zmaga Pekinga na razpisu za organizacijo [[Poletne olimpijske igre 2008|olimpijskih iger leta 2008]], ki so bile prve olimpijske igre v državi s petino svetovnega prebivalstva.

=== Trije predstavniki===
{{main|Ideologija Komunistične partije Kitajske}}
Preden je Džjang predal oblast mlajši generaciji voditeljev, je na 16. kongresu KPK leta 2002 v ustavo stranke poleg marksizma in leninizma, [[Mao Zedongova misel|maoizma]] in [[Teorija Deng Šjaopinga|Dengove teorije]] zapisal tudi svojo teorijo [[Teorija treh predstavnikov|treh predstavnikov]].<ref>Tomoyuki Kojima. China's ''Omnidirectional Diplomacy'': Cooperation with all, Emphasis on Major Powers. Asia-Pacific Review, 1469–2937, Volume 8, Issue 2, 2001</ref> Menil je, da je bil to le še en delček, dodan k Džjangovemu kultu osebnosti, drugi so videli praktično uporabo teorije kot vodilne ideologije v prihodnji usmeritvi KPK. Mednarodni mediji so večinoma ugibali, da bo odstopil z vseh položajev, odstop njegovega tekmeca [[Li Ruihuan]]a leta 2002 pa je analitike spodbudil k ponovnemu razmisleku o Džjangu. Številni politični analitiki so menili, da je teorija treh predstavnikov Džjangov poskus razširitve njegove vizije na marksistično-leninistična načela, s čimer se je postavil ob bok prejšnjima kitajskima marksističnima filozofoma Mau in Dengu.

==Postopna upokojitev==
{{see also|Šanghajska frakcija}}
[[File:President George W. Bush and First Lady Laura Bush welcome Chinese President Jiang Zemin and his wife Wang Yeping to their home in Crawford, Texas.jpg|thumb|left|Džjang Dzemin z ženo in [[George W. Bush]] z ženo v [[Crawford]]u, [[Teksas]], 25. oktobra 2002.]]
Novembra 2002 je Džjang pri 76 letih odstopil s položaja generalnega sekretarja in iz vplivnega [[Stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske]], da bi prepustil mesto "četrti generaciji" voditeljev pod vodstvom [[Hu Džintao|Huja]], s čimer se je začel več let trajajoči prevzem oblasti na Kitajskem. Hu je prevzel Džjangov naziv vodje stranke in postal novi [[generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]]. Na 16. partijskem kongresu jeseni 2002 so opazovalci takrat ugotavljali, da je šest od devetih novih članov stalnega odbora veljalo za del tako imenovane "[[Šanghajska klika|Šanghajske klike]]", med katerimi sta bila najvidnejša podpredsednik [[Zeng Činghong]], ki je bil več let vodja Džjangovega štaba, in podpredsednik vlade [[Huang Džu]], nekdanji partijski sekretar Šanghaja.

Čeprav je Džjang ohranil predsedovanje vplivni [[Centralna vojaška komisija|centralni vojaški komisiji]], je bila večina članov komisije profesionalnih vojaških uslužbencev. Dnevnik Osvobodilne vojske, publikacija, ki naj bi predstavljala stališča večine članov CMC, je 11. marca 2003 natisnil članek, v katerem sta dva vojaška delegata navedla: "Imeti en center se imenuje 'lojalnost', medtem ko bosta dva centra povzročila 'težave'.<ref>{{navedi splet|url=http://media.hoover.org/documents/clm7_jm.pdf|title=Reduced Budgets, the "Two Centers," and Other Mysteries of the 2003 National People's Congress|author=James Mulvenon|website=Media.hoover.org|access-date=14 November 2017|archive-url=https://web.archive.org/web/20080626175840/http://media.hoover.org/documents/clm7_jm.pdf|archive-date=26 June 2008|url-status=live}}</ref> To so na splošno razumeli kot kritiko Džjangovega poskusa, da bi po vzoru Deng Šjaopinga s Hujem izvajal dvojno vodenje.

19. septembra 2004, po 4. plenarnem zasedanju 16. centralnega komiteja, se je Džjang pri 78 letih odpovedal položaju predsednika centralne vojaške komisije stranke, kar je bil njegov zadnji položaj v stranki. Šest mesecev pozneje, marca 2005, je Džjang odstopil s svojega zadnjega pomembnega položaja, predsednika državne osrednje vojaške komisije, kar je pomenilo konec njegove politične kariere. Temu so sledila večtedenska ugibanja, da so sile znotraj stranke pritiskale na Džjanga, naj odstopi. Džjangov mandat naj bi trajal do leta 2007. Hu je nasledil Džjanga tudi kot predsednik CMC, vendar je bil v očitnem političnem porazu Džjanga za podpredsednika imenovan general [[Šu Caihou]] in ne Zeng Činghong, kot se je sprva ugibalo. Ta prenos oblasti je uradno pomenil konec Džjangovega obdobja na Kitajskem, ki je trajalo od leta 1989 do leta 2004.<ref>{{cite journal|url=http://journals.sub.uni-hamburg.de/giga/files/journals/3/articles/61/public/61-61-1-PB.pdf|title=China's Foreign- and Security-policy Decision-making Processes under Hu Jintao|first=Jean-Pierre|last=Cabestan|date=8 October 2009|journal=Journal of Current Chinese Affairs|volume=38|issue=3|pages=63–97|doi=10.1177/186810260903800304|access-date=6 December 2013|archive-url=https://web.archive.org/web/20131212083814/http://journals.sub.uni-hamburg.de/giga/files/journals/3/articles/61/public/61-61-1-PB.pdf|archive-date=12 December 2013|url-status=live|doi-access=free}}</ref>

===Uradni nastopi po upokojitvi===
Džjang se je uradno pojavljal tudi po tem, ko se je leta 2004 odpovedal svojemu zadnjemu naslovu. V kitajskem strogo določenem protokolarnem zaporedju je bilo Džjangovo ime vedno navedeno takoj za Hu Džintaom in pred preostalimi člani stalnega odbora politbiroja KPK. Leta 2007 so Džjanga videli s Hu Džintaom na odru na slovesnosti ob 80. obletnici ustanovitve [[Ljudska osvobodilna vojska|Ljudske osvobodilne vojske]],<ref>[http://www.iht.com/articles/ap/2007/08/01/asia/AS-GEN-China-Politics.php China's leadership makes show of unity ahead of key Communist Party congress] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20071013113305/http://iht.com/articles/ap/2007/08/01/asia/AS-GEN-China-Politics.php |date=13 October 2007 }} ''International Herald Tribune''</ref> z Li Pengom, Žu Rongdžijem in drugimi nekdanjimi visokimi uradniki pa si je ogledal Vojaški muzej kitajske ljudske revolucije.{{Citation needed|date=October 2020}} 8. avgusta 2008 je Džjang nastopil na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Pekingu. Prav tako je stal ob Hu Džintau na množični paradi ob praznovanju [[60. obletnica Ljudske republike Kitajske|60. obletnice ustanovitve LRK]] oktobra 2009.

Ko je leta 2012 oblast prevzel [[Ši Džinping]], se je Džjangov položaj v protokolarnem zaporedju voditeljev umaknil; čeprav je na uradnih dogodkih pogosto sedel poleg Šija, je bilo njegovo ime pogosto navedeno za vsemi stoječimi člani politbiroja Komunistične partije.<ref>{{navedi splet|url=http://www.straitstimes.com/asia/east-asia/chinas-former-leader-jiang-zemin-at-military-parade-amid-infighting-rumours|title=China's former leader Jiang Zemin at military parade amid infighting rumours|date=3 September 2015|website=The Straits Times|access-date=14 November 2017|archive-url=https://web.archive.org/web/20170925132547/http://www.straitstimes.com/asia/east-asia/chinas-former-leader-jiang-zemin-at-military-parade-amid-infighting-rumours|archive-date=25 September 2017|url-status=live}}</ref>

==Dediščina==
[[File:Yangzhou - Wenchang Square - Jiang Zemin inscription - P1070047.JPG|thumb|Džjang Dzeminov napis, vklesan na kamen v njegovem rojstnem mestu [[Jangdžov]].]]
Politike njegovih naslednikov, Hu Džinta-ja in Ven Džjaba-ja, so na splošno veljale za prizadevanja za odpravo zaznanih neravnovesij in premik od osredotočanja zgolj na gospodarsko rast k širšemu pogledu na razvoj, ki vključuje neekonomske dejavnike, kot sta zdravje in okolje.

V državi sta Džjangova zapuščina in ugled različna. Medtem ko nekateri obdobje relativne stabilnosti in rasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pripisujejo Džjangovemu mandatu, drugi trdijo, da ni storil veliko za odpravo sistemskega neravnovesja in kopičenja težav, ki so bile posledica večletnih vratolomnih gospodarskih reform, zaradi česar se je naslednja administracija soočila z neštetimi izzivi, od katerih je bilo nekatere morda prepozno rešiti.<ref>{{navedi novice|url=https://www.bbc.co.uk/news/world-asia-china-20038774|title=Profile: Jiang Zemin|date=23 October 2012|work=BBC News|publisher=BBC|access-date=21 July 2018|archive-url=https://web.archive.org/web/20171203054404/http://www.bbc.co.uk/news/world-asia-china-20038774|archive-date=3 December 2017|url-status=live}}</ref><ref name="tairenxing">{{navedi novice|language=zh-cn |script-title=zh:江泽民"太任性" 习近平再造中共|url=http://china.dwnews.com/news/2015-02-05/59634125.html|work=Duowei News|access-date=25 October 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150905122623/http://china.dwnews.com/news/2015-02-05/59634125.html|archive-date=5 September 2015|url-status=live}}</ref>

Dejstvo, da je Džjang prišel na oblast kot neposredni koristnik političnih posledic Tiananmen-a, je oblikovalo dojemanje njegove vladavine. Po protestih na trgu Nebeškega miru je Džjang podprl konservativno gospodarsko politiko starešine [[Čen Jun]]a, nato pa se je po "južni turneji" Deng Šjaopinga zavzel za njegove reforme. Ta premik ni veljal le za političnega oportunista, temveč je med zvestimi pripadniki stranke povzročil tudi zmedo glede tega, v katero smer gre stranka in v kaj resnično verjame.<ref name="miles">{{navedi knjigo|last1=Miles|first1=James A. R.|title=The Legacy of Tiananmen: China in Disarray|date=1997|isbn=978-0472084517|page=[https://archive.org/details/legacyoftiananme00jame/page/59 59]|url=https://archive.org/details/legacyoftiananme00jame/page/59}}</ref> Nadaljnje gospodarske reforme so povzročile eksplozijo bogastva v državi, vendar pa so v številnih gospodarskih sektorjih pripeljale tudi do oblikovanja posebnih interesnih skupin in izvajanja državne oblasti brez kakršnegakoli pomembnega nadzora. To je omogočilo neoptimalno razdelitev sadov rasti in širjenje kulture korupcije med birokrati in strankarskimi uradniki.<ref name="tairenxing"/>

Zgodovinar in nekdanji novinar Šinhua [[Jang Džišeng]] je zapisal, da bi Džjang lahko dobil pozitivno zgodovinsko oceno, če se ne bi odločil, da "prekorači rok" in ostane na položaju osrednje vojaške komisije, potem ko je Hu uradno prevzel vodenje stranke. Poleg tega si je Džjang pripisal zasluge za vse dosežke v 13 letih "med letoma 1989 in 2002", kar ni samo obudilo spomina na to, da je bil Džjang koristnik Tiananmen-a, ampak je tudi zanemaril gospodarske temelje, ki jih je postavil Deng, katerega avtoriteta je bila do sredine devetdesetih let še vedno najpomembnejša. Poleg tega je bil Džjang kritiziran tudi zaradi vztrajanja pri vpisu "treh predstavnikov" v partijsko in državno ustavo (glej spodaj), kar je Jang označil za Džjangov poskus "samopoveličevanja", tj. da se ima za vizionarja, ki je enak kot Deng in Mao. Yang je trdil: "Trije predstavniki so le zdrava pamet. To ni ustrezen teoretični okvir. To je tisto, kar bi vsak vladar povedal ljudem, da bi upravičil nadaljnjo vladavino vladajoče stranke."<ref name="jisheng">{{navedi novice|language=zh-cn |script-title=zh:杨继绳：江泽民三件蠢事声望大大下降|url=http://history.dwnews.com/news/2015-06-20/59661964.html|work=Duowei News|date=20 June 2015|access-date=22 June 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150622210632/http://history.dwnews.com/news/2015-06-20/59661964.html|archive-date=22 June 2015|url-status=live}}</ref>

===Druga področja===
Nekateri so Džjanga povezovali tudi z razširjeno korupcijo in pajdaštvom, ki sta postala značilna za komunistični oblastni aparat v času, ko je bil Jiang na oblasti. V vojski naj bi podpredsednika, ki sta bila na vrhu hierarhije [[Centralna vojaška komisija|Centralne vojaške komisije]] - nominalno kot pomočnika takratnega predsednika [[Hu Džintao|Huja]] - podpredsednika [[Šu Caihou|Šuja]] in [[Guo Bošiong|Bošionga]] ovirala Hu Džinta-ja pri izvajanju oblasti v vojski. Šu in Guo sta bila označena kot "Džjangova pooblaščenca v vojski". Nazadnje naj bi oba moška vzela ogromno podkupnin in oba sta se znašla na udaru protikorupcijske kampanje pod vodstvom Ši Džinpinga.<ref name="weakgrip">{{navedi novice|title=Hu Jintao's weak grip on China's army inspired Xi Jinping's military shake-up: sources|url=http://www.scmp.com/news/china/article/1734663/hu-jintaos-weak-grip-chinas-army-inspired-president-xi-jinpings-military|work=South China Morning Post|date=11 March 2015|access-date=25 October 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20151119195808/http://www.scmp.com/news/china/article/1734663/hu-jintaos-weak-grip-chinas-army-inspired-president-xi-jinpings-military|archive-date=19 November 2015|url-status=live}}</ref>

V času, ko je bil Džjang na položaju, se je opazno povečalo tudi dogovarjanje med poslovnimi in političnimi elitami. Pomanjkanje nadzora in ravnovesja v sistemu napredovanja kadrov je tudi pomenilo, da je osebna zvestoba pri zagotavljanju napredovanja pogosto prevladala nad sposobnostmi in zaslugami. Veliko ljudi v najvišjih vrstah vojaške in politične elite je prišlo do svojih visokih položajev z zagotovitvijo pokroviteljstva Džjanga. Med vidnejšimi primeri se pogosto navajata nekdanji Džjangov sekretar [[Džja Ting'an]] in član šanghajske klike [[Huang Džu]].

==Družinsko in zasebno življenje==
Džjang se je leta 1949 poročil z [[Vang Jeping]], prav tako doma iz Jangdžova.<ref>{{navedi knjigo|title=The-Cambridge Handbook Contemporary China|publisher=Cambridge University Press|year=2001|isbn=978-0521786744|pages=326}}</ref> Je njegova sestrična (Džjangova posvojiteljica je Vangina teta). Diplomirala je na [[Univerza za mednarodne študije v Šanghaju|univerzi za mednarodne študije v Šanghaju]]. Skupaj imata dva sinova, [[Džjang Mianheng]] (rojen leta 1951) in [[Džjang Miankang]] (rojen leta 1956). Džjang Mianheng je bil akademik in poslovnež, delal je v kitajskem vesoljskem programu in ustanovil podjetje Grace Semiconductor Manufacturing Corporation.

Džjang naj bi imel dolgoletno prijateljstvo s pevko [[Song Zujing]], [[Čen Žili]] in drugimi.<ref>{{navedi knjigo|url=http://www.nybooks.com/media/doc/2010/02/09/china-new-ruler-chapter.pdf|title=CHINA'S NEW RULERS: THE SECRET FILES|last1=Nathan|first1=Andrew J.|last2=Bruce|first2=Gilley|date=2002|publisher=New York Review of Books|isbn=1-59017-046-6|location=New York|pages=164|access-date=12 September 2018|archive-url=https://web.archive.org/web/20170405133554/http://www.nybooks.com/media/doc/2010/02/09/china-new-ruler-chapter.pdf|archive-date=5 April 2017|url-status=live}}</ref><ref>{{navedi novice|url=https://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/asia/china/11167360/Singer-who-disappeared-six-years-ago-resurfaces-married-to-China-presidents-brother.html|title=Singer who disappeared six years ago resurfaces married to China president's brother|date=16 October 2014|access-date=19 April 2018|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20180420010358/https://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/asia/china/11167360/Singer-who-disappeared-six-years-ago-resurfaces-married-to-China-presidents-brother.html|archive-date=20 April 2018|work=The Telegraph}}</ref><ref>{{navedi splet|url=http://www.asiasentinel.com/index.php?option=com_content&task=view&id=409&Itemid=31|title=Asia Sentinel|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20100124021002/http://asiasentinel.com/index.php?option=com_content&task=view&id=409&Itemid=31|archive-date=24 January 2010|access-date=11 September 2018}}</ref><ref>{{navedi novice|url=http://www.scmp.com/article/965286/sleeping-enemy|title=Sleeping with the enemy|last=Parry|first=Simon|newspaper=South China Morning Post|access-date=14 April 2014|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20140208080007/http://www.scmp.com/article/965286/sleeping-enemy|archive-date=8 February 2014}}</ref><ref>{{cite magazine|last=Fan|first=Jiayang|title=SINGING FOR CHINA: SONG ZUYING IN NEW YORK|url=http://www.newyorker.com/online/blogs/newsdesk/2013/03/singing-for-chinas-leaders.html|magazine=The New Yorker|archive-url=https://web.archive.org/web/20140110214854/http://www.newyorker.com/online/blogs/newsdesk/2013/03/singing-for-chinas-leaders.html|archive-date=10 January 2014|access-date=14 April 2014|url-status=live}}</ref><ref>{{navedi novice|url=https://www.scmp.com/magazines/post-magazine/article/1880137/humble-hometown-hesitant-talk-about-peng-liyuan-chinas-first|title=Humble hometown hesitant to talk about Peng Liyuan, China's first lady|newspaper=South China Morning Post|access-date=11 September 2018|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20180911191640/https://www.scmp.com/magazines/post-magazine/article/1880137/humble-hometown-hesitant-talk-about-peng-liyuan-chinas-first|archive-date=11 September 2018}}</ref> Po vzponu [[Ši Džinping|Šija]] je proti Song in drugim Džjangovim zvestim, vključno z njenim bratom Song Zujudžjem, stekla preiskava zaradi korupcije.<ref>{{navedi splet|url=https://www.taiwannews.com.tw/en/news/3346297|title=Chinese starlet Song Zuying, many others, under investigation for corruption by CCP|last1=DeAeth|first1=Duncan|work=Taiwan News|date=21 January 2018|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20180814103448/https://www.taiwannews.com.tw/en/news/3346297|archive-date=14 August 2018|access-date=14 August 2018}}</ref><ref>{{navedi novice|url=https://asia.nikkei.com/Editor-s-Picks/China-up-close/Downfall-of-a-diva-mirrors-Beijing-s-backstage-politics|title=Downfall of a diva mirrors Beijing's backstage politics|last1=Nakazawa|first1=Katsuji|newspaper=Nikkei|access-date=14 August 2018|url-status=live|archive-url=https://web.archive.org/web/20180813163637/https://asia.nikkei.com/Editor-s-Picks/China-up-close/Downfall-of-a-diva-mirrors-Beijing-s-backstage-politics|archive-date=13 August 2018}}</ref>

==Nagrade in priznanja==
*{{flag|Brazilija}}:
**[[File:BRA - Order of the Southern Cross - Grand Cross BAR.svg|70px]] [[Red Južnega križa|Veliki križ reda Južnega križa]] (23. november 1993)<ref>{{navedi splet|url=https://cn.govopendata.com/renminribao/1993/11/24/1/#920686|title=江泽民主席抵巴西访问佛朗哥总统举行隆重欢迎仪式并向江主席授勋两国元首在亲切友好气氛中举行会谈|date=1993-11-24 |newspaper=People's Daily (govopendata.com)|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Brunej}}:
**[[File:BRU_Royal_Family_Order_of_the_Crown_of_Brunei.svg|70px]] [[Kraljevi družinski red brunejske krone]] (17. november 2000)<ref>{{navedi splet|url= http://www.people.com.cn/GB/channel1/10/20001117/317298.html|title=江泽民主席与文莱苏丹会谈
|date=2000-11-17|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= December 4, 2004|archive-url= https://web.archive.org/web/20041204225543/http://www.people.com.cn/GB/channel1/10/20001117/317298.html|url-status= dead}}</ref>

*{{flag|Kongo}}:
**[[File:CGO_Ordre_du_Merite_Congolaise_ribbon.svg|70px]] Veliki križ reda za zasluge (20. marec 2000)<ref>{{navedi splet|url= http://www2.people.com.cn/GB/channel1/10/20000630/124762.html|title=在与刚果共和国总统萨苏会谈时谈台湾问题 江主席强调对话谈判要有个基础就是首先必须承认一个中国原则|date=2000-12-29|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= December 4, 2004|archive-url= https://web.archive.org/web/20040907132919/http://www2.people.com.cn/GB/channel1/10/20000630/124762.html|url-status= dead}}</ref>
*{{flag|Kuba}}:
**[[File:Ribbon_jose_marti.png|70px]] [[Red Joséja Martíja]] (21. november 1993)<ref>{{navedi splet|url=https://govopendata.com/renminribao/1993/11/23/1/|title=前往巴西进行国事访问途中对古巴作短暂访问江泽民主席抵达哈瓦那卡斯特罗主席到机场迎接江主席在机场发表书面讲话|date=1993-11-23 |newspaper=People's Daily (govopendata.com)|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Džibuti}}:
**[[File:Order_of_the_Grand_Star_of_Djibouti_-_ribbon_bar.gif|70px]] Red velike zvezde Džibutija (18. august 1998)<ref>{{navedi splet|url=http://rmrb.zhouenlai.info/%E4%BA%BA%E6%B0%91%E6%97%A5%E6%8A%A5%EF%BC%881946-2003%EF%BC%89/1998/08/1998-08-19.htm#1176761|title=江泽民会见吉布提总统 指出中国十分珍视同吉布提的传统友谊|date=1998-08-19 |newspaper=zhouenlai.info|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Francoska Polinezija}}:
**[[File:Ordre_de_Tahiti_Nui_GC_ribbon.svg|70px]] [[Red Tahiti Nui|Veliki križ reda Tahiti Nui]] (3. april 2001)
*{{flag|Grčija}}:
**[[File:GRE_Order_Redeemer_1Class.png|70px]] [[Odrešenikov red|Veliki križ Odrešeniškega reda]] (22. april 2000)<ref>{{navedi splet|url= http://www.people.com.cn/GB/channel1/10/20000421/45793.html|title= 江泽民主席与希腊总统斯特法诺普洛斯会谈|date=2000-04-21|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= March 18, 2005|archive-url= https://web.archive.org/web/20050318213956/http://www.people.com.cn/GB/channel1/10/20000421/45793.html|url-status= dead}}</ref>
**[[File:Decoration_without_ribbon_-_en.svg|70px]] [[Atene]] Zlata Medalja (22. april 2000)<ref>{{navedi splet|url=http://www.people.com.cn/GB/paper39/467/47272.html|archive-url=https://web.archive.org/web/20040526061436/http://www.people.com.cn/GB/paper39/467/47272.html|url-status=dead|archive-date=2004-05-26|title=江主席会见希腊议长|newspaper=People's Daily|access-date= July 11, 2021}}</ref>
*{{flag|Kazahstan}}:
**[[File:AltynKiran_1.png|70px]] [[Red zlatega orla]] (19. november 1999)<ref>{{navedi splet|url= http://www.people.com.cn/item/ldhd/Jiangzm/1999/huijian/a111.html|title= 江泽民主席与希腊总统斯特法诺普洛斯会谈|date=2000-04-21|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= July 22, 2019|archive-url= https://web.archive.org/web/20190722143016/http://www.people.com.cn/item/ldhd/Jiangzm/1999/huijian/a111.html|url-status= dead}}</ref>
*{{flag|Mali}}:
**[[File:Mali_Ordre_national_du_Mali_GC_ribbon.svg|70px]] [[Nacionalni red Malija|Veliki križ nacionalnega reda Malija]] (17. maj 1996)<ref>{{navedi splet|url=https://govopendata.com/renminribao/1996/5/19/1/#1047846|title=圆满结束马里之行开始访问纳米比亚江主席抵达温得和克努乔马总统在机场主持隆重欢迎仪式离开马里时江泽民同科纳雷亲切话别|date=1996-05-19 |newspaper=People's Daily (govopendata.com)|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Palestina}}:
**[[File:Order_of_the_Star_of_Bethlehem_2000_%28Palestine%29_-_ribbon_bar.png|70px]] Medal 'Bethlehem 2000' (15. april 2000)<ref>{{navedi splet|url= http://www1.people.com.cn/GB/paper39/414/39884.html|title= 江泽民访巴勒斯坦受到热烈欢迎|date=2000-04-17|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= September 11, 2004|archive-url= https://web.archive.org/web/20040911060640/http://www1.people.com.cn/GB/paper39/414/39884.html|url-status= dead}}</ref>
*{{flag|Rusija}}:
**[[File:Medal_Pushkin_rib.png|70px]] [[Puškinova medalja]] (31. oktober 2007)<ref>{{navedi splet|url=http://www.kremlin.ru/acts/bank/26385|title=Указ Президента Российской Федерации от 31.10.2007 г. № 1440|date=2007-10-31 |newspaper=President of Russia|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Južna Afrika}}:
**[[File:Ord.GoodHope-ribbon.gif|70px]] [[Red dobrega upanja|Veliki križ reda dobrega upanja]] (5. maj 1999)<ref>{{navedi splet|url=http://news.sohu.com/20130608/n378455655.shtml|title=资料：江泽民与曼德拉会谈 愿与南非建伙伴关系|date=|newspaper=Sohu (People's Daily)|access-date=August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Turčija}}:
**[[File:Order of the State of Republic of Turkey.png|70px]] [[Državni red Republike Turčije|Prva stopnja Državnega reda Republike Turčije]] (19. april 2000)<ref>{{navedi splet|url=http://52.34.104.77/renminribao/2000/4/21/6/|title=德米雷尔总统盛宴欢迎江主席 向江主席授予土耳其国家勋章|date=2000-04-21|newspaper=People's Daily (govopendata.com)|access-date=August 21, 2022|archive-date=2022-10-18|archive-url=https://web.archive.org/web/20221018190110/http://52.34.104.77/renminribao/2000/4/21/6/|url-status=dead}}</ref>
*{{flag|Ukrajina}}:
**[[File:Order_of_Prince_Yaroslav_the_Wise_1st_2nd_and_3rd_Class_of_Ukraine.png|70px]] [[Red kneza Jaroslava Modrega|Prva stopnja reda kneza Jaroslava Modrega]] (2. december 1995)<ref>{{navedi splet|url=https://cyberleninka.ru/article/n/the-state-awards-of-ukraine-diplomatic-dimension-the-nature-and-content-main-categories-concepts-methodology-and-principles-of-reward/pdf|title=The State Awards Of Ukraine: Diplomatic Dimension (The Nature And Content, Main Categories, Concepts, Methodology And Principles Of Reward System)|date=|page=39|first=Viktor|last=Voronin|newspaper=cyberleninka.ru|access-date= August 21, 2022}}</ref>
*{{flag|Venezuela}}:
**[[File:VEN_Order_of_the_Liberator_-_Grand_Cordon_BAR.png|70px]] [[Red osvoboditelja|Veličasten kordon reda osvoboditelja]] (17. april 2001)<ref>{{navedi splet|url= http://www.people.com.cn/GB/paper39/3196/419517.html|title= 委政府授予江主席"解放者勋章"|date=2001-04-18|newspaper=People's Daily|access-date= August 21, 2022|archive-date= November 1, 2004|archive-url= https://web.archive.org/web/20041101195354/http://www.people.com.cn/GB/paper39/3196/419517.html|url-status= dead}}</ref>

==Opombe==
{{seznam opomb}}

==Sklici==
{{sklici|2}}

{{normativna kontrola}}

[[Kategorija:Kitajski politiki]]
[[Kategorija:Generalni sekretarji Komunistične partije Kitajske]]