Biologija
Biologíja (grško βιος: bios - življenje + λογος: logos - beseda, nauka) ali življenjeslovje je znanstvena veda o življenju. Preučuje fizične značilnosti in obnašanje organizmov, tako tistih, ki živijo danes, kot tistimi, ki so živeli v davnini, in njihov medsebojni vpliv ter vpliv okolja. Združuje širok spekter znanstvenih disciplin, ki jih dandanes pogosto obravnavamo kot samostojne discipline. Termin »biologija« sta konec 18. stoletja skovala Pierre-Antoine de Monet in Jean-Baptiste de Lamarck. Znanstvenik, ki deluje na področju biologije, je biolog.
Pregled biologije
Biologi preučujejo življenje na široki ravni velikostnih razredov:
- na ravni atomov in molekul delujejo molekularna biologija, biokemija in genetika (preučevanje organskih molekul, njihovih struktur, lastnosti in medsebojnega vpliva)
- na ravni celice preučuje celična biologija
- na ravni večceličnih organizmov preučujejo fiziologija, anatomija in histologija
- na ravni razvoja ali ontogeneze organizma deluje razvojna biologija
- na ravni populacije organizmov deluje populacijska genetika, medsebojne interakcije organizmov, njihovo obnašanje in prilagajanje pa preučuje etologija
- na ravni, višji od posamične vrste organizmov, deluje sistematika, ki se ukvarja s primerjanjem in razvrstitvijo organizmov
- na najvišji ravni sta ekologija, ki preučuje ekosisteme, združbe organizmov in njihovega okolja, ter evolucijska biologija
- ksenobiologija ali eksobiologija je večinoma špekulativno področje, ki se ukvarja z možnostmi za nastanek in morebitno naravo zunajzemeljskega življenja
- varstvena biologija je znanost o biodiverziteti in o njeni trajnostni rabi za potrebe človeštva
FOTOSINTEZA-vrsta presnovnih reakcij, pri katerih se svetlobna energija pretvori v kemično, z njeno pomočjo pa se co2 org. veže v obliki glukoze. ta se pretvori v škrob, ki se kopiči v kloroplastih (asimilacija). bruto enačba: 6co2 + 6h2o = svetloba = c6h12o + 6o2 kot je razvidno iz enačbe, se co2 in voda s pomočjo svetlobne energije pretvorita v ogljikov hidrat. pri tem potekajo naslednji procesi: v svetlobnih reakcijah se v dveh, med seboj povezanih fotosistemih aktivira klorofil a; v foto sistemu 1 je glavni pigment klorofil a 700, v fotosistemu 2 pa je glavni pigment klorofil a 680. pri tej aktivaciji se elektroni klorofilnih molekul premaknejo na višji energijski nivo in dobijo različno visok redoks ptencial. vzbujeni elekrtoni in fotosistema 1 se v elektronski transportni verigi (redoks sistem) prenesejo na NADP*. pri tem sodelujejo FRS (substanca, ki reducira feredoksin), feredoksin in flavoprotein. NADP* sprejme H* (iz vode) in se pri tem reducira. vzbujeni elekrtoni iz fotosistema 2 se po drugi transportni verigi prenesejo prek plastokinona (PQ), citokroma b in f ter plastocianina na klorofil 700 (a 700). s tem dobi klorofil a spet svoj prvotni redoks potencial. klorofil 680 (a 680) nadometsni oddane elektone z elektroni vodnih molekul, ki razpadejo pri fotolizi: 2h2o =2h* + 2e + h20 + 1/2 o2 pri reakcijah od plastokinona od klorofila a 700 se sprošča energija. porabi se za ATP (aciklična ali necikličnafotofosforilacija; dihalna veriga)elektroni ki se sprostijo pri fotolizi, se torej v svetlobnih reakcijah prenesejo na NADP*. ta se z 2e(elektronoma)in 2H* reducira v NADPH +H*.hkrati nastaja ATP.po drugi poti (ciklična fotofosforilacija) pri kateri sodeluje le fotosistem 1, se elektorni s feredoksina ne prenesejo na NADP*, temveč se vrnejo nazaj h klorofilnim molekulam. tudi tu nastaja ATP. končna produkta svetlobnih reakcij sta torej ATP in NADPH + H* (kot energijski in redukcijski ekvivalent). ki se natovključita v ogljikove (temotne) reakcije, niz kem. pretvorb, za katere svetloba ni več potrebna. potekajo v krožnem procesu, ki se imenuje Calvinov cikel; co2 se najprej veže z ribuloza-1,5-bifosfatom ( ta nastane iz ribuloza-5-fosfata in ATP) v vmesni produkt s 6 C-atomi. ta razpade v dve molekuli fosfoglicerniske kisline, ki se z NADPH + H* in ATP reducira v 3-fosfoglicerinaldehid (triozafosfat), torej v prvi ogljikov hidrat, ki nastane. iz triozafosfata nastane po eni strani ( prek ffruktoza-1,6-bifosfata, fruktoza-6-fosfata in glukoza-6-fosfata glukoza, po drugi strani pa v zapletenih encimatskih procesih spet nastaja ribuloza-5-fosfat. pri f. se torej asmilira 6 molekul co2; za njihovo vezavo je potrebnih 6 molekul ribuloza-1,5-bifosfata, iz katerih nastane 12 molekul triozafosfata.od teh se dve molekuli porabita za izgardnjo glukoze, drugih 10 pa se pretvoriv ribuloza-5-fosfat.
Večje veje biologije
A
B
- Bioakustika
- Biokemija
- Bionika
- Biogeografija
- Bioinformatika
- Biofizika
- Biologija človeka
- Biologija sesalcev
- Biologija sladkih voda
- Biotehnologija
- Bolezni (Genetske bolezni, Nalezljive bolezni)
- Botanika
C
E
- Ekologija (Teorijska ekologija, Simbiologija, Autekologija, Sinekologija)
- Etologija
- Embriologija
- Entomologija
- Epidemiologija
- Evolucija (Evolucijska biologija)
- Evolucijska razvojna biologija
F
- Fikologija (Algologija)
- Filogenija (Filogenetika, Filogeografija)
- Fiziologija
- Fitopatologija
G
H
I
K
L
M
- Morska biologija
- Mikrobiologija (Bakteriologija)
- Molekularna biologija
- Molekularna filogenija
- Morfologija
- Mikologija / Biologija lišajev
- Mirmekologija
N
- Nevrobiologija (Nevroanatomija, Nevrofiziologija, Sistemska nevrobiologija, Biološka psihologija, Psihiatrija, Psihofarmakologija, Behavioral science, Nevroetologija, Psihofizika, Računska nevrobiologija, Kognitivne znanosti)
O
P
R
pornografija
S
T
V
Z
Sorodne panoge
Medicina -- Medicinska antropologija -- Fizična antropologija -- Veterina -- Agronomija -- Živinoreje -- Gozdarstvo - Biotehnologija
Predstavniki in zgodovina
Slavni biologi -- Zgodovina biologije -- Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino -- Časovna preglednica biologije in organske kemije
Biologija in evolucija
Eden od osrednjih konceptov biologije je, da se je vse življenje razvilo iz istih skupnih virov in se postopoma razvijalo v procesu evolucije. Prvi, ki je jasno formuliral to zamisel, je bil Charles Darwin, ki je za evolucijski mehanizem predlagal naravno selekcijo. Evolucijsko zgodovino vrste (ter s tem tudi vrst, iz katerih se je razvila) preučuje filogenija. Ta si pri pridobivanju podatkov pomaga z različnimi prijemi. Eden od njih so primerjave zaporedij DNA, kjer sodeluje z molekularno biologijo in genomiko, po drugi pa s primerjavo fosilov in drugih ostankov izumrlih organizmov, s katerimi se ukvarja paleontologija. Biologi analizirajo in urejajo evolucijske odnose z različnimi postopki, kot so filogenetika, fenetika in kladistika. Prelomnice v razvoju življenja, kot jih razume današnja biologija, so zbrane v preglednici »Pregled evolucijskega razvoja«.
Glej tudi
Zunanje povezave
