Kdo je ugrabil arheologijo

2021

Milavići: zgoraj-nekropola oz. pokopališče z območji raziskav; območje 1000 s stečki po odmiku ruše. Spodaj-grob 4, pokrov grobne kamre z apnečevimi naravno-lomljenimi ploščami; grob 5, grobna kamra z apnenčevo ploščo, položeno na prsa pokojnika; grob 6, grobna kamra iz apnenčevih plošč in skeletom; grob 7, izpraznjena grobna kamra iz apnenčevih blokov (foto: arhiv SOLMUS).

Arheoloski Vestnik, 2012

Predstavljeni so rezultati predhodnih arheoloških raziskav in zaščitnega arheološkega izkopavanja na najdišču Grublje pri Vipavi, ki so potekale leta 2008. Upoštevane so ugotovitve starejših raziskav, najdbe so podrobno analizirane. Izkopavanja so zajela zahodni rob rimskodobnega naselbinskega območja, ki je bilo verjetno poseljeno od konca 1. do konca 4. stoletja. Glede na odkrite strukture domnevamo, da je na Grubljah v tem času stalo manjše podeželsko naselje, zgrajeno ob robu Vipavskega polja, v bližini itinerarske ceste Akvileja-Emona. Zbir drobnih najdb je pester in podoben tistemu, ki ga najdemo v sočasnih naselbinskih plasteh na najdiščih zahodne Slovenije. Odlomki uvožene namizne keramike in amfor za vino nakazujejo določeno blaginjo prebivalcev raziskane naselbine. Ključne besede: rimska doba, akvilejski ager, Vipava, Grublje, naselbina, lončenina, zgodnji srednji vek, pasni okov LEGA NAJDIŠČA IN ZGODOVINA RAZISKAV Najdišče leži na severnem obrobju Vipave, na poljih, ki jih od vzpetine Stari grad loči današnja struga hudournika Bela (sl. 1-3). Območje ob hudourniku se imenuje Ob Beli, prostor zahodno od ceste Vipava-Vrhpolje pa je bil nekoč poimenovan Grublje. Čeprav se toponim, ki je bil v rabi še na začetku 19. stoletja (prim. Franciscejski kataster za Kranjsko, sl. 2), ni ohranil, so ga na novo potrdile arheološke raziskave. Ledini Bela in Grublje 1 sta bili kot rimsko naselbinsko območje prepoznani že leta 1984, ko

Contributions to Contemporary History

Avtorica na podlagi v zadnjih letih objavljenih študij opozarja na pravo identiteto člana Fieldingove misije, ki je bil tako v dokumentih OZNE kot tudi v britanski literaturi označen z različnimi imeni: kot Georges Charles Banks ali Albert Edward Parks oziroma Joseph (Sepp) Innerhofer in Jean Georgeau. V resnici so bila to tajna imena, ki sta jih SOE in SIS dala Tirolcu Hubertu Mayrju, španskemu borcu, ki ga je ta organizacija kot poročnika napotila v sestavi Fieldingove misije avgusta 1944, da bi po pristanku v Karniji blizu kraja Tramonti, kjer so delovali med italijanskimi partizani poskušal prodreti v Avstrijo in tam dvigniti vstajo proti nacistom ter tako pomagati Avstriji pri ponovni obnovitvi samostojnosti po končani vojni. Njegova prizadevanja niso bila uspešna, žal pa se je njegovo življenje in življenje njegovih sodelavcev oziroma kurirjev Roberta Moserja in Georga Dereattija končalo tragično po zaslišanju pred OZNO v slovenskem partizanskem vodstvu IX. Korpusa v Gorenji ...

Urbani izziv, 2014

Contributions to Contemporary History, 2001

je razširjena verzija referata "History and Anthropology. The Yugoslav Focus in the Work of Niko @upanič" na workshopu "Ideology and Historiography: The Making of Identity in Yugoslavian Historiography" v Firencah 8.-9. maja 2000 v tamkajšnjem Evropskem univerzitetnem inštitutu pod okriljem centra Roberta Schumana. Avtor se zahvaljuje dr. Ervinu Dolencu za povabilo, pripraviti referat za objavo v slovenščini in za številne nasvete na poti do dokončanja. Za podporo se zahvaljuje tudi Slovenskemu etnografskemu muzeju in Izpostavi Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Ljubljani.

DOAJ (DOAJ: Directory of Open Access Journals), 2002

Dela, 2018

Primerjalna Knjizevnost, 1995

Pričujoča razprava se vpisuje v polje komparativne verzologije. Za cilj si je zastavila primerjavo ritmične strukture izvornega itali janskega ("laškega") enajsterea in njegove slovenske recepcije. Prešeren je odkril optimalne možnosti za ritem slovenskega verza v kombiniranju osnovnega akcentuacijskega principa s stranskim silabičnim principom. Kljub akcentuacijskemu temelju bi lahko rekli, da je slovenski verz silabotoničen. Zato je Prešernova vpeljava jambske ga enajsterca in italijanskega soneta ustrezala naravi našega verza. Čeprav slovenski verz pripada sistemu akcentuacijske verzifikacije, italijanski verz pa silabičnemu sistemu (z močno vlogo naglasov), prav silabotoničnost pomeni skupni imenovalec obeh verzov. V pesmih, napisanih v "laškem" enajstercu, uporablja Prešeren samo ženske klavzule (ital.: piano) ter povsem izključi možnost moških (ital.: tronco) in daktilskih (tekočih-ital.: sdrucciolo) klav zul, ki sicer obstaja v italijanski verzifikaciji. Velikanski vpliv Prešernove poetike na celotno zgodovino slovenske poezije je imel za posledico, da se je ženska varianta enajsterca uveljavila kot zvrstna norma, čeprav so jo mnogi pesniki kršili. Ce upoštevamo dejstvo, da je siceršnja frekvenca moških in daktilskih klavzul pri Prešernu precej višja kakor pri Danteju in Petrarci, se vsiljuje sklep, da je izključna uporaba ženskih klavzul pri jambskih enajstercih zvrstno motivirana in določena: Prešeren je ženske klavzule očitno doživljal kot znamenje "visokega", umetn(išk)ega pesništva, medtem ko je moške in daktilske klavzule rad uporabljal pri narativnem pesništvu in v legah, ki izvirajo iz ljudskega izročila. Cezura, nezgrešljivo znamenje silabične verzifikacije, je v italijan ski poeziji sicer šibkejša kakor v francoski in španski, vendar je kljub temu precej močnejša kakor v slovenski poeziji. Primerjava strukture italijanskega in slovenskega "laškega " enajsterca glede na položaj cezure nas je pripeljala do zanimive ugotovitve: v italijanski poeziji vlada ravnotežje v frekvenci malih enajstercev (ital.: endecasillabo a minore-s cezuro v pr\>i polovici verza) in velikih enajstercev (ital.: endecasillabo a maiore-s cezuro v drugi polovici verza), medtem ko slovenska adaptacija kaže jasno težnjo k prevladi malih enajstercev. To tendenco je mogoče zaslediti v celotni zgodovini slovenske poezije od Prešerna do današnjega dne, od romantike do sodobnega postmodernizma (recimo pri Jesihu). Izvor jambskega endecasillaba Na začetku premisleka o naravi in pomenu jambskega enajsterca za slovensko verzifikacijo moramo natančneje opredeliti obseg pojma. Pogosto namreč uporabljamo tudi skrajšani termin enajsterec ali Pa kar iz italijanščine izposojeni izvirni izraz endecasillabo. Pri tem se je treba zavedati, da sama oznaka enajsterec ni dovolj natančna, saj opredeljuje le število zlogov, ne pa tudi verznega metra. Zato od antike naprej poznamo mnoge različne oblike enajstercev.