Črna orhideja (novela iz zbirke Strah in pogum)

Edvard Kocbek (1904 – 1981) Rodil se je pri Sv. Juriju ob Ščavnici na Štajerskem. Bil je pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Po klasični gimnaziji je v Mariboru študiral teologijo, potem pa je presedlal na študij romanistike, tudi v Franciji. Pred vojno je bil profesor francoščine in urednik revije Dejanje (polemični spis Premišljevanje o Španiji leta 1937). Kot predstavnik krščanskih socialistov je bil med ustanovitelji OF leta 1941, kasneje pa član IO OF in AVNOJ-a. Do leta 1951, ko so ga odstranili iz javnega življenja, je imel pomembne funkcije v republiški in zvezni vladi. Objavil je pesniški zbirki Zemlja (1934) in Groza (1963, za njo je dobil Prešernovo nagrado), zbirko novel Strah in pogum (1951) ter dve knjigi dnevniške proze Tovarišija (1949) in Listina (1967). Zbirko novel Strah in pogum sestavljajo štiri novele (Temna stran mesca, Blažena krivda, Ogenj in Črna orhideja), ki v povezavi z eksistencializmom in personalizmom na nov način osvetljujejo medvojno dogajanje. Črna orhideja 1. odlomek: začetek besedila Gregor se je moral zaradi strmine sključiti, da je lahko napredoval. Brzostrelko si je znova potisnil nazaj na ledja, daljnogled in tok z zemljevidi pa si je pritrdil k pasu. Hkrati je začel počasneje stopati in si je z desnico segel v lase, kakor je bila njegova navada. Pogledal je v oblake, ki so se vedno bolj dvigali in redčili. Nasmehnil se je, dognal je, da se bo kmalu zvedrilo. Komaj je čakal na ta jutranji sprehod. Kljub utrujenosti ga je nehote dvignilo v visoko samoto in v čiste razglede po velikih, pomirjujočih prostorih. Imelo ga je, da bi kar zažvižgal od vdanega veselja. 2. odlomek: Spreletel ga je spomin na poslednji izlet v gore tik pred začetkom vojne. Ko je silvestroval s prijatelji na Komni in v njihovi družbi pričakal Novo leto 1941, je v splošnem veselju zaplesal s črnolasim dekletom, ki ga prej ni videl. Sredi razposajene polke mu je začela govoriti: "Poglejte me v oči." "Gledam vas." "Kaj vidite?" "Ljubezen in življenje." "Ali hočete, da vam povem, kaj vidim jaz?" "Povejte!" Vrtela sta se in se smejala. "No, povejte!" Dekle ga je gledalo, gledalo in se zastrmelo vanj. Potem je reklo: "Bojim se za vas." "Zakaj?" "Ne povem." Zavrtel jo je močneje in jo rotil: "Povejte!" Rahlo ga je stisnila in zaprla oči. Telo mu je zagorelo: "Lepo te prosim, kaj vidiš?" Tedaj se je naslonila nanj, da je začutil njeno težo. Rekla mu je na uho: "Ljubezen in smrt ..." 3. odlomek: Letalo se je znova približalo, s peklenskim truščem je znova švignilo nad kotlino in priklicalo vrsto odmevov. Ujetnica se je zganila in stisnila k njemu. Ko je bil ropot največji, se je z obema rokama oklenila njegove rame. Gregor se je skušal odmakniti, pa ni mogel. Kakšna velika razlika, si je dejal, ničesar se ne bojim, pa se vedem, kakor da me je strah, medtem ko njej grozi vse, pa hoče izigrati trenutek proti usodi. Moški smo nerodni, kadar imamo prav, ženske pa očarljive, kadar so v zmoti. Glavo je v jezni zadregi oddaljil od nje, kakor da bi hotel pogledati za letalom. Tedaj je občutil tudi v sebi strah. V dušo mu je legla tuja omama. To je bila nejasna groza pred intimnostjo. Moški je tragično razdeljen na svet resnice in svet zmote, ženske so mnogo enotnejše, stvarnejše, preprostejše, naivnejše in nikoli preveč razdeljene na zlo in dobro. Ujetnica ga je še krčeviteje zgrabila za ramo in dejala z mračnim glasom, kakor ga imajo ljudje, ki počasi odhajajo na pot v temo: "Kaj boš storil z menoj?" 4. odlomek: Fant, ki je ležal na zemlji, gledal v nebo in se doslej še ni oglasil, je dejal: "Ali veste, da so v starih časih lepo žensko samo zato v stiski žrtvovali, da so se z nedolžno žrtvijo odkupili višjim silam?" Čez nekaj časa je dodal: "Tisti med nami, ki jo sovražijo, in tisti, ki so zaljubljeni vanjo, ravnajo najbrž iz iste zapovedi." Vsi so prisluhnili nenavadnemu človeškemu spominu. Prastari običaj žrtvovanja nedložnega in lepega človeka, da poravna grehe občestva, jih je vznemiril in očaral hkrati. 5. odlomek: Janez ga je znova začuden pogledal: "Torej si resnično za njeno smrt?" "Resnično. Njena smrt je naša moč in naša rešitev. Prišla je, da nas odreši. Vse nas, tudi tebe, mene še posebej. Ko sem se je z roko dotaknil, je prebudila mojo nemirno slo po nedolžnosti, ne samo po tisti, ki sem jo zapravil v naravi, temveč tudi po tisti, ki sem jo izgubil v zgodovini. Čutim, kako mi odjemlje breme in me vrača samemu sebi. Čutim svojo moč, srčnost ostaja moja prva dolžnost." Znova je prijel Janeza za ramo: "Ne boj se, čeprav je razvnela vse moje čute, da drhtim kot najbolj napeta struna. Naj se zgodi, z ljubeznijo in svobodo! ... Res, kakšna čarobna žrtev ..." Janez je položil dlani na svoj obraz in se nagnil nad svoja kolena. Začelo se je mračiti. Začutil je, da je v temi skrita večja dobrota, kakor more dan razodeti zla. 6. odlomek: Komaj je stražar naznanil patrolo, se je že pokazala pred bataljonom. Stopila je iz zelenja kakor prikazen. In tedaj so vsi do poslednjega onemeli. Sredi osmih partizanov je obstala Katarina v dolgi beli obleki, zagrnjena v poročni pajčolan. Fantje so se zamajali v vrstah, kakor da jih je oplazila čarovnikova palica. Izbuljili so oči, odprli usta ter lovili sapo, prvi trenutek niso vedeli, ali sanjajo ali vidijo prikazen. Katarina pa je stala sredi med njimi omamno mila in nežno ponosna, na prsih je imela nagelj in rožmarin. Moška srca so zatrepetala, vsakdo se je čutil njenega ženina. 7. odlomek: Brez zavesti in besed se je poslavljala od zemlje, od njenih sokov in vrelcev, od njenih semen in hranil, od njenega snovanja, oplajanja in porajanja, od njenega zorenja, dišav in omam, od sonca in dežja, od letnih časov, od njenih glavnih prvin, ki so veter, voda, ogenj in prst. Najbližja ji je bila prst, lovila jo je z roko, hotela jo je zagrabiti ter si z njo prezgodaj napolniti usta. 8. odlomek: Z rokama se je uprla obenj in se vzravnala. Ni je mogel več izpustiti, prsti so se mu na njenem hrbtu slastno premaknili. Čez hip jo je rahlo, komaj zaznavno pritisnil k sebi, in začutil je, kako mu je rahlo, komaj zaznavno odgovorila. Tedaj je vedel, kar je slutil temno in preplašeno ves čas, odkar jo je spoznal, da je plemenita žival, ki brez odloga odgovori na najmanjši vzgib vajeti. Začela ga je gledati. Njene oči so bile še vedno motne, toda pogled, ki je pred trenutkom gledal še izgubljeno skozi njega, se je začel vidno krajšati in je nazadnje obstal na njem. Jok ji je prenehal, hlipanje se ji je spreminjalo v močno, trzajoče dihanje celega telesa. Prešinila ga je njena goreča toplota, začutil je njene prsi, kako so se dvigale in padale in omamno tipale za njegovim srcem. V njenih nogah se je naenkrat pojavila moč, napele so se in se postavile na zemljo. In vendar je Gregor ni mogel več izpustiti. Vedel je, da je nikoli več ne bo mogel izpustiti, da nikogar na svetu še ni tako tesno obdržal v rokah in da so bili vsi njegovi dosedanji objemi le nebogljena in varljiva doživetja. Za večne čase je spoznal, da pravi moški le smrtno ljubi. Spoznal je, da bo moral ljubezen končati s smrtjo, smrt pa z ljubeznijo. 9. odlomek: zaključek besedila Dvignil je brzostrelko in jo nameril vanjo. Zdela se mu je težja kakor sicer. Roke so mu bile popolnoma mirne, ko je sprožil. Živci so mu zabrneli. Zaslišal je vrsto odmevov. Tako napeto in pozorno jih je spremljal, da se mu je zdelo, da jih je bilo sedem. Dihal je močno in zaprl oči iz nenadne slabosti, potem pa jih znova odprl, da se mu ne bi zvrtelo. Katarina se je zamajala, na njenih levih prsih so se prikazali rdeči madeži. Vzniknili so drug za drugim kakor nezadržni vrelci. Čas je tekel z blazno hitrostjo. V nogah je čutil težo, tla so se udirala pod njim. Videl je, kako je dvignila roke proti njemu. To kretnjo je napravila kakor človek, ki se v sanjah napoti v neznani svet in se na ozki brvi bojuje za ravnotežje. Pot ga je oblil po vsem telesu. Hotel je dvigniti orožje, da bi znova nameril in sprožil naboje, kar jih je imel. Tedaj se je bela postava z rdečimi madeži opotekla. Pokril si je oči z dlanmi in obstal. V ušesih je zaslišal zamolkel šum, nato tiktakanje svoje ročne ure. Z višine se je oglasil oster žvižg, Palček je dal svarilno znamenje. Ozrl se je, tik pod seboj je zagledal sovražnika. Zgrabil je za orožje, skočil do mrtvega dekleta in si poiskal zaklona za širokim deblom. Sovražnik se je že pojavil z leve in desne. On pa je menjal naboje, pokleknil na desno koleno in se začel bojevati.