ČKZ FEMINIZEM/FEMINISM

Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 276 | Samoodločba 1 | 27 FEMINISM, ART, LITERATURE 5 Katja Kobolt: Introduction 25 Jelena Petrović: Non-Aligned Feminism. Art and Politics of Unclassified Archives 51 Sanja Bojanić: The Triangle of Care: Artistic Practices by Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić and Petra Mrša 73 Katja Kobolt: If Artists Produce Art, Who then Produces Artists and How? 93 Elena Messner: (Re-)Creating Continuity? Comparing Feminist Journals Žena danas and Feministka.ba 109 Jelena Vesić: Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History' 127 Katja Mihurko: Mapping Girl‘s Sexual Desire in the Prose of Gelč Jontes 147 Petja Grafenauer: Henrika Šantel (1874 –1940). Microstructures of Critical Discourse in Autonomous Art memories 174 Tanja Mastnak: Feminism and Art in the 1990s (Personal Memories of the Early Days) conversation 187 Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus: Feminist Sharpening of the Gaze in the Contemporary Visual Art petition 212 As feminists we cannot remain silent, as feminist we say no to the genocide in Palestine! ARTICLES 216 Banu Subramaniam: Moored Metamorphoses: A Retrospective Essay on Feminist Science Studies 252 Nika Ciglar: Factors Influencing Attitudes Towards Hormonal Contraception 279 Katarina Majerhold: Love As A Creative And Dynamic Work FEMINIZEM, UMETNOST, LITERATURA 5 Katja Kobolt: Uvodnik 25 Jelena Petrović: Non-Aligned Feminism. Art and Politics of Unclassified Archives 51 Sanja Bojanić: Trokut brige: Umjetničke prakse Nadije Mustapić, Darije Žmak Kunić i Petre Mrša 73 Katja Kobolt: Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 93 Elena Messner: (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? Primerjava feminističnih revij Žena danas in Feministika.ba. 109 Jelena Vesić: Emptied Landscapes and the Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 127 Katja Mihurko: Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 147 Petja Grafenauer: Henrika Šantel (1874-1940). Mikrostrukture kritiškega diskurza avtonomne umetnosti – vratarji ospoljene kanonizacije spomini 174 Tanja Mastnak: Feminizem in umetnost v devetdesetih (osebni spomini na začetke) pogovor 187 Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus: Feministično ostrenje pogleda v sodobnejši vizualni umetnosti peticija 212 Kot feministke_i ne smemo molčati, kot feministke_i rečemo ne genocidu v Palestini ČLANKI 216 Banu Subramaniam: Privezane preobrazbe: retrospektivni esej o feminističnih študijah znanosti 252 Nika Ciglar: Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 279 Katarina Majerhold: Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 4 Katja Kobolt Feminizem, umetnost, literatura skozi perspektive preteklosti, sedanjosti in bodočnosti: Kam naprej od nelagodja? »Ali je edini odgovor feminizma na fašizem, rasizem, neokolonializem, permanentno vojno, neoliberalno minimizacijo človeških virov in neusmiljeno izkoriščanje tistih, ki so zavrženi kot presežek, kar so največkrat ženske, levi feminizem?« je pred več kot desetletjem uvodoma vprašal zbornik Jugoslovanski feminizmi (Petrović in Arsenijević, 2011: 7 [prevod KK]). Pričujoča številka Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), naslovljena s Feminizem, umetnost, literatura, v roke ponovno vzame posamezne niti, ki so jih zgodovinski feminizmi položili tudi v slovenski prostor. Zgodovinski feminizmi pred 1. svetovno vojno ter med obema vojnama so postavili temelje povojni sistemsko uvedeni emancipaciji žensk, predvsem socialistični feminizem1 pa tudi t.i. jugoslovanski »novi ali neo feminizem« od 1970-ih dalje ter protivojni feminizem s konca 1980-ih ter 1990-ih let. Skupne imenovalce teh niti pa je tudi v zadnjem desetetletju in pol intenziviranih permanentnih vojn (Butler 2004, 2009) in kulturi razlaščanja – prav od vsega – še vedno moč iskati v feminizmu kot »mišljenju in praksi, umeščenima v nelagodje« (prav tam). To nelagodje feminizma sta urednica in urednik citiranega zbornika o jugoslovanskih feminizmih, filologinja in teoretičarka umetnosti Jelena Petrović, ki v pričujočem zborniku nastopa kot avtorica, ter literarni teoretik in psihoanalitik Damir Arsenijević, locirala na sečišču časovnosti, med preteklostjo in sedanjostjo za boljšo prihodnost, na način preizpraševanja in ponovnega prebiranja feminističnih kategorij in feminističnih političnih pozicij in strategij« (prav tam). 1 Geneza feminizmov različnih političnih opredelitev in njihovih vplivov na politike je tudi na naših tleh medsebojno povezana. Cf. Jogan, 2016 in Petrović, 2019. Katja Kobolt | Uvodnik 5 Časovnost kot materialni vidik umetnosti, literature, pa tudi znanosti, pravzaprav večine intelektualnega delovanja, ki za poznavanje zgodovinskih in obvladovanje sodobnih konceptov, oblik in metod ter njihovega prenosa na konkretni material zahteva »predanost« kot enega glavnih razlogov Zakaj ni (bilo) velikih umetnic? izpostavi umetnostna zgodovinarka Linda Nochlin ([1971] 2021) v svojem skozi zadnja tri desetletja ničkolikokrat ponatisnjenem eseju. Podobno kot Virgina Woolf v Lastni sobi tudi Nochlin (prav tam) ob boku drugih feminističnih avtoric_jev, pa tudi umetnic_kov in literatk_ov (cf. zbirko avtobiografskih kratkih zgodb Vsi moji Božiči Maruše Krese) ob odgovoru na vprašanje »Kdaj, koliko časa in na kakšen način se lahko kdo posveti t.i. ustvarjanju?«, izpostavi predvsem razred in spol, pa tudi »raso« ter etnično pripadnost. Čeprav so jubilejno edicijo eseja Nochlin ob njegovi tridesetletki tiskali prav v Sloveniji, kjer smo znotraj jugoslovanskega socialističnega okvira doživeli sistemsko uvedeni razredno in ob njej pospešeno specifično žensko emancipacijo, kakršno so globalno gledano bržkone doživeli le redki prostori; in čeprav seže zgodovina t.i. novega feminističnega, predvsem lezbičnega organiziranja v Sloveniji v 1980-ta leta;2 in kljub temu, da v tako majhni srenji, kot je slovenska, že vrsto let uspešno delujejo vsaj tri festivali s feminističnim impetusom – Mesto žensk3, Rdeče zore, pa tudi Deuje babe –, v zadnjih letih pa so se jim pridružila tudi kustoska uokvirjanja in predstavljanja delovanja umetnic_kov pod feminističnim znakom celo znotraj javnih institucij umetnosti;4 pa tudi zaradi dolgoletnega delovanja posameznih feminističnih akademičark, v zadnjem času celo skupin znotraj kateder in inšti2 Cf. prispevke Tanje Mastnak in pogovor Ane Čigon, Ane Grobler in Eve Jus v pričujočem tematu. 3 20 let delovanja Društva za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk in istoimenskega festivala je obeležila prav posebna številka revije ČKZ, urejena kot drugi del zvezka Zamolčane zgodovine urednic Vesne Leskošek, pa tudi Nataše Velikonja ter Tatjane Greif (2015), ki sta sicer avtorici knjige Zamolčane zgodovine, v kateri orišeta lezbično zgodovino in motive homoerotične ljubezni ter romantične naklonjenosti med ženskami na Slovenskem skozi raziskovanje delovanja in življenja izbranih slovenskih umetnic in literatk, kot so Elda Piščanec, Henrika Šantel (obravnavana tudi v pričujočem zboniku), Ivana Kobilca, Pavlina Pajk, Zofka Kveder, Vida Jeraj, Ljudmila Poljanec in Marica Nadlišek (Greif in Velikonja, 2018). Tudi sicer je znotraj slovenskega kritičnega diskurza ravno ČKZ mesto odpiranja feminističnih, LGBTQ+ tem in metod pa tudi kritičnih študij moškosti (Hrženjek, 2017). 4 Cf. Skupinske razstave Vračanje pogleda kustosinj Alenke Gregorič, Mare Anjoli Vujić, Mateje Podlesnik in Alenke Trebušak, Cukrarna, 2022; Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 kustosinj Barbare Savenc in Ane Porok, Mestni muzej Ljubljana, 2023/24; Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije kustosinje Martine Vovk v sodelovanju z asistentom Kristjanom Sedejem, Moderna galerija, 2023/2024, pa tudi dele razstave Umetnost na delu, kustosinj_ov Zdenke Badovinac, Ane Mizerit, Bojane Piškur, Igorja Španjola ter posebnega dela razstave kustosinje Jelene Vesić, zastopane s prispevkom tudi v pričujočem zborniku, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 2022. 6 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik tutov javnih visokošolskih in raziskovalnih ustanov; 5 in ker se je v zadnjem času predvsem skozi popularno kulturo ter t.i. gender mainstreaming politike liberalni feminizem6 zavhitel tudi v real politiko, ekonomijo in javne institucije, se pričujoči temat ČKZ-ja vrača zopet ravno tja: k feminističnim pristopom k umetniškemu in literarnemu delovanju predvsem tistih, ki so (bile) ospoljene kot ženske. Ob znanstvenih in strokovnih prispevkih, pa tudi ob umetniški intervenciji, ki jih prinaša pričujoča številka, je metarefleksivna dimenzija – aktivni doprinos feminističnim pristopom umetniškemu in literarnemu delovanju in njegovemu razumevanju – osrednjega pomena. Temu doprinosu dr. Tanja Mastnak, ena od pionirk feministične zgodovine umetnosti znotraj slovenske akademske produkcije, v eseju v pričujoči številki – spominih na svoje delovanje v 1980-ih ter 1990-ih – želi, da bi bila nujnost osredotočanja na spol končno presežena v prid prevlade objektivnih meril vrednotenja, temelječih na »objektivnih faktorjih« (Mastnak Tanja, 2023: 181). Željo prevlade objektivnosti, sicer temeljno predpostavko znanstvenih pa tudi strokovnih pristopov, Mastnak uperi predvsem na predmete, izbiro in ukvarjanje s samimi umetniškimi deli. Avtorica posebej izpostavi zadržke in odpore slovenske akademske srenje napram uvozu feminističnih pristopov predvsem v umetnostno zgodovino, njene izkušnje pa lahko sama, ki sem v drugi polovici 1990-ih obiskovala predavanja primerjalne književnosti in literarne teorije ter novinarstva na dveh različnih ljubljanskih fakultetah, z redkimi svetlimi izjemami žal potrdim tudi za te discipline. Kljub temu, da se danes feministični epistemologiji znotraj različnih disciplin, predvsem ob boku postkolonialnih študij, (vsaj nominalno) ni treba več tako intenzivno boriti za svojo legitimnost, pa tako sama produkcija feminističnega 5 Tako kot v jugoslovanskem so tudi v slovenskem akademskem kontekstu feministično epistemologijo najprej uvajale in zasledovale sociologinje, filozofinje, antropologinje, etnologinje, zgodovinarke in postopoma tudi literarne in umetnostne zgodovinarke in teoretičarke (Potkonjak idr., 2008). Med najnovejšimi primeri lahko izpostavimo raziskovalno skupino znotraj projekta EIRENE zgodovinarke dr. Marte Verginella. Za akademsko okolje, spodbudno do feministične epistemologije, velja omeniti mdr. delovanje dr. Jovane Mihajlović Trbovc in dr. Tanje Petrović na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU v zvezi s strukturnimi spremembami za enakost spolov v akademskih institucijah (projekti INSPIRE, R&I PEERS, ACT, GARCIA). Z obvezo akcijskih načrtov za enakost spolov znotraj akademskih institucij kot predpogoja prijav za sredstva posameznih skladov pa v zadnjih letih akademske institucije vse bolj sistematično pristopajo k vprašanju vključevanja vidika spola v vsebine drugih disciplin. 6 Angela Dimitrakaki in Kirsten Lloyd (2017) v posebni številki revije Thrid Text, posvečene »družbenoreproduktivni borbi« v zgodovini umetnosti, posebej izpostavita, da t.i. pluralizacija feminizma v feminizme, ni niti »signalizirala, ali dosegla, vključujočnost, ampak je sovzpostavljala vzporedne (in češ nikoli srečujoče se) diskurze in prečnice, ki grozijo feminizem vkleniti v razdeljeno polje mikropolitik in medsebojno relativizirajočih se perspektiv podedovanih od postmodernizma« (Dimitrakaki in Llyod, 2017: 3 [prevod KK]). Katja Kobolt | Uvodnik 7 znanja in tudi njegov prenos ostajata deziderat. Globalno slišana je bila predvsem kritika postkolonialnih feministik (hooks, 1994; Mohanty, 1984, 2003), ki so opozorile na distribucijo družbene moči, katero bržkone najbolj zvesto odsevajo ravno sektorji, kamor se pričujoči zbornik umešča – znanost in umetnost oziroma znanost o umetnosti. Ker se ta moč udejanja predvsem skozi habitualizirana pravila institucionalnega delovanja, je za feminizem – tudi znotraj akademskega in umetniškega polja – ključen prenos idej v delovanje. Vendar nikakor ne v smislu še ene od normativnih življenjskostilnih optimizacij posameznic_kov, ampak kot relacionalni in skupnostni projekt. Kakor je v refleksivni dokumentaciji seminarja Women Studies, organiziranega leta 1976 v Dubrovniku, ki velja za enega ključnih srečanj za razprtje kritičnega novo feminističnega doprinosa specifično jugoslovanskemu socialističnemu projektu, kot tudi širšemu projektu levice (Lóránd, 2018; Bonfiglioli, 2018), povzela že Žarana Papić, je odstiranje načinov konstitucije javnega, splošnega v odnosu s konstitucijo zasebnega in posameznega, bistveno, da se določen predmet sploh lahko vzpostavi kot predmet raziskovanja ne samo družbenih ved (matična disciplina Žarane Papić je bila sociologija, kasneje socialna antropologija), ampak predvsem tudi samih materialnih učinkov: delovanja. Papić to uvodoma metarefleksivno aplicira tudi na sam dogodek, o katerem poroča: Po zaslugi njegovih udeleženk_cev ta seminar s svojimi značilnostmi, načini dela in pogovori ni uresničeval ali spodbudil notranjih, subjektivnih niti objektivnih razsežnosti akademskega vedenja. Ni bilo tako pogoste napetosti, prikritega tekmovanja v »obvladovanju« problema, da bi se s tem potrdil pridobljeni položaj, ni bilo želje nadmodriti druge. Človeška energija in možnosti so se izražale na drugačen način. Vsi smo se prišli pogovarjat, razmislit, a problem [ženska kot predmet t.i. ženskih študij] ni bil izven nas, da bi bilo odločilno, kdo ga bo prvi »osvojil« Problema eksistence ženske se ne more preizpraševati, ne da bi se ga poskušalo rešiti v nas samih sebi in v našem pristopu k problemu (Papić [1977] 2012:33 [prevod KK]). Podobno je odmevno pregledno razstavo Gender check. Femininity and Masculinity in the Art of Eastern Europe (2009/10, MUMOK, Dunaj) in načine njenega ukvarjanja s spolom komentirala kustoska koordinatorica razstave Bojana Pejić (ki je sicer v 1970-ih letih ob boku Dunje Blažević kustosko delovala v Studentskom kulturnom centrom v Beogradu, in s katero so skupaj z Žarano Papić ter 8 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik drugimi soorganizirale legendarno konferenco Drug-ca žena7): »Gender Check ni tema, je metoda. Je umetnostno zgodovinska operacija«8 (Pejić v Turai, 2009). Za feministične pristope, ki jih praviloma odlikuje meddisciplinarnost (Papić, 2012; Potkonjak, 2008), torej niso značilni le predmeti – na primeru pričujočega zbornika predvsem umetniško in literarno delovanje ustvarjalk tako v smislu načina njihovega delovanja, kot tudi samih rezultatov tega delovanja ter njihove recepcije in ospoljenih ter predvsem feminističnih dimenzij, ki jih ti predmeti razpirajo – ampak naj bi se feminizem udejanjal predvsem skozi same metode in načine dela, odnose v produkciji (tudi umetnosti in znanja), torej znotraj družbenih in medčloveških odnosov. Podobno tudi filozofinja Rosi Braidotti, katere delo je vplivalo na feminizme v pojugoslovanski regiji predvsem v 1990-ih in 2000-ih, v svojem opisu ženskih študij te definira kot znanstveno in pedagoško dejavnost, ki je zavezana izboljšanju položaja žensk, hkrati pa so tudi »kritični projekt, saj raziskujejo načine, na katere znanost ponavlja oblike diskriminacije in izključevanja, oziroma so kreativno polje, saj odpirajo alternativni prostor ženskega samopredstavljanja in samodefiniranja« (Braidotti 1997: 363 [prevod KK]). Sorodno v pričujočem zborniku oriše feministično epistemologijo filozofinja Sanja Bojanić, ki se v svojem delu osredotoča predvsem na feministične teorije čutenja. V pričujočem zborniku skozi obravnavo del reških umetnic Nadije Mustapić, Darije Žmak Kunić in Petre Mrša kot gradnike feministične epistemologije izpostavi posebej politiko skrbi: »pozornost, odgovornost, strokovnost in odzivnost« kot teme izhajajoče iz t.i. »robne afektivnosti, družbene in afektivne pravičnosti« (Bojanić, 2023: 52 [prevod KK]). Avtorica »žensko vprašanje« označi za središče vseh aktivizmov, za »koncept-gnezdo, ki ne označuje le borbe za žensko intelektualno prisotnost, ampak v sebi združuje tudi tematske sklope o telesni suverenosti oziroma avtonomiji, seksualnosti, spolnem nasilju in seksizmu, reprodukciji, lastništvu in nasledstvu, delu, izobraževanju, moči in delovanju, pravici do glasu, javnosti/ zasebnosti in vedno nepresahljivi borbi za pravičnejše odnose v skupnosti ...« (Bojanić, 2023: 56 [prevod KK]). Bojanić posebej izpostavi kompleksnost ospoljenih9 vidikov in nujnost intersekcionalnega pristopa (prav tam). »Pravico do 7 O konferenci Drug-ca žena (drugca kot novoskovanka besede drug, ali tovariš, na način, ki poleg tovarištva poudari tudi drugost, zato slovenski prevod »tovarišica« ni najbolj primeren) se spominja ena njenih soorganizatork, pisateljica in glasbenica Jasmina Tešanović (2019), o njej pa podrobno pišejo tudi Bonfiglioli, 2008; Lóránd, 2018 ter Tumbas, 2022. 8 Cf. razmišljanja o spolu in posocializmu umetnostne zgodovinarke Angele Dimitrakaki (2014) v zborniku Performative gestures political moves, kjer izhaja mdr. iz razstavnega projekta Gender check in odzivov nanj. 9 Kakor sledeč mnogokaterim avtoricam (mdr. Bonfiglioli, 2008; Burcar, 2014, 2018, 2022; Zaharijević, 2017; Lóránd, 2018; Tumbas, 2022) ponovim spodaj in kakor Katja Kobolt | Uvodnik 9 afektivnosti« avtorica veže predvsem na izkušnje nasilja in diskriminacije ter jo definira kot predpogoj za samo prepoznavanje nasilja, pa tudi za »družbeno pravičnost« kot »težnjo k enakosti, pravičnosti in dostojanstvu vseh«10 (prav tam [prevod KK]). Tako »pravica do afektivnosti« kot tudi njen cilj »družbena pravičnost« se lahko materialno realizirata (kaj in kako kaj počnemo, kakšne odnose ustvarjamo?), v kolikor se ustvari prostor za »robno afektivnost«, torej za »vsebine, ki jih v nas proizvajajo afekti in za tiste [afekte], ki jih izzovemo v drugih« (prav tam [prevod KK]). Med (ponotranjene) institucionalnostrukturne, epistemološke, ideološke, fizično-materialne in afektivne vpetosti, ki predstavljajo izzive delovanju z željo preseganja ustaljenih produkcijskih odnosov znotraj obstoječih struktu11 je bržkone šteti tudi težave meddisciplinarnega prenosa. Še posebej, ker je ta pogojen s hierarhijami produkcije znanja v disciplinah in poljih delovanja ter med njimi, pa tudi, kakor že naslovljeno, z institucionalno ter generacijsko situiranostjo. Te vpetosti so prečile tudi sam proces dela na pričujočem zborniku. Vprašanja odnosa med osebnim in javnim ter kako se z njimi soočati, etično odločati in politično delovati, se raztezajo vse od izčrpavanja preko bolezni, do vplivov disfunkcionalnega, tudi nasilnega vedenja v sferi zasebnega na samo javno avtorsko ime in delovanje znotraj projektov, katerih cilj je zasledovanje in krepitev emancipacije. Prav znotraj umetnosti, pa tudi znanosti in seveda zlasti znotraj realne politike kot delovanj obrnjenih navzven, k javnemu, so vprašanja (so)odnosa etičnega in političnega na premici zasebnega in javnega bržkone najbolj izpostavljena. Kakor opozori Sanja Bojanić prav v pričujoči številki, omogočata ravno prostor za in odzivnost na »pravico do afektivnosti« na podlagi uvidov dinamičnih in večstranskih odnosov moči ter procesov konstitucije avtoritete nastavke za predrugačenje teh odnosov in procesov. Znotraj družbenih in medosebnih mrež, kjer se srečujemo in skupaj delujemo različne akterke_ji, ki smo kajpak različno ponazarjajo prispevki, zbrani v pričujočem tematu, je za razumevanje ospoljenja v njegovih raznovrstnih dimenzijah, ki se raztezajo vse od fizičnih, materialnih, intimnih, medosebnih in institucionalnih, preko ekonomskih, političnih, družbenih, pa tudi do epistemskih in afektivnih vidikov, bistvenega pomena razkrivanje tako same konstitucije ospoljenja, t.i. načinov proizvodnje spola, kot tudi njegovega udejanjanja v zgodovinski perspektivi. 10 V svoji študiji feminističnih performativnih strategij jugoslovanskih umetnic se zgodovinarka umetnosti Jasmina Tumbas podobno naveže na koncept »arhiva emocij«, predloga Ann Cvetkovich, ki v navezavi na gejevske in lezbične arhive izpostavi pomembnost »radikalnega arhiviranja emocij s ciljem dokumentacije intimnosti, spolnosti, ljubezni in aktivizma – vsa področja, ki jih je težko beležiti na podlagi materialov tradicionalnih arhivov« (Cvetkovich v Tumbas, 2022: 11). 11 Tudi posebej ustvarjene produkcijske mikrostukture so praviloma vpete v obstoječe hegemonialno urejene strukture, kakor (samokritično) predstavita na primeru delovanja umetniških in kustoskih kolektivov Kobolt idr. (2023) in Petrović (2023). 10 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik situirane_i, pa sta dve od pasti gotovo individualizacija, kakor tudi vztrajanje na enostranski pravici do afektivnosti. Individualizacija zastira strukturne vpetosti in pogojenosti ter s tem politizacijo, vztrajanje na enostranski pravici do afektivnosti pa je lahko izključujoče ter ovira družbenosti, v svoji skrajnosti pa lahko postane celo fašistoidno. V analizi ženskih študij v odnosu do feminističnega gibanja druge polovice 2000-ih let etnologinja Sanja Potkonjak, raziskovalka znotraj literarnih ved Ajla Demiragić in zgoraj citirana Jelena Petrović ter Damir Arsenijević (2008: 67) depolitizacijo oziroma njeno partikularizacijo vežejo mdr. tudi na prevladujoče načine institucionalnega organiziranja. Preko t.i. nevladnega sektorja, javnih in zasebno-javnih zavodov ter zunanjega financiranja naj bi se distribuirala težišča hegemonskih politik državnih in naddržavnih struktur (prav tam), kar je proces, ki se je danes le še intenziviral, in ki feministično delovanje, tudi v umetnosti in znanosti, vedno bolj postavlja pred vprašanja na premici »etičnega« in »političnega« delovanja. Depolitizacija pa ni le past pristopa k sodobnosti, k zdaj in tukaj. Preteklost je še večkrat predmet redukcije, nepripravljenosti soočiti se s fenomeni v njihovi zapletenosti in prepletenosti. Kakor opozarjajo številne raziskovalke, zgodovinjenje feminizma v (po)jugoslovanski regiji od druge polovice 20. st. dalje, vključujoč sodobnost, onkraj zaslug in dediščine uradnih politik ter javnih struktur in ne v soodnosu z njimi, ni le znanstvena nepravilnost, ampak tudi politična napaka. Kakor je izpostavila zgoraj citirana Žarana Papić (2012), je feminizem, v smislu njegovega še vedno potekajočega zgodovinskega razvoja, vezan na procese demokratizacije – kdo vse je in kdo vse lahko sodeluje v res publica in na kakšen način. Vendar »javno« in »javnost« nista ahistorična pojava. Kdo, kaj in kako je (lahko) javno/st, čigar predmeti, želje, interesi in problemi so prepoznani kot javni in splošni, in na kakšen način, se skozi zgodovino spreminja (Mastnak, 2023). Pogled, s katerim hegemonski liberalni feminizem, ki »vztraja pri ahistoričnem pojmovanju patriarhata in pri tem pri ločenih, esencialistično preproščenih identitentnih politikah žensk in moških« (Burcar, 2014: 55), in ki zastira zgodovino emancipacije žensk in feminizma na naših tleh, s svojim raziskovalnim delom o »vseobsežni institucionalizaciji in s tem sistemski zagotovitvi emancipacije« razgrinja raziskovalka Lilijana Burcar (2014: 61 [poudarek v izvirniku]). Burcar posebej izpostavi podružabljanje in profesionalizacijo družbeno reproduktivnega dela – skozi izobraževalne, vzgojne, skrbstvene in varstvene institucije –, kar je vse pripomoglo k družbenoekonomski enakopravnosti žensk, ki je temeljila na polni zaposlitvi in s tem ekonomski neodvisnosti žensk ter sovpadla z vrsto sistemsko zagotovljenih fiskalnih (enakost spolov pri davčni politiki), socialnih (pravica do porodniškega dopusta in polnih socialnih transferjev), zdravstvenih in reproduktivnih pravic (pravica do javno dostopne brezplačne kontracepcije, Katja Kobolt | Uvodnik 11 splava kot individualne in subjektivne pravice) itd.12 (Burcar, 2014; 2018; 2022). Kakor razgrinjajo raziskovalke zgodovine socialističnih ženskih politik in njihove sedanjosti (Jogan, 2013 in 2015) pa tudi »novega feminizma« (Zaharijević, 2017; Lóránd, 2018; Bonfignoli, 2018; idr.), slednji zgoraj naštetih preteklih skupnih institucionalnostrukturnih dosežkov ni postavljal pod vprašaj. Nenehni lokalni, regionalni in globalni poskusi relativizacije in sistemskega odvzemanja priborjenih pravic se danes marsikdaj opravičujejo s »svobodo govora.« Nasprotno, razumevanje intervencij »novega feminizma« deloma pa tudi t.i. »alternativ 80-ih let« v njihovi zgodovinski, širši vpetosti, lahko omogoči razumevanje patriarhata kot pogojenega in spreminjajočega se sistema nadvlade, predvsem v njegovih sistemskih, razrednih, habitualiziranih in afektivnih aspektih. (prav tam in Jelača et al., 2017) V navezavi na dvodelni koncept t.i. »etične civilne družbe« in »politične družbe« politologov Juana J. Linza in Alfreda Stepana, ki predlagata javno delovanje razumeti bodisi na osnovi »etike resnice« ali na podlagi »interesa«, se tako Zsófia Lóránd (2018) zavzame za razumevanje delovanja jugoslovanskih »novih« oziroma »neo feministk« (Zaharijević, 2017: 273) skozi njihov odnos do države, in to ne v smislu disidenstva ali odpadništva (izv. dissidence) ampak v smislu procesov nestrinjanja (izv. dissent). To omogoči razumevanje ideoloških intervencij in delovanj novega feminizma v odnosu do na samoupravljanju temelječe jugoslovanske socialistične države in njenih infrastuktur, v smislu pozicije tako od »znotraj« pa tudi »od zunaj« (Lóránd, 2018). Naslanjajoč se na predlog Branislava Jakovljevića, razumeti socialistično Jugoslavijo skozi odnos konzervatizma in progresivnosti (Jakovljević v Tumbas, 2022: 10), ugotavlja podoben odnos poznojugoslovanskih feminističnih performativnih praks do države tudi zgodovinarka umetnosti Jasmina Tumbas (2022). Tumbas odčitava feminizem, kakor so ga sodefinirale in udejanjale skozi performativne prakse med seboj zelo različne si umetnice,13 skozi njihov odnos do uradne politike. Tumbas pri tem zasleduje relacijo telesa in države kot »mesta želje, eksperimentiranja in politike« in se zavzame »za novo zgodovinsko razumevanje, kako je jugoslovanska različica socializma podpirala klimo, ki je vizualno izrazila in uprizarjala feministične 12 Individualnost in subjektivnost pravice do splava pomeni, da do določenega tedna nosečnosti o morebitni prekinitvi nosečnosti odloča le noseča, ne pa tudi npr. njen partner_ka ali medicinsko osebje, ter da odločitve o morebitni prekinitvi nosečnosti ni treba utemeljiti z okoliščinami ali razlogi (zdravstvenimi, socialnimi, partnerskimi itd.). 13 Tumbas (2022) se predvsem ukvarja z delovanjem vizualnih umetnic, aktivnih znotraj t.i. jugoslovanskih novih umetniški praks 1970-ih let, alternativ 1980-ih in sodobnih umetniških praks, pa tudi z delovanjem nekaterih znotraj popularne kulture, kot so Sanja Iveković, Vlasta Delimar, Marina Abramović, Bogdanka Poznanović, Duba Sambolec, Rada Čupić, Lilit, Viks, Zemira Alajbegović, Marina Gržinić in Aina Šmid, Vesna Pavlović, Goranka Matić, Šelja Kamerić, Selma Selman, Tanja Ostojić, Jasmina Cibic, Lala Raščić, Mirko Ilić, Helena Jenečić, pa tudi Lepa Brena in Esma Redžepova. 12 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik strategije, ki so lahko izpostavile, slavile in preizpraševale politično ideologijo socialistične države in njenega nasledstva« (Tumbas, 2022: 14, 6 [prevod KK]). Odnos feminizma do slednjega, predvsem jugoslovanskega nasledstva, reduciranega na etnonacionalizem, razlaščanje, avtoritarnost, patriarhat in nasilje, je vsekakor odnos odpora, antagonizma. Analizo feminističnih performativnih praks v soodnosu države in ekonomskega sistema, ki ga vse od poznojugoslovanskih let preči predvsem kapitalizem (Jeleča idr., 2017), Tumbas sedimentira v subjektu »Jugoslovanke«, ki pooseblja »antifašistično, transnacionalno in feministično dedščino« (Tumbas, 2022: 12). Pričujoči prispevki Jelene Petrović, umetnostne zgodovinarke Jelene Vesić ter kulturologinje in pisateljice Elene Messner, kakor deloma tudi pogovor o feminizmu znotraj sodobne vizualne umetnosti predvsem slovenskega produkcijskega prostora med umetnicami Ano Čigon, Ano Grobler ter umetnostno zgodovinarko Evo Jus, ki vse delujejo tudi kustosko, razkrivajo kontinuitete feminizma kot nestrinjanja s pospešenimi procesi depolitizacije. (Lóránd, prav tam) Skozi preizpraševanje in zavračanje hegemonskih pomenov in nomenklatur, tako samih pojugoslovanskih prostorov kot tudi širše geopolitične umetnostne geografije ali načinov predstavljanja, razvrščanja, razumevanja in vrednotenja sodobne umetniške produkcije, Jelena Petrović reaktualizira zgodovinski pojem neuvrščenosti za konceptualizacijo »feministične neuvrščene kartografije umetnosti« (Petrović, 2023: 26). Preko obravnave umetniških pozicij Milice Tomić (obravnavano v prispevku Jelene Vesić), Line Džuverović, Lane Čmajčanin in Ane Hoffner *ex-Prvulović, razmišlja Petrović o »neuvrščenosti« feminizma danes in tukaj. Feminističen način »proces[a] identifikacije in klasifikacije današnje umetnosti« Petrović locira v »geopolitičnem nelagodju« (Petrović, 2023: 27) ali v »politikah nepripadanja« etnopolitičnim, nacionalističim, militarističnim, patriarhalnim entitetam (marsikdaj tudi z liberalnim naličjem) ter centrom geopolitične, ekonomske in vednostne moči. Poleg ideje neuvrščenosti kot »politike planetarnega sobivanja, ki se je zavzemala za solidarnost, enakost in aktivno nevtralnost« (Petrović, 2023: 28), je podobno kot za predlagano feministično neuvrščeno kartografijo (Petrović, prav tam) tudi za obravnavana umetniška dela v prispevku Jelene Vesić osrednjega pomena njihova navezava na jugoslovansko feministično dediščino antifašizma in družbene pravičnosti, pa tudi na feministična nasprotovanja pojugoslovanskim vojnam in genocidom,14 temelječih na etnonacionalizmih in posocialistič14 Žal kljub vložemu delu iz zgoraj tematiziranih institucionalnostrukturnih vpetosti umanjka prispevek o feministični protivojni književnosti ene pomembnejših zgodovinskih in sodobnih akterk feminističnega odpora, Svetlane Slapšak. Slapšak je že v času največjega nacionalističnega enoumja, razdejanja in ekstremnega nasilja pojugoslovanskih vojn ob boku drugih akterk feminističnega gibanja aktivno zavračala in obsojala to nasilje. (cf. Glasson Deschaumes in Slapšak, 2003) Katja Kobolt | Uvodnik 13 nih tranzicijskih razlaščanjih. Po predlogu »očiščenih pokrajin« Pavla Levija Jelena Vesić v svojem prispevku obravnava deklinacije motiva zgodovinske oblike krajine v izbranih delih sodobnih umetnic Marte Popivode, Darinke Pop-Mitić, Goranke Matić in Milice Tomić kot »afektivne kazalce travmatične politične zgodovine: razpad države, uničenje socialistične družbene infrastrukture, množično iztrebljanje ljudi, razseljevanje, privatizacija družbene lastnine, nacionalni zgodovinski revizionizem« (Vesić, 2023: 112). O soodnosu preteklosti in sedanjosti kot razpiranju možnosti (boljše) bodočnosti spregovori tudi pričujoči prispevek Elene Messner: primerjalna analiza dveh feminističnih publicističnih projektov, ki ju ločuje skoraj stoletje, revije Žena danas (1936–1940) in sodobnega publicističnega portala Feministka. ba (2022–). Messner izpostavi »zavestno oblikovane kontinuitete na vsebinskih, metodološkiih in politično-aktivističnih ravneh, ki zajemajo zlasti teme, kot so antifašizem, socialna pravičnost in marksistični feminizem.« (Messner, 2023: 96) Uredniška ekipa Feministika.ba v intervjuju, izvedenem vsled priprave prispevka, pojasni, kako vidijo povezavo med posredovanjem znanja, teoretskim delom in aktivizmom: »Odnos do preteklosti je raziskovalen in kritičen, pomaga nam, da danes zavzamemo jasnejša stališča« (Dugandžić, Dugandžić, Mravoić v Messner, 2023: 101). Ana Čigon, Ana Grobler in Eva Jus skozi skupni pogovor o izbranih umetniških dogodkih in delih tematizirajo vpliv feminizma in feministične umetnosti na družbo in njene značilnosti v Sloveniji od 2000-ih let dalje. Pri tem zasledujejo mizoginijo in seksizem skozi omejevanje telesne avtonomije kot splošnih človekovih pravic, esencializacijo žensk znotraj zasebnega ter druge ospoljene oblike nasilja kot hegemonskih teženj ideološke in strukturne podstati posocialistične družbene preobrazbe. Znotraj sodobnega feminizma kot gibanja posebej izpostavijo kvir15 politike, hkrati pa skozi pogovor v registru spominskega aktivizma feminizem vzpostavljajo kot orodje zgodovinjenja feministične umetnosti, emancipatornih umetniških in družbenih praks ter njihovih akterk_jev in kolektivov.16 Posebej se obrnejo k Mednarodnemu feminističnemu in kvirovskemu 15 Prav tako iz zgoraj tematiziranih institucionalnih razlogov, ki prečijo delovanje znotraj akademskega polja, v številki prav tako umanjka dragocen pregled zgodovinskega razvoja LGBTQ+ književnega delovanja na prostorih bivše Jugoslavije avtorice Nataše Velikonje. 16 Čigon, Grobler in Jus posebej izpostavijo delovanje Barbare Kapelj, Leje Jurišić, Teje Reba, Mie Habib, Maje Smrekar, Simone Semenič, Dube Sambolec, Alenke Spacal, Petre Korent, Jerneja Škofa, Marije Županov, Jasne Klančišar, Nataše Serec, Dragane Rajković, Zvonke T. Simčič, Suzane Tratnik, Ane Marije Kanc, Tanje Vujinović, Tamare Doneva, Marije Mojce Pungerčar, Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja, Aprilije Lužar, Marine Gržinić in Aine Šmid, Mete Krese, Bare Kolenc in Ateja Tutte, Lane Zdravković, Andreje Gomišček, Lee Culetto, Nataše Skušek, Petje Grafenauer, Simona Macuha, Zorana Srdić Janežića, Đejmi Hadrović, Jasmine Klančar, Tamare Klavžar, Slobodana Malića, 14 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik festivalu Rdeče zore (AKC Metelkova mesto) kot h kontinuiranemu skupnostnemu dogodku v lokalnem prostoru. Prispevkom – pa tudi samemu procesu dela na pričujoči številki – je tako skupno iskanje pomenov preteklega in današnjega feminizma za samo vprašanje »kam in kako naprej?«, torej za samo delovanje feminizma ne samo na naših tleh, ampak tudi širše. Pričujoči »nabor«/»osip« kritičnih feminističnih intervencij si ta vprašanja izrecno zastavlja v iskanju feminističnega v umetniškem delovanju in njegovem raziskovanju znotraj posameznih vej tako akademske vednosti kakor tudi vednosti samega umetniškega delovanja ter feminizma. Kakor tri desetletja po Bourdiejevi analizi socialnega kapitala kot »agregata dejanskih ali potencialnih resursov, ki so vezani na lastništvo trajnostnih mrež bolj ali manj institucionaliziranih odnosov medsebojnega poznavanja in priznavanja« (Bourdieu, 1985: 248) za sodobno umetnost ugotavljata raziskovalca migracij Natalie Bayer in Mark Terkessidis v zborniku Curating as Anti-Racist Practice, pa tudi umetnostna zgodovinarka in kustosinja Beti Žerovc (2008) v eseju Mreženje, kuriranje in socialni kapital, ostaja mreženje akterjev s primerno institucionalno situiranostjo eno poglavitnih načel distribucije moči in s tem vidnosti, odličnosti, inovativnosti. Glede na vztrajajoče in znotraj obstoječega kapitalističnega načina produkcije in geopolitične distribucije moči vedno bolj pereče geopolitično, institucionalno, razredno, spolno, »rasno« in etnično pogojene neenakosti pogojev produkcije in distribucije umetniškega, literarnega pa tudu znanstvenega delovanja,17 ostajajo za feministične aktivistične, sindikalne ter znanstvene in strokovne pristope, središčna vprašanja njihovih materialnih posledic. Kdo, kje in predvsem kako lahko pristopi umetniškemu, literarnemu pa tudi znanstvenemu delovanju Tadeja Piriha, Martina Ukmarja, Danijele Zajc, Nevene Aleksovski in Jasne Podreka, pa tudi za samo slovensko okolje formativnih pozicij umetnic iz pojugoslovanskega in mednarodnega prostora, kot so Sanja Iveković, Vlasta Delimar in Šejla Kamerić, Tanja Ostojić, Deej Fabyc, kakor tudi delovanje kolektivov Eclipse, AFKORS, SC Rog, Cirkusarne NaokRog, FEM TV, Zbor‘k, Dr. Xenie, Parade ponosa, Festivala LGBT filma in Lezbične četrti, Mesto žensk, Kasandre, Ženskega centra, Ženske svetovalnica, Prener kluba, Modre, LL, SOS telefona, Lune, Lilit, ŠKUC-LL, pa tudi javnih in zasebno-javnih infrastruktur, ki so te iniciative in kolektive omogočale. 17 Predvsem dosežki znanstvenega delovanja, čeprav je to večinsko omogočeno z javnimi sredstvi znotraj javnih institucij, se vse prevečkrat prelivajo v zasebne koorporativne založbe in mrežnike, do katerih dostop javnost drago odkupuje nazaj, kar je ena od značilnosti t.i. »akademskega kapitalizma« (Slaughter and Rhoades v Mihajlović Trbovc, 2022: 105) ali »neoliberalne akademije« (Ivanchev; Kinman, prav tam). Dragocene uvide v ospoljene vidike znanstvenega delovanja znotraj slovenskega akademskega prostora prinaša prispevek Jovane Mihajlović Trbovc v sodelovanju z drugimi raziskovalkami (2022), kjer kot procese, ki poglabljajo in zaostrujejo neenakopravnost spolov znotraj znanosti, posebej izpostavijo intenzivirano tekmovalnost med akademskimi institucijami in znotraj njih. To posebej zaostrujejo pospešeno zmanjševanje javnih investicij in prehod na eksterno financiranje, tržno delovanje in ekonomsko poslovanje, kakor tudi osredotočenost na produktivnost in odličnost (Mihajlović Trbovc idr., 2022: 105). Katja Kobolt | Uvodnik 15 družbenih skupin in marsikdaj celotnih periferiziranih geopolitičnih področij, katere (globalni) institucionalnostrukturni vidiki marginalizirajo, da bo njihovo delovanje vidno in prepoznano kot univerzalno? In predvsem, da bodo ti pristopi doprinesli ustreznejšim časovnoprostorkim, idejnim in s tem materialnim pogojem delovanja samih umetnic_kov, literatk_ov in znanstvenic_kov? Ravno sprejem, recepcija in refleksija umetniškega delovanja, tako v »laičnem« kot v strokovnem in znanstvenem registru, ki vstopa v dialog s samimi deli, z delujočimi, in ki jo zanimajo tudi pogoji in načini tega delovanja, oziroma njihova institucionalna ter (infra)strukturna plat, tvorijo nepogrešljiv del samih pogojev tega delovanja. Ni naključje, da kritične_i raziskovalke_ci avtonomije umetnosti in znanosti ter z njimi feministke vztrajajo ravno na analizah institucionalnostrukturnih in s tem časovno-materialnih dimenzij umetniškega in intelektualnega delovanja ter produkcije znanja. (cf. Bürger, 1974; Kunst, 2012; Dokuzvić, 2016; Dimitrakaki & Lyod 2017; Collyer, 2018; Nochlin, 2021; Praznik, 2023). Tako umetnostna zgodovinarka Petja Grafenauer, ki je pričujočo številko ČKZ vsebinsko souredila, in literarna zgodovinarka in teoretičarka Katja Mihurko v svojih prispevkih na zemljevid umetnostne in literarne zgodovine ne samo ponovno postavita dve skorajda pozabljeni avtorici, slikarko Henriko Šantel (1874– 1940) in pisateljico Gelč Jontes (1906–1973), ampak nagovorita tudi pomanjkljivo recepcijo njunih delovanj. Grafenauer pokaže, kako (je) kljub slikarkini plemiško-meščanski in umetniški situiranosti18 ter njeni razvejani razstavni dejavnosti, ki so ji v obdobju med obema vojnama mdr. pripomogle tudi dejavnosti leta 1929 v Zagrebu ustanovljenega Kluba likovnih umetnic, normativna in ospoljena ideja avtorske subjektivnosti onemogoča(la) prepoznavanje slikarkinega izraza in umetniškega doprinosa.19 In čeprav je pisateljica Gelč Jontes, kakor razgrne v svojem prispevku zgodovinarka in teoretičarka književnosti ter digitalna humanistka Katja Mihurko, kljub delavski situiranosti imela dostop do ljubljanskih literarnih krogov, pa je razloge za odsotnost Gelč Jontes iz literarne zgodovine iskati predvsem v (malo)meščanskem kodiranju ženske in dekliške spolnosti. Znotraj literarne zgodovine ta namreč prevladuje in tako zatira pogled na Gelč Jontesino delovanje. Zaradi nje literarna zgodovina ni bila sposobna (raz)brati »avtobiografske reprezentacije dekliške spolne želje v urbani topografiji«, čeprav so prav dela Gelč Jontes prva literarna emanacija tega toposa znotraj slovenskega literarnega prostora. (Mihurko, 2023: 142) Dela Gelč Jontes so tako 18 Tako slikarkina mati Avgusti pl. Aigentler oziroma Avgusta Šantel, kakot tudi sestri Avgusta in Danica ter brat Saša so likovno delovale_i. 19 Cf. prispevek Tatjane Greif (2018) o Henriki Šantel v že omenjeni Zamolčane zgodovine. 16 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik mejnik v razvoju slovenskih reprezentacij dekliške spolnosti in hkrati začetna točka avtobiografske proze o avtonomnem dekletu in njeni spolni želji v mestu, ki jo v drugi polovici 20. stoletja v svoji avtobiografski prozi začneta raziskovati Mira Mihelič in Elza Budau, v novem tisočletju pa doživi s transformacijo avtobiografske proze v avtofikcijo nove presežke pri sodobnih avtoricah, kot sta Dijana Matković in Jedrt Maležič (prav tam). Znotraj uvodoma nagovorjene časovno-materialne in idejne dimenzije umetniškega, literarnega in znanstvenega dela, so marsikatere_i raziskovalke_ci avtonomije umetnosti in znanosti izpostavile_i njihovo heteronomijo, samo delo pa je vedno bolj podvrženo mistifikaciji oziroma (raz)vrednotenju.20 (Illes in Vishmidt, 211; Kunst, 2012; Vesić, 2016; Perry, 2017; Kobolt, 2020; Praznik, 2023) Zgodovinarka umetnosti Lara Perry je v študiji ospoljene organizacije dela v umetniških gospodinjstvih v Londonu 19. stoletja skozi vizuro feministične teorije družbene reprodukcije opozorila na pomembnost tako imenovanega »družbenega dela« (social labour), namenjenega vzpostavljanju in ohranjanju družbenih vezi, bistvenih pri vzpostavljanju umetniške avtoritete in s tem ključnega pomena za akumulacijo vrednosti. (Perry, 2017) Umetničin_kov dom se je vzpostavljal kot zasebno-javno mesto (delovni ateljeji ter saloni za razstavljanje so bili del gospodinjstev) in vodenje te »družbene tovarne« so prevzemale predvsem ženske, tako družinske članice kot plačane pomočnice (prav tam). To delo je obsegalo urejanje in čiščenje gospodinjstva, pripravo pogostitev, organizacijo dela gospodinjstva, komunikacijo z možnimi pomočnicami in pomočniki ter gosti, skrb za urejen videz tako umetnika kot celotnega gospodinjstva in tako naprej. Perry poda citat umetnice tistega časa Anne Lee Merritt: Glavna ovira za uspeh ženske [kot umetnice] je, da nikoli ne more imeti žene. Samo pomislite, kaj vse žena naredi za umetnika: krpa nogavice, skrbi za hišo, piše pisma, obiskuje v njegovo korist, odvrača vsiljivce, opozarja na lepe podobe, je vedno spodbudna in delno kritična. Brez te pomoči, ki prihrani čas, je izredno težko biti umetnik. Mož bi bil povsem neuporaben. Nikoli ne bi postoril nobene od teh neprijetnih stvari (Merritt v Perry, 2017: 23 [prevod KK]). 20 V samem vrednotenju dela in njegovih rezultatov imajo prepogosto primat le ozka znotrajsektorska merila, kot so v sodobni umetnosti in literaturi uvrstitve na skupinske ali samostojne predstavitve v prestižnih institucijah, nagrade, tržni in medijski odmev, v znanosti pa predvsem publikacije v korporativno organiziranih založniških programih in revijah ter bibliometrika. Za ospoljene vidike umetniškega delovanja za otroke in vrednotenja le-tega primerjaj Kobolt (2023). Katja Kobolt | Uvodnik 17 Četudi so se medtem odnosi med spoli in na na njih vezani aspekti umetniškega dela deloma spremenili – predvsem so nekatera področja družbeno-reproduktivnega dela v kontekstih socialnih držav delno prevzele institucije – ostaja družbeno-reproduktivno delo še vedno predvsem »ženska« stvar in ena od večjih ovir znotraj umetniškega, znanstvenega in tudi siceršnjega intelektualnega delovanja (ki z vsemi svojimi razsežnostmi bistveno presega zakonski 8-urni dnevni delovni okvir).21 (Mihajlović Trbovc, 2022) To »oviro« ženske premagujemo predvsem s ceno preobremenjenosti in izčrpanosti, ki marsikdaj rezultira v bolezni. Tudi ko sociologinja kulture in sindikalistika Katja Praznik v študiji Delo umetnosti. Nevidno delo in zapuščina jugoslovanskega socializma to delo primerja s skrbstvenim, predvsem gospodinjskim oziroma reproduktivnim delom, posebej izpostavi vztrajnost ideje »poklicanosti« kot (pred)pogoja za delo umetnosti (in reproduktivnega dela). Znotraj kapitalističnega načina produkcije je skrbstveno delo najprej esencializirano, predstavljeno kot nekaj, kar naj bi ženske zaradi svoje specifične »narave« opravljale posebej dobro (kar dejansko večinoma tudi počnemo – namreč po svojih najboljših močeh opravljamo to delo!), vsled notranjega vzgiba tega dela je to nadalje izrinjeno iz produkcije vrednosti na način, da je porinjeno v zasebnost in s tem izvzeto iz tržnega vrednotenja oziroma prevajanja v splošno ekvivalenco – denar – (Federici [1975] 2023, Ferguson, 2019), na podoben način se delo umetnosti predstavlja kot ne-delo. Sama s svojim prispevkom v pričujočem tematu skozi vizuro družbene reprodukcije ter preko ikonografske in medijske analize izbranih del albansko-nemške diasporične umetnice Anne Ehreinstein tematiziram delo na hiperženskosti oziroma delo lepote kot ospoljen aspekt dela umetnosti – proizvodnjo umetniške subjektivnosti. Čeprav v slovenskem jeziku z vidika etimologije vsak poklic zaznamuje »poklicanost« pa je slednja gotovo najbolj izpostavljena in tudi instrumentalizirana prav znotraj avtonomnih umetnosti in znanosti.22 Trideset let po prvem izidu svojega uvodoma citiranega kanonskega eseja Linda Nochlin opazi, da se je znotraj sodobne umetnosti poudarek z odličnosti ali izjemnosti, ki je zaznamoval dojemanje in proučevanje ter s tem reprezentacijo zgodovine umetnosti predvsem od 19. stoletja dalje, preselil na inovativnost, provokativnost, učinkovanje in slišnost (Nochlin, 2021: 84). Vrednotenje doprinosa razlike (differéntia specífica), kaj je avtor_ica ali generacija, regija, »šola« naredila drugače kot druge (prej, sočasno ali za njimi), ostaja med temeljnimi načeli sodobnega vrednotenja umet21 Razstava Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950, Mestni muzej Ljubljana, 2023/24, tako izpostavi posebej materinstvo kot še vedno glavno prepreko umetniškega delovanja (Savenc in Porok, 2023). 22 Z vidika popularne kulture, nacionalizma, množičnih medijev in moči (profita) je konstrukcija »poklicanosti« močno prisotna tudi v domeni športa (Maguire, 2009). 18 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik niškega in znanstvenega dela. Kritike avtonomnih umetnosti, in to ne nujno pod feministično zastavo (Bürger, 1974), že dolgo poudarjajo, da se izvore doprinosa razlike še vedno išče v izjemnosti ne samo samega delovanja, ampak se jih še vedno rado esencializira v figuri oziroma imenu »izjemnega« avtorja (raje kot avtorice), samo delo umetnosti pa se predstavlja za nekakšno creatio ex nihilo. Pričujoči temat umetniško, znanstveno in v razširjeni dimenziji intelektualno delovanje umešča v materialnost in družbenost ter razkriva načine njihovih preteklih in sodobnih konstitucij kot mest, kjer se feminizem vzpostavlja kot idejna, metodološka, afektivna in politična intervencija. Portreti avtoric pričujoče tematske številke in njihovih vzgibov feminističnega delovanja, ki uvajajo posamezne prispevke, so umetniška intervencija Vesne Bukovec. Prav Bukovec s svojim delovanjem že vrsto let sovzpostavlja feminizem znotraj sodobne umetnosti slovenskega produkcijskega okolja. Prednostno skozi tehniko risbe v kombinaciji s političnimi sporočili tudi pričujoči portreti pričajo o nuji podob, osvobojenih samih sebe, za katere si je po skoraj pol stoletja starih besedah Žarane Papić »treba prizadevati skozi odgovore na vprašanje, kaj pomeni biti ženska in zakaj to določa vse drugo« (Papić, 2012: 42). V tem iskanju kritika obstoječega ni dovolj, predvsem pa znanost ob tem ne sme ostati sama in izključujoča. (prav tam) Pričujoči prispevki, ki razgrinjajo pretekla in sodobna iskanja »utopične slike možnega« (Papić, 2012: 42) na poljih umetnosti, literature in znanosti v tem smislu nadaljujejo to iskanje. Za slednje – delovanje v sodobnosti za imaginacijo in vztrajanje na pravici do boljše bodočnosti – je v sedanjem trenutku intenziviranih permanentnih vojn, izkoriščanja, vzpona avtoritarnega, patrirarhalnega, pogosto fašističnega in odkrito genocialnega delovanja, nujno vračanje k emancipatornim projektom preteklosti ter razkrivanje njihovih kompleksnih, kdaj tudi kontradiktornih in nerazrešenih razsežnosti. Zato kot poslednji, a zato najbolj pereč klic: kot »Feministke_i ne smemo molčati« ob genocidu v Palestini! Kje, če ne tu, kjer smo ravno feministke_i23 glasno in odločno prekinjale_i nemost napram prvemu genocidu po shoahi na evropskih tleh – v Srebrenci? V Ljubljani v novoletnem času 2023/24. Uvodnik k pričujoči številki in njegovo sourejanje je delno nastal kot del projekta, ki ga financira program Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v okviru sporazuma Marie Skłodowska-Curie o dodelitvi sredstev 101024090 - SOC-ILL. Uvodnik odraža le avtoričino mnenje in EC REA ne odgovarja za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje. 23 Molk ob izbrisu 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije leta 1992 so prav tako prekinile raziskovalke in feministke, kot so Jasminka Dedić, Vlasta Jalušič, Jelka Zorn (2003) in druge. Cf. temat Zgodba nekega izbrisa kot 228. številka ČKZ-ja (Beznec, 2008). Katja Kobolt | Uvodnik 19 Literatura Arsenijević, Damir in Petrović, Jelena (eds.) (2011). Jugoslovenski feminizmi. Profemina. Specialni broj časopisa za žensku književnost i kulturu (2). Beograd: Fond B92. Beznec, Barbara (ur.), (2007). Zgodbe nekega izbrisa. Časopis za kritiko znanosti 228, let. 35 Bonfiglioli, Chiara (2007/2008): Remembering the Conference »Drugarica Žena. Žensko Pitanje—Novi Pristup?«/»Comrade Woman: The Women’s Question: A New Approach?« Thirty Years After (diplomsko delo). Utrecht University: Women’s Studies. Bonfiglioli, Chiara (2018): Feminist Translations in a Socialist Context: The Case of Yugoslavia. V Gender & History 30 (1): 240–254. Bourdieu, Pierre (1985): The forms of capital. V Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, Richardson, JG (ur.), 241–258. New York: Greenwood. Burcar, Lilijana (2014): Izkrivljanje in degradacija samoupravnega socializma v imenu liberalnega feminizma in novodobnega »antifa«. Borec LXVI (706-708): 54–84. Burcar, Lilijana (2018): Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia. Burcar, Lilijana (2022): Kapital in reproduktivne pravice: zahodne kapitalistične države. Ljubljana: Sophia. Butler, Judith (2004): Precarious life: The Powers of Mourning and Violence. London: New York: Verso. Butler, Judith (2009): Frames of War: When is Life Grievable? London: New York: Verso. Bürger, Peter (1974): Theorie der Avantgarde. Frankfurt am Main: Suhrkamp. [eng. (1984): Theory of the Avant-Garde. Minneapolis, MN: University of Minnesota Press.] Collyer, Fran M. (2018): Global patterns in the publishing of academic knowledge: Global North, global South. Current Sociology 66 (1): 56–73. Dedić, Jasminka in Jalušić, Vlasta in Zorn, Jelka (2003): Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja. Ljubljana: Mirovni inštitut. 20 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik Dimitrakaki, Angela in Lloyd, Kirsten, ur. (2017). Third Text 31(1). Dimitrakaki, Angela. (2014): “The Gender Issue”: Lessons from Post-Socialist Europe. What and Where is Post-Socialism? V Performative Gestures Political Moves, Kobolt, K. In Zdravković, L. (ur.), 149–184. Ljubljana, Zagreb: City of woman - Association for the promotion of women in culture, Red Athena University Press. Dokuzović, Lina (2016): Struggles for Living Learning Within Emergent Knowledge Economies and the Cognitivization of Capital and Movement. Dunaj: transversal texts. Federici, Silvia ([1975] 2023): Gospodinjsko delo proti plačilu. Disenz. https://www. disenz.net/gospodinjsko-delo-proti-placilu/ Ferguson, Susan (2019): Women and Work: Feminism, Labour and Social Reproduction. London: Pluto Press. Glasson Deschaumes, Ghislaine in Slapšak, Svetlana (2003): Profemina. Časopis za žensku književnost i kulturu. Žene Balkana za mir (pomlad/poletje). Hrženjak, Majda (ur.) (2017): Prvi spol: Kritične študije moških in moškosti, privlačnosti spolov. Časopis za kritiko znanosti (267). Iles, Anthony in Vishmidt, Marina (2011): Make Whichever You Find Work. Variant (41). https://romulusstudio.com/variant/41texts/ilesvishmidt41.html Jelača, Dijana in Kolenović, Maša in Lugarić, Danijela (ur.) (2017): The Cultural Life of Capitalism in Yugoslavia: (Post)Socialism and Its Other. Cham: Palgrave Macmillan / Springer. Jogan, Maca (2016): Spremna beseda: Maca Jogan, Ob slovenskem prevodu knjige Nevarna razmerja. V Nevarna razmerja: poroke in razveze marksizma in feminizma, Arruzza, C., 125–155. Ljubljana: Založba Sophia. Kobolt, Katja (2020): Enodimenzionalna umetnica_ik/intelektualka_ec v heteronomiji dela / One-dimensional artist/intellectual in the heteronomy of labour. Maska 35 (200): 86–96. Kobolt, Katja in Grafenauer, Petja in Miloš, Brigita (2023): The platform of care: collective curatorial modes of the n*a*i*l*s hacks*facts*fictions platform. V Katja Kobolt | Uvodnik 21 Curating with care, Krasny, E. in Perry, L. (ur.), 224–236. Abingdon, New York: Routledge. Kobolt, Katja (2023a): Artistic Work for Children between Productive and Social Reproductive Work. Libri & Liberi 12 (2): 253–274. Kunst, Bojana (2012): Umetnik na delu. Bližina umetnosti in kapitalizma. Ljubljana: Maska. Leskošek, Vesna in Velikonja, Nataša in Greif, Tatjana (ur.) (2015): Mesto žensk. Zamolčane zgodovine II. Časopis za kritiko znanosti (261). Lóránd, Zsófia (2018). The Feminist Challenge to the Socialist State in Yugoslavia. Cham: Springer. Mastnak, Tomaž. 2023. Civilna družba. Ljubljana: ZRZ SAZU. Maguire, Joseph (2009). The Social Construction and Impact of Champions. Sport in Society, 12(9): 1250–1264. https://doi.org/10.1080/17430430903137944 Mihajlović Trbovc, Jovana idr. (2022). Structural positions, hierarchies, and perceptions of gender equality: insights from a slovenian research organisation. V Družboslovne razprave/ Social Science Forum XXXVIII (99): 103–128. Nochlin, Linda (2021 [1971]). Why Have There Been No Great Women Artists? 50th anniversary edition. New York: Thames & Hudson. Papić, Žarana ([1977] 2012): Društveni položaj žene – specifičnosti i teškoće utemeljenja problema. V Žarana Papić. Tekstovi 1977–2002, Zaharijević, A. in Ivanović, Z. in Duhaček, D. (ur.), 31–50. Beograd: Centar za studije roda i politike, Rekonstrukcija Ženski fond, Žene u crnom. Perry, Lara (2017): The Artist‘s Household: On Gender and the Division of Artistic and Domestic Labour in Nineteenth-Century London. V Third Text 31(1): 15–29. Petrović, Jelena (2019): Women’s Authorship in Interwar Yugoslavia: The Politics of Love and Struggle. Cham: Springer. Petrović, Jelena (2023): Radical Geographies of Feminist Curating within the PostYugoslav Space. V Curating as feminist organizing, Krasny E. in Perry, L. (ur.), 136–153. Oxon, New York: Routledge. 22 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Uvodnik Potkonjak, Sanja in Arsenijević, Damir in Petrović, Jelena in Demiragić, Ajla (2008): Između politike pokreta i politike znanja: feminizam i ženski/rodni studiji u Hrvatskoj, Bosni i Hercegovini i Sloveniji. V Studia ethnologica Croatica (20): 57–96. Praznik, Katja (2023): Delo umetnosti. Nevidno delo in zapuščina jugoslovanskega socializma. Ljubljana: Maska. Savenc, Barbara. Kaj bi dekleta morala vedeti? Slovenske umetnice 1850–1950. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana. Tešanović, Jasmina (2019): Drug-ca žena – sećanje. https://www.czkd.org/stance/drug-cazena-secanje/ Tumbas, Jasmina (2022) »I am Jugoslovenka!« Feminist performance politics during and after Yugoslav socialism. Manchester: Manchester University Press. Turai, Hedvig (2009): Bojana Pejić on Gender and Feminism in Eastern European Art (Interview). ArtMargins Online (12/18/2009) https://artmargins.com/bojanapejic-gender-feminism-eastern-european-art-interview/ Velikonja, Nataša in Greif, Tatjana (2018): Zamolčane zgodovine. Ljubljana: Škuc. Vesić, Jelena (2016): »Administration of Aesthetics or: On Underground Currents of Negotiating Artistic Jobs; Between Love and Money, Money and Love. V Schloss Post. https://schloss-post.com/administration-aesthetics-underground-currentsnegotiating-artistic-jobs-love-money-money-love/ Zaharijević, Adriana (2017). The Strange Case of Yugoslav Feminism: Feminism and Socialism in ‚the East‘. V The Cultural Life of Capitalism in Yugoslavia. (Post) Socialism and Its Other. Jelača, D., Kolenović, M. in Lugarić, D. (ur.), 263–283. Cham: Palgrave Macmillan / Springer. Žerovc, Beti ([2008] 2015). Networking, Curatorship and Social Capital. V When Attitudes Become the Norm. The Contemporary Curator and Institutional Art, Žerovc, B., 110–123. Ljubljana, Berlin: Igor Zabel Association for Culture and Theory in Archive Books. Katja Kobolt | Uvodnik 23 24 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Jelena Petrović Non-Aligned Feminism Art and Politics of Unclassified Archives1 Abstract Non-Aligned Feminism – Art and Politics of Unclassified Archives The text deals with art geographies and politics of (non)belonging created through contemporary systems of classifying and curating art within geopolitically shaped archives. It explores the relation between old and new meanings of non-aligned geographies that have resisted historical and social power relations established through the uneven network of geopolitical identities. Focusing on several artistic and curatorial examples (Milica Tomić, Lina Džuverović, Lana Čmajčanin, Ana Hoffner ex-Prvulovic*) that go beyond already entrenched art cartographies, the text explores the (post-)Yugoslav space, by introducing the historical idea of non-alignment when it comes to the process of identification and classification of art today – in a feminist way. Key words: non-aligned feminism, counter-archive, non-aligned movement (NAM), error-turn; art geographies. Jelena Petrović (b. 1974, Yugoslavia) is an art theorist, curator and writer, dealing with the (geo)politics of art and knowledge production in the post-Yugoslav space and beyond. She is currently working on her research project The Politics of Belonging at the Academy of Fine Arts in Vienna (FWF Elise Richter 2019–2023). WEB: akbild.ac.at; redmined.org Email: [email protected] Povzetek Besedilo obravnava umetnostne geografije in politike (ne)pripadanja, ki jih ustvarjajo sodobni sistemi razvrščanja in kuriranja umetnosti v geopolitično oblikovanih arhivih. 1 The text has partly been developed under the project The Politics of Belonging. Art Geographies, supported by the Austrian Science Fund through the FWF Elise Richter programme (FWF No. V730). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 25 Raziskuje razmerje med starimi in novimi pomeni neuvrščenih geografij, ki se upirajo zgodovinskim in družbenim razmerjem moči, vzpostavljenim z neenakomernim omrežjem geopolitičnih identitet. Tekst se osredotoča na več umetniških in kuratorskih primerov (Milica Tomić, Lina Džuverović, Lana Čmajčanin, Ana Hoffner *ex-Prvulović), ki presegajo že uveljavljene umetnostne kartografije, in raziskuje (post)jugoslovanski prostor, pri čemer uvaja zgodovinsko idejo neuvrščenosti, ko gre za proces identifikacije in klasifikacije današnje umetnosti na feminističen način. Ključne besede: neuvrščeni feminizem, protiarhiv, neuvrščeno gibanje (NAM), error-turn; umetnostne geografije. Jelena Petrović (r. 1974, Jugoslavija) je umetnostna teoretičarka, kustosinja in piska, ki se ukvarja z (geo)politiko umetnosti in produkcije znanja v postjugoslovanskem prostoru in širše. Trenutno na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju raziskuje Politiko pripadnosti (FWF Elise Richter 2019–2023). Spletna stran: akbild.ac.at; redmined.org [email protected] In Search of the Meaning of Non-Aligned Feminism The notion of non-aligned feminism emerged from the exhibition T-Errors Un-Classified 00-XX, which I curated at the Austrian Association of Women Artists VBKÖ in Vienna in January 2023. The focus was on geopolitical and other identification methods of classification, regardless of whether the archiving of art be local or international, institutional or non-institutional, universal or particular – even feminist. Dealing with art-based practices coming from mutually conditioned processes of becoming and erroring, the exhibition searched for ways of classifying unsettled art geographies through counter-archiving, feminist exhibiting and curating difficult knowledge about them. In search of new meanings of non-aligned, the idea of the exhibition was to interrelate diverse art positions that resist historical and social power relations established through the network of geopolitical identities. By focusing on individual/unique art practices that refuse or transgress geopolitically imposed archival cartographies, this curatorial approach took into account a new possibility – in order to remain unclassified within the arbitrary geopolitical identification of many recently established art-based archives. This curatorial intervention in the geopolitical processes of identification and classification within archival practices of contemporary art implies a counter-turn or error turn in which feminist non-aligned cartographies of art emerge (Petrović, 2023). More precisely, within this exhibition several 26 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem documentary interventions and artworks accompanied by curatorial annotations, termed artography2, were contextualised by a temporary counter-archive of post-Yugoslav women artists who are usually classified through assumed, imposed or never fully accepted geopolitical (post-)Yugoslav identities. Engaged with exhausted geographies3 of non/belonging, the exhibition’s artists – for whom Vienna was or still is a kind of contact zone – drew through this common feeling of geopolitical discomfort the idea of non-alignment through different approaches (some of the artists, Milica Tomić, Lana Čmajčanin and Ana Hoffner ex-Prvulovic*, specifically dealing with neglected archives, ideas, politics and failures of the Non-Aligned Movement). In other words, all art positions were shaped by overlapping zones of geopolitical discomfort, either in terms of the artist’s (non) belonging to an implied identity or in the context of artworks which question the power relations of entrenched, hegemonic or compulsory identities (such as the ethno-national identities that were reclaimed through the wars in the 1990s). By delineating new ‘non-aligned’ geographical coordinates of political thought, movement, art and ultimately life, the exhibition’s artists4 overcame the (post-) transitional boundaries of identity politics, generating a new space for non-aligned cartographies of art with their feminist, political and aesthetic approaches. Following the exhibition positions, in the search for the meaning of non-aligned feminism especially in the (post-)Yugoslav context, there are also three important premises coming from previous feminist practices: the first, which recognises the importance of Yugoslav feminism against the wars of the 1990s as well as ethno-nationalism (Iveković, 1993; Slapšak, 2000; Deschaumes and Slapšak, 2003; Papić, 2012; Arsenijević et al. 2009; 2011; Kobolt, 2016; etc.); the 2 Artography is a new term introduced by this exhibition to denote an experimental method of writing curatorial notations about art positions. It implies the politics/poetics of relation through which the meaning of the art-based work is described, understood, interpreted, exhibited or analysed within the archival, exhibition or other institutional art knowledge production. It consists of summarised texts (in the form of annotations) that can be repeated, recounted, rewritten, extended and rearticulated in different versions depending on the relational settings within the space of an art exhibition, archive or research. It consists of compendious texts (in the form of annotations) that can be repeated, recounted, rewritten, extended, and rearticulated in different versions depending on the relational settings within the space of an art exhibition, archive or research (Petrović, 2023). 3 According to Irit Rogoff, exhausted geographies are shaped by the politics of identity and identification “as material manifestations of territorialities and territorial claims that cannot sustain themselves.” Emerging from political, economic, climatic, war or other social crises, these geographies are defined as (semi-)peripheral by dominant and very often conflicting geopolitical discourses (Rogoff 2010). 4 Artists: Lana Čmajčanin, Marina Gržinić & Aina Šmid, Flaka Haliti, Ana Hoffner exPrvulovic*, Margareta Kern, Katalin Ladik, Svetlana Maraš, Red Mined, Milica Tomić (curated by Jelena Petrović). More at: https://www.vbkoe.org/2022/12/26/t-error-unclassified-00-xx/?lang=en (accessed 31 July 2023). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 27 second, dealing with the post-socialist transitional question What is left of the feminist left? (Kašić et al., 2013); and the third, which investigates the distorted historical reality of the Non-Aligned through feminist lenses. If we leave aside the first two premises, on which a lot of work has been done during the last few decades, the third, more recent premise derives from a feminist, and in a broader sense politically engaged, approach to the idea of non-alignment. Although all of these premises have already brought together feminism and art in many different settings, there are women artists, curators and researchers who have been and still are engaged with all these interrelated issues in a cohesive and prolonged way. Departing from the notion of non-aligned feminism, this chapter thus points to several examples of post-Yugoslav art practices that, along with many others5, can contribute to the epistemic basis for the further development of the term itself, not only in the post-Yugoslav context, but also further afield. The Non-Aligned Movement as Historical Reference The Non-Aligned Movement (NAM) was officially established as a geopolitical response to the Cold War, by offering a ‘third way’ of thinking about international and anti-colonial politics, beyond that of the Western and Eastern blocs. It emerged in the accelerated process of decolonisation following World War II (WWII), in a series of events that preceded the signing of its founding declaration at the First Non-Aligned Summit, in Belgrade in 1961. At the Asian-African Bandung Conference in 1955, the participating countries (many of whom had just won their independence) agreed on the fundamental political principles of the future joint movement (Final Communique Bandung 1955). Following the principles of these declarations, the Non-Aligned Movement was founded in Belgrade in 1961 under the leadership of Josip Broz Tito (Yugoslavia), Gamal Abdel Nasser (Egypt), Jawaharlal Nehru (India), Kwame Nkrumah (Ghana), and Sukarno (Indonesia), where its founding declaration was signed by representatives of 25 non-aligned countries and 3 observer countries. The very idea of non-alignment was based on the politics of planetary coexistence, which stood for solidarity, equality and active neutrality. The anti-colonial forces of new and 5 A few of these are: Milica Tomić: On Labudović: Cinema, School and the War of Independence (2015–ongoing); Marwa Arsanios: Al Hilal project (2011–2015); Jasmina Cibic: Spielraum (2015); In Rhythmic Affinity (2022); The Otolith Group: Gather round me, my writers, musicians, artists: My name is NAM (2014) and Nucleus of the Great Union (2017); Adji Dieye: Red Fiver (2018–ongoing); Christian Guerematchi NAM NonAligned Movement (2020); Nadiah Bamadhaj: Casting Spells for the Movement (2021); etc. 28 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem socialist nations under the auspices of NAM articulated the project of political peace – as a form of material collective solidarity, according to the initial declarations (Bandung, 1955 and Brijuni, 1956), which were constituted and signed as the founding document of NAM during its first summit, in Belgrade (1961). The politics of active neutrality has recently been reactivated by many through works of art, interventions or research as a political discourse of comportment, as a strategy, and as a historic geopolitical phenomenon, constitutive of philosophies of war and peace, or of inequality in conflict (e.g. Vesić et al., 2016), despite the fact that the historical reality of NAM changed over time. The reasons for the political and moral bankruptcy of the NAM, which had already started by the 1970s and was completed by the end of the Cold War, sprang primarily from the strong pressure that the Cold War superpowers put on non-aligned countries to make them take sides, but also from their own ideological shifts and mutual political conflicts after the anti-colonial struggles for independence (WGSG, 1997; Prashad, 2012, 2017; Dinkel, 2018). The fundamental idea of non-alignment, rooted in the socialist modernisation6 of post-colonial society, was very soon appropriated by authoritarian socialist regimes on the one hand and by reactionary anti-socialist regimes on the other – ending mostly in bloody transitions into the neoliberal world. Despite all this, the NAM still officially exists as a union that includes a large number of countries of the so-called Third World.7 Many countries that still remain members of the NAM have corrupted and changed the idea of non-alignment into conservative, reactionary and above all counter-revolutionary politics. Moreover, most of these countries have manipulated the historical role of the NAM in anti-colonial struggles, so as to serve the ‘post-historical’ purpose of the global/neocolonial logic of permanent war8, constantly shifting their own geopolitical positions from allies to enemies of the first or ‘former west’ world and vice versa. The counter-revolutionary politics of the NAM began, as in all significant social revolutions, with the 6 The overview of the politics of the non-aligned from the Yugoslav perspective in its very conception could be reduced to the ideological equation: modernism + socialism = emancipatory politics (Piškur, 2015). 7 Currently, the NAM organisation officially has 120 old and new member states (and 27 observer states), whose agenda has in the meantime become inverse and mostly reactionary in relation to the founding politics of socialist internationalism, which rarely surfaces with new leftist movements. 8 The Permanent War is defined through the politics of military interventions by the leading nations’ army forces, which have become particularly important after the terrorist attack in the USA on 11 September 2001 (also known as war on terror). The war is waged to preserve peace, liberty and democracy, in the sense given them by the Westcentric politics, and it is in this effect different from the anti-colonial war of the Third World, whose final goal was permanent peace in the world and the end of the dominance of great forces (superpowers) and their armaments (Hass, 2001; Petrović, 2018a). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 29 relativisation of women’s struggle and their emancipation.9 The proclamation of the end of women’s struggle against patriarchy in the majority of NAM countries put a stop to the process of any further emancipation, under the excuse that it was no longer necessary because women had already won all their rights. In this proclamation of the end to one of the most significant (also, the largest) of women’s revolutions, the reason and fundamental thread can be discerned of what today might be called non-aligned feminism as an anti-colonial, anti-racist form of women’s struggle. It is not only about historical but also current feminist movements of resistance to the global world occupied by all the old hegemonic politics that at one point returned in new, more socially adapted hybrid forms. This is also the reason why many women’s artists, researchers and others have begun to delve into the causes of the collapse of the NAM and to question women’s struggle within it, especially at this moment when the idea of non-alignment reappears as a possibility of resistance to the (neo)colonial geographies of the current neoliberal world. It is precisely in the constant questioning of the subjugated position of women in relation to any system – either now or then – that the greatest potential of non-aligned feminism lies, which is to (re)establish the foundations of emancipation in every sense – economic, social, ideological, and (geo)political, regardless of divisions into East-West or North-South (Mee and Wright, 2009; Mignolo and Walsh, 2018; Vergès, 2021; etc.). More concretely, this potential lies in permanent resistance to racist, neoliberal economies of exploitation of human and especially female bodies, natural resources and land, which, as always, have led to such an uneven distribution of geopolitical power (Harvey, 2006; Gržinić, 2010; McIntyre and Nast, 2011; Gilmore, 2021; Gordon, 2023; etc.). 9 The history of the socialist state, of its achievements and emancipation showed that the symbolic value of the pater and patria was, in socialism, appropriated by the party. In the case of Yugoslavia, the Antifašistički front žena (Women’s Antifascist Front, or AFŽ) as the historically largest women’s movement worldwide was (self-)abolished under the pressure of the party politics of classless society, which proved to be de facto false in its primary principle: the equality of men and women (Petrović, 2018b). According to the same principle, women’s movements also disappeared in the non-aligned countries that, with their help, fought for independence from colonialism, only to be abolished with the same justification. These initial counter-revolutionary acts of abolition of women’s movements led to the collapse of not only revolutions, but also to the violent systematic abolition of many already won freedoms (Bonfiglioli, 2007/2008). 30 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Art and Politics of Unclassified Archives In the process of ideological (re)subjectivation of socialism, the idea of non-alignment as a part of the Yugoslav socialist heritage has become a topic frequently present in art, especially after the 2010s. In today’s context of the neocolonial economy of racial, but also green, capitalism, which accompanies the active geopolitical maps of many current wars and conflicts, this idea reappears as a politically enraged thought not only in the post-Yugoslav space, but also in many other ‘non-aligned’ parts of the world (today united by the notion of the Global South; McDowell and Sharp, 1999; Flint and Taylor, 2018; Sajed, 2020; etc.). Through a counter-historical approach to the Non-Aligned, art finds itself this time in the middle of the changing politics, positions, and problems of the Third World, in search of the revolutionary anti-colonial heritage that this concept originally had. From the post-Yugoslav perspective of dealing with the art and politics of the NAM, several art-based practices which put this subject into question through different approaches to neglected archives, lost revolutionary politics and abandoned heritage are revealed as some of the substantial examples. Travelling Communiqué The exhibition Travelling Communiqué (Museum of Yugoslav History10, Belgrade, 2014) introduced the idea and movement of the Non-Aligned to the contemporary, i.e. politically engaged, art after the fall of the Berlin Wall, maybe for the first time relating it to very recent and current conflicts and wars. Following the initiative of the Museum, which was at the time beginning the process of digitalisation of some 300,000 photographs from the presidential archive (1943–1980) of Josip Broz Tito, Armin Linke, Doreen Mende, and Milica Tomić initiated research into this photo archive, focusing on the global politics of the Cold War and the NAM. The trio went on to invite many authors, artists, architects, theoreticians and others11 to collaborate and consider together the process of creating an exhibition and discursive event that would enable an insight into the emancipatory politics of the Non-Aligned through the use of this archive. Asking the basic question Whom does this archive material address? this group of project authors 10 Basic information about the exhibition and a list of all the project and exhibition coauthors are available at: www.travellingcommunique.net (Accessed on 31 July 2023). 11 Travelling Communiqué accessed the key textual documents of the Conference such as the collectively signed letter addressed to Kennedy and Khrushchev and the declaration of the Heads of State or Government of the Non-Aligned Countries, from the John F. Kennedy Presidential Library and Museum in Boston and the Archive of Yugoslavia in Belgrade (Eshun and Mende, 2016). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 31 devoted special attention to the photographs taken during the founding summit of the NAM and the text of the Declaration which was then signed (Belgrade, 1961). Turning to the demands and decisions articulated in this document,12 which were primarily addressed to Kennedy and Khrushchev as representatives of the two Cold War sides, one of the project authors – Branimir Stojanović – suggested that its points should be regarded from the present perspective, within the current political situation and the global world map. The question of the political purpose of what this archive means today thus became the basic question of its activation. Milica Tomić: On Love Afterwards (2020). Art documentation of public montage by and with Milica Tomić et al. (Burgtheater/Kunsthalle Wien). A view of the exhibition T-Errors Un-Classified 00-XX (VBKÖ, 2023). Photo: Daniel Hill, Courtesy of VBKÖ. In her performance Purloined Letter, which took place during the exhibition, Milica Tomić walked up the stairs through the garden connecting the Museum of Yugoslav History’s building with Tito’s Mausoleum, carrying a photograph, 12 The exhibition, curated by Bojana Piškur, presented specific examples of collections, institutions and archives, in an attempt to relate art works and exhibitions from the Non-Aligned era to contemporary art practices. There were 26 positions (art-based works) included in the exhibition, revealing – in addition to researching, interpreting, and contextualising different examples from NAM art history – the extent to which this movement was in fact anachronous in its own time (Piškur, 2019). 32 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem enlarged to life size, of the leaders who founded the NAM (taken from the archive of the Belgrade Summit in 1961). Her intention was to indicate through this photo-performative act the possibility of activating the archive visually at that very moment, regardless of the previous meaning or function of the photograph itself, or the archive as a whole: Entering the archive and accessing this valuable material raised the issue of the relationship between the time when the photograph was made and us, artists who now have the right to exhibit this material and, decomposing it into fragments, change the significance of the original intention of the authors. The work Purloined Letter examines the fragmentation of great political narratives, raises the question of delayed audience and introduces Jacques Lacan’s comment that a letter always arrives at its destination and reaches its addressee, regardless of the original intention of the sender (Tomić, 2022). With this performative action, Milica Tomić opened the art space for participative thinking about the politics of the Non-Aligned because a potential was seen in it to deal with the current situation by establishing a continuity between the Cold War and all the present wars, especially the permanent one. In addition to making visible the suppression of the politics of the Non-Aligned to the margins of the Cold-War era, such an approach pointed out a geopolitical turn that over time completely erases it: moving from the opposed blocs of the West and the East towards the division into the Global North and the Global South. In the historical context of speculative geographies, the contradictory and disputable points of the NAM led – through this and other exhibition works, discussions, and interventions dealing with this archive – to considering the common idea of non-alignment as a process of unfinished decolonisation and lost social emancipation. According to one of the curators, Doreen Mende, through the Travelling Communiqué exhibition the digital archive of the Museum of Yugoslav History ensured the space and time for analysing and visualising the protocols that choreographed the images, speeches and texts of the First Summit of the NAM (Eshun and Mende, 2016). With the intention to approach archives across the Third World in a similar way in the future, changing the meaning and significance of the NAM in the process of state appropriation and reactionary revision, the Travelling Communiqué exhibition made proposals for the political articulation of its initial ideological concept. Comprising ideas suggested by numerous artists, activists, theoreticians and all the other contributors within the space of the Museum, these proposals were exhibited there in the form of printed bloc- Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 33 ks, each of which contained 1000 sheets, with the intention to jointly anticipate the extension of the Travelling Communiqué project and point out the continuity of the Non-Aligned politics – reactivated through the artefacts of this and other relevant archives. Besides this example, other art, exhibition and research projects about the NAM were developed in many post-Yugoslav locations, opening up a series of questions about the complex, paradoxical, and frequently misinterpreted revolutionary ideas preserved in official archives and collections. The following can be singled out as relevant examples of this renewed interest in the NAM: the exhibition Southern Constellations: The Poetics of the Non-Aligned dealing with its specific collections, institutions and archives (Museum of Contemporary Art, Ljubljana, 2019)13; various thematic collections, exhibitions and archives dealing with the project of the Third World14 (Museum of African Art, Belgrade); long-term research on the cultural collaboration of the Non-Aligned at the Institute of Art History in Zagreb, in collaboration with the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana15; the art-based project of The Non-Aligned Art Collection Laboratory (Centre for Contemporary Art in Podgorica), which activates the vast collection of the former Gallery of Art of the Non-Aligned Countries “Josip Broz 13 Belgrade’s Museum of African Art, which recently hosted the exhibition titled Yugoslav Testimonies on the Algerian Revolution. Archival Omnibus (18 March–10 June 2023), is a place where the history of the Non-Aligned is observed through the topical lens of anti-colonialism as the very basic policy of the Museum (some of the examples include the exhibition and programme titled Anti-colonial Museum, curated by Ana Sladojević at the end of 2022 and The Non-Aligned World by the Museum’s curatorial team at the end of 2021). More at: www.mau.rs (Accessed on 21 July 2023). In addition to the exhibition and discursive programme, the Museum also works on the accompanying publications, on systematising and presenting the archive, digitalising and improving the web-platform as an extension of the previous exhibition of the Non-Aligned, which transcends the content of the exhibition with a large number of cross-referential contributions: https:// www.nesvrstani.rs/nesvrstaniHomeEn.html (Accessed on 21 July 2023) 14 Research within this yearslong project is organised in two parallel courses: one dealing with the cultural politics and new visual regimes of decolonisation and mutual cooperation among Third-World/NAM countries, the other dealing with the internal dynamics of the NAM, that is, the economic, social, and political frameworks of collaboration in the context of their present socio-cultural consequences. In addition to the publications and discursive programmes that deal, among other things, with analyses of historical and current exhibitions dedicated to the NAM, the project has also included a bibliography of cultural, political, and social aspects of the NAM in two rather comprehensive volumes. More at: www.nam-globe-exchange.org (Accessed on 21 July 2023) 15 The curatorial and conservation team of the Centre for Contemporary Art in Podgorica – Marina Čelebić, Anita Ćulafić, Nada Baković, and Natalija Vujošević – initiated The NonAligned Art Collection Laboratory project. The aim of this project, which was launched in 2022, is to develop research and archival art practices which will relate the rich collection of the Non-Aligned at the former Gallery Josip Broz Tito to the international art context, historical as well as contemporary, through fresh readings, historiographic reviews, art works and interventions. More at: www.csucg.me (Accessed on 21 July 2023). 34 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Tito”,16 among others. Mutual collaboration on and connections made through these projects have led many to engage with the possibilities, problems and limitations of decolonial art and curatorial practices by addressing the issue of the lost and/or mis-historicised revolution of the NAM. In the process of knowledge production, the Southern Constellations: The Poetics of the Non-Aligned exhibition, as well as the other mentioned examples, has significance because it opens a dialectical field in which new art practices can be found, with the potential to articulate the politics of new social reality in the way that the Travelling Communiqué exhibition did, or in the way it was achieved with the new art and curatorial interventions within the project The Non-Aligned Art Collection Laboratory. Yugoslav Non-Aligned Movement Solidarity Archive The next important question: Why do women’s struggle, solidarity and testimonies remain outside institutional collections and archives? brings into focus the sensitive methodology of feminist curating, which does not occur as a consequence of semiotic instability, but rather of a material urgency (Dimitrakaki and Perry, 2013), especially when one bears in mind the permanent (geo)political, economic and systemic crises that constantly push feminism to the background, which is also the case with the NAM. Researching counter-, inter- or live archives or rare artistic and curatorial projects, like those mentioned, changes the official narrations of revolutionary ideas, attempting to de-romanticise their past and to reactivate them today without illusions or nostalgia. Within these art-based practices, the sensitive feminist methodology is quite often linked to private archives wherein lies a potential for changing any institutional or dominant discourse. In her curatorial research of the Archive of Solidarity of the Yugoslav Non-Aligned Movement (2022–ongoing), Lina Džuverović follows this red thread of interweaving the personal and the political in a feminist process of the creation and activation of an NAM archive. Through this process, she is researching the personal archive of her aunt, the Yugoslav political worker Olja Džuverović (1947–2006) who was first active in the leadership of the Liberation Movements’ Support Committee of the Socialist 16 Lina Džuverović, in addition to growing up, due to her aunt Olja Džuverović, in a politically engaged environment regarding the Non-Aligned, is also one of the many children that were born, in the decades after the NAM’s foundation, in so-called ‘nonaligned’ marriages between Yugoslav citizens and citizens of African, Arab, or other countries belonging to the movement. Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 35 Union of the Working People of Yugoslavia, and then, until the end of her life, engaged in diplomacy in non-aligned countries of Africa. Olja Džuverović (the only woman in the picture) at an assembly in Libya (circa 1969). From Lina Džuverović’s Archive of Solidarity of the Yugoslav Non-Aligned Movement. Photo: Courtesy of Lina Džuverović (photographer unknown). Bearing in mind the family ties and the combination of many circumstances17, the curatorial work on cataloguing, reading, exhibition and activation of this archive to the wider public becomes in itself a political question. In this process, Lina Džuverović faces the problems of feminist ethics and of the (im)possible methodological approaches to her aunt’s archival material in which she also becomes personally entangled, considering the fact that her family history involves responsibility for understanding of the politics of the NAM: 17 In 2016, the museum was renamed from the Museum of the History of Yugoslavia to the Museum of Yugoslavia. More at: www.muzej-jugoslavije.org/en (Accessed on 21 July 2023). 36 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem At what point does a collection of materials become an archive? When does somebody’s life and work, their books, papers, photographs, informal handwritten notes and objects become of interest and value to others? Who is in a position to make a decision about turning somebody else’s belongings into a public resource? What about privacy? What about things the person was uncertain about, possibly not happy with, that can be gleaned from the materials that survive them? What to edit out and what to leave in? What are the ethical decisions along the way and how much intervention and interpretation is necessary for the material to make sense and be meaningful to others? Most importantly – what would this person, no longer there, say about this new publicness? (Džuverović, 2021). The political, social, and primarily personal reasons for Lina Džuverović’s confrontation of the private, but also documentary ‘material’ of Olja Džuverović occur in the moment when this material is communicated and interpreted into publicness, in the (auto)biographical format of an archive that indicates possible political re-articulations of the Non-Aligned ideologies. By using the feminist method of breaking down the boundaries between the personal and the political while working on the archive’s contents (through a collective/participative reading), Džuverović, from her curatorial perspective, opens up space for political memory and reactivation of the non-aligned discourse ‘off frame’. Such an approach, inter alia, testifies to the need for feminist intervention in the official narratives of the non-aligned revolution: the inter-subjective process of this archive’s creation and its exhibition in public space is shaped collectively, through solidarity – in the historical, as well as contemporary (institutional) context. Mutually connected personal, family, institutional and political histories of the non-aligned countries within Yugoslavia thus become a common location of a living archive about the revolutionary politics of the NAM. In different and wider international settings, this living archive, in addition to activating the working materials of Olja Džuverović by collective reading and exposure, also rearticulates the idea of non-alignment politically, giving to this notion a critical, decolonial and feminist but also epistemological potential. Once We Were Brothers The case of geopolitical and feminist zones of discomfort when it comes to the NAM is also raised by artist Lana Čmajčanin in the work Once We Were Brothers (2021–2023). Addressing today’s difficult questions – the violent and warlike Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 37 processes of global migrations, climate pollution, and techno-colonialism – this research-based practice explores the common ground of interweaving the peace politics, art, and technology of the non-aligned world. Following in the process the popular slogan of the Union of Communists of Yugoslavia Brotherhood and Unity (which originates from the National Liberation Struggle of Yugoslavia during the Second World War, as a guide for the socialist coexistence of different constituent peoples and their nationalities within one common post-war state), this artwork is conceptually based on the Yugoslav aspiration for the solidary co-establishment of the international union of the NAM – under the same slogan. The revolutionary concept of the NAM in Yugoslavia, consisting of national independence, international solidarity, and permanent peace, was developed accordingly within the political metaphor of ‘brotherhood and unity’, which remained deeply patriarchal, despite all kinds of emancipation during socialism, including that of women. Besides political, economic and social relationships among non-aligned countries, cultural ties have also played an important role, as many grandiose examples show. Based on modernist trends in architectural production, industrial design, and contemporary art, a large number of cultural, activist and artistic events, manifestations and programmes were internationally organised during this time, not only within Third World countries but also beyond (the Venice Biennial in 1974, and Orzes 2022 among others). In addition, a revolutionary techno-scientific approach to non-aligned art also embraced modern technology, with an interest in constructivism as well as optical and kinetic art. Referring to this, Lana Čmajčanin traces the forgotten algorithms of pioneering digital/computer art by exploring the remarkable – and today very recognisable – poster design for the 6th International Exhibition of Graphic Arts in Ljubljana in 1965 (the work of Ivan Picelj, a member of the Yugoslav non-aligned modernist art movement New Tendencies). This international exhibition, exhibiting “basically everything, the whole world,” created a new geopolitical landscape of the art world in which countries outside the Western canon participated on an equal footing for the first time (Grafenauer 2013). The 1965 poster produced for this occasion accordingly displayed geometric design created to reflect the presence of freedom, modernity, equality and solidarity as well as to anticipate the future of civilisation using new (computer) technology. In the period between 1961 and 1973, this art movement organised five international exhibitions in Zagreb under the title New Tendencies, one of which, Tendencies 4, devoted its entire programme to the computer as a medium of artistic research and work (Zagreb, 1968). These pioneering Yugoslav algorithms and graphics of the non-aligned world paved the way for the upcoming cyber-geographies which today reproduce nothing more than the neoliberal logic of artificial, algorithmic, or even bug 38 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem or virus identification with NAM revolutionary past (in which, at least for a while, colonial power was halted). These and other recognisable accomplishments and futuristic metaphors of the NAM, which today have been appropriated by neoliberal capitalism, have lost their ideological dimensions of solidarity and freedom over time. Becoming the new, neo-colonial signifiers of the Global South, the NAM countries, instead of experiencing a progressive future, are today mostly suriving wars, oppression, exploitation, migration, terror, crises, xenophobia, racism and more. Lana Čmajčanin: Once We Were Brothers (2021-2022). Photo: Courtesy of the Artist. In Lana Čmajčanin’s work, this reversal is indicated with a blue neon sign that, with its Arabic calligraphic inscription Once We Were Brothers and its coat-of-arms colour Pantone Reflex Blue, returns the political aesthetics of the NAM to the post-Yugoslav space – which has become one of the most brutal migration routes from the non-aligned East to the EU West. Paradoxically, that same blue colour is today the main colour representing the EU and its democracy, thus completely erasing the fact that it once symbolically signified the revolutionary union of three quarters of the world. Facing the post-Yugoslav fear (Islamophobia/xenophobia) of those with whom the Yugoslavs once built a revolutionary union under the slogan of ‘brotherhood and unity’, freeing the world from centuries-old Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 39 colonialism, this neon light, behind which op-art techno-design looms, returns the NAM to its initial positions – to the futuristic desires to create an evenly developed techno-natural geography of a peaceful, equal and solidary world. Spiritual Decolonisation Finally, in the search for the lost feminist revolution in the process of NAM decolonisation, the archives of the Non-Aligned did not uncover much; nevertheless, it could thereby be concluded that this process of building peace and solidarity was enabled precisely by women, with their often historically invisible contribution. Similarly, the manner of managing the ‘non-aligned’ art institutions like galleries and museums, as well as the contents of their historical collections and current exhibitions, reflected this marginalised position of women in that system, even though they were largely continuously present in it through the politics of care. As one may conclude from the art examples concerning the institutionalisation of non-alignment that are provided in the earlier section, creativity and spirituality were important symbolic bonds for Third World countries, and consequently also representative activities that occupied the masculine system of power. With the lessening of the Non-Aligned influence, and simultaneously of the positions that the ‘non-aligned’ art institutions and collections occupied in social and international cultural politics, it is mostly women who have attempted to preserve this heritage to this very day, though in very poor, impoverished working conditions. Therefore, it is not accidental that many women curators and artists revisit the question of the presence of women in different non-aligned political ideas and movements, searching for continuity and instrumentalisation of their positions and roles. Taking the aforementioned Gallery of Art of the Non-Aligned Countries “Josip Broz Tito” in contemporary Podgorica (formerly Titograd) as her starting point, artist Ana Hoffner ex-Prvulovic* facilitates a somewhat different perspective on the politics of the NAM, by the blurring of borders between fiction and reality, and between art and politics. As the title of her work, she took the phrase spiritual decolonisation, which was used to describe the need for and the goal of non-aligned art on the occasion of the founding of this Yugoslav gallery in 1984 in Titograd, to point to what is already evident from the official history of the NAM: the absence of women, despite their presence. Internalised by all revolutions in history, such a patriarchal oxymoron reiterates that all feminist struggles are always trivialised and erased in the same way. Intervening with fiction, humour, historical facts and feminist criticism into the official revolutionary narrative 40 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem of the history of the NAM, Ana Hoffner ex-Prvulovic* simultaneously points to various women’s international alliances and feminist networks that have actively dealt with issues of (geo)political, social, cultural, economic and every other kind of emancipation. Solidarity, peace, freedom and equality were just some of the concepts used in building the non-aligned ideology of non-belonging to any hegemonic system of social subjugation or human exploitation. This kind of ideology, which stood for socialism and modernism, also marginalised the question of women’s emancipation because it was taken for granted as a result of socialist and decolonial efforts. This is easily visible from the fact that, with a few exceptions, after the liberation, the leading, powerful and important positions in society, politics and art were occupied exclusively by men. Searching for feminism within the NAM, Ana Hoffner ex-Prvulovic* through her art installation Spiritual Decolonisation II (2021) historically refers to several Yugoslav women artists who participated in non-aligned international exhibitions. Based on selected artworks by three of them: Ankica Oprešnik, Zdenka Golob and Tinca Stegovec, Ana Hoffner ex-Prvulovic* created a series of drawings that reflect this non-aligned time in a feminist way. Drawings and textual interventions, divided by this space installation on front and reverse sides, correlate visual and narrative, real and fictional, serious and humorous as well as lost and found parts of women’s emancipation in the non-aligned era. Ana Hoffner ex-Prvulovic*: Spiritual Decolonisation II (2021). Art documentation of textual interventions. A view from the exhibition: T-Errors Un-Classified 00-XX (VBKÖ, 2023). Photo: Jelena Petrović Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 41 The drawings are also interconnected with hanging sculptures made of industrially produced wire and wool, which point not only to the structural, but also the relational forms of non-aligned modernism. Manufactured with a political reference to industrial design, these sculptures rely on the aesthetics that link women’s production (within textile and other weaving factories, domestic and reproductive labour), as well as women’s public presence in the ruling and decision-making positions, to the non-aligned politics of art. The textual intervention on the back of one of the drawings strongly expresses this feminist statement with the following text, which through such an artistic process becomes a fictional document of the time: NO FATHER NO NATION NO SUBORDINATION Art against Patriarchal Reproduction We face the end of colonialism, but the sexual division of labour has not yet been abolished. Women’s history is class history. We have to analyse ‘woman’ and all activities associated with ‘reproduction’ as a crucial ground of anti-colonial struggle for women. Our goal is to transcend ‘woman’ and colonialism. We need steps towards global feminist movements, a world in which we won’t be addressed any more as the mothers of new nations but be free to create our lives without obligations and duty. Gallery of Art of the Non-Aligned Countries Titograd March – June 1984 (Hoffner ex-Prvulovic*, 2021). The first part of Spiritual Decolonisation (made after the second one in 2022) was created as a film assemblage (or a poetic video essay) set in today’s almost abandoned “Josip Broz Tito” Gallery (integrated into the Centre for Contemporary Art of Montenegro in 1995). Today, the four women (in the positions of director, art historians and/or curators) responsible for running this gallery have been managing to resist the revisionist times, but still this collection of non-aligned art, as well as its home institution, can barely survive in the current neoliberal and state politics of art. Navigating the space, inside and outside the gallery building, in conversations with these four guardians of the art collection of the Non-Aligned (which itself faces an uncertain future), the artist – in this slowed-down pre-apocalyptic atmosphere – introduces parts of the epistolary correspondence 42 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem of a female friendship from the non-aligned past. Through this female and political friendship, between the WWII anti-fascist revolutionary and simultaneously rare Yugoslav female politician, Vida Tomšič, and Indian academic, left-wing activist and feminist Vina Mazumdar – one can feel how much the emancipation of women within the revolutionary struggle broke against patriarchal walls and how common that experience has been for all women of the (non-aligned) world. Blurring the historical boundaries between reality and fiction and imagining a realised politics of equality that could have happened in the past, this artwork by Ana Hoffner ex-Prvulovic*, with its historically and geographically interweaving threads, gives hope that the activation of an unfinished feminist revolution is still a global possibility despite the pervasive feeling of depression and loss. Even though all these places that still preserve the need for – as well as traces and dreams of – such a world seem to be forgotten, abandoned or erased, the potential of a non-aligned politics of coexistence outside the hegemonic politics of the world still exists. Spiritual Decolonisation, instead of resentment or resignation towards the failure of the NAM, activates another non-aligned struggle by means of humour, which appears as the most powerful means of feminist courage in facing the lost efforts of the revolutionary past in the still-patriarchal world. From this point of ideological failure, the return to the final decisions on the basis of which the Non-Aligned Movement was founded (Final Communique Bandung 1955 and First Summit of NAM 1961) is a turning point for those without whom this movement would never have had the chance to come true. In this sense, perhaps the future definition of non-aligned feminism, the one imbued with the humour of an invented or desired past, can be glimpsed on the reverse of one of the drawings comprising the work by Ana Hoffner ex-Prvulovic*: THE ROAD FROM BANDUNG TO BEOGRAD 1955–61 Reflecting the Bandung Conference and the Beograd Summit PART ONE FEMINIST REARTICULATIONS FOR GLOBAL INDEPENDENCE OF WOMEN 1st Conference on Art and Non-aligned Politics Our nations and countries are colonies no more. Now we are free, sovereign and independent. We are again masters in our own house – but we don’t need men to dictate our lives, our fantasies and our expressions! We won’t be separated in nation-states. Being non-aligned means to us keeping a distance from the dominant institutional and social blocs, as well as from (petit) bourgeois culture and heroic modernism (Hoffner ex-Prvulovic*, 2022). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 43 From Unclassified Archives to Non-Aligned Feminism Guided by an idea of non-alignment, previously introduced art positions recognise the troubles and errors of the historical reality of the NAM and at the same time anticipate new possibilities of imagining non-aligned feminism, placing it inside aesthetic formats of experiencing discursively open art works and/ or continual art-based practices, especially archival ones. Such a feminist process of producing and engaging art enables a relational shift from the contested (counter-)historical narratives of the NAM to radical visual, research and participative practices that politically rearticulate the non-aligned cartographies of art, dealing with both the ideology and the historical reality of the Non-Aligned. On the one hand, they point out the anti-colonial politics of resistance, which has the potential to intervene into the neoliberal politics of the neocolonial era, while on the other they disclose the abyss of structural nostalgia, which blurs insight into the authoritarian and patriarchal ways of realising this idea. In doing so, they are also rediscovering ways of affirming the strong influence of the Cold War superpowers, which ultimately led to the ideological and consequently final collapse of the emancipatory politics of the NAM. By putting into question the fundamental concepts of repressive and violent geopolitical relations, including the existence of nation states in the historical and contemporary circumstances of their alliances and roles, the notion of non-aligned feminism in the given context emerges as a possible signifier of planetary politics of coexistence. The idea of ‘non-aligned’ re-emerges and delves into pluriversal genealogies of aesthetics (Vazquez, 2020) with the potential to create demanding but necessary knowledge for understanding the meaning of decoloniality, through resistance to the continual uneven development of the globalised world – in a feminist way. 44 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem References Academy of Fine Arts and Design Ljubljana and Institute of Art History Zagreb (2020–2023): Models and Practices of Global Cultural Exchange and Non-Aligned Movement. Research in the Spatio-Temporal Cultural Dynamics - project. Online research resources and bibliography at: https://www.nam-globe-exchange. org/ (Accessed July 2023) Arsenijević, Damir and Jelena Petrović (2011): Feminizam: politika jednakosti za sve and Yugoslav Feminisms. 2 special volumes of ProFemina, Journal of women’s writing and culture. Belgrade: Fond B92. Arsenijević, Damir and Katja Kobolt, Jelena Petrović, Tanja Velagić, eds. (2009): Gender Literature and Cultural Memory in the Post-Yugoslav Space. Ljubljana: City of Women and ZAK. Bonfiglioli, Chiara (2007/2008): Remembering the Conference ‘Drugarica Zena. Zensko Pitanje—Novi Pristup?’/‘Comrade Woman: The Women’s Question: A New Approach?’ Thirty Years After. MA thesis. Utrecht: Utrecht University, Women’s Studies. Dimitrakaki, Angela and Lara Perry eds. (2013): Politics in a Glass Case: Feminism, Exhibition Cultures and Curatorial Transgressions. Liverpool: Liverpool University Press, US dist. Oxford University Press. Dinkel, Jürgen (2019): The non-aligned movement: genesis, organization and politics (19271992). Leiden: Brill. Džuverović, Lina (2021): Yugoslav-African solidarity, Women and Personal Archives: The case of Olja (presentation). Symposium NAMtalks (2 September 2021). Exhibition Non-Aligned World. Museum of African Art, Belgrade. Eshun, Kodwo and Doreen Mende (2016): Prolonging 1961: A Communiqué sent to the Future. In Travelling Communiqué. Travelling Communiqué project group (K. Eshun, A. Linke, D. Mende and M. Tomić) with S. Poppel and V.Vasić-Janeković eds., pp. 51–71. Leipzig: Spector Books. Flint, Colin and Peter J. Taylor (2018): Political Geography World-Economy, Nation-State and Locality. London: Routledge (7th edition). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 45 Gordon, Lewis R. (2023): Black Existentialism and Decolonizing Knowledge: Writings of Lewis R. Gordon. R. Maart and S. Dey eds.. London: Bloomsbury Publishing PLC. Grafenauer, Petja (2013): The Biennial of Graphic Arts-Serving You Since 1955. In Interruption: The 30th Biennial of Graphic Arts in Ljubljana, D. Cullen eds. Ljubljana: MGLC and Black Dog Publishing, pp. 11-35. Gržinić, Marina (2010): From Biopolitics to Necropolitics and the Institution of Contemporary Art. Pavilion Journal for Politics and Culture #14: 9–94. Harvey, David (2006): Spaces of Global Capitalism: Towards a Theory of Uneven Geographical Development. New York, London: Verso books. Hass, Catherine (2001): Qu’appelle-t-on une guerre? Enquête sur le nom de guerre aujourd‘ hui. PhD thesis. Paris: University of Paris 8. Iveković, Rada (1993): Women, Nationalism and War: ‘Make Love, Not War.’ Hypatia 8 (4): pp. 113–127. Kašić, Biljana and Jelena Petrović, Sandra Prlenda and Svetlana Slapšak, eds. (2013): Critical Feminist Interventions - Thinking Heritage, Decolonizing, Crossing, Red Athena University Press RAUP, Zagreb. Kobolt, Katja (2016): Post-Yugoslav Contemporary Art Practice as a Generating Force of Emancipatory Memory and Politics. Ìñtèrkùltùràlnòst: časopis za podsticanje i afirmaciju interkulturalne komunikacije 11, 119–128. McDowell, Linda and Sharpe, Joanne (1999): A Feminist Glossary of Human Geography. Student reference. Edward Arnold, London. McIntyre, Michael and Heidi Nast (2011): Bio (necro) polis: Marx, surplus populations, and the spatial dialectics of reproduction and ‘race.’ Antipode 43 (5), pp. 1465–1488. Mee Kathleen and Sarah Wright (2009): Geographies of Belonging. In: Environment and Planning A 41(4), pp. 772-779. Mignolo, Walter D. and Catherine Walsh (2018): On Decoloniality: Concepts, Analytics, Praxis. Durham/London: Duke University Press. 46 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Orzes, Anita (2022): An Antifascist Biennale: ‚Libertà al Cile‘ in and from Venice. Artl@s Bulletin, Purdue University, 11 (1), pp. 63–80. Papić, Žarana (2012): Tekstovi 1977–2022. A. Zaharijević, Z. Ivanović and D. Duhaček. Belgrade: Centre for Women’s Studies, Reconstruction Women’s Fund and Women in Black. Petrović Jelena (2018a): The Women’s Authorship in Interwar Yugoslavia: The Politics of War and Struggle. London: Palgrave Macmillan. Petrović Jelena (2018b): What Does the Freedom Stand for Today? In Border Thinking Marina Gržinic (ed.), 108–120. Stenberg press, Berlin and the Academy of Fine Arts Vienna. Petrović, Jelena (2023): The T-Errors Un-Classified 00-XX (Exhibition: 6.-29.01.2023) The Austrian Association of Women Artists (VBKÖ) https://www.vbkoe. org/2022/12/26/t-error-un-classified-00-xx/?lang=en (Accessed 31 July 2023). Piškur, Bojana (2015): non-aligned movement (entry). In glossary of common knowledge. https://glossary.mg-lj.si/ (Accessed 31 July 2023) Piškur, Bojana (2018): Solidarity in Arts and Culture. Some Cases from the Non-Aligned Movement. In: Art and Theory of Post-1989 Central and Eastern Europe, A Critical Anthology. Eds. Ana Janevski, Roxana Marcoci and Nouril Ksenia. The Museum of Modern Art. New York: MoMA. Prashad, Vijay (2007): The Darker Nations: A People‘s History of the Third World. New York: The New Press. Prashad, Vijay (2012): The Poorer Nations: A Possible History of the Global South. London: Verso Books. Rogoff, Irit (2010): Exhausted Geographies. (lecture). Crossing Boundaries Symposium, INIVA, London. Sajed, Alina (2020): From the Third World to the Global South. In E-International Relations, Published July 27th 2020. https://www.e-ir.info/2020/07/27/fromthe-third-world-to-the-global-south/ (Accessed 31 July 2023). Jelena Petrović | Non-Aligned Feminism 47 Slapšak, Svetlana, ed. (2000): War Discourse, Women Discourse. TOPOS 2(1-2). Ljubljana: ISH. Slapšak, Svetlana and Ghislaine Deschaumes eds. (2003): Balkan Women for Peace. Paris: Transeuropeans. Tomić, Milica (2022): Purloined Letter (Edgar Allan Poe) 2014/2015, a short description of the artwork, exhibited at the 59th October Salon, Belgrade 2022. https:// kolekcija.oktobarskisalon.org/en/kolekcija-umetnik/milica-tomicen/#1594842083995-1-18bd5-901044dd-de64 (Accessed 31 July 2023) Vazquez, Rolando (2020): Vistas of Modernity: Decolonial Aesthesis and the End of the Contemporary. Amsterdam: Mondriaan Fund. Vergès, Françoise (2021): A Decolonial Feminism. London: Pluto Press. Vesić, Jelena, Rachel O’Reilly and Vladimir Jerić Vlidi (2016): On Neutrality. Edition: NonAligned Modernisms, Volume 6. Belgrade: Museum of Contemporary Art. WGSG (1997): Feminist Geographies: Explorations in Diversity and Difference. Women and Geography Study Group of the Royal Geographical Society; with the Institute of British Geographers. Harlow, Essex: Longman. Wilson Gilmore, Ruth (2022): Abolition Geography: Essays Towards Liberation. London: Verso Books. 48 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem 49 50 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Sanja Bojanić Trokut brige: Umjetničke prakse Nadije Mustapić, Darije Žmak Kunić i Petre Mrša Abstract The Triangle of Care: Artistic practices by Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić and Petra Mrša The three artists (Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić, Petra Mrša) interweave through various mediums and diverse poetics, connecting with intangible threads of meaning derived from four themes: attention, responsibility, expertise, and responsiveness. In a triangle composed of marginal affectivities, social and affective justice, a circle of close and authentic artistic pedagogical experience is inscribed. The paper highlights the interplay of manual skill, cognitive prowess, and affective resonance in their practice, framing these elements within ethics of care. Key words: ethics of care, affective pedagogies, marginal affectivity, Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić, Petra Mrša Sanja Bojanić teaches at the Academy of Applied Arts and is the Executive Director of the Center for Advanced Studies at the University of Rijeka. Her focus is directed towards understanding contemporary forms of gender, racial, and class practices that sustain social and affective inequalities, strained by recent social and political contexts. She gained formal knowledge in philosophy, information technologies, and hypermedia, and earned her doctorate at the University of Paris 8 from the Doctoral School of Sensory Theory and Social Sciences within the Women‘s and Gender Studies program. She is the author and editor of several books and over forty articles in peer-reviewed journals, as well as a project leader covering topics of her expertise. [email protected] Sažetak Tri se umjetnice (Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić, Petra Mrša) kroz različite medije i različite poetike povezuju nematerijalnim nitima značenja brige sklopljenim iz četiri Sanja Bojanić | Trokut brige 51 toposa: pažnje, odgovornosti, stručnosti i odzivnosti. U trokut sačinjen od rubnih afektivnosti, socijalne i afektivne pravde, upisuje se krug bliskog i autentičnog umjetničkog pedagoškoga iskustva. Članak osvjetljava manualnost, kognitivnu snagu i afektivnu rezonantnost njihove prakse, uklapajući te elemente u okvire etike brige. Ključne riječi: etika brige, afektivne pedagogije, rubna afektivnost, Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić, Petra Mrša Sanja Bojanić predaje na Akademiji primijenjenih umjetnosti i izvršna je direktorica Centra za napredne studije Sveučilišta u Rijeci. Svoj interes usmjerava ka razumijevanju suvremenih oblika rodnih, rasnih i klasnih praksi, koje podupiru društvene i afektivne nejednakosti, osnažene recentnim društvenim i političkim kontekstom. Formalna znanja stekla je u filozofiji, tehnologijama informacija i hipermedijima, doktorirala je na Sveučilištu Paris 8 pri Doktorskoj školi Teorije osjetila i društvenih znanosti, u okviru programa Ženskih i rodnih studija. Autorica je i urednica nekolicine knjiga i preko četrdeset tekstova u recenziranim časopisima te voditeljica projekata u domeni svojih istraživanja. [email protected] Što umjetnice u osobnim iskustvima intimno opredjeljuje ka temama brige? Iskustvo – naročito umjetničko stvaralačko iskustvo ali i iskustvo umjetničke recepcije – uz svjesni odabir tema brige i zdravlja, kao i angažiranosti u pedagogijama stvaranja,1 danas je više nego ikada naporno, ignorira se ili mistificira, izloženo je površnim procjenama i čestom nerazumijevanju.2 Teško može postati 1 Iznimno je bogat repertoar eksperimentalnih umjetničkih praksi koje svoje začetke pronalaze, na primjer, u okvirima institucionalne psihoterapije (Francesca Tosquallesa, Jeana Ouryja, ili Felixa Guattaria, a potom i širom svijeta s emancipacijskim pedagogijama posebno u Južnoj Americi) i nasljeđu Célestina Freineta, francuskog obrazovnog reformatora, poznatog po inovativnim metodama poučavanja s naglaskom na suradnji, autonomiji i učenju iz stvarnih životnih iskustava. Imajući u vidu feminističke umjetničke intervencije i težnju ka zajedničkom radu, bilo kroz solidarne prakse ili provodeći inovativne pedagogije, ukazala bih na rad Laurence Rassel koja na razmeđu cyberfeminizma, institucionalne psihoterapije te commons-a i kolektivnog rada, trenutačno vodi école de recherche graphique – erg u Briselu. Vidjeti knjigu Rassel i Marie Puig de la Bellacasa, Stitch and split. Bodies and territories in science fiction (2006). Rassel je 2004. gostovala na festivalu Mesto žensk. (Vidjeti https://mrezni-muzej.mg-lj. si/en/artists/29545/Laurence-Rassel: Ogledano 8. rujna 2023). 2 Kontroverznost odnosa zdravlja i umjetnosti (naročito s romantiziranjem tema mentalnog zdravlja i umjetnosti) prisutna je u svakoj zajednici no i naglašenija u vremenima kriza i ratova. Recentni primjeri sjecišta ali i prijepora u susretu umjetničkih ili teorijskih uvida u umjetnosti koji posežu za temama zdravlja reprezentativni su u knjizi Health urednice Bárbare Rodríguez Muñoz (2020). Zdravlje se prepliće s temama seksualnosti, s etnicitetom, spolom, klasom, rasom ali i s produktivnošću tijela te kroz kritiku neoliberalnih i kolonijalnih paradigmi analizira ableističke institucionalne 52 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem mainstream u umjetničkom svijetu, jer je percepcija socijalne pravde3 u suvremenom društvu (nastavno na promišljanja ali i feminističke kritike institucionalne analize te afekt i queer teorija), pod gotovo neiskorjenjivim teretom patrijarhalne konstrukcije te iste skrbi i komodificiranih formi brige o zdravlju.4 U svojoj sam neposrednoj okolini odabrala umjetnice za koje smatram da artikuliraju – u stvaralačkom postupku nužne – rubne afektivne prakse brige. Zajedničko mjesto koje nas povezuje jeste moja suradnja s njima. Gdje smo se prepoznale i o kojim rubnim afektivnim praksama je riječ? Ta situiranost u brizi i angažiranost u kreativnim pedagogijama, podvodi se pod utemeljujuće topike feminističkih teorija i praksi. Osnovne vrijednosti etike brige, a onda i njihove specifičnosti u umjetnosti, uključuju pažnju, odgovornost, stručnost, ali i odzivnost, ili spremnost da se bude odgovornim u finesi razlikovanja odgovornosti kao responsibility te odzivnosti kao responsivness (Tronto, 1993; Millner and Coombs, 2021). Cilj ovog teksta, međutim, neće biti potvrda ili poricanje tih činjenica. Korisnijim i konkretnim smatram ispitati što umjetnice u osobnim iskustvima intimno opredjeljuje ka temama brige, i kako se to iskustvo reflektira u pedagoškom radu, pošto sve tri profesionalno rade kao nastavnice u umjetničkoj školi. Nadija Mustapić (1976), Darija Žmak Kunić (1978) i Petra Mrša (1985) likovne su umjetnice koje djeluju u različitim medijima, različite su im poetike i sredstva rada. Nadija Mustapić5 djeluje u polju audio-vizualnih i likovnih umjetnosti i kroz video instalacije koje raspoređuje u prostoru, istražuje višedimenzionalnost i reprezentativnost tog istog prostora. Audio-vizualni dokumentarizam koristi kako bi ispitala granice subjektivnog, potom kontingentost različitih subjektivnosti i njihovu političnost. Od godine 2011. do 2016. bila je jedna od pokretačica i voditeljica inovativnog i eksperimentalnog diplomskog studija Medijske umjetnosti i prakse na Akademiji primijenjenih umjetnosti u Rijeci. Multimedijaldinamike. Nerijetko, takvi diskursi su na meti populističkih, kao i nacionalističkih teorija i pokreta koji urušavaju prava na izbor i reproduktivne slobode. 3 U nastavku teksta, posebno u dijelu o situiranosti, tematizirat ću neke vidove socijalne pravde koja obuhvaća težnju ka jednakosti, pravičnosti i dostojanstvu svih, bez obzira na rasu, spol, prihod ili druge društvene i kulturne faktore a s ciljem ispravljanja sustavne neravnoteže u prilikama i resursima. 4 Graziano, Medak i Mars (2020) svojim radom o praksama skrbi kroz piratske tehnike, nezaobilazni su u pokušaju eskiviranja neoliberalnih strategija koje zdravlje i skrb svode na robne transakcije u suvremenom svijetu. Vidjeti https://www.artforum.com/ slant/valeria-graziano-marcell-mars-and-tomlsav-medak-on-the-care-crisis-83037, https://syllabus.pirate.care/, https://kulturpunkt.hr/intervju/njegovati-bezuvjetnusolidarnost/ (sve Ogledano 13. kolovoz 2023). 5 Internetna prezentacija umjetnice: https://www.nadijamustapic.com/ (Ogledano 10. kolovoz 2023). Sanja Bojanić | Trokut brige 53 na vizualna umjetnica, kiparica Darija Žmak Kunić,6 stvara uglavnom u području umjetničkog objekta, instalacije i video instalacije. Pored umjetničkog istraživanja posvećena je uključivanju lokalne zajednice u interaktivne umjetničke aktivnosti koje se bave idejama o zajednici, kretanju i umjetnosti. Pokretačica je dva dječja kulturno-umjetnička festivala u Voloskom (Volos i Moho) u okviru kojih je već desetak godina programska i umjetnička ravnateljica. Petra Mrša7 je magistrica fotografije, ali i sociologije i psihologije. Pripada prvoj generaciji poslijediplomskog umjetničkog programa WHW Akademija, koji je inicirao kuratorski kolektiv Što, Kako & za Koga/WHW. Sudionica je velikog broja rezidencija u Austriji, Njemačkoj, Engleskoj i Francuskoj gdje je i izlagala. Angažirana u različitim kolektivima civilnog društva, Petra je intenzivno upućena na istraživanje novih tehnologija i njihov utjecaj na mlade. Sve su tri u svom osobnom umjetničkom radu jasno usmjerene ka komuniciranju sadržaja koje implicitno ili eksplicitno povezujemo sa ženskim pitanjem, topikama skrbi, zdravlja, generacijskog prenašanja znanja i iskustava u osnaživanje zajednice. U osnovi, iako ne pripadaju eksplicitno određenom ili određenim ženskim kolektivima, one istražuju prostore egzistencije drugog, drugačijeg i afektivno ženskog, bave se »ženom, ženskim,« što god se može podvesti pod te teme u epistemološkim, ontološkim ili estetizirajućim taksonomijama. Nekoliko je koraka potrebno učiniti kako bih potvrdila o kojim rubnim afektivnim praksama je riječ. Postavila bih ih redom kojim ću ih i tematizirati, najprije promotrivši žensko pitanje, žensko u umjetnosti, ali i kroz konstituciju iskustva ženskog u umjetnosti te u njihovoj situiranosti s ciljem ispitivanja rubne afektivnosti. Svi ovi koraci dovode me do evociranja četiri toposa etike brige koji izgrađuju cjelinu uz specifičnosti umjetničkih pedagogija kroz etiku brige. Žensko pitanje, žensko u umjetnosti Žensko pitanje obilježava elementarna, često binarna, stoga i konceptualno zahtjevna čvorišta mišljenja i djelovanja te predstavlja diskurzivni sklop kojim se artikulira argumentativni pristup emancipacije ženskog u borbi protiv mizoginija i androcentrizma, ali i početak svakog drugog vida emancipacije (svega živoga i neživoga što učestvuje u bilo kojem socijalizirajućem, kulturološkom 6 Internetna prezentacija umjetnice: https://www.instagram.com/darija_zmak_kunic/ (Ogledano 10. kolovoz 2023). 7 Internetna prezentacija umjetnice: https://petramrsa.com/ (Ogledano 10. kolovoz 2023). 54 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem odnosu, uključujući trenutačne antropocenske diskurse).8 Trebalo bi se podsjetiti da querelle des femmes, Frauenfrage u Evropi koincidira s kasnom renesansom i reformacijom.9 S 19. stoljećem the woman question prati razvoj liberalnih i utilitarnih teorija, raslojava se i započinje artikulirati sukladno novim disciplinarnim podjelama i novim društvenim znanostima koje se temelje na empirijskim istraživanjima i opservacijama. Žensko pitanje u svojim početcima, paralelno je sa stvaranjem obrisa sekularne kulture, ili, preciznije, kao odgovor i reakcija na sekularne tekstove u kojima se na specifičan način komentiraju uloga i status žene u novonastalim društvenim odnosima. Joan W. Scott, uz Judith Butler, jedna od rodonačelnica teorijskih postavki rodnih studija, u knjizi Sex and Secularism10 (Scott, 2018) tvrdi da sekularnost, odnosno načelo razdvajanja (kršćanske) religije od države, sufražetski pokret i spolno oslobođenje žena modernog doba, unatoč svojim temeljnim nastojanjima, ipak nisu doveli do jednakih prava žena i muškaraca. Sam fenomen ženskog pitanja od svojih je početaka kontradiktoran i složen, jer označava angažman kojim se ustoličuje potreba i pravo žene na promjenu svog položaja u zajednici (prije svega u povlaštenim aristokratskim te buržoaskim krugovima) i izlazak iz sjene obiteljskog okruženja. Odnos ženskog pitanja i sekularnosti kompliciran je i nije jednoznačan, jer sekularnost formalno otvara prostor za postavljanje pitanja o javnom statusu i ulozi žene, ali istovremeno razbuktava reprimirajuće mjere protiv te iste javnosti, upravo iz razloga koji počivaju u samoj pojavi prosvjećenosti koji se potom usložnjavaju s različitim kolonijalnim praksama i razvojem kapitalizma. Scott precizno analizira proces kojim sekularnost povijesno trijumfira kao diskurs prosvjećenosti (ra8 U tekstu je već spomenut rad Marie Puig de la Bellacasa (2006), koja je radila s Laurence Rassel, no niz je autora i autorica koji u 21. stoljeću intersekcijski povezuju teme okoliša s feminističkim pokretima poput Dimitrisa Papadopoulosa, Rosi Braidotti, Claire Colebrook, Lynne Huffer, Stacy Alaimo, Jill S. Schneiderman (vidjeti, na primjer, Anthropocene Feminism: An Experiment in Collaborative Theorizing (Grusin, 2017) ali i mnogi drugi). 9 Kao historiografski topos, žensko pitanje je bilo popularno u aristokratskoj sredini. Christina iz Pizana ili Marie de Gournay (intelektualna posvojenica Michel de Montaignea) predvode niz kojem se u 17. stoljeću pridružuje François Poullain de La Barre, poznat kao prvi feminista i borac za ženskom jednakošću u Evropi. Veliki je broj studija koje daju preglede različitih pokreta za oslobođenjem žena tijekom povijesti. Međutim, pored kronologija, Joan Wallach Scott pruža temeljno razumijevanje mišljenja i praksi emancipacije žena još od svog seminalnog članka napisanog prije skoro trideset godina, »Gender: A Useful Category of Historical Analysis« (Scott, 1986). Taj rad o rodu kao operativnoj kategoriji u povijesnoj analizi nastavlja s knjigama Gender and the Politics of History (1988) ili skorije The Fantasy of Feminist History (2011) te On the Judgment of History (2020), u kojima ukazuje na filozofsku i socio-antropološku spregu povijesnog i rodnog pitanja. 10 Transkript razgovora između Judith Butler i Joan W. Scott, povodom objavljivanja knjige, dostupan je pod naslovom »Rod i politike sekularnosti«: https://publicseminar. org/2018/04/gender-and-the-politics-of-secularism/ (Ogledano: 26. kolovoz 2023.) Sanja Bojanić | Trokut brige 55 zuma, slobode, ljudskih i ženskih prava) a da paralelno krijumčari predatorske retorike koje se de facto materijaliziraju u »[…] euro-atlanskoj modernosti koja za sobom povlači novi poredak ženske podčinjenosti […]« (Scott, 2018: 3–27). Žensko pitanje u svojoj genealogiji nije bilo ekskluzivno ni krajem 19. stoljeća, kada Hubertine Auclert, radikalna feministica, preuzima pogrdan naziv feministe, upućen feminizirajućim muškarcima. Vrlo često, ono se koristi kao izgovor ali i kao retorička vježba, kada god dođe do revizionističke potrebe (sukladno suprematističkim diskursima) za sve perfidnijim načinima opiranja reformski stečenim oblicima jednakosti. S tom početnom kontradiktornošću i turbulentnim procesom emancipacije žene i ženske subjektivnosti, sa ženskim pitanjem u stvari započinje i zahtjev za ženskom solidarnošću, o kojoj je Sheila Rowbotham sredinom 20. stoljeća napisala: Nijedna žena ne može sama ustati i zahtijevati oslobođenje za druge, jer time drugim ženama oduzima mogućnost organiziranja i govora u svoje ime. No, ona ne predstavlja ni opasnost. »Emancipirana« žena pojedinačno djeluje smješno i neprikladno, kao neka golicava, lako potrošna roba. Tek kada se žene budu počele organizirati u većem broju, postat ćemo politička snaga i moći ćemo krenuti ka ostvarenju istinski demokratskog društva u kojem će svakom ljudskom biću biti omogućeno biti odvažnim i djelovati odgovornim, razumnim i prilježnim u borbi za slobodnim i nesebičnim životom (Rowbotham, 1981: 1 [prijevod SB]). Žensko pitanje jeste koncept-gnijezdo koji ne označava samo borbu za ženskim intelektualnim prisustvom, već u sebi sabire tematske cjeline o tjelesnoj suverenosti odnosno autonomiji, seksualnosti, spolnom nasilju i seksizmu, reprodukciji, vlasništvu i nasljeđu, radu, obrazovanju, moći te moći djelanja (eng. agency), pravu glasa, javnosti/privatnosti i uvijek nepresušnoj borbi za pravednijim odnosima u zajednici (teško da postoji oblast ili tema koja ne obuhvata rodni odnos u svojoj kompleksnosti i koju intersekcionalno ne bi trebalo analizirati). Žensko pitanje jeste i matter of fact svih aktivizama, kao i nužnost fizičke zaštite u vremenima u kojima – pored nominalnog te normativnog prihvaćanja ravnopravnosti – žene i sve osobe koje se deklariraju kako takve, jesu žrtve nasilja, diskriminacije, manjeg ili većeg ponižavanja njihova prava na afektivnost. Naravno, upitno je napisati da postoji nekakvo pravo na afektivnost te ću tu sintagmu pisati kurzivom i skupa s umjetnicama, kao i na osnovu njihovih radova, ilustrirati što se u kontekstu etike brige i zdravlja prezentira kao pravo na afektivnost. Jer različite kronologije feminizama, pored operativnih paradigmi spola, roda, seksualnosti, rase, klasnoga ili etničkoga porijekla, biološkog ili tehnološkog in- 56 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem kapsuliranja reprodukcije ali i problematiziranja različitih trans-dinamika, uvijek polaze od aksioma tjelesnog prostiranja i predstavljanja, kao i manifestacija tjelesnih tragova. A tijelo je (kao prostornost i materijalna zadanost) prvo slovo u abecedi umjetničkog rada i istraživanja.11 Ta se tjelesnost temelji u iskustvu i to ne samo pojedinačnom, subjektivnom iskustvu, već u prihvaćanju da je nomenklatura subjektivnog iskustva početak bilo kojeg umjetničkog djelovanja. Nastavno na to, žensko pitanje započinje i s profesionalizacijom, odnosno, kada se u profiliranju esnafskih i intelektualno statusnih zanimanja žene – ne samo prkosnih pojedinki (koje niječu ili potvrđuju svoj biološki spol) – osobe ženskog roda opredjeljuju postati znanstvenicama, spisateljicama, slikaricama, kiparicama, skladateljicama, performericama, jednom riječju, umjetnicama i intelektualnim radnicama. Iskustvo ženskog u umjetnosti Tijelo je uvijek prvo ogledalo kulturnih i društvenih normi ali i preduvjet svakog kreativnog procesa našeg iskustva. S druge strane, iskustvo je prvi doživljaj životne dinamike i sakupljač našeg prošlog i budućeg znanja. Svaka priča o našoj neuroplastičnosti i sposobnosti stvaranja započinje analizom vlastitoga iskustva koje može trajati tek nekoliko sekundi i temeljno oblikovati naše percepcije, senzibilitete i osjetila, jer tijekom života neprestano opažamo i stvaramo, ali i uvijek ponovo stvaramo svijet u kojem akumuliramo to isto iskustvo. Način njegova prenošenja, izlaska iz osobnog te formiranja vrijednosnog sustava koje ustoličuje iskustvo, u slučaju umjetnica, pokreće se prije svega u primjenama pedagogija koje prate neke od karakteristika pragmatizma. »Iskustvo je u svom vitalnom obliku eksperimentalno i stremi promijeni postojećeg. Karakterizira ga projekcija i nastojanje da se dosegne nepoznato« (Dewey, 1917: 7), rečenice su Johna Deweya od prije stotinu godina, u kojima on sažima učenje kroz djelovanje (learning by doing), koje potom, među ostalima, razvijaju feministice i teoretičarke edukacije, kao što su Maxine Green (1980), u okvirima etike brige Nel Noddings (2003) ili Amelia Jones (2003). U antologiji Feminism and Visual Culture Reader koju je uredila Jones, tako Judy Chicago i Miriam Shapiro pišu: Postoji proturječje u iskustvu žene koja je također umjetnica. Ona se osjeća kao ‘subjekt’ u svijetu koji je tretira kao ‘objekt’. Njena djela često postaju simbolično područje na kojem ona uspostavlja svoj osjećaj osobnog, spolnog identiteta. Pita 11 Cf. Kobolt u ovome tematu. Sanja Bojanić | Trokut brige 57 se: »Tko sam ja? Jesam li aktivna ili pasivna? Kako ranjiva srž u meni utječe na moje poimanje stvarnosti? Kako se moj osjećaj unutarnjeg prostora i otvorenosti razlikuje od osjećaja vanjskosti i prodiranja prema unutra? Gdje je zrcalo u svijetu koje otkriva tko sam ja? Ako ponavljam oblik svojeg pitanja mnogo puta, hoće li taj oblik biti viđen?« Odgovarajući na ta pitanja, žena često definira skulpturalnu ili slikarsku predstavu koja joj je središnja, time iznoseći – svijetu koji ne sluša, ne gleda i sigurno se ne brine o tome tko je ona – vlastite informacije (Chicago, Shapiro, 2003: 40 [prijevod SB]). Takvi obrisi umjetničkog ženskog iskustva, iako općeniti, neposredno prevode što svaka umjetnica u svojoj pojedinačnosti ima i iznosi u svijet. Nije u pitanju početna ranjivost ili intima koju ne treba prikazivati, jer je tobože ‘previše intimna’ ili izložena stidu, koliko autentičnost iskustva u takozvanim domenama tradicionalno ženskog djelovanja. Imenovati to iskustvo, otvoriti sve napukline koje golost tog iskustva prikazuju što bliže tjelesnom, afektivnom doživljaju, upravo je njegovo zajedničko mjesto i imenitelj. Naravno, uz činjenicu da se umjetnice usuđuju prikazati što god se prepoznaje pod njihovom vlastitom simbolikom, one se suočavaju s odlučnom maskom nerazumijevanja koja pokriva rubne prostore nepostojećih tradicionalnih likovnih kritika i getoiziranje praksi sa kojima se takva umjetnička djelovanja smještaju u sektore civilnog društva ili aktivizma te proglašavaju elitističkima. U slučaju Nadije Mustapić mogla bi se koristiti metafora ‘tijela koje radi’, sa ulaskom umjetnice u ‘muški’ svijet snage, vještine i težine rada u brodogradilištu. Dvokanalna video instalacija Volim li svoj posao? (ponekad predstavljena i u jednokanalnom formatu za filmski prikaz) prezentirana na dva monitora, 2016. godine, tako ‘uprostoruje’ narativu dvije žene, zavarivačice na masivnim čeličnim postrojenjima brodogradilišta u Finskoj i Hrvatskoj. Komponenta jednakosti, predstavljena kroz razbijanje stereotipa muškog posla, svakako se ne završava samo u rodnoj dimenziji, jer zadire i u kulturološke, sociološke i političke elemente situiranosti ženskih subjekata. Ono što ih povezuje i što ih razlikuje, uvodi nijanse u specifičnosti ženskog iskustva i pruža obrise artikuliranja predjela brige koje umjetnica manifestira na postamentima sa svake strane projekcijskog platna, na kojima izlaže radne rukavice obje radnice. U pozadini je i dirljiv kontakt dvije zavarivačice u kojem Finkinja svojoj kolegici poklanja kvalitetnije rukavice, jer je na snimkama Mustapić vidjela u kojim uvjetima vari Hrvatica. Poklon je bio zapakiran roze vrpcom. 58 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Nadija Mustapić: Volim li svoj posao? (2016). 2-kanalna video instalacija, 2 x HD (3840 x1080p), u boji, 29’41’’, loop, stereo. 6.-23. listopada 2016. – The Quotas of Pride, samostalna izložba, Gallery Hippolyte, Helsinki, Finland. Foto sa ljubaznom dozvolom: Nadija Mustapić. Petra Mrša se kao fotografkinja susreće s figuracijama ženskih iskustava najčešće posredno, no topika istraživanja u trokutu brige, bila je u osnovi Petrinog projekta Briga o sebi koji je pokrenula u okviru EPK Rijeka2020 programa Susjedstva, kada je sa studenticama i studentima Akademije primijenjenih umjetnosti organizirala i provela niz aktivnosti, povezujući se interdisciplinarno s Filozofskim fakultetom u Rijeci i korisnicima te korisnicama Doma za starije na Čavlima. Tjelesnosti, prostorne ali i generacijske srazove, provodeći ih pedagoški u razmjeni sa studentima i studenticama, Petra dokumentira u mediju fotografije, kroz učenje svih u razmjeni iskustava. Učesnici i učesnice navode da upotrebljavaju mobitele u svrhu fotografiranja objekata i(li) djelovanja za koje smatraju da im čine dobro. Neki od njih se time po prvi put susreću s razumijevanjem objektiviziranja vlastitoga tijela, kojim se evidentira temporalnost ali i neki oblici naivnog narcizma. Tijelo je tu u susretu predstave o sebi i evidencije samoga stanja propadljive, a ipak nježne tjelesnosti. Uranjajući u rodne uloge u instalacijama i prostornim intervencijama kiparice Darije Žmak Kunić sve je doslovno. Svakodnevica se upisuje i simbolički iscrpljuje majčinsko tijelo, dok u svojoj kuhinji mijesi kekse u koje utiskuje »Ne, mama će,« »Mama, strah me,« »Mama, dođi,« »Mama, volim te,« »Mama, dosadno mi je,« »Mama, kaka mi se.« Upornost stvarnosti u toj svakodnevici brige nije samo ispisivanje napora, nespavanja, energetskog trošenja, koliko i kontinuiranog bilježenja svrhe životnog procesa. Sanja Bojanić | Trokut brige 59 Darija Žmak Kunić: Ne, mama će (2018). Kombinirane tehnike, instalacija. 26. Slavonsko biennale od 6. prosinca 2018. do 28. veljače 2019. Muzej likovnih umjetnosti u Osijeku, Osijek. Foto sa ljubaznom dozvolom: Emica Elveđi / CROPIX. U takvoj dvostrukosti (brinem o nekome ili nečemu, zbrinut/a sam) odvija se dijalektika rasta koju možemo romantično nazvati materinskom ljubavlju iako je u psihofiziološkom smislu riječ o treningu upornosti, prisustva i neposustajanja. Svijet života nikada ne čeka i od nas iziskuje odgovor, koji je Joan Tronto (1994) – pored Carol Gilligan, Virginije Held, Eve Feder Kittay ili Nel Noddings, utemeljiteljica normativne etike teorije, odnosno etike brige – odredila kao responsivness. Ta nas odzivnost vodi ka sljedećem koraku u kojem se briga situira u svojim različitim deklinacijama. Situiranost Iskustva, uvjeti stjecanja znanja i perspektive djelovanja te prenošenje tako stečenih spoznaja i specifične empatijske prakse, u temelju su prihvaćanja feminističkog razumijevanja situiranosti (Bojanić, Cano Abadia, Moro, 2021: 1). U izgradnji tih rubnih afektivnih praksi kao i prilikom njihovog imenovanja presudan je kontekst. Presijecajući kulturološke i sociološke čimbenike ne samo da se osnažuje solidarnost na koju apelira Rowbotham (2015) koliko se izgrađuje multivalentnost svih različitih iskustava koja se mogu preplitati, ali ne nužno i 60 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem preklapati. Tako da s nagrizanjem dinamika moći i privilegija, unutar i između različitih konteksta, umjetnice postaju svjesne klasne pripadnosti i svoje umjetničke prakse te se najčešće angažiraju u različitim pedagogijama. Takvo vrednovanje subjektivnog i njegovo prevođenje u kodove umjetničke ekspresivnosti postaje osnova bilo koje feminističke analize i zagovaranja. Do nje se dolazi svjesno ili nesvjesno, čak i neovisno o početnim namjerama. Moglo bi se reći, feministički angažman je posljedica umjetničkog čina i odlučnog nastojanja da se intimni sadržaji komuniciranju izravno i bez posredovanja. Rubnost afektivnosti gotovo da je u suprotnosti s kulturalnim tendencijama izoliranja subjektivnih osjećaja, što u velikoj mjeri, kao i u kontrastu, potiče upravo njihovu vidljivost. Presudno je doći do ekspresije, doslovno ‘iz-tisnuti’ (latinsko ex-primere je tu jasno) istisnuti, iscijediti, otisnuti i izraziti neposrednost, o čemu postoji bezbroj primjera, jer svatko od nas nije odvojen, objektivni promatrač i promatračica, već smo smješteni i smještene unutar specifičnih sociokulturnih okvira koji utječu na naše razumijevanje svijeta, naše načine izražavanja. Sredstva koja pritom koristimo, bilo da je riječ o prirodnim, tjelesnim ili umjetnim (umjetne inteligencije) jezicima, komuniciraju upravo našu situiranost (naše društvene identitete, kulturalnu pozadinu i povijesne okolnosti). Banalnost je da se situiranost mjeri svojom jedinstvenošću i da stvara (sustavno čak i kada je protiv datog sustava) svoj jezik. Takav je i kreativni proces koji u situiranosti traži puno prisustvo, jer determinira ovdje i sada. Razumijevanje ekspresivnosti uključuje razmatranje situiranosti onih koji primaju umjetničke sadržaje, jer način na koji se poruka prima i tumači može ovisiti o situiranosti onih koji je primaju. U tom smislu, rekognicija situiranosti, kao i njezin utjecaj na umjetničku ekspresivnost, može osnažiti naročito marginalizirane u izražavanju vlastitog glasa i zagovaranju jedinstvene vlastite perspektive, što, naravno, označava prepoznavanje različitih oblika izražavanja i vrednovanje različitih iskustava. Na primjer, Guerrilla Girls su sa sasvim jasnim namjerama i u kratkoj razradi poetika svjedočenja inspirirale Nadiju Mustapić da sakupi mnogobrojne ženske glasove koje svojim riječima i nepretenciozno, na upečatljiv, dosljedan i neponovljiv način govore o životu tijekom pandemije COVIDa-19. Poput maskiranih, anonimnih aktivistica koje ukazuju na diskriminiranost u svijetu umjetnosti i nedovoljnu mainstream zastupljenost ženskih umjetnica, i u video instalaciji Nadije Mustapić stotinjak ženskih osoba svoju brižnost – naprosto, situaciju i konstelaciju postojanja za drugoga i s drugim – ugrađuju u svijet nevidljivog rada. Video formira kolektivno žensko tijelo koje prati audio zapis anonimiziranih svjedočenja. Fragmentarnost njihovih razdvojenih ali i uredno izrezanih (sliced) tijela prate slijed jecaja, uzdaha, povjeravanja, malih anegdota i životnih banalnosti, montiranih u zvučnoj komponenti rada, sabranom u figuru ‘jedne’ kompozitne žene uz polifoniju glasova. Sanja Bojanić | Trokut brige 61 Nadija Mustapić: Radni naslov Superheroine (2020–2024). Prostorna audiovideo instalacija, u tijeku izrade. Foto sa ljubaznom dozvolom: Nadija Mustapić. Pritom, sve smo svjesniji da nam neskriveni ekonomski zakoni međuovisnosti ponude i potražnje, barem zadnjih dva stoljeća, uređuju živote. Homo oeconomicus, međutim, pragmatično biće nepresušne vjere u progres i vlastite mogućnosti, u svom pohodu ka nezajažljivom prodiranju u gotovo svaki segment postojanja, jako brzo je uočio nedovoljnost te jednostavne računice. Početna ideja Petre Mrše za Brigu o sebi, sadržala je pažljiv odabir konteksta i pokušaj sasvim neinvazivne vizualne analize svijeta intime. U dogovoru sa umjetnicom, tom prigodom sam napisala prateći tekst koji sam nazvala 3P: ponuda, potreba, potražnja Petre Mrše. Pozivajući se na prvu scenu Shakespearovog Macbetha12 koju otvaraju tri vještice, preuzela sam njihovu figuraciju i pretočila je u zakon ponude i potražnje suvremenoga tržišta. Dopunila sam ga potrebom kao egzistencijalnim elementom koji nas je sve učinio monetom razmjene. Na stražnja vrata, krišom, potreba je krenula miješati karte. Suhoparnim jezikom teorije rodila se kultura jastva ili kultura subjekta u kojoj je pojedinac/ka postavljen/a u centar. Ponuda i potražnja (uz tjeskobno uključivanje potrebe) ustanovljuju dinamike brige, taj 12 »Kad ćemo se nas tri opet naći, kada? Ako grmi, sijeva ili kiša pada? Kad se svrši ova gungula i vika, kad je izgubljena i dobivena bitka…« (Shakespeare, 2011: 1). 62 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem nepisani zakon slijedom kojeg brinemo, zbrinjavamo i skrbimo, ali i normativ ili pravo na koje se pozivamo kada nas je potrebno zbrinuti. Jedna bez druge ne može, jedna se na drugu oslanjajući. U takvoj konstelaciji, komodificirana ponuda postaje i komodifikacija potražnje, kada na nesvjesnoj razini prihvaćamo da nam tržišni zakoni uređuju intimu. Petra Mrša: Briga o sebi 2019/20. Umjetničko znanstveni projekt Sveučilišta u Rijeci, 27. susjedstava EPK Rijeka 2020, Rijeka. Foto sa ljubaznom dozvolom: Ljuzljim Ramadani. S Darijom Žmak Kunić – otvaranjem ormara i radom na tkaninama koje je preminula majka skupljala – unutarnji sadržaji iznose se u prostor, materijalizirajući time proces žalovanja. Kontekst je surov i ogoljen, nalik na onaj koji oko sebe izgrađuju Tracy Emin ili Sophie Calle. Prateći umjetnicu tijekom priprema izložbe slušala sam je i bilježila niti koje su joj se pritom spletale: »uvijek je nosila jednu malu pletenicu, sa strane… našla sam tu pletenicu i mnoštvo tkanina za šivanje…,« izgovarala je, dok su joj ruke radile: palčevi se susretali, neprimjetno vrhom jagodica dodirivali, potom brzo razdvajali, svaki vodeći svoju nit. »Jučer sam cijeli dan rezala trake... Bilo mi je lijepo, jer su mi pomagale tri prijateljice, sjedile smo u kućici u vrtu i rezale tkaninu i ćakulale… Danas sam ih šivala i sad Sanja Bojanić | Trokut brige 63 Darija Žmak Kunić: Iz ormara… (2022). Instalacija. 4.-12. listopad 2022 – samostalna izložba Iz ormara… Hrvatsko društvo likovnih umjetnika, Rijeka. Foto sa ljubaznom dozvolom: Ana Križanec. ih pletem …« … Dokumentirajući situiranost umjetnice lovila sam te kratke rečenice koje su svjedočile blizinu, gubitak, ranjivost, ali i upornu snagu da se traje i nastavlja sa stvaranjem. Bilo da otvaraju klasne, socijalne ili intimistične sadržaje, sve tri umjetnice ukazuju na transformacijski potencijal umjetnosti u suočavanju s konkretnim, prolaznim, a opet toliko jedinstvenim iskustvima. Rubne afektivnosti Teorije utemeljene na takozvanom afektivnom obrtu krajem 20. stoljeća potvrdile su da afekti pokreću ljudsko tijelo. Niz imena onih koji to prihvaćaju kao aksiom mnogobrojan je i svakako svoje korijene vuče ne samo od Spinoze, Gilles Deleuzea, Michel Foucaulta ili Eve Sedgwick, Briana Massumija, Laurent Berlant već i od povjesničara umjetnosti, Aby Warburga i Warburgove škole ikonologije do Georges Didi Hubermana. S proučavanjem afektivnog vraćamo se materijalnosti i fiziologiji ne samo tijela već i svijeta kojem pripadamo. Afekti prethode našoj intencionalnosti, autonomni su i pred-subjektivni, što čini da su često neadekvatni u odnosu na kontekst, da nas iznenade svojom pojavnošću, ma koliko 64 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem se spremali na njih. Afekti nisu tek osjećaji ili već konstruirane emocije koje su u dijalogu s kontekstom. Afekti su u domeni intenziteta koje jezik kao sustav ne može obuhvatiti, osim u slučaju kada muca, traži nove i nemoguće, često nejasne, kontradiktorne ili tek pjesničke slike ili lingvističke konstrukcije koje preskaču prirodne jezike i komunikacijske strategije. Rubne afektivnosti se stoga, prateći logiku teorije afekata, događaju na poznatom terenu blizine i simbioze vibracija koje tijelo proizvodi na razini senzacija, u umjetničkoj ekspresiji i asocijativnom slijedu kreativnosti koja se ne pita za svoje porijeklo. Pitanje koje preostaje svakako jeste kako nešto toliko neuhvatljivo, taj potencijal koji neprestano bježi, zabilježiti i objektivizirati a da se pritom ne naruši njegova spontanost. Umjetnice upravo kroz materijalizaciju svojih ili tuđih iskustava, kroz bilježenje različitih manifestacija tih iskustava (prateći svoje ili ponašanje drugih) svjedoče da svijet nikada nije samo materijalan i da postoji budući zabačaj unaprijed, neki potencijal sukladno kojem je Dewey (1917: 7) s početka teksta odredio ulogu tog istog iskustva. Ako je iskustvo u svom vitalnom obliku uvijek eksperimentalno, ono nužno zakoračuje u nepoznato. Rubnost takvih afektivnosti jeste i poremećena ili pokrenuta komunikacija u kojoj se susret vrlo često ne događa na razini racionalnih, razumijevajućih dinamika. Tu, također, teorije afekata, koje uključuju strukturiranje naših performativnosti, mogu pružiti odgovarajuće mjesto izvedbe. Uvjeti konstrukcije rubnih afektivnosti se tako za sve tri umjetnice postavljaju u paradoksu potpune ogoljenosti ali i potpune zaštite. Motiv jeste u zaštiti, ali i u potpunoj ekspoziciji. Riječ je o uzajamnoj povezanosti u izloženom, ranjivom, mekom i osjetljivom. Keksi (Ne, mama će) Darije Žmak Kunić se mogu jesti, s njima se konzumira opor okus prhkog tijesta ali i nježna/ izdržljiva oporost materinske brige. Radnim naslovom Superheroine, Nadija Mustapić s prostornom audiovideoinstalacijom svoje anonimne protagonistice pretače u šarenilo oblika i stupnjeva izloženosti, ne bi li manifestirala propadljivost brižnosti, granicu njihovih ali i tuđih tijela koju dotiču kada progovaraju globalni događaj izvan statistika i restrikcija, događaj s kojim se čuva globalna ekonomija i kapitalistički poredak. Petra Mrša, s druge strane, u recentnom istraživanju s mladima Pedagogy for surfing physical realities, eksperimentira, zajedno sa subjektima/objektima svoga rada, provjerava multidimenzionalnost te fizičke stvarnosti u kojoj smo zatečeni. Koristeći Laban koreografije13 materijalizira, sabirajući i inkluzivan snop afektivnosti kroz prakse kretanja gamers-a i provjerava na koji se način dostiže različitost doživljaja i podjele fizičke stvarnosti. 13 Laban Movement Analysis (LMA) metoda je i jezik za opisivanje, vizualizaciju, tumačenje i dokumentiranje ljudskog pokreta. Temelji se na originalnom radu Rudolfa Labana, koji su razvili i proširili Lisa Ullmann, Irmgard Bartenieff, Warren Lamb i drugi. (Newlove, Dalby, 2003). Sanja Bojanić | Trokut brige 65 Petra Mrša, Digital Milk (2022). Samostalna izložba u povodu Nagrade MLU na 35. Salonu mladih 2020. u Zagrebu. Trogodišnji projektni rad: 2-kanalna videoinstalacija, eksperimentalni film, novinski članak, dokumentarni film, prostorne instalacije. Od 27. rujna 2022. do 12. veljače 2023. Muzej likovnih umjetnosti Osijek; Center Sodobnih Umetnosti Celje. Dizajnerice: kolektiv Oaza. Foto sa ljubaznom dozvolom: Petra Mrša. Rubna afektivnost je i u prihvaćanju fluidnosti, prolaznosti kojoj smo svi izloženi s jednim važnim, gotovo presudnim dodatkom: afekti i njihov trag u materijalnom opredjeljuju ono što činimo, način na koji to činimo, jer formiraju nove konfiguracije naših odnosa s drugima s kojima učestvujemo u svijetu. Presudno je uvijek biti dovoljno otvoren i primiti sadržaje koje afekti u nama proizvode kao i one koje kod drugih izazivamo. Četiri toposa etike brige Sve tri umjetnice u svojim umjetničkim ekspresijama sabiraju se i nalaze u četiri toposa etike brige: pažnji (attentiveness), odgovornosti (responsibility), stručnosti (competence) i odzivnosti (responsiveness). Čini se da se ‘pažnja’, odnosno fokus ili usredsređenost, lako može uvrstiti u najplemenitije oblike institucije gostoprimstva, darežljivosti ili velikodušnosti. Promotrimo li upravo tu zadnju riječ i ako je pokušamo razumjeti u kontekstu rubnih afektivnosti vidjet ćemo da se apriori pripisuje takozvanim ženskim ekonomijama djelovanja i osjećanja. Lingvističke povijesti bi mogle svjedočiti da su se prakse velikodušnosti u svojim tumačenjima uvijek nekako zaglavljivale u religioznim i mističnim kategorijama 66 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem označivanja. Vjerojatno bi za potrebe genealogije značenja takve velikodušnosti trebalo napisati barem novi tekst ako ne i knjigu i, redukujući, ustvrdila bih da rubna afektivnost, o kojoj je u ovome tekstu riječ, svakako ne uključuje kvalitetu velikodušnosti u tom tradicionalnom razumijevanju žrtvovanja s kojim se ustupa vlastito vrijeme, užitak ili srodni oblici brige kao što su empatija ili suosjećanje. Pažnja je svjesno ali i nesvjesno prisustvo, postojanje s drugim ovdje i sada. ‘Odgovornost’ je posvećenost tom ovdje i sada pri ispunjavanju brižnosti prema sebi i drugima te se demonstrira u preuzimanju brige o ranjivijima, mlađima, manje sposobnima, prema životinjama, okolišu ili drugim ugroženim pojavama i stvarima. ‘Stručnost’ se pojavljuje u trenucima kada je potrebno ukazati na zajedničko djelovanje koje će pružiti smislenu i učinkovitu brigu kojom se minimizira patnja i bilo koji oblik štete sebi i drugima. S četvrtom točkom manifestira se mogućnost prilagodbe, prepoznavanja konteksta i uklapanja u situiranost drugih koji su u potrebi za skrbi ili je daju. ‘Odzivnost’ je i otvorenost kada pod utjecajem drugih dolazimo do trenutka kada smo spremni transformirati se u razmjeni s njima ali i živim ili neživim elementima koji nas okružuju. Sve navedeno postavlja okvire etičnog života. Evo kako je to osmislila Petra Mrša sa svojim studentima i studenticama u projektnom istraživanju Briga o sebi: posjete Domu za starije i nemoćne u Čavlima planirane su postupno u vidu radnih sesija tijekom kojih se puno razgovaralo, otvaralo i zatvaralo, da bi se nakon početnog kolebanja počele izrađivati skice i konceptualizirati cirkularna neodvojivost brige o sebi koja ne može bez brige o drugima. S većim intenzitetom, u svom recentnom radu Digital Milk, kroz objektiv fotoaparata i opet sa subjektima svog istraživanja, Petra pokreće i prati implementiranje eksperimentalnog rada mladih koji su izolirani i zaštićeni u svjetovima video igara. U svom umjetničkom procesu, kako je opisala svoje namjere na mrežnim stranicama: »[…] otvara prostore za kreiranje novih stvarnosti u kojima horizontalnost, radikalna gostoljubivost i prihvaćanje nepoznatog oblikuju međuljudsku dinamiku […]« (Mrša, 2023). Tako proistekla iskustva istovremeno su pohvale imaginaciji i ranjivosti a njihovo je dokumentiranje asocijativnog naziva, jer uvodi materinsku brigu u virtualni svijet. Nadija Mustapić svojim umjetničkim istraživanjem upire u srž ključnih elemenata koji su svima tijekom pandemije COVID-19 virusa globalno utjecali na zaokret u životnim rutinama i svakodnevici. Preuzimajući istraživačke metode društvenih znanosti, osposobljavajući se u stručnom vođenju intervjua i odgovornom praćenju svih segmenata takvoga rada, umjetnica je apsorbirala velike količine informacija koje nisu pružale samo takozvane big data efekte koji mogu generirati opće stanje i statistike života tijekom izvanrednih društvenih okolnosti, već je na svom montažnom stolu, vivisekcijom oblika, glasova, šumova i obrisa, kompozitno obuhvatila sve pojavnosti koje statistika ne prepoznaje i ostavlja Sanja Bojanić | Trokut brige 67 u sivim zonama značenja. Etika brige se neposredno upisala i u ekološku angažiranost projektno izuzetno aktivne Darije Žmak Kunić, koja je u sklopu kolegija Ekološka skulptura i objekt A/B sa svojim studentima i studenticama osmislila Novi život stoljetne pinije. Uključivši mlade iz Osnovne škole Rikard Katalinić Jeretov u Opatiji, lokalnu zajednicu ali i gospodarstvo, javne institucije poput muzeja, pokrenula je proces koji ne samo da povezuje sve učesnike i učesnice u toj akciji brige za okoliš, koliko ukazuje i na nepresušnu energiju i potencijal umjetnosti u animiranju ekološke svijesti. Specifičnosti umjetničkih pedagogija i etika brige Ipak, rubne afektivne prakse, čak i u umjetničkim istraživanjima, upravo zbog izražene subjektivnosti i bilježenja pred-subjektivnih afektivnih stanja, podložne su kritici.14 Etika brige, stoga, tu subjektivnost osnažuje do mjere da se zbog eventualne arbitrarnosti ili nedostatka jasnih smjernica koje upućuju na nedvosmislenost djelovanja, u stvari dosljedno drži etičkih standarda. U susret pedagoškom radu koji je oslobođen estetizirajuće vertikalnosti i pozivanja na izvanjske autoritete, etika brige je, na primjeru naše suradnje, diskretno i temeljno ušla u naše edukacijske prakse. Empatijski slijed bilo kojeg umjetničkog obrazovanja značajno varira ovisno o pojedinačnim perspektivama studenata i studentica ali se i nadopunjuje drugim veoma važnim aspektima kreativnog procesa, poput tehničkih vještina, kritičkog razmišljanja i konceptualnog razvoja. Svjedočeći razmjenu tog pedagoškog iskustva s umjetnicama naglašavamo potrebu za mjerom, za neprestanom provjerom intenziteta empatije i brige, kako ne bismo ograničile ili spriječile studente i studentice da otvoreno prime povratne informacije ili oblike konstruktivne kritike nužne za napredak bilo kojeg oblika umjetničkog razvoja. U istraživanju kontroverznih ili izazovnih tema, ispitujući granice etičkih dilema, u učionicama ili prilikom terenskog rada, dotičemo se stereotipa i analiziramo ih kroz vlastite ali i kroz materijalnosti svih koji učestvujemo u tom procesu. Tako realizirane objektivne blizine (riječ je o 14 Dugotrajno je nasljeđe koje se temelji na binarnosti subjektivno/objektivno. Nepovjerenje prema afektu često proističe iz razumijevanja afekta i njegove subjektivnosti kao primitivnog nadražaja – odgovor sustava. Potreba za klasifikacijama ali i univerzalnim poveznicama mišljenja i djelovanja još se od Kanta cijepa u dvije tradicije mišljenja, kontinentalnu i analitičku. Ta dinamika je prisutna unutar feminističkih i rodnih filozofija, ali i u teorijama koje prate umjetničku djelatnost. Ako se prihvati da je riječ o suprotstavljanju formalne prirode, jasno je da ono služi osnaživanju pozicija te da je riječ o imanentnoj ali i participativnoj kritici. Vidjeti, na primjer Miller (2002, 2017). 68 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem oksimoronu bliskosti u daljini, pošto se uvijek ostaje u okvirima pedagoški zadanih uloga poučavanja) u okruženju često izazivamo sumnjičavost jer provodimo rad koji je atipičan, neprilagođen tradicionalnom sustavu ocjenjivanja i vrednovanja. U toj rubnosti nema govora o pristranostima ili favoriziranju, a poziv na zajednički rad upućen je svima podjednako i s jasnim propozicijama o kriteriju afektivne otvorenosti koji se utvrđuje na samome početku grupnog rada. Nije riječ naprosto o praćenju alternativnih trendova koji potenciraju blagostanje i komodificirane prakse liberalnih formi poučavanja. Temeljem vlastitih iskustava situiranih u zadanom kontekstu, s jasnim opredjeljenjem za autentičnošću aksioma ‘ovdje i sada’, sve tri umjetnice, i ja s njima kao element koji artikulira jezikom teorije trenutačne aspiracije i inspiracije umjetničkog istraživanja, autonomne smo u svojim izborima i ne odstupamo od opredjeljenja da slijedimo topose etike brige. Literatura: Bojanić, Sanja i Cano Abadía, Monica, Moro, Mónica i Valentina (2021): Feminist responses to populist politics. European Journal of English Studies 25 (2): 113–132. Butler, Judith i Joan W. Scott (2018): Gender and politics of Secularism. Dostupno na: https://publicseminar.org/2018/04/gender-and-the-politics-of-secularism/ (Ogledano 26. 8. 2023.) Chicago, Judy i Judy Miriam Shapiro (2003): Female Imagery. U The Feminism and Visual Culture Reader, A. Jones (ur.), 40–44. London: Routledge. Dewey, John (1917): The Need for A Recovery of Philosophy. U Creative Intelligence: Essays in the Pragmatic Attitude, J. Dewey (ur.), 3–69. New York: Holt. Graziano, Valeria i Tomislav Medak i Marcell Mars (2019): Pirate Care, a Syllabus. Dostupno na: https://syllabus.pirate.care/; PIRATE CARE Graziano, Valeria, Marcell Mars, i Tomislav Medak, On the care crisis. https://www. artforum.com/slant/valeria-graziano-marcell-mars-and-tomlsav-medak-onthe-care-crisis-83037; Njegovati bezuvjetnu solidarnost. https://kulturpunkt.hr/ intervju/njegovati-bezuvjetnu-solidarnost/ (Sve ogledano 13. 8. 2023.) Sanja Bojanić | Trokut brige 69 Green, Maxine (1980): Aesthetics and the Experience of the Arts: Towards Transformations. The High School Journal 63 (8): 316–22. Grusin, Richard (2017): Anthropocene Feminism. Minneapolis: University of Minnesota Press. Jones, Amelia (2003): Introduction: Conceiving the Intersection of Feminism and Visual Culture. U The Feminism and Visual Culture Reader, A. Jones (ur.), 1–9. London: Routledge. Miller, Elaine P. (2002): The Vegetative Soul: From Philosophy of Nature to Subjectivity in the Feminine. Albany: SUNY Press. Miller, Elaine P. (2017): Critique of Continental Feminism. philoSOPHIA (7: 7): 149–156. Millner, Jacqueline i Coombs, Gretchen (2021): Care Ethics and Art. London: Routledge. Mrša, Petra (2023): portfolio/health-90. Dostupno na: https://petramrsa.com/ (Ogledano 7. 8. 2023). Mustapić, Nadija (2016): do-i-love-my-job. https://www.nadijamustapic.com/ (Ogledano 7. 8. 2023). Newlove, Jean i Dalby, John (2003): Laban for All. London, New York: Routledge. Noddings, Nel (2013): Renewing the Spirit of the Liberal Arts. The Journal of General Education. (62: 2–3): 77–83. Rassel, Laurence i Puig de la Bellacasa, Maria (ur.) (2006): Stitch and split. Bodies and territories in science fiction. Barcelona: Fundación Tapiés. Rassel, Laurence: Laurence-Rassel. Dostupno na: https://mrezni-muzej.mg-lj.si/en/ artists/29545/Laurence-Rassel (Ogledano 8. 9. 2023.); https://wiki.erg.be/m/ (Ogledano 13. 8. 2023). Rodríguez Muñoz, Bárbara (2020): Health (Whitechapel: Documents of Contemporary Art). London, Cambridge: Whitechapel Gallery, The MIT Press. Rowbotham, Sheila (2015): Woman‘s Consciousness, Man‘s World. London: Verso. 70 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Shakespeare, William (2011): Macbeth. Maras, Mate (prev.). Zagreb: Matica Hrvatska. Scott, Joan Walach (1986): Gender: A Useful Category of Historical Analysis. The American Historical Review (91: 5): 1053–1075. Scott, Joan Walach (1988): Gender and the Politics of History. New York: Columbia University Press. Scott, Joan Walach (2018): Sex and Secularism. Princeton: Princeton University Press. Scott, Joan Walach (2011): The Fantasy of Feminist History. Durham: Duke University Press. Scott, Joan Walach (2020): On the Judgment of History. Columbia University Press. Tronto, Joan (1994): Moral Boundaries: A Political Argument for an Ethic of Care. New York: Routledge. Žmak Kunić, Darija (2022): 3-zmak-kunic-darija. Dostupno na: https://apuri.hr/ stranica/3-zmak-kunic-darija/ (Ogledana 7. 8. 2023). Sanja Bojanić | Trokut brige 71 72 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Katja Kobolt Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? Anna Ehrenstein: Delo hiperženskosti in lepote kot produkcijsko mesto umetniške subjektivnosti Abstract If artists produce art, who then produces artists and how? Anna Ehrenstein: The Work of Hyper-femininity and Beauty as a Site of Production of Artistic Subjectivity In the field of art, the central issues of #metoo are precisely linked to the normative notions of ‚proper‘ artistic subjectivity as a primarily masculine, upper or middle class, white subjectivity from the geopolitical and economic global ‚centers‘. The question – How to act as a ‚(self-)labelled woman‘ in the field of autonomous contemporary art? – opens up the present reflections to a broader critical interrogation of the ways in which artistic subjectivity and authority are established in the field of autonomous art. And what do they reveal about the functioning of society and the power dynamics within which the field of autonomous art is established? Following Tithi Bhattacharya, who asked: “If workers’ labor produces all the wealth in society, who then produces the worker?” (Bhattacharya, 2019: 1), the following text asks: If artists produce art, who then produces the artists, especially diasporic women artists, and how? Based on social reproduction and through the iconographic and media analysis of selected works by the artist Anna Ehreinstein (b. 1993, lives between Berlin, Germany and Tirana, Albania), the following text offers reflections on the (re)production of gendered artistic subjectivity through beauty work (as work on one’s own appearance) and as part of artistic labour. The paper follows the following analytical steps: it first locates the production of artistic subjectivity within the labour of art and then determines the work on the appearance of hyperfemininity as part of beauty work and as socially reproductive work that particularly feminized persons must invest in their appearance as a precondition for entering the sphere of productive (generally Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 73 paid) work. The article looks at hyperfemininity in the artworks under discussion from the point of view of how it establishes itself in connection with globalized visual culture and reflects on its social roles. Key words: gendered artistic subjectivity, beauty work, artistic labour, reproductive labour, hyper-femininity, Anna Ehrenstein Katja Kobolt is scholar in cultural and memory studies. Since her studies in comparative literature and literary history as well as journalism at the University of Ljubljana (1996–02), her crossdisciplinary PhD in literary studies at LMU Munich (2002–10), and her many years as a curator and art educator, her research interests have focused on women‘s authorship and critical, especially feminist, interventions in processes of memorialization, historicization, and institutionalisation. As a Marie Skłodowska-Curie Fellow at the Institute of Culture and Memory Studies at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts (ZRC SAZU), Dr. Kobolt is currently researching artistic labour and childhood conceptions in children’s literature in the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (1945–1991). Dr. Kobolt has initiated and implemented research, educational, publication, art and cultural projects in collaboration with various institutions, universities and civil society actors, especially in Germany, broader South-Eastern European region, like the festival City of Women Ljubljana, transyugoslav feminist curatorial collectiv Red Mined, artistic research platform N*A*I*L*S hacks*facts*fictions, Balkanet e.V. Munich and many others. Dr. Kobolt has taught at the Berlin University of the Arts and the Humboldt Universität zu Berlin, the Ludwig-Maximilians-Universität in Munich and at the School of Arts, University of Nova Gorica. [email protected] Povzetek Znotraj polja t.i. avtonomne umetnosti so vprašanja #jaztudi ključno vezana prav na nor- mativne koncepte »prave« umetniške subjektivnosti kot predvsem moško ospoljene, višje ali srednjerazredno pozicionirane in bele subjektivnosti iz geopolitičnih in gospodarskih »centrov.« Vprašanje – Kako delovati kot »(samo)označena ženska« v polju avtonomne sodobne umetnosti? – pričujoče razmisleke odpira napram širšim kritičnim pretresom načinov vzpostavljanja umetniške subjektivnosti in avtoritete znotraj avtonomne umet- nosti. Preko ikonografske in medijske analize izbranih del umetnice Anne Ehreinstein in skozi vizuro družbene reporodukcije besedilo tematizira delo na hiperženskosti oziroma delo lepote (delo na lastnem izgledu) kot družbenoreproduktivno delo in na ta način ponudi svež pogled na ospoljene aspekte proizvodnje umetniške subjektivnosti kot dela umetnosti. Prispevek sledi naslednjim analitičnim korakom: proizvajanje umetniške subjektivnosti najprej umesti znotraj dela umetnosti, nadalje pa delo na videzu hiperženskosti uvrsti k delu lepote kot družbenoreproduktivem delu, ki ga morajo predvsem žensko ospoljene osebe investirati v svoj videz kot predpogoj vstopa in uspešnega delovanja znotraj sfere produktivnega (načeloma plačanega) dela. Prispevek hiperženskost motri tudi z gledišča, kjer se v soodnosu z globalizirano vizualno kulturo vzpostavlja v samih obravnavanih umetninah, sprašuje pa se tudi po njenih družbenih vlogah. 74 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Ključne besede: umetniška subjektivnost, delo lepote, delo umetnosti, reproduktivno delo, hiperženskost, Anna Ehrenstein Katja Kobolt je komparativistka in raziskovalka v okviru kulturnih študij. Vse od diplomskega študija primerjalne književnosti in literarne zgodovine ter novinarstva na Univerzi v Ljubljani (1996–2002), meddisciplinarnega doktorskega študija literarnih ved na LMU München (2002–2010) in prek dolgoletnega kuratorskega in umetnostnopedagoškega delovanja svoj raziskovalni interes namenja kritičnemu, predvsem feminističnemu posredovanju v procese spominjanja, zgodovinjenja in institucionalizacije. Kot raziskovalka/štipendistka sklada Marie Skłodowska-Curie na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU dr. Kobolt trenutno raziskuje umetniško delovanje v založništvu za otroke v socialistični Jugoslaviji (1945–1991) ter zanj značilne in spreminjajoče se koncepcije otroštva. Dr. Kobolt je v sodelovanju z različnimi ustanovami, univerzami in deležniki civilne družbe spodbudila in realizirala raziskovalne, izobraževalne, založniške, umetniške in kulturne projekte, kot so festival Mesto žensk Ljubljana, transjugoslovanski feministični kuratorski kolektiv Red Mined, umetniško-raziskovalna platforma N*A*I*L*S hacks*facts*fictions, Balkanet e.V. München in mnoge druge. Dr. Kobolt je poučevala kot gostujoča predavateljica in docentka na Humboldt-Universität v Berlinu, kot gostujoča predavateljica na Universität der Künste Berlin in Ludwig-Maximilians Universität München ter kot docentka na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. [email protected] Uvod15 Pred časom je umetnica, ki jo je zanimala moja kuratorska dejavnost v okviru platforme n*a*i*l*s hacks*facts*fictions, posvečene raziskovanju povezav med delom lepote, kozmetiko, migracijami in družbeno proizvodnjo razlik, v naključnem pogovoru komentirala takratno svetlečo, z bleščicami posuto podobo mojih nohtov: »[…] s tako urejenimi rokami si na vsak način videti bolj kot kakšna jugo blagajničarka kot kuratorka sodobne umetnosti«. Ob njenem komentarju sem pomislila na normativno predstavo o videzu kuratork_jev, ki naj bi spominjale_i na protagoniste filma Možje v črnem (Men in Black, Sonnenfeld, 1997). »Prave_i« kuratorke_ji (ang. »curators proper«) v zadržano in stilsko izčiščeni črnini, naj bi skrbele_i za red med ekstravagantnimi »pravimi« umetnicami_ki (ang. »artists proper«). Seveda, za razliko od mož v črnem, katerim niti eden od marsovcev ne sme pobegniti pred oči navadnih zemljank_ov, sicer jim morajo možje v črnem s posebno napravo izbrisati spomin, naj bi kuratorke_ji skrbele_i, da pred oči in v spomin pridejo le izbrani umetniki – raje kot umetnice. 15 Članek je delno nastal znotraj dela na projektu, ki ga financira program Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v okviru sporazuma Marie SkłodowskaCurie o dodelitvi sredstev 101024090 – SOC-ILL. Članek odraža le avtoričino mnenje in raziskovalna agencija REA kot financer ne odgovarja za kakršno koli uporabo informacij v njem. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 75 Preko ikonografske in medijske analize izbranih del umetnice Anne Ehreinstein16 – in sicer video in instalacijskih del Anna Ehrenstein Real Thomas Metzinger (Anna Ehrenstein pravi Thomas Metzinger, 2019), Tales of Lipstick and Virtue (Zgodbe o šminki in kreposti, 2015–2018) in Zen for Hoejabi (Zen za hoejabi, 2020) – pričujoče besedilo tematizira delo na hiperženskosti kot delo lepote (delo na lastnem izgledu ) in kot proizvodnjo ospoljenje in tudi drugače zaznamovane umetniške subjektivnosti.17 Poglavitne metode, ki jih Anna Ehrenstein uporablja v teh in tudi v svojih drugih večmedijskih umetninah, so montaža najdenih posnetkov s spleta, intertekstualna uporaba kritičnih besedil ter samoupodabljanje. Skozi vizuro družbene reprodukcije v članku tako razmišljam o delu, ki predhodi načine tega samoupodabljanja, ki umetnico predstavljajo kot mlado, lepo in kritično diasporično umetnico delavskega razreda globalnega juga. To delo v besedilu označim kot delo lepote ali delo, ki ga umetnica investira v proizvodnjo specifično žensko ospoljene in etnično ter geopolitično zaznamovane umetniške subjektivnosti, ki je del umetniškega delovanja. Družbenoreproduktivna teorija predlaga razumevanje družbenoreproduktivnega dela kot vsega dela, ki je je potrebno za ohranjanje življenja, ter poslednično za reprodukcijo delovne sile (Ferguson 2019: 116, 123) in s tem tudi same zmožnosti za delovanje v sferi produktivnega dela, ki naj bi načeloma bilo plačano (Vishmidt 2017: 52). Sledeč temu predlogu v besedilu delo lepote uvrstim k družbenoreproduktivnemu delu, ki je v soodnosu s produktivnim delom. Prav lepota in določen urejen videz sta, predvsem za žensko ospoljene subjekete, marsikdaj nujna predpogoja za vstop v sfero produktivnega dela in uspešno delovanje na trgu delovne sile (Brown, 2017; Anýžová in Matějů, 2018; Mobius in Rosenblat, 2006). Sledeč zgodovinarki, teoretičarki družbeno16 Anna Ehrenstein (r. 1993, živeča med Berlinom, Nemčija in Tirano, Albanija) se s spodnjim opisom predstavi v svojem umetniškem portfelju: »Anna Ehrenstein ustvarja prekerne asemblaže s poudarkom na umetniškem raziskovanju in posredovanju. Uporablja medije, ki temeljijo na objektivu, tisku, videu, instalaciji, trenutkih družbenosti ali kiparstvu, študirala pa je fotografijo, medijske umetnosti in kuratorstvo. Njeno delo se ukvarja z odnosi med človeškim in neživim v postdigitalnem in postkolonialnem svetu, da bi odzvanjala presečišča in razhajanja visokih in nizkih kultur ter njihovih družbeno-ekonomskih in biopolitičnih konstitucij. Odraščala in živela je med Nemčijo in Albanijo, [kot umetnica] pa se ukvarja z diasporičnimi pripovedmi, ki presegajo njene lastne medkulturne izkušnje. Išče možnosti za kolektivno dekolonialno prihodnost onkraj kapitalizma. Njena dela, temelječa na procesih, pogosto izhajajo iz sodelovanj in spekulativnih ter afektivnih praks. Materializacija neoprijemljivih podatkov in zavesti v plastičnih »glitch« sklopih je prav tako del njenega postopka postavitve, kot so to besedila in pisana beseda. Pri skupnih umetniških projektih sodeluje s številnimi skupinami in verjame v radikalne možnosti kolektivnega odučenja [izv. unlearning]« (Ehrenstein [prevod KK]). 17 Za primerjalno analizo pripovednega delovanja Anne Ehrenstein z vidika posrmigracijske estetike mdr. glej »Postmigracijska estetika: Avtofikcijsko narativno delovanje v pisanju Dijane Matković in vizualnem ustvarjanju Anne Ehrenstein« v reviji Dve domovini (Kobolt, 2024). 76 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem reproduktivnega dela ter aktivistki Tithi Bhattacharya, ki je vprašala: »Če delo delavk_cev ustvarja vse bogastvo v družbi, kdo potem proizvaja delavko_ca?« (Bhattacharya, 2019: 1 [prevod KK]), pričujoče besedilo tako sprašuje: Če umetnice_ki delajo umetnost, kdo in kako dela (diasporične) umetnice_ke? Delo lepote in produkcija umetniške subjektivnosti med reproduktivnim in produktivnim (umetniškim) delom Vsled razširjenja umetniškega dela v kontekstu vzpona »kreativnega razreda« in »kreativnih industrij« (Kozina in Bole, 2017: 227–254) znotraj »semiokapitalizma« (Bifo, 2009: 21) se kategorija dela in vprašanje produkcije samih kulturnih delavk_cev ponovno dominantneje vzpostavlja v okviru analiz različnih umetniških področij. V zadnjem času – sicer počasi, a vztrajno – intervenira predvsem marksistično-feministična šola družbenoreproduktivnega dela v predmetne obravnave, pa tudi konceptualizacije in metodologije marsikatere discipline, ki so se sicer prej (v slovenskem in drugih pojugoslovanskih prostorih predvsem vsled posocialističnih epistemoloških (pre)lomov s historičnim materializmom) raje kakor na produkcijo – delo – osredotočale na rezultate te produkcije – predmete. Tleča iskra, katere plamen so sicer v pojugoslovanski regiji ohranjale feministične iniciative in povezujoče se posameznice, kdaj pa tudi kolektivi znotraj akademskega kakor tudi umetniškega delovanja, se ponovno širi s področji, kot sta filozofija (Čakardić, 2020) in sociologija kulture (Praznik, 2023), in zajema počasi celo področja filologij ter teorij in zgodovin različnih umetniških vrst (Dimitrakaki in Lloyd, 2017). Mednarodno odmevni so predvsem prispevki »onkraj dela« (Weeks, 2011), sodobna marksistično-feministična šola družbene reprodukcije s predstavnicami, kot sta Susan Ferguson (2019) in Tithi Bhattacharya (2019), z vztrajanjem na razliki med produktivnim in reproduktivnim delom, pa tudi z vračanjem k nekaterim feminističnim linijam italijanskega autonomizma. Avtorice znotraj slednjega, mdr. Carla Lonzi, Mariarosa Dalla Costa in Silvia Federici, so, inspirirane z operianizmom,18 ki je na Zahodu bolj znan npr. od jugoslovanske samoupravne misli, opozorile na vrednost, katere kopičenje 18 Mario Tronti je leta 1962 v besedilu La fabbrica e la società (Tovarna in družba) uvedel izraz »družbena tovarna«, da bi zajel idejo, da kapital podreja celotno družbo logiki akumulacije, iz česar naj bi se razvil t.i. operiaizem, na katerega so se naslonile_i italijanske_i autonomistke_i, katerih skupni imenovalec so različna razmišljanja o emancipaciji skozi neodtujeno delo. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 77 omogoča ravno družbenoreproduktivno delo, zato so, predvsem kot vzvod družbenopolitične aktivacije, pozivale k »zavračanju« reproduktivnega dela. Prav na razmišljanja o družbenoreproduktivnem delu Silvie Federici se je naslonila sociologinja kulture in sindikalistka Katja Praznik (Praznik, 2023) v analizi razlogov za razvrednotenje umetniškega dela v okviru avtonomije umetnosti, pa tudi strategij in struktur odpora napram temu razvrednotenju. Kritiko avtonomije umetnosti, predvsem vzpostavljanja izjemnosti umetniškega delovanja, ki se prikazuje kot »nekaj drugega kot delo« in je zato lahko izključeno iz ekonomske vrednosti (beri: je slabo plačano ali neplačano delo), Praznik razvija s koncepti, kot so »posvetitev« (Bourdieu v Praznik, 2023: 71), »[...] ki proizvaja verjetje v simbolno vrednost umetnosti, a hkrati prikriva njeno ekonomsko vrednost« (prav tam). Praznik nadalje kopičenje vrednosti locira v procesih vzpostavljanja avtoritete, bodisi v smislu estetske vrednosti določenih del oziroma skozi ime umetnice_ka kot genija (prav tam). Kritika konstrukcije umetniškega genija, ki je kajpak predvsem razredno in s tem mnogokrat tudi etnično in rasno zaznamovan ter jasno ospoljen na način, da pripadnice_ke pravzaprav večinskih (a kot manjšinsko definiranih) družbenih skupin odvrača od umetniškega delovanja oziroma jim to onemogoča skozi izključevalne pogoje delovanja (s pod- ali neplačanim delom, fleksibilnostnjo in mobilnostjo, kar si lahko privoščijo le določeni družbeni razredi in spoli ipd.) je eno od mest kritične intervencije Katje Praznik (2023). Naslanjajoč se na Maurizia Lazzarata, podobno kritično ost v umetniško subjektivnost usmeri Bojana Kunst (2012), ko opozori, da je »proizvodnja subjektivnosti [...] največji učinek kapitalizma, »edino vseobsegajoče blago, ki ga danes proizvajamo, zato ker je prepletena s proizvodnjo vsakega blaga« (Lazzarato v Kunst, 2012: 25). Ravno standardizirana proizvodnja subjektivosti kot »družbenih, afektivnih in skupnostnih vidikov sodobnega človeka« (prav tam) naj bi na eni strani prispevala k ustvarjanju vrednosti, na drugi pa k radikalni individualizaciji ob hkratni homogenizaciji subjektivnosti. Da bi prikazala, kako je umetnik »postal prototip sodobnega fleksibilnega in prekernega dela prav zato, ker je njegovo delo povezano s proizvajanjem življenja samega oziroma s proizvajanjem subjektivnosti in preobiljem družbenosti« (prav tam), razgrne Kunst različne vidike umetniškega delovanja, ki brišejo mejo med delom in življenjem. Prek razkrivanja heteronomije dela v okviru avtonomije umetnosti gre Kunst za vztrajanje na razliki med življenjem in delom: »Umetnost je avtonomni boj za artikulacijo in forme javnosti, ki je danes prav zaradi uporabe človeških možnosti za proizvodnjo vrednosti izjemno na udaru«19 (Kunst, 2012: 126). Z drugimi 19 Razmišljanju o heteronomiji dela znotraj dela umetnosti so poleg omenjenih avtoric prispevali mnogi drugi, kot so Gregory Shollete (2010), Anthony Iles in Marina Vishmidt (2011), Jelena Vesić (2016), opis značilnosti njihovih razmislekov o heteronomiji sodobnega umetniškega dela bi bržkone presegel okvire pričujočega besedila. 78 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem besedami, danes je, znotraj kapitalističnega načina produkcije, vse podvrženo komodifikaciji, vsako delovanje, vsako bivanje brez razlike je podrejeno splošni enakovrednosti – denarju. Marsikatero delo in s tem tudi pisanje zato išče predvsem »razliko,« prelom za delovanje onkraj komodifikacije, ki popredmeti vse živo. Kunst možnost preloma išče v vidnosti umetniškega dela. Vidnost dela v umetniškem delu ima tako tesno povezavo z reprezentacijo umetniške subjektivitete kot tiste, ki sicer neprestano dela, a ključna postane takrat, ko je prav z vidnostjo dela ta razlika med delom in življenjem radikalno politizirana. Vidnost dela se tako upre hegemoni reprezentaciji dela kot tistega, ki prevzema celotno življenje. Umetnikovo delo je tako treba analizirati in ga povezati s postfordističnim načinom dela ter s postopki izkoriščanja v kapitalizmu prav zato, da bi se razgrnila tista druga, izjemno pomembna stran njegove dejavnosti: življenje, ki pripada vsem, in ne samo tistim, ki delajo (Kunst, 2012: 126). Prav vidnost dela na hiperženskosti in s tem dela lepote kot reproduktivnega in ključnega dela za vzpostavljanje spolno, razredno, etnično in geopolitično zaznamovane umetniške subjektivnosti je, preko metode samoupodabljanja, eden od osrednjih načinov umetniškega delovanja Anne Ehrenstein. Video delo Anna Ehrenstein Real Thomas Metzinger (Anna Ehrenstein pravi Thomas Metzinger, 2019) predstavlja umetničine dokumentarne avtoportete (izv. selfie) po lepotni operaciji nosu. Podobe obraza z zavitim in okrvavljenim postoperativnim nosom prikazujejo umetnico po posegu v bolnišnici, med nakupom hrane v supermarketu pa tudi hiperžensko urejeno ter lascivno premikajočo in dotikajočo se, medtem ko poležuje na plišastem, rožnatem tepihu. Povečane podobe zavitega operiranega nosu umetnica podvrže efektom utekočinjenja in jih z montažo postavi ob bok plastično spremenjenim in dodatno digitalno manipuliranim obrazom znanih osebnosti, ki odsevajo umetničino podobo (npr. Oprah Winfrey kot Anna Ehrenstein). Slike podloži z generirano glasbo, katere melodija odzvanja dobro poznani generični zvok priljubljenega in domnevno najprestižnejšega, kajpak tudi enega najdražjih, pametnih telefonov – iPhone. Opremi jih s citati iz del nevrofilozofa Thomasa Metzingerja o načinih percepcije in hkratne konstitucije sveta in subjektivnosti: Iluziji se ni mogoče upreti. Za vsakim obrazom se skriva jaz. V bleščečem očesu vidimo signal zavesti in si predstavljamo nekakšen eterični prostor pod obodom lobanje, ki ga osvetljujejo spreminjajoči se vzorci čustev in misli ter je nabit z na- Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 79 mero. Bistvo. Toda kaj najdemo v tem prostoru za obrazom, ko ga pogledamo? Kruto dejstvo je, da razen materialne snovi ni ničesar [...]. Sodobna nevroznanost nam pravi, da nikoli nismo v stiku s sedanjostjo, saj sama nevronska obdelava informacij zahteva čas. [...] Da, obstaja zunanji svet, in da, obstaja objektivna resničnost, vendar pri gibanju po tem svetu nenehno uporabljamo nezavedne mehanizme filtriranja in pri tem nezavedno gradimo svoj individualni svet, ki je naš »resničnostni tunel« (Metzinger in Ehrenstein, 2019 [prevod KK]). Uporabljeni elementi – kompozicija najdenih podob in sebkov; uporaba filtrov, zlasti učinka utekočinjenja, pa tudi drugih lepotnih efektov in filtrov razširjene resničnosti (izv. augmented reality); kompozicija prosojnih ravni, kolažiranih z utrinki, ki izhajajo s socialnih omrežij in drugih najdenih posnetkov; prisvajanje eksotičnih vzorcev in tipografij; citati iz kritične dekolonialne, feministične in medijske teorije – vse to so elementi, ki jih uporablja Anna Ehrenstein tudi v svojih drugih delih. Filtriran sebek, ki ga posname umetnica sama ali pa je vzet z družbenih omrežij, je ponavljajoči se element v delih Anne Ehrenstein. Sledeč sociologinji Christine Lavrence in komunikologinji Carolin Cambre (2020), ki sta raziskovali ospoljeno zaznavanje in razumevanje sebkov, obdelanih s filtri, takšni sebki pričajo o vizualni praksi »preverjanja,« o tesnobi glede domnevnih zaznav na spletu in onkraj njega (Lavrence in Cambre, 2020: 10). Podobno opredeljuje raziskovalec vizualne kulture Jonathan Schroeder sebek kot »snemalno napravo ali estetski motor« (Schroeder, 2013: 27). Kar je tu očitno na kocki, je vprašanje pristnosti. »V kontekstu, v katerem neoliberalne subjektivnosti postavljajo vsakogar kot sposobnega in dolžnega doseči "lepoto" z budnim delom na telesu, filtri sebkov zagotavljajo orodja za doseganje in nadzorovanje tega dela. V tej ekologiji je obraz manj označevalec identitete kot gesta v smeri boljše, prihodnje različice« (Evans in Riley v Lavrence in Cambre, 2020: 11 [prevod KK]). Če področje umetniškega delovanja opazujemo skozi delo lepote in spol ter specifično skozi hiperženskost, se telo vzpostavi kot poglavitno polje dela umetniške subjektivnosti. Kritično preučevanje hegemonske politike telesa skozi vzpostavljanje lepote, zlasti v povezavi z vizualno kulturo, pa tudi umetnostjo, ima v feminističnem raziskovanju dolgo tradicijo. Vse od drugega vala feminizma ali radikalnega feminizma, predvsem pa od verjetno ene najbolj priljubljenih publikacij na temo lepote kot normativnega režima (predvsem) ženskega telesa The Beauty Myth (Klein, 1990 [sic! sočasnost izida knjige in propada realno obstojočega socializma ter zmage neoliberalizma]), se feministična kritika osredotoča na zatiralnost (neo)liberalnega, v zadnjem času zlasti postfeminističnega modno-lepotnega kompleksa kot normativnega orodja sodobnega »deteritorializiranega patriarhata« (McRobbie, 2008) ter »estetskega nadzora 80 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem in dela« (Elias in Gill 2018: 67–68). Medtem ko neoliberalna postfeministična ideologija hvali lepotne prakse kot skrb zase (izv. self-care), ga feministična kritika razkriva kot delo (Elias, Gill in Scharff, 2017) in celo kot lažno interpelacijo (Elias in Gill, 2018: 64). V kritiki lepotno delo večinoma velja za podrejanje ideologiji popolne »aktivne, avtonomne in samooblikujoče se subjektivnosti« (prav tam) in s tem kot samopresivna, predvsem feminizirana praksa. Skupaj z McRobbie (2004) s postfeminizmom označujem sodobne režime, ki vzpostavljajo predvsem cis20 ženskost, a vedno bolj zajemajo tudi druge spole, ki se sicer sklicujejo na enake možnosti, a hkrati izdolbljujejo feminizem. Postfeministična entelehija telesa, posebej feminiziranega telesa, ponovno postane privlačnost, spolnost in seksualna avtonomija, vendar predvsem s heteromaskuliniziranega vidika (Gill, 2007: 246). S tem se telo vse bolj spreminja v proizvodno mesto za lepotno delo. Ne glede na to, kakšne so intervencije na in v telo (npr. invazivanost in toksičnost marsikaterih kozmetičnih ali estetskokirurških posegov), je pomemben učinek na površini. Vendar pa je postkolonialni femizem že zdavnaj opozoril, da je lahko skrb zase, predvsem za pripadnice izključenih skupin, lahko hkrati tudi opolonomočenje (Lord). Kot je med drugim pokazala etnografska in umetniška raziskava Treća smena/Tretja izmena, ki so jo na podlagi pogovorov z ženskami, strankami v lepotnih salonih, izvedle umetnica Milijana Babić ter raziskovalki s Centra za ženske študije Univerze na Reki Ana Ajduković in Brigita Miloš (2019–2020), je lepotno delo in njegov prevod v materialno in simbolno kulturo kompleksen in tudi ambivalenten pojav (Kobolt idr. 2023). Delo lepote ima normativno razsežnost – treba ga je opravljati, in sicer po navodilih, če ne, sledi kazen (Anýžová in Matějů, 2018; Mobius in Rosenblat, 2006). Primer: ob neprimerni urejenosti ne dobiš zaposlitve, ali, kakor v uvodni anekdoti, si z nenormativnim izgledom kot kurator_ka lahko ogrožiš percepcijo svoje profesionalne avtoritete. Vendar prav ta vidik lepotnega dela, ki ga postavlja v soodnos s produktivnim delom, v smislu vstopnice oziroma vidnosti produktivnega dela in nujne forme znotraj njega, priča o nujnosti misliti lepotno delo skozi soodnos reproduktivnega in produktivnega dela. 20 Cisspolnost je pojem, prevzet iz angleškega govornega področja, ki označuje identifikacijo družbenega spola s spolom, dodeljenim ob rojstvu. Kategorije, kot so spol, etnična pripadnost, rasa itd., temelječe na atributih, v besedilu zasledujem predvsem skozi njihovo družbenopolitično konstitucijo. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 81 »ZaRes/Resnična jaz« Multidisciplinarni sklop del Anne Ehrenstein, naslovljen s Tales of Lipstick and Virtue (Zgodbe o šminki in kreposti, 2015–2018), obsega fotografije, knjige umetnice, tkanine in predmete, več video del ter instalacije. Serija temelji na fotografijah, ki izhajajo iz umetničine raziskave s samoudeležbo v kozmetičnih salonih v Tirani, s profilov družbenih omrežjih njihovih uporabnic, ki jih je umetnica spoznala med raziskavo na način, da je tudi sama postala njihova uporabnica, pa tudi iz najdenih posnetkov in podob. Tako tudi delo z naslovom 4Real/True Self (ZaRes/Resnična Jaz, 2018) sestavljajo kolaži podob hiperžensko urejenih žensk, odtisnjenih na plastično ponjavo. Podobe so manipulirane z učinki utekočinjanja in prekrite z utrinki s socialnih omrežij in citati, ki izvirajo iz neimenovanih feminističnih besedil. Citati, ki so sicer zaradi stilizirane tipografije skorajda neberljivi, delo lepote večinoma obsojajo kot podleganje patriarhalni nadvladi. Njihova pomenska neskladnost z upodobljeno hiperženskostjo – to namreč kritizirajo – in njihova nečitljivost pa hkrati odpirata tudi metakritično raven in ciljata prav na feminizem: Čigav, kako in predvsem za koga je feminizem (zlasti njegovi akademski odvodi)? Za upodobljene hiperžensko urejene ženske s pauperizirane evropske periferije, ki jih perifernost tudi razredno ter etnično zaznamuje, očitno ne. Ob priložnosti predstavitve n*a*i*l*s hacks*facts*fictions v okviru razstave in foruma no stop non stop, posvečenega podobam migracij v postsocializmu (Lothringer13 Halle, München, 2018), sva skupaj z umetnico velik portret mlade ženske z beljenimi in likanimi lasmi, s silikonom napihnjenimi ustnicami in z dvignjenimi ličnicami, poudarjenimi obrvmi ter dekoltejem želeli razstaviti na zunanji strani velikih kovinskih vhodnih vrat v galerijo. Na posredovanje glavnega kustosa tega münchenskega mestnega umetniškega prostora, ki nas je gostilo, sva na koncu delo morali obesiti v notranjosti. Slika je bila po besedah kustosa-gostitelja »preveč, preprosto preveč, da bi jo obesili zunaj razstavnega prostora«. »Preveč« se je nanašalo na prečkanje imaginarne meje med kodiranim umetniškim prostorom ter zunanjostjo, običajnim javnim prostorom, kjer »kot da« principi umetnosti načeloma niso dovoljeni. Hkrati pa se je navezovalo tudi na pretirano hiperžensko podobo portretirane ženske, ki bi, če bi podoba zapustila posvečeno belo kocko (izv. white box) galerije, v očeh glavnega kustosa delovala kot obscenost. Hiperženskost očitno ni enaka znotraj posvečenega prostora galerije ali v profanem javnem prostoru. Med obema svetovoma zeva brezno. In sledeč delom Ane Ehrenstein ter njenim paratekstualnim diskurzom, s katerimi umetnica uokvirja svoje umetniško delovanje, so ta prepad izklesali diskurzi avtentičnosti ali pristnosti. 82 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Pogled na instalacijo 4Real/True Self avtorice Anne Ehrenstein, 2018, tisk na plastično ponjavo na razstavi in forumu non stop non stop, Lothringer 13 München, fotografija: Anton Bošnjak. S prijaznim dovoljenjem umetnice in fotografa. »There is no such thing as Louis Vouitton bag«21 Anna Ehrenstein se s kritiko konstrukcije avtentičnosti ukvarja tudi v nekaterih svojih drugih delih, npr. v delu Zen for Hoejabi (Zen za hoejabi) iz leta 2020. Izraz hoejabi je skovanka iz hoe kot osebe, predvsem žensko ospoljene, ki uporablja svoj videz za materialno korist (kdaj pa tudi za seks), in hijabi kot osebe, ki nosi hidžab, znak vernih muslimank, ki naj bi poosebljale moralna načela islama. Hoejabi je janovski22 motiv nasprotij, dvojnosti, prehoda. 21 Citat iz dela Zen for Hoejabi Anne Ehrenstein. 22 »Janus, Ianus (lat. ianua "hišna vrata," vrata") rim.: bog javnih prehodov, vhodov in izhodov ter poosebitev začetka in konca. [...] Janusov obraz, usmerjen nazaj in naprej, je bil vtisnjen na asu, najmanjšem rimskem kovancu. [...]« (Bellinger, 1989: 214). Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 83 Slika 2: Pogled na instalacijo Zen for Hoejabi, Anna Ehrenstein, 2019, tkanina, 3D odlitka, pametna telefona, vznožek na razstavi SITUATIONS/Porn, Photomuseum Winterthur. S prijaznim dovoljenjem umetnice. Instalacija je sestavljena iz podstavka z dvema doprsnima kipoma ter s tkaninami z lentikularnimi odtisi, kolaži z utekočinjenimi vzorci in odlomki, vzetimi s socialnih omrežij. Kipa sta 3D-odlitka umetničine glave, zakrite z ruto, torej avtoportreta umetnice kot muslimanke, postavljena vis-à-vis. Na eni od glav je hidžab uporabljen kot »praktično držalo za mobilni telefon« (Ehrenstein, 2020), drugi pametni telefon pa je postavljen ob drugem odlitku. Pametna telefona sta uporabljena kot deljena (izv. split screen) video zaslona. V videu se umetno generirano ozadje iz podob umetnega leopardjega krzna in rdečih vrtnic utekočinja in neskončno premika za portretom umetnice, ki leži z živo rdeče namazanimi ustnicami, zgoraj brez, lascivo vejpa in poroča o »v blaznosti izgubljenih parametrih avtentičnosti« (Ehrenstein, 2020). V drugem videu iz serije Tales of Lipstick and Virtue z naslovom L‘Original (Original, 2017) je umetnica uporabila podobno tehniko prekrivanja sebkov in najdenih posnetkov v zvezi z vprašanji proizvodnje, kroženja in prevajanja ponaredkov, zlasti tako imenovanega ponarejenega modnega blaga, za katerega je Albanija eno od osrednjih vstopnih pristanišč v Evropo. V umetniškem izobraževalnem programu, ki je spremljal predstavitev dela v Ljubljani, je Anna Ehrenstein poročala o proizvodnem krogu »originalov« in »ponaredkov« modnih izdelkov, ki 84 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Slika 3: Izsek iz videa Zen for Hoejabi, Anna Ehrenstein, 2019. S prijaznim dovoljenjem umetnice. jih včasih izdelujejo celo v istih tovarnah, iz istih materialov in z isto delovno silo (Ehrenstein, 2020a). In celo v smislu njihove potrošnje, kroženja in prevajanja: originali in ponaredki so med seboj povezani in soodvisni. Vendar se zdi, da Ehrenstein poleg izdelave ponaredkov bolj zanima prevajanje predmetov in celo subjektov, ki veljajo za ponaredke. Likovna kritičarka Liza Premiyak je delo Anne Ehrenstein jedrnato komentirala: »Za Ehrenstein ni vprašanje, kaj je resnično in kaj je ponaredek, temveč kdo si kaj od tega lahko privošči nositi?« (Premiyak, 2020) Produkcija avtentičnosti se skozi dela in diskurz Anne Ehrenstein dejansko nahaja v moči, v vprašanju, kdo in kaj ima performativno moč, da nekaj – predmete ali ljudi – spremeni v original ali v ponaredek, kar je tudi metakritična os, usmerjena v delovanje in diferenciacijo (med »pravimi umetinicami_ki« aka artists proper in ostalimi) umetnostnega sistema. Odgovor na vprašanje »Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela (diasporične) umetnice?« se zato glasi dvojno: Umetnice_ki na delu so tiste_i, ki, vpete_i v hierarhizirane družbene osi proizvodnje subjektivnosti, proizvajajo vidnost te proizvodnje (Kunst 2012) in vzpostavljajo sebe kot umetice_ke. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 85 Vloge hiperženskosti Skozi delo umetniške subjektivnosti Anne Ehrenstein kot hiperženskosti, kakor se ta preko samoupodabljanja prikazuje skozi njena umetniška dela,23 se umetnica vzpostavlja kot spolno, razredno in geopolitično zaznamovana. S svojimi deli proizvajanja umetniške subjektivnosti se Anna Ehrenstein vpisuje v tradicijo feministične umetnosti, predvsem umetnosti performansa, za katero naj bi bile, kakor ugotavlja Lana Zdravković, ko razmišlja o stičiščih in razvodih seksualno eksplicitnih umetniško kodiranih performansih in pornografiji, značilne »transgresivne strategije brisanja meja med umetnikom in umetnino« (Zdravković, 2022: 65). Zdravković problematizira meje med seksualno eksplicitnim umetniškim performansom in pornografijo in jih, če kje, locira v sami recepciji, torej pri gledalcih, pri katerih naj bi ležala moč vzpostavitve »kot da« statusa, ki loči umetnost od življenja, oziroma seksualnost na odru umetnosti od pornografije (prav tam). V javnem uprizarjanju seksualnosti s strani umetnic_kov vidi Zdravković ponovno komodifikacijo seksualnosti brez domnevnih dogodkov preloma ali subverzivnosti (Zdravković, 2022: 43). Kakšna pa je vloga vidnosti oziroma ponovitve globaliziranih podob hiperženskosti oziroma investicije v proizvodnjo umetniške subjektivnosti skozi delo lepote v delih Anne Ehrenstein? Ali vidnost te proizvodnje vzpostavlja umetničino subjektivnost »kot umetniško metaforo, kritiko in subverzivni element« (Zdravković, 2022: 65)? Pri ugotavljanju vloge hiperženskosti v delih Anne Ehrenstein se zdijo relevantne ugotovitve sociologinje Martine Cvajner (2011), ki je skozi etnografsko 23 Pogled na umetničino samoprezentacijo na spletnih družbenih omrežjih, ki prav tako tvori pomembne vzvode produkcije in reprezentacije umetniške subjektivnosti, ki pa zaradi omejenosti prostora na tem mestu ni bila predmet obravnave, umetnica samonadzoruje na način, ki podpira teze pričujočega besedila. Svojo aktualno gostujočo profesuro na berlinski Universität der Künste (UdK) je pred kratkim komentirala v objavi na svojem Instagram profilu, ki jo je prevzela nemška revija za umetnost Monopol: »Tako kot Anna Ehrenstein se gotovo ni predstavila še nobena profesorica umetnosti: ob podpisu pogodbe za gostujočo profesuro na berlinski Univerzi za umetnost je berlinska umetnica na Instagramu objavila svoje gole fotografije s plaže. "Ko sem bila stara 18 let, sem se dvakrat prijavila na UdK in bila dvakrat zavrnjena, češ da "ni bilo mogoče prepoznati nobenega umetniškega talenta," je zapisala Ehrenstein. "Bila sem le majhna cipa iz geta, ki ni znala govoriti o umetnosti. Nato sem ponovno poskusila za magisterij in bila sprejeta, vendar sem morala zaradi negotovega finančnega položaja ugotoviti, da nimam dovolj privilegijev za ta magisterij, in se odločila, da bom opravila financiran program na drugi akademiji. Pri 30 letih sem postala profesorica ravno na tej univerzi."« (Monopol, 2023 [prevod KK]). Prav tako zaradi prostorske stiske besedilo le deloma predstavi kuratorski in kritiški diskurz, ki tudi pomembno uokvirjata umetničino delovanje in sta prav tako mesti, kjer se skozi vzvode komentarja oziroma zamejevanja in zgoščevanja diskurza (Foucault, 1974: 17) vzpostavlja avtorsko ime kot instanca prav tega diskurzivnega zamejevanja. 86 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem delo s post-sovjetskimi migrantskimi delavkami v gospodinjstvih italijanskega alpskega mesta raziskovala vlogo hiperženskosti v njihovem življenju kot žensko ospoljene, razredno in etnično zaznamove marginalizirane skupine. Cvajner (2011) je ugotovila, da je hiperženskost udeleženk njene raziskave imela trojno vezno funkcijo. Skrbno negovana in le z velikim vložkom (dela, časa in tudi denarja) dosežena hiperženskost je imela funkcijo razlikovanja od domačink, Italijank, običajno pripadnic srednjega razreda, ki so bile njihove delodajalke in s katerimi so imele migrantske delavke običajno težaven odnos (Cvajner, 2011: 362). Hiperženskost je bila tudi performativno orodje ali »simbolna ekonomija, namenjena ohranjanju njihovega občutka osebnega dostojanstva« (Cvajner, 2011: 373 [prevod KK]). In nazadnje hiperženskost kot »generativni mehanizem lepote – sinonim za skrb – postane tudi ključni element solidarnosti med ženskami« (Cvajner, 2011: 365 [prevod KK]). Če sledimo podobam in konstrukciji predstav hiperženskosti skozi različna dela, ki jih umetnica Anna Ehrenstein uokvirja s feminističnim, diasporičnim, postkolonialnim in protikapitalističnim diskurzem, je treba zaključke o vlogi hiperženskosti in delu lepote v kontekstu njenega umetniškega delovanja podati v podobnih smereh. Medtem ko umetničino ukvarjanje s pristnostjo priča o dialektiki med tako imenovanimi originali in ponaredki ali o soodvisni ontologiji obeh, reprodukcija hiperfeminiziranih podob postavlja dela Anne Ehrenstein in deloma tudi njeno umetniško subjektivnost v simbolno bližino ponaredkov. Sklep Vidnost dela na hiperženskosti, in s tem dela lepote kot reproduktivnega in ključnega dela za vzpostavljanje spolno, razredno, etnično in geopolitično zaznamovane umetniške subjektivnosti, je, preko metode samoupodabljanja, eden od osrednjih načinov umetniškega delovanja Anne Ehrenstein. Globalizirane podobe hiperženskosti umetnica podaja z očitnim sklicevanjem na njihovo konstrukcijo znotraj hegemonskih procesov globalizirane vizualne kulture in jo veže na globalni jug ter dekolonialno politično agendo. Z demistifikacijo diskurza pristnosti kot performativne moči spreminjanja objektov in subjektov v originale ali ponaredke umetnica opozarja na proces diferenciacije na delu v hegemonialni konstrukciji avtorstva znotraj avtonomne umetnosti, ki resnično avtorstvo in s tem poslednično tudi »prave umetnike_ce« loči od originalov in rezultate njihovega umetniška dela kodira kot »pravo umetnost« v nasprotju z »ne-umetnostjo« (Nochlin, 2021). Feministična kritika avtonomne umetnosti – tako skozi akademsko (Nochlin, 2021) kot tudi umetniško delovanje (cf. dela Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 87 Hannah Wilke) – že vrsto let opozorja na ospoljenost koncepta avtorstva znotraj avtonomne umetnosti kot navdihnjenega in genialnega, moško ospoljenega subjekta. Pričujoči razmisleki o načinih (samo)označenih umetniških subjektivnosti podpirajo tezo, da se skozi vidnost tega delovanja vzpostavlja upor ne samo proti »[...] hegemoni reprezentaciji dela kot tistega, ki prevzema celotno življenje ...« da umetnost, tako kot življenje, pripada vsem, ne samo razredno, spolno, geopolitičino, rasno domnevno »nevtralno« pozicioniranim subjektovnostim, katerim je sistem avtomne umetnosti dosedaj podeljeval avtoriteto in vidnost (Kunst, 2012: 126). Delo lepote, potrebno za hiperženstveno predstavo, se tako preko del Anne Ehrenstein ne razkrije le kot družbenoreproduktivno delo in mesto produkcije umetniške subjektivnosti, skozi katero se umetnica vzpostavlja kot žensko ospoljena, etnično zaznamovana umetnica iz delavskega razreda, ampak tudi kot upor proti procesu diferenciacije, na katerem temelji izključevalno vzpostavljanje »prave« umetniške subjektivnosti. Odgovor na vprašanje »Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela (diasporične) umetnice?« se zato glasi dvojno: Umetnice_ki na delu so tiste_i, ki, vpete_i v hierarhizirane družbene osi proizvodnje subjektivnosti, proizvajajo vidnost te proizvodnje (Kunst 2012) in vzpostavljajo sebe kot umetice_ke. V proizvodnih kontekstih tega vzpostavljanja pa umetnice_ki niso osamljene takrat, ko to vzpostavljanje s svojimi deli in s paratektsualnimi diskurzi postavljajo v soodnos s širšimi diskurzi in boji za emancipacijo in z njimi sodelujejo in/ali se v (solidarni) dialog z njihovimi deli postavljajo tudi drugi profili delavk_cev znotraj širšega polja umetniškega delovanja, kot so kuriranje, produkcija, kritika in akademska refleksija, in tudi onkraj njega. Literatura Anýžová, Petra and Matějů, Petr (2018): Beauty Still Matters: The Role of Attractiveness in Labour Market Outcomes. International Sociology 33(3): 269–291. Bellinger, Gerhard. J. (1989): Leksikon mitologije. Ljubljana: DZS. Benzizoune, Romaissaa (2018): How to Be a Hoejabi. The New York Times, 29.06.2018. Dostopno na: https://www.nytimes.com/2018/06/29/opinion/sunday/hoejabihijabi-muslim-culture.html (Pridobljeno 19. oktober 2023). Bhattacharya, Tithi (ur.) (2017): Social Reproduction Theory Remapping Class, Recentering Oppression. London: Pluto Press. 88 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Bourdieu, Pierre (1992): The Rules of Art: Genesis and Structure of Literary Field. Standford: University Press. Bürger, Peter (1974): Theorie der Avantgarde. Frankfurt am Main: Suhrkamp. [eng. (1984): Theory of the Avant-Garde. Minneapolis, MN: University of Minnesota Press.] Brown, Scarlett (2017). PhD Barbie Gets a Makeover! Aesthetic Labour in Academia. V Aesthetic labour: Rethinking Beauty Politics in Neoliberalism, A.S. Elias, R. Gill in C. Scharff (ur.), 149–163. Cham: Palgrave Macmillan. Cvajner, Martina (2011): Hyper-femininity as decency: Beauty, womanhood and respect in emigration. Ethnography 12(3): 356–374. Čakardić, Ankica (2020): Marx and Social Reproduction Theory. Three Different Historical Strands. V: Marxist Feminist Theories and Struggles Today, K. Fakier, D. Mulinari in N. Räthzel (ur.), 105–124. London: Zed Books. Dimitrakaki, Angela in Lloyd, Kirsten (ur.) (2017): Social Reproduction Struggles and Art History, Third Text, 31:1. Ehrenstein, Anna. (2020): Roževina zgodovine. Delavnice za zaključene srednješolske skupine. Anna Ehrenstein: Žlahtni ponaredki. Festival Mesto žensk, 9.10.2020, Galerija Škuc, Ljubljana. Ehrenstein, Anna (2022): Anna Ehrenstein. Selected Works. Artist‘s Portfolio. Dostopno na zahtevo preko: http://annaehrenstein.com/ (Pridobljeno 19. oktober 2023). Elias, Ana Sofia in Rosalind Gill in Christina Scharff (ur.) (2017): Aesthetic labour: Rethinking Beauty Politics in Neoliberalism. Cham: Palgrave Macmillan. Elias, Ana Sofia in Gill, Rosalind (2018). Beauty surveillance: The digital self-monitoring cultures of neoliberalism. European Journal of Cultural Studies, 21(1): 59–77. Ferguson, Susan (2019): Women and Work. Feminism, Labour and Social Reproduction. London: Pluto Press. Foucault, Michel (1974): Die Ordnung der Dinge. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Gill, Rosalind (2007): Postfeminist Media Culture. European Journal of Cultural Studies 10(2): 147–166. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 89 Iles, Anthony and Vishmidt, Marina (2011): Make Whichever You Find Work. Variant, 41, Spring: 54–59. Klein, Naomi. (1990): The Beauty Myth: How Images of Beauty are Used Against Women. London: Chatto & Windus. Kobolt, Katja in Grafenauer, Petja in Miloš, Brigita (2023): The Platform of Care. Collective Curatorial Modes of the n*a*i*l*s hacks*facts*fictions Platform. V Curating with Care, E. Krasny, L. Perry (ur.), 224–236. London et al.: Routledge. Kobolt, Katja (2024): Postmigracijska estetika: Avtofikcijsko narativno delovanje v pisanju Dijane Matković in vizualnem ustvarjanju Anne Ehrenstein. Dve domovini 2024 (59): 225–247. Kozina, Jani in Bole, David (2017): Creativity at the European Periphery: Spatial Distribution and Developmental Implications. V Creative Industries in Europe. Drivers of New Sectoral and Spatial Dynamics, C. Chapain in T. Stryjakiewicz (ur.), 227–249. Cham: Springer. Kunst, Bojana (2012): Umetnik na delu. Bližina umetnosti in kapitalizma. Ljubljana: Maska. Lavrence, Christine in Cambre, Carolina (2020): "Do I Look Like My Selfie?": Filters and the Digital-Forensic Gaze. Social Media + Society 2024(October-December): 1–13. Lord, Audree (1988). A Burst of Life. Ann Arbor: Firebrand Books. McRobbie, Angela (2004): Post-Feminism and Popular Culture. Feminist Media Studies 4(3): 255–264. McRobbie, Angela (2008): The Aftermath of Feminism: Gender, Culture and Social Change. London: Sage. Mobius, Marcus M. in Rosenblat, Tanya S. (2006): Why beauty matters. American Economic Review 96(1): 222–235. Monopol (2023). (1. september 2023). Medienschau – »Ich war nur eine kleine Ghettoschlampe, die nicht über Kunst reden konnte«. Monopol – Magazin für Kunst und Leben, 01.09.2023. Dostopno na: https://www.monopol-magazin.de/ medienschau-01092023 (Pridobljeno 8. december 2023). 90 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Nochlin, Linda (2021 [1971]). Why Have There Been No Great Women Artists? 50th anniversary edition. New York: Thames & Hudson. Praznik, Katja (2023): Delo umetnosti. Nevidno delo in zapuščina jugoslovanskega socializma. Ljubljana: Maska. Premiyak, Liza (2020): Ripoff fashion ruled Eastern Europe’s label-hungry 90s. Why are designers celebrating it now? The Calvert Journal. Dostopno na: https://www. calvertjournal.com/features/show/11671/knock-off-fashion-eastern-europenational-identity (Pridobljeno 19. oktober 2023). Schroeder, Jonathan (2013): Snapshot aesthetics and the strategic imagination. Invisible Culture 18. Dostopno na: https://ivc.lib.rochester.edu/snapshot-aesthetics-andthe-strategic-imagination/ (Pridobljeno 19. oktober 2023). Sholette, Gregory (2010): Dark Matter. Art and Politics in the Age of Enterprise Culture. Sidmouth: Pluto Press. Vesić, Jelena (2016): Administration of Aesthetics or: On Underground Currents of Negotiating Artistic Jobs; Between Love and Money, Money and Love. Schloss Post. Dostopno na: https://schloss-post.com/administration-aestheticsunderground-currents-negotiating-artistic-jobs-love-money-money-love/ (Pridobljeno 19. oktober 2023). Zdravković, Lana (2022): Nothing Subversive in Porn Within Performance Art: In Search of a New Performative Condition. V Social Impact in Arts and Culture The Diverse Lives of a Concept, I. Kosmos in M. Pogačar (ur.), 64–87. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Weeks, Kathi (2011): The problem with work. Feminism, Marxism, Antiwork Politics, and Postwork Imaginaries. Durham in London: Duke University Press. Katja Kobolt | Če umetnice delajo umetnost, kdo in kako dela umetnice? 91 92 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Elena Messner (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? Primerjava feminističnih revij Žena danas in Feministika.ba Abstract (Re-)Creating Continuity? The feminist journals Žena danas and Feministika.ba in comparison The article brings a comparison of two journal projects and raises the question of continuities in feminist print. Almost 100 years lie between the publication of the two journals Žena danas and Feministika.ba. They could hardly be more different in their technique and aesthetics, and yet the picture is one of a timeless resumption, of a consciously produced continuity on the level of content, methods, and political activism. These include in particular the themes of anti-fascism, social justice, and Marxist feminism. Keywords: Yugoslav feminisms, art, culture, anti-fascism, socialism Elena Messner, born in 1983 in Klagenfurt, grew up in Klagenfurt, Ljubljana and Salzburg. She studied Comparative Literature and Cultural Studies at the University of Vienna (MA in 2007, PhD in 2012). During her studies, she carried out a number of research projects and guest studies in Aixen-Provence, Zagreb, Sarajevo and Belgrade. From 2013 to 2018 she taught at the University of Aix-Marseille. She teaches at the Alpe-Adriatic University in Klagenfurt. Since 2023, she has been a Senior Scientist (FWF) at the University of Vienna, researching in the Department of Slavonic Studies. Elena Messner is also active as a writer, translator, curator and editor. She has published a number of books. Awards: 2021 Literary Prize for Young Authors of the Land of Carinthia; 2022 Literature Fellowship of the City of Vienna; 2022–2023 Fellowship of the Austrian Academy of Sciences (ÖAW); 2022–2023 Literature Fellowship of the Federal Ministry (BMKOES); 2022 Theodor-Körner Literary Prize. [email protected] 93 Povzetek Članek ponuja primerjavo dveh medijskih projektov in postavlja vprašanja o kontinuiteti feministične publicistike. Med izhajanjem revij Žena danas (1936–1940) in Feministka.ba (od leta 2022) je minilo skoraj sto let. Glede na tehnični in estetski vidik bi se projekta med seboj težko bolj razlikovala, pa vendar se je ustvarila podoba nadčasnega nadaljevanja, zavestno oblikovane kontinuitete na vsebinski, metodološki in politično-aktivistični ravni, ki zajema zlasti teme, kot so antifašizem, socialna pravičnost in marksistični feminizem. Ključne besede: jugoslovanski feminizmi, umetnost, kultura, antifašizem, socializem Elena Messner, rojena leta 1983 v Celovcu, je odraščala v Celovcu, Ljubljani in Salzburgu. Študirala je primerjalno književnost in kulturne študije na Univerzi na Dunaju (magisterij 2007, doktorat 2012). Med študijem je opravila več raziskovalnih projektov in gostovanj v Aix-en-Provence, Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Med letoma 2013 in 2018 je poučevala na Univerzi Aix-Marseille. Danes poučuje na Alpsko-jadranski univerzi v Celovcu. Od leta 2023 je višja znanstvenica (FWF) na Univerzi na Dunaju, kjer raziskuje na Oddelku za slavistiko. Elena Messner je dejavna tudi kot pisateljica, prevajalka, kustosinja in urednica. Izdala je več knjig. Nagrade: 2021 literarna nagrada za mlade avtorje dežele Koroške; 2022 literarna štipendija mesta Dunaj; 2022–2023 štipendija Avstrijske akademije znanosti (ÖAW); 2022–2023 literarna štipendija zveznega ministrstva (BMKOES); 2022 literarna nagrada Theodor-Körner. [email protected] V pričujočem besedilu bo primerjava dveh publicističnih projektov služila kot podlaga za problematiziranje vprašanja o kontinuiteti feministične publicistike v (po)jugoslovanskem obdobju. Med izhajanjem revij Žena danas (1936–1940) in Feministika.ba (od leta 2022) je navsezadnje minilo skoraj 100 let. Glede na tehnični in estetski vidik bi se projekta med seboj težko bolj razlikovala, pa vendar se je ustvarila podoba nadčasnega nadaljevanja, zavestno oblikovane kontinuitete na vsebinski, metodološki in politično-aktivistični ravni, navsezadnje tudi zato, ker obe reviji ženske izrecno spodbujata ne le k branju, temveč tudi k intelektualnemu delu, kritičnemu razmišljanju in umetniški dejavnosti. Medtem ko je ena revija – Žena danas – izhajala v monarhični Jugoslaviji, je druga – Feministika.ba – izšla na spletu v postdaytonski Bosni in Hercegovini (BiH). Med njima ne leži zgolj slabo stoletje, temveč tudi politične izkušnje jugoslovanskega socializma in njegovega z vojnami pospremljenega konca, ki je regijo in predvsem BiH soočil s politično in družbeno degradacijo. K slednji Danijela Majstorović v svoji knjigi Discourse and Affect in Postsocialist Bosnia and Herzegovina. Peripheral Selves med drugim šteje repatriarhalizacijo in konservativizem s strani (etno)nacionalističnih elit (Majstorović, 2021: xii), pa tudi strateško (re)generirane etnične konflikte, uničenje delavskega razreda, porast uličnih protestov in družbeno-ekonomske (prisilne) migracije (Majstorović, 2021: xv). 94 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Kaj povezuje obe reviji, ki sta nastali v tako različnih okoljih? Poglejmo najprej revijo Žena danas: v tem primeru je šlo za legalno feministično jugoslovansko revijo, ki je služila kot platforma za aktivnosti mladih komunističnih žena. Leta 1936 je bila ustanovljena na pobudo takrat prepovedane Komunistične partije Jugoslavije (KPJ)1 – in sicer v zasebnem stanovanju Irene Stefanović v Beogradu. Revija je poleg spodbujanja feminizma prevzela tudi nalogo krepitve komunizma, antifašizma in pacifizma, in sicer v času, ko se je mednarodno komunistično gibanje v želji po oblikovanju skupne fronte zoper fašizem z demokratičnimi in levo usmerjenimi intelektualci povezalo v širšo koalicijo. Profil Žene danas je bil nov. Medtem ko se je revija na eni strani ukvarjala s temami, kot so denimo medicina, izobrazba, higiena ali kozmetika, moda in pletenje, ki so zajemale tipične ženske interese, ki so bile zasidrane v privatni sferi ter so bile dostopne tudi manj izobraženemu občinstvu, je hkrati poskušala na drugi strani ženske mobilizirati za širše politične boje, npr. za vprašanja politične zastopanosti in družbene emancipacije (kot sta volilna pravica in večja stopnja avtonomije). Revija je obravnavala tudi globalne politične teme, kot denimo dejavnosti jugoslovanskih protifašistov od leta 1935 dalje, špansko državljansko vojno in vlogo žensk v protifašističnem gibanju (Barać, 2015: 188–236). V reviji so redno objavljena poročila o ženskah z vsega sveta, pri tem je bil velik poudarek namenjen tudi umetnosti, filmski in gledališki kritiki, vključno z umetniškimi prilogami v obliki fotografij in kolažev (Toдић, 2008/9 in Toдић, 2022). Ponujala pa je tudi impresiven vpogled v mednarodno in jugoslovansko književnost (Lazičić, 2022). Skoraj stoletje pozneje, leta 2022, je na spletu zaživel portal Feministika.ba, ki se, kot je v intervjuju, opravljenem med raziskavo za pričujoči članek, zatrdila uredniška ekipa (Andreja Dugandžić, Boriša Mraović in Danijela Dugandžić), giblje na različnih publicističnih področjih in zasleduje mnogotere cilje: »… od produkcije znanja pa vse do praktične uporabe s pomočjo feminističnih delavnic in javnih kampanj oz. umetniških intervencij« (Messner, 2023). Pri tem poskuša uredništvo »sistematično analizirati in kritizirati feministična vprašanja ter pozornost javnosti preusmeriti na produkcijske pogoje, organizacijo dela, spremembe in dinamiko okolja ter izzive, ki jih ti predstavljajo za ženske in s tem za družbo« (Messner, 2023). Za portalom Feministika.ba stoji združenje CRVENA (https://crvena.ba), ki je ustanovilo tudi v nadaljevanju podrobneje obravnavan projekt digitalnega arhi1 Kot v članku iz leta 1959 poroča Mitra Mitrović, se je o tem projektu razmišljalo in nanj pripravljalo že prej. Mlade komunistke naj bi namreč idejo o ženskem časopisu zasnovale že pred neposredno pobudo funkcionark KPJ. (Mitrović, 1959). Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 95 viranja ženskega upora v Jugoslaviji (www.afzarhiv.org). Feministika.ba je oblikovana kot spletna platforma z različnimi rubrikami in temami, pri tem pa se redno objavljajo tudi novi dosjeji. Poleg prve strani, na kateri so povzete aktualne tematike, je na portalu tudi več podstrani: »Forum«, »Teme« (med drugim Drugarstvo i borba (Tovarištvo in borba), Društveni život tijela (Družbeno življenje telesa), Osmi mart (Osmi marec) in Sloboda! (Svoboda!)), pa tudi »Rubrike«, kjer najdete: Prepiska drugarica (Dopisovanje tovarišic), Voda-zemlja-zrak, Računica (Obračun), Vanredne vještine (Izredne veščine), Kućni poslovi (Hišna opravila); in Stvaralaštvo (Ustvarjalnost), kjer je tudi prispevek Feministični zemljevidi. Nadaljnje podstrani z zunanjimi povezavami nosijo aktivistične naslove, kot so Propaganda ali Slušaj žene (Poslušaj ženske), pri čemer slednja služi kot povezava, ki vodi do »Rdečega radia«, tj. do podkasta, kjer lahko prisluhnete spletnim radijskim oddajam, ki jih ustvarjajo in moderirajo izključno ženske. Gre zlasti za intervjuje, ki jih je mogoče poslušati na avdio portalu Soundcloud. Medij, ki ga urednice_ki portala Feministika.ba uporabljajo za ustvarjanje javne sfere in njeno kritiko, tako v ožjem pomenu besede ni več tradicionalna revija, temveč rastoča spletna platforma. Žena danas pa je bila še vedno tiskana revija z močnim uredniškim pečatom. Z vidika periodičnosti, prodaje oziroma distribucije, naročnin in samih delovnih procesov sta si zato projekta zelo različna. Žena danas je izhajala redno, morali so jo urediti in distribuirati. Feministika.ba pa na drugi strani izkorišča današnje možnosti digitalnega založništva, kjer vprašanja o višini naklade, cenovni politiki, mesečnih ali tedenskih rokih objav, vizualnemu značaju revije ali potrebi po arhiviranju starih številk niso aktualna. Bralci do vsebin namreč lahko brezplačno dostopajo kadarkoli, saj jih berejo na spletu. Vsebine so dostopne vselej in od koderkoli na svetu, vsaj dokler so na voljo sredstva za financiranje domene in dokler se ne pojavi cenzura. Slednje odraža duh 21. stoletja, saj lahko pri feminističnih revijah, pa tudi drugih intelektualnih projektih od leta 2000 dalje, v vsakem primeru govorimo o pravem premiku paradigme oziroma o medijskem ‘prehodu’ s tiska na splet, ki je revolucionarno spremenil pogoje recepcije in razširjanja feministične literature in idej. Portalu Feministka.ba tu družbo delajo tudi druge platforme, kot so npr. https://voxfeminae.net, www.knjizenstvo.rs ali www.bookvica.net. 96 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Politično-zgodovinski konteksti nastanka Politične in gospodarske razmere, v katerih sta izhajali oziroma izhajata reviji, ki ju primerjamo, si ne bi mogle biti bolj različne. Medtem ko se je Žena danas neposredno ali posredno soočala s problemom prepovedi komunistične partije v monarhični Jugoslaviji, je glavni problem feministične in izrazito levičarske spletne revije ogromna konkurenca s strani mainstreamovskih kapitalističnih medijev, ki trg obvladujejo tudi v digitalni sferi. Žena danas je bila distribuirana na celotnem območju Jugoslavije, Feministika.ba pa se je razvila kot projekt v BiH, majhni državi, katere gospodarstvo se je po večletni vojni po letu 1995 v slabo reguliranem tranzicijskem kapitalizmu šibko razvijalo, ki ji primanjkuje politične integracije in ki je poleg vsega doživela tudi močno retradicionalizacijo družbe. Uredništvo revije Žena danas je poskušalo priljubljenost med občinstvom in njegovo stalno širjenje ustvariti s pomočjo tradicionalnih ‘ženskih tem’, na eni strani v želji, da bi pokrili naraščajoče stroške produkcije, ampak hkrati zagotovo tudi zato, da bi dosegli sleherno žensko, ki so jo politična vprašanja po navadi odvračala, saj se je znašla pod vplivom monarhističnih, patriarhalnih ali celo protikomunističnih razmišljanj. Ta vidik – torej aktivacija in popularizacija ginocentričnega diskurza iz ekonomskih razlogov – je v Feministka. ba popolnoma odsoten. Žena danas je lahko idejno gradila le na zgodnjem ženskem gibanju, ki se je pod monarhično ureditvijo razvijalo na območju Srbije, kasneje Jugoslavije in/ali v Avstro-Ogrski. Postjugoslovanski feminizem v 21. stoletju pa se lahko opira na duh socializma, ki je ženskam kot emancipatorni potencial eksplicitno ponudil politično figuro partizanke (in delavke). Spomnimo, da je prav partizansko gibanje, z večino komunistk_ov, že med drugo svetovno vojno razglasilo polno enakopravnost med moškimi in ženskami ter da so se ženske v okviru partizanskega gibanja lahko oprle na impresivno organizacijsko telo – AFŽ (Antifašistički front žena/Protifašistična fronta žensk) (Pantelić, 2011: 37). Z zmago nad nacisti in ustanovitvijo socialistične Jugoslavije je bila dana tudi prva državna obljuba o enakosti spolov, ki je bila leta 1945 potrjena tudi v obliki uveljavljene volilne pravice žensk. Pravna enakopravnost pa še ni zagotavljala tudi uresničitve dejanske družbene ali politične enakosti, kar so začele regionalne feministke – med katerimi je bilo veliko prepričljivih komunistk – najkasneje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ostro kritizirati.2 Relativna stagnacija feminističnih gibanj v Jugoslaviji, ki je sledila njihovi strmi rasti po ustanovitvi države, se pogosto povezuje z razpadom AFŽ leta 1953, in je bila nazadnje posledica tega, da je socialistična država na enakost spolov 2 O kompleksnosti socialističnega feminizma v Jugoslaviji in njegovih notranjih protislovjih glej npr: Lóránd, 2018; Petrović in Arsenijević, 2011; Zaharijević, 2015. Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 97 kot tudi na razredno vprašanje gledala kot na razrešeno (Dojčinović, 2018: 14).3 Kljub temu pa je jugoslovanski socializem z vidika socializacije skrbi za otroke (npr. vrtci in šole), v zvezi z zdravstveno politiko (spolna vzgoja in kontracepcija, splav) kot tudi z vidika ekonomske politike (npr. delovni čas, plačni razredi in fiskalna politika) dosegel enormen družbeni napredek – in sicer zlasti v primerjavi s kapitalistično urejenimi demokracijami, ki so bile tedaj vzpostavljene na območju Avstrije in Nemčije, kjer so bile ženske pravno gledano sklicujoč se npr. na pravico do ločitve in splava v bistevno slabšem položaju. Po drugi strani pa v Jugoslaviji pomembnega vpliva ni imela zgolj socialistična podoba žensk: vzporedno z ikoničnim likom partizanke so tedaj ženskam identifikacijsko možnost ponujale tudi seksualizirane podobe televizijskih, modnih oziroma glasbenih zvezd, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na račun naraščajoče amerikanizacije in izrazito zahodno usmerjene potrošniške kulture postajale vse bolj priljubljene. Medtem so imela verska gibanja, kot so pravoslavje, katolicizem pa tudi islam, ki so bila sicer že v komunizmu potisnjena nazaj v zasebno sfero, saj so se osredotočala predvsem na psihološko učinkovanje na posameznika in so se še vedno oklepala podobe konservativne gospodinje in matere, zlasti na podeželju, kjer so bile državne strukture manj učinkovite, še naprej močan vpliv. V tem pogledu med »tiskanimi« in »spletnimi« deli ne ležijo zgolj desetletja, temveč tudi številni ideološki, politični in državni transformacijski procesi, ki so privedli do okrepljene diferenciacije predstav o odnosih med spoloma (in se nadaljujejo tudi danes). Pravni in družbeni dosežki, ki jih je s seboj prinesel socializem, so bili po vojnah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja naglo odpravljeni: »Women’s emancipation, workers’ self-management, or the Yugoslav socialist doctrine of brotherhood and unity was replaced by an amalgam of reimagined nineteenth-century Romantic nationalist traditions based on unquestionable patriarchy, religious values, and conservatism« (Majstorović, 2011: xv). Kljub zelo na kratko orisanim različnim produkcijskim razmeram, v katerih sta reviji nastajali, pa se oba projekta tako na vsebinsko-tematski kot tudi na politično-ideološki ravni večkrat prekrivata. Čeprav so se mediji, tehnika, formati, uporabljen vsakdanji jezik pa tudi terminologija spremenili, se zdi, da so po skoraj stoletnem obdobju temeljne teme feminizma ostali skorajdi enaki in prav tako niso postali nič manj nujni oziroma aktualni – z izjemo volilne pravice žensk, ki je bila s pomočjo komunistk_ov v Jugoslaviji uveljavljena leta 1945, avtorice revije Žena danas pa so se bile zanjo primorane še vedno vehementno 3 Zsófia Lóránd o tej problematiki pove slednje: »The new Yugoslav feminists reflected on the promise of the partisan movement and the emancipation politics of Yugoslav socialism, criticized the state for its betrayal of its promise and hoped to make real change« (Lóránd, 2018: 223). 98 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem boriti. V tem kontekstu je omembe vredna tudi sorodnost strategij, ki sta jih uredništvi uporabljali in jih še uporabljajta za razpravo o za njih nujnih vprašanjih, kot bo prikazano v naslednjem delu besedila. Multimedija, interakcija in participacija Revija Žena danas je aktivno izvajala strategijo, v okviru katere nek medij, bodisi analogen bodisi digitalen, prevzame funkcijo vmesnika – tako med avtoricami_ji kot tudi bralstvom, ki se jih aktivno poziva k pisanju. Uredništvo revije si je zadalo poslanstvo, da ne bo postalo zgolj enosmerna komunikacijska pot. Tovrstni interakcijski strategiji, ki temelji predvsem na nenehnih povabilih k sodelovanju, je zavezana tudi Feministka.ba. Spletna revija namreč že na svoji prvi strani izrecno vabi k sodelovanju: »Mi razpravljamo, preučujemo, kritiziramo, diskutiramo. Če želite sodelovati, pišite uredništvu« (Messner, 2023). Tovrstni koncept revije ne gradi zgolj na uveljavljeni in jasno definirani uredniški ekipi, temveč se vzpostavlja kot odprta in nenehno rastoča platforma, pri čemer digitalni potencial pride še posebej do izraza. Skozi skupno delo, ki ga opravljajo številne avtorice_ji, uredniška ekipa pa ga ohranja, je portal Feministka.ba postal portal za umetniško, intelektualno in kulturno dejavne ženske s celotnega območja nekdanje Jugoslavije. Uredniška ekipa je podporno organizacijo, ki stoji za revijo, v intervjuju opisala na sledeč način: »CRVENA je nastala s skupnim delom žensk, umetnic_kov, kuratork_jev, pesnic_ov in prijateljic_ov, ki so skupaj verjeli v transformativno moč umetnosti. Ker se nenehno nahajamo v razmerju med feminizmom, umetnostjo in politiko, je umetniški vidik za naše delo povsem naraven« (Messner, 2023). Iz tega opisa je razvidno, da se vidik (še) ne-avtoric_jev zasleduje v dveh pomenih: na eni strani naj bi tudi bralstvo samo dalo pobudo za pisanje, po drugi strani pa gre tu tudi za preseganje meja publicistike oziroma literature ter prestop k drugim medijem in umetnostim. Večpredstavnostno sodelovanje, kolažirana umetnost, skozi spletne povezave vzpostavljene referenčne strukture in druge politične pobude tako le krepijo značaj odprtosti. Poleg splošnega vprašanja, kakšno vsebino želijo revije sploh posredovati, se pojavi tudi temeljno vprašanje, kako urednice_ki dojemajo umetnost in njeno družbeno vlogo. Kot odgovor na vprašanje pa se nam ponudi tudi največja vzporednica med obema revijama: umetnost ni zgolj osrednja tema sama po sebi, projekta namreč povežeta vlogo, ki jo imajo v družbi umetnost, kultura in izobrazba, s prizadevanji za družbeno revolucijo in emancipacijo žensk. Multimedialnost in umetniška odprtost se tako ne od- Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 99 ražata le v raznolikosti avtoric_jev, med katerimi najdete režiserke_je, teoretičarke_ke, umetnice_ke, pisateljice_je in grafičarke_je, temveč tudi v sami vsebini prispevkov. Tako je bil denimo na portalu Feministka.ba kot reakcija na pandemijo na prvi strani objavljen dosje o tovarištvu (»Drugarstvo«). Za ta dosje je Davorka Turk, ki je med drugim sodelavka pri nevladni organizaciji Center for Nonviolent Action, premlevala vprašanje identitetne politike v odnosu do socialnih vprašanj v družbi (Turk, 2022). Olga Dimitrijević, avtorica, dramaturginja in režiserka iz Beograda, je med pandemijo koronavirusa leta 2022 napisala besedilo o prijateljstvu in solidarnosti, v katerem se sklicuje na kolektivno in kulturno oziroma performativno sooblikovane izraze skupnega in solidarnega (Dimitrijević, 2022). Nataša Prljević, umetnica, ki se ukvarja predvsem z oblikovanjem in tekstilom ter je soustanoviteljica umetniškega projekta HEKLER (www.hekler.org, 11. 9. 2023), je k temu dosjeju prav tako prispevala besedilo, v katerem razmišlja o kolektivnih prostorih. Zasnovala je neke vrste manifest sodelovalnih kulturnih tehnik, v katerem pozdravlja skupno pletenje, kvačkanje, razmišljanje in sanjarjenje. Hkrati v prispevku kritično naslovi umetniški koncept v kapitalizmu, ko pod drobnogled vzame njegovo regulacijo umetniških in kulturnih prostorov (Prljević, 2022). Tem trem omenjenim besedilom je skupno to, da se 1. nanašajo na družbene, politične in do kapitalizma kritične teme (pogosto tudi na temo skrbstvenega dela); 2. vzpostavljajo povezavo med umetniško prakso, feminizmom in politično teorijo kulture; in 3. se implicitno ali eksplicitno ukvarjajo s politično zapuščino socialistične Jugoslavije. To nas pripelje do naslednje točke: tj. do kontinuitete, ki so jo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prekinile vojne in nasilje ter ki jo je spletni projekt poskušal ponovno vzpostaviti. Zgodovinske kontinuitete Ne smemo spregledati dejstva, da Feministika.ba pogosto obravnava predhodnice, ki so bile vpete v boj za pravice žensk. Kot programski članek bi tako lahko razumeli vnos, ki ga najdemo na podstrani »Forum«: tu Tijana Okić, ki je skupaj z eno od urednic spletnega portala, Andrejo Dugandžić, leta 2016 izdala zbornik Izgubljena revolucija: AFŽ između mita i zaborava (slo. Izgubljena revolucija: AFŽ med mitom in pozabo, Dugandžić und Okić, 2018), obravnava AFŽ in z delom predhodnih bork ne poveže zgolj feminizma v 21. stoletju, temveč tudi projekt Feministka.ba. V besedilu formulira zahtevo po sinergični analizi feministične intelektualne zapuščine: »Če želimo zgraditi ali misliti kakršen koli organiziran, feministično mišljen odpor, morajo biti protislovja feminističnega gibanja in fe- 100 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem ministične teorije postavljena v središče diskurza. Ta odpor pa ne sme biti zgolj protifašističen, temveč mora biti danes, ko je kapitalizem življenje na zemlji postavil pod vprašaj, neizogibno tudi protikapitalističen« (Okić, 2022). Tudi v drugih člankih so ponovno obravnavane socialne in socialistične kot tudi jasno protifašistične teme. Boriša Mraović (2022) se tako na primer v besedilu Doze fleksibilnosti zavzema za ponovno izboritev že izborjenih delavskih pravic – vendar z ozirom na ekstremno prekarizacijo in fleksibilizacijo dela skozi digitalno in globalno dejavna podjetja. Tudi njegov zaključek je pledoaje za ponovno pridobitev izgubljenih pravic: »Vsi doseganji dosežki delavskega gibanja, plačnih pogajanj, omejitev delovnega časa, oblik in institucij solidarnosti so z na novo pridobljenimi svoboščinami postali nekaj, za kar se moramo ponovno boriti« (Mraović, 2022). Pri tem ne gre zgolj za golo sprejemanje vsebin, ki bi jih lahko povezovali z AFŽ. Delo kolektiva in avtorstva portala Feministka.ba prehaja na področje kulturnega aktivizma, in sicer od teoretičnega dela do dokumentacijskih in razstavnih aktivnosti. Uredniška ekipa je v intervjuju pojasnila, kako sami vidijo povezavo med posredovanjem znanja, teoretskim delom in aktivizmom: »Odnos do preteklosti je raziskovalen in kritičen, pomaga nam, da dandanes zavzamemo jasnejša stališča. Od naše ustanovitve pa do danes smo preučevanju kolektivne udeležbe žensk v boju zoper fašizem, pri katerem je imela AFŽ izjemno pomembno vlogo, namenili enormne količine raziskovalnih in umetniških zmogljivosti« (Messner, 2023). Uredništvo tako sklene, da so zbrali in digitalizirali obsežno gradivo, ki priča o razvoju in organizaciji AFŽ, ta material pa so nato »z multidisciplinarnimi pristopi preiskovali s feminističnega, z zgodovinskega, s kritičnega in z umetniškega vidika« (Messner, 2023). Dokumentacija in arhiviranje, ki ju je opravil ta feministični kolektiv, sta ogromna, z veliko prepoznavnostjo in mnogokateremi učinki: na platformi www.afzarhiv.org, ki jo je ta ekipa razvijala vrsto let, je tako mogoče najti »digitalizirani arhiv AFŽ, ki vsebuje na tisoče dokumentov, pisem, revij, knjig in drugo arhivsko gradivo«. Poleg tega je kolektiv v okviru svojega dela izdal tudi že omenjeno antologijo Izgubljena revolucija: AFŽ med mitom in pozabo (Dugandžić in Okić, 2018). Naslednji korak na poti od teorije do prenosa znanja je osvojitev muzejskega prostora: kolektiv je v Zgodovinskem muzeju BiH (nekdanji Muzej revolucije) pripravil stalno razstavo Polet žena, ki jo sestavljajo številni artefakti AFŽ iz muzejske zbirke, arhivski dokumenti, fotografije, knjige, revije, plakati in tridimenzionalni predmeti. Projekt je zlahka prepoznaven kot pionirsko delo na feminističnem in znanstvenem področju: »S temi arhivsko-konservatorskimi in kuratorskimi prizadevanji smo želeli prvič na enem mestu in v obliki stalne razstave skupaj prikazati fragmente tega vedno znova potlačenega segmenta protifašistične zgodovine žensk« (Messner, 2023). Omembe vredno je tudi dej- Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 101 stvo, da se je tako obsežno muzejsko, arhivistično in publicistično delo razvilo v ekonomsko negotovih, prekarnih razmerah: združenje CRVENA namreč ni javna institucija, temveč kolektiv, ki se za finančno preživetje bori v gospodarsko nestabilni državi. Nadregionalnost in internacionalizem Feministika.ba je strogo gledano bosanska platforma; že URL spletne strani nakazuje na nacionalno zakoreninjenost projekta (.ba – BiH), poleg tega sta uredniška ekipa, kot tudi številno avtorstvo, povezana s Sarajevom ali z BiH. V dobi digitalnega založništva je geografska umestitev pravzaprav nepomembna, saj je recepcija potencialno možna na mednarodni ravni – vsaj dokler bralstvo razume jezik, v katerem je vsebina napisana. Poleg tega preseneča tudi raznolikost avtoric_jev, ki platformo v pravem pomenu besede umeščajo na področje postjugoslovanskega: umetnice_ki in avtorice_ji prihajajo namreč iz skorajda vseh držav nekdanje Jugoslavije. V tem pa je mogoče najti še eno sorodnost obeh primerjanih feminističnih revij, saj je bilo tudi za revijo Žena danas jugoslovansko usmerjeno uredništvo osrednjega pomena (Lazičić, 2022). Ta projektoma skupna jugoslovanska usmeritev pa ni omejena zgolj na neko nadregionalno idejo, zdi se namreč, da je za obe reviji ključna tudi ideja internacionalizma. Uredništvo Žene danas si je za doseganje slednjega prizadevalo s pomočjo prevodov in recenzij mednarodnih besedil kot tudi preko razprave o položaju žensk v mednarodnem kontekstu. Poleg klasičnih literarnih kritik se je v objavljenih literarnih prispevkih in portretih, ne zgolj jugoslovanskih, temveč tudi mednarodnih pisateljic_jev, odražal interes uredništva po naslavljanju globalne zgodovine idej. Žena danas je tako s pomočjo literarnokritične usmeritve med drugim postala eden od organov socialističnega literarnega gibanja in referenčna točka socialističnega realizma v povojnem obdobju (Barać, 2020; Lazičić, 2022). Relativno močno zastopani so bili tudi literarni prevodi: francoska, nemška, ruska, švedska, češka pa tudi ameriška literarna dela so bila redni del izdaj. Govori in portreti tujih pisateljic_ev pa so tvorili samostojno tematsko linijo v uredniški politiki revije. Mednarodna usmeritev je prav tako eden od ciljev platforme Feministka. ba – pri tem je treba poudariti, da je ta mladi feministični portal na spletu šele eno leto. Naj kot primer navedemo na vidnem mestu objavljen intervju s čilsko odvetnico in sindikalistko Karino Nohales, ki je tudi tiskovna predstavnica čilske feministične organizacije Coordinadora Feminista 8M. Intervju je bil objavljen z naslovom »Feminizem kot pot in obzorje« (Feministika, 2023a). V tem smislu je 102 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem programsko tudi besedilo, ki ga je anonimni_a avtor_ica prevedla iz perzijščine »Budi naš glas« (»Bodi naš glas«), in je bilo v sodelovanju s sarajevskim festivalom WARM julija 2023 objavljeno v dosjeju »Sloboda« (Svoboda). V njem anonimna perzijska avtorica poziva k solidarnosti z ženskami v Iranu, natančneje z revolucionarnim protestnim gibanjem, ki je sledilo smrti dekleta Jine Mahse Amini in je po vsem svetu sprožilo valove solidarnosti. V besedilu avtorica žensko protestno gibanje interpretira kot močno in pogumno gibanje, ki se ne bori zgolj za osvoboditev žensk, temveč svoj vrhunec doseže v boju zoper politično zatiranje v Iranu oz., kot je med drugim zapisano v besedilu, gre za boj zoper »ekonomsko korupcijo s strani verskih vladarjev države« (Feministika, 2023b). S takšnimi besedili Feministika.ba z globalnimi ženskimi gibanji vzpostavlja solidarni odnos. Povzetek in obeti Z ozirom na uredniško politiko, vsebinsko zasnovo in zastavljeno strategijo revij Žena danas in Feministka.ba ugotavljamo naslednje: multimedijski pristop, velik poudarek na umetnosti, številne_i sodelujoče_i, ki se izrekajo tudi o teoretičnih in političnih temah, sklicevanje na politične predhodnice_ke oziroma teme, kot so enakost, delavski boj, protifašizem, protikapitalizem in pacifizem – vse to so opazne podobnosti obeh publicističnih projektov. Feministka.ba se lahko razume kot poskus odprave diskontinuitete in razgradnje politične neenakosti, ki sta jih povzročila vojna in razpad skupne države. S tem pa projekt lahko razumemo tudi kot izraz želje po kritični nadgradnji regionalne feministične kulturne in ideološke dediščine. Digitalna zbirka znanstvenih člankov, ki jih je uredništvo revije Feministka.ba zbralo na omenjenem spletnem portalu www.afzarhiv.org, je mogoče razumeti tudi kot odgovor na izziv, kako ne zgolj omogočiti temveč tudi digitalno razširjati in intenzivirati diskurz o izbranih vidikih jugoslovanske zgodovine. Znanstveni članki, do katerih je mogoče dostopati prek povezav na portalu, nudijo tudi temeljno brezplačno podatkovno zbirko še vedno obvladljivega akademskega diskurza o omenjenem vidiku regionalne zgodovine. Takšen pristop v pojugoslovanskem kontekstu nikakor ni samoumeven. Gre prej za izjemo kot pravilo, kajti zgodovinski revizionizem, ki je v zadnjih desetletjih brisal protifašistično gibanje in ideje socializma, ter nacionalistično razmišljanje, ki so ga okrepile vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, sta v pojugoslovanski publicistiki pogosto vodila k osredotočanju na nacionalistične delitve in zarisovanje meja. V tem pogledu je Feministka.ba – skupaj s svojima predhodnima projektoma www.afzarhiv.org in www.crvena.ba – iz regije iz- Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 103 hajajoč in izjemen kulturni ter politični projekt, ki ga je mogoče razumeti tudi kot publicistični odziv na vprašanje, kako narediti celotno feministično kulturno in in politično zgodovino regije narediti vidno, kljub temu, da so trenutni nacionalni akademski in kulturni interesi osredotočeni na posamezne države, ki so nastale od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Mlada platforma tako predstavlja napreden in ustvarjalen poskus reševanja pomanjkanja sistemskega umetniškega in akademskega raziskovanja zgodovine (post)jugoslovanskega feminizma ter ohranitve te (skoraj) pozabljene skupne dediščine. Prevedla Petra Vadas Bibliografija Arsenijević, Damir in Jelena Petrović (2011): Jugoslovenski feminizmi. Profemina. Specialni broj časopisa za žensku književnost i kulturu (2). Beograd: Fond B92. Barać, Stanislava (2015): Feministička kontrajavnost. Žanr ženskog porteta u srpskoj periodici 1920–1941. Beograd: Institut za književnost i umetnost. Barać, Stanislava (2020): Feminističko oplemenjivanje socijalne literature (od 30-ih godina do 50-ih godina 20. veka). Antropologija, 20 (1–2): 189–211. Dimitrijević, Olga (2022): Šta drugarstvo znači. Dostopno: https://feministika.ba/stadrugarstvo-znaci (31. julij 2023). Dojčinović, Biljana (2018): Prihvatanje razlika. Feministička kritika u Srbiji u postsocialističkom periodu. V Feministički časopisi u Srbiji. Teorija, aktivizam i umetničke prakse u 1990-im i 2000-im. Dojčinović, Biljana in Kolarić, Ana (et al.), 13–23. Beograd: Filološki fakultet Univerziteta u Beogradu. Dugandžić, Andreja in Okić, Tijana (et al.) (2018): The Lost Revolution – Women’s Antifascist Front between Myth and Forgetting. Sarajevo: Association for Culture and Art Crvena. 104 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Feministika (2023a): Intervju s Karin Nohales: Feminizam kao put i horizont. Dostopno: https://feministika.ba/intervju-s-karinom-nohales-feminizam-kao-put-ihorizont/ (4. avgust 2023). Feministika (2023b): Budi naš glas. Dostopno: https://feministika.ba/prevod-budi-nasglas/ (4. avgust 2023). Lazičić, Goran (2022): Književna kritika u časopisu Žena danas. V Žena danas (1936–1940): Prosvećivanje za revoluciju, S. Barać ur., 297–308. Beograd: Institut za književnost i umetnost. Lóránd, Zsófia (2018): Feminist Challenge to the Socialist State in Yugoslavia. London: Palgrave Macmillan. Majstorović, Danijela (2011): Discourse and Affect in Postsocialist Bosnia and Herzegovina Peripheral Selves. Cham: Palgrave Macmillan. Mitrović, Mitra (1959): Жена данас, Годишњак града Београда: 413–424. Messner, Elena (2023): Feministika.ba. Ein post-jugoslawisches Online-Portal für feministische Wissens- und Kunstproduktion (Intervju). Dostopno: https://www. textfeldsuedost.com/kulturwissenschaft/feministika/ (31. julij 2023) Mraović, Boriša (2022): Doze fleksibilnosti. Dostopno: https://feministika.ba/ dozefleksibilnosti/ (31. julij 2023) Okić, Tijana (2022): Antifašistički front žena, osamdeset godina poslije. U’koja smo doba? Dostopno: https://feministika.ba/antifasisticki-front-zena-osamdeset-godinaposlije-ukoja-smo-doba (31. julij 2023). Pantelić, Ivana (2011): Partizanke kao građanke. Beograd: Institut za savremenu istoriju; Evoluta. Prljević, Nataša (2022): Kapaciteti za zajedništvo. Dostopno: https://feministika.ba/kapacitetizazajednistvo/ (31. julij 2023). Тодић, Миланка (2008/9): Нова жена или робињица луксуза: насловне стране женских часописа у Србији (1920–1940), Зборник Музеја примењене уметности, 4/5: 145–163. Elena Messner | (Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? 105 Тодић, Миланка (2022): Фотографија и фотомонтажа на насловним странама ревије Жена данас, Часопис Жена данас (1936–1940): просвећивање за револуцију, зборник радова: 367–390. Београд: Институт зa књижевност и уметност. Turk, Davorka (2022): Uvodnik: Drugarstvo i borba. Dostopno:https://feministika.ba/ uvodnik-drugarstvo-i-borba/ (31. julij 2023) Zaharijević, Adriana (2015): Fusnota u globalnoj istoriji: Kako se može čitati istorija jugoslovenskog feminizma? Sociologija 57 (1): 72–89. Internetni viri www.feministika.ba www.crvena.ba www.afzarhiv.org https://voxfeminae.net/ www.knjizenstvo.rs www.bookvica.net 106 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem 107 108 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Jelena Vesić Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ Povzetek: Izpraznjene pokrajine in odporna telesa – »koža zgodovine« Zgodovinska oblika krajine [ang. landscape] priklicuje dva odnosa do pokrajine, ki se izražata v dveh priponskih glagolih: gledati (iz grškega skopos) in oblikovati (iz staroangleškega sceppan). To natančno pojasnjuje, kako podobe naravnega okolja vedno prikazujejo drugo »naravo« – naravo, ki je že semiotizirana z nekega zunanjega vidika. V tem besedilu analiziram podobe »očiščenih pokrajin« (Levi, 2021, 2022) v delih sodobnih umetnic – podobe odsotnosti, izbrisa in praznine – kot afektivne kazalce travmatične politične zgodovine: razpad države, uničenje socialistične družbene infrastrukture, množično iztrebljanje ljudi, razseljevanje, privatizacija družbene lastnine, nacionalni zgodovinski revizionizem. V času socialistične Jugoslavije je beseda zemlja v srbohrvaškem jeziku označevala tako zemljo kot državo. Zato je imela večplastna tema krajine pomembno vlogo v vizualnih predstavah po vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja. Ukvarjam se s pojmi praznine in odsotnosti, vpisanimi v pokrajino, s pokrajino kot odsotnostjo v sodobnih delih štirih feminističnih avtoric, ki delujejo na področju videa, fotografije in filma: Marte Popivoda (Pejzaži otpora ali Pokrajine odpora, 2021), Darinke Pop-Mitić (Pejzaži ali Pokrajine, 2003–04), Goranke Matić (Tiho teče Sutjeska, 2003–04) in Milice Tomić (Ukradeno pismo, 2014). Ključne besede: antifašizem in sodobna umetnost, pojugoslovanski prostor, feministične intervencije, longue durée podobe, krajina kot odsotnost Dr. Jelena Vesić je neodvisna kustosinja, avtorica, urednica in predavateljica. Dejavna je na področju založništva, raziskovanja in razstavnih praks, kjer prepleta politično teorijo in sodobno umetnost. Njene nedavno izdane knjige so: On Neutrality (z Vladimirjem Jerić Vlidijem in Rachel O‘Reilly), Non- Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 109 Aligned Modernity edition, MSUB Beograd, 2016; Alt-Truths and Insta-Realities: The Psychopolitics of Contemporary Right, (z Vladimirjem Jerić Vlidijem), Red Thread #5, 2020; Stagecraft by Vesna Pavlović, Vanderbilt University Press, 2021; Feminist Takes: Early Works by Želimir Žilnik (z Antonio Majačo in R. O’Reilly), Sternberg Press, 2021 and Yugoslav Art Space (z Branislavom Dimitrijevićem and Ješom Denegrijem), JRP (v pripravi). [email protected] Abstract The historical form of the word landscape evokes two distinct relations to the land, expressed in two suffixed verbs: ‘to look at’ (derived from Greek skopein) and ‘to shape’ (derived from Old English sceppan). It explains exactly how images of the natural environment always display a ‘second nature’– the nature that is already semiotised from some external point of view. I analyse in this text the images of “cleansed landscapes” (Levi, 2021, 2022) in the works of contemporary female artists – images of absence, erasure and emptiness – as affective pointers to traumatic political histories: dissolution of the state and socialist social infrastructure, the mass extermination of people, displacement, privatisation of social property, and national historical revisionism. In socialist Yugoslavia, in the Serbo-Croatian language the word zemlja signified both the land (the soil) and the state. The layered topic of landscape therefore played a significant role in visual representations after the wars of the 1990s. In this article I engage with the notions of emptiness and absence inscribed in the landscape and with the landscape-as-absence in the contemporary works of four feminist authors working in video, photography and film: Marta Popivoda (Pejzaži otpora (Landscapes of Resistance), 2021), Darinka Pop-Mitić Pejzaži (Landscapes), 2003–04), Goranka Matić (Tiho teče Sutjeska (Softly Flows the Sutjeska), 2003–04), and Milica Tomić (Ukradeno pismo (The Purloined Letter), 2014). Key words: antifascism and contemporary art, post-Yugoslav space, feminist interventions, longues durées images, landscape-as-absence Jelena Vesić (PhD) is an independent curator, writer, editor and lecturer. She is active in the field of publishing, research and exhibition practice intertwining political theory and contemporary art. Her recent books are: On Neutrality, (with Vladimir Jerić Vlidi and Rachel O’Reilly), Non-Aligned Modernity edition, MoCA, Belgrade, 2016; Alt-Truths and Insta-Realities: The Psychopolitics of Contemporary Right, (with Vladimir Jerić Vlidi), Red Thread #5, 2020; Stagecraft by Vesna Pavlović, Vanderbilt University Press, 2021; Feminist Takes: Early Works by Želimir Žilnik (with Antonia Majaca and R. O’Reilly), Sternberg Press, 2021 and Yugoslav Art Space (with Branislav Dimitrijević and Ješa Denegri), JRP (forthcoming, 2023). [email protected] 110 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Landscape shows ‘the natural world’ as a mediated image, a representation, an interpretation, a framed picture or even a framed view. The suffix ‘-scape’ illustrates our relation to the land, and what we do to the land by both our gaze and action. In the broader pictorial tradition of landscape as an artistic genre, the ‘scape’ contained a double meaning – to look (derived from Greek skopein) and to shape (derived from Old English sceppan). Thus, a landscape is conceived as ‘a second nature’ (Essanu, 2021: 2): a product of nature and artifice, of looking and shaping. The images of landscape are always semiotised and entangled with history. In this article, I focus on ‘looking’ and ‘shaping’ the contemporary political landscape of the post-Yugoslav space by images: artistic actions in (and with) a natural environment. I present some examples of contemporary feminist interventions into the ‘shapes’ of national revisionist histories: the histories that serve to normalise the wars of the 1990s and the processes of re-establishing patriarchal and nationalist values, consumerist, neoliberal oblivion, and the cancellation of any public responsibility and sense of shame. I analyse contemporary artworks that question the tradition of historical landscape images and recall anti-fascist histories and politics at different moments in current right-wing hegemonies. I engage with the notions of ‘emptiness’ and ‘absence’ inscribed in the landscape, with the image of landscape-as-absence that evokes traumatic histories of ‘looking’ and ‘shaping’ in the post-Yugoslav region. This intense visual absence inscribed into the field of representation invites viewers to encounter their uneasiness with the ongoing process of the erasure of emancipatory histories and politics. My colleague and friend, film theorist Pavle Levi used the term “cleansed landscapes” to signify a specific tendency of contemporary documentary films of the post-Yugoslav generation (Levi, 2021). For Levi, to whose political-semantical operation I will return with closer attention later in this article, “cleansed” refers to ethnic cleansing; it connotes suppression and denial of the mass extermination and genocide of people, as well as erasure and concealment of anti-fascist histories, struggles and politics. I observe the images of absence, erasure and emptiness as longues durées images, situating the story in the wider movement of anti-fascist artistic and intellectual struggles, coinciding and intersecting with the ‘conclusion’ of the Yugoslav wars in the early 2000s and the processes of the so-called transition and normalisation. I delineate this 20-year history of artistic and feminist anti-fascist struggle by taking four exemplary artistic interventions as both the examples and the pillars of my thesis. I start from the recent film Pejzaži otpora (Landscapes of Resistance, 2021) by Marta Popivoda, and go back 20 years to the moment of the political rehabilitation of WWII fascist collaborators in Serbia Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 111 in 2003, regarding which Darinka Pop-Mitić in Pejzaži (Landscapes, 2003–04) and Goranka Matić in Tiho teče Sutjeska (Softly Flows the Sutjeska, 2003–04) raised questions of genocide and the suppression of Yugoslav anti-fascist politics and histories. Milica Tomić’s Ukradeno pismo (The Purloined Letter, 2014) in this narrative operates as the commentary, as an open question, addressing what the artist refers to as “an ethic of an image”, or what I am interested in more broadly, and in this text, specifically: the politics of historicisation, constitutive to all returns to history. Does the landscape (still) remember? The film Landscapes of Resistance (2021) by Marta Popivoda unfolds as an artistic-political journey through the landscapes of anti-fascist histories, emphasising the role of women in making, but also in remembering these histories. It follows the story of a comrade called Sonja – a communist revolutionary, partisan fighter, concentration camp survivor and elderly woman. Sonja represents many whose names and surnames are not remembered by history: the so-called ‘unknown heroines’. We encounter her in slow-moving images showing her face and body in a series of cinematic close-ups: her mouth, her hair, her moles, her veins, her hands, her wrinkled skin, but also her profound gaze, her political brevity and her optimism. The ‘landscapes of resistance’ are inscribed on her body. The slow depictions of closeness and vulnerability and abstract, tactile, profound images condense on the film screen as the ‘skin of history’– a concept that can be derived from Laura Marks’ notion “the skin of the film” (Marks, 2000). While speaking about big ideas and political projects, Sonja tells her stories in close up – the harrowing evils of World War Two, her torture in prison and her deportation to a concentration camp, where she acted as the leader of the women’s anti-fascist resistance movement. Sonja is still fighting fearlessly. She is never sentimental about her own life and never doubts the partisan goal she espoused – “we knew that we would win” – she repeats while talking about the most precarious and hard moments, in which victory seemed almost impossible. However, Sonja’s story is not about grand historical gestures and abstract ideas. She talks from her experience about ambiguities and contradictions, the materiality of practice, and the female side of revolutionary militancy. 112 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Marta Popivoda, Landscapes of Resistance, 2021, film still, courtesy of the artist. The documentary and cinematic style of recording Sonja’s narration is sharply contrasted with the poetic, cubist-structuralist images of the landscapes, conceived as formal experiments in the cinematic memorialisation of the ‘sites’ where significant struggles and crimes happened. The landscape in this film is precisely what W. J. T. Mitchell terms “landscape as medium” (Mitchell, 2002: 2). Nature, in all its apparent silence and peace, always appears to be reacting meteorologically and sonically to Sonja’s stories. The empty and eventless landscapes are shown in a series of close-ups: cracks in the wood, the surface of grass, lush treetops rustling in the wind, the poppy fields, and stones in a forest stream of a fast shallow river that runs over them like inexorable time. Popivoda’s poetic, experimental film uses a sensual approach to the image of landscape precisely to emphasise the long silence, or absence, to evoke the problem of the erasure of anti-fascist memories from the histories of today’s European societies. And post-Yugoslav generations traumatically witnessed these erasures during the ethno-nationalist wars in the 1990s in which Yugoslavia disappeared. The cancellation of histories of anti-fascist political struggles and the negation of the war crimes of the post-Yugoslav wars may be seen as the basis of the rising re-fascisation of the political sphere in the region. Moreover, the violent historical turns originating in the collapse of Yugoslavia have become the ‘dark avant-garde’ of the global rise of neo-conservative populist political forces. Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 113 Absence at the heart of the image: the political landscape 2003–23 The term “political-landscape film”, according to film theorist Pavle Levi (2021), signifies a specific tendency in contemporary documentary films of the post-Yugoslav generation. It entwines two groups of contemporary films: one thematising the anti-Yugoslav, ethno-nationalist wars of the 1990s,1 and another that deals with the anti-fascist partisan struggle during World War Two, after the wave of national historical revisionisms from the 1990s onward.2 Absence at the heart of the landscape for Levi symbolises two things, appearing in the intersection of the traumatic experience of genocide and mass extermination of people, and its contemporary suppression and denial in different parts of the post-Yugoslav region (ibid.). It also connotes another absence, which is the systemic suppression, erasure and denial of the heritage of the partisan movement, the Yugoslav Revolution, and socialism (ibid.). Emptied images produce the effect of “restlessness and unrest and invite the viewers to an active participation” (ibid.). I am expanding the two thematisations of absence, analysed by Levi (ibid.) in recent film production, to point to the social constellations after the end of the wars of the nineties – the years of so-called transition and normalisation – as circumstances that have given combative meaning to artistic-political returns to recent histories through the images of landscape-as-absence. The images of absence are not only part and parcel of these films’ visual language but they also render a historical sequence of the struggles against oblivion in contemporary art, intellectual production, and civic political activism from the early 2000s until today – struggles in which female artists have played a significant role. These are longues durées images in which the themes of partisanship, anti-fascism and Yugoslavism appear together and in an ideological juxtaposition with the wars of the nineties and their contemporary ideological manifestations in the new ‘democratic’ nation-states. The politics of partisanship and anti-fascism became 1 Some of the examples that Levi (2021) mentions in this context are: Dubina dva (Ognjen Glavonić, 2016) and Pejzaži rata, pejzaži mira (Aron Sekelj, 2017) dealing with war crimes in Kosovo, Dani šoka i potresa (Selma Doborac, 2016) and Crvene gumene čizme (Jasmila Žbanić, 2000) thematising war crimes in Bosnia and Herzegovina and Na vodi (Goran Dević, 2018) depicting war crimes in Croatia. 2 The examples that Levi (2021) comments on here, aside from Marta Popivoda’s Pejzaži otpora (2021), are: Abdul & Hamza (Marko Grba Singh, 2015), Spomenik (Igor Grubić, 2015), Gora (Stefan Malešević, 2017), Dom Boraca (Ivan Ramljak, 2018), Sarabande (Kaltrina Krasniqi, 2018), Pozdrav iz slobodnih šuma (Ian Soroka, 2018), Sinovi smo tvog stijenja (Ivan Salatić, 2018), Zemlja meda (Tamara Kotevska i Ljubomir Stefanov, 2019), Domovine (Jelena Maksimović, 2020) and Snimak pejzaža bez predistorije (Doplgenger, 2020). 114 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem important after the wars of the 1990s as a third position against the bloc of ruling and opposing options: democracy and nationalism, both of which supported the rehabilitation of collaborators with the WWII fascist regime. In 2003, Darinka Pop Mitić started her project Landscapes (2003–04) dealing with the politics of suppression and silencing of genocide in post-Yugoslav space. Goranka Matić began her photographic cycle Softly Flows the Sutjeska (2003–04), mixing images of the untouched landscape and the devastated partisan monument on the river Sutjeska. In the same year, the journal Prelom No. 53 published the first immediate discussions on the politics of partisanship and anti-fascist struggle in the post-Yugoslav space; these resonated with the social activism of the time, which rallied against the process of legal and institutional rehabilitation of Chetniks. Certainly, the wars of the 1990s had already instigated the rehabilitation of collaborators with fascism, who were just waiting for its legal legitimation. The editors of the Prelom journal published a reprint of the text of the Presuda narodnom izdajniku Draži Mihajloviću /Verdict Against the People’s Traitor Draža Mihajlović (the Chetnik leader), as well as several key partisan proclamations from the years between 1941 and 1943 – a collection of inspiring political texts and documents whose themes and messages could easily be applied to the contemporary political situation. The journal was abundantly illustrated with scenes of partisan art, in which the landscape plays a prominent role. On the cover of the journal, there was a photograph by Vesna Pavlović from the series Collection (2003), which she started at the time, showing the interior of the foyer of Palata federacije (the Palace of Federation) in Belgrade, with exhibited paintings by Đorđe Andrejević Kun, of which the central image portrays a partisan column walking through the harsh landscape of mountain karst. Beautiful paintings in beautiful rooms: ‘landscape-as-absence’ as décor Omarska, Srebrenica, Vukovar, Ovčara4. A series of luscious small-format landscapes within ornamental metal frames (an available imitation of a classicist-style decor) connoting a tapestry, a typical decorative accessory on the walls of middle-class home environments in Yugoslavia in the eighties. In 2003, Darinka 3 Cf. Prelom No. 5 from the year 2003, edited by Slobodan Karamanić, Dragana Kitanović, Vesna Madžoski, Vladimir Marković, Svebor Midžić, Siniša Mitrović, Milan Rakita, Jelena Vesić: https://www.prelomkolektiv.org/ 4 The toponyms are the places of the mass graves; in the paintings by Darinka Pop-Mitić, the names of the toponyms are engraved on the small plaques attached to the frames. Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 115 Pop Mitić, a young artist who had moved to studying art from political science, took on the project of reconstructing the toponyms of mass graves of the Yugoslav wars of 1990s in the spirit of landscape painting. Revolted by the politics of erasure, hiding and suppression, as well as so-called normality and everyday life, Pop Mitić threw the questions of responsibility and shame, the questions of politics as a souvenir involuntaire5 back at her audience. In the paintings she reconstructed the landscapes, the toponyms of mass killings, after the review reports on war crimes by the Human Rights Fund where she had worked sorting and scanning press clippings as a student of political science in the 1990s. Pop Mitić approached the technique and medium of painting through a kind of subversive academicism, simulating and intensifying the performance of painting with egg pigment, tempera, markers and acetone on photo-paper to produce the landscape paintings as objects of décor, a souvenir art. The Srebrenica flags (a red flag indicates a grave in the practical forensic processing of war crimes) is the only abstract composition in this ‘exercise of styles’ and the only image that does not fit completely into the flamboyant oval frame assigned to it. Although the artist insists on “abstraction as a methodology of erasure,”6 it could be said that it is precisely this ‘mismatching’ of abstract painting and decorative frame that provokes the thought that something is wrong with these images. Pop Mitić used ‘beautiful paintings’ of the landscape-as-absence, as stock images for the decoration of the pages in the kitsch ultra-right tabloid newspaper Kurir, where she worked as one of the assistants in visual design, when a student of the Academy of Fine Arts in Belgrade. Relying on her working context (of populist irresponsibility to meaning and mental laziness towards concentrating ‘on details’), the artist succeeded in planting images of the sites of genocide in the high-circulation newspapers that were precisely producing the ideology of denial and suppression of the genocide. So, her Pejzaži (2003–04) eventually ended up illustrating the readers’ love letters. The next time she exhibited the paintings was in the petit bourgeois environment of the basement room of the exhibition space of the Biennial of Young Artists in Vršac in 2004 (Mitrović et al., 2004), referring to the symbolism of the space itself as a dark place of the Id, as a container that suppressed dirty thoughts and little lies. In its developed form, as exhibited today, Landscapes are shown as a part of an ambient installation, a middle-class room in which ‘beautiful pictures’ decorate neat and modern wall5 Souvenir involontaire is the notion connected to Marcel Proust’s In Search of Lost Time and the term that the artist Darinka Pop Mitić and theorist Svebor Midžić discuss in the description-text, part of the installation Pejzaži, 2004 (currently in the collection of the Museum of Contemporary Art – Belgrade). 6 From my conversations with the artist on the occasion of writing this article in the year 2023. 116 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem papered walls, refreshing against the gloomy brownish colours of large, puffy armchairs. Pop-Mitić places the images of “cleansed landscapes” (Levi, 2022) in different contexts, asking the viewers: “What does one find acceptable, or simply pretend not to see, to secure a sheltered middle-class life?” or “To what degree does ‘the beauty of art’ continue to participate in the creation of complicit silent majorities?” (Midžić and Pop Mitić, 2004). Darinka Pop Mitić, Landscapes, 2003–04, courtesy of the artist. Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 117 Restlessness and unrest in intact nature: (On the occasion of the 80th anniversary of the battle of Sutjeska) The Sutjeska partisan memorial complex epitomises the modernist idea of Gesamtkunstwerk, featuring architecture, sculpture, painting and the natural frame of the ‘heroic landscape’. The Sutjeska monument by Miodrag Živković, made in 1971 of reinforced concrete, “represents giant cleft rocks symbolising the Sutjeska canyon and the iron will of the partisan forces breaking through the iron ring of the enemy forces surrounding them” (V.P.-Z.B., 1971). The Memorial Home, designed by Ranko Radović, and made of concrete, was inspired by the structure of the local katun – a mountain hut inhabited by shepherds. On its concrete walls and the columns supporting the broken ceiling the names of the 7,000 partisans who were killed during the battle on the river Sutjeska are inscribed. The process of inscribing those names represented the only announcement of individual deaths achieving higher meaning through the totality of a ‘better future’. Memorial Home Sutjeska in a tall grass, 2003, photo: Jelena Vesić. Together with Goranka Matić, I, at that time a student of art history, visited the Sutjeska Memorial Park in 2003, after it had been damaged in the wars of the 1990s in Bosnia and Herzegovina (Vesić, 2004: 21–49). Interestingly, the ‘landscape’ – the tall grass around the memorial hut – turned out to be an obstacle and 118 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem a kind of protective envelope around the Memorial Home, which had been closed for years, hiding the devastated murals (13 scenes) created by Krsto Hegedušić in 1973. The manager of the former youth resort previously located by the Memorial Home advised me not to go through the grass due to the risk of poisonous snakes. Although the manager’s story seemed to me like an interesting metaphor in the whole economy of suppressing the partisan anti-fascist narrative, I still followed the rationality of the warning and waited for the mowers who dutifully cleared a narrow path the next day, making the Memorial Home accessible for a student of art history from Belgrade. The nationalist armies of the 1990s stayed in these areas and left their traces: in the mural scene depicting fascists and people’s traitors (Hegedušić, The Occupying Forces), the face of the Ustasha was hollowed out, while above the Chetnik’s head, a heart and the inscription Grk (A Greek) in Cyrillic had been added (the other letters on the mural are Latin). Tito in the central niche, a mural that is a tribute to Augustinčić’s famous sculpture of Tito from 1948, had symbolically been hit in the eyes and genital area by a burst of gunfire. FK Mladost Goša (Mladost Goša Football Club) was inscribed over the scene Dance Macabre of Fascism, many personal names were etched across the mural, and each picture was full of contemporary scratchings, ephemeral notes and personal signatures. According to the dates, we saw that the last names had been engraved in 2001, although we also came across inscriptions dated in the future, in 2010. At that moment, the year was 2003: we were there 60 years after the Battle of Sutjeska and 30 years following the construction of the memorial complex. The skin of history had been scratched, and the murals were full of scars. Goranka Matić, Softly Flows the Sutjeska, 2003–04, courtesy of the artist. Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 119 Matić’s monumental photo-collage cycle Softly Flows the Sutjeska (2003–04) was exhibited at the Salon of the Museum of Contemporary Art, Belgrade in 2004 and curated by Branislava Anđelković and Branislav Dimitrijević. “What seems unbearable here at first glance is the compulsion of direct contact between two types of photographic images: photographs that mechanically record a natural motif and photographs that mechanically record cultural content” (Anđelković et al., 2004: 3). Matić connects the images of ‘nature’ and ‘culture’ as if this connection establishes some evidence pointing to ‘this’ and ‘here’ as in the claim this-has-happened-here. But what has happened? And where? What is the claim? All these questions are hanging in the tiny unbearable line of the cruel contact of two types of image: one that evokes politics and history (darkened and fragmented wall painting) and the other that depicts the succulent beauty of untouched nature (in the glossy style of a National Geographic magazine). Although Matić tries to connect the landscapes in Hegedušić’s paintings with her photographs of nature, looking for similar motifs to those shown on the murals, the image is dominated by a ‘cut’, a ‘seam’, a ‘sharpness of collage’ that causes discomfort and unrest in the viewer. It does not allow us to establish any continuity, but rather to face the disintegration itself. In the ‘heroic landscape’ where the partisan war happened, the ethno-nationalist war of the 1990s took place as well. At the time of the presentation of Matić’s work it was assumed that these very landscapes were hiding some of the war criminals, perhaps Radovan Karadžić himself, actually arrested a year later in Belgrade. The scars on the murals are a direct inscription of the ideology and practice of the initiators of the war in the 1990s. The intervention that Matić performs here is precisely about the process of emptying the landscape – the ‘heroic landscape’ of the partisan struggle – not in the picture, but in the broader social reality. The collage cuts signify this disconnection. Is it possible to fill the public space anew with questions of the history and politics of anti-fascism? Commenting on the choice of artistic theme, in the prime time of the political and economic restoration of capitalism and national historiography, Dimitrijević and Anđelković wrote: In the contemporary political climate of complete denial of the emancipatory role of the People’s Liberation Struggle [NOB], and in the discursive practice of not recognizing the process of modernisation initiated in post-war Yugoslav socialism, it has become almost ‘obscene’ to deal with this historical period and its manifestations in the field of visual ideology, except when proving anti-communist position as self-explanatory. The predominant discourse of anti-communism practically abolishes, that is, forbids retrospective thinking about the NOB or post-war socialist construction, and any counter-intervention in that discourse 120 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem is reduced to the speech of a ‘naive subject’ who still believes in something that has allegedly been thrown to the junk heap of history. (Anđelković et al., 2004: 9) Stealing from history: an image walks down the stairs in the ‘partisan forests’ An image of long duration and long struggle is, at the same time, an image that may be excessively used and consumed, an image whose political meaning will fade or become the very space of the struggle ‘for’ the image and ‘by-the-means-of ’ the image. The themes of history, and specifically the emancipatory moments of Yugoslav socialism, have in the meantime become the popular trait of many artistic identities in the post-Yugoslav region and a kind of trend – I would say a genre – in which emancipatory history and politics are appropriated as mere tokens guaranteeing the success of individual authors on the critical art market. Milica Tomić, The Purloined Letter, 2014, courtesy of the artist. In the photograph and artistic action by Milica Tomić The Purloined Letter, after Edgar Allan Poe), from the year 2014, the landscape connotes the performance of some hidden action. The artist walked down the steps in the garden of the Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 121 Museum of Yugoslavia, carrying a zoomed-in fragment of the famous photograph of the Non-Aligned leaders, a sort of an ‘official photo’ of the Non-Aligned Movement and its establishment during the Belgrade Summit in 1961. The artist snatched away this fragment, almost stealing it, using the photographic reproduction of the performance to symbolise the fragmentation of common history under the banner of artistic authorship. If we delve into the photographic image itself, as with Goranka Matić’s Sutjeska, we find a certain discomfort in the gap between ‘nature’ and ‘culture’. The artist’s body is hidden behind the image, completely covered by the image; it is only a support, an engine, a mobiliser: as if the image itself is running away through the forest, or as is said of a stolen object, ‘it got legs’, which is almost literally depicted in this work. The stairs are surrounded by a deep forest and seem to lead nowhere, and towards something we cannot see yet. Taken from a height, the photo shows lush canopies of conifers, and green cascades of pine branches. The photographic action is recorded in the highly ideological designed landscape, in the garden of the former Residency and Memorial Complex “Josip Broz Tito” (now Museum of Yugoslavia), which hosts a significant collection of presidential gifts from all around the world, many of which are from the countries of the Non-Aligned Movement. The old pine woods evoke scenes of partisan liberation war – partisans were always hiding in the forest. The landscape around the Museum of Yugoslavia was designed according to Tito’s taste for nature, and his special liking for pine trees, which reminded him of the partisan forest and which he considered as the environment of common people. According to the memoir of Tito’s gardener, he did not want any old branches to be cut, he wanted the forests to develop freely and look natural: “don‘t cut those branches, let them be old, I am old too” (Pavlović, 2015). There were many birds, flower alleys, sculptures and peacocks in the garden. The peacocks died. Part of the former Residence of Josip Broz Tito was partitioned off by a high wall during the reign of Slobodan Milošević, who appropriated part of the complex for the needs of the President of Serbia, as well as the very name Yugoslavia for the ‘fragmented state’ comprising Serbia and Montenegro. The name of Yugoslavia is now museologised, kept in the Museum of Yugoslavia that preserves memories of Tito, socialism and Non-Alignment both as dead and alive. The museum maintains, conserves and activates through contemporary art exhibitions its objects and historical narratives. It is an inexhaustible resource for contemporary art production, in a hasty search for new threads of emancipatory histories – the place where ‘archival fever’ is always actual, highly intense and potentially mortal. Milica Tomić’s photographic action recalls the question of conceptual artist Raša Todosijević and his Edinburgh Statement: Who makes a profit from art, and 122 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem who gains from it honestly? from 19757. In the wake of this, we can continue to ask – who profits from history, archives and legacy, and who undertakes the politics of historicisation responsibly? What is the ethics/politics of the artistic appropriation of historical content? Who has the right to these images? How can history be done in a common space, without fencing off territory and putting up a board with the author’s name on private property? The Purloined Letter by Tomić – as I read it in this context – reflects on the constellations of history, contemporary art, and property in an age of expansion of historical revisionisms and politics-without-truth, of renewed ‘archival fever’ within contemporary art, of sentimental fetishisation of images of emancipatory histories, without sincere historical responsibility. The practice of relentless appropriation, packaging, and repackaging of common heritage is branded as artistic research and signed by an artist’s name denoting its appropriation as private property. In a later iteration of the work, in 2019, the artist strolled down the streets of central Vienna, carrying the same fragment from an image of Non-Aligned leaders. In his analysis of Edgar Allen Poe’s The Purloined Letter, Jacques Lacan claims that the “sender receives from the receiver his own message in an inverted form” (Lacan, 1966: 30). Something that cannot be escaped always comes back to haunt us, however much we might think we have evaded it, however unaware we are of its existence in the first place. 7 See: http://www.seecult.org/sites/default/files/attachments/edinburgh-statement-rasatodosijevic.pdf Jelena Vesić | Emptied Landscapes and Resistant Bodies – the ‘Skin of History’ 123 References Anđelković, Branislava and Dimitrijević, Branislav (2004): Between here and once upon a time: Goranka Matić’s Sutjeska. In Goranka Matić, Softly Flows the Sutjeska. Belgrade: Museum of Contemporary Art. Eşanu, Octavian (2020): Escape the Landscape. Art Margins (10/1): 3–13. Levi, Pavle (2021): Pejzaži u kadru, ljudi u odsustvu. Peščanik.net, 13.03.2021. https:// pescanik.net/pejzazi-u-kadru-ljudi-u-odsustvu/ (10 November 2023) Levi, Pavle (2022): The Cinema of Cleansed Landscapes (On Image Politics after Yugoslavia). Sense of Cinema. http://www.sensesofcinema.com/2022/afteryugoslavia/the-cinema-of-cleansed-landscapes-on-image-politics-afteryugoslavia/ (10 November 2023) Marks, Laura U. (2000) The Skin of the Film (Intercultural Cinema, Embodiment, and the Senses), Durham: Duke University Press. Mitchell, W. J. T. (ed.) (2002): Imperial Landscape. In Landscape and Power, W. J. T. Mitchell (ed.), 5–34. Chicago: Chicago University Press. Mitrović, Siniša and Vesić, Jelena (ed.) Untitled (as yet). Biennial of Young Artists – Vršac. Belgrade: Centre for Contemporary Art. Midžić, Svebor and Pop Mitić, Darinka (2004): Description of the work, part of the installation Pejzaži in the collection of the Museum of Contemporary Art – Belgrade) . V.P. and Z.B. (1971): Vedro jutro na Sutjesci (Bright morning on the Sutjeska). Politika. (6 September 1971). Pavlović, Miomir (2015): Priče Titovog baštovana. Belgrade: Muzej istorije Jugoslavije. Vesić, Jelena (2004): On the occasion of the sixtieth anniversary of the battle of Sutjeska. In Goranka Matić, Softly Flows the Sutjeska, B. Anđelković and B. Dimitrijević (ed.), 21–49. Belgrade: Museum of Contemporary Art, Belgrade. 124 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem 125 126 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Katja Mihurko Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes1 Abstract Mapping girl‘s sexual desire in prose by Gelč Jontes The article introduces Gelč Jontes (1906–1973), a long forgotten Slovenian writer in the history of Slovenian literature. The first part of the article provides biographical information that was previously unknown, as Gelč Jontes was listed in the Encyclopaedia of Slovenia with only a few lines. The following section summarises the reactions of her contemporaries to her only published collection of novellas, Sreča na črepinjah (Happiness on Shards, 1943), and explains the main features of her literary work. The central part of the article focuses on the study of female sexual desire rooted in girls‘ studies and feminist geography studies. The conclusion of the article is that Gelč Jontes contributed to Slovenian literature autobiographical representations of girls‘ sexual desire in urban topography, which she was the first one to introduce to Slovene literature. Keywords: girls studies, sexual desire, Slovenian women writers, feminist geography studies Katja Mihurko, PhD, is a full professor at the Faculty of Humanities and head of the Research Centre at the University of Nova Gorica. She is also a researcher at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. She researches representations of femininity and masculinity in the field of literature and literary studies, focusing on Slovenian literature. She has published articles on the women‘s movement in the pre-World War II period ( II ) and has integrated digital humanities approaches into her literary studies. She teaches courses on women writers and Slovenian 1 Članek je je rezultat dela na raziskovalnem projektu Spolna želja v delih slovenskih avtoric (1890–1940) v transnacionalni perspektivi (N6-0322), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost in inovacije Republike Slovenije iz državnega proračuna. Najlepše se zahvaljujem dr. Mirti Koželj za številne podatke in ustvarjalen pogovor o Gelč Jontes ter dovoljenje za objavo fotografij. Za podatek o lokaciji mestne zastavljalnice se zahvaljujem dr. Mojci Šorn, za podatke iz krstne knjige pa dr. Julijani Visočnik. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 127 literature, as well as on topics related to gender studies and feminist theory. She is currently the principal investigator of the project »Transformations of Intimacy in the Literary Discourse of Slovenian ‚moderna‘« funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS) and the Czech Science Foundation (GAČR), and principal investigator of the project »Sexual Desire in Slovenian Women‘s Writing (1890–1940) in a Transnational Perspective« funded by the ARIS. She is also coordinator of the CEEPUS (Central European Exchange Programme for University Studies) Women Writers in History network and chair of the Scientific Advisory Board of the Council of Europe‘s Women Writers Cultural Route. She wrote six scholarly monographs and edited five volumes of the critical edition of the Collected Works of Zofka Kveder. Povzetek Prispevek predstavlja v slovenski literarni zgodovini dolgo pozabljeno slovensko pisateljico Gelč Jontes (1906–1973). V prvem delu članka so navedeni biografski podatki, ki so bili doslej neznani, saj je bila Gelč Jontes uvrščena v Enciklopedijo Slovenije le z nekaj vrstičnim geslom. V nadaljevanju so povzeti odzivi njenih sodobnikov na njeno edino izdano zbirko novel Sreča na črepinjah (1943), razložene so tudi temeljne značilnosti njene literarne pisave. V osrednjem delu članka je pozornost usmerjena v raziskavo ženske spolne želje, ki izhaja iz študij deklištva in feministične geografije. Sklepna ugotovitev članka je, da je Gelč Jontes v slovensko književnost prispevala avtobiografske reprezentacije dekliške spolne želje v urbani topografiji, kar do njenih del v slovenski književnosti ni bilo prisotno. Ključne besede: študije deklištva, spolna želja, slovenske pisateljice, feministične geografske študije Dr. Katja Mihurko Poniž je redna profesorica na Fakulteti za humanistiko in vodja Raziskovalnega centra Univerze v Novi Gorici. Kot raziskovalka je zaposlena tudi Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Raziskuje reprezentacije ženskosti in moškosti na področju književnosti in literarne vede s poudarkom na slovenski literaturi. Objavlja članke o ženskem gibanju v obdobju pred drugo svetovno vojno in v literarne študije vključuje pristope digitalne humanistike. Predava o pisateljicah in slovenski književnosti ter o temah, povezanih s študijami spola in feministično teorijo. Trenutno vodi projekt »Preobrazbe intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne«, ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) in Češka znanstvena agencija (GAČR), in projekt »Sexual desire in Slovenian Women‘s Writing (1890–1940) in a Transnational Perspective«, ki ga financira ARIS. Je tudi koordinatorka mreže CEEPUS (Central European Exchange Programme for University Studies Women Writers in History) in predsednica znanstvenega svetovalnega odbora organizacije kulturne poti Pisateljice pod okriljem Sveta Evrope. Napisala je šest znanstvenih monografij in uredila pet knjig kritične izdaje Zbranih del Zofke Kveder. In potem pot domov. Iz enega predmestja v drugo. Peljala bi se, toda svežega dvodinarskega novca si ne upa pokazati jutru: takoj bi vedeli, kako je z njo, kje ga je dobila: dal ji ga je za vožnjo. Nihče ne bi verjel, da ji je dal dva dinarja samo zato, ker ni hotela vzeti stotaka; da ga je vzela le kot od prijatelja, ne od ljubimca. In peš je hodila iz enega konca periferije na drugega, trije kilometri. 128 Težko je hodila, napeta je bila, da ji je obleka naenkrat v tem jutru postala pretesna. Še dihati, niti hoditi ni mogla več; takole betežna bi postala, če bi postala mati, je pomislila in se ozirala v svoj napeti trebuh v ozki tenki obleki. Bala se je ljudi in je gledala v stran, ko so hodili mimo: zdelo se ji je, da gledajo na njo nečistnico s posmehljivimi očmi, ker so spoznali na njenem životu njeno nemarnost. Hotela je pohiteti, a ni mogla. Nekje na stavbi so že delali delavci: instinktivno jo je spreletel strah ob misli, da mora mimo. Kakor da jih ne vidi, je šla mimo ta čakala: slutila je, vedela je določno, da se bo nekaj zgodilo, prav ko bo šla mimo stavbe, se bo zgodilo. Vedela je, da stoji na odru mlad delavec nepremično in jo gleda. Kri ji je lezla v glavo. Čakala je: Zdaj se bo zgodilo. In res: delavec je zakašljal, nato je rekel: — No cipica. Ni se ozrla: vroče ji je bilo, četudi je bilo sveže jutro (Jontes, 1939a: 3). Konec kratke zgodbe Sabino jutro, ki jo je leta 1939 v feljtonu časnika Jutro objavila Gelč Jontes, še vedno prepriča s svojo literarno izpovedno močjo, vendar njegovega subverzivnega naboja skoraj stoletje kasneje večina bralk ali bralcev najbrž ne prepozna. Dekle oziroma ženska se namreč danes iz enega konca Ljubljane na drugega v zgodnjih jutranjih urah lahko odpravi peš, s kolesom, avtobusom ali celo z avtom, ne da bi podoživela Sabina občutja in razmišljanja. Za mnoge žensk, ki se danes zbujajo na katerem koli koncu Ljubljane, je to, o čemer piše Gelč Jontes, povsem izven njihovega izkustvenega obzorja in se niti ne zavedajo, kako dolga in naporna je bila pot do tod. To, da se v zahodnem svetu ženske večinoma lahko dokaj svobodno premikamo po mestu2, mnoge in mnogi jemljejo kot nekaj samoumevnega, a iz zgodovine žensk vemo, da se ni kar zgodilo, da ta svoboda ni bila podarjena, temveč težko priborjena. Pisateljica Mona Caird (1854–1932) piše v Danajevih hčerkah (The Daughters of Danaus, 1894), enem izmed najbolj pretresljivih romanov s konca 19. stoletja, o ženski kot umetnici, ki ne more uresničiti svojega talenta, o protagonistkinih sanjah. V njih se Hadria znajde pred velikim, črnim in tihim breznom, v katerega padajo ženska telesa in nato ležijo v globini temne jame, da bi nekega dne nekdo lahko prišel oziroma prišla na drugo stran. Brezno je ogromno in vsako telo, ki pade vanj, zapolni le njegov majhen delček, a Hadria v sanjah ve, da bo nekega dne zahtevalo svojo zadnjo žrtev. Takrat bo površina ravna, trdna in prehodna brez težav. Le komaj kdo bo še vedel, da je bil nekoč pod nogami 2 Seveda pri tem ne smemo pozabiti, da so ženske in še posebno homoseksualni moški še vedno pogosto žrtve nasilja, da so še vedno v garažnih hišah in avtocestnih postajališčih označeni posebni parkirni prostori blizu izhoda oziroma stavb in da so nekateri vzorci obnašanja, ki naj bi bili primerni za ženske, tako ponotranjeni, da se mnoge z njimi še vedno soočajo in spopadajo. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 129 prepad, v katerem so bila utripajoča življenja obsojena na temo in smrt pri živem telesu (Caird, 1989: 451). Kar je v Hadrijinih sanjah najbolj presunljivo je to, da so ženske, o katerih sanja, ženske brez imena. A tudi one prispevajo k boljši prihodnosti, kajti zgodovina žensk ni le zgodovina imen, ki so svetilniki, temveč je tudi zgodovina anonimnih imen in imen, ki jih prekril plašč pozabe. Eno izmed pozabljenih imen je bilo tudi ime Gelč Jontes, izjemne pisateljice, ki je v slovenski književnosti in literarnemu sistemu po drznosti in inovativnosti pri izbiranju tematik in njihovi artikulaciji v njeni dobi ni mogoče z nikomer primerjati. Njeno ustvarjanje in njeno življenje sta bila hoja po robu različnih prostorov, tako fizičnih kot mentalnih in intelektualnih. V svoji literarni topografiji je kartirala kronotop ljubljanskih predmestij dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, a tudi mestno središče, ki ga na svoji vsakodnevni poti in na celotni življenjski trajektoriji prečkajo in prečijo njene literarne osebe. Gelč Jontes jih naseljuje v sobe staromestne boeme in barake primestnega lumpenproletariata ter prikazuje tako svetove surove telesnosti, še posebej spolnosti, kot svetove globokih emocionalnih doživljajev. Na njenem literarnem in osebnem zemljevidu prevladuje položaj vmesnosti – nobenemu svetu (nihče) ne pripada povsem. Biografska skica Gelč Jontes se je rodila v Ljubljani 23. septembra 1906 v šempetrskem predmestju na Cegnarjevi ulici 6, ki je danes ni več, saj so tam, kjer je nekoč potekala, danes stavbe Univerzitetnega kliničnega centra. Njena starša (Jožef in Marjeta, rojena Novak) sta se priselila v Ljubljano z Dolenjske; najprej leta 1902 Jožef in nato leto kasneje še Marjeta, poročila sta se v Ljubljani 8. februarja 1902. Oče je bil najprej policijski stražnik, postrešček, sprevodnik na tramvaju, delal je tudi v mestni zastavljalnici, ki je bila v Prečni ulici 2, kjer je družina dlje časa tudi živela.3 Mati je bila sprva gospodinja, nato je z različnimi priložnostnimi deli tudi ona prispevala k družinskemu proračunu. V družini se je rodilo pet otrok (Bernarda, Marija, Angela, Franc, Jože). Gelč je po osnovni šoli obiskovala še trgovski tečaj in opravljala različne administrativne službe (v odvetniški pisarni, v tovarni kartona), med drugo svetovno vojno je bila otroška negovalka, po njej je delala v administraciji Državne založbe Slovenije. 3 Na tem naslovu jih najdemo ob popisu leta 1910 in v časopisnih člankih leta 1930, iz česar lahko sklepamo, da je Gelč otroštvo in mladost preživela v središču Ljubljane. V obdobju med obema vojnama sta bili v Ljubljani dve Prečni ulici, zastavljalnica je bila v Prečni ulici, ki meji na Trubarjevo ulico. 130 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Gelč Jontes, 22. maj 1957, avtor fotografije verjetno Jože Koželj, arhiv dr. Mirte Koželj. Gibala se je tudi v slikarskih in kiparskih krogih, njena prijateljica je bila Karla Bulovec Mrak,4 ki jo je tudi portretirala v črno-beli risbi in kipu.5 Njeni živordeči lasje, ki jih je podedovala po očetu, žarijo na portretih Franceta Pavlovca in Frana Tratnika, portretiral jo je tudi Zoran Didek. Tudi njo sta pritegovala kiparjenje (z glino) in slikarstvo, še posebno slikanje na svilo. Leta 1930 je družino pretresla težka tragedija, povezana s hudo revščino, ki je v času gospodarske krize pestila tudi Jontesove, saj sta bila oba odrasla otroka, ki sta še živela doma, Gelč in Franc, brezposelna. Oče Jožef je sredi noči najprej ustrelil ženo, nato je nameril še v hčerko. Mati je zgodaj zjutraj v bolnišnici ob hčerkini prisotnosti izdihnila, Gelč je bila samo ranjena (Anon, 1930: 1). Ta trav4 Karla Bulovec Mrak (1895–1957), slovenska kiparka in risarka, znana po boemskem življenju. 5 Novinarka Nina Jerman je v intervjuju z avtorico tega članka dejala, da režiserka Alma Lapajne, avtorica dokumentarca o Karli Bulovec, meni, da je bila kiparka zaljubljena v Gelč Jontes (Mihurko, Jerman: 2022). V tem prispevku se tej temi ne moremo posvetiti, vsekakor pa bi bilo smiselno ta podatek preučiti v raziskavi o odnosu med umetnicama. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 131 matični dogodek se je zarezal v življenje mladega dekleta, ki je bilo zelo navezano na mater. Četudi je našla oporo in podporo v sestri Mariji, se zdi, da je izgubljeno družinsko življenje vplivalo na še bolj intenzivno iskanje sreče v ljubezni, v katerem je sicer bila svobodna in drzna, a hkrati velikokrat razočarana in leta 1935 tudi soočena z ogromno življenjsko spremembo – samskim materinstvom. Ker se je zavedala, da ne more spremeniti svojega načina življenja in da hčerki Marjetki ne bo mogla zagotoviti srečnega otroštva, jo je dala v rejo, a je hkrati vzdrževala stike z njo in z družino sestre Marije, v kateri je bila vedno dobrodošla. Prav tako je kasneje rada preživljala čas v hčerkini družini z vnukoma. Materialne dobrine je niso nikdar zanimale, s svojo skromno pokojnino je velikokrat kupila sladkarije in razveselila otroke v svoji družini in na ulici (Fridl et al. 2022). Na fotografijah iz tega poznega obdobja njenega življenja je vedno oblečena v črne obleke, ki jim dajejo kontrast urejeni sivi lasje in nepogrešljiva cigareta. Zadnja leta življenja je preživela v sobici s skupno kopalnico v nekdanjem frančiškanskem internatu na Nazorjevi ulici, ki je bila polna knjig iz knjižnice. To skromno prebivališče je bilo v neposredni bližini kavarne hotela Union, kjer je v umetniških in intelektualnih debatah preživljala dneve, kakor se je spominjal Peter Božič: »Čisto v kotu, na obeh naslanjačih na vsaki strani podolgovate mize sta že od jutra pa do poznega večera sedeli Nonina, gospa Držaj, in pisateljica Gelč Jontes. Nonina je bila vdova predvojnega tiskarja, Gelč pa je izdala knjigo zares izvrstnih novel in nič drugega več. Nekoč mi je, ko sem se kako leto ali dve vsaj zjutraj grel za njuno mizo s prezeblimi študenti medicine, pokazala daljše prozno besedilo, ki ga je napisala takoj po vojni, pa ji ga Vidmar, tako je rekla, ni hotel objaviti v Sodobnosti« (Božič, 2022: 28). 1. septembra 1973, stara 67 let, se je na poti iz kavarne Union zgrudila in umrla za posledicami srčnega zastoja. Literarna zapuščina Zapuščina Gelč Jontes obsega kratko pripovedno prozo, novele in rokopisni roman Galilejevi, letnica nastanka ni znana. Novele in kratke zgodbe je pred drugo svetovno vojno objavila v revijah Ljubljanski zvon, Modra ptica, Ženski svet in Mladika ter v časnikih Jutro, Slovenec, Proletarec, po njej pa v Koledarju Mohorjeve družbe. Enajst besedil je izšlo leta 1943 v zbirki Sreča na črepinjah pri založbi Plug.6 Četudi jo je predvojno povabilo učiteljice, pisateljice in pesnice Mare Tavčar, da bi jo vključila v knjigo o slovenskih književnicah, presenetilo (Tavčar, 1942: 3), 6 Gl. tudi bibliografijo del Gelč Jontes (Kocijan, Mihurko, 2023). Založba Plug je delovala kratek čas, poleg Sreče na črepinjah sta izšla še dva prevoda. Drugih podatkov o njej ni bilo mogoče odkriti. 132 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem kar govori o njeni skromnosti in dvomih o lastni umetniški moči, je želela, da bi njeno delo našlo odmev. Tako je 19. julija 1941 predstavila svoja dela na literarnem večeru v dvorani Delavske zbornice. V Jutru je izšel kot vabilo na večer članek, ki ga je podpisal gledališki ustvarjalec in pisec Ivan Mrak, in v njem zapisal: Gelč je trmoglav periferijski otrok, ki govori resnico ob vsakem času. S svojo svojevrstno in izredno prozo se je pojavila pred nekaj leti. Ker se ji je zdelo zamalo in je presamosvoja, ni niti enkrat zabrenkala na komodno »socialno struno«. Dasi vedno lačna in od življenja osuvana kakor malokdo, je prepustila jadikovanje, solze in vse ostale prilastke naše tako imenovane socialne literature fantkom iz boljših hiš — sama je pa ostala groba, brezobzirna, resnična. Njeni motivi in njen slog – vse je svojevrstno in v naši literaturi enkratno. Nemogoče je že danes oceniti njen napor. Se bo razvijala? Bo zmagala? (Mrak, 1941: 3) Mrak je poudaril, da je objavila dela v vseh pomembnih revijah, a ji to ni pomagalo iz revščine. Zaključil je: »Na koga naj apeliram? Na vse, ki imajo še košček kruha in zdravo pamet, ki imajo ljubezen in spoštovanje do močne, sočne slovenske besede« (Mrak, 1941: 3). Večer je bil, kot je poročala v Slovenskem narodu Mara Tavčar, uspešen (Tavčar, 1941: 2), poročevalec Jutra pa je bil še bolj neposreden: »Navdušenje prisotnih se kar ni hotelo poleči. S svojim sobotnim nastopom je mlada umetnica dokazala vsem, da ima res naravni pisateljski dar, ki ga ne more nuditi nobena šola. Dosegla je nepričakovano velik uspeh, do katerega je vojevala tako težko, dolgotrajno in večkrat že obupno borbo« (Anon, 1941: 3). Morda je bil ta uspeh spodbuda za to, da je zbrala svoja dela v knjigi novel, ki jo razkrivajo kot kritično opazovalko življenja. Gelč Jontes nikoli ne moralizira, a s posredovanjem toka misli svojih likov oblikuje njihov izkustvo in jih tako prepričljivo karakterizira, je »potrpežljiva in natančna oblikovalka antropoloških orwellovskih poročil o revščini na presečišču dveh svetov – mesta in vasi« (Ratej, 2022: 299–300). Ob izidu Sreče na črepinjah so jo upravičeno prepoznali kot »našo najoriginalnejšo pripovednico« (Anon, 1943: 2). Kritik v Slovencu je zapisal, da je pisateljica »ljubljanske periferije, Krakova, Trnovega, Gramozne jame, Vodmata, Sibirije, Ižanskega okolja; tipov, ki se rekrutirajo v Ljubljano iz teh kmetskih predelov: mlekaric, služkinj, furmanov, ušivih beračev, delomrznežev, lajnarjev, peric, gruntarjev; pa tudi moralnega propada, ki izvira iz revščine, neizobrazbe, iz okolja« (Anon, 1943a: 3). Njena proza je zolajevsko naturalistična in epska, njene like je strlo surovo življenje, a tudi »nemir srca«, zato so tragični in za Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 133 Slovenčevega kritika vredni pohvale, odbija pa ga lik mlekarice Johane, ki jo je avtorica prikazala v noveli, saj je presurova in banalno materialistična po duhu. Gelč Jontes je »gotovo naraven talent, ki ne opisuje z razumom in erudicijo, temveč z gonom naturalističnega oblikovalca življenjskih podob brez ozira na njihov duhovni smisel. Kakor je njen svet, katerega pozna in opisuje, surov, na dnu, tako so tudi gibala njenih junakov iz dna, izključno seksus, ne erotika, ki je že višja kulturna oblika ljubezenskega gona« (Anon, 1943a: 3). Jutrov kritik pohvali njeno izvirnost v izbiri snovi, a meni, da je formalno nedognana. Opozori še na avtobiografskost, za snovjo novel naj bi bila »elementarno močna doživetja, svojevrstna življenjska izkušenost, ostro duhovno oko za opazovanje človeškega življenja in čut, ki je daleč od navadne ženske sentimentalnosti« (Anon, 1943: 2). Tudi recenzija v reviji Umetnost je pohvala njenega pisateljskega talenta, a hkrati avtor ugotavlja, da pisateljica samo riše, ne analizira, in je močna tam, kjer to zadostuje, a pomanjkljiva v tehniki, slika s preširokimi potezami (od rojstva do smrti), zato lahko naniza le epizode, med katerimi so vrzeli. Za njeno pisanje je značilna še reportažnost, dejanja niso psihološko utemeljena, zato bi se morala intenzivneje posvetiti študiju gradnje in psihologije (M. S., 1944: 88). Četudi je iz vseh recenzij razviden nekoliko pokroviteljski ton, zbirka ni bila spregledana in to je najbrž spodbudilo avtorico k pisanju novih besedil, ki pa nikoli niso bila objavljena. V njeni rokopisni zapuščini v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so štiri drobne rokopisne knjižice, ki jih je podarila Minki Krofta, vodji ženske založbe Belo-modra knjižnica,7 saj je v njih njen ex libris. Na prvi strani je avtorica zapisala: »Enkratna izdaja še neobjavljenih novel. Vse pravice pridržane.« Minka Krofta je bila pred vojno podpornica Karle Bulovec in morda je Gelč Jontes upala na njeno pomoč pri izdaji novel, vendar je bila Minka Krofta internirana v taborišče, po vojni pa je izgubila vse premoženje (Mihurko Poniž, 2007: 227–228). V vsako knjižico je Gelč Jontes pripisala tudi datum. Sklepamo torej lahko, da je želela svoja dela objaviti in da je zavrnitev njenega romana pri Slovenski matici ni tako prizadela, da bi nehala pisati. Najbrž je roman, ki je najprej imel naslov Človeka nikar (1938) in bil zavrnjen ter nato pod novim naslovom Zgodbe današnjega človeka ponovno oddan v recenzijo in spet zavrnjen (Mahnič, 1975: 46–47), še enkrat popravila in ga leta 1959 pod naslovom Galilejevi (to besedilo je v navedeni rokopisni zapuščini) ponovno ponudila v objavo, tokrat Prešernovi družbi. Recenzent Miroslav Ravbar je o romanu v interni recenziji zapisal, da so najboljše strani, na katerih pisateljica obravnava žensko 7 Belo-modra knjižnica, ki je delovala med leti 1927–1941. Osrednja pozornost je posvečena izdajam knjig slovenskih pisateljic. Pri založbi so svoje knjige objavile Ljuba Prenner, Dora Gruden, Mira Lamut in Marijana Kokalj-Željeznova, Marja Boršnik pa je uredila Izbrano delo Vide Jerajeve in skupaj z Eleonoro Kernčevo Izbrano delo Zofke Kvedrove, glej tudi Mihurko Poniž, 2004. 134 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem življenje, pohvalil je atmosfero v propadajoči družini, okolico Kolodvorske ulice, Marjetino otroštvo, njeno potepanje in vlačugarstvo, sanje o boljšem življenju, saj je vse to podano stvarno in trpko naturalistično. Zapisal je, da bi bilo prav, da bi delo izšlo, saj odkriva del ljubljanskega proletarskega in primestnega življenja v tridesetih letih, iz tega časa pa v slovenski književnosti ni dosti »tako plastično podanih prizorov iz življenja Ljubljane« in spomnil, da jih je nekaj »pisateljica objavila v knjigi Sreča na črepinjah, ki je vse premalo znana in upoštevana« (Ravbar, 1959). Predlagal je, da pisateljica delo slogovno in jezikovno očisti, nekatere stvari izpusti in Marjetin dvig bolje pripravi in utemelji, urednik pa nato rokopis pripravi za tisk in da delo izide v zbirki Ljudska knjiga. Žal ne vemo, zakaj roman ni izšel. Od njene zadnje objave leta 1957 do ponovne izdaje Sreče na črepinjah leta 2022 pri založbi Beletrina je bilo njeno delo skorajda povsem pozabljeno.8 Mesto, deklištvo, spolna želja Gelč Jontes je v svojih delih ustvarila raznolike reprezentacije ženskosti in moškosti, o katerih bi lahko naredili obsežno raziskavo, a se bom posvetila zaradi omejenosti prostora samo njenemu prikazovanju žensk, predvsem deklet, z obrobja družbe, ki prestopajo fizične in mentalne meje in omejitve, saj se mi v tem pogledu zdi najdrznejša, tovrstne reprezentacije pa so tudi sidrišča za vsebinske in formalne inovacije, ki so bile v slovenski literarni vedi doslej skorajda spregledane. Trideseta leta so bila v slovenski književnosti zaznamovana z deli socialnih realistov (spomnimo na Prežihovega Voranca in Miška Kranjca, ki ju urbana ženskost ni zanimala) in deli avtorjev intelektualne refleksivne proze, v kateri so v ospredju moški liki (Vladimir Bartol, Juš in Ferdo Kozak, Narte Velikonja) ali zrele ženske (Milena Mohorič). Mlada ženska, urbano dekle, ki odkriva svet, se sicer pojavi v delih Milene Mohorič (v povesti Korenove Saše učna doba (1940) in Marijane Kokalj Željeznove (v romanu Brezdomci, 1930, kjer je dogajališče Beograd), vendar v njunem celotnem opusu dekleta niso prevladujoča, kakor je to pri Gelč Jontes. V njenih delih so namreč protagonistke dekleta, ki so izšla iz primestnega podeželja, delavskih naselij na obrobjih Ljubljane, a tudi iz mestnega središča. Avtoričino pripovedovanje o njihovem gibanju po mestu se tako vpenja v diskurz o ženski mobilnosti, ki ga preči diskurz o deklištvu. V njem je pri Gelč 8 Leta 1964 je študent slavistike Stanislav Gale napisal diplomsko nalogo o njej, o kateri pa beremo pri Petru Božiču, da je pravzaprav on avtor te diplomske naloge (Božič, 2022: 29). Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 135 Gelč Jontes (na desni) s sestro in nečakinjo, septembra 1931, avtor fotografije Franc Kuglič, mož sestre Marije, arhiv dr. Mirte Koželj. Jontes še posebno izpostavljen problem dekliške seksualnosti, ki trči ob družbene norme. Vsi trije diskurzi so teoretično izhodišče za branje Gelč Jontes v pričujoči raziskavi, v katero bom vključila nekaj novel iz zbirke Sreča na črepinjah, kratke zgodbe o Sabi in rokopisni roman Galilejevi, ki je pravzaprav t. i. izgrajevalni roman (Bildungsroman). Med letoma 1939 in 1941 je objavila tudi nekaj kratkih besedil, ki so bila najbrž del romana, ponujenega Slovenski matici. Te zgodbe so sicer tudi del romana Galilejevi, le da se v njem protagonistka imenuje Marjeta. Galilejevi prikazujejo dozorevanje dekleta, ki išče smisel svojega življenja in se hoče izviti iz primeža omejujočega deklištva. Med nekaterimi deli romana in objavljenimi zgodbami o Sabi skorajda ni razlike, zato se bom v teh primerih sklicevala na publicirano delo. Reprezentacije deklištva Dekliške študije se začnejo pojavljati konec devetdesetih let 20. stoletja in so posebna znanstvena disciplina na presečišču družboslovja in humanistike, ki sodobno deklištvo preučujejo z inter- in multidisciplinarnimi pristopi, vključujoč političnost deklištva, njegovo zasidranost v popularno kulturo in reprezentacijske ter diskurzivne oblikovne paradigme deklištva (Zima, 2022: 25). V 136 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem študije deklištva se umešča tudi raziskovanje zgodovine deklištva. Kot ugotavlja Dubravka Zima v odlični študiji o deklištvu v 19. stoletju na Hrvaškem, Devojka u gradu, meščanska družba postopno začrtuje obrise mestne adolescence (to obdobje razume glede na avstrijski zakonik kot obdobje med 14. in 24. letom) in začenja razumeti svoj podmladek kot posebno družbeno skupino po letu 1860 (Zima, 2022: 41–76). Vsaj do konca 19. stoletja je odraščanje v mestni sredini na Hrvaškem močno razredno obeleženo (prav tam). Na ta način je prikazano tudi v slovenski književnosti: na eni strani so za zakon vzgajana meščanska dekleta, ki se zavedajo družbenih norm in pravil obnašanja (spomnimo samo na Manico v prvem slovenskem romanu in ne spreglejmo Zore v Stritarjevem romanu Gospod Mirodolski, ki se odloči za ljubezenski pobeg, a kmalu odkrije temno plat moškega, s katerim je zbežala in ohrani za vselej svojo nedolžnost), na drugi strani so dekleta, ki se morajo sama preživljati: denimo Ančka v Kersnikovi Jari gospodi (1893) ali Tončka v Govekarjevi V krvi (1896). Ta dekleta se v prostorih, kamor spodobna meščanska dekleta nikoli ne zaidejo (gostilna, tovarna), seznanijo z dejanskim življenjem in z moškimi. Prikazane so kot bitja, ki jih moški dojemajo kot seksualno bolj izkušena od njihovih meščanskih vrstnic, s katerimi se običajno družijo, in se jim brez oklevanja približajo. A Ančkina in Tončkina dostopnost in odprtost za ljubezenska in spolna razmerja se končata v prostituciji in gmotnem propadu, četudi se kot zakonski ženi za kratek čas dvigneta nad okolje, iz katerega sta izšli. Njuno zapeljevanje moških je usmerjeno v poroko, ki predstavlja vzpon na družbeni lestvici, a od te točke kmalu sledi pot navzdol. V obdobju moderne so reprezentacije deklištva bolj subtilne, še posebno v prozi Zofke Kveder, Ivana Cankarja in Etbina Kristina, kjer je dekliška spolna želja večinoma tematizirana v okviru meščanske dvojne morale, v ospredju je ljubezensko čustvo, na katerega moški odgovori s spolnostjo, tako meščanska dekleta kot dekleta iz delavskega razreda so predstavljene v vlogi žrtev, preprosta dekleta tudi kot žrtve spolnega nasilja. V delih Gelč Jontes je dekletova spolna želja prikazana na povsem drugačen način, saj njena dekleta svet spolnosti, ki ni nujno povezan z ljubezenskimi čustvi, privlačuje sam po sebi in če se zanjo odločijo iz preračunljivosti, ta odločitev ne izvira zgolj iz želje po ugledu v meščanski družbi in materialni preskrbljenosti, temveč je sredstvo, ki ženski omogoči uresničitev neke druge želje ali celo strasti. Za literarno pokrajino Gelč Jontes je vsaj do neke mere svobodna spolnost mogoča samo v mestu, čeravno se tudi v urbanem okolju dekleta srečujejo z omejitvami, kar pomeni, da moramo na mesto, ko govorimo o dekliški spolni želji, pogledati skozi lečo spola. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 137 Ospoljeno mesto Feministična geografija že tri desetletja raziskuje razmerja med družbenim spolom, prostorom in politikami spola (Spain, 1992; Massey, 1994; Rose, 1993; MacDowell in Sharp 1997; Wilson, 2001; Solnit, 2010). Skupni imenovalec teh študij je spoznanje, da ženske kot družbena skupina zaradi svojega spola trčijo ob prepreke, ki vplivajo na to, da je njihov odnos do prostorov, še posebno urbanih, drugačen od moškega. V 18. in 19. stoletju na ta odnos še posebno močno vpliva tudi ideologija meščanstva. Gibanje dekleta, ki je pripadalo temu razredu, je bilo v 19. stoletju, kot za hrvaško situacijo ugotavlja Dubravka Zima, podvrženo strogemu reguliranju, ki je bilo povezano tako s prostorom kot časom (Zima, 2022: 173). Dubravka Zima izpostavlja iz zgodovinske perspektive deklištva štiri tipe hoje v mestu: prvi tip je sprehajanje po mestnih ulicah, parkih, sprehajališčih, ki je namenjeno sprostitvi deklet iz višjega meščanstva. Drugi tip je hoja zaradi opravkov oziroma službe, tretji tip je skupinska hoja (povorke, procesije, izleti ipd.), četrti pa je pravzaprav prepovedana, a vendarle izvajana hoja v smislu flaniranja (Zima, 2022: 178–180). Meščansko dekle ima torej bolj kot njene vrstnice iz delavskega razreda omejene prostore, a tudi načine in čase, kje in kdaj se lahko giba. Nesprejemljivo je sprehajanje brez spremstva starejše ženske in v zgodnjih jutranjih ali poznih večernih urah. O tem poučujejo bontoni, ki so izhajali tudi v slovenščini, nasploh je slovenska situacija tedaj identična s hrvaško. Dekliško gibanje mora biti osmišljeno z neko dejavnostjo oziroma ciljem, pohajanje je nesprejemljivo oziroma, še posebno na določenih krajih in ob določenih časih, značilno za prostitutke. Dekleta, ki se po mestu gibajo zaradi službe, se morajo domov odpraviti direktno, brez kakršnih koli stranskih poti. Mesto kot javni prostor torej zahteva spoštovanje javno veljavnih moralnih norm, ki pa se razlikujejo glede na spol. Te omejitve reflektira že Zofka Kveder, ki veliko piše o ženski in dekliški hoji po mestu, aktualne pa so tudi še pri Gelč Jontes, torej v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, kakor je razvidno iz njenih del. V njih se Saba znajde na različnih lokacijah v mestu: v bolnišnici, v kleti, kjer je njeno delovno mesto, pred mrtvašnico, na mestnih ulicah, v parku ter celo na pokopališču (kakor v zgodbi Sabina smrt). A ne le zunanji, temveč tudi notranji prostori so ospoljeni. Bolnica je predstavljena kot prostor ujetosti, ki se lahko sprevrže zaradi neprimernega obnašanja v še večjo muko, saj neprilagodljive ženske čaka transport v umobolnico. Kot izredno negativno konotiran prostor je tudi klet, v kateri Saba opravlja mukotrpno delo. Gelč Jontes poveže poseben odnos med žensko in prostorom z omejitvami, ki jih prinaša moralni kodeks, v katerem je predpisana nevidnost spolne želje v javnosti za ženske, odstopanja od tega so razumljena kot grob prekršek oziroma 138 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem izguba časti. Mesto je v njenih delih prostor, v katerem meščansko dekle oziroma ženska trči ob nenapisana pravila, ki jih mora spoštovati, da bi ostala spoštovana članica družbe. A hkrati urbana topografija omogoča dekletom s podeželja, da zabrišejo sledi posledic, ki jih je v njihovem okolju imelo spolno razmerje. Dekliška spolna želja v mestu Četudi je bila Gelč Jontes povsem mestno dekle, saj je živela v središču Ljubljane, v njenih delih nastopajo ljudje z revnih predmestij, ki jih je najbrž spoznala že v dobi otroštva in deklištva preko prijateljic oziroma sošolk. V njenih besedilih nastopajo tudi dekleta s podeželja, ki se preselijo v mesto. Njihova selitev ima različne razloge: mlekarica Johana na svojih razvažanjih mleka po mestnem središču v izložbah odkriva materialni svet, zaželi si imeti lepe stvari in jo obsede želja po imeti več z malo dela. Na začetku novele, ko še razvaža mleko, je v mestu nebogljena in nerodna, a s preračunljivostjo se poroči tako, da se naseli v eno izmed »visokih mestnih hiš«, kjer čaka, da ji pripade še vaško posestvo, ki ji ga je v oporoki na njeno vztrajno in brezobzirno prigovarjanje zapisala teta. Svoji spolni želji Johana ne dovoli, da bi ji krojila življenje, a ko se po tetini smrti vrne na Ig, spozna na zapuščinski razpravi mladega pravnika in se brez vsakih zavor vrže v ljubezensko razmerje z njim. On jo materialno izkorišča, a se mu ne more odreči. Mesto, v katerem je prej bila suverena, postane prostor zgubljenosti, saj se potem, ko ljubimca, ki se ji začne izmikati, zaman išče v pisarni, na poti domov izgubi in namesto proti Igu hodi proti Posavju. Kasneje na ljubljanskih ulicah celo berači, da bi si pridobila nazaj premoženje, ki ga je izgubila z nepremišljeno podpisano menico, s katero je hotela obdržati ljubimca v svoji bližini. V noveli Malo življenje (1934) se dekle Nežika v mesto odpravi za študentom, ki mu je bila počitniška popestritev, on pa njej vse. V mestu čaka in upa, da se bo vrnil k njej, a to se ne zgodi. Mesto je edina odrešitev tudi za protagonistko novele Perica Mica (1943), ki ji spodleti poroka, ker je izgubila nedolžnost s hlapcem. Madež na njeni dekliški časti je prevelik, da bi ga lahko izbrisala, zato odide od doma v mesto, kjer gara in na koncu žalost utaplja v alkoholu. V drugih novelah nastopajo tudi ženske, ki izkoristijo prednosti mesta, saj so preračunljive ali hladne, vendar so to stranske osebe v avtoričinih besedilih. A tudi dom ni nič manj omejujoč – odraščajoče dekle se zaveda, da je zaprta v hišo, ker je na ta način nadzorovana njena prebujajoča se spolna želja: Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 139 Gelč Jontes kot model, avtor slike France Pavlovec, avtorica fotografije dr. Katja Mihurko. Zdaj, ko je poskusila približno radost greha, je postajalo v njej neznosno. […] Bila je razočarana: tole, tole arestantsko življenje naj bi bilo mladost, ko je vendar morala vse večere presedeti doma. Čutila se je uklenjeno, zoprno povezano; zgodilo naj bi se nekaj, karkoli, kar naj bi jo razklenilo iz te povezanosti. Če je na vrtu govorila s fantom, bratovimi prijatelji, je videla, kako je oče sedel pri zamreženem oknu v kuhinji, in slutila je, da prisluškuje (Jontes, 1939: 5). Drzen je tudi pogled na javno hišo, v katero si želi Marjetina prijateljica Stana v Galijejevih. Med dekletoma ni nobenega moralističnega sprenevedanja, o Staninem odhodu v Beograd (da bi bila v javni hiši v Ljubljani, je očitno nesprejemljivo) se pogovarjata stvarno in preračunljivo, saj Stana pravi: Vidiš, jaz bom znala živeti, a ti ne. Vidiš in to je tisto, premalo energična9 za takšno pustolovščino javne hiše, Beograd. Toda jaz – jaz slutim tam čudovite možnosti. Pa ne misli, da se bom morda kar tako na slepo prodajala moškim in 9 V rokopisu manjka beseda si. 140 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem postanem mogoče – vlačuga za večerjo in kovača. Kaj, ti si morda celo misliš, da me pošljejo od tam po »šupi« domov na oddelek 4. Motiš se, preveč poznam življenje, da bi se dala takole speljati (Jontes, Galilejevi: 150). Mesto, četudi provincialno, kot je bila med obema vojnama Ljubljana, vendarle predstavlja možnosti za odkrivanje novih svetov, ki so izrazito erotično konotirani: V mraku je lazila po cestah, toda v pol ure je obredla vse glavne ceste; mesto je bilo tako majčkeno. Da bi živela vsaj v velemestu, kjer so bile dolge, obljudene glavne ceste, tedaj bi bila rešena te tesnobe, če ne bi imela drugega razvedrila, zabave, družbe, hodila bi po ulicah in razkošno bi se počutila. Na teh kratkih večernih sprehodih, ki so trajali samo, dokler ni nastopila noč, pa je z besnostjo lovila vse možnosti, ki so se ji nudile, da se je vsaj malo oživela. Lovila je moške poglede in jih vabila s seboj, če so se ji hoteli približati, je bežala. Moške je imela rada; vsi moški so bili za njo eno: moški, ljudje, ki bi se z njimi dalo prijetno živeti, in potem, ko je še v mraku prišla domov, potem je poležavala sama v mraku (Jontes, Galilejevi: 77). Neizživeta seksualnost išče izhod na različne načine in spet anonimnost urbanega okolja omogoča preizkušanje prestopanja mej: Že je držala za ogromno kljuko mrliške hiše, ko jo je zmotilo nekaj. Ozrla se je na drugo stran ceste, kjer jo je s ciganskimi očmi gledal gospod. Nasmehnila se je. Pozneje v življenju ni mogla razumeti, kaj je bilo z njo. Za njo so bili vsi moški, moški. V njih ni razločevala niti značajev niti družabnega čina. Lahko je bil tudi capin. Če je znal pošteno pogledati, je dobil dobro oceno. Smehljaj. Bil je moški. Resnično. V pogubljenju, v rdeči javni hiši se ji je kazala sreča. Življenje: življenja (Jontes, Galilejevi: 220). V zgodbah o Sabi/Marjeti, ki so sicer tudi močno avtobiografsko zaznamovane,10 avtorica posreduje tok misli zrele ženske, ki s časovne distance gleda na 10 Avtobiografskosti so omenjali že v recenzijah, ki so izšle ob izidu Sreče na črepinjah. Pri tem so izhajali avtoričine razredne pripadnosti (nižje meščanstvo) in iz tega, da se je pisateljica kakor Saba/Marjeta gibala v boemskih umetniških krogih ter imela Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 141 svoje deklištvo in ga izpostavlja kot obdobje iskanja, v katerem se je spremenila. Na ta način obdobje deklištva opredeljuje kot dobo prehoda, v kateri ima pomembno mesto spolnost v razmerju do urbanega prostora. Sklep V prispevku smo izpostavili izjemno inovativni del pisateljskega opusa Gelč Jontes: prikazovanje žensk z družbenega obrobja v dobi deklištva, njihovo odkrivanje sveta spolnosti in vlogo urbanega prostora pri tem. Pomembno vlogo v njenih delih ima tudi družbeni razred, saj avtorica v ospredje postavlja dekleta, ki so večinoma na meji med urejenim (malo)meščanskim in delavskim svetom tako v topografskem kot tudi socialnem smislu. A prav ta robna pozicija jim omogoča povsem drugačna izkustva, kot so bila pripisana njihovim literarnim predhodnicam. Zato so dela Gelč Jontes mejnik v razvoju slovenskih reprezentacij dekliške spolnosti in hkrati začetna točka avtobiografske proze o avtonomnem dekletu in njeni spolni želji v mestu, ki jo v drugi polovici 20. stoletja v svoji avtobiografski prozi začneta raziskovati Mira Mihelič in Elza Budau, v novem tisočletju pa doživi s transformacijo avtobiografske proze v avtofikcijo nove presežke pri sodobnih avtoricah (Dijana Matković, Jedrt Maležič), ki so gotovo vredne poglobljene raziskave v luči tematik, kakršne so bile obravnavane v tem članku.11 nezakonsko hčerko, ki jo je dala v rejo in se zaposlila kot otroška negovalka. V zgodbah o Sabi prepoznamo tudi tragični dogodek, v katerem je izgubila mater, očetovo jetništvo, nezakonsko materinstvo in oddajo hčerke v rejo. V romanu Galijevi se Marjetini starši priselijo v Ljubljani iz Šentjanža na Dolenjskem kakor starši Gelč Jontes. 11 Takšno raziskavo je že opravila Lara Paukovič pod mojim mentorstvom v okviru predmeta Spol in literatura na doktorskem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar svojih izsledkov še ni objavila. 142 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Literatura Anon (1930): Pretresljiva družinska drama v Ljubljani. Slovenski narod 63 (119), 26. 5.: 1. Anon (1941): Literarni večer Gelč Jontesove. Jutro 22 (170), 22. 7.: 3. Anon (1943): Gelč Jontes, Sreča na črepinjah. Jutro 24 (178), 10. 8.: 2. Anon (1943a): Nova slovenska pripovednica. Gelč Jontes: Sreča na črepinjah. Slovenec 71 (170a), 29. 7.: 3. Božič, Peter (2022): Ko oblasti sploh ni. Ljubljana: Beletrina. Caird, Mona (1989): The Daughters of Danaus. New York: Feminist Press at the City Univeristy of New York. Fridl, Ignacija in Mihurko Poniž, Katja in Selišnik, Irena (2022): Okrogla miza o Gelč Jontes. Dostopno na https://www.youtube.com/ watch?app=desktop&v=RKqQgR_a5OE (Pridobljeno 23. september 2023). Jontes, Gelč (1939): Sabini večeri. Jutro XX (117a), 22. 5.: 5. Jontes, Gelč (1939a): Sabino jutro. Jutro XX (181a), 1. 8.: 3. Kocijan, Gregor in Mihurko Poniž, Katja (2023). Bibliografija del Gelč Jontes. https:// www2.ung.si/~kmihurkoponiz/Bibliografija_Jontes.pdf (24. september 2023). Mahnič, Joža (1975): Župančičevo sodelovanje pri Slovenski matici. Jezik in slovstvo 21 (2): 40–49. Massey, Doreen (1994): Space, place and gender. Cambridge: Polity Press. McDowell, Linda in Sharp, P. Joanne (ur.) (1999): A Feminist Glossary of Human Geography. London: Arnold. Mihurko Poniž, Katja (2004): Knjige slovenskih pisateljic pri založbi Belo-modra knjižnica. Jezik in slovstvo 49(1), 29–41. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 143 Mihurko Poniž, Katja (2007): Minka Krofta (1888–1954): predsednica prve slovenske ženske založbe Belo-modra knjižnica. V Šelih, Alenka (ur.), et al.: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 1. izd. Ljubljana: Tuma: SAZU, 2007. 225–228. Mihurko Poniž, Katja in Jerman, Nina (2022): Beletrina v živo: Gelč Jontes: Sreča na črepinjah. Dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=6xOocIApAkc (23. september 2023. Mrak, Ivan (1941): Ivan Mrak o Gelč Jontesovi. Jutro 19(168), 19. 7.: 3. M. S. (1944): Gelč Jontes: Sreča na črepinjah. Umetnost VIII (4–6): 88. Ratej, Mateja (2022): Pljunek na živo rdečem plašču. V Sreča na črepinjah, Gelč Jontes, 290 ̵ 303. Ljubljana: Beletrina. Rose, Gillian (1992): Feminism and Geography: The Limits of Geographical Knowledge. Minneapolis: University of Minnesota Press. Spain, Daphne (1992): Gendered Spaces. Chapel Hilll, N. C., London: University of North Carolina Press. Solnit, Rebecca (2014): Wanderlust: a history of walking. London: Granta Books. Tavčar, Mara J. (1941): Še nekaj besed o književnici Jontesovi. Slovenski narod 74 (166), 22. 7.: 2. Tavčar, Mara (1942): Beseda o Jontesovi. Slovenski narod 74 (276), 4. 12.: 3. Wilson, Elizabeth (1991): The sphinx in the city: urban life, the controle of disorder, and women. London: Virago Press. Zima, Dubravka (2022): Djevojka u gradu: djevojaštvu u 19. stoljeću. Zagreb: Ljevak. 144 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Viri KRSTNA KNJIGA, LJUBLJANA – SV. PETER. Dostopno na: https://data.matriculaonline. eu/sl/slovenia/ljubljana/ljubljana-sv-peter/03988/?pg=385, (24. september 2023) POPIS PREBIVALSTVA (1910). Dostopno na: https://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/ popisi/24/LJU_504-194-Precna_ulica-002-02-00343.jpg (24. september 2023). GELČ JONTES. ZAPUŠČINA. MS 1961. Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. MIROSLAV RAVBAR. ZAPUŠČINA MS 1968. Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Katja Mihurko | Kartiranje dekliške spolne želje v prozi Gelč Jontes 145 146 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Petja Grafenauer Henrika Šantel (1874–1940) Mikrostrukture kritiškega diskurza avtonomne umetnosti – vratarji ospoljene kanonizacije Abstract Microstructures of the Critical Discourse of Autonomous Art – the Gatekeepers of Politicized Canonization Despite the outstanding works she created from the beginning of the 20th century until her death in 1940, Henrika Šantel was never shown in a survey exhibition. This essay examines her work and the reactions to it, touching on the issue of female artists, who were less appreciated than male painters during this period and to whom, as the articles show, qualities such as conscientious, diligent, emotional, sympathetic, etc. were attributed, which was not the case with male artists. At the same time, attention is drawn to the patriarchal environment that prevented female artists from receiving a quality education and developing their careers, so that even today (apart from Ivana Kobilca) they remain in the background, even when they can be seen in the National Gallery, for example. The aim of the text is to draw attention to this important artist, who contributed many high-quality works to Slovenian painting. It is high time that her work is crowned with a monograph and a retrospective exhibition, where her contribution can finally be evaluated and recognized not just as a sideline artist, as she did not lag her colleagues. However, the conditions for female artists were incomparably more difficult, which is still true today, or as Bojana Kunst says in her book The Life of Art, the life of a female artist conflicts with the patriarchal microstructures with which she is constantly confronted as a woman. Keywords painting, modernism, realism, Šantel, Henrika Šantel, gendered conditions of production feminism in art, feminist critique of art history Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 147 Petja Grafenauer (1976) is an assistant professor at the University of Ljubljana – Academy of Fine Arts. Her expertise is particularly in local and regional art after World War II. She participates in the ARIS research projects Models and Practices of International Cultural Exchange of the Non-Aligned Movement and Protests, Artistic Practices and Memory Culture in the Post-Yugoslav Context. She has written and edited several books on visual arts. Her recent publications have appeared in The international journal of cultural policy and Third text. [email protected] Povzetek Henrika Šantel kljub izvrstnim delom, ki jih je ustvarjala od začetka 20. stoletja pa skoraj vse do smrti leta 1940, še ni doživela pregledne razstave. Besedilo raziskuje njen opus in odzive nanj in se dotakne vprašanj avtoric, ki so jih v tem obdobju še vedno cenili manj kot dela slikarjev moškega spola in jim, kot je razvidno iz objav tistega časa, pripisovali značilnosti, kot so vestna, marljiva, čustvena, simpatična …, kar za umetnike moškega spola ni veljalo. Hkrati opozarja na patriarhalno okolje, ki je avtoricam, posebej tistim nižjega stanu in nepremožnim, onemogočalo kakovostno šolanje in razvoj njihovega dela, tako da še danes (z izjemo Ivane Kobilce) ostajajo v ozadju – celo npr. v postavitvi v Narodni galeriji. Cilj besedila je opozoriti na to pomembno umetnico, ki je v nabor slikarstva na Slovenskem dodala mnogo kvalitetnih del. Skrajni čas bi bil, da se njen opus krona z monografijo in pregledno razstavo, kjer bi lahko, ne le z obrobnimi zapisi, končno ovrednotili njen prispevek in ugotovili, da ni prav nič zaostajala za ostali stanovskimi kolegi. Sokorak s sodobniki je Henriki Šantel uspel kljub temu, da so bile razmere za ustvarjalke neprimerno težje, kar velja še danes, ali kot pravi Bojana Kunst v knjigi Življenje umetnosti, je življenje umetnice v konfliktu s patriarhalnimi mikrostrukturami, s katerimi se kot ženska neprenehoma spopada. Ključne besede: slikarstvo, modernizem, realizem, Šantel, Henrika Šantel, spolna zaznamovanost pogojev produkcije, feminizem v umetnosti, feministična kritika zgodovine umetnosti Petja Grafenauer (1976) je docentka na Univerzi v Ljubljani Akademiji za likovno umetnost. Je specialistka za lokalno in regionalno umetnost po drugi svetovni vojni. Sodeluje pri raziskovalnih projektih ARIS Modeli in prakse mednarodne kulturne izmenjave Gibanja neuvrščenih in Protesti, umetniške prakse in kultura spomina v postjugoslovanskem kontekstu. Napisala in uredila je več knjig o likovni umetnosti. Njeni zadnji objavi sta v revijah The international journal of cultural policy in Third text. [email protected]. 148 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Uvod Bojana Kunst je o mikropolitiki in feminističnem boju danes pisala, kot da bi pisala tudi o življenju umetnice Henrike Šantel, ki je središče pričujoče raziskave: »Mikropolitične prakse življenja in njegove reprodukcije stojijo v središču mikropolitičnega feminističnega boja« (Kunst, 2021: 37). Vzpostavlja se konflikt med aktivno mikropolitično potencialnostjo tovrstnega ospoljenega življenja, razpeto med številne obveznosti, namenjene preživetju in umetniškemu delu, organiziranju zasebnega in javnega življenja, boju s hierarhijami in predsodki. Tovrstno življenje je v konfliktu z »reaktivnimi, hierarhičnimi, patriarhalnimi mikrostrukturami, s katerimi se kot ženska v vsakdanjem življenju neprestano spopada« (prav tam). Tako je treba brati tudi karierno pot Henrike Šantel, ki jo bomo spremljali prek feministične (Nochlin, Mastnak, Kunst, Greif) kot tudi splošne družbeno kritične (Bourdieu) podlage iz razloga, ker se umetnica v doslej razbranih dokumentih ni nikjer javno opredelila glede svojih feminističnih stališč, kar bi bilo za obdobje, ki ga proučujemo, skorajda nezaslišano, je pa iz njenega opusa in odzivov nanj razvidno, da je delovala v feministično usmerjenih gibanjih in da je v umetnosti presegala norme, ki so bile »namenjene« umetnicam ženskega spola. S tem, ko se na novo piše zgodovina umetnosti (slikarstva) v slovenskem prostoru tudi za nazaj, postaja očiten tudi drugi, skriti pol in kvaliteta ženskih ustvarjalk, ki je doslej ostajala obrobna, hkrati pa se kaže, da se problematika stanja vizualne umetnosti feministk in feministov ne začenja šele v poznem 20. stoletju, temveč je prisotna že vsaj sto in več let pred tem, morda tedaj še bolj pod pritiskom zaradi družbenega pogleda na žensko nasploh in predvsem žensko kot umetnico, ki naj ne bi prestopala okvirov »ljubkosti, domačnosti, vestnosti ipd.,« kot so dela žensk radi označevali tedanji kritiki, temveč bi jih bilo treba v tem času gledati in videti ne glede na spol njihovega ustvarjalca, pri slikarkah pa opozoriti na težavnejšo pot, ki so jo morale prehoditi, in mnogokratno pozabo opusov prav zaradi njihovega spola ter (sicer mnogokrat zakrite) šovinistične poglede na njihova dela vse od Ivane Kobilce do avtoric, ki jih odkrivamo danes, od Tince Stegovec do Milene Usenik. Formacija Iz kratkega nekrologa (M.(ikuž)a, 1940: 187). Henriki Šantel (tudi Henrieta, za domače pa Jeti), ki ga je – kot več člankov o njenem delu – leta 1940 spisal konservativni profesor, umetnostni zgodovinar in kritik Stane Mikuž izvemo, da je slikarka, rojena 17. avgusta 1874 v Gorici, prihajala iz umetniške družine, kar ji Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 149 je sploh omogočilo karierno pot. Pa vendar je menda nekoliko manj nastopala v javnosti, ker je bila zaradi neke otroške bolezni nekoliko naglušna, so pisali (Sancin-Rehar, 2012: 122). A iz pregleda objav tistega časa je razvidno, da so bile slikarke ob svojih kolegih nasploh v ozadju kljub kvaliteti del in celo drznemu slikanju golih teles, kot se je tega v določenem obdobju svojega življenja lotevala Henrika Šantel. Njen prednik je bil slikar Jožef Tominc (M.(ikuž) a, 1940: 10), po nekaterih virih naj bi bila njegova pranečakinja (Krečič, 2007: 57), stari oče fizik po materini strani, matematik in ljubiteljski miniaturist (prav tam), slikala in razstavljala pa je pred njo predvsem mati Avgusta st., ki je bila 25 let predsednica ženske podružnice Ciril-Metodove družbe1 v Gorici (Dolničar, 2021: 102): Po slavnih rojakih […] je slikarska tradicija v Gorici ponovno oživela zahvaljujoč Avgusti pl. Aigentler (Stainz, 1852 – Ljubljana, 1935) in Štajercu Antonu Šantlu (Pesnica pri Lučanah, 1845 – Krško, 1920), ko sta se po poroki leta 1873 iz Gradca preselila v Gorico. […] Nedvomno je bila ta slikarska in glasbena družina med glavnimi stebri goriškega kulturnega življenja v zadnjih desetletjih 19. in prvih letih 20. stoletja do 1. svetovne vojne, ki je nepopravljivo, usodno zarezala v umetniško ustvarjalnost na tem prepišnem delu slovenskega ozemlja (Koršič, 2014: 44). Henrika Šantel ni bila edina umetnica v družini štirih živečih otrok (trije ostali so umrli v zgodnji mladosti), saj sta ustvarjala tudi brat Saša in dve leti mlajša sestra Avgusta, četrta pa je bila sestra Danica, ki je prav tako slikala, a o njenem delu ne vemo skoraj ničesar (Sancin-Rehar, 2012: 121). Sprva se je Šantel slikanja učila od matere, govorila je več jezikov in igrala violino, nato pa prešla v uk k šolanim inštruktorjem slikanja. Prva je zapustila dom zaradi študija v tujini, kar je bilo za mlado žensko tiste čase dokaj nenavadno in pogumno dejanje. Čeprav je danes veliko bolj priznano slikarstvo njenega brata Saše, so slike Henrike Šantel kvalitativno vsaj primerljive, saj so barve, konture, risba in prostor enako kvalitetni kot tiste, ki jih je ustvarjal njen brat, v nekaterih primernih celo boljše. To, 1 Ivan Vrhovnik je v Slovenskem narodu 28. novembra 1884 anonimno objavil članek z naslovom: »Osnujmo si šolsko družbo sv. Cirila in Metoda«. Zavzemali so za obrambo narodnostnih pravic, katoliške vere in moralnih vrednot. Družba je bila nadstrankarsko usmerjena, veliko vlogo pa so igrali duhovniki. Mreža podružnic se je širila po Kranjski, Štajerski, Goriškem, Trstu, Istri, Koroškem, nekaj pa jih je bilo ustanovljenih tudi v Ameriki. V letih med 1885 in 1918 jih je delovalo 336. Podružnica je bila ustanovljena le, če je pristopilo 20 članov. Zlasti za ženske je Družba sv. Cirila in Metoda pomenila velik družbeno-socialni razvoj, saj je ustvarila enega od prvih okolij, kjer so ženske lahko enakopravno delovale. 150 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem da je odšla v svet prva, je nenavadno, saj se »vzpostavljeni red s svojimi odnosi dominacije, s svojimi pravicami in zapostavljanjem, s svojimi privilegiji in krivicami pravzaprav ohranja tako zlahka … in se tudi najneznosnejše bivanjske okoliščine tako pogosto lahko zdijo sprejemljive in celo naravne. … In vedno sem v moški dominaciji in v tem, kako se vsiljuje in prenaša, videl vzoren primer tega paradoksnega podrejanja, katerega učinke imenujem simbolno nasilje, mehko, neobčuteno nasilje, nevidno celo njegovim žrtvam …« (Bourdieu, 2010: s.p.). Verjetno je družini odločitev mlado Henrike Šantel poslati na študij v München olajšalo dejstvo, da je stric Ludwig Boltzmann zasedel stolico za teoretično filozofijo na univerzi v Münchnu in z njim se je iz Gradca preselila v bavarsko prestolnico tudi teta (Longyka, 2012: 16). Tako je devetnajstletna Henrika Šantel gotovo lažje odšla v München pred bratom, ker je tu že živel del njene širše družine in se je seznanila tudi s »Sternenom in njegovo ženo« (Brejc, 2023: 451) Rozo, kar bi lahko pomenilo vpliv na mlado umetnico. Vpisala se je na Damsko akademijo združenja umetnic [Damenakademie der Künstlervereinigung] (S.a., 1894: s.p.), na kateri so poučevali profesorji Friedrich Fehr, Ludwig Schmidt-Reutte in Fritz Hagenbarth (Savenc, 2012: 122), kjer se je seznanjala s plenerizmom, ki je prodiral iz Francije. Tu je študirala med leti 1893 in 1895 najprej na »damski akademiji« ter pri slikarki Anne Hillermann, s katero je ohranila stike tudi po študiju. Ta je o njenem delu zapisala: »Gospa Henrietta Šantel je ena od mojih najbolj nadarjenih učenk. Njena velika nadarjenost je v celoti z njeno ambicioznostjo, prizadevnostjo in močno osredotočenostjo, ki so prispevali k ... fascinantnemu napredku med njenim študijem« (Savenc a, 2011: 13). Mojstrila se je tudi »v kopiranju starih in modernih mojstrov (von Uhde)« (Brejc, 2023: 437). Za slikarke so se akademije zares odprle šele po letu 1920, pa še tedaj je bil ponekod na določenih ustanovah in tudi po državah – npr. v Nemčiji, veliko bolj konservativen kot v Franciji – študij ločen po spolu in v nemških deželah se tako kažejo težave s slikanjem aktov, ki jih je Šantel v svojem opusu presegla in ustvarila mnoga dela s podobami golih teles. Kljub temu je bilo delo težavno in kot navaja Marjeta Ciglenečki se je npr. »slikarka Vera Blumenau (1881–1973), sodobnica Henrike Šantel, menda preoblačila v moška oblačila v upanju, da se bo tako lahko vpisala na akademijo« (Ciglenečki, 2010: 109). »Za delitev med spoloma se je in se še danes zdi, da tako pač stvari stojijo, kot pravimo včasih, ko govorimo o nečem, kar je tako naravno, normalno, naravno, da je že neizogibno. Ta delitev je – v objektivnem stanju – navzoča v stvareh (na primer v hiši, katere vsi deli so spolno zaznamovani [ali oblačilih op.a.]), v vsem družbenem svetu, v habitusu dejavnikov, ki delujejo kot sistemi shem zaznavanja, misli in delovanja« (Bourdieu, 2010: s.p.). »Zanimivo je, da ne njena sestra Avgusta ne brat Saša v svojih spominih nikdar ne omenjata Antona Ažbeta, ki je prišel študirat z Dunaja v Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 151 München. […] Skoraj nemogoče je, da bi se tam ne spoznala, vendar se, kot kaže, njuna pota vsaj na slikarskem področju niso nikdar srečala, čeprav sta istočasno živela in slikala v Münchnu kar več let« (Rehar, 2012: 121). Tudi dokumentacija o Henriki Šantel Ažbeta ne omenja. Že v študijskih časih se je umetnica pričela posvečati tudi fotografiji, v slikarstvu pa jo je v tem obdobju zaznamoval realizem. Njene priljubljene tehnike so bile olje, akvarel in pastel, motivno pa tihožitja in figuralne kompozicije: »Zanimanje za miniaturno slikarstvo jo še veže na preteklost, motivi ljudske oblačilne kulture pa jo približujejo tedanjim težnjam obujanja narodne zavesti v iskanju simbolov slovenske identitete« (Zorn Koršič, 2016: 45).2 Šlo je za tehnike in usmeritve, namenjene ženskemu spolu, z izjemo fotografije, a se jim je Šantel odrekala, kar dokazujejo npr. njeni akti, ki presegajo golo realistično slikarstvo in se, kot tudi nekatera njena druga dela, spogledujejo z novejšimi smermi, ki so vdirale v mednarodni prostor. Družbeni svet je bil v tistem času in je še danes spolno zaznamovan, nekaj je bilo dovoljeno le moškim ali kot pravi Bourdieu: Družbeni svet konstituira telo kot spolno zaznamovano resničnost in kot čuvarja načel seksualizirajočega videnja in delitve. Za utelešeni družbeni program zaznamovanja se nanaša na vse stvari sveta, predvsem pa na telo samo v njegovi biološki resničnosti, ta program ustvarja razliko med biološkima spoloma v skladu z načeli mitskega videnja sveta, ukoreninjenega v arbitrarnem odnosu dominacije moških nad ženskami, ki je samo, skupaj z delitvijo dela, vpisano v realnost družbenega reda (Bourdieu, 2010: 13). Kasneje, po letu 1908, ko je zaključila študij, se je za pol leta preselila na Dunaj k prijatelju Jureta Šubica, profesorju Ludwigu Michaleku, ki je podobo glave, akt, dnevni akt, polovični akt in študije narave poučeval na Dunajski umetnostni šoli za žene in dekleta [Wiener Kunstschule für Frauen und Mädchen] (M(ikuž)a, 1940: 10). Njegov način poučevanja ji ni odgovarjal. Vemo, da je leta 1906 ali 1907 spet potovala v München, ko je tja spremljala sestro Avgusto ml. (Sancin-Rehar, 2012: 122). Šolala se je torej znova le med osebami lastnega spola, učitelji pa so bili seveda moški, kar kaže neenakopravnost med možnostmi spolov v tistem obdobju, ko so se ženske veliko teže vklopile v skoraj povsem moško determiniran krog umetnosti. Kljub temu mnoga njena dela presegajo klasične akademske izraze. Ob izbruhu vojne se je preselila nazaj na Goriško, kjer je po materi »prevze2 Za podobnosti pri drugih avtoricah glej Jure Mikuž (2018): Ivana Kobilca v kontekstu evropskega umetnostnega dogajanja in slovenskih zapisov o njej v Ivana Kobilca (1861– 1926): »Slikarija je vendar nekaj lepega ...« (Ciber, Jaki in Simončič, 2018: 49–168). 152 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem la vodstvo Višjega dekliškega zavoda in tam tudi poučevala risanje« (S.a., 2009: 250), ob tem pa ustvarjala svoj opus. V Gorici je Šantel slikala v akvarelu, pastelu in olju, več avtoportretov in portretov družine, pa tudi narodne noše, interjerje in eksterjerje, dobila pa je tudi cerkvena naročila, »kar je bilo za žensko nekaj izjemnega, takrat in še danes« (Sancin-Rehar, 2012: 126) in je bilo morda povezano z družinskim delovanjem v okviru Ciril-Metodove družbe. Za cerkev sv. Andreja v Štandrežu je naslikala oltarno podobo patrona, ki je izgubljena. Prav tako je izginila kopija Füchrishovega Križevega pota. Za Červinjansko cerkev je ustvarila Sv. Lucijo, za cerkev pri Sv. Luciji (Most na Soči) pa Mater božjo, Sv. Boštjana in Sv. Roka. »Verjetno bi lahko veliko doprinesla tudi v sakralno zakladnico, saj je bilo tedaj v cerkvenem slikarstvu preveč epigonstva« (Koršič, 2016: 45). Slikala je tudi krajine, tihožitja, velike figuralne motive, posebej iz družinskega življenja, pa tudi, posebej nenavadno za slikarko njenega časa – akte. Najštevilčnejši so portreti, ki jih je slikala v olju, akvarelu in pastelu ter miniature na slonovi kosti: »Ustvarjala je v tradiciji plenerističnega realizma in črpala tudi iz impresionizma. Posvečala se je tudi lesorezu« (S.a., 2009: 250). Prva svetovna vojna je družino prisilila v begunstvo iz Gorice. Najprej so se selili po zdraviliščih zaradi Daničine tuberkuloze (Dolenjske Toplice, Alland in Groisbach na spodnjem Avstrijskem), spomladi 1917 pa so kupili majhno posestvo Narpelj nad Krškim. »Skoraj vse imetje in večina slik je ostala v Gorici, saj so bežali, ko so vojaki že obstreljevali mesto. Največ slik je takrat poleg matere izgubila ravno Henrika. V Krškem je družina ostala še po koncu vojne. Ker je Gorica pripadla Italiji, se tja niso več vrnili« (Sancin-Rehar, 2012: 124–125). Razstave Prva pomembna predstavitev Henrike Šantel se je zgodila leta 1900 na I. slovenski umetniški razstavi v Mestnem domu v Ljubljani. Bila je le ena od štirih slikark med dvaintridesetimi avtorji in prikazala je štiri dela. Evgen Lampe jih je opisal kot »nežnočustvene in jako marljivo zdelane štiri slike« (Lampe, 1900: 671) ter znova uporabil izraze (nežna, čustvena, marljiva), ki so jih pripisovali predvsem umetnicam, ne pa tudi njihovim kolegom. Anton Aškerc je v Ljubljanskem zvonu zapisal, da »kaže izreden talent za slikarstvo. Želimo ji, da se razvije popolnoma, ženstvu in narodu v čast …« (Sancin-Rehar, 2012: 122). Ta zaznava je še posebej pomembna, saj na eni strani opozarja na slikarkino kvaliteto, a se spet pojavi oznaka (ženstvu v čast), ki je moškim slikarjem niso nikdar pripisovali, saj o njih niso razmišljali, ne pisali v razmerju do njihovega spola. Tako »moč moškega reda vidimo v dejstvu, da lahko pogreša utemeljitev. Androcentrično videnje se Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 153 namreč vsiljuje kot nevtralno in nima potrebe po tem, da bi se izrekalo v diskurzu, ki bi ga legitimiral« (Bourdieu, 2010: 12). Razstavna dejavnost Henrike Šantel pa je bila kljub takemu pogledu na svet spolov vse odtlej mednarodna, saj je poleg krajev na Slovenskem razstavljala tudi v Osijeku, Dubrovniku, Beogradu, v Münchnu, Bolgariji, Romuniji, na Češkem in drugod (Greif, 2015: 181). Šantel je leta 1904 z najvidnejšimi slovenskimi umetniki (člani umetniških društev Vesna, Lada in Sava) ob kronanju kralja Petra I. razstavljala na I. slovenski razstavi v Beogradu, kjer je bila nagrajena z redom Sv. Save V. stopnje, predstavila pa se je z osmimi deli (M(ikuž) a, 1940: 187). Leta 1906 je bila njena študija predstavljena v Münchnu v Glaspalast, pa tudi na razstavi jugoslovanske3 umetnosti v Sofiji. Bila je članica kluba Vesna in Mikuž piše, da je tudi »umetnostno spadala v ta krog« (M(ikuž) a, 1940: 187; Vesel, 1924: 61–62). O njej piše kot o »zelo nadarjeni« a tudi »vestni« (M(ikuž) a, 1940: 187) umetnici, kar je oznaka, ki jo je sicer redko zaslediti pri opisu ustvarjalnosti slikarjev moškega spola. Kot pravi Bourdieu je pripravno za podrejene, da omogočijo, da se njihov način bivanja prizna kot poseben in hkrati splošen. Definicija odličnosti je v vsakem primeru obremenjena z moškimi pomeni, katerih značilnost je, da se ne kažejo kot takšni. Opredelitev mesta, zlasti oblastnega, vključuje vse vrste spolno zaznamovanih možnosti in sposobnosti (Bourdieu 2010, 72). Leta 1907 je Henrika Šantel tako razstavljala tudi na I. slovenski umetniški razstavi v Trstu in označili so jo kot najboljšo med slikarkami: »Henrieto Šantlovo imenujemo lahko ravnodušno kot najboljšo izmed sedanjih naših slikark. V njenih slikah je polno življenja in polno zraka, zadnji je vendar predpogoj vsake dovršene slike. Najbolj nam ugaja Perica, Plesalka in Rdečelaska. Jako lep je njen damski Portret« (S.a., 1907: s.p.). Na drugi strani je Ivan Merhar v Ljubljanskem zvonu njena dela le omenil: »Razen tega je obešenih v tem prostoru še par slik Henrijete Šantlove« (Merhar, 1907: 697). Z bratom Sašem in sestro Avgusto ml. se je udeležila tudi Prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu, ki se je odprl 12. junija leta 1909, in tam sodelovala z dvema slikama. Josip Regali je o njenih delih zapisal, ko jo je uvrstil za veči3 Izraz Jugoslavija se je uporabljal že pred ustanovitvijo same države. O jugoslovanstvu se govori že od leta 1848 naprej, ko je bilo na dnevnem redu vprašanje nove ureditve prostora avstrijskega cesarstva. A šele v zadnji fazi avstro-ogrske monarhije je to postalo močno politično vprašanje, povezano s tedanjo upravnopolitično ureditvijo v Avstriji, ki je bila od leta 1867 razdeljena na Avstrijo in na Ogrsko. 154 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem no moških razstavljavcev in ji namenil tudi mnogo manj prostora: »Boljša [od Avguste Šantel op.a.] je Henrika Šantel. Študija ima mnogo ostre svetlobe, ki pada skozi okno na žensko, ki sedi pred njim, ter je tudi plastika dobra. Občinstvu ta slika nedvomno ugaja. Poleg tega ima Henrika Šantel še portret, imenovan Starka v razstavi, z dobrodušnim izrazom na licu. Je precej realizma v stvari« (Regali 1909: 374). Regali je nad realizmom preferiral impresionizem, saj drugje beremo: »Naše slikarstvo kulminira v impresionizmu. Impresionisti kat‘eksohen so ‚Savani‘: Grohar, Jakopič, Jama in Sternen. Najdemo pa impresionistične znake tudi pri marsikaterem ostalih umetnikov in umetnic, kakor se kažejo pri omenjenih štirih tudi elementi drugih slikarskih načinov« (Regali a, 1909: 369). Miran Pugelj je o njenih delih na razstavi pisal: »Ženska sedi pred napol zastrtim oknom, tako da se ji svetloba siplje preko ramen skozi plave njene lase […] približuje [se] drznejši maniri secesije, pa ni brez svetlobnih pogreškov« (Pugelj, 1909: s.p.). O njenem delu je pisal tudi Vladimir Levstik: Henrika Šantlova se zastopa z dvema portretnima študijama, korektno risano starko in s študijo mlade ženske v atelierski luči, ki plove morda v svojo škodo nekoliko preveč proti žanru. Krepka in sveže slikana odraža dobro opazovane reflekse in mesne tone, se približuje boljšim delom razstave ter znova opravičuje simpatično mnenje, ki ga uživa nadarjena slikarica med občinstvom slovenskih umetniških razstav (Levstik, 1909: 526). Njena dela so bila torej razumljena kot ‚simpatična‘, le malokrat je opozorjeno na slog, v katerem je ustvarjala, ki je že presegel realizem in se spogledoval s plenerizmom, impresionizmom in secesijo, ob tem pa je z izjemnim občutkom za upodobitve telesa in kvaliteto prinašal novosti v slovenski, pa tudi mednarodni prostor. O moških avtorjih so v tistem času pisali drugače npr. ob Pomladanski razstavi o Jakopiču: »Predvsem je veliko duhovnega izraza v nekaterih Jakopičevih slikah. Že Jakopičeva prva dela, ki jih je pred leti razstavljal, so kazala eminentno to svojstvo ter je imel Jakopič iz vsega početka namen s svojo umetnostjo uveljavljati umetniške ideje« (Regali, 1910: 235). Naslednjič se Henrika Šantel pojavi v Regalijevi kritiki leta 1910 ob Pomladanski razstavi v Jakopičevem paviljonu, ki je bila obširnejša in bolj gosto postavljena ter podkrepljena z deli umetnikov, ki so segala celo v preteklost do leta 1904, kar kritiku ni ugajalo. Spet je omenil, da so najboljši umetniki Jakopič, Jama in Grohar in razmislek o delih Henrike Šantel je postavil za analizo teh umetniških imen, v sredino kritiškega zapisa. Tudi tokrat je o njenih delih govoril pohvalno: Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 155 Henrika Šantel, znana naša slikarica, je pokazala, da ima v pastelu veliko rutine, izvrstno je »delana« dekliška glava, dasi tudi Deček ni slab. Lepa slika je Kmetica iz monakovske okolice, zlasti kostum je vrlo pogojen in celote ne kazi noben detajl, obraz je perfektno risan, le nekoliko trd se mi zdi. Efekt zbuja tudi zlasti pri publiki Deček s pomerančami, kjer je sicer mnogo asfalta (Regali b, 1910: 237). Henrika Šantel, Deček z oranžami, 1908, olje na platnu, Narodna galerija, Ljubljana. Henrika Šantel je sodelovala tudi na Intimni razstavi slovenskih umetnikov, ki se je kot velik dogodek za Goriško zgodila na domu odvetnika, socialista in kulturnika Antona Dermote v Gorici v letu 1912, razstavljali pa sta tudi njena mati in sestra. Za Gorico je bilo to nekaj izjemnega, saj tam niso imeli nobene dvorane, kjer bi lahko razstavljali. Zato je ta razstava vzbudila veliko pozornost, saj je bila tudi na visoki umetniški ravni. Na njej so razstavljali svoja dela Ivan Grohar, Hinko Smrekar, Fran Tratnik in drugi. Iz poročila v Edinosti (15. julija 1912) izvemo, da je razstavljalo 11 Slovencev, en Čeh in ena Rusinja skupno 85 slik. […] Razstava je bila v ulici Tre rè št. 8 v zasebnih prostorih in odprta vsak dan od 10 do 12.30 (Sancin-Rehar, 2012: 124). 156 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Tomaž Brejc v nedavni študiji o umetnosti tega obdobja omenja, da so razstavljali predvsem primorski umetniki (Avgust Andrej Bucik, Pavel Gustinčič, Fran Klemenčič, družina Šantel, Fran Tratnik in Hinko Smrekar), Henrika Šantel pa je razstavila kar 13 slik. »Razstava je bila popolna novost; ni se še zgodilo, da bi videli toliko slik v zasebnem stanovanju, in obisk je bil prav posebna izkušnja (skoraj 300 obiskovalcev)« (Brejc, 2023: 437). Tudi tu so v časnikih, npr. v Zarji in celo tistih, ki so bili do razstave kritični (časnik Gorica), njena dela hvalili. Razstavljala je tudi akt, kar je bilo v tem času za žensko umetnico še vedno tabu, posebej v provinci, in kaže, da »se ni držala konvencionalnih motivov« (Sancin-Rehar, 2012: 126). Razstavila pa je tudi delo Pri kavi, ki ga Tomaž Brejc opiše takole: Vse, kar se je dogajalo v domačem krogu, je zdaj pred nami. Sestra Danica, ki je bolehala za tuberkulozo, se igra s psičko Misili, ki izvaja cirkuško točko in čaka, da bo košček sladkorja zdrknil iz gospodaričine ročice. Naslikano je vse s tako predano spretnostjo, ljubkostjo, kot bi izrabljena žanrska motivika zadobila novo življenje v 20. stoletju. Njena obleka je domače delo, mati in sestre Šantel so bile spretne šivilje, njena frizura je sodobna, salonsko okolje se zdi samoumevno, prav nič narejeno, izumetničeno, in takšna je tudi slikarska tehnika. Nastaja iz detajla (motiv je najprej fotografirala, Misili prav gotovo ni bila ves čas pri miru), ki se enakomerno širi po vsej površini podobe, ustvari drobno, malone samostojno tihožitje na mizici, sešteva detajle tega zasebnega trenutka in se potem tudi zapre vase. Prav to jo ločuje od teatralnega, navzven usmerjenega salonskega slikarstva, kakršno je videla v Münchnu, v katerem so elegantne dame razkazovale svoje obleke in telesa, pa tudi od impresionistično razblinjene predmetnosti v barvni potezi (Brejc, 2023: 440). Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 157 Henrika Šantel, Rdečelasa deklica, pred 1912, olje na platnu, Narodna galerija, Ljubljana. Tudi Rdečelasa deklica (1912), ki jo je verjetno naslikala med študijem ali na Dunaju, je bila razstavljena v Gorici in jo Brejc ocenjuje kot ‚nekaj izjemnega.‘ Piše: težko si predstavljam, da bi tako svojevrsten, pomensko rahlo problematičen portret neke znane rdečelase deklice prihajal iz njenega goriškega kroga. Sploh ne gre za običajen otroški portret, temveč je deklica razumljena kot slikarski model, takšno je njeno drobno oprsje, oblekico ima razprto, da se ji preko ramen spusti navzdol, vse do komaj naznačene gole bradavice na desni. Tako razodet je lahko samo profesionalni model, nič manj, kot je to veljalo za odraslo osebo. Obenem pa je občutljiva podoba njene duševnosti, kakršne v tem času pri naših slikarjih ne poznamo (Brejc, 2023: 451). Šantel tudi tu preseže svojo slikarsko okolico s podobo, ki je razgaljena, erotična, povsem izven okvirov, v katerih je slikarski, dominantno moški svet, dovoljeval slikati ženskam (prav tam). 158 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Med slikanjem, feminizmom in preživetjem Po smrti očeta in sestre Danice se je leta 1920 z materjo preselila k sestri Avgusti v Maribor, ki je tam poučevala, kjer je ponovno začela razstavljati in zasebno poučevati slikarstvo. Brat Saša se je leta 1920 z družino ustalil v Ljubljani in ko so si nekoliko materialno opomogli, so začeli »načrtovati skupen dom, družinsko hišo z več ateljeji. A zamisel se ni uresničila in leta 1929 so Mariborčanke kupile hišo na ljubljanskem Mirju ter se preselile v prestolnico v bližino Saša, ki je stanoval v hiši za prvim vogalom« (Longyka, Žagar, 2012: z). Leta 1929 se je Henrika tako zopet selila, najprej z materjo (Šantel, 2006: 204), leta 1933 pa se jima je pridružila še sestra Avgusta ml. Na Mirju je Henrika živela do svoje smrti 1940, se vključila v kulturno življenje in se pridružila prvemu povojnemu umetniškemu klubu Grohar. Razstavljala je na Moravskem, v Celju, Čačku, na Češkem in v Romuniji ter se udeleževala razstav, posebej organiziranih za ženske iz držav, ki so bile članice Male antante. Poučevala je slikarstvo tako zasebno kot tudi na šoli Probuda, ki je delovala od leta 1921, in skrbela za oživljanje slovenske moderne umetne obrti, predvsem pa je delovala kot zasebna slikarka. Henrika Šantel se je kot profesorica pridružila v semestru 1929, zasebno pa poučevala Melito Rojic, Baro Remec, Eldo Piščanec in druge umetnice mlajše generacije, pa tudi Lojzeta Perka. Henrika Šantel, Na Savi v Krškem, pribl. 1922, 22 x 34,5 cm, Narodna galerija, Ljubljana. Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 159 Leta 1921 je Henrika Šantel kot ena izmed treh umetnic med sicer devetnajstimi razstavljavci svoja dela prikazala na 19. umetnostni razstavi, znova v Jakopičevem paviljonu, in razstavila akvarele V skrbeh, Študija z lučjo, Počitek, Dušica in Vojica. A v obdobju med vojnama je do slikark še vedno vladalo negativno, pristransko mnenje: »Ženska zavzema na svetu svoje posebno mesto in se po svojih prirodnih lastnostih močno loči od moškega …« (Lavrič, 1926: 66) se je pisalo. »Njena vednost in posebni smisel za estetiko ji narekujeta osobito zanimanje in shvačanje prirode, kar ji ne dovoljuje revolucijonarnosti [sic!] in iskanja iz enega ekstrema v drug ekstrem. Njena umetnost je miren potok« (prav tam). Celo ženske same so, kadar so pisale o ustvarjalkah, izkazovale tradicionalne družbene vrednote, česar pa pri Henriki Šantel ni zaznati, če beremo pisma družine Šantel, ki jih hrani Narodna galerija. To podrejenost slikark je poudarila tudi slikarka Bara Remec: »Kratko malo, niso nas priznali, zlasti v naših [katoliških op.a.] krogih. Precej boljši položaj so imele liberalke, ki so bile bolj svobodne. Njihovo okolje je to svobodo podpiralo« (Kralj, 1954: 20). Izjava kaže, da pojmovanje umetnic ni bilo odvisno zgolj od spola, temveč tudi od politično-družbene usmeritve in zdi se, glede na pisma in prijateljevanja, da je Šantel vendarle pripadala liberalnejšim krogom, kolikor je bilo to zanjo v okoliščinah, v katerih je delovala, sploh mogoče. Marja Nikolčić ugotavlja, da delovanja umetnic niso oteževali le družbeni konstrukti, temveč tudi sam jugoslovanski sistem, ki je »ženske kategoriziral kot drugorazredne državljanke« (Nikolčič, 2019: 194) brez volilne pravice in v nekaterih predelih kraljevine osnovnih državljanskih pravic, kot so pravica do dedovanja ipd.4 A ne glede na to so slikarke v medvojnem obdobju postale stalnica razstavne dejavnosti na Slovenskem. Umetnostna zgodovina jih je vendarle skoraj do sredine 20. stoletja in celo še danes puščala veliko bolj ob strani kot moške kolege, zbudila se je šele z avtoricami in avtorji, ki so njihove opuse raziskovali iz feminističnih vzgibov ali prek študij spola, veda o umetnosti pa jih, z izjemo Ivane Kobilce – pa še to pozno – ni vključevala v kanon5 med ključne umetnike na Slovenskem ne glede na kvaliteto njihovih del. Tako je umetnostni zgodovinar, likovni kritik in konservator France Mesesnel pisal, da so še tisti redki zapisi, ki so obstajali, avtoricam dajali prevelik pomen, saj so se izražale »izključno v mejah prejetih naukov in zato zaman iščemo žive zveze s tokom umetnostnega razvoja, ki je šel mimo njih in jim pustil samo pečat lokalne in trenutne pomanjkljivosti« (Mesesnel, 1953: 249), kar za Henriko Šantel in mnoge druge ustvarjal4 Glej npr. Mateja Jeraj (2005). Slovenke na prehodu v socializem. Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. 5 Za pojasnitev besede kanon glej Kobolt, Katja (2015): Feminizem, kuriranje in kanon. Časopis za kritiko znanosti. 43/261, Ljubljana: Študentska založba, 63–73. 160 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem ke, ki šele zdaj počasi dobivajo analize svojega dela, nikakor ne velja. Za ustvarjanje slikark v medvojni Jugoslaviji je imela velik pomen tudi ustanovitev Kluba likovnih umetnic, ki se je zgodila leta 1927 v Zagrebu in se mu je Henrika Šantel pridružila leta 1930. Čas ustanovitve se je pokrival z vrhuncem feminističnega gibanja v Jugoslaviji in javnost je društvo razumela s feminističnim predznakom, čeprav so se članice tej oznaki ogibale (Nikolčič, 2017: 23–24), kar pri Henriki Šantel doslej ni bilo dokazano. Leta 1930 so si umetnice pridobile pokroviteljstvo jugoslovanske kraljice Marije Karađorđević in dvorne dame Eleonore Švrljuge, kraljica pa je tega leta obiskala tudi ljubljansko razstavo kluba, a pokroviteljstvo je bilo bržkone politično motivirano. Po vojni nova oblast klubu delovanja ni več dovolila (Nikolčič, 2017: 23–24). V okviru delovanja kluba se je Henrika Šantel predstavila tudi leta 1931 na prodajni razstavi, ki je bila na ogled v Jakopičevem paviljonu in je potekala pod pokroviteljstvom kraljičine dvorne dame Marije Franje Tavčar (S.a., 1931: s.p.). Razstavila je dela v olju (Moja mati, Studija, Tihožitje, Portret otroka) in akvarel Studija deklice. Kritik R. L. je njena dela sicer pohvalil, a zapisal, da je »stilistična tendenca razstave zmerna in povprečna« in »posebne kvalitete ni pokazala« (R., 1931: s.p.). Še bolj nenaklonjeno se je odzval Stanko Vurnik, ki je menil, »da je treba umetnice meriti z drugačnimi merili, saj naj bi bile konservativne, neborbene, brez zmožnosti »globoke refleksije.« Njihova umetnost naj bi se gibala med dekorativnostjo in liričnostjo, zato so zaostajale za sodobnimi stremljenji« (Vurnik, 1931: 4). Prav iz takih odprto šovinističnih zapisov je jasno, po kakšni trdi poti so morale hoditi umetnice, a se ji Henrika Šantel vendarle ni odrekla in je vztrajala z delom. Leta 1932 je o Henriki Šantel pisal Hinko Smrekar v časniku Jutro in opisoval njeno »solidno znanje« (Smrekar, 1932: s.p.), s katerim se prikupi gledalcu, ko je popisoval, slogovno nekoliko zviška, razstavo Žena v slovenski umetnosti, ki so jo pripravili na Ljubljanskem velesejmu in kjer je sodelovala. Miha Maleš je istega leta ob zagrebški razstavi Kluba likovnih umetnic dodal še, da se umetnice svoje od boga dane ženskosti sramujejo in da se namesto tega »krčevito oprijemajo in osvajajo vseh moških gest« (Maleš, 1932: 2). Zaradi njegovih sarkastičnih opazk je Slava Rastovčan obsodila umetnikovo »neuspelo slogovno vajo« (Nikolčič, 2019: 201). Henrika Šantel se je v tridesetih letih udeleževala tudi razstav društva Lada6. Bila je med prvimi članicami društva in se pridružila takoj po njegovi ustanovitvi. To društvo se je osnovalo po veliki razstavi v času kronanja kralja Petra 6 Društvo so sestavljali srbski in slovenski umetniki in pod tem imenom večkrat razstavljali vsaj med leti 1918 in 1941. Umetniško društvo Lada je promoviralo jugoslovansko idejo in je imelo sekcije v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Posebej tesno je bilo sodelovanje med srbsko in slovensko sekcijo, ki sta prirejali skupne razstave. Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 161 leta 1904 v Beogradu. Leta 1912 je priredilo prvo veliko razstavo v Beogradu, kjer sta od slovenskih avtorjev razstavljala le Matej Sternen in Ferdo Vesel (Gregorič, 1940: 57). Razstavi sta sledili še razstavi v Sofiji in Zagrebu, ljubljanska pa se zaradi 1. svetovne vojne ni zgodila. Šele leta 1939 je bila Lada oživljena z razstavo v Jakopičevem paviljonu, kjer je Šantel med 3. in 23. decembrom razstavila tri olja: Tihožitje, Kostumna studija in Dekle z jabolki, ki so bila vsa tudi naprodaj. Gre za kvalitetna dela, ki pa so znova požela le malo pozornosti. Katalog, tokrat opremljen tudi z reprodukcijami, je prikazal njeno delo Tihožitje (S.a., 1939: s.p.). I. G. (Jože Gregorič) je o njenem delu zapisal: Henrika Šantlova je razstavila dvoje tihožitij in eno kostumno študijo. Spada k impresionistični generaciji, kar je prav dobro pokazala v kostumni študiji, kjer je njeno veselje nad barvo prišlo do izraza v mehko se prelivajočih tonih svilenega oblačila. Oboje Tihožitij sta bili med najboljšimi deli na razstavi (Gregorič, 1940: 58). Prej, v istem letu se je prav tako v Jakopičevem paviljonu predstavila na razstavi likovnih umetnic iz Beograda, Zagreba, Sušaka in Ljubljane, kjer je bilo nagnetenih kar 87 del. Stane Mikuž, ki ni bil pristaš modernih smeri, je v kritiki v katoliško usmerjenemu Domu in svetu opozoril, da razstava v splošnem temelji na »individualnem umetniškem izrazu« (Mikuž, 1939: 612) in razstavo delil na »starejšo impresionistično ter mlajšo povojno generacijo,« (prav tam). Deli Henrike Šantel – dvoje Tihožitij – je omenil kot prvi, ju umestil v impresionizem ter opisal kot »najboljša dela na razstavi« (prav tam). »Skrbno pretehtana kompozicija, harmonično skladen kolorit in nek neposreden, svež odnos do skromnega predmeta, so glavne odlike njenega dela« (prav tam). Henrika Šantel je umrla le pet let za svojo materjo, 15. februarja 1940 v Ljubljani za možgansko kapjo. V »In memoriam« ljubljanskega liberalnega dnevnika Jutro niso omenili težav, ki so pestile ustvarjanje in uveljavljanje umetnic, ampak ponovno opozorili na slikarstvo žensk, kot da je le-to nekako posebno od siceršnje umetnosti ločenega umetniška ustvarjalnost, in zapisali: Zaradi bolezni v otroških letih je bila naglušna, zato je vse življenje ostala nekako v ozadju javnega življenja in umetniških bojev. Živela je samo zase, za svoj ožji krog in predvsem za svojo umetnost, ki se ji je posvečala z vso ljubeznijo in predanostjo. … Henrika Šantl je bila v prvi vrsti figuralistka, vendar so ji prinesla poseben sloves njena tihožitja, polna lepote in poezije. Največ je slikala v olju, bila 162 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem pa je dobra tudi v akvarelih. Izšla je iz takrat moderne monakovske šole, ki je gojila plenairsko umetnost, sloneč na slikanju v naravi in neposrednem doživljanju prirode. Vse njene slike kažejo trdno tehnično znanje in kultiviran okus. Slikarica je tudi rada kopirala stare mojstre v monakovski pinakoteki, v dunajski in beneški galeriji in v naši Narodni galeriji. Znane so nadalje njene vešče izdelane miniature v slonovi kosti. Slovensko ženstvo je izgubilo s Henriko Šantlovo ženo, ki ni sicer nikdar silila v ospredje, a je s svojim tihim in vztrajnim umetniškim delom častno predstavljala kulturo slovenske žene. Ostala bo v svojem delu in v toplem spominu vseh, ki so jo poznali (S.a., 1940: 3). Malo po njeni smrti jo je v Kratkem pismu o slovenskih slikarkah leta 1941 omenila Kristina Brenk, sicer članica Slovenske osvobodilne fronte, v reviji Naš rod in zapisala: »[o] slikarkah Šantlovih vem presneto malo. Henrikina slika Pri kavi visi v Narodni galeriji, od Avgustinega dela poznam nekaj cvetličnih tihožitij« (Brenk, 1941–2: 213) ter si zaželela obstoj knjige o slovenskih slikarkah. Naprednejši umi so že v predvojnem času opozorili na manko kritiške in akademske obravnave delovanja umetnic, ki ji lahko sledimo do današnjih dni. Pozaba Za dela in delovanje Henrike Šantel lahko do pike ponovimo ugotovitev Tanje Mastnak, ene od pionirk sodobnega feminističnega pristopa znotraj slovenske akademske obravnave zgodovine umetnosti ter soustanoviteljice revije za ženske študije in feministično teorijo Delta ob opusu Ivane Kobilce: Navkljub pohvalnim besedam se bralec ne more izogniti podobi slikarke, ki je krhkejša, ranljivejša, nežnejša od moških kolegov. Kako slabi so ti naši moški slikarji, če jih s slikami lahko preseže celo ženska – tako lahko razumemo spodbudno sporočilo. Tudi v drugih kritikah opazimo mnenje, da je slikarkina ženskost odločilnega pomena pri nastanku njenih del, in zato je njeno delo tudi nujno ocenjevati skozi ta vidik. To pa je bistvo očitka, ki ga (Griselda) Pollock označi s terminom kritiški stereotipi. Res, da se je mogoče z Igorjem Ž. Žagarjem vprašati, kako lahko ženske sploh slikajo drugače kot žensko, saj že zaradi dejstva, da so ženske, drugače sploh ne morejo. To je ugotovitev, ki zveni zelo strukturalistično, obenem pa tudi resnično …, na tem mestu pa naj izpostavim samo dejstvo, da je mogoče to očitno žensko podajanje vizije interpretirati s številnih ideoloških izhodišč. Kri- Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 163 tiški stereotipi zgodnjega modernizma so si izbrali tisto vrsto razumevanja ženskega slikarstva, ki ženskosti pripisuje šibkost, neinventivnost, potrebo po rožnati barvi in cvetlicah, domačnosti, vestnosti in podobno (Mastnak, 1999: 41). Narodna galerija se je v začetku novega tisočletja posvetila vprašanju manka ženskih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah Odsotnost/prisotnost, v kateri je kustodinja Lidija Tavčar leta 2006 zbrala podatke o 217 likovnicah, ki so bile upoštevane v leksikografskih delih od 19. stoletja do danes in v njej Henriko in Avgusto Šantel izpostavila tudi kot prvi slovenski likovni pedagoginji, Henriko posebej na ljubljanski šoli Probuda.7 Žal Pozabljena polovica (Krečič, 2007: 59), ki je prav tako zasledovala pokritje manka znanja o doprinosu žensk v slovenski zgodovini, Henrike Šantel v delo niso umestili, odločili pa so se za vključitev njene matere Avguste Šantel st., o kateri je pisal Peter Krečič in posebej poudaril njeno narodno buditeljsko vlogo, Henriko pa je omenil le v stranski vlogi in bolj poudaril delo hčerke Avguste ml. ter celo zapisal, da je »treba priznati prav materi Avgusti največji slikarski talent« (Krečič, 2007: 59), kar ob primerjavi del ne drži, saj so dela Henrike veliko kvalitetnejša, živa in dosledna od materinih, vezanih na starejše slikarske vzorce. Doslej se je resne analize dela Henrike Šantel lotila le Tatjana Greif leta 2015 v članku z naslovom Slikarka v senci: Vrzeli v zgodovinjenju ženske umetnice (Greif, 2015: 179–195). Zastavila je tezo, ki jo zasleduje tudi to besedilo, da je v delih ženskih umetnic v zgodnjem 20. stoletju »razvidno tudi pristransko, s patriarhalno spolno ideologijo kontaminirano vrednotenje likovne produkcije ženske umetnice« (Greif, 2015: 179), v našem primeru Henrike Šantel, kar je povzročilo njihovo izginotje iz kanona umetnostne zgodovine kljub kvaliteti njihovih del. Greif je natančno opisala stereotipe vestnosti, delavnosti, ljubkosti ipd., ki so bili pripisani slikarki, in jih s pomočjo njenih pisem in druge korespondence tudi ovrgla. Prikazala je živahno življenje umetnice in ugotovila, da Šantel ni bila niti najmanj odmaknjena od javnega življenja in umetniških tokov, saj je navezovala 7 V Ljubljani je leta 1921 Društvo jugoslovanskih umetnikov, industrijcev in trgovcev ustanovilo društvo Probuda z namenom, da se oživi slovenska moderna umetna obrt na podlagi tradicije. V svojem programu je imelo društvo tudi načrtno zbiranje narodopisnega gradiva. Idejni vodja društva Probude je bil profesor risanja na Tehnični srednji šoli v Ljubljani in vnet zbiratelj slovenskega narodopisnega gradiva, Oton Grebene. Sočasno je ustanovil šolski odsek Probude pod vodstvom ustanovitelja akademskega slikarja portretista Franja A. Sterleta z namenom, da bi se razvila v umetno-obrtno šolo, ki bi ob svojem delu uporabljala društvene umetnostno-obrtne etnografske zbirke. Šola bi se kasneje izpopolnila v visoko šolo za umetnost in industrijo. Glej: Golob, France (1986): Franjo Sterle. Ustanovitelj umetniške šole Probuda in vloga šole v tedanjem likovnem življenju, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 160. 164 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem stike z umetniškimi krogi slovanskega juga, bila članica Lade, združenja Grohar v Mariboru, Društva likovnih umetnikov Dravske banovine, poznejšega Društva slovenskih likovnih umetnikov. Delovala je v združenjih, ki jih z današnjega stališča lahko označimo kot feministična, kot sta Klub likovnih umetnic in Mala ženska antanta (Greif, 2015: 186). Omenimo še, da je bila Šantel dejavna že v Vesni8 in Združenju grafičnih umetnikov Jugoslavije.9 To povezovanje umetnic v stanovska društva lahko na eni strani pripišemo nazorskim težnjam, na drugi pa tudi »finančnim koristim, ki jih je to prinašalo« (Nikolčič, 2019: 198). Ker niso imele tako veliko priložnosti kot moški kolegi, so pogosto sodelovale tudi na bolj iz umetnostnega in kritiškega vidika tistega obdobja profanih« dogodkih, tj. namenjenih ženskam, kakršni so bili npr. »Slovenska žena (Ljubljanski velesejem, 1920), Zvesto srce in delovna ročica (Jakopičev paviljon, 1930) ali Otrok v sliki in plastiki (Jakopičev paviljon, 1938), [ki so se] izkazali za zelo priročne, pogosto pa so dodaten vir zaslužka pomenile tudi umetnikom« (prav tam). Henrika Šantel torej nikakor ni bila tiha in odmaknjena od umetniškega sveta, kot so jo prikazovali avtorji. Poleg tega je ustvarjala tudi za ženske »neprimerne« akte in vsaj enega od njih že leta 1912 tudi javno razstavila na že omenjeni razstavi Antona Dermote v Gorici, na razstavi v Trstu (1907), kjer je bila zastopana kar s štirinajstimi deli, pa celo štirimi akti, leta 1924 je na razstavi kluba Grohar v Mariboru znova razstavila več aktov, ko je razstavljala kot edina ženska med osmimi umetniki. Aktov v tem obdobju skorajda niso razstavljali v lokalnem prostoru niti umetniki moškega spola, saj je slovenski prostor »nuditete,« kot so jim takrat rekli, zavračal in jim nasprotoval. Upodobitev golega telesa za žensko slikarko pomeni velik dosežek, ko se osvobodi prepovedi patriarhalne družbe. Podobnega pomena je avtoportret, v katerem umetnica predstavi »pozicijo za raziskovanje lastnega sebstva, iskanje osebne identitete, genealogije ter načinov za likovno reprezentacijo teh označevalcev« (Spacal, 2004: 49). Tudi portret, ki je bil skoraj vedno ženski portret, je v njenem opusu zasedal centralno mesto in prikazoval »razredno, rasno, etnično 8 Umetnostni klub Vesna so leta 1903 na Dunaju ustanovili nekdanji učenci ljubljanske umetno obrtne šole Saša Šantel, Gvido Birolla, Maksim Gaspari, Svitoslav Peruzzi, Hinko Smrekar, Fran Tratnik, Tomislav Krizman, Ivan Meštrović, Mirko Rački idr. pod vplivom tamkajšnje secesije in po zgledu drugih Slovanov (zlasti Čehov in Poljakov). Njihov program je bil ustvarjati umetnost za potrebe Slovencev in Hrvatov s posebnim poudarkom na slovenski narodni umetnosti v pristno slovenskem duhu. 9 V Kraljevini Jugoslaviji so z namenom zbliževanja slovanskih narodov delovala številna humanitarna, kulturna in prosvetna društva in združenja, med njimi tudi Združenje grafičnih umetnikov Jugoslavije (Udruženje grafičkih umetnika Jugoslavije). Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 165 in generacijsko raznolikost« (Greif, 2015: 190). Posebej zanimivo je pozno delo, oljna slika Kemičarka iz leta 1932, portret Ane Mayer Kansky, ki je opravila prvi doktorat Univerze v Ljubljani in je bila tudi soustanoviteljica prve kemijske tovarne na Slovenskem. Upodobljenko je portretiral tudi Rihard Jakopič, a na sliki Henrike Šantel, ki jo danes hrani Goriški muzej, zasledimo upodobljenko pri natančnem laboratorijskem delu, upodobljeno na kvaliteten meščanski način predvojnega časa, ki razkriva posebnosti in podrobnosti njenega dela, ki je bilo prav kot druge slike Henriete Šantel izjemno v svojem času, saj je prikazovalo »novo« žensko, zapriseženo svoji intelektualni poklicni dejavnosti (zatopljena v opravljanje svoje poklicne, ustvarjalne dejavnosti, oblečena v poklicna oblačila in umeščena v prostor svoje poklicne dejavnosti), kar bi lahko veljalo za kanec feministične miselnosti, ki sta jo s svojim poklicnim delovanjem v slovenski prostor vpeljevali med drugimi tudi avtorica in upodobljenka. Tudi iz tega dela je razbrati, da je Henriko Šantel gnala sodobna miselnost tako v slikanju kot tudi v mišljenju in da se je trudila postaviti lastno slikarstvo in obenem položaj žensk na višjo raven. S študentko, kolegico in prijateljico, nekoliko mlajšo slikarko Eldo Piščanec sta v začetku štiridesetih let 20. stoletja naslikali portret druga druge. V delu Portret slikarice E.P. (1930), ki je bil istega leta razstavljen v Zagrebu in dve leti kasneje v Osijeku, je prijateljico upodobila v naslanjaču s knjigo v roki in oblečeno v moško srajco. Ta znak spolne ambivalentnosti in androginosti (oblačila, manko nakita, kratki lasje) je namigoval na osvobojeno, občasno tudi seksualno podobo ženske v svojem času, kar je bila sploh značilnost urbanih velemestnih evropskih centrov in njihovih boemskih prebivalk. Kot zapiše Greif: Šele skozi biografsko kontekstualizacijo umetniškega opusa lahko uvidimo celo sliko, sledimo osebnim resonancam umetnice, da bi lahko doumeli njeno umetniško delo. Konfrontacija s pomanjkljivo biografijo in mašenjem biografskih vrzeli je torej neizogibna zaradi razumevanja samega umetniškega agensa. Nobena in nikogaršnja lepa umetnost ni brez družbene stvarnosti – družbeni agens in stališče ženske kot ustvarjajoče akterke določata tok njenega umetniškega ustvarjanja. Način življenja in dojemanja sveta umetnice je tisti, ki vpliva na umetniško snovanje, se vpisuje v umetniški diskurz; razumevanje osebne dimenzije umetnika ali umetnice kot primarnega vira je ključ za branje umetniškega produkta (Greif, 2015: 191). Goriški muzej je leta 1970 prvič priredil pregledno skupinsko razstavo družine Šantel (Krečič, 1970), na kateri so predstavili dela družine Šantel: Avguste st., 166 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Henrike, Avguste ml. in Saša. Bila je prvi »poskus ovrednotenja družine kot celote« (Longyka, Žagar, 2012: 5). Delo Henrike Šantel Portret dekleta s klobukom iz leta 1904 je bilo vključeno v prvi del razstave Risba na Slovenskem, ki so jo leta 2009 pripravili v Narodni galeriji v sodelovanju z Moderno galerijo, o njem pa je pisal A. S. (Andrej Smrekar). Podobo je pripisal okolju münchenske šole, kjer je »zasnova še vedno oprta na shematska pomagala,« ki pa so »spretno zakrita s kontrastnimi poudarki v modelaciji obraza in las ter s skrajno disciplinirano in suvereno tehniko« (Smrekar, 2009: 104). Druga, spominska razstava družine je bila v Novi Gorici leta 2010, razstavo Umetniška družina s predniki in potomci pa so leta 2012 postavili v Galeriji Grad v Bistriškem Gradu v Slovenski Bistrici (Longyka, Žagar, 2012). Velik del njenega opusa hranijo v Etnografskem muzeju, nekatera v Mestnem muzeju in v Narodni galeriji v Ljubljani ter v Strossmayerjevi galeriji v Zagrebu, mnoga pa tudi v zasebni lasti. Kljub vsemu naštetemu je stanje raziskav opusa Henrike Šantel pravzaprav šele v svojih zametkih in potrebuje ponovno prevetritev, pregled in analizo njenega slikarskega opusa, ki je v celoti raziskovalcu še vedno nedosegljiv. Kot pravi Linda Nochlin, se tudi v zgodbi Henrike Šantel, v mikrostrukturah, ki so oblikovale njeno življenje – družina, vera, možnosti šolanja, odločitev za samsko življenje, ki ji je sploh omogočalo ustvarjanje, kritiški nezavedni šovinizem, nezmožnost dostopa do vpogleda kritike v kvaliteto del – kaže položaj ženske kot priznanega outsiderja, kot »ona« namesto domnevno nevtralnega »enega« – v resnici bele-moške-pozicije, ki je sprejeta kot naravna, ali skritega »on« kot subjekta vseh znanstvenih predikatov – kar je odločna prednost in ovira ali subjektivno izkrivlja delo avtorice (Nochlin, 1971: 1–2). Prav ta množica mikrostruktur, ki je umetnico objemala in (morda celo brez njenega samozavedanja) utesnjevala, je povzročila, da vse posthumne razstave in razstave v času njenega življenja Henriki Šantel niso dodelile mesta, kakršnega si zasluži s svojim opusom, niti niso v nikakršni meri razkrile feminističnih tonov in podtonov njenega opusa in življenja umetnosti svojega časa. Na njen opus bo treba pogledati drugače in znova, torej ne le kot na eno od umetnic in umetnikov družine Šantel, temveč kot na samostojno umetniško osebnost, ki si zasluži posebno pozornost zaradi kvalitete in drznosti svojih del ter aktivnega udejstvovanja v umetnostnem svetu svojega časa. Znova bo treba pregledati baze podatkov – veliko jih je na voljo v Narodni galeriji – pregledati dela, tako tista v Narodni galeriji in drugih muzejih kot tudi tista, ki so razpršena pri posameznih osebnih zbirateljih. Kot pravi Bourdieu: »Ženske, ki so simbolno obsojene na vdanost in obzirnost, svoje moči ne morejo udejanjati drugače, kot da zoper močne usmerijo njihovo lastno moč, ali pa da se sprijaznijo z umikom in v vsakem primeru zanikajo moč, ki je ne morejo udejanjati drugače kot posredno« (Bourdieu, 2010: 38). Takšna je bila tudi zgodba Henrike Šantel, ki zaradi družbenega okolja in pogledov kritikov Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 167 na umetnost, ki so jo v tistem obdobju ustvarjale ženske, kljub izjemni kakovosti njenih del ni umeščena v kanon slovenske zgodovine umetnosti na enak način kot njeni moški kolegi. Njena dela lahko prek povedanega gledamo drugače, saj gre za kvaliteten opus, ki pa je, tudi zaradi sočasnega pogleda na umetnost, ki so jo razstavljale ženske, ostal prezrt v preveliki meri. Skrajni čas je, da do tega pride prek natančnega študija in razstave njenih del, ki bi jo v kanon umestila ob njenih moških kolegih. Literatura in viri Bourdieu, Pierre (2010): Moška dominacija. Ljubljana: Sophia. Brejc, Tomaž (2023): Slovenska umetnost 1880–1918. Čas prebujenja. Ljubljana: Beletrina. Brenk, Kristina (1941/2): Kratko pismo o slovenskih slikarkah. Naš rod (13/8) 213. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Ciglenečki, Marjeta (2010): Vera Blumenau Simonič v šoli Antona Ažbeta. Acta historiae artis Slovenica (15): 107–126. Dolničar, Boris (2021): Primorska krajina na akvarelih slikarja Saše Šantla. Vzajemnost: glasilo ZPIZ in ZDUS (julij-avgust): 9–11. Gregorič, Jože (I.G.) (1940): Razstava kluba »Lade«. Dom in svet (52/1): 57–59. Greif, Tatjana (2015): Slikarka v senci: Vrzeli v zgodovinjenju ženske umetnice. Časopis za kritiko znanosti, Zamolčane zgodovine II. (43/261): 179–195. Jeraj, Mateja (2005): Slovenke na prehodu v socializem. Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945-1953. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Golob, France (1986): Franjo Sterle. Ustanovitelj umetniške šole Probuda in vloga šole v tedanjem likovnem življenju, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino: 160–164. Kobolt, Katja (2015): Feminizem, kuriranje in kanon. Časopis za kritiko znanosti. 43/261: 63–73. 168 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Kralj, Anica (1954): Obisk pri Bari Remec. Meddobje 1/1–2: 20. Krečič, Peter (1970): Slikarji Šantli. Nova Gorica: Kulturni dom Nova Gorica. Krečič, Peter (2007): Avgusta Šantel st. V Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, A. Šelih (et al. ur.). Ljubljana: Tuma. Kunst, Bojana (2021): Življenje umetnosti. Prečne črte skrbi. Ljubljana: Maska. Lampe, Evgen (1900): Prva slovenska umetniška razstava. Dom in svet (13/21): 671. Lavrič, Iva (1926): Domače slikarice starejše dobe. V Slovenska žena, M. Govekar (ur.), 66. Levstik, Vladimir (1909): Prva umetniška razstava v paviljonu Riharda Jakopiča. Ljubljanski zvon, leposloven in znanstven list (29/8): 526. Longyka, Igor (2015): Ekslibrisi Saše Šantla: spominska grafična razstava ob 70. obletnici umetnikove smrti. Ljubljana: samozaložba. Longyka, Igor, Žagar, Herta (2012): Umetniška družina Šantel s predniki in potomci. Kebelj: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica. M.(ikuž), S.(tane) (1940): Slikarica Henrika Šantel. Dom in svet (53/3): 187. Mastnak, Tanja (1999): Stereotipska ženskost, modernizem in Ivana Kobilca. V Potlačena umetnost, Barbara Borčič, Jure Mikuž (ur.), 41–49. Ljubljana: Open Society Institute – Slovenia. Mesesnel, France (1953): Kolektivna razstava Ivane Kobilce. Umetnost in kritika, Lucijan Menaše (ur.), 44–48. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Mikuž, Jure (2018): Ivana Kobilca v kontekstu evropskega umetnostnega dogajanja in slovenskih zapisov o njej, V Ivana Kobilca (1861–1926) :»Slikarija je vendar nekaj lepega ---«. Nataša Ciber, Barbara Jaki, Alenka Simončič (ur.). Ljubljana, Narodna galerija: 49–168. Mikuž, S.(tane) (1939): Razstava likovnih umetnic v Ljubljani. Dom in svet (51/10): 612–614. M.(ikuž), S.(tane) (1940): Slikarica Henrika Šantel. Dom in svet (53/3): 187. Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 169 Nikolčić, Marja (2019): Slovenske likovne umetnice v medvojnem obdobju. V Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941). Mednarodna pregledna razstava, M. Jenko in B. Žerovc (ur.), 194–201. Ljubljana: Moderna galerija. Nochlin, Linda (1971): Why Have There Been no Great Women Artists? V Woman in Sexist Society: Studies in Power and Powerlessness. Vivian Gornick and Barbara K. Moran (ur). New York: Basic Books, 1971. Pugelj, Miran (1909): b.n. Slovenski narod (176): s.p. Regali, Josip (1909): Prva razstava v Jakopičevem umetniškem paviljonu (Slovenski umetniki), Dom in svet (22/6): 326–330, (I. del). Regali, Josip a (1909): Prva razstava v Jakopičevem umetniškem paviljonu (Slovenski umetniki), Dom in svet (22/7): 369–375, (II. del). Regali, Josip (1910): Pomladanska razstava v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Dom in svet (23/5): 235–239. S.a. (1907): Prva slovenska umetniška razstava v Trstu. Slovenec: političen list za slovenski narod (24. 10. 1907): s.p. S.a. (1921): 19. umetnostna razstava. Ljubljana: Tiskarna Makso Hrovatin. S.a. (1894): Künstlerinen Verein München, Jahresbericht und Mitglieder-Verzeichnis für das Vereinsjahr 1892/93, München: A.V. S.a. (1939): Lada. Klub slovenskih lik. Umetnikov. II. razstava. Ljubljana: Delniška tiskarna. S.a. (1940): Henrika Šantlova. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (21/38): 3. S.a. (1941): Jesenska razstava kluba slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani. Jakopičev paviljon, Lada. Ljubljana: Jakopičev paviljon. Sancin-Rehar, Lelja (2012): Nojevo pero (rojstvo 20. stoletja v znamenju primorskih žena rojenih do leta 1900). Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT–EST. Savenc, Barbara (2011): Henrika Šantel: one of the first Slovene profesional women painters. Coup de fouet: revista de la ruta Europea del modernisme (17): 11–15. 170 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Smrekar, Andrej (ur.) (2009): Risba na Slovenskem I. Ljubljana: Narodna galerija. Smrekar, Hinko (1932): O razstavi Žena v slovenski umetnosti. Jutro (7. 9. 1932): s.p. Spacal, Alenka (2004): Ženska-subjekt-umetnica? Časopis za kritiko znanosti (32/215– 216): 45–60. Šantel Avgusta st., Šantel Avgusta ml., Šantel Saša (2006): Življenje v lepi sobi. Ljubljana: Nova revija. Tavčar, Lidija (2006): Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah, Ljubljana: Narodna galerija. Urbančič, Vojko (2007): O prodoru slovenskih umetnic v leksikone. Delo (49/56): 13. Ljubljana: Delo. Vesel, Ferdo (1924): Spomini. Zbornik za umetnostno zgodovino (24): 61–62. Ljubljana: Umetnostno zgodovinsko društvo. Vurnik, Stanko (1931): Razstava kluba likovnih umetnic, Slovenec: političen list za slovenski narod (19. 9. 1931): 4. Zorn Koršič, Verena (2016): Goriški umetnostni utrip ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. V Veno Pilon. Začetki. Ajdovščina: Pilonova galerija. Zahvaljujem se Narodni galeriji v Ljubljani za posredovano gradivo. Petja Grafenauer | Henrika Šantel (1874–1940) 171 Spomini Tanja Mastnak Feminizem in umetnost v devetdesetih Osebni spomini na začetke Abstract Feminism and Art in the 1990s (personal memories of the early days) In the essay entitled Feminism and art in the nineties, the author describes memories and reflections on what was happening in Ljubljana, Slovenia and beyond. She describes the social reality, the circumstances at the time in the field of art history and the personal experience of being introduced to feminism and women‘s studies. The world of art, and especially art history, was strongly conservative at the time, so connecting the two fields: feminism and art history was a challenging task. The author received her doctorate in the field of feminist art history, participated in the founding of the magazine for women‘s studies Delta and the founding of the contemporary art festival City of Women. The interpretation of art (both past and contemporary) from the perspective of feminist art history was a challenging move in the 1990s, which stirred up the professional public at the time, and at the same time, the pioneering work of individuals in the 1980s and 1990s enabled significant shifts in the understanding of the role of gender in our society. Keywords: art, art history, feminism, nineties, personal experience Tanja Mastnak is an art historian, theorist of feminist art history, art critic, pedagogue and writer. She finished studying art history in Ljubljana, and then continued her postgraduate studies at CEU in Prague. She completed her scientific master‘s degree at the Faculty of Arts in Ljubljana, and her doctorate at the Faculty of Postgraduate Studies in Social Sciences and Humanities, ISH in Ljubljana. She is considered one of the pioneers of the study of feminist art history in Slovenia. [email protected] 174 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Povzetek V eseju z naslovom Feminizem in umetnost v devetdesetih avtorica opisuje spomine in refleksije na takratno dogajanje v Ljubljani in širše. Opisuje družbeno stvarnost, okoliščine na področju umetnostne zgodovine in zgodovine ter osebno izkušnjo seznanjanja s feminizmom in ženskimi študijami. Svet umetnosti, še posebej pa umetnostne zgodovine, je bil takrat izrazito konservativno naravnan, zato je bilo povezovanje obeh področij – feminizma in umetnostne zgodovine – predrzno početje. Avtorica je doktorirala s področja feministične umetnostne zgodovine, sodelovala pri ustanavljanju revije za ženske študije Delta in pri ustanavljanju festivala sodobne umetnosti Mesto žensk. Interpretacija umetnosti (tako pretekle kot sodobne) z vidika feministične umetnostne zgodovine je bila v devetdesetih izzivalna poteza, ki je razburkala takratno strokovno javnost, obenem pa je pionirsko delovanje posameznic v osemdesetih in devetdesetih omogočilo bistvene premike v razumevanju vloge spola v naši družbi. Ključne besede: umetnost, umetnostna zgodovina, feminizem, devetdeseta, osebna izkušnja Tanja Mastnak je umetnostna zgodovinarka, teoretičarka feministične umetnostne zgodovine, likovna kritičarka, pedagoginja in pisateljica. Študij umetnostne zgodovine je končala v Ljubljani, potem pa nadaljevala podiplomski študij na CEU v Pragi. Znanstveni magisterij je zaključila na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorat pa na Fakulteti za podiplomske študije družboslovja in humanistike ISH v Ljubljani. Velja za eno od začetnic študija feministične umetnostne zgodovine v Sloveniji. [email protected]. V pričujočem eseju bom opisala spomine in refleksije na takratno dogajanje v Ljubljani in širše. Čeprav se želim čim bolj omejiti na devetdeseta, seveda ni mogoče opisati takratnega dogajanja brez omembe začetkov v osemdesetih in nadaljevanja nekaterih projektov v naslednjih letih. Članek sem si zamislila kot nekakšno samoizpraševanje, poskus predstaviti čim več aktivnosti iz tistega časa in jih ovrednotiti z današnjega vidika. Pri tem naj poudarim, da spomin včasih tudi ponagaja in morda bom izpustila nekatere dogodke, ki bi bili prav tako omembe vredni kot tisti, o katerih bom pisala. Namen tega zapisa je predvsem obuditi spomine na čase drugega vala feminizma v Sloveniji, ko so med ženskami prevladovali solidarnost, pogum in entuziazem v upanju na nove čase, in na to, v kolikšni meri so ta gibanja vplivala na interpretacije in nastanek likovne umetnosti. Konec osemdesetih in devetdeseta leta so bili v vseh smislih turbulenten čas. Slovenija v osemdesetih je bila področje upora in priprav na razpad Jugoslavije. Številne krize so se vrstile ena za drugo, Titova smrt, gospodarske in politične spremembe. Ekonomski krizi v sedemdesetih je sledil obrat v neokonservativno naravnanost tudi v drugih evropskih državah. V vsakdanjem življenju smo se Tanja Mastnak | Feminizem in umetnost v devetdesetih 175 soočali z varčevanjem goriva (parne in neparne tablice), s prepovedjo potovanja v tujino (ravno, ko sem se v Firencah zaljubila v italijanskega arhitekta), pomanjkanjem določenih živil (ko je šel prijatelj v Pariz, sem ga prosila, naj mi prinese banane, ker jih v Jugoslaviji nekaj časa ni bilo mogoče dobiti). Razmere so bile veliko bolj resne, kot sem se zavedala kot mladenka, ki je leta 1981 maturirala na Poljanski gimnaziji in se vpisala na študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti. Čeprav sem na gimnaziji obiskovala marksistični krožek in me je zanimala tudi filozofija, je bilo moje zanimanje usmerjeno predvsem v svet umetnosti; družbena realnost me je prizadela samo, kadar sem imela konkretne težave, npr. s potovanji v tujino ali ob soočanju z zdravstvenim sistemom (kjer so vladale precej grozne razmere ne glede na to, da smo imeli vedno hiter dostop do vseh specialistov). Tudi številni drugi mladi so se na krize odzivali predvsem skozi kulturno dejavnost. Niso me mučili neobiskani klubi ali diskoteke, ampak avantgardne predstave, ki sem jih zamudila. Velik pomen so imele ravno performativne umetnosti, saj so bile predstave in koncerti tudi prostor druženja. V takšnem vzdušju sem začela študirati umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti. Ena izmed domislic tedanje politike, ki je prizadela moško populacijo naše generacije, je bila, da so morali vsi fantje našega letnika takoj po gimnaziji na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado in so se lahko na fakulteto vpisali šele naslednje leto, zato smo v letniku prevladovale ženske. Študij je bil precej konzervativno in faktografsko usmerjen; zaradi količine podatkov, ki smo si jih morali zapomniti, tudi precej zahteven. V neskončnih pregledih umetniških del, ki smo jih morali poznati, umetnic praktično ni bilo. Vsi naši profesorji so bili moški in tudi vsi umetniki, ki smo jih obravnavali, so bili moški, z nekaj izjemami, npr. Ivana Kobilca. Pregledi so se zaključili proti koncu devetnajstega stoletja. Umetnosti dvajsetega stoletja (kjer bi morda lahko omenili tudi kakšno umetnico) skoraj nismo obravnavali. Navkljub skrajno nazadnjaškemu programu smo bili študentje/študentke med seboj močno povezani in vzdušje je bilo dobro. Zanimanje za ženske študije in feminizem sem razvila sredi osemdesetih proti koncu študija. S študenti Fakultete za socialno delo (takrat Visoka šola za socialno delo) in Fakultete za družbene vede (takrat FSPN) smo sodelovali pri projektu alternativne psihiatrije (pod vodstvom Vita Flakerja) in se veliko pogovarjali o različnih idejah, kako spremeniti družbo v bolj pravično, med drugim tudi o feminizmu. Najbolj je name vplivala Darja Zaviršek, takrat še študentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kasneje pa profesorica na Fakulteti za socialno delo, zaslužna predvsem za področje socialnih pravic žensk. V tem krogu sta bili med drugimi tudi Vesna Leskošek (zgodovina žensk) in Jelka Zorn (človekove pravice, izbrisani in begunci). V tem času so pripadnice društva Lilit organizirale SOS 176 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Spomini telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, ki je prvič zazvonil 11. oktobra 1989, novembra 1997 pa se je ta dejavnost razširila tudi na Zatočišče za ženske in otroke, žrtve nasilja. Vedela sem za delovanje feminističnih skupin, kot je bila Lilit (1985–1987), vendar se vanje nisem aktivno vključevala. Novo znanje mi je pomagalo videti svet okrog sebe drugače. Stvari, ki sem jih razumela kot same po sebi umevne, so se mi zazdele potrebne sprememb. Medtem so se začele razmere v državi drastično spreminjati. Devetdeseta leta najbolj zaznamujejo vojne za osamosvojitev Slovenije (med 27. junijem in 7. julijem 1991) in kasnejše vojne na področju bivše Jugoslavije (med 1991–2001) ter tranzicijski procesi. Čeprav sem se še vedno najraje zatekala v umetnost, pisala sem radijske igre, prevajala in pisala likovne kritike, se je bilo v začetku devetdesetih težko izogniti izražanju stališč do formiranja nove družbe. Predvsem občutljiva sem bila na preizpraševanje odnosa do žensk, ki je bilo značilno za vzhodnoevropske dežele v tranziciji. Številne pravice žensk, ki so v socializmu veljale za samoumevne, so bile zdaj pod vprašajem. Nekateri snovalci nove družbe so v socialistični enakopravnosti žensk videli eno izmed deviacij komunizma in najraje bi ženske vrnili v domače okolje. 11. decembra 1991 smo se ženske vseh generacij udeležile protestov za ženske pravice ob poskusu spremembe zakonodaje, ki bi ženskam odrekla pravico do svobodnega odločanja o prekinitvi nosečnosti. Ko sem pred parlamentom stala skupaj s svojo materjo in njenimi prijateljicami v veliki množici žensk in moških vseh generacij, sem posebej dobro čutila, kako pomembne odločitve se sprejemajo. Pa tudi kako pomembne so ideje feminizma za preživetje v novi družbi. Ponosno sem se deklarirala za feministko, čeprav je imel v devetdesetih ta pojem prizvok žaljivke (celo v medijih so feministke označevali za nezadovoljene, grde ženske, ki si ne morejo najti partnerja). Za feministke drugega vala (ki je bil najmočnejši v sedemdesetih in osemdesetih tako v tujini kot pri nas, sledilo pa mu je uveljavljanje tradicionalizmov v devetdesetih) je bilo značilno, da so se pogosto odločale za življenje v skupnosti z žensko iz političnega prepričanja (ne pa toliko zaradi spolne izbire). Močan čustveni naboj tistega časa me je utrdil v prepričanju, da se moram za pravice žensk boriti na čim več ravneh. S kolegicami smo se včasih lotile kakšne samostojne akcije, npr. pisanja grafitov s feministično vsebino po zidovih Ljubljane. Udeleževala sem se srečanj in izobraževanj s področja ženskih študij. Po diplomi sem nekaj let delala kot samozaposlena v kulturi, potem pa sem se vpisala na magistrski študij, prav tako na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, in dobila zaposlitev kot mlada raziskovalka. Medtem se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, turbulentnost začetka devetdesetih se je umirjala. Tudi zasebno so se mi dogajale bistvene spremembe. Odločila sem se za družino in rodila sina. Med študijem sem dobila Sorosevo štipendijo za podiplomski študij v Pragi na Oddelku za zgodovino in filozofijo umetnosti in Tanja Mastnak | Feminizem in umetnost v devetdesetih 177 arhitekture (1994/95). Tam sem se prvič seznanila z internetom in tudi s feministično umetnostno zgodovino. Obiskovala sem izbirni seminar na temo feminizma in umetnosti. Prvič sem se seznanila z deli Linde Nochlin in Griselde Pollock, ki sta delovali v osemdesetih v Združenem kraljestvu. Kot sem že omenila, je bil svet umetnosti, še posebej pa umetnostne zgodovine v Sloveniji, izrazito konservativno naravnan. Še posebej po vrnitvi s progresivnega študija v Pragi sem z novimi očmi opazovala ne samo družbena dogajanja, ampak še posebej stanje na področju likovne umetnosti. Čeprav sem v svoji magistrski nalogi obravnavala področje pop kulture, me je vedno bolj zanimalo raziskovanje in povezovanje obeh področij mojega zanimanja: feminizma in umetnostne zgodovine. Teoretična izhodišča obeh pionirk anglosaksonske feministične umetnostne zgodovine (Nochlin in Pollock) so mi bila pri tem v veliko pomoč. V Pragi sem spoznala številne umetnostne zgodovinarje, z nekaterimi smo ostali v stiku še do danes. Katrin Kivimaa iz Talina je nadaljevala doktorski študij umetnostne zgodovine na univerzi v Leedsu pri Griseldi Pollock, ki sem jo med enim izmed obiskov Leedsa tudi osebno spoznala. Debate, ki so se odvijale pozno v noč, in znanstva, ki so mi tudi kasneje omogočala povezave v tujini, so bili neprecenljivi. Po zaključku magistrskega študija sem se odločila za pisanje doktorske disertacije s področja feministične umetnostne zgodovine. Mojemu tedanjemu mentorju Nacetu Šumiju se je zdela tema zelo zanimiva, vendar se je kmalu po odobritvi teme upokojil, zato je mentorstvo prevzel njegov naslednik Milček Komelj, desničarsko usmerjen intelektualec stare šole, ki mu teza disertacije ni bila blizu, zato pri nastajanju besedila ni kaj dosti sodeloval. V raziskavi sem se osredotočila na slovensko gradivo. Cilj je bil sestaviti krajši zgodovinski pregled ženskih umetnic v Sloveniji in interpretacijo izbranih tem, ki sem jih zasledila med študijem slovenskega gradiva kot posebej značilne (npr. odnos do slikanja prostora, samorefleksija skozi avtoportret, socialna determiniranost žensk v umetnosti itd.). Prepričana sem bila, da bo tema, ki se je do sedaj pri nas še nihče ni lotil, z zanimanjem sprejeta. Izkazalo pa se je, da si takšnih modelov umetnostne zgodovine nihče ni želel. Med brskanjem za literaturo sem med slovenskimi publikacijami našla en sam članek na temo feministične umetnostne zgodovine, in sicer recenzijo Mojce Oblak knjige Linde Nochlin: Zakaj ni bilo velikih ženskih umetnic v reviji M‘Ars (Časopis Moderne galerije, ki je izhajal med letoma 1989 in 2001). Zato sem pogumno (in precej naivno) zaorala ledino. Interpretacija umetnosti (tako pretekle kot sodobne) z vidika feministične umetnostne zgodovine je bila v devetdesetih izzivalna poteza, ki je razburkala takratno strokovno javnost. Če pri tem citiram filozofa-estetika Leva Krefta iz nekega zasebnega pogovora: »Tvojo doktorsko nalogo je prebralo več ljudi na Filozofski fakulteti kot katero koli drugo, pa nihče noče priznati, da jo je bral.« Od obetavne mlade kritičarke sem postala »tista feministka«, s katero nihče ni 178 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Spomini hotel imeti preveč opravka. Ko sem kandidirala za službo v Narodni galeriji, so mi poročali o pripombah med zaposlenimi, češ da delovno mesto v takšni instituciji ni primerno za nekakšno feministko. Sama beseda je vzbujala nelagodje. Leta 1998 sem dobila šestmesečno doktorsko štipendijo na Oddelku za študije spolov na CEU (Central European University) v Budimpešti, kjer sem dokončala svojo doktorsko disertacijo. Pravi problemi pa so se začeli šele, ko sem besedilo oddala. Mentor Milček Komelj je nalogo v celoti zavrnil, češ da to ne more biti umetnostna zgodovina. Predlagal je, da jo prenesem na Oddelek za sociologijo. Feministična metodologija v umetnostni zgodovini se mu je zdela nesprejemljiva. Zgodovino umetnic bi morala po njegovem mnenju predstaviti v uveljavljeni metodologiji umetnostnozgodovinskega pregleda. Po številnih zapletih, ki so trajali nekaj let, sem disertacijo vendarle ubranila na ISH, Fakulteti za podiplomski študij družboslovja in humanistike, pod mentorstvom umetnostnega zgodovinarja Jureta Mikuža, sociologa kulture Braca Rotarja in filozofa Leva Krefta. Z doktoratom, ki je pri večini vzbujal nelagodje, sem začela iskati službo. Vrata na Filozofski fakulteti so bila trdno zaprta, zato sem začela poučevati na ljubljanskih gimnazijah ter na zasebni Šoli za risanje in slikanje. V svoje pedagoško delo sem vnesla tudi znanje in izkušnje s področja feministične umetnostne zgodovine in nekatere izmed študentk spodbudila k preizpraševanju vloge žensk tudi skozi njihovo umetniško izražanje – npr. Anteo Arizanović (priznana feministična umetnica, ki se ukvarja predvsem s področjem ženske identitete). Obenem sem objavljala članke s področja feministične teorije in se udeleževala znanstvenih konferenc, kolikor mi je dopuščalo materinstvo in redna zaposlitev v šolstvu. Že od srede devetdesetih sem se začela aktivneje udeleževati tudi pri promociji žensk v umetnosti. Leta 1995 sem bila povabljena v ustanovni odbor festivala za promocijo žensk v umetnosti: Mesto žensk, ki je nastal na pobudo Uršule Cetinski, ki se je ravno vrnila s podiplomskega študija kulturnega menedžmenta v Salzburgu in je imela že takrat številne sveže ideje, pa tudi znanje, kako jih uresničiti (kjer se pogosto zatakne). V otvoritvenem letu Mesta žensk sem sodelovala (z Lilijano Stepančič) pri pripravi kataloga za mednarodno razstavo Stereo-tip v Mestni galeriji v Ljubljani. Ideja Mesta žensk je privabila k sodelovanju številne znane sodobne umetnice in umetnike (Janine Antoni, Sophie Calle, Sanjo Iveković, Cheryl Donegan, Sylvie Fleury in številne druge). Koncept razstave je bil izzvati stereotipno predstavo o ženskosti tako z vidika moških kot žensk. Podoben izziv sta si zamislili tudi kustosinji Nevenka Šivavec in Irena Čerčnik v Likovnem salonu v Celju, ko sta pripravili razstavo z naslovom Moški (2001). Tudi pri tej razstavi sem sodelovala z besedilom o stereotipnih predstavah o moškosti. Z Mestom žensk sem sodelovala še večkrat z različnimi prispevki, leta 2007 pa sem skupaj z Alenko Veler in Dunjo Kuklovec pripravila razstavo Upodobljevalke domišljije, pregled del slovenskih knjižnih ilustratork. Prav tako v letu 1995 Tanja Mastnak | Feminizem in umetnost v devetdesetih 179 sem sodelovala pri ustanovitvi revije za feminizem in ženske študije Delta. Pobudnici za nastanek revije sta bili Eva Bahovec in Milica Antić Gaber. Anekdotično naj omenim, da so prvi sestanki ob nastajanju revije potekali v skvotu na Metelkovi, nekdanji vojašnici, ki je bila zasedena s strani raznolikih meščanov leta 1993, zato stavbe še vedno niso imele elektrike ali gretja. Stale smo ob starinskem gašperčku v plaščih, se prestopale od mraza in si grele roke nad pečko. Tako festival Mesto žensk kot revija Delta delujta še danes. Ti pionirski projekti so utirali pot drugačnemu razumevanju vloge spola v družbi tudi na področju umetnosti in umetnostne zgodovine, ki sta bili še v osemdesetih in devetdesetih izrazito konservativno usmerjeni. Na obeh področjih so prevladovali moški, razen v dejavnostih, ki so veljale za manj ambiciozne, kot je npr. ilustracija. Zaključek Seveda je navdušujoče in hvale vredno, da je s časom postalo raziskovanje problematike žensk v polju t. i. avtonomnih umetnosti in kuriranje razstav s poudarkom na ustvarjalnosti žensk priljubljeno, skoraj modno. Vendar pa to navdušenje spremlja tudi razočaranje nad površnostjo, plehkostjo in poenostavljanjem teoretskih izhodišč nekaterih kuratorskih praks. Resnega in zrelega znanstvenega dela je na tem področju še vedno premalo oziroma se ga ne upošteva dovolj. Kot dober primer iz prakse naj izpostavim raziskovalno delo Alenke Spacal in Ane Grobler, ki sta obe tudi umetnici in kuratorki. Številne ambiciozne mlade kuratorke pa sledijo modnim trendom preveč nekritično, nereflektirano in brez upoštevanja že opravljenega strokovnega dela. V tem vidim nevarnost ponovitve napak iz preteklosti – formiranje umetnostnozgodovinskega kanona, ki ni nič manj izključujoč, kot je bil predhoden, samo z drugim spolnim predznakom. Strokovno se mi zdi problematično, kadar v projektih pri izbiri del prevlada izbor po merilu biološkega spola, ne pa problematiziranja družbene stvarnosti, v kateri je delovanje žensk specifično prav zaradi njihovega spola. V tem vidim tudi razliko med t. i. žensko umetnostjo in feministično umetnostjo. Raziskovanje avtoric in del t. i. ženske umetnosti se mi zdi smiselno v preteklosti, ko je bila družbena senzibilnost za problematiko spola drugačna (bistveno manjša), kot je danes. Pri izboru sodobnih del pa se mi zdi bolj bistvena stopnja družbene ozaveščenosti za vprašanja spolnih identitet kot pa zgolj biološki spol. Čeprav je dejstvo, da je faktor spola v preteklosti umetnicam preprečeval tako ustrezno izobrazbo kot poklicno uveljavitev, pa vseeno upam, da bomo čim prej presegli fazo obrnjenega seksizma, ko se tehtnica nagne v drugo smer, in da ženski spol ne bo postal skoraj edino potrebno merilo za udeležbo na nekaterih 180 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Spomini razstavah in v nekaterih projektih. Upam, da se bodo razmere uravnovesile in da se bodo merila vrednotenja umetniškega dela ustalila na objektivnih faktorjih ter presegla delitev po spolih – kar je končni cilj feminističnih prizadevanj že od vsega začetka. Tanja Mastnak | Feminizem in umetnost v devetdesetih 181 182 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Spomini Pogovor Tanja Mastnak | Feminizem in umetnost v devetdesetih 183 Pogovor 184 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus Feministično ostrenje pogleda v sodobnejši vizualni umetnosti Abstract Feminist Sharpening of the Gaze in Context of Contemporary Visual Art In the discussion Ana Grobler, MA, Ana Čigon, MA, and Eva Jus reflect on the influence of feminist art and feminism on society and vice versa through selected feminist visual artworks created in Slovenia since approximately the year 2000. We discuss various works of art, each of which is important in its own right either because of the social moment in which it was created or because of the content it sheds light on. We approach feminism from the viewpoint of the inclusivity of queer theory and activism, with special attention to the edges of the margins, and we see it according to bell hooks (2022) as a movement that advocates for the end of sexism, sexist exploitation, and oppression. With our discussion we want to preserve personal experiences and memories that help us to historicise feminist art, and emancipatory artistic and social practices as well as their actors. At the same time, the length of this piece allows us only few insights and not an comprehensive overview that contemporary feminist art deserves. In the discussion, we also touch on general social and political environment, some queer-feminist and LGBTIQ* formal and informal groups, activist actions, and festivals, and we pay special attention to the International Feminist and Queer Festival Red Dawns, which originates from Autonomous Cultural Centre Metelkova mesto, Ljubljana. This festival, which was for many years the only one in Slovenia with an adjective feminist (and queer) in its title, with its numerous and everchanging organizational team and its activist engagement, is one of the key spaces that has managed to build a (temporary) feminist counter public. In its safe space, it dared to dream about more inclusive practices and irreversibly influenced both art and theory and was an important piece in the mosaic of striving for a more inclusive society, in which the word feminism is less often understood as a pejorative. Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 185 Keywords: Feminist art, feminism, International Feminist and Queer Festival Red Dawns, society, politics, LGBTIQ+ Ana Grobler, MA (ALUO UL) graduated with the subject Feminist Art in Slovenia (2008). She has (co)curated a number of feminist art exhibitions (Women are Coming, 2009; Feminist Art in Slovenia, 2010; Through Her Eyes. Flashes of Lesbian-feminist production, 2014; Feminist Art at ALUO UL.) She graduated from the school of curators and critics of contemporary art World of Art (SCCA-Ljubljana). She is employed at KUD Mreža, and has been the head of the Alkatraz Gallery since October 2018. She is a member of the editorial board of the spol.si portal and a member of the Red Dawn festival team. In 2019, she curated the two-part exhibition Feminist Art at ALUO UL (Alkatraz Gallery, Small Gallery of the Bank of Slovenia). The second part of the exhibition, like the Women in Art - Feminism, Education and Art Academies of the University of Ljubljana round table, which she prepared and moderated, was held in the Moderna Gallery as part of the 100th Anniversary of University of Ljubljana. She received a scholarship for the study of deficit professions from the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia (2009/10). [email protected] Ana Čigon, MA (ALUO UL) is an artist working in video art, film and performance. Her projects often address feminist and social issues such as the underrepresentation of women in history and art history, memory and public monuments, LGBTQIA+ issues, critiques of neoliberalism, etc. Her works often contain elements of humour, irony and satire. She presents her works in solo and group exhibitions in Slovenia and internationally. She is a member of the art collective Fem TV. As a video artist, she received the OHO Award, while her documentary, experimental films and animations have been included in selected competition programmes of several Slovenian and international film festivals. [email protected] Eva Jus, prof. of Art History and B.Sc. sociologist of culture graduated with a thesis titled Feminist Potential of Improv Theater and its Techniques. She works in the fields of culture and youth work, and is a member of many artistic collectives (Fem TV, ImproŠke). Since 2013, she has been part of the team of the International Feminist and Queer Festival Red Dawns. [email protected] Povzetek Prek izbranih feminističnih vizualnih umetniških del, ki so nastajala v Sloveniji od okvirno leta 2000 dalje, skozi pogovor reflektiramo vpliv feministične umetnosti in feminizma na družbo in obratno. Obravnavamo različna umetniška dela, ki so vsako na svoj način pomembna, bodisi zaradi družbenega trenutka, v katerem so nastala, bodisi zaradi njihove vsebine. K feminizmu pristopamo s prizme vključujočnosti kvira s posebno pozornostjo na robove marginalnega in ga jemljemo kot gibanje, ki se zavzema za konec seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja, po bell hooks (2022). Z medsebojno razpravo želimo ohraniti osebno izkušnjo in spomine, ki nam pomagajo zgodoviniti feministično umetnost, emancipatorne umetniške in družbene prakse ter njihove akterke_je. Obenem nam odmerjeni prostor omogoča le nekaj vpogledov in ne celostnega pregleda, ki bi si ga sodobnejša feministična umetnost zaslužila. V razpravi smo se dotaknile tudi družbenega in političnega okolja, nekaterih feminističnih ter formalnih in neformalnih skupin LGBTIQ+, aktivističnih akcij in festivalov. Poseben poudarek smo namenile Mednarodnemu feminističnemu in kvirovskemu festivalu Rdeče zore, ki izhaja iz AKC Metelkova 186 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem mesto. Festival, ki je edini dolga leta v svojem nazivu nosil pridevnik feministični (in kvirovski), je s svojo številčno in spreminjajočo se organizacijsko ekipo in njenim aktivističnim angažmajem eden izmed ključnih prostorov, ki mu je uspelo zgraditi (začasno) feministično kontrajavnost. Ta si je v njegovem varnejšem prostoru drznila sanjati o bolj vključujočih praksah in je nepovratno vplivala tako na umetnost kot tudi na teorijo. Bila je pomemben kamenček v mozaiku prizadevanja za bolj vključujočo družbo, v kateri je beseda feminizem redkeje razumljena kot zmerljivka. Ključne besede: feministična umetnost, feminizem, kvir, aktivizem, družba, politika, LGBTIQ+ Mag. Ana Grobler (ALUO UL) je diplomirala s temo Feministična umetnost v Sloveniji (2008). (So) kurirala je številne razstave feministične umetnosti (Ženske prihajajo, 2009; Feministična umetnost v Sloveniji, 2010; Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije, 2014; Feministična umetnost na ALUO UL, 2019). Zaključila je šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti (SCCA-Ljubljana). Zaposlena je v KUD Mreža, od oktobra 2018 je vodja Galerije Alkatraz. Je članica uredniškega odbora portala spol.si in članica ekipe festivala Rdeče zore. Leta 2019 je kurirala dvodelno razstavo Feministična umetnost na ALUO UL (Galerija Alkatraz, Mala Galerija Banke Slovenije). Drugi del razstave je bil tako kot okrogla miza Ženske v umetnosti – Feminizem, izobraževanje in umetniške akademije Univerze v Ljubljani, ki jo je pripravila in moderirala, izveden v Moderni galeriji v okviru 100. obletnice Univerze v Ljubljani. Prejemala je štipendijo za študij deficitarnih poklicev Ministrstva za kulturo RS (2009/10). [email protected]. Mag. Ana Čigon (ALUO UL) ustvarja na področju umetniškega videa, filma in performansa. Njena dela so pogosto feministična in družbenokritična ter naslavljajo teme, kot so pod-reprezentiranost žensk v zgodovini in umetnostni zgodovini, spominjanje in javni spomeniki, tematike LGBTQIA+, kritika neoliberalizma ipd. V dela pogosto vpleta elemente humorja, ironije in satire. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, je članica umetniškega kolektiva Fem TV. Kot videastka je prejela nagrado skupine OHO, njeni dokumentarni, eksperimentalni filmi in animacije pa so bili uvrščeni v tekmovalne programe več nacionalnih in mednarodnih filmskih festivalov. [email protected]. Eva Jus, prof. umetnostne zgodovine in univ. dipl. sociologinja kulture, je diplomirala s temo Feministični potencial impro gledališča in njegovih tehnik. Deluje na področjih kulture in mladinskega dela ter je članica številnih umetniških kolektivov (Fem TV, ImproŠke). Od leta 2013 dalje sodeluje tudi v ekipi Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. [email protected]. Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 187 Feminizem in feministična umetnost v socializmu in kapitalizmu Ana Grobler: Še pred petnajstimi leti je bilo v slovenskem prostoru težko govoriti o feministični umetnosti. Ne, ker ne bi obstajala, temveč ker se je besede feminizem držala močna stigma, kar je nedvomno tudi dediščina socialističnih časov. V Jugoslaviji je bil sicer novi feminizem »doma« v nekaterih intelektualnih krogih najmanj od srede sedemdesetih let 20. stoletja naprej (Jalušič, 2002: 22). Osemdeseta so bila feministično še bolj živahna pri nas in v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Že z ukinitvijo Antifašistične fronte žensk (AFŽ) leta 1953 pa je bilo jasno, da je bil za oblast feminizem nezaželen, med drugim ga je v sedemdesetih letih označila kot nepotrebno meščansko obliko ženskega separatizma (Jalušič, 2002: 24, 25). Situacija je bila kompleksna, ob razpustitvi prostovoljske AFŽ je obenem prihajalo do sistemskih vgradenj in nadgradenj emancipacijskih politik, že v ustavi leta 1946 pa je bila na vseh področjih življenja določena enakopravnost žensk z moškimi (Burcar, 2014: 62). Eva Jus: Če so se nekdaj patriarhalne ideološke spone za legitimacijo protifeministične drže sklicevale na malomeščanskost, se danes zatekajo bodisi k liberalnim argumentom osebne svobode, že dosežene deklarativne enakopravnosti in k vedno bolj priljubljenim neotradicionalističnim populizmom. Nova realnost pojugoslovanskega časa in premik k zahodnemu liberalizmu ter neotradicionalističnim vrednotam je prinesla nove izzive za feministično umetnost in organiziranje. Kapitalistična komodifikacija feminizma in na drugi strani neposredna ogroženost samodeklariranih feministk_ov za vedno bolj organizirane spletne in fizične napade sta okvirja, znotraj katerih tudi kot odgovor nanju nastaja feministična umetnost v Sloveniji. Želja pričujoče razprave je ohraniti osebno izkušnjo in vsaj del spominov, ki nam pomagajo zgodoviniti feministično umetnost, emancipatorne umetniške in družbene prakse ter njihove akterke_je. Feministke in feministične umetnice v Sloveniji Ana Čigon: Na območju Slovenije je bilo že ob začetku prejšnjega stoletja veliko posameznic, ki so problematizirale položaj žensk v družbi ali so si v družbi s svojim delom izborile vidnost. Dragocena je publikacija Pozabljena polovica (Šelih 188 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem et al., 2007), na podlagi katere je verjetno nastalo kar nekaj umetniških del,10 ki so bila posvečena ženskam iz slovenske zgodovine. Zanimivo je tudi vprašanje partizanstva, saj so partizanke ene redkih žensk, ki so upodobljene v javnih plastikah. Na problematiko nevidnosti žensk v spomenikih so s performansom v javnem prostoru Hodim za tabo in gledam te (2013) opozorile Barbara Kapelj, Leja Jurišić, Teja Reba in Mia Habib na festivalu Mesto žensk. Pomenljiva akcija preimenovanja ulic se je prvič zgodila že v času festivala Rdeče zore leta 2007 (Hvala, 2010: 63).11 Ana Grobler: Feministična tradicija na naših prostorih res sega daleč nazaj. Leta 1897 je v Trstu izšla prva ženska revija Slovenka (do 1902). Leta 1901 je bil v Ljubljani ustanovni občni zbor Splošnega slovenskega ženskega društva (SŽD, ki je bilo leta 1945 formalno priključeno AFŽ), ki je zahtevalo enake pravice in je bilo namenjeno vsem Slovenkam (Kodrič in Serše, 2003). Ena od pomembnih aktivnosti društva je bilo organiziranje razstav, predavanj, tečajev in dobrodelnih aktivnosti. Članice SŽD so bile odgovorne tudi za edinstvene ženske demonstracije proti okupatorjem v II. svetovni vojni (prav tam). Po vojni se je marsikaj spremenilo, na kar kaže tudi pozen pojav ženskih avtonomnih skupin šele v osemdesetih letih. K ohranjanju predsodkov do gibanja feminizma je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bil feminizem v Verbinčevem Slovarju tujk interpretiran kot stanje poženščenosti vse do sedemdesetih let 20. stoletja (Rener, 2010: 1’ 40’’–2’17’’). Feministke_ti so danes malo manj kot včasih trn v peti številnim javnim osebnostim, kar jasno izpostavlja antinagrada bodeča neža.12 Kot nakazuje morda najbolj znan homofobni izpad iz leta 2005, se je del ponižujočega odnosa do heteroseksualnih cis-žensk in feministk_tov dodatno prenesel na populacijo LGBTIQ+. Takrat je poslanec SDS Pavle Rupar ob obravnavi predloga zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti žalil poslanki Majdo Širca in Majdo Potrata in jima odredil »obvezen pregled mednožja« (Lovec, 2005), ker sta zagovarjali pravice LGBTIQ+. 10 Na misel prideta predstavi Misterij žene Tamare Doneva (2010), ki se je navezovala na življenje in delo Zofke Kveder, in Metamorfoze 3: Retorika Bare Kolenc in Ateja Tutte (2015), ki je obravnavala Ljubo Prenner. O tem, ali so avtorice_ji idejo o predstavi našle_i prav ob branju Pozabljene polovice, lahko le ugibamo. Sama sem pri snovanju performansa Drage, dame hvala (2009–2013) to storila. 11 V noči z 8. na 9. marec 2007 je več skupin preimenovalo okrog petdeset ljubljanskih ulic. Ljubljana je začasno dobila Cesto dneva žena, Jakopičevo sprehajališče je pripadlo Ivani Kobilica, Borštnikov trg Duši Počkaj, Prešernov trg je postal Trg Ane Jelovšek … 12 Več o bodeči neži, ki od leta 2013 poteka v sklopu Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (Kulturno umetniško društvo Mreža), leta 2015 pa se je organizaciji priključil še spletni portal spol.si (Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa), na: https://bodeca-neza.spol.si (Pridobljeno 25. avgust 2023) in Kocman et al., 2017). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 189 Ana Čigon: Glede sovražnega govora se situacija ni izboljšala, nasprotno, poličarke_tiki pozicijo moči še bolj izkoriščajo in najhuje sta v zadnjih letih doživeli dve ustvarjalki. Leta 2018 se je na nagrajenki Prešernovega sklada Majo Smrekar in Simono Semenič usul plaz sovražnih komentarjev. Istega leta se je zato na 6. festivalu divje umetnosti in aktivizma bab vseh spolov Deuje babe13 v Cerknem organizacijska ekipa v okviru javnega pogovora naslovljenega »Kdo se boji umetnic?« spraševala, ali so bili napadi silovitejši, ker sta avtorici v svojih delih z načinom izpostavljanja svojih ženskih teles nasprotovali »državotvornim« predstavam o tem, kakšna naj bi bila vloga ženske v družbi (Hudolin et al., 2018). Ana Grobler: Mizoginija je pogost razlog, da so bila mnoga feministična dela spregledana. Zaradi stigme se nekatere_i feministično delujoče_i osebe niso želele deklarirati kot feministke_ti (Rener, 2010: 26’30’’–27’30’’). Isto sem opazila sama, ko sem raziskovala feministično umetnost pri nas. Posledično je bilo dela težje odkriti. Pravi mali čudež je bil, da sem zaradi Tanje Mastnak, ki me je nanj opozorila, kip Dube Sambolec Ženske prihajajo (1976) označila za prvo feministično delo pri nas v pravem pomenu izraza, saj se je pojavilo v času sedemdesetih let, vzporedno z ostalimi umetniškimi feminističnimi praksami v ZDA, Veliki Britaniji in njihovimi odmevi po svetu. Vključeno je bilo v razstavo Dobitniki študentovskih Prešernovih nagrad v Mestni galeriji (1976) kot tudi skulptura Delavski razred na pohodu in torzo Stanje (1976). Prvi, hiperrealistični portret snažilke z Akademije za likovno umetnost, govori o položaju žensk delavskega razreda, drugi, ženski torzo z razprtimi nogami, pa aludira na opolnomočenje ženske seksualnosti. Obstoječa dokumentarna posnetka, ki vsebujeta še sesalnik, ki ni del galerijske postavitve, sta črno-bela, Ženske prihajajo in Delavski razred na pohodu (1976) pa sta barvna (Grobler, 2008: 48, 49). Verodostojnega posnetka kipa ni bilo na voljo vse do poletja 2009, ko je umetnica Ženske prihajajo očistila in barvno fotografirala. Duba Sambolec je bila uvrščena tudi v odmeven razstavni projekt Gender Check14 pod kuratorsko koordinacijo Bojane Pejić (2009). Kljub temu naše institucije nacionalnega pomena niso izkazale velike želje po odkupu njenih umetniških del. Moderna galerija je celo zavrnila njen predlog, da bi s samostojno razstavo, realizirano v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu in Galeriji sodobne umetnosti v Celju, Razdvojene cone gostovala tudi tam (Sambolec, 2023: e-pošta in SMS). V izogib uničenju je produkcijo njenega 15-letnega delovanja na Norveškem donirala Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, kjer so se (v organizaciji kustosinje razstave Leonide Kovač, (Sambolec, 1988) edine_i 13 Festival nastaja od leta 2013. Več na https://deujebabe.wordpress.com (Pridobljeno 4. september 2023). 14 Več na: https://www.mumok.at/en/events/gender-check (Pridobljeno 30. avgust 2023). 190 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem zanimale_i za donacijo. Ženske prihajajo je bila s posredovanjem Tevža Logarja odkupljena s strani Fundacije Lah za bodoči Muzej sodobne umetnosti na Bledu.15 Moderna galerija v Ljubljani je šele leta 2022 in 2023 odkupila dve tretjini triptiha: Delavski razred na pohodu in Dva predmeta (1974–1975), Soc. Realizem (1976) pa v devetdesetih letih (Sambolec, 2023_ e-pošta). Dodaja še, da se je ob svojem delovanju pogosto srečevala s predsodki, mizoginijo in seksizmom s strani uveljavljenih oseb iz sveta umetnosti (Sambolec, 2023: SMS). Ana Čigon: Nedostopnost del se mi zdi izjemno problematična tako za nacionalno umetnostno zgodovino kot osebno za ustvarjalke_ce. Pomembno se mi zdi tudi vprašanje samoopredeljevanja umetnic_kov kot feministk_ov, ki si ga odprla. V zvezi s tem je treba omeniti Alenko Spacal, posebej pomenljivi se mi zdijo njeni Avtoportreti (2003–2005) (2003–2005), ki so bili leta 2006 razstavljeni v okviru festivala Rdeče zore.16 Kombiniranje oljne tehnike s kuhinjskimi krpami in performativnim obešanjem (performans Obešanka) slik na sušilno vrv je izjemno povedno. Zdi se, kot da avtorica nagovarja rigidni kanon in z množenjem lastnih podob ter pervertiranjem gospodinjskih elementov in opravil utira pot v umetnostno zgodovino sebi in drugim, poleg tega pa naslavlja feministično temo, odnos med osebnim in političnim. Poleg omenjenih del je dragocen tudi njen teoretski razmislek o pomenu samodeklariranja kot umetnice in feministične umetnice.17 Ana Grobler: Androgini Avtoportreti (2003–2005) so bili tudi njen slikarski in lezbični »coming-out.« Na Rdečih zorah smo videle_i še ilustracije iz njenih avtorskih slikanic. Mavrična maškarada (Spacal, 2013) je bila prva slovenska slikanica, ki je otrokom govorila o mnoštvu spolov in istospolni usmerjenosti (Grobler et al., 2014). Slikanica Kako ti je ime? (Spacal, 2018) je bila leta 2015 predstavljena na umetničini samostojni razstavi18 in je s prepoznavnim mozaičnim slogom prav tako igrivo in dostopno v ospredje postavljala vsebine, povezane z nebinarnostjo spola, interspolnostjo in trans tematiko. Njen prispevek k feministični umetnostni teoriji je nesporen, nazadnje tudi z njeno doktorsko disertacijo (Spacal, 2010). 15 Več na: https://www.mladina.si/225158/bled-muzej-v-katerem-bo-zbirka-800umetniskih-del-bo-stal-25-milijonov-evrov (Pridobljeno 24. avgust 2023). 16 Več na: https://old.kudmreza.org/rdece/2005/2005/zore/alenka_spacal.htm (Pridobljeno 28. julij 2023). 17 V članku »O ženskih umetnicah in njihovem spolu v kontekstu spolne razlike« Alenka Spacal problematizira termin ženske umetnice in razmišlja o razlogih, zakaj se umetnice izogibajo samoopredelitvi kot feministične umetnice (Spacal, 2004). 18 Več na: https://rdecezore.org/?p=9215&l=2015 (Pridobljeno 25. julij 2023). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 191 Eva Jus: Prakso samoupodabljanja kot subverzivne feministične ali kvirovske umetniške prakse vidimo tudi v vizualnih podobah festivala Rdeče zore, recimo v tej, ki jo je pripravila Petra Korent (2021). Upodablja cvetočo trato z golo figuro sebe, ki gledalki_cu samozavestno vrača pogled in ji_mu kaže zadnjico. V roki drži ogledalo, v njem se zrcali njena dojka. Besedilo ob njeni razstavi v okviru festivala Dobrodošla nazaj v raju (2021) je poudarilo, da je sproščenost vsakdanjih prizorov iz življenja posameznice politična izjava, ki nagovarja k boljšemu sprejemanju lastnega telesa in seksualnosti (Černohorski et al., 2022). Ana Grobler: Tako je, vračanje pogleda in upodabljanje sebe sta stari feministični taktiki. Omogočata izogib popredmetenju, saj je kreativni subjekt nemogoče videti kot objekt, vračanje pogleda pa je bistven atribut subjekta (Spacal, 2011:15). Samoafirmacija pa je izredno pomembna za vse, odrinjene na rob. Festivali, formalno in neformalno organizirane skupine ter avtonomne cone Ana Grobler: Velik pomen pri razvoju boljšega odnosa javnosti do feminističnih praks imata festivala, ki predstavljata feministično umetnost in umetnost spregledanih ustvarjalk_cev. To sta Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk in Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore, obenem ne smemo pozabiti na nekatere druge pomembne akterje, kot sta Parada ponosa (od leta 2001) in Festival LGBT filma (od leta 1984). Tu sta še festival Lezbična četrt, ki od 2012 prireja umetniške razstave z lezbično tematiko, in Kulturni center Q s kuratorjem Jernejem Škofom ter denimo nedavno razstavo Marija Županova.19 Svoj del prispeva vsaj še transfeministična organizacija TransAkcija20, ki je izvedla razstavo fotografinje Jasne Klančišar z naslovom 30“ – portreti transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb (2017). Ne moremo mimo obdobja živahne feministične scene v osemdesetih letih s skupinami: Lilit (1985–1989) (Dobinkar, 2000), LL Lezbična Lilit (1987) (Tratnik, 2012), ki je postala ŠKUC-LL (1988) (Simčič, 2012), Delovno skupino za ženska gibanja in ženske raziskave (1986–1989), ki je pri Republiški konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije sodelovala pri pripravi programa ZSMS oz. nastajajoče Liberalne demokracije Slovenije (Dobnikar, 2000). Vidnejši dosežek 19 Več na: https://www.kulturnicenterq.org/?event=marijo-zupanov-pleasures-drugodejanje 20 Več na: https://transakcija.si (Pridobljeno 27. avgust 2023). 192 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem gibanja je bila vzpostavitev linij SOS telefona (1989). V devetdesetih letih so bile ustanovljene še skupine kot Prener klub (1990), skupina za politični pritisk, Iniziativa delle donne – ženska iniciativa Koper (1990), prva izven Ljubljane (prav tam). Med najaktivnejšimi je bila skupina Ženske za politiko, skupina za politični pritisk in teorijo (1990), ki se je lotila obsežnega projekta o pravici do splava. Gibanje je razvnelo množice in povezalo intelektualno orientirani aktivizem in ulične demonstracije pred parlamentom leta 1991, ko je bil na dnevnem redu predlog, da nova ustava ne bi vsebovala 55. člena (svobodno odločanje o rojstvih otrok). Feminističnemu gibanju je še septembra 1993 dala nov zagon še zasedba opuščene vojašnice na Metelkovi (Bahovec et al., 2001: 27). Enega od prostorov so zasedle feministične in lezbične skupine ter posameznice (Ženski center). Ta je organiziral veliko javnih prireditev za ženske, od literarnih večerov in likovnih razstav do teoretskih razprav. V njem so se skupine na novo oblikovale (feministično-lezbiška skupina Kasandra, skupina Luna), se mu priključevale (Ženska svetovalnica, Prener klub in Modra), ga zapuščale (LL, SOS telefon) in tudi prenehale z delovanjem (Luna, Lilit). Vpliv delovanja avtonomnih skupin se je pokazal tudi z ustanovitvijo Komisije za žensko politiko in na njeno pobudo Urada za žensko politiko (Dobnikar, 2000). Na pobudo Urada za žensko politiko RS21 je nastal festival Mesto žensk leta 1995. Od nekdaj je bil politični projekt z namenom promocije ustvarjalnosti žensk. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore22 je nastal leta 2000 v AKC Metelkova mesto na pobudo Kulturno umetniškega društva Mreža in skupine Kasandra (Rdečke razsajajo, 2010: 25), ki je delovala v Ženskem centru. Pobudnici sta bili Nataša Serec in Dragana Rajković, soustanoviteljica pa je poleg njiju še Zvonka T. Simčič, vizualna umetnica. 21 Vladni urad Republike Slovenije za žensko politiko je bil prvi tak urad v državah nekdanjega socialističnega bloka. Začetki segajo v Portorož leta 1989, ko je Zveza socialistične mladine Slovenije, kasneje Liberalna demokracija Slovenije, na kongresu sprejela resolucijo o ženski politiki, ki je predvidela Ministrstvo za žensko politiko. V prvi parlamentarni sestavi se je z oblikovanjem Komisije za žensko politiko (1990), kasneje Komisije za enake možnosti, zgodil prvi korak k izvršitvi politike enakih možnosti z najvišjo ravnijo avtoritete. Sledila je ustanovitev neodvisne strokovne službe Urada za žensko politiko (1992). Leta 2001 je bil ta preimenovan v Urad za enake možnosti, uresničeval pa je formalno enakopravnost. Cf. Bahovec et al., 2001: 18,19 in na: https:// old.delo.si/novice/politika/proti-ukinitvi-urada-za-enake-moznosti.html (Pridobljeno 25. avgust 2023). Vlada s predsednikom vlade Janezom Janšo ga je ukinila v času okoli mednarodnega praznika žensk, 8. marca 2012, navkljub močnemu nasprotovanju javnosti. Sedaj je Urad del Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. 22 Festival se je večkrat preimenoval zaradi potrebe po politizaciji, navaja Urška Merc (Hvala, 2010: 43). Feministični in od leta 2006 queerovski festival sedaj vsebuje poslovenjeno obliko kvir (od leta 2016). V pionirskem prispevku se je kviru posvetila nekdanja dolgoletna članica festivala Tea Hvala (Hvala, 2011). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 193 Premiki v naslavljanju feminističnih tem v umetniških delih Ana Grobler: Duba Sambolec v navezavi na pravico do splava v ZDA navaja, da eksplicitno feministična umetnost nastaja, kjer divja kulturna vojna. Tam se producira več radikalnih (feminističnih) umetniških del, saj so v vlogi orodja za aktivacijo družbe (Sambolec, 2021: 22’55’’ – 24’). Podobno nam pokaže že primerjava slovenske s sočasno jugoslovansko feministično umetniško produkcijo. V drugih republikah so nastajala radikalnejša in bolj pretresljiva dela ter tudi prej kot pri nas. Omeniti je treba vsaj Sanjo Iveković, Vlasto Delimar in po jugoslovanskih vojnah pretresljivi deli Tanje Ostojić (Looking for a Husband with a EU Passport, 2005) in Šelje Kamerić (Bosnian Girl, 2003). Suzana Tratnik (Hvala, 2010: 11) je poudarila, da se je z Rdečimi zorami ponovno začelo govoriti o feminizmih, sploh, ko je zamrl Ženski center in so se feministične iniciative iz osemdesetih razpršile v nevladne organizacije. V Sloveniji se več in bolj angažiranih feminističnih del začne pojavljati sočasno z referendumom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo (2001), ki je odvzel pravico samskim ženskam in lezbijkam ter predstavlja kršitev pravic žensk in pravic manjšin. Očitno so šele prehod v tržno gospodarstvo, razvoj potrošniške družbe in vse hujša nacionalistična retorika razkrili smiselnost feminističnih umetniških praks in kritike sistema (Grobler, 2008: 64). Nazadnje smo pred tem imele_i v Sloveniji eno bolj naprednih ustavnih pravic na svetu, Medicinski akt iz 1977 (ZZUUP, 1977), ki je vključeval kontracepcijo, sterilizacijo, abortus in postopke zdravljenja neplodnosti, vključno s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Pravica do oploditve za samske ženske, kaj šele za lezbijke, v zakonodaji sicer ni bila opredeljena, vendar so jo zdravstveni organi izvajali (Bahovec et al., 2001: 14,15). Temo v umetniškem delu Doulas »ad utero, ab ovo« (2007) obravnava Zvonka T. Simčič. Njen zgodnejši performans Lezbični poljub (2000) je vključeval lezbična para, ki sta si pod Prešernovim spomenikom izmenjevala nežnosti. Galerija Kapelica in kabelska televizija Ljubljana sta dogajanje prenašali v živo. Projekt je bil predstavljen na festivalu Rdeče zore leta 2001 in leta 2014 na razstavi Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije,23 na kateri je sodelovalo 13 ume23 Razstava je bila prva večja skupinska razstava slovenskih umetniških del z lezbičnofeministično vsebino. Vključena so bila nekatera ključna dela, ki so nastajala od samih začetkov lezbičnega gibanja. Kuriranje smo izvedle_i Jasna Klančišar, Sebastian Krawczyk, Tadeja Pirih in Ana Grobler. Nastala je na pobudo Teje Oblak, Tadeje Pirih, Jasne Klančišar, Alenke Spacal in Andreje Gomišček (Grobler et al., 2014). Teja Oblak in Tadeja Pirih sta pobudo podali v sklopu Lezbično feministične univerze (LFU). To je iniciativa posameznic, ki se je vzpostavila marca 2010 kot avtonomen izobraževalni, 194 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem tnic_kov in dva kolektiva.24 Zvonka T. Simčič je bila poleg tega soustanoviteljica festivala Rdeče zore, skupaj s Tanjo Vujinović pa sta ustvarili zanimiva feministična umetniška dela, kot na primer Dinamo (2005), ki ga sestavljajo fotografije, interaktivno delo Dinamo in video Trzaj. V letu 2001 sta nastali vsaj še dve pomembni deli. Marija Mojca Pungerčar se je v videu Javno zasedanje (2001) ukvarjala s spolnimi razlikami pri sedenju v javnosti. Z delom je feministični diskurz o zasedanju simbolnega položaja križala z zasedanjem fizičnega prostora (Jurman, 2004: 136). Udejanjila se je še prva manifestacija projekta Code: Red (2001 –) Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti. Na 49. beneškem bienalu se je v šotoru Paviljon prostitucije odvil Prvi Svetovni kongres spolnih delavcev in Novega parazitizma (2001) (Grobler, 2010: 55). Predstavljen je bil tudi na festivalu Rdeče zore25 (2009), ko so razstavljale_i še Duba Sambolec, Aprilija Lužar in britansko-avstralska umetnica Deej Fabyc, vključena v Code: Red v Benetkah. Pogled na instalacijo Sedem žensk, dva psa in trop podganc (portreti lezbičnih aktivistk in ustvarjalk) Ane Marije Kanc, 2011, fotografija Sunčan Stone, arhiv KUD Mreža/Rdeče zore. teoretski, umetnostni in akcijski prostor za lezbijke in ženske*, ki jih zanima lezbični feminizem, antifašizem in antikapitalizem. Več na: https://www.lezfemuniverza.org/onas (Pridobljeno 27. julij 2023). 24 Maša Cvar, Andreja Gomišček, Marina Gržinić, Aina Šmid, Zvonka T. Simčič, Petra Hrovatin, Nada Žgank, Ana Marija Kanc, Jasna Klančišar, LFU, Mateja Lojen, Aprilija Lužar, Zvonka Simčič, Alenka Spacal, Vstaja Lezbosov, Nada Žgank in Ana Grobler. 25 Več na: https://old.kudmreza.org/rdece/artistpages/kapsula_slo.html (Pridobljeno 28. avgust 2023). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 195 Naslednja umetnica, ki sega na področje lezbično-feminističnega aktivizma, je Aprilija Lužar, ki tako kot Zvonka Simčič, Marina Gržinić in Aina Šmid angažirano ustvarja že od osemdesetih let. Njen multimedijski mobilni projekt Ženski taksi (2002), del Taxi-Art (2002–2007) je transportna terapevtska akcija, ki je bila v letu 2002 predstavljena udi na festivalu Mesto žensk. Čeprav je zanj prejela mednarodno nagrado V-Day,26 pove, da Ministrstvo za kulturo RS Taxi Artu finančno ni bilo naklonjeno (Lužar, 2008: e-pošta). Leta 2003 je Meta Krese fotografije, ki se ukvarjajo s problematiko odpuščanja delavk v tekstilni industriji, predstavila na razstavi Ko se življenje konča pri 45 (2003) v Slovenskem etnografskem muzeju v okviru festivala Mesto žensk.27 V letu 2023 je sodelovala na Rdečih zorah z večletnim fotografskim projektom Čakamo zaman (2017–), ki dokumentira zgodbe vdov iz Srebrenice (Grobler et al., 2023). Ana Čigon: Sama bi izpostavila še dela Vesne Bukovec, ki je zelo prisotna na Festivalu Mesto žensk in s svojimi iskrivimi, izčiščenimi, srhljivimi in hkrati duhovitimi risbami nagovarja feministične tematike. Dragoceno ustvarjanje prinaša tudi skupina Dr. Xenia, ki deluje kot kolektiv28 v različnih zasedbah in je posebej angažirana tudi v lokalnem celjskem okolju. Feministična umetnost je izoblikovala bogato zgodovino, a ker ne moremo obravnavati vsega, predlagam, da se osredotočimo na festival Rdeče zore. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore Ana Grobler: Prav gotovo je tu v zvezi z emancipacijo užitka treba omeniti še Lano Zdravković z videoperformansom Kako ona uživa: Golo branje Lacana (2007). Zelo pomemben je opus tandema Eclipse29 in seveda mnogih lezbičnih avtoric, kot je Andreja Gomišček, ki je imela leta 2023 za 30. obletnico AKC Metelkova mesto pregledno razstavo Preračunljivost? Ne počnem., ki se nanaša na brezkompromisno držo glede lezbično-feministične vsebine njenega ustvarjanja (Černohorsky et al., 2023: 6). V mlajši generaciji je treba izpostaviti vsaj še dela Urške 26 Več na: http://www.vday.org/static/presskit/2002recap.pdf, str. 3 (Pridobljeno 23. avgust 2023). 27 Več na: https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/ko-se-zivljenje-konca-pri-45 (Pridobljeno 30. september 2023). 28 Andreja Džakušič, Simon Macuh, Keiko Miyazaki in Iva Tratnik. 29 Članici dua Eclipse sta Tina Kolenik in Samira Kentrić. 196 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Preis in Lee Culetto, ki sodeluje tudi z bolj uveljavljeno umetnico Natašo Skušek, ta pa je pred leti sodelovala z Dubo Sambolec, vse pa so že bile vključene v festival. V spominu mi je ostal performans Mojca, ne jezi se (2013) 30, ki je bil odziv na pogrom razstave Tanje Ostojić Telo, politika, agens v Galeriji Škuc31 s strani Mojce Kucler Dolinar in Ženske zveze NSi (Pirc, 2012), saj se je nanašal na tekočo družbeno-politično situacijo. Pogled na performans Mojca, ne jezi se Petje Grafenauer, Simona Macuha in Zorana Srdića Janežića, 2013, fotografija: Sunčan Stone, arhiv fotografa. Odličen zasuk dogodkov se mi zdi še Razkrivanje tančice tišine Đejmi Hadrović v letu 2020 kot vsled restriktivnih protikoronskih ukrepov najdaljše razstave vseh festivalov (Grobler et al., 2020). Razstava je naslavljala feministične teme znotraj pojugoslovanskega prostora in raziskovala feminizme na presečišču vere in 30 Petja Grafenauer, Simon Macuh in Zoran Srdić Janežić so igrale_i namizno igro Človek ne jezi se. Umetnika sta bila brez oblačil, kuratorka je oblečena predstavljala pozicijo moči. Nagota kiparjev je v premislek ponudila tudi upodabljanje in uprizarjanje moške golote in kljubovala dvolični sodbi o tem, kam (ne)sodi (ženska) nagota. Več na: https://rdecezore.org/?l=2013&p=5095 (Pridobljeno 21. avgust 2023). 31 Njen plakat Brez naslova oz. Po Courbetu (L ́origine du monde) (2004), ki je prikazoval golo žensko telo v istem položaju, kot je akt na sliki Izvor sveta Gustava Courbeta, je bil razstavljen tako, da se ga je čez okno videlo na ulico. Na plakatu je telo umetnice z modrimi spodnjimi hlačkami z 12 zvezdicami, ki predstavljajo EU. Z delom je umetnica protestirala proti evropski diskriminatorni politiki. Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 197 etničnega porekla. Ko je v delu Zahida je feministka (2016) afirmirala angažirane pristope svoje babice, je emancipatorne prakse balkanskih žensk označila za feministične, dala pa je še glas vsem spregledanim z globalnega juga, kar se zelo tiče slovenskih nacionalizmov. Eva Jus: Čeprav ne gre za lokalno produkcijo, se mi zdi v zvezi s tekočim dogajanjem pomembno omeniti razstavo To jest wojna//To je vojna – izbor protestniških plakatov z vsepoljske ženske stavke32 koronskega leta 2021, saj gre za pomembno obeležje mednarodne feministične solidarnosti. Dela, razstavljena v okviru razstave, so nastala kot odziv na zaostrujoče pogoje za umetno prekinitev nosečnosti na Poljskem in so podpirala proteste, ki so tam potekali kljub protikoronskim ukrepom v letu 2020. Razstava je pomemben opomin na to, da moramo na feministično umetnost vedno gledati še iz mednarodnega stališča, četudi so tovrstni umetniški odzivi vezani na lokalno dogajanje. Ana Grobler: Ravno takrat je bil tudi prvi javni nastop anarha-kvir skupine črne mačke, ki deluje tudi na Metelkovi, in sicer njihova izjava solidarnosti in podpore protestom na Poljskem (črne mačke, 2012). Ana Čigon: Neko izjemno radikalnost, ravno v povezavi z vprašanjem abortusa, pa tudi z drugimi pomembnimi feminističnimi temami, so prinesle Vstajniške socialne delavke. V okviru festivala so se predstavile na razstavi Pljunem na revolucijo! (2017).33 Razstavile so fotografije lastnega feminističnega koledarja, odprtje pa pospremile s performansom – inscenacijo abortusa z obešalnikom. Njihova estetika je nasičena in kričeča, ker takšna mora biti, da postane besni odpor do krivičnosti družbe in sistema sploh opazen. Ana Grobler: Kljub temu, da je ravno kontinuiteta festivala, ki bo naslednje leto 25. po vrsti, postavka, ki generira družbene spremembe – kateri festivalski dogodki so imeli daljnosežne pozitivne posledice na družbo? Kaj pa Fem TV in Zbor’ke,34 ki so izšle iz angažmaja festivalske ekipe? Eva Jus: Ne moremo mimo antinagrade bodeča neža. Njen namen je opozarjanje na primere seksističnega, lezbo-, homo-, bi-, inter-, transfobnega, spolno stereotipnega in sovražnega govora. Za nagrado se »potegujejo« izjave oseb z 32 Več na: https://galerijalkatraz.org/?p=17311 (Pridobljeno 7. september 2023). 33 Več na: https://galerijalkatraz.org/?p=12821 (Pridobljeno, 29. avgust 2023). 34 Feministični pevski zbor Z‘borke je nastal na pobudo Danijele Zajc in Anje Kocman leta 2014, ko sta bili še del festivalske ekipe. Pia Skušek je zborovodkinja (Šori, 2015). 198 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem vidno vlogo v družbi, saj bi ravno te morale_i držati višji nivo diskurza. Vpliv bodeče neže je pomemben, saj se je zasidral v imaginariju feministične in kvirovske kontrajavnosti35 kot tudi večinske javnosti kot pojem, na katerega se aludira, ko ljudje opazijo žaljiv in spolno stereotipen govor. Po drugi strani pa je medijski diskurz ob razglasitvi bodeče neže pogosto kontraproduktiven, ko gre za vprašanje preganjanja sovražnega govora. Predvsem je senzacionalizem preveč osrediščen na promocijo avtoric_jev nominiranih izjav, saj nekatere_i medijski odziv uporabljajo kot platformo za širitev sovražnih stališč. Fenomen je ekipa bodeče neže prepoznala že pred leti in izjav določenih posameznic_kov več ne nominira. Fem TV je zgodba o performativnem projektu, ki bi težko nastal brez samoniklih, avtonomnih prostorov za organiziranje in umetniško ustvarjanje. Je nekakšen kabaret, ki se preko serije feminističnih skečev poigrava s televizijskimi žanri.36 Začetki projekta segajo v leto 2011,37 od takrat se je ustvarjalna ekipa dotaknila vprašanj dnevnih novic, pogovornih oddaj, resničnostnih šovov, zabavnih oddaj, pretočnih vsebin, družbenih omrežij in propagandnega programa. Fem TV vsebine, s katerimi smo v vsakdanjem stiku, pretresa skozi feministično prizmo. Od performativnega projekta, ki je nastal v okviru festivala, je Fem TV postopoma postal samostojen projekt, ki se povezuje z mnogimi ustvarjalkami_ci in kolektivi,38 ki so nastali v podobnem času in prav tako naslavljajo pomembna družbena vprašanja prek umetnosti, tako vizualne, performativne kot preko videa in glasbe. 35 Kaj pomeni festival Rdeče zore za konstituiranje feministično-kvirovske kontrajavnosti, je Tea Hvala razdelala v svoji magistrski nalogi in kasneje v krajšem članku za Monitor ISH (Hvala, 2010). 36 V ekipi, ki od takrat ustvarja kabarejsko, varietejsko, cirkuško, intermedijsko in na splošno žanrsko težko opredeljive performativne izdelke, so se zvrstile_i Vera Fikfak in The Darling Tease, Vesna Bukovec, Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus, Tamara Klavžar, Bernarda Kristan, Vesna Lemaić, Slobodan Malić, Tadeja Pirih, Pia Skušek, Judita Trajber, Danijela Zajc, Jasmina Klančar, Martin Ukmar, Urška Cocej, Gaja Naja Rojec, Vasja Progar. Več na: https://rdecezore.org/?l=2015 in https://sindikat.emanat.si/project/fem-tv-4-0, (Pridobljeno 4. 9. 2023). 37 Prva predstava Želeli ste, pojejte (ali Zardeli ste, povejte) je nastala v sodelovanju z LFU in je imela premiero 18. maja 2012 v Menzi pri koritu (Hvala, 2014: 115), z vajami pa so začele_i že leta 2011. Tea Hvala piše, da je Fem TV nastala v odziv na vse bolj mainstream Rdeči kabaret, pa tudi zaradi truda Sabine Potočki (prav tam: 107). 38 LFU, Z’borke, Kolektiv ZIZ Maribor, Feminizem ni šala, Lezbična četrt … Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 199 Pogled na burleskno-kabaretni nastop FEM TV 3.0 Ane Čigon, Eve Jus, Jasmine Klančar, Tamare Klavžar, Slobodana Malića, Tadeje Pirih, Martina Ukmarja, Danijele Zajc in Nevene Aleksovski (Na sliki Danijela Zajc in Slobodan Malić), 2015, fotografija: Rebeka Bernetič, arhiv fotografinje in KUD Mreža/Rdeče zore. Ana Čigon: Kakšen sistem boja za izboljševanje statusa quo predlagata? Ana Grobler: Vztrajanje in povezovanje, kolektivno delovanje in akcije, kot so: Noč je naša!, protesti med Vseslovenskimi ljudskimi vstajami (2012–2014), ki smo jih »Rdečke« podprle z antikapitalističnim blokom, z združevanjem z LFU in Mestom žensk v podporo Pussy Riot ipd. Eva Jus: Ne vem, ali lahko najdem boljši sistem boja. Izolacija in razdvajanje sta namreč mehanizma, s katerima nas poskušajo utišati in marginalizirati. Glede akcij se mi zdi pomembno opozoriti na dolgotrajni odpor do poskusov in nato dejanske nasilne evikcije AT Rog, ki se je zgodila 19. 1. 2021 ob 7. uri zjutraj (Deložirane_i Rogovke in Rogovci, 2022), in številne akcije v podpori avtonomnemu prostoru. AT Rog je bila vrsto let pomemben prostor, kjer so delovali številni kolektivi in posameznice_ki, ključne_i za feministično sceno v zadnjem desetletju pri nas (AFKORS, SC Rog, Cirkusarna NaokRog itd.). Vsakič znova, ko govorimo o feministični umetnosti, se vračamo k Virginii Wolf in njenemu konceptu lastne sobe, ki je osnovni materialni predpogoj za ustvarjanje. Redki in četudi prekarni, 200 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem vseeno dragoceni primeri »lastnih sob«, kot je bila AT Rog, so ključnega pomena za razvoj feminističnega organiziranja in ustvarjalnosti.39 Ana Grobler: Na festivalu sem za video Migrena (2007) prejela svojo prvo razstavnino. Vstop v ekipo festivala se je začel kasneje, v prostorih SCCA-Ljubljana,40 pri nadaljnjem raziskovanju feministične umetnosti, pa je bila ključna podpora vseh čudovitih oseb, ki sem jih spoznala – vse to omogočajo avtonomni kulturni centri, kjer je možno misliti na bolj vključujoč svet. Ana Čigon: Zame je festival izjemen prostor neformalnega izobraževanja, tu sem prvič izvedela stvari, ki so za družbo ali za umetniško ustvarjanje izjemno pomembne. V zadnjih letih se v medijih na primer počasi začenja omenjati femicid, ki ga je na festivalu podrobno obravnavala Jasna Podreka leta 2017.41 Še danes je pojem premalo poznan. To je le eden od primerov izobraževanja, ki ga prinaša festival, mnogo je še drugih informativnih dogodkov, posebne vrste učenje, nabiranje vednosti in izkušenj pa seveda pomeni tudi sodelovanje v kolektivu. Eva Jus: Mislim, da sta obe dobro zaobjeli različne vidike tega, kaj vse nam festival nudi in omogoča. Od prostora učenja, druženja, pa do plačanega dela za ustvarjanje, kar je na žalost daleč od samoumevnega. Meni pomeni prostor, kjer se počutim sprejeto in podprto ter lahko v ustvarjalnem smislu raziskujem in preizkušam nove stvari. Kar mi je kot performerki izjemno dragoceno, je podporno in odzivno občinstvo Rdečih zor. Vzdušje na festivalu omogoča neposredno komunikacijo in podira »četrto steno« med ustvarjalkami_ci ter občinstvom. Za to je zaslužno dejstvo, da je festival dolgoživ skupnostni projekt, ki ga je tekom njegove zgodovine ustvarjalo ogromno število oseb, ki tako ali drugače čutimo 39 Pismo podpore AT Rog iz leta 2016 si lahko preberete na (Rdeče zore 2016, https:// rdecezore.org/?l=2016, (Pridobljeno 26. 8. 2023). 40 Festivalska ekipa je v sodelovanju z Zavodom za Sodobno umetnost SCCA-Ljubljana v Projektni sobi SCCA organizirala razstavo in pogovor Ženske prihajajo. Sodelovale so Aprilija Lužar, Duba Sambolec, Alenka Spacal, Evelin Stermitz (predstavitev spletnega projekta ArtFem.TV), mentorici moje diplomske naloge Nadja Zgonik in Tanja Mastnak ter jaz. Razstavljale_i so: Antea Arizanović, Eclipse, Sara Filipovič, Ana Grobler, Andreja Gomišček, Leonora Jakovljević – Mark, Meta Krese, Aprilija Lužar, Sladjana Mitrović, Tadej Pogačar, Marija Mojca Pungerčar, Duba Sambolec, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Maja Slavec, Alenka Spacal, Urša Vidic in Vita Žgur. Več na: http://www.scca-ljubljana.si/ arhiv/news_09_05.htm (Pridobljeno 22. julij 2023). Leta 2010 se je razstava Feministična umetnost v Sloveniji realizirala še v P74, razstavljale_i so: Martina Bastarda, Saša Bezjak, Andreja Gomišček, Meta Krese, Aprilija Lužar, Tadej Pogačar, Marija Mojca Pungerčar, Duba Sambolec, Zvonka Simčič, Nataša Skušek, Maja Slavec, Alenka Spacal, Urša Vidic in Lana Zdravković/KITCH Ona. Več na: https://www.zavod-parasite.si/feministicnaumetnost-v-sloveniji (Pridobljeno 20. avgust 2023). 41 Več na: https://rdecezore.org/?p=11625&l=2017 (Pridobljeno 30. avgust 2023). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 201 pripadnost in v njem igramo različne vloge od ustvarjalk_cev, organizatork_jev, kuharic_jev, prostovoljk_cev, obiskovalk_cev, »fenic_ov« ... Brez široke podpore Rdeče zore ne bi mogle obstajati. Od leta 2000 do danes je festival podprlo najmanj 235 prostovoljk_cev in sodelavk_cev, poleg resnično številčne festivalske ekipe, vsaj 74 oseb, ki je prav tako delovala skoraj v celoti na prostovoljski bazi. Literatura Kodrič, Budna, Serše, Nataša in Aleksandra (ur.) (2003): Splošno žensko društvo 1901–1945. Od dobrih deklet do feministk. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. Burcar, Lilijana (2014): Izkrivljanje in degradacija samoupravnega socializma v imenu liberalnega feminizma in novodobnega »antifa«. Borec LXVI (706-708): 54–84. Černohorsky, Anabel in Ana Grobler in Sebastian Krawczyk (2023): Preračunljivost? Ne počnem. Ljubljana: KUD Mreža Grobler, Ana (2008): Feministična umetnost v Sloveniji: vplivi ženskih skupin, gibanj in družbenega okolja. Ljubljana: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani hooks, bell (2022): Feminizem je za vsakogar. Strastna politika. Ljubljana: Sophia Hvala, Tea (2010): The Red Dawns Festival as a feminist-queer counterpublic. Monitor ISH, (12, 1): 7–107. Hvala, Tea (2011): Težave s queerom. ProFemina, Časopis za žensku književnost i kulturu, posebna izdaja Feminizam – politika jednakosti za sve. Beograd: Fond B92: 95–112. Hvala, Tea (2014): New Burlesque and Cabaret in Ljubljana. V Performative Gestures Political Moves Katja Kobolt, in Lana Zdravković (ur.) 107–117. Ljubljana: City of Women Association / Red Athena University Press. Hvala, Tea (ur.) (2010): Rdečke razsajajo, intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Ljubljana: KUD Mreža. Jalušič, Vlasta (2002): Kako smo hodile v feministično gimnazijo. Ljubljana: Založba /*cf. 202 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Kocman, Anja in Grešak, Danaja (2017): Bodeča neža kot metoda zoperstavljanja seksističnemu govoru. Časopis za kritiko znanosti (45/268): 230–242. Pungerčar, Marija Mojca in Jurman, Urška (2004): Obleka je kultura spola. Časopis za kritiko znanosti (32, 215/216): 126–144. Sambolec, Duba (1988): Razdvojene cone/ Divided zones. Zagreb: Muzej suvremene umetnosti; Celje: Galerija sodobne umetnosti. Spacal, Alenka (2004): O ženskih umetnicah in njihovem spolu v kontekstu spolne razlike. Likovne besede (69, 70): 25–31. Spacal, Alenka (2010): Konceptualizacija spola skozi vizualne reprezentacije lastnega telesa v feminističnih umetniških praksah. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Spacal, Alenka (2011): Feministična parodija na seksistična upodabljanja ženskega telesa v klasičnih delih žanra akta. Likovne besede (93): 12–21. Spacal, Alenka (2013): Mavrična maškarada. Ljubljana: Škuc. Spacal, Alenka (2018): Kako ti je ime?. Maribor: Bajalka. Šelih, Alenka, Gaber, Milica Antić, Puhar, Alenka, Rener, Tanja, Šuklje, Tanja in Rapa, M. Verginella Marta in L. Tavčar (ur.) (2007): Pozabljena polovica. Ljubljana: Založba Tuma Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 203 Elektronski viri Bahovec, Eva, Vodopivec, Nina in Salecl, Tanja (2001): Employment and Women’s Studies: The Impact of Women’s Studies Training on Women’s Employment in Europe. HPSECT2001-00082. BACKGROUND DATA REPORT. SLOVENIA. Dostopno na: https:// web.archive.org/web/20040108111646/http://www.hull.ac.uk:80/ewsi/ PDF%20Files/Slovenia%20report.pdf (30. avgust 2023). Černohorski, Anabel, Grobler, Ana in Nemec, Saša (2022): Dobrodošla nazaj v raju. Dostopno na: https://rdecezore.org/?p=14344&l=2021 (26. julij 2023). črne mačke (2012): Solidarne z bojem na Poljskem z bojem doma.Komunal. Dostopno na: http://komunal.org/teksti/598-solidarne-z-bojem-na-poljskem-z-bojem-doma (27. julij 2023). Dobnikar, Mojca (2000): Zgodovina ženskih skupin, (1984-2000). Dostopno na: https:// web.archive.org/web/20080410045938/http://www.drustvo-sos.si/branje/ zgodovina.htm (11. avgust 2023). Deložirane_i Rogovke in Rogovci (2022): Izjava deložiranih Rogovk in Rogovcev eno leto po nasilni deložaciji. Dostopno na: https://komunal.org/teksti/679-izjavadeloziranih-rogovk-in-rogovcev-eno-leto-po-nasilni-delozaciji-avtonomnetovarne-rog (3. september 2023). Sigledal. Portal slovenskega gledališča. (2015): Feminizem, izobraževanje in umetnost. Dostopno na: https://veza.sigledal.org/dogodek/feminizem-izobrazevanje-inumetnost (4. september 2023). Franko, Tjaša in Tonja, Jerele (2023): O menstrualni odsotnosti z dela. Dostopno na: https:// spol.si/blog/2023/03/04/o-menstrualni-odsotnosti-z-dela (30. avgust 2023). Grobler, Ana, Jus, Eva in Klavžar, Tamara (2020). Đejmi Hadrović: Unveiling the Silence (Razkrivanje tančice tišine). Dostopno na: https://rdecezore. org/?p=13870&l=2020. (30. avgust 2023). Grobler, Ana, Klančišar, Jasna, Krawczyk, Sebastian in Pirih, Tadeja (2014). Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije. Dostopno na: https://galerijalkatraz. org/?p=7757 (26. julij 2023). 204 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Grobler, Ana in Krawczyk, Sebastian (2023): Meta Krese: »Čakamo zaman«. Dostopno na: https://rdecezore.org/?p=16665&l=2023 (30. september 2023). Rdeče zore (2016): Predavanji: Asja Hrvatin in Jasna Podreka. Dostopno na: https:// rdecezore.org/?p=11625&l=2017 (30. Avgust 2023). Hudolin, Simon – Salči in Hvala, Tea (2018): Deuje Babe Kdo se boji umetnic? Dostopno na: https://cmakcerkno.net/deuje-babe-pogovor-kdo-se-boji-umetnic, (30. avgust 2023). Čigon, Ana, Festival Rdeče zore in Kolektiv Red Min(e)d (2012): Javno pismo Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Dostopno na: https://rdecezore.org/?p=4739 (3. september 2023). Udruženje za kulturu i umjetnost CRVENA (2014): Ja mislim, drugarice …. (Jušić, Adela). Dostopno na: https://afzarhiv.org/items/show/481 (30. avgust 2023). Rdeče zore (2016): Adela Jušić in Andreja Dugandžić (BiH): Delo iz ljubezni, trajajoči performans. Dostopno na: https://rdecezore.org/?p=11201&l=2016 (27. avgust 2023). Katja (2003): Sektor Ž. Dostopno na: https://old.radiostudent.si/article.php?sid=1816 (16. avgust 2023). Lovec, Suzana (2005): Rupar bi odredil pregled mednožja. V: Dnevnik.si. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/130117 (11. avgust 2023). Lužar, Aprilija (2008): Elektronsko pismo Ani Grobler (12. maj 2008). Pirc, Vanja (2012): Afera »evrohlačke«, po pogromu zoper film Jaz sem Janez Janša, še pogrom zoper umetnico Tanjo Ostojić. V: Mladina. Dostopno na: http://www. mladina.si/113123/afera/ (15. september 2023). Rdeče zore (2016): Pismo podpore avtonomni tovarni Rog. Dostopno na: https://rdecezore. org/?l=2016 (26. avgust. 2023). Rdeče zore (2015): Predstava FEM TV 3.0. Dostopno na: https://rdecezore.org/?l=2015 (4. september 2023). Ana Čigon, Ana Grobler, Eva Jus | Feministično ostrenje pogleda 205 Rener, Tanja (2010): Feminizem; kratek pregled. Dostopno na; https://vimeo.com/10911127 (15. avgust 2023). Sambolec, Duba (2021): Duba Sambolec: Predmetnost je enigmatska. V: RTV SLO, Ars 60, Likovni odmevi. Dostopno na: https://ars.rtvslo.si/podkast/likovniodmevi/64838717/174893506 (Pridobljeno 23. julij 2023). Sambolec, Duba (2023): Elektronsko pismo Ani Grobler (3. september 2023). Sambolec, Duba (2023): Elektronsko pismo Ani Grobler (4. september 2023). Sambolec, Duba (2023): Mobilno sporočilo Ani Grobler (Pridobljeno 4. september 2023). Sindikat odklonskih entitet (2018): Fem TV 4.0. Dostopno na: https://sindikat.emanat.si/ project/fem-tv-4-0/ (4. 9. 2023). Šori, Iztok (2015). Kdor poje, zlo ne misli?. V: Spol.si. Dostopno na: https://spol.si/ blog/2015/10/01/kdor-poje-zlo-ne-misli (27. julij 2023). Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok« (ZZUUP) (1977): Ur. l. RS 11/1977. Dostopno na: http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO408 (16. september 2023). Simčič, Valentina Plahuta (2012): Petindvajset let Lezbične sekcije LL. Dostopno na: https:// old.delo.si/novice/slovenija/petindvajset-let-lezbicne-sekcije-ll.html (17. september 2023). Tratnik, Suzana (2012): Petindvajset let lezbične sekcije ŠKUC-LL. Dostopno na: https:// narobe.si/petindvajset-let-kuc-ll/ (17. september 2023) 206 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem 207 Vesna Bukovec (1977) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je družbenokritična avtorica, ki se izraža v različnih medijih, pri čemer je poleg videa v ospredju predvsem risba. Predstavila se je na vrsti samostojnih in skupinskih razstav v domačem in mednarodnem prostoru. Deluje tudi na področju grafičnega oblikovanja in kuriranja video umetnosti. Od leta 2015 je strokovna sodelavka Postaje DIVA, arhiva umetniškega videa, filma in novomedijske umetnosti pri SCCA-Ljubljana. Vesna Bukovec (1977) graduated and obtained her master’s degree in sculpture at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana. She is a socially critical author who expresses herself in various media, putting drawing in the foreground in addition to video. She has exhibited at several solo and group exhibitions in Slovenia and internationally. She also works in graphic design and curates video art. Since 2015 she has been an expert associate of the DIVA Station archive of video, film and new-media art at SCCA-Ljubljana. 208 209 210 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Peticija Kot feministke ne smemo molčati ob genocidu v Palestini 211 Kot feministke_i ne smemo molčati, kot feministke_i rečemo ne genocidu v Palestini! Kot feministke ne smemo molčati ob genocidu, ki ga Izrael izvaja nad prebivalstvom Gaze. Ne moremo molčati ob nenehnem bombardiranju nedolžnih civilistk_ov in njegovem ukazu palestinskemu prebivalstvu severne Gaze, naj zapusti svoje domove ali pa bo uničeno. Že leta smo priča normalizaciji katastrofe, ki jo doživlja palestinsko ljudstvo, saj je podvrženo režimu apartheida, ki ga podpira kolonialna politika. Priznavamo in delimo bolečino družin, katerih bližnji so bili ubiti ali zajeti kot talci, ter obsojamo Hamasov napad na izraelske civiliste. Hkrati odločno zavračamo načelo kolektivnega kaznovanja, ki kaznuje ljudi za dejanja, za katera niso odgovorni, in je skrajno nemoralno ter ga obsojajo mednarodno pravo (glej 3. člen Ženevske konvencije) in celo verski spisi. Prav tako zavračamo »brezpogojno podporo« predsednika Bidena vojnim dejanjem Izraela in evropskih držav, ki podpirajo sedanji genocid. S temi dejanji potrjujejo kolonialno naravo svoje politike ter dopuščajo in celo podpirajo nova grozodejstva in kršitve človekovih pravic v regiji. Kot posameznice_ki in skupnosti, zavezane_i gradnji družbe, ki spodbuja socialno pravičnost in vrednost človeškega življenja, moramo zahtevati takojšnjo prekinitev obleganja, pa tudi konec nezakonite okupacije in zločinskega apartheidskega režima, na katerega je izraelska vlada s soglasjem mednarodnih organizacij, katerih namen bi moral biti zagotavljanje spoštovanja človekovih 212 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 288 | Peticija pravic, obsodila Palestince na njihovi lastni zemlji. V Gazi je bilo celotno prebivalstvo prikrajšano za najosnovnejše pravice (brez vode, elektrike in hrane) in prisiljeno živeti na zemlji svojih prednikov v stanju, ki je bilo opredeljeno kot »zapor na prostem.« Prebivalci na območju Gaze vsak dan živijo v grožnji nasilja in izgona, ki se je v zadnjem času še stopnjevala z odobritvijo novih naselij in vsakodnevnimi poboji s strani policije. Feministke_i na mednarodni ravni pozivamo, naj se pridružijo vsem solidarnostnim akcijam z zahtevami palestinskega ljudstva, ki potekajo v državah po vsem svetu, naj jih spodbujajo tam, kjer še niso prisotne, naj prisluhnejo glasovom palestinskih feministk_ov, ki se tako danes kot včeraj še naprej upirajo, ter jim dajo prostor in solidarnost. Prav tako pozivamo feministke_e v Izraelu, naj pritisnejo na vlado, naj preneha z načrtovanim uničevanjem življenj Palestink_cev, in si v svojih skupnostih prizadevajo prepričati družine in sosede, da bo nadaljevanje vojaškega obleganja Gaze prineslo le še več negotovosti in prelivanja krvi. Vztrajati moramo, da se odločno obsodi načelo kolektivnega kaznovanja, ki so ga nacisti tako zavržno izvajali v deželah, ki so jih okupirali, in da se obleganje Gaze takoj odpravi. Naj se končajo vse okupacije in nezakonite naselbine, saj so temeljni vzroki nasilja. Naj bo Palestina svobodna, saj smo le tako lahko svobodne_i vse_i. Kot feministke ne smemo molčati ob genocidu v Palestini 213 Članki 214 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Feminizem Članki 215 Banu Subramaniam1 Privezane preobrazbe: retrospektivni esej o feminističnih študijah znanosti2 Upor je ploden. – Ruth Ozeki (Ozeki 2003: 416) Rada bi se vrnila v tisti izgubljeni gozd, kjer se metafore mešajo, drgnejo druga ob drugo in se vse prevrača v vse drugo. – Suniti Namjoshi (Namjoshi 1996: 168) Metaforo usidranih preobrazb ponujam tako za prikaz razvoja feminističnih znanstvenih študij kot tudi za prikaz lastne intelektualne preobrazbe. Feministične študije znanosti so mi odprle nove in neverjetne možnosti. V meni so zbudile strast in domišljijo za razmislek o mejah možnega ter mi dale orodja za orientacijo v kulturi znanosti, da sem se lahko lotila raziskovalnega programa na stičišču ženskih študij in bioloških znanosti, eksperimentalne biologije in feministične znanosti. Moj razmislek o feminističnih študijah znanosti tako temelji na institucionalnih vprašanjih razvijanja eksperimentalne znanstvene praske in 1 Za vedno bom dolžnica Jean O'Barr, nekdanji urednici revije Signs in vodji oddelka za ženske študije v času mojega podiplomskega študija na univerzi Duke, in Mary Wyer, ki je bila odgovorna urednica revije Signs, ko je bil sedež revije na univerzi Duke. Pomagali sta mi prebirati literaturo s področja feministične teorije in feminističnih znanstvenih študij ter potrpežljivo sodelovali z mano pri pripravi tega dela. Prav tako sem zelo hvaležna Karen Alexander, Kiran Asher, Karen Cardozo, Rebecci Herzig, Karen Lederer, Mirandi Outman-Kramer, Mary Wyer in dvema anonimnima recenzentkama za njune pronicljive pripombe (opomba avtorice). 2 Prevedena je različica članka, dostopna na Academia.edu https://www.academia. edu/28769977/Moored_Metamorphoses_A_Retrospective_Essay_on_Feminist_Science_ Studies (dostopano 10.12.2023). 216 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki na vprašanju o orodjih, ki jih morajo razviti feministične znanstvene študije, da bi takšno prakso omogočile. Skoraj vsa področja humanistike in družbenih ved so našla legitimno mesto v ženskih študijah, kje je torej prostor za tiste, ki izhajamo iz naravoslovja? Zgodovinarji začetke sodobnih feminističnih študij znanosti postavljajo v leto 1980, ko je izšla knjiga Carolyn Merchant Smrt narave (angl. »The Death of Nature,« 1980; glej tudi Schiebinger 2003). A sama opredelitev feminističnih študij znanosti je težja. Študije namreč sestavljajo heterogene in amorfne raziskave, ki so se pojavile in razširile organsko, ne da bi se pri tem vzpostavilo področje, na katerem bi obstajal kakršen koli konsenz ali kohezija. Prav tako je težko opredeliti poklicni profil znanstvenic na področju feminističnih študij znanosti: tu najdemo raziskovalke in raziskovalce s področja ženskih, znanstvenih, kulturnih in vizualnih študij, pa tudi iz tradicionalnih disciplin. Potem ko so prve raziskovalke razvile teoretične temelje za feministično kritiko znanosti, se je področje razmahnilo v številne smeri in ustvarilo ogromno število znanstvenih del, tako področnih kot tudi interdisciplinarnih (glej Mayberry, Subramaniam in Weasel 2001). Pomanjkanje soglasja je v marsičem osvobajajoče, saj omogoča ustvarjanje živahne, raznolike znanstvene produkcije z malo mejami ali omejitvami. Vendar pa obstajajo tudi slabosti: na primer medli odziv na zloglasne izjave predsednika Univerze Harvard Lawrencea Summersa, da je premajhno zastopanost žensk v znanosti mogoče razložiti prek prirojenih razlik med moškimi in ženskami. Posamezni kolektivi, člani uprave in feministične akademičarke so se sicer odzvali, vendar je bilo v javni diskusiji po incidentu jasno vidno pomanjkanje organiziranosti znanstvenic in znanstvenikov na področju feministične znanosti, ki bi zagotovila boljši odziv.3 Če bi se feministke, ki so bile takrat na najboljših pozicijah za intelektualno in politično odzivanje, organizirale in pripravile usklajen odgovor, bi ta lahko sprožil učinkovito akcijo vseljudskega učenja. V zvezi s svojo osredotočenostjo na (naravoslovne, op. ur.) znanosti moram opozoriti na dve pomembni dejstvi. Prvič, meje med znanostjo in tehnologijo, medicino in inženiringom so fluidne in prepustne ter se na številnih mestih prekrivajo. Drugič, kljub prepleteni literaturi o znanosti, tehnologiji, medicini in inženirstvu znanost poudarja svojo epistemično čistost, ki je nepristranska, apolitična in brez predsodkov – in to ima pomemben vpliv. Čeprav feministke pravilno ugotavljajo, da večina raziskav v znanstvenih laboratorijih ni le teoretičnih, temveč tudi aplikativnih, znanost še vedno obdaja avra »čistosti« in objektivnosti. Feministični zaključki na področju medicine, tehnologije in inže3 Povzeto po članku Lawrence Summers o ženskah v znanosti (angl. »Lawrence Summers on Women in Science«), https://wiseli.wisc.edu/resources/library/lawrence-summers/. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 217 nirstva ostajajo na obrobju tistega, kar zanima znanstvenike, in znotraj naravoslovnih kurikulov večinoma obveljajo za nepomembne. V nasprotju z drugimi vedami so se naravoslovne znanosti izkazale za odporne proti feminističnim intervencijam. Kljub temu so feministične študije medicine in tehnologije izjemno vplivne in ključne za raziskave na področju feministične znanosti. Feministične študije medicine so na primer vplivale na gibanje za zdravje žensk, ki je pomembno prispevalo k zdravstvenim raziskavam in politikam. Nacionalni inštituti za zdravje v ZDA (NIH), ki delujejo v okviru ameriškega ministrstva za zdravje in človeške vire, imajo zdaj posebne urade za raziskave zdravja žensk in si prizadevajo za vključevanje žensk v klinične raziskave.4 Poleg birokratskega dela feministične znanstvenice budno spremljajo zdravstveno stanje žensk, izkušnje žensk z zdravniki in zdravstveno industrijo, raziskovalne protokole in študije ter njihov vpliv na zdravje žensk. Na podlagi tega dela so nastale številne informativne publikacije o zdravju žensk, vključno s knjigami za samopomoč, med katerimi je bila najbolj vplivna knjiga bostonskega kolektiva Women's Health Book Collective z naslovom Naša telesa, me same (angl. »Our Bodies, Ourselves«) iz leta 1973. Prav tako so se razširile feministične študije tehnologije, ki preučujejo vpliv spola na tehnologijo, vpliv tehnologije na življenje žensk, ospoljeno naravo tehnologije in obstoja v kibernetskem prostoru (Turkle 1995; Hopkins 1998) ter vlogo sodobne države pri nacionalni varnosti in nadzoru (Eubanks 2006).5 Feministične študije znanosti so tako zdaj aktivno in kritično prisotne na spletu. S poroznimi interdisciplinarnimi mejami ostajajo feministične študije področje brez uradnega konsenza. Moji opisi in analize so zato globoko zasidrani v raziskovalnih vprašanjih, s katerimi se ukvarjam, v delih, ki so vplivala name, pa tudi v skupnosti znanstvenic, s katerimi sem se srečevala. V tem delu članka bom začela z raziskovanjem temeljev oziroma sidrišč feminističnih znanstvenih študij, raziskovala nekatere premike in metamorfoze ter si na koncu zamišljala nove možnosti za prihodnost feminističnih znanstvenih študij. 4 Več informacij o glavnem spletnem mestu Urada za raziskave zdravja žensk in njegovih priporočilih za vključevanje žensk v klinična preskušanja najdete na naslovu http://orwh.od.nih.gov/inclusion.html. 5 O vplivu tehnologije na življenje žensk glej Cowan 1997; Oudshoorn 2003; Wajcman 2004; Vostral 2008. O spolno zaznamovani naravi tehnologije glej Turkle 1995; Terry in Calvert 1997; Hayles 1999; Lerman, Oldenziel in Mohun 2003; Fox, Johnson in Rosser 2006; Suchman 2006. 218 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Sidrišča Zgodnja besedila feminističnih znanstvenih študij, ki so ustvarila intelektualno arhitekturo za to znanstveno polje, še danes ostajajo uporabna in pomembna kot takrat, ko so bila napisana. Moje izkušnje znotraj tega polja ter z raziskovalkami in raziskovalci so vplivale na izbiro naslova »usidrane preobrazbe«: področje se spreminja in premika na nešteto nenadzorovanih in neobvladljivih načinov, vendar se znanstvenice in znanstveniki zdijo usidrani v iste kritične ideje, okvirje in kritike – vsem je namreč skupno, da raziskujejo, kaj pomeni biti ženska v znanosti, razvijajo temeljne kritike znanosti ter analizirajo kulturo znanosti in njene institucionalne prakse.6 Raziskovanje, kaj pomeni biti ženska v znanosti Feministično gibanje je navdihnilo veliko zgodnjih znanstvenih raziskav na področju feminističnih študij znanosti, v katerih so bili predmet raziskav izkušnje in status žensk v znanosti. Tako so nastali različni žanri: avtobiografski eseji, zgodovinska literatura in dela o položaju žensk v znanosti. Nekateri zgodnji avtobiografski eseji so opisovali izkušnjo ženske v znanosti.7 Ti eseji so bili zame izjemno pomembni – predvsem zato, ker so vsakdanje skrbi in interakcije prenesli v teoretični okvir žive realnosti na hodnikih, v učilnicah in laboratorijih ter potrdili, da moje izkušnje niso idiosinkratične in individualne, temveč del večjega vzorca znotraj znanstvene kulture. Med zgodovinsko literaturo o ženskah v znanosti je še posebej pomembno delo Margaret Rossiter, ki v dveh delih z naslovom Ženske znanstvenice v Ameriki (angl. »Women Scientists in America«, Rossiter 1982, 1995) vprašanje žensk v znanosti ter prioritete in strukture znanosti postavlja v družbeni, gospodarski in politični kontekst posameznih zgodovinskih obdobij. Tovrstno zgodovinsko raziskovanje je še naprej produktivno področje za feministične znanstvene študije, ki izražajo spreminjajoče se identitete, pogoje in vloge znanstvenic skozi zgodovino (glej tudi Kohlstedt 1999). Literatura o položaju žensk v znanosti cveti dalje. Ameriška nacionalna znanstvena fundacija še naprej objavlja dragocene podatke o prisotnosti ali odsotnosti 6 Glej Tuana 1989; Keller in Longino 1996; Lederman in Bartsch 2001; Wyer in drugi 2008. 7 Glej Keller 1977; Weisstein 1977; Moyers 1990; Sands 1993; Ambrose et al. 1999; Wayne 2000; Allen 2001; Spanier 2001a; Whitaker 2001. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 219 žensk v različnih disciplinah na dodiplomski in podiplomski ravni ter v profesuri. Tu je tudi pomembna sekundarna literatura, ki analizira te podatke (Ginorio, Marshall in Breckenridge 2000; Bystydzienski 2004; Rosser 2004a, 2004b). Vendar, kot bom pokazala kasneje, je literatura o ženskah v znanosti običajno premalo osmišljena v okviru feministične teorije, hkrati pa so teoretični okviri feminističnih študij znanosti le malo povezani z literaturo o ženskah v naravoslovnih znanostih. V mnogih pogledih se je naracija področja, ki se je začela z ženskami v znanosti – Ruth Bleier, Anne Fausto-Sterling, Evelynn Hammonds, Donna Haraway, Ruth Hubbard, Evelyn Fox Keller, Sue Rosser, Bonnie Spanier –, premaknila k obravnavi tega, kar Hubbard uokvirja kot vprašanje žensk in znanosti oziroma literaturo o družbenem spolu v odnosu do znanosti. Najpomembnejša prizadevanja na področju feminističnih študij znanosti, ki se še naprej ukvarjajo z vprašanjem žensk v znanosti, so napori za preoblikovanje učnih načrtov. Razvoj predmetov in kurikularne reforme so privedli do zanimivih interdisciplinarnih predmetov in vzpostavitev nadarjenih skupin feminističnih raziskovalk na področju naravoslovja (in ženskih študij), ki se zanimajo za feministične študije znanosti in jih dobro poznajo.8 Feministične kritike znanosti Medtem ko je bila literatura o ženskah v znanosti, ki je obravnavala izkušnje žensk in znanstveno kulturo, pomemben prispevek v zgodnjih prizadevanjih, so bile prve feministične kritike znanosti oziroma literatura o družbenem spolu v odnosu do znanosti podlaga za sodobne feministične študije znanosti. Skozi zgodnja dela Lynde Birke, Ruth Bleier, skupine Brighton Women and Science Group (1980), Anne Fausto-Sterling, Evelynn M. Hammonds, Donne Haraway, Sandre Harding, Ruth Hubbard, Evelyn Fox Keller, Helen Longino, Marion Lowe, Emily Martin, Hilary Rose, Sue V. Rosser, Londe Schiebinger, Bonnie Spanier in Nancy Tuana (naštete so po abecednem redu, ne po pomembnosti) se je vzpostavila nuja po raziskovanju, zakaj so ženske, spol in feminizem pomembni pri produkciji znanja.9 To klasično jedro feminističnih študij znanosti lahko razvrstimo v šest pomembnih tem. 8 Glej Barad 1995; Middlecamp 1995; Mayberry in Rees 1997; Rosser 1995; Mayberry in drugi 1999; Mayberry in Welling 2000; Weasel, Honrado in Bautista 2000; Whitten in Burciaga 2000; Herzig 2001; Kinsman 2001; Fausto-Sterling 2003; Wyer in drugi 2008, xiii–xvi. 9 Glej Keller 1983, 1985, 1992b, 1995; Lowe in Hubbard 1983; Bleier 1984, 1986; FaustoSterling 1985, 2000; Harding 1986, 1991, 1993, 1998, 2006, 2008; Martin 1987; Haraway 1989, 1991, 1997, 2000, 2003, 2007; Schiebinger 1989, 1993, 1999, 2003; Hubbard 1990, 1995; Rosser 1992, 1995, 1997, 2004a; Tuana 1993; Rose 1994; Birke in Hubbard 1995; Spanier 1995; Hubbard in Wald 1997; Hammonds 1999. 220 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Biološki determinizem, znanstvena objektivnost in vrednostna nevtralnost Feministične znanstvenice so pod vprašaj postavile domnevno objektivnost in vrednostno nevtralnost znanosti ter njene produkcije znanja o moških in ženskah. To delo je bilo osredotočeno predvsem na biološke znanosti in je vključevalo kritiko biološkega determinizma. Na podlagi temeljnih izsledkov ženskih študij o binarnem sistemu spolov so te temeljite raziskave pokazale, kako znanost »proizvaja« biološke razlike med spoloma na telesih moških in žensk – od okostij do možganov, intelektualnih sposobnosti in vedenja. Raziskovalke so posamezna znanstvena dela umeščale v kontekst zgodovinskih obdobij njihovega nastanka, s čimer so prikazale, kako so družbene in kulturne ideje prodirale v znanstveni jezik in okvirje znanosti. Mnoge so podrobno analizirale znanstvene študije in pokazale, da so bile slednje metodološko slabo zasnovane, da niso bile podvržene ustreznemu preverjanju, da so vsebovale pomanjkljive analize, napačne zaključke. Kritike so prepletle znanost in produkcijo znanja z vprašanjem moči – kako znanost prek študij spolnih in »rasnih« razlik neizogibno biologizira in s tem naturalizira moč elite. Anne Fausto-Sterling (1987) je to dobro povzela v naslovu enega od svojih esejev Družba piše biologijo/biologija konstruira spol (angl. »Society Writes Biology/Biology Constructs Gender«): biologija in družba, narava in kultura, sta soustvarjeni tako, da kultura konstruira ideje o spolu, biologija pa naturalizira te družbene ideje in običaje. Kultura je dobesedno vpisana v telo. Nedavno delo Fausto-Sterling to čudovito dokazuje (Fausto-Sterling 2008). Te zgodnje znanstvenice so v bistvu kritizirale oblast in način, kako prevladujoče kulturne ideologije in normativne strukture prodirajo v znanstvene teorije in zakone. Pri tem je bilo vedno poudarjeno, da znanstveniki v preteklosti niso bili nujno slabi znanstveniki, temveč so ustvarjali v duhu politike in kulture svojega časa. Prav ta kritika vpetosti odnosov med spoloma v znanost in znanstveno vedo je morda eden najpomembnejših prispevkov feminističnih študij znanosti. Preučevanje konstrukcije ženskih teles in umov je imelo osrednjo vlogo v ženskih študijah in feminističnih teorijah v vseh znanstvenih disciplinah. Z osvetljevanjem osrednjega pomena kulture, politike in oblasti za znanost so feministične raziskovalke odpirale prostor za nadaljnjo prefinjeno analizo spola, kulture in politike. Evelyn Fox Keller in Helen Longino sta zapisali, da je »spol odprl povsem nov pogled na naravo znanstvenega raziskovanja« (Keller in Longino 1996: 2). Poleg tega je obsežno teoretsko delo v zvezi z razmerjem med naravo in kulturo, znanostjo in družbo v ženske študije prineslo orodja in metode za analizo znanstvenih študij (nekatera od teh so bila seveda orodja mainstream znanosti). Za vse, ki delujejo v tem polju, je eden najbolj frustrirajočih pojavov biološki determinizem, ki zahteva stalno budnost, saj se njegove lovke kot Hidra vedno Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 221 znova pojavljajo v novih študijah. To pomeni, da morajo biti temeljne ideje in kritike ponovljene vsakič, ko se pojavi nova študija in trdi, da je iznašla neko novo spolno ali rasno razliko – in skoraj ne mine dan, da ne bi bila objavljena takšna nova študija o novih bioloških razlikah med spoloma, rasami, razredi ali spolnostjo. Znanost, ki temelji na teoretiziranju razlik (spol (gender), spol (sex), rasa, razred, spolnost itd.), je zgolj potrditev ustaljene prakse pojasnjevanja družbenih razlik na podlagi bioloških razlik v okostju, koži, možganih, krvi ali genih. Poleg tega pa nam branje temeljnih del feminističnih študij znanosti ne pušča dvoma, da so globoke zgodovinske korenine bioloških razlik tesno prepletene z materialno in družbeno neenakostjo marginaliziranih skupin. Ob tem je treba poudariti, da so bila – z izjemo nekaj del – zgodnja dela feministične znanosti večinoma utemeljena v bioloških znanostih in so se osredotočala zlasti na družbeno konstrukcijo ženskih teles, v zadnjem času pa si fizičarke, kemičarke, računalničarke in tehnice močno prizadevajo, da bi feministične kritike razširili tudi v njihove znanosti.10 Reprodukcija in delo žensk Eno glavnih polj delovanja feministk je boj proti reduciranju ženskih teles in biologije na njihove reproduktivne sposobnosti. Feministke so ta zvajanja izpodbijale kot biološko deterministična in opozarjale na velik vpliv, ki so ga imela tovrstna reduciranja na politično in ekonomsko marginalizacijo žensk. Izpodbijale so znanstvene teorije, ki so popredmetile ženska reproduktivna telesa, in pogosto opozarjale na naraščajoč nadzor nad ženskimi telesi prek vse večje medikalizacije. Ti izzivi so sprožili žolčne razprave znotraj feminizmov. Nekatere feministke se tako navdušujejo nad močjo ženskih reproduktivnih sposobnosti, zmagovitostjo in lepoto nosečnosti ter veseljem ob porodu, druge feministke pa odločno nasprotujejo reproduktivnim tehnologijam, saj v njih vidijo kršitev integritete ženskih teles (Raymond 1994). Tretje menijo, da je ženska reprodukcija mesto zatiranja žensk, zaradi česar reproduktivne tehnologije (v okviru izumov, kot je npr. umetna maternica) vidijo kot ključ do osvoboditve žensk od reprodukcije in patriarhata (Firestone 1972). Čeprav se živahne razprave nadaljujejo, feministična dela v zadnjem času večinoma priznavajo protislovja feminizma ter dvojno naravo reproduktivnih tehnologij, ki lahko osvobajajo ali zatirajo (Clarke 1998; Franklin in McKinnon 2001; Thompson 2005). Še naprej moramo preučevati razvoj, iznajdbe in širjenje reproduktivnih tehnologij kot produkta patriarhalne kulture, saj tovrstna teh10 Glej Keller 1985; Perry in Gerber 1990; Rosser 1995; Turkle 1995; Shulman 1996; Whitten 1996; Wylie 1997; Rolin 1999; Bug 2003; Conkey 2003; Lerman in drugi 2003; Fox in drugi 2006; Barad 2007; Damarin 2008. 222 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki nologija dojema ženske le kot matere ter poglablja komodifikacijo ženskih teles (Franklin in McKinnon 2001; Thompson 2005; Taylor 2008). Zgodovina reproduktivnih tehnologij je dejansko polna prevar. Obseg uporabe in zlorabe ženskih teles je šokanten, pogosto pa se izvaja s privolitvijo in voljnim sodelovanjem žensk. Sodelovanje žensk pri razvoju tovrstnih tehnologij močno osvetljuje spolne, rasne in razredne privilegije kot nove oblike evgeničnih praks (Franklin in Roberts 2006). Vprašanja moči in razreda pridejo v ospredje, ko nadomestno materinstvo ali darovanje jajčec, prakse, ki postajajo vse bolj transnacionalne, delujejo kot plačano delo. Po drugi strani pa so reproduktivne tehnologije spodkopale heteronormativnost starševstva in, kar je razveseljivo, spodkopavajo tradicionalne družinske norme. Feministična literatura o reproduktivnih tehnologijah je še vedno bogata in vključuje nekatera najbolj pereča feministična vprašanja, s katerimi se soočamo, pri čemer ne zanemarja političnega, znanstvenega, medicinskega, ekonomskega, delovnega, etičnega, političnega in pravnega aspekta. Ospoljene podobe in jezik Druga osrednja kritika je posvečena pozorni obravnavi ospoljenih podob, jezika, diskurzov in metafor v znanosti. Feministične študije, ki se opirajo na literarno teorijo, kulturne študije, vizualne študije in medijske študije, ugotavljajo, kako močno metafore in podobe oblikujejo znanost. Poleg analize spolno pogojene narave podob in jezika te študije dokazujejo, da metafore in podobe niso neškodljivi stranski produkti znanosti, temveč so njen konstitutivni del. Keller na primer trdi, da je ideja kode, prevzeta iz računalništva, močno oblikovala področje genetike in njen model genov, njihovega delovanja in regulacije (Keller 1995). Podobno Haraway (1991) in Martin (1987) analizirata, kako je jezik invazij, meja in vojn oblikoval teorije imunskega sistema, področje imunologije ter konstrukcijo in zdravljenje bolezni. Ta pomembna spoznanja so privedla do razcveta področja kulturnih in vizualnih študij znanosti.11 Prevpraševanje meja med naravo in kulturo Začenši z Merchant (1980) so feministke raziskovale, kako znanost predstavlja naravo in okolje. Feministke so kritizirale in na novo predstavljale naravo na številne načine: izpostavljale so patriarhalne koncepte dominacije in komodifikacije narave, heteroseksistične viktorijanske pripovedi o darvinistični spol11 Glej Daniels 1997; Haraway 1997; Subramaniam 2001; Subramaniam in Witmore 2001; Moore 2002. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 223 nosti rastlin, kolonialne in postkolonialne posege in eksploatacije, neoliberalne politike in njihov vpliv na okolje ter ekofeministične reformulacije narave, spoštovanja življenja in znanja ter gibanja za okoljsko pravičnost.12 Obsežna in vznemirljiva literatura s tega področja v osnovi postavlja pod vprašaj binarnosti narave in kulture ter si svet zamišlja kot sistem »narave-kulture«, hkrati naraven in kulturen (Haraway 2000: 105). Znanstvenice s področja feminističnih študij znanosti pa so se naposled resno lotile tudi vprašanja skupnosti in aktivizma ter ponovnega povezovanja znanosti s skupnostjo, okoljem in aktivizmom. To bogato gradivo se povezuje s feministično literaturo o družbenih gibanjih in z idejami občanske znanosti. Raziskovalke so preučevale vprašanja degradacije okolja in izkoriščanja narave, okoljski vpliv onesnaževalcev in toksinov na ženska telesa ter prizadevanja za povezovanje znanosti in skrbi za zdravje žensk.13 Vloga kapitalizma Feministke, ki so začele z analizami kolonialne ekspanzije in posledic znanstvenega razvoja v kolonialističnih praksah, nadaljujejo s spremljanjem vpetosti znanosti v trge, kapital in gospodarstvo. Sodobna znanost dejansko vse bolj prevzema značaj znanstveno-industrijskega kompleksa (Fry-Revere 2007). Te raziskave rušijo mit o znanosti kot čisti in nesporni laboratorijski praksi ter odkrivajo hegemonijo znanosti znotraj krogov globalnega kapitala. Razraščanje povezav med znanostjo in industrijo je tema, katere preučevanje je postalo vse bolj nujno, od sodobne biotehnologije, genskega inženiringa in potrošniških tehnologij do vse večjega globalnega nadziranja ljudi in vzpostavljanja policijskih držav. Izdelava in prodaja zdravil, merilo strogosti študij, navzkrižje interesov med raziskovalci in podjetniki, financiranje znanosti, slabitev moči ministrstev, ki skrbijo za nadzor nad hrano in zdravili, ter nacionalnih administrativnih teles za znanost in raziskovanje pod vplivom politike so kritična vprašanja. Tokovi vse bolj globalne znanosti so transnacionalni in sledenje kroženju biokapitala, mednarodnih patentov, politik Svetovne trgovinske organizacije, komodifikacije virov, kot je voda, in spodbujanje bioprospekcije so vprašanja v središču feminističnih študij znanosti.14 Povezujejo se tudi s pomembnimi družbenimi gibanji po vsem svetu, ki izpodbijajo vse večjo hegemonijo znanosti, demokracije in oblasti (Jasnoff 2005; Harding 2008; Philip 2008). 12 Glej Hubbard 1983; Keller 1983; Shiva 1989, 2008; Birke in Hubbard 1995; Stur-geon 1997a, 1997b; Warren 1997; Cuomo 1998, 2002; Di Chiro 1998a, 1998b, 2006; Kuletz 1998; Spanier 2001b; Philip 2004, 2008; Schiebinger in Swan 2005; Murphy 2006. 13 Glej Kuletz 1998; Di Chiro 2000, 2006; Spanier 2001b; Boswell-Penc 2006; Sze 2006. 14 Glej Hayden 2003; Schiebinger 2004; Sunder Rajan 2006; Harding 2008; Shiva 2008. 224 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Znanje in njegova produkcija Feministična filozofija znanosti, zlasti feministična epistemologija, je še posebej produktivno področje razvoja. Nekatera zgodnja dela Lorraine Daston, Donne Haraway, Sandre Harding, Helen Longino, Lynn Hankinson Nelson in Nancy Tuane postavljajo vprašanja o objektivnosti, kot je uveljavljena v znanosti, in njeni zmožnosti ustvarjanja znanja brez predsodkov.15 Dejansko je bila prav ta dilema, torej ali je mogoče ustvarjanje nepristranskega znanja ali znanja brez predsodkov, ključna za ženske študije, še posebej v feminističnih študijah znanosti. Številne kritike biološkega determinizma so globoko utemeljene v feministični filozofiji. Feministične filozofinje so razčlenjevale znanstvene študije, pri čemer so skrbno analizirale njihove metodologije, poskuse in trditve o znanju. Če bi bilo treba kateri od feminističnih študij znanosti nameniti posebno pozornost, bi bila to prav filozofija, saj je bila feministična filozofija znanosti ključna pri prehodu od feminističnih kritik znanosti k zamišljanju novega spoznanja v znanosti, ki temelji na feministični misli, metodah in epistemologijah. Epistemologije »kontekstualiziranega znanja« (Haraway 1991: 183), »znanosti kot družbenega znanja« (Longino 1990), »jasne objektivnosti« (Harding 1991: 138) in »agentnega realizma« (Barad 2007: 132) so nekatere od močnih alternativnih formulacij, ki jih predlagajo raziskovalke feminističnih študij. Feministična filozofija je odprla možnosti novih svetov in vednosti. Vprašanja, ki izhajajo iz tega polja, še naprej utemeljujejo nekatera najboljša dela v feminističnih študijah znanosti. Lahko bi rekli, da so se nekatera od teh del široko uveljavila in uporabljala v študijah znanosti in tehnologije, čeprav niso vedno izrecno osredotočena na spol.16 Raziskave kulture znanosti Literaturo o ženskah v znanosti in literaturo o družbenem spolu v znanosti povezuje majhno število del, ki feministične kritike znanosti vključujejo v preučevanje kulture znanosti in tako operacionalizirajo feministične študije znanosti (Kohlstedt in Longino 1997). Znotraj mainstream znanstvenih študij obstajajo številne makro- in mikroštudije laboratorijskega življenja, raziskovalnih praks, poklicnega razvoja, vzorcev objavljanja in citiranja itd. Čeprav so te študije vsekakor pomembne in nam dajejo vpogled v kulturo znanosti, pa večina od njih ne posveča nobene pozornosti spolu, rasi, etnični pripadnosti, narodu ali drugim družbenim faktorjem. Med literaturo, ki se ukvarja z vprašanji žensk in spola, 15 Glej Harding 1986, 1991, 2008; Haraway 1989, 1991, 1997, 2007; Longino 1990, 2002; Nelson 1990; Daston 1999. 16 Zahvaljujem se anonimni recenzentki za ta vpogled (op. avtorice). Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 225 so še posebej pomembni trije sklopi del, ki so imeli močan vpliv tudi name. Antropološko delo o kulturi znanosti razčlenjuje, kako ta kultura dejansko deluje. Antropologinja Sharon Traweek na primer v delu Čas žarkov, čas življenja (angl. »Beamtimes and Lifetimes«, 1992) preučuje različne znanstvenike ter kulture in prakse, ki so se vzpostavile v njihovih laboratorijih. Njen opis znanstvene kulture kot »kulture brez kulture« (Traweek 1992: 162) ostaja eden najbolj nepozabnih stavkov na tem področju. V svoji knjigi podrobneje opisuje, kako kultura brez kulture dejansko obstaja in deluje. Traweekino medkulturno delo na področju fizike visokih energij na Japonskem in v Združenih državah Amerike je vztrajen opomin proti esencializiranim predstavam o spolu ali ospoljenosti (Traweek 1993). Posebej poučna so tudi dela, ki se osredotočajo na znanstvenice iz drugih držav in kulturnih kontekstov, saj razblinjajo misel, da je podoba znanstvenice nekaj univerzalnega. Raziskovanje znanosti v drugih državah in kulturah namreč okrepi osrednjo vlogo nacionalnih, disciplinarnih in družbenih kontekstov znanosti.17 Feministično delo na področju zgodovine znanosti nam omogoča razumeti mitologijo znanosti in znanstvenic kot zgodovinsko in genealoško produkcijo, ne pa kot seznam značilnosti, ki naj bi ustvarjale najboljšo znanost. Kako se je v znanosti razvila takšna kultura? Kako je prišlo do teh posebnih kodeksov vedenja, filozofije in dejanj? Svet brez žensk Davida Nobla (angl. »A World Without Women« 1992) ostaja pomembno delo v luči teh vprašanj. Noble sledi zgodovini zahodne znanosti do njene krščanske klerikalne kulture in ugotavlja, koliko značilnosti klerikalne tradicije še vedno živi v naših idealih o znanstvenikih. V zadnjem času je knjiga Rebecce Herzig Trpeti za znanosti (angl. »Suffering for Science«, 2005) čudovito osvetlila, kako je znanost v 19. in 20. stoletju razvila etiko samožrtvovanja in trpljenja ter kako zgodovinske ideje še vedno oblikujejo znanstvenice in znanstvenike. Postkolonialni znanstveniki skrbno preučujejo kategorijo zahodne znanosti in poudarjajo, kako jo je kolonialna ekspanzija pomagala oblikovati in kako si je prisvajala lokalne ideje, koncepte, prakse in filozofije (in jih le redko priznala); ta lokalna znanja so se ohranila in živijo kot edinstvene filozofije in prakse v številnih kulturah in državah.18 Zahodna znanost se tako pojavlja kot posebna kategorija (bolj v svojih trditvah kot v svoji zgodovini), vendar je jasno vpletena v kolonializem ter kulture in znanja koloniziranih.19 V tej literaturi zahodna znanost 17 Glej Haraway 1989; Nandy 1995; Subrahmanyan 1998; Sur 2001; Verran 2001; Beoku-Betts 2004. 18 Prakash 1999; Alexander 2002; Raina in Habib 2004; Anderson 2006. 19 Glej Shiva 1989; Harding 1998, 2006, 2008; Schiebinger 2004; Schiebinger in Swan 2005. 226 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki izgublja nekatere svoje zahteve po univerzalnosti in se namesto tega s pomočjo posebnih zgodovin, geografij in politik spreminja v moderno institucijo. Čeprav to delo včasih esencializira in romantizira tretji svet, nas sili, da se soočimo z alternativnimi nezahodnimi sistemi znanja, praksami in znanostmi kot vrednimi resnega raziskovanja in upoštevanja (Shiva 1989; Harding 1998, 2006, 2008). Kot primere izpostavljam antropološka, zgodovinska, postkolonialna in domorodna dela, ki nazorno prikazujejo, kako so raziskave produkcije znanja v znanosti globoko povezane z vsakdanjimi predpostavkami, vedenjem, normami in mitologijami znanosti. Menim, da nam bodo prav takšna dela, poleg biografij posameznih znanstvenic, pomagala najti povezave med vse večjim prepadom med literaturo o ženskah in literaturo o družbenem spolu v odnosu do znanosti. To področje ostaja nerazvito in premalo teoretizirano, a ključno za feministične študije znanosti.20 Opozoriti moram, da je značilnost znanstvenic, ki jih navajam, ta, da večinoma delujejo v ZDA. Ne gre le za moje idiosinkratično branje, temveč bolj za posebnost feminističnih študij znanosti. Čeprav zagotovo obstajajo izjeme (glej npr. Waldby, Wakeford in Green 2006), sta literatura o ženskah in literatura o družbenem spolu v odnosu do znanosti praviloma osredotočeni na ZDA. Literatura o ženskah v znanosti se izrazito ukvarja zlasti z ZDA, pri čemer se osredotoča na delovno silo prihodnosti in zmogljivosti znanosti v prihodnosti. Pravzaprav so šovinistični argumenti prav tako pogosti kot jeza administratorjev in politikov zaradi vse večje prisotnosti »tujcev« in upadanja statusa ameriške znanosti in tehnologije. Osredotočenost literature o spolu in znanosti na ZDA je še posebej zanimiva, saj so študije znanosti in tehnologije običajno veliko bolj mednarodne. Razloga za to osredotočenost na ZDA sta dva. Prvič, čeprav obstajajo izjeme, so ženske študije kot področje podobno vezane na državo – z nacionalnimi združenji, društvi in revijami. Drugič, večina kritike feminističnih študij znanosti je kontekstualna in umešča znanost in tehnologijo v določeno zgodovino in politiko, pri čemer lahko nacionalni kontekst ZDA omejuje teoretične argumente. Feministične kritike biološkega determinizma, okoljskih vprašanj ali nadzora so na primer teoretično neposredno povezane s specifično zgodovino in politiko ZDA, z vprašanji gibanja za pravice žensk in gibanja proti suženjstvu ter z vprašanji okoljskih predpisov, multinacionalnih korporacij, nenazadnje pa tudi stanja politike po terorističnih napadih 11. septembra 2001.21 20 Glej Sayre 1975; Keller 1983, 1997; Social Studies of Science 2002; Maddox 2003; Rife 2006. 21 Globoko sem hvaležna Rebecci Herzig za to opažanje in vpogled (op. avtorice). Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 227 Preobrazbe Razmisleki o razvoju feminističnih znanstvenih študij Na področju feminističnih študij znanosti je mogoče opaziti več očitnih vzorcev. Prvič, mnoge izmed prvih pisk, ki so ponudile feministično kritiko znanosti, so same delovale kot znanstvenice, polje pa se je vzpostavljalo na podlagi njihovih izkušenj in življenj. Približno desetletje so se te povezave še ohranjale, saj so feministične znanstvenice še naprej sodelovale v projektih o ženskah v znanosti (Keller 1987), kasneje pa so se zaradi nezadovoljstva raziskovalk ob prepočasnih premikih v razpravah in okvirih o ženskah v znanosti prekinile (Hammonds in Subramaniam 2003: 928). Pravzaprav domnevam, da mnoge danes literature o ženskah v znanosti ne bi več štele za del feminističnih študij znanosti. Tako je prišlo do premika znotraj področja, kar se mi zdi globoka izguba. Drugič, medtem ko so se nekatere strokovnjakinje s področja fizikalnih znanosti, matematike in tehnike začele ukvarjati s feministično literaturo na zanimive in ustvarjalne načine, so feministične študije znanosti še vedno utemeljene na bioloških znanostih. Obstaja vse več literature o tehnologiji, vendar se ta veliko bolj ukvarja s posledicami tehnoloških inovacij kot z dejansko znanostjo – teorijami, instrumenti, računalniškimi jeziki in kodo –, ki omogoča uporabo tehnologije. Tretjič, z nekaterimi izjemami se družbeni spol še vedno teoretizira kot neproblematična in univerzalna kategorija. Intersekcionalnih analiz, ki vključujejo raso, etnično pripadnost, razred, spolnost, nacionalnost, kolonializem itd., je malo (Harding 1993; Collins 1999; Hammonds in Subramaniam 2003). Četrtič, izpostavljam pomembnost prehoda od feminističnih kritik znanosti k feminističnim študijam znanosti, za katerega se zdi, da se je zgodil sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ta prehod je bil odraz naraščajočega zanimanja za rekonstruiranje ženskih študij in znanosti. Odprla se je možnost za raziskave, ki so presegle kritiko znanosti. Če se je feministkam zdelo, da je produkcija nekaterih znanstvenih vednosti problematična, ali bi lahko razvili nove teorije, metodologije ali epistemologije, ki bi proizvajale vednost o naravnem svetu, da bi jih feministke lahko sprejele? Feministične znanstvenice v drugih disciplinah so razvile nove teorije in metodologije, ki spol tematizirajo kot osrednjo problematiko njihovih področij. Ali lahko enako storimo tudi v naravoslovju? Ali lahko ustvarimo novo znanje o naravi, ki temelji na feminističnem raziskovanju? To je vznemirljiv predlog, a feministke žal niso sprejele transformativne moči svoje lastne kritike. Medtem ko 228 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki je področje feminističnih študij znanosti raslo in uspevalo, je vztrajalo pri načinu kritike znanosti, in zgoraj opisani vzorci ga oblikujejo še danes. Po cevovodih do moči Metafora puščajoče cevi22 se je ohranila kot glavna metafora v razpravah o privabljanju in ohranjanju deklet in žensk v znanosti.23 Metafora se nanaša na dolgo cev, ki vodi od vrtca do znanstvenega laboratorija, s puščanjem kot simbolom za izginjanje žensk in nebelskih študentov. Pogosto tako poslušamo o puščanju vzdolž celotnega sistema. Metafora prehaja v vprašanje, kako ženske in nebelske študente zadržati ter katere so strategije za odpravljanje puščanja in posledičnega preplavljanja znanstvenih laboratorijev z ženskami in nebelskimi študenti. Feministične študije znanosti nas gotovo lahko naučijo, kako močne in zgovorne so metafore in jezik, ki utelešajo naše sanje in vizije. Zato lahko feministična analiza razvije tudi alternativno razlago metafore puščajoče cevi. Lahko trdimo, da je metafora puščajoče cevi precej dobra za opis izkušenj številnih žensk v znanosti, čeprav, moram dodati, ne za prikaz njihovega navdušenja nad odkrivanjem in raziskovanjem. Lahko pa cevi opišemo tudi kot dolge, temne, mračne, neprebojne, kot kovinsko maso, ki teče skozi polje industrijskega kapitala. Cev je tako nekaj, kar ovira, zmanjšuje, utesnjuje, kar jemlje kisik tistim, ki potujejo po njej. In če cevi ne omogočajo, da bi sami odločali o svojem potovanju, lahko dejansko začnemo spodbujati tako uhajanje kot tudi tiste, ki se napornemu potovanju po ceveh izogibajo. In to je po mojem mnenju bistvo razlike med literaturo o ženskah v znanosti ter literaturo o družbenem spolu v odnosu do znanosti. V prvi je puščanje cevi razumljeno kot problem, v drugi pa je problem cev sama. Če znanost dejansko ustvarja sistem temnih, neprebojnih in zatohlih cevi, zakaj bi si želeli vstopiti vanje in zakaj želimo spodbujati mlada dekleta in ženske, ki se jim zdijo cevi negostoljubne, da vstopijo vanje? Zakaj se ne bi veselili puščanja? Zakaj poleg podpore ženskam v znanosti ne najdemo alternativnih načinov produkcije znanosti v okviru ženskih študij? Navsezadnje ti alternativni načini, pri katerih interdisciplinarno vključujemo različne prakse, predstavljajo način, kako ženske študije povezati z vsemi drugimi disciplinami. Kljub najboljšim namenom feministk, da bi se oddaljile od modela žensk kot pomanjkljivih in se preusmerile z neenakosti žensk v znanosti na pomanjkljivosti same znanosti in znanstvene kulture (Rosser 1997), mnoge še naprej zago22 Angl. leaking pipe, op. ured. 23 Zgodovina metafore cevovoda in njene moči pri oblikovanju nacionalne politike je zanimiva tema, ki je slabo raziskana. Sledenje zgodovini metafore cevovoda bi bila odlična doktorska disertacija (op. avtorice). Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 229 varjajo boj za preživetje žensk v znanstveni kulturi z mreženjem, mentorstvom, iskanjem vzornikov in vzornic, krepitvijo samozavesti in politikami na področju dela in družine. V okviru ženskih študij vztrajamo pri idealu mučeništva, ki mobilizira dekleta in ženske, naj kljub vsemu »vztrajajo v sistemu«. Kljub prizadevanjem feministk, da bi preusmerile pozornost na pomanjkljivosti same znanosti, metafora puščajoče cevi in osredotočenost na zadrževanje žensk v znanosti vztrajata v večini projektov za enakost spolov. Kateri feminizmi? Katere znanosti? Projekti za enakost spolov predstavljajo veliko večino pobud glede žensk v znanosti. Ker sem sodelovala pri mnogih takšnih projektih, me je presenetilo, kako omejeno uporabljamo idejo feminizma in idejo znanosti; omejenost obeh je hudo problematična. Uporaba enotnega pojma »feminizem« za raznoliko in pogosto protislovno področje zmanjšuje to, kar lahko ponudimo znanosti. Znotraj feminizmov poteka bogata razprava o tem, katera analitična orodja najbolje pojasnjujejo naš spolno zaznamovani svet; vse feministke se s tem ne strinjajo. Iz liberalne feministične politike izhajajoči projekti pravičnosti si prizadevajo za izenačitev pogojev, pri čemer se osredotočajo na enake pravice, zastopanost in dostop do priložnosti (Kirk in Okazawa-Rey 2007). Prizadevajo si za odpravo ovir in diskriminatornih praks v znanosti pri zaposlovanju, novačenju študentov, plačah, politikah družinskega dopusta, standardih za napredovanje itd. Kot so v projektu ustne zgodovine, ki je raziskoval odnos do feminizma med znanstvenicami, pokazale Angela B. Ginorio, Terry Marshall in Lisa Breckenridge (2000), so feministične liberalne ideje v znanosti enako razširjene kot v družbi. Pobude za enakost so bile izjemno pomembne in so prispevale k marsikateremu uspehu pri zaposlovanju in ohranjanju žensk znotraj sistema znanosti. Tako kot liberalni feminizem na delovnem mestu zunaj znanosti je tudi feminizem enakosti ženskam omogočil, da so na delovnih mestih v znanosti sodelovale pod enakimi pogoji kot moški. Nekateri posegi v produkcijo znanja v znanosti sledijo empiričnemu in liberalnemu feminističnemu modelu z odpravljanjem empirične pristranskosti za produkcijo znanja, nevtralno glede na spol. Vendar nas feministična znanost opozarja, da so sistemske neenakosti globlje od pristranskosti in diskriminacije posameznikov – dejansko so vgrajene v žive, dihajoče delovne kulture in znanosti. Zato ni presenetljivo, da je po začetnih uspehih število žensk v znanosti začelo stagnirati. V primerjavi z liberalnim feminističnim modelom feminizma pregled feminističnih študij znanosti kaže na raznolikost feminizmov (Rosser 1997). Kot sem pojasnila višje v eseju, so feministke pri analizi znanosti poleg orodij enakosti spolov uporabljale številna analitična orodja. Reduciranje feminizma na zavze- 230 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki manje za enakost napačno predstavlja feministične študije znanosti, a ne moremo pričakovati, da bomo vprašanja enakosti spolov v liberalnih feminizmih obravnavali z jezikom in orodji analiz, ki se osredotočajo na vprašanja, kot so spolna normativnost, kapitalizem, neoliberalizem, intersekcionalnost in postkolonialnost v življenjskih kulturah znanosti. Razviti moramo literaturo o ženskah in kulturi v znanosti, ki bo temeljila na bogatem repertoarju feminističnih analiz. Menim, da je napočil pravi trenutek za to. V akademski sferi smo priča vse večjemu pritisku zunanjega financiranja in brisanju meja med akademsko sfero in industrijo. Vedno pogostejši teokratski posegi v poučevanje znanosti predstavljajo izziv za hegemonijo znanosti. Financiranje s strani nacionalnih fundacij za temeljne znanstvene in zdravstvene raziskave se še naprej zmanjšuje. Migracijska politika neposredno določa podiplomsko izobraževanje na področju znanosti. Če prelistamo glavne znanstvene revije, ugotovimo, da so nekatera politična in družbena vprašanja, s katerimi se sooča znanost, znana vsem, ki se ukvarjajo z znanostjo. Znanstvenice in strokovnjakinje za politiko znanosti te trende teoretizirajo, čeprav jim hudo primanjkuje feminističnih analiz. Feministke morajo nujno prevesti bogastvo feminističnih analitičnih okvirjev v znanstveni jezik in natančneje izraziti, kako zgodovinska, ekonomska, politična, etična in transnacionalna vprašanja oblikujejo ne le produkcijo znanstvenega znanja, temveč tudi življenjsko realnost in kulturo znanosti ter celo samo institucijo znanosti. S premikom od analiziranja učinka puščajoče cevi k osredotočanju na politiko in moč lahko feministke bolje artikulirajo politike osvobajanja, ki so temelj feminističnih študij znanosti, in jih uporabijo kot podlago za sodelovanje pri oblikovanju nove prihodnosti tega področja. Tako kot feminizem je tudi znanosti treba razumeti kot nekaj heterogenega. Tudi znanosti namreč kažejo izjemno raznolikost v svojih predmetih preučevanja, uporabi različnih metod, eksperimentalnih načrtih in stopnji, do katere kulturni in družbeni vidiki določajo njihov miselni repertoar. Biolog se namreč lahko ukvarja s področji od teoretične biofizike in biomatematike do urbane ekologije, kar je osupljivo. Reduktivna raba pojma »znanost« v feminističnih študijah znanosti je implicirala veliko preveč splošno teorijo o enoviti znanosti. Ena od ovir feminističnih študij znanosti je, da so se razvijale zelo trdno zasidrane v bioloških znanostih in zlasti v konstrukciji ženskih teles. Opredelitev spola in binarnega sistema družbenega in biološkega spola je predstavljala okvir biološkega diskurza. Vendar se zdi, da te formulacije oblikujejo tudi razprave v nebioloških znanostih. Medtem ko je preučevanje spolnih ali redukcionističnih metafor, jezikov, podob in diskurzov v geologiji, fiziki ali matematiki lahko produktivno, je hkrati tudi zelo omejujoče. Feministične študije znanosti so se razvile v obsežno in raznoliko področje, ki vključuje številne analize in prakse znanosti. Razširiti Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 231 moramo naše pojmovanje študij onkraj binarnih formulacij spola. Primer takšne širitve je delo Karen Barad. Na podlagi dela fizika Nielsa Bohra in feminističnih teoretičark, kot je Judith Butler, je Barad razvila opis materialno-diskurzivnih praks v znanstveni vednosti. S tem je dokazala, kako lahko različna področja, kot so fizika, znanstvene študije in feministične študije, skupaj prinesejo nove načine ustvarjanja znanja (Barad 2007). Da pa bi lahko izkoristili prednosti, ki jih lahko najdemo na stičiščih, kot dokazuje Barad, potrebujemo bolj izpopolnjen okvir feminizmov in znanosti. Intersekcionalni prelomi: onkraj univerzalne ženske in spola Stalna uporaba kategorij ženske in družbenega spola kot univerzalnih in neproblematičnih morda ni presenetljiva. To je problem, ki prežema feministične študije v vseh disciplinah. Kljub temu da več kot tri desetletja feministke iz različnih rasiziranih skupnosti izpostavljajo vprašanje rase, je ta v feministični literaturi, vključno s feminističnimi študijami znanosti, premalo dosledno teoretizirana (Collins 1999). Nasprotno pa obstaja veliko znanja o rasi in etnični pripadnosti, ki v veliki meri zanemarja spol. Podobni vzorci se pojavljajo tudi v literaturi o razredu, etnični pripadnosti, spolnosti in narodnosti. Bele, heteroseksualne ženske srednjega razreda še naprej utelešajo kategorijo ženske, tako kot moški utelešajo kategorije rasnih manjšin. Naslov čudovite antologije je pred četrt stoletja to najbolje opisal: Vse ženske so bele, vsi črnci so moški, a nekateri med nami so pogumni (angl. »All the Women Are White, All the Blacks Are Men, But Some of Us Are Brave«, Hull, Scott in Smith 1982). Pri tem imajo feministične študije znanosti še posebej pomembno vlogo. Kategorije biološkega in družbenega spola, razreda, spolnosti, rase in etnične pripadnosti se zgodovinsko pojavljajo v določenih obdobjih, znanost pa je imela pomembno vlogo pri njihovem razvoju in evoluciji. Znanstveniki so imeli osrednjo vlogo pri naturalizaciji diskurzov o manjvrednosti in večvrednosti različnih skupin. Še več: kot so trdile Nancy Leys Stepan (1993) in mnoge druge, sta zgodovini rase in spola povezani: analogije med raso in spolom so bile na različnih točkah uporabljene za utemeljevanje manjvrednosti posameznih skupnosti. Raziskovalci opozarjajo na nujnost razumevanja rase in spola ne kot absolutnih, temveč kot konstruiranih, prepletajočih se in relacijskih kategorij.24 Kot trdi Hammonds: »Če pogledamo, kako so se znanosti o razlikah med ljudmi pojavile, razvijale, spreminjale in dosegle določeno vrsto kognitivne in družbene avtoritete skozi prizmo rase, spola in spolnosti, nam lahko veliko povedo o tem, kako znanost različno deluje v kompleksnih 24 Glej Haraway 1989, 1997; Schiebinger 1993; Fausto-Sterling 1995, 2003, 2008; Roberts 1997; Gere 1999; Briggs 2002; Reardon 2005. 232 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki sodobnih družbah« (Hammonds in Subramaniam 2003: 932). Družbena gibanja za pravice žensk - sufražetke, odpravo suženjstva, državljanske pravice ter pravice gejev in lezbijk so v svojih bojih uporabljala koncepte drugih družbenih gibanj. Intersekcionalne analize so v tem trenutku še posebej nujne. Živimo v času, ko opažamo ponovni vzpon rase kot kategorije v genetskih in zlasti farmakogenetskih analizah.25 Priča smo pojavu zdravil, vitaminov, diagnoz in vedenja, ki temeljijo na rasi (Kahn 2008). Kot trdi Dorothy Roberts, živimo v globokem protislovju: tako kot si socialna politika prizadeva izbrisati raso kot posebno kategorijo analize, se začenjajo pojavljati velika prizadevanja za vključitev rase kot genetske kategorije, da bi jo bolje videli skozi mikroskop genetike; rasa se izgublja v makro ravni, a je zelo živa na mikro ravni (Roberts 2008). Znanstvene konstrukcije reproduktivnih teles črnskih in belih žensk – eno patologizirano in drugo vzpostavljeno kot ideal – še naprej oblikujejo današnjo reproduktivno politiko (Roberts 1997). Ob ponovnem vzponu biologije in genetike kot razsodnikov zdravja in dobrega počutja je nujno, da ju obravnavamo v okviru feminističnih znanstvenih študij. Ne gre le za to, da morajo feministične študije znanosti uporabljati intersekcionalne kategorije analize, kot jih morajo uporabljati druga področja ženskih študij, temveč za to, da morajo feministične študije znanosti ponuditi razlago, kaj pomeni sama intersekcionalnost. Kako in kdaj so se pojavile biološke kategorije razlike? Kako so se prenesle ali se prenašajo v družbene kategorije razlik? Sledenje globalni genealogiji razlik skozi podobnosti in protislovja suženjstva, kolonializma ter razrednega in spolnega zatiranja pokaže osrednjo vlogo znanosti pri artikuliranju teh razlik. Sledenje globalnim genealogijam znanosti skozi njeno širjenje v kolonialnih časih razkriva, kako se v teh zgodovinah oblikujejo hierarhije spola, rase, razreda in spolnosti. Dvigniti sidro: zakaj se moramo naučiti šteti do več kot dve Nenavadna ironija je, da (naravoslovne) znanstvenice, ki jih pogosto označujejo za nesocialne, dejansko delajo v zelo družabnih okoljih. Nasprotno pa delo v humanističnih vedah, ki družbene vidike jemljejo resno, zahteva osamljeno druženje z računalnikom. Od eseja C. P. Snowa (1959) o »dveh kulturah« je delitev med humanistiko in naravoslovjem še vedno prisotna in kljub heterogenosti feminističnih praks in številnim podobnostim med disciplinami smo to binarnost le še potrdili in okrepili. A študije, ki raziskujejo delovanje znanosti, opozarjajo na njeno globoko družbeno naravo ter močne mreže in skupnosti (Longino 1990; Rouse 1996). Namesto da humanistiko in naravoslovje oziroma feminizme 25 Glej Fausto-Sterling 2008; Fujimura, Duster i n Rajagopalan 2008; Fullwiley 2008; Koenig, Lee in Richardson 2008; Roberts 2009. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 233 in znanosti obravnavamo kot binarno nasprotne prakse, so lahko teorije in dela, ki poudarjajo podobnosti, skupne značilnosti in odmeve, produktivna pot za prihodnje sodelovanje. Nedavna antologija Taktična biopolitika (angl. »Tactical Biopolitics«, da Costa in Philip 2008) poskuša storiti prav to. Če je Snow razglasil temeljno ločnico med humanistiko in naravoslovjem, je zgodnje raziskovanje ženskih študij to binarnost utrdilo s poudarjanjem binarnosti med biološkim in družbenim spolom. Keller (1992a) trdi, da ju ljudje nenehno zamenjujejo. Ko recimo razlaga o tem, da se ukvarja z družbenim spolom in znanostjo, temu takoj sledi vprašanje, kaj je izvedela o ženskah v znanosti. Feministke so si zelo prizadevale, da bi razvile kompleksno teorijo biološkega spola in družbene konstrukcije spola. Toda ob pogledu na intelektualne in institucionalne kontekste tega razvoja se zdi, da je evolucija binarne teorije biološkega in družbenega spola v ženskih študijah le še dodatno utrdila binarnost humanističnih in naravoslovnih ved. Kot ugotavlja Fausto-Sterling v svojem pomembnem eseju o dvosmernih ulicah med feminizmom in znanostjo, se ženske študije še naprej opredeljujejo izven naravoslovnih znanosti s »sankcioniranjem ženske nevednosti o naravoslovnih temah« (Fausto-Sterling 1992: 337). Za tiste, ki smo se izobraževale v polju naravoslovja in delamo znotraj ženskih študij, je marginalizacija resnična in vsakodnevna. Ne morem prešteti, kolikokrat so mi na različnih oddelkih za ženske študije rekli, da si ne morejo privoščiti zaposlitve raziskovalke na področju feminističnih študij znanosti, ker so premajhni in morajo pokriti humanistične osnove, preden lahko vključijo naravoslovje. Kljub rasti feminističnega dela v znanosti ostaja pojem ženskih študij še vedno del humanističnih in družboslovnih ved. Zdi se, da je bilo uvajanje binarnega odnosa med biološkim in družbenim spolom, ki ga je to področje skušalo uveljaviti, uspešno. Zdi se, da je biološka kategorija spola prestavljena v naravoslovje in razglašena za prepovedano (razen v kritiki), medtem ko je spol kot družbena kategorija v središču ženskih študij (Fausto-Sterling 2005). Če so bila različna področja naravoslovja osmišljena kot svetovi brez žensk, se zdi, da so ženske študije osmišljene kot svet brez naravoslovja. Zavračanje vključitve slednjega v jedro ženskih študij in kot legitimnega znanja, ki ga je vredno preučevati in proizvajati, je bilo v samem jedru razlogov, zakaj feministične študije znanosti niso mogle preseči kritike znotraj ženskih študij. Vendar je takšno pojmovanje ženskih študij kot področja humanistike in družboslovja nekoliko nenavadno glede na razvijanje teoretskih polj o seksualnosti, družbenem in biološkem spolu. Če kaj, so nedavne raziskave na področju študij spolnosti, vključno z gejevskimi, lezbičnimi, kvirovskimi, interseksualnimi in transspolnimi študijami, razblinile enostavne meje med biološkim in družbenim spolom, biologijo in družbeno konstrukcijo. Telo se zdi preveč kom- 234 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki pleksno, da bi ga omejili na enostavna vprašanja biologije in socializacije.26 Izsledki novih raziskav so nas prisilili, da ponovno razmišljamo o naravi in kulturi ne kot o opozicijskih binarnih kategorijah, temveč kot o soustvarjenih kategorijah (Fausto-Sterling 2000) in »koprodukcijah« (Reardon 2005: 6) – ali kot o »materialnih semiotičnih aparatih« (Haraway 1997: 16) ali »naravnih kulturah« (Haraway 2000: 105), ki so utemeljene v naših zgodovinah spola, ras, etničnosti, razreda, spolnosti in kolonializma. Ta teoretična spoznanja moramo upoštevati pri ponovnem pojmovanju ženskih študij kot interdisciplinarnega področja onkraj zgolj humanistike in družboslovja. Značilnosti zgodnje literature – osredotočenost na biologijo, ločevanje znanstvenic in znanstvene kulture od produkcije znanja, enotno razumevanje feminizma in znanosti ter krepitev binarnosti humanistika/znanosti in biologija/ družba – so še vedno prisotne na področju feminističnih študij znanosti. Čas je, da jih presežemo. Da bi feminizem(e) in znanost(i) obravnavali v vsej njuni (njihovi) kompleksnosti in raziskali podobnosti v obeh(vseh), bi bilo potrebno resnično sodelovanje onkraj omenjenih ločnic. To ne more biti le intelektualni projekt; konture v akademiji terjajo pogovori o institucionalnih lokacijah in instrumentalnih praksah. In nedvomno se bodo ženske študije morale spoprijeti s težkimi in resničnimi etičnimi izzivi znanosti, kot jih izpostavljajo znanstvenice, npr. Martha Crouch, biologinja, ki je svoje laboratorijske raziskave opustila zaradi prepletenosti svojega dela v biotehnologiji s spodbujanjem industrializiranega kmetijstva (Mokhiber in Weissman 2000). Toda ženske študije in študije spolov ne morejo gledati na znanost kot nekaj, kar obstaja izven njunih področij in čaka na preobrazbo. Potrebujemo lastne laboratorije. Biti moramo agens, znanstvenice, eksperimentatorke in programerke tega znanja prihodnosti. Na podlagi pionirskih del zgodnjih feminističnih kritičark znanosti in sanj sodobnih feminističnih teoretičark, aktivistk in znanstvenic lahko zgradimo te nove laboratorije, prek katerih si bomo zamislile nova interdisciplinarna in intersekcijska znanja ter vzpostavile feministične študije znanosti na mednarodnem svetovnem prizorišču, kamor upravičeno spadajo. Ali lahko feminizem spremeni znanost? Da, vendar le, če se je pripravljen spremeniti sam. Prevedla: Anja Zidar 26 Glej Terry in Urla 1995; Kessler 1998; Dreger 1999; Terry 1999; Fausto-Sterling 2000; Kraus 2000; Wilson 2004. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 235 Literatura Alexander, Amir R. (2002): Geometrical Landscapes: The Voyages of Discovery and the Transformation of Mathematical Practice. Stanford, CA: Stanford University Press. Allen, Caitlyn (2001): What Do You Do Over There, Anyway? Tales of an Academic Dual Citizen. v Feminist Science Studies: A New Generation, M. Mayberry, B. Subramaniam, L. Weasel (ur.), 22–29. London: Routledge. Anderson, W. (2002). Introduction: Postcolonial Technoscience. Social Studies of Science, 32(5/6), 643–658. Thousand Oaks: Sage Publishing. Ambrose, Susan A., Kristin L. Dunkle, Barbara B. Lazarus, Indira Nair, and Deborah A. Harkus, (ur.) (1999): Journeys of Women in Science and Engineering: No Universal Constants. Philadelphia: Temple University Press. Anderson, Warwick (2006). The Cultivation of Whiteness: Science, Health, and Racial Destiny in Australia. Durham: Duke University Press. Barad, Karen (1995): A Feminist Approach to Teaching Quantum Physics. v Teaching the majority: Breaking the gender barrier in science, mathematics, and engineering S.V. Rosser (ur.), 43–75. New York: Teachers College Press. ——— (2007). Meeting the Universe Halfway: Quantum Physics and the Entanglement of Matter and Meaning. Durham: Duke University Press. Beoku-Betts, Josephine (2004): African Women Pursuing Graduate Studies in the Sciences: Racism, Gender Bias, and Third World Marginality. NWSA Journal 16(1):116–35. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Birke, Lynda, in Ruth Hubbard (ur.) (1995): Reinventing Biology: Respect for Life and the Creation of Knowledge. Bloomington: Indiana University Press. ——— (1986): Feminist Approaches to Science. New York: Pergamon, 1986. Boston Women’s Health Book Collective (1973): Our Bodies, Ourselves: A Book by and for Women. New York: Simon & Schuster. 236 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Boswell-Penc, Maia (2006): Tainted Milk: Breastmilk, Feminisms, and the Politics of Environmental Degradation. Albany: State University of New York Press. Briggs, Laura (2002): Reproducing Empire: Race, Sex, Science, and U.S. Imperialism in Puerto Rico. Berkeley: University of California Press. Brighton Women and Science Group (1980): Alice through the Microscope: The Power of Science over Women’s Lives. London: Virago. Bug, Amy (2003): Has Feminism Changed Physics? Signs: Journal of Women in Culture and Society 28(3): 881–99. Boston: University of Chicago Press. Bystydzienski, J. M. ( 2004): (Re)Gendering Science Fields: Transforming Academic Science and Engineering. NWSA Journal, 16(1): viii–xii. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Clarke, Adele E. (1998): Disciplining Reproduction: Modernity, American Life Sciences, and “the Problems of Sex”. Berkeley: University of California Press. Collins, Patricia Hill. (1999): “Moving beyond Gender: Intersectionality and Scientific Knowledge.” v Revisioning Gender, Myra M. Ferree, Judith Lorber, and Beth B. Hess (ur.), 261–84. Thousand Oaks, CA: Sage Publishing. Conkey, Margaret W. (2003): Has Feminism Changed Archaeology? Signs, 28(3): 867– 880. Boston: University of Chicago Press. Cowan, Ruth Schwartz (1997): A Social History of American Technology. New York: Oxford University Press. Cuomo, Chris J. (1998): Feminism and Ecological Communities: An Ethic of Flourishing. London: Routledge. ———. 2002. On Ecofeminist Philosophy. Ethics and the Environment 7(2): 1–11. Bloomington: Indiana University Press. Da Costa, Beatriz, Kavita Philip, ur. (2008): Tactical Biopolitics: Art, Activism, and Technoscience. Cambridge, MA: MIT Press. Damarin, Suzanne (2008): Toward Thinking Feminism and Mathematics Together. Signs 34(1):101–23. Boston: Chicago University Press. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 237 Daniels, Cynthia R. (1997): Between Fathers and Fetuses: The Social Construction of Male Reproduction and the Politics of Fetal Harm. Signs 22(3): 579–616. Boston: Chicago University Press. Daston, Lorrraine (1999). Objectivity and the Escape from Perspective. v The Science Studies Reader, ur. Mario Biagioli, 110–23. New York: Routledge. Di Chiro, Giovanna (1998a): Environmental Justice from the Grassroots: Reflections on History, Gender, and Expertise. v The Struggle for Ecological Democracy: Environmental Justice Movements in the United States, ur. Daniel Faber, 104–36. New York: Guilford. ——— (1998b): Nature as Community: The Convergence of Environment and Social Justice. v Privatizing Nature: Political Struggles for the Global Commons, ur. Michael Goldman, 120–43. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. ——— (2000): Bearing Witness or Taking Action? Toxic Tourism and Environmental Justice. v Reclaiming the Environmental Debate: The Politics of Health in a Toxic Culture, ur. Richard Hofrichter, 275–99. Cambridge, MA: MIT Press. ——— (2006): Teaching Urban Ecology: Environmental Studies and the Pedagogy of Intersectionality. Feminist Teacher 16(2): 98–109. Campaign: University of Illinois Press. Dreger, Alice Domurat, ur. (1999): Intersex in the Age of Ethics. Hagerstown, MD: University Publishing Group. Eubanks, Virginia (2006): Technologies of Citizenship: Surveillance and Political Learning in the Welfare System. v Surveillance and Security: Technological Politics and Power in Everyday Life, ur. Torin Monahan, 89–107. New York: Routledge. Fausto-Sterling, Anne (1985): Myths of Gender: Biological Theories about Women and Men. New York: Basic. ——— (1987): Society Writes Biology/Biology Constructs Gender. Daedalus 116(4): 61–76. Cambridge, MA: MIT Press. ———. (1992): Building Two-Way Streets: The Case of Feminism and Science. NWSA Journal 4(3):336–49. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. 238 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki ——— (1995): Gender, Race, and Nation: The Comparative Anatomy of ‘Hottentot’ Women in Europe, 1815–1817. v Deviant Bodies: Critical Perspectives on Difference in Science and Popular Culture (Race, Gender, and Science), J. Tally in J. L. Urla (ur.), 19–48. Bloomington: Indiana University Press. ——— (2000): Sexing the Body: Gender Politics and the Construction of Sexuality. New York: Basic. ———(2003): Science Matters, Culture Matters. v Perspectives in Biology and Medicine 46(1):109–24. Baltimore: John Hopkins University Press. ——— (2005): The Bare Bones of Sex: Part I—Sex and Gender. Signs 30(2): 1491–1527. Boston: Chicago University Press. ——— (2008): The Bare Bones of Race. Social Studies of Science 38(5): 657–94. Thousand Oaks: Sage Publishing. Firestone, Shulamith (1972): The Dialectic of Sex: The Case for Feminist Revolution. New York: Bantam. Fox, Mary Frank, D. G. Johnson, S. V. Rosser, ur. (2006): Women, Gender, and Technology. Urbana: University of Illinois Press. Franklin, Sarah, in Susan McKinnon, ur. (2001): Relative Values: Reconfiguring Kinship Studies. Durham, NC: Duke University Press. Franklin, Sarah, in Celia Roberts (2006): Born and Made: An Ethnography of Preimplantation Genetic Diagnosis. Princeton, NJ: Princeton University Press. Fry-Revere, Sigrid (2007, 11. februar): A Scientific-Industrial Complex. New York Times, 14. Fujimura, Joan H., Troy Duster in Ramya Rajagopalan (2008): Introduction: Race, Genetics, Disease: Questions of Evidence, Matters of Consequence. Social Studies of Science 38(5): 643–56. Thousand Oaks: Sage Publishing. Fullwiley, Duana (2008): The Biologistical Construction of Race: ‘Admixture’ Technology and the New Genetic Medicine. Social Studies of Science 38(5): 695–735. Thousand Oaks: Sage Publishing. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 239 Gere, Cathy (1999): Bones That Matter: Sex Determination in Paleodemography, 1948–1995. Studies in History and Philosophy of Biology and the Biomedical Sciences 30(4):455–71. London: Macmillan. Ginorio, Angela B., Terry Marshall, in Lisa Breckenridge (2000): The Feminist and the Scientist: One and the Same. Women’s Studies Quarterly 28(1–2): 271–95. New York: Feminist Press. Hammonds, Evelynn Maxine (1999: Childhood’s Deadly Scourge: The Campaign to Control Diphtheria in New York City, 1880–1930. Baltimore: Johns Hopkins University Press. Hammonds, Evelynn, and Banu Subramaniam (2003): A Conversation on Feminist Science Studies. Signs 28(3): 923–44. Boston: University of Chicago Press. Haraway, Donna J. (1989): Primate Visions: Gender, Race, and Nature in the World of Modern Science. New York: Routledge. ——— (1991): Simians, Cyborgs, and Women: The Reinvention of Nature. New York: Routledge. ——— (1997): Modest_Witness@Second_Millennium: FemaleMan©_Meets_Onco Mouse№. New York: Routledge. ——— (2000): How Like a Leaf: An Interview with Thyrza Nichols Goodeve. New York: Routledge. ——— (2003): The Companion Species Manifesto: Dogs, People, and Significant Otherness. Chicago: Prickly Paradigm. ——— (2007): When Species Meet. Minneapolis: University of Minnesota Press. Harding, Sandra (1986): The Science Question in Feminism. Ithaca, NY: Cornell University Press. ——— (1991). Whose Science? Whose Knowledge? Thinking from Women’s Lives. Ithaca, NY: Cornell University Press. ———, ur. (1993): The “Racial” Economy of Science: Toward a Democratic Future. Bloomington: Indiana University Press. 240 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki ———. (1998): Is Science Multicultural? Postcolonialisms, Feminisms, and Epistemologies. Bloomington: Indiana University Press. ———. (2006): Science and Social Inequality: Feminist and Postcolonial Issues. Urbana: University of Illinois Press. ———. (2008): Sciences from Below: Feminisms, Postcolonialities, and Modernities. Durham, NC: Duke University Press. Hayden, Cori (2003): When Nature Goes Public: The Making and Unmaking of Bioprospecting in Mexico. Princeton, NJ: Princeton University Press. Hayles, N. Katherine (1999): How We Became Posthuman: Virtual Bodies in Cybernetics, Literature, and Informatics. Chicago: University of Chicago Press. Herzig, Rebecca M. (2001): ‘What about Biology?’ Building Sciences into Introductory Women’s Studies Curricula. v Feminist Science Studies: A New Generation, M. Mayberry, B. Subramaniam, L. Weasel (ur.), 183–192. London: Routledge. ———. (2005): Suffering for Science: Reason and Sacrifice in Modern America. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. Hopkins, Patrick, ur. (1998): Sex/Machine: Readings in Culture, Gender, and Technology. Bloomington: Indiana University Press. Hubbard, Ruth (1983): Have Only Men Evolved? v Discovering Reality: Feminist Perspectives on Epistemology, Metaphysics, Methodology, and Philosophy of Science, S. Harding in M. B. Hintikka (ur.), 45–69. Dordrecht: Kluwer Academic. ———. (1990): The Politics of Women’s Biology. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. ———. (1995): Profitable Promises: Essays on Women, Science, and Health. Monroe, ME: Common Courage. Hubbard, Ruth, in Elijah Wald (1997): Exploding the Gene Myth: How Genetic Information Is Produced and Manipulated by Scientists, Physicians, Employers, Insurance Companies, Educators, and Law Enforcers. Boston: Beacon. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 241 Hull, Gloria T., Patricia Bell Scott in Barbara Smith, ur. (1982): All the Women Are White, All the Blacks Are Men, But Some of Us Are Brave: Black Women’s Studies. Old Westbury, New York: Feminist Press. Jasnoff, Sheila (2005): Designs on Nature: Science and Democracy in Europe and the United States. Princeton, NJ: Princeton University Press. Kahn, Jonathan (2008): Exploiting Race in Drug Development: BiDil’s Interim Model of Pharmacogenomics. Social Studies of Science 38(5):737–58. Thousand Oaks: Sage Publishing. Keller, Evelyn Fox (1977): The Anomaly of a Woman in Physics. v Working It Out: 23 Women Writers, Artists, Scientists, and Scholars Talk about Their Lives and Work, Sara Ruddick in Pamela Daniels ur., 77–91. New York: Pantheon. ——— (1983): A Feeling for the Organism: The Life and Work of Barbara McClintock. San Francisco: Freeman. ———. (1985): Reflections on Gender and Science. New Haven, CT: Yale University Press. ———. (1987): Women Scientists and Feminist Critics of Science. Daedalus 116(4): 77–91. Cambridge, MA: MIT Press. ———. (1992a): How Gender Matters, Or, Why It’s So Hard for Us to Count Past Two. v Inventing Women: Science, Technology and Gender, ur. Gill Kirkup and Laurie Smith Keller, 42–56. Cambridge: Polity in the Open University. ———. (1992b): Secrets of Life, Secrets of Death: Essays on Language, Gender, and Science. New York: Routledge. ———. (1995): Refiguring Life: Metaphors of Twentieth-Century Biology. New York: Columbia University Press. ———. (1997: Developmental Biology as a Feminist Cause? Osiris 12: 16–28. Chicago: University of Chicago Press. Keller, Evelyn Fox, in Helen Longino (1996): Introduction. v Feminism and Science, ur. Evelyn Fox Keller in Helen Longino, 1–14. Oxford: Oxford University Press. 242 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Kessler, Suzanne J. (1998): Lessons from the Intersexed. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. Kinsman, Sharon (2001): Life, Sex, and Cells. v Feminist Science Studies: A New Generation, M. Mayberry, B. Subramaniam, L. Weasel (ur.), 193–203. London: Routledge Kirk, Gwyn, in Margo Okazawa-Rey, ur. (2007): Women’s Lives: Multicultural Perspectives (4. verzija). Boston: McGraw-Hill. Koenig, Barbara A., Sandra Soo-Jin Lee, and Sarah S. Richardson, ur. (2008): Revisiting Race in a Genomic Age. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. Kohlstedt, Sally Gregory, ur. (1999): History of Women in the Sciences: Readings from Isis. Chicago: University of Chicago Press. Kohlstedt, Sally Gregory, in Helen Longino (1997): The Women, Gender, and Science Question: What Do Research on Women in Science and Research on Gender and Science Have to Do with Each Other? Osiris 12: 3–15. Chicago: University of Chicago Press. Kraus, Cynthia (2000): Naked Sex in Exile: On the Paradox of the ‘Sex Question’ in Feminism and in Science. NWSA Journal 12(3): 151–77. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Kuletz, Valerie L. (1998): The Tainted Desert: Environmental Ruin in the American West. New York: Routledge. Lederman, Muriel in Ingrid Bartsch, ur. (2001): The Gender and Science Reader. New York: Routledge. Lerman, Nina E., Ruth Oldenziel in Arwen P. Mohun, ur. (2003): Gender and Technology: A Reader. Baltimore: Johns Hopkins University Press. Longino, Helen E. (1990): Science as Social Knowledge: Values and Objectivity in Scientific Inquiry. Princeton, NJ: Princeton University Press. ———. (2002): The Fate of Knowledge. Princeton, NJ: Princeton University Press. Lowe, Marian in Ruth Hubbard, ur. (1983): Woman’s Nature: Rationalizations of Inequality. New York: Pergamon. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 243 Maddox, Brenda (2003): Rosalind Franklin: The Dark Lady of DNA. New York: Harper Perennial. Martin, Emily (1987): The Woman in the Body: A Cultural Analysis of Reproduction. Boston: Beacon. Mayberry, Maralee, in Margaret N. Rees (1997): Feminist Pedagogy, Interdisciplinary Praxis, and Science Education. NWSA Journal 9(1):57–66. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Mayberry, Maralee, Banu Subramaniam, in Lisa H. Weasel, ur. (2001): Feminist Science Studies: A New Generation. New York: Routledge. Mayberry, Maralee, in Leigh Welling (2000): Toward Developing a Feminist Science Curriculum: A Transdisciplinary Approach to Feminist Earth Science Education. Transformations: The Journal of Inclusive Scholarship and Pedagogy, 11(1):1–11. University Park, PA: The Pennysylvania State University Press. Mayberry, M., L. Welling, J. Phillips, C. Radeloff in M. N. Rees (1999): Feminism and Science Education: An Interdisciplinary Knowledge and Practice Project. Journal of Women and Minorities in Science and Engineering 5(1):1–16. Danbury: Begell House. Merchant, Caroly (1980): The Death of Nature: Women, Ecology, and the Scientific Revolution. San Francisco: Harper & Row. Middlecamp, Cathy (1995): Culturally Inclusive Chemistry. v Teaching the Majority: Breaking the Gender Barrier in Science, Mathematics, and Engineering, Sue V. Rosser (ur.), 79–97. New York: Teacher College, Columbia University. Mokhiber, Russell, in Robert Weissman (2000): The Cost of Biotech Fever. Mother Jones, 11. januar. Dostopno na https://www.motherjones.com/politics/2000/01/costbiotech-fever/. Moore, Lisa Jean (2002): Extracting Men from Semen: Masculinity in Scientific Representations of Sperm. Social Text 20(4):91–119. Durham: Duke University Press. Moyers, Bill (1990): Evelyn Fox Keller: Historian of Science. v A World of Ideas II: Public Opinions from Private Citizens, Bill Moyers, 73–81. New York: Doubleday. 244 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Murphy, Michelle (2006): Sick Building Syndrome and the Problem of Uncertainty: Environmental Politics, Technoscience, and Women Workers. Durham, NC: Duke University Press. Namjoshi, Suniti (1996): Building Babel. North Melbourne: Spinifex. Nelson, Lynn Hankinson (1990): Who Knows: From Quine to Feminist Empiricism. Philadelphia: Temple University Press. Nandy, Ashis (1995): Alternative Sciences: Creativity and Authenticity in Two Indian Scientists. New Delhi: Oxford University Press. Noble, David F. (1992): A World Without Women: The Christian Clerical Culture of Western Science. Oxford: Oxford University Press. Oudshoorn, Nelly (2003): The Male Pill: A Biography of a Technology in the Making. Durham, NC: Duke University Press. Ozeki, Ruth (2003): All Over Creation. New York: Viking Penguin. Perry, Ruth, in Lisa Gerber (1990): Women and Computers: An Introduction. Signs 16(1):74–101. Boston: Chicago University Press. Philip, Kavita (2004): Civilizing Natures: Race, Resources, and Modernity in Colonial South India. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. ———. (2008): Producing Transnational Knowledge, Neoliberal Identities, and Technoscientific Practice in India.” V Tactical Biopolitics, da Costa in Philip ur., 243–68. Prakash, Gyan (1999): Another Reason: Science and the Imagination of Modern India. Princeton, NJ: Princeton University Press. Raina, Dhruv in S. Irfan Habib (2004): Domesticating Modern Science: A Social History of Science and Culture in Colonial India. New Delhi: Tulika. Raymond, Janice G. (1994): Women as Wombs: Reproductive Technologies and the Battle over Women’s Freedom. North Melbourne: Spinifex. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 245 Reardon, Jenny (2005): Race to the Finish: Identity and Governance in an Age of Genomics. Princeton, NJ: Princeton University Press. Rife, Patricia (2006): Lise Meitner and the Dawn of the Nuclear Age. Boston: Birkhäuser. Roberts, Dorothy (1997): Killing the Black Body: Race, Reproduction, and the Meaning of Liberty. New York: Pantheon. ———. (2008): Race and the Biological Citizen. Članek predstavljen na konferenci What’s the Use of Race?; Massachusetts Institute of Technology, Cambridge, MA. ———. (2009): Race, Gender, and Genetic Technologies: A New Reproductive Dystopia? Signs 34(4):783–804. Boston: Chicago University Press. Rolin, Kristina. (1999): Can Gender Ideologies Influence the Practice of the Physical Sciences? Perspectives on Science 7(4):510–33. Cambridge, US: MIT Press Direct. Rose, Hilary (1994): Love, Power, and Knowledge: Towards a Feminist Transformation of the Sciences. Bloomington: Indiana University Press. Rosser, Sue V. (1992): Biology and Feminism: A Dynamic Interaction. New York: Twayne. ———, ur. (1995): Teaching the Majority: Breaking the Gender Barrier in Science, Mathematics, and Engineering. New York: Teachers College Press. ———. (1997): Re-engineering Female Friendly Science. New York: Teachers College Press. ———. (2004a): The Science Glass Ceiling: Academic Women Scientists and the Struggle to Succeed. New York: Routledge. ———. (2004b): Using POWRE to ADVANCE: Institutional Barriers Identified by Women Scientists and Engineers. NWSA Journal 16(1):50–78. Norwood, N.J. : Ablex Publishing. Rossiter, Margaret W. (1982): Women Scientists in America: Struggles and Strategies to 1940. Baltimore: Johns Hopkins University Press. ———. (1995): Women Scientists in America: Before Affirmative Action, 1940–1972. Baltimore: Johns Hopkins University Press. 246 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Rouse, Joseph (1996): Engaging Science: How to Understand Its Practices Philosophically. Ithaca, NY: Cornell University Press. Sands, Aimee (1993): Never Meant to Survive, a Black Woman’s Journey: An Interview with Evelynn Hammonds. v The Racial Economy of Science, ur. Sandra Harding, 239–48. Bloomington: Indiana University Press. Sayre, Anne (1975): Rosalind Franklin and DNA. New York: Norton. Schiebinger. Londa L. (1989): The Mind Has No Sex? Women in the Origins of Modern Science. Cambridge, MA: Harvard University Press. ———. (1993): Nature’s Body: Gender in the Making of Modern Science. Boston: Beacon. ———. (1999): Has Feminism Changed Science? Cambridge, MA: Harvard University Press. ———. (2003): Introduction: Feminism Inside the Sciences. Signs 28(3):859–66. Boston: Chicago University Press. ———. (2004): Plants and Empire: Colonial Bioprospecting in the Atlantic World. Cambridge, MA: Harvard University Press. Schiebinger, Londa, and Claudia Swan, ur. (2005): Colonial Botany: Science, Commerce, and Politics in the Early Modern World. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Shiva, Vandana (1989): Staying Alive: Women, Ecology and Development. London: Zed. ———. (2008): Soil Not Oil: Environmental Justice in a Time of Climate Crisis. Cambridge, MA: South End. Shulman, Bonnie (1996): What If We Change Our Axioms? A Feminist Inquiry into the Foundations of Mathematics. Configurations 4(3):427–51. Baltimore: Johns Hopkins University. Snow, C. P. (1959): The Two Cultures and the Scientific Revolution. Cambridge: Cambridge University Press. Spanier, Bonnie (1995): Im/partial Science: Gender Ideology in Molecular Biology. Bloomington: Indiana University Press. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 247 ———. (2001a): “How I Came to This Study.” V The Gender and Science Reader, Muriel Lederman in Ingird Bartsch ur., 52–58. London: Routledge. ———. 2001b: ‘Your Silence Will Not Protect You’: Feminist Science Studies, Breast Cancer, and Activism. V Feminist Science Studies: A New Generation, M. Mayberry, B. Subramaniam in L. Weasel ur., 258–74. New York: Routledge. Stepan, Nancy Leys (1993): Race and Gender: The Role of Analogy in Science. v The Racial Economy of Science: Toward a Democratic Future Sandra Harding ur., 359–76. Bloomington, Indiana: Indiana University Press. Sturgeon, Noël, ur. (1997a). Ecofeminist Natures: Race, Gender, Feminist Theory, and Political Action. New York: Routledge. ———, ur. (1997b). Introduction. Frontiers: A Journal of Women Studies, 18(2), iii–vi. Lincoln, Nebraska: University of Nebraska Press. Subrahmanyan, Lalita (1998): Women Scientists in the Third World: The Indian Experience. New Delhi: Sage. Subramaniam, Banu. (2001): The Aliens Have Landed! Reflections on the Rhetoric of Biological Invasions. v Meridians: Feminism, Race, Transnationalism 2(1): 26–40. Durham: Duke University Press. Subramaniam, Banu, in Michael Witmore (2001): Cross-Pollinations: Tropes and Consequences in Scientific Writing. v Feminist (Re)Visions of the Subject: Landscapes, Ethnoscapes, and Theoryscapes, ur. Gail Currie and Celia Rothenberg, 201–16. Lanham, MD: Lexington. Suchman, Lucy (2006): Human-Machine Reconfigurations: Plans and Situated Actions. Cambridge: Cambridge University Press. Sunder Rajan, Kaushik (2006): Biocapital: The Constitution of Postgenomic Life. Durham, NC: Duke University Press. Sur, Abha (2001): Dispersed Radiance: Women Scientists in C. V. Raman’s Laboratory. v Meridians: Feminism, Race, Transnationalism 1(2):95–127. Durham: Duke University Press. 248 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Sze, Julie (2006): Bodies, Pollution, and Environmental Justice. v Feminist Teacher 16(2): 124–32. Campaign: University of Illinois Press. Taylor, Janelle S. (2008): The Public Life of the Fetal Sonogram: Technology, Consumption, and the Politics of Reproduction. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. Terry, Jennifer (1999): An American Obsession: Science, Medicine, and Homosexuality in Modern Society. Chicago: University of Chicago Press. Terry, Jennifer, in Melodie Calvert, ur. (1997): Processed Lives: Gender and Technology in Everyday Life. New York: Routledge. Terry, Jennifer, in Jacqueline Urla, ur. (1995): Deviant Bodies: Critical Perspectives on Difference in Science and Popular Culture. Bloomington: Indiana University Press. Thompson, Charis (2005): Making Parents: The Ontological Choreography of Reproductive Technologies. Cambridge, MA: MIT Press. Traweek, Sharon (1992): Beamtimes and Lifetimes: The World of High Energy Physicists. Cambridge, MA: Harvard University Press. ———. (1993): Cultural Differences in High-Energy Physics: Contrasts between Japan and the United States.” v The Racial Economy of Science: Toward a Democratic Future Sandra Harding ur., 398–407. Bloomington, Indiana: Indiana University Press. Tuana, Nancy, ed. (1989): Feminism and Science. Bloomington: Indiana University Press. ———. (1993): The Less Noble Sex: Scientific, Religious, and Philosophical Conceptions of Woman’s Nature. Bloomington: Indiana University Press. Turkle, Sherry (1995): Life on the Screen: Identity in the Age of the Internet. New York: Simon & Schuster. Verran, Helen (2001): Science and an African Logic. Chicago: University of Chicago Press. Vostral, Sharra L. (2008): Under Wraps: A History of Menstrual Hygiene Technology. Lanham, MD: Lexington Books. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 249 Wajcman, Judy (2004): TechnoFeminism. Cambridge, MA: Polity. Waldby, Catherine, Nina Wakeford, in Nicola Green (2006): Feminist Technoscience: Intimacy, Embodiment and Abjection in Science Studies. Science and Technology Studies 19(2): 3-5. Thousand Oaks: Sage Publishing. Warren, Karen J., Nisvan Erkal, ur. (1997): Ecofeminism: Women, Culture, Nature. Bloomington: Indiana University Press. Wayne, Marta L. (2000): Walking a Tightrope: The Feminist Life of a Drosophila Biologist. NWSA Journal 12(3):139–50. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Weasel, Lisa H., Melissa Honrado in Debbie P. Bautista (2000): The Forgotten Few: Developing Curricula on Women in the Physical Sciences and Engineering (with Syllabus). v Women’s Studies Quarterly 28(1–2):251–63. New York: Feminist Press. Weisstein, Naomi (1977): ‘How Can a Little Girl Like You Teach a Great Big Class of Men?’ the Chairman Said, and Other Adventures of a Woman in Science. v Working It Out: 23 Writers, Scientists, and Scholars Talk about Their Lives and Work, ur. Sara Ruddick and Pamela Daniels, 241–50. New York: Pantheon. Whitaker, Martha P. L. (2001): Oases in a Desert: Why a Hydrologist Meanders between Science and Women’s Studies. v Feminist Science Studies: A New Generation, ur. M. Mayberry, B. Subramaniam in L. Weasel 2001, 48–54. London: Routledge. Whitten, Barbara L. (1996): What Physics Is Fundamental Physics? Feminist Implications of Physicists’ Debate over the Superconducting Supercollider. NWSA Journal 8(2):1–16. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Whitten, Barbara L., in Juan R. Burciaga (2000): Feminist and Multicultural Pedagogy in Physics: A Status Report (with Syllabus). v Women’s Studies Quarterly 28(1– 2):213–35. New York: Feminist Press. Wilson, Elizabeth A. (2004): Psychosomatic: Feminism and the Neurological Body. Durham, NC: Duke University Press. 250 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Wyer, Mary, Mary Barbercheck, Donna Giesman, Hatice Ozturk in Marta Wayne, ur. (2008): Women, Science, and Technology: A Reader in Feminist Science Studies (2. verzija). New York: Routledge. Wylie, Alison (1997): The Engendering of Archaeology: Refiguring Feminist Science Studies. v Osiris 12:80–99. Chicago: University of Chicago Press. Banu Subramaniam | Privezane preobrazbe 251 Nika Ciglar Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije Abstract Factors Influencing Attitudes Towards Hormonal Contraception Due to the lack of research on this topic in Slovenia, our study investigated the determinants of attitudes towards hormonal contraception. Hormonal contraception has a number of potential side effects and risks in addition to its potential benefits. Its use is associated with good information. Women are least or not at all aware of the rare side effects. Men's involvement in decision-making about and use of contraception is still limited. Discourses related to gender norms have a major impact on contraceptive choice and use. Our research method was an online survey. Our sample consisted of 392 people, the majority of whom were female. We found that participants with more positive attitudes towards hormonal contraception, more positive evaluations of other people's experiences with the method and, to a greater extent, participants who were familiar with the method and how it works and who had positive attitudes towards women, were more likely to use hormonal contraception. Participants with more patriarchal attitudes (i.e. mainly older people) were more likely to rate their attitudes towards the method as positive. They also had more sources of knowledge about the method and how it works. The more patriarchal attitudes they expressed, the less likely they were to rate their attitudes towards women and hormonal contraception as positive, the less knowledge they had about the method and its side-effects and risks, and the older they were. They also had more sources of information about the method and how it works. Among the socio-demographic factors, only social sex and biological sex had an effect on agreement with this statement. However, socio-demographic factors had no effect at all on attitudes towards hormonal contraception. There is a considerable lack of research in our field and, in general, there is still a lot to be done in the field of hormonal contraception. This is the only way we can help to raise awareness of contraception and reduce unwanted pregnancies and potential risks. 252 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Keywords: factors, attitudes, hormonal contraception, patriarchy Nika Ciglar graduated at the Faculty of Arts in Maribor. [email protected] Povzetek Zaradi neraziskanosti teme v Sloveniji smo v naši raziskavi ugotavljali, kateri so dejavniki stališč do hormonske kontracepcije. Naš glavni namen je bil torej raziskati stališča do hormonske kontracepcije in dejavnike zanje. Hormonska kontracepcija ima poleg morebitnih koristi še številne možne stranske učinke in tveganja. Njena uporaba je povezana z dobro obveščenostjo. Ženske so najmanj seznanjene ali pa sploh niso seznanjene z redkejšimi stranskimi učinki. Sodelovanje moških pri odločanju o kontracepciji in njeni uporabi je še vedno omejeno. Diskurzi, povezani z normami spolov, imajo velik vpliv na izbiro in uporabo kontracepcije. Naša metoda raziskovanja je bila spletna anketa. Naš vzorec je predstavljalo 392 oseb, od tega večina bioloških žensk. Ugotovili smo, da so udeleženci z pozitivnejšimi stališči do hormonske kontracepcije bolj pozitivno ocenili izkušnje drugih ljudi pri njeni uporabi in v večji meri ocenili, da so z njo in njenim delovanjem seznanjeni ter da imajo pozitivna stališča do žensk. Udeleženci z bolj patriarhalnimi stališči (to so bili predvsem starejši) so svoja stališča do hormonske kontracepcije v večji meri ocenjevali kot pozitivna. Poleg tega so o njej in njenem delovanju imeli več virov znanja. Bolj kot so se udeleženci strinjali s tem, da bi bilo edino pravilno, da bi ženske kljub dostopu do moške hormonske kontracepcije vseeno uporabljale lastno hormonsko kontracepcijo, bolj so izražali patriarhalna stališča, manj so ocenjevali svoja stališča do žensk in stališča do hormonske kontracepcije kot pozitivna, manj so bili seznanjeni s hormonsko kontracepcijo, njenimi stranskimi učinki ter tveganji in manj so bili stari. Imeli so tudi več virov znanja o metodi in njenem delovanju. Izmed socio-demografskih dejavnikov sta imela samo družbeni spol in biološki spol učinek na strinjanje s to trditvijo. Na stališča do hormonske kontracepcije pa socio-demografski dejavniki sploh niso imeli učinka. Na našem področju raziskovanja je manko raziskav precej velik in nasploh je treba o hormonski kontracepciji raziskati še veliko. Le tako bomo lahko prispevali k ozaveščenosti o njej in s tem k zmanjšanju nezaželenih nosečnosti in preprečitvi morebitnih tveganj. Ključne besede: dejavniki, stališča, hormonska kontracepcija, patriarhalnost Nika Ciglar je diplomantka Filozofske fakulteta v Mariboru. [email protected] Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 253 Teoretični del Hormonska kontracepcija in njene vrste Hormonska kontracepcija je vrsta kontracepcije, ki s pomočjo vnosa sintetičnih hormonov v telo preprečuje nosečnost. Vse njene različice vsebujejo sintetične različice hormona estrogen, nekatere pa še sintetični progesteron oziroma progestin. Razvila se je v Združenih državah Amerike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Njena prva varna in učinkovita oblika je bila kontracepcijska tabletka. Za uveljavitev te oblike je bila zaslužena Margaret Sanger, ustanoviteljica organizacije in gibanja Ameriška liga za nadzor rojstev in mednarodna voditeljica na tem področju (NIH, b. d.; Planned Parenthood Federation of America, 2015). Pod hormonsko kontracepcijo spadajo kontracepcijske tablete, vaginalni obroček, kožni obliž in kontracepcijske spirale. Lahko se torej jemlje skozi usta, se vbrizga ali vstavi pod kožo, se namesti na kožo, v nožnico ali maternico. V številnih državah so kontracepcijske tablete najpogosteje uporabljena in najbolj znana vrsta hormonske kontracepcije (NIH, b. d.). Delovanje in uporaba hormonske kontracepcije Vrste hormonske kontracepcije se uporabljajo na različne načine, vendar imajo podoben učinek; vse vplivajo na raven ženskih hormonov ter zaustavijo ovulacijo in s tem menstruacijo (NIH, b. d.). Krvavitev, do katere pride ob njihovi uporabi, je le pregradna krvavitev. S tem prekinejo najpomembnejšo povezavo v menstrualnem ciklu: povezavo med hipotalamusom, hipofizo in jajčniki. Poleg tega lahko tudi stanjšajo maternično sluznico ali zgostijo maternično sluz. Vse to prispeva k zmanjšanju možnosti zanositve (Stojanovič, 2021). Ob pravilni uporabi je metoda 99 % zanesljiva (NIH, b. d.), ne zagotavlja pa nobene zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi in ne rešuje problema bolečih menstruacij, temveč le prekrije njihove simptome (Stojanović, 2021). Hormonska kontracepcija se poleg metode za preprečevanje nosečnosti uporablja še za blaženje težav s kožo in težav z materničnimi krvavitvami, v primerih intenzivnih in bolečih menstruacij ter simptomov predmenstrualnega sindroma in sindroma policističnih jajčnikov itd. Različne tablete imajo v sebi različne odmerke hormonov in se uporabljajo na različne načine. Predpisati jo mora zdravnik ali ginekolog. V Nemčiji in številnih drugih državah ženskam, mlajšim od 20 let, stroške krije obvezno zdravstveno zavarovanje (NIH, b. d.). Učinki hormonske kontracepcije na žensko zdravje in ozaveščenost žensk o njih 254 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Hormonska kontracepcija ima številne učinke na žensko zdravje. Ozaveščenost o njih je velikokrat slaba, saj se o njih ne govori prav pogosto (NIH, b. d.). Njeni nekateri najbolj pogosti negativni stranski učinki so: krvavitve, slabost, občutljivost dojk, glavoboli in migrene, povečan apetit, nihanja razpoloženja, zmanjšan libido itd. Pogosti stranski učinki so tudi spremembe prsi, napihnjenost, bruhanje, povišan krvni tlak itd. Uporabnice večkrat izkušajo tudi simptome depresije in anksioznosti, razvoj raznih duševnih težav, včasih celo duševnih motenj (Pietrangelo, 2022; Planned Parenthood Federation of America, 2015; Smith, 2020). Uporabnice imajo tudi večje tveganje za samomor in poskuse samomora (Brent, 2018). Redkejši stranski učinki so med drugim krvni strdki, srčni infarkt, možganska kap, tumorji na jetrih, žolčni kamni in zlatenica (Pietrangelo, 2022; Planned Parenthood Federation of America, 2015; Smith, 2020). Na drugi strani pa hormonska kontracepcija lahko zmanjša nastanek aken, nenormalne maternične krvavitve in bolečo menstruacijo. Hkrati lahko blaži simptome raka maternične sluznice, predmenstrualnega sindroma in sindroma policističnih jajčnikov. Zmanjša lahko tudi možnosti za nastanek raka debelega črevesja in danke ter raka na jajčnikih, vendar na drugi strani poveča možnost za razvoj endometrioze in raka na dojkah (Brent, 2018; Chin in Kaneshiro, 2021; Pietrangelo, 2022; Planned Parenthood Federation of America, 2015; Smith, 2020). Nappi in sodelavci (2014) so ugotovili, da so med vsemi anketirankami njene trenutne uporabnice v največji meri menile, da so dovolj obveščene o koristih in tveganjih hormonske kontracepcije. Glede tega so se nekoliko manj strinjale pretekle uporabnice in najmanj anketiranke, ki je nikoli niso uporabljale. Anketiranke so bile najbolj seznanjene s povečanim tveganjem tromboze in raka dojk, manj bolečo menstruacijo, povečanjem telesne teže in apetita, krči v nogah, več glavoboli, manjšim tveganjem za menstrualne nepravilnosti in akne, rakom jajčnikov in endometriozo. Najmanj pa so bile seznanjene z neučinkovitostjo pri tveganju za spolno prenosljive bolezni, nizkim libidom, suhostjo nožnice, nihanji razpoloženja in zmanjšano plodnostjo. O ostalih stranskih učinkih anketiranke niso bile seznanjene (ibid.). Vloga patriarhata pri uporabi hormonske kontracepcije med ženskami Patriarhat je družbena ureditev, ki podpira nadvlado moških v družbi in njihov nadzor nad ženskami, medtem ko je matriarhat njegovo nasprotje (Fran, b. d.; Grant in Montrose, 2018). Amraeni in sodelavci (2021) so ugotovili, da so ženske iz matriarhalne kulture Sumateri svobodnejše pri odločanju o uporabi kontracepcije v primerjavi z ženskami iz patriarhalne kulture Sulawesi. Ob tem je bilo ugotovljeno tudi pomanjkanje znanja o kontracepciji pri moških. Vzrok za to je Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 255 bilo njihovo stališče, da je kontracepcija ženska stvar (ibid.). Mishra in sodelavci (2014) so v zelo patriarhalni indijski zvezni državi Utar Pradeš ugotovili, da je imela večina moških visok ali zmeren nadzor nad rabo hormonske kontracepcije. Ugotovili so tudi, da je sodelovanje moških pri zaščiti pri spolnosti še vedno omejeno (ibid.). Alspaugh in sodelavci (2019) so naredili pregled devetnajstih študij. V sedmih študijah so imele spolne norme velik vpliv na izbiro in uporabo kontracepcije. Pri priseljenih ženskah so o kontracepciji pogosto odločali moški, običajno v vlogi moža. V meta-študijo je bilo vključenih tudi sedem študij, ki so preučevale vplivanje med spolnimi partnerji. Pri samskih ženskah ali ženskah brez stalnega partnerja se je moč kazala v pogajanjih o kontracepciji, ki so pogosto vključevala stališče partnerja proti kontracepciji. V instituciji zakonske zveze je moško moč predstavljal obsežnejši nadzor nad izbiro metod, uporabo, nosečnostjo in vedenjem pri iskanju zdravstvene oskrbe. V najbolj skrajnih primerih odkrite moči in nadzora se je pri moških pokazalo izvajanje intimnega partnerskega nasilja in prisile v reproduktivno življenje (ibid.). Nameni in cilji Hormonsko kontracepcijo danes stroka predpiše za skoraj vsako ginekološko ali menstrualno težavo, ne glede na vzroke in simptome. Velikokrat je predpisana že mladim deklicam (npr. pri težavah s kožo), osebam, ki je ne bi potrebovale, in celo osebam, ki imajo dejansko povečana tveganja za razvoj stranskih učinkov (Stojanović, 2021). Zaradi opisane problematike, velike razširjenosti hormonske kontracepcije in ker je nasploh na voljo malo študij, ki bi preučevale dejanske dejavnike stališč do nje, v Sloveniji pa jih sploh ni, smo se odločili za preučevanje le-teh. Namen in glavni cilj naše raziskave je torej raziskati, kakšna stališča imajo ljudje do hormonske kontracepcije, in ugotoviti, kateri so dejavniki za ta stališča. Na podlagi dosedanjih ugotovitev smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja: RV1: Kakšna so bila dejanska stališča udeležencev do hormonske kontracepcije in kakšno je bilo njihovo ujemanje z lastno oceno stališč (Nappi idr., 2014; Planned Parenthood Federation of America, 2015)? RV2: Kakšna so bila dejanska stališča udeležencev do žensk in kakšno je bilo njihovo ujemanje z lastno oceno stališč (Alspaugh idr, 2019; Mishra idr., 2014)? RV3: Kakšna je bila povezava med socio-demografskimi dejavniki in izraženimi stališči do hormonske kontracepcije, izraženimi stališči do žensk ter stališčem, da bi morale ženske ob obstoju moške hormonske kontracepcije še vedno uporabljati hormonsko kontracepcijo (Alspaugh idr, 2019; Mishra idr., 2014)? RV4: Kakšna je bila povezava med stališči do hormonske kontracepcije in stališči do žensk, uporabo hormonske kontracepcije, lastno oceno izkušnje in razlogi 256 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki za prenehanje (Alspaugh idr, 2019; Mishra idr., 2014; Chin in Kaneshiro, 2021; Pietrangelo, 2022; Smith, 2020)? Metoda Naša metoda zbiranja podatkov je bila spletna anketa. Anketni vprašalnik je bil objavljen na socialnih omrežjih Facebook in Instagram ter prek njiju tudi razposlan. Podatke smo pridobivali s pomočjo metode snežne kepe. Narejena je bila v spletnem programu Enka. Sestavljalo jo je 25 vprašanj, od tega 15 obveznih. Okvirni čas reševanja je bil pet minut. Vzorec Naš vzorec je bil izbran naključno. Sestavljalo ga je 392 udeležencev. Od tega jih je bilo 78 % bioloških žensk in 22 % bioloških moških. Kot svoj družbeni spol so najpogosteje izbrali ženski spol (77 %). 21 % udeležencev je izbralo moški spol, 2 % udeležencev pa sta izbrala kategorijo »Drugo«. Stari so bili med 14 in 65 let. Najpogosteje so bili stari 20 let (18 %). Največ jih je kot svojo najvišjo doseženo stopnjo izobrazbe označilo gimnazijo (26 %), zelo pogosto so označili tudi kategoriji »Strokovna srednja šola« (19 %) in »Poklicna srednja šola« (16 %). Največ udeležencev je bilo v izvenzakonski zvezi (45 %) in samskih (45 %). Med udeleženci je bilo glede na spolno usmerjenost največ heteroseksualnih oseb (81 %). Neheteroseksualnih oseb je bilo 19 %. Od teh identitet so udeleženci najpogosteje izbirali »Biseksualnost« (13 %). Merski instrument Seznanjenost s hormonsko kontracepcijo smo preverjali z vprašanji: »Kako bi ocenili vašo seznanjenost s pojmom »hormonska kontracepcija« (vrsta kontracepcije, ki s pomočjo vnosa sintetičnih hormonov v telo preprečuje nosečnost)?«, »Kako bi ocenili vašo seznanjenost z delovanjem hormonske kontracepcije?« in vprašanjem »Kako bi ocenili vašo seznanjenost z naslednjimi stranskimi učinki in tveganji hormonske kontracepcije?«. Ob tem so se udeležencem, ki so ocenjevali, da so z omenjenimi koncepti seznanjeni, prikazovala vprašanja tipa »Kje ste izvedeli…?«. Odgovori so se gibali od 1 = Sem popolnoma seznanjen/a do 5 = Sploh nisem seznanjen/a. Med seboj smo združili spremenljivke, ki so merile vire nečesa. Posamezno smo torej združili spremenljivke, ki so ugotavljale, kje so udeleženci izvedeli za pojem »hormonska kontracepcija« (α = 0,68), spremenljivke, ki so ugotavljale, kje so izvedeli o njenem delovanju (α = 0,60), tiste, ki so ugotavljale, kje so izvedeli o stranskih učinkih in tveganjih (α = 0,63), in tiste, ki Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 257 so ugotavljale, v kolikšni meri so seznanjeni z nekaterimi stranskimi učinki in tveganji (α = 0,95). Izkušnje rabe hormonske kontracepcije in razloge zanjo smo preverjali z vprašanji: »Ali sedaj jemljete hormonsko kontracepcijo?«, »Ali ste morda v preteklosti jemali hormonsko kontracepcijo?«, »Zakaj ste prenehali z jemanjem hormonske kontracepcije?«, »Zakaj jemljete ali ste jemali hormonsko kontracepcijo?«, »Ali ste bili ob začetku jemanja hormonske kontracepcije seznanjeni z njenim delovanjem?«, »Ali ste bili ob začetku jemanja hormonske kontracepcije seznanjeni z njenimi stranskimi učinki in tveganji?«, »Kako bi ocenili vašo izkušnjo jemanja hormonske kontracepcije?«, »Ali morda poznate posameznika ali posameznike, ki jemljejo ali so jemali hormonsko kontracepcijo?« in vprašanjem »Kako bi ocenili njegovo oz. njihovo izkušnjo rabe hormonske kontracepcije?«. Stališča do hormonske kontracepcije smo merili s vprašanjem: »Kako bi ocenili vaša stališča do hormonske kontracepcije?« in s trditvami: »Hormonska kontracepcija je strup za telo in bi morala biti ukinjena.«, »Hormonska kontracepcija ima veliko pozitivnih učinkov.«, »Hormonska kontracepcija ima zelo malo možnih stranskih učinkov in tveganj.«, »Hormonska kontracepcija je najprimernejša metoda zaščite pri spolnosti.«, »Hormonska kontracepcija je smrtonosna za vsako žensko, zato je nobena ne bi smela jemati.«, »Hormonska kontracepcija ter vsa umetno narejena zdravila in cepiva so škodljiva, ker so umetna.« in »Telesu prijazno je samo to, kar je naravnega izvora.«. Pred tremi stališči, ki so bila negativna, smo zaradi ustrezne združitve obrnili lestvico. Zaradi večje preglednosti smo tukaj rekodirali lestvico odgovorov iz: 1 = Se popolnoma strinjam; 5 = Se sploh ne strinjam v: 1= Se strinjam; 3 = Se ne strinjam. V raziskavo smo vključili tudi trditev: »Tudi če bi v Sloveniji imeli dostopno hormonsko kontracepcijo za moške, bi še vedno bilo edino pravilno, da hormonsko kontracepcijo jemljejo ženske.«. Zaradi lažje interpretacije smo njeno lestvico (1 = Se popolnoma strinjam; 5 = Se sploh ne strinjam) rekodirali (1 = Se strinjam; 3 = Se ne strinjam). Patriarhalna stališča smo merili z vprašanjem: »Kako bi ocenili vaša stališča do žensk?« in s trditvami: »Moški bi morali imeti vodilno vlogo v družbi.«, »Moški bi morali prevzeti pobudo v romantičnih odnosih.«, »Ženske bi morale opravljati večino gospodinjskih opravil.«, »Gospodarske odločitve v družini bi moral opravljati moški.«, »Ženske bi morale upoštevati mnenja (moškega) partnerja o njihovem delu.«, »Pri sprejemanju pomembnih odločitev o otrocih, šoli, delu itd. je mnenje moškega pomembnejše od mnenja ženske.«, »Od časa do časa je v redu, da moški uporabijo nasilje nad svojimi partnerkami, da bi ohranili svojo avtoriteto.« in »Samo ženska je odgovorna za zaščito pri spolnih odnosih, saj je ona tista, ki lahko nosi otroka.« Uporabljena je bila Likertova lestvica strinjanja (1 = Se popolnoma strinjam; 5 = Se sploh ne strinjam). Preverjali smo tudi nekatere sociodemografske dejavnike, med njimi biološki 258 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki spol (1 = Moški; 2 = Ženska), družbeni spol (1 = Moški, 2 = Ženska, 3 = Drugo), starost (udeleženci so jo sami zapisali), najvišjo stopnjo izobrazbe (1 = Osnovna šola, 2 = Poklicna srednja šola, 3= Strokovna srednja šola, 4 = Gimnazija, 5 = Višješolski študijski program, 6 = Visokošolski študijski program, 7 = Univerzitetni študijski program, 8 = Magisterij, 9 = Doktorat), zakonski status (1 = Samski, 2 = Izvenzakonska skupnost, 3 = Poročen, 4 = Ločen 5 = Ovdovel) in spolno usmerjenost (1 = Heteroseksualna, 2 = Homoseksualna, 3 = Biseksualna, 4 = Panseksualna, 5 = Demiseksualna, 6 = Drugo). Pri vprašanju o njej je bilo možno obkrožiti več odgovorov. Podatke smo analizirali s pomočjo spletnega progama SPSS. Analize, ki smo jih uporabili, so bile: Test zanesljivosti, Frekvenčne distribucije, Kontingenčna tabela, T-test, enosmerna ANOVA in Analiza bivariantnih korelacij. Rezultati Udeleženci so bili nasploh precej seznanjeni s stranskimi učinki in tveganji, saj so pri večini označili, da so seznanjeni ali popolnoma seznanjeni. V največji meri so bili seznanjeni z nihanji razpoloženja (88 %), slabostjo (80 %), povečanim apetitom (79 %) ter glavoboli in migrenami (79 %), torej z bolj pogostimi stranskimi učinki. Rezultati niso prikazani v nobeni tabeli. V Tabeli 1 so prikazani rezultati Analize frekvenčnih distribucij. Najpogostejši vir znanja o pojmu »hormonska kontracepcija«, njenem delovanju ter stranskih učinkih in tveganjih so bili internet in socialna omrežja. Poleg njih so povsod izstopali še prijatelji in vrstniki. Kategorija »Drugo« je bila najredkeje izbrani vir znanja pri pojmu in delovanju, filmi pa so bili najredkeje izbrani pri stranskih učinkih in tveganjih. Pri kategoriji »Drugo« so udeleženci npr. odgovarjali, da so znanje pridobili pri prvi punci, pri sedanji punci, na »Pornhub-u«, da se ne spomnijo, na navodilih za uporabo, da so zadevo sami raziskali ali lastne izkušnje. Eden od udeleženecev je pri vseh virih znanja napisal, da ni bil seznanjen, kar kaže na to, da najverjetneje ni najbolje ocenil svoje seznanjenosti. Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 259 Tabela 1: Prikaz virov znanja glede na pojem »hormonska kontracepcija«, njeno delovanje ter stranske učinke in tveganja Zdravnik/ ginekolog Šola Druž. člani, sorodniki Prijatelji, vrstniki Internet, socialna omrežja Knjige, revije Filmi Drugo Pojem 45 % 56 % 48 % 86 % 88 % 26 % 13 % 2% Delovanje 48 % 38 % 33 % 57 % 78 % 21 % 6% 1% Stranski učinki in tveganja 38 % 25 % 22 % 41 % 83 % 18 % 3% 7% Vir: Dejavniki stališč hormonske kontracepcije (2022) Na tem mestu sledi opisna statistika. Rezultati torej niso prikazani v nobeni od tabel. Kar 59 % udeleženk je že jemalo ali še jemlje hormonsko kontracepcijo, od tega 28 % predstavljajo trenutne uporabnice in 31 % pretekle uporabnice. Ob začetku jemanja je bila večina udeleženk seznanjenih z delovanjem (85 %) in s stranskimi učinki in tveganji, vendar s slednjimi v nekoliko manjši meri (71 %). Večina udeleženk je poznala nekoga, ki uporablja hormonsko kontracepcijo, kar kaže na to, da je njena raba zelo pogosta. Izkušnje uporabe so bile v primeru lastne izkušnje in izkušnje drugih večinoma ocenjene kot pozitivne, vendar je bila lastna izkušnja pogosteje ocenjena kot pozitivna (49 %) v primerjavi z izkušnjo drugih (32 %). Zdaleč najpogostejši razlog za uporabo hormonske kontracepcije med sedanjimi in bivšimi uporabnicami je bila zaščita pri spolnosti (87 %), kar kaže na to, da sta bili udeleženkam spolnost in zaščita pri njej zelo pomembni. Pri »Drugo« so navajale nekatere razloge, ki bi jih lahko šteli za zdravstvene težave – akne, boleče menstruacije ipd. Ena izmed udeleženk je kot razlog celo zapisala »da bi me polepšale«, druga pa »Fant me sili v to«. Najpogostejši razlog za opustitev hormonske kontracepcije med preteklimi uporabnicami so bili stranski učinki (73 %). Pri »Drugo« so udeleženke navedle: »da se sčistim hormonov«, »se trudim živeti bolj naravno«, »ni bilo potrebe«, razhod s fantom, željo po zanositvi, izobrazbo o stranskih učinkih in tveganjih, zmanjšano možnost zanositve, njeno delovanje in debelost – kar bi lahko smatrali kot posledico povečanega apetita in tako posreden stranski učinek. V Tabeli 2 so prikazani rezultati Analize bivariantnih korelacij. Pokazala se je korelacija med stališči do hormonske kontracepcije ter oceno stališč do nje (rho = 0,63, p < 0,01), oceno lastne izkušnje njene rabe (rho = 0,52, p < 0,01), oceno 260 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki izkušnje njene rabe pri drugih (rho = 0,42, p < 0,01), oceno stališč do žensk (rho = 0,18, p < 0,01), seznanjenostjo s pojmom »hormonska kontracepcija« (rho = 0,13, p < 0,05) in seznanjenostjo z njenim delovanjem (rho = 0,12, p < 0,05). Udeleženci, ki so izražali bolj pozitivna stališča do hormonske kontracepcije, so tudi bolj pozitivno ocenjevali svoja stališča do nje, svojo izkušnjo njene rabe in izkušnje drugih z njo ter svoja stališča do žensk kot pozitivna. Udeleženci z bolj pozitivnimi stališči do hormonske kontracepcije so bili tudi v večji meri seznanjeni s pojmom »hormonska kontracepcija« in njenim delovanjem. Analiza ni pokazala signifikantne korelacije med stališči do hormonske kontracepcije in patriarhalnimi stališči, posameznimi viri znanja, seznanjenostjo s stranskimi učinki ter starostjo in najvišjo doseženo stopnjo izobrazbe (p > 0,05). Tabela 2: Koreliranost med stališči do hormonske kontracepcije in izbranimi spremenljivkami Stališča do hormonske kontracepcije Ocena stališč do hormonske kontracepcije 0,63** Ocena stališč do žensk (patriarhalnost) 0,18** Ocena lastne izkušnje rabe hormonske kontracepcije 0,52** Ocena izkušnje rabe hormonske kontracepcije pri drugih 0,42** Ocena seznanjenosti s pojmom »hormonska kontracepcija« 0,13* Ocena seznanjenosti z delovanjem hormonske kontracepcije 0,12* Opomba: **p < 0,01, *p < 0,05 Vir: Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije (2022) V Tabeli 3 so prikazani rezultati Analize bivariantnih korelacij. Pokazala se je korelacija med patriarhalnimi stališči in oceno stališč do žensk (rho= – 0,35, p < 0,01), oceno stališč do hormonske kontracepcije (rho = 0,14, p < 0,01), viri znanja o pojmu »hormonska kontracepcija« (rho = 0,18, p < 0,01), viri znanja o njenem delovanju (rho = 0,15, p < 0,01) in starostjo (rho = – 0,13, p < 0,01). Udeleženci, ki so izražali patriarhalna stališča, so manj ocenjevali svoja stališča do žensk kot pozitivna, v večji meri ocenjevali svoja stališča do hormonske kontracepcije kot pozitivna in imeli več virov znanja o hormonski kontracepciji in njenem delovanju. Starejši udeleženci so izražali bolj patriarhalna stališča. Med patriarhalnimi stališči in ocenami izkušnje sebe in izkušenj drugih, seznanjenostjo s pojmom »hormonska kontracepcija«, seznanjenostjo z njenim delovanjem in njenimi stranskimi učinki in tveganji, viri znanja o stranskih učinkih in izobrazbo pa se ni pokazala signifikantna korelacija (p > 0,05). Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 261 Tabela 3: Koreliranost patriarhalnih stališč z izbranimi spremenljivkami Patriarhalna stališča Ocena patriarhalnih stališč -0,35** Ocena stališč do hormonske kontracepcije 0,14** Viri seznanjenosti s pojmom »hormonska kontracepcija« 0,18** Viri znanja o delovanju hormonske kontracepcije 0,15** Starost -0,13** Opomba: **p < 0,01, *p < 0,05 Vir: Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije (2022) V Tabeli 4 so prikazani rezultati Analize bivariantnih korelacij. Pokazala se je korelacija med navedenim stališčem, vezanim na moško hormonsko kontracepcijo, in oceno stališč do hormonske kontracepcije (rho = 0,22, p < 0,01), oceno stališč do žensk (rho = –0,26, p < 0,01), viri seznanjenosti s pojmom (rho = 0,26, p < 0,01), starostjo (rho = –0,24, p < 0,01), stališči do žensk (rho = 0,48, p < 0,01), seznanjenostjo s stranskimi učinki in tveganji (rho = –0,14, p < 0,01), viri seznanjenostjo z delovanjem (rho = 0,19, p < 0,01) ter oceno seznanjenosti s pojmom »hormonska kontracepcija« (rho = –0,12, p < 0,05). Bolj kot so se udeleženci strinjali z navedeno izjavo, manj so ocenjevali svoja stališča do žensk kot pozitivna, manj so bili seznanjeni s pojmom ter stranskimi učinki in tveganji, manj so bili stari. Ob tem so bolj so izražali patriarhalna stališča in bolj pozitivno ocenjevali svoja stališča do hormonske kontracepcije. Prav tako so imeli tudi več virov znanja o pojmu in delovanju. 262 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Tabela 4: Koreliranost med navedenim stališčem in izbranimi spremenljivkami Tudi če bi imeli v Sloveniji na voljo hormonsko kontracepcijo za moške, bi bilo še vedno edino pravilno, da hormonsko kontracepcijo jemljejo ženske. Stališča do žensk (patriarhalnost) 0,48** Ocena seznanjenosti s pojmom »hormonska kontracepcija« -0,12* Ocena stališč do hormonske kontracepcije 0,22** Ocena stališč do žensk -0,26** Viri seznanjenosti s pojmom »hormonska kontracepcija« 0,26** Viri seznanjenosti z delovanjem hormonske kontracepcije 0,19** Ocena seznanjenosti s stranskimi učinki in tveganji hormonske kontracepcije -0,14** Starost -0,24** Opomba: **p < 0,01, *p < 0,05 Vir: Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije (2022) Z namenom, da bi ugotovili, ali obstajajo statistično značilne razlike v stališčih do hormonske kontracepcije glede na biološki spol, smo izvedli T–test. Rezultati so pokazali, da razlike v omenjenih stališčih med moškimi (M = 2,98 SD = 0,52) in ženskami (M = 2,90, SD = 0,75) niso statistično značilne (t(1,230) = 199,181, p > 0,05). Da bi posamično preverili povezanost družbenega spola in zakonskega statusa z omenjenimi stališči, smo v obeh primerih izvedli enosmerno ANOVO. Nikjer se niso pokazali signifikantni rezultati (p > 0,05 ). Pri spolni usmerjenosti so se s pozitivnimi stališči do hormonske kontracepcije v povprečju v največji meri strinjali aseksualni posamezniki (87 %). Z enakimi analizami smo preverili tudi povezavo med socio-demografskimi dejavniki in izjavo »Tudi če bi v Sloveniji imeli dostopno hormonsko kontracepcijo za moške, bi še vedno bilo edino pravilno, da hormonsko kontracepcijo jemljejo ženske.« Signifikantni rezultati so se pokazali le, kadar sta bila v analizo vključena biološki spol (p < 0,01) in družbeni spol (p < 0,01). T–test je pokazal statistično značilne razlike med moškimi (M = 3,52, SD = 1,180) in ženskami (M =4,21, SD = 1,062) (t (390) = -5,255, p < 0,01). Ženske so se torej načeloma bolj strinjale z navedeno trditvijo. Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 263 Rezultati ANOVE glede na družbeni spol so pokazali statistično značilen učinek družbenega spola na strinjanje s trditvijo, vezano na moško hormonsko kontracepcijo [F (2, 26) = 8,74, p < 0,01]. LSD post-hoc test je pokazal, da je bilo povprečje strinjanja s trditvijo, vezano na moško hormonsko kontracepcijo, pri osebah z moškim družbenim spolom (M = 3,58, SD = 1,16) statistično značilno nižje od povprečnega strinjanja pri osebah z ženskim družbenim spolom (M = 4,18, SD = 1,08) in osebah, ki so izbrale kategorijo »Drugo« (M = 4,36, SD = 1,29). Pri spolni usmerjenosti in strinjanju so se s trditvijo, vezano na moško kontracepcijo, v povprečju v največji meri strinjali demiseksualni posamezniki (27 %). Razprava in sklep Preučevana tema in sorodne teme so dokaj neraziskane, problematika prelaganja odgovornosti za zanositev na ženske in nenačrtovanih nosečnosti pa ostaja velika (Gava in Meriggiola, 2019). Kljub večjemu številu ženskih kontracepcijskih sredstev je namreč 40–45 % nosečnosti po svetu še vedno nenačrtovanih. Čeprav je bilo uvedenih več učinkovitih ženskih kontracepcijskih metod, so možnosti moške kontracepcije še vedno omejene na moške kondome in vazektomijo. Številne raziskave so pokazale veliko zanimanje moških in žensk za učinkovite, reverzibilne in varne moške kontracepcijske metode. O moški hormonski in nehormonski varni in učinkoviti kontracepciji je bilo v zadnjih letih narejenih veliko študij. Različne nove molekule se razvijajo kot oralni ali transdermalni hormonski kontraceptivi za moške. Zanje se kaže, da imajo manj stranskih učinkov od hormonske kontracepcije za ženske. V našem prenaseljenem svetu sta razvoj in komercializacija moške kontracepcijske metode, ki bo tako moškim kot ženskam omogočila aktivno vlogo v družini in njenem načrtovanju, obvezna. Iz teh razlogov so potrebne nadaljnje raziskave na to temo (Gava in Meriggiola, 2019). Iz dobljenih podatkov bi se dalo ugotovili še veliko zanimivega, vendar pa vsega nismo mogli vključiti v našo raziskavo, saj smo bili prostorsko omejeni. Omejitev naše raziskave je bil nereprezentativen vzorec, kar pomeni, da pridobljenih podatkov ne moremo posploševati na splošno populacijo. V prihodnje bi lahko med socio-demografske spremenljivke vključili še regijo in veroizpoved. Lahko bi naredili mednarodno primerjavo stališč in njihovih dejavnikov v Sloveniji in postjugoslovanskih državah ali v Sloveniji in ostalih evropskih ali svetovnih državah. Lahko bi tudi preverjali, kako so se stališča in njihovi dejavniki spreminjali skozi čas. Ugotovili smo, da so udeleženci s pozitivnejšimi stališči do hormonske kontracepcije bolj pozitivno ocenili izkušnje drugih z njo in svoja stališča do žensk. V večji meri so tudi ocenili, da so seznanjeni s pojmom »hormonska kontracepcija« 264 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki in njenim delovanjem. Med stališči do hormonske kontracepcije in patriarhalnostjo, posameznimi viri znanja in seznanjenostjo s stranskimi učinki ni bilo povezave. Stališča udeležencev do žensk so se ujemala z njihovo lastno oceno le-teh. Udeleženci z bolj patriarhalnimi stališči (to so bili predvsem starejši udeleženci) so v večji meri pozitivno ocenjevali svoja stališča do hormonske kontracepcije. Poleg tega so imeli več virov znanja o njej in njenem delovanju. Bolj kot so se udeleženci strinjali s tem, da bi bilo edino pravilno, da bi ženske kljub dostopu do moške hormonske kontracepcije vseeno uporabljale hormonsko kontracepcijo, bolj so izražali patriarhalna stališča, manj so ocenjevali svoja stališča do žensk in stališča do hormonske kontracepcije kot pozitivna, manj so bili seznanjeni s pojmom »hormonska kontracepcija«, z njenimi stranskimi učinki in tveganji ter manj so bili stari. Ti udeleženci so imeli tudi več virov znanja o pojmu in delovanju. Pokazalo se je tudi, da starost, najvišja dosežena stopnja izobrazbe, biološki spol, družbeni spol, zakonski status in spolna usmerjenost nimajo bistvenega učinka na izražena stališča do hormonske kontracepcije. Pri strinjanju s trditvijo, vezano na moško hormonsko kontracepcijo, sta izmed socio-demografskih spremenljivk imela vpliv le biološki in družbeni spol. Presenetilo nas je, da so se mlajši udeleženci bolj strinjali s tem, da bi bilo edino pravilno, da bi ženske vseeno uporabljale hormonsko kontracepcijo kljub obstoju moške hormonske kontracepcije in da socio-demografski dejavniki skoraj nikjer niso bili povezani s preučevanimi koncepti. Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 265 Literatura in viri Alspaugh, Amy idr. (2019): »Women's Contraceptive Perceptions, Beliefs, and Attitudes: An Integrative Review of Qualitative Research«. Wiley Online Library (April 2022) https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/jmwh.12992?casa_ token=pJWmqeOziL8AAAAA%3A-wwr9hXXADjUwOF2zjQqLfkRm1LelHtQQSi RhFBiv-8b57V0wmFJASGLPwkvBDYW6AoYYvYBdJUl6ck Amraeni, Yunita idr. (2021): »A Matriarchal and Patriarchal Perception on Women’s Autonomy in Decision Making on Contraception: Qualitative Analysis in Indonesia«. Google Scholar. https://medic.upm.edu.my/upload/ dokumen/2021122908090804_MJMHS_0776.pdf (April 2022). Ben Stat. (b. d.): Primeri 5-stopenjskih lestvic odgovorov. Ben Stat. https://www.1ka.si/ lestvice (April 2022). Brent, David (2018): »Contraceptive Conundrum: Use of Hormonal Contraceptives Is Associated With an Increased Risk of Suicide Attempt and Suicide«. Psychiatry Online. https://ajp.psychiatryonline.org/doi/full/10.1176/appi. ajp.2018.18010039 (April 2022). Buena Vista Drug, Salida Pharmacy Fountain. (b. d.): Birth Control Questionnaire. https://static.spacecrafted.com/a3545708c3204a678f3ff7da59dfd611/r/ a7658e44fdde4fabb9f68526582f304d/1/Oral%20Contraceptive%20Patient%20 Questionnaire.pdf (April 2022). Chin, Jennifer in Kaneshiro, Bliss (2021): Oxford Textbook of Endocrinology and Diabetes 3e. Hormonal Contraception. ResearchGate. https://www. researchgate.net/publication/358193577_Hormonal_Contraception/citations (April 2022). Fran. (b. d.): Fran. https://fran.si/ (April 2022). Gava, Giulia in Meriggiola, Maria Cristina (2019): »Update on male hormonal contraception«. SAGE Journals. file:///C:/Users/Sonja/Downloads/update%20 on%20male%20hormonal%20contraception.pdf (April 2022). Gender and Power Metrics. (b. d.): »Patriarchal Beliefs Scale«. Gender and Power Metrics. https://gendermetrics.popcouncil.org/scale/patriarchal-beliefsscale/#items (April 2022). 266 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Gothwal, Meenakshi idr. (2020): »A study of knowledge, attitude, and practice of contraception among nursing staff in All India Institute of Medical Sciences, Jodhpur, Rajasthan«. Journal of Family Medicine and Primary Care. NIH. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7114072/ (April 2022). Grant, Rachel in Montrose, Tamara (2018): »It's a man's world; mate guarding and the evolution of patriarchy«. University of Northampton. https://pure. northampton.ac.uk/en/publications/its-a-mans-world-mate-guarding-andthe-evolution-of-patriarchy (April 2022). Hirth, Jacqueline M. idr. (2021): »Reasons Why Young Women in the United States Choose Their Contraceptive Method«. Journal of Women's Health. Marry Ann Libert, Inc. Publishers. https://www.liebertpub.com/doi/abs/10.1089/ jwh.2019.8182 (April 2022). Hooper, David J. (2010): »Attitudes, Awareness, Compliance and Preferences among Hormonal Contraception Users: A Global, Cross-sectional, Self-administered, Online Survey«. NIH. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/20818837/ (April 2022). InformedHealth.org. (2021): »Contraception: Hormonal contraceptives. NIH. https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK441576/ (April 2022). Le Guen, Marielle idr. (2021): »Reasons for rejecting hormonal contraception in Western countries: A systematic review. Social Science and Medicine«. ScienceDirect. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0277953621005797 (April 2022). Mishra, A. idr. (2014): »Men’s attitudes on gender equality and their contraceptive use in Uttar Pradesh India«. Reproductive Health. https://reproductive-healthjournal.biomedcentral.com/articles/10.1186/1742-4755-11-41 (April 2022). Musarrat, J. idr. (2011): »Knowledge, Attitude and Practices of Contraception in Women of Reproductive Age«. Gomal Journal of Medical Sciences. http://gjms.com.pk/ index.php/journal/article/view/380/377 (Maj 2022). Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 267 Nappi, R. E. (2014): »Effects of combined hormonal contraception on health and wellbeing: Women's knowledge in northern Italy«. Taylor & Francis Online. https://www.tandfonline.com/doi/full/10.3109/13625187.2014.961598?casa_tok en=BDc2AdE9kAEAAAAA%3AXEUOyInacKRgmqvm1feZdtZiE43IL7EL2U4QNz 5zzhRBAKEfwlYpozMPLMPT6gYPaVPtx5F-UMwp (April 2022). NIH. (b. d.): »NCI Dictionaries. Dictionary of Cancer Terms«. National Cancer Institute. https://www.cancer.gov/publications/dictionaries/cancer-terms/def/ hormonal-contraception (April 2022). NIH. (b. d.): »Oral Contraceptives and Cancer Risk. What are oral contraceptives?«. National Cancer Institute. https://www.cancer.gov/about-cancer/causesprevention/risk/hormones/oral-contraceptives-fact-sheet#what-are-oralcontraceptives- (April 2022). Pietrangelo, A. (2022): »The Effects of Hormonal Birth Control on Your Body«. Healthline. https://www.healthline.com/health/birth-control-effects-onbody#what-are-the-side-effects-of-birth-control (April 2022). Planned Parenthood Federation of America. (b. d.): »The Birth Control History«. Pridobljeno https://www.plannedparenthood.org/files/1514/3518/7100/Pill_ History_FactSheet.pdf (Maj 2022). Raine-Benneta, T. R. in Roccab, H. C. (2015): »Development of a Brief Questionnaire to Assess Contraceptive Intent«. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4609226/pdf/nihms696805.pdf (Maj 2022). Sagayaraj, K. in Ram Gopal, C. N. (2020): »Development of Sexual Orientation Scale. Journal of Psychosexual health«. SAGE Journals. https://journals.sagepub.com/ doi/full/10.1177/2631831820939807 (Maj 2022). Smith, L. (2020): »10 most common birth control pill side effects«. Medical News Today. https://www.medicalnewstoday.com/articles/290196 (April 2022). Stojanović, I. (2021): »Resnost menstrualnega cikla«. Moč za spremembo. https:// moczaspremembo.com/blog/menstrualni-cikel/ (April 2022). Vizita.si. (b. d.): »12 tipov spolne usmerjenosti«. Vizita.si. https://vizita.si/dusevnost/ spolna-usmerjenost.html (Maj 2022). 268 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Priloge Dejavniki stališč hormonske kontracepcije Vprašalnik Kratko ime ankete: Število vprašanj: Število spremenljivk: Status: Avtor: Spreminjal: Dejavniki stališč hormonske kontracepcij 30 107 Anketa še ni bila aktivirana. Nika Ciglar, 26.05.2022 Nika Ciglar, 28.05.2022 Pozdravljeni, sem Nika Ciglar, študentka 3. letnika smeri Sociologija in interdisciplinarno družboslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Za potrebe raziskovalne naloge pri predmetu Pisanje znanstvenih besedil sem na temo Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije pripravila to anketo. Pri hormonski kontracepciji gre za vrsto kontracepcije, ki s pomočjo vnosa sintetičnih hormonov v telo preprečuje nosečnost. Namen ankete je ugotoviti kakšna stališča imajo posamezniki do hormonske kontracepcije in kaj vpliva na njih. Vaše sodelovanje v anketi je za izvedbo raziskovalne naloge ključnega pomena, zato Vas vljudno vabim k reševanju. Prosim Vas, da odgovarjate iskreno. Anketa je anonimna, za izpolnjevanje pa boste potrebovali približno 5 minut časa. Zbrani podatki bodo obravnavani strogo zaupno in analizirani na splošno. Uporabljeni bodo izključno za izvedbo raziskovalne naloge. Z reševanjem ankete lahko prekinete kadarkoli. Če bi imeli kakšne dvome ali dodatna vprašanja v zvezi z anketnim vprašalnikom, mi lahko pišete na: [email protected] . Vnaprej se Vam zahvaljujem za Vaše sodelovanje. Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 269 Q1 - PRVI SKLOP VPRAŠANJ: Lastna ocena seznanjenosti s hormonsko kontra- cepcijo ___________________________________________________________________ Q2 - Kako bi ocenili vašo seznanjenost s pojmom »hormonska kontracepcija« (vrsta kontracepcije, ki s pomočjo vnosa sintetičnih hormonov v telo preprečuje nosečnost)? Sem popolnoma seznanjen/a Sem seznanjen/a Niti-niti Nisem seznanjen/a Sploh nisem seznanjen/a Q3 - Kje ste izvedeli za pojem »hormonska kontracepcija«? Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Pri zdravniku/ginekologu V šoli Pri družinskih članih Pri sorodnikih Pri prijateljih Pri vrstnikih Preko socialnih omrežij Preko interneta Preko knjig Preko revij Preko filmov Drugo: Q4 - Kako bi ocenili vašo seznanjenost z delovanjem hormonske kontracepcije? Sem popolnoma seznanjen/a Sem seznanjen/a Niti-niti Nisem seznanjen/a Sploh nisem seznanjen/a Q5 - Kje ste izvedeli o delovanju hormonske kontracepcije? Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Pri zdravniku/ginekologu V šoli Pri družinskih članih Pri sorodnikih 270 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Pri prijateljih Pri vrstnikih Preko socialnih omrežij Preko interneta Preko knjig Preko revij Preko filmov Drugo: Q6 - Kako bi ocenili vašo seznanjenost z naslednjimi stranskimi učinki in tveganji hormonske kontracepcije? Krvavitve Slabost Glavoboli in migrene Povečan apetit Sem popolnoma Sem seznanjen/a seznanjen/a Niti-niti Nisem seznanjen/a Sploh nisem seznanjen/a Nihanja razpoloženja Znižan libido Anksioznost Depresija Krvni strdki Srčni infarkt Možganska kap Tumorji na jetrih Rak na dojkah IF (3) Q6a = [1, 2, 3] or Q6b = [1, 2, 3] or Q6c = [1, 2, 3] or Q6d = [1, 2, 3] or Q6e = [1, 2, 3] or Q6f = [1, 2, 3] or Q6g = [1, 2, 3] or Q6h = [1, 2, 3] or Q6i = [1, 2, 3] or Q6j = [1, 2, 3] or Q6k = [1, 2, 3] or Q6l = [1, 2, 3] or Q6m = [1, 2, 3] Q7 - Kje ste izvedeli o navedenih stranskih učinkih in tveganjih hormonske kontracepcije? Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Pri ginekologu/zdravniku V šoli Pri družinskih članih Pri sorodnikih Pri prijateljih Pri vrstnikih Preko socialnih omrežij Preko interneta Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 271 Preko knjig Preko revij Preko filmov Drugo: Q8 - DRUGI SKLOP VPRAŠANJ: Izkušnje rabe hormonske kontracepcije in razlogi zanjo _____________________________________________________________________ Q9 - Ali sedaj jemljete hormonsko kontracepcijo? Da Ne IF (4) Q9 = [2] Q10 - Ali ste morda v preteklosti jemali hormonsko kontracepcijo? Da Ne IF (5) Q10 = [1] Q11 - Zakaj ste prenehali z jemanjem hormonske kontracepcije? Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Stranski učinki Spodbuda/nasvet Pritisk Trend v družbi Odkritje nove, ljubše metode Drugo: IF (6) Q9 = [1] or Q10 = [1] Q31 - Zakaj jemljete ali ste jemali hormonsko kontracepcijo? Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Zaščita pri spolnosti Zdravstvene težave Spodbuda/nasvet Pritisk Trend v družbi Drugo: IF (7) Q9 = [1] or Q10 = [1] 272 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Q12 - Ali ste bili ob začetku jemanja hormonske kontracepcije seznanjeni z njenim delovanjem? Da Ne IF (8) Q9 = [1] or Q10 = [1] Q13 - Ali ste bili ob začetku jemanja hormonske kontracepcije seznanjeni z njenimi stranskimi učinki in tveganji? Da Ne IF (9) Q9 = [1] or Q10 = [1] Q14 - Kako bi ocenili vašo izkušnjo jemanja hormonske kontracepcije? Zelo pozitivna Pretežno pozitivna Nevtralna Pretežno negativna Zelo negativna Q15 - Ali morda poznate posameznika ali posameznike, ki jemljejo ali so jemali hormonsko kontracepcijo? Da Ne IF (10) Q15 = [1] Q16 - Kako bi ocenili njegovo oz. njihovo izkušnjo rabe hormonske kontracepcije? Zelo pozitivna Pretežno pozitivna Nevtralna Pretežno negativna Zelo negativna Q17 - TRETJI SKLOP VPRAŠANJ: Stališča do hormonske kontracepcije _____________________________________________________________________ Q18 - Kako bi ocenili vaša stališča do hormonske kontracepcije? Zelo pozitivna Pretežno pozitivna Nevtralna Pretežno negativna Zelo negativna Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 273 Q19 - Na tem mestu sledi nekaj trditev, ki merijo stališča do hormonske kontracepcije. Označite koliko se strinjate z njimi. Se popolnoma strinjam Se strinjam Niti-niti Se ne strinjam Se sploh ne strinjam Hormonska kontracepcija je strup za telo in bi morala biti ukinjena. Hormonska kontracepcija ima veliko pozitivnih učinkov. Hormonska kontracepcija ima zelo malo možnih stranskih učinkov in tveganj. Hormonska kontracepcija je najprimernejša metoda zaščite pri spolnosti. Tudi če bi v Sloveniji imeli dostopno hormonsko kontracepcijo za moške, bi še vedno bilo edino pravilno, da hormonsko kontracepcijo jemljejo ženske. Hormonska kontracepcija zdravi in rešuje težave mnogih žensk. Hormonska kontracepcija je smrtonosna za vsako žensko, zato je nobena nikoli ne bi smela jemati. Hormonska kontracepcija ter vsa umetno narejena zdravila in cepiva so škodljiva, ker so umetna. Telesu prijazno je samo to, kar je naravnega izvora. Q20 - ČETRTI SKLOP VPRAŠANJ: Stališča do žensk _____________________________________________________________________ Q21 - Kako bi ocenili vaša stališča do žensk? Zelo pozitivna Pretežno pozitivna Nevtralna Pretežno negativna Zelo negativna 274 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Q22 - Na tem mestu sledi nekaj trditev, ki merijo stališča do žensk. Označite koliko se strinjate z njimi. Se popolnoma strinjam Se strinjam Niti-niti Se ne strinjam Se sploh ne strinjam Moški bi morali imeti vodilno vlogo v družbi. Moški bi morali prevzeti pobudo v romantičnih odnosih. Ženske bi morale opravljati večino gospodinjskih opravil. Gospodarske odločitve v družini bi moral opravljati moški. Ženske bi morale upoštevati mnenja (moškega) partnerja o njihovem delu. Pri sprejemanju pomembnih odločitev o otrocih, šoli, delu itd. je mnenje moškega pomembnejše od mnenja ženske. Od časa do časa je v redu, da moški uporabijo nasilje nad svojimi partnerkami, da bi ohranili svojo avtoriteto. Samo ženska je odgovorna za zaščito pri spolnih odnosih, saj je ona tista, ki lahko nosi otroka. Q23 - PETI SKLOP VPRAŠANJ: Socio-demografski dejavniki _____________________________________________________________________ Q24 - Označite vaš biološki spol (spol, pripisan ob rojstvu). Moški Ženska Nika Ciglar | Dejavniki stališč do hormonske kontracepcije 275 Q25 - Označite vaš družbeni spol (spol, s katerim se identificirate). Moški Ženska Drugo: Q26 - Zapišite svojo starost. ____________________ Q27 - Označite vašo najvišjo doseženo stopnjo izobrazbe. Osnovna šola Poklicna srednja šola Strokovna srednja šola Gimnazija Višješolski študijski program Visokošolski študijski program Univerzitetni študijski program Magisterij Doktorat Q28 - Označite vaš zakonski status. Samski Izvenzakonska skupnost Poročen Ločen Ovdovel Q29 - Označite vašo spolno usmerjenost. Možnih je več odgovorov. Možnih je več odgovorov Heteroseksualna (privlačnost do nasprotnega spola) Homoseksualna (privlačnost do istega spola) Biseksualna (privlačnost do moških in žensk) Panseksualna (privlačnost do ljudi ne glede na njihov spol) Demiseksualna (privlačnost do nekoga le, če si z njim čustveno povezan) Aseksualna (pomanjkanje spolne privlačnosti do drugih ali nizko ali odsotno zanimanje ali želja po spolni dejavnosti) Drugo: __________________________________________________________________________ ________________ Hvala za vaše sodelovanje v anketi in lep dan še naprej. 276 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki 277 278 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki Katarina Majerhold Ljubezen kot kreativno in dinamično delo Poetično-filozofski esej Abstract Love As A Creative And Dynamic Work In this article, I first briefly outline the basic characteristics of the main Western concepts of love, defining them as those that do not offer happiness and satisfaction in a partner relationship, and therefore offer my own concept of mature, adult and fulfilling love, which we must actively and creatively strive to achieve. Keywords: Platonism, twin souls, Christianity, courtly and romantic love, love as work Katarina Majerhold, MA, works on the philosophy of love, emotions and sexuality, philosophical counselling and LGBTI issues. She has published an article History of Love (2017) in the American Internet Encyclopedia of Philosophy and is a member of the American Philosophical Society Society for the Philosophy of Sex + Love (2000-). She has published numerous articles and books in the field of love (Love Through History, MK, 2014; Love, Its Origin and ModificationsThrough Time, ZO, 2017, etc.). Email: [email protected] Povzetek V članku najprej na kratko orišem temeljne značilnosti glavnih zahodnih konceptov ljubezni in jih opredelim kot tiste, ki ne ponujajo sreče in zadovoljstva v partnerskem odnosu, zato ponudim svoj koncept zrele, odrasle in osrečujoče ljubezni, za katero si moramo aktivno, kreativno prizadevati. Ključne besede: platonizem, duši dvojčici, krščanstvo, dvorska in romantična ljubezen, ljubezen kot delo Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 279 Katarina Majerhold (magistrica znanosti) se ukvarja s filozofijo ljubezni, čustev in spolnosti, s filozofskim svetovanjem in LGBTI temami. V ameriški internetni filozofski enciklopediji Internet Encyclopedia of Philosophy je objavila članek History of Love (2017) in je članica združenja ameriškega filozofskega društva Society for the Philosophy of sex + love (2000-). Objavila je številne članke in knjige s področja ljubezni (Ljubezen skozi zgodovino, MK, 2014; Love, Its Origin and ModificationsThrough Time, ZO, 2017 idr.). [email protected] Glede na to, da sem o do zdaj prevladujočih zahodnih konceptih poglobljeno in strokovno pisala v svoji knjigi Zahodni koncepti ljubezni1 (in drugih knjigah), lahko rečem, da so dosedanje predstave oziroma koncepti ljubezni v zahodni kulturi 'negativni' – predstave o ljubezni, ki človeka bodisi nikoli ne zadovolji bodisi od njega zahteva tragično dimenzijo, zaradi katere nekdo umre ali doživi veliko nesrečo. Zahodna ljubezen namreč deluje na principu 'manka', 'manko' pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine: bodisi kot premordialno ali pred-utelešeno stanje božanske človekove duše (Platon, 1960: 102) bodisi kot ponovno srečanje izgubljene duše dvojčice (Aristofan v Platon, 1960: 80) ali kot očiščenje človekove telesne narave in ponovna vzpostavitev božanske iskre2 (Nygren, 1953: 163) bodisi kot ponovna vzpostavitev vezi z Bogom (Sv. Pavel, 1984: 463) ali hrepenenje in želja po združitvi z oddaljeno Damo (Vilijem IX., Vojvoda Akvitanski v Novak, 2003: 9), kot obnovitev prvobitnega družinskega 'romana' (Freud, 1995: 61) in nazadnje kot sotočna ljubezen (Giddens, 2000: 61). Osebno nisem za kakršnokoli regresijo v nekakšno prvobitno stanje, stanje točke nič, 'smrt' ali nirvano. Prav tako ljubezen ne potrebuje korekcije z razlikovanjem med hetero- in homoseksualnimi odnosi in ostalimi raznovrstnimi okusi. In glede na omenjene koncepte lahko rečemo, da smo pre1 Katarina Majerhold (2015): Ljubezen skozi zgodovino, Ljubljana, Cankarjeva založba. 2 Orfizem vsebuje predispozicije doktrine o Erosu, kot to lahko vidimo v osrednjem mitu o Zagreju ali Dionizu. Ta mit govori o Zevsovi odločitvi, da bo njegov sin (Zagrej ali Dioniz) prevzel oblast nad svetom. A ko je bil Zagrej še majhen, so ga zajeli Titani in ga požrli. Zevs jih je za to kaznoval tako, da jih je udaril s strelo in jih uničil. Iz pepela Titanov je nato ustvaril človeško raso. Slednji del mita je za nas zanimiv, ker vsebuje razlago človeške dvojne narave, ki je hkrati podobna božanstvu in z njo v sovražnem odnosu. Ta dvojna narava razloži človekov dvojni izvor: ustvarjeno iz pepela Titanov je človeštvo zlo in nenaklonjeno bogu, ker pa je bilo v njihovem pepelu tudi nekaj božanskega (požrt Dioniz), je v tudi človeku nekaj božanskega. Človek tako že po svojem izvoru pripada dvema svetovoma: je zemeljsko bitje s titansko naravo, ki ima v sebi božansko iskro. Ta božanski element mora človek osvoboditi iz okov zemeljskega in čutnega telesa: da bi se božanski razum ali božanska duša povrnila k božanskemu življenju, ki je njegovo pravo življenje, se mora rešiti zanj nenaravnih čutnih in zemeljskih spon. V orfizmu je za božansko dušo pot odrešitve pot očiščenja in ekstaze z namenom končne združitve duše z božanstvom. Ali povedano drugače: človek je potomec boga, pri čemer je racionalni del njegove duše del božanskega kozmičnega razuma. Vse, kar mora človek narediti, je spomniti se svojega prvotnega stanja, spoznati pravega sebe in z vzponom k božanstvu iti iz sebe (iz svoje čutne zemeljske narave, ki je podložna prostoru in času) (Nygren, 1953: 163–164). 280 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki hodili dolgo pot od opevanja ekstatične, entuziastične, divje, nemogoče strastne ljubezni; od opevanja nežne, eterične, skoraj sladkobne romantične ljubezni in ljubezni kot motivacije za velika dela krščanskega samožrtvovanja za druge in nenazadnje opevanja, do razbrzdanosti spolnih užitkov, swinganja, BDSM. A po mojem mnenju se radi srečujemo, družimo in združujemo in to ne zaradi funkcije plojenja (evolucijska biologija, endokrinologija), ne zato, ker se moramo rešiti grozne ječe svoje utelešenosti, po kateri kot posamezniki tukaj in sedaj sploh nismo pomembni (orfizem, platonizem, katolištvo), in tudi ne zato, kar smo bili nekoč – bojda popolni, božanski, celoviti, večni, mirni, srečni, brez želja in potreb. Kdaj in kako naj bi to sploh bili? Naš cilj tudi ni predstavljati človeka kot stroj, ki ima v sebi software in hardware ter se obnaša predvidljivo v skladu s strojno opremo. Če bolje pogledamo, tudi ta pogled teži k temu, da bi bil človek neka trdna, stabilna, v sebi zaključena, večna, popolna celota (kot neke vrste vrste sestavljanka, sestavljena iz delov, ali kot urni mehanizem, sestavljen iz zobnikov, hkrati pa del večjega mozaika ali večjega urnega mehanizma – hočejo nam prikazati, da se moramo ujemati kot pravi delčki sestavljanke, čeprav vemo, da temu ni tako). A hkrati to tudi pomeni, da nismo edini in edinstveni (primerek) naše vrste in zato nič posebnega, še manj kakšna 'krona stvarstva', saj se v ničemer bistveno ne razlikujemo od drugih. Smo pač to, kar smo in zaradi česar smo v neki celoti delček neke biološke vrste/sestavljanke, deli sestavljanke pa so kombinatorni in tudi zamenljivi. Če se o naši needinstvenosti izrazim še s primerom Sokrata in Alkibijada iz Platonovega Simpozija (v katerega poanto ne verjamem): Platon o Sokratovi edinstvenosti pravi, da se je zaradi nje vanj zaljubil Alkibijad, priznan vojščak, državnik in lepotec, ki bi lahko imel vsakega moškega, a se je zaljubil v tistega, za katerega je menil, da ima, česar ni imel nihče drug – znal je z besedami pričarati vsako situacijo, dejstvo ali misel (verjetno ali neverjetno, realno ali fiktivno) tako, da si imel 'občutek', kot da je 'zamišljeno dejstvo ali misel pred teboj' povsem verjetna, otipljiva, vidna. Alikbijad je pri Sokratu odkril izjemno prepričevalno moč besed in duha, ki je ni našel pri nikomer drugem in ki Sokrata po njegovem dela najbolj privlačnega in zaželenega od vseh. Toda lahko rečemo, da je bila za Alkibijada ta izjemna retorična in 'sofistična' Sokratova lastnost tako privlačna zato, ker je bil Alkibijad politik in ena od najpomembnejših sposobnostih politika je prav zmožnost prepričljivega ubesedovanja, moč besedne suverenosti in prepričevanja. V tem je najti smiselno razlago, zakaj se je Alkibijad tako zaljubil v Sokrata in menil, da je edinstven, boljši od vseh drugih, saj je v tem prekašal vse ostale filozofske, retorične in sofistične tekmece. Navsezadnje ja ta 'politični' motiv svoje privlačnosti Alkibijad razkril, ko mu je ponudil kupčijo: če bi ga Sokrat naučil svoje 'agalma' (skrite neprecenljive dragocenosti, v tem primeru besedne prepričljivosti), bi mu on ponudil užitek med rjuhami. Človeška edinstvenost, imeno- Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 281 vana agalma, se torej razkrije s prekašanjem; on je v nečem boljši od drugega, od soseda, sošolca, uslužbenca, menedžerja, volunterja, filantropa, in to je tisto, kar ga naredi privlačnega. Toda ugovor proti takšnemu pojmovanju edinstvenosti poda že Sokrat sam, ko reče Alkibijadu, naj še enkrat dobro pogleda, če se morda ne moti, saj Sokrat meni, da si Alkibijad umišlja stvari o njem in da sam sploh ni takšen, kakršnega ga vidi Alkibijad – to, kar naj bi Alkibijad videl v njem, je odraz njegovih želja in prepričanj, to ni Sokrat, kakor vidi in razume samega sebe. Prav tako Sokrat meni, da Alkibijad sploh ni zaljubljen vanj, ampak v nekoga tretjega, v Agatona. Torej tudi za primer agalma oziroma edinstvenosti nekoga lahko rečemo, da izberemo tistega, ki nas dopolnjuje in (spet) sestavlja v celoto. In nenazadnje: zakaj bi morali primerjati hetero- in homoseksualna razmerja, da bi se lahko ozavestili o neenakopravnosti in eksploativnosti v partnerskem odnosu med moškim in žensko, kakor je to naredil Giddens v svojem pojmovanju sotočne ljubezni konec 20. stoletja? Ali enakopravnosti med moškim in žensko ni najti v heteroseksualnem odnosu? In če ne, zakaj? Enega najpomembnejših odgovorov ponuja nedavni poljudni članek Zakaj se več žensk kot moških identificira za spolno fluidne (2021): »Medtem ko so ženske v zadnjem desetletju ali več lahko našle več svobode, moške vloge spolov ostajajo razmeroma statične, saj še naprej ohranjajo moč v družbi. '[Moški] morajo ohraniti zelo moško spolno vlogo, da ohranijo to moč, del moškosti pa je heteroseksualnost,' pravi Morgan. Izražanje istospolnih interesov bi to moč lahko zmanjšalo. Kot pravi Massey, je moškost 'krhek koncept'. Lahko ga 'krši' istospolna privlačnost.« (Klein, 2021) Ali s(m) o zato morali homoseksualci/-ke inovativno oblikovati svoje odnose na neheteronormativnih temeljih, ker se ti ne istovetijo z močjo, sebičnostjo, hierarhijo, prisvajanjem, eksploatacijo, avtoritarnostjo in tudi nasiljem, saj s(m)o želeli/-e namesto tega oblikovati čustveno in seksualno obojestransko zadovoljujoče odnose, kjer obe strani dajeta in prejemata, kjer obe strani opravljata poslovna, gospodinjska, vzgojiteljska dela, kjer sta oba/-e partnerja/-ki zadovoljna/-i in zadovoljena/-i in najbolj bistveno, da sta oba partnerja/-ki etična/-i in dobra/-i, ker to je odlika človeka – da se zaveda, da je delati dobro – afirmirati – najpomembnejše, saj to zmore in zna. A kaj je bil glavni motiv, da s(m)o homoseksualci/-ke drugače oblikovali/-e svoje partnerska razmerja, kaj je bilo tisto, česar nis(m)o mogli/-e ali želeli/-e posnemati po heteroseksualnem razmerju? Nis(m) o posnemali/-e ali želeli/-e posnemati narave – za homoseksualna razmerja je že Platon dejal, in ustoličil predsodke do homoseksualnosti za nadaljnjih dva tisoč let, da so nenaravni in nereproduktivni na več ravneh. Moška nadrejenost, dominantnost, prisvajanje in eksploativnost pa izhajajo ravno iz odnosov v naravi, kakor denimo opredelita spolne vloge tako Aristotel kot Rousseau. V 5. knjigi Emil ali O vzgoji Jean Jacques Rousseau trdi, da so vse človeške lastnosti razen tistih, ki se nanašajo na spol, skupne z ostalimi vrstami, pri ženskah pa je ta razlika 282 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki še posebej opazna: »Med spoloma ni večje neenakosti, razen ko imamo opraviti s posledicami spola. Moški je moški le ob določenih trenutkih, ženska pa je ženska vse svoje življenje ali vsaj med njeno mladostjo. Vse se vrača nazaj k njenemu spolu. Delovanje njenih funkcij zahteva posebno konstitucijo.« (Rousseau, 1959: 388) Tako je po Rousseauju konstitucija spolov, ki omogoča njuno različno delovanje, naslednja: moški je aktiven in močan, ženska pa pasivna in šibka; moški ima zmožnost in voljo performance, medtem ko ima ženska sposobnost le sprejemanja in kvečjemu zmanjšanju odpora do le-te. Skratka, če so dosedanji koncepti ljubezni pokazali, da a) na tej zemlji ne moremo imeti zadovoljujočega razmerja (ker naša ljubezen sploh ne meri na dotičnega/-o partnerja/-ko, ampak na obnovitev nekega stanja-razmerja onkraj tega sveta); b) če pa že pridemo do partnerja/-ke, s katerim/-o se lahko podamo za ljubezen onkraj, umremo na (tej) zemlji; c) nobeno razmerje ne more povsem ponoviti/obnoviti prvotnega (družinskega ali božjega) razmerja; d) se osredotočajo na prvi vzhičeni, ekstatični, magični trenutek, ki slej ko prej mine, potem je logičen zaključek o nesmiselnosti prizadevanja za tovrstno uspešno, funkcionalno, zadovoljujoče ljubezensko razmerje. Prav tako ne pritrjujemo konceptu komplementarnosti moškega in ženskega spola, ki sta različna ravno toliko in tako, da ponujata isto zgodbo (kot vsi ostali) – dopolnjevanje skozi manko, skozi nezadovoljstvo, ki se peha za (izgubljeno) celoto (ali Aristofanova polovička, katere izvor je v luni). Skratka, vsi dosedanji ljubezenski koncepti kažejo, namigujejo in celo zapovedujejo neuspešnost, neizpolnjenost, nezadovoljstvo ljubezenskega razmerja, ki naj bi poganjalo naprej naše prizadevanje za to, da bi končno bili srečni, zadovoljni, pomirjeni in celoviti v neki nedoločni prihodnosti ali onostranstvu. Še več; če 'pravega/-o' partnerja/-ko (npr. Aristofanovsko dušo dvojčico) po ne vem kakšnem naključju ali določenih različnih kriterijih končno najdemo (npr. mlad, aristokratski, pameten deček, ki predstavlja odprtje milostnemu delovanju Boga v nas, odločitev za prešuštno razmerje dvorske ljubezni, zunanjo lepoto za reproduciranje genov, reproduciranje družinskega romana, prepustitev 'oceanskemu' občutju v 'maternici'), potem to (spet) nikoli ne gre v plus osebne sreče, zadovoljstva in zadovoljitve posameznika/-ice, ampak se osebno srečo posameznika/-ice in druge/-ga posameznika/-ice vzame vnemar in se preskoči na združitev in zlitje v neko božansko, večno, popolno, premordialno entiteto/princip, ki pomeni ukinitev kontingentne, partikularne posameznikove/-ičine eksistence oziroma (simbolno) smrt. Skratka: omenjeni koncepti (orfizem, platonizem, katolištvo, dvorskost, romantika in družinski roman) so se vsi ukvarjali z ljubeznijo kot usmerjenostjo v 'preteklost' (najzgodnejše otroštvo in mladost, prejšnje življenje ali onostranstvo ter izpolnjevanje določene funkcije v odnosu do partnerja/-ke) ali prihodnostjo kot nekim postankom, umiritvijo, zamrznitvijo življenjskega toka oziroma časa v neko idealno strukturo, ki ne Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 283 bo podvržena spremembam časa – vsem številnim drobcenim in gromozanskim vplivom, raznovrstnim izkušnjam (počasnim želvam, zbadljivim ježem, zoprnim dihurjem, premetenim lisjakom, diplomatskim opicam, močnim levinjam), raznovrstnim vonjavam (dišečim vijolicam, cvetočim magnolijam, sladkim vrtnicam) in pestrim začimbam (cimetu, origanu, majaronu). Človek ima zaradi utelešenosti izkušnjo, da se, kar izgradi, slej ko prej razgradi in spet ponovno začne, oziroma se giblje zdaj naprej, zdaj nazaj še malo nazaj in ponovno naprej. Summa sumarum lahko rečemo, da je človek z ljubezensko poanto, ki jo je do sedaj izpostavljal, sporočal, da je življenje nevredno živeti in da se mu moramo odpovedati v prid domnevne boljše preteklosti, nespoznavne prihodnosti ali celo nekega onostranstva. Prav tako menim, da je zaradi omenjanja in povezovanja ljubezni – bodisi z naravnim bodisi z božjim – v odnosu vedno nekdo podrejen ali nadrejen; nekdo si misli, da je več od druge/-ga, da se ga/jo zato mora častiti, torej nekdo mora biti čaščen/-a, nekdo pa častiti. A dejstvo je, da nihče ni več ali manj vreden/-a, in ta enakost, enakopravnost, vzajemnost, svoboda je bila vedno nekaj, s čimer človeška vrsta ni znala dobro ravnati v odnosih. A ljubezen je aktivno, enakopravno in kreativno soustvarjanje vsakodnevnega prijetnega bivanja obeh partnerjev/-k, ki je usmerjeno v sedanjost in prihodnost, včasih pa se mora tudi kaj naučiti iz preteklosti, zato je pomemben tudi spomin. Poudariti moramo, da razpravljamo o ljubezenskem odnosu in ne o zaljubljenosti, ki je živa, dokler traja občutek prvega trenutka, vznemirljivosti novega, ki želi ohraniti ta novi občutek prvega nihaja vedno znova in znova, a se po določenem času 'izpoje' in postane navada in nevznemirljiva rutina. A ljubezen se 'začne' ravno na mestu, ko se konča zaljubljenost, gre za neke vrste nadaljevanje zaljubljenosti in ohranjanja partnerskega odnosa še naprej zanimivega, pestrega in privlačnega. Ali to pomeni, da v ljubezni nimamo več strasti, ki nas ženejo in poganjajo onkraj naših fizičnih in psihičnih meja, ali to pomeni, da nič več ne čutimo in ne ljubimo več? Na splošno naj rečem, da je strast izjemno pomembna in da si moramo partnerja/-ko nedvomno želeti in poželeti v telesni in ostalih dimenzijah. Zadovoljujoča seksualnost, polna strasti in užitka, je ena od pomembnih značilnosti srečnega partnerstva. Res je, da je seksualnost intenzivnejša v času zaljubljenosti, vendar tudi v ljubezni njena strastnost ne bi smela usahniti. Ali vendar ni razlika v tem, da je 'najlažje' biti zaljubljen in 'najtežje' ljubiti? Pri ljubezni kriteriji zaljubljenosti namreč ne veljajo več. V ljubezni ni pomembno, kaj in koliko ti manjka, koliko te oseba spominja na mati ali očeta, koliko se kdo ukvarja z jogo in spiritualnostjo, koliko denarja ima pod palcem, koliko je oseba drugačna od prejšnjih partnerjev/-k, kakšno seksualnost imamo, ampak gre preprosto za sposobnost sprejeti sočloveka in ga/jo negovati v odnosu s seboj, tudi v povsem telesnem in seksualnem smislu. A strast do partnerja/-ke ni vezana le na seksualnost, ampak na splošno strastnost do skupnega bivanja, sode- 284 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki lovanja in morda celo ustvarjanja. V ljubezni gre za zavestno (ohranjanje) gibanja, vznemirljivosti, določanja in doseganja vsakodnevnih malih in velikih ciljev, namer in želja (za pozitivno spreminjanje, 'usmerjanje', sobivanje). Pri tem ne gre za nobeno 'kemijo, elektriko, gradbeništvo in promet', kakor radi nekateri ljubezen opredeljujejo z analogijami in metaforami – še zlasti kognitivni filozofi, kot sta George Lakoff in Mark Johnson. Še manj gre za to, da se privlačita plus in minus, saj je dejstvo, da se raje in bolje povezujemo s podobnimi in podobno mislečimi kot z različnimi. Tisto, kar zagovarjam v svojem konceptu ljubezni, je, da ima lahko prav vsak uspešno in srečno ljubezensko razmerje (če si to želi). Partnerjema/-kama ni potrebno zadostiti nobenim drugim (predhodno omenjenim) pogojem razen odločitvi, da bosta vztrajala/-i drug/-a ob drugem/-i, zaradi česarkoli že, če čutita nezadržno privlačnost in željo po zbližanju ter ohranjanju bližine. Tako menim, ker se strinjam denimo z Denisom de Rougemontom, ki pravi, da je možnost srečati pravega/-o partnerja/-ko podobna zadetku na loteriji, in prav tako z Martho Nussbuam, ki se sprašuje, kako bi sploh lahko (vnaprej) vedeli in prepoznali, kdo je naš/-a pravi/-a partner/-ka, ter zanj/-jo imeli vnaprejšnji kriterij prepoznave, zato je veliko pomembneje vztrajati pri odločitvi za odnos, kakor pa bodisi iskati pravega/-o partnerja/-ko bodisi se pritoževati nad neustreznim/-o partnerjem/-ko ali menjati partnerje/-ke. Seveda obstajajo določene osebnostne lastnosti, ki nas bolj privlačijo kot druge, in kakor rečeno, je s podobno mislečimi lažje dolgoročno shajati, je pa morda zato res, da bi takšne vrste odnos lahko želel kakšen dodaten 'izziv' in vznemirjenje, ki pride z različnostjo (čeprav seveda obstajajo različnosti tudi med podobnimi, saj niso kloni drug drugega). Skratka, koncept, ki ga predlagam, ne potrebuje polovičk, ne potrebuje komplementarnosti razlik, ne potrebuje učitelja/-ice in učenca/-ke, ne boga, ne genov – vsak/-a ostane to, kar je, hkrati pa raste in postane boljši/-a ravno zaradi odnosa, v katerem je. Drugi/-a jo/ga spodbuja, da se izboljšuje, presega, dopolnjuje, izpopolnjuje, raste, nadgrajuje. Naj bo moto naših partnerskih odnosov, da smo zaradi ljubezni boljši ljudje – tako osebnostno, partnersko, družinsko, kakor sosedsko, skupnostno, narodnostno, državno in nenazadnje kozmopolitsko: da smo boljši ljudje kot ljudje. Seveda bi mi kdo lahko očital, da je to naivno, idealistično in v protislovju z maloprej podano tezo, da je lahko vsak/-a takšen/-a, kakršen/-na je in je ljubljen/-a v takšnosti. Seveda! Ne trdim, da se mora vsak/-a partner/-ka razvijati v točno določeni smeri – nekateri si želijo preprosto biti in ostati takšni, kot so, za nekatere je dobro, da so pošteni/-e, iskreni/-e in resnicoljubni/-e, za druge je dobro, da so zviti/-e, preračunljivi/-e in prepričljivi/-e manipulatorji/-ke, za tretje je dobro, da so izbirčni/-e petičneži/-ice in hedonisti/-ke, za četrte je dobro, da so uspešni/-e ustvarjalci/-e in kreatorji/-ke družbenih in družabnih okusov in trendov, in tako dalje. Partnerja/-ki, ki sta v odnosu, vesta, kdo sta in Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 285 se dogovorita, kaj je tisto skupno, kar si želita razvijati, oblikovati, nadgrajevati in izboljšati. Torej me osebno pri novem konceptu poleg 'prevzetnosti in pristranosti' prvih trenutkov, prvega srečanja z očmi, prvih nasmehov, poljubov, dotikov, izmenjanih besed in prvih srečanj zanimajo predvsem vsi ostali trenutki, ki sestavljajo vsebino našega partnerskega odnosa. Zakaj ne bi drug/-a drugega/-e preprosto dojela/-i kot izjemno darilo, ki nam je bilo zaupano v dar kot nekaj najbolj dragocenega v našem življenju – nekaj, kar si v našem življenju želimo ohraniti in varovati. Na ta način je ljubezen lahko tako ne-polna, čeprav včasih popolna; morda se zdi, da je ne-celovita, čeprav daje povsem občutek celovitosti; ker je umeščena v prostor-čas, je ne-večna, čeprav se včasih raztegne čez vse, postane ter daje občutek, kot da je večna; morda se po vrsti let dolgoročnega odnosa zdi ne-ekstatična in zdolgočasena, čeprav včasih zanese čez vse do tedaj (po)znano in je nadvse ekstatična in navdihujoča; čeprav včasih one-sreči, lahko tudi povsem osreči; morda do določene mere daje občutek polne zavezanosti in s tem (ne)svobode, a daje vso svobodo znotraj zavezanega odnosa; včasih se zaradi določenih različnosti zdi, kot da obstaja v odnosu ne-razumevanja, čeprav skozi navidezno 'tančico oblakov' včasih ponudi obilo razumevanja in empatije; včasih sproža konflikte, a skoznje sproža željo po komuniciranju in njihovi razrešitvi ter zato zraste in izgradi razmerje v dialog; včasih smo drug/-a ob drugem/-i povsem blizu, nato nas nekaj ponese in odnese, da smo za nekaj časa vsak/-a pri sebi in nenazadnje včasih resno pomislimo, da bi bilo morda boljše, drugače s kom drugim, potem pa pride nek dogodek, ki nas opomni, kako smo srečni/-e in hvaležni/-e, da smo in imamo takšnega/-o partnerja/-ko. Ljubezen je natanko to sobivanje partnerjev/-k v vseh dimenzijah in njihovo razumevanje ter doumevanje, da je to del osebnostnega, partnerskega in družinskega sobivanja, ki nas osrečuje in zaradi česar smo še uspešnejši, prizadevnejši, ustvarjalni in bolj delovni, kot bi sicer bili. V na ta način opredeljeni ljubezni tako ni pravih ali napačnih partnerjev/-k, ni usojenih ali nesojenih partnerjev/-k, ni poražencev/-k ali zmagovalcev/-k, ampak – če se tudi jaz izrazim metaforično – le 'tekači/-ice' na kratke ali dolge proge. Slednji/-e so mi najbolj zanimivi/-e, saj se moč in kakovost ljubezni izkazujeta z 'dolgoprogaši/-cami'. Kajti ljubezen se godi, dogaja in se ne zgodi (zgodi se prvi trenutek, prvo srečanje, prvo soočenje, prvi poljub, prvi prepir ali nesporazum). To je izjemno pomembno za razumevanje zaljubljenosti in ljubezni – zaljubljenost se zgodi, ljubezen pa godi. Pravijo, da je težko priti na vrh, toda tam ostati je najtežje – enako je z ljubeznijo. Vstopiti v ljubezenski odnos je relativno lahko in hitro, ko si zaljubljen/-a, toda ostati v njem, deskati na 'valu' (čim dlje) – na 'valu', s katerega lahko sicer relativno hitro 'padeš' (kar dokazuje veliko število ločitev v prvih letih po poroki), a če že 'padeš', je še pomembneje, da se nanj vrneš, ujameš 286 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki ritem in (čim dlje) deskaš naprej, če se spet naslonim na metaforo – to je umetnost ljubezni in to je umetnost življenja, katerega ena največjih 'stalnic' je prav premena. In morda je zaradi tega ena od stvari, ki sem jih opazila v partnerskem odnosu, ta, da si ljudje želijo novosti in sprememb, kot da narava vsak dan ponuja inovacijo. V naravi so inovacije redke in ko smo že naštevali zgoraj omenjene koncepte ljubezni, ki segajo od leta 2400 pr. n. št. do začetka 20. stoletja, so v omenjenih konceptih le tri inovacije, ostalo so modifikacije predhodnih razmerij. Na ta način se bo tudi moj koncept izkazal za uspešnega in dobrega le z dolgoročnostjo uporabe in dolgoročnimi partnerskimi odnosi. Moj koncept ljubezni ne teži k večni in popolni harmoniji ter izenačitvi razlik znotraj podobnosti; ne teži k pomiritvi in ukinitvi vseh želja; ne želi drugega/-e dobiti v trajno posest; drugega/-e ne izrablja za svoje pomanjkljivosti, napake in zato, da se počuti samozavestnega/-o, nesamotno in nenazadnje partnerja/-ke ne uporablja za lastno čaščenje in povzdigovanje, ampak vsak/-a živi in sobiva s svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi, saj nis(m)o popolni/-e3. Priznati svoje napake, se opravičiti in jih popraviti je del tako naše osebne kakor partnerske rasti. Prav tako se partnerja/-ki ne želita 'zliti' kot sotočje dveh rek, čeprav skupno bivanje in orgazmi v spolnosti dajejo občutek združitve. Navsezadnje sta (morda) skupaj na podlagi nekega vsakdanjega dogodka, ko ju je skupni prijatelj nekega večera seznanil na festivalu letnega filma (to je povsem arbitrarno, a hkrati verjetno in realno zamišljanje srečanja – lahko bi se seveda odločila tudi za kaj drugega kot inicialno srečanje): oba/-e sta bila/-i samska/-i, nista se iskala/-i, bila/-i sta pač na istem kraju ob istem času. Skupaj nista zato, ker sta grešna/-ni, neresnična/-i, polovična/-i, neetična/-i, sentinentna/-i in bi drugega/-o uporabila/-i kot sredstvo za dosego nekega cilja, na primer očiščenja, odrešitve, užitka ali dviga socialnega statusa. Našteto smo doživljali/-e skozi zgodovino človeštva in vse še sedaj pogosto ponavljamo. Skupaj sta, ker sta se našla/-i, a tudi nič ne bi bilo narobe, če se ne bi našla/-i, bi se pač našla/-i s kom drugim. Je pa pomembno, da sta se našla/-i in da sta se se odločila/-i, da bosta od trenutka srečanja skupaj so-bivala/-i. Za to odločitev ni bilo treba pretirano razmišljati, kaj bi skupaj počela/-i, brez prevelike ambicije, da bi kaj morala/-i ali pričakovala/-i drug/-a od druge/-ga (ta nenehna obremenjenost s funkcijo plojenja ali pogodbenega, statusnega razmerja je partnerstvo in zakonsko zvezo obremenjevala in utesnjevala skozi tisočletja, čeprav naj poudarim, da sta v tej ljubezni senzualnost in seksualnost enako pomembni kot intelektualnost in kulturnost), vendar pa se je vse zgodilo samo od sebe, spontano: če sta se odločila/-i poročiti in imeti otroke ter družino, jo imata, če ne, pa ne; če se skupaj udeležujeta družabnih in kulturnih dogodkov, je 3 Navsezadnje prav omenjeni koncepti polovičk, učitelja-učenca, otroško-materinskega odnosa idr. razkrivajo, kako nepopolni smo. Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 287 v redu, če ne, tudi v redu; lahko da tudi ne hodita več skupaj na festivale, in če se s tem strinjata, je tudi v redu. Še vedno vsak/-a zase razmišljata, po svoje sanjata in fantazirata, a odkar sta skupaj, o nekaterih stvareh delita razmišljanja, sanje in fantazije ter jih tudi skupaj uresničujeta – to jima je v neznansko veselje, zadovoljstvo in izpolnjenje. Še nikoli se nista počutila/-i z nikomer tako svobodno, srečno in (samo)izpolnjeno, vsak/-a je zase in skupaj z drugim/-o, hkrati imata ob sebi nekoga, s komer se ljubita, se lahko skupaj razvijata, rasteta, izpolnjujeta svoje sanje in želje ter uresničujeta posamezne in skupne cilje. Skratka: ni pretiranega razloga, zakaj sta (ostala/-i) skupaj – lahko tudi ne bi, a sta si rekla/-i: »Zakaj pa ne: všeč sva si, dišiva si, dotiki in poljubi so slastni, senzualni in strastni, ton glasu in način (po)govora mi je všeč, način mišljenja in prepričanja so mi blizu in podobna, s čim se on/-a profesionalno ukvarja, mi je všeč, prav tako mi je všeč njegova/-ena izobrazba in splošna razgledanost.« In tako sta se godila/-i in (skupaj in zase) dogajala/-i – vse, kar sta (do)godila/-i in kar se jima je dogajalo in zgodilo, je (bila) ljubezen (to pomeni biti skupaj v dobrem in slabem)! A hkrati to ne pomeni, da gre za 'čisto spontanost in naključje' njunega odnosa – kakor rečeno je najpomembnejša vseeno odločitev: odločitev za delo ter vztrajanje v partnerskem odnosu (v dobrem in slabem). In tako, kot povsod drugje, ima tudi v ponujenem konceptu ljubezni tisti/-a v partnerskem odnosu, ki največ dela in je najbolj kreativen/-na, prilagodljiv/-a, potrpežljiv/-a in vztrajen/-a, tudi največ uspehov, sreče in zadovoljstva. Iz mojega pisanja sledi, da je poanta ljubezni, da je kreativno, intelektualno, modroslovno, senzualno in seksualno delo. Torej je ljubezen srečanje, a hkrati ni nekaj, čemur se zgolj prepustimo, čeprav se prepustimo, ampak nekaj, kar tudi zavestno oblikujemo, v čemer se odločamo, kar sooblikujemo, kjer soodločamo in sobivamo. Prav tako je del dolgoročnega partnerskega odnosa morda občasno tudi dolgčas, vendar bolje zdolgočasenost kot naveličanost in bolje naveličanost kot dominantnost in nasilnost, kajti nek partnerski odnos se pokaže kot uspešen ravno prek dolgoročnega razmerja. A kaj je sploh dolgčas? Heidegger (2005: 194) denimo meni, da najbolj ozavestimo (pomen) časa prav prek dolgčasa. Dolg-čas je stanje našega jaza, ko se mu zdi čas dolg. V dolgčasu izkušamo goli čas, se ga zavemo. Ko smo v dobri družbi s prijatelji, na zabavi ali v službi, se časa ne zavedamo, čas nekako kar 'zleti' in hitro mine, pri dolgčasu pa se vleče. Če življenje za posameznika nima smisla in ni zanimivo, to postane dolg(o)čas(no). Za to, da človek ne doživlja dolgčasa, mora biti svet zanimiv, življenje pa mora imeti smisel, in v tem smislu je gotovo prav partnerski odnos del življenjskega smisla. In ko se partnerja/-ki ne doživljata več kot zanimiva/-i, privlačna/-i in dobra/-i, takrat tudi partnerski odnos lahko postane dolgočasen. Zato si morata partnerja/-ki aktivno prizadevati, da ohranjata svoj odnos zanimiv, kreativen in dina- 288 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki mičen. Iz tega med drugim tudi sledi, da je ljubezen kreativno dinamično delo. Čeprav sem rekla, da sta za to, da se ljubezen med dvema godi, najpomembnejši tako spontanost kakor njuna skupna odločitev za dogajanje in/ali sobivanje, pa k zadovoljni, uspešni in dolgotrajni partnerski zvezi pripomorejo tudi nekatere karakterne značilnosti, vrednote in prepričanja, pri čemer podobnost karakterja, vrednot in prepričanj kaže na večjo uspešnost in srečnost dolgoročnega partnerskega razmerja. A seveda prevelika podobnost ni ravno najboljša, saj lahko pripomore k zdolgočasenosti, zato je pomembna tudi različnost, kar pomeni, da gre pri ljubezni za določeno mero 'rahlega neravnovesja', s čimer se ohranjajo dinamika, kreativnost in želja po napredku in izboljšavah, kajti pri zamišljeni popolnosti4 dinamika zamre, saj ni več prostora za kreativnost in nove možnosti. Na ta način dobimo kompleksno strukturo ljubezensko-partnerskega odnosa, strukturo, katere vezi ni mogoče tako lahko videti in razvozlati, kot bi kazalo na prvi pogled, kar naredi ljubezensko razmerje bolj polno, zanimivo, inteligentno, modroslovno in zahteva veliko več poglabljanja, komuniciranja, znanja, izkušenj, vlaganja, prizadevanja, vztrajanja, medosebnega soočanja in sodelovanja. Skratka, predlagana ljubezenska struktura je struktura kreativnosti, odprta struktura različnih možnosti, ki se porajajo in preizkušajo sladkost različnih in podobnih prepričanj, vrednot, pogledov, dotikov, okusov, stikov, srečevanj in sobivanja. Poleg tega je to razmerje, ki je naklonjeno uspešnemu, zadovoljnemu in srečnemu dolgoročnemu partnerskemu ali zakonskem odnosu (z otroki ali brez njih). 4 Pravzaprav morda ta svet nikoli ni hotel biti narejen po 'popolni podobi' (In zavedajoč se nepopolnosti tega sveta so si nekateri umislili nek popolni svet onostranstva?), saj ta svet izraža bistveno kreativni, dinamični, evolucijski princip in potencial skozi temeljno 'rahlo neravnovesje' (to ne pomeni dejanskega neravnovesja, ampak je prispodoba za to, da je nekaj lepo, delujoče, ampak v sebi še vedno nosi potencial za izboljšave in večjo izpopolnjenost), kajti kakor do sedaj nismo odkrili in denimo še ne poznamo popolnega pralnega praška, popolne zobne paste, popolnega tehnološkega ali IT izdelka, tako tudi ne poznamo popolnega ljubezenskega razmerja in popolne/-ga partnerja/-ke. Pravzaprav niti nimamo ideje, kaj naj bi bilo popolno, oziroma jo imamo kolikor smo prikazali zgoraj idejo popolnosti glede na predhodno stopnjo (ne)popolnosti in kar v tistem trenutku vemo le tako, kar bi še lahko ali bomo izpopolnili, saj popolnosti zares ne poznamo, poznamo pa delne popolnosti, tisto, kar smo do sedaj uspeli pokazati, da deluje (nekaj lahko deluje vrhunsko, odlično, dobro, slabo, delno pomanjkljivo in pomanjkljivo). Skratka, uspešnost in osrečujočnost razmerja lahko merimo le v relativni trajnosti neke partnerske oblike, ki izboljšuje sporazumno sprejeto 'dobro konfiguracijo določenega odnosa'. Vendar to še vedno ne pomeni, da z dolgoživostjo in dolgoročnostjo partnerskega odnosa ne merimo na željo po metaforično rečeno 'večnosti' ali da so ostala razmerja in oblike partnerskega razmerja manj uspešna in osrečujoča. Manj uspešna so zgolj relativno – če si partnerja/-ki želita zgolj naključna ali enkrat mesečna srečevanja, je to za njiju uspešno in osrečujoče; če si partnerja/-ki želita seksualno srečanje za eno noč, je to za njiju osrečujoče; če si partnerja/-ki želita dolgotrajno zvezo, je to zanju uspešna in osrečujoča dolgoživost njunega odnosa. Uspešnost in osrečujočnost na zemlji sta odvisni od želja, pričakovanj, zavezanosti, odgovornosti in uspešnih dejanj, s katerimi partnerja/-ki izpolnjujeta svoje želje, zaveze, dane obljube, hotenja in namere. Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 289 Na ta način moj koncept nima velike ali sploh nima zveze z nobenim od tragičnih pojmovanj ljubezni (na primer z antičnim tragiškim, dvorskim ali strastnim konceptom ljubezni) in še manj s kakšnim od sakralnih pojmovanj ljubezni, saj govorim o povsem vsakdanjem delujočem partnerskem odnosu, ki temelji na filozofski etiki in se v ničemer ne opira in ne naslanja na 'čudeže', 'iracionalnosti', 'komplementarnosti' ali vertikalne 'hierarhičnosti'. Partnerja/-ki, ki se nimata namena srečevati in/ali sobivati skupaj in drug/-a druge/-ga osrečevati in si nuditi zadovoljstva in užitka, opore in podpore, razumevanja in empatije, nimata skupaj kaj početi. A kaj se zgodi v primeru, ko eden/-na od partnerjev/-k postane nadrejen/-a, manipulativen/-a, lažniv/-a in celo nasilen/-a – navsezadnje v današnjem času večkrat beremo o takšnih odnosih? Predlagam, da se v takšnem primeru partnerja/-ki najprej pogovorita in poiščeta pomoč, ter če to ne deluje, naj se razideta. Takšno razmerje nikogar ne osrečuje, le uničuje, in menim, da to nikakor ni namen partnerskega razmerja. Seveda je to lahko reči, a včasih zahteva ločitev od manipulativnega/-e, dominantnega/-e, nezvestega/-e, nasilnega/-e partnerja/-ke veliko energije in časa (to poznam iz osebnih izkušenj, ko sem vrsto let trpela dominantno, nezvesto in manipulativno partnerko ter tudi partnerko, ki je imela povsem drugačne cilje v partnerstvu, zaradi česar se je sama opredeljevala za progresivno, mene pa je označevala s konservativno, kot da je to nekakšna žaljivka – prav zato tako poudarjam osrečujočnost razmerja in podobnost partnerjev/-k). In naj k temu dodam še en vidik: ko je ljubezen podana kot sobivanje, pri katerem ni nujno, da so vnaprej podane vse 'funkcije', 'inštrumenti' in 'kompas', je takšna ljubezen (lahko) tudi 'avantura' in 'inovacija', 'odkrivanje do tedaj nepoznanih osebnostnih krajin' (misli, čustev, delovanj), kar pa spet ne pomeni, da ni resna in da ni za oba/-e zavezujoča. Zato za vse, ki niso pripravljeni/-e na takšne vrste ljubezensko 'avanturo', na kateri na potnika/-ici lahko tako od zunaj kot od znotraj, metaforično rečeno, prežijo predatorski levi, bodičasti ježi, počasne želve, premetene opice, ukleščajoči raki, sluzasti lazarji (torej vsi predhodni koncepti, ki preprečujejo odkrivanje avtentičnih strasti, prepričanj, želja in oblikovanje inovativnega partnerskega odnosa), takšen odnos ni primeren. In tisti/-e, ki jih je strah vsega tega, naj se na pot ne podajajo, ampak rajši ostanejo doma, kar je le metafora za to, da so nekateri/-e bolj liberalni/-e, svobodomiselni/-e, kreativni/-e tudi na področju ljubezni, drugi/-e pa bolj konservativni/-e in tradicionalni/-e. Dejansko imamo lahko ljubezen za eno od oblik srečevanja, izmenjevanja, soodločanja in sobivanja med ljudmi. Obstajajo različne oblike srečavanja, intimnega druženja in sobivanja: zaljubljenost, srečanje za eno noč, občasno, neobvezno srečevanje, odprto razmerje, v katerem se poleg partnerja srečuješ tudi 290 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki z ostalimi ljudmi, dolgotrajno monogamno razmerje in različne oblike partnerskih razmerij glede na spolno usmerjenost in spolno identiteto ljudi, hetereseksualno, biseksualno, homoseksualno, panseksualno ali aseksualno partnersko razmerje, v katerem so lahko cisspolne, spolno nebinarne ali transspolne osebe. Pri nemonogamni partnerski zvezi gre za enak princip delovanja, le da se menjajo ljudje oziroma partnerji/-ke, čeprav je dolgotrajna monogamna partnerska zveza, ki jo nekaterim celo uspe do-živeti in uspešno, srečno in relativno miroljubno preživeti, seveda v človeških 'očeh' ideal. Tako lahko rečemo, da v mojem konceptu ljubezni ni nič zveličavnega in posebnega, kakor tudi ne zapovedujočega in univerzalnega in tudi ne na dolgo in široko razpredajočega. Moj koncept ljubezni je tako zastavljen le na podlagi enega motiva: da bi bil partnerski odnos osrečujoč (zaupljiv, miroljuben, spoštljiv, zadovoljujoč) za oba/-e partnerja/-ki in da si zato oba/-e želita dobro in srečno sobivati drug/-a z drugim/-o. Če tega v partnerstvu ni, potem se morata partnerja/-ki posloviti. Kot dober se koncept izkaže le z dolgoročnostjo. Ker so bili do zdaj koncepti ljubezni predvsem takšni, da niso dajali napotkov, ki bi partnerje/-ke osrečevali, sem jih večkrat omenila prav z namenom, da bi se o njih ljudje ozavestili in jih ne bi več (toliko) ponavljali. Prav tako sem si prizadevala, da je moj koncept preprost in razumljiv, da lahko ljudje vanj vnesejo svojo vizijo, znanje, izkušnje in želje – da je torej tudi inkluziven, demokratičen in sooblikovalen. In kakor ta moj koncept ne odraža velikih besed in ambicioznosti, menim, da tudi ljudje na splošno nimajo velikih ambicij, idej, želja in prizadevanj glede ljubezni in ne verjamem, da so jih kdaj koli imeli. Bili pa so določeni posamezniki, ki so imeli določeno vizijo ljubezni, hkrati pa so bili tudi zelo dobri PR-ovci ali so imeli prijatelje, ki so skrbeli za odnose z javnostmi in na ta način ljudi ozaveščali o njihovi viziji ljubezni. In kakor je rekel že Platon v Simpoziju, ter se to vedno znova pozablja, pa je dejstvo, da v vsaki dobi vedno soobstaja več različnih konceptov ljubezni (danes bolj kot kdaj koli prej), a ponavadi le enemu pripade splošna 'prevlada'. Platon sicer ni odgovoril, zakaj se to zgodi, a sama menim, da zato, ker so tudi partnerski odnosi odraz določenih produkcijskih in ekonomsko-političnih razmerij določene dobe, in glede na to, kateri družbeno-politični družbeni red in produkcijska razmerja v družbi prevladajo, to vsaj do neke mere naddoloči tudi prevladujoči tip partnerskega razmerja v določeni dobi. Upam, da bo tudi moj koncept v današnjem času koga nagovoril. Katarina Majerhold | Ljubezen kot kreativno in dinamično delo 291 Literatura Freud, Sigmund (1995): Opombe o transferni ljubezni. Problemi 33(1/2): 53–63, Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. — (1995): Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut FF. Heidegger, Martin (2005): Bit in čas, Ljubljana: Slovenska matica. Klein, J. (2021): Why more women identify as sexually fluid than men. BBC News https:// www.bbc.com/worklife/article/20210610-why-more-women-identify-assexually-fluid-than-men (Pridobljeno 15.06.2021) Lacan, Jacques (1996): Štirje temeljni koncepti psihanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Lakoff, George in Johnson, Mark (1999): Philosophy in the Flesh. NY: Basic Books. Novak, Boris A. (2003): Ljubezen iz daljave. Provansalska trubadurska lirika. Ljubljana: Mladinska knjiga. Nussbaum, Martha (2001): Upheavals of Thought, The Intelligence of Emotions. Cambridge: Cambridge University Press. Nygren, Andres (1953): Agape and Eros (prevod Eros och Agape. Stockholm 1930). London: S.P.C.K. Sveti Pavel (1984): »Pismo Rimljanom«; »1. Pismo Korinčanom«; »2. Pismo Korinčanom«. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat. Platon (1960): Simposion in Gorgias. Ljubljana: Slovenska matica. — (1969): Fajdros. Maribor: Založba Obzorja. Rougemont de, D. (1956): Ljubezen in zahod. Ljubljana: Založba Cf *. Rousseau, Jean-Jacques (1978): Julija ali nova Heloiza: Pisma zaljubljencev iz vasice pod Alpami, Knjiga 1. in knjiga 2. Zagreb: Naprijed. —(1959): OEuvres completes. Paris: Gallimard. 292 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 289 | Članki 293 PRI ČASOPISU ZA KRITIKO ZNANOSTI SMO V ZADNJIH DVEH LETIH IZDALI NOVE PREVODNE MONOGRAFIJE! NAROČITE IN BERITE: Giuseppe Acconcia Michael Hardt, Antonio Negri Monografija Veliki Iran Giuseppeja Acconcie, italijanskega novinarja, raziskovalca ter profesorja na Univerzi v Padovi, preseže fokus na geopolitičnih in imperialnih narativih in se poda v raziskovanje iranske civilne družbe od 19. stoletja do danes. Delo temelji na raziskavah, intervjujih in avtorjevem večletnem delu v Iranu, med katerim je dodobra spoznal iransko družbo. V pričujoči monografiji na svež način oriše zgodovino Irana od Ustavne revolucije leta 1906 prek delovanja civilne družbe. Izpostavlja močno organizirano inteligenco, pogosto izobraženo v tujini, novinarje, ženska gibanja, bazarske trgovce, pristaniške delavce, študente in druge družbene skupine, ki so v dolgem 20. stoletju prek strank, gibanj, protestov, stavk in drugih oblik organiziranja posegali v politično okolje Po Imperiju, Multitudi in Skupnem pri ČKZ pripravljamo še slovenski prevod zadnjega dela tetralogije avtorjev Michaela Hardta in Antonia Negrija – Skupščina. Knjiga izjemno plodovitega ameriško-italijanskega dvojca, ki je v originalu izšla leta 2017, je politično teoretski dialog z družbenimi gibanji, ki stremijo k radikalnim družbenim spremembam. Vas zanima revolucionarni potencial globalnih družbenih gibanj od Occupy, arabskih pomladi, Black lives matter itn. in zakaj gre pri desničarski reakciji? Potem je Skupščina, ki je ponovno delo prevajalskega kolektiva, prava izbira. VELIKI IRAN SKUPŠČINA Dilar Dirik Fredercik W. Taylor NAČELA ZNANSTVENEGA MANAGEMENTA Načela znanstvenega managementa Fredericka Winslowa Taylorja predstavlja nepogrešljivo branje za vse, ki jih zanima management, organizacijski procesi in njihov vpliv na sodobno družbo. Knjiga je opremljeno s štirimi spremnimi študijami, ki podrobno razčlenjujejo avtorjeve ideje in njihov vpliv na razvoj managementa skozi 20. stoletje. Namenjena je strokovni in znanstveni javnosti, ki se ukvarja s kritično obravnavo fenomena managementa ter razumevanjem njegovega pomena in vpliva na sodobno družbo. Taylorjeve ideje so pogosto napačno razumljene kot ideološko motivirane in zastarele. Vendar pa je proučevanje načel ključno za razumevanje paradigme managementa, ki, čeprav predstavlja eno od temeljnih metod sodobne družbe, ostaja hkrati tudi ena najmanj raziskanih. 294 KURDSKO ŽENSKO GIBANJE – ZGODOVINA, TEORIJA IN PRAKSA Dilar Dirik, postdoktorska raziskovalka migracij na oxfordski univerzi, je avtorica knjige Kurdsko žensko gibanje – zgodovina, teorija in praksa. V njej prek lastne socializacije in politizacije znotraj kurdskega gibanja za svobodo analizira vzpostavitev avtonomnega ženskega gibanja, njegovih struktur ter ženske teorije osvoboditve. Dirik kot avtorica presega objektivno opisovanje teorije in prakse kurdskih žensk, temveč mesto izrekanja pogosto prepušča sogovornicam, sama pa v premišljevanja vpenja stališča revolucionark in feministk globalnega Juga. Nujno branje za vse, ki se zavedajo, da bo 21. stoletje stoletje ženske revolucije! N A P O V E D U J E M O Ljudska fronta za osvoboditev Palestine: STRATEGIJA ZA OSVOBODITEV PALESTINE Programski tekst Ljudske fronte iz leta 1969 nam v času genocida in jalovih humanitarnih odzivov prinaša prepotrebno analizo palestinske družbe, njenih zaveznikov in sovražnikov, mesta in vloge sionističnega režima znotraj krščanskega kolonializma, predvsem pa osvežuje z brezkompromisnim pristopom do osvoboditve - od reke do morja! NAROČITE SE NA ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI! PRIDRUŽITE SE NAŠIM ZVESTIM BRALCEM IN SE NAROČITE NA ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI. Letna naročnina le 30 evrov, za študente in brezposelne pa 20 evrov. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je uveljavljena družboslovna in humanistična znanstvena revija. Zavezani smo kritični misli in transdisciplinarnosti, osvobajajočim epistemologijam in odpiranju akademskega prostora. Govorimo in tistem, o čemer se ne govori. Brcamo proti toku in izumljamo nove sloge plavanja – že od leta 1973. Naročanje na: [email protected] ali [email protected]. ČKZ IMA NOVO SPLETNO STRAN! Drago bralstvo vljudno vabimo k ogledu in uporabi naše nove spletne strani, na kateri lahko pregledujete pretekle revijalne in književne izdaje, spremljate dogodke v organizaciji ČKZ ter uporabljate novi iskalnik po naših preteklih številkah! Izjemen iskalnih prečesava vsa izdana besedila ter je odličen pripomoček za študij, iskanje citatov ali naključnih kuriozitet v arhivih Časopisa! Trenutno imamo naloženih zadnjih 10 letnikov, v kratkem pa bomo udarniško naložili tudi starejše številke! Dobrodošli na: www.ckz.si 295 mednarodna konferenca ZNANOST ZA DRUŽBO REVOLUCIONARNA POLITIČNA MISEL KURDISTANA 8.–12. APRIL 2024 KOPER & LJUBLJANA ponedeljek, 8. 4. → Koper, FHŠ sreda, 10. 4. Ljubljana, FF četrtek, 11. 4. Ljubljana, FDV petek, 12. 4. Ljubljana, PLAC 18.00–20.00 predavanje o 10.00–13.00 seminar o ženski 9.00–12.00 serija predavanj 19.00–21.00 razprava osvobodilni misli kurdistana znanosti iz kurdistana Kakšno znanost potrebujemo za izhod iz mnogoterih kriz Kaj je Jineolojî? Dialogi z Öcalanom Internacionalizem in svetovni politični položaj 17.00–19.00 okrogla miza torek, 9. 4. Ljubljana, FDV 10.00–13.00 seminar o öcalanovi sociologiji svobode Nujnost znanosti za družbo in intelektualne revolucije 16.00–18.00 okrogla miza Med emancipatorno znanostjo in neoliberalno akademijo 13.30–14.15 predavanje o političnih beguncih iz kurdistana 21.00 koncert Revolucijski čas v prostorih preživetja Izpod korenin (balkanske ljudske) Grunt (etno rock) 14.30–16.00 okrogla miza Politična misel za zapahi 17.00 razprava: demokratični narod vs balkanizacija Palestina, Kurdistan, Jugoslavija Trenutna politična situacija v Kurdistanu Proces spreminjanja znanosti v kapital in njeno spajanje z oblastjo je bilo hkrati odtujevanje znanosti od družbe. Središča in templji znanosti, ki je probleme reševala, so se spremenili v centre za ustvarjanje problemov, odtujevanje in zagotavljanje ideološke hegemonije. Razvila se je znanstvena disciplina za izkoriščanje vsakega naravnega in družbenega vira. Že samo ta resničnost dokazuje soodvisnost znanosti s kapitalom in oblastjo. Področje znanosti, ki je bilo družbi sveto, se je najbolj oddaljilo od tega, da bi ji služilo. – Abdullah Öcalan 296 →več informacij: www.ckz.si