Uporabnik:Andraz Bester/Sv. Ludovika de Marillac
Catégorie:Article utilisant une Infobox
Ludovika de Marillac (Ferrières–en–Brie, 12. avgusta 1591 – Pariz, 15. marca 1660) je bila francoska plemkinja. Skupaj s sv. Vincencijem Pavelskim je ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Za blaženo je bila razglašena leta 1920. Katoliška cerkev jo je priznala za svetnico in kanonizirala leta 1934, leta 1960 pa je bila razglašena za zavetnico socialnih del.
Po rimskem martirologiju se je spominjamo 9. maja (prej 15. marca), spominja se je tudi Družba hčera krščanske ljubezni.
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Začetki in mladost: vzgoja nezakonske deklice (1591–1613)
[uredi | uredi kodo]Ludovika de Marillac (1591–1660) je vse svoje življenje preživela v regiji Île–de–France.
V stari auvergnski rodbini, ki pa je dosegel plemstvo šele njen ded Viljem de Marillac (1518–1573), generalni finančni nadzornik, se je rodila 12. avgusta 1591 v Ferrières–en–Brie. Ludvik I. de Marillac, »vitez, gospod Ferrières–en–Brie in Villiers–Adam, praporščak« (…), jo je v notarsko overjeni listini, podpisani tri dni pozneje, priznal za svojo »naravno hčer« in ji dodelil rento, Vendar ime njene matere ni navedeno v nobenem znanem dokumentu. Ko se je Ludvik I. de Marillac 15. januarja 1595 ponovno poročil, je verjetno že dal štiriletno Ludoviko v internat v kraljevem samostanu v Poissyju.
Tam so dominikanke mladi Ludoviki in njenim tovarišicam omogočile izobrazbo, ki so jo običajno dobila plemiška dekleta: spoznavati Boga, brati, pisati in slikati. Pod vodstvom ene od svojih tet, m. Ludovike de Marillac, prve v svojem rodu (1556–1629), je dobila tudi temeljito humanistično izobrazbo. V tem času se je Ludovika najverjetneje seznanila z duhovnostjo slavne Katarine Sienske, kar se je pozneje poznalo v njenih duhovnih spisih.
Nekaj let pozneje, verjetno po smrti Ludvika I. de Marillac 25. julija 1604, jo je njen stric in vzgojitelj Mihael de Marillac (1560–1632) namestil v pariški dom za mlade plemkinje. Tam se je naučila voditi gospodinjstvo in uživala ozračje katoliške reforme, ki je zajela pobožni Pariz.
Nato je obiskovala kapucinke v predmestju Saint–Honoré, »hčere Križa«. Želela je postati ena od njih in se je zaobljubila, da bo služila Bogu in bližnjemu.
Mihael de Marillac, nekdanji pripadnik lige, je postal vodja za peticije v pariškem parlamentu in pripadnik pobožne stranke. Dejavno je sodeloval pri ustanovitvi reformiranega Karmela v Franciji ter se vztrajno gibal v krogu Madame Acarie. Tam je spoznal Petra Berulla (1575–1629) in Honoréja de Champigny (1568–1624). Ta je bil leta 1612 izvoljen za provinciala kapucinov. Glede na Ludovikino šibko zdravje ji je svetoval, naj ne postane kapucinka, ter ji zatrdil, da ima Bog zanjo »drug načrt«.
Ludoviko je na duhovni poti kmalu spremljal bratranec msgr. Janez Peter Camus (1584–1652), škof v Belleyju, velik prijatelj Frančiška Saleškega in nečak Ludvika de Marillac. Kljub njegovi dolgotrajni odsotnosti (tridentinski koncil je zahteval, da škofje prebivajo v svoji škofiji) se je Ludovika zelo navezala na tega vsestranskega Božjega moža. Med številnimi pobožnimi romani, ki jih je objavil msgr. Camus, jih je nekaj namenjenih »predstavitvi božje ljubosumnosti s pravičnimi kaznimi, ki jih Bog naloži tistim, ki mu s silo ali zvijačo skušajo iztrgati iz rok njegove neveste«.
Leta zakona: zakonska sreča in duhovni pomisleki (1613–1625)
[uredi | uredi kodo]Mihael de Marillac in njegov svak Oktavijan II. Doni d'Attichy (+1614) florentinskega rodu sta v Ludoviki videla novo priložnost za približevanje oblásti in odločila, naj se poroči s tajnikom kraljice–matere Marije Mediči.
Tako se je Ludovika de Marillac 5. februarja 1613 v cerkvi sv. Gervazija poročila z Antonom Le Gras (1577–1625) iz stare montferrandske družine, ki je pozneje postala plemiška. Čeprav je trdil, da je v sorodu s plemiči Le Gras, katerih ime in grb je nosil namesto imena in grba svojih prednikov, so njegovo ženo imenovali »gospodična« (mademoiselle), kar je bil v tistem času naziv, rezerviran za žene in hčere plemičev brez naslova.
Oktobra je mlada žena prezgodaj rodila sina, ki je 18. oktobra 1613 dobil ime Mihael Le Gras. Toda sreča družine je bila kratkotrajna: leta 1622 je Anton hudo zbolel. Ludovika je mislila, da jo Bog zaradi te bolezni kaznuje, ker ni spolnila, kar je obljubila v mladosti; doživljala je dolgo obdobje depresije in duhovne teme..
Na binkoštni dan leta 1623, ko je molila v cerkvi sv. Nikolaja, pa se je njen duh razsvetlil in dvomi so se v trenutku razblinili. Z lističa, kjer piše o tej »binkoštni luči« in ki ga je nosila s seboj do konca življenja, izvemo, da je tistega dne dobila gotovost, da je njeno mesto ob moževi postelji in da bo prišel čas, ko bo lahko naredila zaobljube, živela v skupnosti in našla novega duhovnega spremljevalca. Konec leta 1624 ali v začetku leta 1625 je spoznala Vincencija Pavelskega, ki je ob koncu misijonov, ki jih je pridigal v številnih Gondijevih župnijah, ustanavljal bratovščine krščanske ljubezni in s pomočjo Gondijevih kmalu ustanovil Misijonsko družbo, znano kot lazaristi.
Anton Le Gras, ki je zbolel za tuberkulozo, je umrl 21. decembra 1625, Ludovika in 12–letni Mihael pa sta se znašla v negotovem ekonomskem položaju. Kljub temu je Ludovika namestila sina v internat v Saint–Nicolas–du–Chardonnet. Postal je odvetnik v parlamentu in nato 25. junija 1652 »kraljev svetovalec na pariškem denarnem uradu«. Poročil se je z Gabrijelo Le Clerc, hčerko Nikolaja Le Clerc, graščaka iz Chennevièresa.
Od leta 1625 do 1629 je Vincencij Pavelski (imenovan tudi »gospod Vincencij«), ki je bil v Parizu, postopoma uspel usmeriti gospo Le Gras k zveličanju drugih in ne v lastno pobožnost ali materinsko skrb. Tako zelo, da jo je v pismu z dne 6. maja 1629 slovesno imenoval za svojo poslanko pri gospeh krščanske ljubezni, medtem ko je usoda v družini Marillac terjala svoj davek.
Gospe krščanske ljubezni so izhajale iz plemstva in meščanstva. Svoj čas so namenjale telesnemu in duhovnemu služenju ubogim, vendar so nekatere pošiljale svoje služabnice, da so jim kuhale, namesto da bi same pripravljale hrano. Ludovika, ki je običajno prišla z oblačili in zdravili, je zbrala gospe, jim prisluhnila in jih spodbudila, da so v ubogih, ki so jim služile, videle Kristusa. Pregledala je račune in usposobila vzgojiteljice za poučevanje deklet. Od takrat se je razkrivala njena osebnost, saj je premagovala telesne težave in tesnobo ter potovala po župnijah, da bi organizirala ali okrepila bratovščine.
Medtem je Mihael de Marillac, ki je bil 1. junija 1626 imenovan za varuha pečatov, po smrti kardinala Petra Berulla (2. oktobra 1629) postal vodja pobožne stranke, njegov polbrat Ludvik II. de Marillac pa je bil 3. junija 1629 povišan v maršala.
Od obleganja mesta La Rochelle (avgust 1627 – oktober 1628) je bilo njuno nasprotovanje politiki kardinala Richelieuja očitno. To nasprotovanje je povzročilo njun propad na znamenitem dnevu »opeharjenih« (11. oktobra 1630). Maršal in kancler sta bila aretitana in v hišnem priporu.
Maršala so obtožili poneverbe; sodišče, ki je bilo v celoti naklonjeno Richelieuju, pa ga je obsodilo na smrt in 10. maja 1632 javno obglavilo na Trgu Grève. Kancler je bil zaprt v trdnjavi Châteaudun, kjer je umrl 7. avgusta 1632, potem ko je prevedel Jobovo knjigo in začel pisati Razpravo o večnem življenju.
Medtem je Ludovika de Marillac 5. februarja 1630, ko je obiskala bratovščino krščanske ljubezni v Asnièresu in se pripravljala na obisk bratovščine v Saint–Cloudu, želela proslaviti obletnico svoje poroke z obiskom maše. Med prejemanjem obhajila je doživela mistično poroko s Kristusom, o kateri je kmalu zatem pripovedovala z naslednjimi besedami: »Zdelo se mi je, da mi naš Gospod daje misliti, da ga sprejemam kot sozakonca svoje duše.«
Kmalu je to izkušnjo delila z drugimi. 19. februarja 1630 ji je gospod Vincencij, ki se je vračal z misijona v Suresnesu, poslal Marjeto Naseau, mlado kravjo pastirico iz te vasi, ki se je naučila brati, da je poučevala tamkajšnjo mladino, in ki se je ponudila v službo ubogim. Za razliko od pariških pobožnih deklet se to mlado dekle ni balo sprejeti konkretnih obveznosti.
Od ustanovitve Družbe hčera krščanske ljubezni (1633–1660)
[uredi | uredi kodo]
Marjeta Naseau, ki je skrbela za bolnike s kugo, je kmalu zatem, 24. februarja 1633, umrla, vendar so njeno delo že prevzele druge kmečke žene. 29. novembra 1633 jih je Ludovika v dogovoru z Vincencijem zbrala pod svojo streho, da bi jih vzgajala. Tako so se začele ustanavljati hčere krščanske ljubezni. 25. marca 1642 so se Ludovika in štiri prve sestre zaobljubile, da se popolnoma posvetijo služenju Kristusu v osebi ubogih.
Ludovika in gospod Vincencij sta tesno sodelovala in se s pomočjo nove družbe, ki sta jo skupaj ustanovila, odzvala na prošnje najbolj ubogih v tistem času: vzgoja zapuščenih otrok, pomoč žrtvam tridesetletne vojne in fronde, skrb za bolnike na domu ali v bolnišnicah, pomoč obsojencem na galejah in duševno prizadetim, vzgoja kmečkih deklet, sodelovanje pri ustanovitvi hospica Svetega Jezusovega imena in Glavne bolnišnice v Parizu. Nič ni ustavilo teh novih sester, ki niso zaprte v klavzuri, teh deklet »na prostem«, katerih koprena je bila »sveta skromnost«, katerih samostan so bile hiše bolnikov, celica najeto stanovanje, samostanski križni hodnik pa mestne ulice ali bolnišnični oddelki – in njihovo geslo: »Ljubezen križanega Jezusa nas priganja«.
Ludovika je postopoma pošiljala ali ustanavljala nove skupnosti povsod, kjer se je pokazala potreba: v skoraj tridesetih mestih v Franciji in celo na Poljskem: Pariz, Richelieu, Angers, Sedan, Nanteuil–le–Haudouin, Liancourt, Saint–Denis, Serqueux, Nantes, Fontainebleau, Montreuil, Chars, Chantilly, Montmirail, Hennebont, Brienne, Étampes, Varšava, Bernay (Eure), Sainte–Marie–du–Mont, Cahors, Saint–Fargeau, Ussel, Calais, Metz in Narbonne.
Leta 1657 je Vincencij Pavelski pohvalil Ludoviko de Marillac, češ da je že več kot dvajset let »kot mrtva«, vendar je umrla šele 15. marca 1660, nekaj mesecev pred njim, stara 69 let.
Njeno truplo, ki je bilo najprej pokopano v cerkvi sv. Lavrencija v Parizu, zdaj počiva v kapeli sedanje materne hiše hčera krščanske ljubezni na 140 rue du Bac v Parizu.
Beatifikacija in kanonizacija
[uredi | uredi kodo]Ludoviko de Marillac je Benedikt XV. razglasil za blaženo 9. maja 1920, Pij XI. pa za svetnico 11. marca 1934. Janez XXIII. jo je leta 1960 razglasil za zavetnico socialnih del.
Po stari različici rimskega martirologija je bil njen spomin 15. marca. Ker pa je ta praznik padel sredi postnega časa, je dikasterij za zadeve svetnikov zahteval spremembo, ki je bila sprejeta. Katoliška Cerkev se danes spominja sv. Ludovike de Marillac 9. maja.
Družba hčera krščanske ljubezni obhaja njen praznik 9. maja, na dan njene beatifikacije. [[Kategorija:Wikipedijini članki s podatki o normativni kontroli]]