Železov(II) oksid
| |
| |
| Imena | |
|---|---|
| IUPAC ime
železov(II) oksid
| |
| Druga imena
fero oksid, železov monoksid
| |
| Identifikatorji | |
3D model (JSmol)
|
|
| ChEBI | |
| ChemSpider | |
| ECHA InfoCard | 100.014.292 |
PubChem CID
|
|
| UNII | |
CompTox Dashboard (EPA)
|
|
| |
| |
| Lastnosti | |
| FeO | |
| Molska masa | 71,844 g/mol |
| Videz | črni kristali |
| Gostota | 5,745 g/cm3 |
| Tališče | 1.377 °C (2.511 °F; 1.650 K) |
| Vrelišče | 3.414 °C (6.177 °F; 3.687 K) |
| netopen | |
| Topnost | netopen v alkalijah in alkoholu, topen v kislinah |
| Lomni količnik (nD) | 2,23 |
| Nevarnosti | |
| Glavne nevarnosti | lahko je samovnetljiv |
| NFPA 704 (diamant ognja) | |
| različna | |
| Sorodne snovi | |
| Drugi anioni | železov(II) fluorid, železov(II) sulfid, železov(II) selenid, železov(II) telurid |
| Drugi kationi | manganov(II) oksod, kobaltov(II) oksid |
| Sorodne snovi | železov(III) oksid, železov(II,III) oksid |
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |
| Sklici infopolja | |
Železov(II) oksid ali fero oksid je eden od železovih oksidov s formulo FeO. Njegov mineral se imenuje vustit. Je črn prah in se včasih zamenjuje z rjo, ki je sicer sestavljena iz hidriranega železovega(III) oksida (feri oksida). Železovi(II) oksidi spadajo v družino nestehiometričnih spojin, za katere je značilno pomanjkanje železa. V železovem(II) oksidu se giblje od Fe0,84O do Fe0,95O.[2]
Priprava
[uredi | uredi kodo]FeO se lahko pripravi s termičnim razpadom železovega(II) oksalata:
- FeC2O4 → FeO + CO2 + CO
Postopek se mora izvesti v inertni atmosferi, ker sicer nastane železov(III) oksid. Na podoben način se pridobivata tudi manganov(II) oksid in kositrov(II) oksid.[3][4]
Stehiometrični FeO se lahko pripravi s segrevanjem Fe0,95O s kovinskim železom pri 770 °C in 36 kbar.[5]
Reakcije
[uredi | uredi kodo]Železov(II) oksid je pri temperaturah pod 575 °C termodinamsko nestabilen in teži k disproporcionaciji na kovinsko Fe in Fe3O4:[2]
- 4FeO → Fe + Fe3O4
Zgradba
[uredi | uredi kodo]FeO kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu, v katerem so železovi atomi oktaedrično koordinirani z atomi kisika. Nestehiometrija se pojavi verjetno zaradi enostavne oksidacije Fe(II) v Fe(III), ki učinkovito nadomesti majhen del Fe(II) z dvema tretjinama dela Fe(III). Slednji zasede tetraedrični položaj v gostem skladu oksidne kristalne rešetke.[5]
Pri temperaturah pod 200 K se zgodi manjša sprememba zgradbe, ki spremeni simetrijo romboedra, in snov postane antiferomagnetna.[5]
Nahajališča
[uredi | uredi kodo]FeO sestavlja približno 9 % Zemljinega plašča. V plašču bi lahko bil električno prevoden, s čimer bi se morda lahko pojasnilo motnje v Zemljini rotaciji, ki se ne ujemajo s sprejetimi modeli lastnosti Zemljinega plašča.[6]
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Železov(II) oksid se uporablja kot pigment. Njegova uporaba je dovoljena tudi v kozmetiki in nekaterih črnilih za tetoviranje. V akvaristiki se uporablja za filtriranje fosfatov.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ P. Patnaik (2002). Handbook of Inorganic Chemicals. McGraw-Hill. ISBN 0-07-049439-8.
- ↑ 2,0 2,1 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements (2. izdaja). Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
- ↑ H. Lux (1963). Iron (II) Oxide. Handbook of Preparative Inorganic Chemistry (2. izdaja). Academic Press, NY. 1. del, str. 1497.
- ↑ A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray, London.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6.
- ↑ Science. Januar 2012.