Valletta

Il-Belt Valletta Ċittà Umilissima
Humilissima Civitas Valletta
Pogled na Valletto iz Slieme
Grb
Vzdevek:  Il-Belt
Geslo:  Città Umilissima
Lokacija na otoku Malta
Koordinati: 35°53′52″N 14°30′45″E
Država	Malta
Upravljanje
• župan	Dr. Alexiei Dingli (Nacionalna stranka)
Površina
• Skupno	08 km2
Prebivalstvo  (november 2005)
• Skupno	7.048
• Gostota	7.491 preb./km2
• Demonym	Belti (m). Beltija (f). Beltin (pl)
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Patron	sv. Dominik, Karmelska Mati božja, apostol Pavel, sv. Avguštin
Prazniki	3. avgust in 10. februar
Spletna stran	http://www.cityofvalletta.org/

Valletta (malteško: Belt Valletta ali Città Umilissima), imenovana tudi ″mesto trdnjava″ in ″mesto, ki so ga zgradili gospodje za gospode″, glavno mesto republike Malte ter upravno in trgovsko središče Malteških otokov. Leta 2005 je imela 7.048 prebivalcev.

Mesto ima zelo bogato zgodovino, mnogo zanimivih utrdb in palač in je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Najpomembnejše zgradbe so so-katedrala sv. Janeza Krstnika, ki je bivša samostanska cerkev malteškega viteškega reda, palača Auberge de Castille, v kateri je bila rezidenca kastiljske lože reda malteških vitezov, sedaj pa je v njej sedež predsednika vlade, palača velikega mojstra, v kateri je sedež malteškega parlamenta, Narodni muzej, mestno obzidje in utrdbe, od katerih je najbolj znana trdnjava Saint Elmo.

Ime

Mesto so začeli graditi vitezi malteškega reda leta 1566 in ga imenovali Humillssima Civitas Valletta – mesto, posvečeno ponižnosti, zaradi mogočnega obzidja, bastijonov in lepote baročnih zgradb pa so ga kmalu začeli imenovati tudi Superbissima – Veličastna. Maltežani so ga imenovali preprosto Il-Belt, kar pomeni ″Mesto″.

Mestna uprava

Na čelu Mestnega sveta Vallette je od leta 2008 župan Dr. Alexiei Dingli iz Nacionalne stranke (PN), ki je članica združenja evropskih ljudskih strank. Iz iste stranke je tudi večina mestnih svetnikov.

Geografija

Valletta leži na ozkem polotoku Xiberras na vzhodni obali otoka Malta. Mesto obdajata dva globoka zaliva: Marsamxett na severu in Velika luka (Grand Harbour) na jugu. Gospodarsko pomembnejša je Velika luka, v kateri je trgovsko pristanišče in terminal za potniške ladje.

Zgodovina

Hospitalci, danes bolj znani kot vitezi malteškega viteškega reda, so se po padcu Rodosa leta 1522 nekaj let selili po Evropi, dokler niso leta 1530 od sicilskega kralja Karla V. dobili v trajen zakup Malteškega otočja in dela libijske obale. Še naprej so se bojevali proti muslimanom, predvsem proti berberskim piratom, in kmalu postali trn v peti Osmanskega cesarstva. Sultan Sulejman Veličastni je zato leta 1565 nadnje poslal vojsko okrog 40.000 vojakov. Začelo se je obleganje, ki je trajalo od 18. maja do 11. septembra, ko so se oblegovalci umaknili.

Med obleganjem so se pokazale vse slabosti obrambnega sistema, zato so malteški vitezi sklenili, da zgradijo novo mesto in ga primerno utrdijo. Idejo sta podprla papež Pij V. in španski kralj Filip II. in obljubila tudi finančno pomoč. Temeljni kamen novega mesta je postavil veliki mojster malteškega viteškega reda Jean Parisot de la Valette 28. marca 1566. Mesto je projektiral Francesco Lapparelli, načrte za najpomembnejše zgradbe (Sacra infermeria, so-katedrala sv. Janeza, palača velikega mojstra in sedem rezidenc malteških vitezov) pa je naredil malteški vojaški arhitekt Gerolamo Cassar. Gradbena dela so se začela marca 1566. Najprej so zgradili obzidje, obrambne bastijone in cerkev Naše zmagovite Gospe, v naslednjih petnajstih letih pa še vse ostale pomembne zgradbe. Mesto so v čast velikemu mojstru imenovali Valletta.

Veliki mojster Jean Parisot je leta 1568 umrl. Nasledil ga je Pietro del Monte, ki je dela nadaljeval z nezmanjšano zagnanostjo in že leta 1571 so vitezi prenesli svoj sedež iz Vittoriose (Birgu) na južni obali Velike luke v novo prestolnico. Valletta je do konca 16. stoletja postala veliko mesto, kamor so se zaradi trgovine in varnosti začeli seliti prebivalci z obeh otokov in stara malteška prestolnica Mdina je izgubila velik del svojega prejšnjega sijaja.

Po odhodu malteških vitezov leta 1798 in kratkotrajni vladavini Francozov (1798-1800) so Malteškemu otočju zavladali Angleži. V tem času je Valletta dobila širša mestna vrata, nekaj novih in obnovljenih zgradb in mestno infrastrukturo. Med drugo svetovno vojno je bil med letalskimi napadi velik del mesta poškodovan in porušen. Mesto so po vojni obnovili in mu vrnili prvotni izgled.

Mestne znamenitosti

Kraj svetovne dediščine UNESCO
Valletta
[[Slika:|200px|Valletta]]
Podatki
Država:	Malta
Razglasitev:	1980
Razvrstitev:	Kulturni
Kriteriji:	i, vi
Ogroženost:	brez oznake
Zunanje povezave:	UNESCO

Na ulicah in trgih Vallette naletimo na arhitekturo od zgodnjega 16. stoletja do sodobne arhitekture. Mesto je s svojo izjemno zbirko cerkva, palač in utrdb osrednje kulturno središče Malteškega otočja in priljubljen cilj turistov s celega sveta.

Cerkve

V Valletti je kljub njeni majhni površini (0,8 km²) več kot 25 cerkva.

Prva zgradba, ki so jo zgradili v Valletti, je bila prav cerkev, ki so jo v čast zmage nad Turki imenovali cerkev Naše zmagovite Gospe. Njeno gradnjo je odobril veliki mojster Jean de la Cassière. Zgradili so jo v letih 1573-1578 po načtrih arhitekta Gerolama Cassarja. Prvotno je služila tudi kot samostanska cerkev reda malteških vitezov. V njej je bil pokopan veliki mojster reda Jean Parisot de la Valette, ko so zgradili so-katedralo sv. Janeza Krstnika pa so ga prenesli tja.

Angličansko katedralo oziroma pro-katedralo Sveti sv. Pavla je dala v 19. stoletju zgraditi angleška kraljica Adelajda, ki je na svojem obisku na Malti ugotovila, da anglikanci na otočju nimajo nobene cerkve. Cerkev uporabljata tudi škotska Cerkev sv. Andreja in Metodistična cerkev Velike Britanije in je edina metodistišna cerkev na otočju.

Cerkev sv. Frančiška Assiškega (San Franġisk t'Assisi) so začeli graditi leta 1598 in jo dokončali leta 1607. Nekaj deset let kasneje so na cerkvi odkrili konstrukcijsko napako, zato so je leta 1681 zgradili znova. Na pročelju je grb velikega mojstra Gregorija Carafa, ki je bil pokrovitelj gradnje.

Farna cerkev sv. Avguština (il-Knisja ta' Santu Wistin) je ena najstarejših cerkva v Valletti. Zgrajena je bila leta 1571 po načrtih in pod nadzorom Gerolama Cassarja, uradnega arhitekta malteških vitezov. Cerkev je bila leta 1756 prezidana po načrtih Giuseppa Bonnicija. Farna cerkev je postala leta 1968.

Leta 1692 je malteški jezuit Andrea odprl konzervatorij za dekleta. Od malteških vitezov in bogatih meščanov je dobil cerkev Kristusa Odrešenika (Kristu Redentur), ki je bolj znana kot Cerkev večnega čaščenja in je del iste zgradbe. Jezuitska cerkev (il-Knisja tal-Ġiswiti) je ena najstarejših v Valletti in ena največjih v škofiji.

V stolni cerkvi Brodoloma sv. Pavla (San Pawl tal-Ħġejjeġ) je lesen kip apostola Pavla iz leta 1657. Izdelal ga je Melchiorre Gafà, brat Lorenza Gafà, ki le leta 1680 cerkev prezidal. Na obletnico Pavlovega brodoloma (10. februar) je vsako leto procesija, na kateri nosijo Pavlov kip po ulicah Vallette.

Frančiškanska cerkev sv. Marije je med domačini zelo priljubljena in bolj znana kot Ta' Ġieżu. Cerkev so zgradili jezuiti na zemljišču, ki so ga leta 1571 dobili od mesta. Tudi za to cerkev je naredil načrte Gerolamo Cassar. Fasado so leta 1680 prenovili.

So-katedrala sv. Janeza

So-katedrala sv. Janeza Krstnika

Gradnjo samostanske cerkve reda malteških vitezov je leta 1572 odobril veliki mojster Jean de la Cassière. Graditi so jo začeli že naslednje leto in jo dokončali leta 1578. Načrte zanjo je naredil malteški vojaški arhitekt Girolamo Cassar.

Naziv "so-katedrala" je dobila kasneje, ko je njen ugled dosegel ugled nadškofove katedrale v Mdini. Leta 1820 je zato malteški nadškof dovolil, da se cerkev sv. Janeza Krstnika uporablja kot alternativni sedež malteških škofov.

Cerkev je navzven zelo nevpadljiva, njena notranjost pa je izredno bogato okrašena v baročnem slogu. Okrasje je delo kalabrijskega slikarja Mattia Pretija, ki je bil tudi sam vitez malteškega reda.

Na vsaki strani cerkvene ladje so po štiri bogato okrašene kapele, ki so pripadale osmim ložam malteškega reda: angleško-bavarska, ki je znana kot kapela relikvij, provansalska (posvečena sv. Mihaelu), francoska (posvečena spreobrnitvi sv. Pavla), italijanska (posvečena sv. Katarini), nemška (posvečena prazniku Svetih treh kraljev), kapela svetih zakramentov, auvergnejska (posvečena sv. Sebastijanu), aragonska (posvečena sv. Juriju) ter kapela Kastilje, Leona in Portugalske (posvečena sv. Jakobu).

Od umetniških del je najpomembnejša Caravaggiova (1571-1610) mojstrovina Obglavljenje sv. Janeza Krstnika, ki jo je umetnik naslikal leta 1608. Obglavljenje je njegova največja slika (3,5*5 m) in edina, ki jo je mojster podpisal. Razstavljena je v oratoriju katedrale. Na desni steni oratorija je tudi manjša Caravaggiova slika sv. Jeronima, ki so jo leta 1984 ukradli in nekaj mesecev kasneje po velikih zapletih vrnili.

V bližini glavnega vhoda je spomenik velikega mojstra Marc'Antonia Zondadarija iz Siene, ki je bil nečak papeža Aleksandra VII.. V katedrali je tudi okrog tristo kamnitih grobnic z bogato okrašenimi nagrobnimi ploščami. Ob katedrali je muzej z bogato zbirko tapiserij in drugih umetnin.

Palače

Palača velikega mojstra

V Valletti je mnogo palač, ki so vredne ogleda. Nekatere palače so bile hoteli oziroma sedeži (auberge) posameznih lož (langue) malteških vitezov, njihove privatne rezidence ali prebivališča domačih in tujih aristokratov.

Palača velikega mojstra je bogato opremljena z dragocenim pohištvom, starimi grbi in orožjem. Najpomembnejša prostora sta bivša dvorana vrhovnega sveta malteških vitezov in dvorana ambasadorjev s portreti velikih mojstrov. V palači so trenutno malteški parlament, urad predsednika države, knjižnica, Muzej orožja z izjemno zbirko srednjeveškega in renesančnega orožja, zbirka tapiserij, ki so jih stkali v Franciji za velikega mojstra Ramóna Perellosa y Roccafa in freske Michelangelovega učenca Mattea Pereza d'Aleccia.

Auberge de Castille na Kastiljskem trgu je bil uradni sedež vitezov Kastilje, Leona in Portugalske. Njihova loža je bila ena najvplivnejših in njihov vodja je bil po redovnem protokolu Veliki kancler reda. Vitezi jihove lože so bili odgovorni za obrambo dela mestnega obzidja, imenovanega Bastijon sv. Barbare. Prvotno palačo je zgradil malteški arhitekt Girolamo Cassar leta 1574. Leta 1741 so jo temeljito prezidali po načrtih Andrea Bellija. V palači je sedaj sedež ministrskega predsednika.

Auberge d'Aragon je najstarejša od sedmih rezidenc malteških vitezov, za katere je načrte naredil Girolamo Cassar in edina, ki je ohranila svojo prvotno podobo. Zgrajena je bila leta 1571. V njej so prebivali vitezi Aragonije, Navare in Katalonije, sedaj pa je del sedeža ministrskega predsednika.

Auberge de Provence je še ena Cassarjeva mojstrovina. Zgradili so jo v letih 1571-1575. V njej je bil sedež provansalske lože, njen vodja pa je bil po protokolu zakladnik malteškega reda. V letih 1824 do 1952 je bil v njej klub britanskih oficirjev, danes pa je v njej Narodni arheološki muzej.

Auberge d’Italie so začeli graditi leta 1574, v 17. stoletju pa so jo temeljito preuredili. V njej so trenutno sedež malteškega Državnega urada za turizem.

Auberge de Bavière je bila zgrajena leta 1629 kot privatna palača. Leta 1784 je prišla v last angleško-bavarske lože, potem pa je bila v njej oficirska restavracija, šola in uradi ministrstev.

Palačo Casa Rocca Grande je zgradil fra Pietro la Rocca, prior samostana sv. Štefana proti koncu 16. stoletje. Kasneje so je pregradili v palači Marina in Messina. V njej je bilo nekaj časa ministrstvo za šolstvo, od leta 1975 pa je v njej sedež Nemško-malteškega krožka.

Palača Casa Rocca Piccola je ena zadnjih palač, ki je ohranila svojo prvotno podobo in v njej še vedno živi malteško plemstvo – družina de Piro. Palača je odprta za javnost.

V bližini ruševin Kraljeve opere je palača Ferreira, ki ima izgled beneških palač. Znana je tudi kot Palazzo Francia, ker je v njej živela družina s tem priimkom, v njej pa je bila prvotno livarna – od tod tudi njeno ime ferreira.

Znana je tudi Palazzo Parisio iz zgodnjega 18. stoletja, v kateri je stanoval Napoleon Bonaparte, potem ko je 11. junija 1798 na pohodu v Egipt na hitro zavzel tudi Malto. V njej je bila kasneje Državna poštna uprava, sedaj pa je v njej Ministrstvo Skupnosti narodov za zunanje zadeve.

Palazzo Castellania je zgrajena leta 1748 po načrtih malteškega arhitekta Francesca Zerafa na mestu, kjer je bilo pred tem civilno in kazensko sodišče. Na fasadi sta kamnita kipa Pravice in Resnice. V palači je Ministrstvo za socialno politiko.

Muzeji

Speča gospa iz hipogeja Ħal-Saflieni, Arheološki muzej

Večina muzejev v Valletti je v starih palačah, ki so v javni lasti. Najpomembnejši so Muzej orožja is srednjega veka in renesanse v palači velikega mojstra, Vojni muzej, ki je posvečen predvsem drugi svetovni vojni, Manoelov gledališki muzej, Narodni muzej lepih umetnosti (Narodna galerija) in Narodni arheološki muzej, ki hrani predmete iz prvih prosto stoječih zgradb na svetu, starih okrog 5.500 let.

Narodni arheološki muzej je v nekdanji Auberge de Provence. V muzeju so razstavljeni predmeti od prve naselitve otočja (Għar Dalam, 5.200 pr. n. št.) do tarxienskega obdobja (Paola, 2.500 pr. n. št.): ročno orodje iz obsidijana, "rdeče figurice" iz Skorbe, keramika, predmeti iz kremena, koralde in drugo. V glavni dvorani so klesani kamniti predmeti iz svetišč, oltarni bloki iz Tarxiena, makete templjev in človeške podobe. Posebnost muzeja so kipi "spečih gospa" (Mara Rieqda), ki so jih našli v hipogeju Hipogej Ħal-Saflieni in "Malteške Venere" iu Ħaġar Qima.

V bližini arheološkega muzeja je Manoelov gledališki muzej, v katerem so zbrani predmeti in teksti iz bogate malteške gledališke zgodovine.

V Muzeju orožja je izredno bogata zbirka orožja italijanskega, francoskega, nemškega, španskega in turškega porekla. Sredi 1850. let je hotela britanska vlada celotno zbirko prenesti v London, vendar ji zaradi protesta domačinov to ni uspelo. Najslavnejša eksponata sta oklepa velikih mojstrov Martina Garzesa in Alofa de Wignacourta in številni bogato okrašeni topovi iz brona.

Vojni muzej Malte je v trdnjavi Saint Elmo. V zbirki prevladujejo predmeti iz angleškega obdobja po letu 1800 in druge svetovne vojne. Zgodovinsko pomembna je tudi trdnjava sama, ker je med velikim osmanskim obleganjem leta 1565 prav ona igrala ključno vlogo. V prostorih muzeja je bilo nekdaj trdnjavsko skladišče smodnika, med drugo svetovo vojno pa šola za posadke protiletalskih topov. Najpomembnejši eksponati iz muzejske zbirke so italijanski hitri patrolni čoln, Boforsov protiletalski top, Willisov džip ″Husky″ in lovsko letalo Gloucester Gladiator. Razstavljeno je tudi odlikovanje Jurijev križ, s katerim je kralj Jurij VI. odlikoval junaške branilce Malte.

Muzej Domus Pauli je v prizidku kapitlja cerkve brodoloma Sv. Pavla. V njem so razstavljeni predmeti, ki so povezani s cerkvijo Pavlovega brodoloma, makete, slike, risbe, fotografije in cerkvena oblačila.

Muzej so-katedrale sv. Janeza je v zgradbi ob katedrali. V njem so razstavljena dela srednjeveške in renesančne umetnosti, tapiserije, portreti velikih mojstrov malteškega reda (Jean de la Cassiere, Nicolas Cotoner in Manuel Pinto da Fonseca) in slike, ki so bile pred tem v stranskih kapelah katedrale, med njimi tudi "Sv. Jurij ubija zmaja" Francesca Potenzana.

Mnogo umetnin iz katedrale in drugih cerkva je zdaj razstavljenih v Narodni galeriji. Slike in skulpture za Narodno galerijo so začeli zbirati na začetku 20. stoletja. V zbirki so številna dela starih mojstrov, od katerih so najbolj znani Pietro Perugino (1450-1523), Vittore Carpaccio (1465-1526) in Mattia Preti (1613-1699). V galeriji so razstavljene tudi številne bronaste in marmorne skulpture malteškega kiparja Antonija Sciortina (1879-1947) in slike Edwarda Caruana Dinglija (1876-1950).

V Valletti je tudi Muzej igračk, med katerimi je največ Corgijev (welški pastirski pes) ter Dinkyjevih in Matchboxovih avtomobilskih modelčkov.

Gledališča

Manoelovo gledališče (Teatru Manwel) je tretje najstarejše gledališče v Evropi. Gledališče je majhno, saj premore komaj 623 sedežev, ima pa razkošen ovalen avditorij in tri nadstropja lesenih pozlačenih lož. Strop ima obliko kupole.

Kraljevo opero so zgradili leta 1866 po načrtih arhitekta Edwarda Middletona Barryja. Opera je bila med vojno leta 1942 popolnoma porušena. Na prostoru, kjer je stala, se še vedno dogajajo predstave, o njeni ponovni graditvi pa ni še nič dorečenega.

Gledališke predstave se dogajajo tudi v starem univerzitetnem gledališču v trdnjavi sv. Jakoba (St. James Cavalier).

Parki

Zgornji park Barrakka (Il-Barrakka ta' Fuq), iz katerega je čudovit razgled na Veliko luko, so prvič uredili že leta 1661 kot zasebni park italijanske lože. Za javnost so ga odprli šele leta 1824. Med bombardiranji v drugi svetovni vojni je bil zelo poškodovan. Ob sprehajalnih poteh so doprsni kipi, kipi in spominske plošče, posvečene pomebnim osebam in dogodkom iz malteške zgodovine.

Lep razgled na Veliko luko in valobran na njenem vhodu je tudi iz spodnjega parka Barrakka (Il-Barrakka t'Isfel). Pred nami sta kot na dlani trdnjavi Ricasoli in Saint Angelo in palača Bighi v Vittoriosi (Birgu) na južnem bregu zaliva. V parku sta dva pomembna spomenika: prvi je posvečen Aleksandru Ballu, vstajniku proti Francozom (1798) in prvemu guvernerju Malte, drugi pa obleganju Malte leta 1665.

Na vrhu obzidja zahodno od mestnih vrat je Hastingsov park (Ġnien Hastings), od koder je lep razgled na Sliemo, Manoelov otok in zaliv Marsamxett. Park je dobil ime po enem od malteških guvernerjev.

Utrdbe

Obujanje zgodovine, trdnjava Saint Elmo

Trdnjava Saint Elmo (Forti Sant’Iermu) stoji na skrajnem koncu polotoka Xiberrras, ki ločuje zaliv Marsamxett od Velike luke. Od sredine 20. stoletja je v trdnjavi policijska akademija, v spodnjih prostorih pa Vojni muzej. Trdnjava obvladuje oba zaliva, na njenem mestu pa je že pred prihodom malteških vitezov leta 1530 stal opazovalni stolp. Utrjevanje te strateške točke se je začelo leta 1533. Do leta 1565, ko so Malto napadli Turki, je iz prvotne utrdbe nastala mogočna trdnjava zvezdaste oblike, ki se je uspešno upirala obstreljevanju turškega težkega topništva s severne obale zaliva Marsamxett, kjer je zdaj trdnjava Tigne.

Zaradi stalnih turških groženj in slabosti, ki so se pokazale med velikim obleganjem, so se malteški vitezi odločali ali naj otok zapustijo ali naj ostanejo in ga poskušajo obnoviti. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette je odločil, da ostanejo in je zaposil za pomoč evropske vladarje. Zelo veliko pomoč je takoj dobili od španskega kralja Filipa II. in papeža Pija V., ki mu je poleg denarja dal na razpolago tudi izkušenega vojaškega arhitekta Francesca Laparellija. Laparellija je leta 1569 nasledil malteški arhitekt Gerolamo Cassar, ki je zasnoval Valletto kakršna je danes.

Laparelli in Cassar sta mestno obzidje postavila na najvišji točki polotoka in južno od mestnih vrat zgradila trdnjavo sv. Jakoba (Il-Kavallier ta' San Ġakbu) z veliko ploščadjo, na katero sta namestila topove, ki so branili mesto pred napadom s kopnega (iz smeri današnje Floriane). Trdnjava je branila mestna vrata in je bila nevarna tudi za tiste, ki bi se prebili v mesto. Angleži so utrdbo spremenili v oficirsko menzo in nato v skladišče hrane. Danes je v utrdbi ″Center za kreativnost″, ki prireja gledališke in glasbene predstave.

Druge zanimivosti

Na obzidju in bastijonih so na ključnih točkah stražni stolpi. Podobne stolpe so gradili že Feničani, za njimi pa tudi Grki in Rimljani. Stolpi so različni, večinoma okrogli. V njihovi notranjosti so vklesani razni vojaški ali drugačni simboli. Zelo pogost simbol je oko, ki se pojavlja tudi na tradicionalnih malteških ribiških čolnih dgħajsah in luzzih.

Mestna vrata (Bieb il-Belt) so že četrta, ki stojijo na vhodu v mesto. Prva vrata, imenovana Porta San Giorgio, je zgradil vojaški inženir Francesco Laparelli de Carotona. Gradili so jih od aprila 1566 do leta 1569. Leta 1634 so jih nadomestili z bolj razkošnimi vrati malteškega arhitekta Tommasa Dinglija. Tretja vrata so postavili na višku angleške moči na Malti leta 1853. Načrt zanje je naredil nek polkovnik Thompson iz kraljevih inženirskih enot. Vrata so imela dva osrednja in dva manjša stranska loka. Uradno so se imenovala Porta Reale. Maltežani so jim rekli kar Putrijal, Angleži pa Kingsway. Današnja vrata so svečano otvorili leta 1964 med praznovanji ob razglasitvi neodvisnosti. Njihov italijanski modernistični izgled je še vedno sporen.

V središču mestnega avtobusnega terminala tik pred mestnimi vrati stoji Tritonov vodomet. Oblikoval ga je malteški kipar Vincent Apap leta 1959.

Palačo Castellania so leta 1760 zgradili malteški vitezi kot mestno sodišče. Načrte zanjo je po naročilu velikega mojstra Manuela Pinta de Fonseca naredil arhitekt Francesco Zerafa. Na pročelju stavbe je de Fonescov grb, na balkonu v prvem nadstropju pa kipa Pravice in Resnice sicilskega kiparja Maestra Gianija. Na vogalu zgradbe so ostanki sramotnega stebra, na katerega so privezovali osumljene in obsojene na smrt po Priestovem uporu leta 1775. Nad stebrom je kljuka, ki so jo uporabljali za dvigovanje zvonov, pa tudi za obešanje obsojenih na smrt.

Valletta Waterfront je del morske obale v Veliki luki v Floriani, na kateri je devetnajst 250 let starih skladišč, ki jih je dal zgraditi veliki mojster Pinto. Na obali so tudi Fornijeva skladišča iz leta 1626, ki so bila zgrajena po naročilu velikega mojstra de Vilhena. V restavriranih skladiščih so zdaj trgovine, restavracije in zabavišča.

Ena najimpozantnejših zgradb v Valletti je bivša bolnišnica Sacra Imfermeria, v kateri je zdaj Mediteranski kongresni center. Zgradba stoji v bližini trdnjave Saint Elmo na vhodu v Veliko luko. Bolnišnico so začeli graditi leta 1574, potem pa so jo večkrat dogradili, nazadnje v letih 1660-1665. Dvorana je dolga 155 metrov in je bila ena največjih v Evropi. Slovela je tudi kot ena najboljših bolnišnic in je lahko naenkrat sprejela do 914 pacientov. Leta 1676 je veliki mojster Nicholas Cotoner v Infermeriji odprl šolo za anatomijo in kirurgijo, ki je med najstarejšimi v Evropi. Šola je predhodnica sodobne Medicinske šole na Malteški univerzi. Junija 1798 so vodstvo bolnišnice prevzeli Francozi in jo preimenovali v Grand Hopital. Leta 1800 so bolnišnico prevzeli Angleži in v njej je bila vse do leta 1918 vojaška bolnišnica. V letih 1950-1951 je bilo v njej Otroško gledališče, zatem šola, od leta 1978 pa Mediteranski kongresni center.

Začetki Nacionalne knjižnice, v kateri so shranjene osebne knjižnice malteških vitezov, arhiv malteškega viteškega reda in arhiva srednjeveških univerz v Mdini in Valletti, segajo v leto 1555. Temelje knjižnice je takrat z dekretom postavil veliki mojster reda Claude de la Sengle: vse knjige, ki so jih našli v zapuščinah pokojnih vitezov, so postale skupna last reda. Knjižnica z uradnim imenom Bibliotheca Publica je postaja javna knjižnica leta 1776 z dekretom, ki ga je sprejel Vrhovni svet reda pod predsedstvom velkega mojstra de Rohana. Glavne zbirke knjižnice so zapuščina Louisa Guérina de Tencina. Današnja Nacionalna knjižnica je dobila svoj sedanji status s sklepom parlamenta leta 1925. Leta 1936 ji je kralj Jurij V. podelil naslov Kraljeva in naslednje leto je prevzela arhive reda malteških vitezov. Leta 1976 se je preselila v današnje prostore v Floriani.

Viri

• Opća enciklopedija JLZ, VIII, Š-Šva, 442, Zagreb 1982
• Uradna turistična spletna stran Malte, Goza in Comina
• Uradna spletna stran mestne uprave
• Heritage Malta, nacionalna agencija za muzeje, konzervatorstvo in kulturno dediščino
• Malta Today
• Turistični zemljevid mesta