Pojdi na vsebino

Latinščina: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Radek (pogovor | prispevki)
odstavki
m Vatikan, Lacij, deklinacija =< sklanjanje, konjugacija=< spreganje
 
(42 vmesnih redakcij 23 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Jezik
{{slog|manjkajo np}}
| name = Latinščina
{{language|name=Latinščina|nativename=Lingua Latina
| nativename = Lingua latina
|familycolor=lawngreen
| pronunciation = {{IPA|laˈtiːna|}}
|states=kot uraden jezik v državi [[Vatikan]]
| states = [[Lacij]], [[Rimsko kraljestvo]], [[Rimska republika]], [[Rimski imperij]], [[srednjeveška Evropa]] in [[Evropa novega veka]], [[Kilikija|Armensko Kraljevstvo Kilikija]] <small>(kot [[lingua franca]])</small>, [[Vatikan]]
|region=[[Južna Evropa]]
| ethnicity = [[Latinci]]
|speakers=|rank=''Ni med prvih 100.''
| era = [[Ljudska latinščina]] se razvije v [[Romanski jeziki|romanske jezike]], 6-to do 9-to stoletje; formalni jezik se nadaljuje kot akademski [[lingua franca]] katoliških držav srednjeveške Evrope in tudi kot [[liturgijski jezik]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]].
|family=[[indoevropski jeziki|indoevropski]]<br />
| familycolor = indoevropski
&nbsp;[[Italski jeziki|italski]]<br />
| fam2 = [[Italski jeziki|italski]]
&nbsp;&nbsp;&nbsp;latinščina
| fam3 = [[Latinsko-faliskijski jeziki‎|latinsko-faliskijski]]
|nation=v [[Vatikan]]u<br /><small>V njem se uraduje, ne uporablja se ga v vsakdanjem govoru</small>
| imagecaption = Latinski napis na [[kolosej]]u
|agency=uradno nobeno združenje
| image = Rome Colosseum inscription 2.jpg
|iso1=la|iso2=lat|
| imagesize = 300px
|map=
| map = Roman Empire map.svg
| mapcaption = Največja razširjenost rimskega imperija, ki prikazuje območje govorcev latinščine.
| map2 = Romance 20c en-2009-15-02.png
| mapcaption2 = Območje romanskih jezikov, moderni nasledniki latinščine, v Evropi.
| agency = V antiki, romanske šole slovnice in retorike.<ref>{{cite encyclopedia|title=Schools|encyclopedia=Britannica|edition=1911}}</ref> Danes, [[Papeška akademija za latinščino]].
| script = [[Latinska abeceda]]&nbsp;<!-- &nbsp; needed to prevent default link to Latin script -->
| nation = {{VAT}}<br /><small>V njem se uraduje, ne uporablja se ga v vsakdanjem govoru</small>
| iso1 = la
| iso2 = lat
| iso3 = lat
| glotto = lati1261
| glottorefname = Latin
| lingua = 51-AAB-a
| notice = IPA
}}
}}


'''Latinščina''' (latinsko ''lingua Latina'') je antični [[indoevropski jeziki|indoevropski jezik]] in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope.
'''Latinščina''' (latinsko ''lingua Latina'') je antični [[indoevropski jeziki|indoevropski jezik]] in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope.


Vsi [[romanski jezik]]i izhajajo iz latinščine, mnogo besed z latinskim korenom pa je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v [[slovenščina|slovenščini]]. V zahodnem svetu je bila latinščina celo več kot [[tisočletje]] [[lingua franca]], naučen jezik za [[znanost|znanstvene]] in [[politika|politične]] zadeve. Pozneje jo je v [[18. stoletje|18. stoletju]] nadomestila [[francoščina]], v poznem [[19. stoletje|19. stoletju]] pa [[angleščina]]. Podobno vlogo je imel v [[Indija|Indiji]] [[sanskrt]]. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]], kar vključuje to, da je uradni jezik države [[Vatikan]]. Uporablja se tudi za kovanje imen v [[znanstvena razvrstitev|naravoslovni razvrstitvi]] živih bitij.
Vsi [[romanski jezik]]i izhajajo iz latinščine, mnogo besed z latinskim korenom pa je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v [[slovenščina|slovenščini]]. V zahodnem svetu je bila latinščina celo več kot [[tisočletje]] [[lingua franca|''lingua franca'']], naučen jezik za [[znanost|znanstvene]] in [[politika|politične]] zadeve. Pozneje jo je v [[18. stoletje|18. stoletju]] nadomestila [[francoščina]], v poznem 19. stoletju pa [[angleščina]]. Podobno vlogo je imel v [[Indija|Indiji]] [[sanskrt]]. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]], kar vključuje to, da je uradni jezik države [[Vatikan]]. Uporablja se tudi za kovanje imen v [[znanstvena razvrstitev|naravoslovni razvrstitvi]] živih bitij.


==Izvor==
== Zgodovina ==
V drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. se je iz [[indoevropski jeziki|indoevropske jezikovne skupnosti]] (iz njenega [[zahod]]nega dela, živečega v tedanji srednji in zahodni [[Evropa|Evropi]]) izločilo nekaj ljudstev in se napotilo proti [[jug]]u iskat nova ozemlja. V nekaj naselitvenih valih so ti predstavniki Indoevropejcev zasedli [[Apeninski polotok]] in izpodrinili tamkajšnje večinoma neindoevropske prebivalce. V novi domovini so dobili ime ''Italiki''. To ime označuje pripadnike številnih plemen, govorečih sorodne jezike in narečja. Zlasti pomembni sta dve večji jezikovni skupini: [[oskijščina|osko]]-[[umbrijščina|umbrijska]] in latino-[[faliskijščina|faliskiška]] (v to spada latinski jezik).


Latinščina je dobila ime po pokrajini ''Latium'' (slovensko [[Lacij]]), vendar je bila prvotno le eno od [[narečje|narečij]], ki so jih govorili v tej pokrajini, namreč narečje mesta [[Rim]] in njegove bližnje okolice. Ko pa sta začela naraščati moč in vpliv Rima, se je začelo širiti tudi področje, na katerem so govorili latinsko. Latinščina je najprej izpodrinila sorodne in drugorodne jezike na polotoku, ko pa je [[rimski imperij]] obvladal skoraj ves tedaj znani svet, se je zelo razširila po Evropi, Severni [[Afrika|Afriki]] in [[Bližnji Vzhod|Bližnjem Vzhodu]] kot formalni jezik [[Rimski imperij|Rimskega imperija]] in se tako povzdignila v svetovni jezik.
Latinščina spada skupaj s [[faliskijščina|faliskijščino]] v latinsko-faliskijsko vejo [[italski jeziki|italskih jezikov]], ki se izrazito razlikuje od druge [[oskijščina|osko]]-[[umbrijščina|umbrijske]] skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta 1200 pr. n. št. drugo za drugo prekoračilo Alpe in poselilo srednjo in južno Italijo.


== Izvor ==
Rimljani so se pozneje veliko naučili tudi od narodov, ki so zapadli pod njihovo oblast. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcev Sredozemlja so prevzeli večino imen mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi z plovbo. [[Etruščani]] so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeli [[Grki]]. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grških kolonijah južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila ime Velika Grčija. Tudi svoje črke so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrške pisave.
Latinščina spada skupaj s faliskijščino v latinsko-faliskijsko vejo [[italski jeziki|italskih jezikov]], ki se izrazito razlikuje od druge osko-umbrijske skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta 1200&nbsp;pr. n. št. drugo za drugim prekoračilo [[Alpe]] in poselilo srednjo in južno Italijo.


Rimljani so se pozneje veliko naučili od [[narod]]ov, ki so zapadli pod njihovo oblast. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcev [[Sredozemlje|Sredozemlja]] so prevzeli večino [[ime]]n mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi s plovbo. [[Etruščani]] so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeli [[Grki]]. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grških [[Kolonija (geografija)|kolonijah]] južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila ime [[Velika Grčija]]. Tudi svoje [[črka|črke]] so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrške [[pisava|pisave]].
==Razvoj==


== Razvoj ==
V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinar [[Polibij]], ki v 2.st. pr. n. št. piše o ''prvi kartažanski pogodbi'' (morda iz 509 pr. n. št.), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:
V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinar [[Polibij]], ki v 2. stoletju pr. n. št. piše o ''prvi [[Kartagina|kartažanski]] pogodbi'' (morda iz 509&nbsp;pr. n. št.), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:


* predknjiževna (predliterarna) doba: od začetkov do okoli 300&nbsp;pr. n. št.;
* predknjiževna (predliterarna) doba: od začetkov do okoli 300&nbsp;pr. n. št.;
* stara (arhaična) doba: od okoli 300 pr. n. št. do 80&nbsp;pr. n. št.;

* klasična doba: od leta 80 pr. n. št.do leta 14 našega štetja (do [[Avgust]]ove smrti); za to dobo se je uveljavil naziv ''zlata latinščina'';
* stara (arhaična) doba: okoli 300&nbsp;pr. n. št.-80&nbsp;pr. n. št.;

* klasična doba: 80&nbsp;pr. n. št.-14&nbsp;n. št. (do [[Avgust]]ove smrti); za to dobo se je uveljavil naziv zlata ''latinščina'';

* cesarska doba:
* cesarska doba:
** zgodnja: 14-117, imenovana tudi ''srebrna latinščina'';
** zgodnja: od leta 14 do leta 117, imenovana tudi ''srebrna latinščina'';
** srednja : 117-192, do smrti cesarja [[Komod]]a;
** srednja: od leta 117 do leta 192 (do smrti cesarja [[Komod]]a);
** pozna cesarska doba: od leta 192 do konca cesarstva leta 476 (in še naprej do srede 7. stoletja.


V obdobju klasične dobe latinščine se razvije ''sermo urbanus'' (''mestna govorica''), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti po [[književnost|književnih]] besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.
* pozna cesarska doba: l. 192 do konca cesarstva l. 476 (in še naprej do srede 7. stoletja).


== Književnost ==
V obdobju klasične dobe latinščine se razvije ''sermo urbanus'' (''mestna govorica''), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti po književnih besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.
Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. [[Pisatelj]]i arhaične dobe (zlasti [[Plavt]] v svojih [[komedija]]h) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri [[Terencij]]u take vsidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v 1. stoletju pr. n. št. postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel [[Cicero]], saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s Cezarjem postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.


Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v [[sintaksa|sintaksi]]. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le [[pesnik]]i so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike [[Salustij]]a, [[Kornelij Nepote|Nepota]] in [[Tit Livij|Livija]].
==Zgodovina==


Propad [[republika|republike]] je povzročil konec politične svobode, zato govorniške šole, kjer so se mladi Rimljani naučili svoj jezik lepo oblikovati, niso imele več tolikega pomena.
V 2. polovici 2. tisočletja pr. n. št. se je iz [[indoevropski jeziki|indoevropske jezikovne skupnosti]] (iz njenega zahodnega dela, živečega v tedanji srednji in zahodni Evropi) izločilo nekaj ljudstev in se napotilo proti jugu iskat nova ozemlja. V nekaj naselitvenih valih so ti predstavniki Indoevropejcev zasedli [[Apeninski polotok]] in izpodrinili tamkajšnje večinoma neindoevropske prebivalce. V novi domovini so dobili ime Italiki. To ime označuje pripadnike številnih plemen, govorečih sorodne jezike in narečja. Zlasti pomembni sta dve večji jezikovni skupini: osko-umbrijska in latino-faliskiška (v to spada latinski jezik).

Latinščina je dobila ime po pokrajini Latium (slovensko [[Lacij]]), vendar je bila prvotno le eno od narečij, ki so jih govorili v tej pokrajini, namreč narečje mesta [[Rim]] in njegove bližnje okolice. Ko pa sta začela naraščati moč in vpliv Rima, se je začelo širiti tudi področje, na katerem so govorili latinsko. Latinščina je najprej izpodrinila sorodne in drugorodne jezike na polotoku, ko pa je [[rimski imperij]] obvladal skoraj ves tedaj znani svet, se je zelo razširila po Evropi, Severni Afriki in Bližnjem Vzhodu kot formalni jezik [[Rimski imperij|Rimskega imperija]] in se tako povzdignila v svetovni jezik.

==Literatura==

Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. Pisatelji arhaične dobe (zlasti [[Plavt]] v svojih komedijah) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri [[Terencij|Terenciju]] take usidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v [[1. stoletje pr. n. št.|1. stoletju pr. n. št.]] postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel [[Cicero]], saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s [[Cezar|Cezarjem]] postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.

Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v [[Sintaksa|sintaksi]]. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le pesniki so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike [[Salustij|Salustija]], [[Kornelij Nepote|Nepota]] in [[Tit Livij|Livija]].

Propad republike je povzročil konec politične svobode, zato govorniške šole, kjer so se mladi Rimljani naučili svoj jezik lepo oblikovati, niso imele več tolikega pomena


== Slovnica ==
== Slovnica ==

{{glavni|Latinska slovnica}}
{{glavni|Latinska slovnica}}
Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamo [[glagolska pripona|pripone]] in obrazila nespremenljivi osnovi. [[sklanjatev|Sklanjanje]] [[samostalnik]]ov in [[pridevnik]]ov se imenuje ''deklinacija'', [[spregatev|spreganje]] [[glagol]]ov pa ''konjugacija''. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov.
Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamo [[glagolska pripona|pripone]] in obrazila nespremenljivi osnovi. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov.
Sklanjatve in spregatve so opredeljene kot prva, druga, itd., vendar tudi po prevladujočem glasu v besedi. Pri samostalnikih je ta glas v obrazilu šestega sklona ednine, pri glagolih pa v priponi. Tako se imenuje prva sklanjatev tudi "a deklinacija", ker velja za samostalnike z obrazilom -a. Pri glagolih pa je "a konjugacija" tista, kjer je "a" pripona med besedno osnovo in obrazilom, na primer ''laud-a-re''.


Sklanjatve in spregatve so opredeljene kot prva, druga, itd., vendar tudi po prevladujočem glasu v besedi. Pri samostalnikih je ta glas v obrazilu šestega sklona ednine, pri glagolih pa v priponi. Tako se imenuje prva sklanjatev tudi "a sklanjatev", ker velja za samostalnike z obrazilom -a. Pri glagolih pa je "a spregatev" tista, kjer je "a" pripona med besedno osnovo in obrazilom, na primer ''laud-a-re''.
== Viri ==


== Viri ==
* ''Leksikon Antika''. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
* ''Leksikon Antika''. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
* Babič, Matjaž. ''Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika''. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Ljubljana 2004.
* Babič, Matjaž. ''Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika''. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Ljubljana 2004.
Vrstica 70: Vrstica 75:


== Glej tudi ==
== Glej tudi ==

{{Wikislovar|latinščina|Latinščina}}
{{Wikislovar|latinščina|Latinščina}}
{{InterWiki|code=la}}
{{InterWiki|code=la}}
Vrstica 82: Vrstica 86:
* [[Lacij]]
* [[Lacij]]


== Sklici ==
[[Kategorija:Staroveški jeziki]]
{{sklici|1}}
[[Kategorija:Italski jeziki]]
[[Kategorija:Indoevropski jeziki|*]]


[[Kategorija:Staroveški jeziki]]
[[ab:Алаҭын бызшәа]]
[[Kategorija:Jeziki Italije]]
[[af:Latyn]]
[[Kategorija:Jeziki Vatikana|*]]
[[als:Latein]]
[[Kategorija:Latinščina]]
[[am:ሮማይስጥ]]
[[Kategorija:Latinsko-faliskijski jeziki]]
[[an:Latín]]
[[Kategorija:Pregibni jeziki]]
[[ang:Lǣden]]
{{normativna kontrola}}
[[ar:لغة لاتينية]]
[[arc:ܠܫܢܐ ܠܐܛܝܢܝܐ]]
[[arz:لاتينى]]
[[ast:Llatín]]
[[az:Latın dili]]
[[ba:Латин теле]]
[[bar:Latein]]
[[bat-smg:Luotīnu kalba]]
[[bcl:Tataramon na Latin]]
[[be:Лацінская мова]]
[[be-x-old:Лацінская мова]]
[[bg:Латински език]]
[[bm:Latin]]
[[bn:লাতিন ভাষা]]
[[bo:ལ་ཏིན​་སྐད།]]
[[br:Latin]]
[[bs:Latinski jezik]]
[[ca:Llatí]]
[[cbk-zam:Lengua Latin]]
[[cdo:Lá-dĭng-ngṳ̄]]
[[ceb:Linatin]]
[[co:Lingua latina]]
[[cs:Latina]]
[[cu:Латиньскъ ѩꙁꙑкъ]]
[[cv:Латин чĕлхи]]
[[cy:Lladin]]
[[da:Latin]]
[[de:Latein]]
[[diq:Latinki]]
[[dsb:Łatyńšćina]]
[[el:Λατινική γλώσσα]]
[[eml:Latèin]]
[[en:Latin]]
[[eo:Latina lingvo]]
[[es:Latín]]
[[et:Ladina keel]]
[[eu:Latin]]
[[ext:Luenga latina]]
[[fa:زبان لاتین]]
[[fi:Latina]]
[[fiu-vro:Ladina kiil]]
[[fo:Latín (mál)]]
[[fr:Latin]]
[[frp:Latin]]
[[fur:Lenghe latine]]
[[fy:Latyn]]
[[ga:An Laidin]]
[[gag:Latin dili]]
[[gan:拉丁語]]
[[gd:Laideann]]
[[gl:Lingua latina]]
[[gn:Latinañe'ẽ]]
[[gv:Ladjyn]]
[[hak:Lâ-tên-ngî]]
[[he:לטינית]]
[[hi:लातिन भाषा]]
[[hif:Latin]]
[[hr:Latinski jezik]]
[[hsb:Łaćonšćina]]
[[hu:Latin nyelv]]
[[hy:Լատիներեն]]
[[ia:Lingua latin]]
[[id:Bahasa Latin]]
[[ilo:Pagsasao a Latino]]
[[is:Latína]]
[[it:Lingua latina]]
[[ja:ラテン語]]
[[jv:Basa Latin]]
[[ka:ლათინური ენა]]
[[kaa:Latın tili]]
[[kbd:Латиныбзэ]]
[[kg:Kilatini]]
[[kk:Латын тілі]]
[[kl:Latiinerisut]]
[[kn:ಲ್ಯಾಟಿನ್]]
[[ko:라틴어]]
[[krc:Латин тил]]
[[ku:Zimanê latînî]]
[[kv:Латин кыв]]
[[kw:Latin]]
[[la:Lingua Latina]]
[[lad:Latín]]
[[lb:Latäin]]
[[lbe:ЛатӀин маз]]
[[li:Latien]]
[[lij:Lengua latinn-a]]
[[lmo:Latin]]
[[ln:Latina]]
[[lo:ພາສາລາແຕັງ]]
[[lt:Lotynų kalba]]
[[lv:Latīņu valoda]]
[[mdf:Латинонь кяль]]
[[mg:Fiteny latina]]
[[mhr:Латин йылме]]
[[mk:Латински јазик]]
[[ml:ലാറ്റിൻ]]
[[mn:Латин хэл]]
[[mr:लॅटिन भाषा]]
[[mrj:Латин йӹлмӹ]]
[[ms:Bahasa Latin]]
[[nah:Latintlahtōlli]]
[[nap:Lengua latina]]
[[nds:Latiensche Spraak]]
[[nds-nl:Latien]]
[[ne:लेटिन]]
[[new:ल्याटिन भाषा]]
[[nl:Latijn]]
[[nn:Latin]]
[[no:Latin]]
[[nov:Latinum]]
[[nrm:Latîn]]
[[ny:Chilatini]]
[[oc:Latin]]
[[os:Латинаг æвзаг]]
[[pap:Latin]]
[[pfl:Ladain]]
[[pl:Łacina]]
[[pms:Lenga latin-a]]
[[pnb:لاطینی]]
[[pt:Latim]]
[[qu:Latin simi]]
[[rm:Latin]]
[[ro:Limba latină]]
[[ru:Латинский язык]]
[[rue:Латиньскый язык]]
[[rw:Ikilatini]]
[[sa:लातिनी]]
[[sah:Латыын тыла]]
[[sc:Limba latina]]
[[scn:Lingua latina]]
[[sco:Laitin leid]]
[[se:Láhtengiella]]
[[sh:Latinski jezik]]
[[simple:Latin language]]
[[sk:Latinčina]]
[[so:Af-Laatiin]]
[[sq:Gjuha latine]]
[[sr:Латински језик]]
[[stq:Latiensk]]
[[su:Basa Latin]]
[[sv:Latin]]
[[sw:Kilatini]]
[[szl:Łaćina]]
[[ta:இலத்தீன்]]
[[te:లాటిన్]]
[[tg:Забони лотинӣ]]
[[th:ภาษาละติน]]
[[tl:Wikang Latin]]
[[tpi:Tok Latin]]
[[tr:Latince]]
[[tt:Латин теле]]
[[udm:Латин кыл]]
[[ug:لاتىن تىلى]]
[[uk:Латинська мова]]
[[ur:لاطینی زبان]]
[[uz:Lotin tili]]
[[vec:Łéngoa latina]]
[[vi:Latinh]]
[[vls:Latyn]]
[[wa:Latén]]
[[war:Linatin]]
[[wuu:拉丁文]]
[[xal:Латин келн]]
[[yi:לאטיין]]
[[yo:Èdè Látìnì]]
[[zh:拉丁语]]
[[zh-classical:拉丁語]]
[[zh-min-nan:Latin-gí]]
[[zh-yue:拉丁話]]

Trenutna redakcija s časom 15:36, 25. junij 2024

Latinščina
Lingua latina
Latinski napis na koloseju
Izgovarjavalaˈtiːna
Materni jezikLacij, Rimsko kraljestvo, Rimska republika, Rimski imperij, srednjeveška Evropa in Evropa novega veka, Armensko Kraljevstvo Kilikija (kot lingua franca), Vatikan
EtničnostLatinci
ObdobjeLjudska latinščina se razvije v romanske jezike, 6-to do 9-to stoletje; formalni jezik se nadaljuje kot akademski lingua franca katoliških držav srednjeveške Evrope in tudi kot liturgijski jezik rimskokatoliške cerkve.
PisavaLatinska abeceda 
Uradni status
Uradni jezik
Zastava Vatikana Vatikan
V njem se uraduje, ne uporablja se ga v vsakdanjem govoru
RegulatorV antiki, romanske šole slovnice in retorike.[1] Danes, Papeška akademija za latinščino.
Jezikovne oznake
ISO 639-1la
ISO 639-2lat
ISO 639-3lat
Glottologlati1261
Linguasphere51-AAB-a
{{{mapalt}}}
Največja razširjenost rimskega imperija, ki prikazuje območje govorcev latinščine.
{{{mapalt2}}}
Območje romanskih jezikov, moderni nasledniki latinščine, v Evropi.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Latinščina (latinsko lingua Latina) je antični indoevropski jezik in eden od dveh klasičnih jezikov Evrope.

Vsi romanski jeziki izhajajo iz latinščine, mnogo besed z latinskim korenom pa je moč najti v drugih sodobnih jezikih, tudi v slovenščini. V zahodnem svetu je bila latinščina celo več kot tisočletje lingua franca, naučen jezik za znanstvene in politične zadeve. Pozneje jo je v 18. stoletju nadomestila francoščina, v poznem 19. stoletju pa angleščina. Podobno vlogo je imel v Indiji sanskrt. Latinščina še dandanes ostaja formalni jezik rimskokatoliške cerkve, kar vključuje to, da je uradni jezik države Vatikan. Uporablja se tudi za kovanje imen v naravoslovni razvrstitvi živih bitij.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

V drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. se je iz indoevropske jezikovne skupnosti (iz njenega zahodnega dela, živečega v tedanji srednji in zahodni Evropi) izločilo nekaj ljudstev in se napotilo proti jugu iskat nova ozemlja. V nekaj naselitvenih valih so ti predstavniki Indoevropejcev zasedli Apeninski polotok in izpodrinili tamkajšnje večinoma neindoevropske prebivalce. V novi domovini so dobili ime Italiki. To ime označuje pripadnike številnih plemen, govorečih sorodne jezike in narečja. Zlasti pomembni sta dve večji jezikovni skupini: osko-umbrijska in latino-faliskiška (v to spada latinski jezik).

Latinščina je dobila ime po pokrajini Latium (slovensko Lacij), vendar je bila prvotno le eno od narečij, ki so jih govorili v tej pokrajini, namreč narečje mesta Rim in njegove bližnje okolice. Ko pa sta začela naraščati moč in vpliv Rima, se je začelo širiti tudi področje, na katerem so govorili latinsko. Latinščina je najprej izpodrinila sorodne in drugorodne jezike na polotoku, ko pa je rimski imperij obvladal skoraj ves tedaj znani svet, se je zelo razširila po Evropi, Severni Afriki in Bližnjem Vzhodu kot formalni jezik Rimskega imperija in se tako povzdignila v svetovni jezik.

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Latinščina spada skupaj s faliskijščino v latinsko-faliskijsko vejo italskih jezikov, ki se izrazito razlikuje od druge osko-umbrijske skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta 1200 pr. n. št. drugo za drugim prekoračilo Alpe in poselilo srednjo in južno Italijo.

Rimljani so se pozneje veliko naučili od narodov, ki so zapadli pod njihovo oblast. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcev Sredozemlja so prevzeli večino imen mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi s plovbo. Etruščani so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeli Grki. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grških kolonijah južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila ime Velika Grčija. Tudi svoje črke so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrške pisave.

Razvoj

[uredi | uredi kodo]

V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinar Polibij, ki v 2. stoletju pr. n. št. piše o prvi kartažanski pogodbi (morda iz 509 pr. n. št.), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:

  • predknjiževna (predliterarna) doba: od začetkov do okoli 300 pr. n. št.;
  • stara (arhaična) doba: od okoli 300 pr. n. št. do 80 pr. n. št.;
  • klasična doba: od leta 80 pr. n. št.do leta 14 našega štetja (do Avgustove smrti); za to dobo se je uveljavil naziv zlata latinščina;
  • cesarska doba:
    • zgodnja: od leta 14 do leta 117, imenovana tudi srebrna latinščina;
    • srednja: od leta 117 do leta 192 (do smrti cesarja Komoda);
    • pozna cesarska doba: od leta 192 do konca cesarstva leta 476 (in še naprej do srede 7. stoletja.

V obdobju klasične dobe latinščine se razvije sermo urbanus (mestna govorica), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti po književnih besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.

Književnost

[uredi | uredi kodo]

Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. Pisatelji arhaične dobe (zlasti Plavt v svojih komedijah) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri Terenciju take vsidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v 1. stoletju pr. n. št. postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel Cicero, saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s Cezarjem postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.

Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v sintaksi. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le pesniki so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike Salustija, Nepota in Livija.

Propad republike je povzročil konec politične svobode, zato govorniške šole, kjer so se mladi Rimljani naučili svoj jezik lepo oblikovati, niso imele več tolikega pomena.

Slovnica

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Latinska slovnica.

Latinščina ima sistem pregibanja precej podoben slovenščini: predvsem deluje tako, da pripenjamo pripone in obrazila nespremenljivi osnovi. Obstaja pet sklanjatev samostalnikov in štiri spregatve glagolov.

Sklanjatve in spregatve so opredeljene kot prva, druga, itd., vendar tudi po prevladujočem glasu v besedi. Pri samostalnikih je ta glas v obrazilu šestega sklona ednine, pri glagolih pa v priponi. Tako se imenuje prva sklanjatev tudi "a sklanjatev", ker velja za samostalnike z obrazilom -a. Pri glagolih pa je "a spregatev" tista, kjer je "a" pripona med besedno osnovo in obrazilom, na primer laud-a-re.

  • Leksikon Antika. Cankarjeva založba, Ljubljana 2004.
  • Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Ljubljana 2004.
  • Kopriva, Silvo. Latinska slovnica. Ljubljana 1989, Založba Obzorja Maribor.
  • Stockmann, F. Veni, vidi, didici (I. del). Ljubljana, Mohorjeva, 2001.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Schools«. Britannica (1911 izd.).