Krščanstvo

Znak krščanstva
Zgodnji kristjani so pri srečanju z drugimi verniki narisali lok in, če je druga oseba delila enako vero, so narisali drugi lok, ki sta skupaj predstavljala ribo ali ihtis, ki je eno od znamenj krščanstva.

Krščánstvo je monoteistična religija, ena od dvanajstih glavnih svetovnih religij, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in verujejo, da je Jezus božji sin in odrešenik, ki je kot judovski mesija prišel na Zemljo, bil križan, umrl in tretji dan vstal od mrtvih, in je s svojo daritvijo na križu vse ljudi odrešil.

Zaradi pomena Kristusove daritve za vse ljudi je simbol krščanstva križ.

V dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katolištvo, pravoslavje in protestantizem. Vsaka od teh treh vej se deli na manjše skupnosti, ki jih imenujemo Cerkve (v ožjem smislu). Cerkev v širšem smislu pa zajema vse kristjane na svetu.

S prek dvema milijardama vernikov je krščanstvo največja svetovna religija.

Krščansko verovanje

Slika:EllingerTexasNEStMarysCatholicChurch106BGibson.jpg

Krščanska cerkev

1. Kristjani na splošno sprejemajo nauk Jezusa Kristusa o ljubezni, nenasilju, spoštovanju drugačnih in odpuščanju. Pri tem naj bi bilo vodilo vseh dejanj slehernega kristjana Jezusova zapoved:

   Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. (Mt 22,37)

   Pri odločanju, katero dejanje je dobro in katero ne, pa naj bi kristjani upoštevali Jezusovo zlato pravilo:

   Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. (Mt 7,13)

2. Kristjani imajo krščanstvo za nadgradnjo oziroma dopolnitev judovske vere, zato tudi sprejemajo osnovne moralne predpise iz stare zaveze (iz judovstva) - zlasti deset Božjih zapovedi.
   
   
3. Kristjani verujejo, da je bil Jezus Kristus več kot samo navaden človek. Spodaj navedene verske resnice so se izoblikovale v prvih stoletjih na ekumenskih koncilih vseh krščanskih Cerkva in so skupne za (skoraj) vse kristjane: katolike, pravoslavne in protestante.
   • Kristjani verujejo, da je bil Jezus Božji izbranec oziroma Maziljenec (grško: starogrško Χριστός [Hristos], latinsko: Christus), ki so o njem govorili starozavezni preroki.
   • Kristjani verujejo, da je Jezus neposredni Božji sin - da je bil spočet brez biološke prisotnosti moškega.
   • Kristjani verujejo, da je Jezus hkrati pravi Bog in pravi človek.
   • Kristjani verujejo, da je Jezus ustanovil zakramente ali svete skrivnosti, ki so znamenja nove zaveze med Bogom in ljudmi. (Skoraj) vsi kristjani poznajo zakrament krsta in evharistije (svete večerje), mnogi pa poleg tega še zakrament birme (maziljenja z miro), spovedi (odpuščanja grehov), duhovniškega posvečenja, zakona (poroke) in bolniškega maziljenja.
   • Kristjani verujejo, da je Jezus kot mučenik umrl na križu, potem pa je vstal od mrtvih in s tem pokazal, da smrt ni konec.
   • Kristjani verujejo, da je Jezus s svojo mučeniško smrtjo odrešil človeštvo.
     
     
4. Kristjani verujejo v enega - troedinega Boga. To verovanje natančneje opisuje nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je skupna (skoraj) vsem krščanskim Cerkvam. Tudi to verovanje se je izoblikovalo na prvih ekumenskih koncilih.
   
   
5. Kristjani verujejo tudi v nekatere posebne lastnosti Jezusove matere Marije:
   • Kristjani verujejo, da je bila Marija še devica, ko je (brez biološkega sodelovanja moškega) zanosila in rodila Jezusa. Večina kristjanov verjame tudi, da je Marija ostala devica do konca življenja - zato jo imenujejo Devica Marija.
   • Številni kristjani verjamejo, da je bila Marija vse življenje brez greha in jo zato imenujejo Brezmadežna.
   • Številni kristjani tudi verujejo, da je Bog ob koncu njenega življenja obvaroval njeno telo pred trohnenjem v grobu in jo je s telesom vred spejel v nebesa.
   • Kristjani imenujejo Marijo tudi Božja mati, ker verujejo, da je bil njen sin Jezus pravi Bog (in tudi pravi človek).
     
     
6. Večina kristjanov tudi veruje v sodni dan, ko bo Jezus spet prišel na zemljo sodit žive in mrtve. Takrat bo Bog ponovno oživil že umrle (telesno vstajenje). Dobri bodo zveličani, slabi pa bodo pogubljeni.

Viri krščanstva

• judaizem (judovska religija) - ne priznavajo Jezusa temveč pričakujejo Mesijo-Odrešenika

  krščanstvo prevzame Mesijo ter monoteizem

• stoicizem (smer v filozofiji v obdobju helenizma)

  krščanstvo prevzame njihova načela kot so mirno prenašanje tegob in kozmopolitizem (nazor v katerem so vsi ljudje enaki)

• orientalski kulti:
  • kult boginje Izide, ki v naročju drži Hora

    tako se pri krščanstvu pojavi Marija z Jezusom v naročju

  • kult boga svetlobe Mitre in praznovanje njegovega rojstnega dne

    danes je ta dan pri krščanstvu božič

Pojav krščanstva

Palestina v 1. stoletju našega štetja, ko je bil upravitelj te pokrajine Poncij Pilat. Za začetek krščanstva lahko štejemo Jezusovo javno delovanje, okoli leta 30 našega štetja. Po Jezusovi smrti so njegov nauk širili njegovi učenci - apostoli. Toda verjetno bi krščanstvo ostalo nepomembna judovska ločina, če se ne bi sveti Pavel (imenovan tudi Savel iz Tarza) odločil, da novo vero odpre širokim ljudskim množicam (kozmopolitizem).

Zgodovina

Glejte glavni članek Zgodovina krščanstva.

Krščanstvo je potem širilo svoj vpliv med Judi in nejudi, z nazorom, da so vsi ljudje pred Bogom enaki.

Krščanstvo je sprejelo nekatere navade, obrede in praznike tudi iz (orientalskih) kultov, razširjenih v takratnem rimskem imperiju. Odločilen vpliv je imela tudi vojna sodnega dne (66-70) v kateri so se Judje uprli Rimljanom.

Krščanstvo se je kot takrat še nezaželeno vero preganjalo oziroma skušalo uničiti predvsem preko teh mož:

• Neron (54-68) - njegov znameniti požig Rima, katerega je kasneje naprtil kristjanom
• Decij (249-251)
• Dioklecijan (248-305)

Cesar Galerius Maksimilianus je 30. aprila 311 v vzhodnorimski prestolnici Nikomediji izdal tolerančni edikt. Z njim je krščanstvo postalo dovoljena vera, končalo pa se je preganjanje in ubijanje vernikov. Pred tem, leta 306 je cesar Konstantin Chlorus odpravil preganjanje kristjanov v zahodni polovici imperija. Le dve leti po izdaji tolerančnega edikta je Konstantin I. Veliki s podobnim milanskim ediktom razglasil versko strpnost in priznal krščanstvo. Uradna vera cesarstva pa je postalo v času Teodozija leta 391.

V začetku je bilo krščanstvo organizirano kot skupnost med seboj neodvisnih samostojnih (avtokefalnih), pa vendar usklajenih Cerkva. Pozneje so bili spori med različnimi Cerkvami vedno hujši, še zlasti med rimsko in grško Cerkvijo. To je pripeljalo do velike shizme - razkola na zahodno in vzhodno krščanstvo.

Razdelitev krščanstva

Glejte glavni članek Seznam krščanskih denominacij.

Največja delitev krščanstva govori o delitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo. Naslednja delitev obsega šest najbolj različnih krščanskih denominacijskih družin (po velikosti): katolištvo, protestantizem, vzhodne pravoslavne Cerkve, anglikanstvo-starokatolištvo, orientalske pravoslavne Cerkve in asirstvo.

Znotraj teh denominacijskih družin se nadaljuje delitev glede na razlago, obredje, navade, geografske značilnosti, ... Tako se protestantizem deli na adventizem, anabaptizem, anglikanska cerkev, baptizem, kongregacionizem, luteranstvo, metodizem, pentecostalizem, prezbiterijanstvo in krščanski reformizem.

Starokrščanska umetnost

Starokrščansko umetnost je opredeljevalo predvsem slikanje v katakombah in na sarkofagih ter monumentalna arhitektura (bazilika).