Pojdi na vsebino

Augusta Treverorum: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
51.482 urejanj
Octopus (pogovor | prispevki)
51.482 urejanj
Vrstica 169: Vrstica 169:
====Porta Nigra====
====Porta Nigra====
{{Glavni|Porta Nigra}}
{{Glavni|Porta Nigra}}
[[Slika:Trier Porta Nigra BW 3.JPG|thumb|250px|Porta Nigra na mestni strani]]
⚫
Porta Nigra so edina ohranjena vrata rimskega mestnega obzidja Trierja in poleg Cesarskih term verjetno najbolj znan spomenik. Zgrajena so bila skupaj z obzidjem v zadnji četrtini 2. stoletja našega štetja. Začetek gradnje se je z [[Dendrokronologija|dendrokronologijo]] leta 2018 datiral v leto 170. Vrata so se ohranila, ker se je v srednjem veku v njih kot [[puščavnik]] naselil [[Simeon Trierski]]. Vrata so bila kasneje spremenjena v cerkev. [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] je leta 1804 ukazal porušiti vse kasnejše dozidave.

⚫
Porta Nigra so edina ohranjena vrata rimskega mestnega obzidja Trierja in poleg Cesarskih term verjetno najbolj znan spomenik. Zgrajena so bila skupaj z obzidjem v zadnji četrtini 2. stoletja našega štetja. Začetek gradnje se je z [[Dendrokronologija|dendrokronologijo]] leta 2018 datiral v leto 170. Vrata so se ohranila, ker se je v srednjem veku v njih kot [[puščavnik]] naselil [[Simeon Trierski]]. Vrata so bila kasneje spremenjena v cerkev. [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] je leta 1804 ukazal porušiti vse kasnejše dozidave.


====Porta Media====
====Porta Media====

Redakcija: 08:46, 8. november 2024

Avgvsta Treverorum
Načrt Augustae Traverorum
Augusta Treverorum se nahaja v Nemčija
Augusta Treverorum
Lega znotraj Nemčije
Lega znotraj Nemčije
Tiprimsko mesto
Lega v rimskem svetu
Rimska provincaBelgijska Galija
Administrativna enotaCivitas Treverorum
LimesRenski limes
Struktura
— kamen struktura —
Zgrajena za časa vladanjaGaja Avgusta Oktavijana
Zgrajena18/17 pr. n. št. - 14 n. št.
Lega
NaseljeTrier
Država Nemčija
Opombe o najdišču
Stanjeporušena, delno odkopana in restavrirana

Augusta Treverorum (poslovenjeno Avgustovo mesto v deželi Treverov) je bilo rimsko mesto ob reki Mozeli, iz katerega se je razvil današnji Trier.

Datum ustanovitve mesta se postavlja med izgradnjo prvega rimskega mostu v Trierju leta 18/17 pr. n. št. in pozno vladavino cesarja Avgusta (umrl 14 n. št.). V Rimskem cesarstvu je bil Trier glavno mesto civitasa Treverov, v katerem je živelo nekaj deset tisoč ljudi. Mesto je spadalo v rimsko provinco Belgijsko Galijo. Rimski Trier je pridobil poseben pomen v pozni antiki, ker je med poznim 3. in poznim 4. stoletjem je več cesarjev, vključno s Konstantinom Velikim, uporabljalo mesto kot eno od zahodnih cesarskih rezidenc in sponzoriralo gradnjo monumentalnih zgradb, kot so Trierske cesarske terme in Konstantinova bazilika. Z več deset tisoč prebivalci leta 300 je bila Augusta Treverorum, ki se je takrat včasih imenovala Treveris, največje mesto severno od Alp in imela status svetovnega mesta.

Rimske stavbe, ki so preživele do danes, med njimi stolnica in Marijina cerkev, so bile leta 1986 uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine.

Lega

Za razliko od skoraj vseh drugih rimskih mest v današnji Nemčiji, Augusta Treverorum ni spadala v eno od dveh germanskih provinc, temveč v Belgijsko Galijo. Mesto leži na obširni ravnini v širokem zavoju reke Mozele. Tok reke se od zadnje ledene dobe verjetno ni bistveno spremenil.[1] Potoki Olewiger Bach, Aulbach in Aveler Bach so mestu zagotavljali svežo vodo in enostaven dostop do zaledja. Okolica je bila občasno naseljena od zadnje ledene dobe.

Zgodovina

Predrimsko in zgodnje rimsko obdobje

Porta Nigra
Cesarske terme

Najzgodnejše naselbine na ozemlju sedanjega Trierja so stale v bližini poznejših rimskih lončarskih delavnic na bregovih reke Pacelli. Najdbe spadajo v obdobje kulture linearne trakaste keramike.[2] Dolina okoli Trierja je bila morda v veliki meri izkrčena in poseljena že v predrimski železni dobi. Leta 17 pr. n. št. je bil na mestu, kjer je verjetno že obstajal prehod čez reko, zgrajen prvi dokumentirani rimski most čez Mozelo.[3] Zdi se, da je bila v poznem latenskem obdobju poselitev razpršena vzdolž desnega brega Mozele.[4]

Treveri, ki so dali Trierju ime, so bili prvi naseljenci v regiji. Zanje so bila značilna naselja na hribih (oppida), med njimi oppidum na Titlebergu v Luksemburgu, Castellberg pri Wallendorfu, gradišče Otzenhausen in oppidum na Martbergu.[5]

Majhna naselbina je bila očitno zadosten razlog, da so Rimljani nekaj let po osvojitvi Galije pod Gajem Julijem Cezarjem nad široko dolino Mozele na Petrisbergu ustanovili rimsko vojaško postajo. Nekaj najdb, med njimi aretinska terra sigillata in dendrokronološko datiran kos lesa kažeta na čas okrog leta 30 pr. n. št.[6] Domneva se, da je bila gradnja povezana z Agripovimi ukrepi za gradnjo cest med njegovim prvim guvernerstvom v Galiji v letih 39/38 pr. n. št.[7]

Zgodnje in visoko cesarsko obdobje

Avgustove reforme v galskih provincah so vključevali delitev Galije na Akvitansko, Lugdunsko in Belgijsko Galijo. Prestolnica slednje je bil Durocortorum Remorum (Reims). Trier je bil sedež finančnega prokuratorja, odgovornega za Belgiko in kasneje za obe germanski provinci (procurator provinciae Belgicae et utriusque Germaniae).[8]

Za naselje, kasneje preimenovano v Augusta Treverorum, je v času ustanovitve mogoče podati le nezanesljive podatke.[9] Dobro prepoznano načrtovano kolonialno mesto je postalo kasneje v 1. stoletju. Mreža ulic na severnem in južnem robu mesta močneje odstopa od pravokotne postavitve insul. Tako je zgrajeno samo jedro mesta s širino treh insul. Ob reki so proti koncu 1. stoletja z zasipavanjem pridobili nekaj uporabnih nepoplavnih površin. Med zasipavanjem je bilo zasutih več stebrov mosta na Mozeli. Na zahodnem vstopu na most je bil zgrajen slavoloku podoben prehod.[10]

Neumagenska vinska ladja v Regionalnem muzeju Porenja v Trierju
Trierska govoreča čača, najdena v Krefeld-Gellepu (Gelduba)

Najzgodnejša omemba kamnitega mostu čez Mozelo je v Tacitovem poročilu o batavski vstaji leta 69 n. št.[11] Tacit omenja tudi to, da je bil Trier kolonialno mesto (colonia Trevirorum).[12] Domneva se, da je pod cesarjem Klavdijem dobil privilegiran status, podobno kot Köln.[13] Na mejniku iz Buzenola iz leta 43/44 n. št. Trier ni več omenjen ko kolonija, ampak kot Augusta.[14] Za razliko od Kölna ustanovitev tukajšnje kolonije ni bila povezana z naseljevanjem legijskih veteranov, tj. rimskih državljanov, zato zanjo obstajata dve razlagi. Po prvi je šlo za povsem naslovno kolonijo, nepovezano s podelitvijo rimskega državljanstva (civitas Romana) vsem svobodnim prebivalcem. Po drugi razlagi za prvo in nobenega dokaza in predpostavlja podelitev latinskih pravic. [15]

Pravni status prebivalcev mesta in plemena Treverov v cesarskem obdobju torej ni povsem jasen. V napisih se omenjajo kot Treveri ali cives Treveri, kar še ne pomeni, da so imeli državljanske pravice.[16] Ne glede na pravni status Treverov in njihovega mesta, so bili oboji predmet romanizacije. Geograf Pomponij Mela že v 40. letih 1. stoletja omenja Trier kot cvetoče in bogato mesto (urbs opulentissima),[17] vendar je njegova trditev sporna.[18]

Arheološki dokazi pričajo, da je kolonija v 1. stoletju doživljala strm vzpon. Zgrajene so bile številne zgradbe, na primer forumske terme na živinski tržnici okoli leta 80 ali amfiteater okoli leta 100. Sredi 2. stoletja so terme na živinski tržnici postale premajhne, tako da so zgradili še Barbarine na površini več insul. Slednje so svoj čas veljale za ene največjih term v Rimskem cesarstvu. Pod Markom Avrelijem in Komodom so se leta 170 začele graditi mestne utrdbe in z njimi severna vrata Porta Nigra.[19] Gradnje so bile morda povezane s povišanjem mesta v glavno mesto province Belgijske Galije. Obdobja, ko je Trier v tej funkciji zamenjal Reims, ni mogoče navesti bolj natančno kot pred sredino 3. stoletja.[20]

Vzpon mesta so omogočili njegova ugodna lega ob Mozeli, ceste, ki so vodile v notranjost Galije, in trgovanje. Trierske manufakture, ki so izdelovale kakovostno lončenino (terra sigillata), so v poznem 2. in 3. stoletju dosegle prevladujoč položaj na trgu.[21] Lončarske delavnice so bile večinoma na bregovih Pacellija jugovzhodno od mesta. V severozahodnih provincah Rimskega imperija so bile zelo priljubljene tudi tako imenovane trierske govoreče čaše z napisanimi zdravicami.[22] Že v rimskih časih je sicer nepomembno vlogo že igrala proizvodnja in trgovina z vinom, na kar kaže Neumagenska vinska ladja.

V državljanski vojni v letih 193 do 197 (leto petih cesarjev) so čete Klodija Albina napadle Trier, ki je bil na strani njegovega tekmeca Septimija Severja. Mesto je zdržalo napad, dokončno pa ga je rešila vojska iz Mainza, kar kaže ohranjeni zahvalni napis.[23] S tem obleganjem sta povezana tako odkritje velikega Trierskega zaklada zlata iz leta 196/197 kot dejstvo, da dela na Porta Nigra očitno nikoli niso bila v celoti dokončana.

Trier je bil zaradi svoje lege dolgo časa varen pred germanskimi vpadi med tako imenovano krizo tretjega stoletja, ki je privedla do opustitve zgornjegermansko-retijskega limesa. Prestolnica posebnega galskega kraljestva, ki je nastalo med krizo, je bil sprva Köln, potem pa je bila prestolnica med letoma 271 in 274 prestavljena v Trier, ki je bil zaradi svoje lokacije varnejši.[24] Ukrep vsekakor velja za odločilnega za prihodnost mesta. Kmalu po smrti cesarja Avrelijana leta 275 so mesto sprva oplenili in delno uničili roparski Franki in nato Alemani.[25]

Pozna antika

Med letoma 293 in 401 je bil Trier eno od najpomembnejših mest na zahodu Rimskega imperija. Z Dioklecijanovo reformo cesarstva je postal sedež pretorskega prefekta Galije in s tem upravno središče dieceze Galije, ki je obsegala današnjo zahodno Evropo in dele severne Afrike. Provinca Belgia je bila razdeljena dve provinci in Trier je postal glavno mesto Prve Belgije. V času tetrarhije je leta 293 za svojo rezidenco Trier najprej izbral cesar Konstancij I., za njim pa njegov sin Konstantin I., ki je v mestu bival več let med letoma 306 in 324 in ga reprezentativno razširil. Da bi utrdil svojo zahtevo po oblasti, kar je bilo v nasprotju z uveljavljenimi pravili o nasledstvu prestola, je dal zgraditi monumentalni palačni kompleks po vzoru na rimski Palatin.[26] Eden od načinov za legitimiranje njegove oblasti je bilo poboženje njegovega očeta, pokopanega v mavzoleju blizu današnje cerkve sv. Maksimina. V tem obdobju se je začela tudi gradnja Cesarskih term in Cesarske bazilike, največje znane tovrstne zgradbe.

Cesarski dvor in comitatenses, nameščeni v okolici mesta, so spodbudili priseljevanje. Natančnega števila prebivalcev ni mogoče ugotoviti zaradi pomanjkanja znanja o pozidavi znotraj mestnega obzidja. Za srednje cesarsko obdobje se domneva, da je imelo mesto okoli 20.000 prebivalcev. V amfiteatru je bilo prostora za okoli 18.000 gledalcev. Cirkus, zgrajen v 4. stoletju, je lahko sprejel vsaj 50.000, morda celo 100.000 obiskovalcev, vendar v nobenem primeru ni mogoče trditi, da je bilo pri načrtovanju teh zgradb upoštevano število prebivalcev.[27] V 4. stoletju bi v Trierju težko živelo več kot 100.000 prebivalcev, sicer pa se domneva, da je v pozni imel največ 30.000 prebivalcev. Po odhodu cesarskega dvora in ukinitvi pretorske prefekture v zgodnjem 5. stoletju je prebivalstvo mesta verjetno zelo hitro upadlo na morda končnih 10.000 ljudi.[28]

Folis Konstantina I., kovan v Trierju[29]

Konstantinov sin Konstantin II. je v Trierju bival od leta 328 do svoje smrti leta 340, uzurpator Decentij pa od leta 351 do 353. Mesto je bilo od leta 367 do 388 ponovno rezidenca rimskih cesarjev Valentinijana I., Gracijana in Magna Maksima. Valentinijan II. se je v mesto vrnil okoli leta 390. V Trierju sta delovala cesarska vzgojitelja Laktancij (okrog 317) in Avzonij (367–388). Slednji je svoji Mozeli postavil literarni spomenik. Pod Avzonijem je Trierski kolegij dosegel svoj vrh. Bil je ena od najpomembnejših šol v Zahodnem cesarstvu, ki jo je prekašala samo šola v Burdigali (Bordeaux). Čeprav o šoli obstaja nekaj pisnih virov,[30] natančne slike o njej ni mogoče ustvariti.[31] Najpomembnejši sin poznoantičnega mesta je bil Ambrož Milanski.

Prisotnost upravnega in vojaškega osebja, dvora in kovnice v 4. stoletju je povečala pomen Trierja. V okolici mesta je bilo zgrajenih več kompleksov vil, pripisanih cesarski hiši ali visokim uradnikom. Med znanimi vilami je palatiolum v Trier-Pfalzelu.[32] Slabost razvoja je bil precejšen pritisk na gospodarstvo in oskrbo mesta in dvora. Umik institucij okoli leta 400 je za seboj pustil vrzel, ki je ni bilo mogoče zapolniti. Bližina cesarske rezidence je v tistem obdobju je pomenila tudi določeno varnost. V drugih delih Rimskega cesarstva so bile villae rusticae in podeželska naselja tako zelo ogrožena, da so samo utrjena mesta nudila dovolj dobro zaščito provincialnemu prebivalstvu.

Verjetno okoli leta 402, nekaj let po preselitvi dvora v Mediolanum (Milano) in smrti Teodozija I. (395), je bila najpozneje 418 iz Trierja v Arles preseljena tudi Galska pretorska prefektura. Z odhodom teh pomembnih gospodarskih dejavnikov se je začel dokončen propad nekdaj pomembnega rimskega mesta. V mestu je ostala le škofijska uprava, s katero je Cerkev postala nosilec kontinuitete rimske kulture. Kulturo je podpiral še naprej vpliven galsko-rimskim višji sloj družbe. Po večkratnem uničenju in plenjenju je mesto okoli leta 480 dokončno padlo v roke Frankov. Rimska oblast v severni Galiji je v tem času obstajala le še na papirju. Na območju Trierja je takrat vladal romanizirani Frank Arbogast. Po letu 461 je Egidij v severni Galiji ustanovil svoje Galsko kraljestvo, ki se je do leta 486/487 nadaljevalo pod njegovim sinom Siagrijem.[33]

Škofovski sedež

Najzgodnejši dokaz za obstoj škofovskega sedeža v Trierju je udeležba trierskega škofa Agricija na sinodi v Arlesu leta 314. Trier je tako najstarejši dokumentirani škofovski sedež na nemških tleh. Možno je, da je imel Agricij že nekaj predhodnikov, ki pa so omenjeni le v malo verodostojnih srednjeveških virih. O poznoantičnem škofovskem sedežu še danes pričajo velika Trierska stolnica, cerkev Naše Gospe ter velike primestne cerkve sv. Maksimina, sv. Pavlina in sv. Matija. Imena so dobile po zgodnjih trierskih škofih, okoli katerih grobov so se razvila velika zgodnjekrščanska pokopališča.

V izvirnih zapisih se trierski škofje, kot je bil Agricij, omenjajo v velikih cerkveno-političnih spopadih v 4. stoletju. Zaradi lege Trierja v bližini cesarjeve rezidence so imeli ti škofje še poseben pomen. S škofovskim sedežem v Trierju so bili dokumentirano povezani uglednih kleriki tistega časa, kot so Atanazij Veliki, Ambrož Milanski in Martin iz Toursa. V Trierju je okoli leta 370 nekaj časa študiral sveti Hieronim.[34]

Cesarska kovnica

Solidus cesarja Valentinijana II. iz trierske kovnice

Iz več najdenih napisov je mogoče sklepati, da je v Trierju kovalo denar več galskih uzurpatorjev. Pripisovanje galskih kovancev Trierju je problematično, ker je kovnica zanesljivo obstajala šele od leta 293/294 pod cezarjem Konstancijem I., potem pa je bila ena od najpomembnejših kovnic poznoantičnega Rimskega cesarstva. V njej je skoraj 150 let kovalo denar 39 cesarjev, uzurpatorjev, cesaric in cesarjevih sinov, vključno z vsemi cesarji, ki so vladali v zahodnem delu, razen Jovijana. Znanih je več kot 520 različnih zlatih, 310 srebrnih in 1250 bronastih kovancev. Trierske kovnice so kovance praviloma označevale s TR.[35][36]

Zadnji je v Trierju koval denar uzurpator Evgenij (392–394). Kovanje denarja cesarja Honorija je sporno, ker so bile sicer najdene kalibracijske uteži z imenom cesarja, ne pa tudi ustrezni kovanci.[37]

Frankovsko obdobje

Pogosti vojni dogodki in spreminjanje razmerij moči, povezanih s propadom rimske oblasti, so v 5. stoletju trajno spremenili poselitveni vzorec. V prvi polovici stoletja so bili opuščeni podzemni servisni prostori Cesarskih in Barbarinih term. Opuščen je bil tudi vodovod Ruwer, ki ga ni bilo več mogoče vzdrževati. Sprva so bili v rabi le manjši deli prejšnjih mestnih stanovanjskih četrti. Večje dele jarka pred severovzhodnim mestnim obzidjem so zasuli, ker zaradi svoje velikosti ni bil več branljiv. Velike zgradbe nekdanje cesarske rezidence so verjetno služile kot zatočišče prebivalstvu.

Od srede 5. stoletja naprej so najdbe izjemno redke in večinoma omejene na cerkvene stavbe, kot sta stolnica in cerkvi Naše Gospe in sv. Maksimina, kjer se je neprekinjeno pokopavalo od pozne antike. V rabi so bila tudi pokopališča južno in severno od mesta. Najdeni napisi iz zgodnjekrščanskega obdobja kažejo na velik delež romaniziranega prebivalstva.

Najdbe iz starejšega merovinškega obdobja so v mestnem okolju redke. V Altbachtalu je mogoče dokazati majhen zaselek iz 7. stoletja, ki je bil deloma zgrajen na starodavnih ruševinah. Najdbe iz 6. stoletja so omejene na posamezne najdbe. V središču mesta se je rimska ulična mreža delno ohranila, dokler ni bila v srednjem veku ustanovljena tržnica v Domburgu.[38]

Načrt mesta

Reconstruction: Dießenbach Information Media
Pogled na poznoantično mesto z jugovzhoda

Oblika rimskega mesta je bila v veliki meri vnaprej določena z njegovo lego. Dekumanus maximus je potekal od lesenega mostu čez Mozelo proti dolini Olewiger. Decumanus je bil z izgradnjo foruma okoli leta 100 presekan, pri čemer se je moral promet skozi mesto preusmeriti na severno in južno vzporedno ulico. To verjetno pojasnjuje, zakaj je bil novi kamniti pomolni most čez Mozelo zgrajen 25 metrov navzgor od prejšnjega lesenega.[39] Mreža pravokotnih ulic je tvorila insule, široke od 70 do 100 metrov in dolge večinoma 100 metrov. V jedru je bila razporeditev bolj pravilna, medtem ko se je z rastjo mesta v 1. in 2. stoletju na obrobju razporeditev spreminjala. V bolj reprezentativnih četrtih so ulice v 4. stoletju tlakovali z apnenčastimi ali poligonalnimi bazaltnimi ploščami.[40]

Na obrobju mesta, predvsem na jugu in v bližini Mozele, so bile obrtne delavnice, odvisne od plovne poti za prevoz blaga. Razen že omenjenih lončarskih delavnic so obstajale tudi tekstilne manufakture, kovinarski obrati in steklarne. Tempeljsko okrožje v dolini Altbach je bilo težko umestiti v pravilno poselitveno mrežo, ker je bila pogojena s potoki, izviri in dolinami.[41]

Stanovanjske hiše so bile sprva lesene. Najzgodnejše kamnite zgradbe so bile najdene na območju poznejših Cesarskih term, vendar so jih po letu 293 porušili za gradnjo term. Na številnih zasebnih stavbah je mogoče opaziti zaporedje gradnje od lesene preko apnenčaste do stavbe iz rdečega peščenjaka. Nekatere hiše so sčasoma dobile razkošno opremo s stenskimi poslikavami, mozaiki in tlaki iz ornamentiranih keramičnih ploščic. Za kritino so se uporabljali strešniki ali skril.[42]

Forum

Mestni forum se je nahajal na križišču karda in dekumana. V Vespazijanovih časih so ga močno razširili, da je meril 140 × 278 metrov. Na zahodnem koncu foruma je bila bazilika velikosti 100 × 25 metrov, ki je zavzemala celotno širino trga. Vzhodno od foruma so bili na obeh straneh dolgega pravokotnega trga ob glavni ulici portiki s podzemnimi kriptoportiki in trgovine.[43]

Viktorinov mozaik z napisom

Na obeh insulah zahodno od foruma so bile v 1. stoletju stanovanjske hiše. V severni insuli pod sedanjim mestnim gledališčem jih je v 3. stoletju nadomestila ugledna meščanska hiša z velikim notranjim dvoriščem s portikom, marmornimi opaži, stenskimi poslikavami in mozaiki. Napis na enem od teh mozaikov kaže, da je bila hiša rezidenca pretorskega tribuna Viktorina, kasnejšega avgusta Galije in Britanije.[44] V dveh južnih insulah so bile verjetno javne zgradbe.[45]

Mestno obzidje

Rimsko mestno obzidje je bilo dolgo 6418 metrov in obdajalo površino 285 hektarjev. V preteklosti se je pogosto domnevalo, da je bilo zgrajeno šele v 3. stoletju, ko so mesta v Galiji ogrožale državljanske vojne in roparska plemena. Danes zgodovinarji soglašajo, da je bilo mestno obzidje zgrajeno že v zadnji četrtini 2. stoletja.[46] Na jugu je zid prerezal lončarsko četrt, vendar je proizvodnja v 3. stoletju še naprej potekala na obeh straneh zidu. Zdi se, da je bilo mesto leta 195, ko so ga napadle čete Klodija Albina, že pripravljeno za obrambo.

Zid je bil grajen kot značilen rimski zid. Jedro so sestavljali skrilavec, drobno kamenje in obilo malte, zunanja stran pa je bila obložena z bloki apnenca ali peščenjaka, povezanimi z malto. Obokani prehod v Porta Nigra je bil visok okoli 6,2 metra. Spodaj je bil širok štiri metre in se proti vrhu zožil na približno tri metre.[47] V obzidju so bili okrogli stolpi, postavljeni večinoma na zaključkih uličnih tras. V obzidju je bilo 48 ali 50 stolpov. Kasnejše rimske utrdbe pa so imele običajno stolpe, štrleče daleč navzven, kar je omogočalo navzkrižno obstreljevanje napadalcev. Oblika trierskih stolpov torej kaže, da so bili zgrajeni v poznem 2. stoletju.

Sodobne raziskave večinoma kažejo, da mestno obzidje v Trierju, podobno kot v mnogih drugih rimskih mestih, v pretežno miroljubnem 1. in 2. stoletju, ni bilo zgrajeno kot odgovor na konkretno grožnjo. Bilo je torej prestižni projekt, katerega namen je bil poudariti pomembnost mesta.

Od obzidja so ohranjeni le manjši deli na severu in ob Mozeli, ki so bili vključeni v poznejše srednjeveško mestno obzidje. V južnih delih je bilo obzidje porušeno do temeljev. Na Langstraße je ohranjen del obzidja, dolg 70 metrov.[48]

V obzidju je bilo pet vrat. Nekatera, tako kot Porta Nigra, so bila zelo dovršeno zasnovana in so že ob nastanku omogočala kasnejšo širitev. Južna vrata (Porta Media) so bila porušena že v srednjem veku, zato so zanje znani le temelji. Zahodna vrata ob mostu čez Mozelo so uporabljali še v srednjem veku in so se takrat imenovala Porta Inclita (Slavna vrata). Z vzhoda se je v mesto vstopilo skozi vrata južno od amfiteatra. Vrata so bila drugotnega pomena. V poznem 4. stoletju so dodali še ena jugovzhodna vrata, ki so se od srednjega veka imenovala Porta Alba.

Številni odprti prostori na obrobju kažejo, da so načrtovalci predvidevali širitev obzidja. V vojaškem smislu pa je bil zid malo uporaben in se v prvih 200 letih svojega obstoja skorajda ni moral dokazovati. Znani izjemi sta bili le napad leta 195 in frankovsko-alemanski napad okoli leta 275. V slednjem zid ni mogel ustaviti napadalcev. V 5. stoletju je bilo obzidje komajda uporabno. Med napadom Vandalov so se preostali prebivalci mesta, ki je ostalo brez sodišča in uprave, branili v utrjenem amfiteatru.[49]

Porta Nigra

Glavni članek: Porta Nigra.
Porta Nigra na mestni strani

Porta Nigra so edina ohranjena vrata rimskega mestnega obzidja Trierja in poleg Cesarskih term verjetno najbolj znan spomenik. Zgrajena so bila skupaj z obzidjem v zadnji četrtini 2. stoletja našega štetja. Začetek gradnje se je z dendrokronologijo leta 2018 datiral v leto 170. Vrata so se ohranila, ker se je v srednjem veku v njih kot puščavnik naselil Simeon Trierski. Vrata so bila kasneje spremenjena v cerkev. Napoleon je leta 1804 ukazal porušiti vse kasnejše dozidave.

Porta Media

Porta Media kot južna mestna vrata in nasprotje Porta Nigra so se nahajala na koncu današnje Saarstraße. Najdeni so le ostanki njihovih temeljev.

Porta Alba

Porta Alba so bila dodana v 4. stoletju kot jugovzhodna mestna vrata. Bila so ožja od starejših mestnih vrat in imela le preprost prehod.

Sklici

  1. ↑ Hartwig Löhr: Die älteste Besiedlung der Trierer Talweite von der Altsteinzeit bis zur Hallstattzeit. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, p. 9.
  2. ↑ Hartwig Löhr: Die älteste Besiedlung der Trierer Talweite von der Altsteinzeit bis zur Hallstattzeit. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, p. 12, Kat.-Nr. 4 in 12.
  3. ↑ Alfred Haffner: Die Trierer Talweite in der Latènezeit. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, p. 16.
  4. ↑ Heinz Cüppers (ur.): Die Römer in Rheinland-Pfalz, S. 578; Alfred Haffner: Die Trierer Talweite in der Latènezeit. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, pp. 16–19.
  5. ↑ Heinz Heinen: Trier und das Trevererland in römischer Zeit. 2. Auflage. Spee, Trier 1993, p. 9f.
  6. ↑ Heinz Heinen: Augustus und die Anfänge des römischen Trier. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, p. 38, Kat.-Nr. 41-42.
  7. ↑ Heinz Heinen: Augustus und die Anfänge des römischen Trier. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 36; Otto Roller: Wirtschaft und Verkehr. V: H. Cüppers (ur.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. Hamburg 2002, str. 261; Raymond Chevallier: Les Voies Romaines. Picard, Paris 1997, p. 209f.
  8. ↑ Tilmann Bechert u. a. (ur.): Orbis Provinciarum. Die Provinzen des römischen Reiches. Einführung und Überblick. Mainz 1999, str. 125.
  9. ↑ Edith Mary Wightman: Der Meilenstein von Buzenol, eine Inschrift aus Mainz und die Rechtstellung des römischen Trier. In: Trierer Zeitschrift 39, 1976, str. 66; dieselbe: Roman Trier and the Treveri. Rupert Hart-Davis, London 1970, str. 40f.
  10. ↑ Velleius Paterculus 2, 97.
  11. ↑ Tacitus, Historiae 4, 77 (lat. Originaltext bei thelatinlibrary.com).
  12. ↑ Tacitus, Historiae 4, 72 (lat. Originaltext bei thelatinlibrary.com).
  13. ↑ Edith Mary Wightman: Roman Trier and the Treveri. Rupert Hart-Davis, London 1970, str. 40 in 42; Franz Schön: Augusta [6] Treverorum. V: Der Neue Pauly (DNP). Band 2, Metzler, Stuttgart 1997, ISBN 3-476-01472-X, str. 286.
  14. ↑ Edith Mary Wightman: Roman Trier and the Treveri. Rupert Hart-Davis, London 1970, p. 40; zum Stein siehe Edith Mary Wightman: Der Meilenstein von Buzenol, eine Inschrift aus Mainz und die Rechtstellung des römischen Trier. In: Trierer Zeitschrift 39, 1976; H. Finke: Neue Inschriften. In: Bericht der Römisch-Germanischen Kommission 17, 1927, pp. 1–107 und 198–231, Nr. 320; Corpus Inscriptionum Latinarum 17, 2, 549.
  15. ↑ Heinz Heinen: Trier und das Trevererland in römischer Zeit. 2. Auflage. Spee, Trier 1993, str. 61–63.
  16. ↑ Jean Krier: Die Treverer außerhalb ihrer Civitas. Mobilität und Aufstieg. Herausgegeben vom Rheinischen Landesmuseum Trier, 1981, ISBN 3-923319-00-2, pp. 172–177 (= Trierer Zeitschrift Beiheft 5).
  17. ↑ Pomponius Mela: De chorographia 3, 15 (lat. Originaltext bei thelatinlibrary.com).
  18. ↑ Heinz Heinen: Augustus und die Anfänge des römischen Trier. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Augustusstadt der Treverer. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 44f.
  19. ↑ »Trierer Porta Nigra ist exakt 1848 Jahre alt«. dw.com (v nemščini). Deutsche Welle. 12. januar 2018. Pridobljeno 13. januarja 2018.
  20. ↑ Heinz Heinen: Trier und das Trevererland in römischer Zeit. 2. Auflage. Spee, Trier 1993, str. 97f.
  21. ↑ Ingeborg Huld-Zetsche: Trierer Reliefsigillata: Werkstatt I. R. Habelt, Bonn 1972 (= Materialien zur römisch-germanischen Keramik 9); Trierer Reliefsigillata: Werkstatt II. R. Habelt, Bonn 1993 (= Materialien zur römisch-germanischen Keramik 12).
  22. ↑ Susanna Künzl: Die Trierer Spruchbecherkeramik. Dekorierte Schwarzfirniskeramik des 3. und 4. Jahrhunderts. Trier 1997, ISBN 3-923319-35-5 (= Beihefte Trierer Zeitschrift 21).
  23. ↑ CIL 13, 6800
  24. ↑ Ingemar König: Die Zeit der gallischen Usurpatoren (260–274). In: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 9–15, hier str. 14.
  25. ↑ Helmut Bernhard: Die römische Geschichte in Rheinland-Pfalz. Die Entwicklung bis zur Tetrarchie. In: H. Cüppers (Hrsg.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 125.
  26. ↑ Ulrike Wulf-Rheidt: „Den Sternen und dem Himmel würdig“. Kaiserliche Palastbauten in Rom und Trier (= Trierer Winckelmannprogramme. Heft 24, 2012). Harrassowitz, Wiesbaden 2014, ISBN 978-3-447-10235-3.
  27. ↑ Heinz Heinen: Trier und das Trevererland in römischer Zeit. 2. Auflage. Spee, Trier 1993, str. 121.
  28. ↑ Heinz Cüppers: Die spätantike Stadt – Kaiserresidenz und Bischofssitz. In: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 74.
  29. ↑ The Roman Imperial Coinage, VI 774.
  30. ↑ Codex Theodosianus 13, 3, 11; Ausonius, epistula 13.
  31. ↑ Zur Trierer Hochschule siehe Heinz Heinen: Trier und das Trevererland in römischer Zeit. 2. Auflage. Spee, Trier 1993, pp. 348–365.
  32. ↑ Wolfgang Binsfeld: Die ländliche Besiedlung im Umkreis von Trier in der Spätantike. In: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 75f.
  33. ↑ Lothar Schwinden: Das römische Trier seit der Mitte des 4. Jahrhunderts. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 34–48.
  34. ↑ Wolfgang Binsfeld: Das christliche Trier und seine Bischöfe. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, str. 60–65; Heinz Heinen: Trier als Bischofssitz. V: Alexander Demandt, Josef Engemann (ur.): Konstantin der Große. Imperator Caesar Flavius Constantinus. Philipp von Zabern, Mainz 2007, str. 318–326.
  35. ↑ Karl-Josef Gilles: Die römische Münzstätte Trier von 293/4 bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts.
  36. ↑ Karl-Josef Gilles: Die römische Münzstätte Trier von 293/4 bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. Mainz 1984, str. 49–59; derselbe: Münzprägung im Römischen Trier. V: Alexander Demandt, Josef Engemann (ur.): Konstantin der Große. Imperator Caesar Flavius Constantinus. Philipp von Zabern, Mainz 2007, ISBN 978-3-8053-3688-8, str. 313–317.
  37. ↑ Karl-Josef Gilles: Die römische Münzstätte Trier von 293/4 bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts. In: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Trier – Kaiserresidenz und Bischofsstadt. 2. Auflage. Mainz 1984, p. 58.
  38. ↑ Lukas Clemens: Trier im Frühmittelalter aus archäologischer Sicht. V: Hans-Peter Kuhnen (Hrsg.): Das römische Trier. Theiss, Stuttgart 2001, str. 79–90 (= Führer zu archäologischen Denkmälern in Deutschland 40).
  39. ↑ Reinhard Schindler: Augusta Treverorum. V: Bonner Jahrbücher 172, 1972, str. 262–264.
  40. ↑ Heinz Cüppers (ur.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 598.
  41. ↑ Heinz Cüppers (Hrsg.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 583.
  42. ↑ Heinz Cüppers (ur.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 584 in 626.
  43. ↑ Heinz Cüppers: Das römische Forum der Colonia Augusta Treverorum. In: Rheinisches Landesmuseum Trier (ur.): Festschrift 100 Jahre Rheinisches Landesmuseum Trier. Beiträge zur Archäologie und Kunst des Trierer Landes. von Zabern, Mainz 1979, ISBN 3-8053-0390-4, pp. 211–262 (= Trierer Grabungen und Forschungen 14); Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Rettet das archäologische Erbe in Trier. Trier 2005, str. 92f.
  44. ↑ CIL 13, 03679 (4, str, 43).
  45. ↑ Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Rettet das archäologische Erbe in Trier. Trier 2005, str. 94–96.
  46. ↑ Heinz Cüppers: Die Stadtmauer des römischen Trier und das Gräberfeld an der Porta Nigra. V: Trierer Zeitschrift 36, 1973, str. 133–222.
  47. ↑ Zahlenangaben nach Heinz Cüppers (ur.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 614.
  48. ↑ Sabine Faust: Schießgraben: Römische Stadtmauer; Joachim Hupe: Schützenstraße: Römische Stadtmauer und Ruwer-Wasserleitung; derselbe: Simeonsstiftplatz: Römische und mittelalterliche Stadtmauer. V: Rheinisches Landesmuseum Trier (Hrsg.): Führer zu archäologischen Denkmälern des Trierer Landes. Trier 2008, str. 62–67 (= Schriftenreihe des Rheinischen Landesmuseums Trier 35).
  49. ↑ Heinz Cüppers (Hrsg.): Die Römer in Rheinland-Pfalz. str. 598.

Viri

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Augusta_Treverorum&oldid=6331151«