Wikipedija

Vietnamci

Vietnamci (vietnamsko người Việt, dob. 'vietnamsko ljudstvo') ali ljudstvo Kinh (vietnamsko người Kinh) je etnična skupina Jugovzhodne Azije, ki izvira iz današnjega severnega Vietnama in južne Kitajske (otočje Jing, Dongxing, Guangxi). Domači jezik je vietnamščina, najbolj razširjen avstroazijski jezik.

Vietnamci
người Việt / người Kinh
Skupno število pripadnikov
okoli 89 milijonov
Regije z večjim številom pripadnikov
Zastava Vietnama Vietnam82.085.826 (štetje 2019)[1]
ZDA2.183.000 (2019)[2]
Zastava Kambodže Kambodža400.000–1.000.000[3]
 Japonska432.934 (2021)[4]
 Francija300.000[5]–350.000[6][7]
 Avstralija334.781 (štetje 2021)[8]
Kanada240.514 (štetje 2016)[9]
Zastava Tajvana Tajvan215.491 (2022)
 Južna Koreja208.000 (2021)[10]
 Nemčija200.000 (2021)[11]
 Rusija13.954[12]–150.000[13]
Zastava Tajska Tajska100.000[14][15]–500.000[16]
Zastava Laosa Laos100.000[17]
Zastava Velike Britanije Združeno kraljestvo90.000[18]–100.000[19][20]
Zastava Malezija Malezija80.000[21]
 Češka60.000–80.000[22]
 Poljska40.000–50.000[22]
Zastava Angole Angola40.000[23][24]
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska36.205 (štetje 2010)[25]–303.000 (2020)[26]/33.112 (štetje 2020)[27]
Zastava Norveške Norveška28.114 (2022)[28]
Zastava Nizozemske Nizozemska24.594 (2021)[29]
Zastava Švedske Švedska21.528 (2021)[30]
Ljudska republika Kitajska Macau20.000 (2018)[31]
Združeni arabski emirati Združeni arabski emirati20.000[32]
Saudova Arabija Saudova Arabija20.000[33][34][35]
Zastava Slovaške Slovaška7235[36]–20.000[37]
Zastava Danske Danska16.141 (2022)[38]
 Singapur15.000[39]
 Belgija12.000–15.000[40]
 Finska13.291 (2021)[41]
Zastava Cipra Ciper12.000[42][43]
Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija10.086 (2018)[44]
Zastava Švice Švica8000[45]
Zastava Madžarske Madžarska7304 (2016)[46]
Zastava Ukrajine Ukrajina7000[47][48]
Irska5000[49]
Zastava Italije Italija5000[50]
 Avstrija5000[51][52]
Zastava Romunije Romunija3000[53]
 Bolgarija2500[54]
Jeziki
vietnamščina
Religija
predvsem mahajanski budizem. minoritsko krščanstvo (večinoma rimskokatoliško) in drugo.[55]
Sorodne etnične skupine
druge vietske etnične skupine
(Gin, Muong, Chứt Thổ ljudstva)

Vietnamsko ljudstvo Kinh predstavlja nekaj več kot 85,32 % prebivalstva Vietnama po popisu leta 2019 in je uradno znano kot ljudstvo Kinh (người Kinh), da se razlikuje od drugih manjšinskih skupin, ki prebivajo v državi, kot so Hmong, Chami ali Mường. Vietnamci so ena od štirih glavnih skupin vietskih govorcev v Vietnamu, druge pa so ljudje Mường, Thổ in Chứt. Sorodni so ljudstvu Gin, vietnamski etnični skupini na Kitajskem.

Terminologija

uredi

Po Churchmanu (2010) so vsi endonimi in eksonimi, ki se nanašajo na Vietnamce, kot so Viet (povezan s staro kitajsko geografsko domišljijo), Kinh (povezan s srednjeveško administrativno oznako) ali Keeu in Kæw (izpeljan iz Jiāo 交, starokitajskega toponima za Severni Vietnam, stara kitajščina *kraw) kra-dai govorečih ljudstev, so povezani s političnimi strukturami ali imajo skupen izvor v starodavni kitajski geografski domišljiji. Večino časa so avstroazijsko govoreči predniki sodobnega Kinha pod enim samim vladarjem morda prevzeli podobno ali enako družbeno samooznačevanje, ki je neločljivo povezano s sodobnim vietnamskim prvoosebnim zaimkom ta (meni, mi, jaz), da bi razlikovali sebe z drugimi skupinami. V starejši pogovorni rabi je ta ustrezalo "našemu" v nasprotju z "njihovim", v kolonialnem času pa sta bili nước ta (naša država) in tiếng ta (naš jezik) v nasprotju z nước tây (zahodne države) in tiếng tây (zahodni jeziki)[56]

Việt

uredi

Izraz Việt (Yue) (kitajsko 越; pinjin Yuè; kantonski Yale: Yuht; Wade–Giles: Yüeh4; vietnamsko Việt) v zgodnji srednji kitajščini je bil prvič zapisan z uporabo logotipa 戉 za sekiro (enakoglasnica), v orakeljskih kostnih in bronastih napisih pozne dinastije Šang (ok. 1200 pr. n. št.) in kasneje kot 越.[57] Takrat se je nanašal na ljudstvo ali poglavarja severozahodno od Šanga. V zgodnjem 8. stoletju pr. n. št. se je pleme na srednjem Jangceju imenovalo Jangjue, izraz, ki se je kasneje uporabljal za južnejša ljudstva. Med 7. in 4. stoletjem pred našim štetjem se je Yue/Việt nanašal na državo Yue v spodnjem porečju Jangceja in njene ljudi. Od 3. stoletja pred našim štetjem se je izraz uporabljal za nekitajsko prebivalstvo južne in jugozahodne Kitajske ter severnega Vietnama, s posebnimi etničnimi skupinami, imenovanimi Minyue, Ouyue (vietnamsko Âu Việt), Luoyue (vietnamsko Lạc Việt) itd., s skupnim imenom Baiyue (Bách Việt, kitajščina 百越; pinjin Bǎiyuè; kantonsko Yale: Baak Yuet; vietnamsko Bách Việt; »Sto Yue/Viet«). Izraz Baiyue/Bách Việt se je prvič pojavil v knjigi Lüshi Chunqiu, sestavljeni okoli leta 239 pr. n. št.. Po mnenju Ye Wenxian (1990), apud Wan (2013) etnonim Yuefang na severozahodnem Kitajskem ni povezan z etnonimom Baiyue na jugovzhodu Kitajske.[58]

V obdobju poznega srednjega veka so se vietnamske elite poistovetile s starodavnimi Yueji, da bi se nagnile k »starodavnemu poreklu«, ta identiteta pa se je morda rodila s konstruiranjem tradicij. Do 17. in 18. stoletja našega štetja so se izobraženi Vietnamci očitno imenovali người Việt 𠊛越 (Vietanci) ali người Nam 𠊛南 (južni ljudje).[59]

Kinh

uredi

Z začetkom v 10. in 11. stoletju je veja viet-muong (severni vietski jezik) z vplivom hipotetičnega kitajskega narečja v severnem Vietnamu, imenovana annameška srednja kitajščina, začela postajati to, kar je zdaj vietnamski jezik.[60][61] Njegovi govorci so se imenovali ljudstvo Kinh, kar pomeni ljudstvo »metropolitanskega območja«, osredotočenega okoli delte Rdeče reke s Hanojem kot glavnim mestom. Zgodovinska in sodobna Chữ Nôm pisava klasično uporablja znak Han '京', ki se v mandarinščini izgovarja Jīng, in Kinh s kitajsko-vietnamsko izgovorjavo. Druge različice proto-viet-muonga so iz nižin pregnali Kinhi in so jih v 13. stoletju poimenovali Trại (寨 mandarin: Zhài) ali »postojansko« ljudstvo. Ti so postali sodobno ljudstvo Mường. Po Victorju Liebermanu je người Kinh (Chữ Nôm: 𠊛京) morda izraz iz kolonialne dobe za govorce vietnamskega jezika, anahronistično vstavljen v prevode predkolonialnih dokumentov, vendar manjka literature o etničnem oblikovanju iz 18. stoletja.[59]

Zgodovina

uredi

Izvor in predzgodovina

uredi

Predhodniki etničnih Vietnamcev so bili proto-vietski ljudje, ki so izhajali iz proto-avstroazijskih ljudi, ki so morda izvirali nekje iz južne Kitajske, Junana, Lingnana ali reke Jangce ali celinske jugovzhodne Azije, skupaj z Moniki, ki so se naselili naprej proti zahodu, Kmeri pa so se preselili južneje. Večina arheologov in jezikoslovcev ter drugih strokovnjakov, kot so sinologi in drugi strokovnjaki, verjame, da so prispeli najpozneje leta 2000 pr. n. št. in s seboj prinesli prakso rečnega kmetijstva in zlasti gojenje mokrega riža.[62] Nekateri jezikoslovci (James Chamberlain, Joachim Schliesinger) so predlagali, da so se ljudje, ki so govorili vietsko, preselili iz severne osrednje regije v delto Rdeče reke, ki je bila prvotno naseljena z govorci Tai.[63][64] Vendar pa Michael Churchman v kitajskih virih ni našel nobenih zapisov o premikih prebivalstva v Jiaozhi (s središčem okoli delte Rdeče reke), kar kaže, da je dokaj stabilna populacija govorcev avstroazijskega jezika, prednikov sodobnega vietnamskega jezika, naseljena v delti v obdobjih Han-Tang.[65] Drugi menijo, da severni Vietnam in južna Kitajska nikoli nista bila homogena glede etnične pripadnosti in jezikov, vendar so si ljudje delili nekatere običaje. Ta starodavna plemena niso imela nobenih definiranih etničnih meja in jih ni bilo mogoče opisati kot "vietnamske" (Kinh) v kakršnem koli zadovoljivem smislu. Vsak poskus identifikacije etnične skupine v starodavnem Vietnamu je problematiziran kot netočen.[66]

Druga teorija, ki temelji na jezikovni raznolikosti, locira najverjetnejšo domovino vietskih jezikov v sodobni provinci Bolikhamsai in provinci Khammouane v Laosu ter v delih provinc Nghệ An in Quảng Bình v Vietnamu. V 1930-ih so v hribih vzhodnega Laosa odkrili skupine vietsko govorečih skupnosti, ki naj bi bile najzgodnejši prebivalci te regije.[67] Arheogenetika je pokazala, da so bili pred obdobjem Đông Sơn prebivalci delte Rdeče reke pretežno avstroazijski: genetski podatki iz kulture Phùng Nguyên iz grobišča Mán Bạc (iz leta 1800 pr. n. št.) so v neposredni bližini sodobnih avstroazijskih govorcev, kot so Kmeri in Mlabri; medtem pa je "mešana genetika" iz najdišča Núi Nấp kulture Đông Sơn pokazala afiniteto do "Dai s Kitajske, govorcev tai-kadai iz Tajske in govorcev avstroazijskega jezika iz Vietnama, vključno s Kinhi".[68]

Po vietnamski legendi The Tale the Hồng Bàng Clan (Hồng Bàng thị truyện), napisani v 15. stoletju, so prvi Vietnamci izhajali iz gospodarja zmajev Lạc Long Quân in vile Âu Cơ. Poročila sta se in imela sto jajc, iz katerih se je izleglo sto otrok. Njun najstarejši sin je vladal kot kralj Hùng. Za kralje Hùng so trdili, da izvirajo iz mitske figure Shen Nong.[69]

Zgodnja zgodovina in kitajska nadvlada

uredi
 
Motiv na Đông Sơn bobnu, Ngọc Lũ (~300 pr. n. št.)

Najzgodnejša omemba proto-Vietnamcev v kitajskih analih je bila Lạc (kitajsko Luo), Lạc Việt ali Dongsonian,[70] starodavna plemenska konfederacija morda poliglotskih avstroazijskih govorcev in govorcev Kra-Dai, ki so zasedli delto Rdeče reke. Lạc je razvil metalurško kulturo Đông Sơn in poglavarstvo Văn Lang, ki so mu vladali napol mitični kralji Hùng. Južno od Dongsoniancev je bila kultura Sa Huỳnh avstronezijskega ljudstva Chami. Okoli leta 400–200 pr. n. št. so Lạc prišli v stik z Âu Việt (odcepljena skupina ljudstva Tai) in ljudstvom Siniti s severa. Po kitajski kroniki iz poznega 3. ali zgodnjega 4. stoletja našega štetja je vodja Âu Việt, Thục Phán, osvojil Văn Lang in odstavil zadnjega kralja Hùng. Thục Phán se je razglasil za kralja An Dương kraljestva Âu Lạc.

Leta 179 pr. n. št. je Zhao Tuo, kitajski general, ki je ustanovil državo Nanyue v današnji južni Kitajski, priključil Âu Lạc in začel kitajsko-vietsko interakcijo, ki je trajala tisočletje.[71] Leta 111 pr. n. št. je cesarstvo Han osvojilo Nanyue, in regijo severnega Vietnama postavilo pod oblast Han.

Do 7. stoletja do 9. stoletja našega štetja, ko je v regiji vladalo cesarstvo Tang, so zgodovinarji, kot je Henri Maspero, predlagali, da so se vietnamsko govoreči ljudje zaradi močnejšega kitajskega vpliva na Vietnamce ločili od drugih vietskih skupin, kot sta Mường in Chứt.[72] Drugi trdijo, da je vietska selitev iz severnega osrednjega Vietnama v delto Rdeče reke v 7. stoletju nadomestila prvotne prebivalce, ki so govorili tai. Sredi 9. stoletja so lokalni uporniki, ki jim je pomagal Nanzhao, raztrgali kitajsko vladavino Tang do skorajšnjega propada. Tang je regijo ponovno osvojil leta 866, zaradi česar je polovica lokalnih upornikov pobegnila v gore, za kar zgodovinarji menijo, da je bila ločitev med Mườngom in Vietnamci ob koncu vladavine Tang v Vietnamu.[72][73] Leta 938 je vietnamski voditelj Ngô Quyền, ki je bil rojen v Thanh Hóa, vodil vietske sile premagal kitajsko armado južnega Hana pri reki Bạch Đằng in se razglasil za kralja, postal prvi vietnamski kralj države, ki bi jo zdaj lahko razumeli kot "vietnamsko".

Srednjeveško in zgodnje novoveško obdobje

uredi
 
Tradicionalna vietnamska obleka

Ngô Quyền je umrl leta 944 in njegovo kraljestvo je padlo v kaos in nemire med dvanajstimi vojskovodji in poglavarji. Leta 968 jih je vodja po imenu Đinh Bộ Lĩnh združil in ustanovil kraljestvo Đại Việt (Veliki Việt). S pomočjo močnih budističnih menihov je Đinh Bộ Lĩnh za prestolnico izbral Hoa Lư na južnem robu delte Rdeče reke namesto Đại La iz obdobja Tang, sprejel cesarske naslove, kovance in obrede v kitajskem slogu ter poskušal ohraniti kitajski upravni okvir. Neodvisnost Đại Việta po besedah Andrewa Chitticka omogoča »razvijanje lastne posebne politične kulture in etnične zavesti.«[74] Leta 979 je bil Đinh Bộ Lĩnh umorjen in kraljica Duong Van Nga se je poročila z Dinhovim generalom Lê Hoànom, imenovanim za njega kot kralja. Nemiri v Đại Việtu so pritegnili pozornost sosednje kitajske dinastije Song in kraljestva Champa, vendar jih je premagal Lê Hoàn. Kmerski napis iz leta 987 beleži prihod vietnamskih trgovcev (Yuon) v Angkor.[75] Kitajski pisci, Song Hao, Fan Chengda in Zhou Qufei, poročajo, da so si prebivalci Đại Việta »tetovirali čelo, prekrižana stopala, črne zobe, bosa stopala in črna oblačila«.[76] Chamski napis Chiên Đàna iz zgodnjega 11. stoletja, Mỹ Sơn, ki ga je postavil kralj Champa Harivarman IV. (vladal 1074–1080), omenja, da je ponudil kmerske (Kmīra/Kmir) in vietske (Yvan) ujetnike kot sužnje različnim lokalnim bogovom in templjem citadele Tralauṅ Svon.

Zaporedne vietnamske kraljeve družine iz dinastij Đinh, Lê, Lý in (Hoa)/kitajskih dinastij Trần in Hồ so mirno vladale kraljestvu od 968 do 1407. Cesar Lý Thái Tổ (vladal 1009–1028) je preselil vietnamsko prestolnico iz Hoa Lư v Hanoj, središče delte Rdeče reke leta 1010.[77] Izvajali so elitistične zakonske zveze med klani in plemiči v državi. Mahajanski budizem je postal državna vera, vietnamski glasbeni inštrumenti, ples in versko čaščenje so bili pod vplivom chamskega, indijskega in kitajskega sloga, medtem ko je konfucijanstvo počasi pridobilo pozornost in vpliv. Najzgodnejši ohranjeni korpus in besedilo v vietnamskem jeziku je iz začetka 12. stoletja in ohranjeni napisi v pisavi chữ nôm iz začetka 13. stoletja, ki prikazujejo ogromen vpliv kitajske kulture med zgodnjimi vietnamskimi elitami.[78]

Mongolska dinastija Juan je neuspešno napadla Đại Việt v 1250-ih in 1280-ih, čeprav so oplenili Hanoj. Kitajska dinastija Ming je leta 1406 osvojila Đại Việt, spravila Vietnamce pod kitajsko oblast za 20 let, preden jih je izgnal vietnamski voditelj Lê Lợi. Četrti vnuk Lê Lợija, kralj Lê Thánh Tông (vladal 1460–1497), velja za enega največjih monarhov v vietnamski zgodovini. Njegovo vladanje je prepoznavno po obsežnih upravnih, vojaških, izobraževalnih in fiskalnih reformah, ki jih je uvedel, ter kulturni revoluciji, ki je staro tradicionalno aristokracijo nadomestila z generacijo literatov, prevzela konfucijanstvo in preoblikovala Đại Việt iz politike jugovzhodne Azije v birokratsko državo in cvetela. Sile Thánh Tônga, oborožene z orožjem s smodnikom, so premagale dolgoletnega tekmeca Champa leta 1471, nato pa so v 1480. letih sprožile neuspešno invazijo na kraljestvi Laos in Lan Na.[79]

16. stoletje – sodobnost

uredi
 
Vietnamski plemiči iz severnega Vietnama v 1590 Manila iz ‘’Boxer Codexa’’
 
Vietnamski plemiči iz južnega Vietnama v 1590 Manila iz ‘’Boxer Codexa’’

S smrtjo Thánh Tônga leta 1497 je kraljestvo Đại Việt hitro propadlo. Podnebne skrajnosti, izpadli pridelki, regionalizem in frakcionaštvo so Vietnamce razdvojili. Od leta 1533 do 1790 so štiri močne vietnamske družine: Mạc, Lê, Trịnh in Nguyễn vladale vsaka v svojih domenah. V severnem Vietnamu (Đàng Ngoài–zunanje kraljestvo) so cesarji Lê komaj sedeli na prestolu, medtem ko so lordi Trịnh imeli oblast na dvoru. Mạc je nadzoroval severovzhodni Vietnam. Lordi Nguyễn so vladali južni državi Đàng Trong (notranje kraljestvo). Na tisoče etničnih Vietnamcev je migriralo proti jugu in se naselilo v starih deželah Chamov. Evropski misijonarji in trgovci iz 16. stoletja so Vietnamcem (Anamci) prinesli novo vero, ideje in pridelke. Do leta 1639 je bilo po vsem Vietnamu 82.500 katoliških spreobrnjencev. Leta 1651 je Alexandre de Rhodes objavil katekizem na 300 straneh v latinščini in romanizirani vietnamščini (chữ Quốc Ngữ) ali vietnamski abecedi.[80]

Obdobje vietnamske razdrobljenosti se je končalo leta 1802, ko je cesar Gia Long, ki so mu pomagali francoski plačanci, premagal kraljestva Tây Sơn in ponovno združil Vietnam. Skozi asimilacijo in brutalno podjarmljenje v 1830-ih s strani Minh Mạnga je bil velik kos avtohtonih Chamov asimiliran v vietnamščino. Do leta 1847 so se v vietnamski državi pod cesarjem Thiệu Trịjem, ljudje identificirali kot "người Việt Nam", predstavljali skoraj 80 odstotkov prebivalstva države.[81] Ta demografski model še naprej vztraja skozi [[Francoska Indokina|Francosko Indokino]g, japonsko okupacijo in današnji čas.

Med letoma 1862 in 1867 je južna tretjina države postala francoska kolonija Kočinčina. Do leta 1884 je celotna država prišla pod francosko oblast, pri čemer sta bila osrednji in severni del Vietnama ločena v dva protektorata Annam in Tonkin. Tri vietnamske entitete so bile leta 1887 formalno vključene v zvezo Francoske Indokine. Francoska uprava je vietnamski družbi vsilila pomembne politične in kulturne spremembe. Sistem sodobnega izobraževanja v zahodnem slogu je v Vietnam uvedel nove humanistične vrednote.[82]

Kljub dolgi zgodovini vietnamskega jezika in ljudstva je identifikacija in razlikovanje »etničnih Vietnamcev« ali etničnih Kinh, kot tudi drugih etničnih skupin v Vietnamu, začela šele kolonialna uprava v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Po prizadevanjih kolonialne vlade za etnično razvrščanje so med diskurzom nove vietnamske inteligence spodbujali nacionalizem, zlasti etnonacionalizem in evgenični socialni darvinizem. Etnične napetosti, ki jih je sprožil vietnamski etnonacionalizem, so dosegle vrhunec v poznih 1940-ih na začetku prve indokitajske vojne (1946–1954), ki je povzročila nasilje med Kmeri in Vietnamci v delti Mekonga.[83] Nadalje je sovjetska družbena integracijska in etnična klasifikacija [[Severni Vietnam|Severnega Vietnama]g poskušala zgraditi podobo raznolikosti v harmoniji socializma, spodbujala idejo o vietnamskem narodu kot »veliki enojni družini«, ki jo sestavljajo številne različne etnične skupine, in vietnamski etnični šovinizem. je bil uradno odsvetovan.

  •  
    Vietnamska operna hiša, nekje v Phú Yênu, 1793
  •  
    Vietnamski vojaki leta 1828
  •  
    Mandarini iz dinastije Nguyễn
  •  
    Vietnamski birokratski uradniki, 1883-1886
  •  
    Vietnamski kmetje leta 1921
  •  
    Vietnamski vojaki v Albaniji, 1917

Sklici

uredi
  1. ↑ General Statistics Office of Vietnam (2019). Kết quả Toàn bộ Tổng điều tra dân số và nhà ở năm 2019 (Completed Results of the 2019 Viet Nam Population and Housing Census) (PDF). Statistical Publishing House (Vietnam). ISBN 978-604-75-1532-5. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2021.
  2. ↑ »Vietnamese in the U.S. Fact Sheet«. Pew Research Center. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  3. ↑ Mauk, Ben (28. marec 2018). »A People in Limbo, Many Living Entirely on the Water«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  4. ↑ »令和３年末現在における在留外国人数について« [Number of foreign residents at the end of 2021 (Reiwa 3)]. Ministry of Justice (Japan). 29. marec 2022. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  5. ↑ Phạm, Hạnh (31. marec 2018). »Người Việt trẻ ở Pháp níu giữ thế hệ thứ hai với nguồn cội«. VnExpress. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  6. ↑ Thanh Binh Minh, Tran (2002). Étude de la Transmission Familiale et de la Practique du Parler Franco-Vietnamien dans les communautés Niçoise et Lyonnaise (PDF). International Symposium on Bilingualism (v francoščini). University of Vigo. Pridobljeno 25. maja 2022.
  7. ↑ »SPÉCIAL TÊT 2017 – Les célébrations du Têt en France par la communauté vietnamienne«. Le Petit Journal (v francoščini). 30. januar 2017. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  8. ↑ »2021 Census Community Profiles«. Australian Bureau of Statistics. Australian Bureau of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. junija 2022. Pridobljeno 28. junija 2022.
  9. ↑ »Census Profile, 2016 Census«. Statistics Canada. 7. februar 2017. Pridobljeno 19. julija 2018.
  10. ↑ »Number of foreigners staying in S. Korea decreased 3.9% in 2021 amid pandemic«. The Korea Herald. Yonhap News Agency. 26. januar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  11. ↑ »Bevölkerung in Privathaushalten nach Migrationshintergrund im weiteren Sinn nach ausgewählten Geburtsstaaten«. Federal Statistical Office of Germany (Statistisches Bundesamt). 12. april 2021. Arhivirano iz spletišča dne 31. maja 2022. Pridobljeno 31. maja 2022.
  12. ↑ »Национальный состав населения по субъектам Российской Федерации«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2012. Pridobljeno 5. aprila 2020.
  13. ↑ L. Anh Hoang; Cheryll Alipio (2019). Money and Moralities in Contemporary Asia. Amsterdam University Press. str. 64. ISBN 9789048543151. It is estimated that there are up to 150,000 Vietnamese migrants in Russia, but the vast majority of them are undocumented.
  14. ↑ Đình Nam (22. maj 2022). »Phó Thủ tướng Vũ Đức Đam gặp gỡ cộng đồng người Việt tại Thái Lan«. Báo điện tử Chính phủ. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  15. ↑ Hoàng Hoa; Ngọc Quang (25. avgust 2019). »Chủ tịch Quốc hội gặp gỡ cộng đồng người Việt Nam tại Thái Lan«. Communist Party of Vietnam Online Newspaper. Vietnam News Agency. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  16. ↑ Xuân Nguyên (25. november 2015). »Người Việt bán hàng rong ở Thái Lan«. Radio Free Asia. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022.
  17. ↑ »Chủ tịch nước thăm cộng đồng người Việt tại Lào«. Voice of Vietnam. 10. avgust 2021. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2022. Pridobljeno 25. maja 2022.
  18. ↑ Barber, Tamsin (2020). »Differentiated embedding among the Vietnamese refugees in London and the UK: fragmentation, complexity, and 'in/visibility'«. Journal of Ethnic and Migration Studies. Taylor & Francis. 47 (21): 4835–4852. doi:10.1080/1369183X.2020.1724414. S2CID 224863821.
  19. ↑ »PM meets Vietnamese community in UK«. VietnamPlus. Vietnam News Agency. 1. november 2021. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  20. ↑ »Vietnam who after 30 years in the UK«. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  21. ↑ »Viet Nam, Malaysia's trade unions ink agreement to strengthen protection of migrant workers«. International Labour Organization. 16. marec 2015. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  22. ↑ 22,0 22,1 »Vietnamese migrants are thriving in Poland and the Czech Republic«. The Economist. 27. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  23. ↑ Lý Hà (11. junij 2019). »Lời cảnh tỉnh cho người xuất khẩu lao động«. Báo Công an Nhân dân. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  24. ↑ Quốc Anh; Trọng Hoàng (12. marec 2016). »Phần lớn lao động Việt Nam tại Angola hiện nay là trái phép«. Vietnam Television. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  25. ↑ »Major Figures on Residents from Hong Kong, Macao and Taiwan and Foreigners Covered by 2010 Population Census«. National Bureau of Statistics of China. 29. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2011. Pridobljeno 4. maja 2011.
  26. ↑ Quỳnh Trang; Tạ Lư (7. februar 2022). »Kiều hối về Việt Nam nhiều cỡ nào?«. VnExpress.
  27. ↑ »2-22. Population by ethnic groups and gender«. National Bureau of Statistics of China. Pridobljeno 10. decembra 2021.
  28. ↑ »Immigrants and Norwegian-born to immigrant parents«. Statistisk sentralbyrå (Statistics Norway). 7. marec 2022. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  29. ↑ »Population; sex, age, migration background and generation, 1 January«. Statistics Netherlands. Pridobljeno 2. februarja 2021.
  30. ↑ »Population by country of birth and year«. Pridobljeno 26. maja 2022.
  31. ↑ »Việt Nam opens consulate office in China's Macau«. VietNamNews. 6. januar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  32. ↑ »Embassy of the UAE in Hanoi » Vietnam - UAE Relations-Bilateral relations between UAE - Vietnam«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2014. Pridobljeno 25. februarja 2014.
  33. ↑ »Cộng Đồng Người Việt Nam ở Ả-Rập Xê-Út Mừng Xuân Ất Mùi - 2015«. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  34. ↑ »Người trong cuộc kể lại cuộc sống "như nô lệ" của lao động Việt ở Ả Rập Saudi«. 3. januar 2020. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  35. ↑ »Tình cảnh 'Ô-sin' Việt ở Saudi: bị bóc lột, bỏ đói«. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  36. ↑ Dlhopolec, Peter (3. marec 2022). »The Vietnamese campaign for their rights: "We belong here"«. The Slovak Spectator. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022. The 2021 data published by the Foreigners' Police reveals that 7,235 people from Vietnam have permanent or temporary residence in the country.
  37. ↑ Rédli, Erik (28. julij 2015). »Slovakia's 'invisible minority' counters migration fears«. The Slovak Spectator. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  38. ↑ »FOLK1C: Population at the first day of the quarter by region, sex, age (5 years age groups), ancestry and country of origin«. Statistics Denmark (v angleščini).
  39. ↑ Lim, Vanessa; Min, Ang Hwee (21. julij 2021). »Vice activities by some Vietnamese in Singapore not representative of residents here: Embassy official«. CNA (TV network). Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  40. ↑ Hoàng Hải (22. maj 2019). »Người Việt ở Bỉ và Đảng cộng sản kiểu mới, trẻ và hiện đại«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  41. ↑ »StatFin«. Tilastokeskus (Statistics Finland). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2022. Pridobljeno 29. novembra 2022.
  42. ↑ »Vietnamese in Cyprus, Laos celebrate traditional New Year«. VietnamPlus. Vietnam News Agency. 4. marec 2015. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  43. ↑ »Deputy FM meets Vietnamese nationals in Cyprus«. Nhân Dân. 18. september 2015. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  44. ↑ »2018 Census ethnic groups dataset | Stats NZ«. www.stats.govt.nz.
  45. ↑ »Vietnamese community in Switzerland support fight against coronavirus«. VietNamNews. 4. maj 2020. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  46. ↑ Vukovich, Gabriella (2018). Mikrocenzus 2016 - 12. Nemzetiségi adatok [2016 microcensus - 12. Ethnic data] (PDF). Hungarian Central Statistical Office (v madžarščini). Budapest. ISBN 978-963-235-542-9. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  47. ↑ »Hành trình trở về của người Việt tại Ukraine«. Nhân Dân. 2022. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  48. ↑ H. Chi (3. marec 2022). »Nỗ lực tối đa bảo hộ công dân Việt Nam ở Ukraine«. Báo Công an Nhân dân. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  49. ↑ Khánh Lan (25. maj 2022). »Thúc đẩy quan hệ hợp tác trên nhiều mặt giữa Việt Nam và Ailen«. Báo điện tử Đảng Cộng sản. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  50. ↑ Thu Trang; Cẩm Lai (27. marec 2020). »Người Việt tại tâm dịch của Italia« (v vietnamščini). Voice of Vietnam. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  51. ↑ »Truyền "ngọn lửa" văn hóa cho thế hệ trẻ người Việt tại Áo« (v vietnamščini). 23. februar 2020.
  52. ↑ Phương Linh; Hoàng Vũ (13. avgust 2018). »Cộng đồng người Việt tại Áo luôn hướng về Tổ quốc«. Báo Quân đội Nhân dân. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2022. Pridobljeno 26. maja 2022.
  53. ↑ »Condiții inumane pentru muncitorii vietnamezi din România«. Digi24 (v romunščini). 21. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  54. ↑ »Lấy quốc tịch Châu Âu thông qua con đường Bulgaria«. Tuổi Trẻ. 13. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2022. Pridobljeno 27. maja 2022.
  55. ↑ Pew Research Center: The Global Religious Landscape 2010 Arhivirano 2013-07-19 na Wayback Machine..
  56. ↑ Churchman 2010, str. 33.
  57. ↑ Norman, Jerry; Mei, Tsu-lin (1976). »The Austroasiatics in Ancient South China: Some Lexical Evidence«. Monumenta Serica. 32: 274–301. doi:10.1080/02549948.1976.11731121.
  58. ↑ Wan, Xiang (2013) "A Reevaluation of Early Chinese Script: The Case of Yuè 戉 and Its Cultural Connotations: Speech at The First Annual Conference of Society for the Study of Early China" Slide 36 of 70
  59. ↑ 59,0 59,1 Lieberman 2003, str. 405.
  60. ↑ Phan, John (2010). »Re-Imagining "Annam": A New Analysis of Sino–Viet–Muong Linguistic Contact« (PDF). Chinese Southern Diaspora Studies. 4. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. marca 2016. Pridobljeno 24. oktobra 2021.
  61. ↑ Taylor 2013, str. 5.
  62. ↑ Blench, Roger. 2018. Waterworld: lexical evidence for aquatic subsistence strategies in Austroasiatic. In Papers from the Seventh International Conference on Austroasiatic Linguistics, 174-193. Journal of the Southeast Asian Linguistics Society Special Publication No. 3. University of Hawaiʻi Press.
  63. ↑ Chamberlain 2000, str. 40.
  64. ↑ Schliesinger (2018a), str. ;21, 97.
  65. ↑ Churchman (2010), str. 36.
  66. ↑ Churchman (2010), str. 25.
  67. ↑ Kiernan 2019, str. 52.
  68. ↑ McColl et al. 2018. "Ancient Genomics Reveals Four Prehistoric Migration Waves into Southeast Asia". Preprint. Published in Science. https://www.biorxiv.org/content/10.1101/278374v1 cited in Alves, Mark (2019-05-10). "Data from Multiple Disciplines Connecting Vietic with the Dong Son Culture". Conference: "Contact Zones and Colonialism in Southeast Asia and China's South (~221 BCE - 1700 CE)"At: Pennsylvania State University
  69. ↑ Kelley 2016, str. ;165–167, 175.
  70. ↑ Kiernan 2019, str. ;41–42.
  71. ↑ Kiernan 2019, str. 69.
  72. ↑ 72,0 72,1 Maspero 1912, str. 10.
  73. ↑ Taylor 1983, str. 248.
  74. ↑ Andrew Chittick (2020). The Jiankang Empire in Chinese and World History. Oxford University Press. str. 340. ISBN 978-0-19093-754-6.
  75. ↑ Kiernan 2019, str. 157.
  76. ↑ Marsh 2016, str. ;84–85.
  77. ↑ Kiernan 2019, str. 148.
  78. ↑ Kiernan 2019, str. ;135, 138.
  79. ↑ Kiernan 2019, str. ;204–211.
  80. ↑ Kiernan 2019, str. ;233–234.
  81. ↑ Lieberman 2003, str. 433.
  82. ↑ Nhu Nguyen 2016, str. 37.
  83. ↑ McHale, Frederick Shawn (2013). »Ethnicity, Violence, and Khmer-Vietnamese Relations: The Significance of the Lower Mekong Delta, 1757–1954«. Journal of Asian Studies. 72 (2): 367–390. doi:10.1017/S0021911813000016. S2CID 162830836 – prek Cambridge University Press.

Viri

uredi

Glej tudi

uredi

Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vietnamci&oldid=6280435«