Sumerščina

Sumerščina (sumersko EME.G̃IR₁₅) je izumrl izoliran jezik antičnih Sumercev, ki se je govoril v južni Mezopotamiji, sedanjem južnem Iraku. V 3. tisočletju pr. n. št. je nastalo med Sumerci in Akadci zelo tesno kulturno sožitje, v katerem je bila zelo razširjena dvojezičnost. Vzajemen vpliv sumerskega in akadskega jezika je viden na vseh področjih, od obširnega medsebojnega sposojanja besed, do sintaktičnih, morfoloških in fonoloških konvergenc. Pojav je spodbudil jezikoslovce, da sumerščino in akadščino 3. tisočletja pr. n. št. imenujejo Sprachbund ali jezikovna zveza.

Sumerščina
eme-g̃ir, eme-gi
Materni jezik	Sumerija in Akadija
Področje	Irak (Mezopotamija)
Obdobje	dokumentiran od 3350 pr. n. št., izumrl približno 2000-1800 pr. n. št., kot klasičen jezik v uporabi približno do leta 100 n. št.
Jezikovna družina	Izolirani jeziki
Jezikovne oznake
ISO 639-2	sux
ISO 639-3	sux
Glottolog	sume1241
Sumerski dokument iz 26. stoletja pr. n. št.

Sumerščino kot pogovorni jezik je okoli leta 2000 pr. n. št. zamenjala akadščina. Natančen datum je še vedno predmet razprav. Na slovesnostih, v bogoslužju, književnosti in znanosti se je sumerščina uporabljala vse do 1. stoletja n. št.. Jezik je nato utonil v pozabo, dokler niso asirologi v 19. stoletju razvozlali klinopisa in začeli preučevati sumerska besedila.

Zgodovina

Sumerski jezik je šel skozi več razvojnih faz:

• arhaična sumerščina (3100–2600 pr. n. št.)
• stara ali klasična sumerščina (2600–2300 pr. n. št.)
• novosumerščina (2300–2100 pr. n. št.)
• pozna sumerščina (2100–1800 pr. n. št.)
• posumerščina (po letu 1700 pr. n. št.)

Značilnosti

Številnih lastnosti sumerskega jezika, na primer izgovarjave, ni mogoče natančno določiti zaradi načina, kako se je zapisoval. Klinopis namreč ni glasovna pisava, zato točna izgovarjava vseh znakov ni znana.

Glasovi

Zanesljiv opis sumerskega glasoslovja ne obstaja, ker ni izvornih govorcev. Obstaja nekaj dvojezičnih sumersko-akadskih besedil, iz katerih se da do neke mere razbrati, kakšen je bil nabor glasov sumerskega jezika.

Seznam glasov, kolikor jih je moč prepoznati iz pisave, je precej preprost. Jezik je imel štiri samoglasnike (a, e, i ,u) in 16 soglasnikov:

Transliteracija

b

d

g

p

t

k

z

s

š

ḫ

r

r̂

l

m

n

ĝ

Izgovorjava

p

t

k

pʰ

tʰ

kʰ

ʦ

s

ʃ

x

r

(?)

l

m

n

ŋ

Slovnica

Sumerščina je slovnično precej zapleten jezik. Spada k aglutinacijskim jezikom, v katerih se besede tvorijo z lepljenjem morfemov. Sumerščina je tudi ergativen jezik, v katerem se osebek (subjekt) neprehodnega glagola obnaša kot predmet (objekt) prehodnega glagola. Sumerščina je poznala dva spola – živega in neživega, in veliko število sklonov: imenovalnik, ergativ, rodilnik, dajalnik, mestnik, komitativ, ekvativ (kot), terminativ (za), ablativ (iz), orodnik (z) itd. Mnenja jezikoslovcev o pravem številu sklonov še vedno niso enotna. Veliko število homofonov, besed z enakim zaporedjem glasov in različnimi pomeni, kaže, da gre morda za tónski jezik, v katerem je ključna izgovarjava. Stavčno zaporedje osebek-predmet-povedek so zelo redko kršili samo v pesništvu.

Narečja

Sumerščina je imela dve narečji. Standardno narečje se je imenovalo eme-ĝir, drugo pa eme-sal, kar morda pomeni »fin jezik« ali »visok glas«, in se pogosto prevaja kot »ženski jezik«. Koren sal ima lahko več pomenov. V nekaterih knjižnih delih se je narečje eme-sal uporabljalo izključno za ženske like. Poleg tega je prevladovalo tudi v določenih zvrsteh kultnih pesmi.

Vira

• Guy Deutscher (2007). Syntactic Change in Akkadian: The Evolution of Sentential Complementation. Oxford University Press US. str. 20–21. ISBN 9780199532223.
• Dietz-Otto Edzard (2003). A Sumerian Grammar. Brill, Leiden. COBISS 23972141. ISBN 90-04-12608-2.