Wikipedija

Sladkorna bolezen

skupina presnovnih motenj, za katere je značilna dolgotrajna visoka raven glukoze v krvi

Sladkorna bolezen, žargonsko tudi diabetes,[11] je skupina presnovnih bolezni, pri katerih v daljšem časovnem obdobju prihaja do visoke ravni sladkorja v krvi.[12] Simptomi visokega krvnega sladkorja so med drugim pogostejše uriniranje, povečana žeja in povečana lakota. Če se ne zdravi, lahko sladkorna bolezen povzroči številne zaplete.[13] Akutni zapleti so med drugim diabetična ketoacidoza in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom.[14] Resni dolgoročni zapleti so med drugim bolezni srca in ožilja, kap, kronična odpoved ledvic, razjeda stopal in poškodbe oči.[13]

Sladkorna bolezen
Krog z debelim modrim robom in praznim središčem
Modri krog, splošni simbol sladkorne bolezni[1]
Specialnostendokrinologija
Simptomi
Zapleti
  • presnovna neravnovesja
  • srčno-žilne bolezni
  • okvara živcev in možganov
  • okvara ledvc
  • spremembe prebavil[2][3][4][5]
TrajanjeLahko pride do remisije, vendar je sladkorna bolezen pogosto dosmrtna
Tipi
  • sladkorna bolezen tipa 1
  • sladkorna bolezen tipa 2
  • gestacijski diabetes
Vzrokiinsulinska insuficienca ali napredujoča rezistenca
Dejavniki tveganja
Diagnostični postopki
Zdravljenje
Zdravila
Pogostost463 milijonov (8,8 %)[10]
Smrti4,2 milijona (2019)[10]

Do sladkorne bolezni pride bodisi zato, ker trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, bodisi zato, ker se telesne celice na proizvedeni inzulin ne odzivajo ustrezno.[15] Obstajajo tri glavne vrste sladkorne bolezni:

  • Sladkorna bolezen tipa 1 je posledica nezmožnosti trebušne slinavke, da bi ustvarjala dovolj inzulina. V preteklosti so to obliko bolezni imenovali »od inzulina odvisna sladkorna bolezen« (IDDM − insulin-dependent diabetes mellitus) ali »juvenilna sladkorna bolezen«. Vzrok zanjo ni znan.[13]
  • Sladkorna bolezen tipa 2 se začne z odpornostjo proti inzulinu, to je s stanjem, v katerem se celice na inzulin ne odzivajo pravilno.[13] Med napredovanjem bolezni lahko tudi pride do pomanjkanja inzulina.[16] Ta oblika je v preteklosti nosila naziv »od inzulina neodvisna sladkorna bolezen« (NIDDM − non insulin-dependent diabetes mellitus) ali »sladkorna bolezen v odrasli dobi« (ali »starostni diabetes«[11]). Prvenstvena vzroka zanjo sta prekomerna telesna teža in premalo gibanja.[13]
  • Nosečnostna sladkorna bolezen je tretja glavna oblika bolezni; pojavlja se kot visoka raven krvnega sladkorja pri nosečnicah brez anamneze sladkorne bolezni.[13]

Bolezen preprečujejo in zdravijo zdrava prehrana, telesna dejavnost, odpoved tobaku in skrb za normalno telesno težo. Za ljudi s to boleznijo je tudi pomembno, da se nadzoruje krvni tlak nadzor in pravilno neguje stopala.[13] Za sladkorno bolezen tipa 1 so potrebne injekcije inzulina.[13] Sladkorna bolezen tipa 2 se lahko zdravi z antidiabetičnimi zdravili, z inzulinom ali brez njega.[17] Inzulin in nekatera peroralna zdravila lahko povzročijo nizko raven krvnega sladkorja.[18] Shujševalna kirurgija je učinkovit ukrep pri debelih osebah, ki imajo sladkorno tipa 2.[19] Nosečnostna sladkorna bolezen običajno po porodu izzveni.[20]

Po ocenah iz leta 2014 je po vsem svetu bilo za sladkorno boleznijo bolnih 387 milijonov ljudi,[21] približno 90 % jih je imelo sladkorno bolezen tipa 2.[22][23] To predstavlja 8,3 % odraslega prebivalstva,[23] z enako pogostnostjo pri ženskah in moških.[24] Ocenjujejo, da je med 2012 in 2014 sladkorna bolezen bila vzrok za 1,5 do 4,9 milijonov smrti letno.[17][21] Sladkorna bolezen pri posamezniku najmanj podvoji verjetnost za smrt.[13] Pričakovati je, da bo leta 2035 število ljudi s sladkorno boleznijo doseglo do 592 milijonov.[21] Svetovni gospodarski stroški sladkorne bolezni so v letu 2014 po oceni znašali na 612 milijard dolarjev.[25] Leta 2012 je sladkorna bolezen Združene države Amerike stala 245 milijard dolarjev.[26]

Znaki in simptomi

uredi
 
Pregled najpomembnejših znakov za sladkorno bolezen.

Klasični simptomi nezdravljene sladkorne bolezni so hujšanje, poliurija (povečano uriniranje), polidipsija (povečana žeja) in polifagija (povečana lakota).[27] Simptomi se pri sladkorni bolezni tipa 1 lahko razvijejo hitro (v nekaj tednih ali mesecih), pri sladkorni bolezni tipa 2 pa se običajno javljajo počasneje in manj opazno, ali pa sploh ne.

Številni drugi znaki in simptomi lahko kažejo na začetek sladkorne bolezni, čeprav za bolezen niso značilni. Poleg zgoraj navedenih vključujejo zamegljen vid, glavobol, utrujenost, počasno celjenje ran in srbečo kožo. Dalj časa trajajoča visoka raven glukoze v krvi lahko povzroči vpijanje glukoze v očesno lečo, ki zaradi tega spremeni svojo obliko in povzroči spremembe v vidu. Številni kožni izpuščaji, ki se lahko pojavijo pri sladkorni bolezni, so znani pod skupnim imenom diabetični dermadromi.

Nujni primeri pri sladkorni bolezni

uredi

Nizek krvni sladkor je pogost pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2. Večina primerov je blagih in niso urgentne narave. Učinki so lahko vse od občutka nelagodja, potenja, tresavice in povečanega teka v blagih primerih do bolj resnih okoliščin, kot so na primer zmedenost, spremembe v vedenju, napadi, nezavest, in v hujših primerih (redko) trajna poškodba možganov in smrt.[28][29] Blage primere lahko zdravi bolnik sam tako, da zaužije hrano ali pije tekočino z veliko sladkorja. Hudi primeri lahko povzročijo nezavest in jih je treba zdraviti z intravensko glukozo ali z injekcijo glukagona.

Ljudje (običajno pri sladkorni bolezni tipa 1) lahko doživljajo tudi epizode diabetične ketoacidoze, to je presnovne motnje, za katero so značilni slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu, vonj po acetonu v izdihanem zraku, globoko dihanje, znano kot Kussmaulovo (acidotično) dihanje, in v hujših primerih zmanjšana stopnja zavesti.[3]

Redka, vendar enako huda možnost je neketonično hiperosmolarno stanje, ki je pogostejše pri sladkorni bolezni tipa 2, v glavnem zaradi dehidracije.[3]

Zapleti

uredi
Glavni članek: Zapleti pri sladkorni bolezni.

Vse oblike sladkorne bolezni povečujejo tveganje za dolgoročne zaplete. Do njih običajno pride po mnogih letih (10-20), vendar je lahko prvi simptom pri ljudeh, ki do tega trenutka še niso vedeli za diagnozo.

Glavni dolgoročni zapleti se tičejo okvare žil. Sladkorna bolezen podvoji tveganje za kardiovaskularne bolezni[30] in za okoli 75 % smrti pri diabetikih so vzrok bolezni koronarnih arterij.[31] Druge "makrovaskularne" bolezni so kap in obolenja perifernega ožilja.

Do zapletov pri sladkorni bolezni pride zaradi poškodb v majhnih krvnih žilah, v prvi vrsti v očeh, ledvicah in živcih.[32] Okvara oči, znano kot diabetična retinopatija, je posledica poškodbe krvnih žil v mrežnici očesa in lahko vodi do postopne izgube vida in slepote.[32] Poškodbe ledvic, tako imenovana diabetična nefropatija, lahko povzroči brazgotinjenje tkiva, izgubo beljakovin prek seča in konec koncev kronično obolenje ledvic, ki včasih zahteva dializo ali ledvični presadek.[32] Poškodba živcev v telesu, znana kot diabetična nevropatija, je najpogostejši zaplet pri sladkorni bolezni.[32] Simptomi so lahko med drugim otrplost, mravljinčenje, bolečina, spremenjen občutek za bolečino, ki lahko vodi do poškodbe kože. Lahko pride do diabetičnega stopala (diabetične razjede na nogi), ki ga je težko zdraviti in ki včasih zahteva amputacijo. Dodatno povzroča proksimalna diabetična nevropatija boleče hiranje mišic in nemoč.

Obstaja povezava med kognitivnim primanjkljajem in sladkorno boleznijo. Bolniki s sladkorno boleznijo imajo 1,2 do 1,5-krat večjo hitrost upadanja kognitivne funkcije kot pa ljudje brez te bolezni.[33]

Vzroki

uredi
Primerjava med sladkorno boleznijo tipa 1 in 2 [22]
Značilnost Sladkorna tipa 1 Sladkorna tipa 2
Nastop nenaden postopen
Starost ob nastopu večinoma pri otrocih predvsem pri odraslih
Postava vitka ali povprečna[34] pogosta debelost
Ketoacidoza običajna redka
Avtoprotitelesa običajno prisotna odsotna
Endogeni inzulin nizek ali odsoten normalen, znižan
ali zvišan
Konkordanca
pri identičnih dvojčkih 		50 % 90 %
Razširjenost ~ 10 % ~ 90 %

Sladkorna bolezen je razvrščena v štiri širše kategorije: sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2, nosečnostno sladkorno bolezen in četrto skupino, imenovano »druge posebne vrste«,[15] ki jih povzroča nekaj ducatov različnih vzrokov.[15]

Tip 1

uredi
Glavni članek: sladkorna bolezen tipa 1.

Za sladkorno bolezen tipa 1 je značilna izguba celic beta v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin; brez njih pride do pomanjkanja inzulina. Ta tip je mogoče dodatno opredeliti kot imunsko ali idiopatsko sladkorno bolezen. Večina bolezni tipa 1 je v imunsko narave, pri katerih avtoimunski napad, ki ga povzročijo celice T, vodi do odmiranja beta celic in s tem do pomanjkanja inzulina.[35] V Severni Ameriki in v Evropi je vzrok za približno 10 % primerov sladkorne bolezni. Večinoma so prizadeti ljudje sicer zdravi in imajo, ko pride do izbruha bolezni, zdravo telesno težo. Občutljivost in odzivnost na inzulin sta po navadi normalni, še posebej v zgodnjih fazah. Sladkorna bolezen tipa 1 lahko prizadene tako otroke kot tudi odrasle, vendar so jo tradicionalno imenovali "mladoletna sladkorna bolezen", ker je pri večini primerov te sladkorne bolezni šlo za otroke.

"Krhki" diabetes, znan tudi kot nestabilna ali labilna sladkorna bolezen, je izraz, ki opisuje dramatična in ponavljajoča se nihanja v ravni glukoze, do katerih lahko pri od inzulina odvisni sladkorni bolezni pogosto pride brez očitnega razloga. Ta izraz pa je brez biološke utemeljitve in naj bi se ne uporabljal.[36] Sladkorno bolezen tipa 1 lahko še vedno spremljajo neredne in nepredvidljive visoke ravni sladkorja v krvi, pogosto s ketozo in včasih z resno nizko ravnijo krvnega sladkorja. Drugi zapleti so med drugim oslabljen regulatorni odgovor na nizek krvni sladkor, okužba, gastropareza (ki vodi v nenadzorovano vpijanje prehranskih ogljikovih hidratov) in endokrinopatije (npr. Addisonova bolezen).[36] Za te pojave se misli, da se ne pojavljajo pogosteje kot pri enem do dveh odstotkih oseb s sladkorno boleznijo tipa 1.[37]

Sladkorna bolezen tipa 1 je delno dedna, vpletenih je več genov, med njimi določeni genotipi HLA, za katere se ve, da vplivajo na tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Pri genetsko dovzetnih ljudeh, lahko do nastopa diabetesa pride zaradi enega ali več okoljskih dejavnikov, kot so virusne okužbe ali prehrana. Obstajajo dokazi za povezavo med sladkorno boleznijo tipa 1 in coxsackie virusom B4. V nasprotju s tipom 2 izbruh sladkorne bolezni tipa 1 ni povezan z življenjskim slogom.

Tip 2

uredi
Glavni članek: Sladkorna bolezen tipa 2.

Za sladkorno bolezen tipa 2 je značilna odpornost proti inzulinu, ki se ji lahko pridruži zmanjšano izločanje inzulina.[15] V pomanjkljivo odzivnost telesnih tkiv na inzulin naj bi bil vpleten receptor za inzulin. Vendar pa konkretne pomanjkljivosti niso znane. Primeri sladkorne bolezni zaradi znane napake so razvrščeni ločeno. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša vrsta med njimi.

V zgodnji fazi tipa 2 prevladuje pri odstopanjih od normalnega stanja zmanjšana občutljivost na inzulin. V tem obdobju bolezni je mogoče hiperglikemijo zavreti z različnimi ukrepi in s pomočjo zdravil, ki izboljšujejo občutljivost na inzulin ali zmanjšujejo proizvodnjo glukoze v jetrih.

Vzrok za diabetes tipa 2 so predvsem dejavniki življenjskega sloga in genetika.[38] Znani so številni dejavniki življenjskega sloga, ki so pomembni za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, med drugim debelost (indeks telesne mase nad 30), pomanjkanje telesne dejavnosti, neustrezna prehrana, stres, in urbanizacija.[22] Prekomerna telesna maščoba je povezana s 30 % primerov pri bolnikih kitajskega in japonskega porekla, 60-80 % primerov pri bolnikih z evropskim in afriškim ozadjem, in 100 % pri Pima Indijancih in prebivalcih pacifiških otokov.[15] Bolniki, ki niso debeli, imajo pogosto visoko razmerje pas-boki.[15]

Prehranski dejavniki tudi vplivajo na nevarnost za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Pretirana poraba s sladkorjem sladkanih pijač nevarnost povečuje.[39][40] Vrsta maščob v prehrani je tudi pomembna. Nasičene maščobe in trans-maščobne kisline povečujejo, večkratno nenasičene in enkratno nenasičene pa zmanjšujejo tveganje.[38] Zdi se, da uživanje velikih količin belega riža prav tako povečuje tveganje.[41] Pomanjkanje gibanja je verjetno vzrok za 7 % primerov.[42]

Nosečnostna sladkorna bolezen

uredi
Glavni članek: Nosečnostna sladkorna bolezen.

Nosečnostna sladkorna bolezen (NSB, gestacijski diabetes) v več pogledih spominja na sladkorno bolezen tipa 2; gre za kombinacijo relativno nezadostnega izločanja inzulina in neustrezne odzivnosti. Do nje pride pri 2−10 % vseh nosečnosti; po porodu se lahko izboljša ali izgine.[43] Vendar so pri približno 5-10 % žensk z nosečnostno sladkorno boleznijo ugotovili, da imajo sladkorno bolezen, najpogosteje tipa 2.[43] Nosečnostna sladkorna bolezen je popolnoma ozdravljiva, vendar ves čas nosečnosti zahteva skrbno zdravniški nadzor. Pri tem gre lahko za spremembe v prehrani, nadzor glukoze v krvi in v nekaterih primerih dajanje inzulina.

Čeprav je bolezen lahko prehodnega značaja, lahko nezdravljena škoduje zdravju zarodka in matere. Nevarnosti za plod so makrosomija (visoka porodna teža), prirojene nepravilnosti na srcu in osrednjem živčevju in deformiranje skeletnih mišic. Povečani inzulin lahko zavre razvoj ploda in povzroči sindrom respiratorne stiske. Zaradi uničenja rdečih krvničk lahko pride do visoke ravni bilirubina v krvi. V hujših primerih lahko pride do smrti ploda, najpogosteje je vzrok slaba propustnost posteljice zaradi oslabljenih žil. V primeru zmanjšane delovne sposobnosti posteljice je lahko v nekaterih primerih potrebno sprožiti umetne popadke. Carski rez je lahko potreben, če gre za vidno stisko plodu ali povečano nevarnost poškodb zaradi makrosomije, kot je na primer ramenska distocija.

Druge vrste

uredi

Prediabetes se imenuje stanje, ko so ravni glukoze v krvi višje, kot je normalno, vendar ne dovolj visoko za diagnozo sladkorne bolezni tipa 2. Mnogi med ljudmi, ki konec koncev obolijo za diabetesom tipa 2, preživijo več let v stanju prediabetesa.

Latentni avtoimunski diabetes odraslih (LADO) je stanje, pri katerem pride do sladkorne bolezni tipa 1 pri odraslih. Pri odraslih z LADO se sprva pogosto - na osnovi starosti namesto na osnovi etiologije - napačno diagnosticira diabetes tipa 2.

Nekaterim primerom diabetesa so vzrok receptorji v tkivu telesa, ki se ne odzivajo na inzulin (tudi če so ravni inzulina normalne, po čemer se ta vrsta diabetesa razlikuje od sladkorne bolezni tipa 2); ta oblika je zelo redka. Genetske mutacije, (avtozomne ali mitohondrijske) lahko povzročijo napake v delovanju beta celic. Tudi abnormalno delovanje inzulina je v nekaterih primerih lahko genetsko pogojeno. Vsaka bolezen, ki povzroča resne okvare na trebušni slinavki, je lahko vzrok za diabetes (na primer kronični pankreatitis in cistična fibroza). Bolezni, povezane s prekomernim izločanjem za inzulin antagonističnih hormonov, ravno tako pa lahko povzročijo sladkorno bolezen (ki običajno odneha, ko se presežek hormona odstrani). Mnoga zdravila ovirajo izločanje inzulina, nekateri strupi pa poškodujejo celice beta trebušne slinavke. Diagnostično postavko v ICD-10 letnik 1992 "s podhranjenostjo povezan diabetes mellitus (MRDM ali MMDM, ICD-10 koda E12), je Svetovna zdravstvena organizacija ob uvedbi trenutno veljavne taksonomije leta 1999 opustila.[44]

Druge oblike sladkorne bolezni so med drugim prirojeni diabetes, ki je posledica genskih okvar izločanja inzulina, s cistično fibrozo povezan diabetesa, steroidni diabetes, ki ga povzročajo visoki odmerki glukokortikoidov in različne oblike monogenskega diabetesa.

Tule obsežen seznam drugih vzrokov za sladkorno bolezen:[45]

Patofiziologija

uredi
 
Nihanje krvnega sladkorja (rdeče) in hormona inzulina (modra), ki raven sladkorja znižuje, pri ljudeh tekom dneva s tremi obroki - poudarjen je eden od učinkov na sladkorju bogate prehrane - v primerjavi s hrano, bogato na škrobul
 
Mehanizem sproščanja inzulina v normalnih celicah beta trebušne slinavke - proizvodnja inzulina je znotraj celic beta bolj ali manj konstantna. Sprošča se na osnovi hrane, predvsem živil z glukozo, ki jo je mogoče absorbirati

Inzulin je poglavitni hormon za uravnavanje prenosa glukoze iz krvi v večino celic v telesu, predvsem v jetra, mišice in v maščobno tkivo. Zato pomanjkanje inzulina ali neobčutljivost receptorjev nanj igra osrednjo vlogo pri vseh oblikah sladkorne bolezni.[47]

Telo odjema glukozo na treh glavnih mestih: v črevesu z vpijanjem hrane, z razgradnjo glikogena, to je oblike glukoze, ki se hrani v jetrih, in z glukonogenezo, to je izdelovanjem glukoze v tkivih iz ne-ogljikovodičnih substratov.[15] Inzulin igra ključno vlogo pri uravnovešanju ravni glukoze v telesu. inzulin lahko zavira razgradnjo glikogena ali postopek glukoneogeneze, lahko stimulira transport glukoze v maščobne in mišične celice in lahko stimulira shranjevanje glukoze v obliki glikogena.[15]

Inzulin sproščajo v kri celice beta (β-celice) v Langerhansovih otočkih, ki se nahajajo v trebušni slinavki, običajno po obroku, kot odgovor na naraščajoče ravni glukoze v krvi. Inzulin približno dve tretjini celic v telesu potrebuje za absorpcijo krvne glukoze, kot gorivo zase, kot izhodno snov za proizvodnjo drugih potrebnih molekul ali kot zalogo za shranjevanje. Nižje ravni glukoze povzročijo zmanjšano sproščanje inzulina iz celic beta in razgradnjo glikogena v glukozo. Ta postopek v prvi vrsti nadzoruje hormon glukagon, ki deluje na inzulinu nasproten način.[48]

Če inzulina ni dovolj na voljo, če se celice slabo odzivajo na inzulin (inzulinska neobčutljivost ali inzulinska odpornost) ali če je inzulin sam okvarjen, potem se glukoza ne bo pravilno absorbirala v telesnih celicah, ki jo potrebujejo, in se ne bo ustrezno shranjevala v jetrih in mišicah. Neto učinek so vztrajno visoke ravni glukoze v krvi, slaba sinteza beljakovin in druge presnovne motnje kot je na primer acidoza.[15]

Če se koncentracija glukoze v krvi zadržuje na visoki ravni dalj časa, bodo ledvice dosegle prag resorpcije in glukoza se bo izločala z urinom (glikozurija).[49] To povečuje osmotski tlak urina in zavira resorpcijo vode v ledvicah, posledica pa je povečana proizvodnja urina (poliurija) in povečane izgube tekočine. Izgubljena prostornina krvi se bo osmotsko nadomestila z vodo, ki se bo odstranjevala iz celic in drugih predelov telesa, posledica pa bo dehidracija in povečana žeja (polidipsija).[15]

Diagnoza

uredi

Za sladkorno bolezen je značilna ponavljajoča se ali dolgotrajna hiperglikemija, diagnosticira pa se bolezen na osnovi enega od naslednjih testov:[44]

Če je rezultat pozitiven, vendar ni nedvoumnih znakov hiperglikemije, je treba diagnozo potrditi s katerekoli od zgoraj naštetih metod na kak drug dan. Bolje je meriti raven glukoze na tešče, ker je test lažji in ne zahteva toliko časa kot oralni glukozni tolerančni test, ki traja dve uri in v primerjavi s testom na tešče nima kake prognostične prednosti.[51] Po trenutno veljavni definiciji pomenita dve meritvi glukoze na tešče nad 126 mg/dL (7,0 mmol/L) diagnozo za sladkorno bolezen.

Po Svetovni zdravstveni organizaciji velja za ljudi z nivojem glukoze na tešče 6,1-6,9 mmol/L (110 do 125 mg/DL), da imajo moteno bazalno glikemijo.[52] Pri osebah z glukozo v plazmi pri ali nad 140 mg/dL (7,8 mmol /L), vendar pod 200 mg/dL (11,1 mmol/L) - dve uri po peroralni obremenitvi z glukozo v odmerku 75 g - gre za moteno toleranco za glukozo. Gre za dvoje predhodnih stanj diabetesa, zlasti slednje predstavlja resno nevarnost za polno razvit diabetes in za bolezni srca in ožilja.[53] Ameriško diabetološko združenje od leta 2003 uporablja nekoliko drugačen razpon za okvarjeno glukozo na tešče, in sicer 5,6-6,9 mmol/L (100 do 125 mg/dL).[54]

Glikiran hemoglobin je boljše merilo kot pa glukoza na tešče, kadar se ne glede na vzrok ocenjuje tveganje za srčno-žilne bolezni in smrt zaradi njih.[55]

Diabetes insipidus je redka bolezen, ima podobne simptome kot sladkorna bolezen, vendar brez motenj presnove sladkorja (insipidus pomeni "brez okusa" v latinščini) in brez istih bolezenskih mehanizmov.

Preprečevanje

uredi

Ukrepi, ki bi preprečevali sladkorno bolezen tipa 1, niso znani.[13] Sladkorno bolezen tipa 2 lahko ogrožena oseba pogosto prepreči, če pazi na svojo težo, če je telesno aktivna, in če se zdravo prehranjuje.[13] Spremembe prehranjevalnih navad, ki učinkovito preprečujejo sladkorno bolezen, so med drugim prehrana, bogata na polnih zrnih,vlaknih in dobrih maščobah, kot so poli-nenasičene maščobe, ki jih je najti v oreščkih, rastlinskih oljih in ribah.[56] Če omejimo pitje sladkih pijač in jemo manj rdečega mesa in drugih virov za nasičene maščobe, lahko tudi pomaga preprečiti pojav sladkorne bolezni.[56] Tudi aktivno kajenje povečuje tveganje za sladkorno bolezen, tako da je tudi prenehati s kajenjem lahko pomemben zaščitni ukrep.[57]

Obvladovanje

uredi
Glavni članek: Obvladovanje sladkorne bolezni.

Sladkorna bolezen je kronična bolezen, za katero, razen v zelo posebnih okoliščinah, zdravilo ni znano. Skrb za bolezen se osredotoča na raven sladkorja v krvi, ki naj bi bila čim bliže normalni vrednosti ("euglikemia"), ne da bi prišlo pri tem do nizkega krvnega sladkorja. To se običajno doseže z zdravo prehrano, telesno aktivnostjo, in uporabo ustreznih zdravil (inzulina, če gre za diabetes tipa 1, in peroralnih zdravil, kot tudi morebiti inzulina, pri sladkorni bolezni tipa 2).

Razumeti bolezen in aktivno sodelovati pri zdravljenju je ključnega pomena za ljudi s sladkorno boleznijo, saj so zapleti pri sladkorni bolezni pri ljudeh, ki dobro skrbijo za raven sladkorja v krvi, veliko manj pogosti in manj hudi.[58][59] Cilj zdravljenja je HbA1C v višini 6,5%, ne sme biti nižji od tega nivoja, lahko se nastavi tudi više.[60] Pozornost se namenja tudi drugim zdravstvenim težavam, ki škodljive posledice sladkorne bolezni lahko pospešijo. Gre za kajenje, povišano raven holesterola, debelost, visok krvni tlak, in pomanjkanje redne telesne dejavnosti.[60] Pogosto je uporablja posebna obutev, ki na nogah ogroženih zmanjšuje tveganje za nastanek razjed ali njih ponovitev. Dokazi za njih učinkovitost pa so za zdaj še dvoumni.[61]

Zdravljenje bolezni in simptomov

uredi

Večina znanstvenikov meni, da je sladkorna bolezen ne glede na tip v večini primerov neozdravljiva.[62]

Kot sta leta 1994 Walter Pories in Jose F. Caro odkrila, sladkorna bolezen tipa 2 poneha pri 90 % debelih bolnikov, ki so prestali bypass operacijo na želodcu, pri tem so se ravni krvnega sladkorja brez zdravil, včasih v nekaj dneh po operaciji, normalizirale.[63][64][65][66] Kirurgija je tudi nedvomno pomagala pri bolnikih s predhodno sladkorno boleznijo za več kot faktor 30 preprečiti sladkorno bolezen tipa 2.[63]

Po raziskavah profesorja Roya Taylorja, Univerza v Newcastleu, je vzrok za sladkorno bolezen v večini primerov nenormalno shranjevanje maščob, ki ga je mogoče zavreti s postom in ekstremno dieto, ki se jima pridruži fizična aktivnost.[67][68] Po Taylorjevi teoriji je drastična sprememba prehrane vzrok za navidezni preobrat simptomov pri debelih bolnikih, ki so prestali bypass operacijo želodca; nedavne raziskave pa so pokazale, da je vzrok za odsotnost diabetičnih simptomov po operaciji sprememba v delovanju tankega črevesa, ki iz krvi odstranjuje odvečno glukozo.[69] Pred odkritjem inzulina se je slavilo terapijo s stradanjem, ki je imela vprašljive rezultate.[70] Teorij Taylorja o tem, od kod izvira sladkorna bolezen in kako se jo lahko s skrajno dieto zdravi, glavni zastopniki zdravniške stroke niso sprejeli.[62][71]

Življenjski slog

uredi
Glej tudi: diabetična dieta

Ljudem s sladkorno boleznijo lahko pomaga, če se na področju bolezni in zdravljenja izobražujejo, če se pravilno prehranjujejo, da bi dosegli in ohranili normalno telesno težo, in če so v smiselnem obsegu telesno aktivni, vse s ciljem, da de kratkoročno in dolgoročno raven sladkorja v krvi drži znotraj sprejemljivih meja. Poleg tega se, glede na zvišano tveganje za bolezni srca in ožilja, priporočajo spremembe v načinu življenja, ki pomagajo pri nadzor nad krvnim tlakom.[72]

Zdravila

uredi
Glej tudi: Zdravila proti skladkorni bolezni

Cilj zdravil za sladkorno bolezen je znižati raven sladkorja v krvi. Obstaja več različnih razredov antidiabetičnih zdravil. Nekatera so na voljo peroralno, kot na primer metformin, druga samo z injekcijo, kot inzulin. Sladkorno bolezen tipa 1 se lahko zdravi samo z inzulinom, običajno s kombinacijo običajnega in NPH inzulina, ali pa sintetičnih analogov inzulina.

Metformin se na splošno priporoča, kot prvo med zdravili za sladkorno bolezen tipa 2, saj je zanesljivo dokazano, da zmanjšuje umrljivost.[8] Deluje tako, da v jetrih znižuje tvorjenje glukoze.[73] Številne druge skupine zdravil, ki so večinoma peroralna, lahko tudi znižuje raven skladkorja pri sladkorni bolezni tipa II. Med drugim gre za učinkovine, ki povečajo izločanje inzulina, ki zmanjšujejo absorpcijo sladkorja iz črevesja, in za sredstva, zaradi katerih je telo bolj občutljivo za inzulin.[73] Če se rabi inzulin za zdravljenje diabetesa tipa 2, se ob začetku doda dolgoročno delujoč agent, hkrati pa se nadaljuje s peroralnim jemanjem zdravil.[8] Odmerke inzulina se nato poveča za potreben učinek.[8]Consumer Reports; American College of Physicians (april 2012), »Choosing a type 2 diabetes drug – Why the best first choice is often the oldest drug« (PDF), High Value Care, Consumer Reports, arhivirano (PDF) iz spletišča dne 2. julija 2014, pridobljeno 14. avgusta 2012{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

Glede na to, da bolezni srca in ožilja lahko pomenijo resen zaplet sladkorne bolezni, nekateri priporočajo ravni krvnega tlaka pod 120/80 mmHg;[74][75] dokazi pa podpirajo le manj kot ali enako nekje med 140/90 mmHg do 160/100 mmHg.[76][77] Med zdravili, ki znižujejo krvni tlak, zaviralci angiotenzin konvertaze (ACEIs) izboljšujejo stanje pri bolnikih s sladkorno, podobna zdravila (blokatorji receptorjev angiotenzina - ARB) pa ne.[78] Za bolnike s kardiovaskularnimi težavami priporočajo tudi aspirin, vendar za izboljšanje rezultatov pri nezapletenih primerih sladkorne bolezni ni dokazov.[79]

Presaditev trebušne slinavke

uredi

Za presaditev trebušne slinavke pridejo včasih v poštev ljudje s sladkorno boleznijo tipa 1 z resnimi zapleti bolezni, kot je na primer terminalna faza obolenja ledvic, ki nujno zahteva presaditev ledvic.[80]

Podpora

uredi

V državah s sistemom splošnih zdravnikov, kot je na primer Združeno kraljestvo, zdravljenje lahko poteka v glavnem zunaj bolnišnice, bolnišnična specialistična oskrba pride v poštev samo v primeru zapletov, ob težavah s kontrolo krvnega sladkorja ali v okviru raziskav. V ostalih primerih si splošni zdravniki in specialisti kot sodelavci delijo odgovornost za pacienta. Oskrba na domu, ki jo podpira specialist prek mreže, je lahko da učinkovita alternativa.[81]

Epidemiologija

uredi
Glavni članek: Epidemiologija sladkorne bolezni.
 
Prevalenca sladkorne bolezni po svetu leta 2000 (na 1.000 prebivalcev) - svetovno povprečje je bilo 2,8%.
  ni podatkov
  ≤ 7.5
  7.5–15
  15–22.5
  22.5–30
  30–37.5
  37.5–45
  45–52.5
  52.5–60
  60–67.5
  67.5–75
  75–82.5
  ≥ 82.5
 
invalidnosti prilagojena življenjska doba zaradi sladkorne bolezni na 100.000 prebivalcev v letu 2004
  Ni podatkov
  <100
  100–200
  200–300
  300–400
  400–500
  500–600
  600–700
  700–800
  800–900
  900–1,000
  1,000–1,500
  >1,500

Po ocenah je leta 2013 po vsem svetu bilo za sladkorno boleznijo bolnih 382 milijonov ljudi,[23] Vrsto 2 predstavlja približno 90 % primerov.[22][24] To predstavlja 8,3 % odraslega prebivalstva,[23] z enako pogostnostjo pri ženskah in moških.[24]

Leta 2014 je, kot ocenjuje Mednarodno združenje za sladkorno bolezen (IDF), sladkorna bolezen povzročila 4,9 milijona smrti.[21] Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da je diabetes vzrok za 1,5 milijona smrtnih žrtev v letu 2012, zaradi česar je 8. vodilni vzrok smrti.[17] Razlika med obema ocenama je posledica dejstva, da so kardiovaskularne bolezni pogosto vzrok smrti pri ljudeh s sladkorno boleznijo; število smrtnih žrtev, ki jih je pripisati sladkorni bolezni, IDF ocenjuje s pomočjo modela.[25] Več kot 80 % smrti zaradi sladkorne bolezni se pripeti pojavljajo v državah z nizkimi in srednjimi dohodki.[82]

Sladkorna bolezen se pojavlja po vsem svetu, vendar je bolj pogosta (predvsem tip 2) v bolj razvitih državah. Največji porast je bilo pričakovati v Aziji in Afriki, kjer bo leta 2030 živela večina ljudi s sladkorno boleznijo.[83] Porast obolenj v državah v razvoju sledi trendom urbanizacije in spremembam v življenjskih navadah, kot je med drugim "zahodna" prehrana. Pri tem naj bi šlo za učinek okolja (tj vpliv prehrane), vendar se mehanizem ali mehanizmi tega učinka še niso razjasnjeni.[83]

Zgodovina

uredi
Glavni članek: Zgodovina sladkorne bolezni.

Diabetes je ena prvih bolezni, ki so jo opisali,[84] prvi opis se nahaja v egipčanskem rokopisu 15. stoletja pred našim štejem, ki omenja »pretirano mokrenje«.[85] Pri prvih opisanih primerih je verjetno šlo za sladkorno bolezen tipa 1.[85] Indijski zdravniki so v približno istem času razpoznali bolezen in jo imenovali »madhumeha« ali »meden seč«, ker so opazili, da seč privlači mravlje.[85] Izraz »diabetes«, to je »ki se pretaka«, je bil prvi uporabil Apolonij iz Memfisa leta 230 pred našim štetjem.[85] Bolezen je v časih Rimskega imperija bila redka. Galen pravi, da je v svoji karieri naletel na le dva primera.[85] To je verjetno posledica prehrane in življenjskega sloga prastarih ljudi, ali zato, ker je bilo klinične simptome opaziti v napredni fazi bolezni. Galen je bolezen imenoval "driska seča" (diarrhea urinosa). Najzgodnejše preživele delo, ki podrobno omenja sladkorno bolezen, je spisal Aretaeus iz Kapadokije (2. ali zgodnje 3. stoletje). Opisal je simptome in potek bolezni, ki jo pripisuje vlagi in hladu, odražajoč s tem prepričanja "Pnevmatske šole". Razmišljal je o povezanosti med sladkorno boleznijo in drugimi obolenji in opisal razlike pri diagnozi za ugriz kače, ki ravno tako izzove pretirano žejo. Njegovo delo je na Zahodu ostalo neznano do sredine 16. stoletja, ko so v leta 1552 v Benetkah objavili prvo latinsko izdajo.[86]

Da gre pri diabetesu Tipa 1 in tipa 2 za dve različni bolezni, sta kot prva dognala indijska zdravnika Sushrute in Charaka v letih 400-500 našega štetja, tip 1 sta povezala z mladimi bolniki, tip 2 pa z odvečnimi kilogrami.[85] Prilastek »mellitus« ali »meden« je bolezni dodal britanski zdravnik John Rolle konec 17. stoletja, da bi tako obolenje razločil od bolezni diabetes insipidus, katere znak je prav tako pogosto mokrenje.[85] Učinkovitega zdravljenja niso uspeli razviti do začetka 20. stoletja, ko sta leta 1921 in 1922 Kanadčana Frederick Banting in Charles Herbert Best odkrila inzulin.[85] V štiridesetih letih je potem sledil razvoj dolgotrajno delujočega inzulina NPH.[85]

Etimologija

uredi

Beseda diabetes iz vira iz latinščine, ki je izraz prevzela stare grščine. διαβήτης (diabetes) dobesedno pomeni "prepustnik; sifon."[87] Starogrški zdravnik Aretej iz Kapadokije iz porvega stoetja po našem štetju je uporabil to besedo za bolezen, za katero je značilno "pretirano odvajanje urina".[88][89][90] Konec koncev beseda izvira iz grškega διαβαίνειν ( diabainein ), kar pomeni "prepuščati".[87] Beseda mellitus izhaja iz klasične latinščikne, pomeni pa "meden"[91] (tj. osladkan z medom;[91] sladek kot med[92]). Pridevnik "mellitus" je besedi "diabetes" dodal Thomas Willis leta 1675, ko je opazil, da ima seč sladkorno bolnih sladek okus (glikozurija).[89] Ta sladek okus urina so opazili že antični Grki, Kitajci, Egipčani, Indijanci in Perzijci.

Družba in kultura

uredi

"Izjava Svc. Vincenta" leta 1989[93][94] je bila rezultat mednarodnih prizadevanj, da bi se izboljšalo nego bolnikov, ki imajo sladkorno bolezen. To je pomembno, ne le z vidika kakovosti življenja in pričakovane življenjske dobe, temveč tudi z gospodarskega vidika - stroški zaradi sladkorne bolezni predstavljajo za zdravstvene sisteme in vlade velik ponor z zdravstvom in produktivnostjo povezanih sredstev. Več držav je ustanovilo več in manj uspešne nacionalne programe za sladkorno bolezen, z namenom izboljšati zdravljenje bolezni.[95] Za ljudi s sladkorno boleznijo, ki imajo nevropatske simptome, kot so odrevenelost ali mravljince v rokah in nogah, je dvakrat bolj verjetno, da bodo brezposelni, kot če nimajo simptomov.[96]

V letu 2010 je v ZDA število obiskov zaradi sladkorne bolezni na oddelkih za nujne primere bilo višje med ljudmi z nizkimi prihodki (526 na 10.000 prebivalcev) kot med ljudmi iz skupine z najvišjimi dohodki (236 na 10.000 prebivalcev). Približno 9,4 % od obiskovalcev na nezgodnem oddelku zaradi sladkorne bolezni je bilo nezavarovanih,[97]

Imenovanje

uredi

Izraz "sladkorna bolezen tipa 1" je zamenjal več nekdanjih izrazov, kot so sladkorna bolezen v otroštvu, juvenilna sladkorna bolezen in od inzulina odvisna sladkorna bolezen. Prav tako izraz "sladkorna bolezen tipa 2" nadomešča več dosedanjih nazivov, kot so sladkorna bolezen odraslih, z debelostjo povezana sladkorna bolezen, in od inzulina odvisna sladkorna bolezen. Standardna nomenklatura je dogovorjena samo za ta dva tipa sladkorne bolezni.

Druge živali

uredi
Glavna članka: Sladkorna bolezen pri psih in Sladkorna bolezen pri mačkah.

Pri živalih je sladkorna bolezen najpogostejša pri psih in mačkah. Živali srednjih let so prizadete najbolj pogosto. Za psice je dvakrat bolj verjetno, da bodo prizadete kot pasji samci, po nekaterih virih pa so mačji samci bolj nagnjeni k bolezni kot samice. Pri obeh vrstah se bolezen loti vseh pasem, vendar pa so majhne pasme psov, kot recimo pudli, posebno ogrožene.[98] Simptomi so lahko povezani z izgubo tekočine in poliurijo, ampak potek bolezni je lahko tudi zahrbten. Diabetične živali so bolj nagnjeni k okužbam. Dolgoročni zapleti, ki jih poznamo pri ljudeh, so pri živalih veliko redkejši. Načela zdravljenja (hujšanje, peroralni antidiabetiki, podkožni inzulin) in obvladovanje izrednih dogodkov (npr. ketoacidoze), so podobna pristopom pri človeku.[98]

Raziskave

uredi

Razvili so vdihljiv inzulin.[99] Prvotne izdelke so zaradi neželenih učinkov umaknili.[99] Zdravilo Afrezza, ki ga je razvilo farmacevtsko podjetje MannKind Corporation, je FDA junija 2014 odobrila za splošno prodajo.[100]

Prednost vdihljivega inzulina je njegova priročnost in enostavnost za uporabo.[101]

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ »Diabetes Blue Circle Symbol«. International Diabetes Federation. 17. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2007.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 »Diabetes«. www.who.int (v angleščini). Pridobljeno 1. oktobra 2022.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Kitabchi AE; Umpierrez GE; Miles JM; Fisher JN (Julij 2009). »Hyperglycemic crises in adult patients with diabetes«. Diabetes Care. 32 (7): 1335–43. doi:10.2337/dc09-9032. PMC 2699725. PMID 19564476.
  4. ↑ Krishnasamy S, Abell TL (Julij 2018). »Diabetic Gastroparesis: Principles and Current Trends in Management«. Diabetes Therapy. 9 (Suppl 1): 1–42. doi:10.1007/s13300-018-0454-9. ISSN 1869-6961. PMC 6028327. PMID 29934758.
  5. ↑ Saedi E, Gheini MR, Faiz F, Arami MA (september 2016). »Diabetes mellitus and cognitive impairments«. World Journal of Diabetes. 7 (17): 412–422. doi:10.4239/wjd.v7.i17.412. PMC 5027005. PMID 27660698.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  6. ↑ »Causes of Diabetes«. National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases. Junij 2014. Arhivirano iz spletišča dne 2. februarja 2016. Pridobljeno 10. februarja 2016.
  7. ↑ Heinrich J, Yang BY (Januar 2020). »Ambient air pollution and diabetes: a systematic review and meta-analysis«. Environmental Research. 180: 108817. Bibcode:2020ER....180j8817Y. doi:10.1016/j.envres.2019.108817. PMID 31627156. S2CID 204787461. Pridobljeno 21. aprila 2022.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Ripsin CM; Kang H; Urban RJ (2009). »Management of blood glucose in type 2 diabetes mellitus« (PDF). American family physician. 79 (1): 29–36. PMID 19145963.
  9. ↑ Brutsaert EF (Februar 2017). »Drug Treatment of Diabetes Mellitus«. MSDManuals.com. Pridobljeno 12. oktobra 2018.
  10. ↑ 10,0 10,1 »IDF DIABETES ATLAS Ninth Edition 2019« (PDF). www.diabetesatlas.org (v angleščini). Pridobljeno 18. maja 2020.
  11. ↑ 11,0 11,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5511744/diabetes?query=Diabetes&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 14. 4. 2023.
  12. ↑ »About diabetes«. Svetovna zdravstvena organizacija. Pridobljeno 4. aprila 2014.
  13. ↑ 13,00 13,01 13,02 13,03 13,04 13,05 13,06 13,07 13,08 13,09 13,10 »Diabetes Fact sheet N°312«. WHO. Oktober 2013. Pridobljeno 25. marca 2014.
  14. ↑ Kitabchi, AE; Umpierrez, GE; Miles, JM; Fisher, JN (Julij 2009). »Hyperglycemic crises in adult patients with diabetes«. Diabetes Care. 32 (7): 1335–43. doi:10.2337/dc09-9032. PMC 2699725. PMID 19564476.
  15. ↑ 15,00 15,01 15,02 15,03 15,04 15,05 15,06 15,07 15,08 15,09 Gardner, David G.; Shoback, Dolores, ur. (2011). »Chapter 17«. Greenspan's basic & clinical endocrinology (9. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. ISBN 0-07-162243-8.
  16. ↑ RSSDI textbook of diabetes mellitus (Rev. 2nd izd.). New Delhi: Jaypee Brothers Medical Publishers. 2012. str. 235. ISBN 9789350254899.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 »The top 10 causes of death Fact sheet N°310«. World Health Organization. Oktober 2013. Pridobljeno 23. februarja 2014.
  18. ↑ Irwin, Richard S.; Rippe, James M., ur. (2010). Manual of intensive care medicine (5th izd.). Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. str. 549. ISBN 9780781799928.
  19. ↑ Picot, J; Jones, J; Colquitt, JL; Gospodarevskaya, E; Loveman, E; Baxter, L; Clegg, AJ (september 2009). »The clinical effectiveness and cost-effectiveness of bariatric (weight loss) surgery for obesity: a systematic review and economic evaluation«. Health technology assessment (Winchester, England). 13 (41): 1–190, 215–357, iii–iv. doi:10.3310/hta13410. PMID 19726018.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  20. ↑ Cash, Jill (2014). Family Practice Guidelines (3 izd.). Springer. str. 396. ISBN 9780826168757.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 21,3 »Update 2014«. IDF. International Diabetes Federation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2015. Pridobljeno 29. novembra 2014. Arhivirano 2015-05-30 na Wayback Machine.
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 22,3 Williams textbook of endocrinology (12 izd.). Philadelphia: Elsevier/Saunders. 2011. str. 1371–1435. ISBN 978-1-4377-0324-5.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Shi, Yuankai; Hu, Frank B (7. junij 2014). »The global implications of diabetes and cancer«. The Lancet. 383 (9933): 1947–8. doi:10.1016/S0140-6736(14)60886-2. PMID 24910221.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 Vos T; Flaxman AD; Naghavi M; Lozano R; Michaud C; Ezzati M; Shibuya K; Salomon JA; Abdalla S; Aboyans V; in sod. (15. december 2012). »Years lived with disability (YLDs) for 1160 sequelae of 289 diseases and injuries 1990–2010: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2010«. Lancet. 380 (9859): 2163–96. doi:10.1016/S0140-6736(12)61729-2. PMID 23245607.
  25. ↑ 25,0 25,1 IDF DIABETES ATLAS (PDF) (6 izd.). International Diabetes Federation. 2013. str. 7. ISBN 2930229853. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. junija 2014. Pridobljeno 28. maja 2015. Arhivirano 2014-06-09 na Wayback Machine.
  26. ↑ American Diabetes, Association (april 2013). »Economic costs of diabetes in the U.S. in 2012«. Diabetes Care. 36 (4): 1033–46. doi:10.2337/dc12-2625. PMC 3609540. PMID 23468086.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  27. ↑ Cooke DW; Plotnick L (november 2008). »Type 1 diabetes mellitus in pediatrics«. Pediatr Rev. 29 (11): 374–84, quiz 385. doi:10.1542/pir.29-11-374. PMID 18977856.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  28. ↑ Kenny C (april 2014). »When hypoglycemia is not obvious: diagnosing and treating under-recognized and undisclosed hypoglycemia«. Primary care diabetes. 8 (1): 3–11. doi:10.1016/j.pcd.2013.09.002. PMID 24100231.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  29. ↑ Verrotti A; Scaparrotta A; Olivieri C; Chiarelli F (december 2012). »Seizures and type 1 diabetes mellitus: current state of knowledge«. European journal of endocrinology. 167 (6): 749–58. doi:10.1530/EJE-12-0699. PMID 22956556. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2014. Pridobljeno 28. maja 2015.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  30. ↑ Sarwar N; Gao P; Seshasai SR; Gobin R; Kaptoge S; in sod. (2010). »Diabetes mellitus, fasting blood glucose concentration, and risk of vascular disease: A collaborative meta-analysis of 102 prospective studies«. The Lancet. 375 (9733): 2215–22. doi:10.1016/S0140-6736(10)60484-9. PMC 2904878. PMID 20609967.
  31. ↑ O’Gara, Patrick T.; Kushner, Frederick G.; Ascheim, Deborah D.; Casey, Donald E.; Chung, Mina K.; in sod. (29. januar 2013). »2013 ACCF/AHA guideline for the management of ST-elevation myocardial infarction: a report of the American College of Cardiology Foundation/American Heart Association Task Force on Practice Guidelines«. Circulation. 127 (4): e362–425. doi:10.1161/CIR.0b013e3182742cf6. PMID 23247304.
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 32,3 »Diabetes Programme«. World Health Organization. Pridobljeno 22. aprila 2014.
  33. ↑ Cukierman, T (8. november 2005). »Cognitive decline and dementia in diabetes—systematic overview of prospective observational studies«. Springer-Verlag. Pridobljeno 28. aprila 2013.
  34. ↑ Lambert P; Bingley PJ (2002). »What is Type 1 Diabetes?«. Medicine. 30: 1–5. doi:10.1383/medc.30.1.1.28264.
  35. ↑ Rother KI (april 2007). »Diabetes treatment—bridging the divide«. The New England Journal of Medicine. 356 (15): 1499–501. doi:10.1056/NEJMp078030. PMID 17429082.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  36. ↑ 36,0 36,1 »Diabetes Mellitus (DM): Diabetes Mellitus and Disorders of Carbohydrate Metabolism: Merck Manual Professional«. Merck Publishing. april 2010. Pridobljeno 30. julija 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  37. ↑ Dorner M; Pinget M; Brogard JM (Maj 1977). »Essential labile diabetes«. MMW Munch Med Wochenschr (v nemščini). 119 (19): 671–4. PMID 406527.
  38. ↑ 38,0 38,1 Risérus U; Willett WC; Hu FB (Januar 2009). »Dietary fats and prevention of type 2 diabetes«. Progress in Lipid Research. 48 (1): 44–51. doi:10.1016/j.plipres.2008.10.002. PMC 2654180. PMID 19032965.
  39. ↑ Malik VS; Popkin BM; Bray GA; Després JP; Hu FB (23. marec 2010). »Sugar Sweetened Beverages, Obesity, Type 2 Diabetes and Cardiovascular Disease risk«. Circulation. 121 (11): 1356–64. doi:10.1161/CIRCULATIONAHA.109.876185. PMC 2862465. PMID 20308626.
  40. ↑ Malik VS; Popkin BM; Bray GA; Després JP; Willett WC; Hu FB (november 2010). »Sugar-Sweetened Beverages and Risk of Metabolic Syndrome and Type 2 Diabetes: A meta-analysis«. Diabetes Care. 33 (11): 2477–83. doi:10.2337/dc10-1079. PMC 2963518. PMID 20693348.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  41. ↑ Hu EA; Pan A; Malik V; Sun Q (15. marec 2012). »White rice consumption and risk of type 2 diabetes: meta-analysis and systematic review«. BMJ (Clinical research ed.). 344: e1454. doi:10.1136/bmj.e1454. PMC 3307808. PMID 22422870.
  42. ↑ Lee IM; Shiroma EJ; Lobelo F; Puska P; Blair SN; Katzmarzyk PT (1. julij 2012). »Effect of physical inactivity on major non-communicable diseases worldwide: an analysis of burden of disease and life expectancy«. The Lancet. 380 (9838): 219–29. doi:10.1016/S0140-6736(12)61031-9. PMC 3645500. PMID 22818936.
  43. ↑ 43,0 43,1 »National Diabetes Clearinghouse (NDIC): National Diabetes Statistics 2011«. U.S. Department of Health and Human Services. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2014. Pridobljeno 22. aprila 2014. Arhivirano 2014-04-17 na Wayback Machine.
  44. ↑ 44,0 44,1 »Definition, Diagnosis and Classification of Diabetes Mellitus and its Complications« (PDF). Svetovna zdravstvena organizacija. 1999. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2003. Pridobljeno 28. maja 2015.
  45. ↑ Če ni drugače označeno, je vir tabela 20-5 v Mitchell, Richard S.; Kumar, Vinay; Abbas, Abul K.; Fausto, Nelson. Robbins Basic Pathology (8. izd.). Philadelphia: Saunders. ISBN 1-4160-2973-7.
  46. ↑ Sattar, Naveed; Preiss, David; Murray, Heather M; Welsh, Paul; Buckley, Brendan M; in sod. (Februar 2010). »Statins and risk of incident diabetes: a collaborative meta-analysis of randomised statin trials«. The Lancet. 375 (9716): 735–42. doi:10.1016/S0140-6736(09)61965-6. PMID 20167359.
  47. ↑ »Insulin Basics«. American Diabetes Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2014. Pridobljeno 24. aprila 2014. Arhivirano 2014-02-14 na Wayback Machine.
  48. ↑ Kim E., Barrett; in sod. (2012). Ganong's review of medical physiology (24. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. ISBN 0071780033.
  49. ↑ Murray, Robert K.; in sod. (2012). Harper's illustrated biochemistry (29. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. ISBN 007176576X.
  50. ↑ »"Diabetes Care" January 2010«. American Diabetes Association. Pridobljeno 29. januarja 2010.
  51. ↑ Saydah SH; Miret M; Sung J; Varas C; Gause D; Brancati FL (Avgust 2001). »Postchallenge hyperglycemia and mortality in a national sample of U.S. adults«. Diabetes Care. 24 (8): 1397–402. doi:10.2337/diacare.24.8.1397. PMID 11473076.
  52. ↑ Definition and diagnosis of diabetes mellitus and intermediate hyperglycemia : report of a WHO/IDF consultation (PDF). World Health Organization. 2006. str. 21. ISBN 978-92-4-159493-6.
  53. ↑ Santaguida PL; Balion C; Hunt D; Morrison K; Gerstein H; Raina P; Booker L; Yazdi H. »Diagnosis, Prognosis, and Treatment of Impaired Glucose Tolerance and Impaired Fasting Glucose«. Summary of Evidence Report/Technology Assessment, No. 128. Agency for Healthcare Research and Quality. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. septembra 2008. Pridobljeno 20. julija 2008. Arhivirano 2008-09-16 na Wayback Machine.
  54. ↑ Bartoli E; Fra GP; Carnevale Schianca GP (Februar 2011). »The oral glucose tolerance test (OGTT) revisited«. European journal of internal medicine. 22 (1): 8–12. doi:10.1016/j.ejim.2010.07.008. PMID 21238885.
  55. ↑ Selvin E; Steffes MW; Zhu H; Matsushita K; Wagenknecht L; Pankow J; Coresh J; Brancati FL (2010). »Glycated hemoglobin, diabetes, and cardiovascular risk in nondiabetic adults«. N. Engl. J. Med. 362 (9): 800–11. doi:10.1056/NEJMoa0908359. PMC 2872990. PMID 20200384.
  56. ↑ 56,0 56,1 »The Nutrition Source«. Harvard School of Public Health. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  57. ↑ Willi C; Bodenmann P; Ghali WA; Faris PD; Cornuz J (12. december 2007). »Active smoking and the risk of type 2 diabetes: a systematic review and meta-analysis«. JAMA: the Journal of the American Medical Association. 298 (22): 2654–64. doi:10.1001/jama.298.22.2654. PMID 18073361.
  58. ↑ Nathan DM; Cleary PA; Backlund JY; Genuth SM; Lachin JM; Orchard TJ; Raskin P; Zinman B (december 2005). »Intensive diabetes treatment and cardiovascular disease in patients with type 1 diabetes«. The New England Journal of Medicine. 353 (25): 2643–53. doi:10.1056/NEJMoa052187. PMC 2637991. PMID 16371630.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  59. ↑ The Diabetes Control and Complications Trial Research Group (april 1995). »The effect of intensive diabetes therapy on the development and progression of neuropathy«. Annals of Internal Medicine. 122 (8): 561–8. doi:10.1059/0003-4819-122-8-199504150-00001. PMID 7887548.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  60. ↑ 60,0 60,1 National Institute for Health and Clinical Excellence. Clinical guideline 66: Type 2 diabetes. London, 2008.
  61. ↑ Cavanagh PR (2004). »Therapeutic footwear for people with diabetes«. Diabetes Metab. Res. Rev. 20 (Suppl 1): S51–5. doi:10.1002/dmrr.435. PMID 15150815.
  62. ↑ 62,0 62,1 No cure for diabetes (Retrieved May 2015, WebMD website)
  63. ↑ 63,0 63,1 Long, SD; O'Brien, K; MacDonald KG, Jr; Leggett-Frazier, N; Swanson, MS; Pories, WJ; Caro, JF (Maj 1994). »Weight loss in severely obese subjects prevents the progression of impaired glucose tolerance to type II diabetes. A longitudinal interventional study«. Diabetes Care. 17 (5): 372–5. doi:10.2337/diacare.17.5.372. PMID 8062602.
  64. ↑ »Magee pilot study probes further into weight-loss methods«. 3. marec 2010. Pridobljeno 6. januarja 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  65. ↑ Pories, WJ; Caro, JF; Flickinger, EG; Meelheim, HD; Swanson, MS (september 1987). »The control of diabetes mellitus (NIDDM) in the morbidly obese with the Greenville Gastric Bypass«. Annals of surgery. 206 (3): 316–23. doi:10.1097/00000658-198709000-00009. PMC 1493167. PMID 3632094.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  66. ↑ Pories WJ; Swanson MS; MacDonald KG; in sod. (september 1995), »Who would have thought it? An operation proves to be the most effective therapy for adult-onset diabetes mellitus«, Ann. Surg., 222 (3): 339–50, discussion 350–2, doi:10.1097/00000658-199509000-00011, PMC 1234815, PMID 7677463.{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  67. ↑ Roy Taylor's research on diabetes and its reversal (Newcastle University website)
  68. ↑ Slim no defence against diabetes (December 16, 2014, Daily Mail)
  69. ↑ Small intestine explains diabetes 'cure' after gastric bypass, in reference to research published in Science magazine (July 26, 2013, Medscape website)
  70. ↑ Why were "starvation diets" promoted for diabetes in the pre-insulin period?, Allan Mazur (Retrieved from the NCBI website, May 2015)
  71. ↑ Prof. Roy Taylor testimony about his diabetes research at the United Kingdom parliamentary Committee of Public Accounts.
  72. ↑ Adler AI; Stratton IM; Neil HA; Yudkin JS; Matthews DR; Cull CA; Wright AD; Turner RC; Holman RR (Avgust 2000). »Association of systolic blood pressure with macrovascular and microvascular complications of type 2 diabetes (UKPDS 36): prospective observational study«. BMJ. 321 (7258): 412–9. doi:10.1136/bmj.321.7258.412. PMC 27455. PMID 10938049.
  73. ↑ 73,0 73,1 Krentz, AJ; Bailey, CJ (2005). »Oral antidiabetic agents: current role in type 2 diabetes mellitus«. Drugs. 65 (3): 385–411. doi:10.2165/00003495-200565030-00005. PMID 15669880.
  74. ↑ Nelson, Mark. »Drug treatment of elevated blood pressure«. Australian Prescriber (33): 108–112. Pridobljeno 11. avgusta 2010.
  75. ↑ Shaw, Gina (7. marec 2009). »Prehypertension: Early-stage High Blood Pressure«. WebMD. Pridobljeno 3. julija 2009.
  76. ↑ Arguedas, JA; Perez, MI; Wright, JM (8. julij 2009). Arguedas, Jose Agustin (ur.). »Treatment blood pressure targets for hypertension«. Cochrane Database of Systematic Reviews (3): CD004349. doi:10.1002/14651858.CD004349.pub2. PMID 19588353.
  77. ↑ Arguedas, JA; Leiva, V; Wright, JM (30. oktober 2013). »Blood pressure targets for hypertension in people with diabetes mellitus«. The Cochrane database of systematic reviews. 10: CD008277. doi:10.1002/14651858.cd008277.pub2. PMID 24170669.
  78. ↑ Cheng J; Zhang W; Zhang X; Han F; Li X; He X; Li Q; Chen J (31. marec 2014). »Effect of Angiotensin-Converting Enzyme Inhibitors and Angiotensin II Receptor Blockers on All-Cause Mortality, Cardiovascular Deaths, and Cardiovascular Events in Patients With Diabetes Mellitus: A Meta-analysis«. JAMA internal medicine. 174 (5): 773–85. doi:10.1001/jamainternmed.2014.348. PMID 24687000.
  79. ↑ Pignone M; Alberts MJ; Colwell JA; Cushman M; Inzucchi SE; Mukherjee D; Rosenson RS; Williams CD; Wilson PW; Kirkman MS (Junij 2010). »Aspirin for primary prevention of cardiovascular events in people with diabetes: a position statement of the American Diabetes Association, a scientific statement of the American Heart Association, and an expert consensus document of the American College of Cardiology Foundation«. Diabetes Care. 33 (6): 1395–402. doi:10.2337/dc10-0555. PMC 2875463. PMID 20508233.
  80. ↑ »Pancreas Transplantation«. American Diabetes Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2014. Pridobljeno 9. aprila 2014. Arhivirano 2014-04-13 na Wayback Machine.
  81. ↑ Polisena J; Tran K; Cimon K; Hutton B; McGill S; Palmer K (2009). »Home telehealth for diabetes management: a systematic review and meta-analysis«. Diabetes Obes Metab. 11 (10): 913–30. doi:10.1111/j.1463-1326.2009.01057.x. PMID 19531058.
  82. ↑ Mathers CD; Loncar D (november 2006). »Projections of global mortality and burden of disease from 2002 to 2030«. PLoS Med. 3 (11): e442. doi:10.1371/journal.pmed.0030442. PMC 1664601. PMID 17132052.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  83. ↑ 83,0 83,1 Wild S; Roglic G; Green A; Sicree R; King H (2004). »Global prevalence of diabetes: Estimates for the year 2000 and projections for 2030«. Diabetes Care. 27 (5): 1047–53. doi:10.2337/diacare.27.5.1047. PMID 15111519.
  84. ↑ Ripoll, Brian C. Leutholtz, Ignacio (25. april 2011). Exercise and disease management (2 izd.). Boca Raton: CRC Press. str. 25. ISBN 978-1-4398-2759-8.
  85. ↑ 85,0 85,1 85,2 85,3 85,4 85,5 85,6 85,7 85,8 Poretsky, Leonid, ur. (2009). Principles of diabetes mellitus (2. izd.). New York: Springer. str. 3. ISBN 978-0-387-09840-1.
  86. ↑ Laios K; Karamanou M; Saridaki Z; Androutsos G (2012). »Aretaeus of Cappadocia and the first description of diabetes«. Hormones. 11 (1): 109–113. PMID 22450352.
  87. ↑ 87,0 87,1 Oxford English Dictionary. diabetes. Retrieved 2011-06-10.
  88. ↑ Harper, Douglas (2001–2010). »Online Etymology Dictionary. diabetes.«. Pridobljeno 10. junija 2011.
  89. ↑ 89,0 89,1 Dallas, John (2011). »Royal College of Physicians of Edinburgh. Diabetes, Doctors and Dogs: An exhibition on Diabetes and Endocrinology by the College Library for the 43rd St. Andrew's Day Festival Symposium«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2011. Arhivirano 2011-09-27 na Wayback Machine.
  90. ↑ Aretaeus, De causis et signis acutorum morborum (lib. 2), Κεφ. β. περὶ Διαβήτεω (Chapter 2, On Diabetes, Greek original, on Perseus
  91. ↑ 91,0 91,1 Oxford English Dictionary. mellite. Retrieved 2011-06-10.
  92. ↑ »MyEtimology. mellitus.«. Pridobljeno 10. junija 2011.
  93. ↑ Theodore H. Tulchinsky; Elena A. Varavikova (2008). The New Public Health, Second Edition. New York: Academic Press. str. 200. ISBN 0-12-370890-7.
  94. ↑ Piwernetz K; Home PD; Snorgaard O; Antsiferov M; Staehr-Johansen K; Krans M (Maj 1993). »Monitoring the targets of the St Vincent Declaration and the implementation of quality management in diabetes care: the DIABCARE initiative. The DIABCARE Monitoring Group of the St Vincent Declaration Steering Committee«. Diabetic Medicine. 10 (4): 371–7. doi:10.1111/j.1464-5491.1993.tb00083.x. PMID 8508624.
  95. ↑ Dubois, HFW; Bankauskaite, V (2005). »Type 2 diabetes programmes in Europe« (PDF). Euro Observer. 7 (2): 5–6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. oktobra 2012. Pridobljeno 28. maja 2015. Arhivirano 2012-10-24 na Wayback Machine.
  96. ↑ Stewart WF; Ricci JA; Chee E; Hirsch AG; Brandenburg NA (Junij 2007). »Lost productive time and costs due to diabetes and diabetic neuropathic pain in the US workforce«. J. Occup. Environ. Med. 49 (6): 672–9. doi:10.1097/JOM.0b013e318065b83a. PMID 17563611.
  97. ↑ Washington R.E.; Andrews R.M.; Mutter R.L. (november 2013). »Emergency Department Visits for Adults with Diabetes, 2010«. HCUP Statistical Brief #167. Rockville MD: Agency for Healthcare Research and Quality.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  98. ↑ 98,0 98,1 »Diabetes mellitus«. Merck Veterinary Manual, 9th edition (online version). 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2011. Pridobljeno 23. oktobra 2011.
  99. ↑ 99,0 99,1 Maria Rotella C; Pala L; Mannucci E (Summer 2013). »Role of Insulin in the Type 2 Diabetes Therapy: Past, Present and Future«. International journal of endocrinology and metabolism. 11 (3): 137–144. doi:10.5812/ijem.7551. PMC 3860110. PMID 24348585.
  100. ↑ http://www.fda.gov/NewsEvents/Newsroom/PressAnnouncements/ucm403122.htm
  101. ↑ »Inhaled Insulin Clears Hurdle Toward F.D.A. Approval«. New York Times. Pridobljeno 12. aprila 2014.

Dodatno čtivo

uredi

Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sladkorna_bolezen&oldid=6345586«