Wikipedija

Plovdiv

mesto v Bolgariji

Plovdiv (bolgarsko Пловдив) je drugo največje mesto v Bolgariji in središče okraja Plovdiv. Mesto leži v osrednji južni Bolgariji, severno od gorovja Rodopi. Plovdiv slovi po svojem starem mestnem jedru, ki je ena glavnih turističnih destinacij v državi. V Plovdivu je univerza Paisija Hilendarskega. Leta 2022 je mesto imelo 367.000, v širšem urbanem območju pa preko pol milijona prebivalcev.

Plovdiv

Пловдив
Mesto
Grb Plovdiv
Grb
Plovdiv se nahaja v Bolgarija
Plovdiv
Plovdiv
Geografska lega Plovdiva v Bolgariji
Koordinati: 42°9′N 24°45′E / 42.150°N 24.750°E / 42.150; 24.750
Država Bolgarija
OkrajOkraj Plovdiv
ObčinaObčina Plovdiv
Ustanovitev4000 BC
Površina
 • Skupno101,98 km2
Nadm. višina
164 m
Prebivalstvo
 (1. februar 2023)[1]
 • Skupno340.000
 • Gostota3.300 preb./km2
Časovni pasUTC+2 (EET)
 • PoletniUTC+3 (EEST)
Poštna številka
4000
Omrežna skupina(+359) 032
Avtomobilske tablicePB
Spletna stranwww.plovdiv.bg

Ime

uredi
 
Staroveška naselja z imeni s korenom »deva«; ime Plovdiv naj bi se razvilo iz Populdeva
 
Karta, ki Plovdiv opisuje kot »Philippopolis, que et Poneropolis, Duloupolis, Eumolpiada, item Trimontium, at que Pulpudena«

Plovdiv je imel v svoji dolgi zgodovini številna imena. Numizmatične raziskave[2][3] so pokazale, da bi prestolnica Odrinskega kraljestva Odrissa (grško starogrško ΟΔΡΥΣΣΑ, latinsko Odrifa) lahko bila Plovdiv ali Odrin (turško Edirne). Teopomp[4] v 4. stoletju pr. n. št. omenja mesto z imenom Poneropolis (grško starogrško ΠΟΝΗΡΟΠΟΛΙΣ, mesto malopridnežev), kamor naj bi Filip II. Makedonski po osvojitvi naselil 2000 mož – lažnih tožnikov in prič, lizunov, pravnikov in drugih lopovov.[5] Po Plutarhu se je mesto tako imenovalo zato, ker je kralj v njem naselil s skupino lopovov in potepuhov.[6] Ime je morda na pol legendarno in mesto v resnici sploh ni obstajalo, tako kot Dulon polis (grško starogrško ΔΟΥΛΩΝ ΠΟΛΙΣ, mesto sužnjev)[7] in morda Moihopolis (grško starogrško ΜΟΙΧΟΠΟΛΙΣ, mesto prešuštnikov). Mesto je dobilo ime Filipopolis (starogrško ΦΙΛΙΠΠΟΠΟΛΙΣ [pilpopolis], sodobno grško starogrško Φιλιππούπολη, Filippoupoli [filpupoli], se pravi Filipovo mesto, iz grškega Filipos – ljubitelj konj, najverjetneje v čast makedonskega kralja Filipa II.[8] ali morda Filipa V..[9][10] Slednjo možnost prvi omenja Polibij v 2. stoletju pr. n. št. v zvezi z njegovim vojnim pohodom.[9][10] Plutarh in Plinij sta Filipopolis istovetila z nekdanjim Poneropolisom.[11] Strabon je naselje Filipa II. opisal kot »najbolj grešno in hudobno«, tako kot Kabile,[12] medtem ko Ptolemaj trdi da sta Filipopolis in Poneropolis različni mesti.

Staro ime mesta je bilo Kendrisia (grško starogrško ΚΕΝΔΡΕΙϹΕΙΑ), kar dokazujejo najstarejše najdbe,[13] ki omenjajo, da je kralj Bejtis, svečenik sirske boginje, prinesel darila kendriškemu Apolonu,[14] božanstvu, ki se je pod lokalnimi imeni častilo tudi v drugih mestih. Na kasnejših rimskih novcih je ime, ki morda nastalo iz imena tračanskega boga Kendrisa, katerega so enačili z Apolonom,[15] cedrovega gozda, ki ga omenjajo antični avtorji, ali iz imena tračanskega plemena.[10][13] Ime Tiberias, ki ga je mesto domnevno imelo v 1. stoletju, je dobilo po rimskem cesarju Tiberiju, katerega vazal je bilo tudi Odrijsko kraljestvo.[16]

Plinij v 1. stoletju omenja, da so Rimljani po zasedbi Trakije mesto preimenovali v Trimontium, kar pomeni Trije hribi oziroma Mesto na treh hribih. Včasih se je po rimskih družinah imenovalo tudi Ulpia, Flavia in Julia.

Amijan Marcelin je v 4. stoletju zapisal, da je mesto stari Eumolpias/Eumolompiada (latinsko Evmolpias, Evmolpiada).[17] Ime, ki je kronološko najstarejše, je dobilo po mitološkem tračanskem kralju Evmolpu, sinu Pozejdona[18] ali Jupitra,[19] ki je mesto ustanovil okrog leta 1200 pr. n. št.[20] ali 1350 pr. n. št..[21] ali po evlompejah, devicah v Vestinih templjih.[22] V 6. stoletju je Jordanes zapisal, da se je mesto nekoč imenovalo Polpudeva (latinsko Pvlpvdeva), potem pa ga je Filip Arabski po sebi preimenoval v Filipopolis.[23]

Kasnejša imena so najverjetneje ustni prevodi tračanskega imena[24] in drugih imen. Besedi Philip + deva (mesto) in Plovdiv vsebujeta enake soglasnike in imata podoben zven, vendar nimata istega porekla kot na primer Odrin in Adrianapolis. Ime Pulpudeva, ki v tračanščini pomeni »jezero mesto«, je zato verjetno predhodnik imena nekega drugega mesta.[10] Bolgarsko ime, ki se je razvilo iz tračanskega Pulpudeva, se je začelo pojavljati v 9. stoletju.[25] Glasilo se je Papaldiv, Papaldin, Plo(v)div, Pladiv, Pladin, Plapdiv in Plovdin,[26] s čimer je izgubilo svojo vsebino. Bolgarska različica Plovdiv je začela prevladovati po drugi svetovni vojni.[27]

Križarji so mesto imenovali Prineople, Sinople in Phinepople,[10] Turki pa Filibe. Ime Filibe, ki je popačenka imena Filip, se je v dokumentih prvič pojavilo leta 1448.[28]

Zgodovina

uredi

Stari vek

uredi
 
Karta znanih delov rimskega mesta na karti sodobnega Plovdiva

V Plovdivu so odkrili sledi naselja in nekropole iz nove kamene dobe,[29] fino lončenino[30] in predmete za vsakdanjo rabo, ki kažejo, da je bila naselbina zgrajena konec 4. tisočletja pr. n. št..[31][32]

Tračanske nekropole so iz 3.-2. tisočletja pr. n. št., tračansko mesto pa je bilo zgrajeno med 2. in 1. tisočletjem pr. n. št..[33] Mesto je bilo trdnjava neodvisnega lokalnega tračanskega plemena Besi.[34] Med vladavino perzijskega šaha Dareja Velikega je bilo leta 516 pr. n. št. vključeno v Perzijsko cesarstvo.[35] Leta 492 pred n. št. je Trakijo ponovno podjarmil perzijski general Mardonij. Postala je perzijska vazalna država, kar je obstajala do leta 479 pred n. št. in začetka vladavine Kserksesa I..[36] Mesto je bilo vključeno v Odrisko kraljestvo (460 pr. n. št.-46 n. št.), ki je bilo tračanska plemenska zveza. Kraljestvo je leta 342 pred n. št. podjarmil Filip II. Makedonski[37] in odstavil tračanskega kralja. Deset let kasneje je Sevt III. Odriski ponovno ustanovil tračansko kraljestvo, ki je bilo pod makedonsko suverenostjo. Kraljestvo je nastalo po, recimo, uspešnem uporu proti Aleksandru Makedonskemu, ki se je končal niti z zmago niti s porazom.[38] Odrisko kraljestvo se je postopoma otreslo makedonske nadoblasti, mesto pa so med selitvijo v Vzhodno Evropo, verjetno v 270. letih pr. n. št., uničili Kelti.[39] Leta 183 pr. n. št. je mesto osvojil Filip V. Makedonski, vendar so ga kmalu zatem ponovno osvojili Tračani.

Leta 72 pr. n. št. je mesto osvojil rimski general Mark Lukul, vendar so ga kmalu ponovno osvojili Tračani. Leta 46 n. št. ga je cesar Klavdij[40] dokončno vključil v Rimsko cesarstvo. Bil je metropola province Trakije in v poznem 1. stoletju dobil status mesta.[41] Trimontij je bil pomembno cestno križišče, za katero je Lucijan dejal, da je »največje in najlepše od vseh mest«. Četudi ni bil glavno mesto province Trakije, je bil največje in najpomembnejše mesto v provinci.[42] in kot tak tudi sedež Tračanske zveze.[43] V tistem času je skozi mesto potekala Via Militaris (ali Via Diagonalis), najpomembnejša rimska vojaška cesta na Balkanu.[44][45]

Rimsko obdobje je bilo obdobje rasti in kulturne odličnosti.[46] Ostanki zgradb kažejo, da je bilo živahno cvetoče mesto s številnimi javnimi zgradbami, svetišči, kopališči, gledališči in stadionom in edino v Bolgariji z vodovodnim sistemom in kanalizacijo. Trimontij je leta 179 dobil še drugo obzidje. Mesto se je dotlej razširilo s treh hribov tudi v dolino. Deli obzidja so se ohranili in so velika turistična zanimivost. Doslej so izkopani samo manjši deli antičnega mesta.[47]

Leta 250 so mesto do tal požgali Goti pod poveljstvom vladarja Kniva. Po pisanju Amijana Marcelina je večina od 100.000 meščanov umrla ali bila ujeta.[48] Mesto je za okrevanje potrebovalo nekaj stoletij, potem pa so ga leta 441-442 ponovno opustošili, tokrat Atilovi Huni, leta 471 pa še Goti Teodorika Strabona.[49]

Srednji vek

uredi

V drugi polovici 6. stoletja so se celo tračansko ozemlje naselili Slovani. Naselitev je bila očitno mirna, saj ni nobenih zapisov o kakšnih napadih.[50] Z ustanovitvijo Bolgarije leta 681 se je Trimontij preimenoval v Filipopolis in postal pomembna obmejna trdnjava Bizantinskega cesarstva. Leta 812 ga je osvojil bolgarski kan Krum, regija pa je bila v celoti vključena v Prvo bolgarsko cesarstvo šele leta 834 med vladavino kana Malamirja.[51] Leta 855–856 ga je za nekaj časa osvojilo Bizantinsko cesarstvo, potem pa so ga Bizantinci vrnili Borisu I. Bolgarskemu.[52][53] Iz Filipopolisa se je začel po Bolgariji širiti vpliv dualitične cerkvene doktrine, ki je postala osnova za bogumilsko herezijo. Mesto je ostalo pod bolgarsko oblastjo verjetno do leta 970,[54] čeprav ga v času bizantinskega cesarja Konstantina VII. v 10. stoletju omenjajo kot mesto v bizantinski Makedonski témi (provinci).

Bizantinski zgodovinarji so zapisali, da je Filipopolis leta 969, ko ga je opustošil ruski vladar Svjatoslav I. Kijevski in nataknil na kol 20.000 meščanov, spadal v Bizantinsko cesarstvo.[55] Pred ruskim pokolom in po njem njim so Bizantinci v mesto naseljevali pavličanske heretike iz Sirije in Armenije, da bi branili bizantinslo mejo z Bolgari. Aime de Varennes je leta 1180 omenil, da v mestu prepevajo bizantinske pesmi, ki opevajo dejanja Aleksandra Velikega in njegovih prednikov, ki so se zgodila več kot 1300 let pred tem.[56]

 
Spomenik kana Kruma, prvega bolgarskega vladarja, ki je osvojil Plovdiv

Bizantinsko oblast je prekinila tretja križarska vojna (1189-1192), v kateri je na pohodu v Sveto deželo Filipopolis osvojil sveti rimski cesar Friderik Barbarosa. Za guvernerja Filipopolske téme je bil leta 1196 imenovan Ivanko, ki je v letih 1198-1200 mesto odcepil od Bizantinskega cesarstva in ga združil z Bolgarijo. Leta 1204 je po četrti križarski vojni mesto pripadlo Latinskemu cesarstvu. Njegovo vladavino je pred dvojo smrtjo leta 1207 dvakrat prekinil Kalojan Bolgarski.[57] Njegovega naslednika Borila so leta 1208 v bitki pri Filipopolisu porazili Latinci (Franki).[58] Pod latinsko oblastjo je bil prestolnica Vojvodine Filipopolis, v kateri je vladal Renier de Trit, kasneje pa Gerard de Strem, ki je bil morda vazal Bolgarije ali Beneške republike. Vojvodino je leta 1230 dokončno osvojil Ivan Asen II., mesto pa je morda osvojil že prej.[59] Plovdiv so po nekaterih podatkih ponovno osvojili Bizantinci, po letu 1300 pa je bil v posesti Teodore Svatoslave Bolgarske. Leta 1322 ga je osvojil Jurij Terter II. Bolgarski,[60] neuspešno oblegal Andronik III. Paleolog, potem pa je leta 1323 s pogodbo ponovno prišel pod bizantinsko oblast. Leta 1344 so ga Bizantinci s še osmimi drugimi mesti prepustil Bolgariji pod regentstvom Ivana V. Paleologa kot nagrado za podporo Aleksandra Bolgarskega v bizantinski državljanski vojni 1341–1347.[61]

Osmansko cesarstvo

uredi

Leta 1364 so Plovdiv osvojili osmanski Turki pod poveljstvom Lala Šakin paše.[62][63] Po drugih podatkih je bil v turški posesti od bitke na Marici leta 1371, po kateri so meščani in bolgarska vojska pobegnili in pustili mesto brez obrambe. Begunci so se naselili v Stanimaki. Med osmanskim medvladjem je mesto leta 1410 zasedel Musa Çelebi in pobil in izgnal njegove prebivalce. Plovdiv je bil središče Rumelijskega ejaleta (1364-1443), središče sandžaka v Rumelijskem ejaletu (1443-1593), središče sandžaka v Silistrskem ejaletu (1593-1826), središče sandžaka v Adrianopelskem ejaletu (1826-1867) in središče sandžaka v Odrinskem ejaletu (1867–1878). V tem obdobju je bil poleg Istanbula, Odrina in Soluna eno od glavnih gospodarskih središč. Bogatejši meščani so si zgradili čudovite hiše, od katerih nekatere še stojijo v arhitekturnem rezarvatu Stari Plovdiv.

Prebujanje narodne zavesti

uredi
 
Marijina cerkev

V osmanskem obdobju se je mesto imenovalo Filibe. Bilo je središče bolgarskega narodnega gibanja in ohranilo položaj glavnega središča bolgarske kulture in običajev.

Filibe je opisan kot mesto, v katerem so živeli Turki, Bolgari, helenizirani Bolgari, Armenci, Judje, Vlahi, Arvaniti, Grki in Romi. V 16.-17. stoletju se je v njem naselilo znatno število sefardskih Judov in manjše število Armencev iz Galicije (Galatija v osrednji Anatoliji). Pavličani so prestopili v krščanstvo ali zgubili svojo identiteto. Z ukinitvijo stare cerkvene slovanščine kot jezika Bolgarske cerkve in popolne odprave Cerkve leta 1767 je bil uveden miletski sistem, doktrina etnične delitve po veri, v katerem so bili krščanski in muslimanski Bolgari predmet helenizacije oziroma poturčenja. Večina Bolgarov se je popolnoma ali delno helenizirala, vendar bolj v kulturnem kot etničnem smislu. Proces helenizacije je trajal do 1830. let.

Leta 1870 je bila ponovno ustanovljena Bolgarska pravoslavna cerkev. Po popisu gospodarstev in lastnikov/najemnikov v središču Plovdiva sredi 19. stoletja, ki sta ga opravila bolgarski in grški letopisec Čenčev in Liberatos, je bilo od 358/421 gospodarstev 141/118 bolgarskih, kar pomeni 39,4/33,7%.[64][65] Po statistikah bolgarskih in grških avtorjev v mestu ni bilo Turkov, po drugih ocenah pa so bili meščani večinoma Turki.[66]

Filibe je imel pomembno vlogo v borbi za neodvisnost Cerkve, ki je bila po mnenju nekaterih avtorjev nekakšna mirna buržoazna revolucija pod vodstvom Najdena Gerova, Valkoviča, Joakima Grueva in celih družin. Leta 1836 je bila odprta prva bolgarska šola, z otvoritvijo šole Sveti Ciril in Metod leta 1850 pa se je začelo obdobje modernega posvetnega šolstva. 11. maja 1858 se je prvič praznoval Dan svetega Cirila in Metoda, ki je kasneje postal državni praznik in se zaradi reforme koledarja od leta 1916 praznuje 24. maja. Leta 1858 se je božični obred v Marijini cerkvi prvič po osmanski okupaciji opravil v bolgarskem jeziku. Do leta 1906 sta bila v mestu bolgarski in grški škof. Leta 1868 se je šola razširila na prvo klasično gimnazijo, na kateri se je šolalo več intelektualcev, politikov in duhovnih voditeljev.[67]

Mesto so po več ur trajajoči bitki za Filipololis 17. januarja 1878 osvojili Rusi pod poveljstvom Aleksandra Buraga.[68] Mesto je bilo od maja do oktobra tistega leta središče Začasne ruske uprave v Bolgariji. Po ruskem popisu prebivalstva je imel Filibe 24.000 prebivalcev, od tega 45.4% Bolgarov, 23,1% Turkov in 19,9% Grkov.

Vzhodna Rumelija

uredi
 
Nebet tepe, risba iz The Graphic, London, 1885
 
Taat Tepe z guvernerjevo palačo in reko Marico v ostredju, risba iz The Graphic, London, 1885

S Sanstefansko mirovno pogodbo, podpisano 3. marca 1878, je bila ustanovljena Kneževina Bolgarija s tistim delom ozemlja, na katerem je prevladovalo bolgarsko prebivalstvo. Za prestolnico in sedež začasne ruske vlade so kot najbolj živahno in največje mesto izbrali Plovdiv.[69] Združeno kraljestvo in Avstro-Ogrska pogodbe nista priznala. Vojna se je končala z Dunajskim kongresom, na katerem so osvobojene dele Osmanskega cesarstva razdelili na več delov. Od Bolgarije so odcepili Avtonomno pokrajino Vzhodno Rumelijo z glavnim mestom Plovdiv. Osmansko cesarstvo ji je napisalo ustavo in imenovalo njenega guvernerja.[70]

Spomladi 1885 je Zahari Stojanov v Plovdivu ustanovil Tajni bolgarski centralni revolucionarni komite, ki je začel aktivno propagirati združitev Bolgarije in Vzhodne Rumelije. 5. septembra je več sto oboroženih upornikov iz Goljamo Konareja (sedaj Saedinenje) vkorakalo v Plovdiv in v noči na 6. september pod vodstvom Danaila Nikolaeva prevzela oblast v mestu in odstavila generalnega guvernerja Gavrila Krasteviča. Ustanovljena je bila začasna vlada pod predsedstvom Georgija Stranskega in razglašena splošna mobilizacija.[71] Po porazu Srbov v srbsko-bolgarski vojni sta Bolgarija in Turčija dosegli dogovor, po katerem sta Kneževina Bolgarija in Vzhodna Rumelija dobili skupno vlado, parlament, državno upravo in vojsko. 6. september se zdaj praznuje Dan združitve in Dan Plovdiva.

Novejša zgodovina

uredi

Po združitvi je Plovdiv postal drugo največje in najpomembnejše mesto v državi za Sofijo. Prvo železnico, ki ga je povezovala z osmansko prestolnico Istanbulom, je dobil leta 1874. Leta 1888 je dobil tudi povezavo s Sofijo. Leta 1892 je bil prireditelj Prvega bolgarskega sejma z mednarodno odeležbo, ki se je razvil v Mednarodni plovdivski sejem. Po osvoboditvi je dobil tudi prvo pivovarno.

Na začetku 20. stoletja se je razvil v pomembno industrijsko in trgovsko središče s proizvodnjo svetil in predelavo živil. Leta 1927 se je začela elektrifikacija mesta. V trgovino, industrijo in bančništvo so začeli investirati nemški, francoski in belgijski investitorji. Leta 1939 je v industriji, predvsem v predelavi živil in tobaka in izvozu sadja, delalo 16.000 obrtnikov in 17.000 delavcev. Leta 1943 je plovdivski nadškof in kasneje bolgarski patriarh Ciril rešili 1.500 Judov pred deportacijo v koncentracijska taborišča. Leta 1944 je mesto bombardiralo zavezniško letalstvo.

4. maja 1953 so stavkali delavci Tobačnega depota. 6. aprila je mesto dobilo prvo trolejbusno progo in sredi 1950. let hotel Trimontsium. V 1960. In 1970. Letih se je razcvetelo gradbeništvo in mesto je dobilo več sodobnih predmestij. Začela so se izkopavanja antičnih ostankov in popolna obnova Starega mesta. V 1900. Letih je bilo zgrajeno športno središče Plovdiv, v katerem sta največji stadion in največji kanal za veslanje v Bolgariji. Plovdiv je bil tudi rojstni kraj Bolgarskega gibanja za demokratske reforme, ki je leta 1989 imelo dovolj podpore, da je prišlo v vlado.

V Plovdivu so bile leta 1981, 1985 in 1991 posebne razstave Svetovne razstave.

Glavne zanimivosti

uredi

V mestu je več kot 200 arheoloških najdišč,[72] od katerih je 30 najdišč nacionalnega pomena. V mestu sta kar dve rimski gledališči, ostanki srednjeveškega obzidja in stolpov, turška kopališča in mošeje. Dobro je ohranjena mestna četrt iz obdobja prebujanja narodne zavesti s čudovitimi hišami, cerkvami in ozkimi tlakovanimi ulicami. V mestu so tudi številni muzeji, galerije in druge kulturne ustanove.

Plovdiv je izhodišče za izlete v okolico, na primer v samostan Bačkovo 30 km južno od mesta, smučarsko središče Pamporovo 90 km južno in terme Hisarja banja, Krasnovo in Strelča na severu.[73]

Rimsko mesto

uredi

Antično gledališče na griču Nebet tepe je verjetno najbolj znan antični spomenik v Bolgariji.[74] Zgrajeno je bilo v 2. stoletju med vladavino cesarja Trajana. Avditorij je razdeljen na dva dela s po 14 vrstami, ločenimi z vodoravnim prehodom. Gledališče je sprejelo do 7.000 obiskovalcev.[75] Oder s tremi prizorišči je okrašen s frizi, okrajki in kipi. Gledališče, ki se je preučevalo, konzerviralo in restavriralo od leta 1968 do 1984,[76] je še vedno dejavno in gosti Verdijev festival in Mednarodni folklorni festival. Rimsko Odeon je bil restavriran leta 2004.[77] Zgrajen je bil v 2.-5. stoletju in ima 350 sedežev. Zgrajen je bil kot bulevterion – sejno mesto mestnega sveta – in bil kasneje preurejen v gledališče.

Pomemben spomenik iz antičnega obdobja je Stadion.[78] Zgrajen je bil v 2. stoletju med vladavino rimskega cesarja Hadrijana. Pri gradnji so se zgledovali po stadionu v Delfih. Dolg je približno 240 in širok 50 metrov in je lahko sprejel do 30.000 gledalcev. Atletska tekmovanja je organizirala Generalna skupščina province Trakije. Njim v čast je kraljeva kovnica v Filipopolisu kovala novce s podobo cesarja ne prednji in atletskih tekmovanj na stadionu na zadnji strani. Ohranjen je majhen del severnega dela stadiona s 14 vrstami sedežev. Največji del stadiona leži od glavno ulico in sosednjimi zgradbami.

Rimski forum se je začel graditi v 1. stoletju med vladavino cesarja Vespazijana in se dokončal v 2. stoletju. Meril je 11 hektarjev in bil obdan s trgovinami in javnimi zgradbami. V antiki je bil stičišče glavnih mestnih ulic.[79]

Arheološki kompleks Irena je v južnem delu Trimontija. V njem so ostanki javnih zgradb in zasebnih hiš premožnih meščanov iz 3. in 4. stoletja. Irena je krščansko ime za Penelopo, devico iz Megadona, ki se je v 2. stoletju spreobrnila v krščanstvo. V kompleksu so tudi barviti mozaiki z geometrijskimi vzorci in človeškimi podobami.[80]

Na enem od Treh hribov so ostanki prve naselbine iz 12. stoletja pr. n. št., ki je zrasla ob tračanskem Eumolpiasu, enem od prvih mest v južni Evropi. Za mogočnim obzidjem so izkopali ostanke templja in palače. Najstarejši del trdnjave je zgrajen iz velikih blokov sienita, zato jo imenujejo tudi kiklopska zgradba.

  • Antični spomeniki
  •  
    Antično gledališče
  •  
    Rimski stadion
  •  
    Odeon
  •  
    Forum
  •  
    Velika bazilika
  •  
    Mozaiki v Mali baziliki
  •  
    Vzhodna mestna vrata
  •  
    Okrogli obrambni stolp iz 3. stoletja
  •  
    Antični vodni rezervoar na Nebet tepe
  •  
    Akvadukt
  •  
    Obzidje na Nebet tepe

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ Prebivalstvo 2023
  2. ↑ Arheološki muzej Plovdiv. Pridobljeno 30. avgusta 2016.
  3. ↑ За някои имена на Пловдив Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.. Pridobljeno 30. avgusta 2016.
  4. ↑ Theopompi Arhivirano 2016-06-30 na Wayback Machine..
  5. ↑ Plinij Starejši.
  6. ↑ Plutarh, De curiositate.
  7. ↑ Fragmenta.
  8. ↑ Plovdiv Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine..
  9. ↑ 9,0 9,1 Arheološki muzej Plovdiv.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 Kamen Kolev. Двадесет и четирите имена на древния Пловдив.
  11. ↑ Plinij Starejši. 18. poglavje: Trakija in Egejsko morje.
  12. ↑ Strabon. Geografija.
  13. ↑ 13,0 13,1 Zgodovina Plovdiva.
  14. ↑ Ἀπόλλωνι Κενδρισῳ Βειθυς Κοτυος ἱερεὺς Συρίας θεᾶς δῶρον ἀνε.
  15. ↑ Classical Numizmatic Group inc.
  16. ↑ Philippopolis, Thrace (I-VII c.).
  17. ↑ De re nummaria antiqua, opera quae extant universa, Том 3.
  18. ↑ A Classical Dictionary
  19. ↑ Mikalson, Jon D. (2010). Ancient Greek religion (2. izdaja.). Chichester, West Sussex, U.K.: Wiley-Blackwell. str. 57. ISBN 9781444358193.
  20. ↑ Alicia Morales Ortiz, Cristóbal Pagán Cánovas, Carmen Martínez Campillo (uredniki). The Teaching of modern greek in Europe. Editum, str. 64. ISBN 84-8371-938-X..
  21. ↑ Plovdivska enciklopedija,
  22. ↑ Zgodovina Plovdiva.
  23. ↑ Arabs Thracia, Tom. 4.
  24. ↑ History. Plovdiv Municipality.
  25. ↑ Philipopolis or Eumolpia or Trimontium (Plovdiv）Bulgaria.
  26. ↑ Theodora Dragostinova. Between Two Motherlands: Nationality and Emigration Among the Greeks of Bulgaria, 1900–1949. Cornell University Press, 2011, ISBN 0-8014-4945-6,underline remark # 47.
  27. ↑ Plovdiv. Encyclopaedya Britannica.
  28. ↑ [1]Славяните и славянската филология.
  29. ↑ Darik.
  30. ↑ Plovdiv: New ventures for Europe's oldest inhabited city. The Courier. Januar-februar 2010.
  31. ↑ Детев, П.. Разкопки на Небет тепе в Пловдив, ГПАМ 5 (1963): 27–30.
  32. ↑ Ботушарова, Л.. Стратиграфски проучвания на Небет тепе, ГПАМ 5 (1963): 66–70.
  33. ↑ Archeological investigation of Plovdiv. European Capital of Culture for 2019.
  34. ↑ Елена Кесякова; Александър Пижев; Стефан Шивачев; Недялка Петрова (1999). Книга за Пловдив. Пловдив: Издателство „Полиграф“. str. 20–21. ISBN 954-9529-27-4.
  35. ↑ Simon Hornblower, Antony Spawforth. The Oxford Classical Dictionary, str. 1514. ISBN 0-19-860641-9.
  36. ↑ Dimitri Romanoff. The orders, medals, and history of the Kingdom of Bulgaria, str. 9.
  37. ↑ История на България, Том 1, Издателство на БАН, София, 1979, str. 206.
  38. ↑ A. B. Bosworth. Conquest and Empire: The Reign of Alexander the Great. Cambridge University Press, str. 12.
  39. ↑ Bulgaria. University of Indiana. 1979. str. 4.
  40. ↑ Dimitrov, B. (2002). The Bulgarians – the first Europeans. Sofija: University press "St Climent of Ohrid". str. 17. ISBN 954-07-1757-4.
  41. ↑ История на България, Том 1, Издателство на БАН, София, 1979, str. 307.
  42. ↑ Lenk, B. – RE, 6 A, 1936 col. 454 sq.
  43. ↑ Римски и ранновизантийски градове в България, str. 183.
  44. ↑ Cultural Corridors of South East Europe/Diagonal Road. Association for Cultural Tourism.
  45. ↑ Николов, Д.. Нови данни за пътя Филипопол-Ескус, София, 1958, str. 285.
  46. ↑ Dimitrov, B. (2002). The Bulgarians – the first Europeans. Sofija: University press "St Climent of Ohrid". str. 18–19. ISBN 954-07-1757-4.
  47. ↑ PlovdivCity.net. Pridobljeno dne 10. novembra 2007.
  48. ↑ Елена Кесякова; Александър Пижев; Стефан Шивачев; Недялка Петрова (1999). Книга за Пловдив. Пловдив: Издателство „Полиграф“. str. 47–48. ISBN 954-9529-27-4.
  49. ↑ Roman Plovdiv: History.
  50. ↑ Dimitrov, B. (2002). The Bulgarians – the first Europeans. Sofija: University press "St Climent of Ohrid". str. 25. ISBN 954-07-1757-4.
  51. ↑ Andreev, J.. The Bulgarian Khans and Tsars (Blgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trnovo, 1996, str. 66. ISBN 954-427-216-X.
  52. ↑ V. Gjuzelev (1988). Medieval Bulgaria, Byzantine Empire, Black Sea, Venice, Genoa. Centre Culturel du Monde Byzantin. Verlag Baier, str. 130.
  53. ↑ Bulgarian Historical Review (2005). United Center for Research and Training in History. Publishing House of the Bulgarian Academy of Sciences 33 (1-4): 9.
  54. ↑ Делев. Българската държава и общество при управлението на цар Петър, История и цивилизация за 11. клас, 2006.
  55. ↑ John V.A. Fine Jr.. The Early Medieval Balkans, Ann Arbor, 1983.
  56. ↑ Vacalopoulos, Apostolos E.. Origins of the Greek Nation. New Brunswick, New Jersey: Rutgers University Press, 1970, str. 22.
  57. ↑ Агенция Фокус – Цар Калоян получава корона, скиптър и знаме от кардинал Лъв. Pridobljeno 17. novembra 2007.
  58. ↑ J. Andreev. The Bulgarian Khans and Tsars (Balgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trnovo, 1996, str. 180 ISBN 954-427-216-X.
  59. ↑ Fine, John v.a. The Late Medieval Balkans. str. 125. ISBN 978-0-472-08260-5.
  60. ↑ J. Andreev. The Bulgarian Khans and Tsars (Balgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trnovo, 1996, str. 253. ISBN 954-427-216-X.
  61. ↑ J. Andreev. The Bulgarian Khans and Tsars (Balgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trnovo, 1996, str. 272. ISBN 954-427-216-X.
  62. ↑ Andreev, J.. The Bulgarian Khans and Tsars (Balgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trrnovo, 1996, str. 274 ISBN 954-427-216-X.
  63. ↑ Evgeni Dinchev in drugi (2002). Пътеводител България. София: ТАНГРА ТанНакРа ИК, str. 139. ISBN 954-9942-32-5.
  64. ↑ Graecomans.
  65. ↑ Detrez, Raymon (2003). Relations between Greeks and Bulgarians: The Gudilas of Plovid. Aldershot, England: Ashgate. str. 34,36. ISBN 978-0-7546-0998-8.
  66. ↑ R. Roth, R. Beachy, urednika (2007). Who ran the cities? City elites and urban power structures in Europe and North America, 1750-1940. Aldershot [u.a.]: Ashgate. str. 189–190. ISBN 9780754651536.
  67. ↑ Bilinis, Alex. The Eagle has two Faces. AuthorHouse. str. 73. ISBN 1-4567-7870-6.
  68. ↑ Evgeni Dinchev in drugi (2002). Пътеводител България. София: ТАНГРА ТанНакРа ИК. str. 139. ISBN 954-9942-32-5.
  69. ↑ Очерци из историята на Пловдив, str. 80 – Космополитен град. Махали и квартали в ново време.
  70. ↑ Ministry of Foreign Affairs, History and Geography Archived copy at WebCite, 20. april 2006.
  71. ↑ Andreev, J. The Bulgarian Khans and Tsars (Balgarskite hanove i tsare, Българските ханове и царе), Veliko Trnovo, 1996, str. 322 ISBN 954-427-216-X.
  72. ↑ Balabanov, G. (2005). This is Bulgaria. Sofija. str. 371. ISBN 954-91672-1-6.
  73. ↑ Balabanov, G. (2005). This is Bulgaria. Sofija. str. 395. ISBN 954-91672-1-6.
  74. ↑ Античен театър – Пловдив, информация за градове, региони, забележителности. PureBulgaria. 9. april 2009. Pridobljeno 8. julija 2009.
  75. ↑ The Ancient theatre. Ideabg.com. Pridobljeno 7. januarja 2011.
  76. ↑ Evgeni Dinchev in drugi (2002). Пътеводител България. София: ТАНГРА ТанНакРа ИК. str. 140. ISBN 954-9942-32-5.
  77. ↑ The Roman odeon.
  78. ↑ The Ancient stadium of Philippopolis.
  79. ↑ The Roman Odeon.
  80. ↑ Eirene Archaeological complex.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Plovdiv.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Plovdiv&oldid=6232214«