Nogometni klub Olimpija (1911–2004)

Za sedanji nogometni klub glej NK Olimpija (2005).

Nogometni klub Olimpija Ljubljana je nekdanji slovenski nogometni klub iz Ljubljane.

Olimpija Ljubljana

Polno ime	Nogometni Klub Olimpija Ljubljana
Vzdevek(-ki)	Zeleno-beli, Zmaji
Ustanovljen	1945
Razpuščen	2004
Stadion	Stadion Bežigrad, Ljubljana (Kapaciteta: 8.211)
Domače barve 　 Gostujoče barve

Olimpija je bila udeleženka jugoslovanske nogometne lige. V prvi jugoslovanski zvezni ligi je igrala devetnajst let, kar je največ med slovenskimi klubi, leta 1970 se je uvrstila v finale jugoslovanskega pokala. Po osamosvojitvi Slovenije je štirikrat osvojila naslov slovenskega prvaka in prav tako štirikrat naslov pokalnega zmagovalca. Leta 2004 so zaradi dolgov klub razpustili, vseeno je končal sezono 2004/05 v prvi slovenski ligi. Leta 2005 je bil ustanovljen nov klub NK Bežigrad, ki je kasneje prevzel ime NK Olimpija.

Zgodovina

1945 - 1984

Olimpija (v črno-belih dresih) je pred nabito polnimi tribunami premagala Partizan, 19. junija 1968. (Foto: Edi Šelhaus)

Leta 1945 se združita ŠD Tabor in ŠD Udarnik in ustanovita predhodnico današnjega kluba – to je NK Enotnost. Tri leta kasneje se klub preimenuje v NK Odred in se leta 1953 prvič uvrsti v prvo zvezno nogometno ligo, v kateri pa igra le eno sezono. Enajsterica, ki je 19. julija 1953 odigrala odločilno tekmo kvalifikacij v Banji Luki, je bila: Bencik, Fajon, Piskar, Žumbar, Lesjak, Osrečki, Belcer, Toplak, Brezar, Hočevar, Hacler. Prvo tekmo v prvi zvezni igi je Odred odigral 31. avgusta 1953 z osiješkim Proleterjem. Za Bežigradom je bil rezultat 2:2. Glavni igralci Odreda so bili v tistih časih: Lesjak, Toplak (najboljši strelec), Belcer, Životić, Žumbar, Pelicon, brata Bencik, Berginc, Hacler, Hočevar, Arsić, Palatinus in drugi. Leta 1961 se klub preimenuje v ND Triglav, a po polovici sezone na pobudo direktorja pošte postane Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila takrat črno bela. Olimpija je v sezoni 1964/65 premagala banjaluškega Borca in si s te priigrala sodelovanje v prvi Jugoslovanski nogometni ligi in tam ostala še 19 let.

Leta 1961 se klub najprej preimenuje v NK Triglav. Po polovici sezone se klub na pobudo direktorja pošte Gerbca preimenuje v Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila črno-bela. Najzanimivejše tekme v drugoligaški konkurenci so bili republiški derbiji z Mariborom; na tekmi za Bežigradom 6. aprila 1964 so prodali kar 19.994 vstopnic, kar je rekord, ki bo na slovenskih štadionih najbrž ostal za vse čase. Olimpija se v naslednji sezoni 1964/65 vnovič uvrsti v prvo zvezno ligo. Žabjek, Djorlev, Jovičević, Kokot, Šoškić, Srbu, Frančeškin, Zagorc, Veselica, Kapidžić in Corn so igralci, ki si pred 15.000 gledalci na tekmi z banjaluškim Borcem priigrajo napredovanje v ligo, v kateri je potem klub ostal celih 19 let.

Leta 1970 se je Olimpija uvrstila v finale pokala, kjer je v skupnem seštevku izgubila s Crveno zvezdo z 2:2 in 0:1 po podaljških (gol v Beogradu je dal Dragan Džajić v 120. minuti podaljška!), vseeno pa si je priigrala vstopnico za Pokal pokalnih zmagovalcev. V polfinalih jugoslovanskega pokala je Olimpija igrala leta 1972 (0:2 s Hajdukom) in 1982 (0:3 s Crveno zvezdo). Pred tem je že dvakrat igrala v Pokalu velesejemskih mest, predhodniku Pokala UEFA.

Uvrstitve po sezonah so bile naslednje: 1966: 8. mesto, 1967: 14. mesto, 1968: 11. mesto, 1969: 12. mesto, 1970: 16. mesto, 1971: 7. mesto, 1972: 9. mesto, 1973: 16. mesto, 1974: 10. mesto, 1975: 12. mesto, 1976: 14. mesto, 1977: 12. mesto, 1978: 10. mesto, 1979: 16. mesto, 1980: 15. mesto, 1981: 12. mesto, 1982: 9. mesto, 1983: 7. mesto, 1984: 17. mesto (izpad iz lige).

1984 - 1991

Izpad iz prve lige leta 1984 je pomenil pravi "razpad sistema", saj so sezono kasneje nogometaši Olimpije izpadli tudi iz druge lige in v sezoni 1985/86 porazno začeli v slovenski ligi. Toda med sezono se je stanje vendarle stabiliziralo, Olimpija je končala prvenstvo kot tretja in se naslednje leto v velikem slogu, z 20 zmagami, 6 remiji in brez poraza ob gol razliki 64:4, vrnila v 2. zvezno nogometno ligo - zahod. V njej se je uvrstila sredi lestvice, zato bi ob uspehu Kopra v kvalifikacijah za popolnitev novoustanovljene enotne 2. lige morala drugoligaško konkurenco spet zapustiti. Toda Kopru ni uspelo in Olimpija je ostala drugoligaš.

V prvi sezoni enotne druge lige 1989/90 je presenetljivo osvojila prvenstvo ter se vrnila v prvo ligo. Glavni igralci so bili Pate, brata Vrabac, Ubavič, Ameršek, Židan, Perica, Novak, Mohor, Englaro, Podgajski in Tešić. Ta sezona je mejnik tudi zato, ker se 4.9.1988 na tekmi z vinkovškim Dinamom na tribunah pojavijo zametki navijaške skupine Green Dragons, kar pomeni začetek organiziranega navijanja na nogometnih tekmah v Ljubljani.

Vrnitev v prvo ligo je pomenila pravo nogometno evforijo v Sloveniji, ki je dosegla vrhunec 11.11.1989 na znameniti tekmi s Crveno zvezdo, ko so politične strasti v Jugoslaviji že kipele. Olimpija je takrat zmagala po enajstmetrovkah, sezono, v kateri je za igro požela mnogo pohval, pa zaključila na osmem mestu. Naslednja in obenem zadnja jugoslovanska sezona Olimpije je bila mnogo manj spektakularna. Olimpija je izgubila več najatraktivnejših igralcev, politična situacija je bila že zelo negotova in na tribunah se je v povprečju zbralo le nekaj več kot 3.000 gledalcev na tekmo. Olimpija tisto leto konča na 14. mestu, zadnjo »jugoslovansko« tekmo pa odigra 17.6. proti zagrebškemu Dinamu.

1991 - 2004

Leto 1991 pomeni prelomnico v delovanju NK Olimpija. V času pred osamosvojitvijo Slovenije nihče ni znal z gotovostjo povedati, kakšna bo prihodnost najboljših slovenskih ekip v moštvenih igrah. Vsi košarkarski klubi so se denimo vnaprej dogovorili, da bodo ne glede na politično situacijo ohranili skupno ligo; dogovor je zaradi vojne splaval po vodi. V nogometu je bilo drugače: hrvaški zvezni ligaši so se odločili zapustiti zvezno ligo, ne pa tudi Olimpija. Ljubljanski klub bi moral v prvem krogu na gostovanje k Partizanu, a ker se je situacija na Hrvaškem iz dneva v dan bližala totalni vojni, so se nazadnje "pet pred dvanajsto", 12. avgusta 1991, pri Olimpiji odločili, da "za eno leto zamrznejo svoj prvoligaški status" in se pridružijo novoustanovljeni slovenski ligi.

Ta je združevala klube, ki so sezono prej igrali na najrazličnejših ravneh - od prve zvezne do območne (pete) lige. Vseeno pa so se kmalu potrdile napovedi, da slovenska liga ne bo nezanimiva: Olimpija je na primer v sedmem krogu doživela prvi poraz z ekipo Živila Naklo in z osmimi točkami zasedala le sedmo mesto. Naklanci so leto prej igrali v republiški, torej četrti, ligi. Številni regionalni derbiji in dejstvo, da je v ligi imela ekipo skoraj vsaka druga občina, so naredili tekmovanje bolj odmevno, kot je kazalo pred sezono. A Olimpija je zabeležila hud padec gledanosti: klub, ki je imel še v sezoni 1989/90 kar 125.000 gledalcev (7.380 na tekmo), je v sezoni 1991/92 gledalo le 21.500 ljudi ali 1.075 na tekmo, če pa odštejemo derbi z Mariborom, je bil povprečen obisk le 660 gledalcev.

Prvo prvenstveno zimo v samostojni Sloveniji je Olimpija preživela na drugem mestu, s tremi točkami zaostanka za Mariborom. Sledila je sanjska pomlad in po enajstih zaporednih zmagah je 6. maja prišel verjetno odločilni trenutek prvenstva, tekma z Mariborom. V zelo kvalitetni tekmi pred po nekaterih podatkih 7.000, po drugih pa kar 9.000 (do danes rekord Bežigrada na domačih tekmah po osamosvojitvi) gledalci je Olimpija zmagala z 2:0, se utrdila na prvem mestu in 21. junija 1992 dvignila pokal za prvega slovenskega državnega prvaka v zgodovini. Moštvo, ki je igralo to zadnjo tekmo z Izolo, je bilo naslednje: Pejković, Englaro, Hudarin, Djuranovič, Perica, Vrabac, Čirič, Milinovič, Šeparović, Valentinčič, Čeh, Protega, Topić, s trenerjem Lučjom Pertičem. Nagrada za prvi naslov je prišla jeseni na dveh tekmah z italijanskim Milanom v okviru takratnega pokala prvakov.

Naslednje tri sezone je Olimpija prevladovala v slovenskem državnem prvenstvu in osvojila še tri naslove - vse razmeroma gladko, a ne brez težav. Odmeven evropski uspeh je bila zmaga nad Levskim iz Sofije v sezoni 1994/95 v pokalu UEFA; Bolgarija je bila tisto leto na svetovnem prvenstvu namreč četrta, pri Levskem pa je igralo kar sedem reprezentantov.

V sezoni 1995/96 je Olimpija prvič priznala premoč v Sloveniji drugemu klubu. Liga je bila v tej sezoni zmanjšana na deset ekip, ljubljanska pa je začela zelo slabo. Po 14 krogih je bila denimo šele sedma, prezimila pa je z 12 točkami zaostanka za vodilno Gorico. Boljše nadaljevanje ni pomagalo: spomladi je Olimpija sicer nabrala devet točk več od Gorice, a naslov je vendarle prvič zapustil Ljubljano. Vseeno je Olimpija zmagala v slovenskem pokalu in si priigrala uvrstitev v pokal pokalnih zmagovalcev, v katerem ji je naslednjo sezono uspel zgodovinski uspeh: kot prva slovenska ekipa se je v kakem evropskem pokalu po zmagah nad Levskim in Arhusom prebila med 16 najboljših. Ta uspeh je ostal nekako prezrt po zaslugi hude krize v državnem prvenstvu. Dva kroga pred koncem prvenstva 1996/97 je bila Olimpija na primer šele osma med desetimi ekipami, nato pa se je z dvema zmagama do konca le prebila na "znosno" peto mesto.

Tudi v naslednjih treh sezonah je bila Olimpija le povprečna slovenska ekipa; zasedla je še eno peto, pa šesto in sedmo mesto. V sezoni 1999/2000 je zmagala v slovenskem pokalnem tekmovanju, kar je bila prva lovorika po štirih letih. Poleti 2000 je na čelo Olimpije znova prišel Bojan Prašnikar, najuspešnejši slovenski klubski trener, med igralce pa sta se vrnila Sebastjan Cimerotič in Ermin Rakovič, najatraktivnejši napadalni par v zgodovini SNL. Čeprav je dolgo dobro kazalo, so se morali zmaji zadovoljiti samo z drugim mestom, že naslednjo sezono pa so ob novih-starih organizacijskih in finančnih težavah spet zdrknili v povprečje. Spomladi 2002 je prišlo do premika: de facto lastništvo nad klubom je prevzel uspešni poslovnež Jurij Schollmayer. Urejene finančne razmere so privabile najboljšega slovenskega igralca Branka Oblaka v vlogi trenerja, reprezentanta Mladena Rudonjo in Mirana Pavlina ter enega največjih evropskih zvezdnikov Roberta Prosinečkega, toda zaradi nekaterih ne dovolj izdelanih potez se Vega Olimpija ni zavihtela višje od tretjega mesta v prvenstvu, a je vendarle osvojila pokal.

Še pred koncem sezone 2002/2003 je Oblaka po ekspresni odločitvi uprave nasledil še en nekdanji igralec Olimpije, Suad Beširevič ter jo naslednjo sezono (2003/2004) vodil v evropskih preizkušnjah, od katerih sta najbolj odmevali odlični predstavi proti Liverpoolu. Člani so to sezono v prvenstvu končali na drugem mestu, zgolj točko za prvouvrščenim, v pokalu pa so izpadli že v drugem krogu. Isto leto smo si zapomnili še po miškulancah z neobstoječo trenersko licenco glavnega trenerja, povratku Sebastjana Cimerotiča v domači klub ter pojavljanju imena svetega kluba v raznoraznih sodniških sporih proti dolžnikom in upnikom, v katerih pa je klub po pravilu potegnil krajšo. Sponzorji so odhajali eden za drugim, konec sezone se je kljub drugačnim in ponovljenim obljubam poslovil še poslovnež Schollmayer in nad Olimpijo so se znova zgrnili črni oblaki.

2004

Sledila je najbolj črna sezona v zgodovini kluba - sezona 2004/2005. Skupščina društva, imenovana tudi "krizna" skupščina, se je po taktičnem zavlačevanju uprave naposled le zgodila v decembru, toda vsaj konsenzualni začetek z optimizmom, z novimi ljudmi in na novih osnovah je taista uprava preprečila z novimi obljubami igralcem in javnosti ter včlanjevanjem priložnostnih glasovalcev tik pred zdajci ter si na večurnem zasedanju izborila nov mandat. Milni mehurček obljub se je razblinil že nekaj tednov kasneje: redki morebitni sponzorji niso hoteli sodelovati z istim osebjem, ki je pripeljalo klub v težko stanje, igralci pa so se nato razpršili na vse štiri strani neba. Olimpija je na silo, z v drugih okoljih odpisanimi igralci, skrpala ekipo za tekmovanje v drugem delu lige, se sicer zavoljo dovoljšne točkovne zaloge še iz prvega dela tekmovanja uvrstila v Ligo za prvaka, kjer pa ni bila uspešna.

Poleg neizpolnjenih obljub je uprava "uspešno" dokončala še tri druge "projekte": po samovoljni odločitvi ni oddala vloge za licenciranje, ki bi morebitnim bodočim naslednikom nudila vsaj kanček upanja za tekmovanje na nivoju Nogometne zveze Slovenije, prav tako pa ni razpustila društva. Poleg vsega tega se NŠD NK Olimpija tudi ni prijavila za nobeno tekmovanje in s tem je klub sicer de facto prenehal obstajati.

Lovorike

Lovorika	Št.	Leta
Domača liga
Prvak prve slovenske lige	4	1991/92, 1992/93, 1993/94, 1994/95
Podprvak prve slovenske lige	3	1995/96, 2000/01, 2003/0
Prvak slovenske republiške lige	4	1946/47, 1951/52, 1961/62, 1986/87
Domači pokal
Zmagovalec slovenskega pokala	4	1993, 1996, 2000, 2003
Finalist slovenskega pokala	3	1992, 1999, 2001
Zmagovalec slovenskega superpokala	1	1995
Finalist slovenskega superpokala	1	1996
Finalist jugoslovanskega pokala	1	1970
Evropska tekmovanja
Prvi krog Lige prvakov	1	1992/93
Šestnajstina finala Pokala pokalnih zmagovalcev	1	1996/97

Domače prvenstvo

Jugoslovanska liga (1953–1991)

00Sezona00	Liga									Pokal	Evropska tekmovanja		Najboljši strelec
	Divizija	T	Z	N	P	DG	PG	Toč	Uvr				Nogometaš	Goli
1953/54	1. liga	26	4	4	18	39	71	12	13.	ČF
1965/66	1. liga	30	11	7	12	43	47	29	8.
1966/67	1. liga	30	9	5	16	33	47	23	14.		Pokal velesejemskih mest	1K
1967/68	1. liga	30	9	9	12	33	46	27	11.
1968/69	1. liga	34	11	11	12	32	41	33	12.	16F	Pokal velesejemskih mest	1K
1969/70	1. liga	34	13	4	17	43	52	27	16.	2.
1970/71	1. liga	34	13	10	11	47	35	36	7.	16F	Pokal pokalnih zmagovalcev	1K
1971/72	1. liga	34	13	5	16	46	51	31	9.	PF
1972/73	1. liga	34	9	8	17	35	43	26	16.
1973/74	1. liga	34	11	10	13	36	42	32	10.				Danilo Popivoda	17
1974/75	1. liga	34	7	17	10	37	48	31	12.				Danilo Popivoda	10
1975/76	1. liga	34	10	10	14	37	44	30	14.				Vili Ameršek Goran Jurišić	10
1976/77	1. liga	34	10	12	12	36	42	32	12.				Tone Rožič	9
1977/78	1. liga	34	13	6	15	44	44	32	10.				Milan Ćalasan Tone Rožič	8
1978/79	1. liga	34	11	7	16	34	53	29	16.				Mehmed Buza Milan Ćalasan	8
1979/80	1. liga	34	11	8	15	30	45	30	15.				Vili Ameršek	7
1980/81	1. liga	34	8	16	10	29	33	32	12.				Vili Ameršek Tone Rožič	6
1981/82	1. liga	34	9	15	10	39	38	33	9.				Vili Ameršek	12
1982/83	1. liga	34	11	13	10	33	31	35	7.	2K			Vili Ameršek	6
1983/84	1. liga	34	10	8	16	29	40	28	17.	1K			Srečko Katanec	6

Slovenska liga (1991–2005)

00Sezona00	Liga									Pokal	Evropska tekmovanja		Najboljši strelec
	Divizija	T	Z	N	P	DG	PG	Toč	Uvr				Nogometaš	Goli
1991/92	1. liga	40	30	6	4	102	18	66	1.	2.			Zoran Ubavič	29
1992/93	1. liga	34	22	8	4	94	20	52	1.	1.	Liga prvakov	1K	Zoran Ubavič Samir Zulič	23
1993/94	1. liga	30	23	5	2	95	20	51	1.	PF	Liga prvakov	KV	Nedeljko Topić	17
1994/95	1. liga	30	20	4	6	78	30	44	1.	ČF	Pokal UEFA	1K
1995/96	1. liga	36	19	7	10	79	39	64	2.	1.	Pokal UEFA	1K	Ermin Šiljak	28
1996/97	1. liga	36	11	12	13	53	51	45	4.	PF	Pokal pokalnih prvakov	2K
1997/98	1. liga	36	13	12	11	59	55	51	5.	ČF			Ismet Ekmečić	21
1998/99	1. liga	33	12	8	13	54	50	44	6.	2.	Pokal Intertoto	1K
1999/00	1. liga	33	14	4	15	64	58	46	7.	1.	Pokal UEFA	1K	Marko Kmetec	16
2000/01	1. liga	33	18	6	9	73	46	60	2.	2.	Pokal UEFA	1K	Sebastjan Cimirotič	19
2001/02	1. liga	33	15	6	12	39	42	51	4.	1K	Pokal UEFA	1K	Senad Tiganj Anton Žlogar	12
2002/03	1. liga	31	14	12	5	54	32	54	3.	1.			Marko Kmetec	23
2003/04	1. liga	32	16	7	9	59	39	55	2.	2K	Pokal UEFA	1K	Marko Kmetec	16
2004/05	1. liga	32	10	7	15	34	52	37	6.	ČF

Evropska tekmovanja

Sezona	Tekmovanje	Stopnja	Nasprotnik	1. tekma	2. tekma
1966/67	Pokal velesejemskih mest	1. krog	Ferencvárosi TC	3:3 (D)	0:3 (G)
1968/69	Pokal velesejemskih mest	1. krog	Hibernian F.C.	0:3 (D)	1:2 (G)
1970/71	Pokal pokalnih zmagovalcev	1. krog	Benfica	1:1 (D)	1:8 (G)
1992/93	Liga prvakov	1. krog kvalifikacij	FC Norma Tallinn	3:0 (D)	2:0 (G)
		1. krog	A.C. Milan	0:4 (G)	0:3 (D)
1993/94	Liga prvakov	1. krog kvalifikacij	Skonto FC	1:0 (G)	0:1, 10:11 pen. (D)
1994/95	Pokal UEFA	Kvalifikacije	PFC Levski Sofija	3:2 (D)	2:1 (G)
		1. krog	Eintracht Frankfurt	1:1 (D)	0:2 (G)
1995/96	Pokal UEFA	Kvalifikacije	Apollon Smyrni F.C.	0:1 (G)	3:1 (D)
		1. krog	Roda JC	0:5 (G)	2:0 (D)
1996/97	Pokal pokalnih zmagovalcev	Kvalifikacije	PFC Levski Sofija	1:0 (D)	0:1, 4:2 pen. (G)
		1. krog	Aarhus GF	1:1 (G)	0:0 (D)
		2. krog	AEK Atene	0:2 (D)	0:4 (G)
1998/99	Pokal Intertoto	1. krog	Makedonija GP	2:4 (G)	1:1 (D)
1999/00	Pokal UEFA	Kvalifikacije	Kareda Šiauliai	1:1 (D)	2:2 (G)
		1. krog	R.S.C. Anderlecht	1:3 (G)	0:3 (D)
2000/01	Pokal UEFA	Kvalifikacije	Sheriff Tiraspol	0:0 (G)	3:0 (D)
		1. krog	RCD Espanyol	2:1 (D)	0:2 (G)
2001/02	Pokal UEFA	Kvalifikacije	FK Shafa Baku	4:0 (D)	3:0 (G)
		1. krog	Brøndby IF	2:4 (D)	0:0 (G)
2003/04	Pokal UEFA	Kvalifikacije	Shelbourne FC	1:0 (D)	3:2 (G)
		1. krog	Liverpool F.C.	1:1 (D)	0:3 (G)

Znani igralci

Ivan Toplak (1951–1954) Antun Rudinski (1964) Zijad Arslanagić (1964–1967) Velimir Sombolac (1965–1970) Tone Rožič Branko Oblak (1965–1973) Danilo Popivoda (1965–1975) Tomislav Kaloperović (1966–1967) Radoslav Bečejac (1967–1973) Mišo Smajlović (1968–1969) Dragan Gugleta (1969–1970) Zlatko Škorić (1969–1971) Anđelo Milevoj (1971–1972) Mirko Stojanović (1972–1973) Fahrija Dautbegović (1974–1975) Mihailo Petrović (1979–1984) Branko Bošnjak (1979–1983; 1984–1985; 1987–1988)

Marko Elsner (1980–1983) Srečko Katanec (1981–1984) Džoni Novak (1988–1990; 1993–1996) Primož Gliha (1986–1990; 1998–1999) Miloš Hrstić (1987–1988) Robert Englaro (1988–1996) Aleš Čeh (1988–1993) Sandi Valentinčič (1988–1989; 1991–1993) Ivo Šeparović (1989–1992) Milinko Pantić (1991) Marko Simeunovič (1991–1996) Samir Zulič (1991–1998; 1999–2000) Dejan Djuranovič (1992–1997) Miran Pavlin (1993–1996; 2002–2003) Ermin Šiljak (1993–1996) Aleksander Knavs (1993–1997) Mladen Rudonja (1994–1995; 2002–2004)

Sebastjan Cimirotič (1994–1996; 2000–2001) Edmond Dosti (1994–1997) Roland Ntoko (1995–1996) Dušan Kosič (1995–1996; 1998–2005) Kliton Bozgo (1995–1998) Milenko Ačimovič (1996–1998) Milan Osterc (1999–2000) Alen Škoro (2000) Branislav Krunić (2000–2001) Adnan Pervan Branko Ilič (2001–2004) Anton Žlogar (2001–2004) Robert Prosinečki (2002–2003) Miloš Hrstić (1986–1987) Borut Mavrič (2002–2004) Viktor Trenevski (2002–2004) Boštjan Cesar (2005)

Trenerji

Branko Stanković (1963–1964) Branko Elsner (1964–1967) Tomislav Kaloperović (1967–1968) Vlado Konjevod (1968–1969) Nedeljko Gugolj (1969–1973) Slavko Luštica (1973–1976) Dragoljub Milošević (1976–1977) Branko Elsner (1977–1978) Dušan Varagić (1978–1980) Vukašin Višnjevac (1980–1981) Ante Mladinić (1981–1982)

Nedeljko Gugolj (1982–1984) Zdenko Verdenik (1984–1986) Nedeljko Gugolj (1986–1987) Miloš Šoškić (1987–1990) Slobodan Dogandžić (1990–1991) Filip Mendaš (1991) Lučjo Pertič (1991–1993) Bojan Prašnikar (1993–1994) Branko Oblak (1994–1995) Miloš Šoškić (1995) Zdenko Verdenik (1995)

Branko Oblak (1995) Petar Nadoveza (1995–1996) Jedinko Perica (1996–1998) Marin Kovačić (1998–1999) Janez Zupančič (1999) Jedinko Perica (1999–2000) Bojan Prašnikar (2000–2001) Mihailo Petrović (2001–2002) Branko Oblak (2002–2003) Suad Beširević (2003–2004) Milivoj Bračun (2004–2005)