Wikipedija

Al-Aksa

(Preusmerjeno s strani Mošeja Al Aksa)

Mošeja al-Aksa ali džamija Al-Aksa (arabsko جامع الأقصى, latinizirano: Jāmi' al-Aqṣā), znana tudi kot mošeja Qibli (المصلى القبلي, al-Muṣallā al-Qiblī),[2] je kongregacijska mošeja ali molitvena dvorana v starem delu Jeruzalema. V nekaterih virih se imenuje tudi al-Masjid al-'Aqṣā.[3][4] Ime je sporno, ker se lahko nanaša na celotno zgradbo in ne samo na mošejo.[5] Širši kompleks mošeje je znan tudi kot Haram al-Šarif[6] ali preprosto al-Aksa ali Tempeljski grič.[7][8][9]

Mošeja al-Aksa
جامع الأقصى‎ (Jāmi' al-Aqṣā)
المصلى القبلي‎ (al-Muṣallā al-Qiblī)
المسجد الاقصى‎ (al-Masjid al-'Aqṣā, sporno)
Religija
PripadnostIslam
VodstvoMohamed Ahmed Husein
(veliki muftija Jeruzalema)
Lega
KrajTempeljski grič (vzhodni Jeruzalem)
Al-Aksa se nahaja v Izrael
Al-Aksa
Lokacija na zemljevidu Izraela
UpravaJeruzalemski islamski vakuf
Koordinati31°46′34″N 35°14′09″E / 31.77617°N 35.23583°E / 31.77617; 35.23583
Arhitektura
Tipmošeja
Vrsta arhitekturezgodnji islam
Ustanovljeno7.-8. stoletje
Lastnosti
Direction of façadesever-severozahod
Zmogljivostveč kot 5.000
Materialiapnenec (zunanji zidovi, fasada), svinec in beton (kupola), bel marmor (notranji stebri) in mozaik[1]

Med vladanjem rašidunskega kalifa Omarja (vladal 634–644) ali omajadskega kalifa Muavije I. (vladal 661–680) je bila v bližini sedanje mošeje postavljena majhna molilnica. Današnjo mošejo je zgradil peti omajadski kalif Abd al-Malik (vladal 685–705) ali njegov naslednik al-Valid I. (vladal 705–715) ali oba. Zgrajena je bila kot kongregacijska mošeja na isti osi kot Kupola na skali. Potem ko je bila mošeja uničena v potresu leta 746, jo je leta 758 obnovil abasidski kalif al-Mansur. Leta 780 jo je dodatno razširil abasidski kalif al-Mahdi v zgradbo s petnajst ladjami in osrednjo kupolo. V potresu leta 1033 je bila ponovno uničena. Mošejo je obnovil fatimidski kalif al-Zahir. Zmanjšal jo je na sedem ladij, a je njeno notranjost okrasil z dovršenim osrednjim obokom, prekritim z rastlinskimi mozaiki. Sedanja zgradba ohranja zasnovo iz 11. stoletja.

Med občasnimi prenovami so vladajoče islamske dinastije zgradile dodatke k mošeji, kot so kupola, fasada, minareti ter minbar in notranja struktura. Ko so jo leta 1099 zavzeli križarji, so jo uporabljali kot palačo in sedež verskega reda vitezov templjarjev. Ko je Jeruzalem in okolice leta 1187 osvojil sultan Saladin, je bila zgradba obnovljena kot mošeja. Ajubidski sultanat, Mameluški sultanat, Osmansko cesarstvo, Vrhovni islamski svet britanske Palestine in jordanske oblasti na Zahodnem bregu so mošejo večkrat obnovili, popravili in razširili. Po izraelski zasedbi Zahodnega brega je mošeja ostala pod neodvisno upravo Jeruzalemskega islamskega vakufa.[10]

Mošeja Al-Aksa se nahaja v neposredni bližini različnih judovskih in krščanskih zgodovinskih in svetih krajev. Celotno območje je imelo zato velik geopolitični pomen in bilo glavno žarišče v izraelsko-palestinskem konfliktu.[11]

Zgodovina

uredi
 
Mošeja stoji na južnem koncu Haram al-Šarifa (Tempeljski grič)

Obdobje pred gradnjo

uredi

Mošeja se nahaja na južnem delu Tempeljskega griča ali Haram al-Šarifa, obzidanega prostora, ki ga je razširil in uredil kralj Herod Veliki v začetku leta 20 pr. n. št. med njegovo rekonstrukcijo Drugega judovskega templja.[12] Mošeja stoji na umetni ploščadi, podprti z oboki, ki so jih zgradili Herodovi inženirji, da bi premagali razgiban teren.[13] V poznem obdobju Drugega templja je na mestu sedanje mošeje stala kraljeva stoa, zgrajena ob zidu ploščadi.[13] Stoa je bila uničena skupaj s templjem med rimskim obleganjem Jeruzalema leta 70 n. št.

Nekoč so domnevali, da je na tem mestu stala cerkev Nea Ekklesia Theotokos cesarja Justinijana, leta 543 posvečena Devici Mariji. Domnevo so ovrgli, ko so leta 1973 odkrili njene ostanke v južnem delu judovske četrti.[14][15]

Analiza lesenih tramov in panel, odstranjenih iz mošeje med prenovo v 30. letih dvajsetega stoletja, kaže, da so izdelani iz libanonske cedre in ciprese. Radiokarbonsko datiranje je pokazalo širok razpon starosti. Nekaj lesa je iz obdobja do 9. stoletja pr. n. št., kar kaže, da je bil del lesa že prej uporabljen v starejših stavbah.[16] Ponovna analiza istih tramov v 2010. letih je njihovo starost prestavila v bizantinsko obdobje.[17]

Robert Hamilton je med svojimi izkopavanji v 30. letih 20. stoletja je odkril dele večbarvnega mozaičnega poda z geometrijskimi vzorci, vendar odkritja ni objavil.[18] Datum izdelave mozaika je sporen. Zachi Dvira meni, da je iz predislamskega bizantinskega obdobja, medtem ko Baruch, Reich in Sandhaus podpirajo veliko kasnejši omajadski izvor, ker je podoben mozaikom iz omajadske palače, izkopane ob južnem obzidju Tempeljskega griča.[18]

Omajadsko obdobje

uredi
 
Mošeja ob južnem zidu Tempeljskega griča

Obstoj večinoma lesene pravokotne mošeje na Tempeljskem griču s prostorom za 3.000 vernikov je potrdil galski menih Arculf med njegovim romanjem v Jeruzalem v letih 679–682.[19][20] Njene natančne lokacije Arculf ne omenja. [20]

Prvotno mošejo al-Aksa je zgradil omajadski kalif Abd al-Malik (vladal 685–705) ali njegov naslednik, sin al-Valid I. (vladal 705–715). Več zgodovinarjev meni, da je gradnjo naročil in začel Abd al-Malik, dokončel ali razširil pa al-Valid. Abd al-Malik se je lotl tudi drugih velikih arhitekturnih del na Tempeljskem griču, vključno z gradnjo Kupole na skali okoli leta 691. Islamsko izročilo pravi, da sta se kupola in mošeja začeli graditi istočasno.[21]

Najzgodnejši vir, ki omenja gradnjo mošeje, so Afroditski papirusi,[22] ki vsebujejo dopise med al-Validovim guvernerjem Egipta v obdobju od decembra 708 do junija 711 in vladnim uradnikom v Gornjem Egiptu. V dopisih so razprave o napotitvi egipčanskih delavcev in obrtnikov na pomoč graditeljem mošeje, imenovane Jeruzalemska mošeja.[23] Omenjeni delavci so za gradnjo mošeje rabili od šest mesecev do enega leta.[24]

Leta 713–714 je Jeruzalem opustošila vrsta potresov in uničila vzhodni del mošeje, ki je bil pozneje obnovljen na al-Validovo zahtevo. Kalif je ukazal staliti zlato s Kupole na skali in z njim financiral popravila in obnove. Mošeja je bila v času Omajadov okrašena mozaiki in marmorjem in imela izjemno izdelan in poslikan leseni del.[25] Delno ohranjeni mozaiki so razstavljeni v Palestinskem arheološkem muzeju in delno v Islamskem muzeju.[25]

Zgodovinarji arhitekrure ocenjujejo velikost omajadske mošeje na 112 x 39 metrov.[26] Stavba je bila pravokotna.[26] Njena nenavadna značilnost je bila, da so prehodi ležali pravokotno na steno kible. Število ladij ni dokončno znano. Številni zgodovinarji navajajo število petnajst. Osrednja ladja je bila dvakrat širša od ostalih in bila verjetno nadgrajena s kupolo.[25]

Zadnja leta vladavine Omajadov so bila za Jeruzalem burna. Zadnji omajadski kalif Marvan II. (vladal 744–750) je kaznoval prebivalce Jeruzalema, ker so podprli upor rivalskih emirjev proti njemu, in podrl mestno obzidje.[27] Leta 746 je bila mošeja al-Aksa uničena v potresu. Štiri leta kasneje so bili Omajadi strmoglavljeni. Zamenjal jih je Abasidski kalifat s sedežem v Iraku.[28]

Abasidsko obdobje

uredi

Abasidi so na splošno kazali malo zanimanja za Jeruzalem.[29] V nasprotju z omajadskim obdobjem se je vzdrževanje mošeje al-Aksa med njihovo vladavino pogosto opravljelo na pobudo lokalne muslimanske skupnosti in ne kalifa.[25][28] Drugi abasidski kalif, al-Mansur (vladal 754-775), je obiskal Jeruzalem leta 758, ko se je vračal z romanja v Meko. Zgradbe na Tempeljskem griču, vključno z mošejo al-Aksa, so bile še vedno v ruševinah po potresu leta 746. Prebivalci mesta so prosili kalifa, naj financira obnovo stavb. V odgovor je dal kalif zlate in srebrne plošče z vrat mošeje prekovati v dinarje in dirhame za financiranje obnove.[29]

Večino al-Mansurjevih popravil, razen južnega dela blizu mihraba, je poškodoval naslednji potres. Leta 780 je al-Mansurjev naslednik al-Mahdi ukazal obnoviti mošejo in zahteval, da guvernerji provinc in vojaški poveljniki financirajo obnovo stebrišča.[30] Al-Mahdijeva prenova je bila prva, za katero obstajajo zapisi.[31] Jeruzalemski geograf al-Mukaddasi je leta 985 zapisal:

Mošeja je še lepša od mošeje v Damasku ... zgradba [po al-Mahdijevi obnovi] je trdnejša in pomembnejša kot kdaj koli prej. Starejši del je ostal, celo kot lepotica, sredi novega ... mošeja Aksa ima šestindvajset vrat ... Središče glavne stavbe pokriva mogočna streha, visoka in dvokapna, nad katero se dviga veličastna kupola.

— Le Strange 1890a, str. 98–99.

Al-Mukaddasi je omenil tudi to, da je imela mošeja petnajstih ladij, poravnanih pravokotno na Kiblo, in bogato okrašeno verando z imeni abasidskih kalifov, zapisanih na njenih vratih.[32] Al-Mukaddasijev opis mošeje iz obdobja Abasidov podpirajo arheološke najdbe v letih 1938–1942. Abasidska gradnja je resnično ohranila nekatere dele starejše zgradbe in imela širok osrednji prehod s kupolo na vrhu.[33] Mošeja, ki jo je opisal al-Mukaddasi, se je odpirala proti severu, proti Kupoli na skali, in ne proti vzhodu, kot običajno.[32]

Jeruzalem sta obiskala ali naročila dela na mošeji al-Aksa samo al-Mansur in al-Mahdi in noben drug abasidski kalif. Kalif al-Mamun (vladal 813–833) je odredil pomembna dela drugje na Tempeljskem griču in prispeval bronast portal v notranjosti mošeje. Geograf Nasir Husrav je med svojim obiskom leta 1047 opazil, da je bilo na portalu izpisano al-Mamunovo ime.[34] Abd Allahu ibn Tahirju, abasidskemu guvernerju vzhodne province Horasan (vladal 828–844), al-Mukaddasi pripisuje zasluge za izgradnjo marmornatega stebrišča pred petnajstimi vrati na sprednji (severni) strani mošeje.[35]

Fatimidsko obdobje

uredi
 
Notranjost mošeje; barvna litografija iz 19. stoletja

Leta 970 so Palestino zasedli Fatimidi iz Egipta. Fatimidi so bili šiiti in ne suniti, kot prebivalci Jeruzalema.[36]

Leta 1033 je mošejo močno poškodoval nov potres. Fatimidski kalif al-Zahir (vladal 1021–1036) je dal med letoma 1034 in 1036 mošejo obnoviti, vendar so bila dela končana šele leta 1065 med vladavino kalifa Al-Mustansirja (vladal 1036–1094).[32]

Nova mošeja je bila precej manjša od prejšnje. Od prejšnjih petnajst je bila zmanjšana na sedem ladij,[32] kar je bilo verjetno odraz znatnega upada lokalnega prebivalstva.[37] Osrednja ladja je bila dvakrat širša od drugih in je imela dvokapno streho s kupolo.[38] Ladje, razen tistih ob glavni ladji, so imele enajst lokov. Mošeja verjetno ni imela stranskih vrat kot njena predhodnica.[32]

Prepoznavna značilnost nove zgradbe so bili bogati mozaiki na kupoli, obesi, ki sta vodoli do kupole, in lok pred mihrabom.[38][39] Mozaiki so bili v isklamski arhitekturi redki.

 
Napis kalifa al-Zahirja na lokom pred mihrabom

Nad lokom pred mihrabom je dolg napis v zlatu, ki neposredno povezuje mošejo al-Aksa z Mohamedovim nočnim potovanjem od »mosdžid al-haram« do »masdžid al-aqsa«.[40] Napis je prvi primer verza iz Korana v Jeruzalemu.[40]

Al-Zahirjeva znatna naložba v Haram, vključno z mošejo al-Aksa, sredi politične nestabilnosti v prestolnici Kairo, uporov beduinskih plemen in kuge kaže, da so Fatimidi zaradi lastnih verskih prepričanj in političnih razlogov poskušali zgraditi veličastno in simbolično mošejo ter Haram nasploh. Današnja mošeja v veliki meri ohranja al-Zahirjev načrt.[41]

Leta 1078 so Jezuzalem zasedli Turki Seldžuki in ga obdržali do leta 1098, ko so ga ponovno osvojili Fatimidi.[42]

Križarsko/ajubidsko obdobje

uredi
 
Vrata Saladinovege minbarja, ki ga je na Nur ad-Dinov ukaz zgradil Saladin

Križarji so osvojili Jeruzalem med prvo križarsko vojno leta 1099. Mošejo al-Aksa so preimenovali v Salomonov tempelj (Templum Solomonis), Kupolo na skali pa v Gospodov tempelj (Templum dominis). Kupola je postala krščanska cerkev v domeni avguštincev.[43] Al-Aksa je postala kraljeva palača in konjušnica.

Leta 1119 je jeruzalemski kralj v zgradbo ob svoji palači namestil sedež vitezov templjarjev. V tem obdobju je mošeja doživela nekaj strukturnih sprememb, vključno z razširitvijo njene severne verande ter dodatkom apside in pregradnega zidu. Zgrajen je bil tudi nov križni hodnik, cerkev in več drugih zgradb.[44] Templjarji so zgradili obokan zahodni in vzhodni prizidek k stavbi. Zahodni trenutno služi kot ženska mošeja, vzhodni pa kot Islamski muzej.[45]

Potem ko so Ajubidi pod Saladinovim vodstvom po obleganju leta 1187 ponovno osvojili Jeruzalem, so v mošeji al-Aksa opravili več popravil in prenov. Da bi pripravil mošejo za petkovo molitev, je Saladin v enem tednu po zavzetju Jeruzalema ukazal odstraniti stranišča in skladišča žita, ki so jih v al-Aksi namestili križarji, prekriti tla z dragocenimi preprogami in njeno notranjost odišaviti z rožno vodo in kadilom.[46] Saladinov predhodnik, zengidski sultan Nur ad-Din, je v letih 1168–1169 naročil gradnjo novega minbarja iz slonovine in lesa, ki je bil dokončan po njegovi smrti.[47] Ajubidski sultan al-Muazzam je leta 1218 zgradil severno verando mošeje s tremi vrati. Leta 1345 so Mameluki pod vodstvom al-Kamila Šabana dodali dve ladji in dvoja vrata na vzhodni strani mošeje.[45]

Osmansko in sodobno obdobje

uredi
 
Pročelje mošeje al-Aksa leta 1900

Potem ko je oblast v Jeruzalemu leta 1517 prevzelo Osmansko cesarstvo, se novi oblastniki niso lotili večjih prenov ali popravil mošeje, so pa uredili svetišče kot celoto. Leta 1527 so zgradili Fontano Kasim paše, obnovili bazen Rarandž in zgradili tri prostostoječe kupole. Najbolj opazna je kupola preroka, zgrajena leta 1538. Vse gradnje so naročili osmanski guvernerji Jeruzalema in sultani.[48] Sultani so zgradili dodatke k obstoječim minaretom.[48]

Leta 1816 je mošejo obnovil guverner Sulejman Paša al-Adil, potem ko je bila v zelo slabem stanju.[49]

V 20. stoletju je bila mošeja prvič obnovljena leta 1922 po naročilu Vrhovnega muslimanskega sveta pod vodstvom Amina al-Huseinija, velikega jeruzalemskega muftije. Prenova je vključevala ojačitev starodavnih omajadskih temeljev mošeje, popravilo notranjih stebrov, zamenjavo tramov, obnovo in bobna v notranjosti glavne kupole, obnovo južne stene in zamenjavo lesa v osrednji ladji z betonsko ploščo. Med obnovo so bili odkriti fatimidski mozaiki in napisi na notranjih obokih, ki so bili prekriti z ometom. Oboki so bili okrašeni z zlatom in zeleno obarvanim mavcem, njihovi leseni nosilci pa so bili zamenjani z medeninastimi. Skrbno obnovljena je bila četrtina vitrajev.[50]

Potres leta 1927 in manjši potresni sunek poleti 1937 sta podrla streho mošeje, kar je zahtevalo temeljito obnovo zidov in notranjosti mošeje.[51]

20. julija 1951 je palestinski atentator v mošeji s tremi streli ubil kralja Abdulaha I. Ustreljen je bil tudi njegov vnuk, princ Husein, ki je preživel, ker je medalja na njegovih prsih odbila kroglo.

 
Po požaru leta 1969 je sivo svinčeno streho zamenjala srebrno siva streha iz aluminija

21. avgusta 1969 je obiskovalec iz Avstralije, evangeličanski kristjan Denis Michael Rohan,[52] v mošeji zanetil požar v upanju, da bo s požigom al-Akse pospešil Jezusov drugi prihod.[53] Požig v al-Aksi velja za enega od povodov za ustanovitev Organizacije islamske konference. Po požigu so zgradili kupolo iz betona in jo prekrili z aluminijasto pločevino. Leta 1983 so aluminij zamenjali s svincem.[54]

V 80. letih dvajsetega stoletja sta Ben Šošan in Jehuda Etzion, oba člana podzemne organizacije Gush Emunim, načrtovala razstrelitev mošeje al-Aksa in Kupole na skali. Etzion je verjel, da bo njuno dejanje povzročilo duhovno prebujenje v Izraelu in rešila vse probleme judovskega ljudstva. Upala sta tudi, da bo na njenem mestu zgrajen Tretji jeruzalemski tempelj.[55][56]

Arhitektura

uredi

Mošeja je pravokotne oblike, dolga 83 m in široka 56 m, in lahko sprejme do 5000 vernikov.[57] Za razliko od Kupole na skali, ki odseva klasično bizantinsko arhitekturo, je mošeja al-Aksa značilna za zgodnjo islamsko arhitekturo.[58]

Kupola

uredi
 
S svinčeno pločevino prekrita kupola mošeje

Od prve kupole, zgrajene v času Abd al-Malika, ni ostalo ničesar. Sedanja kupola je kopija az-Zahirjeve lesene kupole prevlečene s svinčeno pločevino. Kupola je zgorela v požaru leta 1969. Sedanja kupola je iz betona, prevlečena s svincem.[54]

Kupola al-Akse je ena redkih kupol, ki so bile zgrajene pred mihrabom v obdobju Omajadov in Abasidov. Drugi sta bili Omajadska mošeja v Damasku (715) in Velika mošeja v Sousseu (850).[59] Notranjost kupole je bila poslikana v 14. stoletja. Med požarom leta 1969 so bile izvirne poslikave nepopravljivo izgubljene, vendar so bile popolnoma rekonstruirane.[54]

Pročelje in veranda

uredi
 
Veranda mošeje

Pročelje mošeje je bilo zgrajeno leta 1065 po naročilu fatimidskega kalifa al-Mustansirja Bilaha. Pročelje sestavljajo arkade, kronane z balustrado. Križarji so pročelje poškodovali, a so ga Ajubidi obnovili in obložili s ploščicami.[45] Del gradiv je bil vzet iz križarskih zgradb v Jeruzalemu.[60] Pročelje je sestavljeno iz štirinajstih, večinoma romanskih, kamnitih lokov.[61] Vhod v mošejo je skozi osrednji lok pročelja.[62]

Notranjost

uredi

Mošeja al-Aksa ima sedem hipostilnih ladij z več dodatnimi majhnimi dvoranami zahodno in vzhodno od južnega dela stavbe.[63] V mošeji je 121 vitražev iz abasidskega in fatimidskega obdobja. Približno četrtina vitražev je bila obnovljena leta 1924.[64] Na prečniku loka nasproti glavnega vhoda so mozaični okraski in napis iz fatimidskega obdobja.[65]

  •  
    Notranjost mošeje
  •  
    Notranjost mošeje
  •  
    Okrašen zid nad mihrabom
  •  
    Mihrab
  •  
    Verz iz Korana s pripisanim imenom restavratorja po požaru leta 1969
  •  
    Notranjost glavne kupole
  •  
    Minbar, zgrajen pod Saladinom
  •  
    Vernik, posnet leta 2008


Notranjost mošeje podpira 45 stebrov, 33 iz belega marmorja in 12 iz kamna.[57] Kapiteli stebrov so štirih različnih vrst: tisti v osrednji ladji so težki in primitivno oblikovani, medtem ko so tisti pod kupolo korintski[57] in izdelani iz italijanskega belega marmorja. Kapiteli v vzhodni ladji so težke košaraste oblike, tista vzhodno in zahodno od kupole pa sta prav tako košarasta, vendar manjša in bolj proporcionalna. Stebri so med seboj povezani z ogrodjem iz približno kvadratnih tramov, obdanih z lesenim ohišjem.[57]

Velik del mošeje je pobeljen. Boben kupole in stene tik pod njo so okrašeni z mozaiki in marmorjem. Nekatere slike italijanskega umetnika so bile med popravili po potresu leta 1927 obnovljene.[57] Strop mošeje je bil poslikan s financiranjem egiptovskega kralja Faruka.[62]

Minbar

uredi

Minbar mošeje je zgradil mojster Aktarini iz Alepa po naročilu zengidskega sultana Nur ad-Dina. Minbar naj bi bil darilo mošeji po sultanovi osvojitvi Jeruzalema. Gradil se je šest let (1168–1174). Ko je Nur ad-Din umrl, so križarji še vedno vladali v Jeruzalemu. Minbar je bil postavljen šele leta 1187, ko je Jeruzalem zasedel sultan Saladin. Izdelan je bil iz slonovine in skrbno izrezljanega lesa. Na njem so bili kaligrafski napisi v arabščini, okrasni geometrijski liki in cvetlični vzorci.[66]

Po uničenju v požaru leta 1969 je bil nadomeščen z mnogo enostavnejšim minbarjem. Januarja 2007 je Adnan al-Husajni, predstojnik Islamskega vakufa, pristojnega za Al-Akso, sklenil, da je treba postaviti nov minbar.[67] Načrte zanj je naredil Jamil Badran po natančni repliki Saladinovega minbarja. Načrtovanje je trajalo pet let.[66] Minbar je bil izdelan v Jordaniji. Izdelava je trajala več kot štiri leta s tehnikami srednjeveških obrtnikov. Elementi so med seboj povezani z lesenimi klini in ne z žeblji.[67]

Sedanje stanje

uredi

Upravni organ, odgovoren za celotno kompleks mošeje al-Aksa, je znan kot "Jeruzalemski vakuf" in je organ jordanske vlade.[68] Za verske zadeve v kompleksu mošeje je odgovoren jeruzalemski veliki mufti, ki ga imenuje vlada Palestine.[69]

Lastništvo mošeje al-Aksa je sporno vprašanje v izraelsko-palestinskem konfliktu. Med pogajanji na vrhu v Camp Davidu leta 2000 so Palestinci zahtevali popolno lastništvo nad mošejo in drugimi islamskimi svetimi kraji v vzhodnem Jeruzalemu.[70]

Dostopnost

uredi

Muslimani, ki živijo v Izraelu ali so na obisku v njem, in Palestincem, ki živijo v vzhodnem Jeruzalemu, imajo praviloma nemejen vstop na Tempeljski grič in mošejo al-Aksa.[71] Izraelska vlada, domnevno zaradi varnosti, občasno prepreči vstop nekaterim skupinam muslimanov, na primer moškim, mlajšim od 50 let, ženskam, mlajšim od 45 let in podobno. Prepoved lahko traja tudi več časa.

Sklici

uredi
  1. ↑ Al-Ratrout, H. A. The Architectural Development of Al-Aqsa Mosque in the Early Islamic Period. ALMI Press. London, 2004.
  2. ↑ Williams, George (1849). The Holy City: Historical, Topographical and Antiquarian Notices of Jerusalem. Parker. str. 143–160.
  3. ↑ Yavuz 1996.
  4. ↑ Salameh, Khader (2009). "A New Saljuq Inscription in the Masjid al-Aqsa, Jerusalem". Levant. 41 (1): 107–117. doi: 10.1179/175638009x427620. ISSN 0075-8914.
  5. ↑ Tucker, S.C.; Roberts, P. (2008). The Encyclopedia of the Arab-Israeli Conflict: A Political, Social, and Military History [4 volumes: A Political, Social, and Military History]. ABC-CLIO history reference online. ABC-CLIO. str. 70. ISBN 978-1-85109-842-2.
  6. ↑ Kershner, Isabel (14. november 2009). [https://www.nytimes.com/2009/11/15/world/middleeast/15mount.html?_r=1 "Unusual Partners Study Divisive Jerusalem Site". The New York Times.
  7. ↑ Hughes, Aaron W. (2014). Theorizing Islam: Disciplinary Deconstruction and Reconstruction. Religion in Culture. Taylor & Francis. str. 45. ISBN 978-1-317-54594-1.
  8. ↑ Sway, Mustafa A. (2015). "Al-Aqsa Mosque: Do Not Intrude!" Palestine - Israel Journal of Politics, Economics, and Culture, 20/21 (4): 108–113, ProQuest 1724483297.
  9. ↑ Omar, Abdallah Marouf (2017). "Al-Aqsa Mosque's Incident in July 2017: Affirming the Policy of Deterrence". Insight Turkey. 19 (3): 69–82. doi: 10.25253/99.2017193.05. JSTOR 26300531.
  10. ↑ "Arab states neglect Al-Aqsa says head of Jerusalem Waqf". Al-Monitor. 5. september 2014. Arivirano iz izvirnika 24. aprila 2016. Pridobljeno 5. aprila 2016.
  11. ↑ The Archaeology of the Holy Land: From the Destruction of Solomon's Temple to the Muslim Conquest. 15. julij 2020. Cambridge University Press, Jodi Magness, str. 355.
  12. ↑ Hartsock, Ralph (27. avgust 2014. "The temple of Jerusalem: past, present, and future". Jewish Culture and History. 16 (2): 199–201. doi: 10.1080/1462169X.2014.953832. S2CID 162641910.
  13. ↑ 13,0 13,1 Ehud Netzer (oktober 2008). Architecture of Herod, the Great Builder. Baker Academic. str. 161–171. ISBN 978-0-8010-3612-5. Arhivirano iz izvirnika 1. septembra 2019. Pridobljeno 29. januarja 2018.
  14. ↑ Avigad, Nahman (1977). "A Building Inscription of the Emperor Justinian and the Nea in Jerusalem". Israel Exploration Journal. 27 (2/3): 145–151. JSTOR 27925620.
  15. ↑ Schick, Robert (2007). "Byzantine Jerusalem". V Kafafi, Zeidan; Schick, Robert (ur.). Jerusalem before Islam. Archaeopress. str. 175. ISBN 978-1-4073-0141-9.
  16. ↑ Liphschitz, N.; Biger, G.; Bonani, G.; Wolfli, W. (1997). "Comparative Dating Methods: Botanical Identification and 14C Dating of Carved Panels and Beams from the Al-Aqsa Mosque in Jerusalem". Journal of Archaeological Science. 24 (11): 1045–1050. doi: 10.1006/jasc.1997.0183.
  17. ↑ Baruch, Yuval; Reich, Ronny; Sandhaus, Débora (2018). "A Decade of Archaeological Exploration on the Temple Mount". Tel Aviv. 45 (1): 3–22. doi: 10.1080/03344355.2018.1412057. S2CID 166015732. Arhivirano iz izvirnika 29. aprila 2022. Pridobljeno 29 aprila 2022.
  18. ↑ 18,0 18,1 Baruch et al. (2018), str. 13-14.
  19. ↑ Elad 1999, str. 31–32.
  20. ↑ 20,0 20,1 Grabar 1986, str. 340.
  21. ↑ Elad 1999, str. 36.
  22. ↑ Elad 1999, str. 36–37.
  23. ↑ Bell 1908, str. 116.
  24. ↑ Elad 1999, str. 26, 36–37.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 Grabar 1986, str. 341.
  26. ↑ 26,0 26,1 Yavuz 1996, str. 153.
  27. ↑ Goitein 1986, str. 326.
  28. ↑ 28,0 28,1 Pruitt 2017, str. 36.
  29. ↑ 29,0 29,1 Pruitt 2017, str. 36–37.
  30. ↑ Pruitt 2017, str. 37.
  31. ↑ Jeffers 2004, str. 95–96.
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 32,3 32,4 Grabar 1991, str. 707.
  33. ↑ Pruitt 2017, str. 37–38.
  34. ↑ Pruitt 2017, str. 36, 38.
  35. ↑ Le Strange 1890a, str. 94, 98–99.
  36. ↑ Pruitt 2017, str. 41.
  37. ↑ Grabar 1986, str. 342.
  38. ↑ 38,0 38,1 Pruitt 2017, str. 45.
  39. ↑ Grabar 1991, str. 707–708.
  40. ↑ 40,0 40,1 Pruitt 2017, str. 46.
  41. ↑ Pruitt 2017, str. 44–45.
  42. ↑ Goitein 1986, str. 328.
  43. ↑ Pringle, 1993, str. 403.
  44. ↑ Boas, 2001, str. 91.
  45. ↑ 45,0 45,1 45,2 Ma'oz, Moshe, Nusseibeh, Sari. (2000). Jerusalem: Points of Friction, and Beyond. BRILL. str. 136–138. ISBN 90-411-8843-6.
  46. ↑ Hancock, Lee. Saladin and the Kingdom of Jerusalem: the Muslims recapture the Holy Land in AD 1187. Arhivirano 12. septembra na Wayback Machine. 2004: The Rosen Publishing Group. ISBN 0-8239-4217-1.
  47. ↑ Madden, 2002, str. 230.
  48. ↑ 48,0 48,1 Al-Aqsa Guide. Arhivirano 6. oktobra 2008 na Wayback Machine. Friends of Al-Aqsa 2007.
  49. ↑ Pappe, Ilan (2012). "Chapter 2: In the Shadow of Acre and Cairo: The Third Generation". The Rise and Fall of a Palestinian Dynasty: The Huyaynis 1700 – 1948. Saqi Books. ISBN 978-0-86356-801-5. Arhivirano iz izvirnika 15. julija 2020. Pridobljeno 14. avgusta 2015.
  50. ↑ Yuvaz, 1996, str. 149–153.
  51. ↑ Hamilton (1949), str. 1–2. Arhivirano 26. oktobra 2020 na Wayback Machine.
  52. ↑ "The Burning of Al-Aqsa". Time. 29. avgust 1969. str. 1. Arhivirano iz izvirnika 28. junija 2011. Pridobljeno 1. julija 2008.
  53. ↑ "Madman at the Mosque". Time. 12. januar 1970. Arhivirano iz izvirnika 30. oktobra 2010. Pridobljeno 3. julija 2008.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 Al-Aqsa Mosque Restoration. Arhivirano 3. januarja 2009 na Wayback Machine. Archnet Digital Library.
  55. ↑ Dumper, 2002, str. 44.
  56. ↑ Sprinzak 2001, str. 198–199.
  57. ↑ 57,0 57,1 57,2 57,3 57,4 Al-Aqsa Mosque. Arhivirano 16. novembra 2016 na Wayback Machine. Life in the Holy Land.
  58. ↑ Gonen, 2003, str. 95.
  59. ↑ Necipogulu, 1998, str. 14.
  60. ↑ Hillenbrand, Carolle. (2000). The Crusades: The Islamic Perspective. Arhivirano 15. julija 2020 na Wayback Machine. Routeledge, str. 382 ISBN 0-415-92914-8.
  61. ↑ "Al-Aqsa Mosque, Jerusalem". Atlas Travel and Tourist Agency. Arhivirano iz izvirnika 26. julija 2008. Pridobljeno 29. junija 2008.
  62. ↑ 62,0 62,1 Al-Aqsa Mosque, Jerusalem. Arhivirano 24. julija 2008 na Wayback Machine.
  63. ↑ Al-Aqsa Mosque Arhivirano 2013-11-02 na Wayback Machine.. Arhivirano 3. januarja 2009 na Wayback Machine. Archnet Digital Library.
  64. ↑ Yuvaz 1996, str. 149–153.
  65. ↑ The Encyclopaedia of Islam. H.A.R. Gibb, E. van Donzel, P. J. Bearman, J. van Lent. str. 151
  66. ↑ 66,0 66,1 Oweis, Fayeq S. (2002). The Elements of Unity in Islamic Art as Examined Through the Work of Jamal Badran. Arhivirano 15. julija 2020 na Wayback Machine. Universal-Publishers. str. 115–117. ISBN 1-58112-162-8.
  67. ↑ 67,0 67,1 Wilson, Ashleigh. Lost skills revived to replicate a medieval minbar. Arhivirano 14. aprila 2020 na Wayback Machine. The Australian. 11. november 2008. Pridobljeno 8. julija 2011.
  68. ↑ [https://www.jpost.com/middle-east/article-706288 Jordan: We don't accept instructions from Israel on Temple Mount guards. Khaled Abu Toameh for The Jerusalem Post, 10. maj 2022. Pridobljeno 10. maja 2022.
  69. ↑ Yaniv Berman. "Top Palestinian Muslim Cleric Okays Suicide Bombings". Arhivirano 14. maja 2013 na Wayback Machine. Media Line, 23. oktober 2006.
  70. ↑ Camp David Projections. Arhivirano 11. januarja 2012 na Wayback Machine. Palestinian Academic Society for the Study of International Affairs. julij 2000.
  71. ↑ Mohammed Mar'i (14. avgust 2010). "Thousands barred from praying in Al-Aqsa" Arhivirano 2017-01-30 na Wayback Machine.. Arab News. Arhivirano iz izvirnika 18. novembra 2010.

Viri

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Al-Aksa&oldid=6280655«