Kardinal
Kardinal (latinsko cardinalis) je visoki cerkveni dostojanstvenik znotraj Rimokatoliške cerkve. Kardinali so kleriki (nadškofi, škofi), ki jih na to mesto imenuje papež po lastni presoji in izbiri. Praviloma so kardinali tisti, ki vodijo zadeve Svetega sedeža in Rimskokatoliške cerkve. Vsi kardinali sestavljajo Kardinalski zbor.[1] Pod izrazom psevdokardinal poznamo tiste kardinale v zgodovini, ki jim je kardinalski naslov podelil protipapež.
Zgodovina
urediKardinalski zbor se je razvil iz kroga duhovnikov rimskega škofa oz. papeža; slednjega so sestavljali duhovniki, ki so pomagali papežu pri vodenju same škofije, pozneje pa celotne Cerkve. Ti duhovniki pa so bili tudi župniki oz. duhovni oskrbniki rimskih cerkva. Skozi stoletja pa se je prezbiterij razvil v kardinalski zbor, kateri pomaga papežu pri vodenju celotne Cerkve, hkrati pa je ohranil nekatere značilnosti prezbiterija[2].
Imenovanje
urediImenovanje novih kardinalov je izključna pravica papeža, ki je pri imenovanju popolnoma svoboden; prav tako lahko imenuje neomejeno število kardinalov. Število kardinalov - volilcev, ki še niso dopolnili 80 let in lahko sodelujejo v konklavu, je bila s Pavlom VI. omejeno na 120 (pred tem je bilo število vseh kardinalov omejeno na 90). Samo imenovanje lahko poteka v sklopu konzistorija (oziroma izven slednjega), pri čemer je lahko kardinal javno razglašen (s čimer dobi vse pravice in dolžnosti), lahko pa imenovan brez oznanitve imena (in pectore; slednji ne pridobi pravice in dolžnosti, ampak dobi precedenco).[3]
Naloge
urediBržkone najpomembnejša pravica kardinalov je pravica do volitve novega papeža na konklavah ob t. i. sedisvakanci tj. izpraznitvi apostolskega sedeža zaradi smrti ali odstopa prejšnjega papeža. To pravico je kardinalom podelil papež Aleksander III. leta 1179.
Druga naloga kardinalov pa je pomoč papežu, pri čemer delujejo kot celota oz. posamično.
Tretja naloga kardinalov pa je skrb za Cerkev, ko je izprazen papeški prestol[4].
Kardinalski redovi
urediKanon 350 Zakonika cerkvenega prava deli kardinalski zbor na tri redove, ki so v hierarhičnem razmerju: kardinal škof, kardinal duhovnik in kardinal diakon. Vsakemu kardinalu podeli papež še naslov rimske škofije ali dekanije.[5][6]
Kardinal škof
urediKardinal škof (kardinal škofovskega reda) je kardinal, ki mu papež podeli v naslov eno izmed sedmih okoliških rimskih suburbikarnih škofij:
- Škofija Ostija (škof-kardinal z nazivom te škofije je hkrati kardinal dekan kardinalskega zbora)
- Škofija Albano
- Škofija Frascati
- Škofija Palestrina
- Škofija Porto-Santa Rufina
- Škofija Sabina-Poggio Mirteto
- Škofija Velletri-Segni
Naziv prav tako prejmejo patriarhi vzhodnih katoliških Cerkva, ki so hkrati kardinali. Ti v naslovu dobijo zraven še ime patriarhalnega sedeža.
Kardinal dekan ni nujno najstarejši kardinal po času imenovanja v Kardinalski zbor. Prav tako ni vodja Kardinalskega zbora, ampak je zgolj prvi med enakimi. Ima pa nalogo sklicati konklave in jih tudi voditi. Oni je tudi tisti, ki novoizvoljenega papeža vpraša, ali sprejme rezultat volitev in službo papeža. V primeru dekanove odsotnosti ali nezmožnosti njegovo službo izvršuje kardinal poddekan. Če je na konklavu dekan izvoljen za papeža, kakor se je zgodilo na konklavu 2005, potem vprašanje o sprejetju službe zastavi poddekan.
Kardinal duhovnik
urediKardinal duhovnik (kardinal duhovniškega reda) je po hierarhiji pod kardinalom škofom in nad kardinalom diakonom. Glede na želje in samo ob potrditvi papeža lahko preidejo k drugemu (višjemu oz. kardinal-škofovskemu) naslovu. Danes so kardinali duhovniki, ki jih je sicer po številu največ, v glavnem škofje pomembnih škofij v svetu, čeprav jih je nekaj tudi v službi Kurije. Papež Pavel VI. je ukinil vse administrativne pravice, ki so jih dotlej imeli v svojih rimskih Naslovnih cerkvah, ohranili pa so škofovski grb. Kardinal duhovnik, ki je najstarejši po času imenovanja v Kardinalski zbor, nosi naziv kardinal protoduhovnik.
Kardinal diakon
urediKardinal diakon (kardinal diakonskega reda) je hierarhično najnižji med kardinalskimi redovi. Papež po navadi podeli naslov tega reda glavnim uslužbencem Rimske kurije, pa tudi duhovnikom, ki so ob imenovanju že presegli starost 80 let. Po 10 letih v diakonskem kardinalskem redu imajo možnost prestopiti v duhovniški kardinalski red. Iz diakonskega reda prihaja tudi kardinal protodiakon, ki je najstarejši izmed kardinalov svojega reda po imenovanju v Kardinalski zbor. Ima privilegij, da oznani rezultat volitev na konklavu in ime novega papeža iz glavnega balkona bazilike svetega Petra. V preteklosti je imel tudi privilegij papeškega kronanja s tiaro, kar pa je z letom 1978, ko se je Janez Pavel I. odpovedal tem običaju, zamrlo. Še vedno pa ima privilegij, da poda papežu na obredu umestitve palij.
Kardinali protodiakoni, ki so razglasili imena novih papežev
urediSeznam kardinalov protodiakonov, ki so po letu 1800 razglasili ime novoizvoljenega papeža:
- 1800: Antonio Doria Pamphilj je razglasil izvolitev Pija VII.
- 1823: Fabrizio Ruffo je razglasil izvolitev Leona XII.
- 1829: Giuseppe Albani je razglasil izvolitev Pija VIII.
- 1831: Giuseppe Albani (drugič) je razglasil izvolitev Gregorja XVI.
- 1846: Tommaso Riario Sforza je razglasil izvolitev Pija IX.
- 1878: Prospero Caterini je razglasil izvolitev Leona XIII.
- 1903: Luigi Macchi je razglasil izvolitev Pija X.
- 1914: Francesco Salesio Della Volpe je razglasil izvolitev Benedikta XV.
- 1922: Gaetano Bisleti je razglasil izvolitev Pija XI.
- 1939: Camillo Caccia-Dominioni je razglasil izvolitev Pija XII.
- 1958: Nicola Canali je razglasil izvolitev Janeza XXIII.
- 1963: Alfredo Ottaviani je razglasil izvolitev Pavla VI.
- 1978: Pericle Felici je razglasil izvolitev Janeza Pavla I.
- 1978: Pericle Felici (drugič) je razglasil izvolitev Janeza Pavla II.
- 2005: Jorge Medina Estévez je razglasil izvolitev Benedikta XVI.
- 2013: Jean-Louis Pierre Tauran je razglasil izvolitev Frančiška
Sklici
uredi- ↑ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 175.
- ↑ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 170.
- ↑ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 173.
- ↑ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 171.
- ↑ Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v LJubljani, Ljubljana 1983, stran 169-171, (COBISS).
- ↑ Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, stran 172.
Viri
uredi- Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
Glej tudi
urediZunanje povezave
uredi
 | Ta članek o Rimskokatoliški cerkvi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |