Wikipedija

Hindukuš

Hindukuš je 800 kilometrov dolgo gorovje v srednji in južni Aziji zahodno od Himalaje. Razteza se od osrednjega in vzhodnega Afganistana[2] do severozahodnega Pakistana in skrajnega jugovzhodnega Tadžikistana. Pogorje tvori zahodni del himalajske regije Hindukuš (HKH); na severu, blizu njegovega severovzhodnega konca, Hindukuš podpira gorovje Pamir blizu točke, kjer potekajo meje Kitajske, Pakistana in Afganistana, nato pa poteka jugozahodno skozi Pakistan in v Afganistan blizu njune meje.

Hindukuš
Hindukuš na meji med Afganistanom in Pakistanom
Najvišja točka
VrhTirič Mir (Pakistan)
Nadm. višina7.708 m
Koordinate36°14′45″N 71°50′38″E / 36.24583°N 71.84389°E / 36.24583; 71.84389 
Dimenzije
Dolžina800 km
Geografija
Topografija pogorja Hindukuš[1]
DržaveAfghanistan, Pakistan in Tadžikistan
GorovjeHimalaja
Zemljevid
Hindukuš (zgoraj desno) in njegove razširjene gorske verige, kot sta Selseleh-je Safīd Kūh ali Koh-e-Baba na zahodu

Vzhodni del Hindukuša se na severu združi z gorovjem Karakorum. Proti svojemu južnemu koncu se povezuje z Belimi gorami blizu [[Kabul (reka)|reke Kabul]g. Deli dolino Amu Darje (starodavni Oxus) na severu od doline reke Ind na jugu. Pogorje ima številne visoke zasnežene vrhove, najvišja točka pa je Tirič Mir ali Teričmir na 7708 metrih v okrožju Čitral v Khiber Pakhtunkhva v Pakistanu.

Območje Hindukuša je bilo zgodovinsko pomembno središče budizma s kraji, kot so Bude iz Bamijana.[3] Območje in tam naseljene skupnosti so gostile starodavne samostane, pomembna trgovska omrežja in popotnike med Srednjo in Južno Azijo.[4] Medtem ko je velika večina regije večinsko muslimanska že nekaj stoletij, so se nekateri deli Hindukuša islamizirali šele relativno nedavno, kot je Kafiristan,[5] ki je ohranil starodavna politeistična verovanja do 19. stoletja, ko je bil spremenjen v islam s strani Durranijskega imperija in se preimenoval v Nuristan ('dežela luči'). Pogorje Hindukuš je bilo tudi prehod za invazije na Indijsko podcelino in je še naprej pomembno za sodobno vojno v Afganistanu.

Izvor imena

uredi

Najzgodnejša znana uporaba perzijskega imena Hindukuš se pojavi na zemljevidu, objavljenem okoli leta 1000 n. št.[6] Nekateri sodobni učenjaki odstranijo presledek in gorovje imenujejo Hindukuš.[7]

Etimologija

uredi

Večina piscev Hindukuš na splošno prevaja kot 'morilec hindujstva'[8] ali 'morilec hindujcev'.[9] Boylov perzijsko-angleški slovar kaže, da je perzijska pripona -koš [koʃ] sedanjiško deblo glagola 'ubiti' (koštan کشتن‎).[10] Po mnenju jezikoslovca Francisa Josepha Steingassa pripona -kuš pomeni 'moški; (imp. od kuštan v komp.) morilec, ki ubija, mori, zatira kot aždaha-kuš ['ubijalec zmajev'].

Izraz je prvi uporabil Ibn Batuta. Po njegovem mnenju Hindukuš pomeni morilec hindujcev, saj so hindujski sužnji z Indijske podceline umrli v težkih podnebnih razmerah v gorah, medtem ko so jih muslimanski trgovci odpeljali iz Indije v Turkestan.[11][12][13]

O izvoru imena je bilo predlaganih več drugih teorij. Po mnenju Nigela Allana ima izraz Hindukuš dva alternativna pomena, tj. 'peneči sneg Indije' in 'gore Indije', pri čemer je Kuš verjetno mehka različica perzijskega kuh ('gora'). Allan pravi, da je bil Hindukuš mejno območje za arabske geografe.[14] Spet drugi nakazujejo, da bi ime morda izhajalo iz starodavnega avestanskega, kar pomeni 'vodna gora'.

Po Hobson-Jobsonovem britanskem slovarju iz 19. stoletja je Hindukuš morda popačen starodavni latinski Indicus (Kavkaz); zapis omenja razlago, ki jo je Ibn Batuta prvi podal kot priljubljeno teorijo že v tistem času, kljub dvomom o njej.[15]

Druga imena

uredi

V vedskem sanskrtu je bilo območje znano kot upariśyena, v Avesti pa kot upāirisaēna (iz protoiranskega *upārisaina- 'pokrito z brinom').[16][17] Alternativno se lahko razlaga kot 'izven dosega orlov'.[18] V času Aleksandra Velikega se je gorovje imenovalo Kavkaz Indicus (v nasprotju z Velikim Kavkazom med Kaspijskim in Črnim morjem), grški Grki pa Paropamisos v poznem prvem tisočletju pr. n. št.[19]

Nekatere enciklopedije in geografi iz 19. stoletja navajajo, da se je izraz Hindukuš prvotno nanašal le na vrh na območju Kušanskega prelaza, ki je v prvem stoletju postal središče Kušanskega cesarstva.[20]

Geografija

uredi
 
Nošak je drugi najvišji neodvisni vrh pogorja Hindukuš za Tirič Mirom
 
Pokrajina Afganistana s tankom T-62 v ospredju
 
Pogled iz zraka na gore Hindukuša v severnem Afganistanu
 
Terasasta polja med Hindukušem v dolini Swat v Pakistanu
 
Vas Čitras, provinca Nuristan v Afganistanu
 
Hindukuš v ozadju v Iškošimu v Tadžikistanu

Pogorje tvori zahodni del Himalajske regije Hindukuš (HKH) in je najbolj zahodni podaljšek gorovja Pamir, Karakorum in Himalaje. Deli dolino Amu Darje (starodavni Oxus) na severu od doline reke Ind na jugu. Pogorje ima številne visoke zasnežene vrhove, najvišja točka pa je Tirič Mir ali Teričmir na 7708 metrih v okrožju Čitral v Khiber Pakhtunkhva v Pakistanu. Na severu, blizu svojega severovzhodnega konca, Hindukuš podpira gorovje Pamir blizu točke, kjer se srečajo meje Kitajske, Pakistana in Afganistana, nato pa teče jugozahodno skozi Pakistan in v Afganistan blizu njihove meje. Vzhodni del Hindukuša se na severu združi z gorovjem Karakorum. Proti svojemu južnemu koncu se povezuje z gorovjem Spin Gar blizu reke Kabul.

Dolžina celotnega gorovje je 966 km, povprečna širina (smer sever-jug) pa meri okoli 240 km. Samo okoli 600 km Hindukuša se imenuje se Hindukuš. Ostanek pa so druga manjša gorovja: Koh-e Baba, Salang, Koh-e Paghman, Spin Gar, Siah Koh, Koh-e Khvadža Mohamed, Selseleh-e Band-e Turkestan. Zahodni Safid Koh, Siah Band in Došak imajo skupno ime Paropamisus.

Vrhovi

uredi

Številni vrhovi pogorja so visoki med 4400 in 5200 m; vendar so nekateri veliko višji, s povprečno višino vrha 4500 metrov.[48] Gorovje Hindukuša se znižuje proti zahodu: srednji del v bližini Kabula je visok od 4500 do 6000 metrov; zahodni del je visok od 3500 do 4000 metrov. Povprečna nadmorska višina Hindukuša je 4500 metrov.

Name Height Country
Tiri Mir 7708 m Pakistan
Nošak 7492 m Afganistan, Pakistan
Istor-o-Nal 7403 m Pakistan
Saraghrar 7338 m Pakistan
Udren Zom 7140 m Pakistan
Kohe Šakhavr 7084 m Afganistan
Lunkho e Dosare 6901 m Afganistan, Pakistan
Kuh-e Bandaka 6843 m Afganistan
Koh-e Kešni Kan 6743 m Afganistan
Sakar Sar 6272 m Afganistan, Pakistan
Kohe Mondi 6234 m Afganistan

Prelazi

uredi

Številni visoki prelazi (kotal) ​​sekajo gore in tvorijo strateško pomembno mrežo za tranzit karavan. Najpomembnejši gorski prelaz v Afganistanu je prelaz Salang (Kotal-e Salang) (3878 m) severno od Kabula, ki povezuje južni s severnim Afganistanom. Predor Salang na 3363 m in obsežna mreža galerij na pristopnih cestah je bila zgrajena s sovjetsko finančno in tehnološko pomočjo in je vključevala vrtanje 2,7 km skozi osrčje Hindukuša; od začetka vojn v Afganistanu je bilo aktivno območje oboroženih spopadov z različnimi stranmi, ki so poskušale nadzorovati strateški predor.[21] Pogorje ima več drugih prelazov v Afganistanu, od katerih je najnižji južni prelaz Šibar (2700 m), kjer se pogorje Hindukuša konča.

Pred predorom Salang je bil še en inženirski podvig cesta, zgrajena skozi sotesko Tang-e Garu blizu Kabula, ki je nadomestila starodavni prelaz Lataband in močno skrajšala čas potovanja proti pakistanski meji na prelazu Khiber.

Drugi gorski prelazi so na nadmorski višini približno 3700 m ali več, vključno s prelazom Brogil na 3798 m v Pakistanu[22] in prelazom Dorah med Pakistanom in Afganistanom na 4267 m. Drugi visoki prelazi v Pakistanu so prelaz Lovari na 3109 m[23] in prelaz Gomal. Prelaz Darmodar Gost je na nadmorski višini 4371 m. Prelaz Iškoman Aghost je na nadmorski višini 4587 m.

Vode

uredi

Hindukuš tvori mejo med porečjem Inda v Južni Aziji in porečjem Amu Darje v Srednji Aziji.[24] Taljena voda iz snega in ledu napaja glavne rečne sisteme v Srednji Aziji: Amu Darjo (ki napaja Aralsko jezero), reko Helmand (ki je glavni vir vode za porečje Sistan v južnem Afganistanu in Iranu) in reko Kabul – zadnja je glavni pritok reke Ind. Manjše reke z izviri v območju so reke Khaš, Farah in Araškan (Harut). Porečja teh rek služijo ekologiji in gospodarstvu regije, vendar pretok vode v teh rekah močno niha in je bilo zanašanje nanje zgodovinski problem, saj so bile dolgotrajne suše običajne.[25] Vzhodni konec območja z najvišjimi vrhovi, visoko kopičenje snega omogoča dolgoročno shranjevanje vode.[26]

Geologija

uredi

Geološko gledano je območje zakoreninjeno v nastanku podceline iz regije Gondvane, ki se je oddaljila od Vzhodne Afrike pred približno 160 milijoni let, okoli obdobja srednje jure.[27][28] Indijska podcelina, Avstralija in otoki v Indijskem oceanu so se še naprej pomaknili proti severovzhodu, pri čemer je indijska podcelina trčila v Evrazijsko ploščo pred skoraj 55 milijoni let, proti koncu paleocena. To trčenje je postopoma oblikovalo Himalajo, vključno s Hindukušem.[29]

Hindukuš je del mladega evrazijskega gorovja, sestavljenega iz metamorfnih kamnin, kot so skrilavec, gnajs in marmor, pa tudi iz intruzivov, kot so granit, diorit različnih starosti in velikosti. Severna območja Hindukuša so priča himalajski zimi in imajo ledenike, medtem ko je njegov jugovzhodni del priča obrobju poletnih monsunov Indijske podceline.[30]

Hindukuško pogorje ostaja geološko aktivno in se še vedno dviga;[31] je nagnjeno k potresom.[32] Sistem Hindukuš se razteza približno 966 kilometrov bočno, njegova srednja meritev sever-jug je približno 240 kilometrov. Gore so orografsko opisane v več delih. Vrhovi v zahodnem Hindukušu se dvigajo na več kot 5100 m in se raztezajo med Darra-je Sekari in prelazom Šibar na zahodu ter prelazom Khavak na vzhodu. Osrednji vrhovi Hindukuša se dvigajo na več kot 6800 m, ta odsek pa ima številne vzpetine med prelazoma Khavak na vzhodu in prelazom Durāh na zahodu. V letih 2005 in 2015 je bilo nekaj močnejših potresov.

Vzhodni Hindukuš, znan tudi kot Visoki Hindukuš, je večinoma v severnem Pakistanu in provincah Nuristan in Badakšan v Afganistanu z vrhovi nad 7000 m. Ta odsek se razteza od prelaza Durāh do prelaza Barogil na meji med severovzhodnim Afganistanom in severnim Pakistanom. Okrožje Čitral v Pakistanu je dom Tirič Mir, Nošak in Istoro Nal – najvišjih vrhov v Hindukušu. Grebeni med prelazom Khavak in Badakšanom so visoki preko 5800 m in se imenujejo pogorje Kaja Mohamed.

Pokrovnost in raba tal

uredi
 
Zemljevid pokrovnosti tal regije HKH je bil razvit z uporabo 30-metrskih podatkov Landsat.[33]

Prva letna regionalna baza podatkov o pokrovnosti tal s 30-metrsko ločljivostjo ICIMOD za HKH, ustvarjena z uporabo slik Landsat v javni lasti, je pokazala, da je travinje najbolj prevladujoča pokrovnost tal, sledila pa mu je neplodna zemlja, ki vključuje območja z golimi površinami. V letih 2000, 2005, 2010 in 2015 je travinje pokrivalo 37,2 %, 37,6 %, 38,7 % oziroma 38,2 % celotne površine regije HKH. V istih letih so bila druga prevladujoča pokrovnost nerodovitna območja, vključno z golo prstjo in golimi skalami. V letih 2000, 2005, 2010 in 2015 je gola prst in gola skala pokrivala 32,1, 31,4, 30,4 in 30,7 %. Pokritost obdelovalnih površin je leta 2000 znašala približno 5,1 % in leta 2015 približno 5,4 %. Snežna območja in ledeniška območja so leta 2018 pokrivala približno 4 % visokogorskega odseka, vodna telesa in rečne struge/kanali pa skupaj predstavljajo 2 %. Vremenske razmere vplivajo tudi na vzorce pokrovnosti tal po regijah. V HKH je gozdnatost večinoma razširjena v južnih in jugovzhodnih predelih, kjer je več padavin; travniki so večinoma razporejeni v severnem in severozahodnem delu, medtem ko so njive večinoma v južnem delu regije.

Flora in favna

uredi

Gorska območja pogorja Hindukuš so večinoma pusta ali kvečjemu redko posejana z drevesi in zakrnelim grmovjem. Od približno 1300 do 2300 m, pravi Yarshater, prevladujejo sklerofilni gozdovi s hrasti in Olea (divja oljka); nad tem, do višine približno 3300 m, najdemo iglaste gozdove z Cedrus, Picea, Abies, Pinus in brin. V notranjih dolinah Hindukuša je malo dežja in imajo puščavsko vegetacijo. Po drugi strani pa je vzhodna Himalaja dom številnih žarišč biotske raznovrstnosti in tam so med letoma 1998 in 2008 odkrili 353 novih vrst (242 rastlin, 16 dvoživk, 16 plazilcev, 14 rib, dve ptici, dva sesalca in 61+ nevretenčarjev), s povprečno 35 najdbami novih vrst vsako leto. Z vključeno vzhodno Himalajo je celotna himalajska regija Hindukuš dom približno več kot 35.000 vrst rastlin in več kot 200 vrst živali.[63]

Zgodovina

uredi
 
Kabul, ki leži 1800 m nad morsko gladino v ozki dolini, stisnjeni med gorovje Hindukuš

Visoke nadmorske višine gora imajo zgodovinski pomen v Južni in Srednji Aziji. Pogorje Hindukuš je bilo glavno središče budizma s kraji, kot so Bude iz Bamijana. Bil je tudi prehod med vdori na Indijsko podcelino, regijo, kjer so rasli talibani in Al Kaida,ref>Magnus, Ralph H. (1998). »Afghanistan in 1997: The War Moves North«. Asian Survey. University of California Press. 38 (2): 109–115. doi:10.2307/2645667. JSTOR 2645667.</ref> in prizorišče sodobnega vojskovanja v Afganistanu. V dolini Kovkčeh najdemo starodavne rudnike, v katerih pridobivajo lapis lazuli, severno od Kabula pa v dolini reke Pandžšer in nekaterih njenih pritokov najdemo smaragde. Po besedah ​​Walterja Schumanna je bilo gorovje Zahodnega Hindukuša že tisočletja vir najboljšega Lapis lazulija.[34]

 
 
Bude iz Bamijana v Afganistanu leta 1896 (zgoraj) in po uničenju leta 2001 s strani talibanov.[35]

Budizem je bil zelo razširjen v starodavnem območju Hindukuša. Starodavno umetniško delo budizma vključuje velikanske v skalo izklesane kipe, imenovane Bamijanski Bude, na južnem in zahodnem koncu Hindukuša.[36] Te kipe so leta 2001 uničili talibanski islamisti. Jugovzhodne doline Hindukuša, ki se povezujejo z regijo doline Inda, so bile glavno središče, ki je gostilo samostane, verske učenjake iz oddaljenih dežel, trgovske mreže in trgovce starodavne indijske podceline.[37]

Ena od zgodnjih budističnih šol, Mahāsāṃghika-Lokottaravāda, je bila vidna na območju Bamijana. Kitajski budistični menih Šuanzang je v 7. stoletju našega štetja obiskal samostan Lokottaravāda v Bamijanu v Afganistanu. Rokopisi besedil iz brezovega lubja in palmovih listov v zbirki tega samostana, vključno s sutrami Mahājāna, so bili odkriti v jamah Hindukuša[38] in so zdaj del zbirke Schøyen. Nekateri rokopisi so v jeziku Gāndhārī in pisavi Kharoṣṭhī, medtem ko so drugi v sanskrtu in napisani v oblikah pisave Gupta.[39][40]

Po besedah ​​Alfreda Foucherja so se Hindukuš in bližnje regije postopoma spreobrnile v budizem do 1. stoletja našega štetja in ta regija je bila osnova, od koder je budizem prečkal Hindukuš in se razširil v regijo doline Oxus v Srednji Aziji.[41] Budizem je pozneje izginil in domačini so bili prisiljeni prestopiti v islam. Richard Bulliet tudi domneva, da je bilo območje severno od Hindukuša središče nove sekte, ki se je razširila vse do Kurdistana in je obstajala vse do Abasidov.[42] Območje je sčasoma prišlo pod nadzor hindujske dinastije Šahi iz Kabula. Islamska osvojitev območja se je zgodila pod Sabuktiginom, ki je v 10. stoletju osvojil Džajapalovo oblast zahodno od Pešavarja.[43]

Antika

uredi

Pomen gorskih verig Hindukuša je bil zabeležen že od časa Dareja I. iz Ahemenidskega cesarstva. Aleksander je vstopil na Indijsko podcelino preko Hindukuša, ko se je njegova vojska pomikala mimo afganistanskih dolin spomladi 329 pr. n. št.. Leta 327 pr. n. št. se je pomaknil proti območju doline reke Ind na Indijski podcelini; njegova vojska je v vmesnih dveh letih zgradila več mest v tej regiji.[44]

Potem ko je Aleksander umrl leta 323 pr. n. št., je regija postala del Selevkidskega cesarstva, glede na starodavno zgodovino Strabona, napisano v 1. stoletju pr. n. št., preden je okoli leta 305 pr. n. št. postala del indijskega [[Maurijsko cesarstvo|Maurijskega cesarstva.[45] Regija je postala del Kušanskega cesarstva okoli začetka našega štetja.

Srednjeveška doba

uredi

V deželah severno od Hindukuša, v heftalitskem dominionu, je bil budizem prevladujoča religija do sredine 1. tisočletja našega štetja. Ti budisti so bili versko strpni in so obstajali s privrženci zaratustrstva, manihejstva in nestorijanskega krščanstva.[46] To regijo Srednje Azije ob Hindukušu so v 8. stoletju prevzeli zahodni Turki in Arabci, ki so se soočali z vojnami z večinoma Iranci. Ena večja izjema je bilo obdobje od sredine do poznega 7. stoletja, ko je kitajska dinastija Tang uničila severne Turke in svojo oblast razširila vse do doline reke Oxus in regij Srednje Azije, ki mejijo vzdolž Hindukuša.[47]

 
Hindukuš glede na Baktrijo, Bamijan, Kabul in Gandharo (spodaj desno)

Podcelina in doline Hindukuša so islamskim vojskam ostale neosvojene do 9. stoletja, čeprav so osvojile južne regije doline reke Ind, kot je Sind.[48] Kabul je leta 808 padel v roke vojske Al-Ma'muna, sedmega abasidskega kalifa, lokalni kralj pa se je strinjal, da bo sprejel islam in plačeval letni davek kalifu. Vendar, pravi André Wink, napisi nakazujejo, da je bilo na območju Kabula blizu Hindukuša zgodnje prisoten islam. Ko je bilo pridobivanje srebra iz rudnikov v Hindukušu največje (okoli 850-ih), je vrednost srebra v primerjavi z zlatom padla, vsebnost srebra v karolinškem denariju pa se je povečala, tako da je moral ohraniti svojo notranjo vrednost.[49]

Pogorje je prišlo pod nadzor hindujske dinastije Šahi iz Kabula, vendar ga je osvojil Sabuktigin, ki je prevzel celotno oblast Džajapala zahodno od Pešavarja.

Mahmud iz Gaznija je prišel na oblast leta 998 n. št. v Gazni v Afganistanu, južno od Kabula in gorovja Hindukuša.[50] Začel je vojaško kampanjo, in je obe strani Hindukuša hitro spravil pod svojo oblast. Iz svoje gorate afganistanske baze je med letoma 997 in 1030 sedemnajstkrat sistematično napadal in ropal kraljestva v severni Indiji od vzhoda reke Ind do zahoda reke Jamuna.[51]

Mahmud iz Gaznija je vdrl v zakladnice kraljestev, plenil mesta in uničeval hindujske templje, pri čemer se je vsak pohod začel spomladi, on in njegova vojska pa so se vrnili v Gazni in bazo Hindukuš, preden so monsuni prispeli v severozahodni del podceline. Vsakič se je umaknil in islamsko vladavino razširil le na zahodni Pandžab.[52][53]

Leta 1017 je bil iranski islamski zgodovinar Al-Biruni po vojni, v kateri je zmagal Mahmud iz Gaznija, deportiran na severozahodno Indijsko podcelino pod Mahmudovo vladavino. Al Biruni je ostal v regiji približno petnajst let, se naučil sanskrta in prevedel številna indijska besedila ter pisal o indijski družbi, kulturi, znanosti in veri v perzijščini in arabščini. Nekaj ​​časa je ostal v regiji Hindukuš, zlasti v bližini Kabula. Leta 1019 je posnel in opisal sončni mrk v moderni provinci Laghman v Afganistanu, skozi katero poteka Hindukuš. Al Biruni je pisal tudi o zgodnji zgodovini regije Hindukuš in kraljih Kabula, ki so vladali regiji dolgo preden je prišel, vendar ta zgodovina ni v skladu z drugimi zapisi, ki so na voljo iz tega obdobja. Al Birunija je podpiral sultan Mahmud. Al Biruni je ugotovil, da je težko dobiti dostop do indijske literature lokalno na območju Hindukuša, in da bi to pojasnil, je zapisal: »Mahmud je popolnoma uničil blaginjo države in izvedel čudovite podvige, s katerimi so Hindujci postali atomi, raztreseni na vse strani in kot pripoved iz davnine v ustih ljudi (...) Tudi to je razlog, zakaj so se hindujske znanosti umaknile daleč od teh delov države osvojili in pobegnili v kraje, ki jih naša roka še ne more doseči, v Kašmir, Benares in druge kraje«.[54]

 
Kabul v 19. stoletju

V poznem 12. stoletju je zgodovinsko vplivno Guridsko cesarstvo, ki ga je vodil Muizz al-Din, vladalo regiji Hindukuš.[55] Bil je vpliven pri ustanovitvi Delhijskega sultanata, saj je bazo svojega sultanata premaknil z juga pogorja Hindukuš in Gaznija proti reki Jamuna in Delhiju. Tako je pomagal pripeljati islamsko vladavino v severne nižine indijske podceline. V mongolski invaziji na Horezmsko cesarstvo je Džingiskan napadel regijo s severovzhoda v enem od svojih številnih osvajanj, da bi ustvaril ogromno Mongolsko cesarstvo.

Maroški popotnik Ibn Batuta je prispel v Delhijski sultanat skozi Hindukuš. Gorske prelaze pogorja Hindukuš sta uporabila Timur Lenk in njegova vojska ter jih prečkala, da bi leta 1398 začela invazijo na severno Indijsko podcelino. Timur, znan tudi kot Temur ali Tamerlan v zahodni strokovni literaturi, je s svojo vojsko vkorakal v Delhi, plenil in ubijal vso pot. Nato je odnesel bogastvo in ujete sužnje ter se skozi Hindukuš vrnil v svojo prestolnico.[56]

Babur, ustanovitelj Mogulskega cesarstva, je bil Timurjev potomec po očetovi liniji s koreninami v Srednji Aziji. Najprej se je s svojo vojsko uveljavil v Kabulu in regiji Hindukuš. Leta 1526 se je premaknil v severno Indijo in zmagal v bitki pri Panipatu, s čimer je končal zadnjo dinastijo Delhijskega sultanata in začel obdobje Mogulov.[57]

Moderna doba

uredi
 
Zadnji položaj 44. pešadi med umikom leta 1842 iz Kabula

Prebivalci Kafiristana so imeli starodavne politeistične tradicije do invazije leta 1896 in spreobrnjenja v islam v rokah Afganistancev pod vodstvom Amirja Abdurja Rahmana Kana.

Britanska doba

Hindukuš je služil kot geografska ovira za Britanski imperij, kar je povzročilo pomanjkanje informacij in redko neposredno interakcijo med britanskimi kolonialnimi uradniki in srednjeazijskimi ljudstvi. Britanci so se morali za informacije zanašati na plemenske poglavarje, plemiče Sadozai in Barakzai, na splošno pa so omalovaževali poročila o suženjstvu in drugem nasilju zaradi geopolitičnih strateških razlogov. Prva britanska invazija na Afganistan se je leta 1842 končala s katastrofo, ko je bilo ubitih 16.000 britanskih vojakov in privržencev taborišča, ko so se umikali skozi Hindukuš nazaj v Indijo.[58]

Po letu 1947

V kolonialnem obdobju je Hindukuš neuradno veljal za ločnico med ruskimi in britanskimi vplivnimi območji v Afganistanu. Med hladno vojno je Hindukuš postal strateško prizorišče, zlasti v 1980-ih, ko so se sovjetske sile in njihovi afganistanski zavezniki borili proti afganistanskim mudžahidom, usmerjenim skozi Pakistan.[59][60] Po umiku Sovjetske zveze in koncu hladne vojne se je veliko mudžahidov spremenilo v talibane in sile Al Kaide, ki so uvedle strogo razlago islamskega prava (šeriat), s Kabulom, temi gorami in drugimi deli Afganistana kot svojo bazo. Drugi mudžahidi so se pridružili Severnemu zavezništvu, da bi se zoperstavili talibanski vladavini.[61]

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v New Yorku in Washingtonu D. C. je kampanja Američanov in Isafa proti Al Kaidi in njihovim talibanskim zaveznikom spremenila Hindukuš v ponovno militarizirano konfliktno območje.[62]

Prihodnji razvoj in prilagajanje

uredi

V regiji HKH se že izvaja vrsta prilagoditvenih prizadevanj: vendar trpijo zaradi premajhnih naložb in nezadostnega usklajevanja med različnimi državnimi, institucionalnimi in drugimi nedržavnimi prizadevanji, zato jih je treba "nujno" okrepiti, da bodo sorazmerni z prihodnji izzivi.[63]

Ocena Himalaje v Hindukušu iz leta 2019 je orisala tri glavne 'zgodbe' za regijo od zdaj do leta 2080: posel kot običajno (ali 'preprečevanje'), brez bistvenih sprememb glede na trenutne trende in pobude za razvoj/prilagajanje, ki potekajo kot delajo zdaj; »navzdol«, kjer je intenzivnost globalnih podnebnih sprememb velika, lokalne pobude ne uspejo in regionalno sodelovanje se prekine; in "uspešno".

Kjer obsežno sodelovanje omogoča skupnostim v regiji, da prenesejo zmerne podnebne spremembe in povečajo svoj življenjski standard, hkrati pa ohranjajo biotsko raznovrstnost regije. Poleg tega je opisal dve alternativni poti, po katerih je mogoče doseči 'uspešno' prihodnost: prva se osredotoča na obsežen razvoj od zgoraj navzdol, druga pa opisuje decentralizirano alternativo od spodaj navzgor.[64]

Sklici

uredi
  1. ↑ Hindu Kush, Encyclopedia Iranica
  2. ↑ George C. Kohn (2006). Dictionary of Wars. Infobase Publishing. str. 10. ISBN 978-1-4381-2916-7.
  3. ↑ Claudio Margottini (2013). After the Destruction of Giant Buddha Statues in Bamiyan (Afghanistan) in 2001: A UNESCO's Emergency Activity for the Recovering and Rehabilitation of Cliff and Niches. Springer. str. 5–6. ISBN 978-3-642-30051-6.
  4. ↑ Ibn Battuta; Samuel Lee (Translator) (2010). The Travels of Ibn Battuta: In the Near East, Asia and Africa. Cosimo (Reprint). str. 97–98. ISBN 978-1-61640-262-4.; Columbia University Archive
  5. ↑ Cacopardo, Augusto S. (2017). Pagan Christmas: Winter Feasts of the Kalasha of the Hindu Kush. Gingko Library. ISBN 9781909942851.
  6. ↑ Fosco Maraini et al., Hindu Kush, Encyclopædia Britannica
  7. ↑ Karl Jettmar; Schuyler Jones (1986). The Religions of the Hindukush: The religion of the Kafirs. Aris & Phillips. ISBN 978-0-85668-163-9.
  8. ↑ The National Geographic Magazine (v angleščini). National Geographic Society. 1958. Such bitter journeys gave the range its name, Hindu Kush – "Killer of Hindus."
  9. ↑ [a] Michael Franzak (2010). A Nightmare's Prayer: A Marine Harrier Pilot's War in Afghanistan. Simon and Schuster. str. 241. ISBN 978-1-4391-9499-7.; [b] Ehsan Yarshater (2003). Encyclopædia Iranica. The Encyclopaedia Iranica Foundation. str. 312. ISBN 978-0-933273-76-4. [c] James Wynbrandt (2009). A Brief History of Pakistan. Infobase Publishing. str. 5. ISBN 978-0-8160-6184-6.; [d] Encyclopedia Americana. Zv. 14. 1993. str. 206.; [e] André Wink (2002). Al-Hind, the Making of the Indo-Islamic World: Early Medieval India and the Expansion of Islam 7th–11th Centuries. Brill Academic. str. 110. ISBN 978-0-391-04173-8., Quote: "(..) the Muslim Arabs also applied the name 'Khurasan' to all the Muslim provinces to the east of the Great Desert and up to the Hindu-Kush ('Hindu killer') mountains, the Chinese desert and the Pamir mountains".
  10. ↑ Boyle, J.A. (1949). A Practical Dictionary of the Persian Language. Luzac & Co. str. 129.
  11. ↑ Ervin Grötzbach (2012 Ed., Original: 2003), Hindu Kush, Encyclopædia Iranica
  12. ↑ Dunn, Ross E. (2005). The Adventures of Ibn Battuta. University of California Press. str. 171–178. ISBN 978-0-520-24385-9.
  13. ↑ André Wink (2002). Al-Hind, the Making of the Indo-Islamic World: Early Medieval India and the Expansion of Islam 7th–11th Centuries. Brill Academic. str. 110. ISBN 978-0-391-04173-8., Quote: "(..) the Muslim Arabs also applied the name 'Khurasan' to all the Muslim provinces to the east of the Great Desert and up to the Hindu-Kush ('Hindu killer') mountains, the Chinese desert and the Pamir mountains".
  14. ↑ Allan, Nigel (2001). »Defining Place and People in Afghanistan«. Post-Soviet Geography and Economics. 8. 42 (8): 545–560. doi:10.1080/10889388.2001.10641186. S2CID 152546226.
  15. ↑ Henry Yule; A. C. Burnell (2013). Kate Teltscher (ur.). Hobson-Jobson: The Definitive Glossary of British India. Oxford University Press. str. 258. ISBN 9780199601134.
  16. ↑ Thapar, Romila (2019). Which of Us are Aryans?: Rethinking the Concept of Our Origins. Aleph. str. 1. ISBN 978-93-88292-38-2.
  17. ↑ Schmitt, Rüdiger (2007). »Iškata«. Encyclopaedia Iranica.
  18. ↑ Griffiths, Arlo (2004). The Vedas: Texts, Language & Ritual (PDF). Groningen: Egbert Forsten. str. 594. ISBN 90-6980-149-3. OCLC 57477186. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 30. julija 2012.
  19. ↑ Vogelsang, Willem (2002). The Afghans. Wiley-Blackwell. ISBN 978-0-631-19841-3. Pridobljeno 22. avgusta 2010.
  20. ↑ [1890] 1896 Encyclopædia Britannica s.v. "Afghanistan", Vol. I p. 228.;
    [1893] 1899 Johnson's Universal Encyclopedia Vol. I p. 61.;
    1885 Imperial Gazetteer of India, VoI. p. 30.
    1850 A Gazetteer of the World Vol. I p. 62.
  21. ↑ John Laffin (1997). The World in Conflict: War Annual 8 : Contemporary Warfare Described and Analysed. Brassey's. str. 24–25. ISBN 978-1-85753-216-6.
  22. ↑ Burrard, Sir Sidney Gerald (1908). A Sketch of the Geography and Geology of the Himalaya Mountains and Tibet (v angleščini). Superintendent government printing, India. str. 102.
  23. ↑ Authority, West Pakistan Water and Power Development (1971). WAPDA Annual Report (v angleščini). The Authority.
  24. ↑ Ahmad, Masood; Wasiq, Mahwash (2004). Water Resource Development in Northern Afghanistan and Its Implications for Amu Darya Basin (v angleščini). World Bank Publications. str. 9. ISBN 978-0-8213-5890-0.
  25. ↑ History of Environmental Change in the Sistan Basin, UNEP, United Nations, pp. 5, 12–14
  26. ↑ Ahmad, Masood; Wasiq, Mahwash (2004). Water Resource Development in Northern Afghanistan and Its Implications for Amu Darya Basin (v angleščini). World Bank Publications. ISBN 978-0-8213-5890-0.
  27. ↑ Robert Wynn Jones (2011). Applications of Palaeontology: Techniques and Case Studies. Cambridge University Press. str. 267–271. ISBN 978-1-139-49920-0.
  28. ↑ Hinsbergen, D. J. J. van; Lippert, P. C.; Dupont-Nivet, G.; McQuarrie, N.; Doubrovine; in sod. (2012). »Greater India Basin hypothesis and a two-stage Cenozoic collision between India and Asia«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 109 (20): 7659–7664, for geologic Indian subcontinent see Figure 1. Bibcode:2012PNAS..109.7659V. doi:10.1073/pnas.1117262109. PMC 3356651. PMID 22547792.
  29. ↑ S. Mukherjee; R. Carosi; P.A. van der Beek; in sod. (2015). Tectonics of the Himalaya. Geological Society of London. str. 55–57. ISBN 978-1-86239-703-3.
  30. ↑ Ehsan Yarshater (2003). Encyclopædia Iranica. The Encyclopaedia Iranica Foundation. str. 312. ISBN 978-0-933273-76-4.
  31. ↑ Martin Beniston (2002). Mountain Environments in Changing Climates. Routledge. str. 320. ISBN 978-1-134-85236-9.
  32. ↑ Frank Clements (2003). Conflict in Afghanistan: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 90–91. ISBN 978-1-85109-402-8.
  33. ↑ Uddin, Kabir; Matin, Mir A.; Khanal, Nishanta; Maharjan, Sajana; Bajracharya, Birendra; Tenneson, Karis; Poortinga, Ate; Quyen, Nguyen Hanh; Aryal, Raja Ram (2021), Bajracharya, Birendra; Thapa, Rajesh Bahadur; Matin, Mir A. (ur.), »Regional Land Cover Monitoring System for Hindu Kush Himalaya«, Earth Observation Science and Applications for Risk Reduction and Enhanced Resilience in Hindu Kush Himalaya Region: A Decade of Experience from SERVIR (v angleščini), Cham: Springer International Publishing, str. 103–125, doi:10.1007/978-3-030-73569-2_6, ISBN 978-3-030-73569-2, S2CID 238902124
  34. ↑ Walter Schumann (2009). Gemstones of the World. Sterling. str. 188. ISBN 978-1-4027-6829-3.
  35. ↑ Jan Goldman (2014). The War on Terror Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 360–362. ISBN 978-1-61069-511-4.
  36. ↑ Deborah Klimburg-Salter (1989), The Kingdom of Bamiyan: Buddhist art and culture of the Hindu Kush, Naples – Rome: Istituto Universitario Orientale & Istituto Italiano per il Medio ed Estremo Oriente, ISBN 978-0877737650 (Reprinted by Shambala)
  37. ↑ Jason Neelis (2010). Early Buddhist Transmission and Trade Networks: Mobility and Exchange Within and Beyond the Northwestern Borderlands of South Asia. Brill Academic. str. 114–115, 144, 160–163, 170–176, 249–250. ISBN 978-90-04-18159-5.
  38. ↑ ASOKA MUKHANAGAVINAYAPARICCHEDA, The Schoyen Collection, Quote: "Provenance: 1. Buddhist monastery of Mahasanghika, Bamiyan, Afghanistan (−7th c.); 2. Cave in Hindu Kush, Bamiyan."
  39. ↑ »Schøyen Collection: Buddhism«. Pridobljeno 23. junija 2012.
  40. ↑ »Afghan archaeologists find Buddhist site as war rages«. Sayed Salahuddin. News Daily. 17. avgust 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. avgusta 2010. Pridobljeno 16. avgusta 2010.
  41. ↑ Jason Neelis (2010). Early Buddhist Transmission and Trade Networks: Mobility and Exchange Within and Beyond the Northwestern Borderlands of South Asia. Brill Academic. str. 234–235. ISBN 978-90-04-18159-5.
  42. ↑ Sheila Canby (1993). »Depictions of Buddha Sakyamuni in the Jami al-Tavarikh and the Majma al-Tavarikh«. Muqarnas. 10: 299–310. doi:10.2307/1523195. JSTOR 1523195.
  43. ↑ Keay, John (2011). India: A History. Open Road + Grove/Atlantic. ISBN 9780802195500.
  44. ↑ Peter Marsden (1998). The Taliban: War, Religion and the New Order in Afghanistan. Palgrave Macmillan. str. 1–2. ISBN 978-1-85649-522-6.
  45. ↑ Nancy Hatch Dupree / Aḥmad ʻAlī Kuhzād (1972). »An Historical Guide to Kabul – The Name«. American International School of Kabul. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. avgusta 2010. Pridobljeno 18. septembra 2010.
  46. ↑ M. A. Shaban (1979). The 'Abbāsid Revolution. Cambridge University Press. str. 8–9. ISBN 978-0-521-29534-5.
  47. ↑ André Wink (2002). Al-Hind, the Making of the Indo-Islamic World: Early Medieval India and the Expansion of Islam 7th–11th Centuries. Brill Academic. str. 114–115. ISBN 978-0-391-04173-8.
  48. ↑ André Wink (2002). Al-Hind, the Making of the Indo-Islamic World: Early Medieval India and the Expansion of Islam 7th–11th Centuries. Brill Academic. str. 9–10, 123. ISBN 978-0-391-04173-8.
  49. ↑ Ralph Henry Carless, Davis (1957). A History of Medieval Europe – From Constantine to Saint Louis. Great Britain: A Longman Paperback. str. 183–184. ISBN 0582482089.
  50. ↑ Hermann Kulke; Dietmar Rothermund (2004). A History of India. Routledge. str. 164–165. ISBN 978-0-415-32919-4.
  51. ↑ Peter Jackson (2003). The Delhi Sultanate: A Political and Military History. Cambridge University Press. str. 3–4, 6–7. ISBN 978-0-521-54329-3.
  52. ↑ T. A. Heathcote, The Military in British India: The Development of British Forces in South Asia:1600–1947, (Manchester University Press, 1995), pp. 5–7
  53. ↑ Barnett, Lionel (1999), Antiquities of India: An Account of the History and Culture of Ancient Hindustan, str. 1, na Google Knjige, Atlantic pp. 73–79
  54. ↑ William J. Duiker; Jackson J. Spielvogel (2013). The Essential World History, Vol. I: To 1800. Cengage. str. 228. ISBN 978-1-133-60772-4.
  55. ↑ K.A. Nizami (1998). History of Civilizations of Central Asia. UNESCO. str. 186. ISBN 978-92-3-103467-1.
  56. ↑ Paddy Docherty (2007). The Khyber Pass: A History of Empire and Invasion. London: Union Square. str. 160–162. ISBN 978-1-4027-5696-2.
  57. ↑ Scott Cameron Levi; Muzaffar Alam (2007). India and Central Asia: Commerce and Culture, 1500–1800. Oxford University Press. str. 19–20. ISBN 978-0-19-568647-0.
  58. ↑ Stewart, Terry. »Britain's Retreat from Kabul 1842«. Historic UK.
  59. ↑ Mohammed Kakar (1995). Afghanistan: The Soviet Invasion and the Afghan Response, 1979–1982. University of California Press. str. 130–133. ISBN 978-0-520-91914-3.
  60. ↑ Scott Gates; Kaushik Roy (2016). Unconventional Warfare in South Asia: Shadow Warriors and Counterinsurgency. Routledge. str. 142–144. ISBN 978-1-317-00541-4.
  61. ↑ Nicola Barber (2015). Changing World: Afghanistan. Encyclopaedia Britannica. str. 15. ISBN 978-1-62513-318-2.
  62. ↑ A Short March to the Hindu Kush Arhivirano 3 February 2020 na Wayback Machine., Alpinist 18.
  63. ↑ Mishra, Arabinda; Appadurai, Arivudai Nambi; Choudhury, Dhrupad; Regmi, Bimal Raj; Kelkar, Ulka; Alam, Mozaharul; Chaudhary, Pashupati; Mu, Seinn Seinn; Ahmed, Ahsan Uddin; Lotia, Hina; Fu, Chao; Namgyel, Thinley; Sharma, Upasna (2019). »Adaptation to Climate Change in the Hindu Kush Himalaya: Stronger Action Urgently Needed«. The Hindu Kush Himalaya Assessment. str. 457–490. doi:10.1007/978-3-319-92288-1_13. ISBN 978-3-319-92287-4. S2CID 133625937.
  64. ↑ Roy, Joyashree; Moors, Eddy; Murthy, M. S. R.; Prabhakar, V. R. K.; Khattak, Bahadar Nawab; Shi, Peili; Huggel, Christian; Chitale, Vishwas (2019). »Exploring Futures of the Hindu Kush Himalaya: Scenarios and Pathways«. The Hindu Kush Himalaya Assessment. str. 99–125. doi:10.1007/978-3-319-92288-1_4. ISBN 978-3-319-92287-4. S2CID 158743152.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Hindukuš
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Hindukuš.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hindukuš&oldid=6348720«