Wikipedija

Chicago (glasbena skupina)

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih dvajsetega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov.[1][2] Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice.[3][4][5] Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200.[6] Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.[7]

Chicago
Portret
Chicago leta 2004 (od leve proti desni): Howland, Pankow, Champlin, Parazaider, Imboden, Loughnane, Scheff in Lamm (za Scheffom)
Osnovni podatki
Znan tudi kotThe Big Thing, The Chicago Transit Authority
IzvorChicago, Illinois, ZDA
Slogi
Leta delovanja1967–danes
Založba
Člani
Nekdanji člani

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi.[8][9][10] Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200[11] in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100.[12] Leta 2016 je bila skupina uvrščena v Hram slavnih rokenrola.[13] Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev.[14][15]

Zgodovina

uredi

The Big Thing

uredi

Skupina, danes znana kot Chicago, je z delovanjem pričela 15. februarja 1967 na sestanku saksofonista Walterja Parazaiderja, kitarista Terryja Katha, bobnarja Dannyja Seraphina, trombonista Jamesa Pankowa, trobentača Leeja Loughnana in klaviaturista/pevca Roberta Lamma. Pred tem so Kath, Parazeider in Seraphine igrali v dveh skupinah: Jimmy Ford and the Executives in Missing Links.[16]:29–49 Parazeider, Pankow in Loughnane so se prvič srečali kot študentje na DePaul University.[16]:48–49 Lamm, študent na Roosevelt University,[17] je prej igral v skupini Bobby Charles and the Wanderers.[16]:49 Sekstet se je poimenoval kot The Big Thing in najprej v nočnih klubih v Chicagu izvajal top 40 hite. Kmalu je zasedba spoznala, da potrebujejo tenorista, ki bi dopolnjeval baritonista Lamma in Katha ter bas kitarista, ker Lamm na orgelskih bas pedalih ni prispeval zadostnega basovskega zvoka. Konec leta 1967 je bil tako v skupino povabljen lokalni tenorist in bas kitarist Peter Cetera.[18][16]:58–59

Chicago Transit Authority in prvi uspehi

uredi

Dosegli so nekaj uspeha z izvajanjem priredb, medtem pa so pričeli tudi z ustvarjanjem lastnih avtorskih skladb. Junija 1968 se je skupina na željo managerja Jamesa Williama Guercie preselila v Los Angeles, Kalifornija, sklenila pogodbo z založbo Columbia Records in se preimenovala v Chicago Transit Authority.[1] V času rednega nastopanja v nočnem klubu Whisky a Go Go v West Hollywoodu je skupina postala bolj izpostavljena znanim glasbenim izvajalcem tistega časa. Kasneje so postali predskupina Janis Joplin in Jimija Hendrixa.[16]:77–78,106–107[19] Biografu skupine Williamu Jamesu Ruhlmannu je Walt Parazaider dejal, da mu je Jimi Hendrix nekoč dejal: »Jeez, vi trobilci ste kot en komplet pljuč in vaš kitarist je boljši od mene.«[19]

Prva plošča skupine, ki je izšla aprila 1969, Chicago Transit Authority,[20] je dvojni album, kar je precej redko za debitantski album. Album se je uvrstil na 17. mesto lestvice Billboard 200,[11], do leta 1970 je bilo prodanih milijon izvodov albuma, ki je tako postal platinast.[21] Album vsebuje nekaj pop-rock skladb, kot so »Does Anybody Really Know What Time It Is?«, »Beginnings«, »Questions 67 and 68« in »I'm a Man«, ki so kasneje izšle kot singli. Za ta album je bila skupina nominirana za grammyja za najboljšega novega izvajalca.[22]

Po pripovedovanju Cetere bi morala zasedba nastopiti na Woodstocku, vendar je promotor Bill Graham, s katerim je skupina imela sklenjeno pogodbo, skupini v dnevu, ko bi morali nastopiti na Woodstocku, naprtil igranje v Fillmore Westu, in tako preprečil njihov nastop na Woodstocku. Tako je namesto Chicaga na Woodstocku nastopila Santana, katere menedžer je takrat bil Graham.[23] Kasneje se je izkazalo, da je bil nastop na Woodstocku prelomen za Santano.[24] Leto kasneje, ko je potreboval zamenjavo za zvezdo večera Joeja Cockerja in kasneje njegovo menjavo Jimija Hendrixa, je Graham za nastop v Tanglewoodu prijavil Chicago in s tem poskrbel za njihov »vrhunski« nastop.[25]

Po izdaji debitantskega albuma je skupina skrčila svoje ime na »Chicago«, da bi se tako izognila morebitnim zapletom z istoimenskim podjetjem.[19]

70. leta: Chicago

uredi

Leta 1970 je skupina izdala drugi album z naslovom Chicago (znan tudi kot Chicago II), ki je prav tako dvojni album.[26] Osrednja skladba albuma je sedemdelna 13-minutna suita Pankowa z naslovom »Ballet for a Girl in Buchannon«. Suita je proizvedla dva top 10 hita: »Make Me Smile« (9. mesto) in »Colour My World«,[12] ki ju je odpel Kath. Med drugimi skladbami z albuma so še Lammova dinamična, vendar skrivnostna »25 or 6 to 4« (prvi top 5 hit skupine),[12] naslov katere namiguje na skladatelja, ki poskuša pisati 25 ali 26 minut pred 4. uro zjutraj,[27][16]:109[28] zapel pa jo je Cetera; daljša protivojna pesem »It Better End Soon«; na koncu pa še Ceterova »Where Do We Go from Here«, ki jo je navdihnil prvi pristanek na Luni.[29] Notranji ovitek vsebuje seznam skladb, celotno besedilo pesmi »It Better End Soon« in dve izjavi: »Ta trud je treba zaporedoma upoštevati« in »S tem albumom posvečamo sebe, našo prihodnost in našo energijo ljudem revolucije. In revoluciji v vseh njenih oblikah.«[30] Album je bil komercialno uspešen in se je povzpel na 4. mesto lestvice Billboard 200,[11] ter leta 1970 pridobil zlat certifikat s strani Recording Industry Association of America (RIAA), leta 1991 pa platinastega.[31] Skupina je bila nominirana za dva grammyja, za album leta in najboljšo vokalno pop izvedbo dueta ali skupine.[22]

Chicago III, še en dvojni album,[32] je izšel leta 1971 in dosegel 2. mesto lestvice Billboard 200.[11] Z albuma sta izšla dva singla: »Free« iz Lammove »Travel Suite«, ki je dosegel 20. mesto lestvice Billboard Hot 100;[12] in »Lowdown«, ki sta ga napisala Cetera in Seraphine, dosegel pa je 40. mesto lestvice singlov.[12] Album je februarja 1971 prejel zlat certifikat in platinastega v novembru 1986.[31]

Skupina je v 70. letih povprečno izdala album na leto. V tem času so imena albumov skupine vsebovala ime skupine z rimsko številko, ki je označevala za kateri album skupine po vrsti gre. Izjeme tega so četvorni album v živo Chicago at Carnegie Hall, dvanajsti album Hot Streets in z arabsko številko označen album Chicago 13. Album v živo ni bil oštevilčen, so pa zato vsebujoče štiri plošče označeni z volumi I do IV.

Leta 1971 je skupina izdala četvorni album v živo Chicago at Carnegie Hall, ki vsebuje žive posnetke, večinoma skladb s prvih treh albumov skupine, ki jih je skupina posnela med svojim tedenskim angažmajem v Carnegie Hallu.[33] Chicago so bili prva rock skupina, ki je za cel teden razprodala Carnegie Hall, album v živo pa je izšel v počastitev tega dosežka.[7] Poleg štirih vinilnih plošč, je paket albuma vseboval nekaj političnih sporočil "Mi [mladi] lahko spremenimo Sistem", vključno s plakati in informacijami o registraciji volivcev.[34][35] Album je takoj prejel zlat certifikat, kasneje pa je postal večkrat platinast.[7] William James Ruhlmann je o tem albumu dejal, da gre morda za najbolje prodajani set rock skupine. Album je ta rekord držal 15 let.[7] Skupina je v istem času prejela še nagrado 1972 Trendsetter Award s strani revije Billboard.[36] Kot je dejal bobnar Danny Seraphine, je vzrok dejstva, da nobeden od prvih štirih albumov skupine ni izšel na enojni plošči, v produktivni ustvarjalnosti in dolžini jazz rock skladb.[37]

Leta 1972 je skupina izdala prvi enojni album, Chicago V,[38] ki je dosegel vrh tako pop[11] kot jazz lestvice Billboard.[39] Album vsebuje single »Saturday in the Park«, ki jo je napisal Robert Lamm, in katera meša vsakdanje življenje ter politiko na bolj subtilen način. Single je dosegel v začetku leta 1972 dosegel 3. mesto lestvice Billboard Hot 100.[40][41] Drugi single, »Dialogue (Part I & II)« je prav tako skomponiral Lamm, vsebuje pa glasbeno »debato« med političnim aktivistom (vokal Kath) in študentom (vokal Cetera). Single je dosegel 24. mesto lestvice Billboard Hot 100.[12]

Ostali albumi in singli so sledili v vsakem od naslednjih let. Chicago VI, ki je izšel leta 1973,[42] je bil prvi album skupine, pri snemanju katerega je sodeloval brazilski jazzovski tolkalist Laudir de Oliveira,[43] in prvi na katerem je Cetera prevzel vlogo glavnega vokalista. Po podatkih Ruhlmanna je de Oliveira sodeloval pri tem albumu kot studijski glasbenik, uradni člasn skupine pa je postal leta 1974.[43] Chicago VI je vseboval dva top 10 singla,[12] »Just You 'n' Me«, ki ga je napisal Pankow, in »Just Feelin' Stronger Every Day«, ki sta ga napisala Pankow in Cetera. Chicago VII, ki je izšel leto kasneje, je bil še en dvojni album.[44] Z njega so izšli trije singli: »(I've Been) Searchin' So Long«, Jamesa Pankowa, in »Call On Me«, Leeja Loughnana, ki sta se uvrstila v top 10;[12] ter od skupine Beach Boys navdihnjena »Wishing You Were Here«, Petra Cetere, ki se je uvrstila na 11. mesto lestvice.[12] Leta 1975 je izšel Chicago VIII,[45] ki je vseboval politično alegorijo »Harry Truman« (13. mesto) in nostalgično »Old Days« (5. mesto).[46][47] Skupina se je poleti odpravila na skupno ameriško turnejo z Beach Boysi,[43] s katerimi so nastopali ločeno, na koncu za finale, pa so nastopili skupaj.[48] Albumi Chicago VI, VII in VIII so vsi dosegli vrh lestvice Billboard 200,[11] vsi so prejeli zlate certifikate v letu izdaje, kasneje pa so vsi postali platinasti. Chicago VI je leta 1986 dosegel dvojni platinasti certifikat.[49] Leta 1975 je izšel kompilacijski album Chicago IX: Chicago's Greatest Hits,[50] ki je postal 5. zaporedni album skupine, ki je dosegel 1. mesto lestvice Billboard 200.[11]

Chicago X iz leta 1976[51] vsebuje Ceterovo balado »If You Leave Me Now«, ki se je na vrhu ameriških lestvic obdržala dva tedna,[52] na vrhu britanskih lestvic pa tri tedne.[53] To je bil prvi single skupine, ki je dosegel prvo mesto,[43] skupini pa je 19. februarja 1977 prinesel tudi edinega grammyja do danes[54] in sicer grammyja za najboljšo vokalno pop izvedbo dueta ali skupine.[55] Single je v letu izdaje prejel tudi zlat certifikat s strani RIAA.[56] Skladba se je le za las znašla na albumu[43] in je bila posneta v zadnjih minutah. Po mnenju Ruhlmanna, je uspeh skladbe zasenčil kasnejše zanašanje na balade.[43] Album je bil komercialno uspešen, dosegel je 3. mesto lestvice Billboard 200[11] in v istem letu prejel zlat in platinast certifikat, kasneje pa je postal dvakrat platinast[57] ter bil nominiran za grammyja za album leta.[22] 1976 je bilo prvo leto, ko so albumi prejeli platinaste certifikate s strani RIAA.[58] Chicago X je bil za založbo Columbia Records prvi platinasti album, zaradi česar je skupino Chicago nagradila s 25-funtno (prib. 11,3 kg) tablico iz čiste platine, ki jo je naredil Cartier.[59] (Revija Billboard je poročala, da gre za 30-funtno (prib. 13,6 kg) tablico.)[60] Na podelitvi nagrad American Music Awards 31. januarja 1977 je skupina osvojila nagrado za najpopularnejšo pop/rock duet/skupino, eno od sicer dveh nagrad AMA, ki jih je prejela.[61]

Album iz leta 1977, Chicago XI,[62] je vseboval Ceterovo balado »Baby, What a Big Surprise«, ki je dosegla 4. mesto lestvice in je postala zadnji top 10 hit skupine.[12] Chicago XI je bil komerciano uspešen, dosegel je 6. mesto lestvice Billboard 200[11] in v letu izdaje dosegel platinast certifikat.[49]

Poleg snemanja in koncertiranja v 70. letih je skupina našla čas tudi za nastop v filmu in v nekaterih televizijskih oddajah. Leta 1972 je Guercio produciral in režisiral film Electra Glide in Blue, ki govori o policistu motoristu iz Arizone. Film je izšel leta 1973, zvezda filma je Robert Blake, v filmu pa so nastopili tudi Cetera, Kath, Loughnane in Parazaider.[63] Skupina je tudi prispevala del soundtracka. Debitantski nastop na televiziji je skupina opravila februarja 1973, ko so bili Chicago edini rockovski izvajalec, ki je nastopil v televizijski oddaji o Dukeu Ellingtonu »Duke Ellington ... We Love You Madly« na CBS. Izvedli so Ellingtonovo kompozicijo »Jump for Joy«.[64][65][66] Julija 1973 je skupina nastopila v televizijski oddaji Dicka Clarka, Chicago in the Rockies, ki se je odvijala v najbolj gledanem terminu na ABC. Oddaja je bila snemana na Caribou Ranchu, snemalnem studiu izven mesta Boulder, Kolorado, lastnik katerega je bil Guercio. Edini glasbeni gost v oddaji je bil Al Green, ki je bil ocenjen za 1. moškega vokalista leta 1972, revija Rolling Stone pa ga je imenovala za »Rock and roll zvezdo leta«.[67] Tej oddaji je avgusta naslednje leto sledila oddaja Chicago ... Meanwhile Back at the Ranch, ki se je odvijala na ABC. Oddaja je bila posneta na isti lokaciji in zopet jo je produciral Dick Clark. Tokratna glasbena gosta sta bila Anne Murray in Charlie Rich.[68] Clark je zatem produciral še tretjo oddajo s skupino Chicago, Chicago's New Year's Rockin' Eve 1975, ki se je odvijala na ABC 31. decembra 1974. Med glasbenimi gosti so bili tudi The Beach Boys, The Doobie Brothers, Olivia Newton-John in Herbie Hancock. To je bila tretja oddaja »Rockin' Eve«, ki jo je Clark produciral, in je tekmovala s tradicionalno novoletno oddajo Guyja Lombarda, ki je potekala že 45. leto zapored. Clark je upal, da bo »Rockin' Eve« postala vsakoletna oddaja.[69]

Smrt Terryja Katha in tranzicija

uredi

Leto 1978 se je pričelo z ločitvijo od Guercia.[43] Skupina je svojih zadnjih pet albumov Chicago VI, VII, VIII, X in XI[70] posnela v Guerciovem Caribou Ranchu, kjer je posnela tudi dve televizijski oddaji. V kasnejših letih so člani skupine opisali Guerciov nakup Caribou Rancha, posebej spoznanje, da ima Guercio dovolj denarja za nakup Caribou Rancha, kot glavni razlog razočaranja nad njim kot producentom. Menili so, da jih je finančno izkoristil.[16]:131[71] 23. januarja istega leta je zaradi strela iz pištole, ki jo je, misleč, da ni nabita, vase usmeril in ustrelil, umrl Kath.[72][73] Po Kathovem pogrebu je člane skupine obiskal Doc Severinsen, ki je bil v tistem času vodja ansambla v oodaji The Tonight Show Starring Johnny Carson, in jih spodbudil naj nadaljujejo s kariero. Po besedah pisatelja Jima Jeroma jih je obisk »vrnil nazaj« in jim pomagal pri sprejetju odločitve za nadaljevanje.[74]

Po avdiciji več kot 30 potencialnih zamenjav za Katha se je skupina odločila za kitarista in kantavtorja Donnieja Dacusa.[74][72] Skupini se je pridružil aprila 1978 med snemanjem filma Hair, ko je skupina pripravljala album Hot Streets.[75][74] Energični single »Alive Again« je skupino pripeljal nazaj v top 15.[12] Pankow je single napisal »prvotno kot ljubezensko pesem, vendar celotno kot priznanje Kathovega vodilnega duha, ki sije od zgoraj dol«.[76]

Hot Streets je produciral Phil Ramone.[74][72] To je bil prvi album skupine, ki ni imel le številke, ampak drugačen naslov, in prvi, naslovnica katerega je vsebovala fotografijo članov skupine, ki jo je posnel Norman Seeff.[77][74][72] Ti dve potezi so mnogi razumeli kot znak, da se je skupina po Kathovi smrti spremenila.[74] V določeni meri se je skupina vrnila k stari shemi poimenovanja albumov, čeprav so naslovi albumov sedaj vsebovali predvsem arabske številke, rimske pa manj. Hot Streets je bil 12. album skupine. Dosegel je 12. mesto lestvice Billboard 200 in je bil prvi album skupine, ki se ni uvrstil v top 10. Album je zaznamoval tudi nekakšen odmik od jazz rocka, ki ga je podpiral Kath, proti pop skladbam in baladam. Dacus je ostal v skupini do naslednjega albuma skupine, Chicago 13,[78] ki je izšel leta 1979.[72] Producent albuma je bil zopet Ramone, to pa je bil prvi studijski album skupine brez top 40 hita. Dacus je skupino zapustil po končani promocijski turneji Chicago 13 leta 1980.[79]

80. leta: spreminjanje zvoka

uredi

Chicago XIV, ki je izšel leta 1980,[80] je trobilsko sekcijo umaknil nekoliko v ozadje, singla z albuma pa se nista uvrstila med top 40. Producent albuma je bil Tom Dowd. Skupini se je priključil nov kitarist Chris Pinnick, ki je s skupino ostal do leta 1985,[72] na sledeči turneji pa se je skupini pridružil tudi saksofonist Marty Grebb.[81] Grebb je predtem igral v skupini The Buckinghams, še prej pa sta s Cetero skupaj igrala v lokalni zasedbi The Exceptions.[82] Album je dosegel 71. mesto lestvice Billboard 200[11] in ni prejel zlatega certifikata.[49] Zaradi prepričanja, da skupina ne bo nikoli več komercialno uspešna, Columbia Records ni podaljšala pogodbe s skupino in je leta 1981 izdala drugi kompilacijski album skupine Greatest Hits, Volume II (znan tudi kot Chicago XV), s katerim je založba izpolnila pogodbene obveznosti.[72]

V 2. polovici leta 1981 je skupina dobila novega producenta (David Foster),[72] novo založbo (Warner Bros. Records),[72] član skupine pa je postal klaviaturist, kitarist in pevec, Bill Champlin.[83] Skupino sta v tem času zapustila tolkalist Laudir de Oliveira in Marty Grebb. V času Fosterjevega skrbništva nad skupino je bilo manj poudarka na trobilih in več poudarka na močnih baladah, ki so postale značilnost Chicaga 80. let. Novi zvok je skupini prinesel več uspešnih singlov.

Pri naslednjem albumu, Chicago 16, ki je izšel leta 1982,[84] je skupina prvič sodelovala z drugimi skladatelji, za nekatere skladbe pa je Foster v studio pripeljal studijske glasbenike (med njimi člane skupine Toto),[83] in uporabljal novo tehnologijo (sintetizatorje), s čimer je »posodobil« in racionaliziral zvok. Trobilsko sekcijo je porinil še bolj stran in je pri nekaterih skladbah sploh ni uporabil. Skupina se je vrnila na lestvice z balado »Hard to Say I'm Sorry/Get Away«, ki je bila uporabljena v soundtracku filma Summer Lovers.[85] »Hard to Say I'm Sorry«, ki sta ga napisala Cetera in Foster, je bil drugi single skupine, ki je dosegel vrh lestvice Billboard Hot 100[12] in skupini prinese nominacijo za grammyja za najboljšo vokalno pop izvedbo dueta ali skupine.[22] Album je v letu izdaje prejel tako zlati kot platinasti certifikat[49] in dosegel 9. mesto lestvice Billboard 200.[11]

Chicago 17 iz leta 1984, je postal najbolje prodajani album v zgodovini skupine.[86] Leta 1997 je postal 6x platinast s strani RIAA.[87] Z albuma sta izšla dva top 10 singla:[88] »You're the Inspiration« (avtorja Cetera in Foster) in »Hard Habit to Break« (avtorja Steve Kipner in John Lewis Parker). »Hard Habit to Break« je skupini prinesel še dve nominaciji za grammyja (posnetek leta in najboljšo vokalno pop izvedbo dueta ali skupine).[22] Album je sicer vseboval še dva druga singla: »Stay the Night«, ki sta ga napisala Cetera in Foster (16. mesto) ter »Along Comes a Woman«, ki sta ga napisala Cetera in Mark Goldenberg (14. mesto).[12] Na turneji je skupini kot tolkalist in vokalist pomagal Petrov brat, Kenny Cetera,[89] ki je sicer sodeloval pri snemanju albuma Chicago 17, kjer je prispeval visoke harmonije.[90]

Do leta 1985 se je skupina seznanila z najnovejšim medijem, glasbenim televizijskim programom MTV in izdala videosposte za štiri skladbe. Leta 1985 je skupina prispevala skladbo »Good for Nothing«, ki je izšla na dobrodelnem albumu We Are the World.[91] Kot sodelujoči izvajalci na albumu, je skupina skupaj z ostalimi izvajalci prejela svojo zadnjo nominacijo za grammyja za album leta.[22]

Na podelitvi nagrad American Music Awards, 27. januarja 1986, so Chicago drugič osvojili nagrado za najljubšo pop/rock skupino.[61] To je zadnja nagrada AMA, ki jo je skupina prejela.

Odhod Petra Cetere in nadaljnji uspeh

uredi

Glavni vokalist skupine, Peter Cetera, je hkrati z delom Chicaga začel še s solo kariero. Skupini je predlagal dogovor, da bi po turnejah imeli premor, da bi se tako lahko osredotočil na solo kariero (podobno kot je Phil Collins delal v skupini Genesis), vendar se člani skupine z dogovorom niso strinjali. Cetera je dokončno zapustil skupino poleti 1985. Kmalu je dosegel vrh lestvice s singloma »Glory of Love« (skladbo iz filma The Karate Kid Part II) in »The Next Time I Fall« (duet z Amy Grant). Med prvih 10 na lestvici sta se uvrstila tudi »One Good Woman« (4. mesto) in duet s Cher, »After All« (6. mesto). Leta 1992 je Cetera izdal svoj četrti studijski album, World Falling Down, ki je vseboval tri hite na lestvicah Adult Contemporary, vključno s singlom »Restless Heart«. Namesto Cetere je član Chicaga postal basist in kantavtor Jason Scheff, sin Presleyjevega basista Jerryja Scheffa.[92] Pred snemanjem novega albuma je skupino zapustil tudi kitarist Chris Pinnick.

Pri zadnjem albumu Chicaga, ki ga je produciral Foster, Chicago 18,[93] je namesto Pinnicka sodelovalo več studijskih kitaristov, od katerih pa nihče ni postal član Chicaga. Album je izšel 29. septembra 1986.[94] Z albuma so izšli tretjeuvrščeni single »Will You Still Love Me?«, top 20 pop skladba »If She Would Have Been Faithful...« ter posodobljena verzija skladbe »25 or 6 to 4« z videospotom. Kmalu po izdaji albuma je skupina medse sprejela kitarista Dawaynea Baileyja,[95][96] nekdanjega člana Segerjevega Silver Bullet Banda.[97] Bailey in Scheff sta predtem igrala v istih zasedbah in tako je Scheff v času turneje Chicago 18 skupini predstavil Baileyja.

Pri naslednjem albumu, Chicago 19,[98] je skupina zamenjala producenta Fosterja s koproducentoma Ronom Nevisonom, ki je predtem produciral dva albuma zasedbe Heart, in Chas Sandford, ki je sodeloval z Rodom Stewartom in Stevie Nicks.[99] Skupina je zopet dosegla vrh lestvice, tokrat s singlom »Look Away«, ki ga je napisala Diane Warren. To je bil tretji in zadnji single skupine, ki je dosegel vrh lestvice Billboard Hot 100.[12] Skladba je bila kasneje imenovana kot najboljša prvouvrščena skladba lestvice Billboard Hot 100 leta 1989.[100] Z albuma sta izšla še dva top 10 hita, »I Don't Wanna Live Without Your Love« in »You're Not Alone«,[12] ki ju je odpel Champlin, »We Can Last Forever«, ki ga je odpel Scheff in je dosegel 55. mesto lestvice, ter »What Kind Of Man Would I Be?«, ki se je uvrstil na 5. mesto lestvice. Zadnja od teh je bila remiksana za izdajo na kompilacijskem albumu (skupno 20.), Greatest Hits 1982–1989,[101] in je postala hit.

90. leta: več sprememb in Stone of Sisyphus

uredi

Začetek 90. let je prinesel novo kadrovsko spremembo. Prvotni bobnar Danny Seraphine je bil maja 1990 odpuščen iz skupine.[102] Nasledil ga je Tris Imboden,[102] dolgoletni bobnar Kennyja Logginsa,[103] koncertiral pa je tudi s Petrom Cetero.[104] Prvi album, pri katerem je Imboden sodeloval, je bil Twenty 1,[105] ki je dosegel 66. mesto lestvice Billboard 200,[106] na naslovnici pa se je pojavil fragment logotipa skupine. Z albuma je izšel single »Chasin' the Wind«, ki je dosegel 39. mesto lestvice Billboard Hot 100. Twenty 1 je bil zadnji album z originalnim materialom skupine za petnajst let.

23. julija 1992 je skupina dobila svojo zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih.[107]

Leta 1993 je skupina posnela 22. album Stone of Sisyphus.[108] Ta album je bil znak skupinine vrnitve k tradicionalnim kompozicijam iz 70. let s poudarkom na trobilski spremljavi.[109] Po reorganizaciji založbe so novi vodje Reprise Records (sedaj članice novo ustanovljene Warner Music Group) zavrnili celoten album. Album je tako petnajst let ostal neobjavljen, razen bootleg posnetkov in internetnih datotek.[108] Ta poteza je prispevala k razhodu z založbo. Razburjen nad zavrnitvijo albuma je Dawayne Bailey izrazil svoje ugovore, skupina pa konec leta 1994 ni podaljšala njegove letne pogodbe. V naslednjih letih je bilo veliko govoric in domnev o dogodkih okrog posnetkov. Nekaj let kasneje se je pojavil namig, da se je vodstvo skupine pogajalo z založbo glede licenciranja obsežnega kataloga skupine, ko pa so se pogajanja ustavila, je založba očitno odvrnila s preklicem projekta.[109] Album je izšel v podaljšani izdaji junija 2008 pri založbi Rhino Records. Prejel je ugodne kritike tako s strani oboževalcev kot kritikov in je dosegel 122. mesto lestvice.[11]

Po koncu turneje 1994 in sklenitvi pogodbe z založbo Giant Records, je leta 1995 skupina izdala album Night & Day: Big Band,[110] ki je vseboval skladbe, ki so jih originalno posneli Sarah Vaughan, Glenn Miller in Duke Ellington. Skupini se je v tem času pridružil kitarist Bruce Gaitsch.[111][112][113] Pri albumu je sodelovalo več glasbenih gostov: Paul Shaffer (David Letterman), Joe Perry (Aerosmith) in The Gipsy Kings.[114] Parazaider je kot odločilno potezo za snemanje tega album označil nastop skupine leta 1973 v televizijski oddaji »Duke Ellington ... We Love You Madly«.[115] V začetku leta 1995 je Keith Howland, ki je bil studijski glasbenik v Los Angelesu, postal novi kitarist skupine.[116]

Leta 1998 je skupina izdala Chicago XXV: The Christmas Album,[117] leto kasneje pa album v živo, Chicago XXVI.[118]

Novo tisočletje

uredi

Leta 2000 je skupina licencirala vse posnetke pri založbi Rhino Records, četudi so bili posneti pri založbah Columbia in Warner Bros. Leta 2002 je pri založbi Rhino Records izšla dvojna kompilacija The Very Best of Chicago: Only The Beginning, ki je obsegala posnetke iz celotne kariere skupine.[119] Kompilacija se je uvrstila v top 40. V ZDA je bilo prodanih več kot 2 milijona izvodov albuma. Založba Rhino je pričela izdajati tudi remasterizirane verzije vseh albumov skupine, ki so prvotno izšli pri Columbii.

Ameriški televizijski kanal VH1 je skupino gostil v 133. epizodi 1. sezone serije Behind the Music z naslovom »Chicago: Behind the Music«, ki je potekala 15. oktobra 2000.[120]

V letih 2004, 2005 in 2009 so Chicago imeli skupne turneje z zasedbo Earth, Wind & Fire.[121]

21. marca 2006 je izšel prvi novi studijski album skupine po Twenty 1, Chicago XXX,[122] ki ga je produciral Jay DeMarcus, basist in vokalist country tria Rascal Flatts,[123] dolgoletni ljubitelj Chicaga, na katerega je skupina tudi vplivala.[124] To je bil tudi prvi album skupine, na voljo za digitalni prenos prek spleta. Album je dosegel 41. mesto ameriške lestvice,[11] z njega pa sta izšla dva manjša hita: »Feel« in »Love Will Come Back«. Med turnejo leta 2005 je skupina že izvajala skladbi »Feel« in »Caroline«, ki sta izšli na tem albumu.

Marca, maja in oktobra je skupina več tednov nastopala v hotelu MGM Grand Las Vegas.[123][125] Julija 2006 je skupina izvedla več koncertov s skupino Huey Lewis and the News.[126]

2. oktobra 2007 je založba Rhino izdala dvojni kompilacijski album The Best of Chicago: 40th Anniversary Edition (Chicago XXXI),[127] ki je vseboval posnetke iz celotne kariere skupine, podoben albumu The Very Best of: Only the Beginning, ki je izšel štiri leta prej.

Leta 2008 je v podaljšanem formatu izšel album Stone of Sisyphus,[128] nekoč znan kot opuščen Chicago XXII, sedaj pa uradno označen kot Chicago XXXII.[108][109]

Januarja 2009 se je skupini zaradi bolnega Imbodena začasno pridružil tolkalist in bobnar Drew Hester, sicer bobnar skupine Foo Fighters.[129] Po vrnitvi Imbodena je Hester ostal v skupini do konca leta kot tolkalist.[130] Avgusta 2009 je bil Champlin odpuščen iz skupine.[131] Zamenjal ga je z grammyjem nominiran klaviaturist Lou Pardini, ki je sodeloval s Steviejem Wonderjem in zasedbo Santana.[132]

2010–danes

uredi

Leta 2010 so Chicago imeli skupno turnejo s skupino The Doobie Brothers (kot so jo že imeli v letih 1999, 2008 in kasneje leta 2017).[133] Koncert iz leta 2011 v Chicagu, kjer so se Chicagu na koncu pridružili člani The Doobie Brothers, je posnela televizija HDNet.[134] Skupina se je pojavila tudi v finalu 9. sezone American Idol.[135] 24. julija 2011 je skupina nastopila v Red Rocksu v Koloradu, spremljal pa jo je Koloradski simfonični orkester.[136]

Pri albumu Chicago XXXIII: O Christmas Three[137] je skupina ponovno združila moči s producentom Ramoneom, s katerim je posnela božični album.[138] Kot gostja je sodelovala Dolly Parton,[138] album pa je izšel oktobra 2011. Pred tem je založba Rhino izdala dvojni album Chicago XXXIV: Live in '75 s še neizdanimi živimi posnetki s koncertov v Capital Centru v Largu, Maryland, ki so potekali od 24. do 26. junija 1975.[139] Leta 2012 sta se skupini Chicago in The Doobie Brothers odpravili na še eno skupno turnejo.[140] Hester je zapustil skupino pred začetkom turneje,[130] nadomestil pa ga je najprej tolkalist Daniel de los Reyes,[141][142] nato pa Danielov brat in nekdanji dolgoletni član Santane, Walfredo Reyes Jr.[141][143][144]

Leta 2013 so Lamm, Loughnane, Pankow in Parazaider kot Chicago nastopili v HBO filmu Clear History.[145] V drugi polovici leta 2013 je skupina pričela z izdajanjem singlov novega albuma. Avgusta je izšel »Somethin' Comin', I Know«, septembra »America«, decembra »Crazy Happy« in januarja 2014 »Naked in the Garden of Allah«. Album z naslovom Chicago XXXVI: Now je izšel 4. julija 2014.[146] 25. in 28. januarja 2014 je skupina izvedla dva koncerta s Čikaškim simfoničnim orkestrom.[147] Februarja 2015 je skupina izdala dvojni album v živo, Chicago at Symphony Hall, s posnetki koncertov s Čikaškim simfoničnim orkestrom.[148][149]

Leta 2015 in 2016 so se Chicago odpravili na še eno skupno turnejo z Earth, Wind & Fire.[150] Leta 2015 je bila skupina uvrščena med nominirance za sprejetje v Hram slavnih rokenrola.[151] Na slovesnosti 8. aprila 2016 je bila v Hram slavnih rokenrola sprejeta prvotna zasedba Chicaga, poleg nje pa so bili sprejeti še N.W.A., Deep Purple, Steve Miller in Cheap Trick.[152] Februarja 2016 je v javnost prišla vest, da se bo prvotni bobnar Chicaga, Danny Seraphine, prvič po več kot 25 letih ponovno pridružil skupini pri sprejetju v Dvorano slavnih.[153] Peter Cetera se sprejetja ni udeležil.[154] Namesto Terryja Katha, je njegovo nagrado prevzela njegova hči Michelle.[154] Julija 2016 je skupina nastopila v televizijski oddaji Greatest Hits na ABC.[155][156]

Potem ko je zaradi »družinskih zdravstvenih razlogov« maja 2016 za kratek čas zapustil skupino,[157][158] je 25. oktobra 2016 prišla v javnost vest, da je Jason Scheff po 31 letih zapustil Chicago.[157][159] Kot polnopravni član ga je nadomestil basist in vokalist Jeff Coffey, ki ga je že prej nadomeščal.[160] Istočasno je polnopravni član skupine postal saksofonist Ray Herrmann, ki je od leta 2005 na turnejah večkrat nadomeščal Parazaiderja, ker je Parazaider prenehal z igranjem na turnejah.[161] Čeprav se Parazaider ni več udeleževal turnej, je ostal član skupine.[162][161]

Januarja 2017 je CNN predvajala 2-urni biografski dokumentarni film o Chicagu z naslovom Now More Than Ever: The History of Chicago.[163] Režiser filma je bil Peter Pardini, nečak člana skupine Louja Pardinija, film pa je producirala skupina.[164] Film je bil na premieri najvišje ocenjen s strani populacije 25-54 let, na IMDb pa ima oceno 7.1.[165] Dokumentarec je leta 2016 na Mednarodnem filmskem festivalu v Sedoni osvojil nagrado občinstva »Best of the Fest«.[166] Istega leta je na 10. letnem filmskem festivalu v Fort Myers Beachu osvojil nagrado »People's Choice«, Peter Pardini pa je kot režiser prejel nagrado »Rising Star Award«.[167]

22. februarja je bilo objavljeno, da so Cetera, Lamm in Pankow, za svoje zasluge pisanja pesmi skupine Chicago, med nominiranci za sprejem v Dvorano slavnih avtorjev pesmi.[14][15] Slovesnost je potekala 15. junija 2017 v hotelu Marriott Marquis v New Yorku.[14]

Leta 2017 je uradna spletna stran skupine sporočila, da skupina pripravlja novi album, Chicago XXXVII.[168]

17. septembra 2017 je v rodnem Riu de Janieru za posledicami miokardnega infarkta med koncertom umrl nekdanji tolkalist Chicaga, Laudir de Oliveira.[169][170]

13. januarja 2018 je z velikim koncertom v Bensalemu, Pensilvanija, pričela skupina novo turnejo.[171]

17. januarja 2018 je bobnar Tris Imboden sporočil novico, da zapušča skupino, da bo tako lahko več časa s svojo družino.[172] 19. januarja je basist in vokalist skupine, Jeff Coffey prek Facebooka sporočil, da tudi on zapušča skupino zaradi napornih terminov koncertov.[172] Skupina je sporočila, da se na mesto bobnarja seli dotedanji tolkalist Walfredo Reyes Jr.[173] Vokalist Neil Donell, član Chicago tribute skupine Brass Transit, je bil izbran za novega glavnega vokalista skupine, kot novi basist pa se je skupini pridružil studijski glasbenik Brett Simons.[174][175] K tolkalom se je vrnil Daniel de los Reyes.[176][177]

6. aprila 2018 je skupina izdala set Chicago: VI Decades Live (This is What We Do) s kronologijo živih posnetkov iz celotne zgodovine skupine.[178]

Maja 2018 je bilo objavljeno, da tolkalist Daniel de los Reyes zapušča skupino in bo igral v skupini The Zac Brown Band.[179] 17. maja je skupina na uradni Facebook strani objavila vest, da se jim bo pridružil tolkalist »Ray« Ramon Yslas.

29. junija 2018 je skupina izdala album Chicago II: Live on Soundstage, ki vsebuje koncert iz novembra 2017, ko je skupina izvedla celoten drugi album.[180][181]

Julija 2018 je skupina posodobila svojo uradno spletno stran, na kateri Parazaider ni bil več naveden kot član skupine,[182] ampak pod rubriko »Poklon ustanovnim članom«.[183] Parazaider se je sicer že prej upokojil od turnej.[161][184][185]

26. oktobra 2018 je skupina izdala album Chicago: Greatest Hits Live, ki vsebuje žive posnetke iz PBS serije Soundstage iz leta 2017.[186][187]

Logotip

uredi

Ko se je skupina preimenovala iz Chicago Transit Authority v Chicago, je posodobila logotip. Navdih zanj je bil logotip Coca-cole,[188][189][190] v odnosu s samim mestom Chicago in[191] želja, da bi vizualno presegli individualne identitete članov skupine.[188] Logotip je oblikoval umetniški direktor Columbia Records, John Berg,[191][188][189][190] za vsako naslovnico albuma pa ga je dodelal Nick Fasciano.[192][193] Berg je o logotipu dejal: »Logotip Chicaga /.../ je iz moje skice dodelal Nick Fasciano.«[188]

Logotip je služil kot glavna vizualna ikona skupine vse od albuma Chicago II naprej. V različnih umetniških oblikah in vizualnih podobah je bil del naslovnice vsakega albuma, razen petnajstega albuma, Greatest Hits, Volume II: na Chicago III se je pojavil kot ameriška zastava, na Chicago V kot del lesa, na Chicago VI kot dolarski bankovec, na Chicago VII kot usnje, na Chicago VIII kot našitek, na Chicago X kot čokolada, na Chicago XI kot zemljevid, na Chicago 13 kot stavba, na Chicago XIV kot prstni odtis, na Chicago 16 kot računalniški silikonski čip, na Chicago 17 kot paket, na Chicago 18 kot mozaik in na Chicago 19 kot akvarel. Naslovnica albuma Chicago IX je karikatura skupine v obliki logotipa.

Serijo naslovnic albumov kot samostojno katagolizirano delo je Paul Nini z ameriškega inštituta grafičnih umetnosti opisal kot »resnični mejnik v oblikovanju naslovnic albumov plošč«.[188] Leta 2013 je bil ikonični status naslovnic skupine razstavljen v umetniškem muzeju v New Yorku, center katere je bilo 95 naslovnic albumov, izbranih iz Bergovega kariernega portfolia. Berg, ki je več kot dvajset let nadzoroval snovanje približno štirinajstih albumov Chicaga, je dejal, da je umetniški uspeh izhajal iz kombinacije »edinstvene situacije« skupine in njegovega položaja v »najboljši možni službi v najboljšem možnem času, v centru grafičnega vesolja«.[189] Leta 1976 je Berg prejel grammyja za najboljšo naslovnico albuma za Chicago X. V karieri je sicer skupno prejel štiri grammyje.[194]

Knjiga Type and Image: The Language of Graphic Design je logotip skupine opisala kot »toplo vernakularno obliko, izvedeno v debelih pisemskih črkah z viktorijanskimi pomiki v slogu športnih ekip in nalepk pomarančnih zabojnikov. V knjigi je omenjeno tudi kulturno in materialno ozdaje mesta Chicago kot navdih za logotip. Avtor je logotip povezal z atmosfero mesta Chicago, pri čemer je citiral prvega menedžerja skupine, Jamesa Williama Guercia, da tiskana beseda ne more dokumentirati prave glasbene izkušnje, da pa najbolj vse skupaj povzame ime Chicago, ker so se v tem mestu vsi člani rodili, šolali in začeli ustvarjati glasbo.[191]

Člani skupine

uredi

Trenutno igrajo v skupini le še trije originalni člani - Robert Lamm, Lee Loughnane in James Pankow.[182]

Zasedbe

uredi
-
1967–1974 1974–1978 1978–1980 1980–1981
  • Peter Cetera – bas, vokal
  • Terry Kath – kitara, vokal
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Laudir de Oliveira – tolkala[43]
  • Peter Cetera – bas, vokal
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Laudir de Oliveira – tolkala
  • Donnie Dacus – kitara, vokal[74][72]
  • Peter Cetera – bas, vokal
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Laudir de Oliveira – tolkala
  • Chris Pinnick – kitara[72]
Gostujoči glasbenik
  • Marty Grebb – saksofon, kitara, klaviature, spremljevalni vokal (1980–1981)[81]
1981–1985 1985–1986 1986–1990 1990–1995
  • Peter Cetera – bas, vokal
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Chris Pinnick – kitara
  • Bill Champlin – klaviature, vokal[83]
Gostujoči glasbenik
  • Kenny Cetera – tolkala, spremljevalni vokal (1984–1985)[89][195]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Bill Champlin – klaviature, vokal
  • Jason Scheff – bas, vokal[92]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Danny Seraphine – bobni
  • Bill Champlin – klaviature, vokal
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Dawayne Bailey – kitara, vokal[95]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Bill Champlin – klaviature, vokal
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Dawayne Bailey – kitara, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice[102]
Gostujoča glasbenika
  • Steve Jankowski – trobenta (menjava za Loughnanea 1992)[196]
  • Lee Thornburg – trumpet (sub for Loughnane 1992)[197]
1995 1995–2009 2009 2009–2012
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Bill Champlin – klaviature, vokal
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Bruce Gaitsch – kitara[198]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Bill Champlin – klaviature, vokal
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal[116]
Gostujoči glasbeniki
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 1999–2009)[199]
  • Lou Pardini – kitara, vokal (menjava za Champlina na nekaj koncertih 1999, 2007)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2003–2009)[200][126]
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2005–2009)[201]
  • Tom Timko – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2005)
  • Steve Jankowski – trobenta (menjava za Loughnanea 2006, 2007)[196]
  • Lee Thornburg – trobenta (menjava za Loughnanea 2008, 2009)
  • Drew Hester – bobni (menjava za Imbodena 2009)[129]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal[132]
Gostujoči glasbeniki
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2009)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2009)
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2009)
  • Drew Hester – bobni (menjava za Imbodena 2009)[130]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Drew Hester – tolkala (2009–2012)[130]
Gostujoči glasbeniki
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2009–2012)[202]
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2009–2012)
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2009–2012)[203]
  • Art Velasco – trombon (menjava za Pankowa 2011)
2012 2012–2016 2016–2018 januar 2018–maj 2018
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Daniel de los Reyes – tolkala[141]
Gostujoči glasbeniki
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2012)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2012)
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2012)
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta
  • Jason Scheff – bas, vokal
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Walfredo Reyes Jr. – tolkala[130]
Gostujoči glasbeniki
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2012-2016)[204]
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2012)[204]
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta (menjava za Parazaiderja 2012–2016)[205]
  • Lee Thornburg – trobenta (menjava za Loughnanea 2012)[206]
  • Jeff Coffey - bas, vokal (menjava za Scheffa 2016)[157]
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta (ne igra na turnejah)[161][184][185]
  • Tris Imboden – bobni, orglice
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Walfredo Reyes Jr. – tolkala
  • Jeff Coffey – bas, vokal, občasno kitara[157]
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta[161]
Gostujoča glasbenika
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2016-2018)[207]
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Herrmanna 2016-2018)
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta (ne igra na turnejah)
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Walfredo Reyes Jr. – bobni[174][175]
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta
  • Neil Donell – vokal, akustična kitara[174][175][208]
  • Brett Simons – bas, vokal[174][175][208]
  • Daniel de los Reyes – tolkala[176][209]
Gostujoča glasbenika
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2018)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Herrmanna 2018)
maj 2018-julij 2018 julij 2018–danes
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Walter Parazaider – saksofoni, flavta (ne igra na turnejah)
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Walfredo Reyes Jr. – bobni
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta
  • Neil Donell – vokal, akustična kitara
  • Brett Simons – bas, vokal
  • Ramon "Ray" Yslas – tolkala[210]
Gostujoča glasbenika
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2018)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Herrmanna 2018)
  • Robert Lamm – klaviature, vokal
  • Lee Loughnane – trobenta, krilnica
  • James Pankow – trombon
  • Keith Howland – kitara, vokal
  • Lou Pardini – klaviature, vokal
  • Walfredo Reyes Jr. – bobni
  • Ray Herrmann – saksofoni, flavta
  • Neil Donell – vokal, akustična kitara
  • Brett Simons – bas, vokal
  • Ramon "Ray" Yslas – tolkala[210]
Gostujoča glasbenika
  • Nick Lane – trombon (menjava za Pankowa 2018)
  • Larry Klimas – saksofoni, flavta (menjava za Herrmanna 2018)

Časovnica

uredi

Diskografija

uredi

Oštevilčeni albumi

uredi

Studijski albumi

uredi

Kompilacijski albumi

uredi

Albumi v živo

uredi

Ostali albumi

uredi

Kompilacijski albumi

uredi
  • If You Leave Me Now (1983)
  • The Ultimate Collection (1984)
  • Take Me Back to Chicago (1985)
  • Group Portrait (1991)
  • Overtime (1995)
  • 25 Years of Gold (1995)
  • The Very Best of Chicago (1997)
  • The Heart of Chicago - 30th Anniversary 1967-1981 (1997)
  • The Heart of Chicago - 30th Anniversary 1967-1981, Volume II (1997)
  • The Heart of Chicago - 30th Anniversary 1982-1997 (1998)
  • The Heart of Chicago - 30th Anniversary 1982-1997, Volume II (1998)
  • Chicago: Greatest Hits Live (2018)

Albumi v živo

uredi
  • Live in Japan (1972)
  • Chicago Transit Authority Live in Toronto (1978)
  • Chicago: Live at Budokan (1993)
  • Chicago at Symphony Hall (2015)
  • Chicago: VI Decades Live (This is What We Do) (2018)
  • Chicago - Chicago II Live on Soundstage (2018)
  • Live Broadcast - 20th May 1977 Nassau Coliseum, New York (2018)
  • Chicago: Greatest Hits Live (2018)

Videografija

uredi
  • Chicago: And the Band Played On (1992, Warner Reprise Video)[211]
  • Chicago: In Concert at the Greek Theater (1993, Warner Reprise Video)[212][213]
  • Soundstage Presents Chicago - Live In Concert (2004, Koch Vision)[214]
  • Chicago and Earth, Wind & Fire Live at the Greek Theater (2004, Image Entertainment)[215]

Film in televizija

uredi

Kot glavni dejavnik

uredi
  • Chicago in the Rockies (1973, ABC TV oddaja)[67]
  • Chicago ... Meanwhile Back at the Ranch (1974, ABC TV oddaja)[68]
  • Chicago's New Year's Rockin' Eve 1975 (31. december 1974, ABC TV oddaja)[69]
  • ABC In Concert (1992, dvodelna TV oddaja)[216][217][218]
  • "Chicago: Behind the Music #133" (2000, VH1 dokumentarna oddaja)[120]
  • Now More Than Ever: The History of Chicago. (2016, dokumentarni film)[163][164]

Ostalo

uredi
  • Duke Ellington ... We Love You Madly (1973, CBS TV oddaja)[64][66]
  • Electra Glide in Blue (1973, film)[63]
  • Clear History (2013, HBO film[145]
  • The Terry Kath Experience (2015, dokumentarni film)[219][220]

Nagrade in priznanja

uredi
American Music Awards
Leto Kategorija Rezultat Sklic
1977 Najbolj priljubljena pop/rock skupina Osvojil/a [61]
1986 Najbolj priljubljena pop/rock skupina Osvojil/a [61]
Grammyji
Leto Kategorija Delo Nagrajenec/Nominiranec Rezultat Sklic
1970 Najboljši novi izvajalec leta (1969) Chicago Nominiran/a [22]
1971 Album leta Chicago Chicago Nominiran/a [22][221]
Vokalna pop izvedba Chicago Chicago Nominiran/a [22][221]
Najboljša naslovnica albuma Chicago John Berg & Nick Fasciano Nominiran/a [221]
1974 Najboljša naslovnica albuma Chicago VI John Berg Nominiran/a [222]
1977 Album leta Chicago X Chicago Nominiran/a [22][223]
Posnetek leta »If You Leave Me Now« Chicago Nominiran/a [22][223]
Najboljša naslovnica albuma Chicago X John Berg Osvojil/a [223]
Najboljši instrumentalni in vokalni aranžma »If You Leave Me Now« James William Guercio & Jimmie Haskell Osvojil/a [54]
Najboljša vokalna pop izvedba skupine »If You Leave Me Now« Chicago Osvojil/a [22][223]
1980 Najboljša naslovnica albuma Chicago 13 Tony Lane Nominiran/a [224]
1981 Najboljša naslovnica albuma Chicago XIV John Berg Nominiran/a [225]
1983 Najboljša vokalna pop izvedba »Hard to Say I'm Sorry« Chicago Nominiran/a [22][226]
1985 Posnetek leta »Hard Habit to Break« Chicago Nominiran/a [22][227]
Najboljša vokalna pop izvedba skupine »Hard Habit to Break« Chicago Nominiran/a [22]
Najboljši neklasični inženirani album Chicago 17 Humberto Gatica Osvojil/a [54]
Najboljši spremljevalni instrumentalni aranžma »Hard Habit to Break« David Foster & Jeremy Lubbock Osvojil/a [54]
Najboljši vokalni aranžma za več glasov »Hard Habit to Break« David Foster & Peter Cetera Nominiran/a [228][229][230]
1986 Album leta We Are The World-USA For Africa/The Album (Album) Chicago & ostali izvajalci albuma Nominiran/a [22]
2014 Grammy Hall of Fame The Chicago Transit Authority Inductee [231]
Billboardove nagrade
  • 1971: Top Album Artist[232]
  • 1971: Top Album Group[233]
  • 1971: Trendsetter Award (za rekord v Carnegie Hallu)[36]
Playboyjeve nagrade
Glavni članek: Playboy.
  • 1971: Anketa bralcev All-Star: Best Instrumental Combo, Playboy Jazz & Pop anketa[234][235][236][237]
  • 1971: Best Small-Combo LP: Chicago, Playboy Jazz & Pop anketa[234]
  • 1972: Anketa bralcev All-Star: Best Instrumental Combo, Playboy Jazz & Pop anketa[238][239][237]
  • 1973: Anketa glasbenikov All-Star: Best Instrumental Combo, Playboy Jazz & Pop anketa[240]
  • 1973: Anketa bralcev All-Star: Best Instrumental Combo, Playboy Jazz & Pop anketa[240][237]
  • 1973: Best Small-Combo LP: Chicago V, Playboy Jazz & Pop anketa[240][237]
Ostala priznanja

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 Ruhlmann, William. Chicago. Biography, AllMusic. Pridobljeno dne 4. december 2018.
  2. ↑ »Chicago to perform April 7 in Amphitheatre«. The St. Augustine Record (v angleščini). 10. december 2012. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  3. ↑ Kevan, Paul (15. september 2008). »Top 100 artists of all time«. Metro. Associated Newspapers Limited. Pridobljeno 18. februarja 2017.
  4. ↑ »Legendary 'Chicago' to Play Opening Day Ford Motor Company presenting July 26 performance on AeroShell Square«. warbirds-eaa.org. 26. februar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2018. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  5. ↑ »Greatest of All Time Hot 100 Artists : Page 1«. Billboard. 10. oktober 2015. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  6. ↑ »Greatest of All Time Billboard 200 Artists : Page 1«. Billboard. 10. oktober 2015. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-09-30. https://web.archive.org/web/20170930035745/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_5.html. Pridobljeno 4. december 2018. 
  8. ↑ »Gold & Platinum – RIAA, Artist Tallies«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  9. ↑ »Gold and Platinum – Top Selling Artists« (v angleščini). Recording Industry Association of America. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2007. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  10. ↑ »Gold and Platinum – Artist Tallies« (v angleščini). Recording Industry Association of America. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2013. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  11. ↑ 11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,09 11,10 11,11 11,12 »Chicago - Chart history | Billboard 200«. www.billboard.com (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  12. ↑ 12,00 12,01 12,02 12,03 12,04 12,05 12,06 12,07 12,08 12,09 12,10 12,11 12,12 12,13 12,14 »Chicago – Chart history The Hot 100«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  13. ↑ »Chicago«. Rock & Roll Hall of Fame (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 »Songwriters Hall Of Fame Announces 2017 Inductees« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega dne 22. februarja 2017. Pridobljeno 4. decembra 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  15. ↑ 15,0 15,1 »2017 Songwriters Hall of Fame inductees announced«. WOMC (v angleščini). CBS Interactive Inc. 22. februar 2017. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 16,6 Seraphine, Danny (2011). Street Player: My Chicago Story (v angleščini). John Wiley & Sons, Inc. ISBN 978-0-470-41683-9.
  17. ↑ Williams, Jim (14. februar 2016). »Robert Lamm, Founding Member Of Chicago, Looks Back On Band's History Ahead Of Rock Hall Of Fame Induction«. CBSChicago (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  18. ↑ Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-02-14. https://web.archive.org/web/20160214052811/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_1.html. Pridobljeno 4. december 2018. 
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-02-13. https://web.archive.org/web/20160213201745/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_3.html. Pridobljeno 4. december 2018. 
  20. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago Transit Authority - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  21. ↑ Murrells, Joseph (1978). The Book of Golden Discs (v angleščini) (2nd izd.). London: Barrie and Jenkins Ltd. str. 255–256. ISBN 0-214-20512-6.
  22. ↑ 22,00 22,01 22,02 22,03 22,04 22,05 22,06 22,07 22,08 22,09 22,10 22,11 22,12 22,13 22,14 22,15 »Grammy Awards: Chicago«. The Recording Academy. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  23. ↑ Kershner, Jim (21. september 2008). »Cetera lends voice to SuperPops opener«. The Spokesman-Review (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  24. ↑ Deriso, Nick (15. avgust 2015). »Gregg Rolie remembers Santana breakthrough at Woodstock«. Something Else! (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  25. ↑ »Concert Vault Restores Pinnacle Moment In Rock History« (tiskovna objava) (v angleščini). Concert Vault. PR Newswire. 27. februar 2013. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  26. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago II - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  27. ↑ Lamm, Robert (15. junij 2009). Intervju z Devon Maloney. "Chicago Comes to Agganis" (v en). BU Today (Boston, Massachusetts, U.S.A.: Boston University). http://www.bu.edu/today/2009/chicago-comes-to-agganis/. Pridobljeno 5. december 2018. "It's a reference to time. It's a song about writing the song, and I looked at my watch while I was writing and it was 25 minutes to four in the morning, or maybe 26." 
  28. ↑ Wright, Jeb. »CRR Interview – Chicago's Lee Loughnane: Feelin' Stronger Everyday« (v angleščini). classicrockrevisited.com. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  29. ↑ Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-10-24. https://web.archive.org/web/20171024112742/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_4.html. Pridobljeno 5. december 2018. 
  30. ↑ Chicago (1970) (v en). Chicago (album) (Vinyl LP cover liner notes). ZDA: Columbia. KGP 24 CS 9962 XSM 151734. 
  31. ↑ 31,0 31,1 »Gold & Platinum - RIAA«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 5. decembra 2018.
  32. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago III - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  33. ↑ Planer, Lindsay. »At Carnegie Hall, Vols. 1-4 (Chicago IV) - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  34. ↑ »the akron«. The Los Angeles Times (v angleščini). Los Angeles, Kalifornija, ZDA. 6. november 1971. str. 6(Part 1)(advertisement). Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  35. ↑ Mendoza, Henry (9. november 1971). »'Chicago at Carnegie Hall' Called Superb«. The San Bernardino County Sun (v angleščini). San Bernardino, Kalifornija, ZDA: Gannett. str. A-13. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  36. ↑ 36,0 36,1 »Talent in Action: Billboard 1972 Trendsetter Awards«. Billboard (v angleščini). Zv. 83, št. 52. New York, NY: Billboard Publications, Inc. 25. december 1971. str. TA-4, TA-20 – prek Google Books.
  37. ↑ Seraphine, Danny (22. september 2013) (v en) (audio). Danny Seraphine on Outsight Radio Hours. Intervju z Tom Schulte. Archive.org. https://archive.org/download/SeraphineDannyOnORH. Pridobljeno 10. december 2018. 
  38. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago V - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  39. ↑ »Billboard #1 Jazz Albums of 1973« (v angleščini). jazzlps.wordpress.com. 29. januar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2018. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  40. ↑ »Billboard Magazine (USA) Weekly Single Charts From 1972«. Hits of All Decades (v angleščini). Designs with Hope. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  41. ↑ »1972: all charts«. Weekly Top 40 (v angleščini). Eagle Media/JTMichaelson. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  42. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago VI - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  43. ↑ 43,0 43,1 43,2 43,3 43,4 43,5 43,6 43,7 Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-02-13. https://web.archive.org/web/20160213222057/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_7.html. Pridobljeno 10. december 2018. 
  44. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago VII - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  45. ↑ Torreano, Bradley. »Chicago VIII - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  46. ↑ »1975: all charts«. Weekly Top 40 (v angleščini). Eagle Media/JTMichaelson. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  47. ↑ »Billboard Magazine (USA) Weekly Single Charts From 1975«. Hits of All Decades (v angleščini). Designs with Hope. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  48. ↑ Rockwell, John (14. junij 1975). »Chicago and the Beach Boys, Combined«. The New York Times (v angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  49. ↑ 49,0 49,1 49,2 49,3 »Gold & Platinum - RIAA: Search by Artist«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  50. ↑ Cook, Stephen. »Chicago IX: Chicago's Greatest Hits - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  51. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago X - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  52. ↑ »The Hot 100 – 1976 Archive Charts Archive«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  53. ↑ »Official Singles Chart Top 50 | Official Charts Company for Nov 7, 1976«. www.officialcharts.com (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 54,3 »Grammy Winners Database« (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  55. ↑ »19th Annual Grammy Awards« (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  56. ↑ »Gold & Platinum - RIAA: If You Leave Me Now (single)«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  57. ↑ »Gold & Platinum - RIAA: Chicago X«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  58. ↑ McDonald, Heather (22. april 2017). »When Does an Album Actually Go Platinum?«. The Balance (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  59. ↑ 59,0 59,1 Young, Charles M. (8. december 1976). »Random Notes: Rolling Stone: Capitol out of Lennon suit«. Tallahassee Democrat (v angleščini). str. 26. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  60. ↑ 60,0 60,1 »Platinum All the Way (photo caption)«. Billboard (v angleščini). 88 (49): 4. 4. december 1976. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Google Books.
  61. ↑ 61,0 61,1 61,2 61,3 »American Music Awards Winners Database« (v angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  62. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago XI - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  63. ↑ 63,0 63,1 »Detail view of Movies Page: Electra Glide in Blue« (v angleščini). afi.com. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  64. ↑ 64,0 64,1 »From The Music Capitals of the World: New York«. Billboard (v angleščini). Zv. 85, št. 2. New York, NY: Billboard Publications, Inc. 13. januar 1973. str. 16. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Google Books.
  65. ↑ Zonkel, Phillip (18. september 1995). »Hard habit to break: The men of Chicago just can't stop making new music«. Lancaster Eagle-Gazette (v angleščini). Lancaster, Ohio, ZDA. str. 5, "CoverSTORY" section. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  66. ↑ 66,0 66,1 »Duke Ellington ...We Love You Madly«. Billboard (v angleščini). Zv. 85, št. 6. New York, NY: Billboard Publications, Inc. 10. februar 1973. str. 17. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Google Books.
  67. ↑ 67,0 67,1 Martin, Bob (17. julij 1973). »Al Green on rock special«. Independent (v angleščini). Long Beach, Kalifornija, ZDA. str. C20. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  68. ↑ 68,0 68,1 »'Chicago' Special Recreates Silent Flicks With Music«. Corsicana Daily Sun (v angleščini). Corsicana, Teksas, ZDA. 11. avgust 1974. str. 16. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  69. ↑ 69,0 69,1 Harris, Harry (31. december 1974). »It's Clark Vs. Lombardo at Midnight«. The Philadelphia Inquirer (v angleščini). Philadelphia, Pensilvanija, ZDA. str. 3-C. Pridobljeno 10. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  70. ↑ Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-03-13. https://web.archive.org/web/20160313205646/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_6.html. Pridobljeno 10. december 2018. "the sixth, seventh, eighth, tenth and eleventh albums were done up at Caribou Ranch" 
  71. ↑ Pardini, Peter (Director) (2016). Now More Than Ever: The History of Chicago (dokumentarni film). ZDA: Chicago. Dogodek se je zgodil ob Part VII: I'd Rather Be Rich.
  72. ↑ 72,00 72,01 72,02 72,03 72,04 72,05 72,06 72,07 72,08 72,09 72,10 Ruhlmann, William James (1991) (v en). Chicago Group Portrait (Box Set) (CD booklet archived online). New York, NY: Columbia Records. str. 8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2019-03-28. https://web.archive.org/web/20190328134228/http://aln3.albumlinernotes.com/Chicago_Box_Set_-_Page_8.html. Pridobljeno 10. december 2018. 
  73. ↑ »Terry Kath--Accidentally Shot Himself« (v angleščini). Ultimateclassicrock.com. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  74. ↑ 74,0 74,1 74,2 74,3 74,4 74,5 74,6 Jerome, Jim (16. oktober 1978). »Chicago's 'Alive Again'!«. People Weekly (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2016. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  75. ↑ Planer, Lindsay. »Hot Streets - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  76. ↑ (v en) The Box (Media zaznamki). Rhino Records. 2003. 
  77. ↑ (v en) Hot Streets (album liner notes archived online). New York, NY: Columbia Records. 1978. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-02-11. https://web.archive.org/web/20170211080602/http://aln2.albumlinernotes.com/Hot_Streets.html. Pridobljeno 10. december 2018. 
  78. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago 13 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  79. ↑ Smith, Matt (26. marec 2016). »Sweet home Chicago«. Cleburne Times-Review (v angleščini). Cleburne, Teksas, ZDA: Kay Helms. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  80. ↑ Planer, Lindsay. »Chicago XIV - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  81. ↑ 81,0 81,1 Koshatka, Edgar (21. september 1980). »Chicago's welcome comeback«. The Philadelphia Inquirer (v angleščini). Philadelphia, Pensilvanija, ZDA. str. 8-I. Pridobljeno 11. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  82. ↑ Liebman, Jon (10. julij 2017). »Bob Lizik: Exclusive interview with FBPO's Jon Liebman«. For Bass Players Only (v angleščini). Pridobljeno 11. decembra 2018.
  83. ↑ 83,0 83,1 83,2 Van Matre, Lynn (13. junij 1982). »Revitalized Chicago back on road again«. Chicago Tribune (v angleščini). Chicago, Illinois, ZDA. str. 5 (Section 6). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2017. Pridobljeno 11. decembra 2018.
  84. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago 16 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  85. ↑ »AFI Catalog of Feature Films: Summer Lovers«. www.afi.com (v angleščini). American Film Institute. Pridobljeno 11. decembra 2018.
  86. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago 17 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  87. ↑ »Gold & Platinum - RIAA by Artists«. RIAA (v angleščini). Pridobljeno 11. decembra 2018.
  88. ↑ Trust, Gary (29. januar 2010). »Ask Billboard: "Taking Peaks", Nos. 100-1«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 11. decembra 2018.
  89. ↑ 89,0 89,1 Bahr, Jeff (6. oktober 1984). »Chicago hits musical homer«. The Lincoln Star (v angleščini). Lincoln, Nebraska, ZDA. str. 5. Pridobljeno 11. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  90. ↑ Chicago 17 (vinyl LP liner). Warner Bros. Records Inc.. 1984. 9 25060-1. 
  91. ↑ USA for Africa: We Are the World na AllMusic. Pridobljeno 11. december 2018.
  92. ↑ 92,0 92,1 Duffy, Thom (8. marec 1987). »Scheff's Chicago Habit Is Still Hard To Break«. tribunedigital-orlandosentinel (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2017. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  93. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago 18 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  94. ↑ »Chicago 18«. www.chicagotheband.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2017. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  95. ↑ 95,0 95,1 Bishop, Pete (22. oktober 1986). »Chicago brings out old talents, new hits, but fewer fans«. The Pittsburgh Press (v angleščini). Pittsburgh, Pensilvanija, ZDA. str. C8. Pridobljeno 12. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  96. ↑ Heckman, Don (27. november 1986). »Chicago Resounds with More Voice, Less Horn«. The Los Angeles Times (v angleščini). Los Angeles, Kalifornija, ZDA. str. VI-8. Pridobljeno 12. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  97. ↑ Graff, Gary (5. september 1987). »Chicago is faithful to its past and ready to move on«. The Morning Call (v angleščini). Allentown, Pensilvanija, ZDA. KNT News Wire. str. A52, A56. Pridobljeno 12. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  98. ↑ Ruhlmann, William. »Chicago 19 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  99. ↑ Kiss, Tony (4. september 1988). »Chicago Keeps Hits Coming After 20 Years«. Asheville Citizen-Times (v angleščini). Asheville, Severna Karolina, ZDA. str. 1L. Pridobljeno 12. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  100. ↑ »Billboard Hot 100 No. 1 Songs of the Year: 1958-2015«. Billboard (v angleščini). 10. december 2015. Pridobljeno 12. decembra 2018.[mrtva povezava]
  101. ↑ Ruhlmann, William. »Greatest Hits 1982-1989 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  102. ↑ 102,0 102,1 102,2 Bowman, Rob. »Chicago: Biography«. Rock & Roll Hall of Fame (v angleščini). Pridobljeno 12. decembra 2018.
  103. ↑ Burke, Barbara (10. februar 2017). »Tris Imboden finds peace, quiet in Malibu«. Malibu Surfside News (v angleščini). 22nd Century Media, LLC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2017. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  104. ↑ One More Story (CD booklet). Warner Bros. Records Inc.. 1988. str. 13. 9 25704-2. 
  105. ↑ Ruhlmann, William. »Chicago Twenty 1 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  106. ↑ »Chicago – Chart history«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 12. decembra 2018.
  107. ↑ 107,0 107,1 »Chicago« (v angleščini). Walkoffame.com. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  108. ↑ 108,0 108,1 108,2 Payne, Ed (17. junij 2008). »Chicago releases 'lost' album 15 years after recording it«. www.cnn.com (v angleščini). Cable News Network. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  109. ↑ 109,0 109,1 109,2 LeRoy, Dan (2. julij 2008). »Chicago returns with a record that's been sitting on the shelves for 15 years«. Cleveland Scene (v angleščini). Cleveland, Ohio, ZDA: Cleveland Scene. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  110. ↑ Chicago na AllMusic. Pridobljeno 13. december 2018.
  111. ↑ Lauridsen, Morten (november 2007). »Robert Lamm - 2007«. Blue Desert (v angleščini). Pridobljeno 13. decembra 2018.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  112. ↑ Night & Day: Big Band (CD booklet). Beverly Hills, Kalifornija, ZDA: Giant Records. 1995. str. 2. 24615-2. 
  113. ↑ (v en) The Box (CD booklet). Los Angeles, Kalifornija: Rhino Records. 2003. str. 59. R2 73871. 
  114. ↑ Night & Day: Big Band (CD booklet). Beverly Hills, Kalifornija, ZDA: Giant Records. 1995. str. 2. 24615-2. 
  115. ↑ »The Chicago Story: Chapter XII – The Next Duke Ellingtons«. www.chicagotheband.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. januarja 2017. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  116. ↑ 116,0 116,1 Eisenberg, Sherri (1997). »Montpelier Winter 1997: Sound and Screen«. www.jmu.edu (v angleščini). James Madison University. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  117. ↑ Ruhlmann, William. »Chicago 25: The Christmas Album - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  118. ↑ Sullivan, Denise. »Chicago XXVI -- The Live Album - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  119. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »The Very Best of Chicago: Only the Beginning - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  120. ↑ 120,0 120,1 »Chicago: Behind the Music #133«. VH1 (v angleščini). 15. oktober 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2017. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  121. ↑ »Chicago, Earth, Wind & Fire reunite for summer tour« (v angleščini). CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2009. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  122. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago XXX - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  123. ↑ 123,0 123,1 »Chicago moving to Las Vegas?«. Las Vegas Sun (v angleščini). Las Vegas, Nevada, ZDA: Las Vegas Sun. 8. marec 2006. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  124. ↑ »Their kind of band, Chicago is«. Orange County Register (v angleščini). Anaheim, Kalifornija, ZDA: Southern California News Group. 9. julij 2006. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  125. ↑ Weatherford, Mike (10. oktober 2008). »Chicago«. Las Vegas Review-Journal (v angleščini). Las Vegas Review-Journal, Inc. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  126. ↑ 126,0 126,1 Curtin, Mike (27. julij 2006). »Old acts show some flash at SPAC«. Glens Falls Post-Star (v angleščini). Glens Falls, New York, ZDA: Robert Forcey. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  127. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »The Best of Chicago: 40th Anniversary Edition - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  128. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Stone of Sisyphus: XXXII - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  129. ↑ 129,0 129,1 Pound, Kara (3. april 2009). »Chicago | StAugustine.com« (v angleščini). St. Augustine, Florida, ZDA: staugustine.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2017. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  130. ↑ 130,0 130,1 130,2 130,3 130,4 Lifton, Dave (27. maj 2012). »Drew Hester Leaves Chicago«. Ultimate Classic Rock (v angleščini). Pridobljeno 13. decembra 2018.
  131. ↑ Champlin, Bill (1. junij 2011) (v en). Bill Champlin, formerly of Chicago: Something Else! Interview. Intervju z Nick Deriso. http://somethingelsereviews.com/2011/06/01/something-else-interview-bill-champlin-formerly-of-chicago/. Pridobljeno 13. december 2018. 
  132. ↑ 132,0 132,1 Payne, Ed (11. avgust 2009). »Musician Bill Champlin leaves Chicago«. www.cnn.com (v angleščini). Cable News Network. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  133. ↑ Reitz, Allison (18. december 2009). »Chicago, Doobie Brothers tour rolls out co-headlining dates for summer 2010 | TicketNews«. www.ticketnews.com (v angleščini). TicketNews. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  134. ↑ Dretzka, Gary (14. junij 2012). »Movie City News: Chicago in Chicago: Blu-ray«. moviecitynews.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  135. ↑ Berman, Craig (27. maj 2010). »'Idol' voters make DeWyze choice«. Today (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. maja 2010. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  136. ↑ »Chicago with the Colorado Symphony«. www.artscomplex.com (v angleščini). City and County of Denver. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  137. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »O Christmas Three - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  138. ↑ 138,0 138,1 Wardlaw, Matt (28. september 2011). »Chicago Reveal More Details About Holiday Album«. Ultimate Classic Rock (v angleščini). Loudwire Network. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  139. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago XXXIV: Live in '75 - Chicago | Songs, Reviews, Credits | AllMusic«. AllMusic. Pridobljeno 19. decembra 2018.
  140. ↑ »Chicago and Doobie Brothers Announce 2012 Tour« (v angleščini). Ultimateclassicrock.com. 27. junij 2012. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  141. ↑ 141,0 141,1 141,2 Santos, Sandra (6. maj 2015). »After nearly 50 years, Chicago still on the road and rocking«. San Antonio Express-News (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018. Chicago's newest member, percussionist Walfredo Reyes Jr., came to the band in a fun way a few years ago, Scheff said. Reyes' brother, percussionist Daniel de los Reyes, was originally touring with the band, but had also been playing with the Zac Brown Band. When scheduling conflicts arose, Reyes would fill in for his brother. De Los Reyes eventually joined the Zac Brown Band on their tour full-time, so Reyes was invited to join Chicago full-time, as well.
  142. ↑ »Front Row King« (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  143. ↑ »Walfredo Reyes Jr« (v angleščini). Chicago. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2013. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  144. ↑ »Walfredo Reyes Jr« (v angleščini). Walfredo Reyes Jr. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  145. ↑ 145,0 145,1 »Clear History«. IMDb (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2016. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  146. ↑ »"Now" Chicago XXXVI« (v angleščini). Chicago Records. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. januarja 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  147. ↑ Polkow, Dennis (8. januar 2014). »Chicago returns home — to the Chicago Symphony Orchestra«. CSO Sounds and Stories (v angleščini). Chicago Symphony Orchestra Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  148. ↑ »Chicago at Symphony Hall« (v angleščini). Allmusic. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  149. ↑ Chicago (Official Page) (4. september 2018). »Chicago at Symphony Hall« (v angleščini). Facebook. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  150. ↑ Haskoor, Michael (13. november 2015). »Chicago and Earth, Wind & Fire Announce 2016 Heart And Soul Tour 2.0« (v angleščini). Music Times, LLC. Arhivirano iz spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  151. ↑ Stutz, Colin (8. oktober 2015). »Rock and Roll Hall of Fame 2016 Nominees: Cheap Trick, Chicago & More React«. Billboard.com (v angleščini). Billboard. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  152. ↑ »Cheap Trick, Chicago, Deep Purple + Steve Miller Elected into the Rock and Roll Hall of Fame« (v angleščini). Ultimateclassicrock.com. 17. december 2015. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  153. ↑ »Original 'Chicago' Drummer & Co-Founder Danny Seraphine to Perform at Hall of Fame Induction Ceremony«. BWW (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  154. ↑ 154,0 154,1 Ives, Brian (8. april 2016). »Rock Hall Induction Ceremony 2016 Wrap-Up: Cheap Trick, N.W.A. and More«. Radio.com (v angleščini). CBS Radio, Inc. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  155. ↑ Legaspi, Althea (1. junij 2016). »Bonnie Raitt, Miguel, Chicago in 'Greatest Hits' TV Lineup«. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. oktobra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  156. ↑ »Watch Chicago and Aloe Blacc Sing You're The Inspiration on Greatest Hits«. abc.go.com (v angleščini). ABC. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  157. ↑ 157,0 157,1 157,2 157,3 Sands, David (27. oktober 2016). »Jason Scheff leaves Chicago«. For Bass Players Only (v angleščini). Notehead Media Group. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2016. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  158. ↑ Payne, Ed (4. maj 2016). »Chicago's Jason Scheff 'not fired,' hasn't quit the band, source says«. linkedin.com (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  159. ↑ »Chicago's Jason Scheff Leaves Band After 30 Years ::Chicago News ::antiMusic.com«. www.antimusic.com (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  160. ↑ Nick, DeRiso. »Chicago Replace Longtime Singer and Bassist Jason Scheff«. Ultimate Classic Rock (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  161. ↑ 161,0 161,1 161,2 161,3 161,4 Sculley, Alan (27. julij 2017). »Original Chicago member, still rockin' after 50 years, doesn't mince words«. Virginian-Pilot (v angleščini). Norfolk, Virginija, ZDA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018. Parazaider is still a band member and performs with the group for certain events.
  162. ↑ Sculley, Alan (25. julij 2018). »Chicago Brings New Blood, Classic Hits to KeyBank Pavilion«. TribLive (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018. Original saxophonist Walt Parazaider remains a member of Chicago, but no longer tours on a regular basis with the group.
  163. ↑ 163,0 163,1 »CNN Films Premieres 'NOW MORE THAN EVER: The History of Chicago' on New Year's Day« (tiskovna objava) (v angleščini). Cable News Network. 15. december 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  164. ↑ 164,0 164,1 Farhi, Paul (4. januar 2017). »Why did CNN air a documentary about the band Chicago produced by band members?«. The Washington Post (v angleščini). The Washington Post. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  165. ↑ »Now More Than Ever: The History of Chicago«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2018.
  166. ↑ »Sedona Film Festival - Award Winners: Past Festivals«. sedonafilmfestival.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2013. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  167. ↑ Staff, ISP (28. april 2016). »Film Festival Awards«. Island Sand Paper|Fort Myers Beach News (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  168. ↑ »Chicago's Robert Lamm and James Pankow to be Inducted into Songwriters Hall of Fame«. www.chicagotheband.com (v angleščini). 22. februar 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. januarja 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  169. ↑ »Percussionista Laudir de Oliveira morre, aos 77 anos« (v portugalščini). 17. september 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  170. ↑ Johnson, Jim (18. september 2017). »Chicago: Longtime Percussionist Laudir de Oliveira Has Died«. 104.3 WOMC (v angleščini). Detroit, Michigan, ZDA: CBS Radio Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  171. ↑ Vineberg, Andy (14. januar 2018). »Chicago gets Parx Casino's new Xcite Center off to rousing start«. Bucks County Courier Times (v angleščini). GateHouse Media, LLC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  172. ↑ 172,0 172,1 »Two Chicago Members Leaving Band« (v angleščini). Bestclassicbands.com. 19. januar 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  173. ↑ Biedzynski, Ken (20. januar 2018). »Chicago Done Right; Wally Reyes, Jr. Named As The New Drummer«. beatosblog.com (v angleščini). Beato's Blog. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  174. ↑ 174,0 174,1 174,2 174,3 Payne, Ed (20. januar 2018). »Lead singer Jeff Coffey exits Chicago, second member to leave band in a week«. 12 KFVS (v angleščini). Cape Girardeau, Misuri, ZDA: Raycom Media. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2018. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  175. ↑ 175,0 175,1 175,2 175,3 Lifton, Dave (21. januar 2018). »Drummer Tris Imboden Quits Chicago«. Ultimate Classic Rock (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  176. ↑ 176,0 176,1 »Chicago Kicks Off Their 2018 Tour«. www.chicagotheband.com (v angleščini). Chicago Media. 29. januar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. januarja 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  177. ↑ Iahn, Buddy (29. januar 2018). »Chicago performing 'Chicago II' in entirety | The Music Universe«. The Music Universe (v angleščini). Pridobljeno 15. decembra 2018.
  178. ↑ Giles, Jeff (12. februar 2018). »Chicago Announce 'VI Decades Live' Box«. Ultimate Classic Rock (v angleščini). Loudwire Network. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  179. ↑ Sculley, Alan (16. maj 2018). »Chicago: 'The world's longest encore'«. Connect Savannah (v angleščini). Savannah, Georgia, ZDA: Connect Savannah. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  180. ↑ Clark, Jeff (31. oktober 2017). »Chicago's Robert Lamm on Revisiting 'Chicago II' and the Band's Long and Winding Road« (v angleščini). Sun Herald. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  181. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Chicago II: Live on Soundstage« (v angleščini). AllMusic. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  182. ↑ 182,0 182,1 »Band Members – Chicago«. chicagotheband.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  183. ↑ »Tribute to Founding Members – Chicago«. chicagotheband.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  184. ↑ 184,0 184,1 Durchholz, Daniel (22. junij 2017). »Chicago delivers a satisfying career retrospective but pulls a political punch«. stltoday.com (v angleščini). Pridobljeno 15. decembra 2018.
  185. ↑ 185,0 185,1 Price, Robert (10. avgust 2017). »Chicago feeling 50 years young«. New Jersey Herald (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2017. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  186. ↑ Best Classic Bands Staff (25. september 2018). »Chicago to Release Live Albums From 1970 & 2017«. BestClassicBands.com (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  187. ↑ »Chicago: Greatest Hits Live« (v angleščini). AllMusic. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2018. Pridobljeno 15. decembra 2018.
  188. ↑ 188,0 188,1 188,2 188,3 188,4 Berg, John (30. oktober 2007) (v en). Across the Graphic Universe: an Interview with John Berg. Intervju z Paul Nini. American Institute of Graphic Arts. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-10-24. https://web.archive.org/web/20131024102643/http://www.aiga.org/across-the-graphic-universe-an-interview-with-john-berg/. Pridobljeno 16. december 2018. 
  189. ↑ 189,0 189,1 189,2 Jacobson, Aileen (23. november 2012). »Album Covers That Are as Evocative as the Music«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 16. decembra 2018.
  190. ↑ 190,0 190,1 Fox, Margalit (12. oktober 2015). »John Berg, Art Director Who Made Album Covers Sing, Dies at 83«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 16. decembra 2018.
  191. ↑ 191,0 191,1 191,2 Meggs, Philip B. (1989). Type and Image: The Language of Graphic Design (book) (v angleščini). New York: Van Nostrand Reinhold. str. 59. ISBN 9780442258467. OCLC 18191210. Pridobljeno 16. decembra 2018.
  192. ↑ Verity, Michael (15. marec 2011). »Every Picture Tells A Story: The Iconic Chicago Logo« (v angleščini). CBS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2013. Pridobljeno 16. decembra 2018.
  193. ↑ Nick Fasciano, credits at AllMusic na AllMusic. Pridobljeno 16. december 2018.
  194. ↑ »Grammy Winners Database« (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  195. ↑ Newman, Melinda (5. januar 1985). »Talent in Action: Chicago«. Billboard (v angleščini). Zv. 97, št. 1. New York: Billboard Publications, Inc. str. 42. Pridobljeno 17. decembra 2018 – prek Google Books.
  196. ↑ 196,0 196,1 »Steve Jankowski..The Official Site«. www.stevejankowski.com (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  197. ↑ Burnes, John (11. junij 1992). »Chicago Seems Merely to 'Cover' Own Material«. St. Louis Post-Dispatch (v angleščini). St. Louis, Misuri, ZDA. Pridobljeno 17. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  198. ↑ Lauridsen, Morten (november 2007). »Robert Lamm - 2007«. Blue Desert (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  199. ↑ Dimopoulos, Thomas (21. junij 2002). »Chicago brings its brass to town Sunday«. The Saratogian (v angleščini). Saratoga Springs, New York, ZDA. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  200. ↑ Flory, Julie Hail (30. oktober 2006). »Chicago to Perform with Notre Dame Band«. Notre Dame News (v angleščini). Notre Dame, Indiana, ZDA: University of Notre Dame. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  201. ↑ Korson, Gerald (7. julij 2008). »'Chicago' musician releases CD of St. Alphonsus hymns«. www.catholicvoiceoakland.org (v angleščini). Oakland, Kalifornija, ZDA: Roman Catholic Diocese of Oakland, CA. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  202. ↑ Brainard, Karen (15. avgust 2011). »RHS student takes stage with Chicago - Ramona Sentinel«. www.sandiegouniontribune.com (v angleščini). Ramona, Kalifornija, ZDA: Ramona Sentinel. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  203. ↑ Saldaña, Hector (3. avgust 2011). »Chicago fans should expect a night of infectious fun, dancing«. San Antonio Express-News (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  204. ↑ 204,0 204,1 Gabel, Sue (11. april 2015). »Chicago announces 2015 spring and summer tour in North America«. AXS (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2016. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  205. ↑ Yarborough, Chuck (21. maj 2014). »Chicago's sold-out Hard Rock Rocksino show proves band is getting stronger every day (Review)«. cleveland.com (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  206. ↑ Perciaccante, Mike (1. september 2012). »The Doobie Brothers and Chicago: Wantagh, NY, August 18, 2012«. All About Jazz (v angleščini). All About Jazz. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  207. ↑ Olson, Cathy Applefeld (7. junij 2017). »Chicago's Jimmy Pankow on Band's 50th Anniversary & What's Next for Them«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  208. ↑ 208,0 208,1 Clark, Jeff (19. marec 2018). »This Rock and Roll Hall of Fame band is getting 'stronger everyday' in its 51st year of performing«. SunHerald (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  209. ↑ »ICYMI: Chicago at The Venetian is a Trip Through Time«. Vegas Seven (v angleščini). 8. februar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2018. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  210. ↑ 210,0 210,1 Murphy, Jocelyn (24. junij 2018). »Diving Deep: Chicago revisits classics for tour«. NWADG.com (v angleščini). Northwest Arkansas Newspapers LLC. (NWA Media). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2018. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  211. ↑ McQueen, Max (8. december 1992). »Video Views: Danny, Mel and Joe are 'Lethal' stooges«. Indiana Gazette (v angleščini). Indiana, Pensilvanija, ZDA. Cox News Service. str. 22. Pridobljeno 17. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  212. ↑ Applefield, Catherine (ur.) (16. april 1994). »Video Previews: Music«. Billboard (v angleščini). Howard Lander. str. 74. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  213. ↑ McGowan, Chris (9. september 1995). »Laser Scans: Lumivision«. Billboard (v angleščini). Howard Lander. str. 106. Pridobljeno 17. decembra 2018 – prek Google Books.
  214. ↑ Crossett, John (Februar 2005). »Soundstage Presents Chicago – Live in Concert, Soundstage Presents Michael McDonald – Live in Concert«. www.soundstage.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2005. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  215. ↑ »Chicago and Earth, Wind & Fire to Be Presented with Platinum Award for Best-Selling Concert DVD; Image Entertainment CEO to Present Award During Live Performance at the Greek Theatre, Marking First Platinum DVD for Both Groups«. www.businesswire.com (tiskovna objava) (v angleščini). Honig Company. Business Wire. 5. september 2005. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  216. ↑ Beck, Marilyn (19. junij 1992). »His Kind of Group Chicago Is«. The Courier-Journal (v angleščini). Louisville, Kentucky, ZDA. Tribune Media Services. str. C2. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  217. ↑ Morris, Chris (4. julij 1992). »The Blitz: Concerted Efforts«. Billboard. Howard Lander. str. 32 – prek Google Books.
  218. ↑ »CHICAGO WILL PLAY ITS ENDURING TUNES JULY 17«. Deseret News (v angleščini). Utah, ZDA. 10. julij 1992. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. oktobra 2017. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  219. ↑ Dalton, Stephen (23. september 2016). »'The Terry Kath Experience': Film Review | TIFF 2016«. The Hollywood Reporter (v angleščini). Pridobljeno 18. decembra 2018.
  220. ↑ Bailey, Cameron (2016). »The Terry Kath Experience«. tiff.net (v angleščini). Toronto International Film Festival. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. avgusta 2016. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  221. ↑ 221,0 221,1 221,2 »Grammy Award Nominees and Winners – 1971« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  222. ↑ »Grammy Award Nominees and Winners – 1974« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  223. ↑ 223,0 223,1 223,2 223,3 »Grammy Award Nominees« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  224. ↑ »Grammy Award Nominees and Winners – 1980« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  225. ↑ »Grammy Award Nominees and Winners – 1981« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  226. ↑ »Grammy Award Nominees and Winners – 1983« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  227. ↑ »Grammy Award Nominees« (v angleščini). awardsandshows.com. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  228. ↑ »David Foster: Man In Motion: Grammy Nominations and Awards«. Billboard (v angleščini). Zv. 98, št. 30. New York: Billboard Publications, Inc. 26. julij 1986. str. D-16. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Google Books.
  229. ↑ »Grammys: Artists: Peter Cetera«. GRAMMY.com (v angleščini). 14. maj 2017. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  230. ↑ »Grammys: Artists: David Foster«. GRAMMY.com (v angleščini). 14. maj 2017. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  231. ↑ »2014 Grammy Hall Of Fame® Inductees« (v angleščini). grammy.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. januarja 2017. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  232. ↑ »Talent in Action: Top Album Artists«. Billboard (v angleščini). Zv. 83, št. 52. New York, NY: Billboard Publications, Inc. 25. december 1971. str. TA-4, TA-24. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Google Books.
  233. ↑ »Talent in Action: Top Album Duos & Groups«. Billboard (v angleščini). Zv. 83, št. 52. New York, NY: Billboard Publications, Inc. 25. december 1971. str. TA-4, TA-30. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Google Books.
  234. ↑ 234,0 234,1 »Jazz & Pop '71«. Playboy. HMH Publishing Co., Inc. Februar 1971. dosegljivo na, Bondi Data Viewer Arhivirano 2017-10-21 na Wayback Machine.|accessdate=18. december 2018|language=en
  235. ↑ »Jazz, Pop Poll Picks Clapton and Warwick«. Courier-Post (v angleščini). Camden, New Jersey, ZDA. 18. januar 1971. str. 4. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  236. ↑ »Jazz/Rock Merge In Annual Awards«. The Times Herald (v angleščini). Port Huron, Michigan, ZDA. 29. januar 1971. str. 11. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  237. ↑ 237,0 237,1 237,2 237,3 Harral, Don (18. februar 1973). »Chicago To Appear In State Tuesday«. The Lawton Constitution And Morning Press (v angleščini). Lawton, Oklahoma, ZDA. str. 2D. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  238. ↑ »Jazz & Pop '72«. Playboy. HMH Publishing Co., Inc. Februar 1972. dosegljivo na, Bondi Data Viewer Arhivirano 2017-10-21 na Wayback Machine. |accessdate=18. december 2018|language=en
  239. ↑ Feather, Leonard (30. januar 1972). »Poll-Faulting the Playboy Jazz System«. The Los Angeles Times (v angleščini). Los Angeles, Kalifornija, ZDA. str. 40, Calendar section. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  240. ↑ 240,0 240,1 240,2 »Jazz & Pop '73«. Playboy. HMH Publishing Co., Inc. Februar 1973. dosegljivo na, Bondi Data Viewer Arhivirano 2017-10-21 na Wayback Machine. |accessdate=18. december 2018|language=en
  241. ↑ »Mayor Daley praises Chicago«. Idaho Free Press (v angleščini). Nampa, Idaho, ZDA. UPI. 28. avgust 1976. str. B-22. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  242. ↑ »Chicago gives Daley a jersey«. Chicago Tribune (v angleščini). Chicago, Illinois, ZDA. 21. avgust 1976. str. 5, Section 1C. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  243. ↑ »'Sledgehammer' wins«. Fort Lauderdale News (v angleščini). Fort Lauderdale, Florida, ZDA. 28. februar 1987. str. 2A. Pridobljeno 18. decembra 2018 – prek Newspapers.com.
  244. ↑ »Chicago«. Los Angeles Times (v angleščini). Pridobljeno 18. decembra 2018.
  245. ↑ »Rock and Roll Hall of Fame Inductees« (v angleščini). Rockhall.com. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  246. ↑ »Chicago«. Rock & Roll Hall of Fame (v angleščini). Pridobljeno 18. decembra 2018.
  247. ↑ »Peter Cetera Will NOT Be Inducted Into the Songwriters Hall of Fame Tonight«. VVN Music (v angleščini). 15. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2017. Pridobljeno 18. decembra 2018.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Chicago (glasbena skupina).

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Chicago_(glasbena_skupina)&oldid=6297948«