Wikipedija

Antioksidant

Ántioksidánt je molekula, ki lahko upočasni ali prepreči oksidacijo drugih molekul. Oksidacija je kemična reakcija prenosa elektrona iz ene substance na spojino, ki se oksidira (reducent). Pri oksidacijskih reakcijah lahko nastajajo prosti radikali, ki v telesu sprožijo verižne radikalske reakcije, posledice teh pa so lahko poškodbe celic. Antioksidanti prekinejo propagacijsko fazo teh reakcij, saj reagirajo s prostimi radikali in jih tako nevtralizirajo (odstranijo intermediate s prostimi radikali), s tem pa preprečijo oksidacijo drugih molekul. Antioksidanti so dostikrat reducenti, kot so tioli ali polifenoli.

Prostorski model antioksidantnega metabolita glutationa. Rumena krogla predstavlja redoks-aktiven žveplov atom, ki molekuli daje antioksidativne lastnosti. Rdeče, modre, bele in temno sive krogle predstavljajo kisik, dušik, vodik in ogljik.

Čeprav so oksidacijske reakcije ključne za življenje, so lahko tudi usodne. Zaradi tega so živali in rastline razvile kompleksne antioksidantne sisteme z mnogimi tipi antioksidantov, kot so glutation, vitamin C in vitamin E ter multikomponentne encimske sisteme, kot so katalaze, superoksid dismutaze (SOD) in raznovrstne peroksidaze. Nizka raven antioksidantov ali inhibicija delovanja antioksidantnih encimskih sistemov privede do pojava tako imenovanega oksidativnega stresa, ta pa lahko poškoduje ali celo ubije celice.

Ker sklepajo, da je oksidativni stres ključnega pomena pri razvoju in manifestaciji številnih bolezni pri človeku, je raba antioksidantov v farmakologiji podvržena mnogim raziskavam, s poudarkom na uporabi antioksidantov pri zdravljenju kapi in nevrodegenerativnih bolezni. Vendar pa do sedaj še ni razjasnjeno, ali je oksidativni stres vzrok ali posledica bolezni. Dandanes je široko razširjena tudi raba antioksidantov v prehranskih dopolnilih z upanjem na pozitivne učinke na zdravje in preprečevanje bolezni, kot sta rak in ateroskleroze. Čeprav so nekatere študije dokazale pozitivne učinke antioksidantnih pripravkov na zdravje, pa druge obsežne klinične študije niso odkrile pozitivnih učinkov testiranih formulacij, dodatno pa prekomerna uporaba antioksidantnih pripravkov zdravju lahko celo škodi[1]. Poleg uporabnosti v medicini so antioksidanti široko uporabljeni kot konzervansi v prehrambeni in kozmetični industriji ter za preprečevanje degradacije gume in bencina v industriji.

Zgodovina

uredi

Izraz antioksidant se je v začetku uporabljal specifično za substance, ki so preprečevale porabo kisika. Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je bila izvedena obsežna raziskava, posvečena uporabi antioksidantov v pomembnih industrijskih procesih, kot so preprečevanje korozije kovin, vulkanizacija gume in preprečevanje polimerizacije goriv v motorjih z notranjim zgorevanjem.[2]

Zgodnje raziskave pomena antioksidantov v biologiji so bile fokusirane na uporabo antioksidantov za preprečevanje oksidacije nenasičenih maščob, ki povzroči žarkost.[3] Antioksidantno aktivnost so merili s preprosto metodo, kjer je bila maščoba v zaprti posodi izpostavljena kisiku, pri tem pa so merili porabo kisika. Vendar pa je omenjeno področje doživelo revolucijo šele z identifikacijo vitaminov A,C in E kot antioksidantov, kar je privedlo do spoznanja o pomenu antioksidantov v biokemiji živih organizmov.[4][5]

Mehanizme delovanja antioksidantov so začeli raziskovati ob spoznanju, da je za spojino z antioksidantnimi lastnostmi zelo verjetno, da se bo sama hitro oksidirala.[6] Raziskave o mehanizmu preprečevanja lipidne peroksidacije z vitaminom E so privedle do spoznanja, da so antioksidanti pravzaprav močni reducenti, ki preprečujejo oksidativne reakcije tako, da lovijo reaktivne kisikove spojine oz. reaktivne kisikove zvrsti (ROS) in z njimi reagirajo, še preden le-te poškodujejo celice.[7]

Oksidativni izziv v biologiji

uredi
 
Struktura antioksidanta askorbinske kisline (vitamina C)

Velika večina kompleksnih organizmov za svoj obstoj potrebuje kisik, hkrati pa je kisik zelo reaktivna molekula, ki poškoduje celice s tvorbo reaktivnih kisikovih zvrsti, kar je tako imenovan »paradoks metabolizma«.[8] Posledično so živi organizmi razvili kompleksen preplet antioksidantnih metabolitov in encimov, ki v medsebojno povezanem delovanju preprečujejo oksidativne poškodbe celičnih komponent, kot so DNK, beljakovine in lipidi.[9][10] V splošnem antioksidantni sistem bodisi preprečuje nastanek teh škodljivih reaktivnih snovi ali pa jih odstranjuje, še preden lahko poškodujejo vitalne komponente celic.[9][8] Glede na pomembne funkcije reaktivnih kisikovih spojin, kot je celična signalizacija, pa naloga antioksidantnega sistema ni odstranitev oksidantov iz organizma v celoti, pač pa zagotoviti optimalno količino le-teh v celicah.[11]

Med reaktivne kisikove spojine, ki nastajajo v celicah, sodijo vodikov peroksid (H2O2), hipoklorna kislina (HClO) in prosti radikali, kot sta hidroksilni radikal (•OH) in superoksidni anion (O2−).[12] Hidroksilni radikal je še posebej nestabilen in zato hitro in nespecifično reagira z veliko večino bioloških molekul. Nastane iz vodikovega peroksida s kovinsko kataliziranimi redoks reakcijami, kot je Fentonova reakcija.[13] Omenjeni oksidanti lahko poškodujejo celice s sprožitvijo verižnih kemijskih reakcij, kot je lipidna peroksidacija, ali pa z oksidacijo DNK oz. beljakovin.[9] Poškodbe DNK lahko privedejo do mutacij in posledično do razvoja raka, če niso pravočasno popravljene s popravljalnimi mehanizmi[14][15], medtem ko lahko poškodbe beljakovin povzročijo inhibicijo encimov, beljakovinsko denaturacijo in degradacijo.[16]

Med procesom pridobivanja metabolične energije se porablja kisik, pri tem pa nastajajo tudi reaktivne kisikove spojine.[17] Pri tem na več stopnjah dihalne verige kot stranski produkt nastaja superoksidni anion.[18] Med procesom celičnega dihanja je izrednega pomena tudi redukcija koencima Q v kompleksu III, saj na tej stopnji kot intermediat nastaja izredno reaktiven prosti radikal (Q·−). Nestabilen intermediat lahko privede do tako imenovanega »puščanja elektronov«, ko elektroni preidejo neposredno na kisik in nastaja reaktivni superoksidni anion, namesto da bi prenos elektronov potekal preko kontroliranih faz dihalne verige.[19] Prav tako nastajajo reaktivne kisikove zrsti v podobni seriji reakcij v svetlobni fazi fotosinteze pri rastlinah.[20] Nastanek le-teh je vsaj delno zavrt s fotoinhibicijo, v kateri sodelujejo karotenoidi; nastanek reaktivnih kisikovih zvrsti zavira reakcija antioksidantov s predhodno reduciranimi fotosintetskimi reakcijskimi centri.[21]

Presnovki

uredi

Splošni pregled

uredi

Antioksidanti so razdeljeni v dve obsežni skupini, glede na topnost bodisi v vodi (hidrofilni), ali pa v maščobah (lipofilni/hidrofobni). V splošnem hidrofilni antioksidanti reagirajo z oksidanti v citoplazmi celic in v krvni plazmi, lipofilni antioksidanti pa ščitijo celične membrane pred lipidno peroksidacijo.[9] Antioksidante telo dobi s prehrano, ali pa jih sintetizira samo.[10] Različni antioksidanti so v telesu prisotni v zelo različnih koncentracijah in v različnih tkivih. Glutation in ubikinon sta tako prisotna v glavnem v celicah, medtem ko so nekateri drugi, npr. sečna kislina, po telesu bolj enakomerno porazdeljeni (glej spodnjo tabelo).

Zelo kompleksno vprašanje, ki se pojavlja, je relativen pomen posameznih antioksidantov in interakcije med njimi, saj imajo mnogi od metabolitov in encimov medsebojno odvisno in sinergistično delovanje.[22][23] Aktivnost in delovanje posameznega antioksidanta sta torej odvisna od pravilnega delovanja ostalih komponent antioksidantnega sistema.[10] Zaščita, ki jo posamezen antioksidant nudi organizmu, je torej odvisna od njegove koncentracije, reaktivnosti proti določenim reaktivnim kisikovim zvrstem in od stanja, v katerem so ostali antioksidanti, s katerimi interagira.[10]

Nekatere spojine pripomorejo k antioksidantni zaščiti s keliranjem kovinskih ionov, saj s tem preprečijo katalizo nastanka prostih radikalov v celicah. Posebej pomembna je sposobnost sekvestriranja železa, kar je funkcija nekaterih encimov, kot sta transferin in feritin.[24] Tudi nekateri kovinski ioni, kot sta selen in cink, so označeni kot pomembni antioksidantni nutrienti, čeprav sami nimajo antioksidantne aktivnosti, pač pa so kofaktorji antioksidantnih encimov, kot je razloženo v sledečih poglavjih.

Antioksidantni metabolit Topnost Koncentracija v človeškem serumu (μM)[25] Koncentracija v jetrnem tkivu (µmol/kg)
Askorbinska kislina (vitamin C) Voda 50–60[26] 260 (človek)[27]
Glutation Voda 325–650[28] 6,400 (človek)[27]
Lipojska kislina Voda 0.1–0.7[29] 4 – 5 (podgana)[30]
Sečna kislina Voda 200–400[31] 1,600 (človek)[27]
Karoteni Lipidi β-karoten: 0,5–1[32]

retinol (vitamin A): 1–3[33]

5 (človek, celokupni karotenoidi)[34]
α-tokoferol (vitamin E) Lipidi 10–40[33] 50 (človek)[27]
Ubikinol (koencim Q) Lipidi 5[35] 200 (človek)[36]

Askorbinska kislina

uredi

Askorbinska kislina ali vitamin C je monosaharidni antioksidant, ki ga najdemo tako pri živalih, kot tudi pri rastlinah.[37] Ker ga človeško telo ne more sintetizirati, je potreben vnos s hrano in je zato vitamin. Večina drugih živali lahko vitamin C sintetizira sama, zato ga v prehrani ne potrebujejo.[38] V celicah se po reakciji z glutationom, ki jo katalizirajo encimi protein disulfid izomeraze in glutaredoksini, nahaja v reducirani obliki.[39][40] V takšni obliki je močan reducent, zaradi česar lahko reducira ter s tem nevtralizira reaktivne kisikove zvrsti, kot je vodikov peroksid.[41] Poleg direktnega antioksidantnega delovanja je substrat za antioksidantni encim askorbat peroksidazo, kar je še posebej pomembno za obrambo proti stresu pri rastlinah.[42]

Glutation

uredi
 
Radikalski mehanizem lipidne peroksidacije

Glutation je peptid, ki vsebuje aminokislino cistein, in je prisoten praktično pri vseh aerobnih organizmih.[43] Ker ga sintetizirajo celice iz osnovnih aminokislin, ga ni potrebno vnašati s hrano.[44] Antioksidantne lastnosti glutationa so posledica prisotnosti tiolne skupine v cisteinu. Ta je reducent, ki se lahko reverzibilno oksidira in nato ponovno reducira. Po reakciji z encimom glutation reduktazo se glutation v celicah nahaja v reducirani obliki, kot tak pa reducira druge prisotne metabolite ali oksidante same.[39] Zaradi visoke koncentracije in ključne vloge pri vzdrževanju celičnega redoks stanja, je glutation eden najpomembnejših celičnih antioksidantov.[43]

Melatonin

uredi

Melatonin je močan antioksidant, ki zlahka prehaja celične membrane in krvno-možgansko pregrado.[45] Za razliko od ostalih antioksidantov ni podvržen cikličnim redoks reakcijam, reverzibilni oksidaciji in redukciji. Redoks cikel omogoča drugim antioksidantom, kot je vitamin C, da delujejo tudi prooksidantno, medtem ko melatonin po oksidaciji ne more biti reduciran, saj s prostimi radikali tvori več stabilnih produktov. Zaradi te lastnosti je tako imenovan terminalni ali samomorilski antioksidant.[46]

Tokoferoli in tokotrienoli (vitamin E)

uredi

Vitamin E je skupno ime za osem sorodnih tokoferolov in tokotrienolov, ki so lipofilni vitamini z antioksidantnimi lastnostmi.[47][48] Med njimi je najbolj raziskan α-tokoferol, ki ima največjo biorazpoložljivost – od vseh oblik vitamina E ga telo najhitreje in najbolje absorbira ter metabolizira.[49]

Po nekaterih trditvah naj bi bil α-tokoferol najpomembnejši lipofilni antioksidant, ki ščiti membrane pred oksidacijo, saj reagira s prostimi lipidnimi radikali, ki nastajajo pri verižni reakciji lipidne peroksidacije.[47][50] S tem nevtralizira/odstrani proste radikale in prepreči nadaljevanje propagacijske faze omenjene reakcije. Po reakciji z radikalom nastane oksidiran α-tokoferol radikal, ki se z drugimi antioksidanti, kot so askorbat, reatinol ali ubikinol, reciklira nazaj v reducirano obliko.[51]

Kljub dosedanjim dognanjem pa pomen posameznih oblik vitamina E ni razjasnjen.[52][53] Po nekaterih tezah je najpomembnejša funkcija α-tokoferola signalizacija v celici, na antioksidantni metabolizem pa naj ne bi imel bistvenega vpliva.[54][55] Delovanje drugih oblik vitamina E je še manj raziskano, čeprav je γ-tokoferol nukleofil, ki bi lahko reagiral z elektrofilnimi mutageni, tokotrienoli pa bi lahko bili pomembni pri zaščiti nevronov pred poškodbami.[56]

Prooksidantno delovanje

uredi

Antioksidanti, kemijsko reducenti, lahko v organizmu delujejo tudi kot prooksidanti. Tako ima vitamin C ob redukciji vodikovega peroksida antioksidantno delovanje,[57] hkrati pa lahko reducira tudi kovinske ione, ki s Fentonovo reakcijo povzročijo nastanek prostih radikalov.[58][59]

2 Fe3+ + Askorbat → 2 Fe2+ + Dehidroaskorbat
2 Fe2+ + 2 H2O2 → 2 Fe3+ + 2 OH· + 2 OH−

Razmerje antioksidantnih in prooksidantnih učinkov posameznih antioksidantov je področje številnih sodobnih raziskav, vendar pa denimo zgoraj omenjeni vitamin C v telesu izkazuje večinoma antioksidantne učinke.[60][58] Za ostale antioksidante, kot so oblike vitamina E[61] in polifenoli[62], podobnih ustrezih podatkov še ni.

Encimski sistemi

uredi
 
Encimska pot detoksifikacije reaktivnih kisikovih zvrsti

Splošni pregled

uredi

Celice so pred oksidativnim stresom zaščitene ne samo z antioksidanti, pač pa tudi s prepletenim sistemom antioksidantnih encimov.[9][8] Tako denimo superoksid dismutaza superoksid, ki se sprošča pri procesih, kot je oksidativna fosforilacija, le-tega najprej pretvori v vodikov peroksid, ta pa je podvržen nadaljnji redukciji s peroksidazami ali katalazami do končnega produkta vode. Kakor pri antioksidantnih metabolitih, je tudi pri encimskih sistemih težko določiti pomen in prispevek posameznega encima k antioksidantni zaščiti, pri zbiranju informacij pa pomagajo študije na transgenih miškah, ki jim je genetsko odstranjen le en sam encim.[63]

Superoksid dismutaza, katalaza in peroksiredoksini

uredi

Superoksid dismutaze (SOD) so skupina zelo sorodnih encimov, ki katalizirajo razpad superoksidnega aniona na vodikov peroksid in kisik.[64][65] SOD so prisotni praktično v vseh aerobnih celicah in v zunajceličnih tekočinah.[66] Superoksid dismutaza potrebuje za delovanje kot kofaktor kovinski ion, in sicer je odvisno od izocima kofaktor lahko baker, cink, mangan ali železo. Pri človeku se v citosolu nahaja predvsem dismutaza z bakrom ali s cinkom, medtem ko se dismutaza z manganom nahaja v mitohondrijih.[65] V zunajceličnih tekočinah se pojavlja tretja vrsta superoksid dismutaze, ki baker in cink vsebuje v aktivnem mestu.[67] Raziskave na transgenih miših so pokazale, da je za preživetje najpomembnejša mitohondrijska oblika encima. Živali, ki jim je bil genetsko odstranjen ravno ta izocim, so poginile kmalu po rojstvu[68], medtem ko odsotnost citosolne oblike encima povzroči pri transgenih miših nižjo rodnost in odsotnost ekstracelularne oblike skoraj ne povzroča defektov.[63][69] Pri rastlinah se SOD izocimi nahajajo v citosolu in mitohondrijih, v kloroplastih pa se pojavlja od železa odvisna oblika, ki je pri kvasovkah in vretenčarjih ni.[70]

Katalaze so encimi, ki katalizirajo pretvorbo vodikovega peroksida v vodo in kisik, pri tem pa kot kofaktor potrebujejo železov ali manganov atom.[71][72] V večini evkariontskih celic so ti encimi omejeni na peroksisome.[73] So neobičajni encimi, saj kljub temu, da je edini substrat vodikov peroksid, sledijo tako imenovanemu »ping-pong mehanizmu«. Najprej se kofaktor oksidira v reakciji z eno molekulo vodikovega peroksida, regenerira pa se s prenosom vezanega kisika na drugo molekulo substrata.[74] Kljub očitnemu pomenu katalaze pri odstranjevanju vodikovega peroksida iz organizma, ljudje z genetskim pomanjkanjem katalaze (»akatalasemija«) ali transgene miši, ki encima sploh nimajo, le redko kažejo bolezenske znake.[75][76]

 
Kvartana struktura Ahpc, bakterijskega 2-cistein peroksiredoksina iz vrste Salmonella typhimurium.[77]

Peroksiredoksini so peroksidaze, ki katalizirajo redukcijo vodikovega peroksida, organskih peroksidov in peroksinitritov.[78] Razdeljeni so v tri skupine, tipični 2-cistein peroksiredoksini, atipični 2-cistein peroksiredoksini in 1-cistein peroksiredoksini.[79] Vse tri skupine imajo isti mehanizem delovanja, in sicer se redoks aktiven cistein v aktivnem mestu encima s peroksidnim substratom oksidira do sulfenske kisline.[80] Peroksiredoksini imajo v antioksidantnem metabolizmu pomembno vlogo, na kar kaže skrajšana življenjska doba in pogosta hemolitična anemija transgenih miši, ki peroksiredoksina 1 ali 2 nimajo. Pri rastlinah so omenjeni encimi pomembni za odstranjevanje vodikovega peroksida, ki nastaja v kloroplastih.[81][82][83]

Tioreoksinski in glutationski sitem

uredi

Tioredoksinski sitem sestavljata 12 kDa velik protein tioredoksin in tioredoksin reduktaza.[84] Proteini, povezani s tioredoksinom, so prisotni v vseh dosedaj sekveniranih organizmih, medtem ko imajo nekatere rastline, kot je Arabidopsis thaliana, še posebej veliko različnih izoform.[85] Aktivno mesto tioredoksina sestavljata dva sosednja cisteina, ki se lahko reverzibilno spreminjata iz aktivne (reducirane) ditiolne v oksidirano disulfidno obliko. V aktivnem stanju tioredoksin deluje kot učinkovit reucent in kot tak bodisi reducira reaktivne kisikove spojine, ali pa ohranja druge antioksidantne proteine v aktivni reducirani obliki.[86] Po deaktivaciji tioredoksin reduktaza z NADPH kot elektron donorjem regenerira tioredoksin v njegovo aktivno obliko.[87]

Glutationski sistem sestavljajo glutation, glutation reduktaza, glutation peroksidaza in glutation S-transferaza.[43] Ta encimski sistem najdemo tako pri živalih, kot tudi pri rastlinah in mikroorganizmih.[88][43] Glutation peroksidaza, encim s štirimi selenovimi ioni kot kofaktorji, katalizira razpad vodikovega peroksida in organskih hidroperoksidov. Pri živalih obstajajo vsaj štiri izocimne oblike.[89] Glutation peroksidaza 1 je najbolj razširjena oblika encima in je zelo učinkovita pri odstranjevanju vodikovega peroksida, medtem ko je glutation peroksidaza 4 najbolja aktivna prozi lipidnim peroksidom. Presenetljivo je glutation transferaza 1 pogrešljiva, kar se kaže v normalni življenjski dobi transgenih miši, ki te oblike encima nimajo.[90] So pa te miši hipersenzitivne na induciran oksidativni stres.[91] Visoko aktivnost proti lipidnim peroksidom kaže tudi glutation S-transferaza[92], ki je je največ v jetrih. Poleg vloge v antioksidativnem metabolizmu ima ključen pomen tudi pri detoksifikacijskem metabolizmu.[93]

Oksidativni stres pri boleznih

uredi

Predvideva se, da oksidativni stres prispeva k razvoju številnih bolezni, vključno z Alzheimerjevo demenco[94][95], Parkinsonovo boleznijo[96], patološkimi spremembami ob diabetesu[97][98], revmatoidnim artritisom[99] in nevrodegeneracijo pri bolezni motoričnih nevronov.[100] Pri mnogih od naštetih primerov še ni razjasnjeno, ali je oksidativni stres vzrok bolezni, ali pa je posledica in povzroča le manifestacijo simptomov bolezni.[12] Možni alternativni mehanizem nastanka nevrodegenerativnih bolezni je okvarjen aksonski transport mitohondrijev, v katerih se vršijo oksidativni procesi. Primer, pri katerem je povezava med oksidativnim stresom in razvojem bolezni dobro poznana, so kardiovaskularne bolezni. Oksidacija lipoproteina nizke gostote (LDL) sproži proces aterogeneze, ki privede do ateroskleroze in v končni fazi do srčno-žilnih bolezni.[101][102]

Nizkokalorična prehrana pri mnogih živalih podaljša srednjo in maksimalno življenjsko dobo. To bi lahko bilo povezano z zmanjšanjem oksidativnega stresa[103] – čeprav je dosti dokazov o vplivu oksidativnega stresa na staranje pri modelnih organizmih, kot sta Drosophila melanogaster ali Caenorhabditis elegans[104][105], pri sesalcih dokazi niso tako jasni.[106][107][108] Prehrana, bogata s sadjem in zelenjavo, ki vsebujeta veliko antioksidantov, vpliva na boljše zdravje in preprečuje posledice staranja, vendar pa prehranska dopolnila z antioksidanti nimajo bistvenega pomena na proces staranja in je lahko učinek sadja in zelenjave nepovezan z antioksidantnim delovanjem.[109][110] Ena od možnih razlag je, da zaužiti antioksidanti, kot so polifenoli in viatmin E, povzročijo sprembme v drugih delih metabolizma in so dejansko neantioksidantni vplivi tisti, zaradi katerih so antioksidanti pomemben del prehrane.[111][54]

Učinki na zdravje

uredi

Zdravljenje bolezni

uredi

Možgani so zaradi visoke metabolične aktivnosti in povečanega števila polinenasišenih maščobnih kislin, ki so tarča lipodne peroksidacije, še posebej občutljivi na oksidativni stres.[112] Posledično se antioksidanti splošno uporabljajo pri zdravljenju možganskih poškodb. Mimetiki superoksid dismutaze[113], kot sta natrijev tiopental in propofol, se uporabljajo za zdravljenje reperfuzijskih in travmatoloških možganskih poškodb[114], eksperimentalno zdravilo NXY-059[115][116] in ebselen[117] pa se uporabljata pri zdravljenju kapi. Naštete spojine preprečujejo oksidativni stres v nevronih in s tem apoptozo nevronov ter nevrološke poškodbe. V fazi raziskav je tudi uporaba antioksidantov pri zdravljenju nevrodegenerativnih bolezni, kot so Alzheimerjeva demenca, Parkinsonova bolezen in amiotropna lateralna skleroza[118][119] ter uporaba antioksidantov za preprečevanja inducirane izgube sluha.[120]

Preprečevanje bolezni

uredi
 
Struktura polifenolnega antioksidanta resvaretrola

Antioksidanti lahko nevtralizirajo škodljive učinke prostih radikalov na celice.[9] Poleg tega je pri ljudeh, ki uživajo z antioksidanti bogato sadje in zelenjavo, zmanjšano tveganje za srčne in nekatere nevrodegenerativne bolezni[121], obstajajo pa tudi dokazi, da določene vrste sadja in zelenjave pripomorejo k preprečevanju nastanka nekaterih oblik raka.[122] Nekaj dokazov je, da lahko antioksidanti pomagajo preprečevati bolezni, kot so makularna degeneracija[123], zmanjšana imunost zaradi slabe prehrane[124] in nevrodegeneracija.[125] Kljub ključnemu pomenu oksidativnega stresa pri nastanku in razvoju srčno-žilnih bolezni, kontrolirane študije z vitamini antioksidanti niso pokazale signifikantnega vpliva antioksidantov na tveganja za nastanek koronarne srčne bolezni in tudi ne vpliva na hitrost napredovanja bolezni.[126][127] Na podlagi teh opažanj se je oblikoval zaključek, da na kardiovaskularno zdravje ljudi, ki uživajo več sadja in zelenjave vplivajo druge substance (verjetno flavonoidi) oziroma kompleksen sistem več substanc.[128][129]

Predvideva se, da razvoju koronarne srčne bolezni v veliki meri prispeva oksidacija lipoproteina nizke gostote v krvi.[130] Začetne raziskave so pokazale, da so imeli ljudje, ki so jemali pripravke z vitaminom E, zmanjšano tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni. To je privedlo do novih raziskav in vsaj sedem obsežnih kliničnih študij je preučevalo učinke vitamina E, v dnevnih odmerkih 50 mg do 600 mg. Vendar pa nobena od teh študij ni pokazala statistično signifikantnega vpliva na splošno število smrti ali na število smrti zaradi srčno-žilnih bolezni.[131] Še zmeraj ni znano, ali lahko odmerki v omenjenih študijah oziroma v večini prehranskih dopolnil signifikantno vplivajo na zmanjšanje oksidativnega stresa.[132]

Čeprav so se mnoge raziskave ukvarjale s testiranjem učinkov visokih odmerkov antioksidantov, so se v študiji »Supplémentation en Vitamines et Mineraux Antioxydants« (SU.VI.MAX) osredotočili na odmerke, ki so primerljivi s količinami antioksidantov v normalni zdravi prehrani.[133] Preko 12500 francoskih moških in žensk je v povprečju 7,5 let jemalo bodisi antioksidantni pripravek z nizkim odmerkom (120 mg askorbinske kisline, 30 mg vitamina E, 6 mg β-karotena, 100  g selena in 20 mg cinka), ali pa placebo pripravek. Raziskava ni pokazala statistično signifikantnih učinkov antioksidantov na splošno življenjsko dobo, pojavljanje raka in pojavljanje srčno-žilnih bolezni. Vseeno pa je analiza podskupin pokazala 31% zmanjšanje tveganja za nastanek raka pri moških, ne pa tudi pri ženskah.

Velika težava pri uporabi antioksidantov je, da je njihova biološka uporabnost odvisna od mnogih faktorjev. Imajo precej slabe farmakokinetične lastnosti (slaba topnost, slaba permeabilnost, razgradnja v gastrointestinalnem traktu in metabolizem prvega prehoda). Ravno zaradi teh lastnosti antioksidanti niso primerni za vstavljanje v klasične farmacevtske oblike, kot so tablete ali kapsul. Trend razvoja gre v smer novih dostavnih sistemov, kamor bi se ti antioksidanti vstavili in po peroralni aplikaciji prišli na mesto delovanja. Rezultati nekaterih študij na tem področju že kažejo nekaj uspehov.[134]

Mnoga, ki prodajajo prehranska dopolnila in zdravo prehrano, dandanes prodajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo antioksidante, in njihova uporaba v veliko industrijskih državah je zelo razširjena.[135] Pripravki lahko vsebujejo specifične spojine, kot je resveratrol, kombinacijo antioksidantov, kot so »ACES« pripravki, ki vsebujejo β-karoten (provitamin A), vitamin C, vitamin E in selen, ali pa zelišča, ki vsebujejo antioksidante, kot so zeleni čaj ali jiaogulan. Čeprav je določena količina antioksidantov in mineralov v prehrani potrebna, pa obstaja upravičen dvom o koristnosti dodatkov z antioksidanti in če so, kateri antioksidanti v kakšnih količinah so dejansko koristni.[136][137][121]

Na črvu Caenorhabditis elegans je bilo opaženo, da lahko zmerna količina oksidativnega stresa z indukcijo protektivnega odziva na reaktivne kisikove zvrsti podaljša življenjsko dobo.[138] Ta opažanja so v nasprotju z izsledki na kvasovkah Saccharomyces cerevisiae[139], situacija pri sesalcih pa je še manj jasna.[106][107][108]

Telesna vadba

uredi

Med telesno vadbo se lahko poraba kisika poveča tudi za faktor 10 ali več.[140] To privede do močnega povečanja nastanka oksidantov v mišicah in se odraža v mikroskopskih poškodbah tkiva, ki se kažejo kot mišična izčrpanost med vadbo in po njej. Vnetni odziv, še posebej 24 ur po naporni vadbi, je prav tako povezan z oksidativnim stresom. Imunski odziv na poškodbe mišičnega tkiva doseže vrh 2 do 7 dni po vadbi, ko zaradi adaptacijskih mehanizmov dosežemo najboljšo pripravljenost. V tem obdobju v mišicah s pomočjo nevtrofilcev nastajajo prosti radikali, ki odstranjujejo poškodovano tkivo. Prevelika količina antioksidantov lahko inhibira adaptacijske mehanizme in s tem zavira mišično regeneracijo.[141]

Izsledki študij uporabe antioksidantov med intenzivno in naporno vadbo so mešani. Ena od adaptacij na vadbo dokazano krepi telesni antioksidantni obrambni sistem, še posebej glutationski sistem, da se organizem lahko obrani pred povečanim oksidativnim stresom.[142] Možno je, da je ta učinek lahko preventiva pred boleznimi, povezanimi z oksidativnim stresom, kar bi razložilo nižjo incidenco hudih bolezni in boljše zdravje ljudi, ki se redno ukvarjajo z vadbo.[143]

Prav tako študije niso pokazale statistično pomembnega vpliva pripravkov vitamina E na fizično pripravljenost atletov.[144] Po šestih tednih jemanja pripravka z vitaminom E ni bilo opaziti vpliva na poškodbe mišičnih tkiv pri maratonskih tekačih, čeprav ima vitamin E ključno vlogo pri preprečevanju lipidne peroksidacije.[145] Določene raziskave kažejo, da uživanje pripravkov z vitaminom C pred naporno vadbo poveča maksimalno intenziteto in količino vadbe, čeprav ni opaziti večje potrebe po vitaminu C pri športnikih.[146][147] Nekatere druge študije so omenjene izsledke ovrgle, medtem ko izsledki določenih študij celo kažejo, da visoki odmerki vitamina C (do 1000 mg) zavirajo regeneracijo mišic.[148]

Neželeni učinki

uredi
 
Struktura kelatorja kovinskih ionov fitokisline

Kisline, ki so relativno močni reducenti, lahko imajo tudi negativne učinke. Z vezavo kovinskih ionov, kot sta železo in cink, v prebavnem traktu preprečijo njihovo absorpcijo.[149] Pomembnejše med temi kislinami so oksalna kislina, tanini in fitokislina, ki se v velikih količinah nahajajo v hrani rastlinskega izvora.[150] Pomanjkanje kalcija in železa sta pogosta pojava v industrijskih državah, v katerih prehrani je vse manj mesa in veliko fitokisline iz fižola in polnozrnatega kruha.[151]

Živila Prisoten reducent
Kakav in čokolada, špinača, repa in rabarbara.[152] Oksalna kislina
Žita, koruza, stročnice.[153] Fitokislina
Čaj, fižol, zelje.[154][152] Tanini

Nepolarni antioksidanti, kot je glavna sestavina olja nageljnovih žbic eugenol, imajo mejo toksičnosti, ki jo lahko ob nepravilni uporabi nerazredčenih eteričnih olj presežemo.[155] Toksičnost vodotopnih antioksidantov, kot je askorbinska kislina, je manj problematična, saj se te spojine hitro izločajo z urinom.[156] Bolj zaskrbljujoča je dolgoročna toksičnost uživanja velikih doz nekaterih antioksidantov. »The beta-Carotene and Retinol Efficacy Trial« (CARET), študija na bolnikih s pljučnim rakom je pokazala, da je pojavnost raka povečana pri kadilcih, ki so uživali pripravke z β-karotenom in vitaminom A.[157] Tudi nadaljnje študije so omenjene rezultate potrdile.[158]

Ti škodljivi stranski učinki so bili opaženi tudi pri nekadilcih; nedavna metaanaliza, ki je vključevala podatke o približno 230.000 pacientih, je pokazala, da pripravki z β-karotenom, vitaminom A ali vitaminom E povečajo smrtnost, medtem ko za vitamin C ni bilo takšnih ugotovitev.[159] Ob skupnem splošnem pregledu vseh študij omenjenih stranskih učinkov niso opazili, negativne učinke so opazili le ob ločeni analizi sekundarnih preventivnih študij (na pacientih, ki so že bili diagnosticirani).[160] Čeprav so isti avtorji izvedli kasneje obsežnejšo meta-analizo, ki jo je objavila Cochrane Collaboration[161], in so rezultati sovpadali z izsledki nekaterih drugih meta-analiz (vitamin E naj bi povečeval smrtnost[162] in uporaba antioksidantnih pripravkov naj bi povečevala tveganje za nastanek raka na debelem črevesu)[163], pa ti rezultati niso sovpadali z izsledki nekaterih drugih študij, kot je SU.VI.MAX analiza, ki ni pokazala nobenih negativnih učinkov uporabe antioksidantov na zdravje.[133][164][165][166] V splošnem ogromno število študij in meta-analiz ni pokazalo škodljivih učinkov antioksidantov na zdravje, če pa so že rahlo povečali smrtnost, je bilo to na starejših in predhodno obolelih pacientih.[136][121][159]

Čeprav so antioksidanti splošno uporabljeni kot preventiva pred nastankom raka, pa se predvideva, da lahko, paradoksalno, ovirajo samo zdravljenje raka.[167] V rakavih celicah je močno zvišana raven oksidativnega stresa, kar jih naredi bolj ranljive za dodatno induciran oksidativni stres. Z znižanjem ravni oksidativnega stresa v rakavih celicah z antioksidanti verjetno zmanjša učinkovitost kemoterapije in radioterapije.[168] Zaenkrat kaže, da so ta predvidevanja napačna, saj so mnoge klinične študije pokazale nevtralne ali ugodne učinke antioksidantov na terapijo raka.[169][170]

Antioksidanti v hrani in merjenje količine antioksidantov v živilih

uredi
 
Sadje in zelenjava sta dober vir antioksidantov

Merjenje količine antioksidantov v hrani ni preprost postopek, saj zajema veliko število različnih molekul, ki so različno aktivne proti posameznim reaktivnim kisikovim zvrstem. Trenuten industrijski standard v prehrambeni industriji za merjenje celokupne učinkovitosti antioksidantov v živilih, sokovih in prehrambnih aditivih, je kapaciteta absorbance kisikovih radikalov (ORAC – oxygen radical absorbance capacity).[171][172] Druge metode merjenja zajemajo še meritev s Folin-Ciocalteujevim reagentom in trolox (6-hidroksi-2,5,7,8-tetrametilkhroman-2-karboksilna kislina) ekvivalentno antioksidantno kapaciteto.[173] V medicini se za merjenje antioksidantov v plazmi uporabljajo različne metode, med katerimi pa je ORAC verjetno najbolj zanesljiva.[174]

Antioksidanti se v različnih količinah nahajajo v različnih živilih, kot so zelenjava, sadje, žitarice, stročnice in oreški. Nekateri antioksidanti, kot sta likopen in askorbinska kislina, se lahko med dolgim shranjevanjem ali med daljšim kuhanjem uničijo.[175][176] Drugi antioksidanti, kot so polfenolni antioksidanti v čaju in žitaricah, so stabilnejši.[177][178] V splošnem predelana hrana vsebuje manj antioksidantov kot sveža hrana, saj so živila med predelavo lahko izpostavljena kisiku.[179]

Antioksidant Živila, v katerih je zastopan v velikih količinah[180][154][181]
Vitamin C (askorbinska kislina) Sadje and zelenjava
Vitamin E (tokoferoli, tokotrienoli) Rastlinska olja
Polifenolni antioksidanti (resveratrol, flavonoidi) Čaj, kava, soja, sadje, olivno olje, čokolada, cimet, origano in rdeče vino.
Karotenoidi (likopen, karoteni) Sadje in zelenjava

Nekateri antioksidanti nastajajo v telesu in se ne absorbirajo iz tankega črevesa. Primer je glutation, ki v telesu nastane iz ustreznih aminokislin. V črevesju se ves zaužiti glutation razgradi na cistein, glicin in glutaminsko kislino preden se absorbira, zato tudi velike količine zaužitega glutationa praktično nimajo vpliva na koncentracijo omenjene spojine v telesu.[182] Ubikinon (koencim Q) se prav tako zelo slabo absorbira, v telesu pa nastaja v mevalonatnem sistemu.[36]

Uporaba v tehnologiji

uredi

Konzervansi v živilih

uredi

Antioksidanti so pogosto uporabljeni kot aditivi v prehrambni industriji za zaščito hrane pred razgradnjo. Izpostavljenost kisiku in sončni svetlobi sta dva glavna vzroka za oksidacijo v hrani, zato se živila dostikrat hranijo v temnih in nepropustnih kontejnerjih, včasih celo v vosku, kot je to praksa pri skladiščenju kumaric. Ker so antioksidanti pomembni za dihanje rastlin, skladiščenje sadja in zelenjave v anaerobnih kontejnerjih povzroči neprijeten okus ter neprivlačne barve.[183] Zaradi tega je navadno v kontejnerjih za sadje in zelenjavo atmosfera z 8% kisika. Antioksidanti so še posebej pomembni kot konzervansi, saj za razliko od bakterijskih in glivičnih okužb, oksidacijske reakcije še zmeraj hitro potekajo v zmrznjeni in hlajeni hrani.[184] Kot konzervanse uporabljajo askorbinsko kislino (AA, E300), propil galat (PG, E310), tokoferole (E306), terciarni butilhidrokinon (TBHQ), butiliran hidroksianizol (BHA, E320) in butiliran hidroksitoluen (BHT, E321).[185][186]

Molekule, najbolj pogosto podvržene oksidaciji, so nenasičene maščobe; zaradi oksidacije postanejo žarke.[187] Ker so oksidirani lipidi brezbarvni in imajo pogosto neprijeten okus po kovini ali žveplu, je preprečevanje oksidacije v živilih, bogatih z maščobami, še posebej pomembno. Zaradi tega so omenjena živila po navadi konzervirana z dimljenjem, soljenjem ali fermentacijo, namesto s sušenjem. Tudi živila z manj maščobami, kot je sadje, so pred sušenjem z zrakom zaščitena z žveplovimi antioksidanti. Ker je oksidacija dostikrat katalizirana s kovinskimi ioni, živil z veliko maščobami, kot je maslo, ne bi smeli shranjevati v kovinskih vsebnikih ali jih zavijati v aluminijasto folijo. Nekatera živila, kot je olivno olje, so pred oksidacijo zaščitena z naravno prisotnimi antioksidanti, še zmeraj pa so občutljiva na fotooksidacijo.[188]

Industrijska raba

uredi

Nekateri antioksidanti se dodajajo industrijskim izdelkom. Splošno se uporabljajo v gorivih in lubrikantih za preprečevanje oksidacije in v bencinu za preprečevanje polimerizacije, ki povzroča nastanek usedlin v motorjih.[189] Uporabljajo se tudi za preprečevanje razpadanja gume, plastike in adhezivov ter s tem preprečijo izgubo trdnosti in fleksibilnosti omenjenih materialov.[190] V kozmetičnih pripravkih, kot so šminke in vlažilci, so antioksidanti dodani, da preprečijo žarkost.

Aditiv gorivu Komponente[191] Uporaba[191]
AO-22 N,N'-di-2-butil-1,4-pfenilendiamin Turbinska olja, transformatorska olja, hidravlične tekočine, voski in masti
AO-24 N,N'-di-2-butil-1,4-pfenilendiamin] Nizko-temperaturna olja
AO-29 2,6-di-ter-butil-4-metilfenol Turbinska olja, transformatorska olja, hidravlične tekočine, voski,masti in goriva
AO-30 2,4-dimetil-6-ter-butilfenol Reaktivna goriva in bencin (tudi aviacijska goriva)
AO-31 2,4-dimetil-6-ter-butilfenol Reaktivna goriva in bencin (tudi aviacijska goriva)
AO-32 2,4-dimetil-6-ter-butilfenol and 2,6-di-ter-butil-4-metilfenol Reaktivna goriva in bencin (tudi aviacijska goriva)
AO-37 2,6-di-ter-butilfenol Reaktivna goriva in bencin (tudi aviacijska goriva)

Zanimivosti

uredi

Brokoli in beluši imata oba precej dobro antioksidativno delovanje. Ravno zato so bila narejene študije, v katerih so ju med seboj primerjali. Vrednotili so antioksidativno delovanje v beluših, brokoliju in njunih sokovih. V študijah so primerjali vsebnost fenolov in flavonoidov v obeh rastlinah, katera od teh dveh rastlin ima boljše antioksidativno delovanje in katero topilo je najboljše za ekstrakcijo antioksidativnih učinkovin. Da bi dobili čim bolj optimalne rezultate, so za določanje antioksidativnega delovanja uporabili tri različne metode. Vsaka od teh metod ima svoj mehanizem delovanja. V teh študijah so ugotovili, da belušev in brokolijev ekstrakt vsebujeta enako količino fenolov. Prav tako so ugotovili, da beluši vsebujejo večjo količino flavonoidov in da je pri ekstrahiranju teh učinkovin bolje za topilo uporabiti aceton ali metanol kot pa vodo. V primeru uporabe takšnega topila je antioksidativno delovanje teh ekstraktov boljše. Ugotovili so tudi, da je antioksidativo delovanje belušev veliko boljše pri kot pa pri brokoliju. Vzrok za to je verjetno večja količina flavonoidov. Raziskave so podobne izsledke pokazale tudi pri sokovih.[192]

Glej tudi

uredi
  • Nick Lane (2003). Oxygen: The Molecule That Made the World. Oxford University Press. ISBN 0-19-860783-0 (angleško)
  • Barry Halliwell & John M.C. Gutteridge (2007). Free Radicals in Biology and Medicine. Oxford University Press. ISBN 0-19-856869-X (angleško)
  • Jan Pokorny, Nelly Yanishlieva, Michael H. Gordon (2001). Antioxidants in Food: Practical Applications. CRC Press Inc. ISBN 0-8493-1222-1 (angleško)

Opombe in reference

uredi
  1. ↑ Bjelakovic, Goran; Nikolova, Dimitrinka; Gluud, Lise Lotte; Simonetti, Rosa G.; Gluud, Christian (2007). »Mortality in randomized trials of antioxidant supplements for primary and secondary prevention: systematic review and meta-analysis«. JAMA. 297 (8): 842–57. doi:10.1001/jama.297.8.842. PMID 17327526.
  2. ↑ Matill HA (1947). Antioxidants. Annu Rev Biochem 16: 177–192.
  3. ↑ German J (1999). »Food processing and lipid oxidation«. Adv Exp Med Biol. 459: 23–50. PMID 10335367.
  4. ↑ Jacob R (1996). »Three eras of vitamin C discovery«. Subcell Biochem. 25: 1–16. PMID 8821966.
  5. ↑ Knight J (1998). »Free radicals: their history and current status in aging and disease«. Ann Clin Lab Sci. 28 (6): 331–46. PMID 9846200.
  6. ↑ Moreau and Dufraisse, (1922) Comptes Rendus des Séances et Mémoires de la Société de Biologie, 86, 321.
  7. ↑ Wolf G (2005). »The discovery of the antioxidant function of vitamin E: the contribution of Henry A. Mattill«. J Nutr. 135 (3): 363–6. PMID 15735064.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Davies K (1995). »Oxidative stress: the paradox of aerobic life«. Biochem Soc Symp. 61: 1–31. PMID 8660387.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Sies H (1997). »Oxidative stress: oxidants and antioxidants« (PDF). Exp Physiol. 82 (2): 291–5. PMID 9129943.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Vertuani S; Angusti A; Manfredini S (2004). »The antioxidants and pro-antioxidants network: an overview«. Curr Pharm Des. 10 (14): 1677–94. doi:10.2174/1381612043384655. PMID 15134565.
  11. ↑ Rhee SG (Junij 2006). »Cell signaling. H2O2, a necessary evil for cell signaling«. Science (journal). 312 (5782): 1882–3. doi:10.1126/science.1130481. PMID 16809515.
  12. ↑ 12,0 12,1 Valko M; Leibfritz D; Moncol J; Cronin M; Mazur M; Telser J (2007). »Free radicals and antioxidants in normal physiological functions and human disease«. Int J Biochem Cell Biol. 39 (1): 44–84. doi:10.1016/j.biocel.2006.07.001. PMID 16978905.
  13. ↑ Stohs S; Bagchi D (1995). »Oxidative mechanisms in the toxicity of metal ions«. Free Radic Biol Med. 18 (2): 321–36. doi:10.1016/0891-5849(94)00159-H. PMID 7744317.
  14. ↑ Nakabeppu Y; Sakumi K; Sakamoto K; Tsuchimoto D; Tsuzuki T; Nakatsu Y (2006). »Mutagenesis and carcinogenesis caused by the oxidation of nucleic acids«. Biol Chem. 387 (4): 373–9. doi:10.1515/BC.2006.050. PMID 16606334.
  15. ↑ Valko M; Izakovic M; Mazur M; Rhodes C; Telser J (2004). »Role of oxygen radicals in DNA damage and cancer incidence«. Mol Cell Biochem. 266 (1–2): 37–56. doi:10.1023/B:MCBI.0000049134.69131.89. PMID 15646026.
  16. ↑ Stadtman E (1992). »Protein oxidation and aging«. Science. 257 (5074): 1220–4. doi:10.1126/science.1355616. PMID 1355616.
  17. ↑ Raha S; Robinson B (2000). »Mitochondria, oxygen free radicals, disease and aging«. Trends Biochem Sci. 25 (10): 502–8. doi:10.1016/S0968-0004(00)01674-1. PMID 11050436.
  18. ↑ Lenaz G (2001). »The mitochondrial production of reactive oxygen species: mechanisms and implications in human pathology«. IUBMB Life. 52 (3–5): 159–64. doi:10.1080/15216540152845957. PMID 11798028.
  19. ↑ Finkel T; Holbrook NJ (2000). »Oxidants, oxidative stress and the biology of aging«. Nature. 408 (6809): 239–47. doi:10.1038/35041687. PMID 11089981.
  20. ↑ Krieger-Liszkay A (2005). »Singlet oxygen production in photosynthesis«. J Exp Bot. 56 (411): 337–46. doi:10.1093/jxb/erh237. PMID 15310815.
  21. ↑ Szabó I; Bergantino E; Giacometti G (2005). »Light and oxygenic photosynthesis: energy dissipation as a protection mechanism against photo-oxidation«. EMBO Rep. 6 (7): 629–34. doi:10.1038/sj.embor.7400460. PMID 15995679.[mrtva povezava]
  22. ↑ Chaudière J; Ferrari-Iliou R (1999). »Intracellular antioxidants: from chemical to biochemical mechanisms«. Food Chem Toxicol. 37 (9–10): 949–62. doi:10.1016/S0278-6915(99)00090-3. PMID 10541450.
  23. ↑ Sies H (1993). »Strategies of antioxidant defense«. Eur J Biochem. 215 (2): 213–9. doi:10.1111/j.1432-1033.1993.tb18025.x. PMID 7688300.
  24. ↑ Imlay J (2003). »Pathways of oxidative damage«. Annu Rev Microbiol. 57: 395–418. doi:10.1146/annurev.micro.57.030502.090938. PMID 14527285.
  25. ↑ Ames B; Cathcart R; Schwiers E; Hochstein P (1981). »Uric acid provides an antioxidant defense in humans against oxidant- and radical-caused aging and cancer: a hypothesis«. Proc Natl Acad Sci USA. 78 (11): 6858–62. doi:10.1073/pnas.78.11.6858. PMID 6947260.[mrtva povezava]
  26. ↑ Khaw K; Woodhouse P (1995). »Interrelation of vitamin C, infection, haemostatic factors, and cardiovascular disease«. BMJ. 310 (6994): 1559–63. PMID 7787643.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 Evelson P; Travacio M; Repetto M; Escobar J; Llesuy S; Lissi E (2001). »Evaluation of total reactive antioxidant potential (TRAP) of tissue homogenates and their cytosols«. Arch Biochem Biophys. 388 (2): 261–6. doi:10.1006/abbi.2001.2292. PMID 11368163.
  28. ↑ Chen C; Qu L; Li B; Xing L; Jia G; Wang T; Gao Y; Zhang P; Li M; Chen W; Chai Z (2005). »Increased oxidative DNA damage, as assessed by urinary 8-hydroxy-2'-deoxyguanosine concentrations, and serum redox status in persons exposed to mercury«. Clin Chem. 51 (4): 759–67. doi:10.1373/clinchem.2004.042093. PMID 15695327.
  29. ↑ Teichert J; Preiss R (1992). »HPLC-methods for determination of lipoic acid and its reduced form in human plasma«. Int J Clin Pharmacol Ther Toxicol. 30 (11): 511–2. PMID 1490813.
  30. ↑ Akiba S; Matsugo S; Packer L; Konishi T (1998). »Assay of protein-bound lipoic acid in tissues by a new enzymatic method«. Anal Biochem. 258 (2): 299–304. doi:10.1006/abio.1998.2615. PMID 9570844.
  31. ↑ Glantzounis G; Tsimoyiannis E; Kappas A; Galaris D (2005). »Uric acid and oxidative stress«. Curr Pharm Des. 11 (32): 4145–51. doi:10.2174/138161205774913255. PMID 16375736.
  32. ↑ El-Sohemy A; Baylin A; Kabagambe E; Ascherio A; Spiegelman D; Campos H (2002). »Individual carotenoid concentrations in adipose tissue and plasma as biomarkers of dietary intake«. Am J Clin Nutr. 76 (1): 172–9. PMID 12081831.
  33. ↑ 33,0 33,1 Sowell A; Huff D; Yeager P; Caudill S; Gunter E (1994). »Retinol, alpha-tocopherol, lutein/zeaxanthin, beta-cryptoxanthin, lycopene, alpha-carotene, trans-beta-carotene, and four retinyl esters in serum determined simultaneously by reversed-phase HPLC with multiwavelength detection« (PDF). Clin Chem. 40 (3): 411–6. PMID 8131277.
  34. ↑ Stahl W; Schwarz W; Sundquist A; Sies H (1992). »cis-trans isomers of lycopene and beta-carotene in human serum and tissues«. Arch Biochem Biophys. 294 (1): 173–7. doi:10.1016/0003-9861(92)90153-N. PMID 1550343.
  35. ↑ Zita C; Overvad K; Mortensen S; Sindberg C; Moesgaard S; Hunter D (2003). »Serum coenzyme Q10 concentrations in healthy men supplemented with 30 mg or 100 mg coenzyme Q10 for two months in a randomised controlled study«. Biofactors. 18 (1–4): 185–93. PMID 14695934.
  36. ↑ 36,0 36,1 Turunen M; Olsson J; Dallner G (2004). »Metabolism and function of coenzyme Q«. Biochim Biophys Acta. 1660 (1–2): 171–99. doi:10.1016/j.bbamem.2003.11.012. PMID 14757233.
  37. ↑ Smirnoff N (2001). »L-ascorbic acid biosynthesis«. Vitam Horm. 61: 241–66. doi:10.1016/S0083-6729(01)61008-2. PMID 11153268.
  38. ↑ Linster CL; Van Schaftingen E (2007). »Vitamin C. Biosynthesis, recycling and degradation in mammals«. FEBS J. 274 (1): 1–22. doi:10.1111/j.1742-4658.2006.05607.x. PMID 17222174.
  39. ↑ 39,0 39,1 Meister A (1994). »Glutathione-ascorbic acid antioxidant system in animals«. J Biol Chem. 269 (13): 9397–400. PMID 8144521.
  40. ↑ Wells W; Xu D; Yang Y; Rocque P (1990). »Mammalian thioltransferase (glutaredoxin) and protein disulfide isomerase have dehydroascorbate reductase activity«. J Biol Chem. 265 (26): 15361–4. PMID 2394726. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2009. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  41. ↑ Padayatty S s sod. (2003). »Vitamin C as an antioxidant: evaluation of its role in disease prevention«. J Am Coll Nutr. 22 (1): 18–35. PMID 12569111. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2010. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  42. ↑ Shigeoka S s sod. (2002). »Regulation and function of ascorbate peroxidase isoenzymes«. J Exp Bot. 53 (372): 1305–19. doi:10.1093/jexbot/53.372.1305. PMID 11997377.
  43. ↑ 43,0 43,1 43,2 43,3 Meister A; Anderson M (1983). »Glutathione«. Annu Rev Biochem. 52: 711–60. doi:10.1146/annurev.bi.52.070183.003431. PMID 6137189.
  44. ↑ Meister A (1988). »Glutathione metabolism and its selective modification« (PDF). J Biol Chem. 263 (33): 17205–8. PMID 3053703. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. aprila 2008. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  45. ↑ Reiter RJ; Carneiro RC; Oh CS (1997). »Melatonin in relation to cellular antioxidative defense mechanisms«. Horm. Metab. Res. 29 (8): 363–72. PMID 9288572.
  46. ↑ Tan DX; Manchester LC; Reiter RJ; Qi WB; Karbownik M; Calvo JR (2000). »Significance of melatonin in antioxidative defense system: reactions and products«. Biological signals and receptors. 9 (3–4): 137–59. doi:10.1159/000014635. PMID 10899700.
  47. ↑ 47,0 47,1 Herrera E; Barbas C (2001). »Vitamin E: action, metabolism and perspectives«. J Physiol Biochem. 57 (2): 43–56. PMID 11579997.
  48. ↑ Packer L; Weber SU; Rimbach G (2001). »Molecular aspects of alpha-tocotrienol antioxidant action and cell signalling«. J. Nutr. 131 (2): 369S–73S. PMID 11160563.
  49. ↑ Brigelius-Flohé R; Traber M (1999). »Vitamin E: function and metabolism«. FASEB J. 13 (10): 1145–55. PMID 10385606.
  50. ↑ Traber MG; Atkinson J (2007). »Vitamin E, antioxidant and nothing more«. Free Radic. Biol. Med. 43 (1): 4–15. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2007.03.024. PMID 17561088.
  51. ↑ Wang X; Quinn P (1999). »Vitamin E and its function in membranes«. Prog Lipid Res. 38 (4): 309–36. doi:10.1016/S0163-7827(99)00008-9. PMID 10793887.
  52. ↑ Brigelius-Flohé R; Davies KJ (2007). »Is vitamin E an antioxidant, a regulator of signal transduction and gene expression, or a 'junk' food? Comments on the two accompanying papers: "Molecular mechanism of alpha-tocopherol action" by A. Azzi and "Vitamin E, antioxidant and nothing more" by M. Traber and J. Atkinson«. Free Radic. Biol. Med. 43 (1): 2–3. PMID 17561087.
  53. ↑ Atkinson J; Epand RF; Epand RM (2007). »Tocopherols and tocotrienols in membranes: A critical review«. Free Radic. Biol. Med. 44 (5): 739–764. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2007.11.010. PMID 18160049.
  54. ↑ 54,0 54,1 Azzi A (2007). »Molecular mechanism of alpha-tocopherol action«. Free Radic. Biol. Med. 43 (1): 16–21. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2007.03.013. PMID 17561089.
  55. ↑ Zingg JM; Azzi A (2004). »Non-antioxidant activities of vitamin E«. Curr. Med. Chem. 11 (9): 1113–33. PMID 15134510.
  56. ↑ Sen C; Khanna S; Roy S (2006). »Tocotrienols: Vitamin E beyond tocopherols«. Life Sci. 78 (18): 2088–98. doi:10.1016/j.lfs.2005.12.001. PMID 16458936.[mrtva povezava]
  57. ↑ Duarte TL; Lunec J (2005). »Review: When is an antioxidant not an antioxidant? A review of novel actions and reactions of vitamin C«. Free Radic. Res. 39 (7): 671–86. doi:10.1080/10715760500104025. PMID 16036346.
  58. ↑ 58,0 58,1 Carr A; Frei B (1999). »Does vitamin C act as a pro-oxidant under physiological conditions?«. FASEB J. 13 (9): 1007–24. PMID 10336883.
  59. ↑ Stohs SJ; Bagchi D (1995). »Oxidative mechanisms in the toxicity of metal ions«. Free Radic. Biol. Med. 18 (2): 321–36. doi:10.1016/0891-5849(94)00159-H. PMID 7744317.
  60. ↑ Valko M; Morris H; Cronin MT (2005). »Metals, toxicity and oxidative stress«. Curr. Med. Chem. 12 (10): 1161–208. doi:10.2174/0929867053764635. PMID 15892631.
  61. ↑ Schneider C (2005). »Chemistry and biology of vitamin E«. Mol Nutr Food Res. 49 (1): 7–30. doi:10.1002/mnfr.200400049. PMID 15580660.
  62. ↑ Halliwell, B. (2008). »Are polyphenols antioxidants or pro-oxidants? What do we learn from cell culture and in vivo studies?«. Archives of Biochemistry and Biophysics. 476 (2): 107–112. doi:10.1016/j.abb.2008.01.028.
  63. ↑ 63,0 63,1 Ho Y; Magnenat J; Gargano M; Cao J (Oktober 1998). »The nature of antioxidant defense mechanisms: a lesson from transgenic studies«. Environ Health Perspect. 106 Suppl 5: 1219–28. PMID 9788901.[mrtva povezava]
  64. ↑ Zelko I; Mariani T; Folz R (2002). »Superoxide dismutase multigene family: a comparison of the CuZn-SOD (SOD1), Mn-SOD (SOD2), and EC-SOD (SOD3) gene structures, evolution, and expression«. Free Radic Biol Med. 33 (3): 337–49. doi:10.1016/S0891-5849(02)00905-X. PMID 12126755.
  65. ↑ 65,0 65,1 Bannister J; Bannister W; Rotilio G (1987). »Aspects of the structure, function, and applications of superoxide dismutase«. CRC Crit Rev Biochem. 22 (2): 111–80. doi:10.3109/10409238709083738. PMID 3315461.
  66. ↑ Johnson F; Giulivi C (2005). »Superoxide dismutases and their impact upon human health«. Mol Aspects Med. 26 (4–5): 340–52. doi:10.1016/j.mam.2005.07.006. PMID 16099495.
  67. ↑ Nozik-Grayck E; Suliman H; Piantadosi C (2005). »Extracellular superoxide dismutase«. Int J Biochem Cell Biol. 37 (12): 2466–71. doi:10.1016/j.biocel.2005.06.012. PMID 16087389.
  68. ↑ Melov S; Schneider J; Day B; Hinerfeld D; Coskun P; Mirra S; Crapo J; Wallace D (1998). »A novel neurological phenotype in mice lacking mitochondrial manganese superoxide dismutase«. Nat Genet. 18 (2): 159–63. doi:10.1038/ng0298-159. PMID 9462746.
  69. ↑ Reaume A; Elliott J; Hoffman E; Kowall N; Ferrante R; Siwek D; Wilcox H; Flood D; Beal M; Brown R; Scott R; Snider W (1996). »Motor neurons in Cu/Zn superoxide dismutase-deficient mice develop normally but exhibit enhanced cell death after axonal injury«. Nat Genet. 13 (1): 43–7. doi:10.1038/ng0596-43. PMID 8673102.
  70. ↑ Van Camp W; Inzé D; Van Montagu M (1997). »The regulation and function of tobacco superoxide dismutases«. Free Radic Biol Med. 23 (3): 515–20. doi:10.1016/S0891-5849(97)00112-3. PMID 9214590.
  71. ↑ Chelikani P; Fita I; Loewen P (2004). »Diversity of structures and properties among catalases«. Cell Mol Life Sci. 61 (2): 192–208. doi:10.1007/s00018-003-3206-5. PMID 14745498.
  72. ↑ Zámocký M; Koller F (1999). »Understanding the structure and function of catalases: clues from molecular evolution and in vitro mutagenesis«. Prog Biophys Mol Biol. 72 (1): 19–66. doi:10.1016/S0079-6107(98)00058-3. PMID 10446501.
  73. ↑ del Río L; Sandalio L; Palma J; Bueno P; Corpas F (1992). »Metabolism of oxygen radicals in peroxisomes and cellular implications«. Free Radic Biol Med. 13 (5): 557–80. doi:10.1016/0891-5849(92)90150-F. PMID 1334030.
  74. ↑ Hiner A; Raven E; Thorneley R; García-Cánovas F; Rodríguez-López J (2002). »Mechanisms of compound I formation in heme peroxidases«. J Inorg Biochem. 91 (1): 27–34. doi:10.1016/S0162-0134(02)00390-2. PMID 12121759.
  75. ↑ Mueller S; Riedel H; Stremmel W (1997). »Direct evidence for catalase as the predominant H2O2 -removing enzyme in human erythrocytes«. Blood. 90 (12): 4973–8. PMID 9389716.
  76. ↑ Ogata M (1991). »Acatalasemia«. Hum Genet. 86 (4): 331–40. doi:10.1007/BF00201829. PMID 1999334.
  77. ↑ Parsonage D; Youngblood D; Sarma G; Wood Z; Karplus P; Poole L (2005). »Analysis of the link between enzymatic activity and oligomeric state in AhpC, a bacterial peroxiredoxin«. Biochemistry. 44 (31): 10583–92. doi:10.1021/bi050448i. PMID 16060667. PDB 1YEX
  78. ↑ Rhee S; Chae H; Kim K (2005). »Peroxiredoxins: a historical overview and speculative preview of novel mechanisms and emerging concepts in cell signaling«. Free Radic Biol Med. 38 (12): 1543–52. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2005.02.026. PMID 15917183.
  79. ↑ Wood Z; Schröder E; Robin Harris J; Poole L (2003). »Structure, mechanism and regulation of peroxiredoxins«. Trends Biochem Sci. 28 (1): 32–40. doi:10.1016/S0968-0004(02)00003-8. PMID 12517450.
  80. ↑ Claiborne A; Yeh J; Mallett T; Luba J; Crane E; Charrier V; Parsonage D (1999). »Protein-sulfenic acids: diverse roles for an unlikely player in enzyme catalysis and redox regulation«. Biochemistry. 38 (47): 15407–16. doi:10.1021/bi992025k. PMID 10569923.
  81. ↑ Neumann C s sod. (2003). »Essential role for the peroxiredoxin Prdx1 in erythrocyte antioxidant defence and tumour suppression«. Nature. 424 (6948): 561–5. doi:10.1038/nature01819. PMID 12891360.
  82. ↑ Lee T s sod. (2003). »Peroxiredoxin II is essential for sustaining life span of erythrocytes in mice«. Blood. 101 (12): 5033–8. doi:10.1182/blood-2002-08-2548. PMID 12586629.
  83. ↑ Dietz K. s sod. (2006). »The function of peroxiredoxins in plant organelle redox metabolism«. J Exp Bot. 57 (8): 1697–709. doi:10.1093/jxb/erj160. PMID 16606633.
  84. ↑ Nordberg J; Arner ES (2001). »Reactive oxygen species, antioxidants, and the mammalian thioredoxin system«. Free Radic Biol Med. 31 (11): 1287–312. doi:10.1016/S0891-5849(01)00724-9. PMID 11728801.
  85. ↑ Vieira Dos Santos C; Rey P (2006). »Plant thioredoxins are key actors in the oxidative stress response«. Trends Plant Sci. 11 (7): 329–34. doi:10.1016/j.tplants.2006.05.005. PMID 16782394.
  86. ↑ Arnér E; Holmgren A (2000). »Physiological functions of thioredoxin and thioredoxin reductase«. Eur J Biochem. 267 (20): 6102–9. doi:10.1046/j.1432-1327.2000.01701.x. PMID 11012661. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2007. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  87. ↑ Mustacich D; Powis G (2000). »Thioredoxin reductase«. Biochem J. 346 Pt 1: 1–8. doi:10.1042/0264-6021:3460001. PMID 10657232.[mrtva povezava]
  88. ↑ Creissen G; Broadbent P; Stevens R; Wellburn A; Mullineaux P (1996). »Manipulation of glutathione metabolism in transgenic plants«. Biochem Soc Trans. 24 (2): 465–9. PMID 8736785.
  89. ↑ Brigelius-Flohé R (1999). »Tissue-specific functions of individual glutathione peroxidases«. Free Radic Biol Med. 27 (9–10): 951–65. doi:10.1016/S0891-5849(99)00173-2. PMID 10569628.
  90. ↑ Ho Y s sod. (1997). »Mice deficient in cellular glutathione peroxidase develop normally and show no increased sensitivity to hyperoxia«. J Biol Chem. 272 (26): 16644–51. doi:10.1074/jbc.272.26.16644. PMID 9195979. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. maja 2009. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  91. ↑ de Haan J s sod. (1998). »Mice with a homozygous null mutation for the most abundant glutathione peroxidase, Gpx1, show increased susceptibility to the oxidative stress-inducing agents paraquat and hydrogen peroxide«. J Biol Chem. 273 (35): 22528–36. doi:10.1074/jbc.273.35.22528. PMID 9712879. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2009. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  92. ↑ Sharma R s sod. (2004). »Antioxidant role of glutathione S-transferases: protection against oxidant toxicity and regulation of stress-mediated apoptosis«. Antioxid Redox Signal. 6 (2): 289–300. doi:10.1089/152308604322899350. PMID 15025930.
  93. ↑ Hayes J; Flanagan J; Jowsey I (2005). »Glutathione transferases«. Annu Rev Pharmacol Toxicol. 45: 51–88. doi:10.1146/annurev.pharmtox.45.120403.095857. PMID 15822171.
  94. ↑ Christen Y (2000). »Oxidative stress and Alzheimer disease«. Am J Clin Nutr. 71 (2): 621S–629S. PMID 10681270.
  95. ↑ Nunomura A s sod. (2006). »Involvement of oxidative stress in Alzheimer disease«. J Neuropathol Exp Neurol. 65 (7): 631–41. doi:10.1097/01.jnen.0000228136.58062.bf. PMID 16825950.
  96. ↑ Wood-Kaczmar A; Gandhi S; Wood N (2006). »Understanding the molecular causes of Parkinson's disease«. Trends Mol Med. 12 (11): 521–8. doi:10.1016/j.molmed.2006.09.007. PMID 17027339.
  97. ↑ Davì G; Falco A; Patrono C (2005). »Lipid peroxidation in diabetes mellitus«. Antioxid Redox Signal. 7 (1–2): 256–68. doi:10.1089/ars.2005.7.256. PMID 15650413.
  98. ↑ Giugliano D; Ceriello A; Paolisso G (1996). »Oxidative stress and diabetic vascular complications«. Diabetes Care. 19 (3): 257–67. doi:10.2337/diacare.19.3.257. PMID 8742574.
  99. ↑ Hitchon C; El-Gabalawy H (2004). »Oxidation in rheumatoid arthritis«. Arthritis Res Ther. 6 (6): 265–78. doi:10.1186/ar1447. PMID 15535839.[mrtva povezava]
  100. ↑ Cookson M; Shaw P (1999). »Oxidative stress and motor neurone disease«. Brain Pathol. 9 (1): 165–86. PMID 9989458.
  101. ↑ Van Gaal L; Mertens I; De Block C (2006). »Mechanisms linking obesity with cardiovascular disease«. Nature. 444 (7121): 875–80. doi:10.1038/nature05487. PMID 17167476.
  102. ↑ Aviram M (2000). »Review of human studies on oxidative damage and antioxidant protection related to cardiovascular diseases«. Free Radic Res. 33 Suppl: S85–97. PMID 11191279.
  103. ↑ G. López-Lluch s sod. (2006). »Calorie restriction induces mitochondrial biogenesis and bioenergetic efficiency«. Proc Natl Acad Sci USA. 103 (6): 1768–1773. doi:10.1073/pnas.0510452103. PMID 16446459.
  104. ↑ Larsen P (1993). »Aging and resistance to oxidative damage in Caenorhabditis elegans«. Proc Natl Acad Sci USA. 90 (19): 8905–9. doi:10.1073/pnas.90.19.8905. PMID 8415630.
  105. ↑ Helfand S; Rogina B (2003). »Genetics of aging in the fruit fly, Drosophila melanogaster«. Annu Rev Genet. 37: 329–48. doi:10.1146/annurev.genet.37.040103.095211. PMID 14616064.
  106. ↑ 106,0 106,1 Sohal R; Mockett R; Orr W (2002). »Mechanisms of aging: an appraisal of the oxidative stress hypothesis«. Free Radic Biol Med. 33 (5): 575–86. doi:10.1016/S0891-5849(02)00886-9. PMID 12208343.
  107. ↑ 107,0 107,1 Sohal R (2002). »Role of oxidative stress and protein oxidation in the aging process«. Free Radic Biol Med. 33 (1): 37–44. doi:10.1016/S0891-5849(02)00856-0. PMID 12086680.
  108. ↑ 108,0 108,1 Rattan S (2006). »Theories of biological aging: genes, proteins, and free radicals«. Free Radic Res. 40 (12): 1230–8. doi:10.1080/10715760600911303. PMID 17090411.
  109. ↑ Thomas D (2004). »Vitamins in health and aging«. Clin Geriatr Med. 20 (2): 259–74. doi:10.1016/j.cger.2004.02.001. PMID 15182881.
  110. ↑ Ward J (1998). »Should antioxidant vitamins be routinely recommended for older people?«. Drugs Aging. 12 (3): 169–75. doi:10.2165/00002512-199812030-00001. PMID 9534018.
  111. ↑ Aggarwal BB; Shishodia S (2006). »Molecular targets of dietary agents for prevention and therapy of cancer«. Biochem. Pharmacol. 71 (10): 1397–421. doi:10.1016/j.bcp.2006.02.009. PMID 16563357.
  112. ↑ Reiter R (1995). »Oxidative processes and antioxidative defense mechanisms in the aging brain« (PDF). FASEB J. 9 (7): 526–33. PMID 7737461.
  113. ↑ Warner D; Sheng H; Batinić-Haberle I (2004). »Oxidants, antioxidants and the ischemic brain«. J Exp Biol. 207 (Pt 18): 3221–31. doi:10.1242/jeb.01022. PMID 15299043.
  114. ↑ Wilson J; Gelb A (2002). »Free radicals, antioxidants, and neurologic injury: possible relationship to cerebral protection by anesthetics«. J Neurosurg Anesthesiol. 14 (1): 66–79. doi:10.1097/00008506-200201000-00014. PMID 11773828.
  115. ↑ Lees K s sod. (2006). »Additional outcomes and subgroup analyses of NXY-059 for acute ischemic stroke in the SAINT I trial«. Stroke. 37 (12): 2970–8. doi:10.1161/01.STR.0000249410.91473.44. PMID 17068304.
  116. ↑ Lees K s sod. (2006). »NXY-059 for acute ischemic stroke«. N Engl J Med. 354 (6): 588–600. doi:10.1056/NEJMoa052980. PMID 16467546.
  117. ↑ Yamaguchi T s sod. (1998). »Ebselen in acute ischemic stroke: a placebo-controlled, double-blind clinical trial. Ebselen Study Group«. Stroke. 29 (1): 12–7. PMID 9445321.
  118. ↑ Di Matteo V; Esposito E (2003). »Biochemical and therapeutic effects of antioxidants in the treatment of Alzheimer's disease, Parkinson's disease, and amyotrophic lateral sclerosis«. Curr Drug Targets CNS Neurol Disord. 2 (2): 95–107. doi:10.2174/1568007033482959. PMID 12769802.
  119. ↑ Rao A; Balachandran B (2002). »Role of oxidative stress and antioxidants in neurodegenerative diseases«. Nutr Neurosci. 5 (5): 291–309. doi:10.1080/1028415021000033767. PMID 12385592.
  120. ↑ Kopke RD; Jackson RL; Coleman JK; Liu J; Bielefeld EC; Balough BJ (2007). »NAC for noise: from the bench top to the clinic«. Hear. Res. 226 (1–2): 114–25. doi:10.1016/j.heares.2006.10.008. PMID 17184943.
  121. ↑ 121,0 121,1 121,2 Stanner SA; Hughes J; Kelly CN; Buttriss J (2004). »A review of the epidemiological evidence for the 'antioxidant hypothesis'«. Public Health Nutr. 7 (3): 407–22. doi:10.1079/PHN2003543. PMID 15153272.
  122. ↑ Food, Nutrition, Physical Activity, and the Prevention of Cancer: a Global Perspective Arhivirano 2015-09-23 na Wayback Machine.. World Cancer Research Fund (2007). ISBN 978-0-9722522-2-5.
  123. ↑ Bartlett H; Eperjesi F (2003). »Age-related macular degeneration and nutritional supplementation: a review of randomised controlled trials«. Ophthalmic Physiol Opt. 23 (5): 383–99. doi:10.1046/j.1475-1313.2003.00130.x. PMID 12950886.
  124. ↑ Wintergerst E; Maggini S; Hornig D (2006). »Immune-enhancing role of vitamin C and zinc and effect on clinical conditions«. Ann Nutr Metab. 50 (2): 85–94. doi:10.1159/000090495. PMID 16373990.
  125. ↑ Wang J; Wen L; Huang Y; Chen Y; Ku M (2006). »Dual effects of antioxidants in neurodegeneration: direct neuroprotection against oxidative stress and indirect protection via suppression of glia-mediated inflammation«. Curr Pharm Des. 12 (27): 3521–33. doi:10.2174/138161206778343109. PMID 17017945.
  126. ↑ Bleys J; Miller E; Pastor-Barriuso R; Appel L; Guallar E (2006). »Vitamin-mineral supplementation and the progression of atherosclerosis: a meta-analysis of randomized controlled trials«. Am. J. Clin. Nutr. 84 (4): 880–7, quiz 954–5. PMID 17023716.
  127. ↑ Cook NR; Albert CM; Gaziano JM; in sod. (2007). »A randomized factorial trial of vitamins C and E and beta carotene in the secondary prevention of cardiovascular events in women: results from the Women's Antioxidant Cardiovascular Study«. Arch. Intern. Med. 167 (15): 1610–8. doi:10.1001/archinte.167.15.1610. PMID 17698683.
  128. ↑ Cherubini A; Vigna G; Zuliani G; Ruggiero C; Senin U; Fellin R (2005). »Role of antioxidants in atherosclerosis: epidemiological and clinical update«. Curr Pharm Des. 11 (16): 2017–32. doi:10.2174/1381612054065783. PMID 15974956.
  129. ↑ Lotito SB; Frei B (2006). »Consumption of flavonoid-rich foods and increased plasma antioxidant capacity in humans: cause, consequence, or epiphenomenon?«. Free Radic. Biol. Med. 41 (12): 1727–46. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2006.04.033. PMID 17157175.
  130. ↑ Rimm EB; Stampfer MJ; Ascherio A; Giovannucci E; Colditz GA; Willett WC (1993). »Vitamin E consumption and the risk of coronary heart disease in men«. N Engl J Med. 328 (20): 1450–6. doi:10.1056/NEJM199305203282004. PMID 8479464.
  131. ↑ Vivekananthan DP; Penn MS; Sapp SK; Hsu A; Topol EJ (2003). »Use of antioxidant vitamins for the prevention of cardiovascular disease: meta-analysis of randomised trials«. Lancet. 361 (9374): 2017–23. doi:10.1016/S0140-6736(03)13637-9. PMID 12814711.
  132. ↑ Roberts LJ; Oates JA; Linton MF; in sod. (2007). »The relationship between dose of vitamin E and suppression of oxidative stress in humans«. Free Radic. Biol. Med. 43 (10): 1388–93. doi:10.1016/j.freeradbiomed.2007.06.019. PMID 17936185.
  133. ↑ 133,0 133,1 Hercberg S; Galan P; Preziosi P; Bertrais S; Mennen L; Malvy D; Roussel AM; Favier A; Briancon S (2004). »The SU.VI.MAX Study: a randomized, placebo-controlled trial of the health effects of antioxidant vitamins and minerals«. Arch Intern Med. 164 (21): 2335–42. doi:10.1001/archinte.164.21.2335. PMID 15557412.
  134. ↑ http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6T3D-4JY411D-1&_user=10&_coverDate=07%2F20%2F2006&_alid=1587027760&_rdoc=5&_fmt=high&_orig=search&_origin=search&_zone=rslt_list_item&_cdi=4944&_st=13&_docanchor=&view=c&_ct=155652&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=732dcef81355593b270cc87fc266797c&searchtype=a
  135. ↑ Radimer K s sod. (2004). »Dietary supplement use by US adults: data from the National Health and Nutrition Examination Survey, 1999–2000«. Am J Epidemiol. 160 (4): 339–49. doi:10.1093/aje/kwh207. PMID 15286019.
  136. ↑ 136,0 136,1 Shenkin A (2006). »The key role of micronutrients«. Clin Nutr. 25 (1): 1–13. doi:10.1016/j.clnu.2005.11.006. PMID 16376462.
  137. ↑ Woodside J; McCall D; McGartland C; Young I (2005). »Micronutrients: dietary intake v. supplement use«. Proc Nutr Soc. 64 (4): 543–53. doi:10.1079/PNS2005464. PMID 16313697.
  138. ↑ Schulz TJ; Zarse K; Voigt A; Urban N; Birringer M; Ristow M (2007). »Glucose Restriction Extends Caenorhabditis elegans Life Span by Inducing Mitochondrial Respiration and Increasing Oxidative Stress«. Cell Metab. 6 (4): 280–93. doi:10.1016/j.cmet.2007.08.011. PMID 17908557.
  139. ↑ Barros MH; Bandy B; Tahara EB; Kowaltowski AJ (2004). »Higher respiratory activity decreases mitochondrial reactive oxygen release and increases life span in Saccharomyces cerevisiae«. J. Biol. Chem. 279 (48): 49883–8. doi:10.1074/jbc.M408918200. PMID 15383542.
  140. ↑ Dekkers J; van Doornen L; Kemper H (1996). »The role of antioxidant vitamins and enzymes in the prevention of exercise-induced muscle damage«. Sports Med. 21 (3): 213–38. doi:10.2165/00007256-199621030-00005. PMID 8776010.
  141. ↑ Tiidus P (1998). »Radical species in inflammation and overtraining«. Can J Physiol Pharmacol. 76 (5): 533–8. doi:10.1139/cjpp-76-5-533. PMID 9839079.
  142. ↑ Leeuwenburgh C; Fiebig R; Chandwaney R; Ji L (1994). »Aging and exercise training in skeletal muscle: responses of glutathione and antioxidant enzyme systems«. Am J Physiol. 267 (2 Pt 2): R439–45. PMID 8067452. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2007. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  143. ↑ Leeuwenburgh C; Heinecke J (2001). »Oxidative stress and antioxidants in exercise«. Curr Med Chem. 8 (7): 829–38. PMID 11375753.
  144. ↑ Takanami Y; Iwane H; Kawai Y; Shimomitsu T (2000). »Vitamin E supplementation and endurance exercise: are there benefits?«. Sports Med. 29 (2): 73–83. doi:10.2165/00007256-200029020-00001. PMID 10701711.
  145. ↑ Mastaloudis A; Traber M; Carstensen K; Widrick J (2006). »Antioxidants did not prevent muscle damage in response to an ultramarathon run«. Med Sci Sports Exerc. 38 (1): 72–80. doi:10.1249/01.mss.0000188579.36272.f6. PMID 16394956.
  146. ↑ Peake J (2003). »Vitamin C: effects of exercise and requirements with training«. Int J Sport Nutr Exerc Metab. 13 (2): 125–51. PMID 12945825.
  147. ↑ Jakeman P; Maxwell S (1993). »Effect of antioxidant vitamin supplementation on muscle function after eccentric exercise«. Eur J Appl Physiol Occup Physiol. 67 (5): 426–30. doi:10.1007/BF00376459. PMID 8299614.
  148. ↑ Close G s sod. (2006). »Ascorbic acid supplementation does not attenuate post-exercise muscle soreness following muscle-damaging exercise but may delay the recovery process«. Br J Nutr. 95 (5): 976–81. doi:10.1079/BJN20061732. PMID 16611389.
  149. ↑ Hurrell R (2003). »Influence of vegetable protein sources on trace element and mineral bioavailability«. J Nutr. 133 (9): 2973S–7S. PMID 12949395.
  150. ↑ Hunt J (2003). »Bioavailability of iron, zinc, and other trace minerals from vegetarian diets«. Am J Clin Nutr. 78 (3 Suppl): 633S–639S. PMID 12936958.
  151. ↑ Gibson R; Perlas L; Hotz C (2006). »Improving the bioavailability of nutrients in plant foods at the household level«. Proc Nutr Soc. 65 (2): 160–8. doi:10.1079/PNS2006489. PMID 16672077.
  152. ↑ 152,0 152,1 Mosha T; Gaga H; Pace R; Laswai H; Mtebe K (1995). »Effect of blanching on the content of antinutritional factors in selected vegetables«. Plant Foods Hum Nutr. 47 (4): 361–7. doi:10.1007/BF01088275. PMID 8577655.
  153. ↑ Sandberg A (2002). »Bioavailability of minerals in legumes«. Br J Nutr. 88 Suppl 3: S281–5. doi:10.1079/BJN/2002718. PMID 12498628.
  154. ↑ 154,0 154,1 Beecher G (2003). »Overview of dietary flavonoids: nomenclature, occurrence and intake«. J Nutr. 133 (10): 3248S–3254S. PMID 14519822.
  155. ↑ Prashar A; Locke I; Evans C (2006). »Cytotoxicity of clove (Syzygium aromaticum) oil and its major components to human skin cells«. Cell Prolif. 39 (4): 241–8. doi:10.1111/j.1365-2184.2006.00384.x. PMID 16872360.
  156. ↑ Hornig D; Vuilleumier J; Hartmann D (1980). »Absorption of large, single, oral intakes of ascorbic acid«. Int J Vitam Nutr Res. 50 (3): 309–14. PMID 7429760.
  157. ↑ Omenn G s sod. (1996). »Risk factors for lung cancer and for intervention effects in CARET, the Beta-Carotene and Retinol Efficacy Trial«. J Natl Cancer Inst. 88 (21): 1550–9. doi:10.1093/jnci/88.21.1550. PMID 8901853.
  158. ↑ Albanes D (1999). »Beta-carotene and lung cancer: a case study«. Am J Clin Nutr. 69 (6): 1345S–1350S. PMID 10359235.
  159. ↑ 159,0 159,1 Bjelakovic G; Nikolova D; Gluud L; Simonetti R; Gluud C (2007). »Mortality in Randomized Trials of Antioxidant Supplements for Primary and Secondary Prevention: Systematic Review and Meta-analysis«. JAMA. 297 (8): 842–57. doi:10.1001/jama.297.8.842. PMID 17327526.
  160. ↑ Study Citing Antioxidant Vitamin Risks Based On Flawed Methodology, Experts Argue News release from Oregon State University published on ScienceDaily. Pridobljeno 19.4.2007
  161. ↑ Bjelakovic G; Nikolova D; Gluud LL; Simonetti RG; Gluud C (2008). »Antioxidant supplements for prevention of mortality in healthy participants and patients with various diseases«. Cochrane Database of Systematic Reviews (2): CD007176. doi:10.1002/14651858.CD007176.
  162. ↑ Miller E; Pastor-Barriuso R; Dalal D; Riemersma R; Appel L; Guallar E (2005). »Meta-analysis: high-dosage vitamin E supplementation may increase all-cause mortality«. Ann Intern Med. 142 (1): 37–46. PMID 15537682.
  163. ↑ Bjelakovic G; Nagorni A; Nikolova D; Simonetti R; Bjelakovic M; Gluud C (2006). »Meta-analysis: antioxidant supplements for primary and secondary prevention of colorectal adenoma«. Aliment Pharmacol Ther. 24 (2): 281–91. doi:10.1111/j.1365-2036.2006.02970.x. PMID 16842454.
  164. ↑ Caraballoso M; Sacristan M; Serra C; Bonfill X (2003). »Drugs for preventing lung cancer in healthy people«. Cochrane Database Syst Rev: CD002141. PMID 12804424.
  165. ↑ Bjelakovic G; Nagorni A; Nikolova D; Simonetti R; Bjelakovic M; Gluud C (2006). »Meta-analysis: antioxidant supplements for primary and secondary prevention of colorectal adenoma«. Aliment. Pharmacol. Ther. 24 (2): 281–91. doi:10.1111/j.1365-2036.2006.02970.x. PMID 16842454.
  166. ↑ Coulter I s sod. (2006). »Antioxidants vitamin C and vitamin e for the prevention and treatment of cancer«. Journal of general internal medicine: official journal of the Society for Research and Education in Primary Care Internal Medicine. 21 (7): 735–44. PMID 16808775.
  167. ↑ Schumacker P (2006). »Reactive oxygen species in cancer cells: Live by the sword, die by the sword«. Cancer Cell. 10 (3): 175–6. doi:10.1016/j.ccr.2006.08.015. PMID 16959608.
  168. ↑ Seifried H; McDonald S; Anderson D; Greenwald P; Milner J (2003). »The antioxidant conundrum in cancer«. Cancer Res. 63 (15): 4295–8. PMID 12907593.
  169. ↑ Simone C; Simone N; Simone V; Simone C (2007). »Antioxidants and other nutrients do not interfere with chemotherapy or radiation therapy and can increase kill and increase survival, part 1«. Alternative therapies in health and medicine. 13 (1): 22–8. PMID 17283738.
  170. ↑ Moss R (2006). »Should patients undergoing chemotherapy and radiotherapy be prescribed antioxidants?«. Integrative cancer therapies. 5 (1): 63–82. doi:10.1177/1534735405285882. PMID 16484715.
  171. ↑ Cao G; Alessio H; Cutler R (1993). »Oxygen-radical absorbance capacity assay for antioxidants«. Free Radic Biol Med. 14 (3): 303–11. doi:10.1016/0891-5849(93)90027-R. PMID 8458588.
  172. ↑ Ou B; Hampsch-Woodill M; Prior R (2001). »Development and validation of an improved oxygen radical absorbance capacity assay using fluorescein as the fluorescent probe«. J Agric Food Chem. 49 (10): 4619–26. doi:10.1021/jf010586o. PMID 11599998.
  173. ↑ Prior R; Wu X; Schaich K (2005). »Standardized methods for the determination of antioxidant capacity and phenolics in foods and dietary supplements«. J Agric Food Chem. 53 (10): 4290–4302. doi:10.1021/jf0502698. PMID 15884874.
  174. ↑ Cao G; Prior R (1998). »Comparison of different analytical methods for assessing total antioxidant capacity of human serum«. Clin Chem. 44 (6 Pt 1): 1309–15. PMID 9625058.
  175. ↑ Xianquan S; Shi J; Kakuda Y; Yueming J (2005). »Stability of lycopene during food processing and storage«. J Med Food. 8 (4): 413–22. doi:10.1089/jmf.2005.8.413. PMID 16379550.
  176. ↑ Rodriguez-Amaya D (2003). »Food carotenoids: analysis, composition and alterations during storage and processing of foods«. Forum Nutr. 56: 35–7. PMID 15806788.
  177. ↑ Baublis A; Lu C; Clydesdale F; Decker E (2000). »Potential of wheat-based breakfast cereals as a source of dietary antioxidants«. J Am Coll Nutr. 19 (3 Suppl): 308S–311S. PMID 10875602. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2009. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  178. ↑ Rietveld A; Wiseman S (2003). »Antioxidant effects of tea: evidence from human clinical trials«. J Nutr. 133 (10): 3285S–3292S. PMID 14519827.
  179. ↑ Henry C; Heppell N (2002). »Nutritional losses and gains during processing: future problems and issues« (PDF). Proc Nutr Soc. 61 (1): 145–8. PMID 12002789.[mrtva povezava]
  180. ↑ »Antioxidants and Cancer Prevention: Fact Sheet«. National Cancer Institute. Pridobljeno 27. februarja 2007.
  181. ↑ Ortega RM (2006). »Importance of functional foods in the Mediterranean diet«. Public Health Nutr. 9 (8A): 1136–40. doi:10.1017/S1368980007668530. PMID 17378953.
  182. ↑ Witschi A; Reddy S; Stofer B; Lauterburg B (1992). »The systemic availability of oral glutathione«. Eur J Clin Pharmacol. 43 (6): 667–9. doi:10.1007/BF02284971. PMID 1362956.
  183. ↑ Kader A; Zagory D; Kerbel E (1989). »Modified atmosphere packaging of fruits and vegetables«. Crit Rev Food Sci Nutr. 28 (1): 1–30. PMID 2647417.
  184. ↑ Zallen E; Hitchcock M; Goertz G (1975). »Chilled food systems. Effects of chilled holding on quality of beef loaves«. J Am Diet Assoc. 67 (6): 552–7. PMID 1184900.
  185. ↑ Iverson F (1995). »Phenolic antioxidants: Health Protection Branch studies on butylated hydroxyanisole«. Cancer Lett. 93 (1): 49–54. doi:10.1016/0304-3835(95)03787-W. PMID 7600543.
  186. ↑ »E number index«. UK food guide. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2007. Pridobljeno 5. marca 2007.
  187. ↑ Robards K; Kerr A; Patsalides E (1988). »Rancidity and its measurement in edible oils and snack foods. A review«. Analyst. 113 (2): 213–24. doi:10.1039/an9881300213. PMID 3288002.
  188. ↑ Del Carlo M s sod. (2004). »Contribution of the phenolic fraction to the antioxidant activity and oxidative stability of olive oil«. J Agric Food Chem. 52 (13): 4072–9. doi:10.1021/jf049806z. PMID 15212450.
  189. ↑ CE Boozer, GS Hammond, CE Hamilton (1955) "Air Oxidation of Hydrocarbons. The Stoichiometry and Fate of Inhibitors in Benzene and Chlorobenzene". Journal of the American Chemical Society, 3233–3235
  190. ↑ »Why use Antioxidants?«. SpecialChem Adhesives. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2007. Pridobljeno 27. februarja 2007.
  191. ↑ 191,0 191,1 »Fuel antioxidants«. Innospec Chemicals. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. oktobra 2006. Pridobljeno 27. februarja 2007.
  192. ↑ http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6T6R-4NCR9FK-5&_user=10&_coverDate=12%2F31%2F2007&_alid=1587027760&_rdoc=63&_fmt=high&_orig=search&_origin=search&_zone=rslt_list_item&_cdi=5037&_sort=r&_st=13&_docanchor=&view=c&_ct=155652&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=6254c644cb184d7f51271219dca20490&searchtype=a

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Antioksidant
(angleško)

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Antioksidant&oldid=6335941«