Amulet

Amulet (latinsko amulētum) je lahko vsak predmet, za katerega ljudje verjamejo, da ima moč zaščititi lastnika pred nevarnostjo ali škodo.^[1] Amuleti so drugačni od talismanov, za katere verjamejo, da prinašajo srečo ali kakšno drugo korist, čeprav lahko nudijo tudi zaščito.^[2] Amulete se pogosto zamenjuje s čarnimi obeski, ki visijo iz ogrlice, ki je morda res amulet, lahko pa kateri koli drugi obesek, ki naj bi ščitil svojega lastnika pred nevarnostjo.

Potencialni amuleti so dragulji, zlasti vgravirani dragulji, kipi, kovanci, risbe, obeski, prstani, rastline in živali; celo besedilo v obliki čarobnega uroka ali zaklinjanje odbijata zlo ali slabo srečo..

Beseda »amulet« prihaja iz latinske amuletum; najzgodnejša uporaba je v Plinijevem Naravoslovju, in pomeni »predmet, ki varuje osebo pred težavami«.^[3]

Amuleti v folklori

Omamori, japonski amulet

Amuleti se precej razlikujejo glede na čas nastanka in kraj izvora. V mnogih družbah so verski predmeti služili kot amuleti, npr. pri starodavnih Keltih detelja, če ima štiri liste, simbolizira srečo (ne kot irska detelja, ki simbolizira krščansko Trojico).^[4]

V Boliviji je bog Ekeko standardni amulet, kateremu bi moral ponuditi vsaj en bankovec ali cigareto, da bi si pridobil bogastvo in blaginjo.^[5]

Na nekaterih območjih v Indije, Nepala in Šrilanke velja tradicionalno prepričanje, da lahko šakalov rog izpolni želje svojega lastnika na lastno pobudo, če ga izgubi. Nekateri verjamejo, da lahko singalski rog podeli imetniku nedokljivost v kateri koli tožbi.^[6]

Na Filipinih se lokalen amulet imenuje agimat ali anting-anting. Po ljudskem verovanju je najmočnejše anting-anting hiyas ng saging (neposredni prevod kot biser ali bananina gema). Hiyas morajo prihajati iz zrele banane in šele ob polnoči. Preden lahko oseba pridobi agimat, se mora boriti z nadnaravnim bitjem imenovanim kapre. Šele potem bo njen resnični lastnik. Med svetim tednom privrženci potujejo na Mount Banahaw, da napolnijo svoje amulete.

Amuleti in Stari Rim

Amulet je bil še posebej razširjen v rimski družbi, kar je zapuščina starogrške tradicije, neločljivo povezana z rimsko religijo in magijo. Amuleti so po navadi izven običajnega področja verske izkušnje, čeprav je bila predlagana zveza med nekaterimi dragimi kamni in bogovi; Jupitra na primer zastopa mlečni kalcedon, Sola na heliotrop, Marsa rdeči jaspis, Cerera zeleni jaspis in Bakhusu ametist. ^[7] Amuleti so prinesli uporabniku s tem povezane pristojnosti bogov in ne zaradi razlogov pobožnosti. Notranja moč amuleta je razvidna tudi iz napisov, kot je vterfexix (utere fexix) ali "sreča uporabniku".^[8] Kot amuletni predmeti so se lahko uporabljali tudi taki, kot so jih našli v Thetford treasure, Norfolk, Velika Britanija, in so bili zlati predmeti namenjeni kot obesek okoli vratu, ki je vseboval žveplo za apotropaičen (čaroben) učinek.

Amuleti in Stari Egipt

Egiptovske amulete so nosili tako živi kot mrtvi. Nekateri so ščitili uporabnika pred posebnimi nevarnostmi, drugi so bili obdarjeni s posebnimi značilnostmi, kot so trdnost in ognjevitost. Pogosto so bili v obliki živali, rastlin, sakralnih objektov ali iz hieroglifskih simbolov. Za učinkovitost amulet so bile pomembne kombinacija oblike, barve in materiala. Papirusi kažejo, da so se amuleti uporabljali v medicini, pogosto v povezavi z obkladki (zdravilne obleke, pogosto so se uporabljali vroči) ali drugi pripravki ter recitacija urokov. Včasih so papirusi, na katerih so bili napisani uroki tudi lahko delovali kot amulet in so jih zložili in jih nosili s seboj.

Ovnova glava, amulet, okoli 775-653 pr. n. št., 54.198, Brooklyn Museum

Najpogosteje so nosili zaščitni amulet v obliki Horovega očesa. Nosili so ga za časa življenja in se je pogosto pojavil na obroču in kot element ogrlice. Bil je tudi na telesu pokojnika v procesu mumifikacije, da bi zaščitili rez, skozi katerega so bili odstranjeni notranji organi. Več urokov v Knjigi mrtvih je bilo namenjeno govorjenju preko posebnih amuletov, ki so bili nato dani v posebna mesta na telesu pokojnika. Skarabej je bil pomemben pogrebni amulet, povezan s ponovnim rojstvom, srce skarabeja kot amulet pa je preprečil srcu govoriti proti umrlemu. Ta vrsta amuleta na sliki na desni strani, je simbol boga Amon Raja in izvira z Kushite kraljev, ki so vladali Egiptu kot 25. dinastija. Njihova čela kot ovnova glava sta pogosto krasili dve kobri, namesto ene kobre kot na glavi egipčanskih kraljev. Izredno fino klesan v trd kamen, ta amulet povezuje roge in glavo, ki lahko odraža kovinski prototip.

Amuleti v abrahamski religiji

Razpelo obravnava krščanska tradicija kot obrambo pred demoni, kot sveto znamenje Kristusove zmage nad vsakim zlom.

V antiki in srednjem veku so, najbolj Judje, kristjani in muslimani na Bližnjem vzhodu, verjeli v zaščitno in zdravilno moč amuletov ali blagoslovljenih predmetov. Talismane, ki so jih uporabljali, lahko razdelimo v tri glavne kategorije: talismane, ki se jih nosi na telesu, talismane obešene na ali nad posteljo za slabotne osebe in zdravilne talismane. Ta tretja kategorija se lahko nadalje deli na zunanje in notranje talismane; na primer zunanji amulet se postavi v kopel.

Judje, kristjani in muslimani včasih uporabljajo tudi svoje svete knjige kot talisman v hudih primerih. Na primer, postelja na kateri leži hudo bolna oseba, ima sveto knjigo pod posteljo ali blazino.

Judaizem

Dva zvitka sta na ogled v Izraelskem muzeju

Judovska tradicija pozna mnogo amuletov, s primeri iz dobe Solomona, ki jih hranijo v številnih muzejih. Zaradi preganja malikov, so judovski amuleti poudarjali besedilo in imena - oblika, material ali barva amuleta ni imela vpliva. Primeri besedilnih amuletov so Srebrni zvitki iz okoli 630 pred našim štetjem, ki so jih našli v Ketef Hinnom, arheološkem najdišču jugozahodno od starega mesta Jeruzalem, in še vedno sodobne mezuzah (kos pergamenta z vpisanimi določenimi hebrejskimi verzi iz Tore). Drug primer pa je Roka Fatime ali Hamsa, to je oris človeške roke.

Krščanstvo

Rimskokatoliška cerkev trdi, da zakonita uporaba zakramentalij ob pravilni razporeditvi spodbuja samo s trdno vero in predanostjo Bogu, ne s katerim koli magičnim ali vraževernim prepričanjem podarjenega predmeta. V zvezi s tem so venci, škapulir, medalje in drugi nabožni verski katoliški pripomočki izpeljali svojo moč ne iz simbolike, ki jih objekt ustvaril, ampak z vero vernika, ki je zaupal svojo moč Bogu. Nekateri katoliki se ne morejo v celoti strinjati s takim stališčem, ampak verjamejo v poganske magije ali politeistično praznoverje preko materiala predmeta posvečenega od Svetega sedeža.

Protestanti se na splošno ne strinjajo v tem prepričanju. Evangeličani včasih oglašujejo po televiziji molitvena oblačila, kovance in denarnice in trdijo, da imajo posreden vpliv na tistega, ki jih nosi.

Laičnim katoličanom ni dovoljeno opravljanje eksorcizma, vendar pa lahko uporabljajo sveto vodo, blagoslovljeno sol in druge zakramentalije, kot na primer medalja Sv. Benedikta ali razpelo za izganjanje zla. ^[9]

Razpelo

Na hrbtni strani medalje Sv. Benedikta piše Vade Retro Satana - "Korak nazaj, satan"

Razpelo je eno od ključnih zakramentalij katoličanov, ki se uporablja in je bilo uporabljeno za varovanjem pred zlom dolga stoletja. Cesarski križ Konrada II. (1024-1039) se sklicuje na moč križa proti zlu. Veliko teologov katoliške cerkve se je sklicevalo na uporabo znaka križa pri kristjanih, da bi jih blagoslovili in ubranili pred demonskimi vplivi. Razpelo se še vedno pogosto uporablja kot talisman.

Medalja

Znan amulet med katoliškimi kristjani je medalja Sv. Benedikta, ki vsebuje Vade Retro Satana formulo, ki brani pred Satanom. Ta medalja je bila v uporabi vsaj od 18. stoletja in je leta 1742 dobila dovoljenje papeža Benedikta XIV. Kasneje je postala del rimskokatoliškega obreda. ^[10]

Škapulir

Za nekatere katoliške zakramentalije verjamejo, da branijo pred zlom, kar deluje na podlagi njihovega združevanja z določenim svetnikom ali nadangelom. Škapulir nadangela svetega Mihaela je glavni sovražnik satana. Papež Pij IX. dal škapulirju svoj blagoslov, vendar ga je prvič uradno odobril papež Leon XIII.

Oblika tega škapulirja se nekoliko razlikuje, saj ima dva dela tkanine, ki sestavljata obliko majhnega ščita; eden je iz modrega in drugi črnega materiala, eden od pasov je prav tako moder in drugi črn. Oba dela škapulirja nosita znano podobo nadangela Mihaela, ki pobija zmaja in napis "Quis ut Deus?" kar pomeni "Kdo je kot Bog?" ^[11]

Sveta voda

Katoliški svetniki so pisali o moči blagoslovljene vode kot sile, ki odbija zlo. Sv. Tereza iz Avila, zdravnica Cerkve, je poročala o videnju Jezusa in Marije, ki sta močno verjela v moč blagoslovljene vode in napisala, da se uporablja z uspehom za odganjanje zla in skušnjav. ^[12]

Amuleti na Kitajskem in Japonskem

Na Kitajskem so taoistični strokovnjaki imenovali fulu poseben slog kaligrafije, za katerega pravijo da bi lahko zaščitila pred zli duhovi. Enakovredni tip amuleta na Japonskem se imenuje ofuda.

Galerija

Marije Karmelske ali "Rjavi škapulir"
Starorimski amulet v obliki besednega kvadrata vsebuje super-palindromno besedno zvezo.
Amulet iz Radžastana
Zapestnica s talismani
Starorimski amuleti iz Pompejev kažejo falus
Mezuzah
Turški nazar-talisman brani pred zlobnim očesom
Amulet iz Grimorija (Knjiga senc).
Magično ogledalo z znamenji zodiaka, Louvre
Talisman, ameriška indijanska medicina, narejena iz volčje kože, volne, ogledal, perja, gumbov in medeninastega zvončka.
Winti - amulet afro-surinamske tradicionalne religije
Staroegiptovski Taweret amulet, Nova država, 18. dinastija, okoli 1539–1292 pred našim štetjem.

Sklici

↑ SSKJ[ http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=amulet&hs=1]
↑ name=Campo>Campo, Juan Eduardo, ur. (2009). »amulets and talismans«. Encyclopedia of Islam. Enclyclopedia of World Religions: Facts on File Library of Religion and Mytholology. Infobase Publishing. str. 40–1. ISBN 978-1-4381-2696-8.
↑ Guelden, Marlane (2007). Thailand: Spirits Among Us. Tarrytown, NY: Marshall Cavendish. ISBN 978-981-261-075-1
↑ Cleene, Marcel; Lejeune, Marie Claire (2003). Compendium of Symbolic and Ritual Plants in Europe. str. 178. ISBN 978-90-77135-04-4.
↑ Fanthorpe, R. Lionel; Fanthorpe, Patricia (2008). Mysteries and Secrets of Voodoo, Santeria, and Obeah. Mysteries and Secrets Series. Zv. 12. Dundurn Group. str. 183–4. ISBN 978-1-55002-784-6.
↑ Tennent, Sir, James Emerson (1999) [1861]. Sketches of the Natural History of Ceylon with Narratives and Anecdotes Illustrative of the Habits and Instincts of the Mammalia, Birds, Reptiles, Fishes, Insects, Including a Monograph of the Elephant and a Description of the Modes of Capturing and Training it with Engravings from Original Drawings (reprint izd.). Asian Educational Services. str. 37. ISBN 978-81-206-1246-4.
↑ Henig, Martin (1984). Religion in Roman Britain. London: B.T. Batsford. ISBN 978-0-7134-1220-8.
↑ Collingwood, Robin G.; Wright, Richard P. (1991). Roman Inscriptions of Britain (RIB). Zv. Volume II, Fascicule 3. Stround: Alan Sutton. RIB 2421.56–8. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)
↑ Scott, Rosemarie (2006). »Meditation 26: The Weapons of Our Warfare«. Clean of Heart. str. 63. ISBN 978-0-9772234-5-9.
↑ Lea, Henry Charles (1896). »Chapter 12: Indulged Objects«. A History of Auricular Confession and Indulgences in the Latin Church. Zv. Volume 3: Indulgences. Philadelphia: Lea Brothers & Co. str. 520. OCLC 162534206. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)
↑ Ball, Ann (2003). Encyclopedia of Catholic Devotions and Practices. Our Sunday Visitor. str. 520. ISBN 978-0-87973-910-2.
↑ Teresa of Ávila (2007). »Chapter 21: Holy Water«. The Book of My Life. Translated by Starr, Mirabai. Boston: Shambhala Publications. str. 238–41. ISBN 978-0-8348-2303-7.

Literatura

Gonzalez-Wippler, Migene (1991). Complete Book Of Amulets & Talismans. Sourcebook Series. St. Paul, MN: Lewellyn Publications. ISBN 978-0-87542-287-9.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: ref podvaja privzeto (povezava)
Plinius, S.C. (1964) [ok. 77-79]. Natural History. London.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Amulet.

Poglejte si besedo amulet v Wikislovarju, prostem slovarju.

[1] SSKJ[ http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=amulet&hs=1]

[2] =Campo>Campo, Juan Eduardo, ur. (2009). »amulets and talismans«. Encyclopedia of Islam. Enclyclopedia of World Religions: Facts on File Library of Religion and Mytholology. Infobase Publishing. str. 40–1. ISBN 978-1-4381-2696-8.

[3] Guelden, Marlane (2007). Thailand: Spirits Among Us. Tarrytown, NY: Marshall Cavendish. ISBN 978-981-261-075-1

[4] Cleene, Marcel; Lejeune, Marie Claire (2003). Compendium of Symbolic and Ritual Plants in Europe. str. 178. ISBN 978-90-77135-04-4.

[5] Fanthorpe, R. Lionel; Fanthorpe, Patricia (2008). Mysteries and Secrets of Voodoo, Santeria, and Obeah. Mysteries and Secrets Series. Zv. 12. Dundurn Group. str. 183–4. ISBN 978-1-55002-784-6.

[6] Tennent, Sir, James Emerson (1999) [1861]. Sketches of the Natural History of Ceylon with Narratives and Anecdotes Illustrative of the Habits and Instincts of the Mammalia, Birds, Reptiles, Fishes, Insects, Including a Monograph of the Elephant and a Description of the Modes of Capturing and Training it with Engravings from Original Drawings (reprint izd.). Asian Educational Services. str. 37. ISBN 978-81-206-1246-4.

[7] Henig, Martin (1984). Religion in Roman Britain. London: B.T. Batsford. ISBN 978-0-7134-1220-8.

[8] Collingwood, Robin G.; Wright, Richard P. (1991). Roman Inscriptions of Britain (RIB). Zv. Volume II, Fascicule 3. Stround: Alan Sutton. RIB 2421.56–8. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)

[9] Scott, Rosemarie (2006). »Meditation 26: The Weapons of Our Warfare«. Clean of Heart. str. 63. ISBN 978-0-9772234-5-9.

[10] Lea, Henry Charles (1896). »Chapter 12: Indulged Objects«. A History of Auricular Confession and Indulgences in the Latin Church. Zv. Volume 3: Indulgences. Philadelphia: Lea Brothers & Co. str. 520. OCLC 162534206. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)

[11] Ball, Ann (2003). Encyclopedia of Catholic Devotions and Practices. Our Sunday Visitor. str. 520. ISBN 978-0-87973-910-2.

[12] Teresa of Ávila (2007). »Chapter 21: Holy Water«. The Book of My Life. Translated by Starr, Mirabai. Boston: Shambhala Publications. str. 238–41. ISBN 978-0-8348-2303-7.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]