Papers by Renato Podbersič
Edinost in dialog, 2021
A Contribution to the Biography of a Forgotten Expert for Judaism with Slovenian Roots Izvleček: ... more A Contribution to the Biography of a Forgotten Expert for Judaism with Slovenian Roots Izvleček: Prof. dr. Angelo Vivian (1942-1991), sin italijanskega karabinjerja iz Veneta in slovenske matere iz Idrije, katoliški duhovnik, judaist, univerzitetni profesor, prevajalec, urednik in publicist, je danes v slovenski javnosti skorajda neznan. Doktoriral je iz teologije in filologije na univerzah v Ljubljani (1970) in Firencah (1974). Znanstveno je deloval na univerzah v Firencah in Pisi, od leta 1986 pa na Inštitutu za judaistiko Martin Buber in na univerzi v Kölnu. Poleg tega je več let uspešno vodil in znanstveno usmerjal Italijansko združenje za študij judaistike. Objavljal je v številnih jezikih, tudi v slovenščini, največ pa v znanstveni reviji Egitto e Vicino Oriente iz Pise. Po različnih strokovnih ustanovah je iskal ostanke hebrejskih napisov in knjig. Z odličnim paleografskim znanjem mu je uspelo odkriti vrsto za naše razmere pomembnih besedil, ki jih je obdelal in objavil v številnih prispevkih. Umrl je nenadne smrti med ekskurzijo na Poljskem. Njegovo bogato gradivo, ki ga hrani najmlajši brat Pietro, se nahaja v kraju Calcinaia v Toskani in še čaka na ustrezno ovrednotenje.
Migracije in slovenski prostor od antike do danes, 2010
Prispevek pregledno prikaže italijanske priseljence in naseljence na Primorskem pred drugo svetov... more Prispevek pregledno prikaže italijanske priseljence in naseljence na Primorskem pred drugo svetovno vojno. V nadaljevanju je poudarek na njihovih žrtvah med drugo svetovno vojno, ki jih je povzročilo partizansko gibanje. Izpostavljenih je nekaj bolj znanih primerov. Ob zaključku je posebej obravnavana vas Vrtojba pri Gorici in žrtve med tamkajšnjimi priseljenimi Italijani.
Oltre I confini Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni, 2013
La prima guerra mondiale vide il territorio dell’arcidiocesi di Gorizia al centro delle operazion... more La prima guerra mondiale vide il territorio dell’arcidiocesi di Gorizia al centro delle operazioni sul fronte dell’Isonzo. La chiesa goriziana, radicata – seppure con caratteri specifici – nel più ampio contesto austriaco, affrontò l’evento bellico con la fiduciosa consapevolezza di far parte di uno stato cattolico che sino a quel momento le aveva garantito una solida posizione all’interno della società. Il clero goriziano, a tutti i livelli della
gerarchia, condivideva in grande maggioranza gli obiettivi della Monarchia. Sul piano dell’organizzazione le cose iniziarono bene, se non che già nel corso dell’estate del 1915 l’arcivescovo Sedej lasciò Gorizia. Il suo clero, che obbedì alla disposizione di restare al proprio posto, assistette alla dissoluzione delle strutture locali ed al prevalere del principio del «si salvi chi può». In tale situazione i sacerdoti sloveni del Goriziano svolsero con serietà la propria missione, perseverando nonostante i pericoli
dell’adempimento dei propri
compiti. Dall’inizio della guerra la loro responsabilità andò aumentando. Il loro contributo di sangue fu invece relativamente modesto. Dalla dichiarazione di guerra italiana del maggio 1915 al novembre del 1918 morirono 32 sacerdoti dell’arcidiocesi di Gorizia, la grande maggioranza dei quali in pensione, morti di morte naturale, seppure probabilmente anticipata dalle angustie della guerra. Solo tre sloveni del clero secolare (Alojz Čubej, Jožef Fabjan, Anton Bratina) e tre regolari (due francescani ed un misericordita) possono essere considerati vittime di guerra. Tutto sommato, almeno sotto questo profilo, la prima guerra mondiale non fu troppo rovinosa per il clero sloveno del Goriziano.
Acta Ecclesiastica Sloveniae 38, 2016
Prispevek govori o tolminskem dekanu msgr. Ivanu Rojcu (1866–1928),
ki se je med prvo svetovno vo... more Prispevek govori o tolminskem dekanu msgr. Ivanu Rojcu (1866–1928),
ki se je med prvo svetovno vojno odlikoval kot nadškofijski komisar oz. odposlanec za goriške begunce. Čeprav je bilo njegovo delo ovirano in pogosto nerazumljeno, tako s strani državnih kot tudi cerkvenih oblasti, se je dekan Rojec izkazal v težkih časih preizkušenj. Številnim goriškim in tudi drugim beguncem, raztresenim po notranjosti habsburške monarhije, se je trudil lajšati bedo, osamljenost in pomanjkanje. Čeprav od sredine leta 1916 prej omenjene funkcije ni več uradno opravljal, je vseeno obiskoval razseljene begunce, skrbel zanje in jim skušal lajšati vsakdanje tegobe. O svojem delu je pogosto poročal v ljubljanski časopis Slovenec. Po končani vojni se je vrnil v razdejani Tolmin in poskrbel za obnovo v vojni porušene župnijske cerkve, hkrati je pri tem pomagal tudi številnim domačinom.
Zgodovinski časopis 1/2, 2023
Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), dr. Bojan Balkovec (... more Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnični urednik), dr. Rajko Bratož (SI), dr. Ernst Bruckmüller (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), dr. Žarko Lazarević (SI), dr. Dušan Mlacović (SI) (namestnik odgovornega urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
Goriški izobraženci skozi zgodovino, 2018
Včasih se je o Gorici širil glas, da je Jeruzalem ob Soči (it. Gerusalemme sull‘Isonzo) oziroma »... more Včasih se je o Gorici širil glas, da je Jeruzalem ob Soči (it. Gerusalemme sull‘Isonzo) oziroma »mali Jeruzalem« (ital. Piccola Gerusalemme). Goriška judovska skupnost ni izstopala po številčnosti, ampak zaradi vpliva v vsakdanjem, predvsem gospodarskem življenju teh krajev. V mestu pa je delovalo tudi nekaj znamenitih judovskih intelektualcev, marsikdo med njimi je svoje zadnje počivališče našel na judovskem pokopališču v Rožni Dolini.
Med judovskimi intelektualci na Goriškem velja izpostaviti tako rabine, ki so delovali predvsem na verskem področju, predvsem pripadnike družine Gentilli ob koncu 18. stoletja in družine Reggio sredi 19. stoletja. Omenjenim so se pridružili številni judovski intelektualci, ki so zaznamovali mesto ob Soči na različnih področjih. Velja izpostaviti predvsem jezikoslovca G. I. Ascolija, Carolino Coen Luzzatto, utemeljiteljico italijanskega ženskega časnikarstva in mladega filozofa Carla Michelstaedterja.
Dignitas 53/54, 2018
Prispevek pregledno obravnava smrtne žrtve, ki jih je revolucionarna stran oz. partizansko gibanj... more Prispevek pregledno obravnava smrtne žrtve, ki jih je revolucionarna stran oz. partizansko gibanje povzročilo med duhovniki in bogoslovci na Primorskem med drugo svetovno vojno. Šlo je za relativno malo žrtev, zlasti v primerjavi s t.i. Ljubljansko pokrajino. Do konca vojne je bilo tako na Primorskem pobitih sedem duhovnikov in dva bogoslovca. Večina primorskih duhovnikov se je med drugo svetovno vojno na Primorskem postavila na stran rešitve narodnega vprašanja oz. narodnih idealov. Zato tudi v glavnem niso nasprotovali partizanskemu osvobodilnemu gibanju, pač pa komunistični revoluciji. Razmere so se poslabšale zlasti po nemškem vkorakanju na Primorsko septembra 1943, ko se je povečal tudi partizanski pritisk na primorske duhovnike.
Mladika 4, 2021
Med judovskimi družinami, ki so zaznamovale judovstvo na Primorskem,
velja izpostaviti družino Bo... more Med judovskimi družinami, ki so zaznamovale judovstvo na Primorskem,
velja izpostaviti družino Bolaffio. Del te družine je v začetku 19. stoletja pognal svoje korenine v Ajdovščini, čez stoletje pa so se preselili v Gorico in Trst. Odvetnik dr. Graziadio (Božidar) Bolaffio (1855–1932), ki se je rodil v Ajdovščini in umrl v Trstu, velja za pomembnega predstavnika te družine, zaslovel je tudi kot odličen alpinist in soplezalec dr. Juliusa Kugya.
Marušičev zbornik, 2019
Prispevek prinaša manj poznano dejstvo o poskusu uničenja oz. odstranitve judovskega pokopališča ... more Prispevek prinaša manj poznano dejstvo o poskusu uničenja oz. odstranitve judovskega pokopališča v Rožni Dolini ob začetku gradnje mesta Nova Gorica . Ob koncu štiridesetih let 20. stoletja naj bi jugoslovanske oblasti načrtovale novo cestno povezavo, ki bi potekala prav čez judovsko pokopališče. Kot pričajo nekateri ohranjeni dokumenti in pričevanje posameznikov, se je za ohranitev omenjenega pokopališča zavzel Moša Pijade (1890–1957), visok jugoslovanski komunistični politik judovskega rodu. Očitno je njegova intervencija iz Beograda pomagala ohraniti pomemben del judovske kulturne dediščine.
I CATTOLICI ISONTINI NEL XX SECOLO, 2020
Ob koncu druge svetovne vojne in komunističnem prevzemu oblasti v tedanji Jugoslaviji leta 1945 j... more Ob koncu druge svetovne vojne in komunističnem prevzemu oblasti v tedanji Jugoslaviji leta 1945 je bila Katoliška cerkev povsem marginalizirana, izrinjena iz javnega življenja in stigmatizirana. Zaradi strahu pred represalijami je Slovenijo v začetku maja 1945 zapustilo 275 duhovnikov in 62 bogoslovcev, ki so se preko taborišč v Avstriji postopoma izselili v različne države Evrope, Južne in Severne Amerike, v domovini pa je bilo delovanje Cerkve praktično omejeno na liturgijo znotraj cerkvenih zidov. S sedeža škofije v Ljubljani se je umaknil tudi škof dr. Gregorij Rožman, ki je preostanek življenja preživel v tujini. Edini redni škof, ki je ostal v Sloveniji, je bil mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič 1. "Ljudso oblast" v komunistični Jugoslaviji je motilo predvsem dejstvo, da Katoliške cerkve zaradi velikega vpliva med ljudmi ni uspela zatreti, kot je po končani vojni zatrla celotno politično opozicijo. Cerkev je ves povojni čas ostala edina organizirana sila izven komunistične partije! Že v pastirskem pismu 20. septembra 1945 je Jugoslovanska škofovska konferenca v Zagrebu ostro obsodila protiversko in proticerkveno ravnanje nove oblasti. Hkrati je komunistična oblast Cerkev do demokratizacije (1990) in osamosvojitve (1991) Slovenije obravnavala kot notranjega sovražnika številka ena. Oblast je začela odkrito in surovo preganjanje Cerkve in njenih predstavnikov ter vidnih vernikov. Sledile so hišne preiskave, množične aretacije in sodni procesi, stanovanjsko utesnjevanje, brisanje z volilnih list, ukinjanje cerkvenih šol, omejevanje verouka in verskega tiska. Agrarna reforma in nacionalizacija sta posegli po cerkvenem premoženju, zaprli so cerkvene šole, iz bolnišnic odpuš
Šolska kronika, 2019
Izvleček Prispevek obravnava izobraževanje Judov v Gorici, in sicer od prve judovske šole v 18. s... more Izvleček Prispevek obravnava izobraževanje Judov v Gorici, in sicer od prve judovske šole v 18. stoletju do II. svetovne vojne, ki je pomenila zadnji udarec njihovemu organiziranemu šolanju. Na podlagi virov in literature je prikazan razvoj judovskega šolstva v mestu ob Soči, njihovo vključevanje v mestne šole in pomembne osebnosti, ki so sodelovale pri judovskem izobraževanju. Pri tem je treba omeniti predvsem dva rabina iz družine Reggio, ki sta pomembno zaznamovala judovsko izobraževanje v Gorici v prvi polovici 19. stoletja. Prispevek zajema dva državnopravna okvira: avstrijskega do konca prve svetovne vojne (1918) in italijanskega po vključitvi Gorice v novo državo po prvi svetovni vojni.
Goriški letnik, 2017
Konec druge svetovne vojne je pomenil prelom z obdobjem, ki je postavilo slovenski narod na zahod... more Konec druge svetovne vojne je pomenil prelom z obdobjem, ki je postavilo slovenski narod na zahodnem etničnem ozemlju pred težko preizkušnjo. Leta 1947 je nova meja med Italijo in Jugoslavijo boleče posegla v ureditev goriške nadškofi je in jo dejansko razpolovila. V Italiji je ostal tudi goriški nadškofijski sedež. Od dobrih 310.000 vernikov na celotnem področju nadškofi je jih je slaba polovica prišlo pod Jugoslavijo. V etničnem smislu je to pomenilo, da so se v jugoslovanskem delu Goriške znašli praktično samo Slovenci. Cerkveno upravo je bilo treba prilagoditi novim državnim
mejam, kar se je dokončno uredilo šele po sprejetju Osimskih sporazumov leta 1977.
Hkrati je bilo treba poskrbeti za pastoralno oskrbo vernikov in zidavo cerkve v novonastalem mestu Nova Gorica.
Goriški letnik, 2021
Prispevek obravnava dobro leto delovanja ameriškega vojaškega rabina
v Gorici po koncu druge sve... more Prispevek obravnava dobro leto delovanja ameriškega vojaškega rabina
v Gorici po koncu druge svetovne vojne. Rabin Nathan A. Barack (1913–1999) je rabinske študije opravil v ZDA. Kot vojaški rabin se je prostovoljno pridružil ameriški vojski, jeseni 1945 je prišel v Gorico, da bi nudil duhovno oskrbo judovskim vojakom v sklopu 88. pehotne divizije, ki je delovala v coni A Julijske krajine. Hkrati je poskrbel za pravo renesanso judovskega življenja v Gorici po tragični izkušnji holokavsta.
Ob koncu leta 1946 se je vrnil k svojemu osnovnemu poklicu rabina. Tudi iz ZDA si je dopisoval z rabinom Elefantom, svojim naslednikom v Gorici, in z judovskimi organizacijami po svetu ter se zanimal za razmere v Gorici. Ohranjeno dopisovanje nam kaže razmere na Goriškem in nam hkrati približa vse težave, s katerimi so se ubadali maloštevilni preostali Judje v Gorici.
Dileme, 2018
Povzetek
V prispevku je predstavljen spominski zapis, ki ga je leta 1988 pripravil goriški duhovn... more Povzetek
V prispevku je predstavljen spominski zapis, ki ga je leta 1988 pripravil goriški duhovnik Srečko Šuligoj (1923-1997). Kot bogoslovca ga je skupaj s tedanjim goriškim nadškofom Carlom Margottijem in z nekaterimi drugimi goriškimi duhovniki v prvih majskih dneh 1945 aretirala jugoslovanska OZNA. Skupaj so jih zaprli v palačo grofov Coronini v Gorici, vendar so jih po nekaj dneh izpustili, nadškofa pa izgnali v Videm. Avtor je podrobno popisal dogajanje v tistih dneh, polnih negotovosti. Po Šuligojevi smrti je omenjeni tipkopis ostal pozabljen med raznim gradivom v župnijskem arhivu v Levpi. V integralni obliki je sicer že bil objavljen pod naslovom Aretacija nadškofa Margottija, sicer nekoliko spremenjen, v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1990. Tokrat ga objavljamo v izvirni tipkopisni obliki.
Res novae : Revija za celovito znanost, 2019
Prispevek v uvodnem delu prinaša pregledno obravnavo zapletenih odnosov med katoliško Cerkvijo in... more Prispevek v uvodnem delu prinaša pregledno obravnavo zapletenih odnosov med katoliško Cerkvijo in Judi skozi stoletja ter »vzrokov« za iskanje judovske drugačnosti. V nadaljevanju je prikazana široka paleta odnosov Slovencev do Judov: od odklanjanja oz. nerazumevanja Judov oz. antisemitizma pri nas do judovskega prilagajanja oz. njihovega prestopanja v katoliško vero v prvi polovici 20. stoletja ter poskusov reševanja Judov s strani visokih predstavnikov Cerkve v t. i. Ljubljanski pokrajini (škof G. Rožman) in na Goriškem (škof C. Margotti) med holokavstom.
Bogoslovni vestnik, 2016
Prispevek obravnava pomembno vlogo nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pri rešev... more Prispevek obravnava pomembno vlogo nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pri reševanju Judov, ki so bežali pred preganjanjem med drugo svetovno vojno. Številni judovski begunci so zaradi krutosti nacističnega in ustaškega režima želeli zapustiti srednjo in vzhodno Evropo in tudi prek ozemlja Ljubljanske pokrajine, takrat pod italijansko okupacijo, poiskati pot v svobodo. Škof Rožman se je med okupacijo znašel na odgovornem mestu, nanj so se namreč po pomoč obračali številni preganjani, zaprti in pomoči potrebni. Škof je zanje poskušal nesebično posredovati pri okupatorskih oblasteh, ne glede na raso, državljanstvo in vero. Tako je večkrat posredoval tudi za Jude, pomoč zanje je iskal tako v domači Ljubljani kakor tudi v Rimu oziroma Vatikanu. Njegova posredovanja so bila namenjena tako posameznikom kakor družinam in celotnim skupinam, kakor dokazujejo ohranjeni arhivski dokumenti v Ljubljani in v Rimu. Številni Judje so se uspešni umaknili na varno prav zaradi njegove pomoči. Morda bo nekega dne tudi škof Rožman prištet med »pravičnike med narodi«, to je, tiste Nejude, ki so med holokavstom brez plačila reševali preganjane Jude.
ACTA HISTRIAE, 2017
THE CATHOLIC CHURCH IN PRIMORSKA REGION AND THE TREATY OF
LONDON IN 1915
The article discusses t... more THE CATHOLIC CHURCH IN PRIMORSKA REGION AND THE TREATY OF
LONDON IN 1915
The article discusses the Catholic Church and its‘ relations with the Kingdom of Italy around the outbreak of First World War. It explicitly focusses on the role the Holy See and the local Catholic Church authorities in the Primorska region played in light of Italian territorial expansion tendencies even before it offi cialy joined the war in the Spring of 1915. It presents the Holy Father‘s peace eff orts during the Great War and the opinions of bishops in the Primorska region towards Italy and it joining the War on the side of the Entente. The Catholic Church of the Primorska region entered the war hoping that the Austro-Hungarian Monarchy, with a catholic royal family, the Habsburgs, at the helm,
would live through it and that its‘ social structure, as they knew it, would persevere. An overwhelming majority of the clergy believed in these goals. Many a priest was willing to give his life for »faith, homeland and the Kaiser«. The responsibilities of the clergy widened as the clashes between the Italian and Austro-Hungarian armed forces escalated.
Many priests didn‘t prepare themselves and their parishioners for the hard times they would know have to survive, because they underestimated the military strength of Italy under the infl uence of state propaganda and military leadership.
ACTA HISTRIAE, 2016
Fascist Italy was, together with Nazi Germany, accountable for many ignominious actions, in parti... more Fascist Italy was, together with Nazi Germany, accountable for many ignominious actions, in particular against Jews. By the end of the 1930’s Italy had established a model of racism-based totalitarian society, just like Germany. For the Jews in Venezia Giulia the promulgation of the Racial Laws in 1938 was a double trauma. Firstly, because many of them had been part of, or even protagonists involved in, the irredentist movement before WWI and therefore believed that they were “equal” to others. Secondly, because they thought that in Italy, unlike in Germany or
other central European countries where their ancestors had originated from, there was no anti-Semitism. In Venezia Giulia, the prevailing sentiments were those of nationalism and ethnocentrism, or the so-called borderland Fascism (fascismo di confi ne), which had displayed many racist traits since its very emergence. Thus the publics of Trieste and
Gorizia somehow accepted all anti-Semitic measures, as by then they had got used to accepting almost everything.
The actions of the Fascists aimed against Italian Jews included the de-listing from the National Fascist Party (PNF) and discharge from the Fascist paramilitary. In the autumn of 1938, these measures were implemented against Jews in all Italian regions. The federal secretary of the Trieste fascio, Emilio Grazioni, reported to the PNF headquarters in Rome that in Trieste the exclusion of members of the Jewish race was carried out firmly and without mercy. According to the report, every Jew from Venezia Giulia was excluded from the party.
Edinost in dialog Unity and Dialogue, 2021
Professor Angelo Vivian Ph.D. (1942–1991), the son of an Italian policeman from Veneto region and... more Professor Angelo Vivian Ph.D. (1942–1991), the son of an Italian policeman from Veneto region and a Slovene mother from Idrija, a Catholic priest, Judaist, university professor, translator, editor and publicist, is almost unknown to the Slovene public today. He received
his doctorate in theology and philology from the Universities of Ljubljana (1970) and Florence (1974). As a scientist he worked at the Universities of Florence and Pisa, and since 1986 at the Martin Buber Institute for Jewish studies and the University of Cologne. For many years he had also successfully led the scientifically oriented Italian Association for the Study
of Judaism. His research has been published in many languages, including Slovene, most notably in the scientific journal Egitto e Vicino Oriente from Pisa. At the various professional institutions, he searched for the remains of Hebrew inscriptions and books. With his excellent
palaeographic knowledge, he was able to discover a number of texts important to our circumstances, which he processed and published in numerous articles. He died a sudden death during an excursion to Poland. His rich material, kept by his youngest brother Pietro, is located in Calcinaia, Tuscany, and is still awaiting proper evaluation.
Studia Historica Slovenica, 2023
Prispevek obravnava poskuse ustanavljanja protipartizanskih oz. četniških enot na Primorskem med ... more Prispevek obravnava poskuse ustanavljanja protipartizanskih oz. četniških enot na Primorskem med drugo svetovno vojno. Te so svoj poveljevalni center videle v štabu generala Mihailovića, poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini.
Prispevek prikazuje pobude in delovanje primorskih politikov, ki se niso odločili za priključitev k partizanskemu gibanju in so poskus naveze političnih stikov iskali v povezovanju s protirevolucionarnimi krogi v osrednji Sloveniji. V ta okvir sodi tudi poskus ustanovitve manjše, četniške enote v gozdu Panovec pri Gorici sredi junija 1944 in partizanski obračun z njimi.
Uploads
Papers by Renato Podbersič
gerarchia, condivideva in grande maggioranza gli obiettivi della Monarchia. Sul piano dell’organizzazione le cose iniziarono bene, se non che già nel corso dell’estate del 1915 l’arcivescovo Sedej lasciò Gorizia. Il suo clero, che obbedì alla disposizione di restare al proprio posto, assistette alla dissoluzione delle strutture locali ed al prevalere del principio del «si salvi chi può». In tale situazione i sacerdoti sloveni del Goriziano svolsero con serietà la propria missione, perseverando nonostante i pericoli
dell’adempimento dei propri
compiti. Dall’inizio della guerra la loro responsabilità andò aumentando. Il loro contributo di sangue fu invece relativamente modesto. Dalla dichiarazione di guerra italiana del maggio 1915 al novembre del 1918 morirono 32 sacerdoti dell’arcidiocesi di Gorizia, la grande maggioranza dei quali in pensione, morti di morte naturale, seppure probabilmente anticipata dalle angustie della guerra. Solo tre sloveni del clero secolare (Alojz Čubej, Jožef Fabjan, Anton Bratina) e tre regolari (due francescani ed un misericordita) possono essere considerati vittime di guerra. Tutto sommato, almeno sotto questo profilo, la prima guerra mondiale non fu troppo rovinosa per il clero sloveno del Goriziano.
ki se je med prvo svetovno vojno odlikoval kot nadškofijski komisar oz. odposlanec za goriške begunce. Čeprav je bilo njegovo delo ovirano in pogosto nerazumljeno, tako s strani državnih kot tudi cerkvenih oblasti, se je dekan Rojec izkazal v težkih časih preizkušenj. Številnim goriškim in tudi drugim beguncem, raztresenim po notranjosti habsburške monarhije, se je trudil lajšati bedo, osamljenost in pomanjkanje. Čeprav od sredine leta 1916 prej omenjene funkcije ni več uradno opravljal, je vseeno obiskoval razseljene begunce, skrbel zanje in jim skušal lajšati vsakdanje tegobe. O svojem delu je pogosto poročal v ljubljanski časopis Slovenec. Po končani vojni se je vrnil v razdejani Tolmin in poskrbel za obnovo v vojni porušene župnijske cerkve, hkrati je pri tem pomagal tudi številnim domačinom.
Med judovskimi intelektualci na Goriškem velja izpostaviti tako rabine, ki so delovali predvsem na verskem področju, predvsem pripadnike družine Gentilli ob koncu 18. stoletja in družine Reggio sredi 19. stoletja. Omenjenim so se pridružili številni judovski intelektualci, ki so zaznamovali mesto ob Soči na različnih področjih. Velja izpostaviti predvsem jezikoslovca G. I. Ascolija, Carolino Coen Luzzatto, utemeljiteljico italijanskega ženskega časnikarstva in mladega filozofa Carla Michelstaedterja.
velja izpostaviti družino Bolaffio. Del te družine je v začetku 19. stoletja pognal svoje korenine v Ajdovščini, čez stoletje pa so se preselili v Gorico in Trst. Odvetnik dr. Graziadio (Božidar) Bolaffio (1855–1932), ki se je rodil v Ajdovščini in umrl v Trstu, velja za pomembnega predstavnika te družine, zaslovel je tudi kot odličen alpinist in soplezalec dr. Juliusa Kugya.
mejam, kar se je dokončno uredilo šele po sprejetju Osimskih sporazumov leta 1977.
Hkrati je bilo treba poskrbeti za pastoralno oskrbo vernikov in zidavo cerkve v novonastalem mestu Nova Gorica.
v Gorici po koncu druge svetovne vojne. Rabin Nathan A. Barack (1913–1999) je rabinske študije opravil v ZDA. Kot vojaški rabin se je prostovoljno pridružil ameriški vojski, jeseni 1945 je prišel v Gorico, da bi nudil duhovno oskrbo judovskim vojakom v sklopu 88. pehotne divizije, ki je delovala v coni A Julijske krajine. Hkrati je poskrbel za pravo renesanso judovskega življenja v Gorici po tragični izkušnji holokavsta.
Ob koncu leta 1946 se je vrnil k svojemu osnovnemu poklicu rabina. Tudi iz ZDA si je dopisoval z rabinom Elefantom, svojim naslednikom v Gorici, in z judovskimi organizacijami po svetu ter se zanimal za razmere v Gorici. Ohranjeno dopisovanje nam kaže razmere na Goriškem in nam hkrati približa vse težave, s katerimi so se ubadali maloštevilni preostali Judje v Gorici.
V prispevku je predstavljen spominski zapis, ki ga je leta 1988 pripravil goriški duhovnik Srečko Šuligoj (1923-1997). Kot bogoslovca ga je skupaj s tedanjim goriškim nadškofom Carlom Margottijem in z nekaterimi drugimi goriškimi duhovniki v prvih majskih dneh 1945 aretirala jugoslovanska OZNA. Skupaj so jih zaprli v palačo grofov Coronini v Gorici, vendar so jih po nekaj dneh izpustili, nadškofa pa izgnali v Videm. Avtor je podrobno popisal dogajanje v tistih dneh, polnih negotovosti. Po Šuligojevi smrti je omenjeni tipkopis ostal pozabljen med raznim gradivom v župnijskem arhivu v Levpi. V integralni obliki je sicer že bil objavljen pod naslovom Aretacija nadškofa Margottija, sicer nekoliko spremenjen, v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1990. Tokrat ga objavljamo v izvirni tipkopisni obliki.
LONDON IN 1915
The article discusses the Catholic Church and its‘ relations with the Kingdom of Italy around the outbreak of First World War. It explicitly focusses on the role the Holy See and the local Catholic Church authorities in the Primorska region played in light of Italian territorial expansion tendencies even before it offi cialy joined the war in the Spring of 1915. It presents the Holy Father‘s peace eff orts during the Great War and the opinions of bishops in the Primorska region towards Italy and it joining the War on the side of the Entente. The Catholic Church of the Primorska region entered the war hoping that the Austro-Hungarian Monarchy, with a catholic royal family, the Habsburgs, at the helm,
would live through it and that its‘ social structure, as they knew it, would persevere. An overwhelming majority of the clergy believed in these goals. Many a priest was willing to give his life for »faith, homeland and the Kaiser«. The responsibilities of the clergy widened as the clashes between the Italian and Austro-Hungarian armed forces escalated.
Many priests didn‘t prepare themselves and their parishioners for the hard times they would know have to survive, because they underestimated the military strength of Italy under the infl uence of state propaganda and military leadership.
other central European countries where their ancestors had originated from, there was no anti-Semitism. In Venezia Giulia, the prevailing sentiments were those of nationalism and ethnocentrism, or the so-called borderland Fascism (fascismo di confi ne), which had displayed many racist traits since its very emergence. Thus the publics of Trieste and
Gorizia somehow accepted all anti-Semitic measures, as by then they had got used to accepting almost everything.
The actions of the Fascists aimed against Italian Jews included the de-listing from the National Fascist Party (PNF) and discharge from the Fascist paramilitary. In the autumn of 1938, these measures were implemented against Jews in all Italian regions. The federal secretary of the Trieste fascio, Emilio Grazioni, reported to the PNF headquarters in Rome that in Trieste the exclusion of members of the Jewish race was carried out firmly and without mercy. According to the report, every Jew from Venezia Giulia was excluded from the party.
his doctorate in theology and philology from the Universities of Ljubljana (1970) and Florence (1974). As a scientist he worked at the Universities of Florence and Pisa, and since 1986 at the Martin Buber Institute for Jewish studies and the University of Cologne. For many years he had also successfully led the scientifically oriented Italian Association for the Study
of Judaism. His research has been published in many languages, including Slovene, most notably in the scientific journal Egitto e Vicino Oriente from Pisa. At the various professional institutions, he searched for the remains of Hebrew inscriptions and books. With his excellent
palaeographic knowledge, he was able to discover a number of texts important to our circumstances, which he processed and published in numerous articles. He died a sudden death during an excursion to Poland. His rich material, kept by his youngest brother Pietro, is located in Calcinaia, Tuscany, and is still awaiting proper evaluation.
Prispevek prikazuje pobude in delovanje primorskih politikov, ki se niso odločili za priključitev k partizanskemu gibanju in so poskus naveze političnih stikov iskali v povezovanju s protirevolucionarnimi krogi v osrednji Sloveniji. V ta okvir sodi tudi poskus ustanovitve manjše, četniške enote v gozdu Panovec pri Gorici sredi junija 1944 in partizanski obračun z njimi.
gerarchia, condivideva in grande maggioranza gli obiettivi della Monarchia. Sul piano dell’organizzazione le cose iniziarono bene, se non che già nel corso dell’estate del 1915 l’arcivescovo Sedej lasciò Gorizia. Il suo clero, che obbedì alla disposizione di restare al proprio posto, assistette alla dissoluzione delle strutture locali ed al prevalere del principio del «si salvi chi può». In tale situazione i sacerdoti sloveni del Goriziano svolsero con serietà la propria missione, perseverando nonostante i pericoli
dell’adempimento dei propri
compiti. Dall’inizio della guerra la loro responsabilità andò aumentando. Il loro contributo di sangue fu invece relativamente modesto. Dalla dichiarazione di guerra italiana del maggio 1915 al novembre del 1918 morirono 32 sacerdoti dell’arcidiocesi di Gorizia, la grande maggioranza dei quali in pensione, morti di morte naturale, seppure probabilmente anticipata dalle angustie della guerra. Solo tre sloveni del clero secolare (Alojz Čubej, Jožef Fabjan, Anton Bratina) e tre regolari (due francescani ed un misericordita) possono essere considerati vittime di guerra. Tutto sommato, almeno sotto questo profilo, la prima guerra mondiale non fu troppo rovinosa per il clero sloveno del Goriziano.
ki se je med prvo svetovno vojno odlikoval kot nadškofijski komisar oz. odposlanec za goriške begunce. Čeprav je bilo njegovo delo ovirano in pogosto nerazumljeno, tako s strani državnih kot tudi cerkvenih oblasti, se je dekan Rojec izkazal v težkih časih preizkušenj. Številnim goriškim in tudi drugim beguncem, raztresenim po notranjosti habsburške monarhije, se je trudil lajšati bedo, osamljenost in pomanjkanje. Čeprav od sredine leta 1916 prej omenjene funkcije ni več uradno opravljal, je vseeno obiskoval razseljene begunce, skrbel zanje in jim skušal lajšati vsakdanje tegobe. O svojem delu je pogosto poročal v ljubljanski časopis Slovenec. Po končani vojni se je vrnil v razdejani Tolmin in poskrbel za obnovo v vojni porušene župnijske cerkve, hkrati je pri tem pomagal tudi številnim domačinom.
Med judovskimi intelektualci na Goriškem velja izpostaviti tako rabine, ki so delovali predvsem na verskem področju, predvsem pripadnike družine Gentilli ob koncu 18. stoletja in družine Reggio sredi 19. stoletja. Omenjenim so se pridružili številni judovski intelektualci, ki so zaznamovali mesto ob Soči na različnih področjih. Velja izpostaviti predvsem jezikoslovca G. I. Ascolija, Carolino Coen Luzzatto, utemeljiteljico italijanskega ženskega časnikarstva in mladega filozofa Carla Michelstaedterja.
velja izpostaviti družino Bolaffio. Del te družine je v začetku 19. stoletja pognal svoje korenine v Ajdovščini, čez stoletje pa so se preselili v Gorico in Trst. Odvetnik dr. Graziadio (Božidar) Bolaffio (1855–1932), ki se je rodil v Ajdovščini in umrl v Trstu, velja za pomembnega predstavnika te družine, zaslovel je tudi kot odličen alpinist in soplezalec dr. Juliusa Kugya.
mejam, kar se je dokončno uredilo šele po sprejetju Osimskih sporazumov leta 1977.
Hkrati je bilo treba poskrbeti za pastoralno oskrbo vernikov in zidavo cerkve v novonastalem mestu Nova Gorica.
v Gorici po koncu druge svetovne vojne. Rabin Nathan A. Barack (1913–1999) je rabinske študije opravil v ZDA. Kot vojaški rabin se je prostovoljno pridružil ameriški vojski, jeseni 1945 je prišel v Gorico, da bi nudil duhovno oskrbo judovskim vojakom v sklopu 88. pehotne divizije, ki je delovala v coni A Julijske krajine. Hkrati je poskrbel za pravo renesanso judovskega življenja v Gorici po tragični izkušnji holokavsta.
Ob koncu leta 1946 se je vrnil k svojemu osnovnemu poklicu rabina. Tudi iz ZDA si je dopisoval z rabinom Elefantom, svojim naslednikom v Gorici, in z judovskimi organizacijami po svetu ter se zanimal za razmere v Gorici. Ohranjeno dopisovanje nam kaže razmere na Goriškem in nam hkrati približa vse težave, s katerimi so se ubadali maloštevilni preostali Judje v Gorici.
V prispevku je predstavljen spominski zapis, ki ga je leta 1988 pripravil goriški duhovnik Srečko Šuligoj (1923-1997). Kot bogoslovca ga je skupaj s tedanjim goriškim nadškofom Carlom Margottijem in z nekaterimi drugimi goriškimi duhovniki v prvih majskih dneh 1945 aretirala jugoslovanska OZNA. Skupaj so jih zaprli v palačo grofov Coronini v Gorici, vendar so jih po nekaj dneh izpustili, nadškofa pa izgnali v Videm. Avtor je podrobno popisal dogajanje v tistih dneh, polnih negotovosti. Po Šuligojevi smrti je omenjeni tipkopis ostal pozabljen med raznim gradivom v župnijskem arhivu v Levpi. V integralni obliki je sicer že bil objavljen pod naslovom Aretacija nadškofa Margottija, sicer nekoliko spremenjen, v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1990. Tokrat ga objavljamo v izvirni tipkopisni obliki.
LONDON IN 1915
The article discusses the Catholic Church and its‘ relations with the Kingdom of Italy around the outbreak of First World War. It explicitly focusses on the role the Holy See and the local Catholic Church authorities in the Primorska region played in light of Italian territorial expansion tendencies even before it offi cialy joined the war in the Spring of 1915. It presents the Holy Father‘s peace eff orts during the Great War and the opinions of bishops in the Primorska region towards Italy and it joining the War on the side of the Entente. The Catholic Church of the Primorska region entered the war hoping that the Austro-Hungarian Monarchy, with a catholic royal family, the Habsburgs, at the helm,
would live through it and that its‘ social structure, as they knew it, would persevere. An overwhelming majority of the clergy believed in these goals. Many a priest was willing to give his life for »faith, homeland and the Kaiser«. The responsibilities of the clergy widened as the clashes between the Italian and Austro-Hungarian armed forces escalated.
Many priests didn‘t prepare themselves and their parishioners for the hard times they would know have to survive, because they underestimated the military strength of Italy under the infl uence of state propaganda and military leadership.
other central European countries where their ancestors had originated from, there was no anti-Semitism. In Venezia Giulia, the prevailing sentiments were those of nationalism and ethnocentrism, or the so-called borderland Fascism (fascismo di confi ne), which had displayed many racist traits since its very emergence. Thus the publics of Trieste and
Gorizia somehow accepted all anti-Semitic measures, as by then they had got used to accepting almost everything.
The actions of the Fascists aimed against Italian Jews included the de-listing from the National Fascist Party (PNF) and discharge from the Fascist paramilitary. In the autumn of 1938, these measures were implemented against Jews in all Italian regions. The federal secretary of the Trieste fascio, Emilio Grazioni, reported to the PNF headquarters in Rome that in Trieste the exclusion of members of the Jewish race was carried out firmly and without mercy. According to the report, every Jew from Venezia Giulia was excluded from the party.
his doctorate in theology and philology from the Universities of Ljubljana (1970) and Florence (1974). As a scientist he worked at the Universities of Florence and Pisa, and since 1986 at the Martin Buber Institute for Jewish studies and the University of Cologne. For many years he had also successfully led the scientifically oriented Italian Association for the Study
of Judaism. His research has been published in many languages, including Slovene, most notably in the scientific journal Egitto e Vicino Oriente from Pisa. At the various professional institutions, he searched for the remains of Hebrew inscriptions and books. With his excellent
palaeographic knowledge, he was able to discover a number of texts important to our circumstances, which he processed and published in numerous articles. He died a sudden death during an excursion to Poland. His rich material, kept by his youngest brother Pietro, is located in Calcinaia, Tuscany, and is still awaiting proper evaluation.
Prispevek prikazuje pobude in delovanje primorskih politikov, ki se niso odločili za priključitev k partizanskemu gibanju in so poskus naveze političnih stikov iskali v povezovanju s protirevolucionarnimi krogi v osrednji Sloveniji. V ta okvir sodi tudi poskus ustanovitve manjše, četniške enote v gozdu Panovec pri Gorici sredi junija 1944 in partizanski obračun z njimi.